Tomo Korošec
IME SLOVENEC
(Po seminarski nalogi Toma Korošca priredil za tisk F. Bezlaj)
V znanosti je mnogo problemov, ki jih ni mogoče dokončno zadovoljivo rešiti. Na vsaki razvojni etapi se vrača k njim in skuša uskladiti, kar se je nabralo novega gradiva, kar se da porabiti iz dognanj sorodnih strok ali vsaj preveriti s poglobljenimi metodami. Takšne narave so več ali manj skoraj vsa osrednja vprašanja slavistike, etnogeneza Slovanov, njihova zgodnja kultura.
651
njihov prazgodovinski življenjski prostor in zgodnje zgodovinske migracije, plemenska razčlenjenost in ne samo nazadnje tudi njihovo ime.
Vse to so kompleksna vprašanja, ki jih že davno več ne rešuje samo ena stroka, ampak terjajo združenih naporov arheologije, etnologije, prazgodovinskih in zgodovinskih ved, lingvistike, onomastike in še vrste drugih. Dlje kakor poldrugo stoletje se že razvija veda o Slovanih, vendar ima vse, kar vemo o njih, samo relativno ceno. Živimo pa v času, ko so se od vseh strani z novim elanom zagrizli v to snov, ko je vse podvrženo najstrožji kritični reviziji in se tako naglo kopičijo nova dejstva in ugotovitve, da se ni lahko prikopati vsaj do površnega pregleda. Treba bo še vrsto let, da se vse to umiri, zbere in izkristalizira v podrobnih strokovnih monografijah. Šele potem se bo dalo misliti na povezave starih in novih izsledkov v strnjeno celoto.
Družinsko ime Slovanov, ohranjeno v našem slovenskem narodnem imenu, je v tem kompleksu samo neznaten drobec, vendar ima za seboj že obširno strokovno literaturo, ki je v zadnjih letih spet začela vidno naraščati. Ne gre samo za izvor imena, za njegovo etimologijo v najožjem smislu besede. To je samo ena plat iskanja, čeprav je že sama po sebi dovolj kočljiva, saj spadajo nacionalna imena med najtežje probleme v imenoslovju in v lingvistični paleontologiji. Nič manj važno ni tudi vse, kar je z imenom povezano, najstarejši zapisi, predhodna imena, spremembe funkcionalnosti za vsak teritorij in za vsako obdobje posebej, kontinuiteta in lingvistične spremembe. Ze samo to daleč presega meje ene stroke in se razrašča v labirint vprašanj. Nas pa zanima tudi lastno narodno ime, nastanek njegove oblike in njegova usoda skozi tisoč let. Ni se lahko znajti v vsem tem, a vodila me je zavest, da tudi pri nas ne smemo ostati brezbrižni do vseh teh vprašanj, ki v dobi druge velike slovanske afirmacije v zgodovini tako izredno zanimajo svet, čeprav ne morem opraviti kaj več, kakor samo referirati o vseh teh vprašanjih.
Ne bom se spuščal v zapletene spore o natančnejši lokaciji in omejitvi slovanske pradomovine v različnih predzgodovinskih obdobjih. Snovi bi bilo dovolj za posebno knjigo. Če bi bilo vse to vsaj v glavnih obrisih pojasnjeno, bi nudilo-vsaj nekaj opore v imenskih presojah. Razmerje med imeni Veneti in Slovani še vedno ni dovolj prepričljivo razčiščeno. Ni mogoče s popolno zanesljivostjo graditi na poročilu Jordanisa iz leta 551, ki govori o rodovih Scla-veni, Antes, Venethi na bregovih Visle in iskati Slovane tudi v Plinijevem poročilu o Venetih iz prvega in v Ptolomejevem iz drugega stoletja po našem štetju. Poljska znanost skuša še vedno z vsemi sredstvi dokazati neposredno kontinuiteto med takoimenovano arheološko lužiško kulturo, ki jo z največjo verjetnostjo pripisujejo pravim starim Venetom, in med Slovani vsaj v njeni zadnji razvojni fazi. Na zahodu so do te hipoteze celo skeptični.
Lingvistična paleontologija in onomastika so že dovolj trdno nakazali tesno medsebojno odvisnost v imenotvornem procesu mied zgodovinskim ilirskim in venetskim ozemljem na jugu in današnjim baltskim, zahodnoslovanskim in vzhodnogermanskim ozemljem. Tudi germansko ime za njihove neposredne slovanske sosede, Uinidoz z jasno dokazano neprekinjeno kontinuiteto od prazgodovine do današnjega Windisch potrjujejo domnevo, da so šele po selitvah okrog 1200 let pred našim štetjem nastali v tem prostoru pogoji za slovansko etnogenezo. Klasična lingvistika je izvajala jezik Slovanov prek baltoslovanske jezikovne skupnosti iz indoevropskega narečja. Današnja stališča pa so bolj naklonjena mnenju, da so vsi ti jeziki samo produkt kompliciranih procesov
66
medsebojnega mešanja. Po Lehr-Splawins,kem so Slovani samo »venetizirani Balti«. Tudi to mnenje je morda vsaj nekoliko pretirana simplikacija. Na zadnjem onomastičnem kongresu v Firenci se je govorilo o sledovih, da se je del Baltov celo kasneje, v dobi poznoantičnega ^preseljevanja narodov, soudeležil slovanskih migracij.
Arheološka lužiška kultura se zdi v glavnem starejša, vendar mi ni znano, če in kako so jo datirala merjenja radioaktivnih izotopov. Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanščine in Banjščica, Bate, Baske verjetno še direktno, so se preselili na jug več kot poldrugo tisočletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju lužiške kulture.
Kakor je sporno ime Veneti za Slovane, nam malo koristi tudi Plinijevo poročilo o Suobenih, ki ga je Niederle spravljal v zvezo z Jordanisovo opazko o »Suavorum gente« in bi se moglo nanašati na vzhodne Slovane. Zanesljiva so šele imena Sclabenoi, Sklavenoi, Sklavinoi v grških virih od šestega stoletja dalje in Sklaveni, Sklavini v latinskih tekstih. Poleg njih se ponavljajo tudi oblike Sthlabinoi, Sthlabenoi in celo Esklabinoi, Asklabenoi, ki se zde Niederlu sprejete v grščino z orientalskim posredovanjem (sirijsko Askavainu?). V grščini je v šestem stoletju samo enkrat izpričana krajša oblika Sklaboi, ki prevlada kasneje v latinski Sclavi. Z germanskim posredovanjem se pojavlja tudi ime Winidi, Wenedi, Winedi, Uuinidas. Arabski viri od sedmega stoletja dalje uporabljajo oblike Saklab, Siklab s pluralom Sakaliba, kar se zdi sprejeto prek grščine, ali Slaviun, Slavije prevzeto iz direktnih stikov s Slovani.
Šele iz tekstov cirilmetodejske epohe imamo izipričano slovansko oblijko imena Slovene, v ednini Slovenin'b z adjektivom sloven^sk'b. Sporadično pridejo v poštev tudi armenski viri z oblikami Sklavajin, Sglou, Sglau; pri perzijskem geografu v X. sitoletju se na Slovane nanaša ime Seljabe.
Zdi se, da se je to ime nanašalo na vse Slovane vsaj pri tujcih, ki so o njih pisali. Vprašanje pa je, če so ga v tem smislu uporabljali tudi Slovani sami. Šafafik je bil prepričan, da je bilo to ime najholj splošno, a se je kasneje ohranilo le pri nekaterih plemenih. Obratno pa je sklepal Miklošič in z njim Perwolf in Brückner, da je to prvotno ime enega samega slovanskega plemena. Ramovš se je v kratki zgodovini slov. jez. str. 4 pridružil Šafafikovemu mnenju, h kateremu se je nagibal tudi Niederle. Gotovo niso mogli biti Prokopijevi in Jor-danisovi Sklabenoi samo južni Slovani brez Srbov, kakor je mislil Miklošič. Ni pa mogoče zanikati, da je ime Slovene naravnost zgodovinsko potrjeno samo za Solunske in Novgorodske Slovane, posredno pa tudi še za velik del južnih Slovanov. Albanci imenujejo Crnogorca Skja, Makedonce Skjeji, skupno albansko ime za Makedonijo in Bolgarsko pa je Skinike. Prednike Slovencev ob longobardskem limesu so imenovali Furlani Skläf, Sclavanie, sedanje furlansko ime za Slovence je šklaš, v ednini m. šklaf, f. šklava. Pokrajina med Anižo in Pielachom na spodnjem Avstrijskem se je v devetem stoletju imenovala Scla-vinia, kraj Schleining v Burgenlandu je staro villa sclavonica. Tudi pri balkanskih Slovanih srečujemo pokrajinska imena Sklavenia, Sklavinia.
Upoštevati moramo znano dejstvo, da se je skupno ime za stare Grke uveljavilo dokaj pozno. Isto velja tudi za Germane in povsod drugje, kjer imamo za to vsaj nekaj zgodovinskih podatkov. Tudi v anomastiki velja pravilo, da se more v krajevnem imenu uveljaviti etnikon samo v nasprotju do okolice. Pri nas na slovenskih tleh omenjajo viri tudi plemenska imena Hrvati
67
in Dudlebi, posredno lahko sklepamo iz krajevnih imen tudi na druga plemena, zato ni nujno potrebno, da poudarja naziv slovenski samo razliko od Nemcev ali Furlanov. Na območju stare novgorodske kolonizacije navajajo še viri XV. stoletja krajevna imena Slovjanka, Voločok slovenski] in Slovenski} pogost (Seliščev, Trudy 141), kjer gre gotovo samo za razliko od druge slovanske okolice. Nobenega dokaza nimamo, da bi se Poljaki, Cehi in Lužiški Srbi kdaj imenovali Slovene in tudi v Rusiji se razen Novgoroda nikjer ne pojavi to ime. Niederle je sam dvomil, da bi ime Slovaška, Slovak poznalo staro kontinuiteto. Za ime Slovinci med rekami Lebo in Slujo pa je gotovo, da je mlado, brez vsake zgodovinske tradicije.
(Nadaljevanje prihodnjič)
681
Tomo Korošec
IME SLOVENEC
(Po seminarski nalogi Toma Korošca priredil za tisk F. Bezlaj)
Ime so torej s precejšnjo gotovostjo šele tujci posplošili na vse Slovane. Z njihovim imenom je tesno povezan tudi razvoj apelativa sclavus »suženj«. Kolikor je znano, je apelativ s tem pomenom prvič izpričan v bizantinsko grški obliki sklabos že v šestem stoletju. Prodrlo je ^tudi v albansko klai in aromunsko sklau, kar bi kazalo na balkansko poreklo. V južni Italiji se pojavi v enajstem stoletju v latiniziranem sclavus, odkoder se je razširilo v vse romanske jezike: it. schiavo, fr. esclave, prov. in katal. esclau, špan. esciavo, port. escravo. Na nemških tlöh se v devetem stoletju rabi v latinski listini ne s pomenom »suženj«, ampak samo »ein weniger sesshaftes Individuum«, šele kasneje je sklave »suženj«. (Aeibisoher, Arch. romanicum XX, 1936). Čeprav povezuje Mikkola, Urslav. Gramm. I 7 ta apelativ z irskim slougos »sluga«, Otrebski, Slowiane pa misli na neko slovansko 'slav »sluga«, je težko omajati zvezo med imenom Slovanov in temi izrazi za pojem »suženj«. Dovolj je na razpolago zgodovinskih pričevanj o trgovini s slovanskimi sužnji. Najprej se je s to kupčijo ukvarjal Bizanc, kasneje Benetke in Genova, osumljen je tudi Dubrovnik, čeprav je zadnji kasneje ponosno odklonil izvoz zamorcev v Ameriko. Ko so prevzeli vodstvo Turki, je bilo Skopje pred prvim potresom največji suženjski trg na svetu. Slovelo je tudi Smederevo. Kordovski kalifi so imeli telesno stražo desettisoč balkanskih Slovanov, seveda kupljenih. Začetki domačega fevdalizma so pri Slovanih na Balkanu in v južni Rusiji tesno povezani z izvozom živega blaga. Zato je etimologija apelativa »sclavus« dokaj verjetna.
Mnogo več težav pa povzroča etimologija imena Slovene. Med najstarejše ljudske etimologije spada gotovo perzijska, ki izvaja ime Seklabi iz besede sek »pes«. Praoče Slovanov, slepi sin Jafetov, je štiri leta sesal pri psici. To je dalnji odmev bajke o ustanovitvi Rima. Drugo znano razlago je napisal 1374. leta kronist Pfibih Pulkava. Izvajal je ime iz osnove slov- v slovo, sloviti. Slovani so torej tisti, ki govore razumljivo. K tej razlagi so se v novejšem času večkrat vračali. Tretjo poznano etimologijo je postavil Dobrovsky v članku »Untersuchungen, wooher die Slawen ihren Namen erhalten«.* Po analizi funkcij sufiksa -enint / -/anint je sodil, da mora biti osnova topografsko ime, ki ga je rekonstruiral v "Siovy. Njegovo mnenje je naprej razvil J. P. Safarik, ki je primerjal Dobrovskega *S/ovy z litavskim apelativom salavä, sala »otok«. To je izvedeno iz glagola salti »teči« in izpričano v baltskih imenih Salantas, Nasaliten (Fraenkel, LEW 758)) in nima nič skupnega s poljskim čulav^ra, kot je mislil Safarik. J. Perwolf pa je iskal Dobrovskega *S^ovy v kašubskem krajevnem imenu Siowno, nemško Schlawe, v hist. dokumentih Slawena, Zlawe, Zlowe. Kasneje je J. Hošek v CMM 1891 suponiral v Dobrovskem 'S/ovy neki koren 'siovij »hrib, gora«. Tudi neka anonimna poljska publikacija, ki je izšla v Parizu 1861 pod naslovom »Rodowody Slowian, Polska i Ruš« suponira osnovo Slav kot ¦ v topografskih imenih Slovo, Sal, Szal s pomenom »lowland«.
• v Abhandlungen eines Privatgesellschaftin Böhmen. Prag 1784, str. 268—298: dalje glej tudi »Slovou li Slovane od slävy čili od slova?« CCM, 1827, I, str. 80—85. Spajanje osnove 'sit in sloviti je seveda nevzdržno.
126
Manj pomembne so druge razlage. Grimm je izhajal iz neke suponirane osnove 'sloba, 'svoba. Mislili so celo na človek > slovek > Sloven (tako npr. Celakovsky v CČM 1837, 53 d.). Nedostopne so mi publikacije Moroškina in Lehničkega, ki jih citira Niederle, SS II 2, 481 d., po katerem povzemam tudi razlage, ki jih samo mimogrede omenja, npr. od skala, od glava, od selo, od slavec, od slati in podobno.
Resni filologi kakor Miklošič (EW 308), Jagič (JA XX!lII 572 in XXIV 583); P. Kretschmer (JA XXVII 232) odklanjajo vse poskuse etimologije od kraja.
Vedno znova pa so se zatekali k osnovi 'k'leu-, izpričani v slava, slovo, sluti. Iljinskij je videl v imenu deležniško izvedenko iz glagola sloveti, torej naj bi sloven- pomenilo »človek, ki govori razumljivo«. (O nekotorych aroha-izmach, 1902.) S to razlago se je strinjal tudi Niederle, Slovanske starožitnosti
II, 2, 469 d., ki je opozarjal na antitezo v imenu Nem^ch iz nemt »nerazumljiv«. Navajali so tudi albansko nacionalno ime šk'ipetar iz šk'pon »razumem«. V borbi za nacionalno uveljavljanje je hila ta razlaga dolgo priljubljena. Vendar je Brückner leta 1924. postavil diametralno razlago imena in iskal izhodišče zanj v pragermanskem glagolu s7aven »molčati«. Baudoin de Courtenay, J^zyk Polski
III, 1916, 62 d. pa je sodil, da ime sploh ni nastalo pri Slovanih, ampak v tuji, verjetno latinsko-grški sferi. Tujci so samo germanizirali nenavadno pogostna slovanska antroponima na -siav*, tipa Radoslav, Miroslav, Stanislav. Podobno se v grških imenih pojavlja -kles. Po Otr^bskem naj bi to -siovt v antroponimih pomenilo »član družine«. Tudi Zubaty (LF 1902, 220) je menil, da je Sloven-moglo nastati po hipokoristični krajšavi nekega starega 'kompozita, kjer je bil v prvem ali drugem delu element *ic'ievos, 'sloves, 'sleves. Sloven- bi se šele kasneje priključilo deklinaciji na -janin'b, -jane. Drugo pot je ubral J. Mikkola (RFV III, 1902) in kasneje v uvodu v svojo Urslavische Grammatik. Ime Slovene povezuje z grš. laös iz starejšega slavös in irskim sluag »polk, truma, vojska« iz slou — gos »sluga«. Prvotni pomen naj bi se glasil »član plemena«. Tudi J. Süttnar v Jagičevem zborniku 612 izhaja iz suponirane slovanske osnove sluga z izhodnim pomenom »deček, mož, človek«. Kasneje je M. Rudnički, SI. Occ. VII, 486 suponiral tudi dubleto 'sleu-, 'slou-, 'slu- »teči«, ki naj bi odgovarjala osnovi 'sreu-, 'srou-, 'sm- izpričani v slovanskem apelativu struga. Nedostopna pa mi je razlaga L. Massinga, Slawisch-germanische Lehnwortkunde 1927. leta. (Se bo nadaljevalo)
127
Tomo Korošec
IME SLOVENEC
(Po seminarski nalogi Toma Korošca priredil za tisk F. Bezlaj)
' (Nadaljevanje in konec)
Sprejemljivejšo razlago sta postavila šele J. Rozwadowski v Beličevem Zborniku 1921, str. 129—131 in M. Budimir, idem 97—112. Oba izhajata iz indoevropske osnove 'k'leu- »teči«, ki jo je treba razlikovati od homonimnega 'kleu-»slišati«. V baltščini mu odgovarja litavsko šluoju, šlavian, šlavinieju »čistiti«, šluota »metla«. Latinske zveze so v cluere, cloare, clovacas, cluaca. V ketščini je vrsta rečnih imen iz te osnove, npr. Clitis, Clota, Cluath, Cluad, Clota. V nemščini odgovarja adjektiv lauter »čist, jasen«, stvn. hluttar. iSem spadajo tudi grška imena Kiymene, Kleitön, Kleitör, ki so vsa v zvezi s podzemljem in vodnimi izviri. Čeprav v slovanskih jezikih ni izpričan noben apelativ iz te osnove.
173
je vendar na slovanskih tleh dolga vrsta imen na slov- (iz 'k'leu-) in slav- (iz 'K'lou-). Budimir navaja številna južna slovanska hidronima Slavin, Slavnica, Pieslavica, Slave, Slavinac, Slavica, Slavljan, Slavić. Rozwadowski pa dopolnjuje seznam s številnimi primeri na Poljskem in v Rusiji, npr. Slava, Slavica, Slavec, Slovaž, Neslovka, poljsko Slavka, Slawka, Slownia, Slawecxna, Slowna, Siownia poleg številnih krajevnih in gorskih imen. Tudi ljudsko ime za Dnjepr je Sl'avut, Sl'avuta, Sl'avutic, Sl'avutyca.
Tako se je Budimirju in Rozwadowskemu posrečilo premostiti najhujšo težavo. Stanovniška imena na -enint / -janim> je mogoče izvajati samo iz geografskih imen, kakor je pravilno sklepal že Dotorovsky. Slovene so ime plemena, ki je živelo ob reki, imenovani nekoč 'Slava ali 'Slova, morda tudi v močvirju s podobnim imenom. Rozwadowski je mislil na Dnjepr ali vsaj na del njegovega toka. Tega seveda ni mogoče dognati.
Skoraj navdušeno se je oprijel te etimologije T. Lehr-Splawihski, O po-chodzeniu i praojczyznie Slowian 1946 in v jQzylk Polski XXVIII, 1948. Enako tudi Vasmer v REW II 656, ki se mu zdi edina sprejemljiva. Oporekal pa ji je Brückner v Wzory etymologii i krytyki zrödlowej, kasneje tudi Otr^bski v knjigi Slowiane. Brückner se sklicuje na adjektiv slovenhsk'b in trdi, da ne more biti tvorjen od topografskega naziva, ker bi se sicer glasil 'slovhsk'^. Toda na slovenskih tleii je vas Gorjansko izpričana že kmalu po letu 1000, čeprav je to edini toponim na -hsko, izveden od -jane. Neprepričljiva je tudi Brücknerjeva naknadna razlaga iz adjektiva 's/ovt> »počasen«. Sloven naj bi bilo tvorjeno kakor Mladen'b k mlađb ali Pbrven'h k pirvt. Brückner se sklicuje-na poljsko slowien, slownia »počasne«. O Brücknerjevi etimologiji je podvomil tudi Pekaf v Cesky časopis historicky XXXI, 1925, 206—207.
Novo etimologijo je postavil še J. Otr^bski v Slowiane 1947. Naziv Slovene ni po njegovem v zvezi niti z besedo slovo niti slava, temveč s sloboda. V razmerju med izrazoma sloboda /svoboda naj tiči etimologija imena SJovene. Prvi del v SJov-ene : sJov mu sovpada s siob- / svob-, t. j. s prvim zlogom besede sloboda I svoboda. Slov- povezuje z germanskim silba, stvn. selb, nem. selbst, ilirsko sselboi-sselboi, te pa z indoev. korenom 'selv-, kimerijsko helw-. Dalje izhaja iz tega, da so indoevropski jeziki po razselitvi lahko v tem korenu se7v-zamenjavali elemente -1- in -v-,- -v- je lahko stal pred -1- ali za njim, osnova selv- : siov- in prvotni zaimek selb(h) : slob(h) pa bi lahko imel enkrat na koncu -v, drugič pa -b(h). Tu se sklicuje na litavsko save z -v- in stslov. sebe z b(h). Tako primerjanje torej kaže, da je povratni zaimek se7v-, slov- samo varianta zaimka sev- (lit. save), kot je zaimek selb(h)-, slovansko slob(h)- (v svoboda) varianta zaimka seb(h)- (slovansko sebe).
Za oporo mu služi tudi Ptolomejevo poročilo o souobenoi, kjer vidi enako vrednost kot v slovanskem svoboda, kar razlaga z vplivom zaimka svoj.
Zvezo naziva SJovene s Samarene, Kiitene, ki so se pomešale z oblikami graždane, Rimlane Otr^bski zavrača. Sufiks -en v Slovene primerja s sveni>, »brez«, svenhnh, sveniti sq »abstinere«, st. rusko svene »brez, razen«, bolg. sve-nuvam se itd. in vidi v njih popolno paralelo z obliko SJovene. Svenh je tudi . tvorjeno iz povratnega zaimka z osnovo sv-, torej sestava oblik Slov-en, sv-en, kjer se -J- Jn -v- zamenjujeta kot v sloboda I svoboda. Obe Obliki bi imeli povratno svojilni pomen, označevanje svojine.
Nedavno se je oglasil tudi J. B. Rudnicky v članku The origin of ithe name »slav« 1961, ki zaradi ukrajinskih tvorb virjanyn (od vira), proscanyn
174
(od prošča »romanje«), kiylosanyn (od krylos »del cerkve«), movljanyn (od mova »govor«) in slovjanyn (od slovo) dvomi v topografsko funkcijo sufiksa -enint /-janin'b in se vrača k stari razlagi iz osnove 'k'leu- »slišati«. Vendar so te oblike omejene samo na novo ukrajinščino, kjer je postal ta sufiks izredno produktiven.
Težav pa ne povzroča samo poreklo imena, ampak tudi njegova sufiksalna struktura. V starejši dobi srečujemo samo 6blike Slovenin'b m šele kasneje se pojavi tudi Slav janin'b, M gotovo ne more biti prvoten. Cerikvenaislovanščina pozna dva sufiksa -enin'h in -janin'b z enako pomensko funkcijo, ki med seboj konkurirata, npr. samarenin'h, mirenin'b poleg samarjanin'b, miijanin'b. Razen Slovenin'b ni pri severnih Slovanih izpričana niti ena beseda na -enin'b, a tudi na jugu so dokaj redke ter jih kmalu izpodrinejo tvorbe na -janin'b. Ker je -e- za palatali že pred začetkom historične dobe prešel v -'a-, sta se oba sufiksa začela izenačevati, sprva samo v palatalni okolici, kasneje pa tudi v soseščini nevtralnih konzonantov. Starejši raziskovalci so menili, da je slovanščina poznala samo sufiks -en- in je dubleta -jan- nastala samo kot fonetična varianta. V litavščini prevladujejo tvorbe na -en-, npr. Tilženas »prebivalci Tilzita« in osamljene primere tipa Tilžionis so od Leskiena dalje razlagali kot izposojenke iz slovanščine. Sele Zubaty (LF XX.JX 220) je z opozorilom na litavske posebnosti v deklinaciji teh oblik preprečljivo dokazal, da moramo od indoevropščine preko baltoslo-vanščine računati z več izhodišči, s tvorbami na -en- in na -jön-, ki se posebno v imenih narodov pojavljajo v vseh indoevropskih jezikih, čeprav niso nikjer tako produktivne kakor v baltoslovanščini.
Slovanščina je te podedovane osnove razvijala po svoje. Kakor pri tipu singular gospodin'b, plural gospoda, je tudi tema sufiksoma pritaknila v singularu in v dualu še dodatni sufiks -in'b, ki je karakterizira! poedinca ter je imel prvotno verjetno pridevniško funkcijo. Pri vseh teh sufiksih na -n- je morala biti deklinacija prvotno konzonantna, saj so se sledovi tega stanja ohranili v slovanskih jezikih še danes, še več pa jih najdemo v starejših obdobjih.
Ne moremo pa več ugotoviti, če so bile nekoč med obema sufiksoma bistvene razlike v deklinaciji. V slovenskih krajevnih imenih tipa Gorjane se je loka-tiv glasil Gorjach'b, deloma je v nemških substitucijah za nekatera češka in slovenska imena ohranjen še starejši lokativ 'Gorjas'b, ni pa sledu o takšni posebnosti pri tipu 'Gorene. Za današnje slovenske pridevnike gorenji, dolenji lahko brez pridržkov sprejmemo Ramovševo razlago, da so se razvili pod vplivom adverbov gore, dole, ni pa s tem pojasnjen današnji pluralni imenski tip Gorenje, Dolenje. Na skrajnem slovenskem zahodu najdemo sicer za današnje Dolenje v Beneški Sloveniji zapisano leta 1256 Dolornani, kar bi kakor furlansko krajevno ime Dolegnan, 1300 Dolognano govorilo za izhodišče 'dolenjane. Vendar se zdi to prav takšna kontaminacija sufiksov, kakor je v trinajstem stoletju izpričani istrski priimek Slovenjanin (Šurmin, Acta 11). Druga slovenska imena te vrste so sporočena samo v lokativnih oblikah, npr. 1299 Goreynach, 1300 Gorech-nach, za Gorenje pri Predjami, 1398 Gorennach za Gorenje pri Ajdovščini, ca 1400 Korenach za Gorenje pri Blagovici, 1498 Gorenach za Gorenje pri Kranju. Enako najdemo 1340 Dolonach za Dolenje pri Ajdovščini, 1370 Dolenach, nekje pri Gorici, 1436 Dolenach za Dolenje pri Krškem in 1499 Doieynach nekje južno od Ajdovščine (Historični zapisi so citirani po rokopisu dr. M. Kosa).
V predelih, kjer se je pri tipu Gorje še ohranil stari genetiv iz Gorjan, najdemo danes regularno samo genetiv iz Dolenj. Ker tudi pri Slovene po vsem slo-
175
vanskem svetu nikoli ni izpričan lokativ 'Slovechi>, lahko upravičeno sklepamo, da je praslovansko izhodišče tega imenskega tipa pluralni kolektiv Gorene, Do-lene, ki na slovenskem teritoriju ni sovpadel z nič manj pogostnim Gorjane, Doljane. Ta tip se je medsebojno podpiral z adjektivi gorenji, dolenji. Izključiti moramo možnost, da bi bil šele produkt kasnejšega dialektičnega prehoda -'a-
v -e-, saj se imena Vrbljene, Smijene niso skrajašala za en zlog kakor Gorjane v Gorje.
Če sprejmemo verjetnost o formalni enakosti imena Slovenim^ z Gore/iint, Dolenin'h^ lahko iz imenskega gradiva razberemo, da se je v slovenščini karakteristični singularili formant in^ začel nadomeščati z -'lci> najprej pri tem tipu. 2e zgodaj so izpričana imena Gorenčiče, leta 1091 Gorinsig in Dolenčiče, 1284 Do-lenzich, 1300 Dolents za Dolenčiče pri Osojah, ali 1291 Tolentschitz za Dolenčiče pri Javorjah. Ta imenski tip je že izveden iz oblike "doien'tct z dodatnim sufiksom -ić (iz '-itjo) za podanike ali potomce nekega Gorenjca ali Dolenjca. Na vsem slovenskem ozemlju ni niti enega primera takšne izvedenke iz osnov na -jane. Imena na -ići so pri nas redka in so prva prenehala biti produktivna. Tip gorjanec, poljanec se je uveljavil samo v apelativih in gorsko ime Gorjanci mora biti dokaj mlado, saj ni niti enkrat izpričano v historičnih virih do osemnajstega stoletja. Tudi obrnjena konglutinacija sufiksov i>ch + -y'anfini>j, ki se je posplošila v novejših stanovniških izvedenkah tipa Kranjčan, Tržačan, ni zaistopana v toponomastiki in se je razvila šele, ko imena Gorje iz Gorjane niso bila več občutena kot stanovniška imena.
To bi bilo treba dodati Ramovševim (Narodna enciklopedija IV in Kratka zgodovina 3) ter Skokovim (Jsl. Fil. VIII 88—102) izvajanjem o nastanku oblike Slovenhcb za starejše Slovenin'^. Singularni formant-im> je bil res nepotreben v jezikovni zavesti, ker je bil poedinec že dovolj karakteriziran s samim singularom. Izgubil ga je velik del slovanskega zahoda, po njeni ni več sledu v lužiški srbščini, v siovaščini, v zahodnih poljskih in srbohrvaških narečjih. Vendar se je slovenščina razvijala samostojno. Leta 1240 je v Reziji še izpričan kmet Gorianin, Gorgyanin (M. Kos. Primorski urbarji II 299) in to je edina sled starega -inij, kar jih dosedaj poznamo. Njegovo izginotje je podpirala tudi ženska oblika Sloven'bka in adjektiv slovenhskh, toda pri nas je že kmalu po letu 1000 izpričano krajevno ime Gorjansko, ki nam pokaže, kako je analogija delovala na vse strani in poskušala poenostaviti zapletena besedotvorna in fleksijska razmerja.
Nova oblika S/oveni>ci> se je razvila dovolj zgodaj, da je zajela poleg slovenskega tudi še kajkavsko in čakavsko ozemlje. Služila ni samo za označevanje ožjih narodnostnih skupin, ampak je ohranila do devetnajstega stoletja tudi funkcijo rodovnega imena Slovanov nasploh. Vendar jfe treba poudariti, da se še danes glasi naše narodno ime povsod, kjer se je ohranilo v stalni kontinuiteti, brez sufiksa -bcb. V Beneški Sloveniji so izpričane oblike za singular Sloven, za plural Slaveni in tudi v Prekmurju poznajo samo singular Sloven, feminium Slovenka poleg plurala Slovenje. Tudi pri Trubarju najdemo poleg oblike Slo-uenzi tudi še Sloueni.
Zaključki o razvoju imena, do katerih nam pomaga deloma po ovinkih jezikovno gradivo, so mnogo bolj zanimivi kakor neposredni zgodovinski viri.
V najstarejših listinah ni mogoče vedno jasno razbrati, kdaj se ime nanaša na vse Slovane in kdaj so menjeni samo Alpski Slovani. Iz listin, objavljenih v Gradivu za zgodovino Slovencev F. Kosa, posnemam samo najbolj splošne po-
176
datke. Zapis iz leta 595 in sclaborum provinciam se nedvomno že nanaša na naše prednike. Prav tako Sclavinia tellus iz leta 630, Ime Sclavi za Alpske Slovane se pojavlja v latinskih listinah vedno bolj pogosto od začetka osmega stoletja dalje. Grafika imena ni enotna, srečujemo oblike Sclavi (705), Sclaui (725), Scla-vani (770), gens Sclavonica (775), Sclavania (785), sclavorum montes (810). Za jezik se uporablja naziv lingua sclavonisca (970), vocabulo Schlavomm (973). Na spodnjem Avstrijskem je 979 zapisano Sclavanice. Na jezikovno mešanih ozemljih srečujemo večkrat oznako za narodnost družine na posamezni kmetiji. Tako se neko posestvo imenuje leta 870 hoba sclavanisca, leta 1000 sclauanisca colo-nia, leta 1020 hoba slauanica itd.
Latinizirani germanski naziv za Slovence zasledimo prvič leta 612 Venetii, bolj pogosten pa postane termin Windisch šele kasneje v nemško pisanih listinah.
Latinski zapisi imena imajo regularno v prvem zlogu -a-, v drugem zlogu pa srečujemo poleg -a- in -e- tudi -i- in -o-. V devetem stoletju se večkrat pojavi oblika Sclavani (884), Sclauani (827), ki še najbolj odgovarja izhodnemu Slovene, z -e- beremo v devetem stoletju oblike Sclauenicus, Sclauensis, z -i- v istem času Sclauinia, Sclauinlis mansus, z -o- pa šele po letu 1000 Sclauonicae massaritae, Sclauonice. Dvomljivo se zdi samo zgodaj izpričano ime Slougenzin marcha iz leta 680 za pokrajino ob Blatnem jezeru, kar je morda izvedeno iz nekega germanskega antroponima (Ramovš, Kr. Zg. 4, Kelemina, CJKZ VI 48). Domače oblike imena pa so, žal, prvič izpričane šele v šestnajstem stoletju pri protestantskih avtorjih, zato ne moremo spremljati njihovega razvoja skozi dolga stoletja.
Nekaj malega podatkov nam nudijo krajevna imena. Da se neki kraj naravnost imenuje slovenski, si lahko razlagamo na več načinov. V poštev prihaja opozicija do okoliškega prebivalstva druge narodnosti. Za krajevno ime Slovenje nemško Sloveniach na Koroškem pri Velikovcu, v narečju danes Rute ali Svovije sodi M. Kos (Geogr. vestnik VIII 106), da je bilo sprva še antiteza k predslovanskemu prebivalstvu. Ta razlaga je še vedno bolj sprejemljiva kakor novejša Kranzmayer jeva (ONB von Karten II 209), da je tukaj potekala stara jezikovna meja med Nemci in Slovenci. iPosesivni formant ki ga imamo v obliki slovenji je bil najbolj tvoren v prvi fazi po naselitvi, skoraj popolnoma pa izgubi svojo produktivnost po letu 1300. Zato lahko sklepamo tudi za ime Slovenja vas na Štajerskem, da je dokaj staro, čeprav zanjo nimamo historičnih zapisov. Leta 1320 se omenja pod imenom Rorbaoh (M. Kos, Salzburški urbarji 89). Slovenj Gradec je dobil svoje ime za razliko od Nemškega Gradca. Ime je izpričano 1165 Windisken Graze, 1251 Windisgtazprouinzia (Zahn, ONB von Steiermark 503), današnji avstrijski Graz pa nosi stalni vzdevek »bavarski«, leta 1273 Baerisgrecz, leta 1278 locus Pairische Greiz (Zahn, idem 229). Izjema je Slovenji Plajberk na Koroškem, ki ga domačini imenujejo samo Plajberk ali Svinčana gora. V krajevnih imenikih srečujemo oblike Slovenji in Slovenski Plajberk in oboje je kakor Slovenska Bistrica ali Slovenske gorice nastalo šele v devetnajstem stoletju. Slovenji je v tem primeru samo umetna arhaizacija.
Adjektivna oblika slovenski je vsaj v krajevnih imenih mlajša kakor slovenji. Slovenska vas pri Ribnici se prvič omenja 1436 Windesdorff proti Nemški vasi, Payersdorff v bližini.
Iz primerjalnega slovanskega gradiva pa lahko sklepamo, da pri imenih, izvedenih iz osnove Sloven- nimamo vedno opravka samo z narodnostnim nazivom, ampak je treba vsaj včasih računati tudi z antroponimom. Pri nas ni za
177
to mnenje nobenega jasnega primera, le Slovenje bi bilo s stališča jezikovne tvorbe razložljivo tudi kot »prebivalci kraja, ki je dobil ime po Slovenu«. Vendar je antiteza mogoča tudi do kakšnega drugega slovanskega rodu, naseljenega v bližini.
Številna nemška imena s členom Windisch niso še v celoti zbrana in vsestransko analizirana, čeprav jih je izredno veliko po vsem ozemlju, ki so ga nekoč kolonizirali Alpski Slovani. Iz pestrih narečnih refleksov in iz različnih historičnih podatkov bi bilo mogoče še znatno dopolniti sliko o prodiranju nemške kolonizacije v posameznih pokrajinah skozi stoletja. Vendar je to naloga za dobro in vsestransko pripravljenega germanista, ki ji slavist ne more biti niti približno kos.
Tudi na Furlanskem je med nekdanjim longobardskim limesom, ki je v bistvu ostal jezikovna meja do najnovejšega časa, in med Taljamentom več sledov slovanske naselitve v krajevnih imenih. Vemo pa, da ni bila kompaktna, zato so imena Sclavagnescis, Sclavöns, S'ciavöi, Borgo degli Schiavoni, Sclaunic (Skok, Oko Trsta 185—206) edine zanesljive priče slovenske kolonizacije. Datirajo jo navadno v čas po zmagi Slovencev nad Longobardi, računamo pa lahko tudi še s kasnejšo mirno kolonizacijo. Furlanski kraj Medie se imenuje leta 1158 Medea Latina, 1294 pa že Midea Sclabonicha (M. Kos. STL).
V začetku slovenskega pismenstva najdemo pri Trubarju oblike lubi Slo-uenzi, slouenski iezig, slouenska besseda. Enakih terminov se poslužujeta tudi Krelj^in Dalmatin. Čeprav ne vemo popolnoma gotovo, kako bi avtor šestnajstega stoletja na zemljevidu omejil teritorialno razširjenost tega naziva, ni nobenega dvoma, da smo današnji Slovenci v celoti vključeni vanj. Bohorič imenuje slovenščino lingua cainoliana vel lectius slavonicca, Megiser illurica qual vulgo sclavonica appellatur. V osemnajstem stoletju rabi Gutsmann izraz Windische Spiachlehie (1777), Pohlin Kraynska Gramatika (1768), Zelenko pa že Slovenska gramatika oder wendische Sprachlehre (1791). Ifer je še Miklošič vključeval kajkavce v slovensko narodnostno skupnost in se prebivalci južne Istre okoli Lovrana in Opatije še danes imenujejo Slovenci, je bil termin verjetno vedno nekoliko relativen, zato ni prav nič čudnega, da ga je za slovenski knjižni jezik izpodrival konkretnejši naziv kranjski jezik. Šele čas po revoluciji 1848 je preciziral pomen termina slovenski tako, kakor ga razumemo danes.
Kopitar je imenoval svojo slovnico Grammatik der slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, kar po smislu že odgovarja današnjemu pojmovanju, samo primernega izraza zanj mu je še manjkalo. Prekmurska literarna tradicija pa pozna samo izraz slovenski.
Prvi ohranjeni prekmurski tisk je Abecedarium szlovenszko (1725), Sever je prvi zapisal slovenski narod (1747), Kuzmič rabi izraze slovenski jezik, stare prave Slovene (1754), Torkoš naši Slovenje, ves slovenski narod (1771).
Termin Slovan je mlada slovanska izposojenka. Poreklo te oblike, ki je glasoslovno mogla nastati samo v slovaškem ali poljskem jezikovnem okolju in so jo osvojili tudi Cehi, je pri nas prvi rabil Bleiweis v Novicah že pred letom 1848. Kmalu se je udomačila, čeprav so se posamezni avtorji zatekali tudi k drugim tvorbam. Subic je pisal slavjanska narečja (1848), Luka Jeran sloven-šina (1848), Majar Slaveni (1848), Einspiler Slavjan (1848 in 1851). Pojem sloga jugoslavenska se pojavi prvič ileta 1848 (Jeriša, Slovenija), glasoslovna opozicija Jugoslavija proti Jugoslovan pa se je ohranila do današnjega dne, čeprav ni z ničemer opravičena.
178
Ne moremo dvomiti o stalni kontinuiteti imena Slovenin'b, Slovene na slovenskih tleh. Zaslužilo bi pa, da bi ga skupaj do zadnjih podrobnosti obdelali jezikoslovci slavisti, romanisti in germanisti, onomastiki, geografi, zgodovinarji in etnografi, do zadnjih podrobnosti z vso problematiko, ki jo more zajeti znanstvena misel pri analizi drobcev v mozaiku preteklosti.