študentski iist
Ljubljana, 11. maja 1966
Letnik XVI.
Številka 24
tribuna
DEMONSTRACIJE? KJE PA, PIJANCI!
V nedeljo, na 1. maj, namesto prvomajske parade, so bile v škofji Loki demonstracije: demonstranti so na stavbi Skupščine škofja Loka razbili 22 šip, tablo z napisom občine in z brunom, (kot v srednjem veku) vlomili vrata.
Kaj so hoteli? Kdo jih je organiziral? Od kod so prišli? Koliko jih je bilo?
Ne vem, koliko jih je bilo: nekateri trdijo, da 300 ali 500, srečal pa sem nekoga, ki je bil poleg in je prisegal, da jih je bilo 5000. Privabili so jih plakati, na katerih je bilo izpisano (poleg astalega) geslo: Vabi vas pravica! Kaj je vsebovala ta skrivnostna be-seda, ki je vzburkala kri v žilah in dvignila ljudi? Iz česa je zrasla zahteva po pravici, če vemo, da se po-rodi samo v situaciji, ki jo občutimo kot krivično?
Hiša v Godešiču je porušena. Razrahljana je do temeljev. Verjetno je porušenega in razrahljanega še marsikaj, ne le na Godešiču in v škofji Loki: razrah-ljanega prav do dna, do temeljev, do tam, kjer se skri-va edina resnica v celotni zadevi. Tista resnica, ki je med nami ni več, ki se od nas oddaljuje tem bolj, čim bolj se ji poskušamo približati: skriva se v »raz-ličnih pogledih na dogodek«, skriva se v misli, da »ima vsaka stran svoj lastni prav«, skriva se v zako-nih, pod določbe in odločbe, ki so mrtve, brez duše, brezosebne kakor noži: z njimi lahko režemo kruh ali glave. Ali pa glave! Hotel sem poiskati tiste misli in tiste besede, ki bi jih lahko zapisal zadevi ob rob kot Resnico; zapisal z zavestjo objektivnosti. Toda vse, kar sem našel, so bili komentarji, ki se med se-boj tako razlikujejo, da drug drugega prikazujejo kot neresnico, kot laž.
Sekretar ObKZKS, Polde Kejžar: izmišljena in lažna je izjava v Delu, da sem razburjeno množico demonstrantov pomirjeval z obljubo, da bo nasled-nja občinska seja na Godešiču. Tak sklep lahko izgla-su.ie le skupščina in resnično ne vem, kje se je do nje prikopal novinar.
Demonstracija je bila vnaprej organizirana, ven-dar je organizatorjem ušla iz rok, ker so bili vsi odras-li ljudje pijani. Zato se organizatorji niso pokazali in je odpadel temeljni del — čitanje političnih resolu-cij. Vendar mislim, da rušitev hiše na Godešiču ni te-meljni vzrok tem nemirom: to je le dobrodošel pri-mer, ob katerem se izživlja skupina ljudi, ki je v naši demokratični ureditvi doživela političen polom, pa da-nes poskuša ribariti v kalnem. Nasprotje je staro in se uteleša v dveh prestižnih interesnih grupah.
Novo je to nasprotje toliko, ker gre za ljudi, ki so v teh prestižih nekdaj služili le kot kovačeve kle-šče, ki pa so se navzele teh metod in danes samostoj-no delujejo. Cilj je v tem, da se dosežejo določene pq-litične koncesije. Ker gre za podtikanja in celo izsi-ljevanja, smatram, da vse to spada v področje kazen-skega pregona. Sicer pa bo to staro nasprotje razum-Ijivo le tistim, ki poznajo strukturo družbe podrob-neje. Grupi se v škofji Loki na kratko označujeta kot »kavčičevci« in »kobalovci«. Kot največje povzroči-telje nemirov pa smatram Kalana, Malenška, Konšta-tina. Vendar hočem poudariti, da se objektivno ne da ugotoviti, kdo od prisotnih je prišel z »določenim na-menom« in kdo je le »firbcal«
Hiša, ki so jo pokazali na TV takoj za (porušeno) gradnjo, je moja. Zgrajena je z rednim lokacijskim in gradbenim dovoljenjem (v okviru šestih gradenj) in dograjena že leta 1963.
Vendar je nato prišlo do pravne pomote pri re-publiškem inšpektoratu, ki je razsodil, da vseh šest hiš stoji na parceli, pripravljeni za gradnjo ceste II. reda škofja Loka—žiri, kar pa je nemogoče. Sodnik je zamenjal dve parceli. Za nadaljnja pojasnila se obrnite na republiškega inšpektorja. Ko bo zadeva pojasnjena, pa bom tudi na TV zahteval pojasnilo.
Predsednik občinske skupščine škofja Loka, Mi-lan Osovnikar: Velik del odgovornosti za nemire v škofji Loki (v tem času sem bil odsoten, ker sem bil z vso družino na obisku v Italiji) nosi tisk, ki je pisal izredno neobjektivno in umetno ustvarjal psihozo, ta pa je potem lahko rodila iz sebe 20 do 30 kriča-čev, ki so dejanski povzročitelji vseh nemirov. Orga-nizatorji so ljudje, ki so že večkrat prišli navzkriž z zakonom in družbo, torej ljudje dvomljivih moralnih in človeških kvalitet. Zato ocenjujem, da to nikakor ni
bil polemičen protest, temveč le nemiri, ki so izvi-rali predvsem od nekaterih posameznikov (v škofji Loki ni grup!), nezadovoljnežev, ki bi oponirali vsaki oblasti nasploh in vse dotlej, dokler bi je ne dobiii v svoje roke in krojili pravico po svojih postavah. Ve-čina ljudi je prijavljenih in bodo kaznovani. Je pa za-nimivo, da je prihajalo tudi do povezave z nekaterimi ljudmi, ki so v NOB odigrali izrazito negativno vlogo. (op.p.bili pri belogardistih). Kot voditelje nemirov bi označil tovariše Malenška, in Kosmačina.
Poudariti moram, da so neresnične trditve, da je v škofji Loki večje število črnih gradenj in da so med njimi celo nekateri vodilni uslužbenci: sekretar ObK ZKS je gradil z vso dokumentacijo, prav tako direktor Transturista, (op. p. tov. Dol.jak), kot tudi direktor LIP češnjice (tov. šter Janez) in tržni inspek-tor (tov. Jeras). Vse poslovanje je pregledal in odobril republiški inšpektor za gradbene zadeve. Zadeve so čiste, vse nasprotne trditve ali namigovanja pa lažna. Odločba o rušenju je stvar Oddelka za gospodarstvo in se mene in Skupščine prav nič ne tiče: to bi rad poudaril zlasti še zato, ker sem v zadnjih dneh (in nočeh) prejel celo vrsto protestnih in grozilnih pi-sem, v katerih je napovedano »klanje in pobijanje«! Izjave o nasilju nad prisotnimi v času rušenja so pre-napete (naseda jim tudi tisk), saj je bila, kolikor vem, gumijevka uporabljena samo v dveh primerih in še to v samoobrambi. Vesti, ki se širijo po škofji Loki in verjetno tudi drugod so torej povsem zlagane. Sem odločno proti pisanju, katerega primer je članek tov. Fornezzija in bom proti njemu (prav tako kot grad-beni inšpektor V. Veselinovič) sprožil sodni postopek.
Komandir postaje Ljudske milice tovariš Volčina: Nisem kompetenten dajati nobonih izjav. Obrnite se na Republiški sekretariat TNZ!
Solastnik porušene gradnje, tovariš Porenta: Za-kaj vsi novinarji samo obljublj ite, da boste napisali vse po resnici, pa tega nikdar ne storite? Kdo od vas je upal zapisati, da je bilo pri rušenju prisotnih več kot 50 in ne 20 miličnikov in cia je stal poln avtobus miličnikov pripravljen na Trati? Kdo od vas je upal zanikati laži, da smo minerje ipodjetja Tehnik op. p.) pri drugem poskusu rušenja pričakali s krampi in se-kirami in jih nagnali? Zakaj ne poveste, da delavci iz
(nadaljevanje na 8. strani)
OSTI TEDNA
AU RES ,,KONEC ZAČETKA"?
Izdajo ljubim, ne trpim pa izdajalcev.
(Napoleon Bonaparte)
Verjetno nas tov. Stražiščar ne bo razumel, če mu povemo, da je prešibak, da bi s svojim sestavkom v »Tribuni«, ki mu je nadel umetel-no modificirani naslov »Konec za-četka«, zaključil prepomembno do-gajanje: družbeno reformo, sredi katere smo se znašli hkrati z go-spodarsko. O tem nas prepriča nje-govo pisanje, spričo katerega nam postane jasno, da se ne zaveda, da je prav družbena reforma tista, ki bo »pometla« v zdravstvu s pedia-tričnimi privatnimi praksami, mo-drimi in belimi kuvertami, samo voljo posameznikov, cehovskim in-terpretiranjem Hipokratove prise-ge, nesrečnimi incidenti na klinikah vsled zanikrnosti vodilnih kadrov, z monopolizmom, poltronstvom in karierizmorn, z ostanki razrednega sovražnika, ki se skriva v naših vr-stah. Z ostanki tistega razrednega sovražnika, pred katerim nas je po svaril tov. Tito na zadnjem plenu-mu v svojem govoru, katerega pa tov. Stražiščar očitno ni poslušal, niti prečital. Sicer ne bi mogel na pisati kaj podobnega kot je.
Tov. Stražiščarju ne bo zadoščal načelni odgovor, ker ga verjetno ne bi dojel. Postregli mu bomo s kon kretnimi dokazi, celo zelo konkret-nimi. S tem bomo ustregli tudi jav-nosti, našim študentom, ki žele zve-deti resnico, pa čeprav je še tako ostra in boleea.
Vrnimo se za nekaj let nazaj!
Dolga leta (vse od 1. 1940) so vladale na inštitutu, kjer je deJal doc. dr. Kresnik v preskromnih pogojih, izjemne razmere zaradi brezmejne predstojnikove samovo-lje, ki se ni izogibala najbolj ne moralnih sredstev. Primitivna obli ka samovolje se je celo razraščala zaradi potuhe, ki so jo dajali pred-stojniku razni fakuitetni funkcio-narji. Samovolja in z njo povezana posebna oblika izkoriščanja, tepta nja osnovnih človekovili pravic, pravice do samoupravljanja, je bil reden pojav na Inštitutu. Oporo za svoje samovoljne ukrepe je našel predstojnik vselej v svojih ožjih rojakih in celo sorodnikih, ki jih je nastavljal na Inštitutu brez pred-pisane izobrazbe. Posamezniki (ver-jetno pametnejši!), zdravniki, labo-ranti in drugi, so zapuščalj inštitut, redki — med njimi doc. dr. Kres nik — so vstrajali in se skušali upirati predstojnikovi samovolji. Dan za dnem so poslušali osebne žalitve, težke psovke, bili so izpo-stavljeni osebnim napadom in fi zičnim grožnjam, sramotenju os-novnega človeškega dostojanstva. Dan za dnem so morali poshzšati predstojnikove izpade politične ne-strpnosti in blatenja ne samo ko-munistov, ampak celo naših naj višjih političnih osebnosti. Večiiia se proti takim nesocialističnim raz-meram ni upala postaviti v bran, po-sameznikom pa je »prekipelo«. Eni so potožili o svojili težavah v Os novni organizaciji ZK, ki je obso-dila predstojnikov način kot »do kraja nehuman in nedostojen pro-fesorja, ... kot gazenja osnovnih ustavnih principov«. Poglejmo si konkretno zapisnik OO ZK z dne 13. 7. 1964 (povzemamo dobesedno iz diskusije): »... jaz sem bila špion, denunciant... Rekel mi je, da bom obvisela na prvem drevesu, ko se bo to spremenilo. Rekel mi je, da smo vsi komunisti razbojni ki, tatovi in krirninalci, s ... vred! Prosim! Rekel mi je za ..., da je ... Direktno v nos mi jje rekel, da iz njegovega žepa denar kradem ...« Pa še mnogo podobnega_berem v zapisniku.
Drugi uslužbenci so izbrali dru-gačno (in verjetno pravilnejšo) pot, poslužili so se pritožbe. Med njimi tudi doc. dr. Kresnik.
Pred nami ležita dva od časa po rumenela lista papirja: pritožba doc. dr. Kresnika dekanatu medi-cinske fakultete zoper predstojni kove postopke, poslana v vednost Sekretariatoma za zdravstvo in vi-soko šolstvo SRS. V vednost višjim forumom iz previdnosti, da pritož-ba ne bi »šla v predal«. Doc. dr. Kresnik je poznal »metode dela« te-
danjega dekana prof. dr. J. M. In se ni zmotil! Ko je dobil tedanji dekan od imenovanih forumov za-gotovilo, naj ukrepa po svoji uvi-devnosti, sploh ni »ukrepal«, pri-tožba pa je »šla v predal«. Po na čelu: čez sedem let vse prav pride. Najsi je proti tistemu, na katerega se pritožba nanaša, ali qa — proti pritožniku.
Ko so pred nekaj leti fakultet-ni »velmožje« odkrili, da imajo v svoji sredini »enfant terrible-a« — doc. dr. Kresnika, ki jim ne da, da bi fakulteta »prespala« reformo študija, ki hoče uvesti na fakulte-ti »bogokletno« samoupravljanje in tako »razbiti fakulteto«, ki išče in najde prave krivce za raztres ra-dioaktivncga materiala na onkološ kem inštitutu, skratka človeka, ki sproti razgalja razne nepravilnosti, ki bi jih sicer uspeli brez njega pri-kriti, so sklenili, da ga »umakne-jo« s fakultete. Potrebno je bilo najti argumente proti njemu — to-da tu so nastale težave! Aktiven družbeno političen delavec, komu-nist, dober pedagog, odličen stro-kovnjak, doktor znanosti, prizade-ven znanstveno raziskovalen dela-vec, avtor obširne bibliografije in učbenika, odličen mentor številnih uspelih in nagrajenih znanstveno-raziskovalnih tem študentov, pri-ljubljen pri študentih kot dober predavatelj in objektiven izpraše-valec, redno habilitiran in voljen fakultetni učitelj in ne nazadnje ce-lo — soliden družinski oče. Kako mu priti do živega?
Iz zagate jih reši »domiselnost« tedanjega dekana prof. dr. J. M. Iz predala izvleče porumenele liste papirja: pritožbo doc. dr. Kresnika, ji nadene ime »denunciacija« in »(pseudo) argument« je tu. Sedaj si sledijo dogodki s telegrafsko br-zino. »Denunciacijo« izročj OO ZK (skoraj leto dni po prejemu!). Po-skus politične diskvalifikacije in izključitve iz ZK na osnovi Kres nikove pritožbe kot »denunciacije« (po logiki: kdor je politično diskva-lificiran. ne more biti fakultetni učitelj!). Poskus propade. Kontrol na komisija ZKS celo oceni Kres-nikovo pritožbo kot edino pravilno ravnanje. Kaj pa sedaj? Fakultetni »velmožje« staknejo glave in skle-nejo: iakuitete ne obligira presoja in sklepi najvišjih političnih foru-mov, fakulteta lahko ukrepa samo voljno. »Velmožje« si vzamejo čas, »velmožje« iščejo kuloarsko podporo navzgor, pa celo pri lju-deh iz zamejstva. Pritožba ostane »denunciacija«. »Denunciacija« pa je argument proti reelekciji. In Kresnik je v postopku za reelekci-jo. Stvar se zatakne. Pritožbo zoper odklonitev pri reelekciji rešuje fa-kultetni svet, sestavljen pretežno iz zunanjih članov in študentov. Preti nevamost objektivnega reševanja. Poskus proglasitve nepristojnosti fakuJtetnega sveta. Poskus propade. Pritožbi se ugodi. Potvarjanje za-pisnikov in sklepov sej, potvarja-nje glasovalnih rezultatov. Pred-vsem pa čakanje, eno leto, dve leti, da poteče tnandat staremu fakul-tetnem svetu. »Velmožje« imajo čas, čas je njihov zaveznik. Čakajo, zbirajo podpise, zbirajo izjave pro-ti Kresniku. Sestava novega fakul-tetnega sveta je ugodnejša: v fakul-tetnem svetu glasujejo na drugi stopnji isti ljudje kot na prvi stop-nji. Glasujejo sami proti svoji iz-ločitvi, (ki jo določa zakon), gla-sujejo profci Kresniku, glasujejo soglasno. Vedno glasujejo soglas-no, sumljivo soglasno. V prvi fazi: suspenz, v drugi fazi: na cesto z njim! Dnigo fazo napoveduje ne-prikrito prof. dr. Ravnikarjeva v poročilu »posebne« komisije, kateri načeluje: Kresnika je potrebno umakniti! Zakaj zahteva to prav prof. dr. Ravpikarjeva, z onkološ-kega inštituta, kjer je prišlo pred leti do raztrosa radioaktivnega ma-teriala?
Vrnimo sek »denunciaciji«. Tov. Stražiščar jo imenuje pismo. No-ben pa je ne imenuje pritožba, to kar tudi resnično je. Kazenski za-konik namreč določa stroge sankcije zoper uradne osebe v zvezi kršitve praviee do pritožbe. Torej ne sme biti pritožba, ampak »pismo«, »de-nunciacija«. Oglejmo si jo pobliže. Doc. dr. Kresnik se pritožuje v njej zaradi samovoljnih postopkov pred-stojnika, zaradi težav okrog proste-ga mikroskopiranja študentov pred izpitom, zaradi pomanjkljivih higi-ensko tehničnih zaščitnih ukrepov. Prikaže za primer nekaj osebnih izpadov predstojnika nasproti svo-jim uslužbencem. Nekaj osebnih napadov z grobimi psovkami in fi-zičnimj grožnjami. Izpadov politič-ne nestrpnosti, zmerjanja komuni
stov. Torej nič takega, o čemer ne bi govorili v OO ZK tudi drugi us-lužbenci — komunisti. Predstojni-kovo obnašanje doc. dr. Kresnika vznemirja, zato izraža v svoji pri-tožbi bojazen, da povsem popustijo prištevnostne zavore predstojnika. Tu se doc. dr. Kresnik moti: mne-nja smo, da kdor sramoti in blati naše najvišje politično vodstvo in žali kumuniste, temu so prištev nostne zavore dejansko že povsem popustiie in sodi ali na zatožno klop aii pa na zdravljenje. V Kres-nikovem poskusu, da najde za predstojnikovo obnašanje medicin-sko razlago, pa vidimo zgolj huma-no in dobronamerno iskanje opra-vičila za takšno predstojnikovo po-četje, ki naj bi ga pojasnjevala vi-soka starost. Manjka torej bistve-no obeležje denunciacije. Ali je morda pritožba vsaj žaljiva? Tudi ne. Resnica ne more biti žaljiva, lahko je samo ostra. Ostra in bo-leča.
Po »logičnem« sklepanju tov. Stražiščarja so bile žaljive tudi ob-tožnice niirnberškega procesa — žaijive  za obtožence.
Zakaj pa ne omenja tov. Straži ščar v svojem sestavku »mnenja« predstojnika v zvezi z Kresnikovo reelekcijo? Mnenja, k\ bi ga lahko povzeli z enim samimi stavkom: Kresnik je delomrznež, pa še nekaj podtakiijenih »dobesednih« izjav. Mnenja, ki mu manjka akademska raven (blago povedano). Mnenja, ki je bolj spričevalo ocenjujočega kot pa ocenjenega.
Glede odprtega pisma Kresnika predsedniku Kadrovske komisije pa bi zastavili tov. Stražiščarju na-siednje vprašanje: ali niso bili »zla-ti časi« v sužnjeposestniški dobi, ko je lahko gospodar svojega sužnja ludi udiI, ce se mu je zahotelo? Ali ne bi kazalo pustiti predstojni-ku vsaj še to prednost, da mu je dovoljeno enostransko sramotenje svojiii »podrejenih« (ne da bi se ti smeli pritoževati, zlasti ne v jav-nosti)? Ali razlikuje tov. Stražiščar sramotenje od pritožbe, kritike?
Fakulteta ni bila podvržena v Borbi sramotenju in obrekovanju, pač pa je Borba le kritizirala neza-komte ln neakademske postopke fakultetnega vodstva. Navajanje re-sničnih dejstev nj obrekovanje, pa če so ta še tako nečastna. Tako vsaj pravijo pravniki
Tov. Stražiščar nas nehote spo-minja na noja, ki vtakne glavo v pesek, pa rmsii, da ga ne vidijo. Kam je pripeljala fakulteto »no-jevska politika«, lahko vidimo na vsakem Koraku. Res je zrasia fa-kulteta v težavah, le da so bili za te težave v dobršnem delu krivi že od njene ustanovitve prav isti in enaki Ijudje, ki ji delajo težave tu-di danes. Res nam ni vseeno, kak-šna je takulteta, vemo pa tudi, da ne bo pridobila na časti in ugledu samo s prikrivanjem nepravUno-sti in nezdravim kadrovanjem fa-kultetnih "učiteljev po kriterijih po-slušnosti, da bi na drugi strani od-ganjala strokovnjake in doktorje znanosti, o katerih sploh ne vodi evidence(!!) Tov. Stražiščar, ni do-volj vtikati glavo v pesek!
In »potvorba« v Borbi? Mne-nje fakultetnega odbora združenja medicincev o doc. dr. Kresniku: »Kot pedagog je torej vsestran-s k o na mestu in si takih predava-teljev lahko samo želimo«. Kaj je tukaj potvorjenega tov. Stražiščar?
Ne Kresnik, pač pa zakonito do-ločilo je izločevalo na drugi stopnji ljudi iz postopka, ker so odločali in glasovali že na prvi stopnji. Pa so vkljub temu »glasovali«, tako proti svoji izločitvi kot proti Kres-niku, seveda nezakonito.
Kaj lahko misli doc. dr. Kres-nik o časti in poštenju ljudi, kj da-jejo proti njemu izjave za njego-vim hrbtom, je jasno, pa čeprav ne govore vse izjave proti njemu. če pa pomislimo, da so med njimi tudi taki, ki so mu bili do nedav-na »prijatelji«, sodelavci, učenci, ki pa so ga zapustili, ko je prišel v »škripce«, potem nas Kresnik ne-hote spominja (naj nam ne zame-ri!) na potapljajočo se ladjo. Prve jo zapuste — podgane.
Oglejmo si te »izjave«, nekate-re so zanimive. Izjavi iz zamenj-stva, od katerih so si fakultetni »velmožje« največ obetali in ju je poskušal izzvati dekan osebno v škodo Kresnilm, sta razočarali: napisani sta pošteno. Nič slabega o Kresniku. Nasprotno: dr, C. B. piše, da je odšel z Inštituta, ker je prišel s predstojnikom »navz-križ« zaradi laboratorija, kaf pa je  slednji obrnil na  osebno stran
in tako se ni smatral več vezanega na inštitut. Dr. L. P. poveličuje si-cer strokovnost predstojnika. ne piše ,pa nič slabega o Kresniku. Kako tudi , saj sta si še po od hodu z Inštituta prijateljsko dopi sovala. Nobeden od njiju pa ni za-pustil   Inštituta   zaradi    Kresnika!
So pa tudi take izjave: dr. D. T. se pritožuje, da ga doc. dr. Kresnik ovira, da bi postal konkurent v borbi za mesto predstojnika(!). O »akademski ravni« ostaiili izjav ni potreben komentar. Pisane so po naročilu. V nekih najdemo slavospe-ve predstojniku, v dnigih pa pove ličujejo piscj celo sami sebe.
Pred nekaj leti je imenoval Re-publiški sindikat znanstvenih de lavcev sindikabio komisijo z zadol-žitvijo, da poišče vzroke, kj so do vedli do težkega incidenta na onko loškem inštitutu: do raztrosa radio-aktivnega materiala. Predsednik te komisije je bil doc. dr. Kresnik. Komisija je poiskala krivce, dekon-taminacijo pa je tnorala izvesti po-sebna ekipa strokovnjakov iz Vbi če. Odgovornost za organizacijo dela na Inštitutu je takrat deUla prof. dr. Ravnikarjeva. Ali meni tov. Stražiščar, da je zgolj slučaj, da je ista oseba čez nekaj let kot predsednik »posebne komisije« zah-tevala za vsako ceno »umaknitev« doc. dr. Kresnika s faknltete? Na-čin, kako naj se to izvede, pa je označila kot »obrobne stvari: ad ministrativno tehniko in pravno hiromantiko« (hiromantika: vede-ževanje iz roke! o. p). Ali želi mor-da tov. Stražiščar zaradi tega še razpravljati o objektivnosti?
Pa še o izjavi »študentke« medi cine, tovarišice K. (sicer laborant ke na inštitutu). Potem, ko ji je fakulteta dala (»namensko«) mi lijonsko posojilo na račun osebnih prejemkov ostalih uslužbencev in-štituta, se je »aspirantka« za zdrav-nico izrazila med drugim v svoji (naročeni) izjavi dobesedno tako: » ... nakar sem mu (dr. A.-u, op. p.) odvrnila, da je on že itak nekam zlezel. da ga niti sedem porodničar jev ne bi ven izvleklo«. Ali je doc. dr. Kresnik pogrešil, ko je označil to bsjavo kot vulgarno? Mislimo, da je: izrazil se je preblago. Mi bi jo označili kot debilno (izjavo namreč). Tov. K. je že nekaj let (!) »študentka« I. letnika medicine. za-trjuje pa o sebi, da je absolvent kemije(?). Zato si v »akademsko raven« njene izjave ne drznemo dvomiti. Zlasti še, ker so se je z veseljem poslužili fakiiltetni »vele-možje« v osebnem obračunu z doc. dr. ^iresnikom.
Ali meni tov. Stražiščar, da je tudi to zgolj slučaj, da je predstoj nik interne klinike »prenesel« dom-nevno Kresnikovo izjavo »o fiziolo-ški prednosti in možnosti sekcije nekaterih ljudi« prav zatem, ko mu je doc. dr. Kresnik tovariško pokazal zapisniško izjavo svojcev na tej kliniki umrle pacientke, ki vsebuje obtožbo za malomarno or-ganizacijo   bolniške   nege?
Zakaj ni pisal tov. Stražiščar ra-je o tem, pa še o zadnjih dogodkih na stomatologiji...
Tov. Stražiščar je bil v dDemi. Dvomimo. Menimo, da ljudem nje gove vrste odločitev ni težka. Ali je botrovalo njegovi odločitvi dej-stvo, da ima pred seboj še izpite pri večini tistih, ki so zaiiiteresira-ni na obračunu z doc. dr. Kresni-kom, ali pa želja, da ohrani svetle tradicije svojih in sebi enakih, ne vemo. Morda oboje.
Gotovo pa je, da je napisal s svojim dejanjem in svojim sestav-kom karakteristiko sebi in sebi enakim.
Pa še vprašanje tov. Stražiščar-ju: zakaj si je izbral za eksamina-torja iz patologije prav »nemo-raineža« Kresnika? Pa še pohitel je z izpitom, ko je videl, da ga »žaga jo«! Saj bi lahko polagal izpita iz patologije pri »moralnejšem« prof. dr. H. Vsaj izpit iz splošne patolo-gije, ki jo je pri prof. dr. H. tudi poslušal! Zakaj je tako »nerodno« izkoristil ugodnost proste izbire eksaminatorja in polagal oba iz-pita iz patologije pri »nosilcu ta-kih kvalitet, vsled katerih ne more biti docent«? Veseli smo, da niso ostali študenti takšni, bili bi pa ze-lo veseli, če bi se tov. Stražiščar zavedal, kaj mislijo in govorijo o njegovem dejanju njegavi kolegi, ki so zavzeli jasno stališče na javni tribuni dne 9. 3. 1966, pa na sestan ku FO dne 16. 3. 1966, pa še drugod.
Tovrstni značaji so iskani — vsaj na medicinski fakulteti, ker so redki. Tov Straži5?iriu pa še pouk-Judeževi groši pečejo ...
J.2.
TEZE
^pendije in posojila za šolanje se-stavijajo enoten sistem materialne pomo-či dijakom ln študentom.
Z dajanjem štipendij in posojil za šo-lanje se, v skladu s potrebami in možno-stmi družbene skupnosti, pospešuje izo-braževanje strokovnih, umetniških in ra-ziskovalnih kadrov.
A.  ŠTIPENDIJE
1.   Stipendije  se  dajejo  za  šolanje  na fakultetah,   umetjiiških   akademijah,   viso-kih   in  višjih  šolah   ter   na  šolah  druge stopnje.
štipendije se lahko dajejo tudi za stro-kovno in znanstveno izpopolnjevanje.
2.   Posameznik   sme   dobiti   eno   samo štipendijo, ki jo lahko daje en ali spora-zumno več dajalcev.
3.   Pogoje za   podelitev   in   prejemanje štipendije določi dajalec štipendije v skla-du  z  določbami  tega zakona. Podrobneje urejajo  to  pravilniki  o  podeljevanju  šti-pendij.
4.  štipendije lahko dajejo družbeno-po-litične skupnosti, delovne in druge  orga-nizacije, skladi za štipendije, skladi za po-sojila za šolanje in društva.
štipendije lahko dajejo tudi republiški upravni organi (Alternativa: Ta stavek se črta).
o Sredstva za štipendije zagotavljajo družbeno-politične skupnosti v svojih pro-računih in skladih, delovne in druge or-ganizacije, skladi za financiranje izobra-ževanja in društva pa v svojih finančnih načrtih.
6. štipendije se dajejo samo na podla-gi  javnega razpisa.
7    Stipendije za redno šolanje izplaču-je v  mesečnih zneskih šola, na kateri je štipendist vpisan.
8    Razpis štipendij mora vsebovati vr-sto šole, stroko ali usmeritev študija, za katero   dajo   štipendijo,   višino   štipendije in za koliko časa se daje, obveznosti šti-pendista in druge pogoje, ki so pomembni za razpis.
9   Organi za izvedbo razpisa in izbiro štipendistov koL tudi za odločanje o ugo-voru   se   določip   s   predpisom   obcinske skupščine oziroma s splošndm aktom de-lovne ali druge organizacije, ki ftaje štipen-dijo.
Ce je ustanovljen sklad za štipendijo, opravlja naloge organov po prejšnjem od-stavku upravni odbor sklada.
če podeljuje štipendije republiški upravru organ, odloča o izvedbi razpisa in izbiri štipendistov komisija, ki jo imenuje predstojnik tega organa. (Alternativa: V skladu z alternativo v 2. odstavku 4. točke se ta stavek črta.)
10. Pri izbiri kandidatov je organ, ki odloča o podelitvi štipendij, neodvisen, dolžan pa je izbrati med tdstimi prosilci, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, in pri tem upoštevati prioriteto na podlagi učne-ga uspeha, pri enakem učnem uspehu pa tudi materialni položaj prosilca.
Po izbiri kandidatov je dajalec štipen-dije dolžan omogočiti prosilcu vpogled v dokumentacijo, na podlagi katere se je odločil za podelitev štipendije.
11 Prosiiec štipendije, ki meni, da je bil prizadet njegov pravni interes, lahko vloži ugovor zoper izbiro štipendista, če misli, da razpis ni bil opravljen po pred-pisanem   postopku,  ali   da  izbrani  kandi-
TRIBUNO UREJAJO: FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), NADEŽDA ČAČINO VIC, SPOMENKA HRIBAR, RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-NI UREDNIK), VILIBALD NO VAK (SEKRETAR), MILAN PIN-TAR, FRANCI PIVEC, DIMI-TRIJ RUPEL, VLADIMIR VID-MAR.
TRIBUNA   -   IZDAJA   UO   ZSJ
—   UREDNISTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      -TELEPON    21-280    -    TEKOCI RAČUN     503-608-72     -     LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV    (TISOC   STARIH    DINAR-JEV)    —    POSAMEZEN   IZVOD 40   PAR    (40    STARIH    DINAR-JEV) — ROKOPISOV IN FOTO GRAFIJ   NE   VRACAMO   -   TI-SKA   ČP    DELO,    LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1. TELEFON 23-522
—   POŠTNINA PLACANA V GO-
roviNi.
PREDPIS O ŠTIPENDUAH IN POSOJILIH ZA ŠOLANJE
dat ne izpolnjuje z zakonom in razpisom določenih pogojev.
O ugovoru odloča organ v smislu do-ločb iz 9. točke teh tez.
Odločitev o ugovoru je dokončna.
12.    Dajalec    štipendije    in    štipendist skleneta pismeno pogodbo o štipendiji, ki se sme samo pismeno spremenitd ali do-polniti.
13.   V pogodbi o štipendiji morajo biti določbe o vrsti šole, stroki oziroma usme-ritvi  študija,  za katero  se  daje štipendi-ja, o višini, trajanju in načinu izplačeva-nja štipendije, o učnem uspehu, ki je po-goj   za  prejemanje  štipendije,  o  odvisno-sti višine štipendije od študijskih uspehov (stimulativni   del   štaperidije)   in   življenj-skih  stroškov  (valorizacija),  o  načinu in oblikah   medsebojnega   sodelovanja  ter  o pravicah in dolžnostih, ki izvirajo iz take-ga sodelovanja.
14.   Dajalca štipendij morajo poslati po en izvod pogodbe o štipendiji šoli, na ka-teri se štipendist šola.
15.   S pogodbo lahko štipendist prevza-me obveznost, da se bo po končanem šo-lanju  za   določen   čas  zaposlil   na   delov-nem  mestu,  ki  ga  določi  dajalec  štipen-dije.
Ta čas ne sme biti daljši od časa, v katerem je štdpendist dobival štipendijo. (Alternativa: Ta stavek se črta.)
če štipendist prevzame obveznost iz pr-vega odstavka te točke, mora biti v pogod-bi določen rok, v katerem je dajalec šti-pendije dolžan po končanem študiju skle-niti s štipendistom delovno razmerje.
16.    Dajalec   štipendije   sme   v   smislu prejšnje točke določita samo tako zaposli-tev, ki ustreza strokovni izobrazbi štipen-dista.
17.   Dajalci štipendij morajo spremljati šolanje svojih   štipendistov,   da   bi   lahko pravilno urejali svoj odnos do njih.
18.  S pogodbo še lahko določi, da mora štipendist  vrniti  zneske,  ki  jih  je  prejel kot  štipendijo,  če  ne  izpolni   pogojev,  s katerimi mu je bila štipendija podeljena, razen v primerih, ko ga je pri tem ovira-la daljša bolezen, in v drugih opravičenih primerih.
19.   Če   dajalec   štipendije   ugotovi,   da štipendist zanemarja šolanje, lahko začas-no ustavi izpiačevanje štipendije tudi med šolskim letom.
20.   Štipendist se odveže vseh pogodbe-nih obveznosti, če dajalec štipendije eno-stransko razdre pogodbo, ali če ne izpolni s pogodbo prevzetih obveznosti.
21.   Sole morajo voditi evidenco štipen-distov.
22.   Delovna  ali  druga  organizacija  ne sme   zaposliti   štipendista   brez   sporazu-ma z dajalcem štipendije.
B. POSOJILA ZA ŠOLANJE
1.   Posojila se dajejo za šolanje na fa-kultetah,   umetniških   akademijah,   visokih in višjih šolah ter na šolah druge stopnje.
Posojila se lahko dajejo tudi za stro-kovno in znanstveno izpopolnjevanje.
Prednost pri dodeljevanju posojil ima-jo redni dijaki in redni študenti.
2.  Posojila za šoianje dajejo praadloma posojilni   skladi   (v   nadaljnjem   besedilu: skladi).
3.    SR   Slovenija   ustanovi    republiški sklad, ki daje posojila za šolanje na viso-košolskih zavodih. Sklad je pravna oseba.
4.   Sklade   lahko  ustanovijo  tudi  obči-ne, delovne in druge organizacije, skupno sti izobraževanja in društva.
5.   S   sredstvi  sklada  upravlja   upravni odbor.
6.   Statut,   finančni   načrt   in   zaključni račun sklada potrjuje ustanovitelj sklada.
7.   Družbeno-politične   skupnosti,  delov-ne in druge organizacije ter društva lah-ko dajejo posojila tudi,   ne   da   bi  za  to ustanovile poseben  sklad,  pri  tem pa se lahko  poslužujejo  skladov  drugih  organi-zacij in v ta namen prispevajo svoja sred-stva.
8.   Posojila podeljujejo na podlagi jav-nega razpisa.
9.   Razpis   mora   obsegati:   število   raz-pisanih posojil, vrsto šole, stroko ali usme-ritev študija, višino posojil ter pogoje za podelitev, vračanje in odpis posojil.
10.  O razpisu in podelitvi posojil odlo-ča upravni odbor sklada, oziroma organ, določen z aktonj o ustanovitvi skiaaa.
V primeru, da posojilo ne dajejo pre-ko sklada, odloča o razpisu in podelitvi posojil tisti organ, ki bi bil po tem zako-nu pristojen za odločanje o podelitvi šti-pendij.
11.   Organ, ki odloča o podelitvi poso-jil, je dolžan izbrati med tistimi prosilci, ki  izpolnjujejo  predpisane  pogoje,  in  pri tem upoštevati prioriteto na podlagi učne-ga uspeha, pri enakem učnem uspehu pa tudi materialni položaj prositaa.
Po izbiri kandidatov je dajalec posoji-la dolžan omogočiti prosilcu vpogled v do-kumentacijo, na podlagi katere se je odlo-čil za podelitev posojila.
12.  Posojila za šolanje so brezobrestna, razen če ni s tem zakonom drugače do-ločeno.
13.   Posojila  za  šolanje  smejo  uporab-ljati   izključno   v   namene,   za   katere   so bila podeljena.
14.   Jemalcu   posojila   lahko,   glede   na njegov  študijski  uspeh,  trajanje in vrsto študija,  posojilo  delno  ali  v  celoti  odpi-šejo.
15.   Za  podelitev  posojila  je  potrebno poroštvo fizične ali pravne osebe.
16.  O najemu posojila se sklene pisme-na pogodba.
S pogodbo se določi šola oziroma vrsta študija, višina posojila in čas, za katerega se podeljuje, pogoji, s katerimi se poso-jilo daje, način izplačevanja, rok in način vračila, oblike poroštva in pogoji za odpis posojila.
17.   V  primeru,  da  posojilojemalec  ne izpolnjuje več pogojev določenih s pogod-bo,   in   zaradi   tega   preneha   izplačevanje posojila, lahko zaračuna največ 5 odstot-kov  obresti  od  izplačanega  zneska  poso-jila.
Enake obresti lahko zaračuna tudi za zamujene obroke vračil.
18.   V primeru smrti jemalca posojila, ali   če   ta   postane   trajno   nesposoben  za študij in za delo, posojila ni treba vrniti.
19.  Posojila rednim dijakom in rednim študentom izplačuje šola, na kateri je je-malec posojila vpisan.
20.   Šole morajo voditi evidenco jemal-cev posojila.
Republiški sekretariat za prosveto in kulturo.
Primerneje kot subjektivno komentira-fci obvezno priobčene teze, je navesti osnovna stališča študentske organizacije ljubljanskih visokošolskih zavodov, for-mulirana v resoluciji jesenske študentske skupščine o socialnem in materialnem po-ložaju študentov, ki predstavlja zaključni dokument demokratičnih razprav na tri-bunah, v tisku in v vodstvih zveze. Ta stališča, s katerimi je bila javnost ob svo-jem času seznanjena, so za študentska razpravljanja o predioženih tezah obveza, ki jo je potrebno afirmirati, morda pa tudi zavreči Tribuna bo z okroglo mizo v eni prihodnjih številk doprinesla svoj konkreten delež k izoblikovanju predpisa, ki je za nas temeljnega značaja, saj re-šuje življenjska vprašanja v istem tre-nutku, ko daje osnovne instrumente za smotrno načrtovanje kadrovske politike — najobčutljivejše sfere gospodarskega gi-banja. Izhodiščno vprašanje okrogle mize bo konfrontacija (in morda vskladitev) za-htev resolucije s predlaganimi tezami za republiški predpis.
Gre za naslednja študentska stališča iz resolucije:
Materialni položaj in kvaliteta izobra-ževanja sta občutljivi merili zrelosti naše družbe in njenega vodstva. Izobraževanje je namreč eno najbočutljivejših območij družbenega dogajanja.
Študij je družbeno potrebno delo, za razvoj sleherne družbe nujno potrebno. Zato naj dobi ustrezno priznanje — to priznanje pa naj bo prav ustrezna štipen-dija, kajti študij oziroma vzgoja kadrov posebno v našem družbenem sistemu ni privatna stvar posameznika, temveč mo-ra biti skrb naše celotne družbe. Zato je potrebno zagotoviti študij vsem perspek-tivnim kadrom s štipendijo.
Kakšna naj bo štipendija?
Kriti mora vsaj minimalne življenjske stroške. Samo po sebi je umevno, da se mora višina štipendij prilagajati porastu življenjskih stroškov, ali kar bi bilo še dosledneje — pDrastu osebnih dohodkov zaposlenih.
Štipendija naj bo:
1.' investicija v kadre;
2.  eno izmed sredstev za reševanje so-cialnoekonomskega položaja;
3.  spodbuda za študij.
štipendija mora torej zadostiti vsem trem navedenim postavkam. 'Oa pa bo to mogoče, mora biti štipendija:
1.   podeljena  le  sposobnim  in  potreb-nim;
2.  sestavljena mora biti iz dveh delov:
a)   stalni del (za določitev tega dela je merodajen    socialno    ekonomski    položaj študenta in nivo življenjskih stroškov);
b)   gibljivi del,   ki   upošteva   študijski uspeh.
Za uspešno izvajanje vsega tega pa je pogoj, da štipendije podeljujejo na naj-bolj demokratičen način. Najmanj, kar lahko zahtevamo, je to, da razpisovalec štipendije omogoči vpogled v celotno do-kumentacijo, ki je služila kot osnova pri podeljevanju štipendij, vsem kandidatom, ki so se prijavili na razpis. Razpis naj bo objavljen tako, da se bodo z njim sezna-nili vsi zamteresirani.
Tudi kadre, za katere gospodarske or-ganizacije neposredno ne kažejo zanima-nja, so pa za usklajen družbeni razvoj nujno potrebni (šolstvo, zdravstvo itd.); na^j štipendirajo ustrezni zavodi in ustano-ve sami, ustanovitelji pa so jim za to dolž-ni zagotoviti potrebna sredstva.
Kateri koli sistem štipendiranja bo uspešno deloval le tedaj, če bodo vsi štd-
penditorji podeljevali štipendije po enot-nih okvirnih kriterijih.
Pri vsem tem naglašamo, da vse nave-deno ne velja zgolj za študij na visoko-šolskih zavodih, temveč v skladu z nave-denimi tezami za celoten proces izobra-ževanja. 2elimo torej (ponovno poudarja-mo), da bi pričeli ta vprašanja reševati že ob koncu obveznega šolanja.
Ustrezno vsemu navedenemu študentje zahtevamo od skupščine SRS:
1.   da  čimprej   z   ustreznimi   regiilativi uredi sistem štipendiranja. Regulativi naj obsegajo med drugim tudi enotne in ob-vezne kriterije, ki   naj   bodo   v   skladu  s prejšnjimi izvajanji. Gre za:
—kriterije za določanje višine štipen-dije;
—  kriterije v zvezi z javnim in demo-kratičnim podeljevanjem;
—   avtomatično prilagajanje  višine  štt pendije življenjskim stroškom. To na po dlagi predlogov za to pristojnih služb oz> roma organov.
2.   Od   ustreznih   družbenih   in   sarao upravnih organov zahtevamo, da kontrol» rajo uspešnost izvajanja teh načel.
3.  Zahtevamo, da se odredd široke prfe stojnosti ustreznim organom (šolske obl* sti,   poklicne   posvetovalnice   in   podobne družbene službe)  v pogledu skrbi 2sa n»-darjene dijake   in   učence   v   srednjih   M. nižjih šolah. Ta zahteva je postavljena z namenom, da se onemogoči vpliv slabega materialnega  stanja sposobnih   otfoik   na odločitve o njihovem nadaljnjem izobraž©" vanju. Tem institucijam je treba podeliti primerno vlogo pri podeljevanju štipesndii
4.  Objektivira naj se vrednotenje kval> fikacij pri razpisanih delovnih mestih.
5.   Zahtevamo  učinkovito  kontrolo  štt pendiranja. Skupščina SRS naj s predpi-som obveže  vse štipenditorje, da urejajo finančne posle s štipendisti izključno pr©-ko fakultetne administracije.
Neodgovorno pred družbo in kasnejši-mi generacijami pa bi bilo, če ne bi tudl v sedanji situaciji ustrezno i&repali. Na podlagi lzkušenj in večmesečnih razprav študentje zahtevamo od skupščine SRS, da potrdi in s predpisi uveljavi tudi sistera posojil z odpisi z nalogo, da reši trenu*-no  pereči   materialni  problem  študento^.
Posojilom z odpisom se očita, da ne vzpostavljajo vezi študija s prakso. Toda posojila z odpisom so najtesneje vezana na študij. študij pa je tisti, v okviru ka-terega je možno delovni odnos s prakso realizirati. S tem se pred visoko šolstvo postavlja neizogibna zahteva po angažira-nem študiju (spomladanska resolucija štu-dentske skupščine). To pa je tisto, kar študentje od univerze moramo pričako-vati.
Zahtevamo, da se pri preciziranju po sojil z odpisi upoštevajo naslednja naša stališča:
1.   Sredstva naj  se formirajo iz  banč-nih virov in proračuna.
2.  Posojila z odpisi naj bodo takšna, da bo odpis odličnim študentom 100-odstoten, prav  dobrim   75-odstoten,   dobrim   50-od-stoten in zadostnim 30-odstoten.
3.   Višina  posojila  je  določena  s  pav-prečnimi življenjskimi  stroški,  od  katere so odbiti siceršnji redni dohodki. Ta viši-na se določa vsako leto znova.
4.   Za najem posojila je potrebno jam-stvo.   Le-tega  lahko  v  posebnih  socialnih razmerah daje tudi regresni sklad, lahko pa tudi družbene in gospodarske organiza-cije.
5.  Posojilo je možno najeti za^študij na vseh jugoslovanskih  visokih  šolah  ter  za študij,  specializacijo  ali  prakso  na  tujih univerzah in znanstveno raziskovalnih in-štitucijah.
6.   Sklad  brezobrestnih posojil je  teri-torialno omejen na Slovenijo in je za na-jem potrebno predložiti tudi izkaz o stal-nem bivališču.
7.  Odpis posojil se izvaja preko poseb-nega regresnega sklada, v katerega se ste-kajo sredstva na osnovi predpisov o finan-siranju izobraževanja.
8.  Nosilec regresnega sklada naj bo re-publiški   sekretaliat   za   kulturo   in   pro sveto.
9.   Kot korektiv socialne neizenačenosti naj se v okviru regresnega sklada formi-ra dopolnilni sistem odpisovanja, katerega bi bili deležni tisti jemalci posojil, ki bi jih  dolg,  nastal  z najemom  posojila,  po-stavil   po ^diplomi   v   diskriminiran   polo-žaj. O   takih   primerih   naj   individualno odloča posebna komisija.
10.   Rok odplačevanja kredita je 15 let in prične teči dve leti po diplomi  (voja-ščina in staž).
11.   V  primeru  neupravičenega  odhoda dipomanta  v  tujino   se  pri  odplačevanju posojila   ne   upoštevajo   nikakršni   odpisi. O   upravičenosti   odhodov   v   tujino   izda svoje mnenje republiški zavod za zaposlo-vanje.
študentje smo na univerzi zato, da se usposobimo za razbijanje samozadovolj-nosti, zaostalosti proizvodnje in da vloži-mo svoje sile v družbeni napredek. Če na tej poti odstopimo, ali če nam je ta pot onemogočena, je nemogoč in onemogočen tudi družbeni napredek.
Zahtevamo, da se naša stališča in sta-lišča te resolucije upoštevajo pri forrriu-liranju vseh predpisov s področja izobra-ževanja. V primeru, da naša stališča ne bodo upoštevana, odrekamo svoje soglas-je s kakršnim koli projektom finansira-nja študija.
TIGER
V tej Shisgallovi igri je mesto, na kate-rem njen protagonist kategorično označi vse tiste, ki podrejajo svoje življenje ustaljenim normativam, nenehno obnavljajočemu se kro-gu vsakodnevnih determinant (prav tistemu krogu, kot ga je opisal Camus v Sisifovem mi-tu) *za ovce, za čredo blejajočih ovc. Pri tem seveda ni dvoma, da je ta svet nenehne repro-dukcije danega, vseskoz normalen svet, svet, ki mu vlada smisel; človek ima torej svoj bivanj-ski smisel takrat, ko je ovca, se pravi inertna stvar in svet smisla je svet ljudi — ovc, iner-tnih stvari. Pa saj normalno tudi ni nič druge-ga kot nekaj čisto pojmovnega, zavest vsemo-gočnega subjekta, ki je predmet sam sebi, in Svet, ki temel.ji na tem svobodno lebdečem raciu, je objektivna zakonitost, ki opravičuje človeka, v tem ko ga determinira na pojem. Zdaj se prikaže drugost racionaliziranega sve-ta: človek je izenačen z vlogo in torej v situ-aciji večne sedanjosti, totalno svoboden, izgub-ljen v iracionalnosti svojega obstoja, da se mu postavlja svet nasproti kot slep avtomatizem. Smisel se je nenadoma sprevrgel v nesmisel, zakonitost v golo samovoljo. Družba je ab-strakcija, v kateri se potrjuje posameznik kot čista egoiteta, in zato vsak hip konkretnost sa-mozadostnega subjekta, ki negira človeka v splošnost. Clovek ne živi drugega kot nasilje in lastni ego, znotraj svoje opredeljenosti iz-gublja vsako zavezanost in ostaja zato v sve-tu, kjer ni nobene resnice več in torej tudi ni raožna nobena odločitev, sredi čistega volun-tarizma. Prebiti oklep svoje samozadostnosti postaja akt, ki nastopa v svetu normalnosti kot nerazumno nasilje: v humanistični druž-bi ljudi ovc, ki absolutizira smrt kot svoj te-melj, se pojavlja človeškost v ubijanju. Odtu-jeni posameznik se sredi večne sedanjosti koncentrira v utelešenju temelja svoje deter-miniranosti — usodno je samo še bivanje, ki je intenzivno usmerjeno proti niču, se pravi bivanje kot dosledno samonegiranje; tu se se-danjost vzpostavlja kot zveza preteklosti in prihodnosti in s tem odgovornost. človek je blisk iz temnih oblakov — je v tem, ko se čuti — kot goreč stenj, uničujoča strast, gola akcija, ki požira samo sebe; svojo človeškogt in integracijo dosega — v krvništvu kot sa-momoru — v ekstatičnem samouničevanju, nenasitnemu goltanju zemlje.
Shisgallov junak je »tiger«, torej uteleše-nje te absolutne relativnosti, da dosega kot polaščevalec svojo zavezanost sredi mejne si-tuacije, v trenutku popolne ogrozitve svojega eksistenčnega obstoja: edina človekova prist-nost je »mala zver, ki jo čuti v sebi«. Njegovo bivališče je postelja kot celica večne osamlje-nosti sredi sveta, ki se je pogreznil v temo. Ta svet pa je obenem svet čiste presvetljenpsti (svet smisla in normalnosti), v katerem obsta-ja kot gola funkcija poštnega uslužbenca, to-rej kot nekaj čisto pojmovnega — »ljudje po-stajajo drug drugemu enaki« in gospodinja, ki ji je plačal najemnino, ga »ni več spoznala«. Krik žrtve, ki jo je tiger ugrabil sredi tega pred-metnega sveta — sveta teme in presvetljenosti — je edino, kar pričuje človeka. In edini odnos,
v katerem prihaja človek sredi svoje popolne opredeljenosti kot popolne svobode — golega voluntarizma — do sebe, je odnos predmete-nja, znieevanja — ubijanja in seksus, odnos čistega sadizma in mazohizma. človek z veli-ko zaeetnico kot čista pojmovnost odkriva svojo človeškost skoz zničevanje, ko postane živa stvar — in »tiger« kriči Ijudem: »Bodi-te manj kot ste, zato, da boste to, kar ste« — skozi izničevanje kot doživljanju praznine se osamljeni jaz enoti in odkriva — »odkrivati sebe« se pravi postati »tiger« — telo niča — zato Shisgallov junak izpove »odkrivanje se-be« kot svojo temeljno resnico in zavezanost. Biti »tiger« — telo niča — je človekova te-meljna svoboda in zato osnova vsega človeške-ga — človek je v doživljanju niča... Ta pa-radoksna koncentracija osamljenega jaza, ki se odkrije v ekstazi, ko se negira na stvar — stopi v svet, ko se loči od njega — je konec človeškosti, človeškega stapljanja s svetom — integracije in komunikacije in zato začetek, brez katerega ju ne bi bilo. Je ogenj sam — h kateremu stremijo tudi drevesa — in iz nje-ga žari človeškost in tragika vseh Shakespea-rovih kraljev, ki od prvega do zadnjega po neogibnem zakonu zgodovine (sveta smisla) izgorevajo v njem, da padejo v nič — kajti v votli kroni, ki smrtno čelo kralja obkroša, ima svoj dvor Smrt. Ko krvnik v ubijanju ubit postane žrtev in ubita žrtev krvnik, napoči trenutek tesnobe... a zničen v nič se olovek odpira svetu, ki teče skozenj. Komunikacija se vzpostavi, ko se od sebe stremeči človek zniči v nie v zničenju sveta: v izvenzgodovinskosti, ki vstane na pragu zničenega Jaza in prežive-te ter,nobe neobstojnosti. Ta skok v tveganje prisoten v negotovosti korakov razuma, ki se hoče dotipati do vedenja jaza, je vera, da si, kot vernost niču, varni meri. Tako tudi »ti-ger« v zničenju žrtve postane žrtev, da prebi-jeta ječo opredeljenosti in svobode, ko živita drug drugega — se pravi družita v tisti čudež-ni razsežnosti, ko se spreminja beseda v telo in telo v besedo, da sta v resnici, ki nima ime-na; v skupnem učenju španščine — jezika — odkrivata besedo zaveze, razvezano na racio-nalnem temelju, da ostajata dosledno zunaj sveta, ko se družita z njim. Prizor človeške-ga druženja izven dražbe in zgodovine zaklju-či to dramo. Je ta zaključek iluzija? Kot reši-tev problema — se pravi na racionalni ravni — vseikakor; drugače pa je, če ni problema in je zgodovinski svet kot objektivna zakonitost fik-cija, ki vsak čas negira resnični svet človeške-ga doživljanja. Potem seveda ni kaj reševati in je borba za... nenehno reprodiuciranje člo-vekove postvarelosti: pač pa je v voluntariz-mu samem točka, zaradi katere se nam vo-luntarizem kot voluntarizem sploh razkriva ... ta je v pomenskfem premiku borbe za... v sa-mopotrjevanje jaza. Raven človeškega druže-nja — raven temeljnega »je« — je torej vsak hip prisotna: ostane samo usodna odločitev kot skok v tveganje, dosledno vztrajanje v mejni situaciji, brezpogojna vernost niču; ob tem je odločitev za vztrajanje v voluntariz-mu in samoizničevanje prav tako usodna. Obe ti dve odločitvi sta vzporedni in neogibni v tem, da v njih sodelujemo — na to usodnost kot nerazrešljivo in vselej prisotno človekovo odgovornost je mogoče samo spominjati v kazanju temeljne ravni človeškega druženja, s
katere se jo šele da začutiti; v tem je to spo-
minjaiije hkrati varovanje človeške integracije, človeškosti sploh — in s te doživljajske stra-ni izpričuje zadnji dramski prizor to raven, na kateri se odkriva vsa usodnost in odgovor-nost bivanja, v tem ko se istočasno bivanje sa-mo zastavlja kot absoiutno tveganje, absolutno vprašanje, ki ga v njegovi izročenosti izven kakršne koli racionalne opore kakršnega koli kriterija pravosti (naprednosti ali koristnosti) jemlje vselej in samo kot celovita osebnost vsakdo sam nase in ki se razrešuje izključno z bivanjem samim
To Shisgallovo enodejanko je uprizorilo Študentsko aktualno gledališče (Trg revoluci-je 1/1) v režiji Dušana Jovanovica in v igralski izvedbi Lenče Ferenčakove in Kristjana Mucka kot interpretoma edinih dveh vlog. Režiser Dušan Jovanovic je zasnoval svojo odrsko re-alizacijo s posluhom za vsebinsko celoto dela, da je oblikoval predstavo v krepkih potezah, s poudarkom na njeno globinsko razsežnost in jo ustvarjalno prepojil z lastno osebnostjo: ostal je namree zvest nekim osnovnim princi-pom, neki podobi, ki se čedalje jasneje kaže iz vseh njegovih zadnjih uprizoritev od Nuši-deve Oblasti, prek Albeejevega Peskovnika in O' Caseyjevega Pluga in zvezd prav do posled-nje Smoletove Veseloigre v temnem in ki očit-no priča o že dovolj izrazitem odnosu do gle-dališča in zlasti o določeni interpretativni me-todi. Tako se odlikuje Jovanovicev teater pred-vsem v svoji poetični usmerjenosti in se od-ločno predstavlja kot teater vzdušja, občutja, ki ga dosti spretno modulira skoz celoten po-tek predstave, ohranjujoč ga vseskoz v ustre-zpi napetosti. Hkrati pa je zato to tudi izra-zito izpovedan teater, teater, ki sloni na krea-tivni zvezi režiserja z dramskim tekstom, ki raste iz takšne njune spojenosti in ki je zato vseskoz subjektiven, vsebinsko doživet, narav-nan v svoj prostor in čas in ki učinkuje prav tako neposredno, telesno, da izbira sredstva, ki se obračajo na čutno zaznavo. Prav zaradi te-ga neposrednega učinkovanja Jovanovič do sledno ruši rampo pri čemer pa to njegovo prehajanje odrsko omejenega prostora nima več angažirajočega značaja (in tudi ni pogoje-no po njem), marveč se skladno s svojim izvo-rom harmonično vrašča v celotni režijski kon-cept, se pravi s samim njegovim poetičnim bi-stvom. Te opazke veljajo v celoti tudi za režij-sko postavitev »Tigra«, pri tem je mizanscen-ska zasnova v krogu omogočila režiserju po-vsem svobodno prehajanje odrskega prostora, da je že od vsega početka neposredno pritegnil gledalce v igro — kar je vsekakor zelo po-membna uprizoritvena naloga pri tem tekstu — in izkoristil kot igralno ploskev takorekoč celotno površino dvorane. Istočasno pa je s takšno mizanscensko postavitvijo centriral osrednji scenski objekt — zložljivo posteljo, postavljeno na stranici in sklenjeno v pravo-kotnik, da je dobila videz kletke — in na ta na-čin spretno izrazil alienativno strukturo »ti-grovega« sveta. Sama mizanscena je s to vklju-čitvijo celotnega prostora v igravni prostor in s to centralizacijo »tigrovega« '»brloga« pri-dobila nekaj dokaj zanimivih in adekvatnih iz-povednih rešitev — dialog iz kota v kot, krože-nje »tigra« okoli kletke z žrtvijo itd. — dasi se je raorala na drugi strani seveda nenehno   |
FRANCI ZAGORIČNIK:
PRISOJNA GOSTINA
čemu sledi prvi stavek danosti? Vprašanje je postavljeno, vendar iz njega ne sledi po-novitev potekanja, kajti je samo zavedanje o neki novi prisotnosti. Kakor da ne bi bilo niče-sar pred prvim stavkom, nobene praznine, ki se je zgostila vanj, kakor da se ni tema zgo-stila v videz, kakor da ni videz zadobil pravi-ce resničnosti, kakor da ni resničnost izžela svoje besede. Kam ste ušli, mili napevi prvo-bitne upravičenosti! Pritihotapila se je riera-zumljena pesem, ugrabila   je   moje   strune in
pobegnila. Ne morem si je več priklicati, prav-kar izzvenele. Kam je odletel varuh ognjišča, spomin? Zavest se zaletava ob notranje stene lobanje, vztrajno kljuje, a vse zavian.
Ali sem rekel, kako je zahreščalo obzorje. Kako je pokazalo svoje zobe in je zora med njimi pocedila svojo kri: zora, zakaj si bila! Zakaj si dozorela. Ali za to razblinjanje, ki je dan, ki so meči v nožnici njegovega čela (dan) (in vse ostalo) (kaj je izvzeto od trenutnosti) fčas, čas je samo zaporedje trenutnosti) (vpra-šaj za večnost, že dolgo se nisi nasmejal).
Ali sem povedal s spodobno zadržanim kri-kom svojo žalostinko zori. Kako je nabrekla od svojega pričakovanja sebe, a se je sebi izro-dila v ne-sebe, v dan, v bit(ko) pre-vlad(ov)anja pre-vlad(ovjanosti. Kakor da bi skrbno preta-kal  minevanje  s  čelom  zarasel  v  hladno  ko-
vino stekla. Nobena kapljica ne pade mlmo. Vse hočem posrkati v to čelo, v ta orkestri-rani panj trdovratnega soglašanja-nesoglaša-nja z neogibnim. Do roba potrpežljivosti po-greznjen v ponižnosti. Do kletve. Do noža v čeljustih. Do umora. Do nič-česar.
Prav tako me bo prevaralo naslednje jutro, naslednji dan, ko bo to (danes naslednje jutro, naslednji dan), to tu. Samo sam padem. Moje oči prenašajo svet v njegov odraz: samo svet navideznosti se pretvarja v resnično podobo sveta (navideznosti). Krivda je prav tako ne-otipljiva in besede so razorožene. Tako grejo poklapane vojske po prašni cesti od bitke do bitke. Kako dolgo še, čemu? Ko pa nove prihar jajo in se ne vprašujejo. Vztrajno polnijo bre-zno, a se ne uprejo ukazu. Giljotina nam je še najbolj pri srcu. Te drobne, sicer nekoristne na-vade nas venomer soglašajo z domačnostjo (z zgodovino) (zaporedje trenutnosti). Dom, to naše ginevanje, ¦ ta naš vsakdanji kruh. Sproti mi zrastejo roke v spretni ekonomiji prigrizo-vanja rok (in jalove tolažbe bojo resnične).
Ali sem zaklel, ne kletev, pač pa samo mo-litev v nebo, molitev v brezno, kletev v dan, nekletev v noč. Vedno gospodovalen v neznat-nostih. Ali sem zato zarasel pogreznjen v pe-sek s kolenom, zarasel s čelom, kača. Zato za-sledovanje vetra, enodimenzionalna izniansirar nost trodimenzionalnega prepletanja svetlobe in sence videza, spoznavanje jutranjih prede-lov v vreči preostalega očesa. Pad, pasti, pad-ti, padi ti, padi, nobene ortopedije duše, nobe-ne ortoepije videza. Nobene poezije pripadno sti. Nobenega lizunstva resnici. In vendar te prignete gnetenje, tebe, ki si testo v neneh-nem gnetenju, do konca poslednje sutnje, da je mogla biti noč, da je mogel biti veliki mesar-ski porod brezmadežnega jutra: vse je izmilo morje s svojo bistrino, kolikor sem bil zraven. Nebo je pregrnilo s sinjim odsevom, naselilo ga je z neskončnostjo vsega dosegljivega.
Moja žeja ga je porodila (morje). Preveli-ka žeja. Prevelika Ijubezen je rodila Evo. Pre-velika mehkoba kamen. (Tretja mačka je bila namreč pes, ne pa kakšno boguvšečno sprene-vedanje. V okusnih škornjihj. Vse je združlji-vo z vsem. Samo vprašaj. V hierarhiji inter-punkcije so si vsi znaki enakovredni, vprašaj ali klicaj, fis ali cis. Samoupravljanje znakov. človek je njihov medij. Izpostavljajo ga. Pri-vajajo ga na demokracijo stvari. Zato je še da-leč izven njega njegovo žarišče. Nedosegljivo. Nedoumljivo. Ukinjajo ga (človekaj, on pa (človek) ostane, prikrajšan zase. Vzpostavljajo ga (človeka), on pa (človek) ostane, prikrajšan zase. Nikoli na nivoju samega sebe (svojega de-la), svojega žarenja (šarljivosti).
MARGINALIJE K RUDOLFOVI ^PROFESIONALNOSTI V KRITIKAH IN  NASPROTNIH KRITIKAH
u
Pričujoči članek sem napisal že lani julija, ko so vsa uredništva slovenskih literarnih re-vij in časnikov razpisala anketo o sodobni slovenski poeziji. V tem času je bil izšel tudi članek Branka Rudolfa v Naših razgledih »PROFESIONALNOST V KRITIKAH IN NAS-PROTNIH KRITIKAH«, ki me je spodbudil sicer k načelnemu razmišljanju o sodobnih mlajših slovenskih pesnikih, še bolj pa o kriti-ki njih literarnih stvaritev.
Kot odgovor profesorskim profesionalcem kritikom, ki sodijo v tako imenovano srenj-sko kritikarstvo, sem napisal ob Rudolfovem članku marginalije. Kljub temu, da sem jih po-slal kot odgovor naši ljubi slovenski literarni srenji, mi marginalij niso objavili. Namreč, znano je, da Branko Rudolf, baje edini, polemi-zira ali vsaj skuša polemizirati s svojimi kri-tiki. To je sicer pošteno, saj nastopa javno, medtem ko znajo drugi stvari poravnati po-tiho ali zasebno ali pa se za kritiko sploh bog-vedi kako ne brigajo, in pomeni zanje toliko svobodnejši odnos do poezije in dialoga o so-dobni slovenski peoziji.
Nakar sem nesel članek Problemom. Tudi tukaj so mi članek zavrnili, češ da ni dovolj izdelan in tako dalje in tako naprej ... S tem so izključili kakršen koli dialog s starejšo srenjo literatov in literarnih kritikov, ne zaradi Bran-ka Rudolfa, marveč nasploh. Clanek pa se zdi mnogim kljub vsem odklonitvam še vedno ak-tualen, živ in problematičen. Zakaj še vedno vla-da nečastno profaniran odnos do umetnosti, še vedno umetnost nekateri razlagajo kakor oven-čano Krpanovo kobilo v hlevu.
Zato tudi nočem izpuščati imena in priimka kot bi to nekateri posebno želeli. V marginali-jah tudi ne želim razprarljati z morebitnimi kritiki, pa naj bodo tako ali drugače objokano ali naivnonedolžno profesorski, marveč ape-liram slovenski poeziji, ki si je ZACELA USTVARJATI NOVO POT, naj govori z last-
nim jezikom, pa najsi bo za določene kroge občanov še tako ali drugače nerazumljiva.
V   marginalijah   izražam   SVOJE   DOJEMA-NJE,  RAZUMEVANJE  IN  PRIKAZOVANJE sodobne poezije, nikakor pa ne samo in samo KRITIKE SODOBNE POEZIJE.
Zelo me zanima, kako se lahko bralec poglo-bi v določen problem, ki je orisan tako široko in splošno, da ne obsega več njemu lastne atri-butivnosti, ampak zavzema že drugačno dispo-zicijo oziroma jo z nakazovanjem lastne ne-gacije dopolnjuje v nov, a ne več isti vsebin-ski koncept problema. Posebno, če je to v zve-zi s poezijo in to z mlado poezijo, ki si prav v tem času utira svojo pot — in to morda ce-lo kljubovalno in zavestno — kot posledica si-tuacije eksistenčne krize prejšnje poezije in kot nova kvaliteta, izhajajoča iz najboljših pla-sti stare, tudi »sakralne« poezije. Ali: če govo-riš o deblu, ne govori o jabolkih. Kajti vse pre-rado se zgodi, da preide tako takoimenovano kritiziranje na nivo natolcevanja in obrekova-nja. Odnos med bralcem, kritikom in avtorjem ne sme in ne more biti takšen. Ker ostaja B. Rudolf v glavnem pri poeziji, bom govoril predvsem o poeziji in skušal nakazati resnič-no stanje, v katerem smo se znašli mladi, ki pišemo nekaterim nerazumljivo ali izvenrazum-sko poezijo. Seveda ne bom mogel govoriti niti na nivoju politike niti socioloških statusov ali v čistem filozofskem jeziku: to pa preprosto zato, ker ni tak moj namen.
1. Problem nerazumevanja izvenrazumskega
Da izvenrazumskega ne moremo razumeti, bi moralo biti jasno. To, kar je izvenrazumsko, namreč ne obsega niti človekove zavesti niti ne raziskuje z empiričnimi znanstvenimi izsled-ki njegove totalnosti, ampak jo samo poglab-lja. Kajti lahko trdim, da je razum vsebovan v zavesti človeka. In kako zavest spoznati, to je zdaj  vprašanje:  z razumom je to nemogoče,
ker osvetljuje razum samo del zavesti, tisti del, ki je po razumskem sam določen. In tu-kaj nastopa izvenrazumsko. Pojavijo se še ne-znani svetovi pod-zavesti (ali zavesti) človeka, ki so v njem skriti in tvorijo njegovo bit, ki jo odkriva vedno znova umetnost (in poezija!), ki jo definira razum kot nesmiselnost v okviru neprenehnega odkrivanja človekove biti. Izven-razumskega ne moremo ljubiti ali se vanj za-ljubiti, ampak nastane v nas — in tudi v B. Ru-dolfu — kot logičen spontan zaključek, ne člo-vekove slabosti, ampak njegove moči. Kajti iz-venrazumsko živi v človeku, odkar človek ob-stoja. Kajti izvenrazumsko še vedno vlada člo-veku, mu daje nove življenjske pobude in je vir njegovega ustvarjanja. Izvenrazumsko že meji na nagonsko, čeprav ga nagonsko še ne definira: npr. najprej je treba zaupati, da lah-ko verjamemo. Toda niti zaupanje niti vero-vanje nimata z razumskim nič skupnega, ker se gibljeta v mejah izvenrazumskega; v mejah, pravim, kajti v razumsko lahko prehajata. Pri tem seveda ne upoštevam funkcije takšnega izvenrazumskega delovanja, ker je že funkcija z izvenrazumskim dana. To sicer morda B. Ru-dolfu še ni povsem jasno, a mu bo postalo ja-sno — ko bo začel v naši poeziji iskati tiste no tranje odseve človeka, ki odkrivajo vedno zno-va njegovo izvenrazumsko bit in jo osvetljuje-jo, da mladi ne zahtevamo slaboumnih in bur-kaških parodij, ampak vsaj duhovito in inteli-gentno kritiko, seveda, če je to pri nas sploh mogoče; pri tem me tudi ne zanima, če bi se B. Rudolf smejal ali jokal ali če bi se razjokal od smeha in obratno.
Toda izvenrazumsko se lahko navidez kaže v luči razumskega: to lahko najpreprosteje ugotovimo v komunikaciji oziroma v ekviva-lentu zavesti v umetniškem delu, v prvi fazi med umetnikom in njegovim delom, in v dru-gi fazi med umetniškim delom in tistim, ki to delo sprejema. Tako lahko še na primer ugo-tovimo,  da  določeno  umetnino  najprej   doje-
(nekateri med njimi že niso več tako mladi) kratili besedo. Nekaj pa je treba pribiti.« (Branko Rudolf)
Mislim, da poezija ne obstaja zaradi kriti-ke in tudi kritika samo zaradi poezije ne: kot eksistenčni problem prve in druge lahko opazim, da se obe izključujeta dopolnilno, a se pri tem kvalificirata nepristojno; in to zaradi svojega časa in oviranja nekaterih civiliziranih in do-jemljivih ljudi, ki z določenim pristopom (po-litičnim, literarnim ...) prefinjeno na zunaj, a vendar grobo ovirajo razvojno pot umetnosti in s tem tudi stilne klasifikacije poezije. Poezi-je se ne da interpretirati; tudi njenega pome-na ne popolnoma. Trditev, da je razum tisto vodilo, ki bi naj nakazalo odrešilno zaključno podobo o nekem stvarnem pomenu poezije ali o poeziji zase, je docela zgrešen. V tem je Pla-ton videl krivdo pesnikov in jih izgnal iz svoje DRŽAVE: »— V nasprotnem primeru pa mo-ramo, dragi prijatelj, storiti kakor zaljubljenci, kadar spoznajo, da je ljubezen zanje pogubna čeprav se jim upira srce, se vendar s silo odtr-gajo od nje. Tako bi tudi mi, ki nam je bila v naših lepih državah privzgojena Ijubezen do poezije, z veseljem priznali, da je poezija ko-ristna in blizu resnici. Toda če tega ni mogoče dokazati, lahko poezijo samo poslušamo, ob tem pa sami pri sebi ponavljamo razloge, ki smo jih pravkar navedli in se pazimo, da ne bi ponovno zabredli v mladostne zmote, da ne bi ponovno podlegli čaru te ljubezni, ki slepi množice. Ponavljati si moramo, da ta vrsta po-ezije ni blizu resnici in da ni vredna našega navdušenja, zato mora biti poslušalec ob njej previden, in če hoče ohraniti red v svoji duši, mora upoštevati vse, kar smo pravkar povedali o poeziji. (ZA PESNIKE NI PROSTORA V DRŽAVI, Politeia XI—8). S tem primerom sem hotel samo nakazati problem, ki nastane ob interpretaciji katere koli poezije. Kritiki naj-večkrat ugovarjajo sami sebi, če pa bi se doko-pali do resničnega živčnega tkiva pesmi, bi kljub temu morali znova odkriti nov aspekt v odkrivanju biti, (ne glede na stil ali vsebin-skost) v prepoznavanju vsebine, ki osvetljuje bit, ki govori o človeškem. Toda določene kri-terije imamo in tudi določene absolute, preko katerih lahko analitično ugotavljamo vrednost poezije. S tem jo obenem sakraliziramo, ji od-rejamo višji položaj. In to je potrebno kot je
potrebno, da razumemo, da živimo zaradi te-ga, ker smo se rodili. Pri B. Rudolfu je to vse-kakor odvisno od sistema pogledov na življenj-ske statuse, ki jih v članku navaja in ne od resničnejše vloge, ki jo rifrora zavzemati kritik, če se tako hoče imenovati.
Dovolil si bom kratko analogijo med dve-ma umetniškima zvrstema, med slikarstvom in poezijo, da bom bolj osvetlil njun razvoj do abstrakcije, prejšnjega stoletja oziroma začet-ka tega stoletja:
v slikarstvu lahko opazimo, da je v času impresionizma posebej in kasneje simboli-zma ... in ostalih struj prehodno od fabulativ-nega pomena, ki sta ga primarno označevali risba in barva, začela v risbi dobivati pomemb-nejšo in celo bistveno vlogo črta zase, v barvni sliki pa lisa: glede na vsebino.
Fabulativnost se je začela izgubljati, odmi-rati kot primarnejši pomen vsebine. Na pri-mer: pri Gauginu ali Van Goghu — če gleda-mo obraz, to ni več obraz, kakršnega smo na-vajeni, ko se pogledamo v ogledalu, ampak je preprosto razdeljen na nekaj barvnih lis, ki ga označujejo. Začudimo se, da je tak obraz sploh lahko mogoč. S tem se je fabulativnost že dokaj abstrahirala in je prišla bolj do velja-ve vsebina; odkrili smo, da obstoja tudi izraz obraza kot barvna lisa, v risbi kot enotna črta. In v poeziji: fabula tudi izgublja primarnost, na-mesto nje nastopi glasovna variacija, simbol, miselna konstrukcija sorodnostnih zvokov, slutnja. Zgodi se, da beseda izgublja svojo pr-votno pomembnost. Odkriva vsebino. Cutimo svojo podobo kot nekaj, kar se je pokazalo prvi hip nerealno, da, eelo nekonkretno, a že takoj zatem v naslednjem trenutku opazimo, da smo v resnici takšni. In to »nekaj« prevzame primarno vlogo. To »nekaj« ni več tista naša realna podoba v ogledalu, ki smo je razumsko navajeni, ampak je več od nje, saj se potopi globlje v človeka in osvetli njegovo človeškost. Drugače in popolneje odkriva bit in se ji bolj prjibliža.
Toliko samo kot kratka ilustracija (prehod-ne etape fabulativne v abstraktno umetnost), saj so korenine abstraktne umetnosti obstoja-le že prej, že v samem nastanku človeka, ko še razum ni imel moči, da bi ga izneveril sa-memu sebi, da bi ga poljubno alieniral, ampak je bil alieniran le po svojih fizičnih in eksistenč-
nih možnostih. In v tem se do danes ni spre-menil. In na žalost vsem kritičnim razumni-kom naj povem, da je razumu v vsebini umet-nine odmerjeno dokaj malo prostora, saj se bolj opira na čutno, kot sem že ornenil.
Eksistenčna upravičenost sodobne poezije je že zagotovljena, ne kot modna novost, am-pak kot nova umetniška kvaliteta in ne zavze-ma samo mladih intelektualcev na Sloven-skem, ki so, kot pravi B. Rudolf, bojeviti. Ta bojevitost me ne zanima, zanima me, kaj ti mladi intelektualci ustvarjajo; tudi osebno ni-sern prepričan, da dolocen sklep že izpričuje izjavo, ki bi naj povedaia, da je razum v umet-nosti manj pomemben pojav kot izvenrazum-sko. Kajti gotovo je, da se sklepi spreminjajo in da izjave niso vedno sklepne: če so izjave lahkomiselne, so seveda sklepi slaboumni in če so sklepi nepravilni, še vedno lahko označu-jejo izjavo. Tako lahko na primer sklepamo in to zelo razumsko, kako bomo učinkovali^z določeno izjavo, lahko pa tudi izjavljamo, da tako sploh nismo sklepali.
Pri analizi sodobne in mlade poezije sem ugotovil, da me ne zanima, kaj lahko sklepam iz nje, ampak icako najdem v njej čutno, člo-veško, kar definira sodobnesa človeka in od-krivanje njegove biti. V moderni poeziji iščem naravno, elementarno silo človeka, ki se pri-bližuje viru ustvarjanja, to je vsebina. Ob tem ne morem zamolčati forme: vemo, da se je z razbijanjem, razkrajanjem razvojno spremeni-la zunanja forma pesmi in da se je izluščila ena izmed možnih struktur, ki določajo bit in ki so po biti določene v celoti, zaobsežen v vseh odkrivajočih delih, a nikdar popolnoma odkri-tih. B. Rudolfu pri tem zamerim, da ne upo-števa, da je sodobna poezija vključno ali kljub antiracionalizmu odsev notranjih bojev člove-ka, lahko bi rekel krize, alieniranosti v sodob-ni družbi in še ne nazadnje politična odgovor-nost pred svetom in pred nami samimi; ni ra-zumska, ampak umska.
Poleg povedanega B. Rudolf nikjer ne ome-nja, kateri so ti mladi poeti in mladi kritiki, ki so tako iracionalni, nikjer nikogar konkretno imensko ne izzove, ampak zabada meč v c e -1 o t n o mlado poezijo in njeno kritično inter-pretacijo.
(Se bo nadaljevalo) Vladimir Gajšek
mamo, na višji stopn»poznavanja razume-mo, približno definiraSi kasneje celo prika-žemo ali analiziramo. m prepoznamo samo zunanjo formo in v«ost umetnine, dru-gič spoznamo njeno Bcijo, časovno poan-to, tretjič že lahko Ano i analizo njeno vsebino in njeno funjft in to ne glede na fabulativnost v kreacifcnosti. V vseh treh primerih pa umetiB čutno podoživlja-mo. Zanimivo je, da »globljem razumeva-nju, to je pri analizi,«e ne zaključi in je relativna, zapletemo tfcn-razumsko, začne-mo odkrivati vedno nlali močnejše aspek-te v umetnini in v se™ sedaj lahko spre-govorim o poeziji: nalier za tiste, ki jim Prešeren pomeni predl veličastno kljubo-valnost pesnika, ki pra usodo, pomeni za-nje v bistvu samo njillastni umetno misti-ficiran (tudi osebni) of do Prešernove poe-zije. V bistvu zato, kerleren ni pesnik zato, ker veličastno kljubujmi, ampak bolj za-to, ker živo izpoveduftt, ki ga je zgradil v sebi, in to na dokamidi današnjemu člo-veku še vedno neraz« način. S tem seve-da nočem umetnika Airati. Razumevanje Prešerna ni metafizičBod časa, ampak je spoznavanje človeškegMje tistega, kar ne-prenehno umetnik od« da bi se dokopal do biti. Današnji naš m pa je že na tisti stopnji zavesti, ko PrA dojema in ga del-no razume. Le. malo j«nih, ki bi odkrili v njem najgloblje pregiloveškega; kajti te pregibe lahko samo čm v njihovi polnosti, a jih površinsko prik«) z analizo, ne mo-remo pa jih določiti. lo imenujemo izven-razumsko.                    I
Umetnost je tudi Aija; v poeziji na-stopa kot psalm ali kAovska tožba. Da jo lahko doživimo moraiAi čutno zreli; to pa nismo morda prav zafer smo navajeni na razumsko in banalno.litaristično ugajanje samim sebi. In v tem kelo bolj doživlja-jo in so-ustvarjajo po kot pametni odra-sli; ravno tako tako ovani nekultivirani narodi, ki so še blaže er še niso spoznali civiliziranega   racionali  uničevanja   lepote!
2. O kritiki mlade ije glede na njeno vsebino in formo
Motto: »Prav gotov« nobenega vzroka za to,  da bi  časopisi tal novanim »mladim«
tudi spopadati z vsenAni težavami, ki jih pogaja prizorišče v kiV
K uspehu predstavjfclvomno ogromno prispeval sam igralskMsaj je od začetka do konca slonela vsaMteža izključno na njem. Bistvena nalogifcjo morala rešiti, je bila prav gotovo iHprisotna zahteva, da do popolnosti obvlAprostor in ga pol-nita z vso svojo igraMeativnost.jo, s smi-selnim podajanjem di^pravilnimi poudar-ki, premišljenim gibanMttvarjanjem ključ-nih situacij, skratka tHo svojo osebnost-jo in intuicijo. Ob tensMseveda treba tudi skrbeti za pravilni te^pdstave, za njego-vo pravilno rast in lBje, za ohranjanje celotnega vzdušja — Sico tistega fluida, od katerega slej ko lSvisi slehema upri-zoritev. Kajpak vsega p bi bilo nikoli mo-goče uresničiti na tafcaristični način — pač pa more v hipufca v vlogo, popol-ne spojenosti z njo —ftnimogrede zaživeti. I             Ingo Paš
Pesek za njim je bil suh in prašen. Martin si ga je vzei prgišče na levo dlan, da bi ga opazoval. Pre-gledai je majhne knsiale ene za drugimi. Morali bi jih šteii ure in dneve, leia, ne da bi pozabili enega sa-meg: vsak od njih bi dobil ime, številčno ime, zvenečo besedo, nekaj kot na primer 334652 ali 8075241, ki bi ga oživela. Morali bi jih iztrgati iz prostaškega nereda nedoločenosti s tem, da bi jih nežno črkovali s tihim glasom, jih priklicati k življenju, jih narediti objekte izven te večne noči brezimenosti. Toda bilo je že pre-pozno. Ze dolgo tega je svet za Martina postal neotip-Ijiva, ogromna, vihrajoča prostranost. Morje, ocean siGozelenkast in gost, kjer se je vse zmešalo brez kon-ca, kjer je vse uhajalo objemu, ukazom, spoznanju. Martin se je obrnil na pol in z očmi poiskal kup peska, kjer je pred dvanajstimi dnevi pustil žuželko. Toda ni je našel. Majhni tresljaji so spremenili zunanjost tega prirodnega zemljišča in majhen, zaprašen insekt je moral biti pozabljen; tudi on; pokopan ves suh med dvema plastema zdrobljene skale; končno mrtev je zapustil za vedno svoje majhno telesce in se združil z grobo tišino kraljestva smrti. Ko je dvignil glavo, je Martin opazil gručo otrok, ki je vstopala na hišno dvorišče. Bilo jih je okoli pol ducata, neznanih dečkov in deklic. Martin je najprej zagledal poglavarja grupe, majhnega dečka dvanajstih let, oblečenega v kavboj-ke in bel pulover. Imel je bled obraz, pokrit s pegami in rdeče lase. Hodil je počasi, tako da je vlekel noge za seboj in gledal s strani, kot da se ga nič ne more tikati. Za njim se je brez besed bližala gruča otrok. Včasih je neki deček, mlajši kot ostali, skočil v stran, tekel za trenutek cik-cak po dvorišču in oponašal hrup motorja. Tako je grupa brezbrižno prispela do nasipa, kjer je sedel Martin. Najprej so se hlinili, da se igrajo v pesku in so popolnoma spregledali Mar-tinovo prisotnost. Nekateri so se valjali v sredi gre-dice in divje kričali; drugi so posedli v krogu na kamnit rob ne daleč od Martina. Najstarejši je ostal pokonci in še naprej drgnil z nogo po pesku. Včasih je brezbrižno pogledal proti hišnim oknom. Nenadoma je Martina zadela od zadaj kepa peska. Obrnil se je in zagledal dečka približno desetih let, ki je stal za njim. čevlje je imel popolnoma zasute z zemljo in se je zabaval s tem, da je mehanično metal pesek pred sebe. Martin je zahteval odgovor. V tem trenutku je cela grupa zapustila kup peska in obkrožila Martina, ki se je že prekinil. Najstarejši v grupi se je nemarno obrnil in se postavil predenj. Vsi so ostali nekaj se-kund tiho, potem pa je šef začel govoriti; še zmeraj je drgnil dvoriščni cement s konico platnenega čev-Ija, roke je imel potisnjene globoko v žep.
—  Kako ti je ime? je vprašal.
—  Martin.
—  Kateri Martin?
—  Martin Torjmann.
Drugi se je trenutek obiral. Potem je z brado po-kazal proti oknom H,. L. M.
—  Tam stanuješ?
—  Da. Zakaj? je vprašal Martin. Deček je preslišal vprašanje.
—  Ime rni je Pierre, je počasi izustil. Potevi je po-novno pomignil z brado, tokrat v polkrogu.
—  Ti so z mano, je rekel. Tip, ki ti je vrgel pesek, je Bobo. Drugi je Frederic, njegov brat. Zraven je So-phie, njen oče je policaj. Roger, Max, Annie, Philippe in najmlajši je moj brat. Edouard. Toda kličemo ga Donald. Donald Duck, ker hodi kot racman. Razumeš? In ti Zvonec, kako si že rekel, da ti je ime?
— Nisem Zvonec, je rekel Martin. Ime mi je Mar-tin Torjmann.
Deček se je na pol obrnil h grupi.
—  Ste slišali to, a?
V trenutku je nastalo norenje; vsi so se začeli krohotati in skakati na svojih mestih, spuščajoč divje živalske krike. Martin je hotel vstati, da bi odšel. Toda deček, ki je imel lase do golega ostrižene, ga je potis-nil nazaj.
—  Sedi Zvonec, je dejal.
Nadaljevali so s smehom in plesom. Končno je ti-sti, ki je dejal, da mu je ime Pierre, dal znak in vsi so se pomirili. Primaknil se je k Martinu.
—  Povej no, škilavec, je rekel počasi, kaj ti ni še ¦ nihče rekel, da imaš debelo glavo?
Smeh se je zopet začel. Martin je hotel znova vstati. Tokrat ga je Pierre z nogo potisnil nazaj in skoraj bi padel vznak va pešpeni kup. Martin si je popravil očala.
—  Pustite me oditi.
—  Punstinte men ondinti,  je zanosljal  eden od dečkov.
—  Kaj nisi slišal? je nadaljeval Pierre. Vprašal sem te, če ti niso še nikdar rekli, da imaš debelo glavo.
—  Gotovo mu njegova mama ni tega nikdar re-kla, je dejal Bobo.
—  Pustite me oditi, bedaki, je rekel Martin. Za-čel se je bati; poleg tega se je jeza zbirala v njem in hotel je znova vstati. Dva dečka sta ga takoj prijela in ga držala ob rob nasipa. Najstarejši je nadaljeval s podrsavanjem čisto poleg Martinovih nog.
—  JVe more odgovoriti, je rekel, nikdar se ni po-gledal v ogledalo. Ni res, škilavec?
—  Nikdar še nisem videl tako debele glave, to je gotovo, je rekel Roger. Tudi "v cirkusu ne.
—  Prava karnevalska glava, je pritrdil Frederic.
—  Pustite me, je rekel Martin, ali pokličem očeta.
—  Dobro, kar pokliči ga, je rekel Pierre. Mi sploh nočemo drugega, ni res? Gotovo ima še bolj debelo glavo!
Otroci so zožili krog in se začeli smejati in kri-čati še lepše.
Martin se je skušal osvoboditi, toda dečki so ga držali za roke in bili so močnejši od njega.
—  Lepa očala imaš, reci vendar, je rekel Pierre. Potegnil jih je Martinu z nosu. Vrtel jih je v desni roki.
— Ali zdaj bolje vidiš, Debeloglavec?
—  Vrni mi to! Vrnite mi očala! je kričal Martin in se tresel od besa.
—  Zapri! je rekel Pierre. če se boš drl, H bomo raz-bili očala, razumeš?
— Daj mi jih, je dejal Bobo. Vzel je očala in si jih posadil na nos.
Potem se je delal kot da hodi po dvorišču z upog-njanim hrbtom in krivimi nogami. Ostali so se kroho-
PREDSTAVUAMO
J. M. G. CLEZIO
AAARTIN
Jean Marie-Gustave Le Clezio je lep 26-letnik, ki postaja literarna senzacija. 1963 je objavil svoj prvi roman »Le Proces-Verbal« in dobil Prix Renaudot. 1965 je objavil zbirko povesti La Fievre in o njegovem drugem romanu Le Deluge, 1966 se pravkar začenja govoriti. »Martin« je iz njegove druge knjige, »kjer smo v bistveno čutnem svetu, kjer je odsotnost veli-kih strasti več, kot samo nadomeščena z najmanjši-mi zdrsljaji živčnega sistema«, (NZZ103).
tali, poskušali naočnike po vrsti in se vse bolj spako-vali. Martin je gledal prizorišče skozi zaslon nereda, zvijajoče in nejasne silhuete, ki so se gibale pred njim kot škratje. Sedel je na robu nasipa razširjenih oči, stisnjenih pljuč, ne da bi mogel govoriti. Ko so kon-čali, je najstarejši zopet vzel očala in jih vrtel Mar-tinu pred obrazom.
—  Ali hočeš svoja očala, a, Debeloglavec?
—  Razbij mu jih Pierre, je rekla neka deklica. To ga bo izučilo.
—  JVe. imam idejo, je rekel Donald Duck. Veste, kaj bomo naredili? Skrili jih bomo v pesek in ga opa-zovali, ko jih bo iskal.
Vsi so se začeli smejati.
— Da, da, tako je, skrijmo očala v pesek.
France Zupet - Krištof, Speči starec, risba, 1965
Najstarejši je pritrdil.
—  V redu. Skrili bomo očala v pesek. Toda ni tre-ba, da on ve, kam.
— Držali ga bomo obrnjenega stran, je rekel Bobo.
—  Sicer pa takonič ne vidi brez naočnikov, je de-jal Donald Duck.
Martin se je skušal upirati.
— Ne, ne, vrnite mi očala! Bedaki! Vrnite mi očalal Toda oba dečka sta ga dobro držala. Da bi bili bolj brez skrbi, se jim je pridružila še neka deklica in ga zgrabila za noge.
—  Izkopljite mi lepo jamo! je rekel Pierre. Po-vzpel se je na rob nasipa.
Vsi ostali so začeli kopati v pesek. V nekaj mi-nutah so pripravili dovolj globoko jamo. V trenutku, ko so hoteli vreči vanjo naočnike, se je Pierre premi-slil. Drugim je dal znak, naj se približafo, potem je zašepetal:
—  Imam boljšo idejo. Naredili bomo tako, da bo Debeloglavec mislil, da smo tja zakopali njegova oča-la, jaz pa jih bom obdržal v žepu. Tako bo kopal za-stonj.
Ostali so se zakrohotali, nato so zasipali jamo in se spustili z nasipa, ki so ga obkrožili kot areno.
Pierre se je vzpel na rob; obrnil se je k Martinu in rekel tiho:
—  Pojdi tja, koplji!
Mfirtin ni ničesar odgovoril. Ostali so ga spustili in ga sledili z grozečim pogledom. Pogledal je proti oknom, toda njegove kratkovidne oči so videle le me-gleno maso neba in cementa.
Poglavar skupine je drgnil svoj podplat ob rob nasipa.
—  Torej? Kaj čakaš, Debeloglavec? Pojdi si iskat svoja očala!
Martin se ni premaknil. Deček, ki ga je prej pri-silil, da je sedel celo uro, se mu je nenadoma pribli-žal in ga porinil naprej. Martin je trdo padel v pesek in vsi otroci so se začeli smejati. Porogljiv smeh in norčevanje sta se razpustila, se dvigala iz kroga pritli-kavcev, zagnala in padla nanj ter sem in tja po pesku. Martin se je po vseh štirih približal sredini nasipa, si-vozelenih oči, stisnjenega grla, dušečih pljuč. Bes in strah, ki sta stopila vanj, sta zavzela omejeni prostor, kup peska, krog pobalinov, hišno dvorišče. Vse je bilo tiho in bledo, tragično z edinimi gluhimi udarci nje-govega srca, ki je obupno udarjalo na vso površino zemlje. Razbijalo je globoko, kot da bi prihajalo iz pod-zemlja, iz rudnikov, iz zakopanega dinamita. S težavo se je bližal, s koleni je vlekel po pesku, roke je imel zarite do zapestja v zemljo, glava je postala nenado-ma tako težka, tako velika, da jo je le z naporom dr-žal nad zemljo. Kriki otrok so prihajali vse hitreje in hitreje in ga ranili vsakič na nov del telesa; tako kot strelice, ravno tako kot strelice. Bil je ranjena ži-val, vrsta velikega slona, ki so ga presenetili na sredi jase in kateremu pritlikavci po malem pijejo kri, ko ga pikajo s svojimi kopji.
—  Pojdi tja!
—  Koplji! Kopljil
—  Daj, išči, Medor, išči! Uah, uah! Dalje! Dalje!
Koplji! Dolbi v pesekl
Uah! Auh! Išči! Išči! šnif, šnif!
Daj, Debeloglavec
Z nosom! Z nosom zdajl
Daj hitreje! Hitreje!
Vročel Vroče!
Tako, ja! Tja, tam išči!
Daj, Krt, koplji, kopljif
Uah! Jah!
Martin je zdaj padelna trebuh v pesek. Kopal je. Najprej počasi, tako da je slabotno veslal z rokami po čisti in prašni snovi. Potem je kopal hitreje s celimi rokami, tako da so letela vanj cela prgišča dišečega prahu. Od besa je celo njegovo telo postalo mašina za kopanje, insekt, ki se upira, se zvija na sredini na-sipa, ki koplje jame na vseh koncth, z rokami, noga-mi, rameni, boki in celo z glavo. Zagrebel je brado v pesek, nato še usta, jedel je, rjul kot merjasec, vdi-hoval je pesek, dušil se je, krulil, utapljal. Blaznost ga je popolnoma prevzela, bila je kot brezno brez dna, kot vodnjak, ki postaja vse večji in večji, medtem ko. on pada. Stal je na prepadu, na osi brezna samega in bil svoja lastna jama, vedno bolj in bolj jama in nič ga ni moglo ustaviti. čas je mineval in iz njega nare-dil neskladno žrtev te preobrazbe; nič ga ni moglo povrniti.
Zmanjkalo mu je moči. Ostal je v središču arene, s trebuhom v pesku, ne da bi premikal ude. Samo majhen drget rok je izdajal, da je še živ. Sonce je pre-plavilo njegovo mirno telo in se mešalo s peskom, ki je pokril njegovo kožo in obleke, Martin je bil ves šiv, od motne in umazane sivine, zaradi katere se je zdel iztrgan iz sveta živih. Skoraj instinktivno so se otroci umaknili. Postali so v grupah okoli nasipa in gledali prostor s telesom, ki se ni premikalo. Končno je Pier-re vtaknil konec svojega platnenega čevlja v nasip in z gibom gležnja vrgel curek peska na Martina. Pesek je padel na nepremično telo, povsod po malem, na raz-mršene lase, na tilnik, na rame, na ušesa. Ko je videl, da se Martin ne premakne, je Pierre vzel iz žepa na-očnike in jih vrgel na pesek poleg ležečega telesa. Potem se je spustil na sredo k prijateljem. Ni mu bilo treba reči niti besede: znak so takoj razumeli; otroci so se razbežali in zapustili dvorišče. Pet minut kasne-je se je Martin dvignil s peščenega kupa. Topo je po-gledal okrog sebe in začutil majhne potočke pešče-nih zrn, ki so nežno tekli vzdolž njegove obleke, po pe-rilu in koži. Po kolenih se je splazil proti notranjo-sti nasipa. Potem je nekje začutil železno žico naočni-kov in si jih mehanično nataknil. Svet je nenadoma zopet postal jasen, gol, trd in svetleč, poln kvadrat-nih predmetov, ravnih in ostrih linij, lepljivih barv. Tudi nebo je bilo zelo lepo, zelo belo in mimo. Vse ie bilo tako mirno in blesteče, da je moralo biti nespre*i menljivo, večno, napolnjeno za vedno z neko nepri^ merno starostjo. Za naočniki so Martinove oči po-M stale kalne. Solze, toda ali so bile res solze? Prihajale' so iz njegove največje globine, tekle so lahko in brez sramu kot naraven sok, bile so v resnici voda, izvor njegovega bitja, njegovo lastno življenje, ki se je iz-i livalo počasi in se razširjalo k višku.                            J
— Bog, o bog! je rekel Martin. Preveč sem te pre-klinjal! če si in če je to tisto, kar hočeš, pridi. vze-mi moje življenje! Odnesi me! Odnesi fne!
Prevedla: Zoja Skušek
RESOLUCIJA O
SANACIJI ŠN iN
INTEGRAGJ!
STUDENTSKIH DOMOV
I. Zveza študentov v ŠN je sklicala izredno skup-ščino uporabnikov. Povod za sklicanje so bila nasled-nja dejstva:
1.  ugotovljene anomalije v poslovanju ŠN,
2.  naše pravice, dolžnosti in odgovornost za aktiv-no reševanje materialnega položaja študentov,
3.  predlogi in priporočila, ki jih imamo za sana-cijo sedanjega stanja in perspektivnega reševanja.
Na osnovi razprave uporabnikov štud. domov in razprav v Tribuni je skupščina, kot politični organ študentov, sprejela naslednjo resolucijo:
II.  Nejasen status štud. domov je v zadnjih letih omogočil, da se je vedno bolj kazala tendenca spre-minjanja   zavoda   v   gostinsko-hotelsko   uslužnostno institucijo, ko je v vseh temeljnih vprašanjih poslov-ne politike odločal kolektiv. Uslužnost se kaže tudi v tem, da zavod ni organiziral nikakršnih  pogojev   za razvoj celovite osebnosti (družbeno pol., kulturno za-bavno življenje). To je razvidno v vseh pravnih aktih zavoda v katerih se ne precizira njegova specifičnost, kot zavoda s posebnim družbenim interesom. Njegovo poslovanje se določa po predpisih, ki veljajo za delo sarnostojnih zavodov. Najjasneje se je to pokazalo ob sprejemanju novega statuta, v katerem še vedno niso določene pravice in dolžnosti:
—  Univerze kot ustanovitelja,
—  uporabnikov pri opravljanju in poslovanju za-voda,
—  dajalca dotacij.
Takšna situacija je prevalila odgovornost za kre-iranje politike štud. domov na uprave zavodov, pri katerih pa se pojavlja vrsta nepravilnosti:
1.  Plani poslovanja. in finančni plani niso teme-ljili na strokovnih analizah,
—  plan  poslovanja  je  bil  postavljen  na  osnovi vnaprej zagotovljenih dohodkov   (lastni   dohodki   in dotacije) ne glede na dejansko opravljene realizacije in se ni na njeni osnovi delil celotni dohodek zavo-da;   zaradi  takšne   »fiktivne«   situacije   so   nastajali »izredni dohodki« brez dejanskih zaslug kolektiva.
—  argumenti za dotacije so sloneli na pianiranih normativih učinkov storitev, medtem ko je njihova realizacija (kvaliteta in kvantiteta) bila nižja (ni bi-la zajamčena ustrezna kontrola).
—  pri vsaki spremembi plana zaradi podražitev, ki je izzvala dvig stroškov (dvig plačil uporabnikov in dotacij), so se po stari ceni ustvarile škodljive ve-like zaloge, rezultat tega so bili pomembni izredni do-hodki. Ti pa se niso uporabljali v skladu s koristrai uporabnikov.
—  pri sestavi plana so se pri   dohodkih   zavoda postavljale vedno višje postavke kot je bila njihova kasnejša realizacija, pri izdatkih pa je prevladovala nasprotna tendenca (pomembne pozitivne razlike).
2.  Nabave in skladiščenje živil, kakor t/udk druge nabave in izvajanja   investicijskega   vzdrževanja   so kršila celo vrsco predpisov s področja higiene, zdrav-stva in finančnega poslovanja
3- Ker so na formirane dohodke odločiino vpli-vala prej omenjena dejstva, delitev na sklade zavoda in osebne dohodke ni bila pravilna. Ti so v letu 1965 porastli toliko da niso bili rezultat dejansko vlože-nega dela. Delitev bi bila morala bolj preferirati po-slovni sklad, izboljšanje delovnih pogojev zaposlenih in gradnjo stanovanj za člane kolektiva.
III.  Za   takšno   Kratkoročno  politiko   poslovanja nosijo odgovornost vodilni uslužbenci, ki so bili no-silci prikazanih teženj. Odgovornost za anomalije pri-vodenju in izvrševanju poslovanja zavoda naj bi se po normativih in statutarnih določilih   nosili   samo-
upravni organi zavoda (svet zavoda in upravni odbor). Zaradi neadekvatne strukture vseh teh organov, za-radi nepopolnega poznavanja problematike, neanga-žiranja in premajhne informativnosti članov teh or-ganov, pa jim je prevzela iniciativo skupina, ki se je formirala na osnovi naštetih in še drugih dejstev (predvsem lastnega materialnega interesa). Samo-upravnim organora so bili navrženi tekoči problemi, ker niso imeli globljega vpogleda v celotno proble-matiko so se odločali na osnovi tendenciozno prika-zovanih dejstev Tem pa je botrovala nesposobnost, neodgovornost in tudi protizakonitost.
Na osnovi vsega navedenega izrekamo nezaupni-co vodstvu oz. vodilnim uslužbencem ŠN. Podpiramo težnje, da se v saraoupravne organe vključuje čimveč neposredno zainteresiranih predstavnikov študentov in univerze in da se prekine z vključevanjem drugih ekstemih članov, ki nosijo soodgovornost za storjene napake.
IV.  Za sanacijo sedanje situacije v šN#skupščina zahteva:
1.  Univerzitetni svet   naj   ponovno   razpravlja   o svoji ustanoviteljski odločbi iz leta 1952. Zahtevamo njegov večji angažma na relaciji študentski domovi — Univerza.
2.  Nepravilnosti pri poslovanju naj raziščejo od-govorni organi in po potrebi sprožijo tiidi kazensko odgovornost.
3.  Pristopi *naj  se   K   razpisu   vodilnih   delovnih mest. Pogoj za zasedbo mora biti ustrezna strokovna kvalifikacija in sposobnost realizacije tistih koncep-tov, ki jih predlagamo v naslednjem poglavju.
V.  Ugotavljamo, da je sedanja situacija štud. do-mov rezultat parcialnega pristopa k problenaom štud. pogojev študentov. Zavzemamo se za kompleksni pri-stop, ta pa po našem   mnenju   implicira   realizacijo koncepta integracije štud. domov in družbeno kultur-nega življenja. Osnovni argumenti za integracijo so:
a)  izvenštudijsko  življenje  študentov  tvori  celo-to potreb, zato ni potrebno več vzporednih institucij za kompleksno reševanje tega, bolje in dovolj je, če je za to ena institucija.
b)  študentska prehrana in stanovanje ima enoten značaj in bi tako ena ustanova lahko efektneje reše-vala ta vprašanja glede na:
—  organizacijo  osnovne  in  dopolnilne  prehrane v samih restavracijah ter domovih,
—  izkoriščanje   stanovanjskih   in   prehrambenih kapacitet v letnih mesecih v komercialno turistične svrhe,
—  za   organizacijo   Klubov  in  bifejev  po  domo-vih, fakultetah itd. —
—  organizacijo in vodenje študentskih počitniških domov ter ostalih počitniških domov z lastnimi sred-stvi in kadri.
c)  Razvijanje družbeno kulturne  in   športne   de-javnosti v okviru koncentriranih sil   in   sredstev   po postavljenem programu za vse študente ljubljanske univerze. Osnova tega pa naj bi bile že obstoječe de-javnosti v okviru integriranih domov.
d)  Večja enotnost v pogledu   upravljanja,   vode-nja, posebno na področju dotiranja in sprejemanja študentov ter razmeščanja po posameznih domovih.
e)  Obstoječe stanje   štud.   domov   in   menz   ter družbeno  kulturnega  življenja  predstavlja  organiza-cijsko,  finančno  in   kadrovsko   razdvojenost   sil   in sredstev.
S procesom integracije pa se mora vzporedno razvijati interna decentralizacija upravljanja in vo-denja, ker brez tega ni mogoče učinkovito, racionalno in koordinirano delovanje te celovite institucije. Za-to je tu povdarek na koncentraciji sredstev, kadrov, boljše organizacije in enotni politiki izvenštudijskega življenja študentov. Funkcije tekočega izvrševarija pa naj se delegirajo na ekonomske enote, kjer se vrši in-terni obračun stroškov tn celotnega dohodka.
Nosilci integracije morajo biti:
—  Univerzitetni svet,
—  Sklad za visoko šolstvo in raziskovalno delo,
—  Univerzitetni odbor Zš,
—  štud. domovi.
študentje zahtevamo, da se stališča te resolucije ustrezno upoštevajo pri predpisih, ki se pripravljajo s področja urejanja materialnih vprašanj študentov.
DVAJSETIETNICA APZ^TONETOMŠIČ
//
Vsak koncert našegak Akademskega pevskega zbo ra v dvorani Slovenske filharmonije je za Ljubljano gotovo praznik. Letošnji pomladni nastop je bil to tembolj, saj je zbor s proslavo petindvajsetletnifte Osvobodilne fronte proslavljal tudi dvajsetletnico svo-jega povojnega delovanja, dvajsetletnico skoraj sim-boličnega spremljanja vseh radosti in tegob našega povojnega kulturnega in študentovskega življenja. — Vendar naj na tem mestu opustimo besede, ki bi bile primerne za to slavje, in se raje pridružimo razpo-loženjskim stavkom v uvodu zborove slavnostne bro-šure, ki toplo popisujejo »apezejeve« jubilejne ob-čutke.
Letos se je zbor predstavil z novim dirigentom, Markom Munihom in recitatorjem Jožetom Humer-jem. Program je bil enotnejši od lanskoletnega, obe-nem tudi primernejši za sposobnosti zbora, kvalitet-nejši v posameznih delih in mnogo hvaležnejši. V ve-liki meri velja to za krstne izvedbe skladb R. Gobca, M- Tomca, A. Srebotnjaka in M. Gabrijelčiča, ki so jih skladatelji poklonili zboru ob njegovem jubileju in tako prispevali k slavnostnemu vzdušju. Prav tako ye-lja to za dela, izbrana iz jugoslovanske zakladnice (Medjimurske V. žganeca in Beltepe T. Skalovskega z instrumentalno spremljavo) in, iz starejše slovenske glasbene zgodovine (I.Poš, G. Plavec in J. Gallus). Zdi se, da je v tej smeri potrebno iskati programski obris dela našega osrednjega študentovskega zbora in da je bil v tem že letošnji koncert zelo uspešen.
V izvedbi programa smo lahko tudi letos občudo-vali za značaj zbora presenetljivo tehnično višino, ki postaja že kar standardna. V tem novi dirigent kot peti po vojni uspešno nadaljuje že pred vojno začeto delo Franca Marolta in mu zato želimo, da bi še ko-likor mogoče let stal pred tem zborom in mu deloma po svojem umetniškem prepričanju, deloma pa po tradiciji zasnovanih potezah krojil pravi obraz in mu sproščal mladost, zavzetost in žar. To so sicer bese-de, ki se lahko kaj hitro izprevržejo v frazo, ki pa za Akademski zbor veljajo še v svoji polni vrednosti. Odlikovanje z najvišjega mesta, nagovor, rože in bu-ren odziv občmstva, vse to je bilo enkratno, kakor je bil enkraten dodatek treh narodnih (Pa se sliš, Venci bejli in Lipa zelenela je), ki postaja že stalen, a ved-no učinkovit. Zdi se, da je bilo v tem finalu najlepše zajeto pristno naše, slovensko muzikalno čustvo, ka-kor ne bi moglo biti ne v psevdoromantičnem zboru slovenskega čitalništva ne v narodnozabavni sodobno sti. In tudi tu so apezejevci našli samega sebe in zato naj bo to ena od stalnih, nepogrešljivih. in vedno lepih strani niihovega dela.
J. H.
ODGOVOR LAiBUANSKEGA DNEVNIKA
Tovariš urednik,
nekoč sem v pismu, ki ste ga Ijubeznivo objavili, obljubil, da se ne bom obregnil ob vsak prispevek v »Tribuni«, ki se bo loteval »Ljubljanskega dnevni-ka«. S tem seveda nisem menil, da se ne bom nikoli več oglasil. Zato mi, prosim, odstopite spet malce prostora, saj bom skušal na kratko povedati, kaj me tišči ob vašem tako pogostnem kritiziranju našega časnikarstva na sploh in »Ljubljanskega dnevnika« posebej.
Glejte, na primer, zadnjo številko »Tribune«: iro-nično (tako sodim) pišete o »dobrem, ljubeznivem ,Delu'«, spravite se na »Mladino«, potem pa v Vrab-lovem sestavku »Ob nekaterih nepravilnostih v našem zabavnem tisku« pokosite na mah Ljubljanski in Ne-deljski dnevnik, Tovariša, Celjski tednik, VUS, Teden-sko tribuno, skratka vrsto tiska, ki mu bo treba »zmanjšati delovno področje in ga prisiliti, da bo delal drugače«.
Kako drugače? Najbrž je vaš edini recept takle: večina našega tiska nebogljeno koraca, le Tribuna ponosno koraka po pravilni časnikarski poti, ne da bi pogledala na levo in na desno (včasih še manj na levo kot na desno in včasih še manj na desno kot na levo).
Toda, kdo ve, če je ta reč tako preprosta? Reci-mo: Tone Vrabl zahteva, »da uredništvo (ali točneje novinar) zavzame do novice določeno stališče in poročilo s tem že tudi Komentira«. Nas so učili (če boste sploh verjeli, da smo se tudi kaj učili), da je osnova novinarstva vest, informacija, poročilo, da pa je komentar nekaj drugega, ki naj si ga kdaj pa kdaj ustvari sam bralec.
Mogoče se motim, a zdi se mi, da z vašim pisa-njem (Vrablovim, pa tudi od drugih avtorjev) straho-
vito podcenjujete večino bralcev. Iz Vrablovega sestav-ka namreč zvemo, da pozna in najbrž tudi prebira revije »Stern«, »Bunte (Illustrierte)«, »Readers Di-gest« in dnevnik »New York Times«. Vrabl je torej imun, medtem ko občasni ponatisi iz tega tiska za-vajajo »bralce na pota nevednosti«, »naredijo zmedo, ki jo je težko popraviti« itn. itn.
S tem ne menim zagovarjati posameznih spodrs-ljajev in nekaterih neprimernih sestavkov, ki jih kdaj prevedemo, ali napišemo. Nikakor pa se ne strinjam z Vrablovim (in še katerega vašega pisca) na-činom posploševanja in njegovimi (njihovimi) krite-riji, kaj je »res v razvedrilo, veselje in zabavo najšir-šim ljudskim množicam«.
Pa brez zamere ali pa z njo.
Djuro Šmicberger
ABSURD NAŠIH DNI...
O SANCTA SIMPLICITAS!
Na neki »pedagoško-znanstveni« instituciji (prosi-mo bralca, da v nobenem primeru ne pomisli zopet morda na Medicinsko fakulteto v Ljubljani!) je admi-nistrativno postavljeni v. d. predstojnik odredil, da nadzirajo strokovno »naravo« dela zdravnikov — strežniki! Zdravnike pa je zadolžil za — stranišča! Nujna posledica: stranišča so sicer čista — o strokov-ni »naravi« dela pa presodite sami!
Svoj bistroumni ukrep je administrativno postav-ljeni v. d. predstojnik leporečno formuliral v obliki pismenega umotvora (etimologija besede »umotvor«: sestavljenka iz »um« in »tvor« — homonim za razje-do, čir), ki ga je dal v podpis vsem članom (delovne-ga) kolektiva (na tej inštituciji je sploh v navadi zbi-ranje podpisovi). Nedvomno ima vse pogoje, da na-preduje v kratkem iz predstojnika v. d. (beri: ve-de!) — v predstojnika brez vede (v. d.)
O plodovih takšnih in podobnih bistroumnih ukrepov (pa še celo mimo soglasja strokovnega kole-
gija inštituta) beremo v zadnjem času v dnevnem ča-sopisju (primer ljubljanskih klinik, Sarajeva...).
Končno pa gre za zdravstveno inštitucijo, torej nič manj in nič več kot za zdravje in življenja našega delovnega človeka.
Blagor našim bolnikom ...
IN AAODUSI NAŠIH DNI...
»Est modus in rebus, sunt certi denique fi-
nes,« toda: »namen posvečuje sredstva«!
Vprašanje čistoče je pomembna zadeva. Včasih mora kloniti pred njo celo znanstvenoraziskovalno delo.
Na neki ustanovi (tokrat si dragi bralec uganil: prav tista je, na katero si pomislil! Imena seveda ne bomo izdali, ker bi bilo lahko predstojniku nerodno ob toliki hvali!) je predstojnik uveljavil pomemben ukrep: »Uslužbencem inštituta je do nadaljnega uki-njena možnost dela na inštitutu izven uradnih ur. Ukrep je potreben zaradi ustreznega čiščenja prosto-rov in del, kot jih zahtevajo zakonski predpisi. Upam, da bodo uslužbenci inštituta sprejeli ukrep z razu-mevanjem in potrebno disciplino.«
P. S. Znan je sicer primer, da je predstojnik ne-kega inštituta, ko je spoznal, da ga bodo mlajši sode-lavci strokovno prerasli, prepovedal slednjim znan-stveno-raziskovalno delo na inštitutu (seveda s tem tudi preprečil mikroskopiranje in uporabo inštitut-ske knjižnice) izven »uradnih ur« pod pretvezo »či-ščenja«.
Nam pa je popolnoma jasno, da ta obsojanja vredni primer nima nič skupnega z gomjim, marveč smo celo prepričani, da so v tem primeru narekovali ta hvale vredni ukrep »čiščenje prostorov in druga dela, kot jih zahtevajo zakonski predpisi».
Zgledujmo se...
—komar—
DEMONSTRACIJE?
(nadaljevanje s 1. strani)
Bosne sami niso hoteli rušiti »kuče siromaku«? Vsi pišete o tem, da sem podpisal pogodbo, da do drugega maja preskrbim dokumente ali pa privolim v rušenje, nihče pa ne o tem, da sem drugi dan, ko sem šel iskat prepis te pogodbe na občino, izvedel, »da so jo vrgli v koš?!« Zakaj ne pišete o tem, da sem danes pfejel pismeno obvestilo od Občine, da si lahko izbe-rem novo lokacijo kjerkoli, da mi bodo šli »na roko pri odkupu zemljišča in da bom lahko gradil brez ko-munalnega prispevka? Zakaj zdaj te olajšave in pro-tekcije, če sem kriv! Zakaj mi je danes odobrena loka-cija tam, kjer sem pred letom dni devet mesecev za-stonj prosil zanjo?! Zakaj nihče ne piše, da sem jim zastonj pod nos valil pritožbo, naslovljeno na Ustav-no sodišče, oni pa so mi uklenili roke in me strpali v marico, hišo pa zaminirali... Zakaj! Zakaj!
Zakaji so ostali brez adgovorov. Prav tako brez odgovorov kot mrki pogledi, s katerimi so me sprem-ljali, kjerkoli sem se pojavil med ljudmi. V njih ni bilo resnice, temveč skrb prežeta s strahom in pre-
PRILOZNOST ZA STUDENTE
Dobro lahko zaslužijo študenti, ki žele protlajati i/daje Zavoda za unapredjenje produktivnosti rada. Delo po želji in v prostem času študentov, prejemki po procentu prodanih izvodov. Žiro računa ni treba odpirati.
Te izdaje (strokovne knjige in časopLse) lahko pro-dajate v vseh večjih mestih po ustanovah, šolah, go-spodarskih in družbenih organizacijah. študenti, ki jih to zanima, naj se osebno ali pismeno javijo na naslov: Zavod za unapredjenje produktivnosti rada — sektor za dokumentacijo — Zagreb Trg žrtava faš. 4.
pletena s trnjevo žico upora in zavesti o krivici, žico, ki je krvavela v očeh in jim dajala moten rdečkast blesk neprespanih noči, ki je trgala njihove besede, da so prihajale vse razpraskane in ostre: da, postopek rušenja je bil, pravno gledano pravilen. Toda naš Uradni list obsega vsako leto 800 strani. Osemsto stra-ni novih zakonov, tistih zakonov, ki jih (skoraj) nih-če ne pozna, (skoraj) nihče ne spoštuje in (skoraj) nihče ne izpolnjuje. Tistih zakonov, ki so tako spret-ni, da je lahko po njih vse pravilno ali vse napačno ...
Poskušal sem se braniti, toda mržnja v očeh me je preplašila in porazila. Resnica je bila pregloboko, da bi jo mogel zajeti z besedo in potegniti na dan m plačati z njo krvavo motne poglede ljudi.
Tudi misel ni pomagala: dojel sem le to, da ne-kateri prvomajske dogodke poskušajo na vsak način zreducirati na nivo osebnih sporov ali starih obra-čunov, drugi jih nasprotno skušajo dvigniti v politi-čen protest proti nekaterim predstavnikom oblasti, in tam in takrat, kadar se ti predstavniki identificira-jo z oblasjo, proti oblasti sami. Kaj je tisto resnično, ne vem, kajti zdi se mi, da na teh dogodkih ostaja koprena nerazumljivosti. Mogoče je to pajčolan v nas samih, kopi^ena strahu, da bi nekaterim stvarem po-gledali v obraz bolj od blizu, tako od blizu, da bi za-znali na sočloveku hrapavost kože in znojne pore v njej!
Mogoče nam bodo šele potem postale razumljive besede, ki sem jih kot zadnje slišal v Škofji Loki: Dr-žava je konec koncev abstraktna, človek pa umre, če ga zabiješ v zemljo. Zakoni so zato, da uvajajo red,
toda izvaja jfti lahko le tisti, kdor ima moralno in po-litično zaupanje vseh. V nasprotnem primeru izvaja-nje zakonov izpodkopava zakonodajalca samega; za-koni se sprevračajo in porajajo nered.
V škofji Loki danes nekaj tli, nekaj se dviguje y ljudeh, nekaj tistega, kar je prve dneve po rušitvi pri-peljalo sto in sto ljudi, da si ogledajo hišo, razpoke v betonu, razklane opeke. Ljudi z vseh koncev Slove-nije, ljudi iz Avstrije in (zlasti) iz Italije. S kamerami in trpkostjo. Kakor tisti Avstrijci, ki so se menda slu-čajno pripeljali v Skofjo Loko, pa pustili avto in pri-tisnili z vso močjo v množico in na vrata. Mogoče se je kdo tudi sklonil in pobral kamen, — ne vem.
Ne vern, kot še marsičesa ne vem, kot mi ostajajo nerazumljive besede, lri zasekavajo druga v drugo. In besed, ki bi razgrinjale zaveso nerazumevanja, da-nes v Škofji Loki skoraj ne najdeš več. Resnica je pregloboko, da bi jo dvignil in plačal lasten pohlep po njej ali pa so temelji še premalo razmajani, da bi mogli do nje?
Bo potrebno še eno rušenje?!            Milan Pintar
(P. S. In če je to edina možnost, potem čakamo na obvestilo pristojnih forumov; prosimo le, da tokrat pričnemo »od zgoraj«, kar po seznamu iz Dela (petek, 22. aprila): zgradbe bivšega podpredsed-nika OS Kranj Slavka Beznika, bivšega podpredsed-nika okraja Ljubljana Acija Puharja, sedanjega pred-sednika OS Ljubljana-Vič-Rudnik inž. Slavka Jakof-čiča itd., itd___)
Za športno življenje na univerzi v glavnem skrbi Zveza študentskih organizacij za telesno kulturo. Na-stala je iz AŠD Olimpije, ko je le-ta postala preozka in ni mogla več zadostiti športnim potrebam študen-tov.
ZSOTK deluje preko športnih komisij pri posa-meznih fakultetnih svetih ter združuje delo športnih aktivov. Razen tega deluje tudi v mednarodnem okvi-ru tako, da vodi pripravljanje za razne študentske univerziade. Ekipe, ki jih je ZŠOTK doslej poslala na mednarodne univerziade, so vedno dosegale lepe uspehe. Največjo udeležbo in najboljše uspehe so do-segle ekipe SK Akademik, ki sodeluje vsako leto na univerziadah v Italiji, Franciji, švici, ČSSR in Vzhod-ni Nemčiji.
Vsako leto pošilja ZŠOTK svoje ekipe tudi na jugoslovansko univerziado. Letos so ekipe ljubljanskih fakultet dosegle lepe uspehe: prvo mesto so osvojili v šahu, namiznem tenisu in smučanju, drugo pa v od-bojki. število sodelujočih je bilo letos zaradi pomanj-kanja finančnih sredstev precej omejeno.
Delovni program ZŠOTK za šolsko leto 1965-66 je kljub precejšnjemu pomanjkanju sredstev ostal pri-bližno tak kot prejšnja leta. Program za maj in ju-nij obsega naslednje športne prireditve: pomladanski cross, sodelovanje na zagrebški univerziadi, športno srečanje z Mariborčani v okviru Dneva mladosti, ori-entacijski pohod, medfakultetno tekmovanje ženskih ekip v odbojki ter zaključno svečanost ZŠOTK s po-delitvijo diplom.
Med študenti je največje zanimanje za nogomet, rokomet ter smučanje. Smučarskega tečaja se ude-leži največ študentov (lani 800, letos pa 500). Letos je bilo število udeležencev smučarskih tečajev manj-še zato, ker so študentje zaradi zmanjšanih dotacij v glavnem sami krili stroške tečaja.
V programu za leto 1966-67 bodo nekoliko spreme-nili ligo raznih športnih tekmovanj tako, da bodo na-slednje leto turnirska tekmovanja v treh delih.
ŠZOTK preživlja letos krizo. Ta kriza se kaže predvsem v nezainteresiranosti študentov za športno udejstvovanje. Ti se premalo zavedajo, da se ob stalnem umskem delu samo enostransko razvijajo ter da bi morali športu posvetiti vsaj nekaj ur teden-sko. Da je temu tako, je v veliki meri kriva »akadem-ska svoboda«, ki jo študentje napačno pojmujejo; ne-koiiko krivde pa je tudi na srednjih šolah, kjer je te-
ŠPORT IN TELESNA
VZGOJA NA UNIVERZI
lesna vzgoja slabo organizirana. V kako majhni meri se študentje športno udejstvujejo, nam povesta dva podatka: medfakultetnega prvenstva v streljanju z zračno puško se je udeležilo le 9 tekmovalcev, smu-čarskih tekem pa 20 (lani 70). Delna rešitev tega pro-blema bi bila v uvedbi rednega pouka telesne vzgoje v prvi in drugi letnik študija na vseh fakultetah.
Drugi vzrok je nedelavnost športnih referentov pri posameznih športnih komisijah na fakultetah. Ti se ne zavedajo resnosti svojega dela, saj mnogokrat ne seznanijo študentov z raznimi tekmovanji, ki jih organizira ZšOTK. Fakultetni odbori bi morali kon-trolirati delo športnih referentov ter jih opozarjati na njihove napake.
Naslednji vzrok za slabo organizirano športno živ-ljenje na univerzi je pamanjkanje sredstev. ZšOTK dobiva le dotacijo Univerzitetnega odbora, kar pa je za njeno uspešno dejavnost premalo. Letos je UO zmanjšal dotacijo in zelo skrčil proračun ZŠOTK. S programa so odpadla vsa mednarodna tekmovanja, Čeprav so študentje ljubljanske univerze ravno na mednarodnem področju dosegali najlepše rezultate. Kljub pomanjkanju sredstev poteka delo v ZŠOTK precej dobro, saj je organizacija pred kratkim pre-jela pohvalo USOFKJ-a za uspešno delo.
ZšOTK-ja še danes ni priznala Zveza za telesno kulturo Slovenije, zato si ZŠOTK zelo prizadeva, da bi pridobil to priznanje. S tem bi študentska športna organizacija verjetno pridobila več sredstev in bi tako lahko razširila program športnih tekmovani. Mnogo-krat se zgodi, da mora ZŠOTK zaradi pomanjkanja denarja sredi priprav za kako tekmovanje prenehati z delom.
Nemalokrat pa študentje sami oškodujejo ZŠOTK. Kot primer naj navedem medfakultetno tekmovanje v košarki, za katerega so študentje najeli dvorano v Topniški ulici, jo drago plačali, nato pa sta se od desetih prijavljenih ekip javili le dve in tekniovanje je odpadlo.
Za pravilno telesno rast študentov bi morale v okviru rednih predavanj skrbeti tudi fakultete same. Zato je bila julija 1958 ustaiiovljena komisija za teles-no kulturo, 1960. leta pa je bil pri tajništvu Univerze ustanovljen referat za telesno kulturo. V šolskem letu 1960-61 je Univerza najela nekaj telovadnic in zapo slila nekaj honofarnih profesorjev ter pričela z or-ganizirano vadbo. V to vadbo je bilo vključenih 5 od-stotkov študentov. V naslednjem letu je ta odstotek narasel na 7 odstotkov, v letu 1962-63 pa zopet padel na 5 odstotkov. Zaradi tega sta US in UU priporočila fakultetam, naj v učni načrt prvih letnikov uvedejo predmet telesne vzgoje. Rezultat tega priporočila je bil precej slab, saj sta v študijskem letu 1963-64 le dve fakulteti uvedli telesno vzgojo kot redni predmet (fa-kulteta za strojništvo in fakulteta za naravoslovje in tehnologijo). Ostale fakultete so o tem predlogu samo razpravljale. V letu 1964-65 je telesno vzgojo uvedla medicinska fakulteta, naslednje leto pa filozofska fa-kulteta.
Pravna fakulteta bo uvedla telesno vzgojo šele v drugi letnik predvsem zato, ker noče podpirati tistih študentov, ki se v prvi letnik vpišejo le zato ,da ohra-nijo status študenta. Cepray je bilo obvezno obisko-vati samo 45 odstotkov ur telesne vzgoje, je bila na medicinski fakulteti udeležba 100-odstotna, na fakul-teti za naravoslovje in tehnologijo pa 93-odstotna. Za študente ostalih letnikov je bila lesna vzgoja fa-kultativen predmet, vendar je bila kljub temu zabele-žena precejšnja udeležba. Vse to kaže, da študentje po enem letu spoznajo, kako nujno potrebnih je ne-kaj ur telesne vzgoje na teden.
Fakultete, ki telesne vzgoje niso sprejele v svoj učni program, imajo opravičilo tudi v tem, da ni pro-stora. Ker je ta problem vedno večji, bo o uvedbi te-. lesne vzgoje na univerzo v kratkem razpravljala skup-ščina SRS.
S tem bo verjetno problem pouka telesne vzgoje na univerzi nakaEan na pristojnem mestu in prav go tovo v dogledneuj času rešen.
Tonu^ia.v Ivič