Cerkvene zadeve. Alojzij Vojsk f. Verni slovenski stariši kaj radi pošiljajo svoje nadepolne otroke v šole, da bi iz njih sina postal »gospod«. V lem se odlikujeio posebno nekateri kraji naše lepe slovenske domovine. Ti kraji so posebno Mursko in Dravsko polje ter čarobne Slov. gorice. Pa ni čudež. Ljudje v teh krajih so bolj premožni in narodno probujeni. K tej probujenosti pripomogle pa so ne malo pogostne primicije, ki se smejo imenovati prave narodne veselice in ognjišča, kjer se ogreva in vneraa bogoIjubno Ijudstvo za sv. vero in narodno reč. Starišt se spodbujajo dati otroka v šolo, če tudi rajši sami pomanjkanje trpijo in v otroku se zbudi močna želja postati enkrat tudi »gospod«. In v resnici, po širni naši Avstriji, da celo po drugih državah in drugih delih sveta najdemo vrle Slovence v imenitnih službah, svetnih in duhovskih, katerim je zibelka tekla na Slovenskem, posebej še v imenovanih krajih. Veseli nas vselej slišati o ljubih rojakih, delajočih raed drugimi narodi, da svojemu narodu zvesti ostanejo, ž njim delijo veselje in žalost. Tako zvesti sin svojega naroda je bil čast. g. Alojzij Vojsk, duhovnik zagrebške nadškofije, doma iz Bučkovec pri Mali Nedelji, ki je v nedeljo, dne ."». januvarija t. 1. pri usmiljenib bratih v Kainbachu blizu Gradca v Gospodu zaspal. Blagi pokojnik je bil leta 1863. porojen v prijazni dolinici pod Malo Nedeljo v Hučkoveih od poštenib kmečkih starišev. Llmnega fanteka pošljejo stariši na Pluj. Po četrtem razredu gimnazije podal se je na veliko gimnazijo v Varaždin in od tara po šestem razredu v Zagreb v nadškofov licej. V Zagrebu je zvršil tudi bogoslovske nauke in postal je leta 1887. duhovnik in sv. novo mašo je obhajal avgusta leta 1887. pri Mali Nedelji. Ves čas svojih bogoslovskih študij v Zagrebu je gojil srčno željo priti v mariborsko bogoslovje in tako enkrat med Slovenci delovati. Vendar ta želja se mu ni izpolnila. Služboval je rajni g. Vojsk ves čas svojega duhovniškega življenja v Medjimurji in to od leta 1887. do 1895. pri Sv. Mariji in v Dobrovi blizu Č.akovca. Vnetega, z dušom in telesom Slovana je bolelo najbolj, videti madjarsko nasilstvo nad ubogimi slovanskimi brati med Muro in Dravo. Leta 1895. je stopil v začasni pokoj. Iskal je potem zdravja v Gleiehenbergu, in od tam je pisal meseca julija lanskega Ieta nekdanjemu svojemu sošolcu, sedaj župniku na spodnjem Štajarskem, da bi rad prišel in se naselil pri njem, da, ker zdravemu ni bilo dano med Slovenci biti, bi vsaj zdaj bolan rad med njimi zdravja iskal. Pa pljučna bolezen je silno neusmiljena — proti jeseni naglo dela, da človeka prej zdela. Tako je bilo tudi z g. Vojskom. Moral je septembra I. 1. v Gradec k usmiljenim bratom, in ti so ga poslali v Kainbach, kjer je čakal, da ga neizprosna smrt reši teške butare neozdravljive bolezni. Umrl je zjulraj v nedeljo, dne 3. jan., a pogreb, katerega se je udeležilo veliko število vGradcu bivajočih Slovencev, vršil se je v torek, dne 5. jan. ob 9. uri. Naj v miru počiva! Kamenski.