Uvod Biografika je veda, ki se ukvarja z zbiranjem (sestavljanjem), obdelovanjem, vrednotenjem in razvijanjem teoretičnih podlag biografije. Kot veda s svojo metodologijo, predmetom razis- kovanja, institucionalnimi okviri in bibliografi- jo ima tudi na Slovenskem svoje značilnosti in tradicijo. V nadaljevanju prispevka poskušam opredeliti bistvo biografike in povzeti najpo- membnejša dela slovenskih avtorjev, ki so svoja dognanja in praktične izkušnje na področju et- nologije, zgodovinopisja in muzejske aplikacije tudi publicirali. Osnovne značilnosti biografike oz. njenega predmeta raziskovanja Biografiko zanimajo biografije, njene pojavne oblike in elementi. Splošne informacije o značil- nostih biografije najdemo v glavnih pregledih literarnih zvrsti in v številnih enciklopedijah, slovarjih in leksikonih. Etimološka razlaga bese- de biografija (bios - življenje, graphein - pisa- ti1) pojasnjuje njeno bistvo; ustreza ji slovenska sopomenka življenjepis ali popis življenja kake osebe.2 Enciklopedija Slovenije biografijo razla- ga kot opis zunanje življenjske poli in notranje- ga razvoja zgodovinsko pomembne, značilne ali zanimive osebnosti} Med splošne značilno- sti biografije sodi tudi trditev, da gre za poročilo ene osebe o življenju druge. Biografija se začne pojavljati že v antični histo- riografiji in filologiji, njen razvoj se nadaljuje v srednjem veku in renesansi, preko pozitivizma do novejših obdobij. V vsakem obdobju je imela svoje značilnosti in namen, od strogega opiso- vanja obravnavanih posameznikov, preko vklju- čevanja umetniških produktov posameznikove ustvarjalnosti, do ugotavljanja vzročnih zvez med življenjem in psihičnim ustrojem obravna- vanega subjekta, notranjimi ustvarjalnimi meto- dami, družbenimi determinantami in končnim rezultatom teh vzrokov in vplivov. Po načinu obravnave ločimo znanstveno bio- grafijo, ki nastane na podlagi natančnih raziskav, dokumentacije in metodičnega sklepanja v okvi- ru posameznih zgodovinskih ved, in popularno biografijo, namenjeno širšemu krogu bralcev, Drago Bajt, Pišem torej sem, Založba Obzorja, Maribor 1993; str. 125. Biografija, Slovar slovenskega knjižnega Jezika I (A-H), SAZU, Inštitut za slovenski jezik, DZS, Ljubljana 1980; str. 134. Darko Dolinar, Biografija. Enciklopedija Slovenije 1, Ljubljana 1987; str. 270. ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 1 zaradi česar so znanstvena dognanja zapisana v pripovedno bolj zanimivi obliki, največkrat v ob- liki romana. Med različne oblike - podzvrsti bio- grafij, napisane za različne namene, štejemo ka- rakteristike, biografsko geslo (v leksikonu ali en- ciklopediji), jubilejni članek ali nekrolog (portret ob smrti), biografsko skico ali portret, umetniško oblikovano biografijo, kot sta denimo biografski esej ali roman.4 Te podzvrsti lahko služijo tudi kot vir oz. nudijo posamezne biografske podatke v širšem biografskem kontekstu. Med seboj se raz- likujejo glede razmerja med historiografskimi in izmišljenimi ali domnevnimi dejstvi, zato je pri njihovi uporabi potreben kritičen pretres. Nasproti biografije kot zgodbe iz druge roke se pojavlja autobiografija, torej spis, ki ga oseba na- piše v prvrali tretji osebi o lastnem življenju, z last- nimi občutji, in nudi ponavadi vrsto biografskih podatkov, ki jih ne vsebuje noben drug vir. Vr- ste poljudnega avtobiografskega gradiva so npr. dnevniki, memoari, spomini, pisma in izpovedi. • Glede objektivnosti pisanja (avto)biografije lahko rečemo, da nobena izmed njiju ni povsem objektivna in se lahko stališča biografa in avto- biografa o enih in istih dejstvih tudi razlikujejo. Ogrodje življenjski zgodbi z dragocenimi bio- grafskimi podatki nedvomno najlažje sestavimo s pomočjo avtobiografskih zapisov, vendar mora- mo le-te primerjati in dopolniti z literaturo, arhiv- skimi viri ter raznimi pričevanji sodobnikov, so- rodnikov ali strokovnjakov za različna področja. Pri prepoznavanju drugih vrst (avtobiograf- skih komunikacij (kot so anamneze, spovedi, formalni življenjepisi, slavnostni govori ...), si lahko pomagamo tudi s tujo strokovno in enci- klopedično literaturo.5 Kdor napiše biografijo, je biografali življenje- pisec? Sodobnega biografa ne zanima le gola življenjska stvarnost velike osebnosti in njena telesna ter duhovna dejanja, s katerimi preobli- kuje zgodovinsko stvarnost okoli sebe, marveč tudi ljudje okoli nje, okoliščine, ki jo oblikujejo, duhovni vplivi dobe itd. Pomemben je torej em- piričen soodnos med obravnavanim subjektom (posameznikom ali izbrano skupino) in njego- vim (njenim) zgodovinsko danim okoljem, ča- sovno-prostorsko stvarnostjo, v kateri je subjekt izpolnil svoje družbeno poslanstvo. Na termin biografija nanašajoč se pridevnik biografski nas seznani s sestavinami biografije, to je z biografskimi podatki, ki pomenijo izhodišče vseh zvrsti biografije. Vnaprej podano biograf- sko gradivo sestavlja skupek virov, ki jih mora avtor prepoznati glede na koncept in obseg bio- grafije, glede na dostopnost podatkov in njihovo interpretacijo. Biografski podatki so podatki, ki osvetljujejo in pojasnjujejo življenjepis neke zgo- dovinsko pomembne, značilne ali zanimive ose- be. Zbiranje tovrstnega gradiva je potrebno za opis tako zunanje življenjske poti kot notranjega razvoja te osebe, namen pa je spoznati in kon- tekstualizirati njene osebne in javne izkušnje, s pomočjo katerih se lahko lotimo širših družbe- nih vprašanj v preteklosti ali sedanjosti. Glede na osnovno strukturo »običajne« življenjske zgodbe ali življenjskega poteka se biografski podatki na- našajo na značilnosti osebnih mejnih dogodkov, to je na rojstvo, poroko in smrt, družinski izvor in razmere ter otroštvo, obdobje odraščanja in šo- lanja, aktivnega delovnega obdobja ter staranja. Opis zunanje življenjske zgodbe oz. tematizacija družbenega okolja, v katerem obravnavana ose- ba živi in deluje, pa sta odvisna od intenzitete in področja aktivnosti te osebe. Ker si posameznik svoje osebne in družbene izkušnje lahko prido- biva samo v interakciji z drugimi osebami, so sestavni del njene biografije tudi vsi osebki, s katerimi posameznik razvije določen odnos. Ta razmerja so edinstvena in spadajo med zelo po- membne biografske podatke, s pomočjo katerih povsem logično odkrivamo nove horizonte živ- ljenjskih okoliščin posameznih generacij. Razvoj nacionalne biografike na Slovenskem Razvoju slovenske biografike lahko sledimo od prvih biografskih prispevkov Janeza Vajkarda Valvasorja. Poleg topografskih podatkov o prebi- valcih na Kranjskem je Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre des Herzogthums Krairi) leta 1•89 opisal svetnike, patriarhe in škofe, plemiške družine, vojvode in deželne kneze.7 4 Drago Bajt, Pišem torej sem, Založba Obzorja, Maribor 1993; str. 125. 5 Prim. Werner Fuchs, Biographische Forschung Eine Ein- führung in Praxis und Methoden, Westdeutscher Verlag Opladen 1984. Encyclopedia of Life Wrilting ur. Marga- retía Jolly, Fitzroy Dearborn Publishers, London, Chicago 2001. '' Biografija, Slovar slovenskega knjižnega jezika I (A-H), SAZU, Inštitut za slovenski jezik, DZS, Ljubljana 1980; str. 134. 7 Branko Raisp, Valvasor, Janez Vajkard, Enciklopedija Slo- venije, 14. knjiga, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000; str. 134. 80 VSE ZA ZGODOVINO Tita Porenta. ZGODOVINA SMO UUDJE ZGODOVINA ZA VSE V času narodnega prebujanja v 19. stoletju se slovenska biografija spet pojavi bolj intenzivno, in to večinoma spod peres ljubiteljev, zato le po- časi prehaja v znanstveno. Slovenska biografija ima najdaljšo tradicijo v li- terarnih delih. Prve biografije, katerim podlaga so razni biografski eseji, študije in monografije, so pisali starejši slovenski literarni zgodovinarji (Fran Leveč, Ivan Prijatelj, Avgust Žigon, France Kidrič, Alfonz Gspan, France Koblar idr.). Začet- nik znanstvene biografije na Slovenskem je lite- rarni zgodovinar Anton Slodnjak (1899-1983), ki je napisal številne razprave o posameznih osrednjih osebnostih slovenske književnosti in kulture v biografskih romanih o Francetu Prešer- nu," Franu Levstiku 9 in Ivanu Cankarju.10 Poleg biografskih stvaritev se je v slovenskem slovstvu od 2. polovice 19. stoletja dalje razvijala tudi avtobiografija kot samostojen žanr. Medtem ko so pisatelji (npr. Jakob Alešovec, Janez Trdi- na idr.) pri svojem pisanju uporabljali strukturo prvoosebne romaneskne pripovedi, se politiki (Ivan Hribar, Josip Sernec, Fran Šuklje, Josip Voš- njak ...) v usmerjenosti na lastni življenjski raz- voj praviloma zatekajo k spominom kot povsem subjektivni zgodovini." V nekaterih monografskih obravnavah ustvar- jalcev se biografska shema umika njihovi analizi dela. V sodobni literarni zgodovini pa gre pri biografiji za opis človekovega življenja z name- nom »predstaviti človeka v okolju in času, kako sije oblikoval svoj svetovnonazorski in človeški, duhovni, moralni obraz in pa - kako se svet sko- zi takšen osebni filter kaže v književnem bese- V Sloveniji se z biografiko danes ukvarjata dve osrednji instituciji: Inštitut za biografijo in biblio- grafijo (v nadaljevanju: IBB) ter Center za biograf- ske raziskave (v nadaljevanju: CBR) v Ljubljani. IBB je bil ustanovljen 1999 kot naslednik Sek- cije za biografiko, bibliografijo in dokumentaci- jo Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede, od leta 2000 pa deluje v okviru Znanstve- noraziskovalnega centra (v nadaljevanju: ZRC) na SAZU-ju v Ljubljani. Med najpomembnejše dejavnosti IBB-ja štejejo priprava Slovenskega biografskega leksikona, biografske in bibliograf- ske študije za načrtovano serijo lastnih publikacij Življenja in dela (biografske in bibliografske štu- dije) ter Slovenska bio-bibliografskapodatkovna zbirka, to je vnos in predstavitev biografskih in bibliografskih podatkov o slovenskih in s sloven- stvom povezanih osebnosti v elektronski obliki. Poleg zbiranja virov IBB z interdisciplinarnim pristopom izdeluje metodološke in primerjalne študije ter jih objavlja, razvija pa tudi moderne načine predstavitve in obdelave podatkov.13 Tako se slovenska nacionalna biografika 20. stoletja zrcali v Slovenskem biografskem leksikonu, ki je izhajal med letoma 1921 in 1991, in v znanstvenih izdajah slovenskih klasikov. Poljudnoznanstvene biografije, namenjene širokemu krogu bralcev, od 70. let 20. stoletja izhajajo v zbirki Znameni- ti Slovenci, sprva pri založbi Partizanska knjiga, kasneje pa pri Novi reviji. Slovenski biografski leksikon (SBL) je enciklo- pedija, ki opisuje življenje in delo za Slovence pomembnih oseb iz vseh obdobij, zajema vsa področja ustvarjanja na Slovenskem, vključuje pa tudi tiste Slovence, ki so se uveljavili na tu- jem. Prve koncepte so izdelali Izidor Cankar, Joža Glonar, France Kidrič in Janko Šlebinger; ti so uredili tudi prve tri zvezke, ki jih je založila Za- družna gospodarska banka, medtem ko sta po 2. svetovni vojni vlogo založnika prevzela SAZU oz. njen ZRC. Doslej je opisanih okrog 5000 oseb v 4 knjigah oz. 15-ih zvezkih z osebnim kazalom v letu 1991.0 razvoju in konceptu 1. izdaje SBL-a ter o njegovi prihodnosti je pisal Tomaž Erzar, znanstveni sodelavec Inštituta za biografiko in bibliografijo na ZRC SAZU, in sicer v zvezi s sim- pozijem Tradicionalne in v prihodnost zazrte za- snove biografskih raziskovanj in leksikografije, ki ga je leta 1997 na Dunaju organizirala Avstrijska znanstvena akademija, leto kasneje pa referate izdala v zborniku.14 Zasnova SBL-a je znanstvena, izčrpna; temelji na zanesljivosti bibliografskih dejstev, dopolnje- na pa je z literaturo, kar SBL-u daje pomen temelj- * Anton Slodnjak, Neiztrohnjeno srce I-JI, Ljubljana 1938. 9 Anton Slodnjak, »Pogine naj - pes!', Ljubljana 1946. '" Anton Slodnjak, Tujec, Ljubljana 1976; "Pogine naj - pes!; Ljubljana 1946. " Igor Grdina, Avtobiografija pri Slovencih v drugi polovici 19. stoletja, Slavistična revija, let. 40/1992, št. 4, oktober- december; str. 341-363- u Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, Zavod SRS za šol- stvo, Ljubljana 1976. 0 Spletna stran Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU: www.zrc-sazu.si/ibb/. " Tomaž Erzar, The Slovenian Biographical Lexicon in the Past and in the Future, Traditionelle und zukunftsorien- tierte Ansätze biographischer Forschung und Lexikograp- hie, (Hg. Peter Csendes, Elisabeth Lebensaft), Wien 1998; str. 34-37. VSE ZA ZGODOVINO 81 ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. ät. 1 nega vira za različne raziskave. Nekateri članki preraščajo celo v samostojne razprave. V glavni blok biografskih podatkov o osebnostih spadajo ime in priimek, datum in kraj rojstva, za pokojne tudi smrti, dejavnost oz. dejavnosti, napotilo na glavna slovenska bio-bibliografska dela, v katere je osebnost vključena. Metodologija zbiranja in sestavljanja posameznih gesel se je poglabljala s širitvijo števila obravnavanih oseb. Zato so pred nekaj leti na Inštitutu za biografiko in bibliogra- fijo na ZRC SAZU (v nadaljevanju: Inštitut) po tujih metodoloških zgledih oblikovali biograf- sko podatkovno zbirko, ki je tudi računalniško predstavljena na spletni strani Inštituta.15 Njen nastanek je povezan z izpopolnjevanjem SBL-a, ki bi bil v knjižni obliki predrag, preobsežen in neažuren. Zbirka nudi podporo pri pripravi ges- lovnika ter pri tehničnem in administrativnem delu uredništva. Poizvedbe po zbirki so možne na podlagi posameznih polj. Podatkovna baza je trenutno na voljo le na Inštitutu. O sklopih, v okviru katerih poteka oblikovanje podatkov- ne zbirke, o načinu pridobivanja informacij, še posebej pa o posredovaju le-teh, je pisal Martin Grum, višji strokovni sodelavec in upravljalec te podatkovne baze.16 Dokumentacijo biografskega gradiva pa zbira- jo, urejujejo in posredujejo tudi v drugih insti- tucijah, tako nacionalnih kot regionalnih, v pro- fesionalnih kot ljubiteljskih krogih, vendar ne v okviru osnovne dejavnosti. Prvi resni konkurent SBL-u je Enciklopedija Slovenije,17 ki vsebuje su- marične predstavitve posameznih znanih Slo- vencev. Prvi lokalni biografski leksikon je izšel na Primorskem,18 biografi so se organizirali tudi na Gorenjskem19 in drugod po Sloveniji. Podatke o osebah, zbranih zaradi njihove re- lativne pomembnosti (po raznih časovnih, teri- torialnih in področnih kriterijih), hranijo tudi v lokalnih muzejih, društvih, v okviru številnih pri- vatnih zbirk genealogij in biografij. Sledimo jim v raznih domoznanskih spisih; poučni so tudi članki, ki jih na to temo objavlja časopis Dreve- sa, ki ga izdaja Slovensko rodoslovno društvo.20 Glede na lastnosti življenjepisnega gradiva kot vira za razumevanje življenja, predvsem manj- šega geografsko, socialno ali generacijsko za- okroženega okolja, je razumljivo, da čutijo večjo potrebo po ohranjanju osebnih dokumentov in spominov predvsem v lokalnih organizacijah in (strokovnih) društvih, kar pomeni, da pride po- buda ali zanimanje za biografsko gradivo največ- krat iz ljubiteljskih krogov. V slovenskem jeziku sta izšla tudi dva svetovna biografska leksikona, ki vsebujeta gesla zgodo- vinsko pomembnih oseb, ki so oblikovale našo civilizacijo.21 Znanstvena biografija V nasprotju z zbiranjem biografskega gradiva znanih, elitnih in v javnosti delujočih Slovencev so biografsko metodo za znanstveno proučevanje neznanih skupin in posameznikov v 20. stoletju v skladu s svojimi znanstvenimi aspekti proučeva- nja začele razvijati tudi humanistične in družbos- lovne vede na Slovenskem. Nov pomen znanstve- ni biografiji daje zavesten metodološki pristop z uporabo specifičnih virov, njihovo kritiko, ana- lizo, interpretacijo in dokumentiranjem trditev. Čeprav vsaka veda razvija svoj odnos do pripo- vedi kot primarnega vira - pač v skladu s svojim fokusom opazovanja -, pa je skupni pomen bio- grafskih raziskav v javnosti nedelujoče populaci- je v odkrivanju razmerja med posameznikom in družbo z zornega kota malega človeka kot inter- pretatorja lastnega življenja. V Evropi in drugod po svetu imajo že desetletja samostojne ustanove, ki zbirajo, hranijo in objavljajo življenjepisno gra- divo, pri njegovi obdelavi pa poudarjajo nujnost interdisciplinarnega pristopa.22 Prvi tovrstni zbir- ni center za biografske študije pri nas - Center za biografske raziskave sta leta 2000 ustanovili Mari- ja Makarovič in Mojca Ramšak. Ideja o ustanovitvi je dozorela konec 90. let 20. stoletja v Narodopis- nem inštitutu Urban Jarnik v Celovcu, kjer so z zbirko Tako so živeli začeli projekt zbiranja in ob- javljanja življenjepisnega gradiva na Koroškem.23 15 Spletna stran Inštituta za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU: http://www.zrc-sazu.si/ibb/zbirke.httn. "' Martin Grum, The Slovenian Bio-bibliographical Data Base, Traditionelle und zukunftsorientierte Ansätze bio- graphischer Forschung und Lexikographie, (Hg. Peter Csendes, Elisabeth Lebensafi), Wien 1998; str. 67-70. 17 Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002. ;s Primorski slovenski biografski lcksikon,Goriška Mohorje- va družba, 1974-1994. ra Jože GaSperšič, Kroparske družine od 1.5. do začetka 20. stoletja, poskusni zvezek Gorenjskega biografskega leksi- kona, Občina, Radovljica 1998. •*' Drevesa, Časopis Slovenskega rodoslovnoga društva, ur. Peter Hawlina, ISSN 1318-6221. •" L. Menaše, Svetovni biografski leksikon, 1994. IgorAntič, Veliki svetovni biografski leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2002. •" Mojca Ramšak, Ustna zgodovina in življenjske zgodbe na poti k etnologiji, Kolesar s Filozofske: zbornik v počastitev 90-lelnice prof. dr. Vilka Novaka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 2000; str. 217-238. 82 VSE ZA ZGODOVINO Tita Porenta. ZGODOVINA SMO UUDJE ZGODOVINA ZA VSE Doslej je v tej zbirki izšlo že H knjig s preko 200 življenjepisi. CBR ima sedež v Slovenskem etno- grafskem muzeju v Ljubljani, njegov namen in pomen pa lahko povzamemo kot zapisovanje, avdiovizualno dokumentiranje, zbiranje, hranje- nje in publiciranje življenjskih zgodb in drugega biografskega in avtobiografskega gradiva, razis- kovanje in posredovanje znanstvenih dosežkov javnosti in drugim strokovnim institucijam ter posameznikom. CBR tudi organizira in izvaja strokovna srečanja, izdaja, posreduje in predstav- lja strokovne publikacije, nosilce zvoka in slike s področja etnologije, antropologije, zgodovine, sociologije, psihologije, filozofije, literarnih ved, folkloristike, glasbe, muzikologije in interdiscipli- narnih družboslovnih in humanističnih študij.24 CBR ima torej značaj povezovalne institucije za vse strokovnjake, ki se z različnih znanstvenih vi- dikov ukvarjajo z ustno zgodovino in proučeva- njem biografskega gradiva na Slovenskem, in ob tem išče poti do uporabnikov. Pedagoško delo oz. učni programi za znanstve- ni študij biografike potekajo na ISH - Fakulteti za podiplomski humanistični študij na Bregu 12 v Ljubljani. ISH je bila ustanovljena na pobudo univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev Univerze v Ljubljani, skrbela pa naj bi za razvijanje manj- kajočih in premalo razvitih disciplin in znanstve- nih področij, predvsem socialne antropologije, zgodovinske antropologije, znanosti o diskurzu in epistemiologije. Vizijo so začeli uresničevati z »ustanovitvijo zbirke temeljnih del iz svetovne znanstvene literature s področja humanističnih in družbenih ved, ki naj bi jih v integralnih slo- venskih izdajah ponudili slovenskemu intelektu- alnemu občinstvu, zlasti študentskemu. To je bila zbirka Studia Humanitatis, vkaterijeodleta 1986 do danes izšlo 90 naslovov«.25 Na ISH je trenutno na voljo študijski program za modul Biografija v mikrozgodovinskiperspektivi in Teorija subjekta pod vodstvom Bogdana Lešnika - interpretacije življenjskih zgodb v okviru psihoanalize.26 Posamezne znanstvene stroke so svoje znan- stvenike in strokovnjake opisale v številnih stro- kovnih periodičnih publikacijah teh strok in v raznih knjižnih zbirkah.27 V nadaljevanju si poglejmo, kako se biograf- ska metoda uveljavlja v slovenski etnologiji in zgodovinopisju, kot aplikacija pa vedno bolj po- gosto tudi v slovenskih muzejih. Možnosti, ki jih nudijo biografske raziskave, so ogromne in se širijo z demokratizacijo družbe. V etnologiji je bila biografija kot metoda sprva uporabljana predvsem pri zbiranju življenjepi- sov ljudskih pevcev, godcev, pravljičarjev, v za- dnjem desetletju 20. stol. avstralskih in koroških Slovencev ter kmetov in delavcev s slovenskega podeželja.28 Biografsko metodo pri zapisovanju in zbiranju življenjepisnega gradiva je doslej največ uporabljala etnologinja Marija Makaro- vič.29 (Avto)biografsko metodo kot kategorijo pa sta najdlje razvili Breda Čebulj Sajko30 in Mojca Ramšak.31 Uporabo »biografskih« arhivskih virov (zlasti matičnih knjig) v etnoloških raziskavah je ovrednotil Jože Hudales.32 Predmet biografske metode v etnologiji so živ- ljenjske izkušnje neznanega in nepopularnega posameznika v bližnji preteklosti, pri čemer se podobno kot pri drugih strokah metodično lo- čita subjektivno (avtobiografsko) in objektivno (biografsko) zapisovanje življenjskega poteka in njegovih mejnikov. Življenjska zgodba je pod- zvrst ustne zgodovine in tako pomembna za razumevanje segmentov načina življenja tistih neelitnih družbenih skupin in področij, ki jih z drugimi viri ne moremo objektivno proučevati, kot na primer delo žensk, otroštvo, zgodovina družine ter ruralna lokalna zgodovina sedanjega in polpreteklega obdobja. Pri zbiranju gradiva z biografsko metodo so pomembni izbira pripo- vedovalca in strukturiranje, izvedba in transkrip- Marija Makarovič (ur.), Tako smo živeli: življenjepisi ko- roških Slovencev, Celovec 1993 - • Mojca Ramšak, Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slovencev, Dru- štvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književ- nosti, Ljubljana 2003; str. 96. Spletna stran Fakultete za podiplomski humanistični štu- dij: http://www.ish.si/. Mojca Ramšak, Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slovencev, Dru- štvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književ- nosti, Ljubljana 2003; str. 96. Npr. Biografijo in bibliografije raziskovalcev ZRC SAZU, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 1976 -., Magistri znanosti, Fakulteta za organizacijske vede, Kranj 1997 -, Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana 2004. Gradivo za Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knji- ga, Ljubljana 2004 (posredovala dr. Mojca Ramšak). Marija Makarovič (ur.), Tako smo živeli: življenjepisi ko- roških Slovencev, Celovec 1993 - • Breda Čebulj Sajko, Etnologija in izseljenstvo, Slovensko etnološko društvo, Ljubljana 1999; str. 108-154. Mojca Ramšak, Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slovencev, Dru- štvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književ- nost/, Ljubljana 2003. Jože Hudales, Odzibelido groba, Društvo za preučevanje zgodovine, literature in antropologije, Ljubljana in Kul- turni center Ivana Napotnika, Velenje 1997 VSE ZA ZGODOVINO 83 ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 1 cija intervjuja.33 Med orodji, ki jih raziskovalec potrebuje za interpretacijo življenjskih zgodb, so poleg intervjuja pomembni še terenski zapi- ski in terenski dnevnik. Zbrano gradivo je nato potrebno urediti, sledi analiziranje biografskih podatkov, rekonstrukcija življenjske zgodbe in zgodovine, mikroanaliza posamičnih odsekov besedila in kontrastna primerjava zgodovine in zgodbe. Ta stopnja je poleg transkripcije inter- vjuja ena najbolj zahtevnih in dolgotrajnih.34 V etnoloških raziskavah starejših obdobij, pri katerih nam niso na voljo ustna pričevanja, nam služijo arhivski viri, kot so cerkvene matične knji- ge in opisi duš. Z njihovo pomočjo je izpod pe- resa etnologa Jožeta Hudalesa nastalo pionirsko delo - kvantitativna mikroštudija mesta Velenje, ki odpira vrsto zgodovinskih problemov, od dol- goročnih demografskih procesov, vsakdanjega življenja do miselnosti »navadnega« človeka.35 Hudales svojo mikroštudijo primerja s statistič- nimi podatki za vso Slovenijo. Rezultati so poka- zali na zanimive regionalne razlike znotraj drža- ve in podrli mit o »velikih družinah« 19. stoletja, tako značilen za nekatere etnološke raziskave.36 Večjo aktualnost in novo razumevanje biograf- skih raziskav in metode v zgodovinopisju lahko povežemo z razvojem zgodovinopisja ob koncu 20. stoletja, ko so si historične študije v vseh za- hodnih deželah začele prizadevati, da bi prešle od tako imenovane »dogodkovne zgodovine« k »strukturni zgodovini«.37 Strukturna zgodovina ne našteva, ampak analizira, povezuje in inter- pretira predpostavke, o katerih piše. V tem kon- tekstu so se zgodovinske razprave začele ukvar- jati z novimi metodološkimi vprašanji in temami, kot so ustna zgodovina, zgodovina vsakdanjega življenja, demografska gibanja in mikrozgodo- vinske razprave, v katerih se pojasnjujejo vzroki in ozadja določenih pojavov v času in prostoru. Teoretičnih razlag biografije, biografske metode in biografskega gradiva v zgodovinopisju med slovenskimi zgodovinarji ni kaj dosti. Pravzaprav imamo na voljo samo prispevek Ota Lutharja,3" pa še ta se navezuje na mnenja zahodnonemških sociologov - fenomenologov 80. let 20. stoletja. Luthar z vidika uporabe biografske metode zgo- dovino razume kot izkustveno znanost.39 Za proučevanje pretekle realnosti je v meto- dološkem smislu biografija uporabna kot model (vzorec) posamezne izkušnje, skozi katerega se lotimo posploševanja. Prvo in odločilno gibalo zgodovine so namreč ljudje, bodisi posamezne javno delujoče osebe ali skupine ljudi, ki jih dru- ži določena skupna ideja, ali pa zgolj anonimne množice, ki te ideje po svoje razumejo in živijo. Z interpretacijo biografskega gradiva, ki se skriva v do pred kratkim neuporabljenih arhivskih do- kumentih, kot so matične knjige, notarski zapisi, popisi prebivalstva, fondi upravnih in drugih in- stitucij, historično biografskega proučevanja ne razumemo kot proučevanje posameznika, am- pak biografije kot družbenega konstrukta.40 Mikrozgodovinske biografske raziskave so zna- čilne zlasti za francosko in italijansko zgodovino- pisje na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta 20. stoletja. Ti zgodovinopisci so iskali nove tematike v dotlej dominantni politični historio- grafiji, v kateri ni bilo prostora za neelitne ljud- ske množice, saj je prevladovala povsem zmotna predstava, da tako imenovana ljudska kultura ni sposobna lastnih preživetvenih strategij, ker da jih pač le povzema od vsakokratnih višjih slojev. Tako slovenski zgodovinarji spoznavamo mikro- zgodovinsko metodo iz del francoskih, italijanskih in nemških avtorjev, ki so dosegljivi v naših knjiž- nicah. Mednje sodijo npr. francoski zbornik o no- vih predmetih raziskovanj v današnji zgodovini, ki sta ga uredila Ruano Borbolan in Jean Claude,41 v slovenščino prevedena mikrozgodovinska Štu- dija piemontskega eksorcista iz 17. stoletja italijan- skega zgodovinarja Giovannija Levija s spremno besedo dr. Marte Verginelle42 in recenzija knjige Carla Ginzburga o heretičnem mlinarju iz Furla- nije, ki jo je v Zgodovinskem časopisu leta 1992 objavil Andrej Studen.43 Tipični viri, ki jih zgodo- Mojca Ramšak, Biografska metoda, gradivo za Slovenski etnološki leksikon, 2004. Tita Porenta, Mojca Ramšak, Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primeru koroških Slo- vencev, recenzija, tipkopis, 2004. JosefEhmer, Predgovor, Odzibeli do groba, Društvo za pre- učevanje zgodovine, literature in antropologije, Ljubljana in Kulturni center Ivana Napotnika, Velenje 1997; str. 7- Prav tam. Prav tam. Oto Luthar, Biografija, nov metodološki princip?, Traditi- ones 19/1990, Ljubljana; str. 275-279. Prav tam; str. 275- Prav tam; str. 276. L'histoire aujourd'hui: nouveaux objets de recherche: co- urants et débats: le métier d'histoiren, Sciences humaines éditions, Auxerre 1999. Giovanni Levi, Nematerialna dediščina: življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja, ŠKUC, Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 1995- Andrej Studen, Carlo Ginzburg, Der Käse und die Wür- mer. Die Welt eines Müllers um 1600. Klaus Wagenbach Verlag Berlin 1990; v: Zgodovinski časopis, let. 45, št. 1, Ljubljana 1992; str. 134-136. 84 VSE ZA ZGODOVINO Tita Porenta, ZGODOVINA SMO UUDJE ZGODOVINA ZA VSE vina uporablja pri rekonstrukciji anonimnih po- sameznikov in skupin, so razni notarski spisi in fondi javnih dogodkov, popisi duš in redki doku- menti, ki so jih zapustili pismeni posamezniki, s pomočjo katerih avtorji skonstruirajo mentaliteto in druge drobce gospodarskega in družbenega življenja v obravnavanem okolju. Za mikrozgodo- vino je značilno, da skozi obravnavo drobnih in ozkih fenomenov (predmetov obravnave), kot so posamezniki, vaške skupnosti, posamezne skupi- ne ali družine, oz. z rekonstrukcijo njihovega na- čina življenja omogočajo spoznavati makrozgo- dovino.44 Ob rekonstrukciji življenjske zgodbe zgodovinar ugotavlja presenetljive analogije med poglavitnimi tendencami kmečke (nižje) kulture in med tendencami visoke kulture; obe sta zaradi svoje socialne pozicije zapustili različne vire: prva ustno tradicijo, druga pisne dokumente. Tudi slovenski zgodovinarji so že ustvarili ne- katere mikroštudije. Marta Verginella je prouče- vala življenje vaških skupnosti tržaškega zaledja, natančneje vasi Dolina, skozi matične knjige,45 vas Breg pa je proučevala skozi ohranjene opo- roke.46 Andrej Studen je o mikrozgodovini pisal v okviru humanističnih in družboslovnih študij v Kamniškem sociološkem zborniku,47 skupaj s Katarino Kobilico pa sta sestavila mikrozgodo- vinsko študijo o znanem ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku (1885-1953)."8 V sklop mikrozgodovine sodi tudi knjiga Ipavci spod pe- resa Igorja Grdine,49 ki skozi pet biografij petih ustvarjalnih članov zdravniške in glasbene rod- bine Ipavcev odstira čas meščanov na Sloven- skem v posameznih obdobjih. Na tem mestu velja omeniti tudi ženske študije in razvoj feministične teorije, ki obravnava žen- ske kot akterke družbenega življenja. Etnologi- nja in sociologinja kulture Irena Destovnik je v svoji etnološko-sociološki raziskavi vloge ženske v času kmečkega gospodarjenja v dveh južnoko- roških vaških skupnostih50 z analizo vladajoče ideologije, gospodarskih in političnih razmer na Koroškem opozorila na kar trikratno marginali- zacijo (pripadnosti nizkemu družbenemu sloju, spolu in narodnosti) žensk v času kapitalistične produkcije. Njena raziskava kaže na močno ne- skladje med vlogo, ki so jo ženske dejansko ime- le v vsakdanjem življenju, in nizkim mestom, ki so ga zasedale v družbeni hierarhiji kot neplača- na delovna sila. Za ustno zgodovino kot poddisciplino zgo- dovine, s svojim predmetom in metodo za pro- učevanje polpreteklega obdobja, je značilno, da ustni viri prevladujejo nad pisnimi oz. da nasto- pajo kot primarni viri. Razlogov za sumničav od- nos do uporabe ustnih pričevanj kot primarnega vira v zgodovinopisju je več. Eden med njimi je prav gotovo izkrivljanje informacij, posredova- nih z ustno tradicijo, drug pa (ne)dostopnost tovrstnega gradiva v arhivih in knjižnicah, saj je pričevanja potrebno šele pridobiti, kar ni rav- no običajen postopek za zgodovinarja kot ka- binetnega raziskovalca. Prav tako je precej več zgodovinskih raziskav usmerjeno v preteklost, saj se ustnih pričevanj na novo ne da posneti, za iskanje in interpretacijo redkega avtobiografske- ga gradiva anonimnih ljudi v arhivih pa je po- skrbela metoda mikrozgodovine. Metodo ustne zgodovine so v razpravah primorske polprete- kle zgodovine uspešno uporabili trije slovenski zgodovinarji mlajše generacije - Marta Verginel- la, Alessandro Volk in Katja Colja - in dokazali, da se s historično distanco in zgodovinopisno rabo ustnih virov da zapolniti arhivski vakuum ter ovrednotiti subjektivne izkušnje, ki so jih po- gojevale raznovrstne socialne, gospodarske, kul- turne in politične spremenljivke Primorcev med drugo svetovno vojno.51 V študije vsakdanjega življenja se je v 90-ih le- tih prejšnjega stoletja vključil Andrej Studen s številnimi članki o bivanjski kulturi v Ljubljani. Nasproti raziskovanja kmečkega življenja v pol- pretekli dobi, ki je bolj domena etnologov, so slovenski zgodovinarji raziskali tudi nekatere so- cialne skupine, značilne za urbano področje.52 Prav tam; str. 13 5. Marta Verginella, Družina v Dolini pri Trstu v 19- stolet- ju, Zgodovinski časopis, let. 44, št. 2, Ljubljana 1990; str. 171-197. Marta Verginella, Ekonomija odrešenja in preživetja: od- nos do življenja in smrti na tržaškem podeželju, Zgodo- vinsko društvo za južno Primorsko: Znanstveno razisko- valno središče Republike Slovenije, Koper 1996. Andrej Studen, Iz drobnih posameznosti spisane zgodbe, Kamniški sociološki zbornik (ur. Bojan Čas), Šolskicenter Rudolf Maister, Kamnik 1999; str. 243-247. Andrej Studen, Katarina Kobilica, Volja do dela je boga- stvo: mikrozgodovinska študija o ljubljanskem stavbnem podjetniku Matku Curku (1885-1953) in njegovi druži- ni, Nova revija, Ljubljana 1999. Igor Grdlna, Ipavci: zgodovina slovenske meščanske di- nastije, Založba ZRC, ZRCSAZU, Ljubljana 2002. Irena Destovnik, Moč šibkih: Ženske v času kmečkega go- spodarjenja, Slovenska prosvetna zveza, Celovec 2002. Boris M. Gombač, Marta Verginella, Alessandro Volk, Kat- ja Colja, Ljudje v vojni: druga svetovna vojna v Trstu in na Primorskem, Zgodovinsko društvo za južno Primor- sko, Koper 1995. VSE ZA ZGODOVINO 85 ZGODOVINA ZA VSE leto XII, 2005, št. 1 Življenjepisno gradivo je zelo dragocen vir tudi za delo v muzejih. Muzejska stroka se prvenstve- no ukvarja z ohranjanjem premične materialne dediščine, vendar je v vseh glavnih fazah dela - pri zbiranju, hranjenju, ohranjanju, proučevanju, dokumentiranju in posredovanju muzealij in umetnin - nujno prisoten tudi socialni kontekst, torej odnos ustvarjalca, uporabnika ali lastnika do tega predmeta. Življenjepisno gradivo pomaga odkrivati živ- ljenje in pomen posameznega eksponata in mu vdihne pomen ekskluzivnosti. Velja pa tudi recipročen odnos: s posameznimi eksponati z znano provenienco lahko podkrepimo oz. izpri- čamo okolje, v katerem se pojavljajo posamezne osebe. Sodoben razstavni koncept se osredoto- ča na prikazovanje osebnih pričevanj, osebnih zgodb in pogledov na zgodovinsko dogajanje skozi oči posameznikov; skoznje se obiskovalci identificirajo z dogajanjem na razstavi.53 Muzeji s tako naravnanimi razstavami izpolnjujejo tudi sodobno poslanstvo, torej vključevanje širše družbe v muzeje, ki skozi medij razstave odpi- rajo aktualne in zaskrbljujoče problematike pre- teklosti, sodobnosti in prihodnosti. Med življenjepisno gradivo v muzejih ne šteje- mo samo zapisov biografij oz. pričevanj, ampak tudi originalne osebne predmete, fotografije, avdio-vizualno gradivo, arhivske dokumente in druge vrste gradiva, ki se hranijo v muzejih. Pri tem nastane tudi problem, kako hraniti in doku- mentirati tovrstno gradivo, ki se lahko uporablja tudi v drugih kontekstih. V okviru predavanj Muzeoforum, ki jih organi- zira Skupnost muzejev Slovenije, je bil novembra 2000 organiziran sklop predavanj na temo Ustni viri - sestavni del zbiralne politike muzejev, na katerem je Rob van Gaal iz Nizozemske predaval o načinu in pomenu zbiranja biografskega gra- diva igralcev in drugih gledaliških ustvarjalcev v Theater Institut Netherland. Ustno izročilo kot del zbiralne politike nastopa kot enakovreden del celotne politike gledališkega inštituta in se vključuje v različne projekte. Žal njegovo preda- vanje ni bilo objavljeno v reviji Argo, kjer pona- vadi objavljajo teme z Muzeoforuma. Tudi med slovenskimi muzealci zasledimo že precej primerov aplikacije biografskega gradiva tako v nacionalnih kot regionalnih, pa tudi v lo- kalnih muzejih in pri slovenskih manjšinah v so- sednjih državah. Slovenski šolski muzej že vrsto let zbira življe- njepisno gradivo učiteljev in spomine na učna leta, kar vse objavlja v svoji strokovni reviji Šol- ska kronika.54 V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljub- ljani zbirajo pričevanja domobrancev, parti- zanov in civilistov iz druge svetovne vojne, ki osvetljujejo posamezne sklope stalne muzejske postavitve. Zelo odmevna je bila v letu 2001 tudi razstava Izseljenec: življenjske zgodbe Slovencev po svetu, ob kateri je izšel istoimenski katalog.55 Slovenski etnografski muzej želi življenjepise Slovencev vključiti v svojo stalno razstavo. Poleg tega želijo proučevanje življenjepisov v Sloveniji vključiti tudi med svoje raziskovalne naloge.56 Tudi Tehniški muzej Slovenije je z raziskavo med slovenskimi tekstilnimi delavci Za tekstilni- mi stroji so ljudje*7 opozoril na potrebo po social- nem kontekstu v muzejski prezentaciji in na pro- blem popredmetenja človeškega sveta v muzeju. Avtorica raziskave, etnologinja in kulturna antro- pologinja Nina Vodopivec, je v raziskavi poskuša- la osvetliti povezavo med človekom in (tekstilno) tehnologijo, z razstavo pa vzpostaviti most med preteklostjo in sedanjostjo kot način smotrnejše- ga reševanja problemov v prihodnosti.58 Življenjepisno gradivo nam ponuja tudi mož- nost spremljanja lokalnih načinov življenja in kultur, ki imajo svoje lokalne pomene in bese- " Andrej Studen, Pedenarca, ksel, kelnerca, žnidar : soci- alnozgodovinska analiza izvora in poklicne strukture stanovalcev izbranih ljubljanskih ulic iz let 1869-1910, Zgodovinski arhiv, Ljubljana 1993- " Marjeta Mikuž: Ubi bene, ibi patria. V : Izseljenec, Življenj- ske zgodbe Slovencev po svetu, MNZ Ljubljana 2001; Iz- seljenec, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana 2001; str. 7 " Šolska kronika, Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, ISSN 1318-6728, Slovenski Šolski muzej, Ljubljana. " Marjeta Mikuž: Ubi bene, ibi patria. V: Izseljenec, Življenj- ske zgodbe Slovencev po svetu, MNZ, Ljubljana 2001; Iz- seljenec, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana 2001. 5ft MojcaRamšak, Ustna zgodovina in življenjske zgodbe na poti k etnologiji, Kolesar s Filozofske: zbornik v počastitev 90-letnice prof dr. Vilka Novaka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, LJubljana 2000; str. 234. 57 Nina Vodopivec, Za tekstilnimi stroji so ljudje, Glasnik SED, let. 40, št. 3-4, Ljubljana 2000; str. 36-43- Nina Vo- dopivec, Za tekstilnimi stroji so ljudje, seminarska naloga na temo življenja delavk in delavcev v slovenski tekstilni industriji po drugi svetovni vojni, Tekstilni oddelek Tehni- škega muzeja Slovenije, Ljubljana 2000. • Nina Vodopivec, Za tekstilnimi stroji so ljudje, Glasnik SED, let. 40, št. 3-4, Ljubljana 2000; str. 36. 86 VSE ZA ZGODOVINO Tita Porenta, ZGODOVINA SMO UUDJE ZGODOVINA ZA VSE dišča. S pomočjo življenjepisnega gradiva lah- ko izluščimo značilnosti lokalnih kultur in jih primerjamo s širšo regionalno in nacionalno kulturo.59 V tem smislu je tudi zamišljena nova muzejska mreža,60 ki pa žal še ni zaživela. Takó v regionalnih in lokalnih muzejih zaradi načina interpretacije in stalnega nadzora lokalnega pre- bivalstva zasledimo drugačen koncept in bolj oseben odnos do biografskega gradiva. Prva etnološka dokumentarna razstava življenjskih zgodb, Podobe iz časov ječmenove kave, je bila na ogled v Posavskem muzeju v Brežicah leta I999. Muzej novejše zgodovine Celje je biograf- sko gradivo uporabil neposredno - kot citate - v stalni postavitvi. Zelo odmevni razstavi, zasno- vani na temeljiti raziskavi, sta nastali v Mestnem muzeju Ljubljana61 in v Kamniškem muzeju?1 Mnogi manjši muzeji postavljajo razstave z bio- grafskim gradivom ob pomembnih obletnicah posameznih domačinov, ki so delovali v javnem življenju. Ponavadi gre za življenjske zgodbe učiteljev, župnikov, raznih kulturnih delavcev in županov, ki se refleksirajo v lokalnem okolju. Zaradi razpršenosti gradiva in manjših material- nih možnosti za delo pa le redko nastajajo večje monografije bolj uspešnih posameznikov, ki so uspeli izven domačega okolja. V Tržiškem mu- zeju npr. šteje za domoznanski »brevir« knjiga Zgodovinski drobci župnije Tržiča ki jo je leta 1936 ob 100-letnici posvetitve domače župnij- ske cerkve napisal župnik tržiškega rodu Viktor Kragl (1883-1951). V knjigi so zbrani biografski in rodoslovni podatki bolj ali manj znanih Trži- čanov in rodbin, ki so podpirale stebre lokalne- ga gospodarskega in duhovnega življenja. Na podlagi gradiva, znanja in izdelane metodologi- je zbiranja rodovnikov in biografskega gradiva je nastala današnja zbirka osebnih in rodbinskih virov - nekakšna lokalna biografska zbirka, ki služi nadaljnjim raziskavam tako tržiških šolarjev kot društev in drugih uporabnikov muzejskega gradiva. Večina podatkov je vnesena tudi v raču- nalniški program BK5. V stalni čevljarski zbirki Tržiškega muzeja je na ogled tudi rodovnik naj- številčnejše tržiške čevljarske rodbine Dobrinov, skozi katerega smo z muzejskim jezikom želeli dokazati tradicijo tržiškega čevljarstva. Med bolj dragoceno avtobiografsko gradivo pa štejemo zbrane strokovne tekste strokovnega učitelja An- dreja Tišlerja, ki so v bistvu njegova avtobiogra- fija z dragocenimi opisi splošnega in tržiškega razvoja čevljarske stroke do 60. let 20. stoletja, ko je prenehal pisati.64 Dva najbolj znana biografska romana, ki opisujeta preteklost tržiške realnosti, sta Purgarji65 in Nemirne strune.66 Zaključek Pregled biografskih raziskav in pojavnih oblik (avto)biografij na Slovenskem kaže, da ima slo- venska biografika najdaljšo tradicijo v literarni zgodovini in v zbirkah biografskih podatkov o znanih Slovencih, kot znanstvena kategorija pa se je začela razvijati v okviru posameznih druž- boslovnih in humanističnih ved šele proti koncu 20. stoletja. Slovenci imamo dve osrednji institu- ciji, ki se ukvarjata z biografiko, naše knjižnice pa že hranijo nekaj tisoč naslovov vseh vrst pu- blikacij, v katerih se skrivajo biografski podatki o znanih Slovencih in raziskavah anonimnih so- cialnih skupin, ki večkrat ovržejo makropoglede na našo zgodovino in današnji slovenski druž- beni ustroj. V procesu razvijanja in razumevanja slovenske nacionalne identitete so in bodo tudi v bodoče biografske raziskave izrednega pome- na, kajti zgodovina smo ljudje, pa naj bodo to naše politične, gospodarske in duhovne elite ali pa anonimni posamezniki oz. skupine. Zusammenfassung DIE GESCHICHTE SIND WIR MENSCHEN Charakteristika der slowenischen Biographik Die Biographik ist eine Wissenschaft, die sich mit dem Sammeln (Zusammenstellen), Bearbei- ten, Auswerten und Entwickeln theoretischer Grundlagen der Biographie befaßt. Als Wissen- schaft mit eigener Methodologie, eigenem Un- tersuchungsgegenstand, institutionellem Rah- men und eigener Bibliographie hat sie auch im Mojca RamSak, Portret glasov: raziskave življenjskih zgodb v etnologiji - na primerit koroških Slovencev, Dru- štvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književ- nosti, Ljubljana 2003; str. 95- Uredba o vzpostavitvi muzejske mreže za izvajanje javne službe na področju varstva premične kulturne dediščine in določitvi državnih muzejev, Ur. 1. RS 97/2000 z dne 20. 10. 2000. Homo sum...: Ivan Hribar in njegova Ljubljana, Zbornik ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana (ur. Taja Cepič in Janja Rebolj), Mestni muzej, Ljubljana 1997 Zora Torkar: Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud' Kamniku gliha nič ni: najpremožnejši meščani Kamni- ka v drugi polovici 19. stoletja, Kulturni center, Kamnik 1996. Viktor Kragl, Zgodovinski drobci župnije Tržič, Tržič 1936. Tita Porenta, Nadja Gartner Lenac, Špela Jerala: Andrej Tišler (1898-1973), čevljarski mojster in strokovni učitelj iz Tržiča, ZKI, Tržič 1998. Mimi Malenšek, Kmečki glas, Ljubljana 1987. Nežka Mlakar, Nemirne strune, družinska saga, Pegaz International, Ljubljana 1999- VSE ZA ZGODOVINO 87 ZGODOVINA ZA VSE leto XII. 2005. št. 1 slowenischen Gebiet ihre Charakteristika und Traditionen. Sie kommt bereits in der antiken Hi- storiographie und Philologie vor und entwickelt sich über das Mittelalter, die Renaissance und den Positivismus bis zu den neueren Epochen. In jeder Periode hatte die Biographik ihre Cha- rakteristika und Zielsetzungen, von der reinen Beschreibung der behandelten Individuen bis hin zur Feststellung von Ursachenzusammen- hängen zwischen dem Leben und der seelischen Gestalt des behandelten Subjektes, den inneren Schaffensmethoden, den gesellschaftlichen De- terminanten und dem Endresultat dieser Ursa- chen und Einflüsse. Nach der Art der Abhandlung unterscheiden wir zwischen der wissenschaftlichen Biographie, die auf Grundlage genauer Untersuchungen, Dokumentationen und methodischer Schluß- folgerungen im Rahmen einzelner historischer Wissenschaften verfaßt wird, und der populären Biographie, die einem breiteren Leserkreis zu- gedacht ist und daher die wissenschaftlichen Er- kenntnisse auf eine anschaulichere Art schildert. Der Entwicklung der slowenischen Biogra- phik können wir seit den ersten biographischen Beiträgen von Janez Vajkard Valvazor folgen. In der Periode des nationalen Erwachens im 19- Jahrhundert entwickelt sich die slowenische Biographik intensiver. Sie wird meist hobbymä- ßig betrieben und geht nur langsam in eine wis- senschaftliche Biographik über. Heute befassen sich zwei zentrale Institutio- nen in Slowenien mit der Biographik: Inštitut za biografijo in bibliografijo [Institut für Biogra- phie und Bibliographie] und Center za biografs- ke raziskave [Zentrum für biographische For- schungen] in Ljubljana. Während sich ersteres vor allem mit dem Sammeln und Vermitteln von biographischem Material bekannter Slowenen befaßt, verbindet zweiteres alle Sozial- und Gei- steswissenschaften, die sich aus verschiedenen wissenschaftlichen Perspektiven mit mündli- cher Geschichte und der Erforschung von bio- graphischem Material im slowenischen Gebiet befassen. Für die wissenschaftliche Biographie ist ein neuer, bewußt methodologischer Zugang cha- rakteristisch. Die slowenische Ethnologie ent- wickelte biographische Forschungen vor al- lem im Bereich der Erforschung bäuerlicher Lebensweisen im 20. Jahrhundert sowie der Aussiedlerthematik. Am weitesten haben Dr. Breda Čebulj Sajko und Dr. Mojca Ramšak die (Auto)Biographie entwickelt. Parallel zu neuen, über die Ereignisgeschichte hinausgehenden methodologischen Ausrich- tungen westeuropäischer Kollegen wurden in der slowenischen Historiographie in letzter Zeit verschiedene mikrohistorische Studien verfaßt, insbesondere von Dr. Marta Verginella und Dr. Andrej Studen. Die Zeitgeschichte hat durch die Verwendung der mündlichen Geschichte und durch die Erforschung der Alltagsgeschichte und demographischer Bewegungen den „klei- nen Mann" in den Vordergrund gestellt. Dieser hat im Unterschied zu höheren Schichten weni- ge schriftliche Quellen hinterlassen, was aber nicht bedeutet, daß er keine eigenen Lebensstra- tegien entwickeln konnte, wie das die Makroge- schichte bisher postulierte. Der soziale Aspekt ist auch in musealen Ap- plikationen immer stärker präsent. Slowenische Museumsexperten haben auf Grundlage biogra- phischer Forschungen die Exponate neu bewer- tet und sie in den Ausstellungen in neue Kontex- te eingeordnet, die den Schöpfer, Benutzer und Inhaber des Museumsgegenstandes in seinem primären Umfeld in den Vordergrund stellen. 88 VSE ZA ZGODOVINO