Slovenski glasnik.
783
Vprašali bodete, kakšno čarodejstvo je uganjal s „Klasjem" g. Ničman. Prav nobenega! Mož je vzel Jurčičevega in Stritarjevega Preširna ter ga je pri Blazniku — v novic „sans gene" natisniti dal!
Res, da je dan denes, trideset let po pesnikovej smrti, vsakemu dovoljeno ponatiskavati Preširnove pesni in tudi g. Ničmanu bi bili samo hvalo dolžni, ko bi bil to storil v poštenej, dostojnej obliki; a način, kako je to izvršil g. Ničman> ta je, da ne rabim ostrejšega izraza; prav — ,,amerikansk". Da bi mu ,,Klasje" obilneje rodilo, postavil je svojemu novemu Preširnu na čelo Jurčičevo in Stritarjevo ime, ponatisnil je tudi vso Stritarjevo razpravo o Preširnu ter na naslovni list zapisal letnico 1866., ne pomislivši, da tega leta še ni bilo na svetu firme ,.J. Blaznikovi nasledniki", pri katerih je g. Ničman svoj podvržek natisniti dal. ker je gospodar tiskai*ni, g. Jos. Blaznik, še le 23. junija 1872. leta umrl. Tiskamica se je sicer potrudila, da je Jurčičevo in Stritarjevo ,.Klasje" natisnila s kolikor moči takimi črkami, kakeršne so bile Kleinmavrove 1. 1866., vender se ponatis lehko in razločno zasleduje na vsakej strani. Vrhu tega je papir grši, črke bolj oguljene nego v izdanji iz leta 1866.; in akoravno je g. Ničman skrbel zato, da so se ponatisnile celo vse tiskarske napake prvega izdanja, vender ni pazil dovolj na to, da, bi se ne bilo v tisk vrinilo mnogo novih. S kratka, vsa izdava je od konca do kraja šušmarska, preračuni ena samo na goli dobiček podjetnikov, nedostojna takega vzvišenega pesnika, kakeršen je Preširen. O pokojnem Jurčiči izvestno vem, da g. Ničmanu nikoli ni dal dovoljenja njegovo ime zlorabiti na tak način: in da bi bil g. prof. Stritar svoje čisto ime in svoje čiste roke posodil g. Ničmanu za tako ,,amerikansko" podjetje, tudi o tem odločno dvojim. Testamentni eksekutor Jurčičev bode, kakor čujem, storil svojo dolžnost; kaj misli storiti g. prof. Stritar, to je njegova stvar.
»Slovensko dramatično drnHvo" predstavljalo je minuli mesec v deželnem gledališči v Ljubljani čez dolgo časa spet dve predstavi slovenski: dne 6. novembra igrala se je „Zmešnjava na zmešnjavo", veseloigra, katero je po Kotzebueu ponašil Jos. Cimperman, a dne 21. novembra tri krajše šaloigre: ,,Zapirajte vrata!" po Cesenateji poslovenil V. Ei*žeu; ,.Eno uro doktor", poslovenil J. Aleševec in ..Krojač Fips", poslovenil D. Hostnik. Obakrat zbralo se je v gledališči mnogo občinstva, ki je igi^alce odlikovalo z živo pohvalo. To je veselo znamenje! Obe predstavi priredil je g. dr. Jos. Stare.
Matica slovenska v Ljubljani oglaša, da bodo za leto 1881. prejeli samo tisti društveniki Matičine knjige, kateri do 15. decembra 1881. leta plačajo ustanovnino ali letni donesek. Tako je prav! To energijo Matičnega odbora moramo odobravati iz vsega srca. Odpraviti in s korenino izi-uti se mora pri nas Slovencih tista strašanska razvada, da ljndje zahtevajo knjig in časopisov brez plačane naročnine in da so še žaljeni, ako se jim knjiga ali list na upanje ne pošilja. Mnogi mislijo, da so naši literarni zavodi in naša novinska uredništva kakšno občeslovensko dobrodelno ali podporno društvo!
Simon vitez Wilfan f, prost novomeški, umrl je 7. novembra t. 1. v Novem Mestu. Vitez Wilfan, porojen 20. oktobra 1802. 1. v Skofjej Loki. bil je sošolec Preširnov ter visokočislan, omikan duhovnik. V Novem Mestu je uredil in znatno pomnožil kapiteljsko knjižnico ter uredil tudi kapiteljski arhiv, v katerem se nahaja nad 500 listin, imenitnih za kranjsko zgodovino od 14. stoletja dalje.
784
Slovenski glasnik.
Sedaj izmej sošolcev Preširnovih živi samo še jeden, prečastiti g. dekan lipavski Jurij Gabri j a n. — 7. okt. t. 1. umrl je v Ljubljani 69letni umirovljeni c. kr. okrajni sodnik Jan. Lapajne, v svojih mladih letih dober prijatelj Preširnov, iz katerega življenja je ljubeznivi stari gospod vedel pripovedovati mnogo zanim-ljivih črtic.
G. Miroslav Malovrh v Zagrebu, ki je pred kratkim v ,,Slov. Narodu" objavil Ivana Turgenjevljega .,Fausta" v slovenskem prevodu, dobil je od upravnega odbora .,Narodne tiskarne" nalog, preložiti v slovenščino tudi Tm-genjevljev roman „Nov", ki bode po novem letu izhajal v ,,Slov. Narodu". Oba romana ..Faust" in ,,Nov" izdana bodeta vrhu tega v posebnej knjigi. — G. Danilo Majeron preložil je znanega poljskega pisatelja Kraszewskega roman „Mo-rituri", ki bode tudi izšel v „Slov. Narodu".
Uprami odbor ^Narodne tiskarne" naročil je ,,Ljubljanskemu Zvonu" za blizu 1000 gld. novih črk (garmond in bourgeois antiqua), inicijal, vinjet in mnogo drugega olepševalnega materijala, tako da bode ,.Ljubljanski Zvon" po novem letu izhajal ves v novej obliki.
P. Xaverius a S. Ignatio Carn. in seculo vocatus Gregor. Worenz, Augustinianus Discalceatus in conscribendis pro bono Patriae libris in carniolico idiomate praesertim indefessus et plus nimio diligens, conscripsit, et in Mss. in Bibliotheca conventus Labacensis ad S. Josephi (sic!) ad vias regias reliquit: a) Nove besedne bugve (sic!), ali useh Čiherneh besedy, hoc est: Dictionarium latino-Camiolicum, in quo adjecit: si fortassls errores InVenlas LeCtor, taLes eMendabls. Ex quo nonnemo colligit, hoc ipso anno opus, quod in 4. compactum est, perfectum fuisse. b) Čelu Svetu Pismu, novega, inu stariga Testamenta. Hoc est: Universa Biblia novi, et antiqui Testamenti in VI Voluminib. in 4. Sic vos, non vobis nidificatis aves. — Tako je citati na 61. str. Pohlinove knjige ^Bibliotheca Carnioliae". Morebiti bi zgoraj bilo treba pisanje popraviti na ta način: „sl fortassls errores InVenlas, LeCtor, taLes eMenDabis:', da bi se potlej iz teh pismen dobila letnica 1710, ker zdaj se kaže po vse nemožno leto 1210. — Kdo ve kaj o tem Ksaveriji, po krstu in svojem roditelji Gregor V6-renec (Lovrenec) imenovanem? O njem Kopitar in ŠafaFik molčita. Morda je to le neslana glupost in laž Markova, sam Bog zna, zakaj semkaje postavljena! Utegnil mu je na umu biti Matija Kostelec, kateri je tudi: a) v rokopisu ostavil slovnik četrtinskega lica, zdaj zvezan v platnice; res je le slovensko-nemško-latinsk, ne latinsko-slovensk, a Pohlinu malo deje, bodi si jedna laž več ali jedna menj; b) Kostelec je bil preložil in tudi v rokopisu ostavil vse sveto pismo, katero je nekdaj imela knjižnica Ljubljanskih Avgustincev, o čemer listek, na prvo stran tega zdaj zvezanega rokopisa prilepljen, svedoči z natisnenimi besedami: „Est Conventus FF. Eremit. Discalc. S. P. Augustini ad S. Josephum. Labaci." Podoba je, da so baš Avguštine! bili v popisane kožeuice zvezali ta Kostelčev četrtinski rokopis, kateri je potlej imel tudi 6 zvezkov, dokler se ga nič ni bilo izgubilo. Morebiti me zdaj kdo zavrne: kaki je moglo Marku biti na umu Kostelčevo sv. pismo, o katerem v svojej knjigi ..Bibliotheca Carnioliae" na 13. str. sam pripoveduje, da ne ve, če se je izgubilo ali če je kde skrito! — Res je to. Vedel je i za Kostelčev slovnik ter ga tudi imenoval: „Dictio-narium latino-Carniolicum"; a Pohlin je lažniv glupec, imejoč toliko razuma, kolikor ljubezni do resnice. Bog zna, če te laži ni izustil samo zaradi tega,