Stev. 21.
v Mariboru 1. novembra 1876.
Tečaj V.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakega meseca.
Rokopisi
ne vračajo se.
ZORA
stoji na leto:
redoma po 4 forinte,
izjemoma po 3 forinte.
ČASOPIS ZABAVI  I  PODUKU.
Pregled. Poezija: Mrtvi vojak. — Odlomki iz ženskega dnevnika. — Idealist. — Zagorski zvonovi. — O Stanku Vrazu. — Zvezde repatice. — Spomini na Benetke. — Listnica. —
Mrtvi vojak.
Poleg Seidl-a Lnkavečki,
Na daljnem, tujem polji, Tam mrtev leži vojak,
Neznan, neštet i pozabljen. Če prav je bil hraber junak.
Za marsikaterim mrtvim
Prašali, plakali so, Za mrtvim pa vojnikom
Ne praša, ne plaka nikdo.
V stremenih mimo njega Premnogo vojvodov gre,
Nobeden se ne domisli. Da križca on vreden je.
Na daljnem domu njegovem Pa otcc za mizo sedi,
Poln slutnje plaho vzdihne: „Gotovo on mrtev leži!"
I poleg mati vzdihuje: „Pomagaj dobrotni bog!
Gorje nam: ob enajstih Na uri iztekel je krog."
I tjekaj v nočno tmino Brezupno deklica zre:
„In če je umrl, poginil.
On v srcu mojem ne mré !"
Pošiljajo vseh očesa
Tak vroče, ko zna srce,
Za ubozega svojca k nebesom Pregrenke, britke solze.
Nebo pa solze povija V oblačič rahlo nabran,
In urno je nese po zraci Na daljno, tujo plan,
I solze iz neder oblaka Na mrtveca glavo rosi,
Da neoplakan na daljnih, Na tujih tleh ne leži.
- 330 -
Odlomki is ženskega dnevnika.
p. D. - Pajkova.
(Dalje.)
Kako brzo mi zdaj dan za dnevom, teden za tednom mine. Kako mi meseci skoraj nezavedno v večnost izgibljejo. Dnevi so mi nekdaj bili tedni, tedni leta, a zdaj? — Ne vem, kako in kedaj je uže pol leta preteklo, kar njega poznam, sebe pa vedno menj poznavam in razumevam. Kako čudno se je moja notranjost v tem kratko-dolgem času spremenila. Kolikim izkušnjam sem bila podvržena, duševnih bojev koliko prestala. Koliko strastij je v tem času moja duša okusila, strastij dobrega in slabega, ljubezni in črta, mira in nepokoja. Koliko sklepov sem na skrivnem sklenila, a mej tem da sem nekoje teh z železno voljo izvršila, omagovale so mi moči, trepetali so mi živci, drhtalo mi srce, ko sem hotela ostale sklepe izpolnjevati. In moja energija, preje tako stalna, tako ognjevita pri mnogih slučajih in prizorih mojega življenja, slabi se mi zdaj in gine kakor pomladanski sneg, pred enim samim mojim srčnim vzdihom. O srce človeško, srce človeško, kako si zmagovito! — Koliko solzic vsak dan na skrivnem prelivam, solzic tako grenko-sladkih, tako pomenljivih. Toda ena solza kaj je to? — V fizičnem oziru nič, ali v moralnem oziru je ona nasledek boja, koji bojujemo z bolestjo ali z radostjo. Solza je ona hladna rosa, koja pada na naša vroča srca, da ugasi nekoliko žareči ogenj, koji je žge. Ena solzna kapljica srcu da več tešila, nego svitli žarek upanja; mtó gorje človeku, kojemu je za vselej usahnila ta blagodejna rosica. — O česlav, čemu me mučiš s svojim nestanovitnim dejanjem? Ako si mi res udan, zakaj se ogiblješ potov, po kojih si se nekdaj sprehajal, vede, da tudi jaz prehajam po njih? — Ako pa sem jaz tuja tvojemu srcu, zakaj, kadar se nehote vjemajo najini pogled, me s svojimi tako milo pogleduješ? — In ko me pozdravljaš, ter se siliš, da bi glas tvojih besed enako resno donel, kakor se ti resno drži obraz, zakaj se on tebi tako trese, da z besedami dalje ne moreš? —
O česlav, kako nestrpljiv je dvom, s kojim me mučiš. Kohko strupa mi z njim v žile ulivaš. Največa blagost in radost me navdajete, kadar me mami sladka nada, da mi ti z enako mero povraćaš čuvstvo, koje jaz za-té tako iskreno gojim. In nasprotno svitli dan spreminja se mi v temno noč, ter mi rodi^otožnost, kadar me strese strašna misel, da si ti do mene hladnokrven. .0 česlav, imej za-me sočutja, ne odreci mi ga ! Ko bi ti vedel, kako malo so me do zdaj ljudje ljubili, in kako jaz baš zavoljo tega hrepenim po tem čuvstvu. Ko bi mogel pogledati v globino mojega srea_, videl bi, kako v njem mrgole najblaža čuvstva ljubezni, koja le za-te, česlav, tlé, čakaje da jih dih tvoje ljubezni izvabi na dan.
Ako negotovi čut, koji za-te gojim, ima uže zdaj tako moč, da mi kamenjčke, po kojih hodi tvoja noga, spremenja v cvethce, da nebo, koje se visoko nad teboj razprostira, tudi kadar je temno, vidim jasno, da se mi zrak, ki krog tebe veje, napolnjuje z dišečo vonjavo, da se povsod okoli tebe razprostirata le mir in poezija, v kakošna nebesa bi se nama svet spremenil, ako bi najini srci se soglašali? — česlav, ti si popolni lastnik mojega srca! Zastonj dajem si vprašanje, kako ti je ono prišlo v oblast. Odgovora ne vem. To pač čutim, da me nerazrušljiva vez veže na tebe, kojega sem nekdaj zasmehovala.   Mila ti osoda! Predno si se morebiti nadejal, položila ti je
- 331 -
ona v roko orožje, da se mi zamoreš s trdosrčnostjo maščevati. Maščuj se, ako ti srce to dopusti. Moja usta ne bodo nikdar proklinala roke, koja bi mi poslala puščico zaničevanja v srce. Sej ona roka bode tvoja, Ceslav. In jaz tudi, jaz tudi sem nedavno prodrla eno srce, ter sem neusmiljeno zavrnila skesanega mladenča, kojega poboljšanje je bilo odvisno od moje ljubezni. Kod jadra on zdaj po morju, vedi si je Bog ! Takoj ono jutro po najinem snidenju zapustil je naše mesto, da nisem več cula o njem. —
Tako se suče svet. človek je človeku rojen v nesrečo, in mi sami si križe na ramena polagamo, ne osoda, kojo navadno dolžimo za vsakoršno nevzgodo in nepriliko.
Ako pa je tako, kakor v resnici je, ali je pametno, da rod človeški sledi za rodom, da človeštvo sploh obstoji? — Naj bi ono z menoj vred na veke izginilo! Z njim bi izginile iz sveta bolečine, z njim bi se posušilo morje bridkih solz in mir bi se razprostrl na zemljo. —
Nov glas se je zadnji čas v meni oglasil, glas ki mi očituje moje obnašanje zadnjega časa. Ta glas je izraz mojega ženskega ponosa. Eesnico rekoč, sama priznavam, da se njemu preveč ponižujem, in da se mojemu spolu ne pristoji usiljevati malo znanemu človeku najplemenitejše blago žen-stva, srce ! Vsak dan bolj se osvedočujem resnice davnega v meni suma, da on nikakor ne čuti za mene tega, kar jaz reva za-nj. Morebiti, da vsi oni znaki, koje zapazujem v njegovem obrazu, koje sem smatrala za priče ljubezni, prihajajo le od tega, ker je mladeneč bojazljiv in ga moje prijazno opazovanje spravlja v zadrege. Ko bi temu tako ne bilo, zakaj bi se me on povsod izogibal, zakaj bi postajal tako zmeden, kadar se slučajno srečujeva?
S početka, kadar srce začina stoprv slutiti, da je več nego prijateljstvo, kar je tako neprestano vleče k drugemu človeku, očaruje, razveseljuje srce ona boječnost, ona sramežljivost, ona zmedenost, s kojo se mu prebližuje kakovo prijetno bitje. Kajti one lastnosti so svedokinje gotovega nagnenja. Ali pozneje, kadar je srce sladko ranjeno po prej neznanem čutu, in kadar postaja uže nemirno zbog čudnih sprememb, koje se v njem vrše, išče pokoja v samej zavesti zagotovljenega mu sočutja; takrat pa postaja takoršno obnašanje najhuje mučenje. In takemu nestrpljivomu mučeništvu sem jaz zdaj podvržena. — Oj nebo, zakaj dovoljuješ, da blaženo zrakovje tvojih prostorov diše s svetim čutom ljubezni tudi po tej grešnej zemskej pustoti? — In zakaj, potem ko sem celih osemnajst let mirno, če tudi ne srečno živela ne imajoč najmanjšega pojma o tem čuvstvu, se je ono na enkrat v meni vnelo in to s takovim plamenom?
Od drevesa, koje vidimo v pomladi brez cveta, ne pričakujemo v jeseni sadil.
Otročja leta in en del — najrahlejši del — moje mladosti so mi prešla brez cvetja, brez zefirovega diha ljubezni; kaj je meni tedaj več trebalo se-znanjenej biti zdaj s tem nebeškim gostom tega čudovitega čuvstva, z gostom, ki se je najbrž zarotil, meni nikdar biti zvest, nego samo porogavati se?
Jaz sreče nisem nikdar pričakovala od sveta, dokler mi je bil ta mogočni čut še neznan. Moj duh se je malo kedaj zaglobil v opazovanje svetnega veselja ; više, in vedno više je on razpinal peroti, ter vsled teh nadzem-skih poletov popolnoma prezrl hrepenenje po zemskej sreči.   A prišel je
21*
- 332 -
mlađenški obraz, z izrazom nedolžnosti in — bila sem premagana. Privzdignilo se je naenkrat pregrinjalo, koje mi je preje prepregalo oči, in pokazal se je meni preje prezreni svet ves drug: tako lep, tako prilizljiv, da sem menila, da živim v onem davno iskanem raju. Srce pak mi je zbog tega spoznanja postajalo vedno nemirneje, kajti želja za željo se je v njem neprestano porajala, želje, koje so mi ostale neizpolnjene. A moja zavest ne pripušča mi več, bloditi po ozkej stezi mej upom in obupom, kakor sem doslej. Prizadevati si hočem, da mi pamet zmaga mehkužnost srca. Ne bi li jaz, zavoljo svoje občutljivosti, še utegnila osraešena biti kedaj od moškega človeka? — Jako bridko bi mi to bilo. Takega ponižanja ne bi moglo prenašati moje srce, takega zaničevanja ne moj ponos.
Oh, da bi samo naklonjenost bila ono nagnenje, koje za njega čutim. Kako neizrečeno srečna bi zdaj bila. Pa morebiti je tako. — O ne ne, bojim se, da to je več nego sama naklonjenost; naklonjenost ne sega tako globoko s svojimi koreninami v srce. — Oh, da nimam pesniških darov, da bi si zdaj z njimi utešila nemir duše. Ondaj bi hotela pevati tako milo-obupno, tako navdušeno-nežno, tako sladko-tožno, da bi si srce izbavila tesnjajočih me čuvstev.
Ne vem, ali bi se jokala, ali pak smejala tej mojej čudnej želji. Toda z željami napajati si srce je tako tolažilen in ob enem tako nedolžen pripomoček k razvedrenju duha, da se ga smem z mirno vestjo posluževati. Sej, da li gojimo ali ne gojimo želij, to je pač vse jedno. Kajti človek se menda uže narodi s svojo osodo, in nič mu nij prizanašano, a tudi nič pridejano k naprej mu namenjenej meri veselja ali pa trpljenja. (Dalje pride.)
Idealist.
Životopisna samo-izpoved.
Spisal Vatroslav. (Dalje.)
Na Eeki, 30. oktobra. Evo me, Božidar, zopet na morskej obali! — Nehote dospel sem po dvomesečnem blodjenju na breg Kvarnerski.
Kot brezvoljni avtomat zapustil sem bil izpraznjeno hišo pokojnega župnika in podal se brezciljno v širni svet, prepuščaje določenje smeri mojega pota slepemu slučaju.
Nekaj časa sem kot nezaveden hodil od sela do sela, od mesta do mesta, ne brigaje se, kam me vede pot, in tako sem nehote prišel v mesto, kjer je bila zagledala luč sveta moja soproga Lucijeta. —
Med svojim blodjenjem bila mi je največa tolažnica vedno sveža priroda ; v njej sem si barera nekoliko odpočil svoj utrujeni duh : „Umorenu dušu kad istrudi
Prazna buka građjanskog života, Škrip radila, majstora rabota Ta i vika svakakvijeh ljudi, Na oddih nam pretieštenih ^) grudi ^) Onda samo priroda — ljepota Nakićena đivnijeh krasota čudesa nam svoja tajna nudi."
')  pretesnjenih.        ^)  prs.
- 333 -
Toda za skelečo, od osode mi vsekano rano tudi dobrotljiva mati priroda nij imela dovoljnoga lečila. Dostikrat sem iskal v krilu tihe samote tolažila, ali baš ona mi je v časih še huje podnetila ogenj notranjega boja in mi pretresala slabotne živce! Goreči čutljaji vreli so mi v razburkanih prsih, divje fantazije rojile so mi po možganih in kot nekakov nemirni črv, vzbudil se je v meni obup vsled grenkega čuta osamljenja.
Tu na Eeki hočem zdaj ostati. Dalje tudi ne morem ! Sam za-se hočem živeti, v lastno bitje ugreznen, ne brigaje se za vse, kar se bode krog mene vršilo, prepuščaje se ves trmoglavej volji osode. Pohajkoval bodem kar tako, nepoznan med neznanimi ljudmi. Morda se mi posreči, pomiriti vihar mojih čuvstev, in ko bi drugače ne bilo, menda tudi v objemu — hladnih valov Kvarnera.   Toda osoda, ne jaz, naj odloči!
15. novembra.
Tiho in onakomerno poteka mi — tukaj na terišču otročjih igrač blage moje Lucijete — dan za dnem. Eazburkano, besno peneče valovje mojih čuvstev se je vpokojilo in po njega mirnogladkem površju ziblje se v slastnej malomarnosti lahno in breskrbno moje srce ! Sladek, blažen mir ulegel se je na otožno, razvihrano mojo čud in blagodejno ravnotežje čuvstvovanja in mišljenja povrnolo se mi je zopet!
Prijatelj, kolika slast, bivati tako brez vsega namena, živeti brez skrbij, pohajkovati po tujem mestu, biti sam svoj, prost, neodvisen in lastnej volji prepuščen! Doslej se nisem še z nobenim človekom seznanil, ter z nikomer govoril, razve s postrešeeki v hotelu, v kojem stanujem. Sploh se ne brigam za brezmiseljno gonjbo človeštva! Krog mene razlega se radosten vrisk in smeh veselih ljudij, a jaz se ne menim za nje niti mi je mar za njih družbo.
Božidar! ali s časoma se mi je vendar hrepenenje po blagotvornej druščini drage moje tovaršice zopet vzbudilo. Pri vsakem koraku dozdeva se mi, da vidim sled njenega nekdanjega tukajšnjega bivanja! Kadar hodim po trgih in ulicah vidi se mi, da se mi iz kakega okna prijazna nasproti smehlja ; kadar se sprehajam po peščenem morskem obrežju, domišljujem si jo kot nežno devojčico, kako je ondi pisane školjke nabirala; in kadar se podam gori na Trsat, obrača se solzni moj pogled željno tija proti jugu in krčevito stegujem roke preko Hvara proti otoku Cresu, zalomilo pojoč:
„Želei bi, da bil bi ptica.
Da zletél bi črez gore, Da prinesla perotnica
Zdaj bi v tvoje me roke.
Pravil o nesreč bi pezi,
O ljubezni, ki gori. Spomnil Te o prejšnjej zvezi,
Spomnil Te na prejšnje dni."
In ko se mi kopno pristudi in se v lahnem čolniču na valovih zib-Ijem, ulega se mi rahla otožnost na srce. Baš sinoči sem brodaril v pozno noč po loki. Molkla tihota ležala je na mirnih vodah in grozna tmina raz-grebala se krog mene. Polastilo se me je neko hrepenenje po neznanej do zdaj sreči, da sem globoko vzdihnol:
- 334 -
Zasijaj, oj sijaj mi zvezdica mila,
Razjasni temno mi otožnosti noč! Da mine nezgode sovražna mi sila.
Da nova prešine življenja me moč!
Toda, Božidar, moj vzdih ostal je brez odmeva; izgubil se je v tišini nočne temóte! (Konec priđe.)
Zagorski zvonovi.
Obraz; spisal A. Koder.
Glasovi vbrani dijejo Preblaženo oblast, In živo v srce lijejo Neznano gorsko slast.
Lermontov.
Kedo pa je tebe postavil samotna, zapuščena, na pol razrušena cerkvica, z nizkim, ponižnim zvonikom, s temnim, z mahom obraščenim zidovjem tam na strmi gori, vrtoglavi višini, kedo je obesil v te tako milo, tako nežno vbrane zvonove?
Da, storil nij tega oholi tujec, kruti sovražnik, ki je divjal stoletja z mečem in ognjem po zatrti naši domovini, postavili so te naši sivi junaški pradedje, neustrašljivi boritelji za svoj dom, za svobodo, za te, zelena domača gora, in obesili v te, samotna cerkvica lepo vbrane zvonove.
In to ste vi, premili zagorski zvonovi! Vi ste spomin naših junaških očetov. Dozdeva se nam, kakor bi donela naša krvava zgodovina še vedno iz vaših vbranih glasov, kakor bi odmevala nam najdražja imena iz samotne line. Torej vas ljubi vsakdo tako nepopisljivo, torej imate nekaj posebno poetičnega za vsako rodoljubno srce, za vsake nepopačene, občutne prsi. In vaše domovanje, zagorski zvonovi, kako drago, kako pomenljivo je bilo našim prednikom v dnevih gorja in nesreče.
Tamkaj pri samotni gorski cerkvici so se zbrah, kedar je zažarela prva gromada na gorah v znamenje, da je vdaril ljuti polumesec črez mejo, tamkaj se navduševali za zmago ali smrt, tamkaj si podajah k bratovski zvezi krepke neustrašljive roke. Zopet tamkaj so se poslavljah od žen in otrok in sivolasih starišev.
V tvoj zvonik, v tvoje svetišče samotna cerkvica, so bežali slavni naši junaki, ko jih je zmagovala stoterna večina sovragov, če so gorele lepe slovenske vasi z visokim plamenom, če je odmevala gora in dolina gorja in nesreče, in v tebi in v vaših glasovih zagorski zvonovi so iskali moči in sloge.
Stoletja so minula, potihnila so sovražna krdela. Slavni junaki spe na ravnem polji, počivajo okrog tvojega ozidja, samotna cerkvica. A ti še stojiš, kakor nekdanje čase, vi zagorski zvonovi pa še prepevate isto otožno slovesno pesem, kakor bi žalovali po svojih zvestih sinovih, kakor bi vnemah njihov spomin sivih njihovih potomcev, navduševali se za njihovo junaštvo in rodo-Ijubje, da in kakor bi solzili videč še vedno :
„Domovino nepoznano. Od nikogar spoštovano."
V resnici zagorski zvonovi, glaseči se iz prijazne višine, imajo nekaj posebnega, nekaj jako poetičnega.
— 335 —
Koliko vbranih, dragocenih, zvonov odmeva po mestih, po leskečih ulicah! A kedo praša po njih, koga oni navdušujejo?
Le priprost seljan, ki zaide v šumeče zidovje, se spomni tedaj vas premili zagorski zvonovi, tebe samotna cerkvica na gori. Nekaj tako tesnega se mu uleže okoh srca, da stoži se mu po svojim ožjem domovju v tihem dolu, v dišečem gaju — po vas zagorski zvonovi.
Kaj pa, ko napoči zarja na nočnem nebesu: „Ko dan se zaznava, Danica priplava. Se sliši zvonenje Čez hribe čez plan".
In to zvonenje je vaše, zagorski zvonovi, ti mili glasovi so vaši, ki bude goro in dolino, strm in plan v novo življenje, novo radost.
Tedaj se predrami nežna skrivaj ljubeča deklica v beli „kamrici" iz svojih sladkih sanj, zlatih domišljij in meni čuti mili glas svojega ljubega, njegovo odmevajoče pesem, kedar gre k njej v vas, njegove tolažeče besede, kedar se poslavlja. Tudi skrben kmetovalec se zgane na svojem trdem ležišču, položi roko na oči, stopi k malemu okencu in pogleda v rodeči se dan, naredi velik križ po obrazu in hiti na delo, na to ravno polje, na to zeleno seno-žet ali v tihi gozd.
In pozneje, ko zopet zazvoni tam v samotni cerkvici, tedaj postoji vže truden ratar za prašnim plugom na ravnem polju, ubriše z rokavom potno čelo, se ozre proti gori, kjer visi mal oblačič, kakor bi hotel reči: o prostri se, zatemni to jasno, pekoče nebo in pošlji poživljajočega, pohlevnega dežja, in vi ga izprosite blagoslovljeni zagorski zvonovi.
Tamkaj pri studencu na klopici pa sedi tedaj deklica z belim pred-prsnikom, zavihanimi rokovci in veselim licem, ter čaka, da se napolni vrč z mrzlo studenčnieo, katero ponese na senožet žejnim koscem, tja pa tako težka vendar rada gre, — vsaj med njimi je tudi sosedov sin, najlepši mladeneč vse fare, najboljši kosec izmed vseh. In on jo je uže enekrati malo pospremil v nedeljo od krščanskega nauka, postal semtertje pri njej, če je šel morda po nepotrebnem skozi njen vrt, namežikal jej srečujoč jo v druščini.
Vročina pripeka in žeja mori pridne kosce — posebno pa njega, naj-prvega. Tedaj se oglase zopet z gore zagorski zvonovi in deklica pobožno sklene roke in pomoli en očenaš za sebe in zanj.
Opoldne, ko vse pojemlje in se skriva solnčne vročine, ko tako migljajo in plešejo žarki, če se pogleda po rumeni strni , po zeleni senožeti, tedaj počivajo trudne zagorele ženjice na ravnem polju pod dišečo lipo in vbero kakovo bolj pobožno pesem, mladenci jim pa odgovarjajo:
„Born šel na planince, Na strme gore ; Bom slišal od daleč Zagorske zvone."
In tedaj se oglasite zopet vi zagorski zvonovi, in lijete mir, radost v tiho dolino, v široko plan, daleč, daleč krog in krog.
Ko polega skrivnostni mrak na zemljo, ko meži solnce za z rudečo žarijo obrobljenimi gorami, ko odmeva zadnji tičiji kor iz samotnega loga, ko plapolje ogenj na priprostom ognjišču, ko sedi stara majka z rudečeličnim vnukom na voznem pragu in mu izbira svetlo zvezdo na nebu, in pripove-
- 336 -
đuje lepe povesti, tedaj zopet zapoje zvonovi na gori in odmevajo v tolikanj srcih. —
Truden kmetovalec vračajoč se z polja sname pobožno svoje pokrivalo s potne glave in pomoli angeljsko češčenje. Potem pa se ozre tjekaj proti jugu, kjer polega bela megla in sklepa po nje in vašem glasnem zvonjenju, da se spremeni kmalu vreme in pride blagodejen dež. Domača hči, lepa dekhca pa ima opraviti tolikaj tamkaj v vrtu ravno nocoj. Skrivaj veže ondi dišeči venec iz najlepših rož in ga povije z rudečim trakom. Sej nocoj je sobotni večer, in jutre svet praznični dan.
Da zvonovi, zagorski zvonovi, vi ste tako ozko združeni s človeško osodo ! Vi spremljate neprestano ubogega zemljana, kakor zvest prijatelj, ako se sme imenovati kateri tako.
Ko zagleda otrok beli svet, zapojo veseli zagorski zvonovi in oznanijo, da se je rodil nov trpin. In pozneje, ko odraste, ko stopi v življenje, vesele se ž njim, ako je vesel, done žalostno, ako žaluje, vedno pa tolaž-Ijivo, milo opominjajoč, naj le upa in upa.
Ko grozi huda ura, ko se trgajo grozeči oblaki, krešejo strele in bliski nad trepetajočim dolom, ste zopet vi zagorski zvonovi, ki hitite na pomoč, ki preganjate s svojimi blagoslovljenimi glasovi nesrečo in gorje. Tedaj hiti cerkovnik urno pod zvonik in pozvanja in „klebeštra" vse križem z vami, kajti starodavna vera ga uči, da to pomaga, če tudi nihče drugi.
Kadar pa
„Lieblicli in der Bräute Locken Spielt der jungfräuliche Kranz, Wenn die hellen Kirchenglocken Laden zu des Festes Glanz."
0 tedaj ste zopet vi premili zagorski zvonovi, ki spremljate nežno nevesto k največemu prazniku, posvečenju dveh zvestih src. Zopet tamkaj
,,Pojo, pojo zvonovi Dveh src je mir otet, Slovo jemljo zvonovi, Bog te obvari svet!"
vsaj v gradu gospodična je zapustila svet in v samostanu druga prisego govori. Posled pa:
,,Von dem Dome Schwer und bang Tönt die Glocke Grabgesang."
To je vaš slednji, najbridkejši ah najveselejši glas, — po razhčni sodbi. Tedaj je dopolnjena vaša naloga, zagorski zvonovi, tedaj se poslovite od vašega zagorskega sina. — In kolikokrat žalujete in se solzite tudi sami po njem — sami oznanujete tihi dolini, da je zapustil siv potnik svoje gorato domovje.
Najlepši, najbolj poetični, najmilejši si pa ti voščilni zvon v razrušeni kapeh vrh strme gore. Slednji, ki gre mimo tebe, ti vzbuja preroške skrivnostne glasove, hoteč izvedeti svojo milo ali nemilo osodo in se ozira nekako zaupljivo v te na višavo.
O zvoni, posebno ti samski, mili, voščilni zvon, izpolnuj toliko v te uprtih želj, izHvaj srečo in radost, dihaj tolažbo in up v ogoljufane, nesrečne
- 337 -
prsi! O Miči blagoslov, svobodo, slavo in mir v tihi dol pod saboj, ki se zove sveta domovina naša in izpolni dolgo zaželene dneve blagostana in pravice, zvoni, ogromno zvoni, da smo vsi bratje, vsi sestre pod nebom, vsi vredni ljubavi in svobode.
„Sloga, imenuj se zvon. Ljubav, mir naj poje don!"
O Stanku Vrazu.
Spisal And. Fr. Fckonja. (Dalje.)
„S kratka, ta ostalina je pravi „repertorium" pravega našega narodnega pesništva in vrhu vsega druzega velike vrednosti tudi za narodni ethos, slovensko bajeslovje (mitologijo), za narodno običajno pravo, posebno tudi za slovansko dialektologijo, kteri še do sedaj niti temelja postavili nismo, — pa tudi za navadno godbo, kajti St. Vraz, vešč godben izvedenec, ni samo besede ampak tudi napeve narodnih pesni zapisoval ter po tem načinu tudi narodnemu spevu marsikak tipični motiv rešil. — Sploh pa se sme reči, da je poleg jezika ravno v teh narodnih pesnih naša narodnost najboljše in čistejše ohranjena. Vseh je brezi varijantov na stotine, a poleg tega je v zbirki še več nai-odnih pregovorov in druzega literarnega drobiža.
Toliko čisto na kratko „in merito" o St. Vrazovi ostalini slovenskih narodnih pesni. Tako po obsegu tedaj, kakor po raznovrstnosti zadržaja, pa tudi po estetični vrednosti je ta zbirka važna dovolj, da svetujem: „slavni odbor naj sklene jo prej ko prej dati kritično vrediti in na društvene stroške izdati."
Vsled tega ugodnega soda prof. dr. Kreka je odbor Matice zaključil: izdati zbirko Vrazovo, držati se pri tem izdanju Krekovih načel ter izročiti priredjenje izdaje g. Kreku samemu (Letop. Mat. 1871 str. 30—31), ah 1. 1874 v seji 6. maja, tako poroča Letop. za 1. 1874 str. 16, tirjal je isti odbor od g. Kreka vso Vrazovo zapuščino in drugo narodno pesensko blago. Tako je izdaja te preje toliko slavljene Vrazove zapuščine najbrž odložena od calendas graecas. —
Eazve slovenskih nar. pesnij nahaja se v Vrazovi zapuščini (po poročilu istega Pražkega dopisnika „Novic" štev. 19.) tudi zbirka bolgarsk ih, nikjer še natisnenih nar. pesnij, ktei-e je deloma Vraz sam, deloma Ljubomir Markié in morebiti tudi Fr. Jukié nabral.
Po istega dopisnika mnenju bi tudi Vrazova korrespondenca utegnila mnogo lepoznanskega in naučnega gradiva ponuditi, kajti je v teh pismih polno zrnec iz povestnice, jezikoslovja, raznih književnosti, narodo- in poto-pisja. Tudi glede Vrazovega značaja, kakor tudi mišljenja sploh podaje ta korrespondenca mnogo zanimivega, tedaj važnega gradiva natankemu in umnemu životopiscu Vrazovemu,
Nekoliko teh pisem je uže izdanih, namreč petero Vrazovih dopisov dr. Preširnu, iz let 1837, 1838 in 1840, priobčenih po dr. J. Bleiweisu v Letop. Matice slov. za 1. 1875. Nekohko pisem Vrazovih pa šče čuvata gg. Dav. Trstenjak in Iv. Maeun (prim. Letopis Mat. slov. za 1869 str. 15.—16.)
- 338 -
VIL
V sledečih vrsticah pa hočem poskusiti, Vraza zaradi njegovega prestopa k hrvaščini opravičiti in hudih napadov obraniti — kolikor se jih namreč uže sam nij. Ko bi pa kdo še neprizanesljiv proti njemu hotel biti, tisti naj mi vsaj toliko verjame, da Vraz, če bi res njegovo hrvatsko pisateljevanje tako grešno bilo, tega „greha" nij storil iz slabih ali koristoljubnih namenov, nego iz svojega dobrega prepričanja in iz istinite ljubezni do Slovencev, koje je on menil s priporočenjem ihrizma od nemčizma odrešiti. Moje mnenje pa bode vedno trdno stalo, da Vraz nikdar nij imel — Bog me te besede čuval — izdajskih mislij, nego da je delal čisto hona fide, če prav ne vsem po okusu. Gina tedaj ne bodem tajil, pač pa hudobni namen! Sedaj pa Vrazovemu tožniku, dr. Preširnu, ustopim besedo.
Znana je Preširnova obtožba; ona se glasi:
Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski.
Lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam. Victrix causa Diis placuit, sed vieta Catoni;
Stanko Slovencev uskok, Vraz si narobe Katón.
„Lakota slave, blaga" — ako bi to res bilo, onda bi Vraz bil neplemenit, neblag človek, ki bi kot piščanec bil hodil za drobtinico kruha. Ne ! ne ! ki se je žrtvoval bednemu narodu, brez nagrade vsega izgubitka, ta nij mogel tak biti. V dokaz moje boljše sodbe navajam tu besede Vrazovega znanca, Dav. Trstenjaka, ki o njem takó-le piše *): „Njegovi nameni so bih najčistejši, blago njegovo srce je gorelo za srečo jugoslavenskoga naroda, od te dobe, ko je Vraz začinal spoznavati junaški svoj narod, in Bog daj, da bi vsak toliko storil za njegovo slavo, ko je storil Stanko .. . Bilo je 1. 1838. ko se je od mene ločil in Gradec zapustivši se v Zagreb podal. Težko mi je bilo pri srcu pogrešati umeteljno izobraženega človeka, od kterega sem se posebno v obziru estetičnih in jezikoslovnih znanosti dosta naučil. Eekel mi je, da neče več v slovenskem narečju pisati, ker je slovenski narod še premlaćen za slovstvena dela v narodnem jeziku. Na Horvatskem sveti že „Danica", mi je rekel, in skoro bode beli dan. Kakor je sklenil, tako je storil.   Prosil sem ga ob ločitvi za spomin, in dal mi je sledečo romanco:
Slovenski pisavnik.
Bomanca po Berangerevi šegi.  Po vizi, katera koli komu draga.
Slovenka sina je rodila. Si sama ga nadajala. Na rokah z ljubavjo nosila, S solzami v svet odposlala, In sin tam Nje ni pozabil, Jo v srcu nosil, kjer kol bil. Ob noč in dan si lomil glavo Za njeno srečo, njeno slavo, Postal za mater je pisavnik, —
Al joje, joje in prejoj !
Oj ni, Slovenska! čas še Tvoj.
Ko prišel kam med mlade ljudi, Kjer bil od narodov govor. In fant velel: „Slovensk je hudi, Slovenec len, nečist, grd, nor..." Je skočil on ko ogenj živ. Da brani narod, ki ni kriv; Al fant je s smehom odgovoril: „Kaj mislite? Ta je obnoril!" Žalostno izdihnul mlad pisavnik:
Oj, joje, joje in prejoj!
Tu ni. Slovenska! čas še Tvoj.
*) v „Novicah" 1. 1854 štev, 23.
- 339 -
Ko v družtvu se od knižtva pravi, On knigo prvemu poda. Ta brž očali na nos vstavi. Al ker črk njegovih nema, Prečeden jo na stran položi, Od knig slovenskih tak zakroži : ,,Jim zlati časi prešli že. Ko Trüber, Gutsman pisal je." Žalostno misli mlad pisavnik :
Joj, joje, joje in prejoj!
Tu ni, Slovenska! čas še Tvoj.
Kar doma spisal, v mesto nesel
Ter tam ponudil knigarji,
Knigar nemilo z glavo tresel
Delaje 'z knig zavitke si.
Ter piscu tak slovenš'no hvali:
„To, glej, so tehanti pisali.
Al skor še ni pri men' sto ur
Že mora bit' makulatiir.
Bes vas naj s pismami vred vzeme !"
Oj, joje, joje in prejoj!
Oh ni, Slovenska! čas še Tvoj.
Tak se pisavniku godilo,
Čul, vidil psovat mater je,
Dostkrat oko se mu zalilo.
Zlo zabolelo ga srce,
Krepost trpet' na sveti ima,
Slovenska! upaj v Boga.
In ko misleč u nebo žira.
Glej Danica nov dan odpira.
Vesela bodi! Sliš' . . . Oj, oj!
Slovenska! bliža se čas Tvoj. Prebravši te vrste sem mu rekel: „Božja pomoč brate! Idite v beli Zagreb in delajte za duševno srečo naroda. Ees je, da je na Slovenskem še malo narodnega duha in dosti enostranosti in sebičnosti na Štajarskem, Kranjskem in Koroškem, ali upati hočemo v Boga. da bode bolje. Jaz hočem se pripravljati za službo narodnega slovstva, podpirajte „Danico" s svojimi lepimi dušnimi darovi, da bode zmiraj jasneje svetila, dokler vstane solnee, ktero bode tudi Slovence ogrelo.
Tako sva se ločila leta 1838. Jaz sem spoznal, da za njegovo slovstveno delavnost je Slovenska bila preozka. Njegov bistri duh je potreboval širjega okrožja. On je posvetil svoje pero Horvatski ne iz dobička, tudi ne za kruha voljo, ker predobro vemo, da noben jugoslavensk pisatelj se še ni obogatil s pismenstvom, temveč, ker je v Horvatski našel bolj široko polje za duševno delovanje svoje in več navdušenih src za slovstvo narodno, kakor onda v svoji domačiji. Ali ni to blag namen?"
Menim, da mi isti moj prijatelj D. T. ne bode zameril, ako tu obelodanim njegovo pismo, koje sem letos od njega o tej stvari prejel in ktero v originalu tu podajem (ono nosi datum 19. marca t. L). To pismo se glasi: „Ich versichere Sie, dass Vraz oft Hunger gelitten, wochenlang vom Komisbrot und Butter leben musste, welche Kost er auch oft freundschaftlich mit mir theilte. Unser weniges Geld verausgabten wir auf Bücher und Zeitschriften, und Hessen den Kadaver hungern, um den Geist zu nähren. Beide waren wir von unseren Professoren verfolgt, weil wir Slawisten waren, deshalb hat Vraz auch nie eine Lebensstellung gefunden, in welcher er sich satt anessen könnte. Sein höchstes Gehalt war 500 fl. in den letzten 5 Jahren seines Lebens."
Da učen človek ukljubu takim okolščinam, pri „jedinem komisu in surovem maslu" šče ideahčen literat ostane, a ne kakov plačani pisun ne
- 340 -
postane, to je čudo in dobro znamenje, da mojega zatoženca Vraza nij vodila „lakota blaga" pri njega dejanjih, nego prosta plemenita volja. Vraz je tedaj vedno čist značaj ostal; kajti to, kar so mu Hrvati ponudih, bilo je „kruto" malo.
Ah pa je Vraz res „Narobe-Katon" ? — Kdo in kaj je bil ta Katón? — Eimljan od pete do glave, Eimljan skoz in skoz, človek strog in tvrd. Ko se je v Eimu grški jezik bolj in bolj širil, ko si je možka mladina v grškej retoriki jezik urila, trla je Katona huda jeza; mož se je s četvericami upiral „grecizmu", zaničeval „Grčiče" (Graeculi) in prepovedal, naj se materinski latinski jezik na vso moč brani in hrani. A naš Vraz bi bil baš nasprotno delal temu, kar je Katón storil?! —
Naj se ne prezre: da kakor je primer grščine s hrvaščino kriv, tako tudi primer Vraza s Katonom na obeh nogah šeplje.
Vraz je v vseh svojih dehh Slovenec, če ravno je več po hrvatski nego po slovenski napisal. Ne samo, da se v njegovih pesnih nahaja prav mnogo besed in jezikoslovskih posebnostij slovenskega narečja — „slove-nizmov", — posebnostij, kojih štokavščina ali pismeni jezik Hrvatov ne pozna, ampak v njegovih spisih, namreč v poezijah nahahaja se tudi prav veliko število takih predmetov, ki so v prvej vrsti Slovencem zanimivi, tako da čitajoč Vrazova dela brž zapaziš v njih, da jih je spisal Slovenec.
(Dalje pride.)
Zvesde repatice.
Dr. Križan.
Od vseh solnce okrožajočih nebeških teles razhkujejo se najbolj zvezde repatice po svojej podobi in po svojih potih, čeravno one od vseh nebeških teles najmenj na našo zemljo delujo, — leta 1819 je namreč naša zemlja na svojem potu kroz sredino neke repatice šla, brez da se je kak učinek tega zapazil — vendar še dandanes s svojim izvanrednim prikazom napolnjuje rod človeški s strahom in trepetom. Praznoverci namreč je še dandanes smatrajo za naznanjevalce nesreč, bojev, lakote i. t. d. Tvarina repatic je namreč mnogo tenša od zraka in zato je njih delovanje na zemljo brez upliva. Tem bolj pa očutijo repatice na svojem potu delovanje premičnic, ki njim dostikrat pot spremenjajo.
Aristotel smatral je repatice za začasne prikazni in skoro vsi zvez-darji do Tycha so menih, da repatice niso nebeška telesa, ampak zračne prikazni. Tycho je namreč dokazal, da je repatica leta 1577 loila mnogo bolj oddaljena od zemlje, kakor mesec, in Generini in Dörfel sta dokazala 8 svojim opazovanjem, da so repatice svetovna telesa in da krožijo krog solnca. Newton je prvi poskusil, pot repatic izračuniti in dandanas kakor nas B e s e 1, A r g e 1 a n d e r, L e v e r i e r in drugi učijo, nij težavno, pot repatic določevati.
Iz zvezdarskih zapiskov od najstarejšega časa do danes spoznavamo, da se repatice v enako dolgih dobah ne prikazuje v istej množini. Eačun verjetnosti pa tirja, da bi se v dvesto letih enaka množina repatic prikazovati morala, ko bi one bile v svetovnem prostoru brez vsakega reda raztresene. Eepatice morejo tedaj v tem prostoru po nekem redu biti raztrošene in njih vidljivost pokorava se zakonom, katerih pa do zdaj še ne znamo.
- 341 -
Broj repatic je neizmeren. Od leta 468. pred Kristom do dan danas videlo se je s prostim očesom 429 repatie, a z dalekogledom 231. Pri 250 repaticah preračunil se je deloma popolnoma, deloma nepopolnoma njih pot. Vendar je broj repatic mnogo veci, ali one so mnogi del nam nevidne, ker so aH v prevelikej daljini od zemlje in solnca, ali pa meridijan prekorakajo.
S vitlo ba repatic je različna. Nekatere imajo tako svitlobo, da je s prostim očesom po dnevu in sicer bHzu vidimo; veci del pa ima tako slabo svitlobo, da se edino z dobrimi dalekogledi vidijo. Tako se je koncem sušca leta 1402, o poldne repatica s sijajnim repom videla, in 1. 1844 videla se je repatica po dnevu s prostim očesom blizu solnca. Sijajnost njihova spremenja se navadno z daljavo od zemlje in solnca. One repatice, ki so se videle samo po noči, bile so tako sijajne kakor najsijajnejše nepremičnice.
Eepatice prikazuje nam se navadno kratek čas. Nenavadno dolgo časa videla se je velikanska repatica leta 1811, ki seje mogla 513 dnij opazovati. Halley-eva videla se je leta 1835 črez devet mesecev in Mauvais-ova leta 1845 devet mesecev. Mnogo repatic prikazovalo se je pa samo ne-ktere tedne ali samo nektere dni, in v novejšem času videle so se nektere samo po enkrat.
Glava in megleni zavoj z jedrom so glavni deli repatic, ker do zdaj se še nobena repatica brez teh delov nij videla.
Meglena tvarina, ki ima parabolično podobo, in se svojim pribHževanjem k solncu pomanjšuje, oddaljenjem od njega pak povekšuje, imenuje se glava repatična.
Megleni zavoj nij enako jasen, ampak jasni njegovi pasi razdruženi so temnimi prostori Iz teh jasnih pasov izvira na solncu sprotnej strani rep, kakor da bi solnce megleni zavoj od sebe odbijalo.
Najjasneji del meglenega zavoja je jed r o, ki je redko kedaj okroglasto, mnogokrat pa od meglenega zavoja po temnem pasu odločeno. Jedro repatie nij trdna tvarina, ker njena velikost se spremenja. Premer Donato v e repatice zmanjšal se je 1. 1858 kroz 16 dnij od 303-6 mirimetrov na 59-202 mirimetrov, kar ne bi mogoče bilo, da je tvarina repatie trdna. —
Tvarina repatic je dalje prozračna. Nepremičnice se namreč skoz repatice vidijo, kar zopet ne bi mogoče bilo, ko bi tvarina repatic trdna bila. E e p se nij pri vseh repaticah videl, ampak samo pri jasnejšili, teleskopične pa so brez repa in obstojijo samo iz okroglastega meglenega zavoja. Eep nij nikoH ravnočrten, ampak je zvit in je ob robu jasnejši nego o sredini. Dolžina repov je različna ; nekterih dolžina iznaša samo nektere stopinje, drugi pa so več milijonov mirijametrov dolgi. V obče pa se rep z bližanjem repatic k solncu podaljšuje, oddaljenjem od solnca pa zmanjšuje.
No tudi take repatice se prikazuje, ki imajo po v e č repov. Tako se je videla leta 1744. po noči od 7. do 8. sušca repatica, ki je imela šest repov in vsaki se je popolnoma od drugega razpoznaval. Leta 1807. prikazala se je 9. septembra repatica, ki je imela dva na nasprotne strani zavita repa. Leta 1824. janvarja in junija 1845. videne repatici imele ste po dva repa. Tudi repatica, ki se je leta 1861. videla, imela je dva repa.
Boja repov še se doslej nij mogla natančno določiti, ker, čeravno je velika večina repatie imela bele repe, vendar videle so se tudi take, ki so imele ali rudeči ali žolti rep.
Od neizmerne množine repatic, ki so se doslej prikazovale, nij se nobena na celem svojem potu opazovati mogla in baš to je vzrok, da se iz po-
- 342 -
sameznih opazovanij, posebno starejših, do novejšega časa drage (Bahnen) repatic niso dale določiti. Dosedanje opazovanje uči nas, da so drage repatic od nepremičniških različne. Pot premičnic krog solnca je namreč približno okroglast. Od velikanske množine doslej opazovanih repatic poznamo jih pa samo devet, *) ki se v določenem času spet vrnejo, in krog solnca v podol-gastih elipsah krožijo. Ees je, da se je iz opazovanij tudi še nekterim drugim repaticam po računih eliptičen pot našel in tudi broj let njih vrnitve določil, ali doslej so se še samo v enem prisolnju (Periholium) videle. Pri mnogo večej množini repatic pa je pot nedoločen, in verjetno je, da so njihove drage parabole ali hyperbole. Take repatice se k solncu ne vrnejo več in so sami občasni gosti osolnčnja
Premičniee dalje krožijo istim merom krog solnca, gibanje repatic pa je brez reda; one se namreč gibljejo pravopotno in protipotno in se iz razhčnih krajev svetovnega prostora prikazuje, solncu bhžajo in potem zopet skrivajo.
Kakova pa je narava repatic?
A rag o je dokazal svojim polariskopom, da repatice solnčno svitlobo odbijajo. Lastna svitloba repatic po takem nij jasnejša od solnčne, kojo odbijajo. Svitlobomerečim (fotometričnim) preiskovanjem pa se je našlo, da je lastna svitloba nekterih repatic vendar tako jaka, da jasnost zvezd bitno spremenja. Verjetno je, da lastna svitloba repatic izhaja od tod, ker solnce njih tvarino s svojo neizmerno toplino razdeljuje in ta druže se s kislecem ali z drugo ktero prvino zgoreva.
Huggins in Secchi našla sta spektralno-analitičnim preiskovanjem v repatici IL 1868. ogljenčev vodenec ; ali pa se ta plin tudi v drugih repa-ticah nahaja, bode nam stoprv prihodnost povedala, ker nij lehko določiti, iz kakovih plinov repatice obstajejo. Tlak in sprememba topline v notranjosti repatic namreč „šaro" (spectrum) njih spremenjavata. Tohko nas vendar uči spectralna anahza uže zdaj, da imajo repatice lastno svitlobo, ki izhaja iz razbeljenih phnov, iz katerih obstajejo.
O naravi repatic imamo več zanimivih teorij, katerih samo sledeče omenim. Zöllner trdi, da repatice obstojijo iz kozmične tekoče tvarine, katera zavreje in se v pare spremenja. No, ker so repatice, kakor nas spectralna anahza uči, samosvetleča nebeška telesa, trdi dalje Zöllner, da njihovo svitlobo in repove električni procesi vzrokujo. Solnce je po njegovem mnenju električno in odbija istoimeno (gleichnamig) elektriko repatic in to ravno njim daje repe.
Tyndal pa ima repatice za plina v e sestave, katere solnčna svitloba razkrojenjem v sveteče tako imenovane aktiničke oblake spremenja, ki se nam v podobi repatic prikazuje.
Newton in Sehiaparelli sta našla, da je pot utrinkov parabohčen in domišljala sta si, da utrinki niso samo repaticam podobni, ampak da je med njimi neka zveza. Ko se je dalje spoznalo, da se velika množina pod-nebnikov giblje protipotno in da so njihove drage razhčno k polutniku solnca naklonjene, nij bilo več dvombe, da so repatice in utrinki sorodna nebeška telesa. Omenjeno mnenje postalo je zevsema verjetno, odkar je Sehiaparelli
*) Enketova, Biola-tova, Faye-tova, de Vico-va, Brorsen-ova, d'Arrest-ova, Winnefce-tova, Halley-eva in repatica i. 1790, katere jo Bruhn za periodično spoznal.
- 343 -
dokazal, da je draga v avgustu videnih utrinkov zevsema enaka repatici III. leta 1862. V novembru padajoči utrinki pa imajo z repatico I. leta 1866 isto drago, kakor so Leverier, Schiaparelli in Oppolzer našli.
Da je tvarina repatic slabo združena, sledf iz spremembe njihove podobe. Tudi je znano, da je leta 1845 Biela-ova repatica se razdvojila in da še se doslej nij vrnila in verjetno je, da se je njena tvarina razločila. Utrinki in spodnebniki so tedaj razločeni in razstepeni deli repatic.
(Konec pride-)
Spomini na Benetke.
J. Pajk. XI.
Zopet vesla šumljajo v „slanej vodi" in gondola lahno drči z nami po strugi mirne temnozelene lagune proti severu okoli zadnjega krajca San-Lazzarskega otoka.
Najne misli šče bivajo pri predrnetih ravnokar videnih, in cesarje duša polna, o tem tudi usta rada govore. Šče en pogled nazaj in izginila nam je prikazen otoka popolnoma iz vida; ostali so nama jedini njega utisi in — slika Lord Byronova, vidni spomin najnega obiska na San-Lazzaru.
Zdaj, ko naša ladjica tako varno in tako lahno plava po vodenej planoti — da bi i naše življenje vedno tako po gladkem teklo! — naj izpolnim, kar sem preje obetal, ter pripovem, v kakej zvezi je bilo življenje Lord By-ronovo z otokom, kojega sva ravno zapustila.
Novembra meseca 1. 1816 prišel je pesnik „Childe Harolda" preko Verone v mesto dožev.
L. 1816., onega v življenju Byronovem toli osodepolnega leta!
Bilo je več nego jedino hrepenenje po toplem zraku in jasnem nebu srečne Italije, kar je drugikrat našega lorda tiralo iz meglene zelene Anglije proti jugu, hrepenenje, koje vse prebivalce severnih krajin vabi v južne dežele, hrepenenje, koje i jaz dobro poznam iz prve svoje mladosti, ko so se mi v zlatih sanjah prikazovali vrtovi in gradovi blažene Italije, o kojej sem čul pripovedati in o kojej sem toliko čital. Izpolnile so se mi, kakor mnoge druge sanje, samo, da jedva na pol!
Osodepolno, sem rekel, je bilo za Lord Byrona 1. 1816, kolikor se sme ločitev dveh pred Božjim obličjem svečano zvezanih oseb osodepolna imenovati. A ta ločitev je bila ločitev med živimi, ločitev svete zveze, koje trdnost je imel okrepiti nje sad in poroštvo: hčerkica Ada.
Miss Milbanke,, poznejšo Lady Byron so dolžih, da je ona bila kriva te žalostne ločitve; drugi — in to ženski spol kakor tudi srečni zakonci angležki — dolžili so gospođa soproga. Meni pa se vidi, da sta kriva bila samo dva protivna si nrava, kojih nositelja sta si bila podala roke v zadružno življenje. Lady, se mi vidi, bila je nekaj prepobožna in prestroga proti svojemu možu, a Lord je bil nekoliko menj pobožen, pa tohko bolj prizanesljiv proti samemu sebi ; Lady Byron je visoko poštovala stare dobre tradicije svoje domovine: točnost in rednost v vsem, tuđi v zakonskem življenju, a gospod Lord, tako se mi vidi, je bil veci prijatelj svobodnosti in lahkomiselnosti, da-si v vsem drugem brez dvombe ne naopačen človek.
— 344 —
Ako se vrh tega šče pomisli, da je ta zakon bil sklenen bolj po prizadevanju drugih — ženske roke pri tem niso bile zadnje, ki so pripomagale, kar je storila Miss Melbourne, dalje da se je, po krivdi gospoje Byronove same, tudi nje rodbina vtikala v notranje nju zadeve, da tudi posredovanij dveh odvetnikov, koja je njena rodbina za svet prašala, nij manjkalo, tedaj bode jasno, da se ločitev nij dala več vzdrževati, kakor se tudi skala ne da več zadržati, kadar jo zavidni zob časa odlušči od prepadajoče čeri. Drugi dan janvarja 1. 1815. bila je nepremišljena ženitev, 10. dee. istega 1. zagledala je hči Ada svitlobo sveta, a janv. 1. 1816 poklonila se je „jako prisrčno" Lady Byron svojemu možu, da mu izroči zadnji pozdrav „Srečno" (good bye) in tako je pesnik Childe Harolda ostal, kakor pravi, „sam na tej zemlji s svojimi kumirji (hišnimi bogovi), razbitimi okoli njega."
Koga tepe domače gorje, temu tudi svet — ta milostivi sodnik! — ne ostane dolžnik. Ločitev je bila brž raznesena po Angliji in njenih devetdesetih kolonijah ; javno mnenje, ono isto mnenje, koje je preje na pretirani način obožavalo svojega ljubljenca, „svojega novega Shakespeare", jelo je zdaj teptati Byronovo ime; „prijatelji" so ga omilovali, češ, kaj se hoče storiti? a „pravični" so ga devah v pekel prokletstva kot „skrvnitelja" zakona, kot „nestiđneža", kot „trđosrčneža", kot „nečiovečneža."
Byron, ta trdna neboječa natura, bil je prisiljen umakniti se ljudskej razkačenosti. Tako planinec seže za potno palico, kadar mu je ah požar ali povodenj pokončala domovje, uničila polje, vzela najljubše, kar je nekdaj svoje imenoval, ženo in rod. Kraj, kjer smo prožili zlate dni mladega življenja, ostane nam mil in ljub, dokler barem neki del prežite sreče šče hranimo; brž ko nam v njem osoda najljubše pobere, postane nam ta kraj tuj, zdi se nam kot da bi se našim bolečinam rogai; mi se začnemo brigati, kako ga čem preje zapustimo.
Z grenkim čuvstvom se je L. Byron 1. 1816 aprila poslovil od svojega grada, od domovinskega svojega ^otoka, da ga ne vidi nikdar več. Podal se je preko Hollandije, Nemčije in Švicarske v Italijo, mater tolikih spominov, kraj tolikih ugodnostij, sedež vedno cvetoče človečanske mladosti, ktera vesela in neusahljiva klije izmed razvalin sive davnosti. Tu mladim duhovom vedno izvira vrelec črstvega okrepčanja, starim vrelec novega omlajenja; tu kot vedno zeleni lovor ali kot vedno cvetoča in zoreča pomeranča nikdar ne presahne rast poezije in umetnosti; predno stari list ali sad zapadeta, uže se jima smehljata nov listek in nov cvet, in tako se tu nikdar ne pretrga vez med starim in novim svetom. —
V Italiji je tedaj Byron iskal celitve svojim ranam. Oktobra meseca 1. 1816 nastopila je njegova noga v drugič tla italijanska nad Milanom, in novembra meseca v istem letu došel je v Benetke, kjer si je s prva blizu Markovega trga v tako zvanej „Merceria", blizu „Torre d' orologio", stanovanje najel. Brž po svojem dohodu obiskal je v prvič — otok Armencev ali otok San-Lazzaro. — (Dalje priđe.)
Listnica. Vsleđ nerazmérno številnih reklamacij starih listov smo prisiljeni, zopet oDomniti, da se na reklamacije samo v prvih štirinajstih dneh po izdanej številki moremo ozirati, da pa za starejše številke tirjamo po 15 kr., kteri iznesek se naj naprej pošilja. — Šče enkrat prosimo za pravočasno naznanjenje adres. — G. St. v K. Izvolite nam naročnino poslati, potem Vam pošljemo vse let. liste. Isto velja vsem onim gg., ki se zdaj kot novi naročniki oglašajo.
Izdajatelj in odg. urednik: Martin Jelovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.