rj.
7 S O G G
Si-
■w
Año (Leto) XVI (11)
No. (štev.) 1.
“E SLOVENIA LIBRE’’
BUENOS AIRES. 1. januarja (enero) 1959
MISLI OB NOVEM LETU
Vedno, kadar končujemo staro leto, si tako v družini med seboj, kakor tudi prijatelji in znanci voščimo srečo v novem letu. Tistim, katerim ne moremo voščiti osebno, pišemo v izbranih besedah svoje želje in jim tako tudi pokažemo, da mislimo nanje in da nam je pri srcu njih življenska usoda. Vse to dogajanje vpliva na naše razpoloženje, ki postane nekako svečano, mirno, a vendar polno domačnosti.
Ob koncu starega leta in ob začetku novega se nehote zamislimo v tiste dogodke preteklega leta, ki so nas neposredno prizadeli, vprašujemo se pa tudi, kaj nam bo prineslo novo leto. Razmišljamo, kaj smo' v zadnjem letu storili prav, kaj ne in kaj želimo v novem letu. Nekak obračun preteklosti in načrti za bodočnost. Vse to se dogaja sicer brez formalnosti, toda nihče se temu ne more popolnoma izogniti. Kakor se to dogaja pri posameznikih, prav tako je pri raznih skupnostih in tudi državah.
Za slovensko izseljensko skupnost, ki se je naselila v Argentini po drugi svetovni vojni, pa je konec leta 1958 še posebej zanimiv in pomemben. To smo ugotovili, ko smo razmišljali, kakšne besede voščila naj ob tej priložnosti izreče Svobodna Slovenija. Ker je velika večina slovenskih novonaseljencev prišla v Argentino V teku leta 1948, smo koncem leta 1958 zaključili prvo desetletje bivanja v izseljenstvu v Argentini.
Nehote se vprašamo ob tej ugotovitvi, kakšen je obračun za prvo desetletje slovenskih protikomunističnih izseljencev v Argentini in kakšni so načrti za bodočnost.
Na prvo vprašanje bomo dobili odgovor, če si pokličemo v spomin leto 1948 in ga primerjamo s stanjem v letu 1958.
Leta 1948 so prihajali transporti iz Evrope in dovažali slovenske begunce iz taborišč in drugih krajev. Bili so to posamezniki in družine, različni stanovi in poklici, različne starosti, od dojenčkov do starčkov, vsi pa brez sredstev, brez znanja jezika, brez poznancev. Nekateri vse časti vredni staronaseljeni Slovenci so tedaj nudili pomoč ali vsaj dobro besedo. Večina pa je imela le slabe besede za novodošle in obsodbo. Komunizem je prekletstvo sovraštva med brati zanesel daleč preko oceana.
Novodošli so bili postavljeni na razpotje: Ali se spustijo v borbo z življenjem in tujino, ali pa dvignejo roke, klo-nijo pred negotovostjo in se vdajo kot premaganci. Sprejeli so borbo: Prijeli so za vsako delo, najsi je odgovarjalo njihovim sposobnostim ali ne. Tudi težaškega dela so se lotili. Prebivali so v zasilnih stanovanjih, ali pa natrpani po pet, šest, ali več v eni sobi. Starši s številnimi otroci so preživljali bridke ure.
že v začetku leta 1948 je začela izhajati Svobodna Slovenija, kar je bilo za tisto dobo drznost, že v prvem mesecu istega leta je nastalo Društvo Slovencev, katerega prvi sodelavci so prevzeli prostovoljno vso težo tistih časov na svoja ramena. Toda tako list kakor društvo sta pri novonaseljencih naletela na razumevanje, pomoč in sodelovanje.
Volja, da začno novo življenje v svobodi, je bila tolikšna, da novoprihajajo-či niso hoteli videti, ne priznati težav, ki so se jim stavile na pot.
Kakšna pa je slika po desetih letih? Stotine in stotine lepih slovenskih domov so si zgradili s trdim in vztrajnim delom ti Slovenci. Ne le na področja Velikega Buenos Airesa; te domove, ki so tako pomembni za družinsko življenje najdemo tudi v Mendozi, Cordobi, Mi-ramaru, Bariločah in po raznih krajih prostrane Argentine. V marsikakem velikem podjetju najdemo na odgovornem ali vodilnem mestu Slovenca, ki je pred desetimi leti začel kot, težak. Pa tudi razna slovenska podjetja so nastala. Slovenski obrtnik se je lepo uveljavil, slovenski delavec je cenjen in spoštovan. Otroci slovenskih novonaseljencev so v osnovnih in srednjih šolah marsikdaj zgled domačinom .Na univerzah je lepo število slovenskih akademikov. V argentinskih revijah čitamo razprave slovenskih znanstvenikov. Slovenski umetniki so se uveljavili in slovenski športniki uživajo lepo ime. V slovenski skupnosti
Sovjeti grozijo s tretjo svetovno vojno
živčna vojna okoli Berlina se je nadaljevala tudi pretekli teden. Prav na sam božični dan, ki ga v sovjetskem bloku ostentativno zaničujejo, je na zasedanju moskovskega parlamenta govoril sovjetski zunanji minister Gromyko in grozilno napadel zapadne sile zaradi njihovega zadržanja v berlinskem vprašanju. Zagrozil je, da “more berlinski spor zanetiti tretjo svetovno vojno, katere plameni bodo zajeli tudi ameriški kontinent." Sovjetska vojna skladišča imajo na zalogi vsa moderna orožja, ki jih ZSSR potrebuje za obrambo in nova vojna bo povzročila smrt milijonov in milijonov ljudi. Z berlinskim problemom je Gromiko pomešal tudi vprašanje atomskih poskusov iri izjavil, da je “ZSSR jutri pripravljena podpisati tozadevni sporazum z zapadnimi silami, toda ne pod pogojem zapadnih sil o popolni medsebojni kontroli.
Glede problema Berlina je Gromiko zagrozil, da mora biti to vprašanje rešeno v nekaj mesecih letošnjega leta in dodal: “čp se to ne bo zgodilo, more Berlin postati drugi Sarajevo, ki je zanetil plamene prve svetovne vojne. Vsak napad na Vzhodno Nemčijo bo pomenil začetek nove velike vojne z milijonskimi žrtvami. Plameni vojne se bodo razširili neizogibno na ameriško celino, ker je moderna vojaška tehnika odpravila daljave. “ZSSR je postavila svoje predloge in je pripravljena poslušati proti-
predloge zapadnih sil, če jih te imajo in če se skladajo s sovjetskimi nameni za rešitev berlinskega vprašanja, če pa sporazuma ne bo, potem ZSSR ne preostaja drugega, kakor izročiti vso upravo Zahodnega Berlina Vzhodni Nemčiji.” Za Gromikom je govoril v sovjetskem parlamentu vrhovni šef sovjetskih oboroženih sil, maršal Sokolovski, ki je prav tako, kakor prvi govornik, zagrozil zapadnim silam z vojaškim uničenjem, če pride do spopada zaradi Berlina. “Sovjetski načrti glede Berlina se morajo izpeljati in niso proti nikomur naperjeni. Če pa bo imperialistični NATO poskušal začeti vojno, potem ni dvoma, da bo Anglija, ki je članica te organizacije, že v prvih dneh ali celo v prvih urah spopada dobila odločilen udarec. ZSSR je opremljena z medcelinskimi raketami, s katerimi more doseči cilje kjer koli na svetu.”
Na te sovjetske grožnje so na Zapa-du mirno reagirali. Izjavili so, da je bilo takih groženj v zadnjih letih, zlasti pa v zadnjih mesecih, iz Moskve že veliko in da večinoma predstavljajo propagandne manevre, ki pa jih na Zapadu že poznajo. Glede sovjetske raketne oborožitve pa so na Zapadu mnenja, da ZSSR ni edina, ki ima medcelinske rakete. Tudi na ZSSR bo deževalo raketnih izstrelkov z Zapada, z vseh zavezniških oporišč, ki so jih tekom let zgradili okoli sovjetskega imperija.
Zavezniki pripravljaj« odgovor Moskvi
USA, Anglija in Francija pripravljajo svoje note v odgovor Moskvi na njene zahteve pa umiku iz Zahodnega Berlina v šestih mesecih. V notah nameravajo predlagati Moskvi konferenco, na kateri bi razpravl alli o celotnem nemškem problemu, nikakor pa ne bodo pripravljeni omejiti razgovore samo na problem Zahodnega Berlina. Poleg treh velesil bo v Moskvo poslala svojo noto tudi zahodnonemška vlada.
V notah nameravajo tri velesile spomniti Moskvo, da niso pripravljene podleči sovjetskim grožnjam in da so odločene ostati v svojih okupacijskih conah Berlina vse dotlej, dokler se ne reši vprašanje obeh Nemeij. Prav tako bodo tri velesile spomnile Moskvo, da
še niso dobile odgovora iz Kremlja na svoje predloge o konferenci štirih velesil, ki se jih poslale v Moskvo že 30. septembra 1958. Takrat so tri velesile predlagale Moskvi sklicanje konference za rešitev celotnega nemškega problema, niso pa določile, na kakšni višini naj bi taka konferenca potekala. V novih notah nameravajo tri velesile sporočiti Moskvi, da so še vedno pripravljene na tako konferenco. Note bodo tako prirejene, da bo Kremelj imel možnost umakniti svoje zahteve po šestmesečnem roku za izpraznitev Zahodnega Berlina, ne da bi ZSSR izgubila prestiž. Prav tako bodo v notah zavezniki poudarili, da so prepričani, da sovjetska nota o Berlinu z dne 27. novembra 1958 ne predstavlja sovjetskega ultimata.
Oportunist Nasser
Nasser, predsednik Združene Arabije, je za božične praznike napadel komunizem in komuniste, ki rujejo na Srednjem Vzhodu, zlasti v Iraku in Siriji, proti njegovim načrtom o združitvi vsega arabskega življa. Njegov napad je deloma presenetil Zapadne sile, ker je vrgel novo luč na to osebnost arabske-
sami je polno življenja: številne organizacije, kulturno, prosvetno in vzgojno delo. Vsako leto izide več slovenskih knjig, redno izhajajo slovenski listi in revije.
Taka je slika, ko je minilo deset let, odkar se je približno 7000 slovenskih beguncev pripeljalo v Argentino in deset let je minilo, odkar so plašnih in negotovih korakov stopali skozi emigrantski hotel v novo, a neznano življenje v novi zemlji.
Ko smo končali staro leto in prvo desetletje izseljenstva Svobodna Slovenija želi za novo leto vsem svojim naročnikom, bralcem in prijateljem v Argentini in po širnem svetu vso srečo.
Temu voščilu pa dodaja sledeče prošnje in želje:
Kar je bilo storjenega v prvem desetletju v izseljenstvu je sad požrtvovalnosti in idealizma mnogih. Te prosimo, da vztrajajo. Tisti pa, ki so doslej stali ob strani, naj se pridružijo in naj se vključijo na kakršenkoli način v slovensko delavno izseljensko skupnost.
Slovenska izseljenska mladina naj se zaveda, da je bilo prvo desetletje predvsem na ramah starejše generacije. Za drugo desetletje prehaja odgovornost nanjo, pa naj preživi to dobo v izseljenstvu, ali pa nastopi pot domov.
Preizkušnjo prvih desetih let smo častno prestali. Glejmo vsi, da bo ob drugi desetletnici pogled nazaj še lepši!
ga sveta, deloma pa so izjavili, da prav za prav Nasser ni povedal nič novega, pač pa samo potrdil, kar je bilo znano že prej, da namreč Nasser sam ne pripada, oziroma se trudi, da ne bi pripadal nobenemu bloku, ampak igra le na arabske karte in izključno v svojo korist. že večkrat je izjavil, da bo “prijateljski do tistih, ki bodo prijazni z njim in sovražnik tistim, ki ga sovražijo.” Komunisti so tri leta z rokavicami postopali z Nasserjem, v zadnjih tednih pa so se obrnili proti njemu. Po navodilih iz Moskve so komunisti na Srednjem Vzhodu, zlasti v Siriji in Iraku, netili arabski nacionalizem, ki se je prebujal pod spretnim vodstvom Nasser ja, proti zapadnim silam. Nasserju je ta komunistična pomoč prišla kot nalašč v njegovi težki borbi z britanskim kolonializmom in ameriško diplomacijo, ki je mnogokrat na Srednjem vzhodu postopala kot novinec. Toda komunisti so spremenili svojo taktiko, ko so ugotovili, da je zaradi težkih porazov okoli Sueza, v Siriji in v Iraku zahodni vpliv skoro prenehal na tem področju. Komunisti so prelomili zanje več nepotrebno sodelovanje z nacionalističnimi silami na tem področju in pokazali svoje prave karte. Komunisti nasprotujejo arabski združitvi pod Nasserjem, ker to pomeni razkroj komunistične stranke in politično kontrolo Kaira namesto Moskve. Ta spopad med komunisti in nacionalisti je izbruhnil najbolj vidno na dan v Iraku, kjer je komunistični vodja Bekdas pozval na zrušitev Združene Arabije. Nasser se sedaj pripravlja na odločilni spopad s komunisti, najprej v Siriji, v upanju ,da bo s porazom sirijskih komunistov zadal odločilne udarce tudi komunistom v Iraku in v drugih arabskih deželah. Koliko se mu bo to posrečilo, je drugo vprašanje, toda on je prepričan, da v tej borbi ne bo ostal brez podpora z Zapada.
Janez XXIII. na obisku pri bolnikih in jetnikih
Papež Janez XXIII. je opravil polnočnico za diplomatski zbor v Vatikanu in je tako znova začel s tradicijo, ki jo je prejšnji papež Pij XII. opustil pred 15 leti. Na božični dan je-nato imel opoldne še eno mašo v baziliki sv. Petra, ki je bila nabito polna vernikov.
Isti dan popoldne je napravil korak, ki ga zgodovina zadnjih papežev ne pomni. Odpeljal se je iz Vatikana in o-biskal bolnike v dveh rimskih bolnišnicah, nakar je po vrnitvi sprejel v avdi-jenci 60 otrok sirot in 20 pohabljenih otrok, ki so jih pripeljali iz zavetišč. Na tej avdijenci je Janez XXIII- jokal Skozi solze se jim je nasmihal in dejal: “Veste, človek v tem življenju joka samo dvakrat. Samo mladi in samo stari znajo jokati.” Nato je otrokom podelil blagoslov in jim voščil božične praz-
nike. Sirote so nato po vrsti dobile od papeža svetinjice za spomin, k pohabljenim otrokom pa je stopil s prestola in vsakemu posebej osebno izročil svetinjico.
Na Štefanovo pa je papež znova presenetil svet, ko se je iz Vatikana odpeljal na obisk k jetnikom v znanih zaporih “Regina coeli” in med njimi prebil eno uro. Z njimi se je razgovarjal, jih bodril in jim dajal nauke za življenje. Spominjal se je, kakšen vtis je napravil na vso njegovo domačo družino zapor njegovega bratranca, ki so ga zasačili na prepovedanem lovu. Mnogi jetniki so jokali. Janez XXIII. se je ob koncu obiska s svojim glasom pridružil jetniške-mu pevskemu zboru, ki je zapel nekaj božičnih pesmi.
IZ TEDNA V TEDEN
Ameriška revija “Vision” navaja, da Sovjetska zveza letno pcrabi 111 milijonov dolarjev za komunistično propagando v Južni Ameriki. Glavna središča, iz katerih se širi ta propaganda, so še vedno sovjetska veleposlaništva in to zlasti v Montevideu in v Meksiki. Komunisti imajo* v Južni Ameriki 125 revij in listov, med temi je tudi dnevnik “La Hora” v Argentini z naklado
100.000	izvodov. Za kritje velikih stroškov komunisti v posameznih državah prirejajo razne nabirke. Revija omenja tako nabirko v Argentini, po kateri so komunisti objavili, da so zbrali
300.000	dolarjev, kar je vsekakor prehrano. To pa komunisti delajo namenoma, da prikrijejo prave vire svojih dohodkov, ki prihajajo od zunaj. Tako* Vision končno navaja, da je argentinski komunizem dobil iz Sovjetske zveze in drugih satelitskih držav znesek 30 milijonov dolarjev.
Stranka nacionalne akcije v Meksiku je priredila zborovanje proti vladi. Zaradi ostrih napadov na vlado je policija shod razpustila. Pri tem je prišlo do nemirov, v katerih je bilo več Zborovalcev in policijskih stražnikov ranjenih.
V	mestu Charagua v Boliviji je deževalo neprestano 15 ur. Nastale so velike poplave, ki so zahtevale več človeških žrtev in povzročile ogromno materialno škodo. V Boliviji so zaradi te nesreče proglasili narodno žalovanje.
V	Severni Ameriki napoveduje, da bodo za Sv. Tri Kralje poslali v vsemirje nov satelit, ki bo težak okrog 500 kg.
“Mali svet”, t. j. gondola, v kateri je potovala z balonom čez Atlantski ocean skupina Angležev, je najbrže padel v morje. O njem namreč ni nobenega glasu več ter so tudi vsa iskanja ostala brez uspeha.
Charles De Gaulle, novi predsednik francoske republike, ki bo prevzel predsedniško oblast 8. januarja, bo spomladi obiskal Severno Ameriko. Po vojni bo drugi predsednik, ki bo napravil tak obisk USA. Prvi je bil Vincent Auriol, sedanji predsednik Coty na obisk ni mo-
PODRŽAVLJENJE STANOVANJSKIH POSLOPIJ V JUGOSLAVIJI
Titov parlament v Beogradu je na Štefanovo enoglasno odobril zakon o podržavljenju stanovanjskih hiš in nezazidanih parcel. Proslula Lidija Šentjurc, članica tega parlamenta, je po izglasovanju izjavila, da je bil zakon izdan za “likvidacijo kapitalističnih družabnih odnosov.” Z zakonom se je Titova država polastila vseh stanovanjskih in trgovskih hiš in vseh še nezazidanih parcel po vsej državi. Samo lastniki eno ali dvostanovanjskih hiš bodo še naprej ostali dejanski lastniki. V vseh večjih poslopjih pa bo lastnik ostal lastnik samo svojega stanovanja. Država bo “plačala” lastnikom podržavljenih hiš 10 odstotkov sedanje stanarine za 50 let.
Novi zakon ni podržavil verskih u-stanov, cerkva, župnišč, samostanov, cerkvenih in podobnih ustanov, prav tako ne posestev tujih državljanov.
Titova Jugoslavi a je podržavila vso zemljo, ki ni bila last kmetov, že takoj po drugi svetovni vojni. Istočasno je podržavila vso industrijo in vsa trgovska podjetja.
gel oditi, ker je prav tedaj, ko se je že odpravljal na pot, izbruhnila ena tedaj številnih vladnih kriz in je moral ostati doma.
Sedanji francoski predsedn’k Coty je
v zadnjih tednih prejel več stotisoč zahvalnih pisem in brzojavk iz vseh delov Francije. V njih se mu rodoljubni Francozi zahvaljuje za njegovo modro vodstvo državnih poslov, zlasti ob lanski krizi, ko je grozila Franciji državljanska vojna, pa jo je Coty znal lepo preprečiti.
Strahovit poraz, ki so ga francoski komunisti doživeli pri zadnjih dveh volitvah, iz katerih so izšli zdesetkami, ima za posledico postopno ukinjanje raznih komunističnih listov. Tako je založba, ki v Parizu izdaja glavno komunistično glasilo “L’Humanité” objavila da s prvim januarjem preneha izhajati komunistični list “L’Humanité de L Alsace et de Lorraine”. Pred tem sta pa prenehala izhajati “La Republique de Patriot de Saint Etienne”.
Sovjetska vojska je v zadnjem času postavila nove vojaške baze v Bolgariji. Zlasti so močne v Rodopskem gorovju.
Na otoku Malta se znova zavzemajo, da bi si pridobili popolno samostojnost. Pogajanja z britanskim kolonialnim ministrom še niso privedla do zadovoljivih rezultatov.
Komunisti v Vzhodni Nemčiji so vprizorili štiridnevni proces proti skupini vseučiliških profesorjev in dijakov, češ, da so pripravljali upor proti sedanjim komunističnim oblastem.
Aleksander Mihailovič šelepin je naslednik Ivana Serova v vodstvu zloglasne sovjetske komunistične tajne policije. Dosedaj je bil tajnik komunistične mladinske organizacije Komsomol. Njegovo imenovanje pomeni jačenja vpliva Hruščeva na vodstvo vseh poslov v Sov-jetiji.
V Južni Koreji se je vladna večina znebila opozicionalnih demokratskih poslancev na ta način, da jih je zaradi obstrukcije v parlamentu dala s policijo odstraniti z zborovalne dvorane, nakar so vladni liberalni poslanci sprejeli soglasno nov zakon o narodni varnosti.
Komuniziranje Kitajske je v polnem razmahu. Za vodstvo nedavno ustanovljenih “ljudskih komun” so poslali v notranjost prostrane dežele na deset in deset tisoče častnikov in podčastnikov komunističnih oboroženih oddelkov. Istočasno so objavili, da je prebilo minulo zimo in pomlad 1.300.000 družinskih članov vodilnih komunistov na težaških delih po tovarnah in na deželi.
I Našim bralcem sporočamo, da bo- j mo v naslednji številki začeli z no- ] vo rubriko pod stalnim naslovom: ‘ KAKO SE REČE... Vsem, zlasti j pa staršem in vzgojiteljem bo naš i jezikovni referent ob strani, kadar za i predmet, ki ga znajo imenovati v ! španščini ali angleščini, ne bodo poznali slovenskega izraza. Kako se re- f če slovensko “heladera” (icebox), | enserradora, etc., etc ? — Kadar ne 4 poznate slovenskega izraza, pišite — • bomo odgovorili!	l
f
RAZSTAVA KIPARJA AHČINA
MNENJI O ZBORNIKU-KOLEDARJU SVOBODNE SLOVENIJE ZA LETO 1959
G. Janez Zupan, ki kot salezijanec že več let deluje v Boliviji ter od tam redno spremlja kulturno življenje Slovencev v Argentini, nam je po prejemu Zbornika-Koledarja Svobodne Slovenije za leto 1959 poslal pismo z naslednjo vsebino:
V teh dneh imam spet praznik slovenske besede, ko ves vesel prebiram letošnji Zbornik. Na splošno se mi zdi veliko boljši od lanskega, čeprav pogrešam obširnejšega letopisa, zlasti o naših bratih z Goriške in Trsta.
Literarni del ima nekatere prave drobne bisere. “Očetov greh”, na pr. je zame pretresljiva zgodba ljubezni ih krivde, ki človeka globoko gane in obenem moralno strezni.
Ivan Korošec nas vedno visoko pie-tetno dvigne — tudi letos — ko piše o svojih pobitih prijateljih, naših narodnih junakih, domobrancih.
“Idila o krvavem srcu” človeka prisili, da se res prav od srca nasmeji.
“Paket kave” in “Pampa” se zelo prijetno bereta. “Poroka” nam nazorno posveti v tisto nadvse žalostno poglavje jugoslovanske zgodovine, ki se imenuje ustaštvo.
Anton Rant je zelo zanimiv pripovedovalec; naj bi se le še vadil in še kaj napisal o svoji Ognjeni zemlji.
Vsi neliterami članki so dobri; posebno pa mi ugaja “Krek in Šušteršič” kjer se jasno dokaže, da je treba študirati našo zgodovino mirno in stvarno, ne pa s predsodki, ostrimi obsodbami in polemiziranjem.
Toda od vseh se mi zdijo najvažnejši za našo narodno vzgoji tisti prispevki, ki govorijo o naši Koroški: Naj bi še študirala in iskala avtorja Košiček in Jurčec ter nam ustvarila pravo monografijo o “naši rani”, da bi se iz nje naučili odločnosti in požrtvovalnosti ter spet požrtvovalnosti in odločnosti v borbi za naše narodne pravice. Globoko se zamislim včasih o naših narodnih tragedijah in vedno bolj prihajam do zaključka, da za male narode ni pravice na zemlji, zato bi jo morali iskati pri Bogu v nekakšni stalni, dobro organizirani “križarski vojski molitve in žrtve” za rešitev Slovenije, za njen moralni in materialni prospeh in njeno lepšo bodočnost.
Zaključim s toplim priporočilom —• če je sploh potreben — vsem bratom po svetu, naj si čimprej kupijo letošnji Zbornik.
Z.J.B.
Drugo pismo je pa predstavniku založbe Svobodna Slovenija g. Milošu Staretu poslal pisec članka o Ognjeni zemlji v Zbomiku-Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1958, ki deluje na salezijanski kmetijski šoli v mestu Rio Grande na Ognjeni zemlji, g. Anton Rant. Pismo je pisal dne 10. decembra
Kipar France Ahčin je razstavil za letošnji Božič kolekcijo 26 kipov v galeriji Van Riel na Floridi štev. 659 in in so razstavo, ki zavzema prvo dvorano imenovane galerije, še podaljšali do Novega leta. Ahčin razstavlja v zadnjem času v rednih letnih presledkih, kar daje stalen vpogled v njegovo umetniško snovanje, a bi bilo napačno misliti, da bi vsaka razstava morala nuditi stolno novega Ahčina. Taki pogosti stilni skoki bi ne bili v skladu z razvojem zrelega umetnika, ki je po začetnih buenosaireških težavah v raznih delavnicah prišel do nekega solidnega mojstrstva, za katero mu ne manjka veo časa in zdravja in kar je drugih predpogojev za redno umetniško delo. Snovanje daje mojstru priložnost stalnega napredovanja, najsi to snovanje morda ne producira vse leto novih zrelih dognanih (dokončnih) umetnin, ampak je vrsta osnutkov, ki jih kipar ob času morda pred razstavo-oblikuje v monu-mentalnejše like, kolikor tega ne zahtevajo morebitna naročila »proti.
Izidor Cankar je v SBL razdelil zrelega, že starčevskega Jakopiča v tri stilne dobe. Podobno bi bilo mogoče na tri stilne epohe fiksirati Plečnika. Za Picassa govorijo o sedmih in več stilnih razdobjih, ki jih bo njegov zgodovinar z lahkoto reduciral. Ahčin je začel res samostojno ustvarjati šele tu v Buenos Airesu in bi njegovo dosedanje osebno delo še vedno lahko zajeli v eno stilno fazo. Gotovo so tu stalne spremembe, ne pa novi stili. Predvsem je zreli Ahčin kipar ene figure, človeka. Ne druži te ene figure niti z živaljo niti v kom-
1958 ter je prišlo v Buenos Aires te dni. Glasi se pa takole:
Spoštovani gospod Miloš Stare!
Z velikim zadovoljstvom sem prejel prejšnji teden Zbornik-Koledar za leto 1959, v katerem mi je bilo dano priobčiti kratek članek ó Ognjeni zemlji.
Ko sem pred meseci prosil g. direktorja za predpisano dovoljenje, mi ga je takoj dal: vendar si ni mogel predstavljati,. da je naša skupnost zmožna obširne ših publikacij. Zato je Zbornik-Koledar, ko sem mu ga ponudil na ogled, prelistal od začetka do konca z vedno večjim zanimanjem, dasi ne zna slovenščine. Končno je izjavil: “Que gran publicación! Que, cultura! (Kako velika publikacija! Kako visoka kultura!). Mislim, da je odveč katerikoli komentar, Novi rod, ki dorašča v izseljenstvu, je ponosen na svoj narod in njegovo zgodovino; ponosen pa predvsem zaradi sličnih dokazov naše kulture in požrtvovalnosti poedincev za skupni zaklad, ki je naš materni jezik.
V vasi osebi čestitam vsem ostalim gg. sodelavcem z željo, da bi Vas Bog ohranil še mnogo let.
A. Rant, S.D.B.
poziciji s sočlovekom, dasi je v začetku tudi to delal. V oblikovanju ene človeške figure smo razlikovali razna razdobja, najprej rieko njeno vklenitev v blok kompozicionalno zaključenost, kasneje rast 'in sproščenost študij posebnih drž, lani, postavim, kosca. Drugi so tem kompozicionalnim oblikam predpostavljali druge, kot n. pr. lirična občutja.
Vsem tem časovnim hastrojenjem je ostal Ahčin zvest tudi na letošnji razstavi, le da si je posamezna kompozicijska dognanja osvojil, razpolaga z njimi svobodno, so mu že nekako domača. Poleg teh kompozicijskih študij je Ahčin z istim deskriptivnim naturalizmom obhkoval človeške glave, portrete, ki so bili vedno natančno študirani. Med figurami in portreti ni bilo posebne zveze, razen da je kipar enim kot drugim hotel vdihniti življenje, gibanje. Po tej strani je letošn'a razstava zelo značilna. Na njej je vsaj pet portretov, (št. 3, 11, 15, 23, 25). če se spominjam malo nazaj, bi omenil da je Ahčin kot profesor risanja na slovenski umetniški šoli in tudi na svojih starejših portretih posvečal veliko pozornost prav izdelavi oči, ne toliko njihovemu blesku, izrazu, kot, postavim, v bizantinizmu ali ekspresionizmu, ampak prav njihovi točni deskripciji. Spomniti se je vredno druge njegove iz'ave, dane ob razgovoru pri obisku za članek v 1. letniku Vrednot kjer je povedal, da opazuje portretiranca rad pri jedi (da mu postanejo tako jasne funkcije ustnih in požiralnih organov). Na letošnji razstavi so pri vseh portretirancih oči nekam zabrisane, zamegljene, pač pa so izdelane nosne in ustne partije, seveda, ker so bolj plastične.
Čeprav je pri ostalih kipih še vedno poglavitno zanimanje na držah telesa je pa tudi pri njih zaznaten na glavah isti postopek. Oči so zabrisane. Pač pa je glava vedno “pravilno” oblikovana v
GORIŠKA IN
II. Slovenski tabor v Dolini. Pred časom smo poročali prav kratko o Taboru v Dolini, a je prav, da ga nekoligo podrobnejše opišemo čeprav je že dva meseca preteklo. Nad 1500 Slovencev se je zbralo 26. oktobra kjer so pregledali položaj slovenstva na Tržaškem. Prišli so tudi zastopniki goriških Slovencev, pripeljal jih je dr. A. Sfiligoj,, iz Trsta pa so prišli dr. J. Angneletto, dr. T. Simčič, zastopniki Slovenske prosvetne matice, Slovenske Prosvete, Slovenskega dobrodelnega društva, Slovenskega karitativnega društva, Vincencijeve konference in drugih organizacij. Organizacija Tabora je bila na ramah Slovenske prosvete in Slovenske prosvetne matice.
V prvih popoldanskih urah so pričeli prihajati gosti z vseh krajev, Proseška godba je zaigrala koračnico, nato je v
PLEZALNA TURA NA ANTARKTIKI
Club Andino Bariloče je prejel z argentinskega oporišča Belgrano na Antarktiki brzojavno sporočilo da so dne 28. novembra 1958 trije člani tamkajšnje znanstvene skupine pre.plezali 400 m visoko steno Nunataka Moltke. Navezo so sestavljali: D nko Bertoncelj (vodnik), dr. Lisignoli in Omar Mejias. Plezalna tura je bila srednje težka z enim jako težavnim mestom, kjer je bilo treba uporabljati tehnične pripomočke.
Nunatak Moltke se dviga v Filchner-jevi ledeni pregraji v jugovzhodnem kotu "VVeddellovega morja, kakih 70 kilometrov od oporišča General Belgrano. Vzpon argentinskih plezalcev je prvi takšen podvig na tem področju Antarktike in ver etno tudi eden redkih plezalnih podjetij, ki so se na belem kontinentu dozdaj podvzela.
V zvezi s tem novim uspehom rojaka Dinka Bertonclja na Antarktiki znova opozarjamo na njegov nad vse zanimivi dnevnik o življenju in delu znanstvene odprave na Antarktiki, ki je objavljen v Zbomiku-Koledarju Svobodne Slovenije za leto 1959.
polnost, kar smo zapazili tudi pri portretih.
Obenem bi bilo opozoriti še na eno ali drugo malenkost. Tako bi ne smeli prezreti kompozicijskih funkcij obleke, zlasti pri kipih materinstva (št. 26), služi morda prav poudarku motiva materinstva (večje ploskve v oblečenih partijah, kot neke vrste monumentalni okvir). To so bežna opazovanja, ki pa bodo morda pokazala nekoč lepe in važne rezultate.
Tako čutimo pri našem kiparju vedno močno utripanje, ki je znak pristnega umetniškega življenja, katero premišljeno in iskreno ustvarja. K temu smotrnemu oblikovanju in k okusni prireditvi v reprezentativnem razstavnem lokalu kiparju prav iskreno čestitamo.
MM,
imenu Dolinčanov pozdravil udeležence Fulvij Simič. Po recitaciji Župančičeve Naša beseda, ki jo recitiral Gregor Per-tot je govoril v počastitev 80 letnice I. slovenskega tabora v Dolini Drago Stoka. V svojem govoru je obdelal zgodovino taborov tako slovenskega tabora 1. 1869 v Ljutomeru, potem tabora v Žalcu, veličastnega v Vižmarjih, kjer se je zbralo že nad 25.000 Slovencev. Tabori pa so se kasneje razširili po vsej slovenski zemlji. Tako so komaj 10 let po taboru v Ljutomeru tudi tržaški Slovenci pripravili tabor v Dolini. V glavni misli svojega govora je govornik poudaril, da so ravno tabori mnogo pripomogli k prebuditvi narodne zavesti in prekrižali načrte vsem, ki so hoteli pokopati slovenski narod. Zato naj tudi ta (Nadaljevanje na 4. strani)
ARGENTINA
Predsednik republike dr. Arturo Fron-dizi je za božične praznike govoril narodu. Božično poslanico je prebral po radiu na sveti večer. V njej je naglašil, da v božični noči velika argentinska družina še bolj želi, da bi živela v miru, medsebojnem razumevanju in bratstvu. Za dosego tega cilja imajo dolžnost vsi: posamezniki in tisti, ki so na vladi. Odgovornost zadnjih je v tem pogledu mnogo večja. Priznal je, da je vlada v dosedanjem času, kar je na oblasti, napravila razne napake, dosegla pa tudi u-spehe. Vse njeno delo je pa vodila želja, da bi prišlo do pomirjenja in složnega sožitja med brati. Za prihodnje leto je napovedal, da bo treba povečati delo in storilnost ter doprinesti žrtve, da bo dežela mogla iziti iz sedanjih gospodarskih težav.
V ponedeljek zvečer je pa predsednik v veliki poslanici narodu napovedal ukrepe, ki jih bo treba podvzeti, za ureditev sedanjih gospodarskih razmer v Argentini ter za dosego denarne , stabilnosti V njej. Njegovo poslanico so prenašale vse radijske postaje. O njej bomo poročali v prihodnji številki.
Predsednik dr. Frondizi je priredil na Štefanovo v prostorih letne rezidence v Olivosu velik sprejem za člane diplomatskega zhora in njihove družine.
Na božični večer se je vrnil s tritedenskega obiska v Uruguayu bivši predsednik revolucionarne vlade gen. Aram-buru. Pred svojim odhodom iz Montevidea je na tiskovni konferenci poudarjal prijatel stvo, ki druži obe di*žavi, ter potrebo, da medsebojno sodelovanje pride še do večjega izraza zlasti pri i graditve velike električne hidrocentrale.
V buenosaireško pristanišče je priplu--la nova moderna severnoameriška potniška ladja “Argentina”, last ladijske družbe Moore Mc Cormak. Z njo je prispel tudi lastnik te ladijske družbe William T. Moore. Po pristanku v pristanišču jo je obiskal predsednik republike dr. Frondizi ter je na njej odkril spominsko ploščo.
Neoperonistična stranka Partido Ju-sticialista je za sedaj dobila dovoljenje za delovanje v provincah San Luis in Rio Negro. Vodstvo stranke, ki mu predseduje dr. Oskar Albrieu, je napovedalo, da bo stranka začela prirejati politične shode dne 5. januarja.
Po objavi državnega tajnika v ministrstvu za narodno obrambo, so vojaške oblasti po objavi mobilizacije železničarskega osebja aretirale v vsej republiki 820 železničarskih uslužbencev, ki se niso odzvali vojaškim oblastem, da bi prišli na delo. Od 820 zaprtih železničarjev jih je bilo na sodišču 22 oproščenih, 394 jih je pa do Božiča že odsedelo odmerjene kazni. Do konca junija bo večina obsojenih železničarjev že na svobodi, po tem času jih bo ostalo y zaporu samo še 57.
PRIMORSKA
SLOVENSKI NOVOLETNI OBIČAJI
Večer pred novim letom
Večer pred novim letom je zopet “sveti večer”. Tako ga marsikje tudi imenujejo. Po starem izročilu o mraku spet pogrnejo mizo s prtom ter nanjo postavijo praznični kruh, ki je ostal od božiča ali pa so ga znova spekli. Na Notranjskem tudi otroci razpostavijo svoje “golobice” okrog “župnjaka”. Tudi ta večer pokadijo in pokropijo hišo, hlev in vsa gospodarska poslopja. Ponekod, n. pr. v Loki pri Zidanem mostu, gredo kropit tudi njive, vinograd, travnik in gozd, skratka vse, kar je okoli hiše. Enako store v celjski okolici, n. pr. v Vi-nju pri Novi Cerkvi, pa naj je še tako velik sneg. Po nekaterih krajih, n. pr. v Poljanah nad Škofjo Loko, tudi ta večer otresajo sadno drevje, zlasti slive. Tudi na Zgornji Zilji na Koroškem kmet “naklesti” sadno drevje s šibo, da bi drugo leto dobro obrodilo. V Radišah na Koroškem med kajenjem in kropljenjem nekdo izmed domačih šestkrat z blagoslovljenim smodnikom ustreli, da prežene od hiše sovražne moči. Nad hišnimi vrati že ta večer napišejo letnico novega leta.
Tudi večerja je marsikje n. pr. v šen-kovem turnu pri Vodicah, kot na božič preprostejša in “mrzla”, samo kuhano suho sadje. V Kostelu v Beli krajini tudi na ta dan uživajo “sočivo”.
V Halozah napolni gospodinja na staro leto zvečer žrelo v žrmljah z zrnjem, da bi jih novo leto ne našlo praznih. Hišo ta večer trikrat pometejo, da bi bila v novem letu vedno čista. Odpro tudi kašče, da bi novo leto prineslo vanje bo-
žjega blagoslova. Ta običaj sega nedvomno še v davne dni.
V Ločah ob Baškem jezeru in na Brdih pri Šmchorju imajo večer pred novim letom svojevrstno staro narodno navado: Na mizo postavijo deset predmetov: 1. brinovo ali smrekovo vejico v znamenje sreče; 2. culo iz povezanega robca v znamenje selitve; 3. prstan v znamenje poroke; 4. ključe v znamenje gospodarstva ali gospodinjstva; 5. punčko v znamenje rojstva v družini; 6. oglje v znamenje smrti; 7. glavnik v znamenje ušivosti tudi vdovstva; 8. denarnico v znamenje bogastva; 9. kredo v znamenje bolezni ali dolgov; 10. rožni venec v znamenje pobožnosti ali tudi duhovniškega ali redovniškega poklica. Vse to skrijejo pod klobuke ali kučme. Vsakdo sme trikrat dvigati. Ko predmete mešajo, mora stati pred vrati. Če kdo trikrat odkrije isto, je znamenje, da se bo prerokovanje izpolnilo, t. j. da bo srečen, da se bo moral seliti, da se bo poročil, da bo postal gospodar, da bo umrl itd. Vendar nihče ne vzame zares. Nekdanje prerokovanje je samo še zabaven običaj, mična družinska igra, čeprav v Ločah ob Baškem jezeru vzdigujejo tudi v imenu oddaljenih sorodnikov, da bi zvedeli za njihovo “usodo”.
• Nekaj' podobnega imajo tudi drugod. Tako n. pr. vlivajo v Kostelu v Beli Krajini, v Dobrni pri Celju in ponekod na Gorenjskem na svete večere, zlasti pred božičem in novim letom, v mrzlo vodo raztopljeni svinec ter iz nastalih podob prerokujejo, kaj se bo v novem letu zgodilo. Namesto svinca vlivajo ponekod jajce v vodo. Oblika venca, prstana ali harmonike pomeni poroko, sve-
ča krst, križec smrt itd. Iz nekdanjih vraž ja nastala svojevrstna zabava.
Tudi na Dol. n. pr. v Št. Jerneju, postavijo na svete večere na mizo klobuk, denarnico, krtačo itd., vendar nič ne prerokujejo. Po Koroškem, na Kozjaku in v Beli Krajini je znana tudi navada, da mladina na starega leta zvečer meče čevlje, po čemer naj bi se spoznalo, kdo pojde od hiše, kdo se bo poročil, umrl ali karkoli že. Sedejo na tla s hrbtom proti vratom. Na desno nogo si napol nataknejo čevelj in ga vržejo čez glavo. Ako čevelj kaže s prednjim koncem proti vratom, boš moral od doma ,če proti tebi, ostaneš doma itd. Tudi to staro narodno prerokovanje je danes samo šala in zabava.
Tudi pred novim letom gori vso noč luč marsikje ,n. pr. v Črnomlju in v Brez-nici pri Škofji Loki.
Novoletni koledniki
Večer pred novim letom je zlati čas kolednikov. Ta večer se jim v vsaki hiši oglašajo in gospodarji tudi globlje segajo v žepe. Koledniki zapojo lepo versko pesem, zlasti tako, ki se nanaša na novoletno ali sploh božično skrivnost. Včasi nosijo s seboj zvezdo, v kateri gori luč. Zvezdo dvignejo do okna, da lepo sveti v izbo. .
Razen odraslih kolednikov hodijo novo leto voščit tudi otroci “polažarji” ali “polažiči”:
Novoletno jutro
Novoletno jutro je po slovenskih vaseh ih družinah zelo razgibano. Ljudje zelo zgodaj vstanejo, da bi bili vse leto čim bolj čili. Kdor hoče v novem letu najbolj zgodaj vsthjati, steče v indrij-skih hribih navsezgodaj k studencu po
vodo. S seboj vzame debelo repo, v kateri je jamica. V repo vtakne tri trešči-ce, da se ne more na vodi prevrniti. V jamico postavi svečko, jo prižge in dene repo v korito, da plava. Potem šale zajame vode in jo odnese v hišo. Z njo se domači umijejo. Pri tem pa ne mislijo na nobeno vražo.
Tudi v Breznici pri Škofji Loki neso k studencu dar za vodo: gorečo svečo, nekaj denarja in jabolko. Prav tako tudi na Malenškem vrhu v istem okraju prižgo lučce pri potoku, kjer perejo, ali pri studencu ali vodnjaku ali pri vodovodni pipi. Zraven položijo potico, v katero je vtaknjen novec. Ta dar dobi dekla, ki pride prva po vodo. V Trebiji dobi vodi darovano svečko, jabolko in potico z novcem prvi berač. Namignejo mu, naj gre gledat, če mu je voda kaj prinesla.
Vse kaže, da gre za prastar običaj in obred. V poganskih časih so hoteli na novo leto zjutraj vodo očistititi zlih moči, jo posvetiti ali si vsaj pridobiti vodnega duha. Menda se je imenoval “natek”. Očiščevanje in posvečevanje vode z ognjem je star splošno človeški običaj. Tudi Cerkev ga je prevzela v svoje bogoslužje.
Tudi po drugih krajih, n. pr. pri Sv. Miklavžu pri Ormožu, pohiti kdo izmed domačih k studencu po vodo, da se v novi novoletni vodi vsi umijejo. S seboj vzame vejico z “Betlehema” in z njo o-krasi vodnjak. Ta običaj je bil do nedavnega znan tudi pri Sv. Marjeti niže Ptuja. Po nekaterih krajih, n. pr. v Pavlovcih pri Središču, pohitijo dekleta še pred sončnim vzhodom po vodo. Prva, ki pride k studencu ali potoku, vrže v vodo jabolko, v katerega je zataknjen rožmarinov šopek. Okrog Lendave vrže de-
kle v vodo rdeče jabolko z božičnega drevesa. Pri Veliki Nedelji vržejo z jabolkom vred tudi soli. Drugod, n. pr. v Radomercih darujejo vodi denar. V Kostelu na Belokranjskem, kjer na novo leto načnejo “župnik”, odnesejo kos prazničnega kruha tudi na jarek, kamor še v mraku gredo po vodo. Kruh zmočijo in ga polovico pustijo na studencu, polovico pa ga prinesejo domov. Tega zmočenega kruha mora vsakdo malo dati v usta, da ga ne bo “bodač”, t: j. zbadalo v križu. Nato se vsi umijejo v pri-nešeni mrzli vodi. Vanjo tu pa tam vržejo nekaj kovanega denarja, če le mogoče zlat ali srebrn denar, da bi ga vse leto imeli pri rokah, kadar ga bo treba. Tudi na Kozjaku vržejo ria novo leto zjutraj denar v vodo, ki se z njo umijejo, da jbo vse leto dosti denarja pri hiši.
Da so to ostanki prastarega narodnega, še poganskega novoletnega običaja, priča tudi tole: Ko pridejo dekleta k studencu po vodo in vržejo vanj kak dar •— v Vinici pri Črnomlju celo kos božičnega kruha — pri tem izgovorijo besedilo darovanja. V Vinici pravico: “Voda, to darujem jaz tebi, tudi ti daruj meni!” V Rodomercih: ‘“Ljuba voda, jaz ti darujem od dna do dna, sem za moža že dosti godna!” V Središču pristavijo: “Daj mi za moža I. (Štefana ali Vrbana)!” Ta običaj je seveda vraža in ga omenjam le zaradi razumevanja. Priča, kako živa je bila svoje dni vera v vodne sile, bogove ali vile ali nateke in kako so jih skušali na novo leto zjutraj pridobiti z raznimi darovi.
(Dr. P. Metod Turnšek, S. O. Cist,: Pod vernim krovom: Ob ljudskih običajih skoz cerkveno leto).
SVOBODNA SLOVENIJA
______J--------------
Ilovice i/z SCovenije~
Posavski muzej v Brežicah je priredil razstavo pod naslovom “Posavje v letu 1941”. Prikazano je bilo vse, kar se je nanašalo na tiste tragične dogodke ob nacističnem napadu na Jugoslavijo, zasedbo teh krajev po nacistih ter izseljevanje prebivalstva v območju 20 kilometrskem obmejnem pasu v Šlezijo Kot edini zaščitniki naroda so bili prikazani seveda samo komunisti.
Upravni odbor Jugoslovanske investicijske banke je za razna investicijska dela v slovenskih turističnih: mestih in krajih kot n. pr. Ljubljana, Bled, Rogaška Slatina, Maribor, Postojna, Piran Koper Anakaran odobril posojila v višini 624 milijonov dinarjev, za obnovo hotelov v slovenskih turističnih krajih pa 448 milijonov dinarjev.
V Sloveniji je bila Lubniška jama ali Kevdarca nad Škofjo Loko do nedavnega malo znana. Sedaj ima vedno več obiskovalcev, ki zlasti občudujejo oka-meneli slap.
Ljubljanska narodna knjižnica ima med raritetami tudi knjižico z naslovom “Nitam mekate-okwnaieg”, ki je bila natisnjena v Ljubljani leta 1843. Od tedaj pa do danes je verjetno ni nihče prebral. Pisana je namreč v narečju indijanskega plemena čipava, ki je živelo sredi minulega stoletja ob Gornjen jezeru V Severni Ameriki. Kot znano je med tem indijanskim plemenom živel in deloval slovenski svetniški škof dr. Irenej. Friderik Baraga.
Mestno gledališče v Ljubljani je začelo letošnjo sezono z uprizoritvijo dramatiziranega dela “Balada o ulici” od Jusa Kozaka. Delo pa na odru ni uspelo.
Instit za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani bo kmalu v posesti dragocenega gradiva o štajerskih Slovencih v prvi polovici 19. stoletja, štajerski deželni arhiv v Gradcu namreč med ostalimi dragocenimi publikacijami in zbirkami hrani tudi knjigo “Das Her-zogtum Steiermark”, ki je izšla na Dunaju leta 1840, v kateri je z vso natančnostjo podan statistično-topografsko-narodopisni oris Štajerske. Torej tudi slovenskega področja te dežele. Sedanji ravnatelj štajerskega narodopisnega muzeja univ. prof. dr. Leopold Kretzen-bacher je- širokogrudno omogočil Institutu za slovensko narodopisje pri Slov. akad. znanosti in umetnosti v ¡Ljubljani, da si lahko vse gradivo, ki se »nanaša na slovensko štajersko področje prepiše za svoj arhiv ter ga ob priložnosti tudi izda. To gradivo v Gradcu sedaj prepisuje, zbira in ureja predstavnik slovenskega narodopisnega zavoda prof. dr. Niko Kuret. Z njegovo objavo se bo slovenska narodopisna zgodovina obogatila z zanimivo podobo slovenske Štajerske iz prve polovice 19. stoletja v taki popolnosti, kot doslej še ni bila podana za nobeno slovensko pokrajino.
i V Ljubljani je umrla upokojena gledališka igralka Nana !WintrovanŠesto-va. Po rodu je bila Čehinja, je pa tako vzljubila Slovence, da je živela stalno med njimi. Igralka na osrednjem slov. gledališču je postala že pred 50 leti. V letih pred prvo svet. vojno je nastopala kot mladostna ljubimka v raznih klasičnih in modernih dramah. Od vlog iz slovenskih dramskih del je vzbujala pozornost kot Lepa Vida v istoimenskem Cankarjevem delu. Znana je pa bila po oblikovanju vodilnih vlog v še drugih domačih, jugoslovanskih in klasičnih delih, tako v glavni vlogi Vojnovičeve drame Psyche, Sonja v Čehovem Stričku Vanji, Calpurnia v Shakesparejevem Juliju Cezarju in Ofelija v Hamletu Pok. Cankar jo je zelo čislal. Slovensko gledališko življenje in delo pred 50 leti je opisala v svojih spominih.
Finančno vzdrževanje Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je prešlo z republiškega proračuna na proračun Okrajnega odbora Ljubljana. Kmalu se je zgodilo to, kar so pametni ljudje že vnaprej predvidevali: Sam okraj osrednjega reprezentativnega gledališča ne more vzdržati. Zato se je pri gledališču kmalu pojavila finančna kriza.
SLOVENCI
Gallusov slavnostni občni zbor
Slov. pevski zbor Gallus je v letu 1958 slavil desetletnico svojega obstoja in delovanja. Proslavil jo je s tremi koncertnimi prireditvami: s, koncertom slovenskih nabožnih pesmi, slovenskih narodnih pesmi in s komornim večerom. Proslavo svojega desetletnega jubileja je pa zaključil še z interno prireditvijo, ki je bila v nedeljo 28. decembra na slovenski pristavi v Moronu, Nanjo je povabil svoje podporne člane, prijatelje zbora in predstavnike raznih organizacij.
Ob 10. uri je imel mašo g. direktor Anton Orehar s priložnini cerkvenim nagovorom. Med mašo so peli Gallusovci. Takoj po maši je pa bil slavnostni občni zbor. Vodil ga je sedanji predsednik g. Vinko Urbančič, ki je zlasti pohvalno omenjal tiste člane, ki že deset let sodelujejo pri zboru. Ti so:
Bedenčič Vida, Bras Rudi, Fajdiga Alice, Golob Roza, Jan Lovre, Kovač Katica, Lipušček Silvo, Markež Jože, Markež-žitnik Majda, Prijatelj - Breznikar Kristina, Rode Anica, Rode Ivan, dr. Savelli Julij in Vombergar Jože.-
Večina teh je bila navzočih ter so vsi prejeli tudi spominske diplome.
V imenu odlikovancev se je zahvalil odboru za pozornost g. Rudi Bras. Za njim so pa povzeli besedo gg. Lojze Horvat v imenu DS, Ivan Prijatelj za SKAS, Slov. kult. akcijo in Društvo Slo-
Akad. slikar Tine Kos je v prometni nesreči zadobil hude poškodbe.
Cene jug. cigaretam so naslednje: Drina 85 din. Vardar 70 din, Morava 65 din.
V Velenju, kjer je največji slovenski rudnik lignita, so odprli rudarsko industrijsko šolo. Obiskuje jo 100 fantov, ki imajo polovico tedna praktični pouk v delavnicah, polovico tedna pa teoretični pouk.
Umrli so. V Ljubljani: Ludvik Klemenc, Anton Kralj, Stane Fatur, tiskar, Lojzka Pavlovič, Frančiška Zadnikar, roj. Vidmar, Katarina Stetič, roj. Pipan, Marija Orehove, upokojenka, Rado Fe-laher ,komercialist, Avrelija Makarovič France Kompara, Nežka Dostal, roj, Gorenc in Marija Turnšek, roj. Veršec v Cel‘u, Maks Žvikart v Kamniku, Jože Kuzma v Vižmarjih, Danilo Žgavec brivski mojster v Kopru, Jožefa Lenar, čič v Litiji, Elza Krašovic, roj. Turnšek v Mariboru, Jože šolar, učitelj vajenske šole v Kranju, Alojzij Matelič, upokojenec v Novem mestu, Jožefa Merjasec, roj. Jankovič v Kamni gorici, Janez ¡Švigelj na Verdu, Jožefa Simonitti, roj. Mavrič v Fojani, Ferdo Leskovar, prokurist v p. v Mariboru, Ignac Mlačnik, predmetni učitelj v p. v Mariboru, Ana Suhač, učiteljica v p. v Celju, Marija Novak v Kamni gorici, Anton Židan v Brežicah, Alojzij Dolenc na Dobrovi in Franc Kredar v Trbovljah.
venska vas v Lanusu. Jenko v imenu Društva slov. protikom. borcev in Slavko Skoberne za Slovensko pot.
Med slavnostnim kosilom je zboru čestital tudi g. Rudolf žitnik ter poudarjal delo in zasluge slovenskih pevskih zborov ža seznajanje tujine z lepoto slovenske pesmi in njene domovine.
Šolski izlet
Mladinski odsek Društva Slovencev je priredil 21. decembra izlet slovenskih tečajev v Gonzalez Catan na pristavo šolskih bratov. Udeležence skoro vseh tačajev so pripeljali s posebnimi vozili, Tako so se tudi vračali. Lepa in vesela slovenska pesem je spremljala izletnike vso vožnjo tja in nazaj. Izleta se je u-deležilo 355 otrok. Ob pol enajsti uri je bila v prostrani zavodski kapeli sv. maša, ki jo je imel hišni duhovnik č. g. Martin Radeš. Med mašo je pristopilo mnogo otrok k sv. obhajilu. Po sv. maši pa so otroci pod vodstvom učiteljstva prepevali, tekmovali v nogometu, se zabavali in igrali v krasni senci obširnega parka. Ves čas so imeli na razpolago brezalkoholno pijačo. Zanjo in bonhone je Društvo Slovencev prispevalo 325 pe-, sov. Izletnike je obiskal bližnji župnik č. g. Janez Markič. Ob 17. uri je bila večerna sv. maša s kratkim nagovorom č. g. Stanka škrbeta, nato pa blagoslov -z Najsvetejšim, nakar je bil odhod. Zadnji se je poslovil ob 19. uri slovenski tečaj A. Martina Slomška iz Ramos Me-jia, ki je imel na izletu 82 otrok.
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
Slovenskega pevskega zbora Gallus v Buenos Airesu je postala že vsakoletna tradicionalna božična koncertna prireditev. V zadnjih letih je bila v baziliki Marije Pomočnice Kristjanov v Don Boscovem zavodu v Ramos Mejia, letos pa v župni cerkveni v Ciudadeli na sam božični dan dne 25. decembra 1958 ob 20.30 uri zvečer.
Vremenske napovedi za ta dan sq napovedovale nestalno vreme z neurji. Res je bilo vedno oblačno, tako, da so temni oblaki marsikoga, zlasti iz oddaljenejših slovenskih naselij, odvrnili, da bi prišel poslušat lepe slovenske božične pesmi, ki so jih izvajali Gallusovci.
Spored je bil zelo obširen. Obsegal je kar 21 božičnih pesmi. Mešani zbor Gallusa je odpel naslednje: Schnabe! Pohitimo v Betlehem, Rihar Na polnoči grede, Cvek-Sicherl Angelsko petje, Vavken-Kimovec Pastirci, kam hitite, Vavken-Sicherl Zveličar preljubi rodi s’e nocoj, Levičnik-Sicherl Zveličar nam se je rodil, Rihar Zveličar nam je rojen zdaj, Rihar-Premrl Poglejte, čudo se godi, Cvek, Radu j, človek moj, Premrl Božična, Gržinčič Marija, daj mi Jezuš-j čka, Cerar Božična, Sattner, Noč božična, V zvezdicah žari nebo ter Lepa in svetla, Arnič Angelski klic o polnoči in Gruberjeva Sveta noč. Otroški zbor je pa zapel Belarjevo Glej, zvezdice, Tom-čevo Pri jaslicah in Ačkovo Hej, pastir-ci.
Kot solisti so nastopili: Sopranistki gdč. Nuša Kristanova in gdč. Anica Rode, altistka gdč. Roza Golob, tenoristi gg. Silvo Lipušček, Lado Lenarčič in Ivan Rode in baritonista gg. Rudi Bras ter Janez Mežnar. Dirigent je bil g. dr. Julij Savelli, na orglah pa je zbor spremljal g. prof. Jože Osana.
Vsi, oba zbora, solisti, kakor tudi dirigent in spremljevalec na orglah, so storili vse, da je koncert lepo uspel ter ustvaril v vseh pravo božično razpoloženje z vso milino in nežnostjo slovenskih pesmi, zapetih v slavo novorojenemu božjemu Detetu.
Za tako prijeten izlet smo dolžni zahvalo predvsem č. g. župniku Martinu Radošu in šolskim bratom, ki so nam šli v vsakem pogledu na roke.	M.
SAN MARTIN
Občni zbor Slovenskega pevskega društva v San Martinu je bil v soboto dne 20.1 dec. 1958. Po poročilu, ki ga je podal dosel. predsednik g. Andrej Make,k, so bile volitve Izvoljeni so bili :Za predsednika g. Janez Gričar ,tajnika g. Primož Marolt. Pevovodja je g. Vinko Klemenčič, mesto organista pa zavzema gdč. Matilda Kogovšek.
Novi šolski prostori v San Martinu
Slovenskemu šolskemu tečaju, ki je imel doslej prostore Z majhni cerkveni dvorani, je ponudil g. Oskar Pavlovčič prostore v svoji hiši, ki jo je pravkar kupil v ulici Tucuman 171. V nedeljo
V ARGENTINI
Vsak teden ena
NOVOLETNA KOLEDA
Sma prišli pred 'ne vrate,
Bug otu, da b' b'le zlate!
Oh Marija, oh Marija!
Sma z j enega ljeta v druga šli, bod' Bug per nas noj Marija!
Dajte nam 'no pleče, saj oča nič ne poreče.
Oh Marija, oh Marija! itd.
Dajte nam 'na klobasica,
Bug obvari vašega prašiča!
Oh Marija, oh Marija! itd.
Dajte nam malo bobu,
Bug obvari vašega volu!
Oh Marija, oh Marija! itd.
Dajte nam en' malo leče,
Bug daj vam vliko srenče!
Oh Marija, oh Marija! itd.
Dajte nam en'malo moče,
Bug požegnaj vaše roče!
Oh Marija ,oh Marija! itd.
Dajte nam en malo kaše,
Bug obvari dečle vaše!
Oh Marija, oh Marija! itd.
■Še ta gore na polica, dajte dol 'na patica!
Oh Marija, oh Marija! itd.
Gaspadinja v ključah rapoče, nam nekej dobro hoče!
Oh Marija, oh Marija! itd.
Al masta kej misel dati, mur' te nam le sitro dati!
Oh Marija, oh Marija! itd.
Da nam ne bo trjeba dolgo stati, poplati nam hoč' jo permezvati. Oh Marija, oh Marija! itd.
(Novoletna koledaiz žabnic na Koroškem).
27. decembra po maši so se sestali starši, da si te prostore ogledajo in sklepajo o morebitni njihovi preureditvi. Sestanek je vodil g. dr. Starc. Ob tej priložnosti je tajnik, Društva Slovencev g. R. Smer-zu izjavil, da bo Društvo Slovencev po svoji moči pomagalo pri opremi novih prostorov za slovenski tečaj v San Martinu.
Družabna prireditev Slovenske besede
V soboto 28. decembra je imela Slovenska beseda svojo družabno prireditev v običajnih prostorih v Santos Lu-gares. Udeležba je bila zelo dobra, kar je dokaz, da so družabne prireditve za rojake potrebne, ker se od časa do časa na njih snidejo in pogovorijo o vseh stvareh. Obenem je pa bi! ta obisk (nad 320 ljudi) dokaz, kako domače in prijetne so družabne priteditve Slovenske besede. Zopet se je odlično izkazal znani oi-kester Moulin Rouge in znova je bil prvi dobitek bogatega srečolova velika oljnata slika g. Jošta Dejaka. Slovenska beseda pripravlja družabno prireditev tudi za predpust. Verjetno bo 31. januarja, Po možnosti na prostem.
STANKO MAJCEN
POSLEDNJE PISMO
To je najbrže moje poslednje pismo. Zdravnik pravi, da je bolje in da se bom spomladi mogla že preseliti na verando. Objublja mi veliko noč in binkošti in še snidenje z otroki... Razumem ga tako, da je to zboljšanje pred koncem. Tisto živahnejše vzplapolanje sveče, preden ugasne. ..
Dobro mi,je in prav čudim se, kako lahko mi bo "umreti.
Lahko?
Kakor vsak dan, je vstopil Gospod nekako ob pol petih, ozrl se na polico, kjer spravljam pošto od otrok, in ko se je preveril, da je še vse, kakor je bilo, in da ne leži nič novega na tem kupu zaprašenih papirjev, je sedel na zofo, prekrižal koleni in iztegnil levo roko po slonilu. Ravno sem ga hotela vprašati, kaj je novega v soseski, ko mi je presekal željo in besedo na jeziku:
“Pripravi se... ”
“Moj Gospod in moj Bog, pripravljena sem že vso zimo. Potrkalo je — saj veš, kako potrka pri ženah, ki sc stare nad sedemdeset let in bolne za neozdrav-no boleznijo — saj veš, kako potrka na duri, na čelo, na spomin... In pri meni je potrkalo že okrog Martinovega.”
“Pripravi se...”
“Gospod moj, prijatelj moj, ali se Ti zdi, da še nisem pripravljena dovolj ? Prebrala sem svoje življenje, listje svojega življenja, to nično perjičje, kakor natrebimo solato v skledo na zanikrni njivi. Kedaj že sem bila to storila! Prazna je ta žete, omleden okus jedi, do-
kler je ne začiniš z vsem, s čimer je treba, življenje mi je bilo neusmiljeno vsakdanje, izmed tisoč življenj eno, kakor ga je živela in ga še živi ta in o-na... Računi so tu, dobri Gospod, tam v zvezkih jih imaš, samo- ‘odpri: ‘Majnik. Prejela 996 kr.; plačala obresti od dolga, stanarino, hranarino za dva dijaka v mestu, strežnici... ostane...’ In če. se hočeš potruditi, Gospod, ih pregledati, koliko smo od prvega do zadnjega v mesecu zajedli, zapili, pokurili, zaživeli,. . . samo preglej tisto pusto vrsto številk in njih vsoto, kar verjel boš, da je račun točen, še preden si računal za menoj. Taki gospodinjski zvezki so točni do najmanjših malenkosti Nihče jih ne pregleduje; mož ne utegne, pa tudi noče, ne ljubi se mu in zaupa mi. Otrcci bi debelo pogledali, če bi jih povabila, nai mi pregledajo račune. Smejali bi se in po pravici bi se smejali. Kaj ima mladost opraviti z računi! In vidiš, brez ‘revizije knjig in skon-tracije blagajne’ -so ti naši gospodinjski zvezki — ne le moj, vsi, prav vsi, — vzor točnega seštevanja in odštevanja, predvsem odštevanja. Ne boš našel v njih pcmote niti za vinar. In zdaj Te vprašam: Komu me gospodinje prav za prav polagamo račune, če se ne zanimajo zanje niti očetje, niti otroci? Ali sebi? Same bi znale gospodinjiti tudi brez teh zvezkov. Tudi ti ne boš pogledal vanje, vem, in če bi jih odprla pred teboj, zaprl bi jih in me pomiril. Ste pač moški vsi enaki. .
“Pripravi se...”
Zares tako je rekel Gospod že v tretje, in kar verjeti nisem mogla, da čaka na odgovor.
“Mar sem ti še kaj dolžna, preprosta slovenska mati, Gospod vseh gospodov?”
Ponavljam, da ne bo nepotrebnega ugibanja ali krčnega umišljanja: Moj gost sedi na otomani, kakor sem že rekla, prekrižanih kolen, z levo roko iztegnjeno po slonilu ih me gleda. Ni mi lahko opisati ta pogled. Znana sva si že dolgo vrsto let. in odkar sem mati, oropana otrok, obsojeha, da sama preživim poslednje dni svojega življenja na krpi zemlje ki sem na! nji spoznala moža in rodila otroke, mi je on edini stalni znanec, do konca zvesti prijatelj in drug v urah, ki so pač tem daljše, čim višja je starost. Ni se zgodilo, da se ne bi bila umela niti ne, da bi bila govorila drug mimo drugega. Če si kedaj naletel na spovednika, ki ti s prvo besedo odpre srce — niti ne potrka nanj, kar odpre ga — tak mož je moj prijatelj na otomani. Vendar mu je roka mila, kretnja blaga, in če bi vprašanje bolelo, raje reče: ‘Pa jutri, če te danes boli. . . Jutri ne bo bolelo.’
In tako sedi, nikomur v napoto, sam sebi ravno še toliko potreben, da se odnese drugam, sebe in svoja vprašanja, kadar mu je dovolj, meni pa v neizmerno uteho.... Zdravnik ga gleda nekoliko po strani, ker se mu zdi, da mu je tekmec. Potolažila sem ga in zdaj se več ne vznemirja. Ne moreta biti tekmeca Zdravnik in zdravnik; zdravnik otiplje žile-, obtrka rebra ip pogleda v razne posode, potem pa se mu namrši
obraz, in kakor se je naučil od svojih učiteljev, pove nekaj ugodnega, nekaj tolažilnega, najde v skupku znakov u-panje za zboljšanje kakršno že bodi!.. Bog z njim in z vsemi priprošnjiki njegovega stanu! Ko bom mrtva, me ne bo treba več tešiti, tako si misli in potrpi, verni sin Eskulapov...
Gost na otomani pa je drugačen človek. Bolezen ga ne zanima, steklenke in praški na nočni omari so mu v dolgčas, in če bi mu jela citati recepte, bi nemara še zadremal. Če se pohvalim, da sem dobra, skomizgne z rameni, če potožim, da mi je hudo, se nasmehne vedro, kot češ, kaj veš, čemu ti bolezen, morda se ti kuha v njej druga mladost. ..
Ostro se pošali, kadar obupujem. Nad čim? vpraša in vprašanju sledi dolg pogled.
O teh pogledih sem hotela govoriti... Glavo nagne po strani, vejice se mu dvignejo, in kakor da bi zaklical na dno šume, v davno preteklost, globino let... tako postavi predte spomin življenja, pogled na življensko pot od prve zavesti pa vse do tega žalostnega stanja, ko si na posteljo priklenjen, in se še zdi, da te sprašuje: Mar ti je bila pot prekratka, ko je niti pregledati ne moreš sama, brez moje pomoči?
Tihi prijatelj po pol ure, po uro molčeči, kaj prav za prav hočeš od mene? Zaukazal si, naj se pripravim; pomagaj torej, da bom res pripravljena za tvojo skrivnostno bodočnost, za skrivnost bodočnosti in tebi...
Prijatelj se nasmehne, in kot bi hotel otresti pepel s cigarete v pepelnik — še nikoli ga nisem videla kaditi —
se sproži z otomane proti robu mize, skrije pogled in si da opraviti z resami namiznega prta:
“Žena, niso še popravnani vsi tvoji računi; hočem ti dobro in ra.d bi, da jih poravnaš tu, kjer se računi poravnavajo; tam jih ne boš več mogla.”
Pa začnimo, dem, in se še sama vzpnem na postelji, kolikor morem, da bi ga bolje videla in da bi nama tekel razgovor brez sence nesporazuma ali nejasnosti.
“Otroke si ljubila bolj, kakor je po božjem načrtu dovoljeno.”
“Lastne?”
“Da, lastne, saj tujih nisi ljubila bolj, kakor jih ljubi vsak tujec.”
“Vmaterinje telo je poleg rodilnih delov vsajena tolika ljubezen do potomcev, da je podobna že ljubosumju; in taka tudi biti mora. Življenje otrok in matere z otroki je borba... ki si jo sam hotel, Gospod, ko si družino ustvaril.”
“Ne zamenjuj zaverovanih in zabubljenih mater s pametnimi ženami. O o-nih ne govorim, o tebi govorim, ki se nikoli nisi prerekala s pametjo. In vendar si preveč ljubila otroke, oni te niso tako ljubili. .. Prav zato te niso, ker si jih ti preveč.”
“In to mi šteješ v zlo, Gospod? Kaj pa tvoja Mati, kaj pa misliš ti, si li jo ti ljubil bolj, ali je ona tebe bolj ljubila? — Ne pokašljuj, Gospod, odgovori po pravici!”
“Ljubila me je, in tudi jaz sem jo ljubil. Teda pred menoj je bila naloga, strahotno težka in odgovorna stvar, in nisem se mogel po nepotrebnem izgubljati v mislih na mater. A kaj je ona imela pred seboj razen mene, razen mo-
SLOVENCI
BELGIJA
V	zadevah, ki se tičejo dušnega pastirstva slovenskih izseljencev v zahodno evropskih državah se je ustanovil Slovenski dušnopastirski odbor za področje Zapadne Evrope. Sedež ima na Avenue de la couronne 206. Bruxelles, kjer je tudi tajništvo Slovenske izseljenske zveze. Predsednik Dušno pastirskega odbora je g. Vinko Žakelj, člana pa gg. Zdravko Reven in dr. Janez Zdešar.
AVSTRALIJA
Avstralski slovenski list Misli so v osmem letu izhajanja kot mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Auvstraliji začele izhajati kot revija s platnicami. List urejuje in upravlja p. Bernard Ambrožič.
V	Melbourneu je umrla za leukemijo Zofija Furlani, roj. Milič, doma iz Re-pentabra. V Aldgate je 5. novembra prenehalo biti srce Aleksandru Žaklju. Bil je 53 let star. Pokopali so ga 7. novembra. Za njim žaluje žena in 9 otrok. V Taren Pointu je 30. novembra zadela kap Jožefa Šlibarja, trgovca. V Avstraliji je živel kakih 8 let, star je pa bil 74 let.
. .Policija iz Pertha je nedavno v močvirju blizu Gosnellsa našla, truplo mladega vtopljenca. Po bančni knjižici so ugotovili, da je bil to Andrej Kavčič, doma iz Slov .Primorja. Navadno se je družil z Italijani, pozneje, ko se je malo bolj priučil nagleščine, pa tudi z domačini .Pred nesrečo je dvignil iz banke 160 funtov, pri njem pa niso našli nobenega denarja.
V	Sydneyu so se poročili Jože Pohlen iz Dekanov in Ivanka Požar od Sv. Petra na Krasu, Milena Medvedec iz Prestranka pri Idriji in Frank Lochner iz Salzburga, Joško Kenko iz Trnovega in Antonija Princ iz Ilirske Bistrice ter Emil Pantner in Marica Pirnat iz Prim-skovega pri Kranju.
KANADA
Ob vrnitvi iz Lurda v Franciji se je ustavil v slovenski župniji v Torontu g. Jože Snoj. Po krajšem obisku je nadaljeval potovanje na svoje službeno mesto v Kalifornijo. Iz Clevelanda sta pa bila na obisku župnik v slovenski fari Sv. Vida Rev. Louis Baznik in njegov kaplan Rev. Jošt Martelanc.
V	slovensko župnijo Marije Pomagaj v Torontu so se priglasili: Družine: g. Ivan Murn in ga Antonija roj. Brino-
KEGLJAŠKI KLUB vabi na SILVESTROVANJE
ob zvokih glasbe — v kladno naravo na
SLOVENSKO PRISTAVO
Na razpolago bodo domače krvavice in hladne pijače.
Začetek ob 21. — Konec T'
jega poslanstva, ki ga je družno z menoj nosila noč in dan, tovorila, vlačila po neznanih potih —■ in komu v prid? Nasmejanemu človeštvu, ki brez bremena lahkotnega koraka hiti mimo mene, težko obloženega mezga?”
"Pa saj je isto tudi z nami, zemški-mi materami. Ali je kaj drugače? Naj tl razložim na manjše in najmanjše dele primer prvega, drugega, tretjega sina .. .tebi, ki ti je vse to znano in si to in tako usodo hotel, da bi je nikoli ne bil?”
Gospod je odmahnil z roko, kot češ, res je, kar praviš, nepotrebno	je...
"Vendar bi ti vest morala očitati, da sta s sinom, prvim, drugim ali tretjim, vseeno, premalo iskala večne sreče, prej sta jo iskala v donosnem poklicu, v ‘dobri partiji’, v mnogo obetajočih zvezah. .. Vidiš, in to mi ni po volji.”
"Ustvaril si mater, kakor si jo pač u-stvaril. Mene niši vprašal, kakšna naj bo. Imamo jo, tu smo in tvoje smo. Če ti niso pogodu, sodi nas, obsodi, gospodar si življenja in smrti onstran groba.”
"Prehitro se vznemirjaš, saj še nisem rekel zadnje besede. Ali hočeš pred
menoj, brez mene stopiti na oni breg?”
“Nikar Gospod, za teboj, s teboj... In če bi mi bilo čakati še pol veka, roditi še sedem sinov in še sedmim sinovom oskrbeti življenje in obstanek in pogoje za borbo, Zakaj, kaj delamo me matere drugega, kakor da pripravljamo borcem areno, v kateri ta pade, drugi zmaga, ta se valja v krvi, oni žanje plosk in slavo... ?”
“Samo to sem hotel pripomniti tako. na splošno, brez kakih posebnih očitkov
PO SVETU
vec, g. Anton Slak in ga Marjeta; g. Franc Flegar iz Murske Sobote in ga Ida roj. Ščuka iz Brezovice pri Ljubljani; g. Stanko Romih iz Poljčan in ga Ana roj. Mesarič iz Ptuja s hčerko Sonjo, g. Slavko Radek in ga Pavla roj. Strupi iz Novega mesta; g. Alfonz Novak iz Maribora in ga Marija roj. Horvat iz Juršincev pri Ptuju s sinčkom Alfonzom; g. Janez Premrl iz Starešin-cev in ga Barbara roj. Pušnik; g. Franc Gačnik iz Marije Snežne in ga Marija roj. Herzog iz Gradca s hčerkama Edito in Renato; g. Jožef Kolenc iz Trebnjega in ga Justina roj. Čujec iz Tolmina z otrokoma Jožefom in Justino; g. Anton Bucik in ga Marija roj. Valentinčič, oba s Kanalskega vrha pri Ka-
GORIŠKA IN
(Nadaljevanje z 2. strani) drugi tabor v Dolini pomaga ohranjati slovenstvo na tem delu.
Nato je zaigrala godba, sledil je govor dr. Branka Agneletta. V svojem govoru je opozarjal, da ne smejo tržaški in goriški Slovenci postajati malodušni, kar je mogoče opažati po 1. 1945. Kajti za ohranitev naroda ni važna številčnost in fizična moč, pač pa zavest in samozavest. Slovenci na Tržaškem in Goriškem morajo zreti brez strahu naprej, se boriti za svoj obstoj in vztrajati na težki poti, ki jo pač morajo hoditi.
Sledil je še nastop pevskega zbora SPKD pod vodstvom prof. Fileja, po odmoru pa so zapeli združeni pevski zbori s Tržaškega 'pod taktirko Dolinčana Petarosa.
Udeležence so nato pozdravili zastopniki Katoliških prosvetnih društev z Goriške, akademiki iz Gorice in Trsta, dr. Sfiligoj pa v imenu goriške SDZ. Koroški Slovenci so poslali pozdravno pismo vsem udeležencem. Za konec je Mladinska folklorna skupina izvedla nekaj narodnih plesov.
Po zaključenem prosvetnem delu so
IVSEM ROJAKOM	2
se iskreno zahvaljujem za zaupa- S nje, ko so mi ga izkazovali v letu A 1958.	A
Prosim jih, naj mi ga ohranijo 2 še za bodoče.	2
Vsem želim v novem letu 1959 S mnogo sreče in uspehov.	A
Lojze Novah
izključno zastopstvo	S
II IT M A It I
Av. de Mayo 302 - T. E. 658-7083 2
REZERVIRANO ZA DRUŠTVO SLOVENCEV
8. febr. pustna nedelja — veselica
5. maja bela nedelja — Slovenski dan
tebi osebno. Ne želel bi, da me imaš za godrnjača. Jaz — in godrnjač?”
“Ne, ne, Gospod, godrnjač nisi bil nikoli. Kar sem jih okusila in užila, širin srca in svobod vesti — vse je bilo od tebe. Možje, naši možje, niso taki. Zase so širokogrudni, nam merijo platno na centimetre...”
“In vendar sem moral to pripomniti, ker bi sicer slepa odšla na oni svet. Matere po navadi slepe hodijo skozi življenje. In treba jim je — čeprav oprezno — odpreti oči vsaj v zadnjem trenutku. Moraš namreč vedeti, da samo z odprtimi očmi moreš na oni breg. Slepe, ti ne bi svetoval, da prebredeš tok...”
“Pa ali sem že tako blizu, Gospod?” “Čisto blizu. Lesketa se že valovje, ki loči ta breg od onega.”
“Samo kje?”
“Tu, glej, tu...”
“In zdaj — na tem mestu — zahtevaš od mene, da se odrečem otrok in njih usode, da jih s sebe slečem in odidem naga v tvoje kraljestvo?”
“Ne, žena, nisem tako mislil. Pre-buma si. Ugovarjal sem, čemur je bilo ugovarjati treba, že mogoče, da nisi razumela in nikoli razumela ne boš... Zadovoljen sem, če sem v tebi vzbudil dvom, strah, pomisleke, da li si Tavna-la prav. Kaj več komaj morem zahtevati od mater.”	,
“In tako je zdaj vse dobro?”
“Dobro ni, toda dobro naj bi bilo, če naj...”
“Kaj, ‘če naj’... ? Ugibaš, ali naj & me usmiliš do konca ali ne, vsaj tako se zdi...”
“Do konca, da se te usmilim: kako
nalu s hčerkico Ano Marijo. Fantje po-edinci: g- Anton Eržen iz Žirovskega vrha, g. Franc Žitnik iz Vodic, g. Alojzij Zajc iz Gornjega Kašlja, g. Dore Klepec iz Črnomlja, g. Anton Krašovec s Krke pri Stični, g. Jože Leben, gg. Viljem in Jakob Komhauser, g. Franc Kaluža, se preselil v Toronto iz Edmontona, g. Tone Zagorc iz Radeč, g. Jože Smrdelj iz Št. Petra na Krasu, g. Ivan Kodrič iz Stranskih Makol, g. Viljem Mesarič iz Ptuja. Dekleta poedinke: gdč. Sonja Jež iz Kopra, gdč. Matilda Pajek iz Slovenske Bistrice, gdč. Frančiška Dolenc s Črnega vrha nad Škofjo Loko, gdč. Ivana Katarina Skrt iz Levpe pri Gorici, gdč. Ana Ocvirk, gdč. Al-da Kirn iz Sabonj pri Ilirski Bistrici, gdč. Marija Cesar iz Semiča, gdč. Anica Valenti od Sv. Treh Kraljev.
PRIMORSKA
taborjani napolnili farno cerkev, kjer je imel mašo in priložnostno pridigo mgsr. dr. J. Ukmar. Zvečer pa so v župnijski dvorani igralci Slovenskega kulturnega kluba v režiji prof. Peterlina igrali Linhartovo igro Matiček se ženi.
Ta uvodni tabor bo prav gotovo rodil obilo sadov. Nov val navdušenja bo poživil narodno zavest, zato je bil tudi e-nodušen sklep ob zaključku tabora, naj bi se čimprej spet sešli kje na Goriškem ali Tržaškem.
Na Goriškem je v slovenskih ljudskih šolah 550 otrok, kar je za 64 manj kot preteklo šolsko leto. Najobčutnejši je bil padec vpisov v Gorici, Podgori in So-vodnjah. Krivda? Največ je imajo pač stafši, ki nimajo dosti žive narodne zavesti.
Na srednjo šolo pa se je vpisalo 10 dijakov več kot lani in je na raznih srednjih šolah 296 dijakov.
Misijonar Andrej Majcen, ki sedaj deluje v Viet-Namu, je prišel po 23 letih obiskat svojo mater. V teh počitnicah je imel več misijonskih predavanj s barvanimi skioptičnimi slikami in sicer v Rojanu, Boljuncu, Dolini in Gorici. Povsod so ljudje do zadnjih kotičkov zasedli dvorane.
Pri graditvi vzpenjače na Sv. Višarje se je zgodila huda nesreča. Samo trideset metrov pred zgornjo postajo se je utrgala vrv, ki je vlekla kabel. Ta je zgrmel v dolino in pri tem oplazil delavca Karla Mešnfka in mu odrezal desno roko. Ponesrečenec se je zdravil v videmski bolnici. Podjetje ima kakih 10 milijonov lir škode, ker kabla ne bo mo-
SLUŽBO DOBIJO:
CEPILLADOR, TORNERO IN AJUSTADOR MECANICO Dobra plača, možnost nadurnega dela.
KLAVŽAR IN FLORJANČIČ Bazurco 3595 — Capital T. E. 50 - 0808
to misliš, žena?”
“Mislim, da sem si zaslužila nebesa, vsaj zadnji kot v nebesih, tam nekje blizu kuhinje ali shrambe...”
“Ni kuhinj, ni shramb v svetih dvorih mojega Očeta... pa kaj za to, saj boš videla, kako prebivamo. Gre mi samo za to, da si česa nepotrebnega ne domišlju-ješ. Matere so brez izjeme domišljave.” “Gospod, če zdajle ne nehaš s tem spraševanjem, pokličem za pričo tvojo sveto Mater!”
“Da, tudi jaz sem imel mater...” “Imel si jo, in kakšno mater! Nič odvečna ti ni bila v svoji skrbi za kruh in mleko, obleko in podplate, suho ležišče in neprepusten krov. Nič preveč ni skrbela, da bi ti bilo v mrazu gorko, v vročini hladno in zlasti, da bi imel s čim omočiti jezik, kadar je zapihal — tudi tebi -— samum življenja iz puščave... ”
“Res je, veš ‘preveč’, kar ga je bilo. sem sprejel hvaležno, še Bog, da je imela kje vzeti.”
“In kje je jemala?”
“To veš ti bolje od mene... No pa končajva. Saj si ti želela razgovora in, zabave z menoj, ne jaz; prihajam zaradi tebe in tvojih želja. — Samoto, ti preganjam, mrakove krotim pred smrtjo...”
“Malo prestrog si... Sam si sin in bi že lahko bil drugačen...”
“Oprosti...”
“...Ali si segel po moji roki, ali želiš česa drugega ? S čim naj ti postrežem?”
“Samo roko mi daj...”
“Za slovo?”
“Ne, za večno življenje...”
goče več razmotati in ga zato ne bodo mogli porabiti za žičnico.
Koncem novembra je bilo v Gorici tekmovanje slovenskih pevskih zborov, ki ga je organiziralo Slov. kat. prosv. društvo. Ocenjevalno komisijo so sestavljali Andrej Bratuž, prof. Emil Komel, Maks Komac, Ljubka Šorli, prof. Marica Župančičeva, prof. Iva Hrovatinova, prof. Gabrijel Devetak, Dušan Jakomin in Mirko Filej.
KOROŠKA
Delegacija narodnega sveta koroških Slovencev je 17. nov. 1958. izročila avstrijski zvezni vladi Memorandum koroških Slovencev o šolskem vprašanju. Delegacijo so sestavljali dr. Joško Tischler, Janko Janežič, Franci Mertel, dr. Franci Zwitter ter Janko in Tomaž Ogris. Memorandum je delegacija dostavila v informacijo tudi podpisnicam avstrijske državne pogodbe.
Memorandum, ki ima 24 strani, obširno popisuje s krajevnimi 'in osebnimi podatki ves politični in gospodarski pritisk ter vplivanje javnih organov pri akciji za odjavo otrok od slovenskega pouka. Koroški Slovenci v spomenici zahtevajo odpravo zadnjega odloka deželnega glavarja in dokončno ureditev celotnega člena 7 državne pogodbe. Prav tako zahtevajo omejitev delovanja raznih nemških organizacij proti samobitnosti in pravicam slovenske manjšine.
Delegacijo je .sprejel' v uradu zveznega kanclerja šef Chalupka. Zastopniki so prikazali nastalo brezpravno stanje na Koroškem in odločno zahtevali' rešitve na osnovi zakonov. Sekcijski šef Chalupka je izjavil, da je rešitev res nujna, a da je za vlado težko, ker njen predlog o tem vprašanju že več kot eno leto čaka na razpravo v parlamentu.
Naslednji dan je delegacija pripravila tiskovno konferenco, na katero je prišlo 30 avstrijskih in inozemskih časnikarjev. Inozemski časnikarji so se predvsem zanimali za načine pritiska na starše, da so odjavljali otroke od slovenskega pouka. Predsednik narodnega sveta dr. Joško Tischler je tudi ovrgel izjavo nekega avstrijskega novinarja o britanskem pritisku ob nastanku dvojezične šole. Dr. Tischer je dodal, da je v listu Naš Tednik - Kronika pozval deželno vlado, naj objavi popolen zapisgijc seje z dne 3.10.1945, ki bi najbolj razčistil to vprašanje. Toda deželna vlada tega dosedaj še ni storila. O pričetku masivnih napadov na slovenski pouk pa je delegacija izjavila časnikarjem, da je pričel samo štiri dni po podpisu državne pogodbe, ko m ustanovili 19.5.1955 Kaerntner Schulverein Suedmark, ki je središče dejavnosti proti koroškim Slovencem.
DRUŠTVENI OGLASNIK Društvo Slovencev sporoča, da bo zaradi počitnic društvena pisarna odprta od 2. do 16. januarja 1959 vsak dan le od 15 do 19 ure. Ob sobotah je pisarna redno odprta od 9 do 18, ob nedeljak pa po sv. maši.
EIBAR
Vse za dom!
Najfinejše šivalne stroje, hladilnike, ventilatorje, utekočilnike, televizijske aparate Eibar de lujo, pralne stroje, najnovejše električne stroje za izdelovanje sladoleda, električne stroje za šivanje Nylon nogavic, električne aparate za čiščenje stanovanj.
Vse po tovarniški ceni nudi
Novah
Cerrito 2245 Lomas del Mirador
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N7 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 571282	
PO ŠPORTNEM SVETU
Namiznoteniška zveza Slovenije je sestavila jakostne lestvice za- sezono 1957/58. Pri moštvih je na prvem mestu Ljubljana, slede Maribor, Triglav in Odred. Med posamezniki vodi Teran (Triglav-Kranj) Tomažič (Lj), Kern (Lj), Podobni (O), Zidar (M). Med ženskami je na prvem mestu Plutova (Triglav-Kranj), Terečik (Lj), Vavčetova (Fužinar).
Na državnem prvenstvu ženskih ekip v lahki atletiki si je letos že tretjič zaporedoma osvojila prvenstvo Odredo-va ekipa iz Ljubljane, pred Crveno zvezdo iz Beograda, ki je veljala za favorita. Odred je letos zelo pomladil svojo žensko ekipo in je bila povprečna starost tekmovalk 19 let.
Celjan Florijan Kač je postavil nov državni mladinski višek v metu kopja s 65,96 m in se je uvrstil na peto mesto vseh metalcev kopja v Jugoslaviji.
Na Jesenicah imajo umetno ledeno ploskev, tako da niso vezani na naraven led za igranje hokeja. V začetku novembra so imeli prvo igro med A in jB moštvom iz Jesenic. Okrog 500 gledalcev ; je navdušeno pozdravilo igralce in novega trenerja Jeseničanov Poljaka Wol-kowskega. Jeseničani so tudi letos najresnejši tekmeci za naslov prvaka.
SLOVENSKI TISK V ARGENTINI
Duhovno življenje. Januar. Vsebina: Luč sveta (Msgr. Matija škerbec); Sveti večer (Ivan Zorman); Beseda vsem človeškim otrokom (papež Janez XXIII.); Za edinost Cerkve (Stanko Janežič); Naše poslanstvo v Cerkvi (S. A.); Hay libertad de religión en Yugoslavia? (Joé Juck); Komunizem in Cerkev (Prof. AL Geržinič); Božič brez jaslic (Igor); Božična pesem; Lurd in njegovi čudeži (G. J.); Sestra Paskvalina (Dr. D. K.); Meja (Gregor Hribar); Božič v mrtvem domu (Marijan Jakopič): Po svetu; Marjetica (Zora Piščanec); Moj zaklad (Vladimir Kos, S. J.); Iz domovine; Domovina, mili kraj... (Janez Hladnik); Nove knjige: Socialna ekonomija (B. Koman); Brez družine, pa nikdar sam (J. Pravieux - J. Jurak); Med izseljenci; Tri minute dobre volje in Božje stezice. OBVESTILA
Izlet Družabne pravde v Tigre bo v nedeljo 11. januarja 1959. Odhod iz pri-stašča ob 10. uri. Ob 11. uri bo maša na otoku Hiawatha. Za pijačo bo poskrbljeno, hrano naj vsakdo prinese s seboj. Vse rojake lepo vabi
Družabna pravda
Simon Rajer, uradni prevajalec, Alsina 1418, VI. nadstropje, pisarna 3, T. E. 38-5860 bo zaradi počitnic odsoten od 2. do 17. januarja 1959.
JAVNI NOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público Uruguay 387
T. E. 40 - 1605	Buenos Aires
Vozne listke za potovanje z železnico, z letali ali z ladjami, nabavo potrebnih dokumentov — potnih listov, dovoljenj za obisk svojcev v Kanadi ali za stalno naselitev v tej deželi, preskrbo viz, zamenjavo denarja, od-pošiljatev paketov z najboljšim blagom in denarnih pošiljk Vašim svojcem v domovino oskrbi po najnižje možnih cenah hitro in solidno novo slovensko podjetje v Kanadi TRAVELWAYS SERVICE 626 Bloor St. W., Toronto 4, Ont. C a n a d a
KEUR«PAK”
CANGALLO 439, oficina 119, I nadstropje T. E. 30 - 5224	Buenos Aires
pošilja v domovino iz svojega skladišta v Trstu vsakovrstne pakete z živili, šivalne stroje, dvokolesa, radijske aparate, škropilnice za vinograd in podobno.
Pošiljamo pakete, ki so po najnovejših predpisih oproščeni carine. Pošiljamo tudi vse vrste zdravil z letalsko pošto in pakete iz Argentine z živili in blagom, ki jih stranke same prinesejo. Paketi prispejo iz Trsta v roke prejemnika v okoli 25 dneh in so v celoti zavarovani. Prodaja ladijskih in letalskih voznih kart za vse ladijske ter letalske družbe po uradnih cenah.
Uradne ure od 9.30 do 19. ob sobotah od 9. do 12.30 Naročila in denarna nakazila pošiljajte na:
EUROPAK — CANGALLO 439, oi. II9, 1-er. piso - Buenos Aires