številka 12, letnik XXIIX, cena 3. din, Ljubljana, 27. 3. 1979 tribuna tribuna tribuna T, RIBUNIN UVODNIK PROTI BIROKRACIJI V ZSMS! Gojko Bervar je v Mladini objavil svoj prispevek o mladinskem profesionalizmu. Bogastvo njegovega prispevka se nahaja v protislovjih, v katera se zapleta. V teh zapletih se razgalja Bervarjeva teoretična in s tem tudi praktična naslonitev na proudhonistično tradicijo, ki vsako dejansko protislovje poskuša razrešiti v enostavnih teoretičnih zmešnjavah. Te se pojavljajo predvsem skozi značilne opcije dobrih in slabih strani določenega problema, pri Bervarju konkretno, dobrih in slabih strani mladinskega profesionalizma. Po tej anarhistični, drobno-blagovni metodologiji je za Bervarja dobra stran mladinskega profesionalizma v tem, da ta profesionalizem eksistira, slaba stran pa ta, da ponekod eksistira nestrokovno in neuspešno. V ta navidezni boj med obema stranema mladinskega profesionalizma Bervar umešča še probleme visokih dohodkov mladinskih profesionalcev (kar za Bervarja ni slaba plat), pa probleme rotacije in izposojanja mladinskih funkcionarjev, kot tudi probleme, ki jih odpirajo demokratične in revotucionarne spremembe, katerih temelj je zahteva po kolektivnem vodstvu in odstranitev vseh velikih in malih liderjev in liderčkov tudi v riaši mladinski organizaciji. Kljub resnim problemom, katerih teoretična razjasnitev je bila glavna naloga Bervarja, se je zaradi zgoraj omenjene metodologije vse skupaj zaprlo v nekakšen kvazidialektični miseini krog. Naša naloga je, da ta miselni krog poskušamo odpreti kot teoretično in idejno nezadostnega, če ne celo reakcionarnega. Začnimo pri najpomembnejšem delu Bervarjevega teksta, torej pri tistem delu, ki ga tekst ne vsebuje, temveč ga na določen način, preko svoje metodologije samo predpostavlja, kar je tudi ena od značilnosti proudhonistične miselnosti. V mislih imamo poskus teoretičnega določanja mladinskega profesionalizma. Tega Bervar v svojem tekstu nima. Vsako trdno prepričanje in zahteva o nujnosti mladinskega ali kakršnegakoli profesionalizma (političnega) je a priori buržoazna, če ga ne določa v njegovi historični minljivosti. Bervarjeva teoretična neopredelitev mladinskega profesionalizma sili prav v to smer, torej v smer njegove nehistoričnosti in brazčasovnosti. Za Bervarja profesionalizem mora biti (da mora biti po njegovem predvsem takšen, da z učinkovitostjo dokazuje svojo uspešnost, kakšna dialektika, o tem bo govora pozneje). Mi imamo stališče, da mora biti politični, mladinski profesionalizem v obdobju socializma takšnega značaja, da nosi v sebi predpostavke o lastnem ukinjanju, tako kot mora v sebi nositi te predpostavke tudi celotno revolucionarno organiziranje delavskega razreda, to je diktatura proletariata. Tem predpostavkam v naši družbi rečemo boj za delavsko samoupravljanje. Napredek tega boja je v obratnem sorazmerju z rastjo političnega profesionalizma. V nasprotnem primeru, če nimamo pred očmi boja za delavsko samoupravljanje, ki pomeni tudi boj proti profesionalizmu (kaj pa je drugega delegatski sistem, če ne ravno boj proti profesionalizmu politike), se kaj lahko znajdemo v mračnih zgodbah birokratske sivine in kontrarevolucije, katere najbolj slaven in drastičen primer je obdobje stalinizma v SZ in še kje. Če Bervar mladinskega profesionalizma ne opredeli na zgoraj omenjeni način, pa se toliko bolj posveti česnanju o strokovnosti in uspešnosti mladinskega profesionalizma. Znotraj tega se pokaže vsa ideološkost Bervarjevega pristopa, saj mladinski profesionalizem, oziroma mladinske aktiviste, primerja s strokovnjaki v podjetjih. Bolj vulgarno-ekonomskih, s področja delovanja slepih zakonov trga in blagovne produkcije prinešenih, primerjav, skoraj da ni mogoče najti. Namesto tega, da uporablja tako ideološko izkrivljene kategorije, kot sta strokovnost in uspešnost, bi moral le-te zamenjati s kategorijami marksista in pa borca za uveljavljanje delavskega samoupravljanja in preko teh opredeliti mladinskega funkcionarja. Seveda, ker tega ni, se mu mladinski funkcionar prelevi v uslužbenca ali recimo kar v birokrata, ne da bi do tega bil sploh kakorkoli kritičen. Da je temu tako, nas Bervar ponovno prepriča, ko mu problem visokih dohodkov pade v okvir zdravorazumskega rezoniranja o zeleni slovenski zavisti, če imajo mladinski profesionalci ali funkcionarji previsoke dohodke. Kotda je problem visokih dohodkov mladinskih funkcionarjev samo v tem, da se izenačuje z ostalimi funkcionarji, seveda na podlagi strokovnosti in uspešnosti, in ne to, da se s to višino dohodka vzpostavljajo in cementirajo nepremostljive pregraje med tistimi, ki naj bi jih ta funkcionar predstavljal in njim samim, oziroma med njihovimi interesi in njegovim privatnim interesom in da se na koncu te pregrade spremenijo v nič drugega kot v razredne pregrade. S tem se namreč vzpostavljajo tiste pregrade, ki nasprotujejo prodoru delavskega samoupravljanja, torej naši osnovni družbeni usmeritvi, eden izmed ciljev katere je tudi ukinjanje profesionalizirane odtujene politike. S tem pa smo že pri koncu naše zgodbe, kajti z apologeti cementiranja obstoječih odnosov v naši mladinski organizaciji tipa Gojko Bervar to popolnoma zadošča. Sicer pa si še enkrat oglejte uvodnik v Tribuni št. 9, ki je bil posvečen mladinskemu profesionalizmu. P. S. Bervarju svetujemo, da naj malo manj piše in malo več študira marksizem. Bo veliko bolje za njegovo novinarsko ,,strokovnost in uspešnost", za katero je tudi plačan. uredništvo Naj živi delavsko samoupravljanje! T, RIBUNINE NOVICE ZBORI SKUPŠČINE SR SLOVENIJE O OSNUTKU ZAKONA O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU 27. februarja 1979 so osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju obravnavali tudi vsi zbori skupščine SR Slovenije. Stališča in predlogi zborov, ki so jih zbori sprejeli na podlagi predloga družbeno-političnega zbora, objavljamo v na-daljevanju te informacije. Morda bi ne bilo napačno, če bi se, ko smo že pri delu družbenopolitičnega zbora skupičine SRS, ustavili pri seji, na kateri so obravnavali predlagani os-nutek. Razprava je bila na tem zbo-ru najživahnejša. Po uvodnih bese-dah Marjana Jelena iz RK SZDL, ki je med drugim a priori razsodil o razpravi na Tribunini okrogli mizi o usmerjenem izobraževanju in delav-skem samoupravljanju, češ, da je bi-la nemarksistična, je govoril še tov. Godec iz RS ZSS, ki je prediagal ponovno opredelitev enostavnega dela v tretjem členu predlaganega osnutka, preučitev vloge delavskih univerz in kar je najpomembnejše — predlagal je podaljšanje javne razpra-ve. Kot argument za podaljšanje je navedel dejstvo, da prav sedaj v TOZD-ih potekajo razprave o zak-Ijučnih računih. Tov. Albreht je v svoji razpravi predlagal bolj kon-ceptualno zasnovanost temeljnih določb zakona, ker zaradi te po-manjkljivosti prihaja do sistemskih zagat in neustreznih izpeljav. Tako se zakonu pripisujejo drugačne am-bicije, kot pa jih želimo, je bila nje-gova pripomba. Poleg tega je opo-zoril na to, da institut omejevanja vpisa nima ustavne podlage in na to, da pojem izobraževanja za delo, ob delu, iz dela nekateri obravnavajo kot vračanje na cehovsko strokovno izobrazbo, čemur bi se moral pred-lagatelj izogniti tako, da bi opredelil kompleksnost pojmovanja dela v temeljnih določbah. Po razpravi tov. Albrehta se je k besedi priglasil tov. Kučan, ki je opozoril, da je zakon pomanjkljiv v načelih, saj ne gre le za organizacijske, ampak predvsem za vsebinske spremembe. Prav neo-predeljenost temeljnih smotrov in načel (usklajevanje s 51. členom ustave), je dejal tov. Kučan, vpliva na to, da ob branju zakona po-mislimo na birokratizacijo. Nadalje je poudaril pomen splošne izobraz-be, razrednost predlaganega osnut-ka, ki se po njegovem kaže pred-vsem v definiciji permanentnosti in demokratičnosti izobraževanja. Na koncu pa je opozoril še na to, da bi bilo potrebno definirati, da v usmer-jenem izobraževanju ne gre za funk-cionalno izobrazbo, kjer je človek te privesek stroju, torej, potrebno se je izogniti pragmatističnemu pristopu. Na koncu je nekaj razpravljatcev govorilo še o kmečkem prebivalstvu, ki nima možnosti za kvalitetno šola-nje, o svobodni menjavi dela, o družbenoekonomskem položaju študentov, predšolski vzgoji in celo-dnevni šoli. Zbor združenega deia, Zbor občm in Oružbenopolitični zbor so na svojih sejah dne 27. februarja 1979 obravnavali osnu-tek zakona o usmerjenem izobrazevanju ter na prediog Družbenopolitičnega zbora sprejeli naslednja *- M stališča in predioge: 54/. •* 1., Družbenopontični zbor ocenjuje. da predstavlja predlo-ženi osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju pomemben napredek v preobrazbi izobraievainega sistema, zlasti z vi-dika uresničevania načel izobraževarija za delo, kar je cil| usmerjenega izobraževanja Zato bo moral zakon enako-pravno urediti možnosti vključevanja v vzgojnczobiaževaini proces po končanem obveznem izobraževanju pred vstopom na delo kot tudi \z dela ah ob delu. V tako zastavljenem procesu se odpirajo vse možnosti za celovito oblikovanje človekove osebnosti, v skladu s položajem delavca v združe-nem delu, družbfcni reprodukctji in družbi, z interesi, nagnje-nji in odgovornostjo posamezrvka kakor tudi s potrebami združenega dela in družbene skupnosti, napredkom tehnoio-gije itd. To pa postavlja pred vse odgovorne subjekte številne zahteve in nov odnos do vsebme in funkcije izobraževanja kot bistvene sestavine razvijania osvoboiene ustvarjalne osebno-sti, produktivnosti deia m nadal|njega ustvarjanja m razvijanja sociahstičnega samoupravljanja y 2 V temeljmh določbah zakona je potrebno konkretneje! opredeliti vsa načeia in osnovna izhodišča izobraževalne poli-tike ter dolgoročne cilje. ki jih želimo doseči z reformo izobra-ževanja. ¦j 3. V osnutku zakona ni opredeljeno mesto dogovarjanja o nacionalni izobraževalni politiki. Zbor meni, da mora skrb za oblikovanje in usklajevanjp kompleksne vzgojnoizobraže valne politike prevzeti Repubiiška izobraževalna skupnost Pn tem je pamembno kako bodo nastajah izobraževalni programi. ki jih rr.o^ajo soobhkovati tako organizactjezdruže-nega dela kot izobraževalne in znanstvene organizacije. da bcdo odražnlt sedanje in dolgoročne družbene poUebe ter razvoj znanja *> 4 Sedanji sistem povezovanja izoDraževalnih orgamzacij / \ drugimi organizacijain združenega dela je pomanjkijiv in ne /agotavlja integracije mteresov enih in drugih Takšno stanje pogojujejo pomanikljivo izde'ani razvojni načrti, ki le tq'-l maino vključuie|O tud; načrtovanie potreb po kadrih. Teme-Ijito je potrebno prouč;ti temetje planov temeljnih organizacij združenega dela in sporazome oz dogovore o temeinh skup-mn pianov orgamzacii zdiuženega de!a m družbenopolitičmh ^ skupnosti. Zato boac rrorali delavci ustrezneje organizirati svoje kadrovske \n izobrazevalne službe Prav tako bo treba znova opredehti tudi pomeii m /iogo izobraževatnih centrov v organizaci)ah združenega de!a, /iasti glede funkcionalnega izobraževanja u dela au ob delu tako da bi se lahko vsak delavec pod enakimi pogoji v skladu s svojimi interesi in ^ZTioznostini ter potieDami orgamzaci|e zdruzenega dela. vključil v proces izob'aževan|a Za uveljavitev novega odnosa do študija it dela a*i ob delu bo treba oredvsem odpraviti ustaijeno prakso pndobivanjd taKo imenovanih internih kvah-Iikacij, funkcionaino izobrazevanie pa uveliaviti kot sestavnt del razvojnih programov 'n kadrovskih načrtov v organizaci- izobraževainih organizacij kar bo mogoce doseči prek vzgoi-noizobraževalnih programov kot podlage za opravljanje ston-tev.in za oblikovanje cene 5. V IV poglavju osnutka zakona je opredeljena samou-pravna organiziranost izobraževalne dejavnosti. V zvezi s tem pogiavjem Družbenopol^ič.^1 zL>cr ruttm. da Di bilo treba ce-lotno poglavje uskladiti z zakonom o izobraževalnih skupno-stih, z zakonom o združenem delu, z zakonom o delovmh raztnerjih m zakonom o osnovah svobodne menjave dela. 6 v zvezi z vpisom in oniejitvno vpisa na uosamezne vzgo|-noizobraževalne orgamzacije se znova odpira vprašnje ustav-nosti oziroma omejevanja pravice do izobraževanja. Oružbe-nopolitični zbor meni, da bo treba v zakonu natančno oprede-liti knterije za vpis in obveznosti izobraževalnih organizacij in samoupravnih interesnih skupnosti, da te knterije podrobno defmirajo v samoupravnih sporazoiTiih in statutih.-Ni spreje-Ijiva predlagana rešitev, ki se sklicuje na,»potrebe po ustrez-nih delavcih«. Omejevanje vpisa je sprejernljiv razlog vervdar le kot poslediča še ne ustvarjene matenalne podlage združe-nega deia Usmerjanje vpisa kot politika ne ponneni omejevanja svo-bode pr-i izbiri pokltca. ampak vzpodbuia izobraževanje v smereh, ki )ih terja dolgoroeni razvoj. 7 V poglavju Programska struktura usmerjenega izobraže,-vanja in organizacija vzgojnoizobraževalnega deia ostaja ne-razčiščeno vprašanje možnosti, da iahko vsaka temeljna or-gani2aci|a združenega dela prevzema tudi izobraževalne na-loge za opravljanje doiočenih dei in nalog. 8 Glede na zavezujoče opredelitve pnstojnosti sfrokov-nega sveta se postavlja vprašanje učinkovitosti dela. tega organa oziroma ali ne bo zaradi zapletenosti oziroma dolgo-trajnega postopka pri poprejšnjem pridobivanju mnenja stro-kovnega sveta pnhajalo do zastojev v izobraževainerri pro-cesu Družbenopohtični zbor podpira reš>tev v osnutku za-kona, po katen je strokovni svet organ Republiške izobraže-valne skupnosti 9 Študenti ob delu ali \z deta se lahko pojavljajo v vlogi deiegata študentov ali drugega delegata širše družbenopoli-tične skupnosti v samoupravnih organih vzgojnoizobraževal-nih organizacij Družbenopolitični zbor-meni, da to ne more , biti razlog za delitev udeležencev izobraževanja ali omejeva-n\e pravic študentom ob delu ali iz dela, ki so jih pndobili s statusom delavca v združenem delu. Vendar je potrebno pn usklajevanju kadrovskih predlogov za samoLipravne organe izobraževalne organizacije pazit.i, da se ne voli istega delegata v obe delegaciji. 10 Osnutek zakona je potrebno dopolmti z določili o do-movih za študente, ki kot dejavnost posebnega družbenega pomena pnspevajo k uresničevanju smotrov vzgoie in izobra-ževanja, ustvarjanje matenalnih pogojev za študi) in za obliko-vanje celovite osebnosti mladega človeka 1 Domove za študente naj upravljajo sveti, ki jih enakopravno sestavljajo delegati delavcev v domu, stanovalcev m drugi. delegati. Pn- svojem deiu se dpm za študente povezuje z Univerzo, družbenopolitičmrm. družbemrni organizacijami \n društvi, krajevmmi skupnostrm m družbenepolitičrumi skup-nostmi. . . 11 Družbenopolitični zbor piedlaga. da se sprefjme po-buda Republiške konference SZDL Slovenije, da se o osnutku zakona v skladu z rijenim akcijskitn programom še naprej razpravlja v temeljoih samoupravmh organizacijah in skupno-stih. v družbenopolitičnth organizaci|ah v občmskih skupšči-nah, v samoupravmh interesmh skLipnostih m drugth sredi-nah Ta razprava bo pnspevala k obhkoyanju najustreznejših resitev glede na temeJjna načela preobrazbe vzgojnoizobra-ževalnega sistema, kt so bila sprejeta na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije ir. Zvtvc ku.nunistov Siovemje. Stevilka. 61-62/73 Ljubljana. dne 27 2 1979 JAVNA RAZPRAVA V TOZD-IH O osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju bodo razpravljali tudi delavci po TOZD-ih. Rok za javno razpravo jedo konca aprila, ozroma do 1. 5. 1979. Pomen in važnost predlaganega osnutka (tu gre za ko-renite spremembe, na katere je jasno opozorila tudi razprava v prejšnji številki Tribune objavljene okrogle mize) zahtevata od zveze sindikatov Slovenije oz. od sindikalnih organi-zacij po organizacijah združsnega dela dobro pripravljenost, od delav-cev pa temeljit študij, ne le pred-laganega osnutka, ampak tudi dru-gih temetjnih normativnih aktov na-še družbe (ustava, ZZD) in pa teore-tično znanstveno-materialistično osvetlitev tsh odnosov, ki jo zaen-krat lahko nudi le marksistična ana-litična misel. Zato se ni neumastno spraševati o možnosti podaljšanja roka za javno razpravo o osnutku zakona o usmerjenem izobraževa-nju. POZIV BRALCEM Naše uredništvo pripravlja izid posebne številke Tribune, ki bo obravnavala predvsem tako-imenovano ,,stanovanjsko vpraJanje" * Koncept je uredni^tvo že izdelalo in bo ob anketi o stanovanjskih razmerah študentov Ijubljanske univerze Edvarda Kardelja in Imor-da) mariborske univerze, ki jo pripravlja in jo bo izvedla socialno-ekonomska komisija pri UK ZSMS Ljubljana, obsegai še več člankov o trenutnih razmerah na podroČju gradnje študentskih domov, o stanju v študentskem naselju, o samskih domovih, o privatnih stanodajalcih in izžemalcih študentov in delavcev itd. Uredništvo zato po tej poti poziva vse, ki so pripravl/eni ka-korkoli sodelovati pri izdelavi te številke (s podatki, sugestijami, na-potki, članki itd.), da se zglase na uredništvu ali pa to store pismeno. IZ DELA UK ZSMS UUBUANA ODPRT POSTOPEK EVIDENTIRANJA KANDIDATOV Predsedstvo UK ZSMS je na svoji seji dne 14. 3. 1979 sprejelo predlog kadrovske komisije in odprlo posto-pek evidentiranja za: — vse člane predsedstva UK ZSMS, — predsednika, podpredsednika in sekretarja UK ZSMS, — gtavnega in odgovornega ured-nika časopisa Tribuna in — odgovornega urednika Radia Študent.J Osnovne organizacije ZSMS po fakultetah naj pošjejo svoje predloge kadrovski komisi- ji, ki bo potem predlagala kandidate za volitve, ki bodo na programsko--volilni konferenci UK ZSMS sredi meseca maja. Poleg kadrovskih zadev bo konferenca v mesecu maju razpravljala še o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju in o javni razpravi, ki je bila v zvezi z osnut-kom vodena na univerzi. SEMINAR ZA ORGANIZATORJE JAVNE RAZPRAVE Sekretariat UK ZSMS je spreiel sklep, dabo dne 6. in 7 . terB. 4. (t.j. petek, sobota, nedelja) se-minar za predsednike in sekretarje 00 ZSMS in predsednike komisij za vzgojo in izobraževanje po osnovnih organizacijah. Le-ti bodo namreč organizatorji razprave o osnutku zakona o usmerjenem izobraževanju po Ijubljanskih j faksih. O pomem-bnosti te javne razprave najbrž ni potrebno posebej pisati! RAZPRAVA BO TOREJ STEKLA (Nadaljevanje s 3. strani) Dne 15. 3. 1979 so se v klubu delegatov v Ljubljani zbrali pred-stavniki organizatorjev javne raz-prave o osnutku zakona o usmerje-nem izobraževanju iz dolenjske, gorenjske in Ijubljanske regije, da bi se domenili o načinu, kako bodo organizirali javno razpravo. Potem, ko je tov. Lipužič iz RK SZDL obrazložil način organiziranja javne razprave in pri tem poudaril naloge posameznih družbenopolitičnih crganizacij je spregovoril tov. Kejžar iz republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje. Predstavnikom je dejal, da predlagani model deetati-zira sfero vzgoje in izobraževanja in jo podreja neposrednemu vplivu združenega dela, kar je po njegovih besedah lahko tudi napak, vendar zgolj v primeru, če ne uspemo delav-cev organizirati tako, da bodo lahko dejansko vplivali na vzgojo in izo-braževanje. Tudi očitek o funk-cionaliziranju vzgoje in izobraže-vanja je zavrnil in dejal, da je po osnutku osnovni namen izobraže-vanja za delo, samoupravljanje in osebno življenje. Le za to in po tem vrstnem redu, je dejal. Delavec mora postati mojster svojega poklica ne pa, da mu gre le za plezanje po družbeni lestvici navzgor in s tem povezano prehajanje iz neposredne proizvodnje v režijo, je poudaril tov. Kejžar. Omenil je še nekaj ,,vročih tem", kakor je sam dejal, ki naj bi jih razprava še posebej dodelala. Najprej je to izobraževanje za, ob in iz dela, pa prekinjanje izobraže-vanja, vpisni pogoji, omejevanje vpisa, za kar je dejal, da je izobraže-vanje sicer ena temeljnih človekovih pravic, da pa si družba kot je naša ne more privoščiti česarkoli in, da je pravica in dolžnost delavcev, da usmerjajo razvoj družbe in tako tudi obseg izobraževanja. Preprečiti moramo take stvari kot npr. to, da nam mora posamezna dela opravljati delovna sila, ki prihaja iz drugih republik. Sicer pa je tudi to gibanje delovne sile le začasen pojav, je zaključil tov. Kejžar. Pred pričetkom razprave pred-stavnikov organizatorjev je sprego-voril še tovariš magister Emil Rojc, predsednik republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje in izvršni sekretar pri CK ZKS, ki je predstav-nikom pojasnil, kako reagirati ob posameznih razpravah (ne v TOZD ampak) v ,,intelektualističnih kro-gih", ki razpravo vračajo na ,,nulto" točko. Dejal je, da bi kazalo biti pri tem zelo poglobljen, da take raz-prave sicer niso škodljive, da pa se je potrebno pogovoriti z Ijudmi, ki nočejo razumeti, da je združeno delo le nekaj drugega kot v kapitalizmu, da moramo upoštevati socialistično naravo združenega dela, da ni res, da je pri osnutku zakona sode/ovala le peščica biro-kratov, saj je sodelovalo pol univer-ffl itd. Dejal je še, da so argumenti teh Ijudi medli, da pa je potrebno stopiti z njimi v strpen in argumenti-ran dialog. Kot kraj, kjer se take razprave pojavljajo je onnenil Teleks, Tribuno in LjubljansRi dnevnik. Nato, je dejal, so tu še druge škodlji-ve tendence, kakor npr. to, da pred partijskimi kongresi, ki so sprejeli stališča jn izhodišča za preobrazbo šolstva, diskusije v partijskih celicah sploh ni bilo, da se že pojavljajo >osamezne administrativne rešitve (Poljanska gimnazija) itd. Še bo take telovadbe, je zaključil tov. mag. Rojc. V krajši razpravi predstavnikov se je poleg nekaj vprašanj o koordinira-nosti preobrazbe šolstva v jugoslo-anskem prostoru in mreži šol v Sloveniji ter sporazumevanjem občin v zvezi s tem, pojavilo tudi, rekli bi, kategorično stališče pred-sednice komisije za vzgojo in izobra-ževanje pri OS ZSS Ljubljana Vič-Rudnik Tanje Jelen. Jelenova je prisotne seznanila s svojimi stališči do okrogle mize o usmerjenem izobraževanju in delavskem samo-upravljanju, ki jo je izvedel časopis ^ribuna. Razpravo na okrogli mizi je Jelenova označila kot ,,demagoško in neobjektivno kritiko, ki ji kot dodatek", kakor je sama dejala, ,,sledijo še nemogoče slike". Pozvaia je ,,odgovorne", da pozovejo udele-žence okrogle mize na odgovornost in dodala, da to ne bo težko storiti, saj v Tribuni piše, kdo je bil pri-soten. Višek njene res objektivne in kritične anaiize sta predstavljali dve nedemagoški vzklikajoči vprašanji: ,,Sprašujem se ali so oni proti nam, proti našemu družbenemu siste-mu? " in ,,Kje smo? A smo v so-cializmu ali kje? " Pravzaprav bi lahko njena stališča prezrli, toda podobnost in pogost-nost stališč, ki jih je med drugim izrekel tudi že tov. Marjan Jelen, ilan izvršnega odbora RK SZDL, je le preveč očitna. Ne da bi nas kot marksiste zanimala podobnost njunih priimkov ali morda njuna sorodstvena vez, moramo ovreči nakane, da se organizatorje in udele-ience okrogle mize skuša v javnosti nznačiti kot ,,skupino" s točno »joločenim predznakom, ki ga dajejo slutiti besede Tov. Jelena ... to so marksisti", „ ... a priorno egativna kritika", pa tudi besede ot tista o ,,intelektualističnih jogih". Vse to le preveč smrdi na toskus nekomu podtakniti disident-tvo, grupaštvo, skupinarstvo, ki je ko pogosto povezano z lepljenjem iket — v tem primeru uredništvu ribune in udeležencem razprave na ikrogli mizi. To pa odločno odkla- ijamo. lazprava bo torej stekla. ib. _¦_ REOBRAZBA - JH_W EFORMAŠOLSTVAKOTDEJAVNIKPREOBRAZBE - REFORME DRUŽBE? AJ KAŽE OSNUTEK ZAKONA O USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU? V prvem odstavku spisa: ,,Stališča in predlogi Republiškega sveta za vzgojo in izobraževanje o . .." (Poročevalec, 29.1.1978, str. 28) je izredno poudarjeno, da je preobrazba šolstva dejavnik reforme družbenega sistema; o tem potemtakem ne kaže dvomiti. Če torej velja, da je reforma šolstva dejavnik reforme družbenega sistema, se sprašujemo: ali predlagatelji reforme pri tem poseganju vdružbeni razvoj kontrolirajo vsaj naslednje neogibne razsežnosti reforme: 1) sklope družbenih okoliščin, v katerih danes je in v katerih funkcionira izobraževanje, 2) družbene preobrazbe, ki jih predvidevamo in, ki vplivajo na izobrazbo, izobrazba pa nanje, in 3) ali so se reformatorji odločili za strategije, s katerimi bodo dosegli zastavljene smotre. Za kratko razpravljanje o navedenih razsežnostih bomo uporabili besedila predlagateljev, ki spremljajo Osnutek zakona o usmerjenem izobraževanju (Poročevalec, ibid., str. 22), Predlog akcij in nalog za preobrazbo vzgoje in izobraževanja v SR Sloveniji (ESA—1063, ibid.) in spis Stališča in predlogi Republiškega sveta . . . (cit. zgoraj). Predvidene družbene preobrazbe, ki jih bo sprožil novi zakon, so številne in so izčrpno navedene v ,,Stališčih in predlogih . .."; že če jih na hitro navedemo, nam nakažejo univerzum namenov reforme: združevanje vzgoje in izobraževanja s proizvodnim in drugim delom, uveljavljanje novih družbenoekonomskih odnosov v vzgojnoizobraževaini dejavnosti, koncept permanentnega izobraževanja, spreminjanje vsebine, odnosov in organiziranosti celovito in povezano v vseh vzgojnoizobraževalnih organizacijah. Glede na te namene in smotre je po našem mnenju reformni univerzum opredeljen ne samo kot preobrazba, ampak kot revolucija. Revolucionarni pomen tega početja izpoveduje ponekod tudi sam predlagatelj, čeprav pogosto \z nam neznanega vzroka namesto izraza ,,revolucija" uporablja izraz ,,preobrazba", namesto izraza ,,preobrazba" pa izraz #/reforma" šolstva itn. Potemtakem ne gre samo za revolucijo v šolstvu, temveč — po besedah in namenih Osnutka — tudi za revolucijo v družbi. Če ima družba, ki je urejena po samoupravnih načelih, tako daljnosežne smotre in namene, bi po našem mnenju in glede na doslednejša dognanja pri načrtovanju družbene reorganizacije, morala načrtovati in kontrolirati vsaj tiste družbene preobrazbe, ki se dogajajo v subsistemih, ki so zvezani s subsistemom šolstva, torej v primarni socializaciji, delu in samoupravljanju. Kaj pa je potrebno kontrolirati in načrtovati? Poskusimo to prikazati z naslednjo razpredelnico: Subsistemi Primarna in sekundarna socializacija Institucije Legitimnost Vrednote Norme Grupe Interesi Oejavniki predvideno Delo predv Samoupravijanje predvideno ad 1) Kako se reforma izobraževanja vidi v obstoječih okoliščinah izobrazbene dejavnosti v SR Sloveniji: Preden smo se lotili obravnavanja, smo domnevali, da bodo predlagatelji to razsežnost reforme najširše in najbolj argumentirano obdelali. Menili smo namreč, da ni mogoče razpravljati o reformi določenega družbenega subsistema, če poprej ne spregovorimo o ,,social setting-u", v katerem ta subsistem trenutno funkcionira, ter o negativnih in pozitivnih izkušnjah obstajanja in delovanja tega subsistema v danih družbenih okoliščinah. O takšnih razsežnostih reforme pri predlagateljih Osnutka zakona ni niti črke. Vsa besedila, s katerimi je Osnutek ,,obložen", so pisana po načelu ,,sollen" (,,treba je", ,,bo . .."); ni niti ene omembe poprejšnjih izkušenj, institucij, Ijudi in dejavnosti, prek katerih so bila doslej posredovana znanja in veščine v tej družbi, nobene omembe organizacij, ki so posredovanje omogočale, in ne načel, ki so to posredovanje vodila. Kaj neki potemtakem reformira Osnutek in zakaj? O tem javnost ni bila obveščena; po vsem videzu so ostale analize prejšnjih posredovanj v predalih reformatorjev in predlagateljev Osnutka. Ad 2) Predvidene družbene preobrazbe, ki vplivajo na izobrazbo in izobrazba nanje Potem smo še domnevali, da bodo predlagatelji reforme šolstva, preden predlože družbene preobrazbe, ki naj bi jih reforma sprožila, podali pregled družbenih preobrazb, ki so privedle do reforme kot dejavnika družbene preobi. zbe. V razlagalnih besedilih Osnutka pa ni niti sledu o analizi družbenih preobrazb naše samoupravne socialistične družbe, ki so pripeljale do spoznanja o neizbežnosti reformiranja šolstva v tem trenutku. No, povedati je treba, da je o predvidenih družbenih preobrazbah že marsikaj napisanega, in prav zaradi tega se imamo pravico vprašati: če ima že , ,tisto—kar—naj—bi—bilo" toliko prostora, ali potem ,,tisto—kar—se—je—dogajalo" in kar se ,,preobražuje" ni vredno razprave? Juridična ,,infrastruktura", ki strokovno utemeljuje Osnutek, ima že pripravljen odgovor na takšno vprašanje: pravi namreč, da je zakon regulator DE LEGE FERENDA ter mu zato ni potrebno svojega funkcioniranja razlagati za nazaj. Odgovor velja, bomo dejali, najbrž za vsak drugi pravni sistem razen za jugoslovanskega; socialistična pravna normativa namreč zahteva glede na nastanek in na adresat, ne samo razlago z vidika DE LEGE FERENDA, temveč tudi zvidika neuspeha, zagate, presežnosti DE LEGE LATA. Težko bi si namreč predstavljali, da bo javna razprava dala konstruktivne predloge, če udeleženci niso seznanjeni s tistim, kar je potrebno reformirati in zakaj je to potrebno; zato se tudi lahko dogaja, da so razprave o osnutkih pogosto seanse molka ali pa neupravičenih napadov za vsako ceno. Kaj od vsega tega je predvideno v Osnutku? Obravnavanje tega pa dejansko že pomeni razpravljanje o strategiji reformatorjev, ki je izdelana za dosego smotrov, to je omenjenih družbenih preobrazb. Ad 3) Ali so se reformatorji odločili za strategije, s katerimi bodo dosegli zastavljene smotre družbene preobrazbe? Naša razpredelnica, ki je močno posplošena, daje naslednjo informacijo: reforma (šolstva) bi morala — kolikor ima izdelane smotre — imeti izdelane strategije za dosego smotrov glede na subsisteme, v katere posega, in vsaj glede na nekaj ravni v vsakem subsistemu. Iz naše razpredelnice je očitno, da bi morali predlagatelji — poteg učinkov v štirih temeljnih subsistemih, ki vanje reforma posega in kar je očitno v priloženih materialih — obdelati in nadzorovati učinke reforme na vsaj sedmih temeljnih ravneh: na ravni institucij in organizacij, namenjenih šolstvu, in v drugih subsistemih na ravneh legitimnosti, vrednot, ki je na njihovem temelju doslej šolstvo delovalo in ki ima na njihovem temelju namen delovati DE LEGE FERENDA, na ravni norme, na ravni skupin in interesov, izraženih v šolstvu, in v drugih subsistemih, nazadnje pa še ravni akterjev reformiranja, in sicer: učencev, vseh socializatorjev in nosilcev znanja in veščin, ki so skozi šolstvo in druge subsisteme posredovani, in subjektivnih sil, nosilcev in izvajalcev reforme. Poglejmo si, kaj je v materialih predlagateljev predvideno za načrtovanje in kontrolo v času uvajanja Osnutka. a) Subsistem: primarna in sekundarna socializacija Navodila za izvedbo reforme obsegajo: spreminjanje institucij, spremembo norme in spremembo akterjev. V njih ni nič ali skoraj nič o skupinah in interesih v okviru predšolske vzgoje, o legitimnosti in vrednotah, ki predšolsko vzgojo obvladujejo in, ki jih je treba spremeniti; sem ter tja je nekaj povedanega o splošnih smotrih reformiranja v tem subsistemu, o smotrih, ki jih izpoveduje sodobna pedagogija skoraj povsod po svetu (zlasti pa: izenačevanje starta z zagotovitvijo predšolske vzgoje otrok); tisto, kar je specifično za jugoslovanski sistem predšolske vzgoje, pa ni obrazloženo. b) Subsistem: izobrazba Institucije in norma so podane nadrobno in izčrpno; ker pa je o vrednotah, legitimnosti in normi tega subsistema tudi največ razpravljanja, tukaj zaradi ekonomičnosti o tem ne bomo razpravljali. Omenimo samo, da so temeljne vrednote, ki jih izpoveduje reforma v tem subsistemu — aktualnost, podana večidel skozi politehnična znanja, vsestranski razvoj učencev in zagotovljena mobilnost učencev navzgor — močno vprašljive s teoretskega in praktičnega statišča. Povejmo samo trditev, ki lahko zanjo kadarkoli predložimo temeljne argumente na podlagi proučevanj mobifnosti prek reforme šolstva v svetu in proučevanj mobilnosti pri nas, in sicer, da uveljavljanje šole kot temeljnega mobilnostnega kanala — brez nadzorovanja drugih kanalov — prej potencira kot pa odpravlja razredne in slojne razlike. c) Subsistem: delo in samoupravljanje Ne bi smeti pričakovati, da bi predlog reforme šolstva določal in nadzoroval reformiranje relevantnih področij v združenem delu in samoupravljanju. Očitno oba subsistema — šolstvo in združeno delo — pomenita sisteme smotrov reforme; konec koncev mladino šolamo in socializiramo za vloge samoupravljalcev na delovnih mestih in v družbi. Kljub temu pa bo vsakdo, ki začne premišljevati o povezovanju reformiranja šolstva in subsistema dela in samoupravljanja, pripomnil naslednje: za katere kadrovske načrte in načrte upravljanja in samoupravljanja šolamo naše nove generacije? Če obstajajo, bi morali biti dostopni javnosti vsaj v temeljnih obrisih. Namesto sklepa: mislimo, da je Osnutek dobronameren, toda precej naiven, pomanjkljivo utemeljen in zato prezgoden akt. Družbeni kontekst, v katerega posega, bi bilo treba še precej obdelati, če naj bi Osnutek sprejeli z zaupanjem v upravičenost takšnega posega v družbo. Dobronamernost Osnutka in predlagateljev po našem mnenju ni vprašljiva: vsakdo v naši družbi bo z vso intelektualno zavestjo podpiral reformo, ki bo hotela: razbiti privilegije meščanskih otrok pri šolanju na višjih stopnjah, ki vodijo v reproduciranje, predvsem v produciranje meščansko misleče elite; v čim večji meri vpeljati delavske otroke v KVALITETNO šolo, v kateri se bodo razvijali v istih privilegiranih razmerah, v kakršnih se danes razvijajo otroci staršev z nedelavskimi in nekmečkimi poklici; rešiti mlado generacijo umetno podaljšanega otroštva do 20-tega in 25-tega leta in razviti pri mladini delovne navade v produktivnih in drugih dejavnostih čim bolj zgodaj; tcxJa tisto, kar je najbolj vprašljivo, je raven zavesti o družbenih preobrazbah, ki jih tak ukrep začenja, toda ne samo o preobrazbah ,,v prihodnje", temveč tudi o preobrazbah, ki so pripeljale do reforme. Ne o prvih ne o drugih ni za javnost skoraj nič povedanega ali napisanega; zato nam preostane le §e ugibanje: mogoče zavest o družbenih preobrazbah ne obstaja; mogoče obstaja, pa ni izdelanih analiz; mogoče pa obstajajo tako zavest kot analize, toda niso predstavljene javnosti; v vsakem od teh primerov lahko Osnutek upravičeno ocenjujemo kot neutemeljen. S. Mežnarič, Prispevek nekega analitično mislečega starša. 61000 LJUBLJANA IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA UREDNIŠTVO: Franc MUošič (v.d. glavnega urednika), Igor Bavčai (odgovorni urednik), Franc Milošič (univerza), Bojan Korsika (teorija), Svetomir Jurcan (mednarodni odno-si), Igor Žagar (kultura), Rudi Pod-goinik, Staško Južnič (naravoslov-je), Ante Goran Cala, &B. Bratko-vič, (grafično oblikovanje), Nives Vidrih (lektura), Mitja Maxuško (prodaja), Tanja Zgonc (tajnica); TZDAJATEUSKl SVET: Rudi Rizman, Matjaž Maček (predsed-nik), Srečko Kolar, Vera Seško, VUctor Lovrenčič, Miran Žilavec, Aleš Erjavec, Srečo Kirn, Srečo Zajc, Igor Bavčar; uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure. ?.edni javni sestanki uredništva so vsak ponedeljek ob 17. uri, priprava za tisk: Dnevnik, BEP; tisk: Ttskar-na Ljudske pravice, Ljubljana; na-ročnina: celoletna za dijake in štu-dente je 50 din, za ostale 75 din. Poštnina plačana v gotovini. Ro-kopisov ne vračamo inpisem ured-nistvu ne honoriramo. Stevilka žiro računa: 50101 - 678 - 47303, z obveznim pripisom za Tribuno. Oproščeni temeljnega davka na pro-met po pristojnem sklepu št. 421 -1/70 od 22. januarja 1973. Akurmilacija kapitala ali kaj $o iz Marxove teorije naredili epigoni II Prišli smo v jedro problema akumulacije in moramo preizkusiti vse poskuse njegove rešitve. So mogoče lahko delavci tisti, ki jemljejo zadnjo porcijo iz družbenega skladišča blaga? Toda delavci nimajo prav nobenih kupnih sredstev razen mezd, ki jih dobijo od podjetnikov, in jemljejo iz celokupnega produkta del, ki jim je pičlo odmerjen v višini teh mezd. Od tu dalje ne morejo biti odjemalci kapitalističnega blaga, pa četudi še nimajo zadovoljenih življenjskih potreb. Prizadevanja in interesi razreda kapitalistov so, da sta porcija celotnega družbenega produkta, ki jo konsumirajo delavci, in kupna sredstva zanjo kar najbolj pičla, ne pa čim bogatejša. Kajti s stališča kapitalistov od zmedenih predstav posameznih kapitalistov — delavci zanje niso kupci blaga, niso ,,odjemalci" kot drugi, temveč gola delovna sila, katere ohranjanje iz dela njihovega lastnega produkta je žalostna nujnost, ki postane zreducirana na vsakokratno socialno dopustno minimalno mero. So mogoče lahko kapitalisti sami odjemalci za to zadnjo porcijo njihove družbene količine blaga s tem, da razširjajo lastno privatno potrošnjo? Taka bi stvar že lahko bila, čeprav je za luksus vladajočega razreda, vključno s sleherno norčijo, že tako poskrbljeno, Toda, če bi kapitalisti zapravili celotno iz svojih delavcev izžeto preseženo vrednost, \z akumulacije ne bi bilo nič. Potem bi s stališča kapitala imeli prav fantastičen povratek v modernizirano suženjsko gospodarstvo ali fevdalizem. Sicer si je mogoče zamisliti obratno in to se priložnostno marljivo prakticira: kapitalistična akumulacija s suženjskimi in tlačanskimi oblikami izkoriščanja smo lahko opazovali do šestdeset let prejšnjega stoletja v Združenih državah, sedaj še v Romuniji, v različnih prekomorskih kolonijah. Toda nasproten primer: moderna oblika izkoriščanja, torej svoboden mezdni odnos, z dodatnim antičnim ali fevdalnim zapravljanjem presežne vrednosti, z zanemarjanjem akumulacije, ta smrtni greh proti svetemu duhu kapitala, je enostavno nepojmljiv. Tu se zopet zelo bistveno razlikuje stališče celotnega kapitala od stališča posameznih podjetnikov. Tem slednjim se zdi na primer tudi luksus ,,velikega gospostva" kot željena širitev prodaje, torej prvorazredna priložnost akumulacije. Za vse kapitaliste skupaj kot razred je trošenje celotne presežne vrednosti za razkošje čista blaznost, ekonomski samomor, ker je to naravnost uničenje akumulacije v korenu. Kdo je torej lahko odjemalec, konsument za družbeno produkcijo blaga, katere prodaja šele omogoča akumulacijo? Toliko je jasno, da to ne morejo biti niti delavci niti kapitalisti sami. Ali v družbi ni še drugih slojev, kot uslužbenci, vojska, kler, učiteljštvo, umetniki, ki jih ne štejemo niti k delavcem niti k podjetnikom? Ali tem kategorijam prebivalstva ni potrebno zadovoljevati njihove potrošnje in ali ne morejo prav ti nastopati kot odjemalci za presežek blaga, ki jih iščemo? Znova: za posamezne kapitaliste gotovo! Drugače pa je, če opazujemo podjetnike kot razred, če opazujemo celotni družbeni kapital. V kapitalistični družbi so vsi našteti sloji in poklici ekonomsko le priveski kapitalističnega razreda. Ce se vprašamo, od kod dobivajo uslužbenci, policija, duhovniki, umetniki itd. svoja kupna sredstva, se izkaže, da jih dobijo deloma iz žepa kapitalistov, deloma (s posredovanjem sistema indirektnih davkov) iz mezd delavcev. Ti sloji se torej za celotni kapital ekonomsko ne morejo šteti kot poseben razred potrošnikov, ker ne posedujejo nobenega samostojnega izvira kupne moči, temveč so vključeni kot zajedalci (Mitesser) obeh velikih mas: kapitalistov in delavcev že v potrošnji. Začasno torej ne vidimo nobenih odjemalcev, nobene možnosti, da bi prodali zadnjo porcijo, katere prodaja šele lahko izpelje akumulacijo. Na koncu je izhod iz težave čisto enostaven. Mogoče smo se vedli kot jezdec, ki je obupan iskal kljuse, na katerem je sedel. Mogoče so kapitalisti vzajemno odjemalci tudi tega ostanka blaga — ne da bi ga sicer potratili, ampak uporabili ravno za razširitev proizvodnje, za akumulacijo. Kajti kaj je akumulacija drugega kot ravno razširitev kapitalistične produkcije? To blago mora, da bi ustrezalo temu smotru, obstajati ne kot luksusni predmeti za privatno potrošnjo kapitalistov, temveč kot razna produkcijska sredstva (novi konstantni kapital), tako kot življenjska sredstva za delavce. Že dobro. Toda takšna rešitev odrine težave le s tega trenutka na naslednjega. Kajti če potem predpostavimo, da je akumulacija sprožena in da razširjena produkcija v naslednjem letu vrže na trg še mnogo večjo količino vlaga kot v tem, nastane zopet vprašanje: kje bomo potem našli odjemalce za to še bolj naraslo količino blaga? Mogoče bo odgovorjeno: Torej, to naraslo množino blaga bodo kapitalisti tudi prihodnje leto zopet medsebojno izmenjali in jo sami uporabili, da bi znova razširili produkcijo — in tako od leta do leta — potem imamo pred seboj vrtiljak, ki se sam zase vrti v praznem prostoru. To pa potem ni kapitalistična akumulacija, t.j. kopičenje denarnega kapitala, temveč nasprotje: produciranje blaga zaradi produciranja, torej s stališča kapitala popoln nesmisel. Če so kapitalisti kot razred vedno tudi sami odjemalci svoje celotne mase blaga — ne glede na del, ki ga morajo vsakikrat dodeliti delavskemu razredu za njegovo ohranitev — če morajo sami z lastnim denarjem stalno kupovati blago in v njem vsebovano presežno vrednost ,,pozlačevati", potem ne more biti kopičenja profita, akumulacije pri razredu kapitalistov v celoti. Da bo to mesto oprijemljivo, je treba najti druge odjemalce za porcijo blaga, v kateri tiči za akumulacijo odločujoči profit, odjemalce, ki lastna kupna sredstva dobivajo iz samostojnega vira in ne iz žepa kapitalistov kot delavci ali sodelavci kapitala: državni organi, vojska, duhovščina, svobodni poklici. To morajo biti torej odjemalci, ki pridejo do svojih kupnih sredstev na podlagi blagovne menjave, torej prav tako blagovne produkcije, ki se vrši zunaj popoln nesmisel. Če so kapitalisti kot razred vedno tudi sami odjemalci svoje celotne mase blaga šteti za kapital in ki sami ne spadajo v kategoriji kapitalistov in delavcev, ki pa jim je tako ali drugače potrebno kapitalistično blago. Toda kje so takšni odjemalci? Razen kapitalistov s svojo trumo parazitov v današnji družbi ni nobenih drugih razredov ali stojev! Tu pridemo do vozlišča vprašanja. Marx jemlje v drugem zvezku ,,Kapitala, kot tudi v prvem, za predpostavko svojih opazovanj, da je kapitalistična produkcija edina in izključujoča oblika produkcije. V prvem zvezku pravi: ,,Tu bo abstrahirana izvozna trgovina, s posredovanjem katere neki narod iahko spremeni luksusne produkte v produkcijska in življenjska sredstva in obratno. Da bi predmet raziskovanja dojeli v njegovi čistosti brez motečih postranskih okoliščin, moramo opazovati celoten svet trgovine kot en narod in predpostaviti, da se je kapitalistična produkcija ustalila in se povsod polastila vseh industrijskih vej." (str. 554, op. 21 a). In v drugem zvezku: ,,Razen tega razreda (kapitalistov — R.L.) po naši predpostavki (Unterstellung) — splošna in izključna vladavina kapitalistične produkcije — sploh ni nobenega drugega razreda razen delavskega," (str. 321). Pod temi pogoji so v družbi seveda samo kapitalisti s priveski in mezdni proletarci, slojev drugih blagovnih producentov in potrošnikov ni najti, potem stoji kapitalistična akumulacija, kot sem poskušala razložiti, prav pred nerešljivim vprašanjem, do katerega smo končno prispeli. rosa luxemburg Lahko se obrača in menjava, kakor se hoče; dokler ostajamo pri predpostavki, da v družbi ni več drugih slojev, kot so kapitalisti in delavci, je nemogoče za kapitaliste kot celoviti razredda bi prodali presežnoblago, da bi presežno vrednost spremenili v denar in tako lahko akumulirali kapital. Toda Mancova domneva je samo čisto teoretična predpostavka, za olajšavo, poenostavitev raziskovanja. V resničnosti kapitalistična produkcija, kot vsakdo ve in kot je ob priliki poudaril Marx sam v ,,Kapitalu", nikakor ni edina in izključno vladajoča. V resničnosti so v vseh kapitalističnih deželah, tudi v tistih z visoko razvito veliko industrijo, poleg kapitalističnih podjetij v obrti in kmetijstvu še številni rokodelski in kmečki obrati, ki opravljajo enostavno blagovno produkcijo. V resničnosti so poleg starih kapitalističnih dežel še v sami Evropi dežele, v katerih je do sedaj celo močno prevladovala kmetijska in rokodelska produkcija, kot so Rusija, Balkan, Skandinavija, Španija. In končno so poleg kapitalistične Evrope in severne Amerike ogromni kontinenti, na katerih je kapitalistična produkcija komaj pognala korenine na nekaj raztresenih točkah, medtem ko drugod narodi kažejo vse možne gospodarske oblike od primitivne komunistične do fevdalne, kmetijske in rokodelske. Vse te oblike družbe in produkcije ne obstajajo in niso obstajale samo v mirni prostorski vzporednosti s kapitalizmom, temveč se je od začetka kapitalistične ere med njimi in evropskim kapitalom razvijala živahna menjava blaga čisto posebne vrste. Kapitalistična produkcija je kot prava množična produkcija navezana na odjemalce iz kmečkih in obrtniških krogov starih dežel tako kot na potrošnike vseh ostalih dežel, medtem ko po svoji strani tehnično ne more shajati brez izdelkov teh slojev in dežel (naj so to produkcijska ali življenjska sredstva). Tako se je od začetka moral razvijati odnos menjave med kapitalistično produkcijo in nekapitalističnim okoljem, pri katerem je kapital našel možnosti, da realizira v suho zlato lastno presežno vrednost za smoter nadaljnje kapitalizacije in da se založi z različnim potrebnim blagom za obsežnost lastne produkcije in končno dobi z razkrojem vsake nekapitalistične oblike produkcije vedno nov dotok sproletariziranih delovnih sil. To je le gola ekonomska vsebina odnosa. Njegova konkretna podoba v resničnosti tvori zgodovinski proces razvoja kapitalizma na svetovnem odru z vso njegovo pisano in gibtjivo različnostjo. Najprej naleti izmenjava kapitala s svojo hekapitalistično okolico na težave naturalnega gospodarstva, zagotovljenih socialnih odnosov in omejene potrebe patriarhainega kmečkega gospodarstva ter obrti. Tu je kapital prijel za ,,herojsko sredstvo", za rezilo (Axt) politične sile. V Evropi sami je njena prva gesta — revolucionarno preseganje fevdalnega naturalnega gospodarstva. V prekomorskih deželah je podjarmljanje in razbijanje tradicionalnih skupnosti prvo dejanje, svetovnozgodovinski akt rojstva kapitala in od tedaj stalen vzporeden pojav akumulacije. Z razbitinami primitivnih, naravnogospodarskih, kmečko-patriarhalnih razmer teh dežel evropski kapital tam odpira vrata blagovni menjavi in blagovni produkciji, spreminja njene prebivalce v odjemalce kapitalističnega blaga in istočasno močno pospešuje lastno akumulacijo z direktnim množičnim ropanjem naravnih zakladov in z nakopičenimi bogastvi podjarmljenih narodov. Od začetka 19. stoletja se akumulirani kapital z roko v roki izvaža s temi metodami iz Evrope v nekapitalistične dežele drugih delov sveta, kjer najde na novih poljih, na razvalinah domačih oblik produkcije nov krog odjemalcev svojega blaga in s tem možnostnadaljnjeakumulacije. Tako se kapitalizem vedno bolj širi zahvaljujoč delovanju menjave z nekapitalističnimi družbenimi krogi in deželami, pri čemer se akumulirana njihov račun, toda hkrati jih korak za korakom gloda in izriva, da bi sam stopil na njihovo mesto. Kolikor bolj so kapitalistične dežele udeležene pri tem lovu na področja akumulacije in kolikor redkejša postajajo nekapitalistična področja, ki so svetovni ekspanziji kapitalaše na razpolago, toliko bolj krvav bo konkurenčni boj kapitala za ta področja akumulacije, toliko bolj se bodo razvijali njegovi pogoni (Streifzug) na svetovnem odru v verigo ekonomskih in političnih katastrof: svetovnih kriz, vojn, revolucij. S temi procesi pa si kapital pripravlja svoj dvojni propad. Po eni strani s svojo razsežnostjo na račun vseh nekapitalističnih oblik produkcije krmari proti trenutku, ko bo celotno prebivalstvo obstajalo res samo iz kapitalistov in mezdnih proletarcev in ko zaradi tega ne bo več možno nadaljnje širjenje, torej akumulacija. Hkrati pa zaostruje razredna nasprotja v takšni meri, kot se uveljavlja ta tendenca, kot mednarodna in politična anarhija, da dolgo prej, preden bo dosežena zadnja konsekvenca ekonomskega razvoja — absolutno, nedeljeno gospostvo kapitalistične produkcije v svetu — mora pripeljati do upora mednarodnega proletariata zoper obstoj gospostva kapitala. Tako si torej jaz na kratko zamišljam problem in njegovo rešitev. Na prvi pogled se lahko zdi kot čisto teoretično dlakocepstvo. In vendar je praktičen pomen problema razumljiv. To je njegova povezava z najizrazitejšimi dejstvi današnjega javnega življenja, z imperializmom. Danes so splošno znani zunanji tipični pojavi imperialističnega obdobja: tekmovanje kapitalističnih držav za kolonije in interesne sfere, za možnosti vlaganja evropskega kapitala, mednarodni posojilni sistem, militarizem, visoke zaščitne carine, prevladujoča vloga bančnega kapitala in industrijski karteli v svetovni politiki. Njihova prepletenost z zadnjo fazo kapitalističnega razvoja, njihov pomen za akumulacijo kapitala je tako očiten, da jih jasno spoznajo in priznajo tako nosilci kot nasprotniki imperializma. Vendar se socialdemokracija ne more zadovoljiti s tem empiričnim spoznanjem. Zanjo velja, da na natančnejši način preizkusi ekonomske zakonitosti teh povezav, da zagrabi pravo korenino velikega in pisanega kompleksa pojava imperializma. Kajti kot vedno v takšnih primerih lahko šele eksaktno teoretično razumevanje problema pri korenu da tudi naši praksi v boju z imperializmom gotovost, jasnost cilja in udarno moč, kar je za poiitiko proletariata neizogibno potrebno. Pred izidom Marxovega ,,Kapitala" so bila dobro znana dejstva izkoriščanja, presežnega dela, profita. Toda šele eksaktna teorija presežne vrednosti in njenega oblikovanja, mezdnih zakonitosti in industrijske rezervne armade, kot jo je Marx zgradil na svoji teoriji vrednosti, so praksi razrednega boja dali trdno osnovo, na kateri se je razvijalo nemško in po njenih stopinjah mednarodno delavsko gibanje do svetovne vojne. Da sama teorija ne stori ničesar, da je včasih iahko najslabša praksa povezana z najboljšo teorijo, dokazuje prav sedanji zlom nemške socialdemokracije. Toda ta zlom se ni zgodit zaradi, temveč kljub Marxovim teoretičnim spoznanjem in ta zlom bo lahko popravljen le tedaj in samo s tem, da bo praksa delavskega gibanja usklajena z njeno teorijo. In kot v ceioti in na splošno, tako lahko na vsakem pomembnejšem področju razrednega boja potegnemo popolnoma trdno osnovo naše pozicije le iz Marxove teorije, iz mnogih zakladov Marxovih temeljnih del. Da mora biti pojasnitev ekonomskega korena imperializma izpeljana prav iz zakonov akumulacije kapitala in uporabljena v skladu z njimi, ni nobenega dvoma, ker imperializem že po sptošni empirični zaznavi ni nič drugega kot specifična metoda akumulacije. Kako se je vendar mogoče tako 'dolgo nekritično držati Mancove predpostavke v drugem zvezku ,,Kapitala", ki je krojena za družbo, v kateri je kapitalistična produkcia edina, v kateri celotno prebivalstvo obstoja le iz kapitalistov in mezdnih delavcev? Kolikor bližje lahko določimo notranja ekonomska gonila imperializma, toliko bolj je vedno jasno in splošno znano, da je njejovo bistvo prav v razširjanju vladavine kapitala iz starih kapitalističnih deže na nova področja in v gospodarskem in političnem konkurenčnem boju zatedežele. Kot smo videli, je Marx v drugem zvezku ,,Kapitala" predpostavljal, da jeceli svet že ,,kapitalistični narod", vse druge gospodarske in družbene oblike so že izginile. Kako se lahko pojasni imperializem v takšni družbi, kjer zanj ni ni razpolago prav nobenega prostora? Mislila sem, da moram tu zastaviti kritiko. Teoretična predpostavkl izključno iz kapitalistov in delavcev obstoječe družbe, ki je sama po seb pripravna in na mestu za doiočene namene raziskovanja — tako v prven zvezku ,,Kapitala", pri analizi posameznega kapitala in njegove prakM izkoriščanja v tovarni — se mi zdi nepripravna in moteča, ko gre n akumulacijo celotnega družbenega kapitala. Da naj ta predstavlja resničn zgodovinski proces kapitalističnega razvoja, je po mojem mnenju nemogofit zajeti, če se ne ozira na vse pogoje zgodovinske resničrosti. Akumulaciji kapitala kot zgodovinski proces se prebija od prvega do zadnjega dne znotra okolja različnih predkapitalističnih formacij, v stalnih političnih bojih in neprestanih medsebojnih učinkovanjih z njimi. Kako bi torej lahko pravilno zajeli ta proces in njegove notranje zakone gibanja v brezkrvni teoretični fikciji, ki razglasi to celotno okolje, ta boj in ta medsebona učinkovanja zi neeksistirajoča? Ravno tu se mi zdi čisto v duhu Marxove teorije potrebno opustiti predpostavko prvega zvezka ,,Kapitala", ki je tam izvrstno služila, in postaviti raziskovanje akumulacije kot celotnega procesa na konkretno bazo menjave blaga med kapitalom in njegovo zgodovinsko okolico. Če storimo to, potem po mojem mnenju izhaja pojasnitev problema prav iz Marxovih temeljnih naukov in popolnoma skladno s posameznimi deli njegovih glavnih ekonomskih del. Marx sam je vprašanje akumulacije celotnega kapitala le postavil, toda cxJgovoril ni več. Kot predpostavko svoje analize je najprej vzel čisto kapitalistično družbo, toda ne samo, da analize na tej podlagi ni pripeljal dc konca, temveč jo je prekinil prav pri tem poglavitnem vprašanju. Za ponazoritev svojih razumevanj je postavil nekaj matema:ičnih shem, toda komaj je začel njihovo razlago na praktičnih socialnih možnostih, ko mu je z boleznijo in smrtjo padlo pero iz rok.8 Rešitev tega kot mnogih drugih problemov je jasno ostala njegovim učencem in moja ,,Akumulacija" bi naj bila poskus v tej smeri. Rešitev, ki sem jo predlagala, je možno imeti za napačno ali pravilno, jo kritizirati, pobijati, dopolniti, pokazati drugo rešitev. Nič od tega se ni zgodilo. Zgodilo se je nekaj čisto nepričakovanega: ,,strokovnjaki" so pojasnili, da sploh ni problema, ki bi ga bilo treba rešiti! Marxove razlage v drugem zvezku ,,Kapitala" so bile zadostna in izčrpna pojasnitev akumulacije, tam je bilo prav tako s shemo kratko in jedrnato dokazano, da kapital lahko odlično raste, da se produkcija lahko razširja, pa četudi v svetu ne obstoja nobena druga kot kapitalistična; da je sama zase tržišče in le moja totalna nesposobnost, da bi razumela abecedo Marxove sheme, me je lahko zapeljala, da sem tu zagledala problem! Premislite: Sicer že stoletje trajajo v nacionalni ekonomiji kontroverze o problemu akumulacije, o možnostih realizacije presežne vrednosti: / dvajsetih letih v razpravljanjih Sismondija s Cayem, Riccardom, Mac Cullochom, v petdesetih letih med Rodbertusom in von Kirchmannom, v osemdeseiih in devetdesetih letih pa med ruskimi ,,narodnjaki"9 in marksisti. Najpomembnejši teoretiki nacionalne ekonomije v Franciji, Angliji, Nemčiji, Rusiji so vprašanje vedno znova načenjali in to pred in po izidu Marxovega ,,Kapitala". Probiem raziskovalcem ni dal miru povsod, kjer je pod udarcern (Anstoss) ostre socialne kritike utripalo živahno duhovno življenje v nacionalni ekonomiji. Sicer drugi zvezek ,,Kapitala" ni tako zaključeno delo kot prvi, temveč le torzo, posamezno sestavljanje več ali manj končaniti fragmentbv jn osnutkov, kot si jih je zapisal raziskovalec za lastno samorazjasnitev, katerih obdelavo je vedno znova ovirala in prekinjala bolezen. Analiza akumu|acije celotnega kapitala, za katero tu gre, je kot zadnje poglavje rbkopisa najslabša: od 450-stranskega zvezka obsega pičlih 35 strani in se konča sredi besede. Celo Marxu samemu se je ta zadnji oddelek zvezka zdel, po Engelsovem pričevanju, ,,nujno potreben predelave" in je po istem pričevanju ostal ,,le predhodno obravnavanje predmeta"10. Marxu se je v poteku njegove analize vedno znova valjal problem realizacije presežne vrednosti do konca rokopisa, dvigoval njegove dvome v vedno novi obliki In že s tem kazal na težavnost problema samega. Res izhajajo izrazita protislovja med predpostavkami kratkih fragmentov na koncu drugega zvezka, kjer Marx obravnava akumulacijo, in razlagami tretjega zvezka, kjer opisuje ,,celotno gibanje kapitala", ter nekaterimi pomembnimi zakoni prvega zvezka, na katera sem v svoji knjigi pokazala. Silovit prodor kapitalisticne produkcije v nekapitalistične dežele se kaže na zgodovinskem odru že od svojih prvih nastopov, se kot rdeča nit vleče skozi celoten razvoj, vedno bolj pridobiva na pomenu, dokler pred četrt stoletja, v fazi imperializma, naravnost ne nastopi kot odločilen in prevladujoč faktor družbenega življenja. Sicer vsak ve, da do danes še ni bilo in tudi danes ni nikjer dežele, kjer obstajajo samo kapitalisti in mezdni delavci. Družba, po kateri so krojene predpostavke drugega zvezka ..Kapitala", v realni resničnosti nikjer ne obstaja. In kljub vsemu temu uradni ,#strokovnjaki" marksizma pojasnjujejo: problema akumulacije ni, vse je bilo že pri Marxu dokončno rešeno! Posebna predpostavka akumulacije v drugem zvezku jih ni motila, sploh je niso opazili kot nekaj posebnega! In zdaj, ko so opozorjeni na to okoliščino, se jim zdi ta nenavadnost čisto v redu, trdovratno se držijo te predstave in besno udarjajo po vsakem, ki hoče videti problem tam, kjer je uradni marksizem desetletja imel le veselje nad samim seboj! (DRUGIČ DAUE!) PREVOD: Franc MILOŠIČ OPOMBE: 8. V svojem predgovoru k drugemu zvezku ,,Kapitala" Friedrich Engels opozarja, da je 21. poglavje — Akumulacija in razširjene reprodukcije Karl Manc že predelal in da ,,ustreza razširjenemu obzorju avtorja". 9. Str. 227, opomba 3. 10. Friedrich Engels: Predgovor VfOGRAO. 211O f tBRUfcH 1B7B. Koliko so filmi prikazani na FEST-u res najboljši filmi na svetu, verjetno ni potrebno razlagati na dolgo in široko. To so filmi velikih in znanih pro-ducentov in družb, ki se v posel verjetno sploh ne bi spustili, če ne bi že vnaprej vedeli, da se jim bo to v večji ali manjši meri obrestovalo. Filmi manjših in neznanih producentov pa ostanejo festovskim očem pač v glavnem skriti. Ne bi rad a priori trdil, da so ti filmi boljši, so pa verjetno bolj zanimivi kot banalno-konfekcijski filmi, ki jih je na rednem FEST-ovskem sporedu vsako leto več. Morda bi tudi še kolikor toliko šlo, če bi organizatorji v program s potentnim naslovom (in impotentnim programom) ,,Best films of the vvorld" res uvrstili filme, ki vsaj delno zaslužijo takšno oznako, vendar tega največkrat ne storijo — raje obratno. Tako se v ,,Popularnem programu" ali v programu ,,Forum mladih" večkrat znajdejo f ilmi; ki bi bolj sodili v glavni program, v glavnem programu pa takšni, ki dejansko ne sodijo nikamor drugam kot v koš za smeti. No, pa si raje oglejmo nekatere f ilme, čeprav je pri petih projekcijah na dan res težko podati kaj več kot le krajšo oznako f ilma. Začel bi z italijanskim filmom ,,Drevo za cokle" Ermanna Olmija. Govori - o življenju kmetov v provinci Bergamo v Lombardiji v času od jeseni 1898 do pomladi 1899. Film je stkan iz drobnih kamenčkov — vsakdanjih opravil . — v preko tri ure trajajoč mozaik, ki se odlikuje z izredno fotografijo in : verjetno še s čim. !' Scenarij je menda nastal po pripovedih Olmijeve babice Elizabete in je, ' kot se zdi, temu (žal) podredil vso režijo. Dogajanje je sicer resda postavljeno ¦ v neki natanko določen čas in kraj, vendar vse skupaj bolj izzveni kot nekakšna pripovedka — glasba J.S. Bacha pa vse to še poudarja. Vse v f ilmu je podrejeno religiji, ki v določenih prizorih dobesedno dela čudeže, vsi so zadovoljni s svojo vklenjenostjo v fevdalne odnose, dogajanja ne zmoti noben upor (za kar je v filmu sicer dovolj vzrokov), ki bi pokvaril lagoden tek filma in narekoval obrat v pripovedi. ,,Drevo za cokle" nikakor ni slab film, nasprotno, spada med (naj)boljše na letošnjem FEST-u, mislim pa, da mu bo potrebno takrat, ko bo prišel v redni spored Ijubljanskih kinematografov, posvetiti veliko več pozornosti. ,,Človek iz marmorja" Andrzeja Wajde je po zaključnem preštevanju glasov osvojil naziv ,,filma FEST-a", kar morda ni čisto upravičeno;glede na to, da mu je bil najbližji konkurent ameriški zmazek ..Vojakova vrnitev", pa smo lahko kar zadovoljni. Wajda v tem filmu skozi oči mlade študentke režije posega v petdeseta leta, v čas socialistične graditve Poljske in končno tudi — v leta stalinizma. Zanima ga usoda enega tistih ,,herojev dela", ki so jih ustvarjali režiserji, kiparji, slikarji in časopisi, ki naj bi bili vzor in naj bi pomagali pri dvigu produktivnosti dela. Ti prizori so verjetno tudi najboljši v vsem filmu. V kolikor je VVajdi uspelo prikazati ne samo usode enega teh ,,herojev" Mateuzsa Birkuta, ampak morda tudi njegovih ,,vrstnikov", Krystyna Janda kot mlada režiserka svojega prvega filmskega nastopa ni opravila ravno briljantno, kar je precejšnja škoda, saj jo Wajda postavlja v vlogo nekakšnega ,,simbola" mlade generacije, ki danes začenja svojo ustvarjalno pot. Altmanova ,,Poroka" se je na lestvici novinarjev in tudi kritikov znašla v drugern delu lestvice, česar v splošni povprečnosti letošnjega FEST-a nikakor ne zasluži. Niti besede, niti prizora o resničnem značaju vojne, o vlogi, ki jo je v njej igrala Amerika, pač pa ganljiv prizor, v katerem glavni junak (igra ga Robert de Niro), nekdaj navdušen lovec na jelene, namesto v žival kroglo spusti v zrak. Tudi v drugem filmu ne zasledimo niti besede niti prizora o pravem značaju vojne v Vietnamu. Vsebinsko vse povedo besede, ki jih glavni junak (vojni invalid — kar je še posebej ganljivo), privezan na vrata centra za regrutacijo marincev, izreče v mikrofon in kamere ameriške TV pravijo (kar jim da še posebno težo): ,,Ne hodimo v Vietnam! Čemu bi delali skupinski samomor"! No, če je prejšnji film posnet kolikor toliko resno in kljub svoji dolžini (traja tri ure) gledljiv, pa je ,,Vojakova vrnitev" (ki je, mimogrede, bogato ,,podložena" z glasbo Beatlov in Rolling Stonesov, kar naj bi filmu očitno dajalo prizvok pristnosti) prvovrstno govno in spada v skupino najslabših festovskih filmov. Na FEST-u smo videli še nekaj podobnih izmečkov. Med najbolj ostudne spada vsek*akor ,,Smrt na Nilu" režiserja Johna Gillermina, ki ga poznamo po mojstrovinah ,,Peklenskem stolpu" in ,,King-Kongu". V filmu, ki je posnet po romanu Agathe Christie in ki hoče biti nekakšno nadaljevanje ,,Umora v Orient-expressu" (pa že tako nepotrebnemu filmu ne seže do kolen), nam genialni režiser s pomočjo rajnke Agathe v eksotičnem okolju egiptovskih piramid in zelenih obrežij Nila ponudi v prežvekovanje pisano druščino od industrialcev preko sobaric pa do salonskega komunista, ki sem ter tja citira Marxa, to pač zato da ,,zahtevnim" gledalcem ne bi bilo dolgčas ob že tako običajnih umorih, s katerimi nam f ilm nesebično streže. Svojevrsten kretenizem je film Franklina J. Schaffnerja ,,Fantje iz Brazilije", ki primika svoj lonček k že kar solidno visokemu kupčku najraznovrstnejših štorij o Hitlerju, ki se z blazno hitrostjo pojavljajo zadnje čase. V tej filmski ,,mojstrovini" nacistični zdravnik Joseph Mengele s postopkom kloniranja ustvari 94 novih (na srečo še mladih) Hitlerjev. Da bi bil film bolj vesel, v zgodbo vmeša tudi lovca na nacistične zločince iz Dunaja Simona VViessenthala, ki ga sicer preimenuje v Liebermana, ampak nič zato — film se konča, kot je pri takšnih obnošenih capah v navadi (namreč srečno). Martinu Scorseseju gre kot se zdi na stara leta vse slabše. Po ,,izvrstnem" filmu ,,New York, New York" nam tokrat ponuja popolnoma nepotreben film ,,Poslednji valček", to je: poslovilni koncert skupine The Band z renomiranimi gosti kot Bob Dylan, Joni Mitchell, Neil Young itd. Kljub temu da je bil film baje posnet s šestnajstimi kamerami, nam (poleg glasbe, ki je sicer dobra) ne prinaša nič drugega kot dve uri gledanja pod prste — bodisi Ericu Claptonu, bodisi Ronu Woodu — kar pa obeta milo rečeno — nezanimiv f ilm. Tudi Stanislav Rostocki se pri svojem novem, preko tri ure trajajočem, filmu ,,Beli bim — črno uho" ni posebno potrudil, da bi izzvenel izvirno. Tako njegova obdelava ,,prijateljstva med človekom in psom" včasih prav ceneno spominja na izlizano zgodbo o Lassieju. Veliko se je govorilo in pisalo o takoimenovanih ,,ženskih f ilmih", kar naj bi bila menda tudi ena od značilnosti letošnjega FEST-a. Sam si pod oznako ,,ženski film" (če takšna oznaka sploh lahko kaj pove) predstavljam vse kaj drugega kot pa ,,Neporočeno žensko", s katero so ,,ženski film" najpogosteje povezovali. Najprej: ,,Neporočena ženska" Paula Mazurskega še rožnato, nekje iz ozadja pa se zasliši gosto cvrkutanje ptičev. Nesmiselno bi bilo naštevati in opisovati štose in gege tega filma, morda le to, da je Adela mesojeda orhideja, ki dobi še poseben apetit ob poslušanju Mozarta. Ameriški film ,,Alambrista" (v Beogradu soga prevedli Plesalec na vrvi) je spet eden iz tiste vrste filmov, ki se ukvarjajo s problemi neprijavljenih delavcev iz tujine. V tem filmu je to Mehikanec. Filrn je korektno posnet in se ne zadovolji le s poceni sentimentalizmom in sočustvovanjem, kakor je pri večini takšnih ameriških filmov navada. Nedvomno ima tudi ,,mehiško ilegalno delo v Ameriki" svoje specifike vendar smo tovrstnih (in celo boljših) filmov videli že toliko, da nas #,Alambrista" res posebno ne pretrese. Nagisa Oshima sega s svojim novim f ilmom ,,Carstvo strasti" ponovno na področje Ijubezni in tam porajajočih se strasti. Če je ,,Carstvo čutov" (seveda relativno rečeno) segalo bolj v območje telesnosti, sega ,,Carstvo strasti" bolj v območje človeške psihe. Osnova zgodbe je sicer zelo preprosta: v žensko štiridesetih let je zaljubljen dvakrat mlajši moški in da bi tahko v miru uživata Ijubezen, ubijeta njenega moža. Specifična gradnja filma pa je od tu naprej določena s časom in krajem dogajanja: mala japonska vas v začetku tega stoletja, torej v času verovanja v fantome. Ljubimcev namreč ne muči ,,kljuvanje vesti", ampak ju na rob psihične razrvanosti pripelje pojavljanje fantoma — duha umorjenega. V filmu pa je poleg tega mogoče občutiti tudi navezanost na tradicijo japonskega gledališča in na trenutke celo japonskega slikarstva. O ostalem pa drugič. Altman v tem filmu na dolgo in široko upodablja poroko sina bogatega Američana italijanskega porekla, katerega priimek sicer močno spominja na junaka \z filma ,,8oter". Ne samo, da nam prikaže, kakšen pomen ima razsežnost in razkošnost poroke za kasnejši položaj na družbeni lestvici, ampak dreza v najmanjše in najfinejše podrobnosti ameriškega poročnega ceremoniala od družinskega duhovnika, ki že 25 let ni opravljalporočnega obreda, preko rezanja poročne torte do metanja nevestinega šopka med neporočena dekteta. Altman resda kritično in nazorno prikazuje ameriško mentaliteto, vendar pa vsak dogodek tako osmeši in ustvari toliko ,,nezgod", ki bi potek praznovanja lahko spremenile, da neprestano prestopa neko (nevidno) mejo med tistim, kar je še komično — ali če uporabim malomeščanski izraz okusno — v tisto, kar je že pretirano burkasto in česar pri Altmanu nismo vajeni. Tako nikoli ne vemo, kaj film pravzaprav je: družbenokritičen film ali komedija (čeprav je verjetno oboje) in smo (vsaj I jaz sem bil) po izrednih ,,Treh ženskah" kar nekako razočarani. Svojsko in zanimivo delo je tudi zadnji film Marca Ferrerija ,,Zbogom moški", ki enkrat za spremembo na drugačen — nekonvencionalen in nesentimentalen — način govori o tistem, za kar danes zmeraj pogosteje zlorabljamo izraz ,,odtujitev". To je eden redkih filmov z letošnjega FEST-a, za katerega bi lahko rekli, da je tako večplasten, da bi mu s prikazovanjem glavnihdimenzij le§kodili ingazbanalizirali, prostora za širši zapis pa v okviru itega sestavka, katerega namen je le okvirna predstavitev letošnjega FEST-a, | žal ni. Tako ga zaenkrat lahko samo priporočim. Na FEST-u smo videli kar dva filma, ki hočeta po vsej sili obravnavati vojno v Vietnamu. Pravim hočeta, kajti njun cilj ni objektivnost in samokritičnost, ampak imata drugačne namene. ,,Lovec na jelene" (ki je v Beogradu baje doživel svojo evropsko premiero, do danes pa je dvignil že veliko prahu) slika vojno s strani: ,,ubogi Američani, kaj vse so Vietnamci počeli z njimi". Vso vietnamsko vojno režiser Michael Cimino zreducira na prizore, v katerih pripadniki Vietkonga silijo ameriške vojake (ameriški vojaki, katerih usodo zasledujemo v filmu, pa pravzaprav sploh niso Američani ampak Rusi, kar bi dalo lahko tako enostranskemu f ilmu še novo — seveda ideološko obarvano — dimenzijo.), da igrajo rusko ruleto, na ,,junaški" prizor ko naši filmski junaki pobijejo :tvermske Vietnamce in na prizor pobega (ki močno spominja na atraktivne ječne prizore iz ,,Odrešitve"). zdaleč ne dosega njegovega prejšnjega filma ,,Naslednja postaja: Greenvvich Village". Je tipično ameriški, sentimentalno obarvan film o ženski srednjih let,ki jo zapusti mož, težave pa ji dela tudi odraščajoča hči. To ,,vsakdanjo" tematiko pa je Mazursky obdelal tako nedomiselno, na že tolikokrat viden (seveda komercialen) način, da film res nudi bore malo (novega). Precej podoben mu je tudi drugi takoimenovani ,,ženski film" ,,Preprosta zgodba". Tudi tu je glavna junakinja ženska srednjih let, tudi ona ima sina v ,,tistih" letih, razlika je le v tem, da je tokrat ona tista, ki zapusti Ijubimca. Za razliko od prej omenjenega filma pa je ta tematsko mato boij kompteksen, zadeva maice širše naj rečem: eksistenčne probleme, kot pa je iskanje novega moškega. Žal pa smo (kot sem že dejal) takšnih filmov videli že kopico in ,,Preprosta zgodba" ne prinaša popolnoma nič, o čemer bi bilo vredno govoriti. ^e nekaj besed o f ilmih, ki jih je vredno videti. Eden takšnih so ameriške ,,Severne svetlobe", za katerega je ob ,,veličastnih" izdelkih ameriške filmske industrije kar težko verjeti, da je res ameriški. Film, ki je bil baje posnet z minimalnimi sredstvi in v katerem ni profesionalnih igralcev v črno-beli tehniki in v dokumentarističnem slogu (brez sentimentalistične navlake) posega v začetek stoletja in prikazuje bolj kmetov Severne Dakote za njihove pravice. Naslednje zanimivo delo je indijski film ,,Zavrženi" Mrinala Sena. Film, katerega dogajanje je postavljeno v sedanjost, v majhno indijsko vas, ki pa je pravzaprav vklenjena še v fevdalne okove, pripoveduje zgodbo o očetu in sinu, ki se nenadoma odločita, da ne bosta več delala, ker s tem svojega položaja (revščine in bede) čisto nič ne izboljšata, ali kot pravi oče: Bedaki delajo, gospodarji se zabavajo. Od tu naprej režiser izredno duhovito, včasih že kar groteskno, prikazuje njuno preživljanje.takodafilmizzvenikot poetična parabola s svojevrstnim koncem. Tale zapis bi se mi zdei nepopoln, če ne bi omenil grškega filma ,,Lenivci iz plodne doline" Nikosa Panayotopoulosa posnetega po delu Alberta Cosseria. Zgodba je na videz precej preprosta. Oče in trije sinovi podedujejo precejšnje posestvo na deželi. Skupaj s služkinjo se nemudoma odselijo tja. Pravzaprav ne delajo nič, le sprehajajo se, jedo, spijo in zadovoljujejo (bolj ali manj redno) svoje seksualne potrebe. Zadnje jim postane sčasoma odveč, torej le še jedo in spijo. Večini je odveč tudi to in tako se prične širiti fama, da najstarejši brat Vannis spi nepretrgoma že sedem let. Panayotopoulos izvrstno prikazuje propad družine, ki pa pravzaprav ni družina, kajti zgodba je očitno alegorija, ki potrebuje adekvatno preslikavo v družbo: Družina, kot jo vidimo v filmu, je torej lahko le propadajoča grška buržoazija. Kljub temu, da so filmu nekateri kritiki očitali ,,ponavljanje strukturalnih elementov in simbolnih vrednosti", se mi ne zdi dolgočasen — škoda je le, da ni odkupijen. Komedij na letošnjem FEST-u ni bilo ravno na pretek, zato pa je češki film ,,ADELA Nl VEČERJALA" toliko boljši. Film, ki bi se lahko odvijal nekje v dvajsetih letih tega stoletja, je parodija na zgodbe o vsemogočnih ameriških detektivih, katerih prigode so tedaj tiskali v zajetnih snopičih. V film je vpletena tudi značilna (za tedanje detektivke) Ijubezenska zgodba, ki jo režiser Lipsky prav tako izvrstno parodira. Namreč — kadarkoti zgodba zaide v sentimentalne vode in bi lahko zvenela banalno, se prizor obarva c E SE HOČE KRITIK LOČITI OD SLABE DRUŽBE, NAJ SE NAJ> PREJ LOČI OD DRUŽBE SAME-GASEBE V začetku svojega demagoškega bevskanja z dne 14. III. 1979 si disc-jockey Igor Vidmar med drugim za-stavlja vprašanje: Ali Radio študent zavaja svoje mlade poslušalce? Vprašanje je postavljeno res zvito in je v njem pravzaprav impliciran ves nivo disc-jockeyeve kvazi kritike oz. kvazi konfrontacije z zapisom v 9. številki Tribune. Disc-jockey I. Vidmar povsem upravičeno rabi be-sedo mladi poslušalci. Kajti le tisti, ki se jim ob začetku oddaje Bodi tukaj zdaj izbuljijo oči in se jim prično cediti sline lahko njegovo bebavo blebetanje poslušajo celo uro in le ti bodo nemudoma — brez pretehtavanja besed — in v en glas pritrdili disc-jockeyu Vidmarju in njegovi ,,konfrontaciji" s člankom o Davidu Bovvieu. Disc-jockey I. Vidmar pač ne more iz kože (ki so ji je nadel sam) vrhovnega arbitra rocka in pisanja o rocku in tako s svojo konfrontacijo streže svojim mladim poslušalcem s kupom ne-doslednosti in podtikanj, seveda lepo ovitih v primeren plašček, ki pa je na žalost že precej plesniv in trhel. Pa pojdimo po vrsti: 1. Disc-jockey I. Vidmar pravi: ,,Če prav premislimo (misli pa I.V. zadnje čase bolj malo) ostaja Veličkovičevo pisanje prav tako na v površju kot članki v Stopu, Mladini in Nedeljskem dnevniku. Odkriva le takoimenovano drugo plat medalje, ki pa je še vedno ista medalja." Treba je priznati, da je disc-jockey I. Vidmar z ugotovitvijo, da ima medalja dve plati in ne le eno dokazal, da mu je nekaj le še ostalo od časov, ko je sem ter tja napisal kakšen teoretičen članek in še ni degradiral na stopnjo disc-jockeya No 1 Radia študent. Na žalost pa tega ,,spoznanja" v svojem doseda-njem delu na Radiu študent ni kaj prida uporabljal. Niti on, niti ostali sodelavci glasbene redakcije, pri čemer gre posebno mesto avtorju oddaje Dan na dan Slobodanu Va-lentinčiču. Radio študent nikoli ni kritično gledal na početje Davida Bovviea, nasprotno poleg tega da je nesebično stregel z njegovo glasbo, je za ,,posladek" kdaj pa kdaj pri-maknil še košček potice kot je na primer tale: ,,Bowieu so pred časom na polj-sko-sovjetski meji zaplenili večjo količino fašistično-propagandne li-terature. Pa si poslušajmo en štiklc" (avtor te cvetke je Slobodan Valen-tinčič). Ta podatek je bil podan brez komentarja, brez kritike, meče kaj čudno luč ne le na avtorja ampak tudi na tiste, ki so odgovorni za vse prispevke, ki ,,gredo v eter". Ker je Radio študent tako vedno stregel le z ,#eno platjo medalje" je morala pač Tribuna ,,ta brezkom-promisno leninistično-marksistična publikacija" prikazati tudi drugo plat medalje, ki jeedinemu študent-skemu radiu v Evropi očitno smrde-la. Če bi se I. Vidmar res ravnal po ,,temeljih ki so pogoj za napredno radikalno rock publicistiko", ki jih navaja v začetku svoje oddaje dne 14. III. in ko njegovo ,,glasbeno-publicistično" delovanje ne bi bilo le golo poziranje inblefiranje.Tribu-nin članek morda sploh ne bi bil potreben, tako pa je in Vidmarjeva ,,konfrontacija" ostaja le pri votlih (a demagoških) besedah. 2. Disc-jockey Vidmar nadalje pravi, da ,,tribunin kritik Bovviea njegovih profašističnih izpadov ni znal postaviti v kontekst konkretne socialne prakse njegove giasbe v konkretnem glasbeno-zgodovinskem in družbenem trenutku". Ta trenu-tek je zanj kriza rocka. Tudi tokrat disc-jockeyu Vidmar-ju ne moremo pritrditi. Veliko bolj relevantno merilo kot je kriza rocka se nam zdi konkretno družbeno stanje. To pa je bila najnižja vred-nost angleškega funta tedaj in — kar je v tem primeru ševažnejše — ogromna brezposelnost predvsem mladih. Ta ,,trenutek" je zavohala tudi angleška nacionalna fronta. (Nekako podobno je v tridesetih letih tega stoletja ravnala nemška nacional-socialistična stranka, čeprav med angleškimi in nemškimi razmerami nikakor ne postavljam enačaja). David Bovvie ima pač naj-več poslušalcev prav med mladimi in v trenutku osebne (eksistenčne) krjzejagresivnem vabljenju Nacional-ne fronte, ki obljublja rešitev vseh problemov Bovvievi profašistični izpadi pač kaj lahko deluje kot ka-talizator pri odločitvi. I. Vidmarju verjetno ni treba pojasnjevati kako in predvsem v kakšnih okoliščinah je prišlo do nacizma. 3. ,,Kako bodo množice spreje-male Bovviea ni odvisno od njegovih izjav, fotografij in poz ampak od učinka njegove žive in plastificirane glasbe" pravi disc-jockey I. Vidmar. Res je, od njegove glasbe je odvis-no kdo ga bo sprejel kot dobrega glasbenika in kdo ne. Kot je razvid-no (I. Vidmar naj si ponovno ogleda lestvico najbolj priljubljenih pevcev leta 1978 v NME) ga danes ogromno mladih sprejema ne le kot dobrega glasbenika temveč kot genija in mu skuša biti čim bolj podobnih, kot se je to v zgodovini rocka že večkrat dogajalo. Tu pa se njegovi glasbi nujno pridruži še njegovo obnašanje, izjave in ,,poze". Njegovo obnašanje izjave in poze pa so takšne, da v angleških družbeno-ekonomskih raz-merah ne morejo imeti pozitivnega učinka. Tako bi lahko stavek s ka-terim je I. Vidmar končal oddajo obrnili in njemu svetovali malce več historično-materialistične obravnave in malce manj nesmiselnega blebe-tanja s katerim širokosrčno streže obsredahod 13.45-14.45. Iz Vidmarjevega nadaljnjega (včasih prav komično cenenega) sta dokončno razvidni — v kolikor nista bili že doslej — dve stvari: — da je njegovo blebetanje res na-menjeno tistim, ki njegove bese- de goltajo brez kritične pretehtave in ima torej točno določen namen in — da so možgani disc-jockeya I. Vidmarja dejansko že takd oto- peli, da ni zmožen resne in argu- mentirane kritike. Svojo ,,konfron- tacijo" nadaljuje namreč z ,,igro na srečo" in cenenimi pcxitikanji. Pravi: ,,Takšno pisanje ni napred- na alternativa puhlosti in površ- nosti Stopa ampak je nazadovanje, regresija na pozicije površne dogma- tičnosti, ki je pred 20. leti zahtevala iztrebljenje rocka v naši samo- upravni socialistični družbi". Pusti- mo zdaj ob strani dejstvo, da je imel Igor Vidmar pred dvajsetimi leti 8 let in da se m«j o rocku ni niti sanja- lo. Dejstvo je da je bil leta 1959 rock celo v Angliji šele v povojih pri nas pa ga sploh ni bilo in je bilo nanj treba čakati še nekaj krepkih let. Torej bi tu težko govorili o regre- siji in dogmatičnosti v pisanju Tribune ampak kvečjemu o cene- nem in primitivnem disc-jockeyev- skem podtikanju. Vidmarjeva na- slednja trditev je še za nekaj odtenkov bolj bebava in poceni. Pravi namreč da ,,nasproti bogastvu idej in realni, četudi dostikrat proti- slovni in nedosledni, angažiranosti punk bendov postavlja Tribuna isti senzacionalizem, isto parcialnost" ipd. Naj odgovorim samo v dveh stavkih. Ne spomnim se, da bi Tribuna pisala o punku. Če pa I. Vidmar v svoji vsevednosti tlači skupaj Davida Bovviea in punk, bo moral pač svoje pojme o rocku še malo razčistiti. Za konec še o ne- upravičenosti vpletanja ,,enega najboljših punk bandov Siuoxie and The Banshees v kontekst pisanja o profašizmu Davida Bovviea. Če bi disc-jockey Vidmar malce pogo-steje in bolj pozorno bral in ogle-doval NME (ki je baje njegova ,,naj-Ijubša referenca) bi verjetno ugoto-vil da orhenjena skupina ne le, da je bila pripadnica ,,punkovske estetike kiča in provokacije", temveč, da se še danes veselo šemijo in ovešajo z nacističnimi simboli pri čemer gre posebno mesto njihovi pevki. Ven-dar to pri članku o Bovvieu ni tako bistveno. Gre predvsem za skladbo ,,Love in a void" kjer Siuxie prepeva ,,da je preveč Židov za njen okus" (kar pa je I. V— namerno? - presli-šal). Še bolj zabavno butalska je Vid-marjeva nadaljnja apologija Siuoxie and The Banshees. Pravi ,,da so že na ovitek svojega prvega singla po-stavili fotografijo Johna Heartfielda — enega najboljših likovnih kritikov kapitalistične družbe in fašizma še posebej", kar naj bi po njegovem pričalo o levi politiziranosti skupine in njihovem odrekanju fašističnim simbolom. Res mi je žal,ampak ne vem od kdaj se je marksižem tako spremenil (kajti disc-jockey I. Vidmar se ima za marksista), da politična orientira-nost avtorja embalaže pogojuje po-litično orientiranost avtorja vsebine. Za dodatno informacijo samo še to, da ovitek prvega singla skupine Siuoxie and The Banshees nima ni-česar skupnega s Heartfieldovo Jikovno kritiko kapitalizma in fa-šizma". Poleg neutemeljenega bevskanja sem ter tja zavitega v precej prozo-ren hermetičen plašček, nam je disc-jockey Igor Vidmar v svoji oddaji 14. III. ponudil tudi šopek samohval kot: ,,BTZ je ena bolj angažiranih in politiziranih oddaj v nacionalnem etru". Zanima me v čem je angažiranost plesno-cirkuške oddaje ,,Bodi tukaj zdaj"? Morda v ,,kritičnih" obračunavanjih katerih višek (primitivnosti) je bil obraču-nan s Kazimirjem Moharjem v že omenjeni oddaji 15. III? Morda v tuljenju: ou jee, Pankrti ali ou jee, Sham 69 na kar se Vid-marjevi komentarji ob posameznih skladbah najpogosteje omejujejo? Ali morda v izključno afirmativnem odnosu do skorajda vseh punkov-skih in novovalovskih skupin (razen seveda kadar New Musical Express ne pravi drugače)? Disc-jockey Vidmar se nikoli ni spustil vanalizo punkovskih besedil, ki nikakor niso zmeraj tako ,,revolucionarna", kakor trdi v radio študentovski iz-vedbi oddaje Vročih sto kilovatov. Za primer naj navedem samo sklad-bo ,,Nobody is inocent" skupine Sex pistols in RonaJda Biggsa, ki jo je v njegovi oddaji slišati dokaj po-gosto. Bog reši Martina Boormana in naciste na begu. Oni niso bili krivi . . . itd. Da se ne bi slabo razu-meli: to ni edini primer o ostalih bo govora v naslednji številki. Prav tako nam I. Vidmar vneto streže s podatki katera skupina in kdaj je nastopila v okviru akcije Rock proti rasizmu (RAR), ne pove pa nam ničesar o skupinah, katerih dejavnost je drugače obarvana, celo nasprotno, trdi, da so podatki o fašistoidnosti nekaterih punk skupin izmišljotine in umaza-na podtikanja. Njegovo dejansko početje, ima torej bolj malo skupnega z njego-vimi trditvami, ,,da se ne strinja in ima za škodljivo površno in necelo-vito pisanje o rocku" in ,,da se ne strinja s pisanjem kjer so družbeni in ideološki vidiki pop, rock in ostale neresne glasbe porinjeni vstran". ,,Je to dvoličnost? Oportuni-zem? Morda. Vsekakor pa ni histo-rično-materialistično naziranjjj." *rfc de Madame Mallarme EVENTAIL laga v označevalec; več označenca ali manj označevalca je subjektiv-nost označevalca. Tako avtorski subjekt interpre-tacije in umetniškega dela kot subjekta. Avec comme pour langage , _ „_ ___ .„. Rien qu un battement aux cieux označenec prehaja v označevalec Le f utur vers se degage Du logis tres precieux Aile tout bas la courriere Cet eventail si c'est lui Le meme par qui derriere Toi Quelque miroir a lui Limpide (ou va redescendre Pourchassee en chaque grain Un peu d'invisible cendre Seule a me rendre chagrm) Toujours tel il apparaisse Entre tes mains sans paresse. PAHLJANJE PEPELA V MALLAR-MEJEVI POEZIJI ,,Resnične gibalne sile, ki ga ženejo, mu ostajajo neznane, sicer ne bi bil to ideološki proces. Mislec si torej zamišlja napačne ali navidez-ne gibalne sile . . . Dela samo z miselnim gradivom, ki ga neprever-jeno sprejema, kot da ga je ustvarilo mišljenje, ter ga ne raziskuje dalje v procesu, ki je količkaj oddaljen in od mišljenja neodvisen." Friedrich Engels O literatUri bomo govorili kot o specifični označevalni praksi, poseb-nem govoru (langage). Govor je temeljni družbeni ukrep, cela obči politični ukrep (Julija Kristeva, Tel Quel 1974, št. 53), zato pomeni revolucionarni čas, ko se menja politika, tudi čas lomov v govoru, kar nas zanima v zvezi z Mallarme-jevo poezijo s konca 19. stoletja. Govoriti o literaturi kot o tvorbi duha misleca, katere smisel se po-trjuje v formalno-estetskih pritikli-nah, pomeni spregledovati členitev označevalne verige in s tem izrivar.je ekonomske baze. Jezik je členjenje razlik, ki se križajo v znakovni sistem. Jezik kot znakovni sistem se vzpostavlja iz združitve označenca in označevalca, iz pozitivne združitve dveh negativ-nih razčlenov (fonemov, ki so si v opoziciji, ki odseva le opozicije označenih družbenih razlik). Razlike v oblačenju . . . ., razlike v govorici odsevajo subjektov druž-beni status, ki ima svoje mesto znaka v idealnem družbenem tipu (sloju, razredu), ta družbeni tip pa se umešča kot znak v določeno idealno družbeno dobo . . ., poteze, izvirajoče iz razlik, so znaki, ker so vselej enake, se ne spreminjajo in so v tem smislu idealne. Znaki pa so spet samo zato, ker se razlikujejo in se nanašajo na neki drugi sistem razlik. Tako je znak možen le iz razlike, ki se v enem trenutku kaže kot označenec, v drugem pa že kot označevalec. Znak je točka, v kateri se križajo razlike. Jezik je torej ,,posrednik med mislijo in zvokom v takšnih okoli-ščinah, da njuna združitev nujno pripelje do vzajemnih razmejevanj enot." (Trubeckoj: Načela fonolo-gije) Okoliščine spajanja misli s fonično materijo bomo razumeli kot izvenjezikovne sisteme razlik, ki proizvajajo razlike označevalca, ustrezajočem razložnim idejam družbenih razlik. Zato govorimo o literarnem delu kot o posebni govorici, katere pogoj in idealna oblika je jezik. Tudi lin-gvistična, bolje semiotična, interpre-tacija lahko raziskuje lit. umetnost le kot jezik, kot znakovni sistem. Zato se iz literature brišejo vse slučajnosti, izginja subjekt izjavlja-nja; ostane le členjenje označeval-cev, ki jim subjekt interpretacije določa pripadajoče označence. Subjekt izjavljanja ali kar avtorski subjekt, je možen le na ravni ozna-čevalca. Torej deluje umetnost le na ravni označevalca in omogoča, da se avtorski subjekt umetniškega diskur-za nadomešča s subjektom interpre-tacije. Rastko Močnik v svoji razpravi Mesčevo zlato (Analecta I, 1973), na katero se je uvodni del zelo nanašal, tudi razlaga značilnosti interpretacije literature kot drugot-nega znakovnega sistema. Tako ugotovi, da je interpretacija oziroma metagovorica literarnega dela ravno tako označevalna veriga, katere označenec je znakovni sistem, čle-njen iz relacije med označevalcem in označencem. Označenec pa je seveda samo označevalec nekega drugega znakovnega sistema, litera- ture.....Če upoštevamo tudi, da metagovorica izzove neskončno plastenje drugih metagovoric in na drugi strani, da je literarno besedilo le označevalec svoje glasovne podobe, je jasno, da je označevalna veriga metagovorice odprta . . ., da označenec beži proti desni, se pre- s in samim) je vrinjer stavek comme pour langage (kakor za govo-rico) . . . vse postaja, se rešuje v samo primero za posebno govorico, za pesniško govorico, ki ni nič realno obstoječega, saj sestoji iz samih primer, metafor, katerih PAHLJAČA (GOSPE MALLARME) S kakor govorici samim utripom v nebo se verz bodoči reši doma dragega zelo Krilo natihem poslano pahljača če je ona to ista ki je za tabo presevala neko ogledalo Prozorno (kamor zopet pada v slednjem zrnu preganjano za pest nevidnega pepela le da mi je hudo) Tako naj se pojavlja v tvojih rokah brez postanka Vse to naj bi veljalo za umetnost kot jezik, torej ahistorično obravna-vano umetnost, za zunajčasni fono-loški sistem. Nedvomno moramo upoštevati časovno členitev pomen-skih enot, saj sta tako ahistorični fonološki kot historični pomenski sistem učinka označevalca in ju moramo jemati v odnosu. Tako se končno sprašujemo: kako se izraža estetizacija, scenskost romantične poezije (Lamartine, Hugo, Keats), zakrnjena implicitnost postromanti-čnega subjekta (Poe. Gautier) in predvsem beg v omamljenost odsotnost nepromantične poezije, (Baudelaire, Verlaine, Rimbaud) .. . kako se vse to izraža in na kaj se navezuje v Mallar-mejevi poeziji. Kam se stopnjujejo vsa odmikanja od avtorskega mita z Mallarmejevo pesmijo Eventail (de Mme Mallarme — podnašlov je dodan postumno zaradi razlikovanja od ostalih dveh pesmi z enakim naslo-vom). V pesmi obstajajo naslednji motivi: pahljača, krilo, ogledalo, pepel . . . našteti te besede pomeni ločiti jih od ostalih, ker se od njih razlikujejo in so si obenem med seboj v opoziciji. Vendar pa v sonetu ne obstajajo sami motivi, ob njih se enakovredno postavljajo še drugi označevalci: bodoči verz, utrip, govorica, nebo, dom . . . samo iz prve kitice. Besede se v pesem členijo kakoi brez smisla, brez zveze s svojim označencem kar poudarja sama forma: opustitev ločil, nenavadna sintaksa, načrtovana odsot-nost pomena, ki ga ovija enakomerno nizanje verzov . . . Vse to prepričuje, da je veriga členjena z naključno izbranimi znaki, ustrezno poetski funkciji, ki projicira načelo fonološke ekvivalentnosti iz osi selekcije na os kombinacije (po Jakobsonu) ter izpostavlja fonološko podobnost na račun semantične sorodnosti. V skladu s povedanim je označe-valec subjekta pesniške govorice komajda omenjen: malce nevidnega pepela/ samo da me razžalosti. Označen je z zaimkom v 4. sklonu. Ker obstaja subjekt le kot označeva-lec, bi se mu lahko določil subjekt interpretacije kot njegov označenec, vendar pa je s samo strukturo pesmi to ovirano, če ne že onemogočeno. Interpretacija pesmi je sicer možna, vendar pa jo pesem postavlja kot nepolno. V pesmi bisicer lahko odkrili neko temo: zapuščanje toplega domovanja tradicionalne poezije na način novega bodočega verza, ki se metaforično ponazarja z zamahovanjem utripanjem pahljače. Kdorkoli želi razumeti pesem, mora priznati, da je vse konkretno postavljeno relativno, da samostal-niške besede ne morejo stati trdno in sploh ne same. Predmetnost pesmi je neulovljiva ter omejena: — v prvi kitici stavčna sintaksa onemogoča jasno enosmiselnost označevalcev; med avec in rien (med predmet posnemanja obstoji le znotraj pesniške govorice. — V celotni pesm izstopa motiv pahljače, ki je sicer nekaj stvarnega, morda že kar preveč, zato takoj za njo sledi ,,si c'est lui", če je ona to (ista ki je za tabo) presevala neko ogledalo — ,,quelque miroir" ... z omejitvami vsega dejanskega, stvar-nega, predmetnega postane referent nedoločljiv, preganjan, raznovrsten. Posnemamo postane sama mimesis — pesniška govorica, bodoči verz. Eventail je pesem o pesnenju. Pomemben je ritem, ki preglasi, bolje utopi, vse stvarno oprijemljivo in izvenjezikovno; odsotnost je tako ključna beseda v Mallarmejevi poeziji, ki nasplošro izpostavlja, izgovarja prisotnost jezika kot nečesa nadčutnega inidealnega. — v prozornosii (idealnosti, očiščenost od vsega izvenjezikov-nega) pada še ,,za pest nevidnega pepela/le da mi je hudo", kar pa je že v oklepaju. Skozi pahljačo še vedno preseva ogledalo, kljub preganjanju pada v prozornost malce nevidnega pepela. Mallarmejev tekst prevrača obstoječi zakonik pesniškega go-vora, vendar je ta prevrat označe-valna praksa, ,,ki ne uvaja nekega novega govora v sirnbolnem, teti-čnem smislu, ampak neko simbolno mrežo, ki je neposredno opora semiotičnega ritma, kjer se z ene strani dešifrira odprtost tefesa nekoncu, z druge pa naravni ideo-loški zakoni mnogokratne politike." Julija Kristeva govori v svojem delu La revolution du langage poetique (Revolucija pesniške govorice) o simbolni mreži, mi pa smo dosedaj upoštevali le metafore. Odnos med metaforo in simbolom bi lahko predelili kot simbolno zvezo: metafora je zveza simbola nekega označenca z drugim ozna-čencem; simbolni znak postane označevalecnekega, ra prvi pogled ne odgovarjajočega, označenca. Vzemimo za primer metaforo iz Lermontove pesmi Jadro. V verzu: Ah, jadro si ne išče sreče (pred srečo, tudi ne beži!) se označevalec jadro izkaže za simbsl človeka — popotnika, kajti le ilovek lahko vstopa v odnos s srečo, s tem, ko jo išče ali pa tudi ne. Zveza: jadro si ne išče sreče, je mogoča iz relacije: plovba jadra = kot življenje človeka, za katerega je značilno, da venomer išče srečo, zato bi lahko zapisali: plovba jadra = kot iskanje sreče človeka.To, da je odnos v pesmi postavljen negativno je le položaj izjeme, ki predpostavlja in celo omogoča pravilo. Metafora je v našem primeru zveza simbola po-tovanja — torej jadra, z nekim pre-senetljivim označencem, s člo-vekom, simbolom za iskanje sreče. Simbolna zveza je zaključena, simb. mreža je spletena. V pesmi Eventail se plete označevalna veriga v simbolno mrežo metafor na drtgačen način. Utrip bodočega verza je metafora, izvedena iz odnosa: utripanje pahlja-če kot ritem bodočega verza. Vendar pa bodoči verz, torej pahlja-ča, stopa v odnos z ogledalom s tem, da ga preseva. Simbolna mreža se torej plete naprej. Ogledalo je proti bodočemu verzu isto, kot je pahljača nasproti — čemu? Tradi-cionalnemu verzu? V pesmi ni besede, ki bi lahko prenesla težo simboia poglavitne značilnosti tra-dicionalnega verza. Na mestu, kjer b pričakovali nadaljevanje metafore z ogledalom, se začnejo verzi: Prozorno (kamor zopjet pada) v slednjetnu zrnu pre-ganjano/ pest nevidnega pepela. . .) Pravzaprav je edina beseda, ki bi bila še lahko simbol — pepel. Manj označevalca je izpostav-Ijeno nasproti označercu s tem, ko je označevalna veriga členjena v neskončnost, nejasnost, s samo formo poudarjeno nerszumljivost in s tem, ko so opozicije členov, ki tvorijo metafore neparne, odprte nekoncu .,. . interpretacij, kar vzpostavlja heterogenost smisla. Pesem je naravncst klic po diskurzu nekoga drugega, ki bi nadomestil simbolni smisel s se-miotičnim. Metafora pahljače je v opoziciji z ogledalom, temu pa zmanjka ozna-čenec, ki se je sprevrgel ali je že od nekdaj sprevržen v označevalec: pepel. Označevalec kot tak kliče subjekta interpretacije, da mu najde smisel v označencu, da pripiše pepelu smisel v odnosu na mimesis, (posnemanje) življenja, posnemanje drugotnega razloževalnega znakov-nega sistema. V tem sistemu ima pepel čisto svoje mesto nekje na koncu in iz katerega se vse pričenja ... na mestu smrti. ,,Če tekst rehabilitira neskončnost smisla in s tem rehabi-litira genialnost, vleče pozornost na potiskovanje bistvenega pogoja družbe-reprodukcije." (Julija Kri-steva: La revolution du langage poetique) Ritem Mallarmejeve poezije nadomešča užitek, ki izvira iz zaokroženega sklepa metafore. Proces označevanja, členjenja označevalcev v simbolno mrežo metafor, ki pa ni zarobljena, omogo-ča vstop ,,pulzije smrti" na položaj samega smisla. Ritmično plastenje je možnost odprtja nekoncu in s tem smrti. Mallarmejev tekst rehabilitira in izpostavlja reprodukcijo, ki je nujna zaradi smrtnosti človeka. S tem rehabilitira tudi užitek, ki vzpostav-Ija smisel človeškega bivanja. Spraševati se po smislu življenja pomeni podrejati materialno obsto-ječe smotrnosti in kaj je to, če ne razvoj,, napredek . . ., ki mu ne smemo videti konca, če naj vanj še verjamemo . . ., užitek je neskon-čnost smisla! Mallarmejeva poezija se očisti vsega konkretnega, posnemovalnega in izvenjezikovnega; ostaja sama z jezikom (teži za idealno ritmizirano pesniško govorico), da bi s preizkuš-njo potrdila njegovo vrednost, ki jo ima kot pogoj in sredstvo socializa-cije, prenosa informacij, kot osnov-no sredstvo občevanja. .,., kot pogoj neskončnosti smisla. Če je torej Mallarmejevi pesmi uspelo, da se ob njej sprašujemo o /eziku (ki pogojuje nekonec smisla), ji je tudi uspelo vzpostaviti vpra-šanje užitka, spolnosti; prvinsko jedro se lušči ideološke obleke, izpod tal politično osnovanih insti-tucij (družina, država, cerkev) privre temeljnost. V čisti ritem pesniške govorice se ugreza malo nevidnega pepela, ki žalosti. Žalost zaradi nevidnega . .,. v podzavest potlačena minljivost subjekta, posameznika, ki se zvršča v ritem življenja in smrti. S podobo iz pesmi recimo: pahljanje pepela v nekonec smisla, vse do iz podzavesti priklicanega užitka. JB METODA POGLEDA SEŽE POD KOŽNATI PAS LEPE OBEPINE sanjam prelestne matice, obuvam si leteče copate, pritiskam si roko na vratno žilo, poganjam čas z bičem preko skal. krotim bele konje brez jezdecev, solim morje neučakano, kljubujem bonaci prebujeni, zorim jagode. SEMENJ POLNOSIMILAŽEMELJ V ŽRMLJAH SE SMEJE PŠENiČNI PRAH: SEMEZAŽENE, POPER ZAOTROKE, SLAMAPOLNI BALONE, PO-PO-POČI VEN SKOČI ZELENA KUMARICA, POLN KURAC IMAM VSEGA. KAPLJAM. ZANJIMSO! STOJIM. KRASTAČA ZAPIŠE BRIZG V VODO. SSODRGOSE NEDRUZIM, Sl UŠČIPNEM ZNAMENJE MUČENICE, LUGOBRNEMSEBI V OČI, NAPOČITRETJI DAN ZBEŽIM. POPOLNASLEPOTA NE DOPUŠČA N!TI ODTENKAGLASU. ZOBATO KOLO V DOTIKU Z JEZIKOM, RAHEL ZATIČ V PREPOLNEM POTOKU. KLJUVAM PESCENA ZRNA, V NAGLICI ODŠTEVAM NAZAJ: 54320 NITE. © OVCAH IN PASTORALNEM PESNIŠTVU Smrečice gor, smrečice dol in račke gor, račke dol, ampak ni res: ni pastirček nasadil pastiričko; srnice so bile zraven in še kdo, ko sem se vdala nagotnežu. Pastirci! Že leta hrepenim za pristnim pastirčkom. Svoje dni so znali tako spretno zadovoljiti moje človeške potrebe. Nas je malo, z narodnogospodarskih vidikov smo skoraj zanemarljiva postavka, a vendar zahtevamo svoje. Več pastoralnega seksa na travici ob lepem počitniškem dnevu! Naši ovni se grejo svoj hec: ugodnike iščejo z dosti več ihte kot ovce. Račke, kure, gosi, koze, ovce smo imele nekdaj za moške več vrednosti. Ni jih bilo sram zaviti v bordel, kjer smo družno podjetje vodile: me in perjad. Kaj pa zdaj? Bomo sploh še kdaj prišle na vrsto, kot se spodobi? Ovca ni pes, ne bomo rodile psoglavcev — in tudi grizemo ne (preveč)! Dragi Kleč! Namesto dekličev omisli si ovco in še bolj bo zaslovel tvoj erotisme raff ine. Ovij jo s kopreno strasti in ovčji rod bo spet našel glasnika; vsaka od tisoč slovenskih ovac bo rada posegla po knjigi, za občinstvo boš našel blejavo krdelo. Poznajo nas, slepo verjamemo vsaki besedi. Če bomo me, bodo še kritiki zadovoljeni! MPUNGI Od dEiaVskE^a mdBtadoSoSdSke4 Remy Butler, Patrice Noisette 3. Novi humanizem naprednega kapitalizma I. Usmeritve nove stanovanjske politike Opomnili smo že na smotre najnaprednejše frakcije kapitalizma po maju 1968. Država se deangažira pri gradnji družbenih stanovanj, da bi kar najbolje uresničila ,,industrijski imperativ." V letih 1960 in 1974 je doživela 20% izgubo. Toda stanovanjske krize ni mogoče preveč zaostrovati, ne da bi tvegati, da nastane široko revendikacijsko gibanje. Tedaj država zahteva od zasebnega sektorja, naj nadaljuje: ,,Vztrajam pri dejstvu, da morajo profesionalci delati vedno več za množico Francozov, ne pa samo za kategorije, ki žive v socialni blaginji," izjavlja Albin Chalendon, tedanji minister za ureditve in stanovanja. Zato je treba olajšati industrijsko produkcijo blagovnega stanovanja in njegovo komercializacijo s ceno, ki bi omogočila, da je podjetnikom in gradbenikom zagotavljen zadovotjiv profit. Država bo spodbujala to preobrazbo s stimuliranjem ekonomskih in finančnih mehanizmov ter s pritagajanjem ali celo odpravljanjem ureditvenih omejitev, ki jih je sama uveljavila. Potencialno solvabilno povpraševanje prihaja večidel iz srednjih slojev prebivalstva ( uslužbenci, srednji kadri). ,,Stanovanje, ki je bilo družinska dobrina, je bilo usmerjeno k temu, da postane industrijski produkt. Na srečo nastajajo zdaj v Franciji nove urbane oblike kot reakcija zoper soseske in parceliranja: to so ,,nove vasi", v katerih se mešajo individualne in majhne kolektivne hiše, kjer se srečujejo otroci in ostarele osebe.".. Poslej gre za izdelavo urbanizma v ,,človeškem merilu". Za oblast pomeni ta tip bivališča prednosti, ki jih ne kaže prezirati: — na politični ravni: poskus družbene integracije po izginotju kmetijstva (kapitalistično restrukturiranje poljedeljskega prostora) bo potrdil vlogo drobne buržoazije kot množičnega ideološkega temelja buržoazne politike; — na ekonomski ravni: neodvisno od stanovanjskega trga, v pravem pomenu besede, bodo zniževanja, ki jih uvaja ta tip bivališča (glede lokacije in gostote), pomembna prav zaradi močne potrošnje opremljevalnih dobrin; — na družbeni ravni: učinek omejitev, ki so zvezane s tem tipom bivališča (plačevanje obrokov, plačevanje pristojbin, prevozni stroški), je povečana družbena integracija novih plasti delavcev, ki si bodo tedaj prizadevali za stabilnost služb in za poklicno napredovanje, kar bo izredno otopilo njihovo bojevitost. Vloga družbenega nadzora mladih, ki ga je izvajala družina, bo okrepljena. V okviru sosesk je bila družbena kontrola čedalje manj zagotovljena (nastajanje mladoletniških tolp, ki so živele določeno samostojno, nenadzorovano življenje). Močna propagarida povezuje idejo stanovanja z idejo varnosti. Francoz se mora doma počutiti z C. R. S.-ovsko dušo. V tej zvezi navedimo obsežno kampanjo, ki jo je leta 1976 sprožil minister za notranje zadeve na temo: ,,doma niste na varnem!", finansirali pa so jo industrijci, izdelovalci varnostnih zapahov in oklepnih vrat. Država bo v pomoč ekspanziji zasebne gradnje posredovala s ,,pomočmi sektorju, ki nima pomoči": z različnimi nepremičninskimi posojili (kmetijskim posojilom, s stanovanjskim varčevanjem itn.), s fiskalnimi razbremenitvami za gradbeniške in bančne odjemalce itn. V nekaterih primerih bodo te pomoči celo v sorazmerju z dohodki. Toda vse družbene plasti se ne morejo udeleževati blagovne potrošnje. V zdajšnjih razmerah kapitalizma precejšen del gospodinjstev ni plačilno zmožen (38 % jih ima dohodke, ki so nižji od 15000 F na leto). Ne morejo si domišljati, da imajo dostop do proste igre stanovanjskega trga. Kljub temu pa mora biti ta delovna sila, ki je neogibno potrebna za preživetje sistema, nastanjena. Država še naprej skrbi za ta sektor, ki je trenutno nerentabilen. Tu gre za gradnjo stanovanj nižje kakovosti. V letih 1968 do 1970 se je število stanovanj P. L. R. in P. S. R. povečalo od 9.500 na 36.300, medtem ko se gradnja navadnih H. L. M. zmanjšuje (118.500 leta 1968, 73.800 leta 1970). Globalna številka stanovanj s podporo se tudi zmanjšuje. Zniževanje gradbenih stroškov, ki povzroča zniževanje kakovosti družbenih stanovanj, je ideološko opravičeno s sklicevanjem na moralne vrednote preteklosti: stanovanje brez potratnega razkošja, ki ga ni težko vzdrževati, ki je ekonomično, ,,trdno in rustikalno zasnovano". Funkcionarji v organizmih H. L. M. hladnokrvno izjavljajo, da je treba progresivno učiti ,,družbeno težavne kategorije" ,,ustreznega" uporabljanja stanovanj tako, da dobe v začetku bivališča, ki so ,,prilagojena njihovemu obnašanju". Oguljenost teh sosesk samo krepi mit ,,individualne hiše na dežili" ki odtehta prihodnje družbeno napredovanje, ki bi si ga bilo dobro zagotoviti. Ti raziični tipi stanovanja, ki so ,,prilagojeni" plačilni zmožnosti vsakega družbenega sloja, krepe pojav prostorskega razvrščanja in se iztekajo v še večjo družbeno segregacijo. Za razširitev trga in za kar največje rentabiliziranje gradnje stanovanj nasploh je potrebno precejšnje prizadevanje k industrializaciji gradnje: ,,Stanovanjski problem bo rešen šele tedaj, ko bodo hiše producirane v istih okoliščinah kot avtomobili. Tedaj bo stanovanje postalo predmet velike potrošnje."^ Lotiti se serijske produkcije je torej postalo nujnost. Politika ^modelov" (industrijsko uveljavljanje stanovanjskih modelov, ki jih je odobrilo ministrstvo), določena aprila 1969, odpira industrializaciji pot. Organizmi H. L. M. so pri svojih gradnjah prisiIjeni uporabljati odobrene modele, če hočejo prejemati financiranje, ki ustreza začetim delom. Formula licitacije je nadomeščena s formulo natečaja; namen natečaja pa je uveljaviti pravo tržno konkurenco, cilj pa je izzvati ustanavljanje ,,groupes builders" nacionalnega obsega. Da bi podprla ta cilj, bo država naklonila določeno število olajšav in odstopanj. Nase bo prevzela velike infrastrukturne naložbe, ki jih predvidevajo ureditvene in urbanistične sheme, ki tvorijo omrežje ,,strukturantnih ureditev". Velika gradbena podjetja si bodo razdelila to omrežje, razkosano na usklajene ureditvene cone (Z. A. C). Zakon o zemljiškem usmerjanju, ki je dovolj prožen in nenatančen, pomnožuje dispozicije, ki lahko razširijo trg zasebnega gradbeništva (pritisk na gradbene stroške, na zemljiške stroške, zgoščevanje zazidljivih prostorov). Kršitve ureditvenih in urbanističnih shem, povečevanje koeficientov zasedenosti tal (C. O. S.) in celo njihova odprava v usklajenih ureditvenih conah bodo omogočili dosego večje rentabilnosti gradnje prek splošnega znižanja kakovosti, prek manj stroge uporabe urbanističnih pravil in prek maksimalne prenaseljenosti. Poleg tega pa bodo kršitve poprejšnjih norm (oprema stanovanj, razsežnosti prostorov itn.) odobrene z dekretom 14. junija 1969. Zvežek poenotenih minimalnih tehničnih in funkcionalnih predpisov (C. P. T. F. M. U.) bo razveljavljen in 22. aprila nadomeščen z manj strogo ureditvijo gradnje. Poti za dosego gradbenega dovoljenja in za potrdilo o ustreznosti bodo preprostejše. Vsi ti ukrepi favorizirajo ,,inovacijo", ustvarjanje industrializiranih modelov in poenostavljajo gradbeni proces. Predstavljeni so kot nekaj, kar je potrebno za izvalitev nove in raznolične arhitekture: ,,Graditelji, ki jim pomaga novo liberalno stališče administracije, se niso več obotavljali snovati in postavljati novih oblik." Določujoči ekonomski vzroki, ki se kažejo v konformizmu in uniformnosti sosesk, so maskirani z ideološkim diskurzom, ki si prizadeva pokazati, da so preozko odmerjene uredbe ovirale ustvarjalnost umetnikov. 'Razvoj sektorja produkcije stanovanj je dosegel tehnološko raven, ki zadostuje za sprejetje te docela formalne ,/movacije", ki prekriva resničnost družbenih odnosov ter se opira na pestrost in raznoličnost, ki pa dejansko reducira stanovanje na gradbeno igro nakopičenih celic, ozaljšanih z večbarvnimi pročelji ati s prefabriciranimi elementi, ki dajejo podjetnikom nove prodajne argumente (nova umetnost življenja v rastlinskem steblu v Creteilu!). Obenem je potrebno regrupiranje vseh dejavnikov, ki sodelujejo pri gradnji. Na koncu leta 1972 se je ustanovil Nacionalni komite družbenih graditeljev, v katerega so se vključili gospodarji gradbišč odločeni, da si pridobe popolno gospostvo nad gradnjo stanovanj: ,,Najpomembnejši smoter je, da damo kupcem stanovanj kar največ jamstev, da bodo do njih prišli; zato pa moramo v vsem in povsem obvladati produkt (..,.. .). Naša ambicija je, da postanemo edini sogovornik kupca stanovanja (.....) in da začnemo v nekoliko oddaljenejši prihodnosti prakticirati ,,poskusno prodajo"."3 Stanovanjsko blago, serijsko izdelan produkt, naj bi v prihodnje hitro pošlo. Obseg sosesk bodo zmanjšali, enako tudi roke za dograditev (Guichardova okrožnica), to pa bo skrajšalo čas kroženja kapitala. Tudi leta 1975 — kot ni bilo leta 1968 in kot ni bilo v vsej stanovanjski zgodovini v Franciji — stanovanjsko vprašanje še ni rešeno. To potrjuje Engelsovo mnenje, po katerem ,,ima buržoazija samo eno metodo za reševanje stanovanjskega vprašanja na svoj način, kar pomeni, da ga rešuje tako, da rešitev znova spočne vprašanje. II. Družbena pravičnost po Barrovem poročilu Giscard d' Estaing je zaupal nalogo, da opredele stanovanjsko politiko ,,napredne liberalne družbe", dvema komisijama. Prvo vodi Sylvain Nora, drugo pa Raymond Barre. Gre za dve temi: za izboljševanje starih bivališč in za reformo financiranja stanovanj. Sklepi, ki jih je predložila ,,Barrova komisija" bi lahko bili, če bi jih dejansko uporabili, ena izmed najpomembnejših etap kapitalistične produkcije stanovanj v Franciji. Njihova analiza in kritika bi si zaslužili več prostora, kot jima ga lahko tukaj posvetimo. Kljub temu pa je pomembno, da povemo njihove poglavitne smotre. Ekonomski liberalizem in resnica cen Načrtovane reforme so neposredne naslednice razvoja, ki smo ga opisali v prejšnjih poglavjih. K temu elementu se potemtakem ne bomo vračali. Temu razvoju se pripoje okoliščine, ki so posebno markantne. Splošna ekonomska kriza, ki se razvija od leta 1974 obenem vsiljuje in olajšuje novo restrukturiranje francoske ekonomije. Shema ni nova: pravzaprav vsako izmed ,,velikih kriz" kapitalizma zaznamuje ista shema. Eden najobčutljivejših sektorjev, gradnja, je tudi zdaj znova predmet čisto posebne pozornosti. Obenem pa razvoj Ijudskih bojev, zvezanih s problemi ,,življenjskega okvira", pomnoževanje obrambnih združenj, razvoj najemniških komitejev, ki jih buržoazna ideologija ,,okolja" slabo obvladuje, in tradicionalnih organizacij levice terja od vlade zaostritev družbenega nadzora. Razredčitev razpoložljivih zemljišč v urbanih conah vznemirja graditelje. Zmanjševanje prebivalstva v urbanih središčth v prid primestjem, ki pogosto ,,slabo" volijo, žalosti volilne statistike režima. Ideološko uveljavljanje ,,bivališča s človeškim merilom" in policijski nadzor sosesk ne zadostujeta, da bi se izognili možnosti družbenega prevrata. Zlasti pa ostaja ekonomski problem. . Ko v Barrovem poročilu piše : ,,Število vseljenih stanovanj na leto se nenehno povečuje." 1950:68 000 1965:412 000 1955: 210 000 1970: 456 000 1960:316 000 1975:500 000 kaže prav to, da se to ,,povečevanje" z leti proporcionalno zmanjšuje. Ne gradijo več po 2000 stanovanj naenkrat. Oblika stanovanjske produkcije iz petdesetih let je obsojena. Poleg tega in v nasprotju s tistim, kar nam najpogosteje ponavljajo, se od leta 1967 znižuje stopnja letnega naraščanja stanovanjskih posojil, kakor to praktično kaže isto poročilo v enem izmed dodatkov. Graditelji družbenih stanovanj se grenko pritožujejo: določene gradbene cene so prenizke in ne slede razvoju tržnih cen. ,,Ravnovesne najemnine" (teoretična najemnina, ki naj bi omogočila rentiranje poslopja v času vračanja pogodbenih posojil za njegovo zgraditev)v novih stanovanjihčedalje bolj presegajo najvišje dovoljene najemnine. Stare soseske se degradirajo, ni pa sredstev za njihovo obnovo in za to, da bi vanj pritegnili prebivalstvo, ki je ekonomsko bolj zmožno plačila in ki je družbeno krotkejše od tistega, ki je tam še zdaj nakopičeno. Država bi se rada otresla gradnje, da bi se lahko bolje posvetila ekonomskemu restrukturiranju in družbeni kontroli. Na te ekonomske in družbene negotovosti odgovarja Barrovo poročilo tako, da predlaga sprostitev ekonomskih krogotokov in ,,resnico cene", ki ju predstavlja z argumentom izboljšanja kakovosti stanovanj. Najprej gre za reformiranje sistema financiranja gradnje in za reformiranje normativne ureditve: — v spremenjeni obliki naj bi postala konvencionirana nepremičninska posojila (P.I.C.), financirana s hipotečnimi boni, edini način financiranja komercializiranih stanovanj namenjenih prodaji zasebnikom; to naj bi veljalo za vse graditelje. Posebni režim, ki so ga bili deležni organizmi H.L.M., naj bi zginil; — sistem načrtov za stanovanjsko varčevanje naj bi vzdrževala znova uveljavljena ,,resnica stopenj" (zlasti pri podpisnikih) in boljša prireditev ,,dohodkov in tveganj zbirnih ustanov", se pravi, pravzaprav zmanjšanje ,,izgub, ki bi jih lahko imeli zaradi bližnjega položaja — ali pa po njem — zaradi ravnovesja pologov in posojil"; — obseg lastnih skladov graditeljev družbenih stanovanj (zlasti javnih organizmov H.L.M.) naj bi se povečal zaradi povečanja najemnin, ki ga bodo prinesle reforme zaradi povečanja prispevka zaposlenih za gradnjo in zaradi odtujitve (s prodajo) dela najemnega fonda. Jasno povedano: gre za to, da odobre organizmom H.L.M. realizacijo beneficijev, ki teoretično nimajo ,,dobičkonosnega značaja", in jo pospešijo. To bo še okrepila obveznost, ki naj bi jo imeli H.L.M. in družbe z mešano ekonomijo z lastnimi skladi, da financirajo vsaj 10 % stroškov za nove gradnje; — višina posojil, dodeljenih organizmom za najemno gradnjo z družbeno pomembnostjo, naj bi bila enotna, nizkih posojil pa naj ne bi bilo več. Obenem pa naj bt odpravUi pojem stanovanjske kategorije in ,,najvišje možne cene gradnje" (najvišje stroške programa naj bi zdaj omogočilo izrabljanje ustreznih posojil). Obveljala naj bi samo skrčena uredba o minimalni kakovosti stanovanj. Pomen teh ukrepov je jasen. Gre za obnovitev ,,resnice cene", se pravi, da odpravo vseh uredbenih omejitev, ki so bile glede stroškov gradnje postavljene graditeljem. Podjetniki so se razveselili: postavljali bodo lahko svoje cene. Arhitekti in načrtovaini biroji so prav tako slavili: plačani so v odstotkih gradbenih stroškov. ----------------------------------- 8 Pred zasebnimi promotorji se je razprostrl trg ,,družbenega stanovanja ki bi lahko postalo rentabilnejše toliko bolj, ker so predpravit specializiranih organizmov znatno skrčene, oziroma odpravljene. r Gre prav za poenotenje, za homogeniziranje stanovanjske produkcije r. način, kakor se je to maio prej zgodilo pri produkciji avtomdbHov. Barrovo reformo še ne bi prispeli do tega cilja, toda bila bi ,,velfk koci naprej". Asimiliranje financiranja in funkcioniranja^ rasebnega in javno sektorja, posplošitev konvencij, ki združi oba sektorja — tako na stopr financiranja kot na stopnji gradnje — dopolnjujeta prav zemljiško politiko, jo vodi oblast, kljub temu pa ne rešuje njenih poglavitnih protislovij. X. reforme sistemov ustanov javnih trgov in njihove večje prožnosti uveljavljanju integriranih ekip so prešli ,,arhitekti — tehnični in finanč načrtovalni biroji" s pomočjo novih ,,inženirskih pogodb" že pred ter ukrepi. ^ Potrebno je industrializirati in rentabilizirati gradnjo, pospešiti krožen kapitala, to pa je dosegljivo z zmanjševanjem zavore, kakršna je pri navzočnost manj donosnega javnega kapitala, ki je dolgoročno investirai Graditelje je treba oprostiti vsake omejitve stroškov in jim omogočiti, da jii celo ni treba upoštevati finančnih zmožnosti odjemalcev: najemnikov a kupcev. Država jamči za plačljivost povpraševanja: to je drugo kril predlogov iz Barrovega poročila. (se nadaljuji prevedel Braco Rots 15.Nova mesta (Evry, Cergy) so glede tega tipična. V Cergyju so hote povezati kulturno in trgovsko središče tako, da bi bil prehod med njim neopazen in bi pripravilj ljudi ,,da trošijo kulturne dobrine." 1. Giscard d' Estaing v Point, 7. aprila 1975. 2. Entreprise, junij 1969. 3. Le Moniteur, 17. maja 1975. 4. ,,Reforme du financement du logement", La Documentation francaia 5. To pomeni zahtevati od reklame, naj objavlja realne stopnje plačevanj pologov (zdaj 8,75 %, ne pa 9 %). Predlagali namieč niso nič, kar b zmanjšalo razliko med to stopnjo in stopnjo inflacije (več kot 12 % let 1976). 6. Predvideni so ukrepi za rekrutiranje in plačevanje osebja javnih uradoi HAPITAN WOG5 tMETl TEMDCO volo M EVAREN NOREC NA OBLASTI Veliko jih je, vendar se ta naziv trenutno najlepše prilega ugandske-mu predsedniku. Idi Amin Dada je kot vrhovni poveljnik ugandske armade prišel na oblast 25. januarja 1971 z udarom, v katerem je vrgel predsednika dr. Miltona Oboteja, in se je še vedno drži kot pijan plota, ki se mu že močno maje pod ro-kami. V poročilu (objavljenem 19. oktobra 1978) humanitarne organi-zacije Amnesty International s se-dežem v Londonu piše, da je Aminov represivni aparat v nekaj manj kot osmih letih svojega obstoja umoril najmanj 100 000 ugandskih državljanov, osumljenih delovanja proti Aminovemu režimu; všteti so najbrž tudi predstavniki nekaterih režimu sovražnih plemen (npr. nilot-sko, severno ugandsko pleme Lango, iz katerega je bivši predsednik Obote), ubiti v masovnih pokolih. Aminova vojaška policija, javna var-nost in državni preiskovalni urad so organi, ki politične zapornike po mučenju (ena od metod je tudi izti-kanje oči) navadno ubijejo in potem pustijo njihova trupla v gozdovih, rekah ali jezerih. Poročilo vidi v mednarodnem pritisku na Aminov režim najboljšo možnost za rešitev krvave situacije v Ugandi. Vendar vemo precej dobro, kako delujejo ,,mednarodni pritiski": na-vadno so brez koristi, zlasti pa bi bili v Aminovem primeru, saj so nje-govi prijatelji Libija, Irak, Sirija, Saudska Arabija in morda Maroko, kateri so se do sedaj že večkrat po-žvižgali na mednarodno solidarnost. našnji prestolnici Ugande Kampali, Ankole na skrajnem jugozahodu današnje Ugande, Bunjoro severno od prejšnjih dveh in Toro), v katerih je imel kralj (kabaka) despotsko oblast, čeprav si je kdaj tudi po-magal s svetom starešin (lukiko). Spopadi med temi državami ter ple-meni in celo vasmi znotraj teh držav so bili vsakodnevni v 18. in 19. stol. Zato arabskim lovcem na sužnje ni bilo težko, navadno s privoljenjem in pomočjo vladarjev in p iglavarjev, ki so bili seveda poplačat.i za svoje usluge, po letu 1844 spremeniti omenjene dežele v svoje neomejeno lovišče. Raziskovalca J.H. Speke in J. A. Grant sta leta 1862 kot prva Evropejca ob zahodni obali Viktori-jinega jezera prišla v prestolnico bu-gandskega kralja Muteze I. in se nato odpravila ob Nilu naprej na sever proti Sudanu. Zanimanje Evro-pe za ekvatorijalno Afriko se je po-večalo. V 70-ih letih sta Sir Samuel W. Baker in za njim polkovnik Char-les G. Gordon v službi egiptovskega kediva ,,ponesla egiptovsko zastavo" na področje današnje Ugande. Gordon je nameraval organizirati ve-rigo vojaških postojank od Sudana do Mombase na vzhodni obali Afri-ke, ki naj bi preprečile lov na sužnje in zagotovile kedivu (ki je bil pod močnim vplivom Anglije) obiast nad omenjenimi predeli; vendar je večji del svojih čet umaknil že leta 1879, torej dve leti pred mahdijevskim uporom, ki je za vrsto let onemo-gočil vsako anglo-egiptovsko osva-jalno akcijo preko Sudana proti barski sporazum; mejo proti belgij-skemu Kongu je leta 1894 potegnil angleško-belgijski sporazum, ki je določil trideseti poldnevnik in raz-vodje med porečjema Nila in Konga za mejo med posestvijo obeh držav (dokončna meja na tem področju in tudi meja proti belgijski Ruandi je nastala leta 1911); leta 1902 so angleške oblasti vključile v kenijski protektorat del ugandske vzhodne province do reke Kedong, leta 1914 v sudanski protektorat ugandska kraja Gondokoro in Nimule, leta 1926 pa v kenijski protektorat ugandsko Rudolfovo provinco za-hodno od Rudolfovega jezera. Pro-tektorat Uganda je tako dobil meje, ki jih ima danes država Uganda. V dejstvu, da so neodvisne afriške države nastale v mejah kolonialnih posesti in protektoratov, ki so dosti-krat cepili plemenske, jezikovne in rasne skupine, je treba iskati vzrok za vrsto njihovih notranjih (spopadi med plemeni) in zunanjih konflik-tov (spopadi za ozemlja oziroma ,,pravičnejše meje"). Ker bi kakršnokoli spreminjanje sedanjih mej med afriškimi državami sprožilo plaz novih teritorialnih zahtev, je razumljivo vztrajanje Organizacije afriške enotnosti (OAE) pri nespre-menljivosti mej iz kolonialnega ob-dobja. Angleške kolonialne oblasti so odpravile lov na sužnje in vedno bolj se je razvijalo predvsem m isijonar-sko šolstvo in zdravstvo. Uganda pa se je seveda evropeizirala tudi v go-spodarskem pogledu s prodorom Novi federativni državi je vladal bugandski kralj Muteza najprej leto dni kot ustavni monarh, potem pa kot voljeni predsednik, dokler ga ni 22. februarja 1966 odstavil pred-sednik vlade dr. Milton Obote, opi-rajoč se na absolutno večino, ki jo je v parlamentu (lukiko) imela nje-gova stranka Uganda People's Con-gress s skoraj 500.000 člani. Obote je z vojsko zatrl upor bugandskih rojalistov, prepovedai njihovo poli-tično stranko in s pomočjo nove ustave (8. september 1967) centra-liziral državo in koncentriral v svojih rokah funkcije predsednika države, predsednika vlade in vrhovnega komandanta armade; zakonodajno oblast je sicer pustil parlamentu, vendar je v njem vladala njegova stranka. Zato lahko rečemo, da je v mnogočem utrl pot kasnejši Amino-vi diktaturi. V gospodarstvu je Obotejev režim uvedel sistem plani-ranja ob prevladovanju privatnega kapitala, skušal s pomočjo sindi-katov zagotoviti socialno varnost in skrbel za razvoj zdravstva in šolstva. V zunanji politiki se je že od razgla-sitve neodvisnosti neuvrščena Uganda, ki je bila pod kraljem usmerjena bolj zahodno, pod Obote-jem vezala bolj na države vzhodnega bloka. _^^_^_ Aminov vojaški fašistoidni režim je takoj po udaru razpustil parla-ment (2. februar 1971), prepovedal politične stranke in uvedel straho-vlado v deželi. Po začetnem zbliža-nju z Zahodom so se odnosi, zaradi nasprotovanja zlasti Velike Britanije država! V času tega spopada je tan-zanijski časopis ,,Daity Nevvs" napi-sal, da bo ,,Aminov režim kmalu dobil nepozabno lekcijo". To se dogaja prav sedaj, ko se upor hitro širi po Ugandi. Najmočnejše odpor-niško gibanje je brez dvoma Obote-jevo, poleg tega pa prihaja do spo-radičnih uporov tudi v Aminovi Armadi in do akcij rojalistov, ki so sicer bolj sovražni Oboteju kot Aminu. Idi Amin se najbrž ne bo več dolgo držal na svojem položaju v Ugandi, pač pa bo kmalu v pre-gnanstvu, morda celo v kakšni bla-znici, vzdihoval nad težko usodo sebe, ,,najboljšega ugandskega strel-ca, plavalca in boksarja, vojskovodje svetovnega pomena", občudovalca Hitlerja, kateremu sicer zaradi bri-tanskega nasprotovanja ni postavil spomenika v Kampali, pač pa mu je v spomin natrosil trupla po vsej Ugandi. Še tole: Uganda (236/036 km2, nekaj nad 11 milijonov prebivalcev, bruto nacionalni dohodek okrog 150 dolarjev na prebivalca) spada med gospodarsko slabo razvite de-žele, odvisne od tuje pomoči, kljub bogatim plantažnim nasadom, ru-dam (baker, kobalt, kositer) in fosfatom. Poleg Aminovega režima jo tlačijo še brezposelnost, neureje-no zdravstvo in šolstvo, slabe ko-munikacije ter spalna in druge trop-ske bolezni. J.S. (Janez Peršič, Cesta 27. aprila 5,) Ljubljana Obstoja pa druga dosti boljša mož-nost, ki se že uresničuje: gverilska vojna s pomočjo sosednjih dežel, zlasti Tanzanije, hude nasprotnice Aminovega režima. Iz množice be-guncev, ki so v zadnjih letih zapusti-li Ugando, ne bi smelo biti težko ustvariti kolikor tolikoenotno inter-vencijsko armado, ki bi potem v domovini še narasla s številnimi ti-himi sovražniki režima, zlasti s pri-padniki nekaterih plemen na severu države. Poleg tega vlada nezadovolj-stvo tudi v Aminovi armadi, tako da se zadnje čase njegov režim, ki so ga v začetku označevali kot proizrael-skega drži predvsem z bratsko po-močjo v orožju in vojakih zgoraj naštetih arabskih držav. Jugoslovan-ska zunanja poiitika žal ni nič kaj ostra pri obsojanju razmer v Ugandi in tudi gospodarski stiki med Jugo-slavijo in Ugando, začeti pod strmo-glavljenim predsednikom Obotejem, se še naprej normalno razvijajo. Pa vendar je Aminov režim, če verja-memo podatkom iz zgoraj navede-nega poročila, veliko bolj zločinski kot sta režima v Čilu ali Južno-afriški republiki. Kdor razmišlja, kako da se lahko toliko časa držijo režimi, ki z rela-tivno maloštevilnim aparatom zati-rajo in celo morijo svoje podložnike, verjetno pride do sklepa, da se še tako zatiralski režimi vendar nasla-njajo na manjšino, ki ji gre dobro (ali se ji vsaj zdi tako, pa čeprav tu in tam tudi kdo izmed njih pade v nemilost in pod nož), in na večino, ki molče prenaša nasilje nad drugi-mi, ker vsak njen pripadnik misli: ,,saj mene to ne bo doletelo" in ,,tako hudo pa spet ni"; tako imajo torej ti režimi proste roke, da udari-jo po upirajoči manjšini. Z pristav-kom, da se vse to v Ugandi dogaja, vsaj po pojmih razvitega sveta, v pre-cejšnji materialni in duhovni zaosta-losti, plemenski razdrobljenosti in verskem fanatizmu; vse to tiranom samo olajšuje delo. Poglejmo, kako je potekala zgo-dovina Ugande, tako značilna za zgodovino vse Afrike, da bomo morda bolje razumeli današnjo si-tuacijo. Staro bantujsko prebivalst-vo na področju današnje Ugande je od 15. stoletja dalje doživljalo inva-zije hamitskih, nilo-hamitskih in ni-lotskih pastirskih plemen s severa, ki so staro prebivalstvo potiskale proti jugu. Ta bojevita pastirska plemena so nato tudi na jugu zavladala nad kmetijskimi Bantujci in v 17. stol. organizirala države (najpomembnej-še med njimi so bile Buganda ob Viktorijinem jezeru s centrom v da- Velikim jezerom. Leta 1877 so se pojavili prvi anglikanski misijonarji v prestolnici kralja Muteze I., ki so jim kmalu sledili katoliški. Kerseje istočasno širil tudi islam, je priha-jalo do verskih napetosti in kasneje tudi do malih vojn med zavzetimi verniki. Za vzhodno Afriko so se tedaj že zanimale tudi druge kolo-nialne sile. Poskus Karla Petersa, da bi s podobnimi pogodbami, kot jih je sklenil s plemenskimi poglavarji na ozemlju današnje Tanzanije, raz-širil nemški kolonializem tudi na dele današnje Ugande, se je ob na-sprotovanju Anglije končal s spora-zumom o Helgolandu in Zanzibaru (1. julij 1890), s katerim je Anglija izročila Nemčiji otok Helgoland (angleško pomorsko oporišče med Vzhodnimi in Severnimi Frizijskimi otoki). Nemčija pa Angliji otoka Zanzibar in Pemba; v sporazumu je bila določena tudi meja angleške in memške interesne sfere v vzhodni Afriki. Ta^ ravnilom začrtana meja se je z manjšimi spremembami ohra-nila do danes kot meja med Ugando in Tanzanijo. Takoj za tem je kape-tan F.P. Lugard kot predstavnik Bri-tanske imperialne vzhodnoafriške družbe sklenil sporazum z bugand-skim kraljem Mvango in angleški kolonialni kapital si je s tem ustvaril novo možnost za delovanje v tej deželi. Ker pa je omenjena družba zašla v finančne težave in ker so gro-zili mednarodni zapleti, predvsem napredovanje francoskih in belgij-skih kolonialistov proti angleškim posestim v severovzhodni in vzhodni Afriki, je angleška vlada preko svo-jega zastopnika Sira Geralda Portala 1. aprila 1893 razglasila začasni pro-tektorat nad kraljestvom Bugando, ki je čez dobro leto postal stalen, in ga nato leta 1896 razširila nad kra-Ijevino Bunjoro, kjer je potem irnela še tri leta opravka z gverilci bunjor-skega kralja Kabarege in ubeglega bugandskega kralja > Mvange. Da bi angleška vlada odpravila napeto si-tuacijo v protektoratu, je poobla-stila Sira Harryja Johnstona, da bi tam organiziral civilno upravo in sklenil sporazum z bugandskimi regenti in poglavarji. Sporazum je predvsem določil, da bo kraljestvo Buganda provinca protekorata Ugande in podrejeno njegovim za-konom, z dodelitvijo zemlje v last poglavarjem je okrepil njihov po-ložaj proti kralju. Podobne spora-zume je potem angleška vlada skle-nila s kraljestvi Toro (1900), Ankole (1901) in Bunjoro (1933). Meje današnje Ugande so se določale takole: na jugozahodu jo je, kot že rečeno, začrtal helgolandsko-zanzi- kolonialnih oblik gospodarstva (uva-janje plantaž bombaža, kave, čaja, kakaa in gumija in kolonialne trgo-vine, ki je bila v precejšnji meri v rokah Azijcev, zlasti Indijcev); temu namenu so služile predvsem številne nove ceste in za njimi (v letih 1929-1931) tudi ^eleznice. Do večjega naseljevanja evropskih kme-tov pa ni prišlo zaradi boljših po-gojev, ki jim jih je nudila Kenija, poleg tega pa je bilo že leta 1916 prepovedano prodajanje zemlje Evropejcem. Gospodarsko izkorišča-nje dežele je prineslo korist pred-vsem tujcem, čeprav se je začela raz-vijati tudi domača buržoazija. Druga svetovna vojna je prinesla nemir tudi v ta del sveta in zlasti domači izobraženci in nekateri plemenski voditelji so začeli zahtevati avtono-mijo ali celo neodvisnost. V Bu-gandi, kjer je bila tradicija neodvis-nosti najmočnejša, je leta 1945 iz-bruhnil protiangleški upor in se ponovil leta 1949. V zakonodajni svet protektorata so prišli leta 1945 prvi domačini in njihovo število se je potem še večkrat povečalo. Angleška vlada je nato leta 1949 in 1955 razširila lokalno samoupravo afriških kolonij, vendar ni mogla od-praviti njihove zahteve po neod-visnosti. Po sporu leta 1953 z bu-gandskim kraljem Mutezo II. so se začela dolga pogajanja med pred-stavniki domačega prebivalstva in angleškim guvernerjem, ki jih je skušal pomiriti s predlogom o pet-deset odstotni participaciji doma-činov v zakonodajnem svetu ugand-skega protektorata in delni participaciji v vladi. Vendar je pred-log propadel in angleški vladi ni kazalo drugega, kot da po približno sedemmesečnem obdobju začasne samouprave 9. oktobra 1962 podeli Ugandi neodvisnost. Aminovi notranji politiki, kmalu zelo ohladili (eden od glavnih vzro-kov je izgon z zaplembo premoženja vseh državljanov azijskega porekla) in Uganda si je poiskala zaveznike predvsem med zgoraj omenjenimi arabskimi državami. Z vojaškim na-padom na Tanzanijo v začetku novembra (s katero je bil v sporu od svojega prihoda na oblast) je Amin po vsem videzu predvsem želel uni-čiti Obotejeve pristaše, ki so se na tanzanijskem ozemlju, kjer živi tudi sam Obote, pripravljali za boj proti Aminovi diktaturi. Amin je z na-padom gotovo tudi želel, kot vsi ifašistoidni režimi, obrniti pozornost svojih podložnikov na zunanjepoli-tično sceno in z demonstracijo vo-jaške moči Ugande dvigniti njihov nacionalizem in zaupanje v režim. Poleg tega bi bila reka Kagera, ki jo je za nekaj dni tudi dosegel, brez dvoma boljša strateška meja, kot je današnja ,,helgolandska-zanzibar-ska" in dalo bi se jo tudi zagovarjati pred mednarodno javnostjo kot nek-danjo južno mejo kraljestev Bu-ganda in Ankole, katerih dedič je Uganda. Kakšen drug izgovor bi Amin težko našel, saj živijo na obeh straneh tanzanijsko-ugandske meje in se širijo daleč na eno in na drugo stran bantujska plemena, ki govorijo predvsem jezik lunjoro. Zvezni se-kretariat za zunanje zadeve SFRJ je dokaj pozno (14. november 1978), skoraj štirinajst dni po začetku spo-pada, jasno obsodil ugandsko agre-sijo, pred tem (2. november 1978) pa je uradni predstavnik sekretariata za zunanje zadeve Mirko Kalezič glede omenjenega spopada izjavil, da se ,,Jugoslavija zavzema za miroljub-no poravnavanje sporov in konflik-tov, zlasti med prijateljskimi ne-uvrščenimi državami". Uganda, vsaj za mene, nikakor ni prijateljska M ATI NARAVA SE PRIT02UJE Mikroskop (Zaharius Joanides, 1610) in teleskop (Hans Lippershey, 1608) sta postavila oko na laž. Pahnila sta lastnika v dvakrat neomejeno kraljestvo domišljije . . . Nič kaj spoštljivo ni ppazoval raziskovalnih strasti svojih sodobnikov Jonatan Swift (1667-1749): ,,Naravoslovci so odkrili, da bolho manjše bolhe žro, te pa grizejo še manjše in tako naprej ad infinitum A prav njegov Guliver je postal najlepši spomenik misli o relativnosti človeške dimenzije. Leta 1755 je občutke (in upanja) sodobnikov oče Rudžer Boškovič popisal v svojih opombah k ,,Philosophiae recentioribus versibus tradita a Benecto Stay, libri decem (Vol III, pp. 421 f): ,,Umljivo je, da je v komaj vidnem zrnu peska skrit cel svet poln majhnih živih bitij, prikritih ne samo našemu očesu, temveč celo tistim drobnim bitjem, ki nam jih pokaže mikroskop". Ali ne obstaja dolga vrsta takih svetov, med katerimi je velikostni odnos tolikšen kot med zrnom peska in celim svetom? Večkrat premišljujem o tem in o velikih pogačah sira, v katerih so majceni insekti. Morda pa moči našega mikroskopa pobegnejo še mnogo manjša bitja? Majhne krogle pod možnostmi našega opazovanja so zanje podobno, kot je za nas Zemlja. Imajo pa vseeno svoje lastne province in kraljevine. Njihovi astronomi skozi teleskope opazujejo druge kroglice iste snovi. Zdijo jim se zelo oddaljene, saj merijo razdalje v ogromnih količinah svojih čevljev in laktov.. Tamkajšnji filozofi se ponašajo s poznavanjem sosednjih kroglic, čeravno nobeden njih ni nikoli predrl površja in si pridobil kakršno koli vedenje o njih .. . Karkoli že je na stvari, ne gre dvomiti, da predstavlja naš neznaten trenutek zelo dolgi čas tem majcenim bitjem. Videti je, da se tem živalcam dogaja podobno kot opazimo pri nihalih — manjša je dolžina nihala, večje je število nihajev vdanem času. Tako ta minibitja, zakopana v sirovi pogači, gredo skozi 3-4 generacije v dnevu, vidijo dan kot stoletje. Dva meseca, ki sta mir.ila od nastanka sira, pa se jim predstavljata kot tisočletja obstoja vesolja. Neminljivo slavo pa imenujejo tisto, ki traja 2-3 mesece. Vsemu navkljub imajo za velepomembne zakone, ki vladajo na njihovi majhni Zemlji. Kaj je njihova najstarejša zgodovina? Kaj je vojna slava njihovih dedov in pradedov? Kaj je upanje po stoletni slavi? " OMEJEVANJE NARAVE Domovino grških kiklopov so pogumni mornarji poslali na oni svet. Palčki, dobri in hudobni, so zlagoma ugotavljali, da so zrasli nekaj velikostnih stopenj preveč. Toda vdali se niso, čeravno jim je trda predla. Palčkom sovražni znanstveniki so začeli naravo omejevati. Prva dejanja v tej smeri so palčkom pustila hladno kri, šele pričujoče stoletje jim je pokazalo zobe. Toda začniva od kraja. V Franciji poznega 17. stoletja je preživel svoje tiho življenje Guillam Amontons. Spreminjal je temperaturo svojega živosrebrnega termometra in meril pritisk. Tako je celo stoletje pred Gay—Lussacom ugotovil Gay—Lussacov zakon. Leto 1699 je opisal svoja opazovanja. Trdil je, da bi znižanje temperature na — 240°C spravilo pritisk na nulo. (poznejša merjenja kažejo na -273°C) Narava je hočeš—nočeš morala priznati svojo omejenost. Ni ostalo samo pri tem. Že Benjamin Franklin (1706—1790 — je menil, da je elektrika ,,zrnata". Lep eksperimentalni dokaz pa se je posrečil Robertu Millikanu šele leta 1910 (leta 1923. je dobil Nobelovo nagrado). Še eno mejo smo nasledili iz sosednjega stoletja. John Dalton je 1808, sklicujoč se na Demokrita (še bolj pa na eksperimentalno kemijo), obudil pojem atoma, najmanjšega delca materije. Toda na tem področju se narava ni pustila kar tako. Naše stoletje pa je, čudo prečudno, stoletje meja. Že v prvih mesecih je Max Planck kvantiziral sevanje in proglasil najmanjšo možno akcijo (h). Vendar se je mož upiral posledicam lastnih ugotovitev, tako da ne gre njemu pripisovati krivde za neprespane noči pred izpitom iz kvantne mehanike. Pet let pozneje drzni Einstein odvzame naravi možnost nadsvetlobne hitrosti. Vse to je bil le uvod.Tragedijo prinese neomejeni naravi povojni razmah kozmologije in fizike elementarnih delcev: — na vse načine ji skušajo omejiti tako prostor kot čas (teorija ,,big banga"). Zadnji krik pa je iskanje zgornje meje temperaturi: Tu ne gre za končno energijo kozmosa. Stvar je v tem: Če bi liter zraka stisnili na velikost protona, bi dobili 3 . 1016°K. Trdim pa, da to ni mogoče da naraščanje temperature začne pešati nekako pri T°= 2.10 °K. Krivec je — močna interakcija. Toda najprej o tem, zakaj ravno 2 . 1012°K? Opazujemo trke hadronov (mednje spadata tudi proton in nevtron), ki trajajo kakih 10~23 s. Pospeševalniki zlahka dosežejo T°, nadaljnje pospeševanje pa povzroča preglavice. Te k» r vidim, kako trgaš Tribuno, da bi jo uporabil v povsem nečastne namene. Temperatura je mera za hitrost delcev samo, če jih je veliko — jaz pa tu govoripn o temperaturi trka dveh elementarnih delcev! Postoj! Že v sč kot hadroni zgubljajo svojo elementarnosi:. Odkar so zvedeii za Eir.steinov H=mcr, se jim je popolnoma zme&ilo: Ce pospešimo provor v njfgcvega ko ega, se fanta rartreščita, ne da bi se uničila. Manj skrivnojtno, če je le energija dcvolj visoka, se raztreščita na več ,,delčkov" (večinoma mezonov, ki so kvanti njihovega polja, ne da bi sama izginila. Ne samo, da bomo po trku našli poleg mezonov oba protona (nevtrona) čila in zdrava, lahko se pojavijo še dodatni nukleoni skupaj z njihovimi antidelci. Kar zamisli si: karambol dveh tovornjakov — pojavi pa se ducat stoenk (ta baznih), kamion plus antikamion, pa še oba originalna tovornjaka nepoškodovana (le barvo morda spremenita). Zamisli si obraz policaja, ki piše poročilo o nesreči. Večno hvalo si dolžan pionirjem relativistične in kvantne mehanike, da svojim zakonom niso predpisali veljavnosti v makrosvetu navadnih hitrosti! Vsekakor pa ti poizkusi kažejo, da moramo kapitulirati pred zahtevo mezjgrinov po nazivu ..elementarni delec". Definicija alementamih čielcev je torej: elementarni delci se sestojijo iz ŠTEVILODELCEV T1 T2 T3 GIBALNAKOLIČINA Pametni možje so že pred nami (Max Planck) ugotovili, kolikšna temperatura ustreza kateri krivulji. Tako lahko ugotovimo temperaturo hadronske materije ,,stisnjene" na 10-15m, ki živi 10~23s (nukleon): Preštejemo ,,delčke", ki nanje razpade in jim izmerimo gibalno količino. Primerjava z umeritveno krivuljo nam da tisti presenetljivi rezultat — ko povečujemo hitrost upadnih delcev, narašča temperature prori T, potem se pa ,,upre". Manj kot 1 % proizvedonih ,,di>lčkov" kaže deviacije, ki pa še niso pojasnjene (prirejeno po Ref, TH. 2272 — CERN, 4. januar 1977). "!nriotno p bi bilo mis iti, da je neomejena narava izgubila vse svo e oboževece. Tako na ricše ve~o!:e lahko gledamo kot na čr io lukijo v nekem drugem vesolju. Ali pa primerjamo hadron z vesoljem — namesto jedrske imamo tu gravitacijsko silo, pa še razdalje se nekoliko nf skladajo . . . OMEJENOST OMEJEVALCEV NARAVE Toda najhuje šele prihaja. Ideja omejevanja narave se je prikupila tudi družbenim slovcem. Tako je leta 1972 klub iz Rima v svoji knjigi napovedal zemljanom ,,meje rasti". Romantičnost motiva je nemudoma privabila množice ekologizirajočih dolgočasnežev, ki i se še dandanes medsebojno prepričujejo glede bližnjega potopa. Spričo teh velepomembnih zadev je vprašanje omejenosti narave zdrsnilo naravoslovoemiz rok. Postalo je politično vprašanje — posebno ekologija. Temu se ni čuditi. Ogromna sredstva, ki jih požirajo fundamentalne raziskave, ne da bi ,,rešile" temeljne človeške probleme, burijo kri k družbi usmerjenim mislecem. Nedvomno se čutijo poklicane ,,varovati znanost stranpoti". Odtod njihov imperializem, ki jih sili ocenjevati dosežke znanosti, katere osnov ne poznajo. Takole sta prerokovala velika heretika ,,zahodne" misli: ,,Kapitalizem je od vseh do tedaj dostojanstvenih dejavnosti, ki se je nanje gledalo s strahospoštovanjem, snel svetniško avreolo, Ijudi, ki se z njimi ukvarjajo, pa je spremenil v navadne najenniške delavce." Eden boljših metrov, s katerim izmerimo, ali ,,so" neki dejavnosti že sneli avreolo, je rojstvo njene sociologije (filor.ofije). Tako si svojo sociologijo vneto nabavljajo kulturniki, delavci, družine, religije, umetniki, industrije, literati, lokalne skupnosti in celo sociologi sami. Baje bomo kmalu priča cvetenju sociologije sociologije sociologije. Hiperprodukcija sili sociologe k intanzivni uporabi domišljije. Iznajdba kakšne nove sociologije je danes že trd oreh, zato marsikateri odvečni človek tarna o svojem prepoznem rojstvu. Tako so tudi naravoslovci ,,ponudili" gostoljubje sociologom. Če so se v začetku še skušali sami ,,sociolo(iizirati" (J.D. Bernal, T.S. Kuhn . . .), so jih danes n\ibovi bolj učeni bratje že popolnoma zatrli. Nogometna tekma jeseni 1976 v Portorožu je pokazala, d<\ tudi domači družboslovci niso od muh. To naj ti pokaže ena sama tamkaj mišljena zgodovinska misel Emila Milana Pintarja: „ . . . Opravičujem se fizikom, vendar me kotčloveka pravzaprav ne prizadene bistveno, ali obsega zgodovina zemlje 10 milijard let ali- 10 in pol milijard neke določene zgodovine, ali atomsko štrukturo materije danes pojasnjujemo z dvema ali tremi ,,kvarki", s takimi ali drugačnimi lastnostmi in stopnjo njihove obstojnosti. To so verjetno zelo zanimivi problemi, mogoče življenjski problemi neke znanosti, vendar me bistveno, kot človeka, ne prizadenejo ..." Tako je Slovenija kot Evropa, te dni končno dočakala znanost o znanosti. Slovenski ,,prvček" je skozi špalir ploskajočih vstopil med svoje starejše brate. V njegovo čast so seveda priredili — SEJO. Veliko je Ijudi, ki pišejo dobre knjige.Toda seje na Slovenskem prirejajo le tisti, ki imajo ta prave ,,strice". Tovrstne seje počastijo s svojo prisotnostjo štiri vrste bitij: 1. nedefinirani in nesposobni, ki z svojimi zaspanimi očmi ustvarjajo potrebno gnečo r.a tovrstnih prireditvah, 2. mladi karieristi, ki v nenaravni skromnosti hvalijo svoje nadrepnike. Z žalostjo sem opazil, da so se tej vrsti pridružili tudi nekateri znanstveniki — nepotrebno ,,v rit lezenje" ali bridek spomin na portoroški poraz? ? 3. resni znanstveniki, ki ne vedo, da gre za farso in skušajo kritizirati knjigo. To zvrst sestavljajo Ijudje, ki nimajo vidnega profita od pričujoče knjige — naravoslovci in ekonomi, 4. člani klana, osebki, katerih klavrna dela tudi častijo s podobnimi sejami. Znano jim je, da je njihovo besedičenje normalnemu čioveku popolnoma nerazumljivo — zato skušajo čim dlje obdržati besedo. Sejali smo dolgo in ne povsem brez pametne misli — te pa so v kali zatrli. Žalostno, z mejo rasti popolnoma zavrto kamenje naše matere tlačijo tisoči tistih, ki jih vrli ,,oni" klasificirajo v rod znanstvenikov. Pa ne samo to. Vrli bratje se čutijo pozvane, da nam, ubogim fahidiotskim param privzgojijo revolucionarno zavest. ,,Nekaj jih je med samimi ,,z znanostjo se ubadajočimi", ki so že osposobljeni za razredno samoanalizo" — nas je pohvalil slavljenec. To je storil potem, ko je slišal alarmantno novico, češ, da bi liinstein ne našel časa za relativnost, če bi ga zaposlovala lastna razredna zavest. Kaj ko bi si fant namesto citiranja in preučevanja lanskostoletnih dilem znanosti privoščil moderno jugoslovansko stvarnost? Zakaj ne zmoremo niti zobne paste brez tuje licence? ? Vprašaj' je zadel v črno, slavljenec je zavijugal možgane. Toda kratek pogled na črne pomembneže, katerih prikimavanjefinancira raziskave, mu je povedal: Proletarcu pravil bi o nas? Drago stal bi ta te špas! Južnič Stanislav F FERHANDO RIVASSANCHEZ, ELIZABETH REIMANN VVEIGERT: 3BORO2ENE SILE IMPERIALISTICNE PENTRACUE odlomek) C ILA: PRIMER Vsega skupaj je leta 1977 na vseh kontinentih obstajalo več kot 300( severnoanneriških vojaških baz poleg 428 vojaških kompleksov velikih razsernc.sti, čeprav je gotovo, oa se v vseh teh enotah ni urilo tujih oficirjev. V celoti se je v USARSA in IAAFA specializiralo več kot 40.000 latinskoameriških vojaških osebnosti. Oktobra, leto 1973 je več kot 170 ,,učencev" doseglo položaj šefa vlade minisrra, 'rhovnega vojaškega poveljnika ali direktorja vojaške obveščevalne službe. V Čilu je USARSA, po pisanju časopisa ,,The New York Times" J23. oktobra leta 1973) izšolala direktorja obveščevalne službe, komandante 2. in 3. divizije in komandante ,,divizije za pomoč", kakor tudi komandante inženirske šole zelenih pokrival — kar je sinonim za center ze mučenje, padalsko šolo v Peldehueju ter šolo specialnih enot (v istem centru). Poleg tega so bili štirje člani Pinochetove hunte izšolani v Panami ali ZDA. Med letom 64. in 70. je bilo na učnem programu več kot 2000 različnih tečajev (v trajanju od 2 tednov do 2 let) v 189 bazah znotraj teritorija ZDA, v 31 zveznih državah. Spisek teh šol gre vse od Šole za vojaške ,,kaplare" (v srbhrv.) v Fort Slocumu, zvezna država New York# ,,U. S. Army Intelligence School" v Fort Holabirdu, zvezna država Maryland, pa vse do znane Specialne vojaške šole v Fort Bragg-u. V te komplekse so vključeni številni različni inštituti, vse od bolnišnic pa vse do skladiščnikov ali vojaških računovodij. Toda navkljub temu, neki uradni dokument iz leta 64. govori o 350-tih vojaških objektih v samih ZDA, kjer se urijo tudi vojaki. Programi zveze za vojaško pomoč pošiljajo v ZDA letno približno 18.000 vojaških oseb iz desetine različnih dežel. Drugih 10.000 obiskuje vsako leto različne teoaje, ki jih jim nudi Pentagon pod različnimi imeni in procirami nekateri od njih so ,,dodani" in financirani v skupni obliki CIA ir ,,medameriške pomoči za razvoj." Ta poslednja organizacija skrbi za urjenje pollcijskih enot v ,,lntemational Police Academy" in VVashingtonu, ki je do začetka šestdesetih let delovala v coni panemskega prekopa pod imenom ,,lnter—American Police Academy" Na teh tečajih dobiva ,,potrebno znanje" vojaštvo iz približno petdesetih dežel, od tega več kot polovica iz same Latinske Amerike. O teh tečajih bomo kasneje podrobneje spregovorili, za sedaj nam zadostuje, da to urjenje vključuje tudi teč&j ,,izprsševanja'' ter tečaj v vojaškem centruTort Bragg, kjer se ,,učenci" izpopolnjujejo v specializiranih tečajih za protikomunistično indoktrinacijo in protigverilsko taktiko. V letu 1977 je več kot 12.000 severnoameriških inštruktorjev urilo vojaško osebje drugih držav zunaj teritorja ZDA (nacionalnega teritorija). Ni nujno, da se to dogaja v bazi U.S. Leta 1969 je delovala ,,gibljiva" ekipa za urjenje v 26 deželah, kjer so trenirali vojaške enote teh dežel po načinu vojaških enot U.S. ter istočasno treniraii tudi protigverilsko tehniko bojevanja. Te ekipe, ki delujejo na področju Latinske Amerike, so praviloma bilingvistične; in včasih pošlje izdelovalec orožja skupaj s slednjim tudi civilno tehnično osebje, ki sodeluje v teh tečajih. Veliko število tečajev, ki ne pripadajo programu ,,zveze vojaške pomoči", neposredno financira Pentagon kot del programa prodaje orožja. V zvezi s §tevilkami je ,,The New York Times" 1. nov. 1970. leta objavil, da se v tem trenutku uri 8.000 oficirjev v mtenzivnih V ponedeljek in torek je obiskala /skro5-članska delegacija ITT. Vodil jo /e lodpredsednik E.A. van Dyck. Z iiajvišjimi hkrinimi predstavniki so se gost/e iogovar/ali o nadaljnjem sodelovanju med obema sorodnima organizacijama tm vdročju elektronike. tečajih, ki jih neposredno financira Pentagon, medtem ko 5.300 oficirjev, ki obiskujejo tečaje v ZDA ,,financirajo vlade njihovih dežel" ter 2.800, ki jih financira vseameriška vojaška pomoč. Ta druga skupina, tako bi se zdelo, dobiva ,,potrebno znanje," ki ga podpirajo severnoameriški državni fondi uradno namenjeni drugim ciljem, na priner programu v obsegu 700 milijonov U.S. doll. v programu ,,zveze za mir". Poleg tega, to ne vključuje drugih 2.000 tujih vojaških osebnosti, ki se vojaško urijo ,,po enotah", kar pomeni, da so vključeni v npr. posadko vojne ladje, kjer se daje seveda tudi potrebna ideološka indoktrinacija. Izmed mnogih načinov, na katore se opirajo ti tečaji, velja spomniti na dopisne tečaje številnih inštitutov za visoke voja >ke študije v ZDA. Tako na primer ,,lndustrial College of the Armed Forces" — najvišji te vrste znotraj severnoameriških oboroženih sil — ne sprejema tujega študentskega kadra, toda nudi jim dopisne tečaje, ki vključujejo mednarodno politiko in antikomunistično indoktrinacijo. Vsebina teh tečajev, kakor tudi tečaji sami, se prakticirajo na nekaterih vojaških akademijah nekaterih latinskoameriških dežel. Vendar so programi ,,zveze za vojaško pomoč" centralna os ideološke infiltracije: in za LatinskoArrerikoje kraj, ki simbolizira njeno aplikacijo ravno cona panamskega prekopa in še posebej baza Fort Gulick ter njena ameriška šola, kjer niti eden izmed tujih študentov — vedno imenovani z inicijalkami FMT Foreign Military Trainee) — ne pade na nobenem tečaju, kajti ,,ključni cITj programa PAM (Pacto De Ayuda Militar — zveza za vojaško pomoč) je negovati in vzpodbujati proameriško aktivnost", in jasno, ti študentje FMT se vračajo v svoje dežele srečni in zadovoljni. . Velja poudariti, da je političen vpliv prioritetnejši kot pa tehniono urjenje ekip: slednje je možno prakticirati in z veliko manjšimi stroški, v deželi, ki sprejme te ekipe. Toda zgodi se tudi nasprotno, da ravno v poslednjih letih prevlada težnja, da se zviša procent ,,povabljenega" vojaštva v ZDA ali v panamskem prekopu, v odnosu na tiste, ki dobivajo inštrukcije od gibljivih enot severnoameriške vojske, ki ,,obiščejo" njihove dežele. Ne sme se pozabiti, da je indoktrinacija — bodisi v ZDA, panamskem prekopu ali pa v tretji deželi ali v domaČi deželi posameznega gojenca — razširjena tudi zunaj področja vojaških enot. Ista ideološka infiltracija je tudi v mornariški pehoti, v zračnih in pomorskih silah. Kot oznanja neki dokument armade, so vsi tuji ,,obiskovalci" teh tečajev podvrženi doktrinaciji, ki jim ,,vceplja aktivno naklonjenost do severnoameriških vrednot in idej, ter močno zaupanje v moč ZDA ..,." P ogovor z bivšo ,,Črno baretko" Novinar: Želel bi da se spomniš vsega, kar ti je pravil tvoj inštruktor za proti-gverilsko bojevanje, tisti, ki je predaval na tečaju v Fort Gulicku — vse, kar ti je pravil o gverilcihA Gonzalez: Glej, predvsem. ,. Gverilci so avanturisti, brez občutkov. Slikajo jih kot. ,. barbare tiste, ki jih poznamo \z zgodovine. Slabi, slabi Ijudje, kriminalci; vdirajo v hiše kmetov, jih pobijajo, oziroma, pobijajo njihove sosede, pobijajo vse živo, kradejo živež, in edino kar hočejo je notranji kaos, da bi tako naši teritorialni sovražniki, Bolivija, Argentina, Peru, lahko deklarirali vojno in nas napadli. Novinar: Mistiš, da se jih zelo bojijo? Gonzalez: Koga? Gverilcev? Teror, panika. Glej, oficirji se obnašajo zelo sigumi. Pravijo: Američani so pokazali, da so gverilci v boju zoper nas, ki imamo bogate inštrukcije nemočni. Lahko vidite — in tako nam je prikazal tudi neki film — kako ameriška vojska uničuje gverilo v Vietnamu. ,,Vietnamski gverilci so slabi Ijudje, sadisti, ki delujejo s takšnimi in takšnimi metodami". Prikažejo ošiljene bambuse, zasajene v jamah, in ko pritečejo Vankiji, bumf! in se nabodejo na te ošiljene bambuse. Pokazali so nam tudi puščico, ki ima poseben ekstrat, ki povzroča infekcijo, tetanus, in to je neozdravljivo. Poleg tega so nam pokazali, kako se borijo gverilci z njihovim orožjem: bambus in ,,lichacos" (3). In ko se borijo z yankijem, oboroženim z rifle-avtomatom, in yanki pobije ta dva-tri majhna Vietnamca, tedaj govorijo: ,,lahko vidite, da so yankiji boljši". In gverilska taktika: pokažejo ti, kako se uniči gverilo . . . Ti pravijo: Moramo požgati vse zaselke in vasi. Požgati vse, in potem postaviti koncentracijsko taborišče, da bi onemogočili sovražnika. Kajti rdeče svinje napadajo v majhnih skupinah, so strahopetci. ..". ,,So buzerantje, napadajo v majhnih skupinah, in za nas je važno, da zajamemo vse prebivalstvo, in potem ugotavljamo, kdo ni povezan z rdečimi svinjami. To je edini način. Uničimo jim vse izvore prehranjevanja, uničimo rastlinje, pobijemo živino, kokoši, vse živali, potem, ko mi oddidemo rdeče svinje ne najdejo ničesar več. Nobene hrane. Padejo tudi taka vprašanja: ,,Dobro, in kaj storite z vaščani? " In oni razložijo: ,,Ne# tudi kmetje, vaščani morajo oditi". Razen tega, pravijo, so to nekulturni Ijudje, potepuhi, vedno jih izsmejavajo, zasmehujejo. Novinar: Jim pravijo ,,razcapanci? " Gonzalez: Jasno. Razcapanci, primitivci, umazanci. Hudobneži. Vedno jih zasmehujejo, ker nočejo krasti zemljo. Gverilci jih spodbujajo, da kradejo zemljo, da hočejo vladati, da hočejo moč, da hočejo vse to pred Domovino, pred Ustavo, pred Zakonom. Tedaj jih moramo mi, ki smo stražarji Domovine, ker čuvamo Domovino, enostavno uničiti, uničiti vsako žarišče, tudi tisto v možnem zametku, in v Vietnamu se počenja ravno to, in zato Združene države triumfirajo v Vietnamu. Novinar: Toda sedaj, ko so morali oditi, kaj misliš da bodo rekli ti ameriški gospodje? Gonzalez: Ne vem, razmislili bodo, kje je bila napaka. Da se jo bodo zavedali, kaj vem .... To kar mi je najbolj vzbujalo pozornost, izmed vsega najbolj, je bil cikel filmov o proti-gverilskem bojevanju, predvsem v zvezi s Kubo. Tu so pričeli — zelo resno — s političnim delom. Da ogroža čilsko ustavo, da se lahko zgodi isto kot na Kubi. ... in da obstajajo možnosti za dolgo vojno, kot tista v Vietnamu. In da so v Vietnamu gverilci umirali, da so jih uspešno pobijali, toda vedno znova so se pojavljali novi in novi, kot muhe. Da je bila to edina težava: bilo jih je preveč. To je bilo strašno, in morali smo se pripraviti na podobno situacijo, sedaj, ko obstaja nevarnost, da uničijo našo zastavo in jo zamenjajo za rdečo, tisto s srpom in kladivom ... Novinar: Kdaj je bilo to? Gomaiez: Koncem leta 70., oziroma takoj zatem, ko je na oblast prišel Allende. Uničili so nas tudi, da gverilci postavijo žene in otroke predse, da se skrijejo za njimi. Gverilci se vedno skrivajo za ženami in otroki. Zato moramo pobijati tudi žene in otroke, ker se za njimi vedno skrivajo gverilci. metamorPsne *sr^3* aru !*7J**w , avnd , vt/t: ¦. %?&$>* U J \ WitU3nan, \ 3A3ar»VV)\ f/l-j t;V\\% l'""%*% ' 'NDUCT'fVt>«** J TIJD •\r f~*nr .«o A<-c-* mormoPsVtese SE „0 ZABLODAH . . ." A. DETELE ,,Prvič, članek A. Deteie naj bi bila analiza sedanjega trenutka" in analiza — to niso ,,pogovori s prijatelji", to ni ,,lastna izkušnja", to ni flanc iri sajenje rožic, ni obračanje lepih besed in ponesrečeno pravljičarstvo — vse to je zgolj čvek, pa naj se predstavlja še pod tako prikupno krinko. Drugič, A. Detela misli da je razumevanje enakovredno gnilim protezam mesijanskih moralizmov, govorom s prižnic, trkanju na prsi in pribijanju na križ, da namesto analize lahko servira brezglave jeremijade v žargonu farjev — to je beda stališča, ki so se mu spodmaknili argumenti. Zadnjič, kaj torej ostane od odgovora na odgovor odgovora od-govarjajočega A. Detele: čvek in beda, beda in čvek! Rudi Podgornik A. Deteli in ostalim anticitirajočinj odgovor s citatom: OCITIRANJU ,,Danes", se je pritožil gospod K. ,,jih je brez števila, ki se javno hvalijo, da čisto sami zmorejo spisati velike knjige in to je splošno odobravano. Kitajski filozof Tšuang Tsi je še v moški dobi knjigo s sto tisoč besedami, ki se je v devetih desetinah sestajala \z citatov. Takšnih knjig pri nas ni več mogoče pisati, ker manjka duha. Zato se misli producirajo le v lastni delavnici, pri tem se zdi len tisti, ki ne zagotovi dovolj tega. Seveda pctem ni nobene misli, ki bi jo bilo mogoče prevzeti, in tudi nobene formulacije neke misli, ki bi jo bilo mogoče citirati. Kako malo potrebujejo vsi ti za svojo dejavnost! Pisalo in nekaj papirja je edino, kar lahko pokažejo. In brez vsake pomoči, le s tem ubogim materialom, ki ga lahko oskrbi en sam na svojih rokah, gradijo svoje bajte. Večjih bajt ne poznajo kakor takih, ki jih lahko zgradi en saml" BERTOLTBRECHT UKKAVICILO! Opravičujemo se bralcem in udeležencem tribunine okro-gle mize ,,Usmerjeno izobraževanje in razredni boj", ker je zaradi obilice gradiva marsikje prišlo do nerazumljivosti in tehničnih pomanjkljivosti v stavljenem tekstu. Prav tako se opravičujemo vsem, ki so v prejšnji številki pričakovali zapisa o FESTU in ,,Materi naravi". Ni bilo prostčra, namreč! OBVESTILO! Potrebujemo čim več prodajalcev. Mezde visoke. Stano-vanj ni! ^^_„,_,,,,.^^.«...__— uredništvo Na Titovi cesti 3 na stojnicah Mladinske knjige bo od 26.03. , tj. od ponedeljka do sobote prodajna razstava družboslovne literature. Zanimivc in poučno branje \