290
Novičar iz domačih in ptujih dežel.
Iz Dunaja. — Kakor se tudi v vladnih časnikih bere, začno se deželni zbori Še le novembra meseca in v kakih 6 tednih jih bode zopet konec. Sama nova „Presse" se huduje o tej sili, ki se dela deželnim zborom, da v prenapeti hitrici morajo rešiti svoje naloge ali pa cele kupe opravil na stran djati do dru-zega zbora, ki pa zopet le par tednov traja. „Hitro šeš-mariti proračun deželni s prikladami, potem pa voliti poslance v državni zbor, to so večne litanije deželnih zborov". Tako piše „Neue fr. Presse". — Ako se taki glasovi čujejo v centralističnem listu, je pač preočitno, da je to sistematično postopanje, deželne zbore po zborih samih vničiti, in vse ustavno delovanje žrto-vati državnemu zboru. In vendar so deželni zbori en kos toliko hvalisane „ustave" avstrijske!
— „M. Revue" pripoveduje, da bode postava o predrugačenji volitev poslancev v državni zbor zvonec nosila v prihodnjem državnem zboru.
Srbija. Iz Beligrada. — To vam je bila sijajna svečanost na čast vstoljenja mladega srbskega kneza Milana IV., da srbski narod takošne ne pomni, od 21. do 27. avgusta. — „27. avgusta" — rečemo zato, ker ta dan se je vršila taka demonstracija na čast ruskemu zastopniku, da vsak prijatelj Avstrije mora obžalovati njeno postopanje o tej svečanosti. Kar svet pomni, ni bilo toliko naroda domačega in tujega v Beli-gradu, kakor 22. in 23. avgusta. Po suhem in po paro-brodu je vrelo ljudstvo one dneve v glavno mesto Srbije, in v Zemunu je avstrijska policija imela nakupe posla, da je ljudem brez potnega lista branila pohod Beligrada. Turčija pa ni branila Bošnjakom in Herce-govincem iti na svečanost, marveč jim je rekla: „idite le! ko bi vam to branili, rekla bi nam Evropa, da smo
barbari". Ruskja vlada je poslala naj odličnejšega kneza Dolgorukega, Crnogora pa vojvodo V u k o t i č a; za-* stopnik Italije je knezu Milanu cel6 izročil svetinje reda Mavricijevega. Avstrija je svojemu konzulu — ob-skurnemu K a 11 a y - u, kakor ga „Neue fr. Presse" imenuje — izročila mandat zastopstva; povabljene občine avstrijske niso imele nobenega zastopnika. Z venci in zastavami nališpanih hiš, slavolokov, svečanosti cerkvene in slovesnosti druzih), gostovanj pri knezu in pri občini Beligradski, napitnice, produkcij vojaških in vsega dru-zega, kar se je godilo slavnostne dni v Beligradu, ne moremo popisati na drobno, ker celi list bil bi premajhen za ves popis. Kjer koli pa se je mladi pa čvrsti knez Milan prikazal, povsod so mu doneli navdušeni živio-klici. V svoji proklamaciji, ki jo je knez izdal na narod, naznanja, da vzame vlado v svoje roke, zahvaljuje se narodu za izvrstno njegovo obnašanje ob času nevarnem in da je radostno sprejel potomca Obrenovičevega; potem obeta, da se hoče vrednega kazati misli kneza Mihajla, čegar ime mu bode svetilo na poti do lepe prihodnosti Srbije; zahvaljuje se regentom; raduje se, da nastopi vladarstvo kot ustavni knez in da hoče složno z narodno ^kupščino delati na blagor kneževine; kaže pa tudi, da je še mnogo nerešenih nalog in prosi uradnike, da ga podpirajo, in narod, naj ima zaupanje v svojega kneza. Izvolil si je knez za svoje ministre zopet one može, ki so dozdaj tako srečno vodili kneževino. Blaznavac, ministerstva predsednik, je minister vojske in komunikacij, Ristic minister vnanjih zadev, Mil o j kovic notranjih, Panta Jovanovič financ, Velkovič (začasno) pravosodja. Bivša ministra Deli-Markovič in dr. Matic sta imenovana senatorja; stari Gavrilovid je postavljen v mir.
Prusko. Iz Berolina. — Ta teden je „teden 3 cesarjev" v Berolinu. Vsa Evropa, radovedno pričakuje, kaj bode konec tega shoda. Razmere Avstrijske v Cis- in Translajtaniji niso nikakor še vredjene; vse ima le podobo provizornosti. Malo bolje stoje rečf v Nemčiji: nasprotstvomed severno in južno Nemčijo, ktero je oglušila vojska Francoska, zopet stopa očitno na dan; posebno so strune napete med Bavarsko vlado in Prusko; razpor sega tako daleč, da Bavarski kralj, povabljen v Berolin, ne pride tje, in da je Bavarskim princem celo prepovedal, da nobeden ne sme udeležiti se omenjenega shoda. Tudi kralj Vir-temberški ne pride. Naj pritisne od zunaj le majč-kina nezgoda, pa bode konec tisti ,,nemški edinosti", po kteri je tako silno greben zrastel celo Avstrijskim Nemcem in nemčurjem. Vsak pravi prijatelj Habsburške monarhije je tedaj močno v strahu, da ne bi se skuhalo te dni v Berolinu kaj tacega, kar bi utegnilo na izmerno škodo biti Avstriji. Ta strah se bode vlegel le tedaj, ako se stanovitno prijateljsko porazumljenje ustanovi med cesarjem Avstrijskim in čarom Ruskim. Bog daj!