rXX!IV ..LJUBLJANA,15DEGEMBRA 1972, > CENA2Dlffv' .....TO. KAR JE, NE MORE BITI RESNIČNO." (E. Bloch. Philosophische Grundfragen l. Frankfurt. Suhrkamp str. 65) %l l/obraževanje je bila v stoletjih vseskozi težnja k razumevanju nara-ve in človeka kot dela narave, prenos izkušenj za ustvarjanje nove prak-se. V današnjem svetu se kot posledica vedno večjega materialnega bo-gastva na eni strani in misli o perfidni obliki sužnosti človeka v takem svetu pojavljata predvsem dve koncepciji izobraževanja: tehnokratsko-funkcionalistična in humanistična. Znanost kot bogastvo človekove izkušnje se danes vse bolj diferen-cira. poslcdica je njena birokrati/.iranost. Njen cilj dejansko ni več bla-gostanje eloveka. pač pa cilj zaradi samega sebe. Razviti ekonomski represivni sistemi. ki želijo perpetuirati sami sebe. potrebujejo ravno tako znanost. da lahko hkrati vsiljujejo ljudem lažne potrebe, oncmo-gočajo refleksijo o sistemu. zapirajo znanost v babilonski stolp funk-cionalnosti. Delovanje sistema mora biti brezliibno, do skrajnosti racio-nalizirano. zato dopušča spreminjanje izobraževanja edino v tehnokratsko funkcionalističnem smislu. Opozicija humanistične inteligence opozarja ravno na te enostran-skosti in postavlja tezi o človeku-stroju antitezo: človek o človeku. v človeški praksi. Zaveda se nevarnosti sodobnosti.ki preti. da bo znan-stvenik in intelektualec postal navaden ,,pruski vojak" sistema (R. Su-pek). Današnja univerza je najvišja organizacijska in vsebinska oblika pozi-tivnega izobraževanja. oblika. ki seveda nosi vse odlike in slabosti izo-braževalnega sistema v celoti. Življenje te univerze smo profesorji, asi-stenti. študenti . . . Zavedimo se teh slabosti. ne pristajajmo nanje! Spremjnjajmo! Režimo! .....to kar je, ne more biti resnično." Vprašanje, ali naj bonio proizvodnja okovov zasužnjevanja ali proiz-vodnja kladiv za osvobajanje človeka. ni več vprašanje. Vedno bolj se zavedamo. da smo tudi nii, sedanja in bodoča inteligenca. le najemna delovna sila. kar nas vedno bolj neločljivo povezuje z delavskim razre-dom. objektivnim nosilcem revolucije. Uporabimo naše znanje in sku-šajmo podreti ograjo med peresom in lopato. Znanje naj postane srp re-volucije. Začeti moramo v svojem donui - na univerzi. Odtrgajmo zvočnike prisile in lažnih potreb. faks naj ne bo faks-helizim, pralnica možganov. Prisluhnimo notranjim glasovom o osvobajajočem delu, o delu kot igri. Odstranimo milijonske lestence. reprezentanco birokratskega izobraže-vanja. zavese enodimenzionalnih odnosov. Danes so kabineti zaprte /nanosti. dvignjeni nad pritličje komunikacije znanja (spomnimo se sa- iiio ra/.poreditve prostorov na fakultetah!). Dvignimo univerzo iz tega pritličja. stopimo v prihodnost človeškosti z zavestjo, da je univerza /gradba. ki so jo ustvarili ljudje -- za ljudi. Pometimo okostenelost nje-ne strukture! Zadeli bomo ob steno odpora lažnili in ne-lažnih interesov. Toda vsaka stena se da podreti, tudi ta. Na voljo imamo dve možnosti. Prodrimo najprej v institucije, revol-tirajmo in negirajmo njihovo vsebino, osvestimo se z delovanjem v de-janskem proti.dejanskemu! Če-bomo naleteli na skrajno nerazumeva-nje. nam ostane negacija totalnosti. Zahtevajmo: stalno preverjanje pedagoškega procesa — z anketami in prek fa- kultetnih organov, številnejšo prisotnost študentov v teh organih v PZS, v reelekcij- skih in študijskih komisijah; študent-prorektor, ukinitev avtoritarnega načina poučevanja. uvedbo eksperimentalnih oddelkov. kjer se bodo upoštevala mo- derna pedagoška načela. postopno ukinitev predavanj in uvedbo sodobnejših oblik komu- nikacije, odpiranje fakultet interdisciplinarnemu študiju, tako v drugosto- penjskem kot podiplomskem študiju. usposabljanje novega učnega kadra (1 pedagoški delavec na 5 študentov). vključitev študentov v aktiven znanstveno-raziskovalni in peda- goški proces že v teku študija. enoten univerzitetni informacijski center in posodobljanje ob. stoječih knjižnic, povezovanje univerze s prakso, tako v maierialnem kot znanstve- no-raziskovalnem pogledu, stik z drugimi jugoslovanskimi in tujimi univerzami, bolj razveja- no izmenjavo izkušenj. Otresimo se alpske naduhe! razširitev univerzitetnih zmogljivosti in ukinitev sprejemnih iz- pitov, preoblikovanje izpitov iz gospostva nad kreativnostjo v gospostvo kreativnosti, vse to brez strahu v institucijah, na predavanjih, v fakultetnih glasilih (ki naj postanejo medij revolta in spreminjanja). Če ne bomo dosegli bistvenih uspehov, radikalizirajmo borbo in de-lujnio v obliki sit-. teach-. be-inov, antiuniverze. anti-kulture, zasedb fa-kultet. sploh v obliki negacije represivnega izobraževanja. Sistem - pa-jek, mi — muhe. Raztrgajmo to orwellovsko mrežo! ..Vse kar je. je vredno. da propade," je rekel Hegel. Rado LIPOVEC 1) 2) 3) 4) 6) 7) 8) ^) 10) 11) 12) 13) 14) informacijskih sredstcv mu z vedno večjo vztrajnostjo ponuja drugačne modele avtoritete, pogosto manj arhaične in konvencionalne. Vendar je v tem pogledu nujno imeti pred seboj dokaj jasno razliko med osnovno šolo, kjerje učitelju še mogoče ohraniti svoj ugled, in pa med ostalimi stopnjami šolanja, pri katerih to postaja vedno težjc. Vzroke za to raztiko najdemo v različnih dejavnikih, ki pa delujejo istočasno: a) starost osnovnošolca še dopušča nekritično idealizacijo vsake odrasle ose-be, s katero pride otrok v stik; b) osnovnošolec ima, kot smo že omenili, prav malo priložnosti za primerja-vo med različnimi tipi odraslih: zelo pogosto zunaj domačega okolja sploh nima nobenih možnosti poznati drugih oseb, kot svojega učitelja; c) priprava učitelja, čeprav običajno na mnogo nižji ravni kot pri profesorju, vscbuje, v nezadostni meri sicer, nekatere pojme psihologije, pedagogike in didak-tične metodologije: dovolj učinkovita sredstva, ki uspešno delujejo na otroško psiho na nepotvorjen način; d) v osnovni šoli je vsebina pouka v glavnem prilagojena intelektualnim potre-bam učenca, in tako s svojimi osnovnimi elementi sestavlja nepogrešljiv pripomo-ček za postopno napredovanje pri učenju. Učitelj ima tako možnost ohraniti svojo ugledno vlogo kulturnega posrednika. V trcnutku, ko učiteljeva avtoriteta v učenčevih očeh začne padati, sc uči-telj loči.in izkaže kot posodovalec moči, ki to moč tudi zlorablja (moč nagraje-vanja in kaznovanja). Ko pa se učitelj zave, da se je njcgova avtoriteta znašla v krizi, začne v njeni naraščati želja po maščevalnem zlorabljanju oblasti, ki mu je bila podeljena. Razočaranje, tako z ene kot z druge strani, zaradi poloma prvot-ne podobe avtoritete, spravi v gibanje sadističcn mehanizem v odnosu učitelj-učenec, in ta situacija postanc ponavadi neprosegljiva. Tesnoba in občutek kriv-de. ki ji sledi, imata za posledico, da se kot edina možna rešitev reproducira sadi-stični odnos. III Protislovje: socialnost in individualizem Šola je prvo okolje, v katcrcm otrok prcizkuša možnosti za vzpostavljanje no-vih medosebnih odnosov. Prvič lahko sodcluje z vrstniki in se pri tem čuti del grupe, ki kolektivno dcluje, da bi dosegla skupne rezultatc. Šola jc torej kraj, kjer se ljubosumnost, rivalitcta in zavist lahko sublimirajo v čustvo skupinske solidar-no^ti. Vendar pa šola hkrati ponuja najbolj otročji model individualizma in pod-pihujc vojno v notranjosti skupinc. Njcna železna pravila so: prizadevaj si biti prvi v razredu, ne prcpisuj, nc prišc(HUivaj. Samo če sc upira pravilom šolc, ima učcnec možnost odtcgniti se takomu ncvzgojnemu delovanju; s tem, da dcla na-loge skupaj s tovariši, da prcpisuje, prišcpetava, povsod išče sodelovanje. Tako pa torej postane neizogibno, da bo njegova šolska dejavnost razumljena in obravna-vana kot zgrcšena in polna krivdc. III Protislovje: razvoj inteligence in mit o uspehu V šoli se neprenehoma ponujajo nove priložnosti, ki spodbujajo željo po zna-nju in hotenje po proizkušanju lastnih sposobnosti. Grc za dvc osnovni spodbudi, po mojem temeljni, za razvoj intcligence, ki se izgrajuje na zaupanju v zmožnost spoznavanja realnosti, ki jo je mogočc osvežiti s svojimi lastnimi močmi. Samo na tak način inteligenca postano neodvisnost, originalnost in užitek neprenehoma se postavljati na preizkušnjo. Vendar pa očitno to ni smoter šole. V resnici sc šola vzpostavlja v funkeiji uspcha, kot namcna in merila vsakega intelektualnega raz-dajanja. Uradno priznanje posameznih uspehov s strani učitelja je tako edina možna motivacija za študij. To priznanje jc ponujeno ovešono in okrašeno v obli-ki mita, ki pa njegova vsebina ostaja prikrita. Ni mogoče torej razbrati pravega smisla tega mita, ki je orodjc obvladovanja drugih; razbrati pa ga ni mogoče zato, ker dela nespoznavno in nepristopno veselje do spoznavanja realnosti, do spozna-vanja na temeljitejši način, glede na lastne sposobnosti njenega ponovnega odkri-vanja. Mit o uspehu. ki mu ga v šoli tako vztrajno vtepajo v glavo, pripelje posa-meznika do regresivnega obnašanja, do tistega tipičnega otroškega obnašanja, ko za otroka realnost ni spoznavna, razen prck pričevanja in potrditve staršev. Ta mitizacija uspehaje našla celo svojo znanstveno potrditev, in sicer v psiholoških študijah o ,,stopnji prizadevanja" in o ,,motivaciji uspcha", ki objektivno pome-nijo podporo velikemu idealu kapitalistične družbe, slepilu uspeha. Gre za razis-kave, ki naj bi jim dajalo pcčat domnevno znanstveno dostojanstvo, ker so osno-vane na eksperimentalnih dokazih, ki naj bi utrdili psihološke zakonc o spodbudi po družbeni afirmaciji. Toda definicije tako osnove kot zaključka, meglene in približnc. skušajo na nepopoln način in /. mistifikacijami dokazati, da je želja po družbenem uspehu popolnoma ista stvar kot hotenje po spoznavanju in obvlado-vanju rcalnosti. Skrb zaradi poklicnega napredovanja sc ne razlikuje od tesnobc pri doscganju znanstvenega odkritja ali pri dovrševanju umetniškega dela. V skla-du s tako ideologijo je, da šola po eni strani sicer spodbuja željo po spoznavanju novih stvari (branje, učenje, oskrbovanje s podatki), željo tvegati nove težave, da bi tako globlje prodrli v resničnost, spoznali pravo bistvo stvari in jih s tem narc-dili za svoje. Po drugi strani pa šola taka hotenja onemogoča, saj jih s svojo plitvo razlago zreducira in banalno prevede na pojme o stopnjah uspeha: zaobljube, razsodbe, promocijc. Konča se tako, da se v študentu rodi globoko in mclanho-lično nezaupanje v inožnost, da bi z veseljem uporabljal svojo lastno pamet. V Protislovje: gledališka predstava in zamenjava vlog Šola se v poučevanju, ki naj bi bilo njcna bistvena vloga, izkaže v bistvu kot gledališka prcdstava. Takoj bom dal konkrcten primcr, ila bi laže razložil svojo trditev. Opisal bom svojo oscbno izkušnjo, ki scm jo doživel med učno uro na medieinski fakultcti. Skušal bom orisati to uro, kot jc potekala prcd leti (kot pa vem. sc stvari do danes niso bistvcno spremenileh Ura so jc začcla s prvim prizo-rom. polnim pomembnosti: protesorjev prihod v dvorano. Sledil mu je pravcati dvor drugih osebnosti: pomočnik, primariji, asistenti, vsi v belih haljali. Vsi šlu-dentje so vstali in pozdravili prihod s ploskanjem. ki je umolknilo v trenutku, ko jc profcsor z dvignjeno roko zaukazal tišino. Sedaj se je začelo pravo predavanjc, elegantna in izumetničena znanstvena razlaga o neki tcžki in nadvse rodki bolcz-ni. V neketn določcncm trenutku se je prikazal še en pomemben pojav; skozi stranska vrata so na bolniški postolji pripoljali ubogega bolnika, da bi ga voliki zdravnik izprašal in pregledal. Bolnik je moral biti ,,interesanten", njegova bole-zen je kazala negotove in nasprotujoče simptomc, bolnik je bil skratka živa ugan-ka. ki pajo je profesor s svojo modrostjo končno uspel razvozlati. In ne samo to, končno mu jc cdo uspelo vse dvoumnosti in nejasnosti varno pripeljati v zakonc jasne in železne logike. V teku prcdavanja pa je sevoda sledilo še več odrskih ele-mentov. Dvoranoje na primer naenkrat preplavila tenia, da je bilo omogočeno prikazovanjc fotogramov bolnikov, istoloških preparatov, diagramov in podobne-ga, kar pa je v sebi vedno nosilo nekaj izjemnega ali eksotičnega. Dcjansko je vse skupaj imclo prav malo zvrze z realnostjo bolnišnic in bolnikov; ta rcalnost jc os-tala praktično popolnoma prikrita večini študentov. Predavanjc, ki scm ga opisal (mislim, da nikakor ne kot karikaturo), ima značaj glodališke predstavcvv kateri učittij nastopa in izvaja nadrealno ekshibicijo, ki namigujo na skrivnostno rcsnič-nost. V tej realnosti pa ima študcnt samo vlogo neaktivnoga gledalca. Takšen zna-čaj predstave je prisoten, z majhnimi sprcmombami morda, v vsem šolskom siste-mu, od osnovne šole do univciv.e. V tcm trenutku se jo treba vprašati, kaj to s psi-hološkega stališča predstavlja za študonta. Študent, ki prisostvujo spektaklu, nad-realni predstavi (in sicer ne glede na to, če mu je ta predstava nepristopna, nera-zumljiva in oddaljena), je napeljan na obnašanje, ki ga obvladujeta zamaknjena kontemplacija in občudovanje tuje akcijc. In prav to je tislo regresivno obnaša-nje, ki ima svoje korenine v psihološkem položaju otroštva, ko jc realnost ncpri-slnpua, nerazumljiva in oddaljena, in ko jo je niogoče vsik.iti samo prek pasivno kontemplacije. Položaj sc z napredkom šolstva bistveno ne izboljšuje: spremem-ba nastopi z določeno starostjo, ko sc kontemplativnemu obnašanju pridruži in ga deloma celo nadomesti kritično obnašanje, ki preide v spore s šolskim siste- mom. Vendar pa gre za nekakšno estetsko kritiko, to je kritiko od zunaj, to so spopadi o stvareh, ki so tuje in neodvisne od učenčeve lastne aktivnosti. Lekcijo lahko ocenimo kot lepo ali grdo, zabavno ali dolgočasno, ne vprašamo pa se o odnosu mcd to lekcijo in razlogi, zakaj nam je sploh predavana, o odnosu med to lekcijo in njeno kulturno vrednostjo ter profesionalno pripravljenostjo, o pome-nu tega za študentovo bodočnost. Pri vsem tem pa pride to kontemplativno ob-našanje, ki ga je prav šola tako inteii/ivno spodbujala, v dramatičnen konflikt z neko drugo realnostjo, na katero je študent prav tako neposredno navezan;gre za /ealnost izprašcvanja, pismenih nalog, izpitov, vse z alternativo napredovanja ali neuspeha. To je rcalnost, ki jo študent glede na prejšnjo doživikot izdajalsko za-menjavo vlog, saj mora sedaj študent zaigrati v predstavi. Njegov nastop pa bo že po svoji naravi samo groba kopija elegantne učiteljeve ekshibicije, poleg tega pa bo ta nastop, za razliko od učiteljevega, kruto podvržen presoji - razsodbi. Stu-dent sc zato ne more umakniti v kontemplacijo, ki bi jo imel za nekaj zavestnega in sebi pripadajočega (kot se to lahko zgodi na primer v gledališču ali kinu, pri tako imenovanih predstavah ,,bega iz realnosti"). Grozljivo realna perspektiva zaobrnjene situacije (zamenjane vloge) dejansko ponuja kot edini izhod še radi-kalnejšo in bolj patološko regresijo. Ta perspcktiva se tako oblikuje kot otroško zanikanje resničnosti, dokončne resničnosti lastne bodočnosti. VI Protislovje: obred in realnost Šolska ureditev se v svoji celoti kaže kot nepretrgana veriga obredov: lekcije, izprašcvanja, izpiti, glasovanja, prehod iz nižjoga v višji razred in tako naprej. V bistvu gre za obredc, ki vodijo k zrelosti, ki ima, lahko bi dejal, ,,religiozno" zna-čilnost, m sicer v tem, da velja samo za čas, ki ga učenec preživi v šoli. Obredni vidik šole narašča s stopnjo študija: v osnovni šoli se še učimo predmetov, ki ima-jo svoj pomen tudi za zunanji svet, branja, pišanja, računstva; v nadaljevanju pa spoznavamo vedno bolj nerealne stvari, latinščino, grščino in ostalo. Solanje na univerzi pa se konča na značilen način s svečano ceremonijo, ceremonijo z lovo-rovim vencem, profesorji pa so okrašeni s posebnimi kostumi. Stvari, ki jih sliši-mo in se jih v šoli učimo, so postavljene v določen prostor in čas ter v socialni kontekst; ti trije elementi pa seveda določajo tudi šolo. Prostor je knjiga, v kateri so te stvari zapisane, čas je dan, v katerem so razložene, socialni kontekst je kon-tekst učitclja in tovarišev iz razrcda, ki jim moraš recitirati magično formulo, ki jo jc ustvaril obred izpraševanja. Šola pa prav tako lahko učenca poučuje zelo . konkrctnih stvari, industrijskega stroja na primer. Vendar v tem primeru učenec ne bo videl stroja med njegovim delovanjem, ne bo govoril z delavci in gospodar-jom, nc bo vprašal, koliko jc stroj stal in koliko daje, čemu in komu služi. Tako bo stroj postal neko določeno poglavje, ki ga lahko najdeš na strani tej in tej knji-ge te in te in o katerem sc je treba naučiti toliko in toliko številk in zapletenih izrazov. Šoia je torej tempdj, v katorem sc razglaša nekakšno kulturo-religijo in v katerom se slavijo začetni obredi, ki zaznamujejo etape šolskega dozorevanja: vpi-sovanje v prvi, drugi, tretji, četrti... razred, v srednjo šolo, na univerzo; diploma, magistratura, doktorat. In če je to prava ideologija šole, je študent ne more doži-vcti clo konca; ne more izvesti (z defenzivnim mehanizmom obsedenosti in psiho-tičncga tjpa) jasnc in pomirjujoče razločitve mcd šolskim modelom in zunanjim svctom. Zc na koncu obvezne šole, ko se mora prvič sam odločiti, je prisiljen v trcnutku pretrgati ta čar, in poravnati mora svoje račune z realnostjo, z realnostjo bodočega življenja, z realnostjo svojcga dela. Šola se torej, na nepredviden in pro-tisloven način ter v vedno večji mori, razkriva kot absurden mehanizem, zaprt in ločen od ostalega sveta. Pripoveduje kulturo-religijo in izdaja potrdila-zakramen-te, pri vseni tem pa utcmcljuje razloge svojega lastnega obstoja v neki drugi res-ničnosti, v kateri bo moral študent položiti račune o tem, kaj pravzaprav je, kaj vo in kaj zna dclati. Takšno pričakovanje pa študentu pomeni najhujšo moro prav zato, kcr imajo čudne stvari, ki se jih je naučil v šoli, na skrivnosten način zvezo z neko drugo realnostjo, ki jo komaj lahko sluti in ki nanjo ni pripravljen. (Sanje-mora o zaključncm izpitu - vračajo se nam tako pogosto še v poznejših letih -na katercm nas sprašujejo popolnoma ncznane stvari, popolnoma jasno izražajo strah in tesnobo. In siccr tesnobo, ki nas zagrabi, ko moramo zapustiti svet innet-no podaljšanega otroštva in uspešno premagati temeljni preizkus, kar nas šele pri-pušča v tcžavni svct odraslih.) Jasno je, da lahko ta moj zapis sproži celo verigo kritik. Naj mi bo dovoljeno, da nckatere že sam navedem, in s tem poskušam usmeriti diskusijo: 1. Okvir, ki sem ga postavil, odseva bolj včerajšnji statični položaj kot pa se-danjo šolsko situacijo, ki se hitro razvija. Prav tako nc osvetljuje kakih resnično novih vidikov, ki jih nc bi pred menoj že drugi obravnavali, in hkrati že presegli v svoji praksi tisti, ki so podvzeli pogumnc pobudc, ki so dejansko že alternativne rcšitve. Vondar pa mislim, da je moKla koristno pregledati te vidike v perspektivi, ki sem jo skušal označiti. To jc mogoče prava pot, ne toliko zato, ker sem pome-tal v ogenj grohc šole, kot predvsem zato, ker hoče moj poskus pomagati bolje razumeti globlje motive, ki ovirajo in prcprečujejo študentom, učiteljem in ddav-skcmu razredu, da bi si ustvarili politično voljo, usmerjeno v resnično spremembo šole. Na ta način bi prcsegli tisto fazo borbc, ki je v veliki meri vkovana v morali-zcm in spontanost ali pa v nihilističen in katastrofičen nihilizem. 2. Morda bodo razlagali nckatere izmed opisanih aspektov samo kot prepro-sto poslcdico zastarelih didaktičnih pojmovanj ali drugih slučajnih nesporazu-mov, ki pa bi jih lahko vse odstranila kakršnakoli reformistična politika z nekaj spremembami tehnične narave. Vendar pa po mojem mnenju, če delujemo z as-pektnv, ki sem jih zgoraj orisal, udarimo naravnost po strukturi šole. Postaviti os-novc za novo šolo, pomeni graditi šolo, v kateri ne bodo vladali birokratski med-scbojni odnosi. v katori so bo moč vzpostavljala kot avtoritcta, ki jo ima od časa do časa vsak v rokali, v katcri sc bo dosogala sposobnost sodelovanja in ne pres-tižnega tekinovanja, v kateri sc bo spodbujalo veselje do spoznavanja in obliko-vanja realnosti, in odvračalo od konformizma uspeha. To pomeni zgraditi šolo, ki ne bo zasnovana kot teater, s programom nadrealnih predstav, v katerih igralci in gledalci nc komunicirajo med sabo, zgraditi končno šolo, ki ne ohranja kultu-rc-religije, ki skriva resničnost dejstev. Ta nova šola pa bo lahko polno zaživela in sc izrazila šclc v drugačni obliki družbe. 3. V moji analizi niso jasno razloženi globlji vzroki, zaradi katerih današnja šola predstavlja absolutno nujnost kapitalistične družbe. Odrekel sem se učin-koni, ki bi jih dosegel, če bi vzel v obzir nekatere aspekte, ki sestavljajo oporne točke v mnogih študijah, prežetih z marksizmom. Niscm obravnaval na primer vloge selckcijskega stroja, ki ga šola prek vedno višje šolnine izkorišča za to, da se v njcj neprenchoma perpetuira krog posameznikov iz izkoriščajočih razredov. Prav tako nisem govoril o šoli, ki proizvaja ljudi-robote, ki jih potem vključuje v mehanizem proizvodnje in potrošnje, niti o šoli kot kraju, v katerem drže pod narkozo vojsko brezposelnih, skrbno indoktriniranih in ukročenih, ki jih lahko izkoristijo sleherni trenutek. Mislim, da gre pri vsem tem za aspekte, ki so v moji analizi na tak ali drugačen način vendarle vsebovani. Natančneje pa jih nisem ob-delal, kcr sem predvscm hotel podčrtati nekatera druga gledišča, ki so bolj pou-darjena in prisotni; tistim, ki so soudeleženi pri šolskem procesu. Prisotna so v tem, kar se mi zdi najvažnejša vloga šole v kapi-talistični družbi. Ta šola hoče pri-kazati kot edino možnost spoznavanja kulturo-religijo, ki ne govori o resničnosti družbenih produkcijskih odnosov. Ta resničnost pa mora ostati v tej družbi pri-krita, saj se ji bomo lahko v nedogled prilagajali samo s pasivnostjo in poslušno-stjo. Čianek je bil s podpisom g.f. objavljen v italijanski marksistično ori-entirani reviji za kulturna vprašanja UTOPIA, št. 7—8, julij—avgust 1972. prevedel JZ—L marko švabič kritika kletnih izbic v mestih Ponoči se mi je zgodilo nekaj čudnega. Šel sem v klet, da bi pospravil drvarnico. Ker pa je drvarnico že prej, in jaz tega niseni vedel, pos-pravil nekdo drug, poleg tega pa sem začutil, da se v kleti že spet dogaja nekaj skrivnostne-ga, sem stopil na ogled. Priznam, inalo me je bilo strah, kajti bila je noč. tihota, samo tisto skrivnostno se je dogajalo, tako da je škripalo. in bivalo okoli po hodnikih. Ko sem odprl ne-ka vrata, za katerimi sem pričakoval običajno drvarnico katere sosednjih strank, sem ostrmel. Prostorje bil resda hladen in plesniv, a bil je lepo opravljen, celo preproga je bila na tleh. Na nenavadno visoki postelji je po turško sede-la mlajša ženska. Bila je od daleč po videzu ne-kakšna ciganka. Smehljala se je in me z roko vabila, naj pridem bliže. Opazil seni, da bi žen-ska vrata lahko zaklenila, če bi to hotela, kajti na tej strani je bil ključ v ključavniei. Bilo je jasno, da me je pričakovala. Možnost. da bi pričakovala nekoga drugega, je sicer obstajala. a sem jo ovrgel, ko sem se prepričal, da si nie je v luči gole žarnice ciganka utegnila že do-dobra ogledati; če ne bi bil pravi, bi se nie go-tovo bala ali pa celo skušala znebiti s klici na pomaganje. Stopil sem bliže. Bila je nilajša, kot sem sodil prej, od daleč. Stopil sem še bliže in videl, da ni nikaka ciganka. Bila je civilizirano. urbanizirano dekle, temnolaso, z mehkim pog-ledom. Zdaj bi se je lahko že dotaknil, tako blizu sem bil. Gledala sva se iz obraza v obraz. Ne bi mogel natanko povedati barve njenih očk bile pa so temne, žametne, neskončno ljubez-nive in prijazne z mano. Lepa usta so se smeh-Ijala široko, da so kazala po obliki in sicer nc-verjetno krasne zobo. Šo'e ko je dekle odprlo svoje telo, sem opazil, da je gola. A na neki na-čin nama sploh ni šlo za seks. Samo glcdala sva si najina obraza, predvsem oči. Tudi jaz sem se ji moral zdeti lep, kot ona meni. Tudi jaz sem se ji smejal toplo in ljubeče. Bil je nagon po oh-ranitvi. Bila sva samec in samica, ptici v ljube-zenski predigri. Ponavljam pa, da nisva bila spolno vznemirjena. Samo čudi'a r,va se najjni lepoti in si jo ogledovala, da sva čutUa, kako lep in visok bo najin zarod. Dekle je zamižalo. Le za hipec je spustila veke, a bilo je dosti, da sem videl resnico: v gubi med veko in obrvnim lokom je bila tanka črta sivozelene kletne ples-ni. uganke sigmund fneud humor(adbmek) Čas je, da se seznanimo z nekaj značaji hu-morja. Humor ne vsebuje samo nekaj osvobaja-jočega, kakor domislica ali komika, ampak tudi nekaj veličastnega in vzvišenega, poteze, ki jih ne najdemo niti v eni od obeh drugih zvrsti prejemanja užitka iz intelektualne dejavnosti. Veličastno je očitno v triumfu narcizma. v zmagovito ohranjeni neranljivosti ega. Ego ne dopušča, da ga spodbude iz realnosti, ranijo, prisilijo v trpljenje, vztraja. da ga travme iz zu-nanjega sveta ne morejo ganiti, celo kaže. da so mu samo povod za užitek. Ta zadnja poteza je povsem bistvena. Predpostavimo, da je zloči-nec, ki ga v ponedeljek ženejo na morišče, + rekel: Ne briga me, če obesijo takega človeka, kot sem jaz, svet zaradi tega ne bo propadel! -Takrat lahko rečemo: to govorjenje sicer vse-buje veličastno premoč nad realno situacijo. modro je in upravičeno, toda ne kaže niti sledu humorja, še več, zasnovano je na oceni, realno-sti, povsem nasprotni tisti pri humorju. Humor ni resigniran, ampak uporen, ne pomeni samo triumf principa užitka, ki se v tem primeru lahko ohrani nasproti neusmiljenosti rcalnih razmer. + Iz prejšnjega dela teksta: ... delikvent, ki ga v ponedeljek ženejo pod vešala, izjavlja: ,,Dobro se je začel teden!"... 1 RIBUNA. študentski list. Izdaja !O SŠ LVZ. Urcd ništvo in upiava 61000 LjubJjana, Tri! rcvoiu-cijc l/II. lek-ton 21 280. Tekočirač"un 50101-678 47120. Tiska DDL!. Ljuhljana. Parmova 39. Letna narqčnina 25.00 din. Poštnitia plačana v gotovini. Rokopisov nc vračamo. Uredništvo: Tonutž Kšda (v. d. glavnega urcdnika). Marjan Pungartnik (odgovorni urcclnik). Pavlc Ztia-ga. Rado Lipovec. Iiior Torkar. Miha Avanzo. Niko-la Damijanič. F.do Štcfančič (likovni in tchnični urednik), Bora Zlobec. (lektor in sekretar rcdakci-}c). Alonka Ulažina (korcktor). Črt Prinčič (tclmič-ni sckretar). Dve globoki jami, v njih meso utripa, kadar sta na rami, noga v slepo tipa. Je že nalito, je že izpito, je s kupolo krito in nikdar razlito. Poln trebuh kruha ima, a ga ne napihne; kadar pride zima, v kotu tam utihne. Dvanajst polsestric v krogu tam ždi. bratec za bratcem med njimi drvi. Dvoje zobov ima, na njih hrano nosi in po grlu z njima tebi ju natrosi. Po črti koraka, a težko z nje stopi, še dva koraka, glej, že je pri Evropi. Piščč naše skače in, če joče, srače. Po telesu ima rože in na mehkih nogah nože. To je čuden sod brez dna, ki nič ostati v njem ne zna, vendar ni globji od metra. Pišče majki je ušlo in odšlo po trati. Našlo glisto je mastno in jo neslo mati. (Rešitve prihodnjič) IREUNIŠTVO ZA TEORIJO RAZPISUJE NA-SLEDNJE TEME (za vse. ki jih problematika zanima in bi na navedenc tenie hoteli pisati): 1. VPRAŠANJE ŠTUDENTSKEGA OR- GANIZIRANJA ?.. PERSPEKTIVE ŠTUDENTSKEGA Gl- BANJA 3. ALTERNATIVEUNIVERZI: MEDRE-EORMO 1N GIBANJEM 4. KAKŠNO MARKSISTIČNO IZOBRA-ŽEVANJE 5. POLOŽAJ IN EUNKCIJA INTELIGEN-CE VSODOBNEMSVETU 6. KULTURA IN SUBKULTLRA 7. LITERATURA (UMETNOST) KOT NA-ČIN PRCVESTA 8. SEKSUALNOST 1N REPRESIJA l). 20. STOLETJE: TOTALITARIZEM IN REVOLUCIJA 10. EKOLOGIJA IN VPRAŠLJIVOST IN-DUSTRIJSKE DRUŽBE Sodeluje lahko KDORKOLI. Kcr pa realist lahko na ta razpis pričakuje le s študentske strani le nekaj prispevkov. naj še posebej napi-šem. da si uredništvo želi tudi sodelovanja asi-stentov in profesorjev (če bo to kaj pomaga-lo? !). pa tudi strokovnjakov. ki ne delujejo na univerzi. Tekste pošljite (če se le da pregledno na-tipkane, maksimalna dolžina je oseni tipkanih strani) v roku od danes do izida predzadnje številke letošnjega letnika na naslov nredništva TRIBUNE. Najboljši prispevki bodo poleg red-nega lionorarja še posebej nagrajeni. IREDNIKZATEORIJO XII OKROGLA MIZA KUK ZKS 14. novembra letos se je za okroglo mizo na uni-verzitetnem komiteju na Trgu revolucije zbralo večje število študentov in drugih zainteresiranih za razgo-vor na temo birokracija in tehnokratizem. Razvila se je zanimiva diskusija o razvoju birokratizma, tehno-kratizma, polikratizma in vseh tizmov. V razpravi so sodelovali prof. dr. Božidar Debenjak, dr. Bogdan Kavčič in dr. Stane Saksida. Ker je bila tema prccej obširna in ni bilo mogoče odgovoriti na vsa zastavlje-na vprašanja, posebno na vprašanje o samoupravljanju, je dr. Božidar Debenjak predlagal, da bi ob naslednji okrogli mizi razpravljali predvsem o vprašanju samo-upravljanje v naši družbi. manfreda SKUPŠClNA ŠTUDENTOV NA EKONOMSKI 15. novembra letos je bila skupščina študentov ekonomske fakultetc. Po poročilu predsednika štu-dentskega sveta se je razvila diskusija, ki je zopct po-kazala, da na fakulteti obstajata dve različni skupini, med katerima bo težko prišlo do sodclovanja. Na koncu so izvolili novega predsednika študentskega sveta Bra-neta Hvastjo. rš ZK NA PRAVNI FAKULTETI Osnovna organizacija ZK pravne fakultetc je na svoji konferenci 15. novembra letos enoglasno izvoli-la za sekretarja osnovne organizacije Bojana Žaniča, za njegovega namestnika Draga Lukiča in še osem čla-nov sekretariata. O POLOŽAJU NA FSPN 13. novembra letosje bil na fakulteti za sociologi-jo, politologijo in novinarstvo razgovor o položaju fa-kultete v družbi glede na zadnje kritike centralnega ko-miteja ZKS. Udeležilo se ga je kakih sto študentov. De-kan fakultete dr. Vlado Benko je v uvodu orisal histo-riat visoke šole oziroma fakultete za sociologijo, poli-tologijo in novinarstvo zadnjih nekaj lct. V komentar-ju sodb, ki so bile izrečene s strani političnih foru-movje menil, da niso bile argumentirane. Poudaril je, da je fakulteta sama ugotovila nekatcre pomanjklji-vosti v svojem delu že pred temi kritikami: scdaj pa potrebuje časa, da bi uveljavila ukrcpe za odpravo teh pomanjkljivosti. V nadaljevanju razgovora so študcnt-je postavljali vprašanja o odnosih fakultete do politič-ne institucije, to je do CK in obratno. Ves čas pa je bi-lo čutiti, da se študentje ne čutijo kaj dosti udcleženi in soodgovorni za situacijo, v kateri se fakulteta naha-ja-Igor VIDMAR NOV RAČUNSKI CENTER NA EKONOMSKI FAKULTETI 13. 11. 1972 je bila na ekonomski fakulteti majh-na slovesnost ob priliki otvoritve fakultetnega račun-skega centra. Pri otvoritvi so bili poleg dekana in veči-ne profesorjev prisotni še predsednika kulturno-pro-svetnega in republiškega zbora slovenske skupščino, predstavnik gospodarske zbornice in tajnik univerze. Dekan fakultete je v kratkem nagovoru poudaril, da je namen fakultete dati študcntu čimveč znanja, in da je zato fakultetni računski center ena izmed možno-sti nadaljnjega razvoja na tem področju. To velja tako za pedagoško kot za raziskovalno področjc. Obširncj-še poročilo o novcm računskem centru je dal pred-sednik centra ing. Resinovič. Omcniljc, da so prcd-met računalništvo na ckonomski fakultcti uvedli žc leta 1968 in da danes poučujejo že pet računalni-ških predmetov. Poučevanje teh predmetov brez ra-čunalnika je bilo do scdaj silno tcžavno in je za to sku-pino nova instalacija življenjsko pomembna. Uporabe računalnika je potrebna tudi približno tretjina predme-tov, zlasti matematični in statistični predmeti. Pri teh se terminal uporablja za razne vaje in scminarjc. Terminal se lahko uporabi pri vseh ostalih predmetih, na primer pri kontroli vaj in testov. Drugo področje računalnika jc znanstveno-razi-skovalno delo. Na ekonomski fakulteti je štirinajst znanstveno-raziskovalnih inštitutov, ki so morali do sedaj uporabljati računalnike drugih ccntrov. Terminal na lastni fakulteti pa je nadaljnja spodbuda za razi-skave, kajti računalniki v drugih računskih centrih ni-so bili vedno na razpolago. Tretje področje uporabe terminala jc uporaba za fakultetne službe in uprave. Eden izmed projektov za uporabo računalnika na tem področju, ki se je začel, je evidenca študentov. Zaradi velikega števila študen-tov na ekonomski fakulteti je bilo vedno težavneje spremljati spremembe v študentski populaciji, in jc zato uporaba računalnika na tem področju nujno po-trebna. Terminal nameiavajo uporabiti tudi pri delu v računovodstvu in pri poslovanju centralne ekonom-ske knjižnice. Nato je ing. Resinovič povedal nekaj o značilno-stih in lastnostih terminala ter glavnega računalnika, čemur je sledil ogled novega tcrminala. Janko BRANKOVIC N0VTISK0VN1 ZAKON 16. novembra 1972 je sekcija za normativno urc-jevanje tiska pri SZDL pripravila razgovor o pred-logu novega zakona o tisku. Razgovor naj bi zdru-žil mnenja vseh tistih, katerih položaj ni neposred-no odvisen od tiska (informiranja). Zakon bo imci republiško veljavo, vendar ga bodo uskladili v dogo-vorih z drugimi republikami, da ne bi prišlo do različnih informacijskih režimov znotraj iste drža-ve. Pri zakonu čudi ena stvar. Boštjan Barborič, sekretar za informacije pri slovenskem izvršnem svc-tu, je namreč nakazal, da so nekatera določila za-kona (tisto o omejevanju možnosti, da skupine ob-čanov ustanavljajo svoje liste) protiustavna, vendar so politično motivirana. V razpravi se je pokazalo, da zakon ne rešujc povsem ustrezno nekatcrih vpra-šanj, na primer izdajateljskega sveta. Toliko sporna formulacija bivšcga 52. člena o pogojih zaplembe jc nespremenjena, zakon tudi nc skuša racionalizi-rati škodc, ki pri prepovedih nastane. S tem se jas-no kažc, da jc zakon zrasel predvsem kot težnja po dokončni uroditvi ,,upornega" tiska, saj vse margi-nalne situacije (prepovcdi, iniciativa ,,skupine ob-čanov") urejuje povscm avtoritarno. Za zaključek pa še ena stvar. 32. člen novega za-kona predvideva za časopise, ki bi jih utegnile izdajati skupine občanov, kavcije v vrednosti naklade prve številke. Ne glede na utemeljitve (češ da je to varšči-na, ker taki listi nimajo družbenih dotacij, ki bi jih v konfliktu odvzeli - karje tipično represivno) je to metoda, ki je v zgodovini vseskozi dušila svobodo tis-ka. Klasični buržoazni represivnlnichanizem se sedaj prenaša še v socialistično zakonodajo. Tak ukrep bi neupravičcno privilegiral tiste, ki sc že sedaj obnašajo do družbe precej ignorantsko (na eni strani grc za ČIK, na drugi pa za poneumljajoči dnevni tisk). MP PROBLEMI SEODPOVL-DUJEJO IZDAJATELJU 16. tm. so se scstali sodclavci Problemov, da bi so opredelili do stališč. izražcnih na sestankih odbora za ustanovitev novih Problemov - Litcratura. Takoj jc mogočc ueotoviti. da so se nesoglasja v odboru mcd obcma soizdajateljema (RK ZMS in IO SŠ LVZ) ter prcdstavniki sodelavcev na omcnjencm sestanku šo jas-neje pokazala, namrcč v tem smislu, da se tako sode-lavci kot prcdstavniki 10 SŠ LVZ niso mogli strinjati s kategoričniini stališči, katcra so zastopali prodstav-nikiRK ZMS. Diskutanti so kmalu ugotovili, da je nesoglasje v odnosih mcd izdajateljcm in sodclavci pogojcno s po-litičnostjo zahtev RK ZMS, iz česar pravzaprav sledi tudi ncmožnost plodnega pogovora med oboma stra-nema. Predstavniki RK ZMS so se branili, da je ZM kot družbcno-politična organizacija odgovorna za po-litični odmev zapisov v Problemih, pa čc ti sami po sc-bi so politični ali ne. Jasno jc, dajc temu stališču sle-dilo stališčc o nadzorni vlogi izdajatclja, kar pa so so-dclavci Problemov imeliza omcjovanje avtononiije in odgovornosti uredništva. S tem v zvezi je prišel na dan problem marksističnosti Problemov, ki je po zahtevah RK ZMS pogoj za izhajanje rcvije. Vendar pa pred-stavniki ZMS niso bili določni v odgovoru, za kakšen marksizcm oz. za kateri izmcd marksizmov bi naj v Problemih šlo. Tako sodelavci te zahteve RK ZMS ni-so mogli imenovati drugače kot idoološko zahtevo. Glede na vsa ta in še nekatera drobnejša nesoglas-jaje odgovorni urednik nekdanjega uredništva Prob-lemov-Literatura prudlagal kot cno izmed možnosti, da se sodclavci odpovedo RK ZMS kot izdajatelju revije, tako da bi izdajateljstvo vnaprej ostalo samo na ramo nih IO SŠ LVZ, ki pa jc v principu zaintcresiran za ohranjanjc odprtcga kulturnega prostora, ki so ga tu-di do scdaj pokrivali Problemi. 10 SŠ LVZ je tudi že izrazil zainteresiranost za čim svobodnejši in čimbolj odprt nadaljnji razvoj Problemov oz za razvoj litera-ture in kulturnih konccptov, kijih vnašajo v sloven-ski prostor mlade gcneracije. Kot jc razvidno tudi iz stališča sveta sodelavcev Problemov, lc-ti niso našli skupnoga jezika s prcdstav-niki RK ZMS, in izglcda, da bi bila situacija morda rc- SKLEPI / POROClLO IZREDNEGA ZBORA SODELAVCEV Z DNE 16. 11. 1972 Devetega septembra 1972 je RK ZMS sprejela occne delovanja revije Problemi-Literatura, v kateri je splošno in aprioristično ter brez analitične presoje prispevkov ocenila ,,erotično" številko Problcmov-Literatura. Na podlagi te ,,ocene" je RK ZMS razre-šila uredništvo Problemov-Litcratura in oncmogočila izid žc pripravljene trojne številke n-vije. Devetnaj-stega septcmbra 1972 je zbor sodelavcev zavrnil pav-šalne ocene in zahteval analitično utemeljitev razre-šitve uredniškega odbora Problemov-Literatura. Tega RK ZMS ni storila. Tudi pripravljalna scstanka predstavnikov zbora sodelavcev in RK ZMS (prisotni so bili tudi predstav-niki 10 ZŠJ) nista omogočila ustreznega nadaljevanja neutemeljeno prekinjenega dela revije. Izkazalo se je, da izdajatelju nc ustreza - na zboru sodelavcev ponov-no potrjen - koncept revije. Še več, iz izdajateljeve predstave o bodoči podobi in nalogah revijc je posta-lo jasno, da revije, kot so jo s svojim delom že uresni-čevali sodelavci, v takih pogojih nc morc biti več. Na zadnji seji, šestnajstega septembra, je zbor sode-lavccv ob prisotnosti prcdstavnikov RK ZMS ugotovil, da so stališča izdajatelja ostala nesprejemljiva in da po-menijo dejansko ukinitcv rcvijc. Kei imajo sodelavci nasilno ukinjenih Problcmov-Litoratura voljo in intcres nadaljevati svoje delo, si bo-do poiskali družbene organe, ki bodo pripravljcni pre-vzeti izdajateljstvo Problcmov-Literatura. ZBOR SODELAVCEV REVIJE PROBLEMI- LITE-RATURA, 16. 11. 1972 TRIBUNA O TRIBLJNI NA VIČU 17. novembra letos je viška miadinska organi-zacija priredila razgovor s člani starcua in novega uredništva Tribunc. Stari niso prišli, zato jc novo urcdništvo pač nioralo razlagati predvsem svoj od-nos do lanskolotnih konfliktov in do letošnjega konccpta Tribune. Prodvsem je prcvladala teza, da je bila lanska I ribuna zadnji ostanok načina, ki ga je v kritiki ilružbe ustvarilo ljubljansko študcntsko gibanje. Po-kazala se je nezadostnost takc kritike, zato je tudi naloga lista drugačna. Sklop problemov jc troba po staviti na novo osnovo, potrebno je politizirati tu-di tistc sloje problemov, ki so bili lansko leto za-postavljeni. Tribuna mora v dokaj apatični situaci-ji zgraditi novo kritiko. V nadaljnjcm razgovoru smo razčiščevali osnov-nc pojme oprcdelitvc stvarnosti, to je razrednost naše družbe, potrošniška kultura itd. Ob vprašanju komunikativnosti Tribune so urcdniki opozorili na manipulativnost vsakdanjega jezika - na vprašlji-vt>st vsakdanjosti, ki je s svojo samoumevnostjo ta-kčo univerzitet-nih učiteljev bi moralo biti všteto tudi nadomestilo za znanstveno delo. Ali pa kako drugače preprečiti zanemarjanje pedagoškega dela. (BTF) Predavatelji so preveč zadovoljni s trenutno obli-ko študija: sistem je dober, zamenjati bi bilo treba študente. To je neumnost! (FNT) Žalostna je Naša Univerza! (FSPN) Ali bi bilo potrebno, da bi na vaši fakulteti študentje organizirali svobodno katedro? Da. Ua bi se več študentov vključilo v reševanje problemov v okviru šole in univerze. (VŠZD) Da. Predvsem zato, da v ljudeh vzbudijo zanima-nje za stroko in jih osvestijo ... (FF) Svobodna katedra kot antipod sedanji ,,nesvobod-ni" katedri. (FSPN) Da. Na njih naj bi poslušali snov v obliki predava-nja, ki nc bi bila ozko strokovna, a je potrebno, da jo študent pozna. (I AdG) Menim, da bi bila svobodna kutcdra potrebna, saj je v sedanjem trcuutku (1971. op. ur.) preccj ,,neštu-dijskih" vprašanj, ki bolcče odjckajo ined študenti. (FNT) Ali menite.da so upravičene -^ v primeru trajno nerešenih študijskih problemov na vaši fakulteti in univerzi — tudi skrajne oblike revolt& študentov (npr. štrajk)? O tem se odloča v konkrctni situaciji. Mislim, da štrajk na splošno ni upravičen ... (FAG(i) V situaeiji, v kakršni jc danes samoupravljanjc, prido do konfliktov v različnih oblikali, potrobna jc akcija (tudi štrajk). (ISPN) Scm proti stavkam. kjer bi sc stavkalo za štos! Takšnc stavke bi skušal razbiti. (1T) Sem za tovrstni način rovolta, vprašanje jc le, kdo bi to organiziral. (VŠZD) Oponiba: Vsi ostali ankctiranci so na to vprašanje odgovorili s kratkim: ,,DA!" Izbral Rado LIPOVEC s seje aktiva zk o marksističnem izobraževanju SSEJE AKTIVA ZK O MARKSISTIČNEM 1ZOBRAŽEVANJU 13. novcmbra 1972 so na scji razširjenega aktiva komunistov ljubljanskc univerze razpravljali o vpra-šanjih marksistične vzgoje in družboslovnega izobra-žcvanja na visokošolskili zavodih v Ljubljani. Povze-mamo nckatcrc sklcpc: .....Zavzemamo sc za vzgojo in izobražcvanjc socialNtičnega intolcktualca, ki bo imol vpoglcd in sposobnost. da kompleksno spoznava družbene poja-vc tcr da loči rovolucionarno od nazadnjaskega. . . Prva naloga v sklopu diskusij na univerzi je vprašanje odgovora na to, kaj jc ustvarjalni niarksizem dancs . . . Predlagamo u^tanovitev centra za razvoj in širjcnje marksistične tcorijc z naslodnjinii naloganii: 1) skrb za stalno razpravo na tcmo, kaj jc ustvar-jalni marksizcm in kaj ni, kaj je eklcklika in kaj je dogmatski marksizem. 2) v tem okviru jc treba oconiti nova doniača marksistična dola ter sc soznanjati z največjimi dosež-ki marksizma v svetu: 3) razviti je troha polcmiko s tistimi znanstvcnimi in teoretskimi dcli, ki so vplivne v na.šem intelektual-nem in političnem prostoru, ki pa izhajajo iz ncmar-ksističnih oziroma protisocialističnih idejnih osnov: Zavzeli so sc za socialistično angažiranost v okvi-ru delovanja v stroki, za sodobnc pedagoskc metode. za vcčjo povczanost družboslovja in naravoslovja. S tcm v zvczi naj so opravi analiza družboslovnih prcd-motov. ki sc že poučujejo na tclmiških fakultetah, na luimanističnc fakultctc naj se uvcde proučcvanjc ak-tualnih problemov naruvoslovja. Ustrozne predloge naj pripravi univcrzitotna štu-dijska komisija, predvscm pa njcni čiani, ki so v ZK. ,.Na vscli visokošolskih zavodih v Ljubljani je trcba spodbuditi v življenje dcjavnost svobodnih kateder. . . " Okrcpi naj se dclovanje v obliki študijskili vcčcrov. seminarjev za novincc in politično šolc, bolj intenziv-no širiti nurksistično litcraturo. To jc naloga vseh komunistov na univerzi. ki naj pa upoštcvajo, dajc.....samo razvit idcjni boj ob polncm spoštovanju osebnosti nasprotnika ter v to-variškcm, zato pa toliko bolj idcjno poglobljencm in argumcntiranem soočanju, porok za normaino funk-cioniranje socialistične univcrzc". RL ali res premalo marksizma Besede ,,Marxa smo pognali iz šol'\ ,,Pre-malo marksizma na univerzi" in podobno že ne-kaj časa odmeva iz ust najpomembnejših par-tijskih funkcionarjcv. Za našo fakulteto so te besede dobile še posebno razsežnost po zadnji seji centralnega komiteja, ko je sekretar sekre-tariata Andrej Marinc obsodil FSPN, ,,da vna-šajo nekateri predavatelji neniarksistične meto-de, podcenjujejo ali zavračajo marksizem in se opirajo predvsem na funkcionalizem". Fakul-teti dalje očita tudi idejne naravnanosti na sploh. kadrovske zasedbe nekaterih pomemb-nih delovnih mest in prema^hno vključevanje v družbenopolitične akcije. Ob vsem tem se po mojem mnenju pojavlja-ta dve vprašanji, na kateri bi bilo potrebno od-govoriti. Ali je na naših šolah, predvsem srednjih in visokih, res premalo marksizma? Če je marksizma premalo, za kakšen mar-ksizem nam gre? Odgovor na prvo vprašanje je najbrž precej jasen, dejstvo je, da je marksistična vzgoja za-postavljena. Predvsem se ta zapostavljenost ka-že v učnih programih srednjih šol in tehniških fakultet. Pragmatizem, nesistematičnost, površ-nost obravnavanje kompleksnih problemov, po-enostavljanje in ideje v stilu DIAMATA v pre-težni meri gospodarijo v učilnicah in preda-valnicah srednjih in visokih šol. Vendar pa to dejstvo še ni najhujše. Marksizem moratno ra-zumeti ne le kot družbeno teorijo. temveč pred-vsem kot družbeno prakso (če si lahko glede na namen sestavka privoščim manjša poenostav-Ijanja). Pragmatizem delovanja na ekonomskem. socialnem in tudi političnem področju pome-ni istočasno tudi odsotnost marksistične druž-bene akcije. Podrejanje radikalnosti (reševanje proble-mov v njihovih korenih), reformatorstvu, krat-koročnosti in konformizmu je bistvena značil-nost sodobne jugoslovanske prakse. Kako naj potem od mladih Ijudi zahtevamo. naj bodo marksisti, če jim v šoli vbijajo v gla-ve idealizirane in ideologizirane sheme (po-jem ideologija uporabljam v negativnem pome-nu kot ,,sprevrnjeno zavest"). po drugi strani pa se isti mladi ljudje v vsakdanjem življenju ne le srečujejo. temveč so tudi vključeni v tak-šno družbeno prakso, ki grobo krši ali vulgari-zira naučene sheme. V takšni situaciji se zdi razumljiv umik ne majhnega dela nilade gene-racije bodisi v golo pridobitništvo ali pa v eksi-stcncializem in nihilizem, vendar ne filozofske-ga, temveč kavarniškega tipa. Kakor je očividno. da smo si enotni v sodbi. da jc na našib šolab premalo marksizma, pa je tudi jasno, da si nismo enotni ob vprašanju, za kakšen marksizem bi se morali boriti na naših šolah in še posebej na univerzi. Da bi se izognil očitku, da sem sam nemark-sist, ker govorim o ..marksizmih", ko pa je jas-no, .,da obstaja le en sam marksizem", se mi zdi potrebno pojasniti naslednje. Dejstvo je, da obsta ja v sodobnem svetu nešteto idejnih gibanj (ne-katera so na oblasti, druga pa v opoziciji), ki si laste avtentičnost in slede (seveda v ,,spremen-jenih pogojih") ,,filozofiji in praksi" klasikov Marxa, Engelsa in Lenina. Če na kratko, nedo-vršeno in poenostavljeno opredelimo marksi-/em (kolikor se ga v bogatosti njegove misli sploh da opredeliti) kot kritično zavest in pri-/adevanje za radikalno spreminjanje družbe in človeka, kct preseganje alienacije in končno kot ukinitev filozofije (teorije kot najstva) in prakse (kot tistega, kar je, kar obstaja), in če priznavamo kot kriterij resničnosti prakso sa-mo, potem kaj kmalu ugotovimo, da ni dosti ..marksistov", ki bi si lahko upravičeno lasti-li avtentičnost Marxove misli. Prcdvsem paje potrebno od nas samih zahtevati, da tega ne počnemo. Prihodnost marksizma je v stalnem lastnem preverjanju njegovega odnosa do družbene prak-se kot kritične analize fenomenov, ki se v našem prostoru pojavljajo (odličen primer za tako vr-sto obravnave je PRAXISOVA analiza fenome-nologije jugoslovanskega ,,srednjega razreda") in v prizadevanjih za radikalno spreminjanje družbe. Marksizem naj ne bi bil zgolj ponav-ljanje in sprevračanje Marxovih, Engelsovih in Leninovih besed ali pa prisegaiije na radikalizem znotraj štirili sten. Zato se postavlja vprašanje, ali je takšen marksizem združljiv z vladajočo reformator-sko zavestjo in prakso. Po mojem mišljenju ni. Zato za takšne marksiste slej ko prej obstaja možnost konflikta z vladajočim mišljenjem in v takeni konfliktu tudi ni izključeno sodno pre-ganjanje. Daleč sem od tega, da bi trdil, da v na-ši partiji sploh ni marksizma. koncepcija samo-npravljanja kaže na dokajšnjo stopnjo ustvar- jalnosti znotraj partije, v prizadevanjih, kako idejo samoupravljanja uveljaviti v praksi, pa lahko Zvezi komunistov očitamo, da je preveč pristajala na razkorak med teorijo in prakso in si premalo prizadevala pritegniti tista leva idej-na strujanja, ki bi jo lahko tako idejno kot ak-cijsko obogatila. Marksizem lahko opredelimo tudi kot tisto, kar ne sme biti. Gre predvsem za odnos med marksizmom in funkcionalizmom (v sociologi-ji je ta odnost odlično analiziral Ivan KUVA-CIC v knjigi MARKSIZEM IN FUNKCIONA-LIZEM). V razvoju marksizma smo bili v zgodo-vini priča svojevrstnemu povampirjenju mar-ksizma. Po Stalinovi osvojitvi oblasti se je kri-tični marksizem prelevil v najbolj vulgarno funk-cionalistično ideologijo, ki je ne glede na sred-stva težila k temu, da ohrani vladajočo politič-no elito na oblasti. Ne moremo zanikati, da se tudi v naši povojni zgodovini niso pojavile tak-šne težnje (primer Rankoviča ipd.). Na koncu še nekaj besed o kritiki central-nega komiteja, ki je bila naslovljena na FSPN. Mislim, da je vse tiste študente in učitelje, ki si prizadevajo, da bi mislili in delovali marksi-stično, očitek funkcionalizma in problem idej-ne naravnanosti tudi osebno prizadel. Ni treba posebej poudarjati, da je v moderni sociološki teoriji funkcionalizem že presežen, ne le pri nas, temveč tudi na Zapadu. Referat sekreta-riata zamenjuje funkcionalistično teorijo z em-piričnim raziskovanjem pojavov. Metode in teh-nike empiričnega raziskovanja pojavov pa lah-ko služijo tako funkcionalizmu kot marksistič-ni sociologiji. seveda. če pravilno zastavimo problem in izoblikujemo ustrezne elemente analize, hipoteze, pojmovne opredelitve, kon-ceptualizacije variable ipd. Dejstvo, da je so-dobna sociologija odprta številnim filozof-skim in kulturnim vplivom, kakor tudi vpli-vom drugih znanosti, je prej šteti za pozitivno kot negativno lastnost. Na tem mestu lahko o-menimo le pomen strukturalizma za tako ime-novani ,,sistemski" pristop v sociologiji. Spoznanja o strukturi, sinhroniji in diahroniji so pomembno obogatila marksistično sociolo-gijo. Frommova združitev pozitivnih izsledkov psihoanalize z marksizmom je tako znana, da je sploh ne bi bilo treba posebej omenjati. V referatu je tudi govor o neustrezni izo-brazbi diplomantov, češ da ne ustrezajo potre-bani družbene prakse, in premajhni vključeno-" sti fakultete v družbeno-politično življenje. Kri-tika, da diplomanti ne ustrezajo potrebam prakse, je prej kompliment kot kritika. Teoretiki, ki se ukvarjajo z izobraževanjem, so spoznali, da pred-vsem visokošolsko izobraževanje kadrov ne sme biti usmerjeno v zadovoljevanje potreb konkret-ne družbene prakse, temveč mora biti usmer-jeno tako, da bodo šolani strokovnjaki sposob-ni prakso spreminjati. Problema vključevanja fakultete za sociologijo, politične vede in novi-narstvo v družbeno-politično življenje pa ne sme-mo zreducirati le na to, kako fakulteta spreje-ma intence in pobude družbeno-političnih združenj, predstavniških in upravnih teles, temveč bi ga morali razširiti tudi na vprašanje, kako le-ti reagirajo na pobude in intence fakul-tete. S pričujočo ,,obrambo" marksizma na FSPN nočem trditi, da je kritičnega in ustvarjalnega marksizma dovolj. S tem vprašanjem pa je tes-no povezano vprašanje izobrazbe in vloge so-ciologa, politologa in novinarja v naši družbi. 0 tem pa kadaj drugič. Pavel GANTAR lavvrence ferlinghetti avtobiograf i ja Živim mirno življenje na Mike's Place iz dneva v dan, gledam prvake Dantejeve sprejemnice v biljardu in francoske privržence podobne igre. Živim mirno življenje na spodnjem Broadwayu. Sem Američan. Sem ameriški dečko. Prebral sem American Boy Magazine in postal tabornik v predmestju. Mislil sem, da sem Tom Sawyer, da lovim rake v reki Bronx, ki sem jo imel za Mississippi. Imel sem rokavico za baseball in ameriško dirkalno kolo. Raznašal sem Women's Home Companion ob petih popoldne in Herald Trib ob petih zjutraj. Še vedno slišim, kako papir udari na prazno verando. Moje otroštvo ni bilo srečno. Videl sem pristati Lindberga. Ozrl sem se proti domu in tam ni bilo nobenega angela. Dobili so me, ko sem kradel svinčnike v trgovinah za pet in deset centov. Sekal sem drevesa za CCC in sedel na njih. Pristal sem v Normandiji v čolnu na vesla, ki se je prevrnil. Videl sem izobražene armade na doverskih peščinah. Berem lorno Doone in življenje Johna Mosta, groza industrijalca, bomba na krovu za vse večne čase. Videl sem povorko smetarjev na dan Krištofa Kolumba za klepetavimi propadajočimi trobentači. Nisem še bil v samostanu ali v Tuillerijah, še vedno pa mislim, da bom šel tja. Videl sem povorko smetarjev, koje snežilo. Jedel sem vroče hrenovke v parkih. Slišal sem Gettysburgov in Ginsbergov naslov. Všeč mi je tukaj in ne grem nazaj, od koder sem prišel. Tudijaz sem se vozil v avtili avtih avtih. Bil se v Aziji z Noetom v Arki. Bil sem v Indiji, ko so sezidali Rim. Bil sem z osličkom vjaslih. Videl sem večnega razdeljevalca z belega griča v južnem San Franciscu in smejočo se žensko v Luna parku zunaj Hiše smeha med hudim nalivom, ga se je še vedno smejala. Zivim mirno življenje zunaj Mike's Place iz dneva v dan in opazujem svet, kako se pomika mimo v svojih nenavadnih čeveljcih. Nekoč sem se odpravil na pot okoli sveta, prišel pa sem samo do Brooklyna. Tisti most je bil preveč zame. Vdal sem se molku, izgonu in zvijači. Letel sem preblizu sonca in moja voščena krila so odpadla. Iščem svojega starega, ki ga nisem nikoli poznal. Iščem izgubljenega voditelja, s katerim sem letel. Mladi ljudje bi morali biti raziskovalci. A mama mi ni nikoli rekla, da bojo tudi taki prizori. Na smrt utrujen počivam po dolgem potovanju. Videl sem napačna mesta. Videl sem neznanski nered. Slišal sem vpiti Kida Orya. Slišal sem pridigo trobente. Slišal sem Debussya zveneti skoz platno. Spal sem na stoterih otokih, kjer so bile knjige drevesa. Slišal sem ptice, ki so pele ko zvon. Prebival sem v stoterih mestih, tomaž kralj le lučjetipke Ijubezni v pragozdu smo sitar z modro steklenino zarotili, besede Ijubko zlagali v čarovniške napoje, z naboji smelosti plašili plesalcc kačjega plesa, nismo se ozirali proti vrhovom žil, prepade smo spravili v filatelistične albume; zavest vesolja se je pokazala v kapljici vodc, in kri, kri se ji jc pokoravala: sveče so nam postale zvok harfe, skrite harpije so postalc prelati, muziciranje jc povzročilo deževje, dvc dobi sta sc zamcnjali - vodnarjevo vnebovzetjc, sobanc cclic so se spremenile v vrč cerkvc - radodamost rib. hvaležnost sc kotali: toje zajtrk preprelic, hvaležnih koptov, urarjev hemoglobina, suha trava se obrača v dim, diamantno hrbtenico, ni več letina spozabe. ni več spomin latentnega stanja: embrionalno dihanje se razloga in kočija, v kateri se vozi kromanjonec, se dvignc, postane oltar. kjer so bila drevesa knjige. Kakšne podzemske kakšni taksiji kakšne kavarne! vhod v podzcmljc označujcjo bobni. Kikšne ženske s slenimi nrsi lctahščc jc ponarcjeno v škornjc: KaKsne zensKe s siepimi prsi, kdo jih ¦ nosil kdo jih ¦ il: udi lzgubljenimi med neboticniki! Videl sem spomenike junakom: Dantona, kako je jokal ob vhodu v metro, Kolumba v Barceloni, ki je kazal proti zahodu, Lincolna v svojem kamnitem stolu in široki kamniti obraz v Severni Dakoti. Vem, da Kolumb ni izumil Amerike. Slišal sem stotino vlomljenih Poundov. Prav vse bi morali osvoboditi. Že dolgo je tega, kar sem bil pastir. Živim mirno življenje na Mike's Place iz dneva v dan in berem urejene stolpce. Prebral sem Reader's Digest od prve do zadnje vrstice in podčrtal vse označbe Združenih držav in obljubljene dežele, kjer na vsakem kovancu piše zaupamo v Boga. na dolarskih bankovcih pa tega napisa ni, ker so sami bogovi. Vsak dan preberem oglase in iščem kamen, list. vrata, ki jih še niso našli. Slišim Ameriko peti zviti mornarji zamenjajo cvetlicc za obcšanjc, nasmchncjo sc v zoro, maščcvanje prcoblikujcjo v sanjc; scnea dncva pomoči jezik, z gorovji obkroži mojo megleniico; nakodrali smo potok, mu odvzeli voljo do spomina, v njem jc bil om, skriti služabnik psihologije: nc stoj, ne stoj tako poševno, *aj se boš prekucnil, razlil mleko, napovedal visoki zračni pritisk; : nc v te sobane: to niso tebo, niso angel oznanjenja, niso bitke lokostrelccv in njihov dož počasnih hipodromov; svetišče sc ti skrijc, zavito je v prcvleko sanj - clektrična violina se spremeni v znak fizike: šarenica sc zoži, napovc položaj fakirjev: armonci se goloroki spravijo nad gobana, bali so zlije z jajccm, pobijc otroka - sladkega otroka zvezd. tako sc ne bi smcl prcrckati, tako ne bi smel začrtati trase tcga vesoljskega romanja: v zgodbi o nastanku sveta ni resnice, njcno rednico smo skrili v vodnjak, vrt sc je obrnil, grad na petclinji nogi zavriskal: šcle to, šelc to je izročilo biblijc, šelc to jc martra zgodovine: cclična mimikrija jc pajkova mreža, ribogojnica ne ustreza pogojcm krišnc, svctli eliksir sc s sekiro spoprime v imenu poti, v imcnu poti zbrišc znamenja na zapestju, prebarva cestc in lijake sokrvice v barvo boga, se odloči in rulcto znamenj zamunja za vozni rcd vrst. na rumenih straneh. Nihče ne more trditi, da se tudi duša ne razbesni. Iz dneva v dan prebiram časopise in čujem slabotno človečnost in žalostno obilje tiska. Vidim, kje so izsušili ribnik VValden, da bi postavili zabaviščni park. nekatere so bilc palačc, nekatcri so bili vodniki, spali so posvcčeno, na brcgovih rcke gange stali, sc spominjali sončnega mrka apolonovega, so z zoglcnclimi puščavniki pogovarjali: mctulji nc govorijo narcčja pragozda, modri niljili pozna, sc jim nasmiha, jih hvali, jim čakre na krila obcša; feniks, fcniks. kdo jc feniks? zen v umetnosti lokostrelstva se razodenc v povratni vezavi derviš se zaližc v votlino svoje prelestnosti, kapnike spozna za pokopališče avtomobilov, jih s transcendentalnimi zvoki omrcži: orlando, orlando: s kirko svatuje, komete plctc, sc jih v zaplatah morja spominja: nc pozna slcdi mokrih obešcncev, mrkih kačjih izobčenccv, scdemlctnih novorojcnccv, diskotcke dimncga signala, verjetnosti kitajskc četrti na atlantidi; prekucije sc začcnjajo s sokolom, s sokom mruvelj, marmcladnim rrmnnorjem, ki ga je robin hood s cejlona prinesel: takc so tri košare, kodri tiranozavra, njegova tovarna mlcčncga znoja, podboj, kjerje skloniti glavo treba: kjerje trebaglavo skloniti. luksus karme sc razodene v večernih predstavah jutra, v komornih dvoranah dreves, v svetohlinskih razodetjih: vrata se priškrtncjo: bramorji zcmljo rahljajo, v zeleni palači nocoj ni poboja devic, ni veličastnih poletov črnih voditcljev črnih vdov: s slaponi se mctaforika najlepšc razodcva, kažc v travnikc, spolzka bivališča klošarjov — na poročila ni trcba čakati: rada: rada: anaksimandrov mavzolej, bas večera: kopjenosci kralja cpida in njcgovi vrači, prezračevalnc odprtinc telcsa - mchkega brezzračnega prostora - potovali smo v slonih, nosili zlatc pcrjanice ognja, smchljali smo sc blatu nastanka, zviti atmosfcri in protuberancam, ki jih meteorji niso niogli, nikoli niogli v poskok pripraviti: kača sc zvije, z rogovi proti severu pokaže, zamisli se krišna, v loki uredi napajališče konj, uto za čajno cercmonijo, mravljišče in hladilnik biserov, skladišče opija, skladiščc zgodovinc in njenega vina. admirali so se zbrali: vočcrja slovcsa, vcčcrja slavospcvov, vcčerja admiralov: koncentracija naj nc opcša: to jc njeno sporočilo, njen oniks, ki kaže v zgodovino, njcna sramotna potegavščina z mehiko: sonata je kamen, o vcčcru ne govori nihče, hrana se po cestah nabira, pa jc ni dovolj, pa je ni dovolj, da bi tamar v hram prebarvali, ga napolnili s snegom, ki jc korobačc zaklenil v skedenj; molilni mlinčki so kavčuk, konoplja kristal, zakladnica ostanc nedotaknjena - in zakaj, in zakaj ne, saj je v njej piramida, saj sc jc ruševcc splašil, postavil oglarsko kolibo, fugo za odpustck zaprosil, zarotil jutranjo roso in jo z marjeticami odcl: nihčc ne bi smel tako govoriti, nihče, ki ne pozna plebiscita med ncbom in zemljo, ki ni hodil po potch svetnikov in rudarjcv spomina, ki so, ki so tako marljivo zidali stolp možganov, se razdajali kot sakramcnt, kockali s seratoninom: - prirejali letne zabavc v sobi molka: polkovniki so zanikali gospodarja petih cest, pa vseeno niso uspcli postaviti mostu, njihov po i sc jc spremenil v zakon, njihova gnczda v obok mcsočinc; sirup, sirup ni strup, strahovalci obrnejo zastavam hrbtc, prižgcjo kadilo himalaje, točijo čaj, a to ni čajanka. Vidim, kako silijo Melvilla, naj poje svojega kita. Vidim, da prihaja nova vojna, ampak mene ne bo zraven, da bi se boril. Prebral sem napis na zunanji strani hiše. Kilroyu sem pomagal, da gaje napisal. V čcti sem korakal po peti aveniji in trobil v rog, potem pa odhitel v casbo, da poiščem svojega psa. Vidim podobnost med psom in mano. Psi so resnični opazovalci, hodijo gor in dol po svetu skoz deželo Moloha. Šel sem skoz drevorede, ki so bili preozki za chryslerje. Videl sem stotino mlečnih voz brez konj na praznem prostoru Astorije. Slišal sem naloge smetarjev. Vozil sem se po najmodernejših avtomobilskih cestah in verjel obljubam z oglasnih desk, prečkal sem ravnice Jerseya in videl mesta na planjavah in se valjal po divjinah Westchestra v vozovih s klateškimi domačini. Videl sem jih. Sem pravi mož. Bil sem tam. Čisto malo sem trpel. Sem Američan. Imam potni list. Pred ljudmi nisem trpel. In premlad sem, da bi umrl. Sam sem se povzpel do tega, kar sem. In imam načrte za prihodnost. Sem že v vrsti za najboljšo službo. Mogoče se bom preselil v Detroit. Kravate prodajam samo začasno. Sem dobri Joe. Sem odprta knjiga za svojega šefa. Sem popolna skrivnost za svoje najboljše prijatelje. Živim mirno življenje na Mike's Place iz dneva v dan in premišljujem o svojem popku. Sem del dolge telesne norosti. Hodil sem po različnih nočnih gozdovih. Slonel sem na pijanih vratih. Napisal sem divje zgodbe brez ločil. Sem pravi mož. Bil sem tam. Trpel sem. Sedel sem v neudobnem stolu. Sem sončna solza. Sem griček, kjer tečejo pesniki. Izumil sem pisavo potem ko sem opazoval let žerjavov, ki so s svojimi nožicami napravili črke. Sem jezero na ravnini. Sem beseda na drevesu. Semhiib poezije. Sem napad na nerazločno govorenje. Sanjalo se mi je, da so mi zobje izpadli, jezik pa je živel, da bi povedal zgodbo. Sem tišina pesništva. Sem breg pesmi. Sem pianist v zapuščenem casinu na obalnem sprehajališču, v meglici nalahno igram. Vidim podobnost med smejočo se žensko in samim seboj. Slišal sem glas poletja v dežju. Videl sem oskrbnice, ki so imele zapletene občutke. Razumem njihovo obotavljanje. Sem nabiralec sadja. Videl sem,kako poljubi ustvarijo odlično počutje. Videl sem žirafe z vratovi kot ljubezenske rane na železnih razmerah sveta. Videl sem Venero Afrodito brezroko v vetrovnem hodniku. Slišal sem peti sireno na peti aveniji. Videl sem plesati belo boginjo na Rue des Beaux Arts štirinajstega julija in čudovito neusmiljeno gospo, ki se je usekovala. Ni znala angleščine. Imela je plave lase in konjski glas inptice so utihnile. Živim mirno življenje na Mike's Place iz dneva v dan in opazujem igralce za majhne vsote, ki uprizarjajo prizore z mineštro, hlastno požirajo makarone, in nekje sem bral Pomen eksistence, ampak sem že pozabil, kje natanko je to bilo. Toda, pravi mož sem in zagotovo bom tam in lahko povzročim, da ustnice spečih spregovorijo in lahko spremenim svoje beležnice v šope trave in si lahko napišem lastni nagrobni spomenik, ki pravi, naj jezdeci jahajo mimo. prevedel miha AVANZO družbeni dogovor-'contratsodal'? Če bi postavili odprto vprašanje dmžbenemu dogovoru, bi lahko najlaže začeli z očitkom, da marsikje še vedno ostaja na papirju. Vendar bistvo te kritike ni v tem. Predpostavka družbenega dogovo-ra je bila predvsem v težnji, da se ekonomske razlike med študirajo-čimi čimbolj ublažijo, s čimer bi se pripomoglo k spreminjanju so-cialne strukture na univerzi. Nikakor ne smemo negirati pozitivnega doprinosa družbenega dogovora, vendar gre tu za povpraševanje po drugih predpostavkah, ki jih družbeni dogovor ne zadeva. Statistike vpisa na našo univerzo nam v zadnjih letih (upam, da bomo analize letošnjega vpisa ob primerjavi z vpisi prejšnjih let lahko kmalu objavili v Tribuni) kljub tem prizadevanjem kažejo sliko, ki je vse prej kot zaželena in načrtovana: regionalno gledano čedalje bolj narašča število študentov iz Ljubljane in njene najbližje okolice, ki jih je že skoraj polovica vseh (maksimalno vzeto število prebivalcev tega področja bi bilo lahko četrtina do petina Slovencev!) , in štu-dentov iz razvitih območij. S tem se nasprotja med razvitimi in ne-razvitimi predeli še zaostrujejo. Socialno gledano (kar pa je le aspekt regionalnega /in obratno/) pa je čedalje manj študentov iz delavskih in kmečkih družin. Temu prištejmo še čedalje bolj akutno vprašanje, kje naj neljubljanski študentje prebivajo, kar nedvomno vpliva na socialno strukturo univerzitetne populacije. Drugače povedano in re-zultat le-tega je, da ,,srednji razred" (in višje plasti družbe sploh) perpetuira sam sebe v svojem privilegiranem položaju (zdravnik že po družbenih normah, ki imajo vse kvalitete meščanskih norm. rodi sina zdravnika, pravnik pravnika, filozof filozofa ...), delavski razred pa ostaja bolj ali manj delavski razred večernih osemletk (ostaja mu pač še možnost, da si izbori privilegij študija, se povzpne v družbeni hierarhiji). Gre za socialno ,,krivičnost" obstoječe, dejanske struktu-re študentov in z reševanjem socialnih neenakopravnosti znotraj take strukture ne počnemo ničesar drugega, kot pomagamo tistim, ki so v sedanjem položaju v relativno najtežavnejših razmerah. Prednost pri študiju ima danes predvsem tisti, ki izhaja iz dobro situiranega oko-lja in razvitih območij (ta dva pogoja pa stojita v vzajemnem sode-lovanju). To pa je za univerzo, ki bi bila dostopna vsakomur, prema-lo; in še več - je v nasprotju s socialističnim karakterjem, ki naj bi ga imela. Logika družbenega dogovora. ki naj bi imela funkcijo spre-minjanja takega stanja, doživi tukaj svojo kontradikcijo: Družbeni dogovor si mora (in obenem ne sme, kot bomo videli) predpostavljati univerzo kot idealen vzorec družbe. Kajti če je mo-goče rešiti vprašanje študija (izobraževanja) kot elementa družbene-ga razlikovanja z racionalnim, socialno osnovanim štipendiranjem tega kadra (kar družbeni dogovor dejansko počne), ki nam je po vseh iz preteklosti podedovanih principih in zakonitostih dan tu in zdaj, potem moramo predpostavljati, da nam je dan v popolnosti in idealnem vzorcu (prisotni morajo biti vsi sloji družbe, če hočemo stimulirati najnižje; in prisotni morajo biti v svojih dejanskih razmer-jih in ne v razmerjih, ki so produkt anarhičnosti in prepuščenosti razrednim predstavam o posvečenih Jzobražencih" in profanih ,,laikih"), če ga hočemo idealno rešiti. Ker pa vzorec ni idealen (kar je tudi dejstvo, ki nas je spravilo k delovanju), potem to pomeni, da zgolj izboljšujemo stanje znotraj tistega vzorca, ki smo si ga vzeli za nalogo, da ga spremenimo. Rešujemo obstoječo strukturo, ki pa bi jo bilo treba ravno spremeniti. Predpostavljamo tisto, kar bi šele morali iz te problematike izpeljati. Po drugi strani pa je nesmiselno trditi, da bi idealno realiziran družbeni dogovor odpravil to mizerijo, saj se naslanja samo na obstoječe ekonomske aspekte izobraževanja in ne sprevidi svojih de-janskih predpostavk, s tem pa spet ravno perpetuira bistvo obstoje-čega stanja. Ne revolucionira obstoječega sistema, ga kot napačnega (kakršnega predpostavlja) ne negira, temveč znotraj njegove odtuje-nosti samo prilagaja ene elemente drugim. Študij in izobrazba sploh sta tretirana predvsem kot visokoprofitno delo ali vsaj kot naložba zanj, s tem pa poprimeta obliko odtujenega dela in to obliko še per-fekcionirata. S tako vlogo se študenta spet postavlja v neko zanj pri-vilegirano bistvo, ki še naprej poglablja nasprotja izobraženec - ne-izobraženec, razvitost—nerazvitost, mesto—vas vse tja do ideoloških nasprotij kulturen-nekulturen, izobraževanja vreden-izobraževanja nevreden. ,,Nasprotje med mestom in vasjo... je najbolj grob izraz podreditve individuov delitvi dela, določeni, njemu vsiljeni dejavno-sti, podreditve, ki dela enega za omejeno mestno žival, drugega za omejeno vaško žival in ki vsak dan znova ustvarja nasprotje med in-teresi obeh." (K. Marx: Nemška ideologija; Izbrana dela II., Ljublja-na 1971, str. 64). Tu si moramo zastaviti samo koncepcijo znanosti (kot univerze) in njene socialne funkcije v njenem obstoječem konceptu in organi-ziranosti tega koncepta. Obstoječi koncept univerze, obstoječa (spre-vrnjena) zavest o vlogi izobrazbe, kulturi, obstoječi sistem moralnih norm (kot produkt takega stanja) v veliki meri preprečujejo izvršitev vsebine razrešitve, ki jo zahteva problem, s katerim se je družbeni dogovor zapletel v tako reformističen boj. Mislim, da mi je vsaj pri-bližno uspelo dokazati, da še tako racionalno štipendiranje ne more biti udarec s sekird v samo korenino problema, ki mu pravimo družbeno razlikovanje, čeprav bi mu lahko rekli tudi kako drugače. Kajti gre za bolj komplicirano dejstvo. o katerem govorijo revolucio-narji že sto petdeset let in sproti ter čedalje bolj pozabljajo nanj ter se s tem spreminjajo bolj in bolj v neuspešne reformiste: vprašanje delitve dela kot osnovno vprašanje razredne družbe. V procesu negi- ranja sveta delitve dela lahko v veliki meri in s pomembno funkcijo sodelujejo študentje (seveda ne tisti. ki se svojega izborjenega ali po-dedovanega bistva radujejo!). V bistvu pa je ta problem v svoji po-polnosti problem, ki se postavlja pred družbo, ki se hoče prebijati v smer socializma. Nesmiselno bi bilo, da bi tu navajal iz svoje glave deducirane di-rektive za akcijo, kar bi predstavljalo v najboljši meri ..pozitivistično kuhinjo receptov". To lahko stori kvečjemu kak zaguljen birokrat. Gre za kreiranje jasne zavesti vloge izobraževanja v socialnih proce-sih in o implikacijah, ki iz tega izhajajo; za zavest, ki lahko nastaja samo znotraj akcije. Gre za kritiko vsake reforme kot prikrivanja negativnosti sistema in izravnav (pomiritev) znotraj njega. Vprašanje izobrazbe je integralni del socialistične revolucije. Tu pa lahko začnemo razmišljati o praktičnih implikacijah nazna-čene problematike. Pavle ZGAGA manipulacija kot 'sam Jože Konc (Tribuna 1972, št. 20) ugotavlja. da so stavke. kot je bila tista m INT. v tem trcnutku edino možna učinkovita in moralna oblika sanioupravlja-nja na univerzi. Menim, da zarcs samo v teni (takem) trcnutku: kadar prido do zelo vclikcga razkoraka med aspiracijami študcntov in mstitucionalnimi možnostmi njihovega zadovoljevanja. Ta trenutek jc treba prcseči: analizirati obstoječe stanje in izde-lati drugačnc modelu samoupravnega organiziranja. Zakaj jc oficialno samoupravljanje študentov, participacija študcntov v takul-tctnih organih in celo v takultetnih študentskih organizacijah v tem trenutku manipulativno samoupravljanjc? Ker študenti v teli organih vcčinoma ne sode-lujejo (ne udeležujejo se sestankov ali pa celo niso izvolili svojih predstavnikov, da bi jih na scstanke lahko kdo vabil). če pa sodelujejo. sodelujejo tako. da sestankom prisostvuje kak posameznik. Iniciativ in zahtcv. ki jih ti predstavniki postavljajo, je zelo malo in še tc so navadno slabo pripravljene. in zato ali iz dru-gih razlogov odbitc. Samoupravljanje je tako zrcducirano na poslušanje in nepo-mcmbno komentiranje odločitev, ki jih fakultetni organi (o/. protVsorji) sprejc-majo. () (no)delu študcntskih predstavnikov ostali študenti niso obveščcni. nihčc tcli prcdstavnikov ne kontrolira. Izvoljeni so na začetku leta ali vsakih nekaj lct in nato prepuščeni sami sebi. Študenti torej: prvič: ne sodelujejo v sa-moupravljanju na fakulteti, in drugič: njihovo sodelovanjc jc nekvalitetno (ne-strokovno) in noučinkovito. Kje so vzroki za to? Študenti, ki nc žclijo postati člani samoupravnih orga-nov na fakulteti, tega nc žclijo. .,ker jim primanjkujc časa za to" (20'?), ..ker je to delo brez haska" (20r/t) oziroma ..kcr se predlogi študentov ne upoštevajo" (20'/«') (iz raziskavc ..Študont v sodobni družbi."', ISI" 1971). Najbrž imajo izvo-Ijeni predstavniki za svojo ncdejavnost podobiK1 razloge. Poskušajmo zdaj zbrati vzroke za to. da so študenti na fakulteti molčeča (ali kvečjemu slabo komentirajoča) večina: 1) pomanjkanje časa: Krepko vcč kot 30 ur tedensko dela na fakulteti, študij donia in v knjižnici, honorarnc /aposlitve študenta tako obremcnjujcjo. du se v prostem času aktivno ukvarja predvsem z rekreacijo (57'/ s športom, 16'/' zglasbo. 13'? s krojenjem in šivanjem, 13'/? s filmanjem in tbtografiranjem, W'r s pisanjem literature, T"> s slikarstvom in kiparstvoni) in .štuclijem drugih stvaii (33'7 podatck. ob kate-rcm bi sc morali zamisliti tisti, ki se zavzcmajo za striktno enopredmeten študij. in tisti, ki jim ni jasno. zakaj interdisciplinarnost) (vse iz prcj navedcno raziska-vc). Zato si mora čas. ki ga porabi za ,,samoupravljanje", študont odtrgati od študija, honorarnc zaposlitve, rekreacije. študija drugih stvari ipd. Ker je aktiv-nili malo študentov in je dclo slabo organizirano. zahteva seveda nesorazmerno dosti časa, in jc problcm šc toliko resiu-jši. 2) neintormiranost: Kdor hoče učinkovito delovati v samoupravnih organih takultetc. mora biti ustrczno informiran: poznati statut univerzo in takultete. zakon o visokem šol-stvu, študijskc progranie na oddelku, napisana in nenapisana pravila dclovanja na oddelku, sistematizacijo dclovnih mest vsc z novvjšimi dopolnitvami . podat-ke o vpisu, osipu, pavziranju, študijskih. uspcluh na posameznih oddelkih, možnosti za zaposlitev diplomantov, perspektive stroke. ruzlične sklepe in pri-poročila družbenih, univerzitetnih in takultetnih organov in pa seveda mncnja in stališča študentov, njihove kontlikte z administracijo in protesorji ipd. Teh informacij študentski predstavniki nimajo (vsaj ne vseh) oziroma jih tožko dobijo. 0 vscni tem so slabo intormirani že protcsorji, čeprav jih to bolj neposredno za-deva in so na fakultotah morda že 10, 20 let. Še bolj pa študenti. ki so na takul-tcti le nekaj lct in do teh informacij pridejo le izjemoma. Tako jim odločanje na takulteti (in zlasti na višjih nivojih) ostaja tujo (odtujeno) in skrivnostno. 3) zafiksiranost obstoječih oblik orgamzacije študija V sedanjih razmerah je npr. kar iluzorno, da bi študcntu ali skupini študcn-tov v času njihovega študija na univerzi uspelo spremeniti on sam člcn \tatuta fakultete. Postopek. ki je potrebcn za to, je tako dolg in zapleten in zahteva uspch na toliko nivojih in institudjah (saj mora na koncu tako spremembo po-trditi sama skupščina SRS!), da take cene ni pripravljen oz. ne more plačati nihče. Celo tako močne institucije, kot so nekatere fakultete, si zaradi tega rajši izberejo anemičnost: tilozotska fakulteta sc že nckaj let ravna po predlogu za svoj novi statut. Stari statut jc namreč že popolnoma neustrezen in neupora-ben, novega pa ne uspe legalizirati na skupščini SRS. V takih razmerah lahko z reformnimi prcdlogi uspe samo politika (centralne politične institucije oziroma skupine). Seveda pa so take reformo nc lc vsiljene. ampak tudi iracionalne. 4) odsotnost altornativ za odločanje: Odločanje, ki ni odločanje med večjim številom jasno izoblikovanih alterna-tiv, ni sainoupravno odločanje. Žal ta predpogoj na univerzi skorajda ni upošte-van - in v sedanjih razmerah niti no morc biti. Kajti jasnih altcmativ ni mogo-čc izdelati brez strokovnjakov-profcsionalcev za določeno področje (analitikov, planorjev za načrtovanje kadrov. visokošolsko didaktiko ipd.). Celo zametek takega servisa na univerzitetnem nivoju - center za razvoj univerzc - jc prava farsa. pesek v oči: še tista dva ali trije ljudje. ki so v centru polno zaposleni, so primorani opravljati dclo, ki z razvojem univerze nima nikakršne zveze (informiranje, svetovanje, vodenjc tujih študtMitov ipd.). Dokler ne bo nič spre-menjeno na tem področju. bo samoupravljanje na univcrzi ostalo (prikrito ali odkrito) upravljanje različnih birokratskih institucij znotraj ali zunaj univerzc. Študent in profesor - samoupravljavca - pa se bosta morala zadovoljevati s tem, da bosta občasno dajala amaterske pripombe in sugestije, ki jih ne bo imel kdo preveriti in realizirati. 5) neenakopraven, nevaren položaj študenta: Odnos profesor - študent je tudi na teh nivojih večinoma odttos med last-nikom znanja in informacij in razpolagalcem s sankcijami in med sprejemalcem znanja, informacij - sankcijsko odvisnim. Zaradi svojega delovanja na tem po-dročju študent nujno prihaja v konflikte s svojimi (in drugimi) profesorji, z morebitnim radikalnim nastopom proti profesorju pa bi, zlasti študent - posa-meznik, kakor pravzaprav deluje danes, postavil na kocko svojo študijsko in kasneje profesionalno kariero, (Zamislimo si samo primer študenta, ki se javno zavzema proti reelekciji svojega profesorja, profesor pa je nato vendarle izvo-Ijen ...) So študenti, ki zaradi ostrejših konfliktov s profesorji niso (in najbrž nikoli ne bodo) diplomirali. Seveda so to redki posamezniki. Večina se ustraši že nedolžnih, neformalnih sankcij ali pa možnosti sankdje (,,Zakaj bi se pa ravno jaz bodel s profesorjem..."), in zato svoje nezadovoljstvo izraža (če ga) na ,,nenevarne" načine. 6) atomiziranost študentov Didaktični postopki kot prevladovanje tradicionalnega načina predavanj, skoraj popolna odsotnost skupinskega projektnega študija, pa tudi slaba orga-niziranost študentov pri izvenštudijski aktivnosti (FO ipd.) onemogoča inte-gracijo študentov, izoblikovanje skupnih pogledov in stališč. Študent tako pravljanje' na univerzi nastopa proti profesorju ali administraciji vedno le kot posameznik - torej v primeru konflikta praviloma ne uspe. 7) slaba organiziranost - nemožnost kontrole V zadnjih dveh letih je v FO SŠ FF že dvakrat prišlo do poneverb (lani milijona in pol). Veliko razsipavanje energij, neučinkovitost še povečuje fru-stracije pri tistih redkih posameznikih - volonterjih, ki so že tako do vratu zakopani v na vseh nivojih nepriporočljivo delo. 8) konkurenca drugih organizacij ZMS, SZDL, ZK, klubi OZN ..., občinske in krajevne organizacije navadno uspejo zajeti večino (zlasti politično) aktivnih študentov. V teh organizacijah ni velikih nevarnosti upravnopolitičnih pritiskov ali konfliktov s profesorji. Obenem je delo v njih praviloma honorirano, zlasti pa omogočajo hitro in gotovo promocijo. Kaj je v teh razmerah mogoče storiti? Omejil se boni na organiziranost študentov v fakultetnih študcntskih organizacijah. Mislim, da je zdaj rešitev, ki bi temeljila na politiziranosti študentov, .,visoki zavesti": sistem politične odgovornosti (J.Zlobec), bosonogo avgušti-novstvo kot konkurenca zbirokratiziranim organizacijam (prof. B.Debenjak), nesprejemljiva. Tisto, kar nam zdaj primanjkuje, ni visoka zavest in spolitizira-nost množic, ampak učinkovita organizacija kot orodje te (in potencialne) za-vesti. To naj bi bile predvsem močne ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE PO FAKULTETAH. a) Edine študentske organizacije na fakultetah naj postancjo fakultctni odbori - odpraviti je treba posebne, vsakih nekaj let voljene študentske delegate v orga-ne fakultete, kjer nato (ne)delujejo kot posamezniki. Potencial aktivnih študen-tov, s katerimi razpolagajo posamezne fakultete, je premajhen, da bi ga lahko drobili s hipertrofijo reprezentance. (Na FF bi poleg fakultetnega odbora moralo delovati v organih fakultcte in univcrze še kakih 25 študentov.) Okrog centrov, fakultetnih odborov, ki jih jo mogoče kontrolirati, ki razpolagajo z dcnarjem, informacijami, izdajajo fakultetna glasila, naj bi se zbirali vsi aktivni študentje. FO sam bi, vsakokrat sproti ali pa za krajši čas, določal študcntske predstav-nike v fakultetnih organih. Tako bi lahko vedno določil tiste študente, ki ima-jo trenutno čas, ki so kvalificirani, informirani (po študiju ali dosedanjem de-lu v študentski organizaciji), in bi to delo lahko tudi kontroliral in honoriral. b) Povsod bi bilo treba zaposliti plačane sekretarje, ki bi bili na fakulteti npr. po 2 uri na dan in bi urejali finančne zadeve, dokumentacijo, dajali in-formacije, skrbeli za stike s fakultetno administracijo ipd. Poleg fakultetnega odbora bi moral kontrolirati (finance) tudi IO SŠ LVZ. c) Vsak FO mora dobiti svoj prostor, dogovorjeni denar, pisalni stroj, tele-fon in postati INDOK - center. Založiti ga je treba z dovolj izvodi potrebne dokumentacije (glej točko 2) in jo sproti dopolnjevati. d) Izvedene naloge morajo biti honorirane. (Priprave in aktivno sodelova-nje na seji študijske komisije prav gotovo zahteva pet ur dela - s pogojcm, da študent osnovne informacije že ima in da so mu relevantni materiali brez težav dostopni). Honorirati je torej treba sodelovanje v fakultetnih organih, pripravo predlogov, organizacijo svobodnih kateder, članke v fakultetnih gla-silih. administrativna dela ipd. Kajti dosedanje volontersko delo postavlja pe-ščico aktivnih študentov v slabši položaj v primerjavi s pasivnimi. Da je ma-terialna in moralna stimulacija (npr. objavljanje člankov, poročil o delu), čeprav ni velika, vendarle zelo učinkovita, kaže primer radia Študent in Tri-buna, ki sta s polprofesionalnim, honoriranim delom uspela pridobiti precej širok krog kvalitetnih sodelavcev, medtem ko v fakultetnih odborih, katerih delovanje temelji na volonterstvu, deluje le nekaj fanatično prizadevnih akti-vistov, ki imajo izjemno mnogo volje in energij in so po naravi ,,uporniški". e) Ena glavnih nalog FO mora biti redno izdajanje fakultetnih glasil. Lani se je pokazalo, da se okrog njih kmalu zbere aktiven krog študentov. V teh glasilih bi poleg neprogramiranih člankov objavljali poročila o delu FO, organov fakultete, razmerah na fakulteti in oddelkih (potek študijskega procesa, eksperimenti, konflikti ...). f) Čimveč dela v fakultetni organizaciji je treba vključiti v redne študijske programe (kot seminarske, diplomske naloge ipd.). Namesto izpita iz pedago-gike (splošni predmet na FF) ali pa seminarskih nalog pri drugih predmetih, bi nekateri študenti npr. napravili seminarske naloge, v katerih bi raziskali štu-dijske in izpitne razmere na posameznih oddelkih. Zbrali in interpretirali bi podatke o vpisu, osipu, pavzerjih, diplomantih, študijskih programih, urniku, obisku predavanj, ocenah na izpitih. Te študije bi bile pomemben dokumenta-cijski material za delo FO. Univerza ne bo mogla dolgo ostati zapuščeno področje, prepuščeno stihiji tradicionalnih akademskih ved, muzej s profesorji - profesionalno deformirani-mi čudaki, neurejena valilnica kadrov, v katero le od časa do časa posegata ZK in UJV, ,,država" pa le toliko, da jo pušča (finančno) vegetirati. Ekonomi-ja bo v nekaj letih zahtevala novo (učinkovito) univerzo, ZK jo že zahteva. To ni slabo. Toda če univerza in študenti ne bomo postali relevanten političen subjekt, ki bi lahko kontroliral politične in ekonomske pritiske in sam sodelo-val pri svojem razvijanju, bo hudo. Kratkoročno le za študente in profesorie. Dolgoročno pa še za koga. Vinko ZALAR sprejemni i z piti Pri tem pisanju mi ni za (sprejemne) izpite na splošno, za neko imaginarno šolo in razpravljanje o splošnem razpravljanju. Gre kot za ta stol oprijemljivo, konkretno usodo nekaterih, ki so hoteli štu-dirati na tej konkretni šoli za arhitekturo (Cojzova 5, Ljubljana), vendar jim je bila ta možnost in pravica, nasilno, če že ne protiusta-vno, odvzeta. Sprejemni izpit se zdi že samoumeven, in tisti, ki ni sprejet, se s tem hote ali nehote sprijazni, ne pozna pa ozadja in res-ničnih vzrokov, zakaj so ga vrgli. Izpit je sumljiv način selekcije pod lažnim izgovorom, da ni dovolj prostora (? ? !) in da so za uspešen študij te stroke potrebne točno določene vrednote in lastnosti. Tisti, ki so se samovoljno postavili v vlogo razsojevalcev, sodnikov, krvni-kov, predpostavljajo, da vedo, kakšne vrednote in lastnosti so potreb-ne za vlogo arhitekta, vedo, kakšen naj bo arhitekt in kaj je arhitek tura. Čudno je le, da se ti izpitomani tako redko javno izjasnijo o problemih arhitekture in okolja, ki so iz dneva v dan bolj srhljivi. Malokdo lahko sklepa, da si niso čisto na gotovem, da se jim ne sve-ti preveč, ali pa da raje konformistično molčijo. Iz same vsebine iz-pita, načina in zahtev, ki so postavljene, lahko ugotovimo, kaj si pod arhitekturo predstavljajo in kakšen naj bo arhitekt in njegove lastno-sti. Na izpitu mora kandidat, če hoče biti sprejet, dokazati risarske sposobnosti, prostorsko predstavo, kreativnost, estetski okus, pozna-vanje arhitekture itd. Vse te lastnosti, poleg korupcije, ki je iz sploš-nega vzdušja ni težko predpostaviti, so odločilne za sprejem na to šolo. Te zahteve kažejo .na sistem in vrednote, ki strašijo po šoli še od Plečnikovih časov in postajajo z vsakim dnem bolj vprašljive. Ustni del izpita je omejen na sprasevanje podatkov iz arhitekture. Če hočeš z vprašanji določiti sposobnost in ustreznost kandidata, moraš vprašati le tisto, kar že veš, sicer ne moreš ovrednotiti odgovo-ra. Tako vprašanja samo razkrivajo tiste, ki vprašujejo, in če so ta vprašanja dvomljiva, vemo, v koga podvomiti. Kakor da bi bilo od tega, če veš, kdo je zasral gorico ali obalo ali, kako se šili svinčnik, odvisno tvoje uspešno nadaljevanje študija. Kakor da bi kandidat moral imeti določeno fiksno znanje in predstavo o arhitekturi, če bi hotel opravljati tako ,,zahteven" študij. ,,Upravo kad se radi o stvara-lačkoj djelatnosti znanje je ipak često prije nešto što sputava nego nešto što pomaže ... Neznanje ili poluznanje mogli bi se smatrati predpostavkom kvalifikacije za stvaralačko mišljenje." (R. Jungk) Toda,kdo na tej preljubi šoli potrebuje ustvarjalno mišljenje ali miš-ljenje sploh? Sprejemni ustni izpit ne poskuša ugotoviti kandidatovo sposobnost ustvarjalnega mišljenja, temveč, koliko podatkov se je naučil. Praktični del izpita se sili določiti risarske spretnosti, ,,kreacijske" sposobnosti in estetski priokus. Kreativnost je genetična lastnost vseh ljudi in jo je mogoče oblikovati in razvijati. Tako trdi znanost, kaj pravijo naši asistenti in profesorji, pa je tretje vprašanje. Podob-no je z estetsko percepcijo sveta, da se jo razvijati in oblikovati, m šele naloga te šole bi bila, da to stori, ne pa da z nekimi čudnimi ameriškimi testi določujejo, kdo ima dovolj okusa in kdo še ne. V tej deželi prevladuje mnenje, da kdor lepo riše, naj gre za arhi-tekta ali pa umetnika. Profesorji najvišje strokovne institucije za ar-hitekturo v tej republiki neprfestano ponavljajo pri izpitih, vajah in drugih prilikah v teku študija misel in zahtevo, da se arhitekt mora izražati z risbo. Kaj pomeni, izražati se z risbo? Kaj se z risbo lahko izrazi? Izražanje je komunikacija, prenos neke vsebine, sporočila ne-komu, ki bo to izražanje sprejel in razumel. Pisanje predpostavlja čitanje in obratno, obojega pa se moramo naučiti. Izražanje z risbo je jezik stroke, razumejo se lahko samo tisti, ki to znajo brati/pisati, ki se izražajo z istim jezikom. Jezik, s katerim se izraža arhitekt, ali, s katerim naj bi se po zatrjevanjih profesorjev, je tako zaprt v lasten ozek krog stroke. Toda k sreči obvladamo tudi jezik v ozkem smislu besede, govorni jezik, ki je nedvomno najpopolnejši sistem znakov za izražanje idej. Potreben je sistem znakov, jezik, da se prvotno ka-otična misel uredi in izrazi v razumljivi in urejeni obliki (Saussure). Jezik je tako tesno povezan z mišljenjem, ni enega brez drugega. Možno je sklepati, da imajo arhitekti motnje v mišljenju, ker uporab-ljajo za izražanje nepopoln ali ne dovolj popoln jezik. Od tu sledi morda tudi znano dejstvo, da so razen redkih izjem arhitekti nespo-sobni razložiti in utemeljiti svoja dela na dovolj razumljiv način. Ris-ba bi morala biti samo opora, dopolnilo, ki bi se ga poslužili za hi-trejše razumevanje, ne pa (od profesorjev) potencirani način izraža-nja. Kajti tu ne gre samo za izražanje, za prenos misli, gre za misli same in njihovo produkcijo, ustvarjalno mišljenje. Kakšna je produk cija misli prek mišljenja, ki je zamazano, onesnaženo z risbo, je vprašljivo. Sprejemni izpit se po vsem tem (vsaj meni) zdi huda zabloda, in danes se take zablode bridko plačujejo. Toda v tem primeru ni nobe-nega strahu, kajti še hujši gospodarski in kulturni kriminal ostaja ne-kaznovan, čeprav imajo javna tožilstva proti nekaterim polne roke dela. Po mojem mnenju, če je selekcija že neizogibna, v kar pa močno dvomim, bi bilo pravičneje izmed tristo z žrebom določiti sto petde-set kandidatov; zgodila bi se veliko manjša krivica, kot se tako. Vi, ki so vas zajebali, vam se je zgodila krivica. yi, ki ste imeli srečo, vam se bo godila krivica. Človek ne ve, kaj bi (brez krivice). TV kdaj bo znanost nehala bitl religija našega časa V zadnjih desetletjih je znanost po svetu zašla v čuden položaj: znanstveniki vedno manj vcdo, kaj pravzaprav hočejo, celo takih jc vedno vcč, ki niti ne vedo, kaj delajo. Tako imenovana ,,prava znanost" se vedno bolj oddaljuje od cloveka in vedno bolj postaja same sebi namen. Lep primer zato so na primer ekspedicije na Luno. Stale so že precej milijard dolarjev. Ali so tisti kamni toli-ko vredni? Povej mi, ne izgovarjaj se, da ,,znanstve-niki že vedo, zakaj jih rabijo"! Če so ti kamni res takd zelo zelo potrebni meni in tebi in drugim Iju-dem, potem pa se bo med tistimi dvajset tisoč ljudmi, ki se ukvarjajo z Luno, že našel kdo, ki nama bo znal razložiti, zakaj. Veš, prijatelj, vsc kai je dobro za ljudi, se da tem jjudem na človeško preprost način razložiti., da vsaj malo razumejo. Ne reci mi zdaj, da bo že čas pokazal, zakaj so ekspedicije na Luno koristne. Če tudi znanstve-niki tako govorijo, potem res nc vcdo, kaj hočcjo. Toda ižleti na Luno so potrebi zato, da se ljudje prepričajo o tem, kako zelo je znanost naprc-dovala in kako je postala vsemogočna. Nekako je treba opravičiti ves ta ogromni znanstveni establishment. In zdaj pride zelo prav televizija in druga sredstva javnega obveščanja, ki venomer ponavljajo: Veliki uspehi znanosti; Vse za napre-dek znanosti! Tu nihče več ne ve, kdo je pravzaprav začctnik te množične psihoze. Vsi smo v njej udeležcni, lcer je takšen odnos do znanosti vključen v klasič-no evropsko in ameriško družbo. In ogromni pospcševalniki, ki stanejo toliko, da se mora za njihovo izgradnjo združiti več gospo-darsko močnih držav. Kaj imamo od njih? Z nji-hovo pomočjo so fiziki—teoretiki narisali sistcm elementarnih delcev, ki jih je nekaj sto in so žc prava zmešnjava in nadloga. Imajo le teoretično vrednost, praktične pa ne. Za isto stvar imamo navadno lahko več teorij: bolj komplicirane in bolj enostavne teorije. Jaz imam raje bolj enostavnc, da vsaj vem, kam bi z njimi. In tudi manj stanejo. Seveda pa se da vsako stvar tudi zakomplicirati, posebno če se tako prevzameš, da ne vidiš več ničesar razen sebe in svojega omejenega področja. ln letalo Concorde? Govori sc, da bo tinančna polomija, da bo hud udarec za naravno okolje in da se vsega tega ne splača žrtvovati za tiste businessma-ne, ki se jim tako zelo mudi, da morajo z nadzvočno liitrostjo dirjati s sestanka na sestanek. Vsi se tega bolj ali manj zavedajo. A zakaj potem ne nehajo, kot so to storili v Ameriki? To bi bila sramota! Ne in ne! Naprej! Napredek! NAPREDEK! 20. stolctje - stoletje naprcdka znanosti in tehnike! Napredujmo do konca! Mislim, da jc očitno, da se znanost vedno bolj zapira sama vase in da postaja vedno bolj sama scbi namcn. Postala jc vzvišena, samozadovoljna, dobila jc značaj rcligijc 20. stoletja. Kcr znanost propada in sc ne ponuja več sama od sebe, joje treba reklamirati, kot na primer reklamirajo ekspe-dicije na Luno. In ljudje so polagoma začeli vcr-jeti tcleviziji in vsc bolj mislijo, da jc znanost tista, ki bo rcšila vse naše probleme. Saj to jc rcs, da je znanost žc marsikje zelo pomagala in gotovo šc bo. Nc smeš me napačno razumcti. Nc tolčcm po znanosti, tcmvcč le po Znanosti. Na eni strani jc zdravnik. ki v laboratori-ju skuša najti bolezenske klice - prenašalke kake na-lczljive bolezni. Njega spoštujem. Na drugi strani pa je nacistični vojni zločincc Werner von Braun, ki je med vojno za Hitlerja gradil zloglasne raketc, zdaj pa je zgradil rakcto Saturn. Nc vcm, zakaj ljudje v njem vidijo malega Boga. Mogoče zato, ker je tak blefcr . Vesoljski znanstvenik! Ncka ženska mi jc rekla, da ,,on s svojimi enačbami osvaja mcdplanctni prostor". Blcf! V-2 pa jc, nasprotno, bila čisto rcalna stvar. Ali je znanost res že taka rcligija, da verjamcmo takcmu bleferju? Krščanstvo je vplivalo na kulturo Zahoda. Ko je klasični Bog začcl umirati, so se ljudjo vedno bolj navezovali na nckaj drugega zunaj nas; na primer na znanost, ki so jo začeli že po božje spoštovati. Toda na srečo nekatere stvari kažojo, da ni več dalcč čas, ko bo znanost dobila mesto, ki ji gre; ko bo manj sama scbi namcn in se bo bolj pove-zala s človekom. Razveseljivoje, da vedno več ljudi v naprcdncjših dcžolah izgublja zaupanje v ,,absolutno znanost". Evropaje prenatrpana spo-vratniki iz ZDA, kjer jih nc tnarajo vcč. Vedno več jc hipijev, ki ne marajo inštitutov in tovarn. Za mnoge je edini koristni znanstvenik Timothy Leary, ki je prvi sintetiziral LSD. Nekateri vodil-ni znanstveniki sami izjavljajo. da ne vidijo niče-sar več, in resno dodajajo, da bo treba znanost povezati s psihologijo in parapsihologijo. Začeli so se zanimati za čarovništvo in okultne vede. To ni klasično čarovništvo, kot ga v glavnem poznamo, tenivcč čarovništvo v smislu globljcga poznavanja narave, občutka za naravo. Ce se znanstvcnik že ukvarja z zunanjim svetom, naj bo ta odnos vsaj človeški. Mogoče si to malo težko predstavljamo, ker smo preveč vezani na tisto na-šo strogo, objektivno znanost. A nič ni absolutno, tudi znanost ne. Če ne grc vcč naprej po starem, jc trcba iskati novih poti. Tc nove tokove je seveda opaziti v glavnem le v ,,vrhovih naravoslovnih ved", na primcr v modcrni matcmatiki in fiziki. Ostale smori ne gredo tako ,,do dna" in so za zdaj bolj ali manj šc na trdnih tleh. A počasi sc bo tudi drugod moralo marsikaj spremeniti. Poslcdicc prcvclike zagnanosti se zače-njajo kazati povsod. Na primer: že ves svet je kemično zastrupljcn. Morda se s stališča današ-njcga pojmovanja to zdi čudno, toda cdini izhod, da bi zares rešili problem, je ta, da zmanjšamo industrijo na minimum. Drugačc nastopi veliko sekundarnih težav. Kemiki, kdaj boste začeli rušiti tovarnc? To pišem skrajno resno. Pri da-našnjem tempu industrijske rasti grozi vsemu človeštvu konec že čez sto let. ker bo zmanjkalo surovin, prostora, vode, zraka, ... Torej bomo prisiljcni, da bomo nehali častiti Znanost. Znanost nc bo rcšila tcga problema. Problcm je namreč v nas, ne v našem okolju. Mi sami se bomo mo-rali spremcniti. Kdaj se bomo končno zavedeli, da živimo le zase in za naše otrokc, ne pa za ncke norc ideje? Andrej Detela šola kot patogenetska instituci/a Psihologija in šola Ko govorimo o psihologiji, se nam skoraj zmeraj zbudi sum, da je žc po svoji naravi poklicana, da služi vladajočim razredom; in psihološka litcratura o šoli, ki nas mora v celoti razočarati, tako mnenje, vse tako kaže, sanio potrjujc. Iz tega popolnoma naravno sledi, da bo spis, ki izhaja iz psihologije, naletcl na precejšnje nezaupanje. Vendar pa se mi zdi, da nekateri najzanimivejši problemi, o katerih se razpravlja v političnem boju za šolo in proti njej, ncdvomno imajo zvczo, impli-citno ali eksplicitno, s pojmi in stališči, ki stopajo v obscg znanja, ki ga danes navadno imenujemo specifičnega za psihologijo. Gre torej za to, ali je mogoče, na manj slučajen in bolj dosleden način, uporabiti doscžke psihologijc, izogiba-joč se seveda skritih pasti vabljivega in nevarnega psihologizma. In prav znotraj te možnosti bom poskušal izoblikovati svoj zapis, na osnovi nekatcrili uvodnih razmislekov. 1. Eden izmed problemov, s katerimi sc psihologi najčešče sročujejo, je prob-lem tako imenovane ,,neprilagojenosti učenca", ki je, kot se zdi, v zadnjih letih dosegla resnost in razsežnost ,,družbene bolezni". Neprilagojenost šoli se razlaga kot študentova patološka nezmožnost prilagoditve zahtevam šole. Zato je ta ne-prilagojenost razumljena samo kot ,,simptom duševnc zmedenosti" študenta, ki je seveda širše narave. Obtoženec tako postane seveda študcnt: mentalno nezrcl, nevrotik, psihopat ali - psihotik. Vzroke lahko potom iščemo na različnih nivo-jih; v centralnem živčnem sistemu, v prvih izkušnjah mladih lct, v čustvcnih od-nosih z ožjimi sorodniki, v družbenem okolju in položaju in tako naprej. Možno-sti, da bi prav ta, ista šola, lahko bila krivcc za neprilagojenost učencev, pa prak-tično nihče ne upošteva. 2. Psihoanaliza je pomenila in danes še vedno pomcni napredno točko v psihološki misli. Zdi se mi, da je ena njenih največjih zaslug v tem, da je razvila idejo, daje v oblikovanju osebnosti posameznika dak-č najpomembnejša vloga družine, in sicer družine v smislu, kot ga postavlja psihologija, s svojo osnovno strukturo, ki jo sestavljajo nekatcre elemcntarne postavke: razlikovanja - nas-protja med starši - otroci, očetom - matorjo, brati - sestrami: želja in prepo-ved incesta; potreba po odvisnosti - avtonomnosti otrok od staršev in tako na-prej. Psihološki pomen, ki ga ima za posameznika struktura družine, je daleč po-membnejši od teže, ki jo lahko zberejo posamezni socialni, okonomski, kulturni in vzgojni aspekti posamičnih družin ali posamičnih institucij, ki so v tem okviru le nadomestek. V psihoanalitski teoriji torej obstaja logika, da je po svoji pomem-bnosti vsaka druga družbena institucija drugotnega pomena (in v določencm smislu izpeljana) glede na družino. Če to idejo dosledno izpcljcmo, moramo gle-dati na šolo kot na kraj, kjer posameznikova osebnost samo najde novc možnosti svojega delovanja, ne more pa šola biti izkušnja, ki bi pomagala posameznika ob-likovati. 3. Psihoanalitska metoda redukcije ima tako veliko prednost, ki pa v sebi neogibno skriva tudi svoje meje. Slepa zvestoba vsaki črki Freudove misli prepo-gosto popelje psihoanalitike k temu, da sc ne povprašajo o pomcnu, ki ga imajo različni aspekti družbene resničnosti. Tako v vedno bolj akademski in izumetni-čeni igri to resničnost končno vidijo v luči statičnega sistema prepisov in prede-lav nezavedne prvotne domišljije. Predelave pa se v zadnji analizi vedno povrnejo k osnovnim utripom, ti pa se dajo zmerom izvesti na elemcntarno dialektiko, ki je utemeljena na nasprotju med ,,instinktom življenja" in ,,instinktom smrti" ali med ,,dobro" in ,,hijdobno dušo". Vse to pa daje psihoanalitikom na področju teorije alibi za njihovo vedno večjo ločenost od družbene resničnosti in politič-nih sporov. Tako postanejo nesposobni izluščiti iz Freudovega nauka revolucio-narno sporočilo, ki prinaša radikalno kritiko dobromislečega konformizma in ilu-zije o racionalnosti buržoazne družbe. Zato se ne znajo in nočejo spustiti v boj za desakralizacijo institucij in ideologij, ki tc institucije, vključno psihoanalizo, podpirajo. S tem se izognejo nalogi, da bi se poglobili v vsc razsežnosti pomena posvečenih nisiiuu ij. m ukoje izgubljcna priložnost, da bi podprli (kar bi sc lah-ko izkazalo za odločilno) marksistično kritiko, ki si prizadeva, da bi se ne neko-ristno razsula nevarno nagibajoča se stavba - šola. Skušal bom obdelati prvi zasnutek analize, ki bo po svoji shemi (in samo za-časno) zajela šest točk: šest protislovnih aspektov šole, tako kot se, prav patolo-ško, znašajo nad osebnostjo študenta. Nekateri teh aspoktov so bili že omenjeni in uvrščeni; drugih pa še nismo obravnavali ali pa sc vanje poglobili na primeren način: problem ,,avtoritarizma" je najbrž zasenčil druge, morda pomembnejše problemo. Menim, dajc treba najprej ugotoviti, katcri so razlogi, ki silijo šruden-ta k patološki protislovnosti in hromečemu tihemu pristanku na šolo, prav tako pa moramo razčleniti motive, ki pospešujejo uspešno sodelovanje in konstruk-tivno odklanjanje. Moja analiza ima torcj za cilj šolo z vsemi njenimi protislovji. Obravnavala bo protislovju, ki so kriva bolezni neprilagoditve, to je nezmožnosti zavestno udariti po koreninah šolskega mehanizma; kajti samo izhajajoč iz te za-vesti lahko upamo, da se bomo uspcšno borili za resnično spremembo stvari. I Protislovje: starši in birokrati Prvo srečanje s šolo, ki ga doživi otrok, jc srečanje z učiteljcm. Odnos, ki sc med njima vzpostavi. je že od samega začetka prenasičen z intenzivno čustveno-stjo: če problem nekoliko poenostavimo, lahko rečemo, da odnos učitclj-učenec posnerna model starši-otroci. Ta položaj je dokaj tipičen za osnovno šolo. Dolo-čajo ga nekaterc specifične okoliščinc: a) otrokova duševna nezrelost, ki jc pogojena z njcgovimi zgodnjimi leti; b) dcjstvo, da danes šola zolo pogosto predstavlja za otroka edino priložnost, da vzpostavi pomcmben odnos z odraslim človekom zunaj svojc družine; c) razmcroma precejšcn del svojega zgodnjega življcnja, ki ga otrok preživi s svojim učiteljom, po več ur vsak dan in mnoga leta svojega v".olanja (kar pride v poštev vsaj pri srečnejših primerih); d) razmeroma pogosto je priprava osnovnošolskih učiteljcv vključena v sploš-no retoriko družine, in da bi zadostil svoji potrebi po nežnosti, je učitelj narav-nan, da aktivno izpoinjuje vlogo staršev, dobrih staršev. Z vstopom v srednjo šolo zadnja dva pogoja v trenutku izgineta, in če se vzpo-redno s tem ne prilagodita in spremenita druga dva pogoja (primerna duševna zre-lost in uspešen razvoj socialnosti), jc lahko to vzrok za najraztičnejše tcžave, ki pa jih ponavadi mladostnik kmalu premosti. Nedvomno sc v tem skriva bistvo problema. Pravi problem je v možnosti, da otrok nenadoma odkrije, da je bila vez z učiteljem samo umetna in dozdevna, da nenadoma odkrije drugačno real-nost: realnost birokracije, ki ne pušča prostora čustvom. To pa se zgodi, ko je na primer učitelj premeščen ali pa, kar je še slabše, koje učitelj prisiljen disciplinsko ukrepati, dati otroku slabo zaključno oceno oziroma ga izločiti iz nadaljnjega šolanja. Reakcija, ki jo ob tem občuti otrok, je travmatična, prevzame ga čustvo zapuščenosti in osamljenosti, ki ju povzroča nerazumljiva in sovražna resničnost. Otrok se podzavestno čuti tako žrtev kot krivec te neustrezne realnosti. Jasnoje, da je problem v protislovju, ki deluje v celotnem obdobju šolanja, čeprav je naj-bolj prisotno prav v osnovni šoli. II Protislovje: avtoriteta in nasilje Ozka čustvena vez, ki se vzposta\ti med učiteljem in otrokom, se kaj hitro razkrije kot odnos, v katerem ima učitelj predvsem vlogo avtoritete. Šola funk-cionira predvsem prek razredov, ki vsak na svoji stopnji delajo zaradi prisotnosti odraslega, ki mu je naloženo skrbeti za disciplino, vzgajati in izobraževati določe-ne skupine otrok ali mladostnikov. V očeh študenta je učitclj čuvar avtentičnih vrcdnot: moči, inteligence, kul-ture, ravnovesja. Vendar pa se takšna avtoriteta učitelju lahko pripisuje le za kra-tek čas. Zelo kmalu najde študent nešteto vzrokov za razočaranje: razširjenost