Idili in Slovenskih sonetih. Za razliko od bivšega zanikanja vsake stare forme, piše Jarc danes sonete, ki zahtevajo od pesnika res največjo miselno, čustveno in stvarjalno disciplino. Zanimivo je, da je Jarc uvrstil v svojo zbirko tudi prevod Valeryjeve pesmi Narcis govori, ki pa nekako ne spada v okvir te knjige. Če je bil Jarčev namen preizkusiti svoj jezik ob finem tkivu te lirike, ki uspeva in ima svojo upravičenost samo v zelo starih kulturah, je svoj namen v dobršni meri dosegel. Vladimir Pavšič DRAGOTIN KETTE: ZBRANO DELO. UREDIL FRANCE KOBLAR. (Nova založba, Ljubljana.) Izdaja vsega doslej izpričanega dela pesnika Dragotlna Ketteja, ki bi ustrezala višini sodobne slovenske literarne vede ter moderni edicij ski tehniki, je bila zadnja leta gotovo ena izmed zelo perečih nalog naše slovstvene zgodovine. To pa zato, ker smo pred nedavnim dobili celotnega Ivana Cankarja in nov izbor iz Murna, še bolj pa ker Kette s svojim prvim urednikom in interpretom Antonom Aškercem pred štiridesetimi oz. triintridesetimi leti ni imel prave sreče. Vemo, da je Kette, ko se je zavedel, da se mu iztekajo dnevi, sam izbral Aškerca za varuha edinega svojega bogastva — za urednika svoje pesniške ostaline. A umirajoči pesnik je zaslutil, da se je s to svojo oporoko prenaglil, ni je pa mogel več preklicati. Huda slutnja se je leto dni nato ob izidu Poezij (1900) uresničila in Cankar ne bi bil Cankar, če ne bi skušal popraviti škode, prizadejane umetniškemu ugledu svojega prijatelja, in če ne bi čisto po svoje razgalil nepravilnega Aškerčevega ravnanja z zaupano mu dediščino. Danes lahko priznamo Cankarju, da je imel kot tedanji najboljši poznavalec Kettejeve duševnosti in poezije, pa tudi kot tenkočuten kritik vso pravico, reklamirati zase uredništvo Kettejeve zapuščine, ker povzemamo iz tega, kar je napisal o rajnkem prijatelju, da bi bil svoje delo opravil z globljim razumevanjem, z večjo vestnostjo in toplino. Tako pa je naključje hotelo, da je postala prav Kettejeva tako intimna lirika Eridino jabolko, ki se je zaradi njega razvnel boj med najvidnejšima tedanjima predstavnikoma mladih in starih: med Cankarjem in Aškercem. Zmagati je morala po življenjski nujnosti kakopak mladina in Kettejeve pesmi so si osvojile eno prvih mest v poeziji modeme kljub temu, da niso prišle v javnost tako, kakor bi bile morale priti. Urednika Zbranega Kettejevega dela profesorja Franceta Koblarja je torej čakala težka, a hvaležna naloga, da nam po treh, štirih desetletjih pokaže in razloži pesnikovo zapuščino ter jo pravilno in veljavno oceni. Urednik se je te naloge zavedal in dobro pripravljen pristopil k nelahkemu delu. Viden uspeh poštenega truda je zajetna, 22 pol obsegajoča, čedno izdana knjiga. Zbral je pesnikovo ostalino, kolikor je danes sploh še dostopna, kajti njena usoda je spet eno izmed žalostnih poglavij naše kulturne zavednosti. Ob pesnikovi smrti se namreč ni nihče dovolj resno potrudil, da bi zbral in rešil razmetano gradivo, četudi je — rekli bi — Aškercu testamentarično pripadla ta dolžnost. Kar je Aškerc dobil iz prve roke, je uporabil v izboru po lastnem okusu za 1. izdajo Poezij (1900), za drugo gradivo se takrat ni zmenil. Novo izdajo (1907) je izpopolnil z 22 mladinskimi spisi in pesmimi, s 7 pesmimi, 1 gazelo in 5 soneti. Spregledal je ali pa hote izpustil celo vrsto Kettejevih del, ki so dotlej večinoma že postumno izšla n. pr. v Slovencu, Slovanskem svetu, Slovenskem listu, Vrtcu, Slovenki, LZ, Ruski antologiji, Ciril-Metodovem koledarju in drugod. Povrhu pa je zagrešil še neodpustljivo dejanje, ko je v 84 svoji bolestni muhavosti uničil vse, kar je bil dobil od pesnika ali pa nabral kasneje. S tem je namenoma preprečil možnost, da bi kdo z gradivom v roki dognal, koliko so bile Cankarjeve obdolžitve osnovane. Spričo takšne usode Kettejeve ostaline je mogel urednik pričujočega Zbranega dela razpolagati večinoma z že objavljenimi pesnikovimi deli, ki so izšla v Aškerčevih zbirkah in ki so raztresena po mnogih slovenskih dnevnikih, leposlovnikih in knjigah. Kar je bilo neobjavljenega gradiva, ga je urednik našel iz večine v arhivu ljubljanske Zadruge, ki ga hrani ljubljanski mestni arhiv. Prof. Koblar prikazuje vnovič Ketteja kot mladinskega pripovednika in pesnika, kot lirika, prevajalca, prozaika in kritika. Prvi dve panogi sta v glavnem zastopani že v Poezijah II., zadnje pa se tu prvikrat uvrščajo v Kettejevo knjigo. Tudi pesnikova korespondenca tvori važno sestavino Zbranega dela. Od tega, kar je imel urednik v razvidu, ni uporabil nekaterih kritik iz ljubljanske in novomeške Zadruge in burke Naši dijaki »zaradi površne oblike« (str. 321, 322). Pri urejevanju gradiva se je urednik odločil najprej za vsebinski in oblikovni vidik, potem pa še za kronološki, kolikor ga je zaradi skopih oporišč mogel dosledno upoštevati. Delitev lirike na oddelke Pesmi, Gazele, Soneti bi utegnila biti po zgledu ureditve Prešernovih Poezij že Kettejeva zamisel (str. 309), zato jo je po Aškercu obdržal tudi Koblar. V ostalem pa je urednik s pridom uporabil preizkušeno metodo znanstvenih izdaj leposlovja in opremil knjigo z literarnozgodovinskim uvodom in opombami. Kaj prinaša pričujoče Zbrano delo glede na Aškerčevo drugo izdajo Kettejevih Poezij novega? Kronološko sodijo na prvo mesto odlomek in 3 pesmi (Slovenka uzor, Vetrnjakom - ljubcem, Za materjo), objavljene v Opombah na str. 322—325. To so prvi izpričani Kettejevi pesniški poizkusi iz 1. 1891. Šestnajstletni pesnik je to leto priobčil 6 rahlih, začetniških pesmic v gimnazijskem listu Dijaška sloga, ki jim je predmet življenje in ljubezen. S tem odkritjem zavrača urednik Aškerčevo trditev, češ da so bili Kettejevi prvenci mladinske pesmi. Ker pa uvršča urednik pesem Za materjo, ki je sploh 1. objavljena Kettejeva pesem, sam med mladinske (str. 324), bi sodil, da Aškerčeve trditve le ni popolnoma izpodnesel; reči bi bilo morda treba, da je pesnik že v prvih znanih poskusih pisal pesmi o ljubezni in življenju, pa tudi pesmi za mladino. Med mladinskimi spisi in pesmimi sta v Zbranem delu ponatisnjeni 2 delci: Pobožnost do Matere božje, čustvena zgodbica v prozi in verzih o ubogem Slavoju, ki ljubi Marijino soho in zaradi te ljubezni umrje, ter preprosta basen o dveh kužkih (M u f e k in P u f e k). Pod skupni naslov Pesmi se na novo uvršča 23 del. Večina (15) jih je tu prvikrat objavljena. Ohranila so se predvsem v zadružnem arhivu in v pesnikovi beležnici, ki jo je polnil o počitnicah 1897. Najstarejša med njimi je parabola Starec in ptica iz 1. 1893., začuda samozavestna programatična napoved novih pesniških slutenj z vodilno mislijo: Čas hiti in ne odlaša, staro izgubi veljavo, kar je novo, to je pravo, taka je usoda naša! Po vsebini so te pesmi večidel resno-šaljive ljubezenske romance, ki pojo o minljivosti mlade lepote (Očitanje, Vprašanje), o neuslišani ljubezni 85 (Dobro jutro), o hrepenenju (Dekličino premišljevanje, Pesem [str. 47]), o nezvestobi (Jaz sem pri hiši...) in o ljubavni sreči (Tam stoji križpoti..., Na mostu, Tam v mestecu...). O pesniškem poklicu govori še precej neizrazito Pevčeva usoda. Lahkotna igračka v slogu narodne pesmi je Hvala starega časa. Za v spominsko knjigo je bila napisana Kadar te pogledam... Na Aškerčevo epiko spominja balada Ribičeva hči, ohranjena le kot fragment. Najbolj dozorela med temi pa je pesem Misel moja, pusti me..., globoka osebna izpoved trpljenja iz časa, ko je pesnika življenje najbolj trlo. Značilno je, da je nekatere teh erotičnih pesmi sam označil za nezrele in jih črtal v svojih beležnicah. Med navedenimi pesmimi je z oblikovnega in slogovnega ozira zelo zanimiva Dobro jutro, ki je prva zložena v prostih ritmih in kjer uporablja pesnik čisto novo, dekadentsko metaforiko (zor boža lice z rumenkastimi prsti). Med osmimi že objavljenimi pesmimi jih je 5 priložnostnih za v spominsko knjiigo (Se nekaj voščilec, Vzor biti drugim, Pesem poje..., Prisrčna voščila... in Vsi listi...). To so ljubke prigodnice, pa tudi zrele, tehtne misli, vsajene naslovljencem v srce čisto po njihovem značaju. Izmed navedenih bi bilo treba zaradi doslednosti uvrstiti pesem Prisrčna voščila... (str. 94.) med gazele, ker je po obliki popolnoma podobna X. gazeli na str. 124. Četudi ni ne ta ne ona zložena po vzorcu perzijske gazele, ki je le razširjena perzijska štirrvrstičnica -»rubaj« z rimo aaxa, vendar predstavljata značilno kettejevsko varijacijo te po Prešernu k nam presajene orientalske hvalnice. Posebno pozornost zasluži med navedenimi pesem Vsi listi... zaradi silo preciozne, originalne, mojstrsko izpeljane kitične oblike, glasovnega sozvočja in izvirne, slikovite metaforike, torej formalnih odlik, ki dajejo pesmi posebno vrednost, četudi je sicer le za v album napisana prigodnica. Na Gregorčiča je vsebinsko oprta Pesem poje...; zdi se mi pa, da zahteva smisel v prvih dveh stihih popravo ločil, če ne gre le za tiskovno pomoto (Pesem poje: po višavah pase ovce mlad pastir..., ne pa Pesem poje po višavah, pase ovce mlad pastir...). Od ostalih treh (Romarski berač, Čemeren grem iz mesta..., Prekrasni trg) je pomembna zlasti prva kot zelo uspel zgled za Kettejevo objektivno poezijo, edino njegovo pesem, ki zazveni morda nekoliko socialno. Glede kronološke razvrstitve bi kljub Cankarjevemu podatku (Zbr. spisi III, 306) predlagal, naj se postavijo Štefanijine pesmi (Ah zapojte..., Zaprta so njena okenca, Meglica vso vas že pokrivala je... in V samotah) pred Josipinine pesmi (Zimska romanca, Zašlo je žarko sonce..., Romanca in Zelje i d e a -listove), ker menim, da so le-te mlajše. Oporo za to vidim 1. v vsebini (elementarne j še ljubezensko doživetje), 2. v tem, da je pesnik bral zadnjo od Štefanijinih pesmi na sestanku novomeške Zadruge dne 5. XI. 1896, Josipinine pa kasneje (22. XI. 1896 in 28. III. 1897) in 3. še v tem, da je po mojem zajeta v pesem Zašlo je žarko sonce... novomeška pokrajina. Josipinine pesmi potemtakem niso nastale v Ljubljani, kakor pravi Cankar, ampak v Novem mestu, ker so zložene prejkone vse na čast isti Pepinici ali »gospici Pepinki«, omenjeni na dopisnici in v pismu Cankarju z dne 1. I. 1898 (str. 289, 292) in v Opombah na str. 350, imenoma pa tudi v že omenjeni gazeli z začetkom Prisrčna voščila, zloženi za god sv. Jožefa 1898. (str. 94). — Na splošno je treba ugotoviti, da je med na novo uvrščenimi pesmimi tega oddelka večina takih, ki lepo osvetljujejo pesnikovo umetniško rast, tri izmed njih pa sodijo gotovo med najboljša in najznačilnejša Kettejeva dela (Misel moja..., Vsi 86 listi... in Romarski berač). Ni mi pa jasno, zakaj je urednik izpustil pesmico Poljubi, ki jo je objavil Aškerc v Poezijah II, str. 53. Uvrstitvi 2alostinke (str. 26) med mladinske pesmi prav tako ni mogoče ugovarjati, kakor tudi ne uvrstitvi med Pesmi, kakor je to storil Aškerc v Poezijah II (str. 87). Prva med Gazelami (Novejšim poetom) je ponatis. To je imenitna satira na epigonski Cimpermanov, Funtkov in Medvedov formalizem in sodi gotovo med najboljše slovenske literarne zabavljice. Druga (Ljudevit) je vsebinsko manj izrazita, po obliki pa gotovo ne sodi med gazele, ker razvrstitev rim ne ustreza gazeli (ababccččdedeff itd.), nima niti refrena in je predolga. Po novi časovni razvrstitvi gazel je prišla na 4. mesto nekdanja VII. (Le smej se...), to je tista, ki je bila kriva, da se je potočil Cankarju žolč v pero, ker jo je šel Aškerc v Poezijah I. popravljat zaradi decentnosti s tem, da je izpustil nedolžni refrenček: Jaz bom pop! Zbirka Kettejevih sonetov — vsega jih je 16 in 8 ciklov s 46 soneti — se je povečala z 1 novim in 2 ponatisoma. Grenkosti žitja so prvi njegov izpričani sonet iz 1. 1893, napisan za v spominsko knjigo z akrostihido na-slovljenki. Prav tako je ponatis A tebi poet..., ki izraža globoko pesnikovo pojmovanje njegovega umetniškega poslanstva. Zlasti zaključek je fino priostren z izvirno primero: Kako boš videl visoko zvezdico skoz steklo prozorno, a z motno zenico... Po smislu se lepo dopolnjuje z vsebino pisma Jos. Murnu (9. II. 1899, str. 302) in se gotovo pravilno uvršča med zadnje Kettejeve sonete. V oblikovnem pogledu pa je ta sonet eden izmed najbolj individualno zgrajenih, torej najbolj oddaljen od klasične sheme Prešernovih in Stritarjevih sonetov. Stihi namreč niso enajsterci, pač pa štejejo po 9 in 12 zlogov. Ti števili se natanko skladata z razvrstitvijo vseskozi ženskih rim (a in c — 9 zlogov, b in č — 12 zlogov), ki je abab/abab/cčc/cčč. Nič manj samostojen ni ritmični ustroj stihov: prva stopica je vselej jambska, potem slede v 9-zložnem stihu 2, v 12-zložnem pa trije anapesti, tem pa nadštevilni zlog: u — / u o — / u u — / o ali u — / o o — / u o — / u o — I