Rudeče klasovje.
Zapustil je oče svojima dvema sinovoma lepo zemljišče, ki je rodilo zlato pšenico. Umirajoč jima je še dejal: ,,Razdelita posestvo na dvoje; vsak naj na svojetn deleži z Bogom seje in žanje; živita varično in složno, a pri-pravljena na vsak dogodek, podpirajta se drug druzega."
Brata sta si razdelila posestvo ter uživala mir v svojih hišah in spo-štovanje pri ljudčh. Ali starejšemu je bilo malo mar za zlato pšenico, katero je z svojega po]ja žel, in malo se je brigal za čredo, katera se je poleg bra-tove na jednem pašniku pasla. Beli kruh mu ni prijal; osoren mu je bil bratov glas; žalostno je sprovajal dneve in noči brez spanja.
Soliice se je už6 skrilo za gorč, ko je molčč z urnimi koraki šel na polje. Tu ugleda na meji zatakneno bratovo sabljo, ki jo je nosil v novo po-aejano žito. V tem hipu pa mu zašepeta zli duh na uh6: nKako lehko žanjsš žito, katero tvoj brat seje!"
Noe se je približala; izdrl je hudobni brat sabljo iz nožnic in jo zasadil v prsi k njemu idočega brata. Kri je izbruhnila v gorkem potoku na zemljo; potihnilo je kratko jecanje in noč je pokrila hudodelstvo. Ali hudobni brat je hotel, da bi njegovo zlo dejanje tudi zemlja na večno pokrila, zatorej je zakopal bratovo truplo globoko v posejano polje in ga podoral, da bi nobenega sledti ne bilo.   To storivši otide dom6v zlobni dedič bratovega posestva.
KoDJi so se sami povrnili domdv; po noči iu po dnevi je iskal hlapec gospodarja, a morilec mu je bil povsod žalosten za petama.
Morilec je bil dedič bratove svojine samo za nekaj časa, dokler ni bila smrt bratova za gotovo izkazana. Ali beli kruh mu tudi zdaj ni dišal boljše, njegove noči tudi zdaj niso bile mirnejše, niti noč niti zemlja ni mogla pred njim skriti njegovega hudodelstva.
Lepo so ozelenele njive in sosedje so si už6 čestitali na bogatih pri-delkih.   Ali on je vedno ostal žalosten, kakor obsojenec; kajti videl je, da na
152
6nem mestu, kjer je ležal podorani brat, poganjalo je krvavo klasovje. V Skorjančeku, ki se je nad poljem visoko v zrak vzdigal, slišal je svojega tož-nika, a on je bežal domdv in nikoli ni smel iti na polje, da bi si ogledal rumeno pšenico in njeno rudeče klasovje.
Prišla je žetev. Nčme bregove je oživela vesela, nedolžna družina; ali vsak hleb, katerega se je dotaknil začasni dčdič, imel je okus po krri, in je bil s krvj<5 pom&šan. A v črnej noči, ko ga je tmd zazibal v sanje, stal je pred Djim okrvavljeni duh rajncega brata ter je stresal nanj kri rudečega klasovja.
Hirajoč od suartne gr6ze, od nespanja in gladi, imenoval se je pred družino ubijalca svojega brata, in v sredi rodovitega polja leži mogila zaznaruovaaa z zeleno smreko, kjer je pokopan umorjeni brat s svojim mo-rilcem.
Mirno črjimo vsi podedovano polje, ter si nikar ne želimo svojine bra-tove, ker smo vsi dedici le za nekaj <5asa na tej zemlji in le vest pojde z nami onkraj gr6ba.     "'                                                                      -kl.-