I \ W I I—J 9lasil° sgš f % M I »veno pilon« ^^^^ yf I ajdovščina /iz Ml/ !m4 Zaupali smo veliko stvarem in so nas razočarale. Iskali smo nekaj novega, pa so nas prehiteli drugi. Odklanjamo konvencionalnepoti, za nove pa nam zmanjka poguma. V času, ko nam ponujajo samostojnost, se počutimo izgubljeno nesamostojno. Oguljena vsestranska kriza žre našo ustvarjalnost in nam tlači duha. Boj za obstanek je neusmiljen. Hočemo vam dokazali, da (še) nismo poraženci. Uredniški odbor h—cT REŠITEV- ŠPRICANJEr LJ—Cll^ Vzroke za to, da se v dosedanjem življenju počutim kot v varekino namočen košček rdeče svile, moram poiskati v otroštvu ali morda celo v prejšnjem življenju. Brat pravi, da sem se reinkarniral iz Mao - Zedonga, ki je res umrl leta 1976, dušo pa je izpustil dve leti prej, na dan mojega rojstva. Za utemeljitev navuja, da nad njim zganjam kulturno revolucijo. Mislim, da če on prekoplje par kvadratov njive pod mojo prisilo, to še ni tako hudo, kot če celotno kitajsko inteligenco naženeš v blato tlačit rit Ne verjamem, da sem bil Ze - Dong, ker bi se potem spomnil barve spodnjega perila njegove hudobne zadnje žene Jang Qing, pa tudi v reinkarnacijo ne verjamem, ker mislim, da je vsak človek z dušo vred nekaj neponovljivega in edinstvenega. Ker - če rad tečeš, ne greš takoj za atleta, če imaš dobro gofljo, pa ne za Poldeta Bibiča - je bila odločitev za nadaljnje šolanje nezgrešljiva: SGNS - splošna smer. Tako sem se lani znašel na tej šoli, mogoče zato ker hočem odločitev za poklic odložiti za štiri leta. Kdo bi vedel, da se bo tu vse zapletlo. Idealna šola nuj bi temeljila na samostojnem delu in spodbujanju učencev k ustvarjanju in uporabi lastne pameti pri vseh predmetih. To je težko izvedljivo tudi • in zakaj bi bili boljši od drugih - za naše profesorje, saj je treba v delo vložiti več živcev, znanja, tveganja in potrpljenja, s snovjo pa je treba pritegniti dijake, ki se za stvar zanimajo (vemo, da vsak ni za vse nadarjen.'). Vsi učitelji, razen redkih, ki bi jih lahko našteli na dveh dvoperesnih deteljicah, imajo pred "novimi metodami" predsodke in slabe izkušnje. Dvomi v uspeh in zavest, da bi za to bilo potrebno žrtvovati še več prostega časa (Jaz imam vendar tudi svoje življenje). "Za ideale se je treba žrtvovati" (Na barikade.'), so besede profesorja, ki ga sicer ne maram. Ali ni ideal vsakega učitelja narediti svoje učence bistrejše in samostojnejše?! Saj bi bilo vse, kar nas naučijo, res idealno potem znati vse življenje, a to res ni mogoče. Dijaki posplošene splošne smeri zapiflanega naravoslovnega izobraževanja ali še vedno vroče predhodnice stare (dobre) G, smo že tako poskusni zajci za neumnosti vseh vrst, ki prihajajo iz republiškega vrha. Zakaj na nas ne poskusijo kaj boljšega? Ali res moramo mi odrasti in takratnim nonotom in babicam pokazati, kaj o tem mislimo? Najbolj žalostno je , da je na naši šoli vse tako povprečno. Sploh ni tako črno, da bi se jokal, ampak gnila srednja žalost, da prideš v krizo. Lani sem jo začel doživljali vzporedno z začetkom pouka: piflanje, guljenje in velike količine informacij, ki po vstopu v ulw le nekaj tednov krožijo po možganih in se nato uplinijo, da naredijo prostor novi piflariji - povzročijo, da se ti polt na v zame jogurtne barve, ti izpadajo zamaščeni lasje in da spet začneš razmišljati o smislu življenja. Ob četrtkih, ko je bila kriza na višku, bi McFerrinovemu mulcu (Dont worry, be happy!) najraje izpulil jezik. Sistem, ki učence le polni s podatki, od nas pa ne zahteva več kot nam da, ni vreden obstoja, kaj šele izobraževanja osebkov, ki za dosego svojega poklica MORAJO nadaljevati šolanje. Ukleščenost v sistem ni kriva, da profesorji ne bi migali malo tudi po svoje - v skladu z lastnim razumom. Če se te luknje ne da zašiti pri pouku,to ponavadi krpajo interesne dejavnosti, glasbene šok ali zlato špricanje. Mislim, da en bogi Izvir situacije ne more rešiti. Potem ni nič čudnega, da v Ajdovščini vlada kulturno mrtvilo. Kdaj pa so napiflani zmedenci ustvarjali kulturo in umetnost? Na našo šolo pride vsako leto več potencialnih ljudi, ki verjamemo (smo verjali), da se tukaj da kaj narediti - spremeniti. Nakar zapiha piflarska sapa, ki ti vzame proste ure in ideje. Če pa le kakšen inteligenten osebek zapusti SGNS, zbeži v bolj civilizirane kraje. Pri nas pa obstajata le gradbena in tekstilna industrija kot dokaz, da so druge usmeritve naše šole uspešnejše. Ko en tak naguljeni iztrebek odraste, se mu vse skupaj najbrž ne zdi več grozno (Samo, da sem skozi!) in sklada pesmice kot Don't worry... Odgovor na: "Bom tudi jaz pozabil?" bodo dala leta. Boogis "ad infinitum v Abadonu (brez konca in kraja v kraljestvu mrtviliJ" Nekoč je padla odločitev glede moje usode. Bila je to božja odločitev (geni, zgodovinski trenutek, okolje) Postavila me je v vrt med same krasne rože; šopirile so se, me učile, se trudile za (svoj) ugled z izpodkopavanjem sosednjih narcis in tulipanov. (S tem so kopičile odpadno zemljo in gnoj tudi okrog sebe - vedno bolj so bile pogreznjene v to zmes, smrdeče, ihtave, a odločne izpodkopavati) (Ne)hote sem bila med njimi. Boya odločitev pa taka. Kasneje, sončnega dne, sem pod seboj uzrla noiice, kratke, a rešitev ponujajoče mi. Nisem jima zaupala, tistima dvema ušivima krcljema. Njuna morebitna odpoved na begu iz elitne grede (SGNS) bi prinesla končen potop (mojega) bivanja. Bivanje tako še vedno prehaja v životarjenje. In to je že NAŠA odločitev. Jaz priznavam (sebi). zurnalist iz Abadona MATURANTSKA RAJŽA V KRALJESTVO STARIH KAMNOV (ki so nekoč bili več kot le kamni) Ne vem natančno, ali naj bi na maturantski izlet šli maturanti ali pa naj bi odšli tja, ker smo že maturirani. Vsekakor pa smo prišli nazaj zelo utrujeni-bog ne daj, da bi bila nadaljnja odraslost tako utrudljiva. O cilju našega potovanja smo se kregali skoraj dve leti. Odločitev je padla pod vplivom tov. Princesove: Grčija. In ko smo zbrali še zadnje "fičnike", smo začeli pričakovati ieljeni datum • 27.8.1990 ob 2:45 popoldne smo štartali iz Ajdovščine. Tu se nam je pridružil tudi naš vodič, ki je na žalost "govorio samo srpskohrvatski". Z Brnika smo poleteli proti Skopju. Polet je bil zelo lep, najbolj pa so nam bili všeč kozarčki, iz katerih smo pili. Vsi smo se delali blazno žejne, samo da smo poizkusili, kakšen je sok na letalu, pa čeprav nam je zvonilo v ušesih in ropotalo v želodcih. Po kakih dveh urah vožnje nad oblaki smo pristali na letališču Skopje. Seveda, sokec je hotel zopet na svetla, vendar joj, stranišča so kar sijala od snage in res nisi vedel, ali se smeš česa dotakniti. Mi Slovenci, pomehkuženi, razvajeni, sploh ne vemo, kaj je življenje in kaj je sekret. Pa kaj bi to! Pred letališčem nas je čakal avtobus registracije PR(iština). Tako smo za teden dni postali Albanci. Avtobus je pri nekem Nemcu, ki smo ga srečali sredi Grčije, izzval izredno zanimanje. Se je že spoznal na krizna žarišča v Evropi. Sledila je vožnja do Aten, leteli smo skozi noč kot vragi. Na meji smo imeli težave prav zaradi avtobusa, venar so nas potem, ko smo povedali, da smo iz Slovenije, izpustili. Zamerili pa smo jim, da smo morali v posebne kartončke v okence nacionalnosti zapisati-SFRJ. Atene smo ugledali ob lih dopoldne, na prvi pogled so se zdele dovolj urejene in civilizirane. Utaborili smo se v hotelu Cristal v samem središču mesta. Še isti dan smo se vzpeli na Akropolo, ki je bila v starih časih svetišče, danes pa obljudena s tropi turistov. Oskrunjenje pa tako! Od tam se ti ponuja krasen razgled na mesto, kije zelo nizko - nebo dotikajočih nebotičnikov ni. Kar čudno se li zdi, kam se zbaše vseh tistih tri milijone Atenčanov. Akropola bi bila tudi zelo zanimiva, če bi vodička znala vsaj srbohrvaško. Tako pa "bilo pa prošlo" mi ni uspelo niti natančno izvedeli, kdo je tu nekoč bival, menda ja ne bogovi! Zvečer smo si ogledali Plako. Plaka je gostišče, kjer ti postrežejo z lubenicami in vinom, plešejo pa se tradicionalni grški plesi. Ko smo pojedli lubenice (tedaj še z užitkom), popili vino (primajelaško) in si ogledali plesanje (spominjalo je na srbsko kolo), smo jo zelo utrujeni sami mahnili proti hotelu. Da je to izzvalo veliko jeze pri Princesovi, smo izvedeli naslednji dan. Prvič-zamudili smo slaven tradicionalni ples sirtaki, drugič-sami ne bi smeli ponoči hodili po Atenah, tretjič pa naj prej vsaj povedo, kaj gremo gledat! Naslednje jutro smo vsi poklapani odšli na "shopping". Nakupili smo dosti poceni stvari, opazili pa smo tudi, da so Grki zelo čudni ljudje-ne znajo namreč odkimovati. Vedno prikimujejo, pa naj je odgovor DA ali NE. Zato nisi nikoli prav vedel, pri čem si. Mogoče je to del stare filozofije. Ceno pa si, če si bil spreten, zbil tudi za polovico. In še nisi bil gotov, da ne boš v drugi trgovini videl isto stvar še ceneje. Tudi druge stvari so zamenjane-iz rdeče pipe leče mrzla voda, iz modre pa topla. Ponekod celo slana, gotovo pa nikjer pitna! Zato smo vodo morali za drage denarce kupovati v steklenicah. Skoraj enak frajer si bil, če si pil vodo ali pivo! Popoldne istega dne smo si ogledali najlepši sončni zahod v Evropi, kjer ga je gledal tudi lord Byron in ga preslikoval v svoje pesnitve. Mimogrede: tudi v Ajdovščini imamo vsaj tako lep sončni zahod, le da ni nihče pisal pesmi ob njem, pa ni zaslovel Zvečer smo si v pidžamah ogledali nočno življenje Aten, nato pa se nas je deset nabasalo v dvigalo za največ štiri suhe in le-to seje zagozdilo med dvema nadstropjema. Kisika je začelo že nevarno zmanjkovati, posebno pri Branku, ki je dihal le še z rezervnimi škrgami, pri ostalih je še nekako šlo, pa se je nazadnje nekdo le spomnil, da bi bilo dobro sprožiti alarm. Drugi pa je v strahu pred tem, da bi odkrili pokvarjeno dvigalo, čisto brihlno rekel: "Ne zvonite, bo kdo prišel!" V naslednjih dneh smo si ogledali še mnogo znamenitih grških krajev, ki si jih zaradi polprisebnosti nismo niti zapomnili. Meni so ostale v spominu Mikene, staro porušene mesto na hribčku, kije delovalo zelo skrivnostno. Sosednji hrib je imel obliko profila človeškega obraza. To naj bi bil Agamemnon, ki pazi na večno mesto Mikene. Tam so arheologi odkrili tudi več kosov obdelanega zlata, vendar si jih nisem imela prilike ogledati. Gabi je izgubila očala, ih družno iskali._ _____ ^ Odkritje je bila vsaj tako vzradoščujoče kot odkritje tistih kamnov in zlata. Delfe so kraj, kjer so stari Grki tekmovali v raznih veščinah, tudi v tekanju. Po neskončni vožnji nad dolino oljk, smo prispeli na vrh. Če so hoteli Grki peš prilesti na tisti Mount Everest, na vrhu prav gotovo niso več dosti mogli. Naši fantje pa so hoteli použiti nekoliko prastarega duha in so se pomerili v tekanju na starem stadionu (tudi v originalni opremi). Zmagovalcu Ivanu je pripadla knjiga o lepotah Grčije. Preizkusili smo tudi grško morje. Obala izgleda qd daleč zelo idilična, od blizu pa-plavale so meduze velike pol metra v premeru. Mi pa na pedalinčke in na juriš - toy na hobotnice. In nato trop vreščečih ženščin, ki jim meduza usode visi nad glavami. Fantje pa se jih res niso nič bali, junaki! Grška hrana je tudi pomenila presenečenje-vse je plavab v obilici olivinega olja. Oljke so edina stvar, ki v Grčiji raste. Dežela je prava puščava za nas, ki smo vajeni šum dehtečih. Posebno slikovito raznovrstni so bili poobedki-lubenice, lubenice, lubenice. Lubenic smo se preobjedli za, vedno, celo zasovražili smo jih! Dobro bi bilo tudi vsaj z besedico omeniti našega vodiča. Dan za dnem smo spoznavali njegov smisel za humor. Svoj priljubljeni izrek:"Sada čemo malo postati, pa ffa popijemo jednu kafu!" je retorično ponavljal in nas s tem spravljal v smeh. "Kafu treba popiti svuda pa makar bilp jedanaest u večer," na vrhu Meteorjev. Kaj so Meteorji? To so tako ogromne skale, da so že gore, zelo nenavadne oblike, posebne kameninske sestave in popolnoma neporaščene. Ali so to res meteorji z neba ali kaj drugega, ne vedo niti znanstveniki. Na njih so se najprej naselili menihi v visečih samostanih, danes pa v luknjah na pobočju živijo ostanki hipijev. Blagor jim, vsak dan dvesto metrov vrvenih stopnic, če hočeš priti do svoje luknje. V Solun smo prispeli v nedeljo popoldne, ko so bile prav vse trgovine zaprte, izložbe pa zelo mikavne s poceni in lepo robo. Napaka pa taka! Solun leži 80 km od jugoslovanske meje, zato se nam je zdel zelo domač, srednjebalkanski. Sicer pa je znan po svoji nočni sceni. Del obale, ob kateri leži, je zbirališče homoseksualcev, narkomanov, prostitutk, študentov in ostalih alternativcev (vodičeve besede). Mi smo gledali kot čuki, pa nismo opazili nič nenavadnega. Mogoče le nevajeno oko! Ustavili smo se tudi v Duty Free Shop-u na meji in nakupili Metaxe in oliv za naše drage starše, katerim smo v varni objem prileteli v ponedeljek ob eni uri. Najprej so misli na tisoč listkih, se tisočkrat prepišejo v malo drugačne misli in ko misliš, da jih poznaš, se zgostijo v pesem. Tedaj si pobarvam ustnice v rdeče Vi pa morate še enkrat znova. To mi je tako všeč. SLIKA „ Fotoaparat zazida trenutek naključja med štiri večne strani. Ko zrcalu se vsak dan naslikaš, mu vedno isto pozo postaviš. Fotografijo tržeš, kdokler ni vsak košček le ene fiarve Takrat ti postane vseeno, ali si bil lep ali grd. Štiri barve so, ki so bile nekoč ti. Lahko se znova sestaviš. Paziš, da to pot ni naključja. Rojen za človeka rojen ljudem starši pripadajo drugi živalski vrsti v pravljičnem svetu debilov iskati normalne mreža samote v množici drugačnih te sili igrati človeka in zamenjati obleko da bi bil sprejet v večino ki dohaja le material in plava na površini bistva. (posvečeno M.P.) IZ AJDOVŠČINE ... V AJDOVŠČINO Gotovo niste še nikoli v življenju stali na pločniku ob cesti, ki pelje v Vipavo in držali palca navzgor, da bi se odpeljali na Češkoslovaško. No, nič vam naj ne bo žal, ker ga tudi jaz nisem in menim, da nisem s tem prav nič zamudil. Zame ga je namreč držal moj prijatelj, s katerim sva se takrat odpravljala v divjino rdečega vzhoda. Vse skupaj je bilo zamišljeno in pripravljeno zelo na hitro, zato ni nič čudnega, da sem doma med drugim pozabil tudi fotoaparat. Tako nimam, razen malega morja prospektov, nobenega dokaza o tem, da sem res imel priložnost preživeti na Češkem zanimiv teden. Pot čez Avstrijo je bila prijetna - če imaš namreč srečo, dobiš "štop" od Ljubljane do Salzburga in si tako v slabih 11. urah pred avstrijsko • češko mejo. Po 5 - minutnem postanku v avstrijski carinarnici naju je 100 metrov naprej čakala Že Češka. Že od daleč nama je ponosno zasvetila rdeča zvezda (čeprav je bilo slabo vreme) in naju vodila do meje. Tu naju je ljubeznivo pričakal vojak z brzostrelko in naju obotavljaje spustil naprej. Ne da bi vedela, sva nedolžno stopala v žerjavico socialistične birokracije. Medtem, ko so cariniki celo uro pregledovali najina potna lista, ki skupaj nimata niti deset dobro popisanih strani, sem si dobro ogledal mejo. Po prvem vtisu vam lahko češko mejo priporočim k kot zelo primeren kraj za samomor - tega - prvič - ne boste nikoli obžalovali in drugič ne boste imeli časa obžalovali. Na obeh straneh vojaki, vmes pa "njiva" lepo preorana in po vsej verjetnosti tudi "zasejana", na vsaki strani te "njivice" pa žica. Na carini se je kar gnetlo ljudi • cariniki, vojaki, miličniki in seveda turisti. Pri tolikšnem osebju bi človek pomislil: "Toliko ljudi, tu bomo pa kmalu čez?!" Po dobri uri naju je razveselil še polurni osebni pregled - tako sem lahko še enkrat pogledal, kaj imam s sabo in česa ne. Pravzaprav mene to ni prav posebno zanimalo, ampak mali "carinček" je s svojimi prstki in s takim veseljem pregledoval vsebino, kije bila razstavljena na pultu, da sem moral pomisliti - človek je nadarjen.... In končno, Češkoslovaška naju je čakala - ampak zmotila sva se - v prvi vasici za mejo še enkrat vojaška kontrola, potem pa "svoboda." No, prvo, kar naju je razveselilo, so bile cene in pa kar prijazni ljudje. Razen tega, da sem bil skoraj ob telovadne copate, ki bi jih lahko dobro vnovčil, se mi do Prage ni zgodilo nič kaj posebno zanimivega. In končno Praga - sonce je ravno vzšlo, ko sva prišla. Povsod samo "čakajoč" na turiste, tako kot bi se bali njihovega denarja, razen poulučnih menjalcev, ki te mimogrede ogoljufajo za nekaj slo kron. Človek ima navadno zelo slab občutek, če na njem stalno sloni pogled miličnika. Imela sva namreč srečo in naletela na obletnico revolucije, ko je bilo vse napeto. In ker je postajalo vse bolj vroče, sva pač odšla. Sicer je Praga zanimiva, čeprav so trgovine organizirane po principu - ali vzameš ali greš!! Tudi standard ne leti po ne vem kakšnih višinah. Na parkirišču: stara Skoda, nova Skoda, Skoda Favorit, Trabant in spet stara... in če slučajno ugledaš kje avto znamke Renault ali Peugeot, lahko mirno trdiš, da si pred francosko ambasado. Skok do Brna in Slavkova je bil zares oddih. Spet ena noč v pravi postelji. Če se vozite kdaj po Češki v dolino, morate ugasniti motor -tam tako vsi delajo. Hamilia miru, Napoleonov dvorec in pa Zmrzlina (nekakšen sladoled) ne gredo ravno skupaj, vendar so vsi trije precej enakega okusa, ko se zaveš, kaj naj bi gledal oziroma jedel Kljub navdušenju nad Češkoslovaško, njenimi parki, kjer sva večinoma preživela nočno življenje, in mimoidočimi, ki so nama tu pa tam celo postregli z zajtrkom, sva se morala vrniti domov preko Madžarske. Ko sva se peljala v takrat še svet bodočega kapitalizma, sva si malo oddahnila, vendar prezgodaj. Če namreč na Madžarskem ne znaš madžarščine - si opleL Človek na informacijah na osrednji železniški postaji v Budimpešti je obvladal toliko nemščine kot jaz, oba skupaj pa nič. Kljub temu, da je tip izgubil živce in so ga skoraj odnesli iz pisarne, se mi je posrečilo "skapirati", kako stojijo stvari, čeprav šele po kratkem premisleku. Po napornem dnevu sva smela prespali na podzemni železnici - zjutraj pa nas je (naju in še sto mladih - večinoma Nemcev) zbudila milica in tako smo dobili še brezplačno bujenje. Tudi Madžarska je zanimiva - sploh so vse dežele zanimive, če imaš kaj pod palcem in pa Ulico avanturista. Priložnost za "pobeg" iz te tako prijazne dežele, kjer zna vsak po svoje "spregovorili" s človekom, se nama je ponudila že naslednji večer. Mimo Blatnega jezera - smer domov. Že sva vohala jugoslovanski zrak, ko se je nekje pobral carinik: "Kje sta bila?" seveda v srbohrvaščini. "Na Češkem," sva odgovorila. "Pa sta kaj kupila?" si naju spet radovedno ogleduje. Midva pa: "Ne, nič!" - Izbuljenih oči carinik verjeti ni mogel - počasi se je vendar le odcingljal, misleč: "No, saj sta videti poštena." S prtljažnikov pa sta se smejala dva nova nahrbtnika, pa spalni vreči... In končno sva bila spet doma - skoraj - na Razdrtem nisva uspela dobiti "stopa" do Ajdovščine - verjetno bi morala čez Češkoslovaško.. ?d O ' h __9 Bluzaško naperjena trilogija poezije: EMPTY STAGE & THE CURTAIN HANGED MaTDAJ JO J3 UZIJL Ma SEJ NEJ MSPUjČE Kitara Fender bobenčki šklopotajo pinkl penkl bele domine s črnimi pikami BLUES. MARELICA Marelica, ki ni apricot Marelica, ki ni kot blues Marelica, ki ni marelične barve Marelica, ki se kotali in skače Marelica, ki se jijebe. Majhen dež pada. r i H. ) MOŠKI paštašuta, solata, krompir, pršut MISLI, HRANA prazna množica atomov in molekul bilijoni mrtvih Antiteza sentimentalni blues o tebi velika očala in dolgi lasje večna solza, ti. TJAŠA. O CONTROVERSY 3-3= absolutno nič in pustila bom tistega kretena bela lisa faceless, desireless KOJE CRKNIL... Kdo mi lahko pove... Krvni strdki v kotičkih ust prebita lobanja lepo telo & rdeča vrtnica Bogovi & tabu stare gospe se hihitajo CAN ANYBODY TELL ME Spremenila bom pomen rožice & siničke Razbila ti bom gobec ? KO BOM VELIKA Ko bom velika bom vedela če se ohranijo tiste nežnosti med tabo in mano ki naju vežejo na otroštvo Vedela bom če se znajo ljudje poljubljati kot bi gledal slow-motion in če zardijo ob čisto naravnih stvareh Ko bom velika bom vedela če je ljubezen Večna TJAŠA. SILVA KARIM Nekaj je, kar govori, da sta Silva in Azad umetnika. Niso to le slike, kijih odlikuje izredna izrazna moč Je še nekaj več, morda okusno opremljeno stanovanje, morda barvni odtis Haninih ročic v ateljeju, morda že sam pogled v njunih očeh. S Silvo Karim, slikarko, ilustratorko in učiteljico, smo preživeli ob klepetu prijeten popoldan. -Najprej kratek življenjepis za vse, ki vas ne poznajo. Rojena sem k Beli, osnovno šolo sem obiskovala na Colu, temu je sledila gimnazija v Idriji in nato likovna fakulteta. Kasneje, ko sem bila že poročena, sem hodila še na predavanja arhitekture, vendar je to pomenilo izreden napor zame. Bila paje to dragocena izkušnja, ki mije izredno veliko pomagala pri slikanju. ■Kako ste začeli risati? Vedno sem pri risanju čutila neko ugodje, risanje me je privlačilo in navduševalo že od mladih let. Ko sem našla kje kakšno sliko ali fotografijo, sem vedno vse natančno opazovala. V gimnazijskih letih sem se vključevala v razne slikarske krožke, sooblikovala sem tudi glasilo. Takrat sem imela kot slikarka izredno veliko stvari, ki sem jih morala povedati in izpovedati. Vendar pa me takrat ni obremenjevala nobena likovna ali kompozicijska teorija, zato so tiste slike včasih precej amaterske, danes se jim moram smejati, so pa izrazno izredno močne. •Menite, da je potrebna samo nadarjenost, če hoče mladi amaterski slikar uspeti? Da, nadarjenost je potrebna, a le v neki meri. Če se hočeš pobrati iz amaterizma, je potrebno ogromno dela; in če te neka stvar veseli, te to delo ne utruja, ampak delaš z veseljem. Tako delo je potem uspešno, ker ti prinaša vedno nove izkušnje, ti pa se ob njem razvijaš v profesionalno smer. -Kaj je za vas največja izrazna moč slike: barva, kompozicija ali mogoče vzajemno delovanje obeh? Najbrž mora biti oboje, venar tega se ne da izrazili z besedami. Ti moraš sliko pogledati in najti stik s tistim, kar ti hoče ta slika povedati. Enostavno jo pogledaš in začutiš moč, ki jo ima v sebi. •Vi ste po poklicu slikarka? Po osnovnem poklicu sem likovni pedagog in tudi v službi sem kot likovni pedagog na osnovni šoli na Colu. Imam še otroško likovno delavnico v vrtcu, ki mi zelo veliko pomeni, ker se skozi delo otrok napolnjujem. Dostikrat namreč pride slikar v krizo, ker pač ponavlja razne variacije na isto temo in pogosto se zgodi, da iz tega ne more ven. Meni ta službeni stik z mularijo tako veliko pomeni prav zato, ker se napolnim z novimi idejami. Doživljanje otroškega sveta skozi njihovo delo se pozna tudi pri tem, da se lažje izražam, ko slikam zanje. -Torej je včasih težje dobiti idejo, kot jo izraziti? Jaz mislim, da se idej ne sme iskati. Če začneš umetno iskati idejo, potem to ni več tvoje pristno izražanje. Čutiti moraš izziv, na nekaj moraš reagirati, da lahko ustvariš nekaj dobrega. Tega iskanja je zadnje čase v umetnosti veliko, zato pogosto zapadajo umetniki v že prav banalne stvari. -Med ljudmi ste znani kot Ilustratorka. Ne bi mogla reči, da sem ilustratorka, v ilustratorstvo sem stopila čisto slučajno, je pa res, da me zelo veseli. Prvo knjižico sem ilustrirala prijatelju Primožu Krečiču, ki je napisal zgodovino Vrhpolja pri Vipavi. Nato sem ilustrirala Černigojevega Javorovega hudiča. Te risbe so navdušile Marjana Tomšiča in tako sem ilustrirala še istrske motive za knjigo Noč je moja, dan je tvoj. Ti dve knjigi sem delala z velikim veseljem. V kratkem bodo izšle tudi moje risbe v reviji Fontana, to je primorska kulturniška revija, nekakšna variacija na Sodobnost. Te risbe so moj samostojen prispevek k reviji s čisto svobodnimi motivi. Tudi pri ilustracijah povesti se nisem držala konvencionalnih poti, vedno sem morala dati vanje nekaj svojega. Ilustrirala sem še: Drama o Jobu, to je prevod iz hebrejščine, ki jo je izdalo Ognjišče; pravkar pa še Meditacije tudi pri Ognjišču. -Zdi se, kot da delujejo Ilustracije na trenutke naivno. Mogoče res. Posebno Javorov hudič. Njegova kvaliteta pa je v tem, da sem te pravljice že kot otrok po svoje doživela, zdaj pa sem skoznje še enkrat doživljala svoje otroštvo. Zato sem jih tudi veliko laye ilustrirala in kot sem že rekla: z __ velikim veseljem. Sicer pa veliko črpam iz otroštva. Poznate Freuda? -Ali ie možno, da vaš mož vpliva na vašo ustvarjalnost? Tudi on je slikar, vendar o nekam direktnem vplivu ne bi mogla govoriti. Je pa res, da če je on umetnik, potem bo razumel mene. Biti umetnik pomeni tudi živeti kot umetnik, vendar ne kot nekakšni zunanji ekshibicionizem, temveč je to poseben način življenja. Po načinu izražanja pa sva zelo različna. On uporablja tipične orientalske barve: veliko modre, vijolične, ima močne barve, jaz pa najbolj ljubim zeleno. Mož je preživel otroštvo na Orientu in ga je doživljal v takih barvah, jaz pa sem v Beli doživljala izrazito povezanost z gozdovi, travniki in sploh naravo. Včasih preprosto uživam že, ko samo zlivam barve skupaj in delam varijacije na zeleno, ne da bi jih potem uporabila. Od tehnik pa mi je najbolj pri srcu pero - tehnika. To je način, pri katerem lahko s peresi vlečeš tanke, nežne črtice, strukture postanejo zelo doživete, čeprav mogoče delujejo nekoliko arhaično. ■Kdaj ponavadi rišete? Po mojem bioritmu najlaže rišem zjutraj od 8h - 9h. Ta čas se pokriva z mojo službo, zato smo z otroki dosegli že nekaj vidnih rezultatov. Ponoči rišem le, če me neka stvar tako tišči, da jo moram nujno izpovedati. -Kakšen odnos imate do ostalih umetnosti? Vedno sem rada prebrala kaj dobrega, tudi poezijo. Glede glasbe pa poslušam tako Mozarta kot Pink Floyde, Boba Dylana, Johnnya Mitchella in blues ter elektronsko glasbo. Umetnost ml pomeni veliko. Mogoče pa je današnja vzgoja ljudi, kar se umetnosti tiče, slaba. Ljudje iščejo le konkretne stvari, zatoltežko doživljajo predvsem abstraktno umetnost. Ne znajo se ustaviti in si v umetniškem delu ogledati, kaj hoče umetnik povedati. u W F=3t- /tVtVVVVtf Nobene mase, nič razdalje, brez sile med nama. "duševna higiena tulipana" Usta, leljna poljuba, omamne opojnosti, medu, igrivosti. Beien, hiter dotik s prstom, črta, izris ustnic. Vtakni ta prst vanje. Ga čutiš na jeziku, v žrelu, trebuhu? Bruhaj. Na ukaz, povelje, po želji, estetsko, vulgarno. Bruhaj ves sluz in ogabo, s katero tefiksajo, gnoj, ki ti ga ponujajo na starinskih porcelanastih krožničkih, ki (me) spominjajo na Anglijo (puritansko, ob kateri v nogah začutim led, ki mi bo vklenil še srce). Kar pomnim, sovražim porcelan (zaradi dotika, užitka, ki ga nudi varljivo mehkim ustnicam). TELL ME SWEET LITTLE LIES Želel sije, da bi na njegovem mestu bili ljubi sošolci ali profesorji in celo staršem bi privoščil to zlo. Saj so navsezadnje oni krivi za to, da sedaj leži na onkološkem inštitutu. Mama je kadila že od študentskih let in če bi naraščanje števila čikov v smetnjaku prikazali na grafu, bi to bila parabola kubične funkcije. Oče je kadil cigare. Prva nenavadna stvar se mu je zgodila že kot zarodku. Spočetje je bilo fenomenalno - kljub rednemu jemanju "antibaby" pilul je mama čez tri mesece med predavanji že tekala na sranišče bruhat. Za splav se ni odločila, ker je verjela, da so tudi zarodki živa bitja • ljudje; človekove pravice pa je spoštovala, saj je že v osnovni šoli obiskovala krožek OZN. Vstopila je sestra:"Obisk imaš." Samodejno je stopila k predalu in vzela ven lasuljo, kije bila zelo podobna njegovim bivšim lasem."Tvoji sošolci so." Položila mu je nove lase na plešo. "Zdaj si O.K., jih grem poklical." Malo gaje zapekla vest, ko seje spomnil, kaj je še malo prej privoščil svojim sošolcem. Ličnice je zategnil navzgor, se spomnil na edino res lepo, kar se je zgodilo v njegovem življenju, in sedaj je nasmešek deloval bolj prepričljivo. Posebno s tistim leskom v očeh, ki se ga je naučil pri dramski skupini. Vstopili so. "Živijo, stari. Tako lepo vreme, pa te ne bi obiskali." Postavili so se v gosji red, da mu stisnejo roko, pri čemer so prizadevno gledali v tla in na nočno omarico odlagali sočne, za njega že zda v naj ne ceč prebavljive pomaranče in bonbone. Nasmešek je postal prepričljivejši. V resnici seje smejal njihovi slabi igri. Obiske pri njem so čutili kot dolžnost in pretvarjali so se, daje z njim vse po starem. "Veš, še Sraka te pusti pozdraviti. Je rekla, da bi rada že enkrat zapolnila tisto praznino v redovalnici v drugem polletju. Vsi čakamo, da se vrneš," je rekla Petra in ga "ohrabrujoče" krepko mahnila po rami. Skoraj bi mu spralo nasmešek z obraza. Če sedaj on ne spregovori, bo sledil tisti grozen molk. "No, a naše šole še ni odnesla burja?" Hvaležno so začeli opravljati in obirati profesorje... Dima se v stanovanju nikoli niso mogli rešiti. Kljub temu, da je vedno bolehal, so mu raka na plutih odkrili prepozno. Nobeno sevanje s kobaUovo bombo ni pomagalo. Zato je sedaj napisal to knjigo, ki ima toliko odmeva v javnosti. Vsi jo hvalijo. Opisal je upanje, življenski smisel, srečo stvari, kijih nikoli ni poznal. Hotel je narediti nekaj za ljudi. Vsi so bili veseli lepega upanja na smrt bolnega šestaajstktnika. Lagal je. Ni važno, kuj piše- važno je, kaj misli. Kot poje črnski hausar: the freedom of speech as long as you doni say too much. Za napisano je lahko le nagrajen. Za kar je res mislit, gu ne more nihče kaznovati. Boogie NAŠA MALA ODISEJA Kakor vam je verjetno že naslov dal vedeti, vas vabim na prijetno popotovanje skozi prostor in čas, ki ga označujemo pod registrom "Dom učencev Veno Pilon". Da ne bi dolgovezila, bom začela kar s prihodom iz šole, saj je ta del dneva najmanj obremenjen. Najlepše je počasi stopati po stopnicah proti sobi, nikamor se ti ne mudi in v glavi te leno žgečklja: "Konec muk..." Izjema so dnevi, ko mi je bilo v prejšnjih urah dano kasirati kakšen mičen dodatek v svojo blagajno, zaradi česar bi se bilo vredno več učiti. S tolažbo v mislih, da bo že bolje, se usedem h kosilu, spravim vase, kolikor mi lakota dopušča, potem pa je pred mano urica ali dve prostega časa, ki ga skupaj s prijateljicami preživim v zanimivih razgovorih, sprehodih in mnogih načrtih. Da pa ne bi zgledal ta čas kot zapravljivček, pridejo v poštev tudi domače naloge, učenje, včasih pa nas preseneti glas, ki vabi na prijetno opravilo v jedilnico. Odpravljala sem se ven in postalo mi je žal, da prav jaz nosim ime, ki so ga pravkar povedali po zvočniku. Vendar dolžnost kliče, tako mi ne preostane drugega, kot da se vdam v usodo in vzamem metlo. Seveda ne manjka pripomb in zbadanja s fantovske strani, a to se da požreti (... le čakaj, tudi ti boš prišel na vrsto!..). Končam s pometanjem in pospravljanjem. Ostane mi še nekaj časa do učnih ur - danes je namreč torek, edini dan, ko moram na učne ure. Edini pa zalo, ker sem ena izmed listih srečnežev s popoldansko prakso in poukom. A nikakor ne razumite teh "srečnežev" narobe. Popoldanske šolske obveznosti niso nikakršna zabava, zalo imam skoraj raje učne ure in čeprav nas ima tudi tam pod nadzorstvom vzgojiteljica, se da laže dihati. Res je , da so učne ure namenjene učenju, a to je bolj težko izvedljivo, zato si mučno čemenje za mizo popestrim z branjem Antene, s pisanjem verzov in pisemc, ki potujejo do prijateljic, in sploh s takšnimi stvarmi, ki niso preveč opazne. Da pa ne boste mislili, da sem edini "grešnik" - kje pa! Le najbolj zagrizeni piflarji preživijo ta čas izključno ob zvezkih. Kakorkoli že, umrli od tega ne bomo. Že zato ne, ker nas kmalu potem čaka večerja, ki jo dočakam s precejšnjo lakoto. Zgodi se sicer, da mi ni do jedi, a takrat zna bili le še bolj zanimivo. Vzrokov za pomanjkanje apetila je, kolikor ti srce poželi, a pri meni skoraj obvelja le eden: kos maminega peciva, s katerim se domski pire in golaž ne moreta niti primerjati. Če pa pogledam druge in sem dovolj dlakocepska, lahko zapazim mrežo zračnih poti, ki nastajajo med osebami (največkrat nasprotnih spolov). Če imam srečo, cela začutim rahel piš mimo mojega ušesa, ki ga povzroča zaljubljeno potniško letalo Adria Airways, na zračni liniji? dveh pubertetnikov, katerima je hrana izbrisana iz statistike nujno potrebnih sestavin življenja. Ljubezen, ljubezen in še enkrat ljubezen. Te na našem malem domskem planetu nikoli na manjka in ko dočakamo prosti čas po večerji, se ta dejavnost dobesedno razcveti. Seveda ne manjka tudi prepirčkov, a ti izginejo kot nadležni mozolji. Nasplošno preživim ta čas v družbi prijateljic, na potepanju, če pa gre sila za nohte, tudi ob zvezkih. Absolutno nepogrešljiva pa je glasba. Ker svoje velike škatle ne morem nositi s sabo, sem se raje odločila zxi walkman, so pa nekateri, ki takšnih malenkosti ne marajo in navijajo svoje velike kričače do onemoglosti. Tako tudi pride do spopadov med pripadniki določenih zvrsti glasbe, rezuliat teh bilk so zmazki hausa, starega ročka in narodne glasbe, ki para ušesa in draži nežne poetične duše. Zmešnjava se konča z opozorilom po zvočniku, nuj naravnamo ves "pomp" na sobno jakost. Najbolj zanimive so občasne plohe, na katere naleti katerikoli nevednež, ki se sprehaja pod okni fantovskih sob. Postopek je preprost: Greš mimo, nekdo pa ti enostavno spusti na glavo vrečko mrzle vode. Tudi mene so v času fazanstva prav pošteno pokrstili, a bodimo optimistični - vse tri vrečke sem preživela brez poškodb, pa še voda je bila prijetno topla. Tako mi je po tem ostala le še pot v sobo in umivalnico. Zvečer, nekaj minut pred deveto, je na obhodu še zadnji žandar, ki se (zaman) trudi, da se spravimo spat. Pridno zapremo lučke, le tja pa sem se katera drzne nagajati. Nočna tišina (ne bojte se dolgčasa, to je le prehodni stadij). Odbije deseto. Še zadnjič slišiš opozorilo, ki odmeva po hodniku: "A bo mir!..." In takrat......takrat se začne naše nočno življenje! (nadaljevanje prihcdiyii) POMAGAJ SI SAM IN VEN CEL] TI BO POMAHAL Odkar so revolucionarne (beri lene) sile naše šole ukinile Mladinsko organizacijo kot enega izmed ostanov politike starega režima, je v ajdovski pomarančni lupini (SGNŠ) vladal organizacijski molk. Pred nedavnim je bila v Ljubljani ustanovljena skupščina koordinacije slovenskih gimnazij (v novem zakonu piše, da se morajo šole, ki izvajajo gimnazijski program, povezati v skupnost gimnazij Slovenije). Vse skupaj se je začelo v Kopru, kjer so zaskrbljeni četrti letniki organizirali okroglo mizo Gimnazija danes - jutri. Ugotovljena je bila neustreznost (preobloženost) srednješolskih programov. To so potrdili profesorji (Bad workers always blame their tools?). V Ljubljani je bila sprejeta ustanovna listina, v kateri lepo piše, da se bo organizacija ukvarjala s specifičnimi problemi gimnazijcev. Bo to le še ena stena, v katero se bomo brez upanja na odziv izkričali? Vse gradi na tem, da se dijaki organiziramo tudi po svojih šolah, in se razen o plesih in filmskih predstavah (kar je sicer bolje kot nič) pogovarjamo tudi o resnih problemih osveščenega srednješolca. Na potezi smo. Ali se še naprej pustimo šahirati ali storimo nekaj zase in za svoje gimnazijske zanamce. V slogi JE moč. Ali državi(ci) Sloveniji tako malo pomenijo tri generacije neustrezno izobraženih naravoslovnosplošnih gimnazijcev? Amen. MURPHYEV ZAKON IN MAMA NI IMELA POJMA Hotela sem posploševati. Posploševati stvari, ljudi... Samo zato, ker sem hotela priti do važnih spoznanj. Sinteza mišljenj, dogajanj in obnašanja so me pripel- ' jala do zaključkov o življenju in smrti. Mislila sem,...da sem blazno pametna in ^ da znam živeti prav, ko živim po nekih svojih čudnih pravilih. Mislila sem, da S obvladam umetnost mišljenja in da sem zato umetnica. Pisala sem svoje neumne r misli, bila priznana in odobravana s strani tistih, ki sem jim svoje misli in C zapiske pokazala, hodila sem med stebri ugank in nepojasnjenih skrivnosti. f Potem je nekdo prižgal luč. ( TJ AS A. L Zakaj si danes pozabil sovražiti? Skrivnost je skrita. Nihče je ni iskal. Jaz sem jo našla v stekleni škatlici v tvojem žepu. Skoda, da je bila steklena. Če bi bila pločevinasta, bi mogoče celo napisala pesem zate. Ali pa bi ti dala svojo punčko iz cunj. Tako pa res ne vem, kaj naj počnem s stekleno škatlico. Ostre robove ima, okrušen pokrov in še hladna je. Neudoben kraj za skrivnosti. Se dobro, da rada brskam po tvojih žepih. Zakaj jočeš? Saj sem samo umrla. JOK NI ABSURD, SMEH JE ZA NORCE l Ostani moj ideal. Ker ti lahko le tako dopove m, da tudi pikapolonice brez pik jokajo. Hočem biti sama. Ker je poletje mimo. Tam pa še vedno vrtijo Beatle. IL Tvoje solze bodo kmalu suhe. Svojih ne bom zalepila v spominsko knjigo. Midva sva ustvarjena za blatne luže po sončnem dežju. Poslušaj, so mi rekli, ti ne smeš pisati pesmi. Glejte, sem jim rekla, teh črk ne zjia nihče brati. DISKONT Za en aplavz in vzdih občudovanja slečeš plašč in se pokažeš. Za večno slavo daš ljubezen. Za vrstico v enciklopediji nam pokažeš hrepenenje. Za zavist drugih poetov pa daš še vse kar imaš. Za posladek nam podariš celo razvrat. Svoje pesmi umažeš, da so bolj tvoje. Ko pa imaš lepo misel, ker si tu, in ker nisi nihče drug, :e ari ilpoi. jo lahko tudi komupodariš. WALKMAN Glasba je naša, glasba je od vseh, ti pa poslušaš walkman in nam kradeš glasbo. Saj vsi vemo, da jo skrivaš za slušalke v oklep debilne glave. Walkman je najbolj sebična stvar na svetu. Ti pa se boš zredil od preveč paninov na skrivaj. ZELJA Nežne barve bivajoče narave. Dejstvo: Obstaja nedosegljiva lepota, glas prepojen z idilo. Vonj najdražjega cvetja. Ko bom velika, bom taka kot ti! GRAFFITI BRIDGE - PRINCE (Warner brothers) Najnovejši dvojni ulbum Graffiti Bridge je mešanica obrušenega rap-a, house-a in klasičnega Prinčevega stila. Nekaj komadov je čisto njegovih: sam igra vse instrumente in poje; v glavnem pa so mešani: pojavljajo se neznani talenti, ki pa So tudi Prinčeva značilnost. kvaliteta glasbe se z vsakim njego vim albumom stopnjuje in za GB bi lahko rekli, da se je že zelo približal vrhuncu. Omeniti velja: Release it (sax igra Candy Dujler - poznamo jo iz Lily was here), Round and round z mladim in briljantnim Tevin-om Campbell-om in Shake.', kijo izvaja skupina The Time in spominja na 99 tears od The Stranglers; izmed mirnih pa The Question of U, Joy in repetition in Still would stand all time. Preseneča naslovna pesem, saj je čisto neprinčevska, to je namreč himna v stilu Insieme '92. Nasprotno od prejšnjih s sexom nabitih albumov (Controversy, Lovesexy) GB ni tako očitno senzualen (to opazimo šele pri dobrem poslušanju). Skozi album teče rdeča nit, ki govori o obstoju malega človeka (pardon me for thinking, but there's something under my luiir, pardon me for living, but this is my world, too), o njegovi veri v most grafitov (everybody wants to find graffiti bridge, something to believe in, a reason to believe there's heaven above) GB zahteva dobrega poslušalca in tu bo album tudi kupil (in užival). Če ne v tujini, bo čakal na našo počasno licenčno produkcijo. TJAŠA. Wrestling na Koper otroci v ringu. Kaj sem jaz kaj si ti kdo smo mi. De gazel as v zraku ritem v mojem srcu melodije nikjer. In puška ima samo ritem in veselost je melodična! JAZ IN ONI sex pistols ld-nmd ZI KRIŽANKA f-ru^NO jAMfPIŠM ! DRŽAV/» L^KA POLN l UŠI mm i--+• i NADA Mrka \NwecTM ob SlIHifL f t«A ^NECA | FANfS ŠALOM pRirisF KRAJ TR.OT POD : 12 tCRIMoM ¿f-. D '5* č>v ,, ¡TMUovic NUSUM. ! »¿Ar ¡'»oDBoml PEV^ [ I D(;SV | moŽKO ! NAS 'v WEISS IME REČEM SOLI i NASPBoTMo op (}uHPec bčADATi TR/*roRJsr ; VIKO 1 ^DALJŽE.) 4 — lEisrcier i , S>NIME|KLUU <3? VED BUINTA phc^A, PRiAVA t^TNisr lesk/, .HNII2MA iALoŽBA avstepa" Afemo 0