Mlado Jufr^f ŠU15* v Ljubljani, 10. aprila 1938* Anton Ingoliči Kratkorepec v velikem svetu Kratkorepec je izbuljil svoje Že tako velike oči; Hitronožec pa je nadaljeval še ponosneje: »Tu ti bi treba ves dan glodati drobnega korenčka; tu imaš prostrano njivo Kaj njivo? Na stotine njiv najlepšega in najdebelejšega korenja! Uvelega zel* nega lista niti ne pogledaš, saj čaka nate tisoče sočnih in debelih zelnih glav! Tu zunaj ne ješ samo dvakrat ali trikrat na dan, marveč lahko obiraš zelje, kdaj se ti ljubi, greš v mlado deteljo ali v korenje kadar te je volja!« »Pa ni nevarno, stric?« je Kratkorepec prekinil Hitronožca. »Kai bo nevarno?« se je ta zasmejal skoraj na glas, nato pa nadaljeval skoraj izzivalno. »Koga pa se naj bojim? Človeka? Preden se okrene. sem že na drugi njivi! Lisice? Preden pride blizu jo že davno popiham! Psa ali kake druge živali? Saj se ne imenujem zaman Hitronožec. Slišim pa tudi tako, kakor nihče pod soncem. In če mi kdaj prede slaba, smuknem v eno svojih številnih skrivališč. Ze od pomladi živim v zlati svobodi, pa nisem izgubil niti ene same dlačice! No, z bogom,« je še vzkliknil, vzravnal ušesi, posluhnil na vse strani in se pripravil na skok. Tedaj je vzkliknil Kratkorepec: »Čuj, stric, tudi jaz bi rad šel v svet! Vzemi me s seboj in pokaži mi to, o čemer si govoril!« Hitronožec je sprva nejevolino stresel z glavo; slednjič pa so ga Kratkorepčevi proseči pogledi vendar ganili priskočil je k plotu in zašepetal svojemu mlajšemu tovarišu v uho: »Pa naj bo! Všeč si mi, ker si tako pogumen, čeprav si še mlad. Moi glavni stan ni daleč od tod: pojdi nekai časa ob cesti, nato kreni pri prvi smreki na levo. prekorači dva travnika, preskoči jarek, nadaljuj naravnost po niivj ko-renia. šele na koncu zavij na desno in prišel boš v velik zelnik: tam boš našel med petnajsto in šestnaisto zelno glavo v oeti vrsti vhod v moj dom. Doma sem skoraj ves dan, le tu in tam grem kakor zdajle na izvid Torej na svidenje!« In že se je zaprašil preko ceste in izginil v koruzi, ki je rasla onkraj nje, Po dolgem prevdarku je Kratkorepec izprevidel, da je najbolje, če krene na pot zgodaj zjutraj, ker tedaj ostanejo včasih vrtna vratca odprta. Da ne bi kdo opazil kaj sumljivega, se je jel sprehajati po dvorišču, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Se celo s Kokodajsko je spregovoril nekaj besed; ko mu je dejala, da je nastopil čas počitka, jo je zavrnil: »Kar pojdi in lezi, še nisem prav nič zaspan!« Nato je zlezel med gosto grmovje ob plotu in sanjaril o življenju tam zunaj. Ko je kmalu potem zaslišal Majdičine klice in naposled njen pretresljiv jok, ga je sicer zabolelo v srcu. toda ni se dal več omehčati: kar je sklenil, je sklenil. Tudi klicanie gospodarja in gospodinje ga ni spravilo iz varnega skrivališča, šele ko se je znočilo in so se vedno pogosteje oglašali nenavadni kriki, ga je postalo strah. Napeto je prisluškoval na vse strani in si venomer prigovarjal, naj se ničesar ne boji; toda ko se je pripodila nad njegovo glavo pošastna ptica, se je pognal iz grma in se skril v svoje običajno bivališče, v prostorno pasjo hišico A tudi tu ni imel miru. Ker so bila vratca odprta, se je bal. da bo zdaj zdaj planil v hišico mimobežeči pes. na strehi cvileč maček ali kakšen drug sovražnik Vso noč si je sveto prisegal, da ne poj-de nikamor, če ostane do jutra živ. Ponižno in spokomo bo stopil pred Majdico in njima roditelja ter jih prosil odnuščanja. Toda ko je prisijal v hišico prvi sončni žarek, je pozabil n=i prečuti strah in vse dobre naklepe. Planil je v grm k vrtnim vrstrem in čakal kdaj bo prišel mlekar Medtem se ie še enkrat temeljito umil Ker je bil skoraj ves črn, je vso pažnjo posvetil belim lisam. Najprej si je umil sprednji nogi posebno njeni beli nogavički. Nato si je osnažil glavo, nadalje se je mudil pri beli lisi na smrčku. Naposled si je osnažil trebušček, ki je bil ves bel. Ker je imel časa dovolj, si je vzel med prednje tačke še uhlje in jih skrbno osnažil. Zdaj je bil res lep. Črni kožuh se mu je kar bleščal in se krepko odražal od snežnobele lise na smrčku, belih nogavičk, belega trebuščka in spodnjega dela nenavadno kratkega repa. Brke je imel goste in črne, velikih, temnorjavih oči pa je bila sama radovednost. Končno so se vratca odprla in ostala priprta. Kratkorepec je pogumno skočil na cesto. Ko pa je stal sredi nje in ji ni videl konca, ga je obšla neznano groza. »Pogum velja!« si je dejal in skočil dalje. Spet je obstal, ozirajoč se na vse strani. Tedaj se je spustil na cesto blizu njega sosedov golob Sivec, ga začuden pogledal in vprašal: »Kam si se pa nameril, prijatelj?« »V široki svet pojdem,« je odvrnil Kratkorepec in se pripravil, da preskoči cesto. Sivec je hotel nekaj izpregovoriti, toda tedaj je prihrumel po cesti velik avto. Kratkorepcu je od strahu zastalo srce Pognal se je na levo, potem spet na desno; hrup je postajal silnejši. Kratkorepec pa je bil tako zbegan, da ni vedel, kod ne kam. V smrtni grozi je zaslišal Sivčev krik nad seboj: »Skoči na levo!« Kratkorepec ga je ubogal. Še tisti trenutek je pošast zahrumela mimo, Kratkorepec pa je obležal sredi najlepše detelje. n. KRATKOREPČEVI PRVI KORAKI V SVET Kratkorepec je precej časa nepremično ždel v detelji in zrl na prijazno hišico z zelenimi okni, nato se je skrbno očedil in z rahlo otožnostjo Odskakljal vzdolž ceste. Po nekaj skokih pa ga je minila žalost slovesa, srce se mu je napolnilo z brezmejno radovednostjo in z neznanim čuvstvom svobode Ko je dospel do majhne vzpetine, je obstal in se postavil na zadnje noge. Tako sedeč se je dolgo oziral po poliih. ki so se širila okoli njega v nedogled. Kako vse drugače je tu. kakor pa je jbilo V zagrajenem dvorišču! Srce mu je močneje bilo in oči ni mogel odvrniti od ravnine, ki se je nekje v neskončnosti stikala z nebom. Ves strah, vsi nasveti botre Kokodajske, vsi pomisleki, vse je bilo zdaj pozabljeno A kmalu ga je jelo skrbeti, ali ni zgrešil poti, ker ni bilo nikjer videti smreke, o kateri mu je govoril Hitronožec. Zbegan je tekal sem in tja. dokler ga ni rešila iz zadrege majhna črna živalica, ki se je nenadoma prerila tik pred njim iz zemlje. Kratkorepec jo je že mislil pobrisati, ko ga je črnuh ogovoril: »Nič se me ne boj, dolgouhec, ali kako ti je že ime! Moje ime je Pod-zemnik Nikomur ne storim nič hudega vam hitrotekom pa najmanj!« Kratkorepec je sprva z nezaupanjem rrl na črnega možička, nato pa je le spregovoril: »Tukaj nekje prebiva moj stric Hitronožec. Rad bi ga obiskal, a ne vem poti k njemu « »K Hitronožcu bi rad?« se je začul Podzemnik. »Poznam ga prav dobro in tudi vem, v katerem zelniku prebiva.« »Potem me pa, prosim povedi k njemu!« Krt Podzemnik se je sprva izgovarjal, da nima časa in da je daleč, naposled pa se je le vdal. Potovala sta počasi, ker je Podzemnik tu in tam izginil v aemljo in je šele čez dolgo daleč vstran prilezel na plan ter se smejal prestrašenemu Kratkorepcu. kj se je že bal, da ga je pustil na cedilu. Ko sta prišla do jarka, pa je dejal Podzemnik. da ne more dalje, ker nima pod jarkom nikakih rovov, vode pa ne more preplavati zaradi bolne noge. Ker pa si Kratkorepec sam ni upal nadaljevati poti, je Podzemnik naposled našel pravo rešitev. »Samo eno možnost imava.« je spregovoril, »splezal ti bom na hrbet in ti se boš z menoj vred pognal čez!« Poizkusila sta A krt se ie zvrnil na zemlio. še nreden je Kratkorepec od* skočil. Poizkusila sta še enkrat Kratkorepec se ie postavil tik pred iarek, da bi ga tako v enem samem skoku preskočil, krt pa ie zasadil svoje krem-plie v Kratkorepčev kožuh in se mu zagrizel z rilcem v nainežnejše dlake med uhlji, da ie Kratkorepcu kar zastajalo srce od bolečin, vendar ni tožil; zaklical je »drži se!« in skočil. (Dalje prihodnjič.)