CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1561 | Dirección y Administración: GRAD. CESAR DIAZ 1657, U. T. 59 - 3667 -Bs. Aires. Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 032878. ASO (Leto) XIII. BUENOS AIRES, 25 DE SEPTIEMBRE (SEPTEMBRA) DE 1942 ¡Núm. (Štev.) 36 NAROČNINA: ' Za vse ameriške države in za celo leto $ arg. 7.—; za pol leta $ arg. 4.— Nemški “v naprej določeni načrti” odpovedujejo že leto dni naglasa j o Hitler in drngi sedanji nemški veljaki bolj-ševiško nevarnost, proti kateri pa je bila primorana nastopiti Nemčija, da “reši evropsko kulturo pogina in evropsko prebivalstvo gotovega suženjstva’’. .. Brez dvoma so bile te in še mnoge druge fraze že dolgo pred vojno skrbno naštudirane, kakor so Nemci dobro preštudirali tudi različno vojno orožje, s katerim ■so pozneje izvajali na vse strani uspešne vojaške operacije po “že prej določenem načrtu”, kakor smo imeli priliko večkrat čitati, ko so se borili še proti Poljakom, Francozom, Jugoslovanom in drugim, na katere so navalili z ogromno premočjo svoje vojske v orožju in ljudeh. Toda v Rusiji je ta skrbno ‘ ‘ določeni načrt” začel odpovedovati. Pred letom smo še imeli priliko čitati o veilkih zmagah in ogromnih pohodih, ki so se vršili še “po v naprej določenem načrtu”. Danes pa. tega ni več, čeprav so Nemci “določili načrte” za prodiranje vsaj do mesta Baku, kamor so brezdvomno mislili priti, da bi s pomočjo tamkajšnjega petroleja izvajali še druge “v naprej doolčene načrte” ter zavladali svetu. Kavkaško gorovje in bregovi Volge ter junaški protinapadi Rusov ovirajo torej izvedbo *4 določenih načrtov ’ ’. Tu se vsiljuje misel, da na za-padni ruski meji ni bilo večjih obrambenih črt, kakor smo v splošnem mislili, in da razen Moskve, Leningrada in Sebastopola ter okoli Kronstadta tudi ni bilo ni-kakšnih utrjenih mest. Čeprav je Sebastopol padel, je ravno pri vseh imenovanih mestih odpovedal “v naprej določen načrt”, kar dokazuje, da dobro utrjena mesta, preskrbljena z zadostnimi obrambnimi sredstvi in junaško obrambo vzdržijo tudi najhujše navale. To dokazujejo tudi sedanji boji ob kavkaškem predgorju, kjer se Tevtonci že mesec dni trudijo, da bi prišli do bogatih petrolejskih vrelcev, in ob bregovih Volge, kjer si ravno toliko časa raz bijajo glave ob v zadnjem času za silo utrjenem Stalingradu. Iz vsega poteka sedanje vojne bi bilo sklepati, da so sicer Rusi hiteli s pripravami za vojno, ker so pač vedeli, da bodo napadeni, in so zato tudi okupirali začetkom vojne stra-tegično vožne obrobne države. Toda niti izdaleč nis LEOPOLD UŠAJ kjer boste dobili najboljšo postrežbo v svoji lastni in lepo opremljeni hiši rancisco Beiro 5380-82 (prej Tres Cruces) SLJIVOVICA ŽGANJE PELINKOVEC VERMUT KIS Zlatko Badel Avenida Maipú 3146-50 Olivos F.C.C.A. . U.T. Olivos (741) -1304 Prireditev “Slovenskega doma” V NEDELJO 18. OKTOBRA 1942 leta ob 4 uri popoldne se bo vršila r že znani ARMENSKI dvorani, ulica. ACEVEDO 1353, prireditev Slovenskega doma. Prireditev bo nekaj novega in posebnega, kar bo brezdvomno privabilo, mnoge naše ljudi, da to izredno prireditev vidijo. Ker bo torej prireditev nadvse privlačna in bo vdeležba gotovo velika, naj se druga društva v svojo lastno korist na to ozirajo in naj ne prirede na ta dan niti najmanjše zabave. Ker pa je prireditev “Slovenskega. doma”, katera bo torej 18. OKTOBRA v ARMENSKI DVORANI najavljena že par mesecev, upamo, da so se društva z ozirom na to, že vzporedila. Rojaki in rojakinje! Pomnite, da bo v nedeljo 18. oktobra, ob 4 uri popoldne v že znani Armenski dvorani, ulice ACEVEDO 1353, velika in izredna prireditev, zato posetite jo! Prireditev Slovenske šole SLOVENSKA ŠOLA NA PATER-NALU bo priredila veliko prireditev v NEDELJO dne 8. NOVEMBRA ob 4 mi pop. v Armenski dvorani ■lica ACEVEDO 1353. Društva so naprošena da vzamejo to na znanje in da ta dan ne prirejajo svojih prireditev. PRIREDITEV “SLOVENSKE KRAJINE” “Slovenska Krajina” je imela v «oboto 19. septembra lepo prosvetno zabavo s prireditvijo tridejanke “Pri kapelici”. Pod vodstvom Adalberta Preinin-gerja in predsednika dramatskega odseka Martina Kusteca so dosegli uspeh, ki dela čast mlademu društvu. ki svoje igralce šele oblikuje, kajti razen enega ni nihče v domovini nastopil na odru. Poleg tega pa dela preglavice tudi knjižni slovenski jezik. Pa so se potrudili igralci in so izborno izpeljali svojo nalogo, kar jim je tudi mnogobrojno občinstvo priznalo z gromkim odobravanjem. Občinski črednik Jurček, Ivaničev Jožek, je bil v svoji vlogi nedosegljiv. Vešč igralec, kos vsaki vlogi je Gelt. Kustee je pa vzoren vaški veljak. To pot se je pa predstavil v važni vlogi tudi Karči Balažič, ki je izborno predstavil Lipeta. Tudi ženske so bile prav dobre v svojih vlogah, tako Angela Šerugo-aa (Metka) kakor tudi Agatka, ki je imela še nekoliko težav z jezikom, a se je izborno držala. Spretni v svojih vlogah se vselej izkažeta tudi Hedvika Preiningerjeva in Tereza Ošlajeva. Tudi jmrice in žan.ji-ce so lepo igrale in še prav posebno lepo zapele. # Gledalec. V naznanilo javnosti ODBORU ZVEZE JUG. IZS. DRUŠTEV V ARGENTINI Tem potom Vam sporočamo, da j smo prejeli vaše pismo z dne 7. tega 1 meseca, v katerem nam dajate odlok do 13. t. m. ob 9 uri zjutraj, če smo menjali namen kršiti zvezna pravila. Odgovarjamo: Uvidevši, da odbor Zveze sam, je šel preko si začrtanih pravil, člen 2. abecedna črka (a) in na pobudo našega bratskega društva Slovenskega Doma, je naš odbor v začetku pristal na to, da se bode torej skupno priredilo prireditev dne 31. 12. 42., in šele potrjeno na naši širši odborovi seji, z navzočnostjo samega predsednika Zveze in delegatov enoglasno. Po našem mnenju in naših pravil člen 2, pravi: Namen društva je, organizirati vse Slovence v Buenos Airesu in okolici v svrho medsebojne pomoči, širjenje kulture in podpiranje slovenske šole. Abecedna črka (c) se glasi: Biti v prijaznih stikih z že obstoječimi slovenskimi društvi v Argentini. Torej mi ne vidimo nobene kršitve zveznih pravil, ki so ravno takšna kot naša. Vkljub temu, ki v zveznih pravilih stoji člen 2) Organizirati Jugoslovansko emigracijo v krajevna društva, kjer naj se druži v svrho splošnega kulturnega izpopolnjevanja in gospodarske samopomoči, smo večkrat prosili naj se vabi vsa društva, da pristopijo k zvezi, pa nismo bili uslišani. Zakaj ne? Jasno je dokazano, da nekateri od j bomiki ožjega odbora zveze, so ho-' teli delati in delajo dva bloka v naši naselbini. In gotovi elementi v tem ožjem zveznem odboru so se izrazili, da misija naša je za sporazum prvo v Devotu in da. drugi, hočeš, nočeš, moraš, bodejo nekako sami prisiljeni vstopiti v to zvezo. Po našem mišljenju, ali mora obroditi sad tako počenjanje? Ko hitro smo spoznali namene zveznega odbora, da se ni hotel zavzeti za društvene in naseljeniške koristi, nego povsem za druge, smo takoj zahtevali, da se mora reorganizirati zvezni odbor in postaviti na čelo tega, zdrave in zvežbane moči, če že želimo res iskreno moralno zaslombo zveze. Bili smo takoj napadeni od g. Franca Rustja da je naša iskrenost gnila. Moramo pa povedati zakaj se je prišlo do teh besed “Gnjilovosti”. Mislimo, da ve vsa javnost, da se je priredilo dne 7. decembra 1941 v prostorih D.K.D. “L. O.” prireditev, čisti dobiček te je bil namenjen za naše žrtve v domovini. Pri tem pripravljalnemu odboru so bili tudi navzoči delegati G.P.D.S. Prišlo je vprašanje, da se mora vabiti tudi naše bratsko društvo Slovenski Dom, takoj se je začelo razpravljati njih položaj. Večina teh (odbornikov) je bila za ne vabiti zgoraj omenjenega društva. Na ponovno zahtevo naših delegatov, se je vendar pristalo da se vabi Slovenski Dom. Razvidelo se je takoj da se je radevolje odzval. Ne vemo zakaj smo taki, kjer zmiraj se pravi v javnosti, bratje vsi enaki smo, in ravno tako se povdarja, ho- Dr. LUIS RAZUMNEY KIRURGIČNI ZOBOZDRAVNIK DIATERMIA — ELECTROCIRUJIA Sprejema vse dni od 14 do 20 ure. SEGUROLA 1848 — U. T. 67 - 3961 — BUENOS AIRES čemo imeti maso za seboj, besede so res lepe in priljubljeno izražene, a škoda da tovariši, nekateri odborniki te zveze mislijo pa vse drugače. Sporočamo Vam da na člansnem sestanku, kateri se je vršil dne 12. tega meseca, smo sklenili izstopiti iz zveze enoglasno radi sledečega: 1. ) Ker pravila Zveze Jug. Izs. Društev v Argentini, so povsem drugačna kot se jih je sklenilo pri navzočnosti predsednika in tajnika G.P.D.S.. Naši predlogi za ta pravila so bili na splošno potrjeni, kakor vidimo iz prve št. revije Njive, in pravila v njej, smo takoj zapazili, da se je rodilo novo dete kar čez noč, ne da bi preje nas obvestili o tej izpremembi. 2. ) Kot lastniki revije Njive, nam niste hoteli dati enakopravnosti r— se ni hotelo objaviti naše bodoče prireditve z igro “Mati” v drugi št. Njive. Kot ravno tako ne, pod naslovom “Neumestna Kritika” ter je bil prisiljen naš član deniti jo v Slovenski List, ki pa odbor G.P.D.S. nima nobene krivde, glede spodnjega podpisa ampak g. Švagelj, ki je naredil na svojo lastno pest. 3. ) Ker se ni hotelo reorganizirati zveznega odbora, vkljub temu, da se je sam predsednik zveze izrazil, da kot tak ne more služiti, če se misli delati razdor in bloke. 4. ) Ker se ni na prošnjo poslalo j računa potrjenega od zveznega odbora, likvidacijo stare revije in stanje nove. 5. ) Ker se je priobčilo samo izjavo G.P.D.S. v drugi št. revije Njive, vkljub temu, da se je sam predsednik zveze izrazil, da bodo vsa društva včlanjena, obsojala članek pisan v Slov. Listu št. 26, za kar v javnosti izgleda naša izjava, kot da smo bili prisiljeni, vkfaub temu nam ni bilo potreba tega storiti, ker je bila zadeva same zveze, kar se je tudi izrazil predsednik zveze da se bode zavzela tudi zveza sama. 6. ) Ker odbor zveze ni hotel, da bi preklical žalilne besede, ki jih je izrazil predstavnikom G.P.D.S. g. Rustja Franc. 7. ) Ker odbor Zveze ni hotel niti razpravljati paših predlogov o bodočem delovanju zveze, češ, da taki predlogi so samo izguba časa in nič drugega. 8. ) Ker pravite, da članstvo D.K.D. “L. O.” je dalo popolnoma polnomoč delegatom pri zvezi, odgovarjamo: naše društvo kot tako nima ničesar opraviti s člani D.K.D. “L., O.” ampak z zveznimi odborniki, pa vseeno bi radi videli če Vam je tudi reklo članstvo, da dajte žaliti odbornike G.P.D.S. 9. ) Naš Odbor ne vzame v poštev vašega pisma z dne 7. septembra, ker se ni klicalo delegatov, oziroma da odbor prisostvuje tej seji zveze. 10. ) Sporočamo vam da to vse bode objavljeno v javnosti. Vas pozdravljamo z društvenim pozdravom. Buenos Aires, 14 septembra 1942. ODBOR G.P.D.S. IZ ROSARIJA POMLADANSKA PRIREDITEV DRUŠTVA “TRIGLAV” V nedeljo 11. OKTOBRA 1942, ob 7 uri popoldne se bo vršila plesna zabava v društvenih prostorih Gral. Mitre 3924. Fantje in dekleta se pripravljajo z velikim navdušenjem za to spomladansko zabavo ter se zagotavlja veliki uspeh. Rojaki, rojakinje — Slovenci ter Jugoslovani sploh, vabljeni ste na to prvo pomladansko zabavo. Na svidenje torej 11. oktobra. S pričakovanjem Vas bratski pozdravlja ODBOR Opomba: V slučaju dežja se vrši nedeljo pozneje. IZ CORDOBE ČLANSTVU “EDINOSTI” Naznanjamo vsem članom društva “Edinost” ter jih tudi prosimo da vzamejo to stvar kar največ za resno. Mnogo časa smo imeli težak problem radi pobiranja.članarine, danes dragi člani vam damo v znanje osebe, katere imajo polnomoč za pobiranje članarine, kateri so sledeči: blagajnik Jožef Mesec, tajnik Jožef Fir in knjižničar Jožef Vever. Oni imajo razdeljene oddelke: Jožef Mesec Alberdi (Bajo), Jožef Fil Alto Alberdi in Jožef Vever Centro Ba-rrio Ingles in okolico. Torej dragi člani sedaj lahko plačate eni od teh treh oseb naj bo kateremu hočete in upamo, da se boste kaj zganili ker v kratkem začnemo graditi naš Društveni Dom. Zato je treba da ste vsi člani kakor eden in da je članarina v popolnem redu od vsakega. Vsak ve, da če ne boste vi člani redno plačevali svoje članarine, ne bomo imeli nikoli nič. Kakor vam je znano zemljišče imamo na ulici Padre Lozano Norte, vogal Sta. Rosa Alto. Alberdi. Tudi upamo, da se bodo naši člani že obračali na njemu v par mesecih, če le Bog da zdravje. Enako tudi naznanjamo vsemu članstvu, da je Odbor odločil ter sestavil Gradbeni Odbor, kateri sestoji sledeče : za zidarsko delo Rudolf Mozetič, Jožef Mozetič in za cemen-to armado Rudolf Vratnik, Ivan Movem in Anton Urbančič. Kadar bomo imeli vse pripravljeno, bomo sklicali članski sestanek, da vsi člani potrdijo ta Gradbeni Odbor, kateri bo mogel prevzeti to danes težko fnkcijo. Vsi omenjeni imajo mnogo izkušnje pri delu, katerega smo omenili, zato upamo da bodo dobro skrbeli pri delu, pri katerem mu bomo tudi mi pomagali v vsakem slučaju. Torej dragi člani, potrebujemo vaše pomoči, naprej z delom in ne se ga ustrašiti, kar z hrabrostjo na delo! A. Stepan, predsednik J. Fir, tajnik. jasno, da se Zavezniške demokracije, ponovno obračajo za nasvet na Sveto Stolico, kar nikakor ne more koristiti, slovanski stvari, še manj pa naši Primorski. Razvidno je torej, da bo Rim, pa bil on krščanski ah fašistični —. imel besedo. Zavezniki z Rusijo, od katere lahko pričakujemo, da se bo zavzela za nas, bodo gotovo zmagali nad nazi-fasizmom in bodo na podlagi tega določali bodoče meje v Evropi. Dela bodo torej imeli dovolj in ne bo nič čudnega, če bodo pri velikanski odgovornosti prezrli “našo malenkost”, kot se je to zgodilo koncem prejšnje svetovne vojne, da so odločitev pustili novi in se neurejeni Ju-' goslaviji in močnejši in vedno enako lisičji Italiji. Jugoslovanski zastopniki so se pohvalno držali, a nas niso mogli rešiti, ker niso imeli vplivnih prijateljev in našega naroda za seooj, kateri je verjel v zmago pravice in se je obnašal popolnoma pasivno, namesto nastopiti po zgledu generala Majstra in pozneje D’An-nunzija. Z razmeroma majhno vojaško silo, bi se takrat lahko rešilo Primorje. Ker torej imamo tako blizu iskuš-nje, se ne smemo sedaj zadovoljiti z besedo, da bo prayica zmagala, ali z malimi prispevki in propagando, katero lahko iz inozemstva delamo, ampak pripraviti se moramo, da bomo lahko nastopili z orožjem v roki, za rešitev naših krajev iz suženjstva. Če pomislimo, da je italijanski narod do grla sit fašizma in vojne, bomo videli, da bo ob polomu najprimernejši čas za tak nastop. S PAR DOBRIMI POLKI SE MORA ZASESTI GORICO, TRST IN ISTRO IN TAKO OPOZORITI MIROVNO KONFERENCO, DA TAM ŽIVIJO JUGOSLOVANI, KATERI HOČEJO ŽIVETI V SVOJI NARODNI, DEMOKRATIČNI IN VELIKI JUGOSLAVIJI. Jamstvo za to je tudi general Draža Mihajlovic, kateri je obljubil, da se bo boril, tako dolgo, dokler ne bodo vsi Jugoslovani združeni v eni sami državi. Primorski Odbor, naše časopisje, organizacije in vsak posameznik mora torej začeti delati v tem smislu, v KATEREM JE EDINA NAŠA REŠITEV. Andrej Škrbec Slovenska babica dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z večletno prakso v praški porodnišnici ter v tuk. bolnici “Raw-son ’ ’, se priporoča vsem Slovenkam. Sprejema penzionistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. To- | strežba prvovrstna. J ANA CHRPOVA ENTRE BIOS 621 1 U. T. 38, Mayo 8182 Í Rešitev Primorja Lisičje izvijanje z odgovorom na “Odprto pismo” Primorskega Odbora, nam dokazuje, ■ da nas grof Sforza'hoče imeti samo “za prijatelje Jugoslovane iz Julijske Krajine”, nam pa nikakor ne dovoljuje združitve z našimi brati v Jugoslaviji. Dalje je to dokaz, da nas hoče Italija za vsako ceno obdržati v svojih krempljih kot sužnje, pa naj v njej vlada Peter ali Pavel. Dogodki zadnjih dni, dokazujejo Jugoslovanska radio-ura Prenos jugoslovanske radio-ure je ob sobotah od 4 in pol do 5 ure popoldne na postajo L S 2 Radio Prie-to. Rojaki in rojakinje, poslušajte naš radio prenos. Krojačnica ‘Gorica’ Franc Leban WARNES 2191 Nasproti postaje Bs. Aires La Paternal |jj j Slovenska gostilna j Lepi in zračni prostori. Zdra-| va hrana in pristna pijača. I Kroglišče. Se priporoča rojakom FRANC TREBŠE Avda. SAN MARTIN 6470 dve kvadri od postajališča U. T. 50 - 5106. KLINIKA ZA VSE BOLEZNI Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzul tori jem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE. Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučab* obistih, jetrah. želodcu, živčevju, glavobol in revmi jem. ženske bolezni. Analizacije krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo. RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE. Zdravniški pregled $ 3.— Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12. GOVORI SE SLOVENSKI S U I P A C H A 2 8 (1 kvadro od Av. de Mayo v višini 800) PRVOVRSTNA KROJAČNICA “LA ESTRELLA” ZA JESENSKE IN ZIMSKE OBLEKE V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA ZNAMKE SUPERLAN Stanislav Maurič TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59-1232 POZOR! ; TRGOVINA oLVLJEV BELTRAM Vas podomače postreže. če hočete biti elegantno in dobro obuti, posetite to trgovino, imeli boste na razpolago veliko izbero vsakovrstnih čevljev, copat za delo, šport in izlete. — Pridite, pa se boste prepričali! Se priporoča Albert Beltram DONATO ALVAREZ 2288 — BUENOS AIRES i AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA zatecite se k Dr. A. GODEL Sprejema se od 9 do 12 in od 15 od 21 ure. GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1676 List izdajata: “ S SLOVENSKI LIST IZ PREKMURJA (Pismo iz domovine) Madžari so takoj po zasedbi nadomestili vse slovenske uradnike z madžarskimi. Slovenci morajo zopet jemati s seboj tolmača, alto hočejo urediti razne zadeve z uradi. vTako je bilo že pred prvo svetovno vojno in radi tega se je ljudstvu tako pristudila madžarska nadvlada. Zato so se v Jugoslaviji tako dobro počutili, ko so se lahko z vsemi uradnimi oblastmi po domače pogovorili. Zdaj so zopet tam, kjer so bili nekdaj. Izmed prejšnjih učiteljev je samo pet Slovencev ostalo na svojih mestih. Pa še ti so vsi, razen enega, potisnjeni za kako stopnjo ali več nazaj v svojem službenem položaju. Nekaj naših učiteljev je dobilo službo v Medžimurju ali v Bački. Vsaj obljubili so jim službe tam, pa še ni gotovo, če se bodo obljube tudi izpolnile. Na izpraznjena mesta so prišli madžarski učitelji in učiteljice. Šolske knjige so Madžari zaplenili. Ne samo v slovenskih ljudskih šolah, ampak ista usoda je zadela tudi gimnazijske knjige. Večji del so jhi zažgali, nekaj razprpdali med trgovce za zavojni papir. Iz vsega tega se vidi, kako se mudi Madžarom,* da bi “popravili” v najkra jšem času, kar so zamudili v letih, ko je Prekmurje pripadalo Jugoslaviji. Takoj je tudi pokazala madžarska “kulturna” politika, da se mora nižjim slojem onemogočiti študira-nje na zavodih za višjo izobrazbo. Zato so silno povišali šolnino in potrebne pristojbine za šolanje. Šte-vilče gredo v tako višino, da se mora že ob tem vprašanju podreti vsako upanje kmečkemu otroku, da bo kdaj videl višje šole, ako bi razmere ostale pri tem kot so danes. Do- mače prebivalstvo je pa ta način enkrat za vselej izključeno od vseh vplivnih služb. Le madžarskim grofovskim sinovom, ki zmorejo visoko šolnino, naj bi bile prihranjene vse boljše službe. Na gimnazijah je šolnina okoli 1000 din letno. Kje so rlrugi stroški? Kako naj si kmečki sin upa spraviti skupaj take vsote? Na univerzah znaša sama šolnina 20.000 din. S tem je povedano vse. Prekmurje je imelo pred okupacijo lepo število svojih domačih akademikov. Študirali so po raznih jugoslovanskih univerzah. Mnoge je okupacija zalotila doma na počitnicah, ko je bila ravno Velika noč. Drugi so se morali iz enega ali drugega vzroka vrniti na svoje rodno ozemlje po polomu Jugoslavije. Hoteli bi študije sedaj nadaljevati vsaj na madžarskih univerzah. Toda že radi samih visokih pristojbin je to izključeno. Saj je vsota 20.()00 din za Prekmurca že celo premoženje. V teh žalostinh časih, ki jih preživlja vsa naša domovina in posebej naše ljubljeno Prekmurje, nas tolaži dejstvo, da je naša mladina zeol narodno zavedna. Nič se ne bojimo zanjo, zlasti ne^ za tisto, ki je okusila v Jugoslaviji lepote srednješolske in višje volske izobrazbe v materini besedi. Seveda bo madžarski vandalizem storil vse in je že začel, da uniči vse naše nade, da našemu pogumnemu gledanju v bodočnost polomi zadnjo perot. Saj se nam trga srce, ko mislimo, na cvet naše mladine, na naše zavedne akademike. Kako ne bomo mislili nanje z težkim srcem, ko vemo da mnogi med njimi zdihujejo v madžarskih ječah in koncentracijskih taboriščih. Tako hoče madžarska kultura doseči nemško vsaj polagoma, če se že ne čuti dpvolj močno, da bi dosegla nemško stopnjo kar čez noč. Naše akademike so spravili “na, varno” radi obtožb madžarskih pri-1 seljencev, ki so jih naznanili oblastem, češ, da podpihujejo prebivalstvo k odporu zoper Madžare in ga hujskajo k sabotaži. Tako je tudi naša najboljša mladina prišteta med narodne mučenike, ki jih je toliko med odraslimi in dozorelimi ljudmi. Ču je j o se glasovi, da bo v kratkem po vsem Prekmurju razglašena splošna mobilizacija. To bo nov u-darec za naše ljudi, obenem pa brez dvoma začetek nadaljnjih zasledovanj in preganjanj, zakaj ni mogoče pričakovati, da bi naši možje in fantje brez odpora odhajali na rusko fronto in se z ramo ob rami z Nemci in Madžari borili zoper slovansko Rusijo. Nekoliko nas tolaži dejstvo, da je tudi med Madžari samimi, posebno med vojaštvom, vedno večji odpor zoper Nemce. Vendar ni upanja, da bi se ta odpor, ki se pač izraža pogosto v ostrih besedah, izživel tudi v dejanskem nagajanju Nemcem. Preveč trdno sedi madžarska, vlada na svojem sedlu in preveč krepko jo drži v svoji oblasti nemška pest.. . Kakšna je prav za prav madžarska kultura, naj povedo še nekatera dejstva. Mnogi novi madžarski uradniki se zgražajo nad bivšo jugoslovansko upravo, češ, da je Prekmurcem dajala preveč prilike za kulturni napredek. To po njihovem prepričanju ni niti potrebno, niti zdravo za tako preproste ljudi. Prekmurje je sedaj, tako zatrjujejo in zmajajo z glavami, vse nekaj drugega kot je bilo pred dobrimi 20 leti. Napredek je res kar čudovit, pa obenem močno škodljiv. Poglejte samo to neverjetno število novih hiš in poslopij! Vse to je zraslo iz tal v 20 letih, dočim na Madžarskem niso ves ta čas skoraj nič zidali, čemu je to potrebno za Prekmurje? Ali niso Madžari dosti bolj napred- ni, pa se vendar niso trgali za novosti, ampak so lepo zadovoljni s starimi in starinskimi staovanji. In samo poglejte tisto novo kmetijsko šolo v Rakičanih. To vam je prava palača. In v to šolo so hodli čisto navadni kmečki sinovi heraz-vajenih slovenskih Prekmurcev! Kaj je Jugoslavija vendar mislila? To je kvečjemu dobro za grofovske sinove, ne pa za “navadne” kmete ! Tako Madžari ne vzgajajo svoje nadebudne mladine! “Luksus” kratkomalo za kmete ni. To si pač lahko privošči grof in Madžari vedo, kaj je grof! Kako morejo madžarski vzgojitelji pričakovati, da bo prekmurski kmet pokorno služil svojim grofom in svojo službo ne bo imenoval suženjstvo, ako se bo šolal v takih palačah? Ne, to ne sme biti! Zadnji čas je, da je izginila Jugoslavija, sicer bi obstajala največja nevarnost, da bi prekmurski kmet še prave pristne madžarske kmete “pohujšal”, če bi kdaj pogledali čez državno mejo v Prekmurje. V kakšni neverjetni nevajenosti so zares bili mili madžarski grofje... In še tole premislite, ljudje božji! Kaj je Jugoslavija vse nudila prekmurskemu študentu v svojih šolah! Madžarski človek je popolnoma zadovoljen, da zna svojo materinščino. Po kakih drugih jezikih kar nič ne hrepeni. Jugoslavija je pa dovoljevala učni red s celo vrsto tujih jezikov. In zdaj vam prekmurski študentje govore tudi poleg svojega domačega narečja pismeno slovenščino, srbo-hrvaščino, nemščino, francoščino, nekateri tudi madžar-ščino. Ali je to za kmeta? In kaj drugega naj pride iz Prekmurja ko kmet? Prav pravcata strahota! Le kaj je mislila Jugoslavija! Le kam je strmela Slovenija?! Ali ni zares škandali, kar se je zgodilo prav te dni na gimnaziji v Murski Soboti? Madžarski profesor, ki je sedaj z drUgmi vred tam nastavljen, se .je postavil pred učenci, da zna nemško. To je tudi dokazal s tem, da je resnično stolkel skupaj nekaj nemških stavkov. Slovenski študentje so se mu smejali in mu povedali, koliko napak je naredil v svoji nemščini. In to naj bo vzgoja! In to naj, bo dovoljeno v tem visoko kulturnem dvajsetem stoletju, da bi slovenski študent, ki je poleg tega še iz Prekmurja doma* znal več ko madžarski profesor! Zares, smešno je vse to, ko bi le ne bilo tako tragično. Toda tako in podobno mnenje v resnici odkrivajo naši novi kulturonosci, madžarski privandranci po razpadu Jugoslavije, in naši kmetje se jim smejejo s študenti vred. Zato nas ne bo tako kmalu zapustilo upanje, da bomo preživeli vse to in kljub vsemu pritisku dočakali živi in zdravi in kulturno neuničeni dan vstajenja Jugoslavije in novega slovenskega življenja. Cerkveni vestnik 27. septembra: Maša na Avella-nedi za rajne Kren in Sirk. Pri sv. Rozi-ob 12 uri obletna za Franca llnikar. Popoldne molitve in shod bratovščine na Paternalu, Slovenska zastava za Avellanedo bo že gotova. Podoba Marije Pomočnice Slovencev je tako čudovito lepo uspela, da bo v ponos vsem, ki bodo za njeno zastavo stopali. Zato-se pa le potrudite, da boste gotovo prihiteli na Avellanedo 11. oktobra,, na rožeunvensko nedeljo, ko bo zastava blagoslovljena. Janez Hladnik KNEZ SEREBRJANI ROMAN IZ ČASOV IVANA GROZNEGA Nadaljevanje 21 “Bilo je v starem mestu”, je pričel, “v Novgorodu, in v tem Novgorodu, v predmestju, je živel vrli Akundin. In ta Akundin, vrl mladenič, ni valil piva, ni kuhal žganja, ni trgoval na trgu, ampak on, Akundin, je hodil sem in tja in se prevažal na ladjicah po reki Volhovu. Pa ti sede Akundin na opremljeno ladjico, položi javorova vesla v hrastove zavore, sam pa sede h krmilu. Ladjica plove po Volhovu, po reki, in priplava ladjica do strmega brega. Po strmem bi'egu pa je šel tisti čas hromeč popotnik. In hromeč plime Akundina za bele roke in pelje njega, Akundina, na visoko gomilo, in ko ga postavi na visoko gomilo, mu reče besede take: — Poglej ti, mladec moj, na mesto Rosti-slavlj na reki Oki, in ko si ga ogledaš, povej, kaj se godi v mest» Ro-stislavlju-In ko je Akundin po- gledal na mesto Rostislavlj, je bila tam velika beda. Stari sluge mladega kneza rjazanskega, Gleba Olego-viča, stoje sredi trga, da bi branili mesto, a jim manjka sil. A po reki Oki plove grozna pošast, kača Tu-' garin. Dolga je bila ta kača Tuga-rin do tri sto sežnjev, z repom bije rjazansko vojsko, s hrbtom sega do strmega brega in zahteva svoj stari davek. — Tedaj prime hromeč Akundina za bele roke in mu govori takole: — Dobri mladec, povej mi, kdo si in odkod! — In Akundin odgovori na te besede: — Doma sem iz Novgoroda, zovem pa se Akundin Akundinič. — Akundin Akundinič, čakal sem te celih tri in trideset let, spoznaj svojega strica, Zamjatnjo Putjatiča, kajti moj brat, Akundin Putjatič, je bil tvoj oče! In tu imaš meč svojega rodnega očeta, Akundina Putjatiča ! — Ni še izgovoril teh besed, ko je Zamjatnja Putjatič pričel minevati, od belega sveta se ločevati, in ko je premineval. je pričel govoriti: — Dete moje drago, Akundin Akundinič ! Ko prideš v slavni Novgorod, pokloni se mu do tal, Novgorodu, in reci mu, reci Novgorodu: Daj Bog tebi, Novgorod, da bi ostal na veke in srečna deca tvoja naj vedno pride slavna iz boja! In mogočno bodi, mesto Novgorod, in bo- gat naj vedno bo tvoj rod... ” “Dosti!” ga je jezno prekinil ear, ki je pozabil, da je bil njegov namen, samo opazovati pripovednika. “Prični drugo pripovedko!” Kakor bi se bil ustrašil, je Prsten upognil kolena in se poklonil do tal. “Kakšno pripovedko si izvoliš, batjuška gosudarP’ je vprašal z narejenim, morda pa tudi z resničnim strahom. “Ali naj ti pripovedujem o Babi Jagi? O Čurilp Plenkovi-ču? O Ivanu Jezeru? Ali morda ukažeš, da tvoji milosti povem kaj pobožnega?” Ivan se je spomnil, da ne sme prestrašiti slepcev, zato je zazeval še enkrat in rekel že z zašpanim glasom: “In kaj znaš pobožnega, siromak ? ’ ’ “O Alekseju, božjem človeku, batjuška, o Juriju Hrabrem, o Josipu Prekrasnem, ali morda o Golobji knjigi... ” “Dobro”, je rekel Ivan, ki so mu vidno oči že pričele mežati, “pripoveduj o Golobji knjigi. Bolje je za nas grešnike, da ponoči poslušamo kaj pobožnega.” Prsten se je zopet odkašljal, se vzravnal in pričel s pojočim glasom: “Nekdaj se je iz groznih oblakov, ' iz groznih oblakov in strahovitih, dvignila božja nevihta. V tej nevihti božji je padla iz nebes Golobja knjiga. K tej knjigi Golobji se je zbralo štirideset carjev in carjevičev, štirideset popov in popovioev, mnogo bojarjev, sila vojščakov in drugih kristjanov pravoslavnih. Med njimi je bilo pet velikih carjev: bil car Jeseja, ear Vasilij, car Konštan-tin, car Volodimerič in premodri car David Jevsijevič. In je izpregovoril car Volodiiner: Kdo izmed nas, bratje, zna dobro citati? Ali bi prečital to Golobjo knjigo? Ali bi nam povedal, za božjo voljo: Odkod je prišlo solnce krasno? Odkod je prišel svetli mežec mladi? Odkod so prišle goste zvezde? Odkod je prišla zarja jasna? Odkod so prišli silni vetri? Odkod so prišli grozni oblaki? Odkod so se vzele temne noči? Odkod je prišlo ljudstvo sveta? Odkod so prišli na zemljo carji? Odkod so se pričeli bojarji in knezi? Odkod so se vzeli kristjani pravoslavni? — In carji so molčali na vse to. In odgovoril jim je premodri car, premodri car David Jevsijevič: Tole, prijatelji, vam pravim o tej knjigi, o Golobji knjigi: Ta knjiga ni majhna; štirideset sežnjev je dolga in štirideset sežnjev široka. Ako jo hočeš vzdigniti, je ne vzdigneš; ako jo hočeš držati na rokah, je ne udržiš; ako hočeš pregledati vrste, jih ne pregledaš; ako hočeš hoditi po listih jih ne prehodiš, prečitati knjige pa ni dano nikomur. Pisal pa je knjigo Bogoslovec Ivan, a čital jo je prerok Izaija, čital jo je tri leta, pa je prečital v knjigi samo tri liste. Ako pričneš citati knjigo, ne prečitaš knjige božje! Sama se je knjiga odprla, sami so se listi preobračali, same so se besede čitale. Pripovedujem vam, bratje, ne kakor sem čital; pripovedujem vam po spominu o starih časih starodavnih, po starem, kakor je zapisano. Prišlo nam je solnce krasno iz svetlega lica božjega; mladi, svetli mesec 'iz prsi Njegovih; goste zvezde iz oči božjih; jasna zarja iz obler ke Njegove; silni vetri — to je dihanje božje, grozni oblaki — to misli so božje, temne noči pa so iz plašča Njegovega! Ljudstvo sveta je prišlo od Adama; iz Adamove glave so izšli Carji; iz njegove moči — knezi in bojarji; iz kolen — kristjani pravoslavni; od njega je izšel tudi ženski spol! In poklonili so se mu vsi carji: Hvala ti, silni car, premodri car, najmodrejši car, David Jevsijevič! Še to, gosudar, nam povej, še to nam povej in pripoveduj: Kateri car je vseh carjev car? Katera zemlja je vsem zemljam mati? Katero morje je vsem morjem mati? Katera reka je vsem rekam mati? Katera gora je vsem goram mati? Katero mesto je vsem mestom mati?” Zdajci se je Prsten skrivoma ozrl, na Ivana. Vasiljeviča, katerega je vidno čezdalje bolj silil spanec. Zdaj in zdaj je očividno s težavo še odpiral oči in jih zopet zapiral; a vsak čas se je neopaženo ozrl na pripovednika z zvedavim, predirljivim pogledom. Prsten se je spogledal s Koršu-nom in nadaljeval: “In jim je odgovoril premodri car David Jevsijevič: Jaz vam, bratje. še to novem, še to povem in razložim. V Golobji knjigi je zapisano: Med nami je Beli car vser carjev car. On veruje vero krščansko, krščansko bogomolno. On veruje v Mater božjo Bogorodico in v Tro- jico veruje nerazdeljivo. Njemu so se vse orde poklonile, vsi jeziki so se mu pokorili. Njegova oblast je nad vso zemljo, nad vsem svetom; vsem vlada njegova roka carska, pravoverna bogaboječa; in vse se klanja carju Belemu, zato je Beli car vseh carjev car! Sveta Rusija je vsem zemljam mati;' na njej stoje cerkve apostolske, bogomolne in poglavitne. Okean-morje je vsem morjem mati; izšla je iz njega cerkev poglavitna, ker v tej cerkvi poglavitni počivajo ostanki popa rimskega, popa rimskega Klimentija. To morje je objelo vso zemljo; vse reke so se iztekle k morju, vse so se nagnile k Okean-morju. Reka Jordan je vsem rekam mati; v slavni materi reki Jordan je bil kršečn sam Jezus Kristus, Car nebeški. A gora Tabor je vsem goram mati, ker se je na slavni gori Tabor izpremenil Jezus Kristus in pokazal slavo svojim učencem. Mesto Jeruzalem je vsem mestom mati, ker stoji to mesto sredi zemlje in je v tem mestu poglavitna cerkev; v cerkvi se nahaja grob Gospodov, v njem počiva obleka samega (Kristusa, kadila se žgo neprestano, sveče gore ne-ugasne...” Tu se je Prsten zo’pet ozrl na Ivana. Njegove oči so bile zaprte, dihanje enakomerno. Ivan Grozni je očividno spal. Ataman je Koršuna suni4 s komolcem. Starec je stopil za dva koraka naprej. Prsten je nadaljeval s pojočim glasom: “In priklonili so se mu vsi carji: Hvala tebi, silni car, premodri ear, David Jevsijevič! Še to, gosudar, nam povej: Katera riba je vsem ribam mati? Katera ptica je vsem pticam mati? Katera zver je zver vseli zveri? Kateri kamen je vseh kamnov oče? Katero drevo je vsem drevesom mati? Katera zel je vsem travam mati? In odgovoril jim je premodri car: Jaz vam, bratje, še to povem: Riba kit je vsem ribam mati. Na treh kitih stoji zemlja. Ptica estrafil je vsem pticam mati, ker živi ta ptica na sinjem morju. Kadar zakrili zavalovi vse sinje morje, potapljajo se barke, pogrezajo se ladje pomorske. In kadar estrafil strepeta, ob drugi uri po polnoči, zapojo petelini po vsej zemlji, razsvetli sc ta čas vsa zemlja... ” Prsten je pogledal Ivana. Car je ležal z zaprtimi očmi; njegova usta so bila odprta, kakor usta spečega, človeka. In zdajci je Prsten, kakor v zvezi s svojimi besedami, ugledal skozi okno, da so dvorska cerkev in strehe bližnjih poslopij zažarele v daljnem žaru. Natihem je sunil Koršuna, ki seje še za en korak približal Ivanu Vasiljeviču. “Indra-zver”, je nadaljeval Pr-v podzemlju kakor solnčece pod nebom. Ona z rogom koplje vlažno mater zemljo in izkoplje vse globoke studence; ona izpušča reke, potoke, očišča vrelce in studence, daje ljudem vodo za pitje in pranje. Alatir-kamen je vsem kamnom oče; na belem kamnu Alatiru je pUeival sam Jezus Kristus, Car nebeški, in se je-pogovarjal z dvanajstimi apostoli, ustanavljal vero krščansko. Ustanovil je vero na kamnu, razsejal knjige po vsem svetu. Cipresa je vsemu drevju mati. Iz tega drevesa cipre-sovega je bil izrezan čudoviti sveti križ. Na tem ožišljajočem križu je bil razpet sam Jezus Kristus, sam Car nebeški, med dvema tatoma, dvema razbojnikoma. Čibrije je vsem zelem mati. Ko je bil Kristus Bog razpet na križu, takrat je šla Mati božja, Bogorodica, k svojemu sinu razpetemu; iz njenih oči so solze padale na zemljo in iz teh solza, prečistili solza, se je zarodila in iz-rastla mati zel čibrije. Iz tega či-brija, iz njegove korenine, rezljajo pri nas v Rusiji čudovite križe in nosijo jih starci menihi, nosijo jih možje blagoverni.” Tukaj je Ivan Vasiljevič globoko vzdihnil, a oči ni odprl. Požar je žarel čezdalje bolj. Prsten se je pričel bati, da nastane hrup prej, nego prideta do ključev. Ker se ni upal premakniti z mesta, da bi car njegovega pregiba ne opazil po glasu, je Koršunu pokazal na požar, potem pa na spečega Ivana ter nadaljeval: “In poklonili so se mu vsi carji: Hvala ti, silni car, premodri car David Jevsijevič! Lepo znaš govoriti na pamet, govoriš, kakor bi čital! In reče car Volodimer: Silno si moder, car David Jevsijevič! A povej še to in razloži: Sinoči sem jaz malo spal, malo spal, a mnogo sanjal: kakor da bi bili prišli skupaj dve zveri, ena bela zver in druga siva zver, in bi se trgali med sabo jn bi zmagovala bela zver. — (Nadaljevanje) ✓