POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
kašdom.
USrZAlJUIiSKO PROSVETO
NOVEMBER
Posamezna številka velja 1 Din.
»Naš dom« izhaja 1. v mesecu. Naročnina za vse leto 20 Din (za naročnike »Slov. Gospodarja« in »Domoljuba« 12 Din). — Za Italijo 10 lir, Avstrijo 3 in pol šilinga, za Ameriko % Dol. Naslov: »Naš dom«, Maribor, Aleksandrova cesta 6/1. — Položnice si kupite na pošti in vpišite št. 13.577.
Družina Našega doma (nadaljevanje; vseh seve še ni, temveč pridejo prihodnjič.)
Sv. Ana v Slov. gor.: Špindler Amalija 20, Škof Alojzija 6, Kebrič Rudolf 12, Irgolič Marija 9, Simonič Alojz 6, Kagcr Alojzij 13, Jug Terezija 10, Klemenčič Matija 6, Nau-dauer Kristina 12, Rola Marija 6, Rojs Marija 6, Rošker Avgust 6, Fras Jakob 12, Kocbek Franc 12, Ferlinc Franc 12, Lorbek Jakob 12. — Sv. Andraž pri Velenju: Manih Marija 10, Rebernik Marija 3, Tajnšek Franc 12, Jelen Franc 9, Podpečan Rado 12, Drev Martin 12, Ograjenšek Fani 20, Zajc Anton 10, Zajc Franc 12, Dobnik Alojz 12, Maurer Franc 6. — Sv. Andraž v Halozah: Vidovič Mihael 12, Fošnarič Lovrenc 12, Kmetec Marija 9, Kmetec Jožef 12, Hvalec Anton 12, Flajštnan Jakob 12, Bedrač Neža 12, Bračič Josip 12. — Sv. Andraž v Slov. goricah: Lovrec Marija 12, Nedeljko Janez 12, Zelenik Radoslav 9, Avguštinovič Andraž 12, Hanžekovič Franc 6, Kostanjevec Matevž 12, Klinar Alojz 20, Rajšp Marija 12, Anželj Alojz 12, Čuček Tomaž 6, Matjašič Ivan 12. — s Sv. Anton v Slov. gor.: Zorec Franc 12, Čeh Avguštin 12, Kapfer Vinko 10, Sedlošek Martin 6, Paluc Matija 6, Čuček Janez 12, Zimic Stanko 3, Kocuvan Martin 12, Vogrin Jožef 12, Pukšič Karl 3, Borko Alojz 6, Kukovec Janez 12, Gabrovec Apolonija 9, Ploj Ivan 12, Anželj Ferdo 12, Trstenjak Valentin 12, Palučke sestre 6, Močnik Blaž 10, Zelenko Jožef 12, Polanec Marija 12. — Artiče: Omerzo Martin 12, Kostrevc Jožef 6, Borovinšek Terezija 20, Bogovič Anton 12, Petan Josip 10, Levak Anton 12. — Sv. Barbara v Halozah: Gaves Terezija 12, Erjavec Franc 9, Brodnjak Katarina 12, Kolednik Jakob 10, Blažek Pepca 12, Korenjak Jurij 6, Bračko Franc 12, Žuran Marija 12, Emeršič Franc 12, Bombek Franjo 10, Letonja Vid 6. — Sv. Barbara v Slov, gor.: Lešnik Jožef 12, Kurnik Janez 6, Škofič Ignac 6, Krepek Matej 10, Krajnc Jožef 9, Potočnik Mirko 6, Simonič Ana 12, Slanič Alojzija 3, Rojko Janez 3, Domiter Barbara 10, Pavalec Marija 12, Mikša Simon 6, Nudi Alojz 6, Drozg Marko 12, Vajngerl Srečko 10, Vogrin Franjo 12. — Belevode: Lekše Neža 12, Hudej Martin 10. — Sv. Benedikt v Slov. gor.: Kolarič Martin 6, Kramberger Alojzij 20, Alcnc Roza 12, Stajnko Trezika 12, Kurbos Franc 12, Sert Ema 10, Zemljič Maks 12, Pirnik Valentin 12, Elbi Ludovik 8, Zemljič Anton 9. — Bizeljsko: Galovič Francika 12, Balon Vinko 6, Maluz Mihael 6. — Bočna: Rajter Franc 15, Žehelj Franc 12, Župni urad 20, Vertot Ivan 12. — Sv. Bollcnk na Kogu: Ribič Avgust 10, Halužan Alojzija 6, Ozmec Micika 20, Štampar Janez 12, Perc Matej 10, Breznik Jože 12, Luci Marija 20, Damiš Jakob 10, Jurkovič Martin 12. — Sv. Bollcnk v Slov. gor.: Roškar Franc 6, Ferš Anton 20, Belec Janez 6, Majcenovič Jožef 6. —- Braslovče: Vodovnik Anton 10, Prislan Marija 12, Rojšek Terezija 12, Dobrišek Jožefa 12, Brinovec Alojz 7, Marovt Ivan 12, Ortl Franc 12, Kal. prosvetno društvo Orla vas 20, Marovt Avgust 12, Pečovnik Franc 12, Čokan Jožefa 12, Žilnik Marija 12, Perger Antonija 12, Završnik Antonija 32. — Brežice: Volk Peter 6, Ogorevc Jožef 12, Vimpolšek Ivana 12, Šepec Marija 6, Habinc Maks 12, Dušič Ivan 12, Lopatič Ignac 10. — Buče: Vah Franc 6, Kat. prosvetno društvo 20, Jakopina Janez 12, Jakopina Franc 12, Kunst Franc 12, Jug Janez 12, Perc Vinko 12. Turk Miloš 12, Paulič Amalija 12, — Celje: Mav Alojzij 20, Štefančič Julijana 15, Gaber Jožefa 12, Sernec Helena 12, Skale Marija 20, Seničar Minka 12, Frece Tilka 20, Funkcl Franc 12, Goter Franja 20, Rehar Stanislav 3, Zagoršek Nežka 8, Rednak Josip 8, Rezar Jernej 12, Škofca Francka 15, Vzajemna zavarovalnica 12, Uprava Mladike v zameno, Litija Jernej 10, Hunski Marija 12, Verčnik Mimi 15, Krajnc Jožefa 9, Funkel Marija 12, Otorepec Marija 15, Samec Franc 12, Kruleč Minka 18, Ogrizek dr. Anton 25, Šega Regina 12, Kruleč Joško 9, Jurjevič Marija 20, Berglez Jožef 12, Malgaj Marica 20, Smodej Marija 20, Ocvirk Franc 12, Pohar Alojzij 20, Petek Ivan 12, Žagar Valentin 12, Cerovšek Martin 12, Pečnak Rudolf 12, Kokošinek M. 12, Zupanc Jožef 12, Tepeš Marija 10, Mohorko Janko 12, Kompolšek Franc 12, Krajnc Marija 12, Kočuh Jožefa 20, Kovačič Peter 20, Misijonska hiša Sv. Jožef 20. — Cirkovce: Goljat Matevž 10, Čelan Andrej 10, Lamberger Jožef 12, Draš-kovič Marija 5, Kores Alojz 12, Klasinc Andrej 12, Peršuh Franc 12, Trunki Adolf 12, Vuk Anton 3, Beronič Trezika 6, Frangež Franc 12, Vidonja Emilija 12, Berglez Marija 12, Lipej Franc 10, Kovačič Marija 12, Marčič Cecilija 12, — Čadram: Brglez Peter 12, Brglez Marija 12, Novak Cecilija 6, Breznik Franc 10, Lipuš Angela 6, Vahtar Amalija 20, Črešnar Anton 6, Urleb Marija 10, Sitar Rok 15, Flor Julka 9, Juhart Rezika 12.
— Dobova: Gasparin Terezija 12, Pšeničnik Franc 12, Tolas Franc 6, Kopinč Franc 9, Pernat Anton 20. — Dobrna: Dobovičnik Julija 12, Pušnik Štefan 12, Legvart Rudolf 12,
Dr. Rožič Valentin.
„SLOVENSKA STRAŽA"
NARODNO OBRAMBNO DRUŠTVO ZA SLOVENCE.
Kaj bode z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst? — Oton Župančič.
Preroški duh pesnika 0. Župančiča je že vnaprej slutil usodo naših obmejnih mest: Celovca, Gorice in Trsta — ter tudi Maribora, ako bi pri poslednjem mestu v zadnjem trenutku ne bila odločno in odločilno posegla vmes hrabra roka našega narodnega generala R. Maistra — pesnika Vojanova.
Celovec, Gorica, Trst — naše najlepše narodne in kulturne trdnjave so danes v tujih — nemških in italijanskih — rokah. Naši koroški, goriško-Primorski Slovenci, naši Istrani, naši Prekmurci ob Rabi in Monoštru in Slovenci v sekovski (graški) škofiji so odrezani od našega skupnega slovenskega narodnega telesa v Jugoslaviji — so pod tujimi vladami, ki jih zatirajo kot tujerodne narodne manjšine. Koroški, štajerski Slovenci v Avstriji, prekmurski v Madžarski, primorski v italijanski kraljevini, so oropani nacionalne svobode, odvzeta jim je prilika in moč razvoja lastne kulturne, politične in narodne individualnosti, oropani so gospodarske samostojnosti, skratka: odvzeta jim je duhovna in telesna svoboda, kajti njih Jezik se v šoli in doma zatira, njih kulturne in gospodarske kakor tudi politične ustanove so več ali manj zabranjene ali kakor v Italiji in Madžarski, Popolnoma odpravljene. Preganja in zatira se vse, kar po slovensko diši. Tako je danes dejansko stanje vseh Slovencev, ki so državljani v tujih sosednih državah. In teh naših bratov in sestra je na Štajerskem in Koroškem, torej v Nemški Avstriji nad 100.000, in na Primorskem nad 400.000, torej skupaj okrog pol milijona Slovencev. Za skupno družino slovenskega naroda je to velikanska izguba, kajti izgubili smo zibelko slovenstva — slovenski Korotan — Gosposvetsko polje — in izgubili smo glavno oporo — urbtenico — oporo na zapadu — naše Primorje z Jadranskim Borjem.
Tako je odločil usodnonesrečni plebiscit na Koroškem in neizprosni gospodje diplomatje v Parizu, Saint Germainu ter Italijani v Rapallu. —
S temi, za nas neveselimi narodnostnimi in političnimi razmerami moramo dejansko računati in misliti moramo na to, kako ostanemo še nadalje v duševnih in prijateljskih zvezah z našimi brati in sestrami onkraj naših državnih mej na Štajerskem, Koroškem in Primorskem.
Kajti naših bratov in sestra, ki ječe pod tujim jarmom, ne smemo pozabiti, ne smemo zapustiti. Pomoči jim je treba, in sicer moralne, duševne pomoči, kakor tudi materijelne — gospodarske opore, ker drugače bodo omagali in izginili v tujem morju raznarodovanja — oni se bodo ponemčili in poitalijanili radi ali neradi — s silo, s terorjem. Ubili jim bodo najprvo narodno zavest — vzeli jim slovensko dušo — še preje pa jih bodo gospodarsko ubili.
Že leta 1910 se je v Ljubljani ustanovila »Slovenska straž a«, to je društvo, ki je imelo in ima plemenit, človekoljuben namen, namreč:
Obramba slovenskega življenja in življa potom narodne izobrazbe in gmotne okrepitve ljudstva na krščanskem in narodnem temelju. Društvo je torej samo kulturno in ni politično. — »Slovenska straža« je imela pred vojno leta 1914 že 180 podružnic po celi Sloveniji, na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Društvo je zelo marljivo delovalo in podpiralo Slovence ob narodni meji.
Društvo »Slovenska Straža«, ki je imelo in ima še sedež v Ljubljani in se je po vojni raztegnilo na vse ozemlje kraljevine SHS (par. 1. pravil), je ustanavljalo podružnice in odseke po celi Sloveniji. V ta namen je po pravilih prirejalo poučna predavanja, shode in potovanja ter tako spoznavalo bolj natančno narodne, kulturne in tudi gmotne (prosvetne) potrebe Slovencev. Ustanavljala je ljudske knjižnice, prirejala izobraževalne tečaje, narodne slavnosti, zborovanja in tabore, dalje gledališke predstave (igre) ter družabne, narodne izlete v narodno zapuščene in nezavedne kraje. Vse to je bilo nujno potrebno, ker s tem svojim delovanjem je budila narodno zavest in ponos pri obmejnih Slovencih.
Vse to in še drugo narodno delo je tudi še danes pri nas doma v Jugoslaviji, kakor n. pr. v Prekmurju, ob štajerski in koroški meji, kakor tudi ob primorski meji nujno, zelo nujno potrebno, ker naši ljudje so tam najbolj stiskani in ogroženi vsled madžarskega, nemškega in italijanskega pritiska. — Pa ob meji ne sme obstati, prenehati naše delo, naša ljubezen do bližnjega, kajti oni tam preko drž. meja so naši bratje in naše sestre po krvi in duši. Naše delo mora »Slovenska Straža« moralno raztegniti na vse Slovence po vsem svetu, tudi v Nemčijo, Francijo, Holandijo, v Severno in južno Ameriko, kajti tudi oni so slovenski otroci — zapuščeni, razkropljeni po tujini in naša materina skrb in ljubezen se mora tudi njih okleniti. — Daleč od svoje prave domovine, nimajo domačih slovenskih šol in knjig, nimajo slovenske službe božje in prepovedi, nimajo društev in časnikov, po katerih bi se mogli izobraževati v slovenskem jeziku.
Zato jim moramo mi, ki smo tako srečni, da smo doma v svobodni domovini, da jim mi pomagamo s knjigami, s časniki, z obiskom in če je mogoče, da jih podpremo tudi gmotno. Tako delajo vsi narodi, Nemci s svojo »Siidmarko« in Italijani s svojo »Lego nazionale«, to je društvo, ki skrbi v prvi vrsti za Italijane v tujini — izven države. — »Slovenska Straža« je slovensko narodno obrambno društvo, ki se briga za vse Slovence. Ona
ne posega prav nič v delokrog »Jugoslovenske Matice« ali »Ciril-Metodove družbe«, kajti vsa tri naša nacionalna društva imajo dosti delokroga — doma in izven doma, imajo samo premalo dohodkov.
»Slovenska Straža« naj bo zares naše ljudsko narodno-obrambno društvo, naj bo ona organizacija, ki bo zajela in združila pod svojim praporom prav vse slovenske brate in sestre v Sloveniji in Jugoslaviji ter potem v duhu združevala tudi vse Slovence v tujih državah. Politične — državne meje ne smejo biti prav nobena ovira, da bi vsi Slovenci ne bili po krvi, po mislih, po kulturni etiki in izobrazbi — eno — ena duša, eno telo, en organizem. — Vsi Slovenci, vse Slovenke, torej na krov, na delo za vse Slovence doma in v tujini. Pomagajmo jim po zapovedi Kristusovi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!
OB PETDESETLETNICI SILVINA SARDENKA.
(Marija Štupca, profesorica v pokoju.)
Marijin prapor se je v solncu vnel, Obsula ga je deca belih kril.
(Daritev.)
Ta deca so bile ljubeznive deklice na vadnici državnega učiteljišča v Ljubljani, kamor je bil mladi gospod doktor po dovršenih izpitih v Rimu pozvan za kateheta.
Ni se zadovoljil mladi doktor, da kot katehet poučuje dobre hčerke najboljših ljubljanskih družin v krščanskem nauku, zaželel si je — božji duh ga je klical — sanjal je, da popelje tudi teh jagnjet krdelo pod praporom Brezmadežne k Večnemu Solncu; k temu pa ne zadošča enoletno katehetovo delo. Treba je jagnjeta Dobrega Pastirja »privezati, a rahlo, z ljubkim rožnatim1 trakom«, ki se po preizkušnji nadomesti s sinjemodrim znakom nebeške Kraljice.
Šli smo na »Rožnik«, mali hribček tik Ljubljane, kamor hodijo Ljubljančani na kratek, polurni izlet k ljubki cerkvici, Marijinemu obiskovanju posvečeni. Obiskali smo Marijo: moje učenkice — nepozabne, srčno ljubljene — povabile smo tudi dobrega kateheta, povabile tudi matere, naj pridejo z nami. In kakor ptičice razpno svoja krila ter žvrgoleč rajajo v pomladnem jutru, tako so moje ljube učenkice zletele vriskaje in pevaje mimo lurške kapele pod Rožnikom na Rožnik, kjer je imel naš novi g. katehet sv. mašo prav za nas. Kakor angelci so pele moje pridne deklice, veseleče se zorne mladosti svoje in probujajoče se narave.
»In zakaj bi pač ne peli	Kdor nedolžen je, rad poje,
K' so nas angelci veseli	K’ ima čisto srce svoje . . .
Tako smo pele in najčistejše, najslajše veselje se je zlivalo v naših dušah, zažarelo v nedolžnih očescih, zvenelo v presrečnih srcih. Kdo bi mogel pohujšati to nedolžnost, kdo mogel brezsrčno in brezvestno zadušiti »v dušah božji plamen«? Pač bi zaslužil: »Naj si na vrat obesi kamen mlinski.«
Pa izkušnja nas je učila, da moderni duh veje le premnogokrat celo v dobrih družinah; stare matere še hodijo vsak dan k sv. maši, hčere še k
1 Deklice Marijinega vrtca so dobile svetinjice Brezmadežne na rožnatem traku.
nedeljski pridigi, a vnukice se odtujujejo praktičnemu krščanstvu, čim dozore v mladenke, ko jih vabi šport, plesne vaje, telovadba.------
Kakor živi angeli so bile naše prvoobhajanke. Dopoldan smo imeli cerkveno slavlje in slovesni zajuterk v Marijanišču, v hiši ljubkih spominov Silvin Sardenka; popoldne pa slovesne večernice, za tem malo »Akademijo« v dvorani. Na odru so nastopile presrečne prvoobhajanke ter s simboličnimi znaki v rokah deklamovale »Vero, upanje in ljubezen« in ljubke, nežne poezije — vse dušni proizvodi ljubljenega kateheta. Oj, kako so ljubili otroci ta dan še prav posebno ne le Jezusa, temveč tudi njegovega namestnika, gospoda kateheta! —
Ali je mogoče, da pride čas, ko bodo sovražile njega — vsakega —, ki nosi črno suknjo in da bo tudi Silvin Sardenko pel z Gregorčičem:
»Moj črni plašč vam je v zasmeh —«?
Da, mogoče je tudi to. Da bi pa vsaj najboljše izmed deklic bile obvarovane strupenega diha modernega sveta, smo ustanovili prav oktobra meseca na praznik sv. Marjete Alakok »Marijin vrtec« v Alojzišču na Poljanski cesti. Le dvanajst jih je bilo izbranih; prav tih in skromen je bil začetek, pravo gorčično zrno. Ni bilo brez težkoč, Bog je štel vse žrtve trpljenja, zvezane s to ustanovitvijo. Marija je čula nad svojim pesnikom in blagoslavljala malo čredico. Nastali so viharji, notranji in zunanji, hoteli so razbiti malo ladjico mlade »Kongregacije mladenk«, vzrastle iz Marijinega vrtca, a zmagovala je Brezmadežna.
Uprav tisti čas je umrla Silvin Sardenkova mati. Z vso nežnostjo hvaležnega sina je pesnik žaloval za svojo materjo, ki ga je bila vzgajala s svojim pobožnim petjem. Misel, da je pridobil priprošnjico pred božjim obličjem vprav zdaj, ko so težkoče v dušnem pastirstvu z vsakim dnem večje, je tolažila njegovo dušo.
Lep spomenik z reliefom sv. Helene je dal iz belega marmorja napraviti pesnik svoji nepozabni materi Heleni. Tudi učenkice so počastile mater pesnikovo. Priredili smo mal izlet v Št. Vid nad Ljubljano, obiskali grob v Dravljah, kjer počiva bogoljubna pevka Marijinih pesmic. »Nikar jih ne zapusti, pa rad jih imej«, so mi naročili mati, ko sem z njimi govoril o vas — je polglasno razodel katehet Silvin Sardenko mojim učenkicam na maternem grobu.
Slovesne akademije v čast Brezmadežni in male prireditve o Božiču, ko smo stavili lepe jaslice, najprej izposojene, potem pa darovane od naslednika č. g. kateheta Cegnarja1, so privabile ne le starše, ampak tudi bratce, sestrice, druge katehete in celo višjega pastirja v Marijansko dvoranico, kjer je stal »jeruzalemski« kip Marijin.-’ Škof dr. Jeglič je dal ta prostor, ko so nas vojne potrebe pregnale iz Alojzišča. Vedno bolj je naraščalo število Sardenkove čredice. Otroci so zrastli v mladenke, trebalo je dijakinjam posebne kongregacije; matere so prosile, naj se č. voditelj usmili tudi dečkov — bratcev pridnih deklic, ki nočejo biti tako zapostavljeni in končno se zdi celo materam, da ne morejo zaostati za svojimi hčerami. In tako so v kratkem času iz malega Marijinega vrtca vzrastle: kongregacija mladenk, dijaška kongregacija, Marijina kongregacija učiteljic 1 2
1	Zdaj spiritual pri uršulinkah.
2	Bil je to kip Brezmadežne, ki so ga imeli slovenski romarji s seboj v Jeruzalemu.
in gospa. S tremi žreblji je bil pribit Silvin Sardenko, predno je minulo 10 let od onega oktoberskega dneva. Šele v večnosti bo razodeto, koliko dušnih in telesnih naporov in žrtev, koliko trpljenja so povzročili ti »žreblji«.
Iz trpljenja in veselja v Mar. kongregacijah se je rodilo veliko, veliko število duševnih proizvodov pesnika Silvina Sardenka.
Le »Mater Doloroso« in »Skrivnostno zaroko« so kot premijere izvajali na »Ljudskem odru« v Ljudskem domu. Žal mi je bilo nežnih poezij, premalo nežno izpeljanih.
Kako ljubko in s kolikim umevanjem so izvajale male in velike kon-greganistke »Venčarico«, »Mater Gaudioso« i. dr. dušne proizvode naj-
Odbor Kršč. ženske zveze v Mariboru. Sedijo od leve na desno: Šedivy, tajnica Drobnjak, Predsednica Bauman, duhovni voditelj Živortnik, podpredsednica Fon, Štern, Sonnenvvald. Stojijo od leve na desno: Lenartič, Uranker, Fekonja, Filipčič, Žoher, Obman, Pahernik
in Falatov.
čistejše zlate poezije, izvirajoče iz ljubezni do te Marijine črede. Stanko Premrl, naš mojster-skladatelj in dr. Kimovec, bratska prijatelja, sta Sar-denkovemu besedilu priredila primerne skladbe; tako je vsako leto prineslo novega cvetja in novega petja obilico na vrtove Brezmadežne; obogatila se je tako pod praporom Brezmadežne slovenska poezija in slovenska skladba. Tudi naš ljubljenec P. Hugolin je podaril ljubko skladbo k staremu besedilu »Oj rasti lilija bela!« na prošnjo male Verice St., članice Marijinega vrtca.
Število kongregacij in članov pod vodstvom Silvina Sardenka je na-rastlo tako, da je slednjič moral dobiti pomožne voditelje, ki so prevzeli že dobro urejene in utrjene Marijanske organizacije.
Škof dr. Jeglič pa je postavil Silvina Sardenka kot vrhovnega voditelja vseh Marijinih družb ljubljanske škofije, ga imenoval kanonikom in mu tako omogočil najširši razmah svojih sil po krščansko Marijanskih načelih: »Najprej dušo, potem telo; najprej večno, potem časno, najprej delo, potem razvedrilo, najprej Marija, potem Marta, najprej božje kraljestvo, potem vse drugo.
Največja bridkost mu je bila, »ko sem spoznaval in okušal, kako mnogi zahrbtno jemljejo zaupanje duhovnemu voditelju. Večje je pohujšanje, vzeti mladini iz srca vero in ljubezen v Marijo in to, kar je z njo v zvezi (tudi voditelj), nego pohujšati jo v nje deviškem, nedolžnem življenju in mišljenju. »Te videt, grše videt hudobije« — me je napolnilo z bridkostjo . . . Hotel sem mladini le dobro, tako v dušnem kakor v telesnem oziru.1 Ali za to delo nisem našel vedno pravega umevanja.
Težko mi je bilo, kako nam mnogi športni in drugi telesni nastopi odvajajo mladino izpod Marijine zastave. S klicem: »Telesu, kar je telesnega«, so pozabili predvsem reči: »Duši, kar je duhovnega.« Vedno sem bil naklonjen zdravemu in zmernemu sportu in dostojnemu telovadnemu nastopu. Nikoli pa se nisem ogreval za kulturo telesa na škodo kulture duše.
»V Marijino sem tiho šel kapelo:	»Ti sproži!« »Jaz ne sodim in ne tožim«
»Izproži strelo vanj, ki deci smel	—■ »Mati sem.« —
veliko vero v tvoj bi prapor vzel:	In izstrelila jo je v gluhe šume —
ki v deci ugasnil ogenj bi delinski,	— — — — —
Ali bodo tudi naša srca, naše duše »gluhe šume«, kamor bo zaman priletela puščica ljubezni iz srca Brezmadežne??
LEPO VEDENJE.
Kdo naj vstopi prvi?
Dogaja se, da hočeta ob istem času vstopiti dve osebi v sobo ali iti iz nje. Kdo naj bo pri tem prvi? Olikani ljudje dajo prednost tistemu, ki ga hočejo počastiti, in mu odpro še vrata ter potem stopijo na stran, da more dotičnik v sobo ali iz nje. Ako je skupaj več oseb, tedaj odide najprej najodličnejša, nato šele druge po vrsti.
Nekoliko drugače je, če stopi kdo v našo hišo, ki mu sicer hočemo izkazati čast, ki pa hiše ne pozna in ne bi mogel sam najti prava vrata. Tedaj mu rečemo n. pr. takole: »Dovolite, da grem naprej in da Vam pokažem pot!« Šele, ko dospemo do dotičnih vrat, mu damo vstopiti kot prvemu.
Kaj pa, če smo bili v tuji hiši in odidemo z dotičnim gospodarjem iz sobe ali hiše? Kdo naj bo prvi? V takem slučaju gre gospodar zadnji ven, ker se ne spodobi, da bi v tuji hiši ali sobi hodili za gospodarjevim hrbtom. Če greste n. pr. po gospoda kaplana, da bi šel z Vami v društveno dvorano ali kamorsibodi, potem ne čakajte, da bo šel on prvi iz svoje sobe, temveč Vi pojdite prvi!
Drugače je, če je bil g. župnik ali g. kaplan pri Vas doma. Ko odhaja, mu ne smete odpirati vrat, ker bi bilo to, kakor da ga odganjate!
1 S prirejanjem malih izprehodov in izletov v prosto naravo.
ROPARSKI POGLAVAR.
(Povest. Po Jos. Eckerskornu. Z dovoljenjem »Missionsdruckerei, Kaldenkirchen, Rhld.«)
(Dalje.)
To je bilo dovolj, da je Nolo poslal tajne policiste, da preiščejo vse mesto in ujamejo Pira. Izvohali so ga v neki nočni krčmi.
Piro je sedel v posebni sobici s tremi ženskami, ki so bile le napol oblečene. Kadili so in pili najboljša vina, izza zaves je prihajala muzika, ki je svirala zunaj v dvorani. Prešerna pijanost je smrdela iz žensk in iz Pira.
Zdajci so se vrata tiho odprla. Neki moški je vstopil, ves zaprašen, kakor da je od daleč prijezdil. Na licu je imel krvavo Hso, ko da prihaja iz bitke. Tajni policist se je tako dobro našemil, da ga je imel Piro za katerega od Risovih roparjev. Vprašal je:
»Kaj bo dobrega, gospod?«
»Ris je zunaj«, je mož zašepetal Piru na uho. »Rad bi nekaj govoril z
vami.«
»Gospodične, prosim, da me za trenutek oprostite!« se je obrnil h gospodičnam.
»Ali je bilo vse dobro?« je vprašal moža.
»Zelo smo zadovoljni«, mu je pomežiknil tajni policist.
»Ljubček, kam tako naglo?« je vprašala ena od žensk.
»Samo za trenutek potrpite! Prijatelj me želi zunaj.«
Muzika je hreščala na moč. Ko je stopil Piro na polmračni hodnik, je začudeno opazil nekaj moških. Njegov spremljevalec pa mu je naglo nastavil pištolo na čelo in dejal:
»Gospod Piro! V imenu zakona — naš ujetnik ste.«
Zašklepetnilo je in že je začutil Piro na rokah hladno železo; uklenjen je bil. Od znotraj je še vedno donela muzika, zaslišal je kihajoče smejanje svojih gospodičen in se šele zavedel:
»Za vraga, kaj naj to pomeni?«
»Naprej!« so ga porinili policisti na cesto.
Znotraj so Pirove ženske zaman čakale; noben natakar ni vedel, kam )e gospod izginil. Preklinjale so, ko so morale drago gostijo same plačati.
Drugi dan je začel sodnik s preiskavo. Ko je Piro videl, da mu ne Pomaga nič, če taji, je ponudil sodnikom cel milijon, če ga izpustijo. Toda v Hermu so bili poštenjaki na sodnem stolu; nič ni omajalo sodnikov.
Vse mesto je bilo veselo, da so prišli glasoviti zločinci v roke pravice. Ko so pripeljali Indijanci srebro, so jih navdušeno pozdravljali. Vlada jim )e dala bogato nagrado; Zagorec in Mojado pa sta svoj del darovala rodbinam onih vojakov, ki so jih roparji ubili.
Pravica še ni umrla.
Tri mesece se je vlekla razprava. Zagrizeni nasprotniki so sicer pisali Po časnikih, da so vse obdolžitve proti Piru le klerikalne laži; da je Piro ^učenik klerikalnih obrekljivcev. Toda sodniki se niso dali zbegati.
Tako je prišel dan sodne razprave. Dvorana je bila natlačena. Pirov advokat je imel težko stališče; saj so ujeti roparji glasno povedali, da je
bil ravno Piro duhovni vodja Risove čete. Ker pa so bili roparji sami obtoženi, je Pirov advokat njihovo pričanje odklonil, češ, da se hočejo z izmišljenimi obdolžitvami proti Piru sodnikom prikupiti.
Najprej so bili obsojeni ti trije roparji. Ker so vse priznali, jih je sodišče obsodilo le na osem let ječe. Zdaj je prišel na vrsto Piro. Lepo oblečen je bil, toda bled ko rjava voda. Obtožil ga je Avelo. Strašno so padale njegove resnične besede.
»Niso klerikalci tisti, ki hujskajo naše ljudstvo; niso klerikalci sovražniki domovine; to pišejo časniki, ki so za te laži plačani. Tu pred nami stoji gospod, ki je igral zločinsko dvojno igro. Na eni strani je bil ugleden advokat, bogataš, ki se je delal za največjega narodnjaka; na drugi strani je bil pokrovitelj najhujše roparske bande! Obtožujem ga! Ne le za zločinski načrt, po katerem bi bila država oropana za velike srebrne zaklade; obtožujem ga za najstrašnejši umor! Pater Jožef je umorjen; tisti, ki je kriv njegove smrti, je pred nami — Piro!«
V sodni dvorani je bil mrtvaški molk. Piro je postal še bolj bled. Njegov advokat se je oglasil.
»Prosim slavno sodišče, da ne dopušča takih obdolžitev, ki niso dokazane!«
»Kaj pravi obtoženec?« je vprašal sodnik.
»Patra Jožefa sploh poznal nisem.«
»Ali torej tajite, da ste bili udeleženi pri umoru?« ga je sodnik ostro povprašal.
»Tajim!«
»Potem prosim priči Džona Zagorca in Mojada.«
Vse v dvorani je stegovalo vratove, da vidi, kaj bo. Zagorec in Mojado sta stala z vso resnobo pred sodniki. Najprej je povedal Zagorec, kar mu je bila pravila Elen, potem še Mojado, kar je vedel od Acene. Obe sta bili priči, ko je Piro v »Hudičevem gnezdu« zasnoval umor patra Jožefa.
»Kje sta Elen in Acena zdaj?«
»V Los Anheles v Severni Ameriki.«
Tedaj se je Pirov zagovornik zakrohotal:
»To je prekrasno, kake priče imajo tožniki; najprej one tri roparje; zdaj še neke ženske, ki so daleč nekje v drugi državi. Predlagam, da slavno sodišče oprosti gospoda Pira v zadevi umora nad patrom Jožefom.«
Zdaj je v dvorani zašumelo. Debela zamorka z objokanimi očmi se je prerivala pred sodnike. Z nepopisno grozo jo je Piro opazil in nagnil glavo obupno na prsa.
»Kaj hočete?« jo je vprašal sodnik.
»Jaz sem Paza; jaz — sem — go — gospodinjila roparjem v »Hudičevem gnezdu«.«
Vse se je zavzelo. Pirov advokat je z očmi vprašal Pira; ta je le še globlje nagnil glavo. Sodnik je prvi hip mislil, da se je zamorki zmešalo. Ko mu je potrdil Džon, da govori Paza resnico, jo je ljubeznivo nagovoril:
»No, če nam imate kaj povedati, nas bo zelo veselilo. Kako pa ste prišli v »Hudičevo gnezdo«?«
»Postavili so me za gospodinjo; takrat še nisem vedela, da so roparji. Pozneje nisem mogla več oditi, ker so mi grozili z nožem. Sicer so me pustili na miru, če sem le dobro skuhala.«
»Ali vam je kaj znano, da je bil kdo umorjen?«
»Da, gospod; ampak jaz nisem mogla nikogar rešiti. Vem samo, da so vlekli svoje žrtve na rob prepada in jih tam zaklali. To mi je pravil Robo.«
»Tako? Ali vam je tudi za patra Jožefa kaj povedal?«
»Tudi. Pa sama sem tudi čula, ko je bil gospod Piro pri nas in sta se z Robom o tem pogovarjala. Gospod Piro je naročil Robu, da naj zakolje patra,«
»Ali poznate gospoda Pira?«
»Seveda; tukaj sedi.«
Še več je povedala Paza na sodnikova vprašanja; njeni odgovori so razkrivali strahote. K sklepu jo je sodnik še vprašal, kaj jo je nagnilo k temu, da je prišla pred sodišče.
»Zdaj služim tu v mestu pri gospodični Blanki. Čula sem, da bo danes gospod Piro obsojen in iz radovednosti sem prišla.« — »Samo radovednost vas je prignala?« — »In ljubezen do Acene. Acena je bila tako dobra. Rekla mi je, da imam tudi jaz dušo in da bom tudi jaz prišla v nebesa.«
Vsi so se smehljali in poslušali zamorko.
»Acena je tudi rekla, da bo Bog gotovo poslal očeta, da jo bo rešil. In da bo ljubi Bog vse zločince kaznoval. Vidite, vse je po resnici povedala. Ko sem slišala, da se Piro tako laže, sem stopila pred vas, da povem resnico.«
Piro je bil obsojen na dvajset let težke ječe.
»Živela pravica!« so zaklicali v dvorani, ko so razglasili sodniki obsodbo nad enim izmed najmogočnejših mož. Ta obsodba je bila hud udarec nasprotnikom Cerkve. Toda pripravljali so maščevanje in kovali še hujše naklepe proti »klerikalcem«.
Zagorec — beži.
Ljudstvo se je razhajalo. Zagorec in Mojado sta se izognila navdušenim pozdravom, ki so veljali njima, sodnikom in Avelu. Napotila sta se po mestu. Po ulici je prikorakala četa vojakov z godbo. Obstala sta in opazovala strumne vojake. Nenadoma pa so se splašili neki konji pred kočijo; ustrašili so se godbe in začeli divjati. Mojado je skočil in jih ujel za uzdo. Gospa, ki je bila v kočiji, je bila najprej vsa prestrašena. Ko se je pomirila, se je hotela rešilcu zahvaliti. Toda — kaj je bilo to? Mojado in Zagorec sta začudeno pogledala, gospa pa je od veselja zavriskala; bila je — gospa Paledra. Zagorec je hotel tudi vzklikniti, toda ni prišel do besede.
»O, hvala večnemu Bogu! Torej sem vas le našla, gospod Zagorec! Vi, vi — hudobni mož! Le kar hitro prisedite! In vaš prijatelj tudi!«
»Gospa —,« je hotel Džon ugovarjati; toda zopet ni prišel do besede. Nič mu ni pomagalo; prisesti je moral.
»Vi, nezvesti! Takrat v Akapulki ste mi ušli. To je bilo grdo. Hotela sem vam še toliko pripovedovati o Blanki. Takrat so bili roparji pri nas. O, vi! Čula sem za vaše junaštvo. Ali ste rešili Elen in Aceno? — Da? — Blanka je zdaj tu! Paza je pri nji za kuharico. Moj Bog, pomislite! Blanka še nima ženina. K nji se peljemo zdaj, seveda! Še lepša je postala! In krasno poje. Občudovali jo boste! O, veste, ona je tudi navdušena za Hrvate. Glejte, smo že tu! Tu je Blankina hiša!«
Zagorec se je potil, tako tesno mu je bilo. Pogledal je v hišo, zagledal na oknišču neko plešasto žensko, ki si je ravno postavljala lasuljo na glavo. Usta so ji bila upadla; gotovo si še zobovja ni vtaknila vanje.
Mar je to »krasna« Blanka? Zagorcu je postajalo slabo. Ko jih je ženska od zgoraj zagledala, je takoj izginila za oknom. Prikazala se je Paza in tlesknila z mastnimi rokami.
»Tako — prosim!« je stopila Paledra z voza; za njo je skočil Zagorec, rekel: prosim — pobral klobuk in v divjem diru tekel nazaj po ulici. Za njim je grmela Paledra, hreščala Paza, zajavknila Blanka. Ko je bil Džon že daleč v neki skriti ulici, je bil že tudi Mojado pri njem. Stopila sta v krčmo na kozarec vina, Mojado pa se je namuznil in dejal:
»To je bilo danes prvič, ko sem videl gospoda, da beži pred sovražnikom« . . .
Ris gre na božjo pot.
Ko je bil Piro razkrinkan in obsojen, so se sovražniki Cerkve potuhnili in utihnili. Toda to je bila le tišina pred novim viharjem. Čeprav so bili mehikanski zakoni itak dovolj protikatoliški — saj so na primer najstrožje prepovedovali službo božjo, prav posebno še romanja —, so hoteli sovražniki Cerkev popolnoma iztrebiti in ubiti.
Tako so v svojem tajnem društvu izvedeli, da imajo katoliki v deželici Kjapas čudežno božjo pot Marijino, imenovano: »pribežališče grešnikov«. Baje da imajo katoliki sredi divjega pragozda prekrasen tempelj, poln zlata in srebra, na oltarju pa Marijo s krono, ki je neprecenljive vrednosti in okrašena z dijamanti, od katerih je vreden vsak po več milijonov. Ta tempelj jim je baje skrivno shajališče in nihče ne ve zanj kakor le najzanesljivejši katoliki.
Tja so poslali Risa samega, da se preobleče kot romar in pomeša med vernike kakor špijon.
Ris je prispel v pusto, gorato deželo Kjapas. Nihče mu ni znal — ali pa ni maral — povedati, kje je slovita božja pot. Taval je po planinah in divjih dolinah. Včasih se je vsedel, zaril obraz v roke in mislil bolne misli. Odkar je videl ono mrtvo ženo v Rio Sonora, ga je tolikokrat obhajalo bridko domotožje. Za materjo ... Za bratom . . . Bog ve, kje in kaj mu je brat!
Čuden glas se mu je oglašal v srcu. Nikoli prej ga ni čul. Ta glas mu je vedno zopet pravil, da je Sodnik nad nami. Da, da! je sodnik . . .
Taval je po trnjevih stezah in včasih začutil, da je zapuščen od Boga in ljudi. O, pač dobro je vedel, da mu niti njegovi roparski tovariši niso več zvesti; na videz se mu še niso uprli; toda odkar se je ponesrečil zadnji napad, so molče priznavali za svojega poglavarja — krvavega Cora.
Cele tedne je že blodil po dolinah in višinah, da bi izvohal glasoviti tempelj katolikov. Nekega dne je prišel pred samotno indijansko kočo; le starka, z imenom Tašira, je bila doma, drugi so bili na lovu. Z ročnim mlinom je drobila turščico, krog vratu pa je nosila rožni venec. Ris se je vsedel, vzel iz žepa molitvenik, ki so mu ga člani protikatoliškega društva preskrbeli, in vzel iz -njega podobico Matere božje. Tašira ga je radovedno gledala. Začel se je med njima razgovor:
»Ali poznaš podobico?« je vprašal Ris. — »Seveda pozna Tašira podobo presvete Device.« — »Ali ve Tašira, kaj sem jaz?« — »Ne.« —
»Jaz sem romar.« — »Svetnik?« — »Ne, ne! Svetnik nisem; toda romal bi rad.«
Tako zvito je začel Ris, ker je vedel, da so Indijanci v Kjapas ne-zaupni. Tašira ga je res po strani gledala in sukala jagode na rožnem vencu.
»Glej, Tašira! Ali ti ugaja ta podobica?« — »Lepa je.« — »Ali bi jo rada?« — »O, zelo rada.« — »Dobila jo boš. Le nekaj mi povej!« — »Kar vprašaj, gospod! Tašira mora dobiti podobico.« — »Ali je tu blizu kaka — cerkev?« — »Tašira tega ne sme povedati.«
»Aha«, si je mislil Ris; »sem že na pravi poti.« Vtaknil je podobico v molitvenik in ga zaprl. Tašira ga je razočarano pogledala in rekla:
»Kaj si storil?« — »Podobico sem hranil. Dal jo bom tistemu, ki mi bo na vprašanje odgovoril.« — »Tašira ti bo odgovorila. Povej, ali si dober katolik?« — »Mar bi drugače imel molitvenik pri sebi?« — »Da, vidim, da si katoliški mož. Ne sme vedeti vsakdo za cerkev. Daj mi podobico in vodila te bom k cerkvi!«
Tašira je prisrčno poljubila podobico Matere božje, odnesla jo v izbo in odšla s tujcem na pot. Pustila je delo in šla dobre štiri ure daleč do cerkvice — vse za podobico, ki ne velja niti pol dinarja . . .
»Ali poznaš Spokornika?« ga je Tašira grede izpraševala in mu pravila o čudnem puščavniku, ki živi blizu cerkve.
Hm, morda je kak papeški špijon, si je mislil Ris.
Po štirih urah sta prišla v dolinico. Od vseh strani so prihajale trume Indijancev in če Ris ne bi bil napravil najpobožnejšega obraza, bogve, kako bi bilo.
»Evo, tam je —«, je obstala Tašira na robu gozda in se pokrižala. Pred njima je stala borna lesena utica . . ,
»To —?!« je zazijal Ris.
»Da, da! Marija ima prav tako revno bivališče kot mi.«
Ris je videl, da je bilo več sto Indijancev pri kapeli; vstopali so in zopet odhajali. Sami Indijanci — edini belec je bil Ris.
Še bolj je zazijal, ko sta s Taširo vstopila v kapelico. Kje je bil sijaj in kras, kje zlato in dijamanti? Risu se je zdelo, kakor da ga je nekdo neusmiljeno imel za norca. Nič drugega ni videl, kakor siromašno sliko Device Marije z Jezuščkom, spodaj pa napis: Pribežališče grešnikov. Zagledal se je v Marijine oči: ali niso bile podobne materinim?
Ris ni molil; ni se mogel načuditi preprosti revščini kapele; niti ni videl grozečih pogledov pobožnih Indijancev, ki jim ni bilo po volji, da v cerkvici po koncu stoji in zijala prodaja. Zdajci pa je od zunaj prodrl jedek krik: »Ris! Ris!« Neki Indijanec ga je spoznal. Z vseh strani so se zbirali možje. Stara divja kri je zavrela v Indijancih: »Ris je onečastil naše svetišče!«
Ris je skočil k oltarju, v rokah mu je zabliščalo bodalo: »Da! Tu je Ris! Kdor se mi približa, bo mrtev!«
Indijanci so privreli, ogorčeni klici so grozili Risu, nenadoma ga je udarila pest, bodalo mu je padlo iz rok, vrgli so ga na tla, zvezali in odvlekli iz kapele.
Hipoma pa je divja množica obstala in utihnila.
»Spokornik!« so šepetali. Visok, suh mož v spokorniški obleki se je bližal.
»Kdo je ta?« je vprašal. — »Ris!« »Špijon je!« »Špijon! Umreti mora!« so vpili razjarjeni Indijanci.
»Ali vas ni sram, da ste ga prijeli tu pred očmi Marije, ki je pribežališče grešnikov? Vsi smo grešniki! Nihče izmed vas nima pravice soditi. V imenu Križanega: dajte mi ujetnika!«
Čudovit vpliv je imel Spokornik na Indijance; molče so mu izročili ujetnika. Razvezal ga je in ga odpeljal. Kdo je mož, ki ima tako moč nad Indijanci? je premišljeval Ris, ko je krotko šel za njim v skaloviti hrib do mračne votline. Strašno dolgo se je zdelo Risu tavanje po votlini; slednjič sta prišla do kraja, kjer je brlela medla svetiljka. Nad njo je bil oltarček s sliko Marijino in z napisom: Pribežališče grešnikov. Ris se je vsedel na kamen, Spokornik pa na kup listja:
»Poznam te, Ris! Vem za dela tvoja in vem, da miru nimaš, ker ga v grehih najti ni mogoče. Ne bom te izpraševal . . . Sam sem hodil podobno pot ko ti. Bil sem duhovnik; toda napuh me je prevzel; še škofu sem odrekel pokorščino in začel preganjati svoje katoliške brate. Vidiš, potem je prišla tudi moja pot v Damask ... Iz smrtne nevarnosti sta me rešila duhovnika, ki sem ju najbolj preganjal; eden od teh je umorjeni pater Jožef. Od njega imam to Marijino sliko in ono doli v kapelici. Škof me je hotel z veseljem zopet sprejeti; toda prosil sem ga, naj mi dovoli, da si s pokoro zopet zaslužim, da bom vreden, zopet stopiti pred oltar božji.«
(Konec prihodnjič.)
STRIC PETER POD VAŠKO LIPO.
Pribinci v Beli Krajini. Oktoberski zvezek je bil prav lep. Bog daj, da se bi z novim letom fantje in dekleta še v večjem številu zbrali in se ne bali žrtev! Potem bo list gotovo lepši in obširnejši. Mladina, glejmo, da si ustvarimo lep list! J. Bahorič. — Š miki a v ž pri Slov. Gradcu. Mirno in trezno živimo v naši samoti. Dekleta so prav pridna pod zastavo Marijino; zahvala gre veleč. g. Treiberju. Tudi Naš dom radi čitamo; upamo, da ga bo z novim letom prihajalo še več. Franc. — Pohorc od Konjic. Jako mi je ugajal članek o radiu. Zakaj pa bi se ne pogovorili v Našem domu o zdravju in domači lekarni, kakor prejšnja leta? Prav ima oni g. župan iz Kranjske, ki pravi, da se ogibljimo alkohola. Gotovo bo sedaj postal Naš dom bolj živahen, ko bodo odložili fantje in dekleta čez zimo poljsko orodje. — Fant iz Vurberga. Preljubi stric Peter, gotovo ste si mislili, da se ne bom več oglasil. Pa ste se močno prevarili; še se me boste naveličali, toliko bom pisal v Naš dom; on je moj prijatelj, njemu hočem vse povedati. Kaj pa ti Ferdinand iz Št. Vida nad Ljubljano, da nočeš več pohvaliti dopisov fanta iz Vurberga? Mnogi želijo spoznati moje ime; pa naj bo, bom povedal, kako me lahko spoznate: Jaz sem fant iz Vurberga, kraja mi najljubšega, kdor spoznati me želi, naj pri men' se oglasi; našel bo me krepkega, zdravega, veselega. Juhuhu! — O ptičih in vražah na Pohorju. Ko slišiš prvič kukavico, moraš z roko v žep in žvenketati z denarjem; kdor to napravi, bo imel vse leto dosti cvenka. Če pa si slučajno brez denarja, ga vse leto ne boš imel. — Lastovke, pravijo, varujejo hišo ognja in strele, poleg pa veljajo kot zanesljivi vremenski preroki: kadar se jamejo nizko spuščati, bo v kratkem dež. — Sove napovedujejo nesrečo, zato so povsod nedobrodošli gostje, ki vzbujajo zle slutnje in nemir. Nikdar pa jih ne smeš oponašati; oponašana bi jih priklicala celo jato, ki ti bi izkljuvale oči. Pripovedujejo, da je neko kvaterno soboto zvečer nek ponočnjak jel oponašati in preklinjati sovo. Na čudo pa so začele vreti z vseh vetrov ter se grozno skovikajoč z nabreklimi kremplji zasajati v njega. Nekaj časa se jih je še otepal, nakar so ga obvladale. Drugo jutro pa so našli od njega samo še kosti. — Čuk napoveduje smrt. Čul sem že tudi, da šteje kaplje Kristusove krvi, vsled česar je v njem nekaj posebnega. —- S šojo (šego) straši kaka mati porednega otroka, češ, če ne boš priden, ti bo izpustila ogenj na glavo, ki ga nosi pod perutmi; zato pa kliče: žge, žge! — Končno ima še netopir svoj pomen in kaprice. Ako slučajno priprhuta v hram, ne lovi
ga! On se ti baje zaplete v lase ter jih polovico izruje, zato je zlasti deklicam prav opasen. Ciril Miklavec. — Gor. Sv. Kungota. Umrl še nisem, ker nisem še nebes zaslužil. Oni dan je prisopihal aeroplan iz Amerike ter plaval nad Gor. Sv. Kungoto. Vsled pregoste megle je notri v enga »vrajnka« (vrana) zadel in si je štango zlomil. Enemu izmed potnikov so naočniki padli na tla in sosedovemu petelinu ravno na nos. Petelin se je tako prestrašil, da je dol z gnoja padel in si je nogo zlomil; toda prikrajni in okrogli zdravnik je bil takoj na licu mesta. F. S., organist. — Ferdinand iz Slavonije. Kje ste linjski fantje in dekleta? Pozdrav fantu iz Vurberga! —
DEKLIŠKE GREDICE.
(Uredila Nežika Činžar, tajnica DZ.)
V 10. številki Našega doma smo čitale odgovor fantom glede moderne noše deklet. Sentjakobčanki, ki poudarja, da bi pač bilo neprimerno, če bi kmečka dekleta hodila ob nedeljah v noši, ki je bila v navadi pred sto leti, temveč da je bolje, da se v noši tudi kmečke punce »modernizirajo«, ji dam deloma prav. Popolnoma pa ovržem njeno trditev kot neutemeljeno, da šivilja vse enako računi, bodisi da je obleka zašita moderno ali ne. Na ta način bi bile šivilje kakor tisti jud, ki prodaja slabo blago po taki ceni kakor dobro. O, poznam več šivilj, ki šivajo moderne in nemoderne obleke, pa imajo tudi moderne in nemoderne cene za svoje delo. — Sploh pa smatram za veliko bolj resno in pametno, ako v Našem domu opustimo vse predbacivanje in zbadanje o moderniziranju obleke, dekliške kakor fantovske. Zadostuje naj beseda: lepo, čedno, priprosto in stanu primerno. — Vzemite zlato srednjo pot in ne bomo se pričkali! V N. d. pa pišite rajši praktične stvari. Kaj če bi se dekleta pomenile nekaj o kuhi, o gospodinjstvu, o vzgoji itd.? Pa na lepo vedenje se ne sme pozabiti! O tem bi pač bilo dobro obširneje raz-motrivati, — In še nekaj! — Če že hočete govoriti o obleki, razmišljamo nekoliko o narodnih nošah, ki bi si jih bilo pač vredno nabaviti za prilike raznih narodnih praznikov, da se povzdigne staroslovenska priprostost. To bi bilo nekaj, o čemer bi naj dekleta dopisovala v N. d.; potem bi bile Dekliške gredice pač s plemenitim zrnjem posejane. Je pa še mnogo, mnogo več, kar bi bilo tudi dobro vzeti v razmotrivanje, pa o tem še morda drugič več. — Kaj mislite drugi? Bi ne bilo bolje tako tudi za Naš dom? — Mirjam. (Prosim, drugič še več. In tudi druge prosijo, kajne, dekleta? Zelo dobro si povedala. Tvoja beseda pač zaleže in vedno v živo zadene. Te že preveč poznamo, zato bodo tudi naša dekleta kar hitro pogruntala, kdo je ta nova Mirjam. No, sicer je pa za ime vseeno; besede so nekaj vredne! Prijazen pozdrav in na svidenje! N.) — Hočanke, Hočani, čujte! Mladenka od Velike Nedelje Vas pozdravlja, čestita Vam, da ste dobili medse g. kaplana Čepina, obenem pa se krega, ker se nič ne oglasite v N. d. — Torej hitro pero v svojo desno roko, da ji vrnete pozdrave in da nam vse poveste, kako kaj živite. — Drugače bomo še mislili, da pisati ne znate. V tem dvomu nas pa nikakor ne smete pustiti. — M. N., Šmarje pri Jelšah. Pa si res pridna, da se vsaj Ti oglašaš v N. d., ko so vsi Vaši Orli in Orlice tako nemarni (ali hitro zamerijo?) in tako trdovratno molčijo. Vaša cerkev pa mora biti sedaj res krasna. Spomni se včasih pred oltarjem še name. Iskren pozdrav! — F. D., Predoslje pri Kranju. Kaj imate tudi pri Vas take fante, da med pridigo in med mašo pred cerkvijo stojijo in govorijo in zijala prodajajo? Grdi taki fantje! Dal Bog, da bi jim beseda č. g. župnika segla v srce in da bi se po njegovi želji ravnali! Pozdravljena! In za drugič spet kaj novega! — Prekmur-čanka. Ti, Tebe bi pa človek skoro za ušesa! Saj tako počasni pa pri uredništvu spet nismo, da bi komaj spomladi priobčili Tvoj dopis. Takoj v prihodnji številki ga najdeš, in sicer celega, kakor si ga napisala. Takrat bo najbrž že sneg, pa se bo tem bolj prijetno za pečjo pogovarjati o lipi in rožah. — Prisrčne pozdrave! Pa malo več zaupanja imej v nas! — Še nekaj! Dekleta, poslušajte! Katera od Vas še ne zna kuhati, pa bi se rada naučila in bi sploh postala rada dobra gospodinja? Vse! — Ja, pa kako? — Če vsaka spravi na leto skupaj nekaj dinarjev — o to bo že šlo! Z nekaj dinarji na leto se nikjer ne naučite gospodinjiti. Mestne gospodinjske šole stanejo po mnogo sto dinarjev na m e s e c I Ve pa bi to šolo imele kar doma. V desetih tednih bi se vse potrebno naučile. Učiteljico bi Vam poslala Prosvetna zveza. Vemo, kako kričeča je potreba naobrazbe v gospodinjstvu pri naših dekletih; zato smo tuhtali in študirali in našli ta način, ki zahteva res neznaten prispevek, da bi bilo tako omogočeno vsem DZ prirediti take dvomesečne, ozir. 10 tedenske gospodinjske tečaje. — Posvetujte se in poročajte o svojem mnenju Prosvetni zvezi v Mariboru. Pa kmalu! Bog živi!
(Urejuje France Modrinjak, bogoslovec, Maribor.)
1. Skrit pregovor.
(Jožef Novak, Banovci.)
Neretva, piskrovez, invalid, Levstik, Celje, ekspozitura, Ljubljana, sorodstvo, duhovitost, bogoslovje. — Po gotovem redu da ena črka iz besede pregovor.
2. Dve črkovnici.
(Josip Hočevar, Grosuplje.)
č n z a m n
j k
t a
d v u č a e a a a
k
r
0 z
1
n
j
e
i
r
n
č
v
d
r
e a n s d v n e z e
m ž t f o a n 1.
3. Čaroben lik.
(France, Središče.) 5	7

4
8

Besede pomenijo: 3—4 orožje, 5—6 bolezen, 7—8 naselbino, 9—10 del sobe. —■ Mesto pik vstavi gotove soglasnike in dobiš od 1—2 slov. revijo (leposloven list).
(Rudeči nageljček.)
vod. žival, posoda; reka, pridelek, del telesa, padavina.
a	a	a	a	a
b	c	d	d	e
e	i	i	i	k
i	i	n	O	O
o	r	r	r	r
r	s	v	v	ž
Po sredi bereš naslov Gregorčičeve pesmi.
4. Paznica.
(Slavko Žličar, Ponikva.)
5. Dve posetnici.
vt	vo | rc ms | pr		eb le	st
je	og jok		ve	ar
ub	ad	to	Žj	ri
iv	is	bo	ak	v h
rč	aš ez		se	cp
im	at da		on	a
ok	va ud		od	s.
(Ivan Hudoklin, Brusnice.)
NIKOLAJ Č. SKRUMČIČ		ROK POJOŠIČ
PONIKVA.		KAMNIK.
Kaj sta moža po poklicu?
6. Spomenik.
(Franc iz Žihlave.)
/>
K T
P K I TO M P M A A O S U N M I O V

I L E A D B T E O I š A KSNASKM U N U I J
• 3. a. 1023. t 9. 7. 1912.
MM
7. Črkovnica.
(Jakob Štrigovski.)
soglasnik,
_F
b
č č d
a a
h
fJ g Ž i\_i j k | k | k l
1
b j b d e e j e h i
7Tk
k k
1 m
P I P ! P
m
3
5
s s
soha,
drevo,
ptič,
voznik,
poleti prijetna, verski list, del hiše,
mesec, vedno vesel mož,
mesto na morju evropska država, gozdno drevo,
u | v | v j v | v | z ž I letalo.
Kaj bereš po sredi?
Rešitve pošljite do 18. novembra. Dva tistih, ki bodo rešili vse uganke pravilno in so naročnino plačali, dobita po žrebu vsak eno Slomškovo sliko; eden tistih pa, ki bodo rešili vsaj 4 uganke pravilno, dobi pod istimi pogoji lepo knjigo.
Rešitev ugank.
Magičen kvadrat: Ivka, vzor, kolo, Aron.
Knjige: Kdor hoče visoko priti, mora trden v glavi biti.
Vprašaj: Jemlji vsako deseto črko, kar pove rimska številka v piki vprašaja. Dobiš: Polje lepo, polje Gosposvetsko, — dežele koroške ti cvet, — kaj pomeni kamen stari v tebi, — svedok iz neznanih nam let? (A. Aškerc.)
Steber: Besede so: Vidra, mirta, sluga, Jožef, Albin, Praga, pasma, kavka, Domen, krogi, Nahum, glosa, birma, dijak, trava. — Družba sv. Mohorja.
Skrit pregovor: Beri od zadaj vsako zadnjo črko iz posamezne besede, dobiš: Vsak je svoje sreče kovač!
Čaša: Vzami prvo črko iz prve navpične vrste črk, nato zadnjo iz zadnje navpične vrste črk itd. Dobiš: Iz čaše piva teče strup, — iz čaše vina vre obup, — iz čaše žganja strast besni, — ob vsaki čaši smrt stoji!
Vremenski prerok: Za dežjem mora solnce priti, za veseljem žalost biti.
Skrivnostni napis: Odbiraj črke, kakor jih prekrižajo črte, dobiš: Silvin Sardenko.
Magičen lik: 0, os, akt, Amor, okopi, ostriž.
Ugankar kramlja.
Jožef Novak. Včasih je Jožef imel več sreče pri reševanju. Izmed poslanih ugank bo nekaj dobrih. Franc iz Ksaverija. Gospodu »Žrebu« sem naznanil Tvoj sklep glede zamere. Mislim, da čaka sedaj na Tvojo zamero. Le glej, da se mu prikupiš in prihodnjič res rešiš vse uganke! Jiirek, pa ne Trapistov. S to boljšo polovico sta res pridna. Le škoda, da mene ni bilo na trgatvi. To bi bilo prijetno! Fotografirala pa bi se tudi rada? Ali pa se ne bojita, da bi Vaju fotografovo »strašilo« s tega sveta spravilo? Javita to in potem Vama preskrbim gospoda, ki Vaju bo gor ali dol »vzel«, kakor bosta pač hotela. Planinski Orel in Joško iz Vojnika. Menda ni tako hudo prizadeta Vajina čast, če se Vama nasvetuje, da bi šla beračit. Berači smo vendar vsi na tem svetu. Zato se potolažita in pomirita ter se za bodoče po-
boljšajta in Bosna bo mirna. Franc Štrukelj. Jeremijado poješ ugankam. Kdo bi mislil, da bodo dijaku uganke iz »N. d.« delale težave. Pri »Vprašaju« pa vsakdo lahko takoj uvidi, da skupine črk, ki se nahajajo v posameznih kvadratih, niso zlogi. Gospodu »Žrebu« pa si se z jeremijado gotovo zameril; glej, da se poboljšaš! Anton Plohl. Kje si pa tovariša pustil? Žalika Kuplen. Potrpljenje je božja mast! Ugank je nekaj dobrih. Hriberski. Stric Peter je dobil, kar mu je bilo namenjeno. — Uganko bom •o priliki popravljeno uporabil. Jožef Mlakar. Pri sestavi ugank bolj pazi. Vaja naredi mojstra! Zato še sestavljaj in pošlji! Orel z Rožne planine. Vsakokrat moraš pripisati imenu za list tudi svoje pravo ime, drugače bodo prihodnjič rešitve romale v koš. Veliko Vas namreč rešuje in vseh imen si človek ne more zapomniti. Slavko Ž 1 i č a r. Nimam kaj oprostiti! Nisi sam zamudnik in to Te naj tolaži in vzpodbuja, da boš prihodnjič še bolj pozen. Uganke so Ti pretežke!? No, bom se pa skušal poboljšati in lažje priobčevati! Tvojo uganko bo pa treba predelati. Tončka iz Poljčan. Da si le bolj zdrava! Sicer pa kmalu končaj z zdravljenjem, ker delo čaka in kliče Tončko od vseh strani. Ali ni tako?!
Kdor želi pismen odgovor, naj priloži znamko.
Kako so reševali ugankarji? (Številke v oklepajih povedo, koliko ugank je posameznik rešil pravilno.) Kristina Mačkošek, Sv. Jedert (6); Ponikva: Slavko Žličar (4); Jakob Podgoršek (4); Orel z Rožne planine (8); Francka, Sp. Krapje (9); Jožef Mlakar, Srednja vas (5); Franc Sodja, Boh. Bistrica (5); Micika Nunčič, Šmarje pri Jelšah (3); Franc Ambrož, Zg. Kašelj (9); Hriberski (5); Anton Zajc, Mokronog (9); Žalika Kuplen, Maribor (2); Anton Plohl, Sv. Barbara v H. (6); France, Središče (9); Joško iz Vojnika (5); Franc Štrukelj, Št. Vid nad Ljubljano (5); Planinski Orel, Vojnik (5); Martin Sluga, Kurja vas (9); Jiirek, pa ne Trapistov (8); Franc iz Ksaverija (7); Jožef Novak, Banovci (7); Franc Pignar in Jaka Čeh, Juršinci (1).
Nagrado so dobili: Franc Ambrož, Zg. Kašelj; Martin Sluga, Kurja vas; Kristina Mačkošek, Sv. Jedert nad Laškim.
DROBIŽ.
Iz siromaštva do moči in slave. V Združenih državah Severne Amerike se bodo v kratkem vršile volitve za predsednika. Saj se Slovenci še spominjamo WiIsona, ki je bil predsednik S. Amerike. Njegova beseda je odločila svetovno vojno. Biti predsednik Severne Amerike, pomeni: biti mogočni poglavar in vladar najmogočnejše države. Dva kandidata se borita zdaj za to mesto: Huver in Smith. Smith je veren katolik. Zanimiva je njegova življenjska pot. Rodil se je v najsiromašnejšem delu New Yorka (1. 1873). Oče mu je bil ubog kočijaž. Kot otrok se je pajdašil z delavci po cesti; z osmimi leti si je moral svoj kruh že sam služiti: prodajal je časnike po cesti. Poleg tega je hodil še do 12. leta v katoliško osnovno šolo. Z 12. leti je moral delati že tudi za bolno mater, ker je oče umrl. Od štirih zjutraj do osmih zvečer je prodajal ribe in zaslužil 15 dolarjev na teden. Sedem let je opravljal to delo in vsako soboto ves zaslužek izročal materi. Med delavci se je naučil politizirati; s svojo bistro glavo je uspel, da so mu dali službo pri politični stranki. S 30. letom je bil poslanec in je zaslovel kot znamenit govornik. Oženil se je s hčerko malega trgovca in živel z ohilno družino skromno življenje; drugega zaslužka ni imel kot poslansko plačo 2500 dolarjev na leto. Toda njegova pot je šla vedno višje. Leta 1919 je bil izvoljen za predsednika njujorške države in na tem visokem mestu nikoli ni pozabil svojih nekdanjih tovarišev: delavcev in siromakov. Smith je ljubljenec ameriških delavcev. Zdaj stoji pred najvišjim mestom, ki ga more Amerikance doseči: postati predsednik ogromne države. Če bo izvoljen on, bo prvi predsednik, ki je katolik. Naši Slovenci v Ameriki bodo glasovali za njega.
Previden kmet. V hrvaškem Zagorju je živel kmetič, ki je vložil 2000 dinarjev v banko. Čez leto dni je prišel zopet v banko in zahteval svoj denar. Ko so mu ga izplačali z obrestmi vred, je pa rekel: »Le vzemite nazaj! Jaz sem se prišel le prepričat, če mi ga ta čas niste zapravili!« In je zadovoljen nad svojo previdnostjo šel zopet domov.
To je res nerodno! Pri neki cerkvi je bil cerkovnik malo pokaran, da ni prav točen, se je pa malo jezen odrezal: »Pa poglejte, gospod, kako je! Če ne zvonim, vsi slišijo. Če pa zvonim, pa nobeden ne sliši! Prosim, da to enkrat ljudem poveste!«
Dober odgovor. Učitelj: Zakaj sili kri v glavo, če se na glavo postavim, ne sili pa v noge, če na njih stojim?« — Učenec: »Zato, ker vaše noge niso tako prazne kot glava!«
Flisova Trezika 10, Gradišnik Ivan 8, Kriver Justika 8, Šibane Anion 12, Švent Jakob
11,	Lipičnik Jožef 12, Arlič Karol 12, Lampret Mihael 6, Dražnik Ana 16. — Sv. Florjan v Doliču: Grušovnik Henrik 10, Fiihrer Albin 12, Denovnik Karol 3, Jevnišek Franc
12,	Pogladič Franc 12, Pajcnk Ivan 12. — Sv. Ema: Grobin Cecilija 10, Užmah Valentin 9, Plemenitaš Franc 6. — Sv. Florjan ob Boču: Tramšek Jožef 10, Tramšek Josip 9, Kunstek Anton 12. Drofenik Franc 12, Plavčak Jožef 6. — Fram: Trglavčnik Franc 6, Visočnik Ivan 9, Koren Jožef 12, Capi Peter 20, Konc Uršula 12, Černe Ferdinand 12, Koren Henrik 20, Meglič Roza 10, Rob Terezija 12, Greif Josip 12, Vauhnik Frančiška 3, Bauman Franc 12, Preložnik Ludovik 12, Plečko Ivan 12, Žagavec Fran 12. — Sv. Frančišek v Sav. dol.: Ugovšek Janez 10, Kat. prosvetno društvo 12, Janža Avgust 12, Grudnik Jože 10, Trbovšek Marija 12, Prosvetno društvo 12, Grudnik Anton 20, Atelšek Fr. 12, Vogrinec Ivan 12, Zajc Mici 12. — Frankolovo: Jamnišek Marija 20, Potočnik Franc 12, Skaza Kristina 12, Medved Alojzija 4, Okrožnik Janez 9, Hrovat Marija 12, Vračko Vincenc 12, Peci Andrej 5. — Galicija: Jezernik Franjo 12, Ograjenšek Marija 12, Žer-donar Jurij 6, Arnšek Martin 12, Cokan Mihael 10, Vasle Jožef 12, Vasle Mihael 10. Vaš Justina 10, Zupanc Adolf 12, Baloh Marija 12, Kos Lovro 12, Rudi Martin 12, Sta-mol Ana 12.50, Rezman Ivan 12, Ograjenšak Melhior 10, Šupcrger Zvonko 6. — Go-milsko: Mežnar Antonija 10, Korun Zofka 5, Kok Lukas 12, Kolar Marija 20 — Gornji-grad: Potočnik Ivana 6, Golob Marija 10, Lichtenegger Antonija 10, Kat. prosvetno društvo 12, Miklavc Marija 12, Kolenc Jakob 6, Remšak Jožef 6, Remšak Eliza 4, Pirc Kristina 12, Bukovec Antonija 12. — Gornja Sv. Kungota: Smolnik Filip 10, Seljak Filip 12, Germ Alojz 6, Kager Franc 6, Ferk Ivana 12, Šeneker Pij 9, Pajtler Lizika 20, Herič Fric 6. — Goiovlje: Juteršek Vinko 15, Lusker Alojzija 12, Vetrih Miha 3. — Griže: Korent Lucija 12, Poteko Mici 15. — Hajdina: Ogrinc Miha 12, Sagadin Roza 12, Bakelšek Ivan 6, Hranilnica in posojilnica 16, Skuhala Franc 12, Kozoderc Marija 12, Aiier Matilda 12, Petrovič Alojz 6, Ambrož Ivan 6, Brenkovič Ivanka 12. — Št. Ilj pri Velenju: Tepeš Francka 6, Hrusti Maks 12, Goršek Terezija 20, Jezernik Rafael 12, Košan Jurij 12, Hriberšek Marija 10, Klančnik Ivan 12, Ograjenšek Franc 12, Glušič Anton 12, Glušič Ivan 12, Štajner Marija 3, Ježovnik Martin 12, Dolinšek Liza 12, Kolar Andrej 12, — Št. Ilj pod Turjakom: Osonkar Ivan 12, Šauperl Ivan 6, Kaplanija 12, Toršak Ivan 12, Čas Bernard 6, Špegel Vinko 12, Mencinger Anton 6, Pirtovšek Ivan 12, Krevkar Franc 20, Korošec Jožef 6, Tovšak Konrad 12, Širnik Anton 12, Potočnik Franc 12. — Šl. Ilj v Slov. gor.: Likavec Leopold 12, Žunko Marija 12, Ferk Mihael 12, Šrok Julijana 12, Kebrič Jurij 10, Grofič Janez 12, Hanc Betka 12, Draš Franjo 12, Šunko Dominik 3, Kogej Rado 20, Gornik Alojz 12, Pešl Janez 12, Mesarič Franjo 12, Lekše Franc 12, Lešnik Ivan 6, Lorenčič Alojz 12, Kepnik Jože 6, Černko Ivan 12, Čemcrnik Ivan 12. — Sv. Jakob v Slov. gor.: Golob Alojzija 12, Črnko Franc 9, Vake Stanislav 6, Dolajš Marija 3, Galunič Genovefa 12, Lorber Ferdo 12, Koren Marija 12, Bračko Emica 6, Šauperl Iganc 6, Kraner Marija 12, Stiftar Konrad 10, Rubin Jožefa 6, Rajter Henrik 12. Gornik Dominik !2, Dužič Albin 6, Drozg Ivanka 6, Potrč Rudolf 9, Očkerl Terezija 13, Zelenik Franjo 12, Breznik Rozika 12, Berlič Regina 9, Breg Franc 6. — Št. Janž na Dravskem polju: Domine Janez 6, Rehak Janez 12, Sagadin Valentin 12. Fingušt Jakob 12, Potočnik Franc 6, Weis Marija 12, Trs Ivan 12, Sagadin Alojz 12, Babič Janez 12, Greif Franc 10, Avguštin Marija 12, Tement Franc 3, Pesek Lovro 12, Pesek Marija 12, Toplak Janez 12, Pesek Anton 12, Klasinc Ivan 12. —Št. Janž na Vinski gori: Zajc Ludvik 10. Malgaj Marija 12, Kroflič Fanika 6, Jovan Martin 6, Krajnik Vinko 12, Kroflič Neža 12, Jurko Justina 12, Rednak Terezija 6, Bokalič Uršula 6, Weis Matej 12, Štraus Anton 12. — Jarenina: Štraus Julijana 6, F'ras Terezija 6, Karnet Franc 6, Pukl Franc 6, Emeršič Stanko 3, Poš Anastazija 12, Lorber Ivan 12, Šef Marija 6, Kramberger Marija 12, Lešer Marija 9, Stranjšek Angela 12, Šketa Josip 12, Šauperl Avgust 9, Kat. prosvetno društvo 20, Kurnik Franc 9, Kronvogel Jožef 12, Kokol) Janez 12, Sinič Marija 10, Rojko Marija 10, Deučman Alojz 6, Toplak Janez 3, Špari Franc 12, Rotman Jožef 6, Drozg Ivan 10, Šabcder Alojz 12, Križe Anton 12, Teršavec Franc 12, Gselman Alojz 12. — Sv. Jernej pri Ločah: Cvahte Cecilija 12, Vehovar Miha 12, Strmšek Ivanka 12, Klinc Alojz 12, Čonč Miha 12, Furman Marija 12, Marguč Martin 12, Žnidcr Janez 12, Petelinšek Ant. 10. — Št. Jošt na Kozjaku: Sešel Mart. 12, Jablanšck C. 12, Špegel Marko 6.
Izšel je 2. zvezek »Dekliškega odra« s tremi igrami Matka Krevha: »Pastorka«, dra-nia v 5 dej.; »Sestri«, božična slika, in »Živela telovadba«, veseloigra v 1 dej. Dekleta, naročajte pri Orliški zvezi v Ljubljani, Ljudski dom. Cena 12 Din; pri 10 izvodih 2 zastonj!
Sirite in kupujte Slomškovo sliko 1 “2L4l
FRANC STRUPI V CELJU
Vam priporoča svojo
zelo bogato zalogo steklene ter porcelanaste posode, svetiljk, le-pih okvirov, ogledal, raznovrstnih
Prevzema vsakršna steklarska dela
Najsolidnejše cene in točna postrežba
M Nadrobno J J • • Na debelo • •
i min ii' t iin'i	i-itt muftkunriftfl
Zdravilišče Rogaška Slatino
Najlepše in najbolj moderno urejeno zdravilišče kraljevine SHS.
Svetovnoznani zdravilni vrelci:
„TEMPEE" ..STVRIA^ „DONAT"
Zdravljenje vseh želodčnih in črevesnih bolezni, bolezni srca, ledvic in jeter.
Sezona: MAJ — SEPTEMBER.
Cene zmerne. — V pred- in posezoni znaten popust. Koncertira vojaška godba. — Radio. — Največja udobnost. — Prometne zveze ugodne. — Zahtevajte prospekte 1
Ravnateljstvo zdravilišča Rogaška Slatina
Izdaja za Prosvetno zvezo v Mariboru dr. Josip Hohnjec. — Urejuje prof. dr. Fran Sušnik. Predstavnik Tiskarne sv. Cirila v Mariboru: Albin Hrovatin. — Vsi v Mariboru.