liliglgp I TVeeesialael «le im examen do eoncieneia Eftamos ante la tarea de reconstruir la Nacion a par;ir de sus bases morales v culturales mas profundas. La 'enovacion de la sociedad argcntina no puede ser fruto de un mero ordenanrcnto formal, mecanico y abstracto, sino que ha de echar ralces en la vitalidad de actitudcs morales, que den profundidad, alienčo y permanen-cia a las 'nstituciones. Simonemos que la sociedad argcntina dispone de un ternple moral que le permPa recobrarse de una fruslracion motivada por causas diversas. Cre-emos, si, que no esta destruida la fibra moral de nuestro pueblo. Sin embargo, no podemos dej ar de ver que esta puesta. a prueba. C uando una sociedad como la ruestra ha vivido la expcricnc a de hechrs quc manifiestan desestima de la vida, de la libertad, de la verdad, de la justicia, de !a paz, y se angustia por encontrar los medics normales de subsistcncla, no puede menos que verse desafiada por el desaliento, el debilitamiento de su cohesion interna, la mu-tua agresion de sus miembros. Percibimos que una inedi a tristeza y una sutil tentacion de desesperanza invade el alma dol pueblo argentino. Esh'S fenomenos mucven a muchcs a pcnsar que los problemas que p resen ta ’a situacion argcntina en sus diversas niveles son reflejo de una p rotundo crisis moral. (El documento de la Ccnferencia Episcopal Argentina; continuara.) IZREKI O MATERI Dobra mati ne vprašuje, ali hočeš, temveč da. (Angleški pregovor) Moški ima zagotovljeno eno samo ljubezen — ljubezen svoje matere. (Bares) Samo nekaj je na svetu lepše in boljše otl žene — to je mati. (Shefer) Mati mora imeti velik predpasnik, da bi pokrila vse napake svojega otroka. (Izraelski pregovor) Mati je vzgojni sistem z eno besedo. (Napoleon) Materinstvo je namen ženinega bivanja, njen poklic, njena radost in njena rešitev. (A. Daudet) Vsakdo ima del materine ljubezni in vsi jo imajo vso. (Hugo) LETO 50 >$(M< OKTOBER-NOVEMBER 1983 ■jgr ' *44. 1501__________________ •Is sT----------------- Lev 1 DUHOVNO ŽIVLJENJE S Krisfusum Kraljem na cvetno nedeljo in na veliki petek Ko je Janez Krstnik preživljal v Herodovi ječi svoje zadnje dni, ker je bil pričeval resnico, je Jezus ljudstvu govoril takole: „Od dni Janeza Krstnika doslej nebeško kraljsestvo silo trpi in silni ga otemajo" (Mt 11, 12). Tako je Jezus proglasil Janeza Krstnika za silaka božjega kraljestva, ki od takrat naprej postaja za zgodovino človeštva nov pojem. Za božje kraljestvo trpijo in radovoljno umirajo svetniki in mučenci. Tudi našemu narodu so se rodili silaki, ki otemajo božje kraljestvo v njem. Prav je, da se mučencev, ki so umirali s klicem „Ži-vel Kristus Kralj!“, spominjamo na praznik Kristusa Kralja. Spominjati pa se nam jih je tudi zaradi njihove globoke povezave s počelom, ki božje kraljestvo vzbuja in ohranja, ter z načeli, ki božje kraljestvo vodijo. Počelo samo božjega kraljestva je Kristus. On je Kralj in je prišel na svet, da izpriča resnico o Bogu in Sinu in Svetemu Duhu. Nima ničesar pri vladarju tega sveta. Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, je smrt tistih, ki Kristusa ljubijo, potrebna, da se svet rešuje za Resnico, zakadi katere je tudi Kralj šel v smrt na križu. Nam vsem se bliža božje kraljestvo na tem svetu, kadar umiramo samim sebi, delamo pokoro, zatiramo v sebi vladarja tega sveta, ki se izraža v naših neurejenih strasteh in težnjah, ki niso po božji volji. Jezus zatrjuje, da „kdor spoštuje voljo mojega Očeta, pojde v nebeško kraljestvo.1' Nespolnjevanje te volje, najsibo v osebnem ali skupnostnem življenju, je sodelovanje z vladarjem tega sveta. Božje kraljestvo obstaja samo po sebi, pa naj ga človek zanika ali priznava. Kakorkoli naj si ateizem prizadeva, da bi v ljudeh in ustanovah Kristus ne kraljeval, je prazno njegovo početje. Kakor je nemogoče brez božje volje odpraviti iz sveta življenja, tako je po Jezusovem zagotovilu nemogoče zatreti rast gorčičnega zrna, iz katerega raste Cerkev, ki je kraljestvo božje na zemlji, čeprav bo ta Cerkev silo trpela do konca sveta od Janeza Krstnika naprej, je pa tudi res, da jo bodo tudi do konca sveta silaki otemali. Cerkev bo vedno imela močnih duš, dokler se ne spolnijo vse besede njenega Kralja, človeške oblike vladavin se spreminjajo, prehajajo od diktatorstva na demokracijo pa spet nazaj; Kristus Kralj pa je nespremenljiv, je Jahve „Jaz sem, ki sem", kateremu ni nihče podelil oblasti, ki po svojem bistvu ne more biti ničesar nikomur dolžan, ker je sam vse in je vse v njem. Božje kraljestvo se nam približuje in odhaja od nas, v kolikor je naše srce bolj ali manj spokorjeno, pravično in resnično. Kadar večina članov nekega naroda doseže tako stanje src, je nujno, da se božje kraljestvo bliža tudi v zunanjih oblikah, ki same po sebi niso slabe, dokler so polne notranjosti, ki pa morejo zasenčiti pravo podobo božjega kraljestva, ko ostanejo samo pri naslovih, znakih, oblekah in oblačilih, nastopih, meču in zakonih. „Živel Kristus Kralj" more biti vzklik mučenca, ki zanj umira; more pa biti tudi krik skrajneža, ki vanj pretoči svojo sebičnost in nestrpnost. Kadar hočemo ljudje, naj pride k nam božje kraljestvo po naši samovolji in ne preko ponižne prošnje očenaša, se nam dogaja kot Judom na cvetno nedeljo in veliki petek. Prvič Zanj v zunanjem veselju, drugič proč od Kristusa, ker je sramotno križan. Križani Kralj-Bog pa je nov pojem in izven vseh dotedanjih pojmov o kralju. Križani Kralj je namreč božja zamisel. Kdor ne bi mogel razumeti te zamisli, bo vedno ostajal le pri cvetni nedelji. Kristus pa je bolj zmagoslaven na križu kot na cvetnonedeljskem osliču. Kristus Kralj, daj nam razumeti božje kraljestvo! -mrn- Jezus med siromaki in bolniki (Rembrandt) PRVI NOVEMBER Pred spomenikom padlih za boljši čas venci s trakovi in z rož rdečino slone, zbor buči pesem, za imenom ime stopa iz kamna — iz davnine pred nas: mrtvi na praporu zmage blesteči... Zlati maklen v pečevju tišine pije iz modrine novembrski sij. Kam se razpletajo mu korenine? Komu to taščica z veje žgoli? Tisoče z molkom pozabe odel je poraz: njim zdaj, zasutim v skalnati ječi, taščica poje in sije ves Kras. Vinko Beličič DRAGEMU FRANCETU CUKJATIJU ZA NOVO MAŠO Z DRUGE OBALE ATLANTIKA Pesem zapojmo svečano na praznik veselja in sreče, dragi Francč, ko se skupaj s teboj zahvaljujemo Bogu! Danes se družita v eno Slovenija izpod Triglava, z njo pa Slovenija v Svetu, tvoji prijatelji tukaj. Nova je maša nam znak, da vez nadaljuje se v času, ččenaš bo se glasil v jeziku slovenskem še dalje tukaj v Deželi Srebrni na južni svetovni polobli. Zdaj, ko obdajajo polja te plodna in gozdnati griči, cerkvice bele in Veliki voz in beseda domača, družba prijateljev, dragih domačih in radostnih gostov, naj obudim ti v spominu tvojo rojstno deželo: Mesto desetih miljonov človeških mravljincev nemirnih, hiše donebne, cement, steklo, lepljivi asfalt, v noči soparni mežikajo vešče — luči opojne, sem ter tja valovi živega vala hrumot. Vmes pa živi, deluje in moli srenja slovenska, ni pozabila, od kod prišla je semkaj pred leti, trdna in močna stoji, ponosna na rod in idejo. V njej si ti se rodil, usmerjal prve korake, tu te poklical Gospod v službo je zanj in za narod. Vse naokoli pa širi ravan se brezbrežnega morja, morja pšenice rumene, ki v dalji izgublja se v čadu. 'Krog in krog horizont, črta obzorja brez mej; le evkalipt in ombu režeta črto nebes! Gremo naprej: tam pampa trpi v brezčasni samoti, videti ni drevesa, pesek samo in bodičje; šopi trave umirajo v soncu in vetru suhotnem, pot pa pelje naprej, goram v ljubeči objem! Tamkaj pa, glej, je kos domovine, spomin očetnjave: Jezero modro — Nahuel Huapi — spokojno pod hribi, Oče Gromovnik bedi, uklet v ledenikov okove, tam je Slovenski Zvonik, volje slovenske simbol! jezero Tonček, Pod Skalco, naše prisotnosti znaki. Pomniš, France, kako smo hodili v ledenih strminah? Kres smo kurili pod noč in pesmi prepevali stare, Južni je Križ varoval družbi prijateljev sen. Sinjega nebesa krog, temnih valov oce&n veže rod tvoj pradedni z nami v Deželi Srebrni, veže skupna zavest, da Valuka vsi smo sinovi, vežejo glasi sladkih besed, kot pisal je Pesnik: ,,Stešemo svoj si čolnič nov, z Bogom zročmo ga valovom....“ ista ljubezen mater slovenskih, žulji očetov: vsi smo ene krvi, eno nam polje srce! Svet je slovenski objel vso zemljo in šir oceanov, kjer je slovenska zavest, tam je Slovenec doma! V Triglava, v Save naročju, pa v pampi ob Reki Srebrni, v Afriki je misijonar in tehnik v puščavah avstralskih, sliši se naša beseda v Antarktike leda kraljestvu! Nosimo zvesto s seboj podobo Marije Pomagaj, prst z domačih planin, pesmi slovenske pojoč. Nadškof roke položil je nate v stolnici stari, sem te poslal je na pot, ki Kristus ti sam jo izbral je, Vodi čez vso te zemljo v antipode onstran oceana, daleč po meri zemlje, a blizu po srcu in mislih! Včasih slovenski duhovnik se trudil za svoje je ovce tam visoko v gorah, daleč od hrupa in cest; danes pa kliče te delo in skrb za božje kraljestvo v vrvež in trušč velemesta, daleč od polj domačijskih. Vzel si na rame sedaj težko nalogo vodnika; kakor v težavah duhovnik nekoč je vodil Slovence, v lakotah, vojskah ter ujmah, jim lajšal druge tegobe, prvo jim knjigo je dal in s Slomškom učil je nevedne, tvoje bo delo zvesto njihov posnemalo zgled, ko boš kazal nam pot v Očeta onstransko domovje, s sladko besedo Slovenjo trudne nam duše krepil boš! Pridi! občestvo naše ti kliče čez zemeljsko oblo, skupaj bomo častili v procesiji več tisočglavi Mater našo Brezjansko, ki nam kraljuje v Lujanu, v njenem varstvu si ti, njeni otroci smo vsi! Danes, v dnevu svečanem, ko vsi s teboj smo veseli, stopimo vsi pred oltar, prosimo skupaj Boga zate, za nas in za vso slovensko družino po svetu, v&ruj nas, Oče, povsod, daj nam svoj blagoslov! Tine Debeljak ml. Ostanite zvesti Bogu, ostanite zvesti narodu, ostanite prijatelji med seboj ! Poslovilni govor nadškofa Šuštarja v sanjuški stolnici ob njegovem srečanju z rojaki iz San Justa 2. novembra 1982. Dragi slovenski rojaki, dragi bratje in sestre! Že dobrih 14 dni sem tu med vami, v Velikem Buenos Airesu, v Bariločah in v Mendozi. Že velikokrat smo se srečavali pri božji službi, v skupni daritvi in skup. ni molitvi. In eno srečanje je bilo lepše od drugega. Naj omenim dve veliki srečanji: birmo in mladinski dan. In zadnje tako lepo in nepozabno srečanje, na katero bom odnesel najlepše spomine, tu pri vas v San Justu, v župniji, ki je posebno močna in živa. In zato vas pozdravljam, ko vam prinašam pozdrave iz domovine in hkrati sprejemam pozdrave za domovino, da bom izročil vaše želje, vaše pozdrave in obljubo vaše molitve naši domovini. Ta zadnja daritev tu v Buenos Airesu naj bo tu med vami še na poseben način potrdilo naši zvestobi in naši povezanosti in to ob tako pomembnih dneh, kot je praznik vseh svetnikov in dan vernih duš, ko se naša skupnost okrog oltarja razširja in objema ne samo naše rojake tu v Buenos Airesu in Argentini, tudi tiste1, ki se niso mogli udeleževati naših srečanj in naših maš, temveč tudi vse naše rojake po svetu, in ne samo žive, temveč tudi mrtve. In ko ob slovesu obhajamo skupno daritev, naj bo prva beseda — beseda iskrene zahvale. Naj ho ta zahvala vsemogočnemu Bogu, od katerega pride vsak dober dar. In s to besedo zahvale naj bo združena prošnja, da bi vse to, kar nam je Bog dal, obrodilo bogate sadove. In s to iskreno zahvalo Bogu, naj bo povezana i-skrena beseda zahvale vam, dragi bratje in sestre. Najprej vašim dušnim pastirjem in na prvem mestu vašemu delegatu msgr. Oreharju in potem vsem dušnim pastirjem in vsem tistim, ki so tako dolgo in tako skrbno pripravljali moj obisk. Prisrčno se vam zahvalim za vse te dokaze ljubezni, povezanosti in vas prosim, ko morem to izgovoriti pri evharistični daritvi v San Justu, da to poveste tudi v drugih domovih. In ob slovesu bi vam želel dve stvari. Prva. da bi vedno bolj doživljali resnico, M smo obhajali včeraj na praznik vseh svetnikov in ki jo obhajamo danes, ko se spominjamo naših rajnih. In ta resnica pomeni, da živimo v velikem občestvu, v veliki družini božjih otrok, ker nas je Bog poklical po krstu in po veri k novemu božjemu življenju. Poklicani smo v veliko skupnost božjih otrok, ker je Bog naš Oče, Kristus naš brat, sveti Duh pa vir življenja in moči. Ne pozabimo torej, v kakšni družini živimo. In utrjujmo družinske vezi z Bogom in s Cerkvijo. To pa pomeni, da utrjujemo družinske vezi med seboj v naših slovenskih družinah. In da se zavedamo, da ta družina ne obsega samo naše rojake tu v Argentini, temveč vse naše rojake po svetu in tudi naše rojake v naš; matični domovini. Prosim vas, dragi bratje in sestre, naj ostanejo močne te družinske vezi, ostanimo zares ena družina, kjer koli živimo. In druga želja, bratje in sestre, pa je: Bog vam daj na ,vaš'i življenjski poti vedno vsakdanjega kruha. Kruha za vaše zemeljsko življenje, da bi nihče na trpel pomanjkanja, predvsem Bog vam daj kruha besede in kruha življenja. Božja beseda naj vam bo kruh in odkrivajte to božjo besedo vedno znova v pridigi, v medsebojnem pogovoru. Kruha, božje besede in dobre človeške besede vam želim. In želim vam kruha življenja, tistega kruha, ki nam ga je dal Gospod Jezus Kristus. In zato vas vabim, bratje in sestre, pridite, prejemajte ta kruh življenja, da ne bo noben omagal na življenjski poti, kajti kdor je ta kruh, bo živel vekomaj. Prejemajte pogosto ta kruh življenja, da boste močni, da boste živeli iz tega kruha in iz moči tega kruha pričevali drugim o evangeliju in vztrajali na poti v večno domovino. Praznik vseh svetnikov in spomin naših rajnih nas spominja na večno domovino. In morda smo se včasih še posebej tolažili s to mislijo, če smo izgubili domačo domovino. Kjer je Bog, kjer je vera, kjei* je ljubezen, kjer so dobri ljudje, ki živijo iz božje besede, tam je domovina. Tam si gradimo na zemlji domovino in tam si gradimo in pripravljamo večno domovino. In da bi to vedno bolj doživljali, to je moja iskrena že- Pokojni župnik Gregor Mali V našem tisku smo že brali poročila o njegovi smrti in lepe besede priznanja o njegovem življenju in delu. Navadno se ob smrti pohvalno govori o pokojnem; a tokrat vsi čutimo, da so besede pohvale res nehlinjene in iskrene; kateri smo ga dobro poznali, tudi vemo, da so zaslužene. K povedanemu v našem tisku ne bi imeli kaj bistvenega dodati. Pa je primerno, da v tej verski reviji tudi ostane nekaj zapisanega v spomin uglednemu našemu duhovniku in zvestemu sodelavcu revije skozi dolga leta. Pokojni župnik je bil vzoren slovenski duhovnik, visoko spoštovan in priljubljen med ljudmi povsod, koder je deloval: v Žužemberku, na Vrhniki, v Ajdovcu kot v našem begunstvu in izseljenstvu. *** Ugodna podlaga, ki je iz nje rastel njegov duhovniški lik, je bila dana že v njegovih naravnih lastnostih. lja, in naj bo nocoj kruh življenja hkrati s kruhom božje besede za nas vse moč za nadaljevanje naše življenjske poti. Nadaljujte to pot, ostanite zvesti Bogu, ostanite zvesti narodu, ostanite zvesti slovenskemu jeziku, ostanite prijatelji med seboj, o-hranite ljubezen do svoje domovine in Bog z Vami! Bil je naravno preprost in skromen, ob tem pa dober, nežnočuten in plemenito spoštljiv do vsakogar. Vedno je rad povedal kaj veselega in šaljivega, zlasti iz svojih doživetij v duhovniški družbi; a zagrenjeno in slabo govoriti o kom ga ni bilo slišati nikdar, še manj je bil zmožen koga žaliti naravnost; žalitve je sprejemal in jih tiho zapiral vase, ne da bi vračal. V delu je bil resen in temeljit; zato rajši bolj umirjen kot prenagljen im nestrpen, kar je deloma odsevalo tudi v njegovi skrbni le-popisni pisavi, ki jo je ohranil vse življenje. Bil je plemenit družabnik, ki se je rad razveselil v družbi dobrih prijateljev, zlasti med duhovniki. Tedaj je tudi rad zapel; bil je namreč odličen pevec že iz svoje družine in je pel od mladih let. Večkrat je pripovedoval, kako je moral starejšemu bratu Tonetu kot bogoslovec prinašati iz semenišča vse pevske novosti in sta to doma skupaj prepevala in brat je potem kmalu vse naučil fante na vasi; za njimi so isto kmalu prepevala dekleta. Tako je prišel mednje, ko je komaj izšel Mihelčičev venček pesmi „Nebo žari“. In v večerni pesmi fantov na vasi in čez dan deklet na polju je okrog Znojil in Sel in sosednjih vasi v spomin na prvo svetovno vojsko kmalu otožno odmevalo; A tek je padel — sinek ne pl a kaj — v gozdni zibeli ■— strelnega jarka... Ko je v družbi razpoloženje pripeljalo do tega, je rad s svojim baritonom in zanesljivim posluhom vodil tudi zahtevnejše narodne pesmi. Naprošen, naj sam zapoje tisto, ki mu je najljubša, je rad ustregel in večkrat dejal: „Zdaj bom pa eno drugo..." In vendar je vedno nezmotno sledila: Domovina, mili kraj... — Na višku razigranosti pa je vso družbo potegnil za seboj z najbolj preprostimi narodnimi, ki so pele o mladosti, pomladi, soncu in cvetju in se brez oddiha vrstile druga za drugo: Po vrtu sem špancirala... Moj fantič je na T’rolsko van-drou... škrjančki so peli... in še in še. Nepozabni trenutki, ki jih več ne bo. Že v mladih letih je pokazal čut za lepo slovensko besedo in ga je veselilo sestavljati verze, med njimi tudi kake priložnostne šaljive napise. Ko je bil prvošolček v Ma-rijanišču, jim je prefekt tako žalostno govoril o smrti duhovnika, ki ga niso poznali, da jim ni šlo prav nič do srca. Pri malem Gregu je bil uspeh ta, da je na lističu sestavil lepo ilustriran nagrobni napis; Tukaj počiva Janez Porenta — naj mu zaploza nebeška trobenta. V tišini študija listič skrivaj porine sosedu, ta ga iz nagajivosti da naprej. V učilnici se pojavi pritajeno hihitanje in jo kmalu zajame1 nezadržen smeh. . . sredi žalosti prefekta, ki razburjen grozi z izbranimi kaznimi vsem skupaj,, če se predrzni krivec ne razkrije. Nepotrebne grožnje, ker se takoj kot krivec nekoliko boječe dvigne nedolžni Grega. Prefekt gleda, kot da ne verjame, in kot da se opravičuje on, spregovori samo: Sedi, nisem mislil, da bi bil ti. . . in vsega je bilo konec. V študentovskih in bogoslovnih letih se je iz njega razvil nabožni in priložnostni pesnik, ki je "bil zelo priljubljen med preprostimi ljudmi: zaradi jasne misli, pravilno zgrajenega in tekočega verza in čiste rime; doma je bil mnogo iskan od verskih listov in revi