te--
Foto: Aleš Černivec
Košata nevesta, zanikrni ženin
Peter Kolšek
ednarodni simpozij, ki poteka konec tega tedna v Ljubljani, pripravilo pa ga je slovensko ministrstvo za kulturo v sodelovanju s Svetom Evrope, je namenjen kulturni politiki. Se pravi tistemu področju javnih zadev, ki uravnava razmerje med nacionalno državo in nacionalno kulturo. To razmerje v novi državi ni srečno. Pravzaprav je nesrečnejše, kot je bilo v zadnjih desetletjih prejšnje večnacionalne države, v kateri je slovenska kultura končno pridobila trdne institucionalne temelje in soliden socialni položaj — z njima pa tudi razmeroma visok ugled znotraj »estetskih« zakonitosti bivše velike države. Še več: slovenska kultura si je v zadnjem desetletju izdihujoče Jugoslavije pridobila tolikšno civilno moč, da je lahko bistveno pripomogla k njenemu izdihu. To je bila daljnosežna in nepredvidljiva posledica »revolucionarne« kulturne politike, ki je bila seveda enako nepredvidljivo cepljena na državotvorno vlogo kulture na Slovenskem. Strategija kulturne politike v bivši državi je služila kulturni prezentaciji politike; z njo je politika razkazovala prijazno fasado režima. Zato kulturna politika kot administrativni sistem kulturnikov ni zanimala. To pa ne pomeni, da jim ni šla na roke. In marsikomu so šli njeni blagodejni učinki tudi v glavo.
A kaj zdaj! Kultura se je po osamosvojitvi začela obnašati kot izigrana, a košata nevesta, država pa kot zanikrni ženin, ki o tem nič ne ve oziroma se dela, da ne ve. Za ugotovitev, kako je tako razmerje nevzdržno, ni treba biti
ravno član katere od komisij Sveta Evrope. A če hočemo novi položaj razumeti tudi v tistem globalnem smislu, ki sme računati na rešitev, je le dobro biti Slovenec; tako ženin kot nevesta sta namreč v tem primeru precej naporen slovenski par. Kultura, ki je temelj nacionalne identitete — šele zaradi nje je nacionalna država sploh smiselna — si je svoj reprezentativni položaj, nedvomno zgodovinsko utemeljen, pridobila v razmerah brez lastne države; sredi mrzlih viharjev in jezne domačije. Zdaj bi udobje, ki ga je uživala kot varuhinja nacionalne substance, razumljivo, hotela uživati še naprej. Zato je zanjo, naj se sliši še tako nesmiselno, država, ki je bila njen vrhovni in hkrati zemeljski cilj, zdaj pravzaprav moteča tvorba, ki ji celo grozi, da jo bo počasi izbezala iz brloga pridobljenih zgodovinskih pravic in zaslug. Varuhinja nacionalne substance je zdaj namreč država, naloga kulture pa je, da to substanco poglablja, širi in žarči.
A če ta premik kultura, počivajoča v starem samoupravnem modelu kot kakšen hribolazec v visokogorski koči pred nočjo, težko dojema, tedaj se država obnaša kot skrbnik iste koče, ki mu ni čisto jasno, kakšnega človeka ima pod streho, od kod je prišel in da mora, primerno spočit, zjutraj daleč naprej. Področje institucionalne kulture je namreč ostalo skoraj takšno, kakršno je bilo. »Kontinuiteta«, bi lahko rekli »razumniki«, je pognala najgloblje korenine prav na področju kulture - ko ne bi bili sami najbolj zaprisežen del te kontinuitete.
Ob menjavi političnega sistema je ta slovensko kulturno infrastrukturo sicer obvarovala pred razpadom, kakršen je doletel večino tranzicijskih držav, a to ne pomeni, da je status quo rešitev za prihodnje tisočletje. Pri tem sploh ne gre za to, da se država — preko ministrstva za kulturo — problema ne bi zavedala; omenjeni simpozij je nasproten dokaz na mednarodni ravni. Gre za to, da država spremembe organizacijskega modela ne forsira, ker nanjo tudi kultura sama prav nič ne pritiska; ta sitnari kvečjemu za denar.
Večino osamosvojenega življenja smo preživeli v režiji liberalne demokracije, kultura pa je ena zadnjih reči na svetu, ki to politično opcijo zanima. In če smo natančni, ne zanima tudi nobene druge; če poslušamo politične veljake, imajo besedo kultura na jeziku samo tedaj, kadar jim zmanjka drugih. Zato se »Pelhanov« zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi (iz leta 94), ki predstavlja edini dokument o volji nove države, da postavi vsaj provizorični okvir za novo kulturno politiko, ne izvaja. Parlament in vlada se delata, kot da tega zakona ni, kultura ne ve, kaj bi s Kulturniško zbornico, vladni Svet za kulturo nima smiselnega sogovornika. Po eni strani je tako zato, ker je tok kulturniške inercije premočan, po drugi pa zato, ker država ne deluje na način sistemsko usmerjenega protitoka.
To je ta naporni, neznačajni in nerodovitni slovenski par. Zdi se, da bomo prej dokončali
vse avtoceste, kakor prispeli do nove kulturne politike, s katero bo država določila svojo nujno udeležbo na področju nacionalne kulture, drugo pa prepustila spontanim, tudi zasebnim oblikam organiziranja. Ali kakor so v evropskem poročilu o slovenski kulturni politiki zapisali tuji eksperti:»vpletene osebe si odgovornost nenehno podajajo iz roke v roko«.: Ženin in nevesta se očitno ne marata preveč. A tudi ni treba, da bi se; v razmerah nacionalne države je namreč dovolj, da se dobro prenašata.
Toda njuno razmerje je predvsem protislovno; čeprav imata novo hišo v urbanem središču, še naprej živita pri starših v udobnem domačijskem okolju. Od tod ena bistvenih posledic, ki zadeva predvsem življenje z državnim denarjem podprtih ustanov in je navzven opazna kot hipertrofija kulturnega delovanja. Oddaljenejšemu opazovalcu se med kulturno sezono najbrž zdi, da vse brbota od ustvarjalnosti, večinoma pa gre za utečen kulturni pogon, ki finančno temelji na dvanajstinah, ustvarjalno pa na rutini. Takšen položaj je nedvomno dovolj za preživetje in celo polno zaposlitev domačih kulturnih zmogljivosti, nikakor pa ni dovolj za zunajserijsko spodbujanje umetniških doživljajev. Ni mogoče reči, da slovenska institucionalna kultura ne zadovoljuje osnovnih umetniških standardov, čeprav so tudi ti odvisni od nivoja pričakovanj, na katerem so se oblikovali — toda ali je to vse, kar lahko zahtevamo od nacionalne kulture, ki je samo sebe že zdavnaj razglasila za najvišjo avtoriteto?.
A zdaj ne gre več samo za dom, ampak tudi za svet. Seveda je bil svet, predvsem kot nedosegljiva vzajemnost kulturnih dobrin, pred očmi že prej, toda zdaj se je tudi v to razmerje vrinil bistveno nov položaj. Svet je namreč Že tukaj. Tudi v primeru, če bi ostali zunaj svetovnih povezav, bi si morali izdelati jasno kulturno strategijo, s katero bi preprečili lastno zadušitev v domačijstvu. A ker v radikalni osami prav gotovo ne bomo, moramo imeti stabilen in predvsem ustvarjalen kulturnopolitični model, ki nas bo, tako kot druge, varoval pred utopitvijo v globalnem kulturnem inter-nacionalizmu, spodbujanem na eni strani z logiko svetovnega kapitala in na drugi strani z logiko kulturnega populizma; oboje teži k brisanju avtentičnih razlik med nacionalnimi kulturami.
Tu ne gre za navaden strah pred »tujino«, pač pa za civilizacijsko dejstvo, da bo v svetu navzkrižnih materialnih in informacijskih povezav preostala ena sama nezvedljiva razlika - kulturno-etnična. Izdelati mehanizme, kako to razliko ne le ohraniti, ampak z njo na trgu duha tudi konkurirati, je nedvomno prva in zelo bližnja naloga tako slovenske kulture kot države. Nič ne pomaga; prva bo morala opustiti svojo rahlo vzvišeno inertnost, druga spregledati, da jo zmore z dolgim življenjem obdariti edino kultura, za katero premalo ve, da je z njo v usodnem razmerju.
VSEBINA PP SS 29
Alenka Leskovic
Poplačana zvestoba Antonu Drobniču
Kadrovski razplet v pravosodju
Stanislav Rozman
Manire
Bojana Humar
Milo Dukanovič
Portret tedna	31
Damijan Slabe
Joj, kam bi se del
Dr. Jože Šinkovec
Zakonov sodnik ne dela
Država in rimskokatoliška cerkev (2)
32
Boris Repe
V tej državi smo komunisti na oblasti
25 let obračuna s Stanetom Kavčičem (1)	33
Marko Milosavljevič
Nemška zgodba
Izguba RTV Slovenija
Sporočilo bralcem
Ker je 23. aprila 1994 začel veljati novi zakon o javnih glasilih, so s tem prenehala veljati tista določila o obravnavanju prispevkov bralcev, ki jih je predpisoval stari zakon o javnem obveščanju iz leta 1986. To pomeni, da si poslej uredništvo pridržuje vso pravico do objave ali neo-bjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja teh prispevkov, pač v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa novi zakon v tretjem poglavju. Zaradi naraščajočega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo dosledno zahtevali spoštovanje predpisane dolžine največ 60 tipkanih vrstic v rubriki PP-29 (namenjeni odzivom na že objavljene tekste v časopisu) in največ 90 vrstic za rubriko Prejeli smo (namenjeni izražanju posameznih stališč, mnenj in pobud). Vsi prispevki za obe rubriki morajo biti opremljeni s polnim imenom in naslovom odgovorne fizične osebe (tudi v primeru institucij, organizacij, strank, društev ipd.), biti morajo v tipkopisu ali na računalniški disketi, po možnosti opremljeni s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtorja. Uredništvo si pridržuje pravico, da vse daljše prispevke avtomatično zavrne ali skrajša.
Boris Šuligoj
Prelomnica ali samo cvetje v jeseni?
Istrska pokrajina
Alenka Burja
Po malem, a vztrajno
Lokalne skupnosti in okolje	34
Delo, 27. septembra
Hoče Bog to?
Neutemeljena se mi zdi pripomba g. Petra Zidarja, ki potem, ko nas še enkrat spomni, da je ves dnevni tisk tako »brez izjeme trdno v rokah starih sil (■■■)«, doda še, da uredništvo daje prednost slabše argumentiranim, »desnim« člankom, medtem ko dobri, analitični članki »vseprepogosto končajo v urednikovem košu (...)«.
potiskajo pod površje. Menda kdo ne misli, da bi z odvzemom pravice do splava odpravili tudi splav sam. Ženske bodo splavljale, dokler bo obstajala možnost, da nenačrtno zanosijo. Če bo splav ilegalen, bodo to pač počele skrivoma na klinikah dvomljive kvalitete ali pa v tujini. Kot kažejo izkušnje, se to dogaja v vseh državah, kjer je splav prepovedan in kjer ženske za to svojo odločitev nemalokrat plačajo z življenjem ali sterilnostjo. Natančnih podatkov o tem, koliko žensk splavi, seveda ne more biti, saj se dogajajo ilegalno.
V primeru ženske usode se torej ista Cerke v, ki je za življenje, odloča za smrt. Drugače po vedano: spl a vje dejstvo, ki ga ni moč zanikati, lahko pa si pred njim zatisnemo oči (to laže naredijo moški in Cerkev so moški). Razkriva eno izmed naših temnejših pla ti, s ka tero se še nismo soočili. Cerke v tega soočenja ne bi prenesla, pač v kontekstu njene širše nezmožnosti sprejemanja dejanskosti. Splav ni greh posameznice, ampak problem družbe. To ni problem žensk, čeprav one zanj plačujejo ceno, ampak tudi moških, tudi Cerkve.
Za spremembo vprašanje iz drugačnega zornega kota: zakaj se nasprotniki pravice do splava v resnici zavzemajo za to, kar se? Zato, ker je to najlažja pot, da si umijejo roke pred »zločinom«, da si pomirijo vest. Z zakonom so dosegli ilegalizacijo splava: tu je zanje zgodbe konec. Če se po vsem tem neka ženska kljub vsemu odloči, da ne bo obdržala otroka in splavi naskrivaj, je to zdaj (hvala bogu) le še njen problem in njen »zločin«.
Če bi Cerkev resnično želeja odpraviti ali vsaj omejiti splav, bi to lahko storila z nena-sprotovanjem umetni kontracepciji, še posebej v deželah, kjer se rodi toliko otrok, da vsak dan umirajo od lakote ali pa jih starši prodajajo v suženjstvo. Vendar tudi tu Cerkev togo vztraja pri svoji dogmi, tudi tu se ne sooči z realnostjo, pač pa se odloča za smrt. Vedno pripravljena na obsojanje, se Cerkev tudi v 20. stoletju ni odrekla ambicije, da človeku zanika pravico do nadzora nad svojim življenjem (cera vnoso možnosti za ta nadzor že tako minimalne), vse to v neki dvomljivi veri, da je tako za vse nas najbolje. O tem pa seveda po srednjeveško odloča sama.
Mojca Šorli, Ljubljana
Pred leti sem se pogovarjal z razgledano in simpatično gospo zgodnjih srednjih let iz večjega slovenskega mesta.
»Z možem imava 4 otroke,« mi je rekla. »Pol od teh sva jih načrtovala, pol pa jih je prišlo kar tako. Vendar imava vse enako rada. Razen najmlajšega, hodijo zdaj že vsi v šolo. Je pa zadnjič enkrat pri kosilu vseeno prišlo do manjšega incidenta. Zakaj imamo pri nas toliko otrok?’ se je name in očeta napol jezno napol očitajoče obrnila hčerka, ki hodi v tretji razred. 'Povsod imajo enega ali dva. pri nas pa kar štiri!’ Ko sem videla, da se razen najmlajšega tudi drugi strinjajo z njo in čakajo, kaj ji bom odgovorila, sem rekla: ’A tako? Mislite torej, da vas je preveč? Kdor misli, da je preveč, naj kar vstane in gre!’ Seveda ni nihče vstal. Zamišljeno in v popolni tišini smo nato pojedli kosilo in od takrat dalje ni nihče več postavil kakega podobnega vprašanja.«
Na to pripoved sem se spomnil, ko sem v sobotnem Delu prebral članek, v katerem Slavko Žbogar iz Celja pravi, da je Slovenija zelo gosto naseljena država in je nas Slovencev že zdaj preveč. Če res tako misli, mu svetujem, naj kar lepo spakira in gre. Recimo v Saharo ali v Kalahari, ki sta gotovo najbolj redko naseljeni območji na Zemlji. Ali pa vsaj na Kočevsko, kamor je za slovenski standard zaskrbljena oblast takoj po drugi svetovni vojni z menda pregosto naseljenih območij ob jugoslovansko-a-vstrijski meji preseljevala tamkajšnje prebivalce.
Pa še to: Tega pisma nisem napisal v obrambo nadškofa in njegovih izjav, ampak le kot repliko na Žbogarjevo trditev, da je nas Slovencev že zdaj preveč. Mnogi naši sodržavljani neslovenskih narodnosti namreč o sebi ne mislijo tako.
Mihael Prijatelj, Maribor
Delo, 21. oktobra
Drobni popravki velikih krivic
Kaj pa stanovanjski zakon?
Sistemski Stanovanjski zakon (Ur. 1. RS 18/91s spremembami), sprejet 19. 10. 1991, krši v času sprejetja obstoječo Ustavo SRS in predvsem novo sprejeto Ustavo RS z dne 23.12.1991 (UR. 1. 33/91):
Željko Kozinc
Obrni, kakor hočeš: tabor leti v nebo
Grosupeljski Romi	35
G. Repovž, G. Pipan
Klavsov beg pred pogrebci
Češka 1997	36
Dragiša Boškovič
Ministri finančnih kriz	37
Gojmir Lešnjak - Goje
Dnevnik (4)
Branko Gradišnik
Hipokrit in Hipokrat
Ljubljana je BULANA	38
Marko Zorko Vsi so konji beli	
Mišo Alkalaj Strogo zaupno: trava raste	
Diana Zajec Brez cucljev in stekleničk! Dojenje	39
Janez Suhadolc
Čez gore, polja, doni naj prek sveta
Dvomljivi promotorji Slovenije
Najprej eksplozija orjaške vodikove bombe
Preoblikovanje Marsove atmosfere
40
Je to dovolj, oče, je to dovolj?
CNN nekoliko v težavah
Pametni, ustvarjalni in neubogljivi
Disney ustvarja digitalni svet
Vampirji so zabavni
Roman Polanski	41
M. Kezunovič, A. Krašek
Manuel bo seveda odšel
Kubansko poletje (2)	42
Franc Milošič
Grof, župnik in župan ali Deutsche Minderheit aus Pettau
Marko Crnkovič
Liberalci so preveč liberalni
Principi
Boris Jež
Nadškof in kiti ubijalci	44
Pri tem se mi poraja najprej vprašanje, zakaj pravzaprav g. Židar misli, da članki po njegovem okusu so, pa jih nekdo vrže proč brez objave, zatem pa še, kako torej pojasnjuje objavo svojega prispevka, ki očitno ni naklonjen uredništvu. Ali njegove trditve o pristranosti uredništva nimajo podlage ali pa njegov članek spada v tisto skupino slabo napisanih prispevkov, ki imajo, po njegovih lastnih besedah, vedno prednost.
»Uradnikom, ministrom in sodnikom ni ukazano, da so dobri in usmiljeni, ljudem v Cerkvi je.« Ta misel Janka Lorencija je g. Zidarja očitno hudo zbodla v oči, prav kakor je mene njegov odgovor. G. Židar očitno izhaja iz prepričanja, da so stvari na tem svetu bele ali pa črne. So vrednote in nevrednote. So dobri in slabi. Seveda se sam apriorno šteje med prve. Čudna življenjska modrost za fizika in antropologa, za inštituciji Cerkve predanega državljana pa ne, kajti Cerkev je od nekdaj spodbujala delitev občestva na dve sami kategoriji, dobro in slabo, zanikajoč vmesno prostranstvo neopredeljive sivine. Govorim izključno o Cerkvi kot inštituciji, ne o veri in vernikih. Z navedeno mislijo g. Lorencija se popolnoma strinjam in v njej ne vidim nič napačnega. Naloga države res ni, da bi bila »dobra« ali »usmiljena«, ker na srečo tudi sama ne verjame, da bi to zmogla. Nam pa zato daje zakone, ki so, v nasprotju s cerkvenimi, vsaj posredno posledica volilnih rezultatov. Če je Država institucionalizacija zakona in mora zato biti njegov odsev (od nje stalno zahtevamo, da je »pravna«),je Cerkev institucionalizacija vere, krščanski verski nauk pa govori o usmiljenju in dobroti, zato bi morala tudi Cerkev odsevati ta nauk.
Gospod R. Koncilija v članku z dne 20. 9. pravi: »Cerkev ljubi človeka in mu razlaga božji nauk, ker mu dobro hoče.« Žal pa. če besede presojamo po dejanjih, njena zgodovina tega ne potrjuje, čeprav bi g. Zidar želel Cerkvi, papežu in metropolitu Rodetu pripisati nezmotljivost in nedotakljivost samo zato, ker oni so, kar so. Pretekla (in sedanja) dejanja rimokatoliške cerkve tistim, ki so pripravljeni pogledati stvarnosti v oči, kažejo,da gre pod krinko ponižnega verskega besednjaka za zaščito lastnih interesov.
Kar zadeva dvatisočletno preganjanje kristjanov, naj si pa g. Zidar le prebere kako zgodovinsko knjigo. Kristjani so bili preganjani do 1. 313, ko je krščanska cerkev prevzela oblast in sama pričela zatirati nasprotnike. Civilni oblasti je šele v dobi razsvetljenstva uspelo omejiti njeno moč. Če smo se pripravljeni vrniti v preteklost samo malo več kot za 50 let. kot to naredi g. Zidar, ko omenja zažig škofa Vovka (vsekakor zločinsko dejanje), se lahko spomnimo, da je Vatikan, v zameno za nekatere cerkvene privilegije (npr. obvezna verska vzgoja), že leta 1929 podpisal sporazum z Mussolinijem - za lažji boj proti komunistom. Ali drugače, g. Zidar, tudi Cerkev počne ravno to, kar se ji »splača«.
Jaz povezave med načeli, po katerih Cerkev širi nauk dobrote in usmiljenja, ter njeno podporo fašizmu ne vidim. Če nekateri želijo slepo verjeti, da je le Cerkev sposobna vzgojiti srečne in »dobre« državljane, potem jaz, ne slepo, ampak na podlagi (vsakomur dostopnih) dokazov, verjamem, da Cerkev skrbi najprej za lastne interese, šele potem za koristi svojih ovčic.
Naj samo na kratko izrazim svoj skepticizem, ne do prepričanja, da je življenje in-herentno pozitivno in mora zato graditi na dobrem, pač pa do prepričanja posameznikov, da je Cerkev sinonim za vse pozitivne duhovne vrednote in da nam jih lahko le ona razkrije. Vsak posameznik je, ne glede na prepričanje, s svojim intimnim duhovnim razvojem sposoben odkriti vrednote, ki ga vodijo k dobremu. Tudi vera je izrazito osebna izkušnja in naj ne biprestopala meja posameznika, preprosto zato, ker ji zunaj posameznika ni mesta. Cerkev je kot institucionalizacija vere pravzaprav paradoks. Izhaja iz intimne sfere posameznikove duhovnosti, deluje pa v javni sferi kolektivnega.
Nekateri pač vse preveč živijo od tega, da drugim predpisujejo, kako naj živijo, jih obsojajo, če ne živijo v skladu z njihovimi ideali, skratka, so nestrpni. Prisvajajo si »ta boj za dobro kot vrednoto«, če uporabim besede g. Zidarja, s tem pa se torej vsi drugi avtomatično borimo za »nevrednote«.
Še par besed o problem u spla va, čepra v raje ne bi načenjala te, z vidika obeh skrajnosti že dosti, s tiste sive vmesne plati pa še ne dovolj prežuljene teme. Prispevki na to temo so v zadnjih številkah SP dokaj črno-beli. Eni za. drugi proti. Splav pa je posledica nečesa. Nihče noče reševati problema tam, kjer nastaja. Sama sicer pra vico do spla va podpiram, pa ne zato, ker bi takšno dejanje odobravala samo na sebi. Tudi ne mislim, da zarodek ni več kot le kepa mesa in krvi. Splav ni »dobro«. Ampak edina alternativa je prepoved splava, kar je »dobro« še manj.
Verjamem, da se z represijo dileme ne rešujejo (še posebej ne etične), ampak samo
Delo, 19. avgusta
Roditeljice klenih Slovencev
Gospa Maja Rojko, če so vas pridigarji evangelija, ki se sami odrekajo spočetjem in rojstvom svojih otrok in so brez življenjskih izkušenj v lastni družini, prepričali, da naj bo žensko telo le rodilni stroj, saj sami pravite: »... otroka mati nikoli ne bi smela roditi zase...«, ostanite prepričani, mene je učilo življenje.
Če vi mislite, da se mati prej ko slej mora odpovedati otroku, da bi zaživel svoje življenje, vas bo morda vaše nadaljnje življenje, če boste živeli z otroki v dobrih odnosih, prepričalo o resnici ljudske modrosti in starševske morale: majhni otroci - majhne skrbi, veliki otroci - velike skrbi.
Otrokom se, tudi ko odrastejo, ne moreš kar odpovedati. S tem ne mislim, da si jih lastiš kot majhne otroke, še vedno pa so tvoji otroci. Pomagaš jim po svojih najboljših močeh, če so pomoči potrebni, in sprejmeš njihove družine. Otroci s snovanjem svojih , družin le povečujejo osnovno družino, ki naj bi vedno ostala njihovo zatočišče.
Glede posvojitve otrok pač sledite nadškofu dr. Rodetu. On, ki verjetno ni in tudi nikoli ne bo oče, to lahko priporoča, ker ne pozna očetovske ljubezni do otroka. Po. moje pride to v poštev le v primerih, ko je otrok sirota brez sorodnikov, ali če se mu mati hoče odpovedati, nikakor pa se to ne more uveljavljati kar po tekočem traku. Še pred vojno sem kot 13-letna deklica bila priča, ko je 11-letno dekletce, kije živelo vsa leta vlaži, ležalo pod stopnicami in krčevito jokalo, ker je izvedelo, da je posvojeno in da ima še očeta in sestro, mama pa je pri porodu umrla. To je bil hud udarec zanjo, pa tudi zame. Njene bolečine ne bom nikoli pozabila.
Če si zamislim sebe v položaju, da bi morala kot mlada, neizkušena mati oddati otroka v posvojitev, bi me misel nanj in skrb zanj težila vse življenje.
Ostaja va vsaka na svojem bregu. S tem končujem z vami polemiko o splavu.
Zvonka Tepina, Ljubljana
Delo, 30. avgusta
Kaj je nadškofu?
Razprave o 55. členu se nikakor ne poležejo, kar je tudi razumljivo, saj je načeta pra vica do spla va in s tem v zvezi tudi obstoj slovenskega naroda. G. Slavko Žbogar se spotika ob izjavo nadškofa v zvezi z izumiranjem našega naroda in trdi, da nas je že preveč, da to povzroča težke gospodarske, socialne in druge težave, pa celo krivdo za povečano brezposelnost.
Z mnogimi nastopi g. nadškofa se ne strinjam, toda priznati triu je treba, da je sprožil, poleg nemogočega odnosa do splava, zelo perečo težavo nizke rodnosti in s tem nevarnost izumrtja slovenskega naroda. Tu je nadškof zadel v jedro slovenske teža ve. Drugače rečeno, povedalje to, da nas čez nekaj desetletij ne bo več, ako se ne bomo lotili reševanja. On bi to reševal s prepovedjo splava, kar zanesljivo ni rešitev.
G. Žbogar, težave, ki nas tarejo, ne izvirajo iz prevelikega števila Slovencev, ampak tiz cele vrste drugih vzrokov. Med njimi so na primer: nepravilen odnos oblasti do narodnega bogastva, ki ga namensko zapravlja in uničuje, glomazen in požrešen birokratski aparat, slabo nagrajevanje (stimuliranje) tistih vej gospodarstva, ki bi našo državo potegnile iz težav, nepravilna razporeditev davkov in dobička, pa tudi nesmiselno zapravljanje družbenega denarja za drage vojaške nakupe in nepotrebno najemanje tujih kreditov s strašnimi obrestmi (DARS). Pa še bi lahko našteval, zaleglo pa tako ali tako ne bo nič. Oni bodo zapra vljali naprej.
Tu je zapravljenega ogromno denarja, ki bi ga s pridom uporabili za modernizacijo gospodarstva in predvsem industrije, ki so jo v zadnjih letih skoraj 70% uničili. S tem bi zanesljivo rešili usihajoče gospodarstvo in zmanjšali stroške za vzgojo otrok, ki so danes glavna ovira za večjo rodnost. S tem bi rešili gospodarske in druge težave, našim otrokom pa omogočili redno zaposlitev, ko odrastejo.
Sicer pa, ako nas je res preveč, kot pišete, zakaj naša oblast naseljuje prišleke po naših mestih in sedaj že po vaseh? Ti bodo še dodatno povečali število, saj je rodnost pri njih dosti večja kot pri Slovencih. Trenutno so res cenejši delavci, toda jutri bodo zahtevali enake pravice in plačilo, poleg tega pa še enakopravnost jezika in vere. Takrat pa bo zaradi njihove številčnosti in naše skromne rodnosti in kratkovidnosti resnični začetek našega izginotja.
Franc Rado Jelerčič, Nova Gorica
a/ Staro ustavo krši zato, ker je odpravil stanovanjsko pra vico, kije bila v tistem času še ustavna pravica. Torej je grobo posegel v pridobljeno pravico. Ta poseg je v čl. 155 izrecno prepovedala tudi kasneje sprejeta nova ustava.
b/ Novo ustavo pa krši že zato, ker je bil sprejet še pred njo in ker bi moral biti do 31. 12.1993 z njo usklajen, kot je to določeno v 1. čl. ustavnega zakona za izvedbo Ustave RS. V primeru bivših imetnikov stanovanjske pravice v nacionaliziranih stanovanjih je stanovanjski zakon (SZ ) tem imetnikom z odvzemom možnosti odkupa stanovanja oz. z rešitvijo njihovega problema po modelu lastninjenja 125. čl. kršil naslednje ustavne določbe:
-	načelo pravne in socialne države po čl. 2, -načelo enakosti pred zakonom po čl. 14,
-pravico do pristopa z ustavo zagotovljene pravice do na novo ustvarjene zasebne lastnine po čl. 33,
—pravico do socialne varnosti po čl. 50,
-	pravico do lastnine po čl. 67,
-	pravico do pridobitve primernega stanovanja po čl. 78,
-	ustavno prepoved povratne veljave pravnih aktov, to je posegov v pridobljene pravice po čl. 155
-	in še nekaj drugih, ki nam onemogočajo potrebno spremembo ustrezne zakonodaje po čl. 88 v zv. s čl. 153. Po teh členih je-zakonska iniciativa in potreben nadzor nad zakonitostjo pravnih aktov v vladni oz. državni pristojnosti. Kljub stalnemu opozarjanju vlade, parlamenta in seveda MOP na prepotrebne spremembe se razen redkih političnih strank nihče ne odziva.
Poudarili bi radi tudi dejstvo, da SZ v svojih določbah napeljuje na uporabo tedaj še nesprejetega zakona o denacionalizaciji (ZDEN), ki je bil sprejet šele 7. 12. 1991, torej skoraj dva meseca po sprejetju SZ, vsakemu laiku pa mora biti jasno, da se v nekem zakonu (SZ) ne moremo sklicevati na še neobstoječ in v parlamentarni proceduri še nesprejeti zakon (ZDEN).
Pravna in socialna država je z asistenco ustavnega sodišča imetnike stanovanjske pravice v družbenih stanovanjih umetno, s skonstruiranjem različnega dejanskega stanja razvrstila v marginalno skupino t. i. »najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih« in prenesla nanje reševanje problema, ki ga je sama ustvarila in za katerega je izključno odgovorna.
Ustava prepoveduje neenakopravno obravnavanje različnih skupin in prav najemnike je država s svojimi protiustavnimi postopki spremenila v posebno skupino državljanov. Najemniki moramo biti enakopravno obravnavani z drugimi imetniki stanovanjske pravice v družbenih stanovanjih, ker je naše dejansko stanje identično. Imeli smo enako kvalitetno stanovanjsko pra vico, enake obveznosti, enako smo vsi zaposleni s prispevki 6% do 9% bruto OD soustvarjali družbeni stanovanjski fond.
Enako mora pri nas država skrbeti za zagotovitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine. Ne sme nam jemati pridobljene pravice in ravnati v nasprotju z obveznostmi po 78. čl. ustave in 11. čl mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Zasebne fizične lastnike mora država enakopravno obravnavati z zasebno lastnino pravnih oseb (ki pa jim je naložila prodajo stanovanj) zaradi zagotavljanja z ustavo določene funkcije lastnine.
Prav tako je evidentno, da so stanovanja, v katerih stanujejo najemniki, zasebni lastniki gradili za oddajanje in so bila vedno namenska. Z izselitvami najemnikov se jim spreminja namembnost in tako spreminja obstoječi 'stanovanjski fond. Različen način pridobitve družbene lastnine se nas najemnikov ne tiče in je samo ena od nebistvenih okoliščin dejanskega stanja. Za različen način pridobitve stanovanja, na kar se sklicuje ustavno sodišče, odgovarja izklučno in v celoti država. Zato se povsem strinjamo z obrazložitvijo ločenega mnenja k usta vni odločbi in sklepu (U-I-95/91 z dne 14. 5. 1992, Ur. list RS 34/92), kot ga je 20.5.1992 napisal ustavni sodnik mag. Matevž Krivic.
Imeli smo pravico trajno in neovirano uporabljati stanovanje za zadovoljevanje svojih in svoje družine nujnih, eksistenčnih življenjskih potreb. 125. čl. SZ je ustvaril nerešljiv konflikt med najemniki in razlaščenci. Najemnikom je onemogočil, da bi si, tako kot drugi, zagotovili trajno in neovirano uporabo stanovanja z možnostjo odkupa in s tem tržnemu gospodarstvu prilagojeno zasebno lastnino, medtem ko razlaščenci ne morejo prosto razpolagati s svojo lastnino. Ustvaril je dve nespravljivi skupini doslej neproblematičnih državljanov in jim namenil usodo večnega pravdanja. Dodatno pa najemnike s postopnim jemanjem pravic izrinja na socialno obrobje družbe (nov tip brezdomcev).
Država je očitno namerno ustvarila konflikt, ki nima pravnih in strokovnih, pač pa politične razsežnosti, kar čuti Združenje v svojih kontaktih z oblastmi. Ta konflikt je možno rešiti na pravni osnovi in dokaj enostavno, vendar mora država prevzeti odgovornost za povzročeno stanje. Najemniki zahtevamo prodajo stanovanj, v katerih bivamo, po modelu iz 117. čl., razlaščencem pa naj se vrne pravična odškodnina. Če država tega z ustrezno spremembo stanovanjskega zakona, poglavja o lastninjenju, noče storiti, bo morala nam, tako kot drugim, ki jim je ustvarila stanovanjsko razmerje (kadrovska stanovanja, najemniki v zasebnih stanovanjih, stanovanja, predvidena za rušenje, itd.), zagotoviti odkup drugega enakovrednega nezasedenega stanovanja po določbah SZ.
MOP kot resorni vladni mrgan, posledično pa vlada in parlament, je sestavilo in spravilo v življenje zakon, katerega napake plačujemo najemniki in davkoplačevalci. Zato zahtevamo, da MOP po 88. čl. Ustave RS uvede postopek za spremembo SZ, poslanci pa v zakonodajnem postopku odpravijo brezizhodni konflikt med najemniki in razlaščenci v obojestransko korist. Država je to dolžna storiti, saj v vseh civiliziranih zahodnih družbah velja načelo, da je ž zakonom treba ščititi šibkega, ne pa močnega, ker močnega ščitita moč in denar.
Ministrstvu postavljamo vprašanja:
-	Zakaj ne izvede in celo onemogoča ustrezno spremembo zakona, kdo je za to odgo-vorem, kako bo problem rešen in kdaj?
Model po čl. 125 se je namreč v praksi, kljub menda 400 rešenim primerom (vseh nacionaliziranih stanovanj je več kot 13.000, od tega jih je pravnomočno vrnjenih prek 7000, pričakovana vrnitev pa je 9000 do 10.000 stanovanj), pokazal kot neizvedljiv. Lastniki v večini primerov niso pripravljeni sprejeti t takega načina reševanja problema, večina ' najemnikov ni sposobna odkupovati novih stanovanj po tem modelu, država pa se je odrekla svojim obveznostim.
Torej nam najemnikom ne preostane drugega kot pravdanje. Ker pa sodišča sodijo po neustavnem zakonu, čeprav po njem ugotavljajo, da utegne biti Slovenija obsojena pred Evropskim sodiščem zaradi kršenja človekovih pravic, pa je naše pravdanje že vnaprej obsojeno na neuspeh.
Položaj najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih bi bil izboljšan s spremembo ZDEN v tem smislu, da se problem stanovanj za najemnike v nacionaliziranih stanovanjih reši tako kot za najemnike v drugih družbenih stanovanjih. Dovoli se obnovo že končanih pravnomočnih upravnih postopkov v primerih, ko so bile bistveno kršene procesne določbe upravnega postopka. Znano je, da smo bili kljub 60. čl. ZDEN izločeni iz upravnih postopkov kot stranka. Nismo se mogli udeleževati postopkov, čeprav izkazujemo pravni interes. Postopkov se tudi niso udeleževali javni pravobranilci in v veliki večini tudi ne zavezanci za vrnitev.
-	Kdo je odgovoren za take kršitve zakona pri upravni organih ter kdo in kako bo popravil krivice najemnikom v teh postopkih?
Predstavnikom razlaščencev pa postavljamo vprašanje:
-Ali se strinjajo z najemniki, ki trdimo, da smo s stanovanjskim zakonom v zvezi z zakonom o denacionalizaciji predvem glede stanovanj izigrani oboji in da zato problema, ki nam ga je ustvarila država, nismo dolžni reševati po sodiščih? Rešiti ga mora država v svojem imenu in na svoj račun!
- Podrejeno jih sprašujemo, kako si oni predstavljajo rešitev skupnega problema na obojestransko zadovoljiv in predvsem pošten način ?
Ker se bližajo predsedniške volitve, bo naše Združenje javno postavilo kandidatom za predsednika države vprašanja:
—Ali poznajo problem najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih?
— Ali menijo, da gre za diskriminatoren in protiusta ven način odnosa do njih ?
-Ali se bodo zavzeli za rešitev tega problema/konflikta ?
- Kako in kdaj vidijo rešitev tega problema?
Če nam najemnikom ne bo uspelo pri pristojnih organih RS, bomo prisiljeniproblem internacionalizirati. Obvestili bomo vse inštitucije, na katere so se s svojimi pismi že obrnili razlaščenci, seveda pa tudi Evropski parlament in Evropsko sodišče za človekove pravice.
Resno razmišljamo tudi o pobudi za referendum, možna odprta vprašanja pa bodo prav gotovo pomenila veliko širšo razsežnost in komplekstnost reševanja nastale problematike, tako za državo, kot za vse nas davkoplačevalce.
Bojana Cvahte za Združenje najemnikov v nacionaliziranih stanovanjih
Delo, 30. septembra
Če si iz pravega testa, ti lahko vrnejo tudi že prodano hišo
Pristojni v Mestni občini Celje in na Stanovanjskem skladu občine Celje smo z začudenjem in obžalovanjem prebrali članek novinarke Marjete Šoštarič, objavljen v Delu.
Dejstvo je, da se članki na isto temo, to je denacionalizacija poslovno-stanovanjske zgradbe v Celju, Linhartova 18, v časopisih pojavljajo v intervalih. Podpisane moti predvsem dejstvo, da se novinarka pri pisanju članka, ki ne govori samo o domnevnih nepravilnostih pri vračilu navedenega objekta, ampak namiguje tudi na nepravilnosti pri vračilu drugih objektov, ni obrnila na odgovorne tako v Mestni občini Celje kot na Stanovanjskem skladu občine Celje, čeprav iz članka nedvomno izhaja, da sta nastopala kot zavezanca v postopku denacionalizacije poslovno-stanovanjske stavbe v Celju, Linhartova 18.
Mestna občina Celje in Stanovanjski sklad občine Celje se v celoti pridružujeta strokovnemu odgovoru Upravne enote Celje, objavljenem v Delu 18. 10. 1997. Mestna občina Celje je že uporabila vse pravne poti, da se na objektu glede najemnih razmerij vzpostavi stanje po pravnomočni odločbi Upravne enote.
Jože Zimšek, dipl. ing., celjski župan
V Sobotni prilogi Dela je načelnik Upra vne enote Občine Celje g. Damjan Vrečko 18. oktobra 1997 poskusil oporekati skoraj vsem točkam nepravilnosti, ki jih je opisala novinarka Marjeta Šoštarič. Res pa je tudi, da so vse nepravilnosti argumentirane na priljubljen način Radia Erevan v bivši ZSSR, kot se za načelnika spodobi (Vprašanje: Ali je res, da je na Rdečem trgu v Moskvi nekdo ukradel zelenega buicka? Odgovor: Načeloma da. Bilo je na Rdečem trgu in bil je v Moskvi. Ni pa res, da je bil zeleni buick, temveč je bil star, zelen bicikel.) Tudi Janko Trobiš, ki je vključen v komisijo Občine Celje za denacionalizacijo, bo imel dovolj informacij za objektivno resnico, ki jo išče v isti Sobotni prilogi Dela. Ker so se dogodki odvijali več kot 50 let in
se je v tem času zvrstilo mnogo udeležencev, ki nosijo svojo objektivno odgovornost ali celo krivdo, bo prav, da se dejanja in slike zvrstijo, kot so nastajale.
-	1945: Gospa Ana Rauch in gospa Vilje-mina Bezenšek sta vsaka do polovice nerazdelni lastnici hiše na Linhartovi 18 na parceli stavbišče 293 m2 in dvorišče 33 m2. Stavba je stara od 300 do 100 let, v takratnem času vredna približno 250.000 današnjih DEM ter ima v letu 1945 približno: klet v izmeri 30 m2 bruto, pritličje 230 m2 bruto, nadstropje približno 200 m2 bruto in podstrešje približno 200 m2 bruto.
-	1946: Vpis v zemljiški knjigi - stari! Došlo 27. 2.1946, DN 637/46, ZP 431/45pri Ani Rauch lastni polovici. Na podlagi pravnomočne odločbe mestne zaplembne komisije v Celju z dne 24. 8. 1945, št. 251/ 45, se na osnovi I. in II. odloka predsedstva Avnoja z dne 21. novembra 1944 in čl. 24 zakona z dne 9. junija 1949 št. 259 Ur.l. DFJ št. 40 vknjiži lastninska pravica na ime FLRJ (nerazdelno do polovice). Ana Rauch je bila leta 1945 obsojena na smrt z izgubo vseh pravic in zaplembo premoženja.
-	1958: Nacionaliziran je bil do polovice nerazdelni del hiše, ki je bil v lasti Viljemine Bezenšek, z izjemo enega dvosobnega stanovanja s kuhinjo in pritiklinami v nadstropju nekaterih prostorov v pritličju in klet.
-1962: Občina Celje plača bivši lastnici Vi-ljemini Bezenšek vso odškodnino od preostanka nacionaliziranega dela še vedno nerazdelne polovice hiše z odločbo št. 46/ 69/ 196zdne9.11.1962.
-	1964: Občina Celje z odločbo str. 46-77/1964 -4 z dne 15. 4. 1964 kljub že plačani celotni odškodnini za nacionalizirano premoženje do polovice hiše v letu 1962 vrne Viljemini Bezenšek še dodatno dvosobno stanovanje s kuhinjo in pritiklinami. Delitev med nerazdelno polovico zaplenjene hiše in nerazdelno drugo polovico hiše, ki je ostala v lasti Viljemine Bezenšek in delom še nacionalizirane hiše, ni bila nikoli opravljena.
-	1973: Viljemina Bezenšek proda Občini Celje s pogodbo št. 383/1973 z dne 20. 12. 1973 leta 1958 nenacionalizirani del svoje polovice in leta 1964 ponovno vrnjeni del nacionaliziranega dela svoje polovice hiše, in sicer: klet (21.62:0,60%) 36.00 m2 bruto, pritličje - 9 prostorov 79.17 m2 bruto, nadstropje -10 prostorov 148.85m2 bruto, podstrešje (18.94: 020) 94.70 m2 bruto; skupaj 358.72m bruto. (Kvadrature so iz cenilnega zapisnika, ki je priloga k pogodbi. Cenilni zapisnik nima obveznega elementa cenitve —projekta ali pa skice, ki ponazarja kupljeni del hiše, kot zahteva pravilnik za cenitve Ur.l. SRS št 29z dne 29. 7.1997, str. 910.)
-1988: Občina Celje na osnovi odkupa vseh pravic do polovice hiše Viljemine Bezenšek in plačila preostanka dela do polovice hiše Viljemine Bezenšek, ki je bila nacionalizirana, izdela projekt za popolno obnovo polovice hiše (ostane le obodno zidovje) ter izvede kompletno obnovo te polovice, v kar vloži dodatnih 300.000 DEM oz. skupaj z odkupom dveh stanovanj, prostorov v pritličju, kletjo in podstrešju ter plačilom nacionaliziranega dela vloži v polovico hiše Viljemine Bezenšek prek 450.000DEM današnje vrednosti! (Vsa dokumentacija je na razpolago na Občini Celje, na Razvojnem centru Celje in v podjetju Remont Celje.)
-	1992: Temeljno sodišče v Celju je 14. 12. 1992razglasilo Ano Rauch za mrtvo z dnem 10. 5. 1946 (!?), čeprav je moglo in moralo vedeti za sodbo iz julija 1945, ko je bila Ana Rauch obsojena v Celju, ustreljena v Ljubljani in pokopana v Celju!
-	1993: Občina Celje na osnovi razglasitve za mrtvo 7. 7.1993 izda po 48 letih (!?) Ani Rauch posthumno odločbo o državljanstvu kljub vedenju o obstoju sodbe iz leta 1945.
Priprava je bila dovolj temeljita, da se je lahko začel denacionalizacijski pir, za katerega ni le objektivno odgovoren, temveč ga celo zagovarja g. Damjan Vrečko, kar spreminja njegovo odgovornost tudi v krivdno odgovornost. G. Damjan Vrečko vztraja (»Navedeni datum smrti je upravni organ upošteval kot pravno relevantno dejstvo v postopku!?«) da je temeljni kamen za vračilo polovice hiše. zaplenjene gospe Ani Rauch, le lažno pridobljen mrliški list z razglasitvijo za pogrešano. K tako pravno relevantnim dejstvom so pod vodstvom g. Vrečka dodali še nagnita jabolka, žarko maslo, plesnivo moko, sesirjeno mleko in usmrajeno vodo ter zamesili denacionalizacijsko pogačo, ki naj jo pogoltne nevedna raja, in jo ponudili, kot sledi:
-	1993: Občina Celje po svojem upravnem organu vrne (pokloni) 5. 7. 1993 kljub odkupom in investiciji (skupaj prek 450.000 DEM)polovico hiše Viljemini Bezenšek, ki je bila pred denacionalizacijo vredna največ 130.000 današnjih DEM.
-	1994: Občina Celje po svojem upravnem organu dne 8. 4. 1994 vrne Ani Rauch zaplenjeno polovico neadaptirane hiše(!?).
-	1995: Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo z dne 10. 10. 1995 po intervenciji stavkajočega in spodaj podpisanega odpravi vse dotedanje določbe/?!).
-1997: Upravna enota Celje dne 30.5.1997 izda novo odločbo, ki nadomešča razveljavljene (zgodovina se ponovi kot farsa). Ani Rauch ponovno vrne zaplenjeno polovico hiše, Viljemini Bezenšek pa drugo polovico skoraj nove hiše, vredno gotovo 300% več kot v času nacionalizacije. Zavezanec Občina Celje, ki je z odkupom, plačili in obnovo hiše vložila več kot 450.000 DEM pa z izjavo dobre volje (!?) obdrži (izvzeto po odločbi): neuporabno klet - 13.20 m2 neto, neobnovljeno pritličje - 57.91 m2neto, nadstropje 91.03 m2 neto in podstrešje 0.00 m2 neto. Komentar je odveč!
S precejšnjo gotovostjo je mogoče sklepati, da sta tako Občina Celje kot Upravna enota Celje imeli dovolj relevantnih podatkov, da je kakršnokoli vračanje polovice povsem obnovljene in plačane polovice hiše Viljemini Bezenšek kaznivo dejanje, vračanje zaplenjene polovice hiše Ani Rauch pa kaznivo in ogabno dejanje.
Ni dvoma, da nosijo pretežni del objektivne odgovornosti za postopke: g. Jože Zimšek, župan Občine Celje, g. Niko Zimšek, direktor Stanovanjskega sklada in skrbnik premoženja občine, gospa Vida Zimšek, pra vo-branilka Občine Celje, in gospod Damjan Vrečko, načelnik Upravne enote Celje.
Neposredne krivce pa naj ugotovijo odgovorni (?!). Meni osebno prizadejana škoda v letih 1993-1997pa bo dozorela z rešitvijo storjenih nepravilnosti od leta 1962 -1997.
Ladislav Perčič, Celje
Delo, 17. oktobra
Velikani, dohtarji in vseved
Kolumno ga. Mije Repovž (M.R.) na častni prvi strani Dela sem moral prebrati zaradi delovne obveznosti. Sem namreč novo izvoljeni predsednik nadzornega sveta Slovenskih železarn (NS SŽ), torej med tistimi, za katere je M.R. napisala »Vsako novo vodstvo pripravlja nov sanacijski program, ali vsaj njegov obilen popravek«. Poleg tega sem apostrofiran tudi v naslovu, saj sem eden od dveh »dohtarjev«, ki sta bila izvoljena v NS. Naj še povem, da akademski naziv »doh tar« nosim od leta 1962, ko sem si
ga pridobil na Univerzi v Parizu. Intonacijo sta vka novo vodstvo nov program razumem kot priporočilo, naj bi novo vodstvo vztrajalo pri dosedanjem, ne prav uspešnem sanacijskem programu, ki pa je bil pohvaljen v sklepih vlade, ko se še ni vedelo, da je izguba SŽ mnogo večja od tedaj objavljene. Ali pa mogoče misli M.R., da bi lastnik moral ohraniti staro vodstvo naprej ? Rad bi spomnil M.R., da se je v preteklosti močno zavzemala npr. za pokojno Iskro Mikroelektroniko (le koliko 100 milijonov DEM je z njo izpuhtelo). Spomnil bi jo tudi na razsvetljeno pisanje o železarstvu, kije mogoče nastajalo tudi pod vplivom dohtarja, ki je iz sanacije železarn presedlal v bolj varno infrastrukturo.
V sanacijo železarn sem se vključil zato, ker sem trdno prepričan, da je v njih dovolj inženirskega znanja (to naj bi bilo pomemben razvojni kapital tudi po mnenju »priznanih ekonomskih peres«), ki pa se zaradi razmer in vodstva ne uporablja smotrno. Mogoče je temu vzrok tudi vse manj vere, da država hoče res podjetjem pomagati, da postanejo uspešna. Kako naj sicer razumem odpuščanje dobrih inženirjev, sestavo nadzornih svetov, v katerih je mogoče kdo, ki kaj ve o tehnologiji, proizvodnji, trgih itd. Mogoče je, da se bo odločitev o sanaciji sedaj celo zapletla, ker predsanacijski program spremljajo novi podatki o izgubah in še novi problemi. Nič novega, tudi v stari državi je bila neprijetna resnica boleča za politiko in se jo je delilo med ljudmi po delih.
Dosedaj še nisem našel v časnikih zapisano, da mogoče novi ljudje mislijo resno, ker so prišli pred javnost z realno diagnozo stanja in predlogom za ozdravljenje. Kaj šele, da bi se kritičen časnikar razpisal o selekciji vodstva in podjetniški politiki, ki je uspela po letu 1994 v SŽ pridelati tako izgubo. Nič od tega, le napad na podpredsednika vlade M. Podobnika, enega od redkih politikov, ki veruje, da se še da kaj rešiti, ne obupa kljub bolj obremenjujočim številkam, čeprav se zaveda, da je mogoče na kocki tudi njegova politična usoda. Ni namreč verjetno, da se bo njemu spregledalo, kar se je spregledalo drugim politikom, ki jim je uspelo po letu 199Pzapraviti več kot 200.000 delovnih mest v industriji. Kdor ima dostop v kolumno na prvi strani Dela, želi tej državi in ljudem dobro, je kritičen in ima, tako Slovenci pravimo, »tudi kaj v hlačah«, bi seveda to izkoristil in koga javno apostro-firal, podobno kot je storil nekajkrat B. Jež. Mogoče bi celo vprašal novega predsednika NS, zakaj se je odločil za projekt sanacije, ni pa npr. kandidiral za predsednika države in tako dobil nekaj brezplačne reklame. Nič od vsega tega, ker je za nekatere zadeve še vedno potreben pravi pedigre.
Kar nekaj argumentov je, da razumem mnogo, kar je zapisanega pod gornjim naslovom kot izraz interesa dela politično-e-konomskega establishmenta, da sanacija ne uspe. V primeru uspeha bi se namreč lahko začeli državljani spraševati, zakaj ni uspela sanacija drugih podjetij, katerih obveznosti najdemo v javnem dolgu, npr. TAM, Metalna, Litostroj, celulozna in papirna industrija itd. Mnoga taka podjetja so časnikarji poimenovali mastodonte in često privoščljivo poročali o njihovih težavah. Mogoče so jih poimenovali tako, ker ne vedo, kaj je res veliko podjetje, ki s proizvodi lahko sega vsaj v bližnji evropski prostor. Sedaj namreč v časniku Delo beremo mnenja. da ne bo prave gospodarske rasti brez takih podjetij.
Močno dvomim, da M.R. ve, kaj res je sanacija industrijskega podjetja, sicer ne bi zapisala, da je bilo v sanacijo železarn vloženih nekaj 100 mio DEM. Iz polovice teh milijonov so sanirane tri banke (je to delen uspeh sanacije železarn ?). Tildi socialni stroški niso sanacija industrijskega podjetja v evropskem smislu, ker so železarne razbremenile v segmentu cene proizvoda, ki v normalni proizvodnji ni presegal konkurence. Zato cenim, da je bila v pravo sanacijo - to so projekti, ki povečujejo izplene, zmanjšujejo po troske in stroške, večajo produktivnost in kakovost ipd. - vložena komaj kaka sedmina od nekaj 100 milijonov DEM, na vsak način pa mnogo manj, kot so železarne vsako leto plačale bruto plač. Ne vem, kako naj bo podjetje uspešno, če ima premalo lastnih trajnih obratnih sredstev in finančne stroške, ki presegajo povprečni pričakovani dobiček. Pravzaprav so železarne zelo koristna združba za vse tiste gospodarske subjekte, ki služijo denar s finančnim inženiringom.
Še nekaj besed o McKinseyu. McKinsey je v Sloveniji povedal malo ali nič več od tistega, kar slovenska stroka ni povedala že nekaj let prej (zmanjšanje in specializacija proizvodnje, zaprtje nekaterih obratov, investicije v povečanje produktivnosti, iz-plenov in zmanjšanje potroškov, uravnoteženje zaposlovanja idr.). Nekateri od teh predlogov še danes niso uresničeni. Razlika je bila seveda v tem, da je McKinsey za milijonski honorar v DEM analize, sklepe in priporočila, dopolnjene s podatki, prodal v lepo vezanem elaboratu.
Pisec teh vrstic skoraj dve leti po tem, ko je povedal, kaj misli o sanaciji leta 1985 v Topolšici, kar precej dolgo ni imel dostopa v eno od lokacij. Je že tako, ga. M.R.. Socializem ni maral tistih, ki niso bili navdušeni optimisti, ampak so gledali, kaj se s stroko dogaja pri sosedih. Včasih imam občutek, da tudi danes ni drugače, saj nam vlada veliko kadrov, ki so bdi vzgojeni v času, ko je bil optimizem del uradne doktrine.
Način, kako je omenjen v sestavku M.R. podpredsednik vlade, je nedostojen predvsem zato, ker j e g. M. Podobnik prvi politik visokega ranga, ki v Sloveniji posluša še vedno odrinjeno kritično inženirsko stroko, za kar mu gre javno priznanje. Priznanje mu gre tudi zato. ker si upa vezati, mogoče celo svojo politično bodočnost, podobno kot minister za gospodarske dejavnosti g. M. Dragonja, na take projekte, kot je sanacija železarn. Oba se zavedata, da je za državo ceneje zdraviti in razvijati, kar ima trg, proizvode in znanje, kot čakati, da bo samo od sebe vzklilo nekaj, kar lahko pomembno vpliva na zaposlenost. Očitno se tudi oba zavedata, da izvoz iz Slovenije ne stagnira zato,ker ni trgov za naše blago, ampak zato, ker ni proizvodov za izvoz. Nove industrijske dejavnosti, o katerih so pisala priznana ekonomska peresa še pred leti, pa nikakor ne oživijo.
Strah nas je samo, da M. Podobnik in M. Dragonja ne bosta zdržala, tudi zaradi pisanja M.R., ki ga lahko razumem tudi kot del organizirane kampanje, katere cilj je, da se oba umakneta.
Članek M.R. Trije stebri v SP Dela 18. 10. 1997 je dober, le napisan je kakih pet let prepozno. Tudi mnogi bivši in sedanji oblastniki se niso zavedali, da je brezposelnost rak družbe in države in ga je težko zdraviti, ko je v stadiju metastaz.
Franc Vodopivec, Ljubljana
Delo, 11. oktobra
Zgledovanje po Nemčiji bi bilo samomorilsko
Pod tem naslovom je bil v Sobotni prilogi objavljen razgovor dr. Dušana Mramorja z novinarko Mijo Repovž. Eden od glavnih poudarkov dr. Mramorja je bil. da nam
Nadaljevanje na 42. strani
Kadrovski razplet v pravosodju
Poplačana zvestoba Antonu
Drobniču
Alenka Leskovic
Po treh letih so državna tožilstva dobila vodje, vrhovnemu sodišču pa se bliža izvolitev predsednika. Za ustavno sodišče, kjer posamezno odločitev kroji predvsem politična volja večine sodnikov, je zaenkrat neizpodbitno le dejstvo, da bomo prihodnje leto med devetimi sodniki dobili šest novih sodnikov ali sodnic.
a dneve slovenskih pravni-I	kov, ki te dni obvladujejo
Portorož, je že nekaj let značilno, da so kuloarska j kramljanja obvezno zači-njena z odmevi na kadrovske poteze pristojnih. Pred leti je bila glavna tema množična neizvolitev sodnikov v trajni mandat, lani so se prepletale zgodbe o primeru Deisinger in sodnikih republiškega senata za prekrške, letos pa je osrednja pozornost namenjena pravkar imenovanim vodjem posameznih državnih tožilstev in vprašanjema; kdo bo predsednik vrhovnega sodišča in kdo bo prihodnje leto zamenjal večino ustavnih sodnikov, ki jim poteče mandat.
Letos si predsednik vlade, drugače kot v lanskem predvolilnem obdobju, še ni zaželel srečanja z vodilnimi predstavniki pravosodja. Tudi z njegovo pomočjo pa je generalni državni tožilec Republike Slovenije Anton Drobnič uresničil svoje želje. Pot do cilja je bila zanj sicer dolga in zapletena. Na koncu pa je obveljal francoski pregovor, da vladarji vidijo samo z očmi svojih ministrov. Predsednik vlade in njeni člani so tokrat gledali samo skozi zorni kot ministra za pravosodje, ki je bil naklonjen predlogom generalnega tožilca. Po sklepu vlade višje državno tožilstvo v Ljubljani zdaj vodi Savica Pureber, na novogoriškem okrožnem državnem tožilstvu pa je vodenje prevzela Malči Gabrijelčič.
Antona Ribnikarja in Igorja Lučovnika, ki bi po mnenju tožilske personalne komisije sodila na mesti vodij obeh omenjenih tožilstev, je iz igre izločil generalni državni tožilec. Ker je po zakonu pristojen za vodenje personalne komisije, je po glasovanju podpisal njeno mnenje, da sta prizadeta primerna kandidata za razpisani vodilni tožilski mesti. Zraven pa je, kakor tudi veleva zakon, priložil še svoje stališče. V njem je po treh letih, odkar je podprl kandidaturo Antona Ribnikarja za višjega državnega tožilca, povsem spremenil svoje poglede na njegove strokovne in osebnostne vrline. Igor Lučovnik sije negativno oceno generalnega tožilca prislužil še v krajšem času.
Začne se pri Miklavčiču
Zakaj omenjenima tožilcema Anton Drobnič ni naklonjen? Njegovo nezaupanje Igorju Lučovniku gotovo izvira iz dejstva, da je bil pred imenovanjem za okrožnega državnega tožilca podsekretar v ministrstvu za pravosodje. Ko sta bila ministra Miha Kozinc in Meta Zu-
pančič iz LDS, je prišlo kar do nekaj kratkih stikov med ministroma in generalnim državnim tožilcem. Spomnimo se samo na enega zadnjih odmevnih zapletov. Zakon o državnem tožilstvu velja tri leta. Šele sedaj pa so so bili po novih predpisih imenovani vsi vodje državnih tožilstev. Ko je ministrica za pravosodje lani spomladi opozorila generalnega državnega tožilca, da na polovici tožilstev vodijo institucije vedeji, ji je Anton Drobnič odgovoril, da bo počakal na novo vlado, saj manjšinska ni legitimna za imenovanje vodij za prihodnja leta.
Tožilčev odgovor z odkrito politično presojo lahko tolmačimo tudi na ta način, da generalni državni tožilec ni več želel ponoviti napake, ki jo je enkrat že sam zagrešil. Ko so njegovemu varovancu Tomažu Miklavčiču, ki je postal ljubljanski tožilec leta 1991, našli novo službo na slovenskem veleposlaništvu v Argentini, vodja najpomembnejšega okrožnega tožilstva v državi ni postala Barbara Brezigar, ki jo je priporočil generalni državni tožilec. Ministrica Zupančičeva in za njo vlada sta namreč prisluhnili mnenju personalne komisije, tako da ljubljansko tožilstvo vodi Gorazd Fišer.
To bi se lahko ponovilo tudi v primerih Ribnikar in Lučovnik. Antona Ribnikarja je na višje tožilstvo, če smemo tako reči, pripeljal nekdanji vodja Pavle Dolenc, ki je zdaj vrhovni sodnik. To pa je tisti mož, ki je imel kot neposredno nadrejeni vrsto pripomb na strokovno delo Tomaža Miklavčiča. Ker je bil Anton Ribnikar njegov namestnik, ki hkrati dvomi o strokovni usposobljenosti tožilcev v posebni skupini, gotovo ni po meri generalnega državnega tožilca.
Gospe namesto gospodov
Zaradi tega je Anton Drobnič raje počakal na ministra iz vrst ljudske stranke
Tomaža Marušiča, kije spreobrnil tolmačenje površno sestavljenega zakona o državnem tožilstvu v njegovo zadovoljstvo. Ker se zaradi ljudi v tožilstvih LDS ne izplača spuščati v koalicijske konflikte, je vlada pač imenovala za vodji gospe namesto gospodov. S tem pa je Anton Drobnič ne nazadnje tudi poplačal zvestobo ljudem, ki si mu bili vselej naklonjeni.
V začetku devetdesetih je bilo takih ljudi vsaj v ljubljanskih tožilskih vrstah zelo malo. Prihod Tomaža Miklavčiča na mesto takratnega ljubljanskega temeljnega tožilca je deloval kot tempirana bomba. Počilo je, ko je Tomaž Miklavčič razpustil oddelek za gospodarsko kriminaliteto. Takrat je odšlo s tožilstva pol ducata namestnikov, dvajset njihovih kolegov pa je objavilo izjavo, s katero so jih podprli. Podpisnikom se niso pridružili Barbara Brezigar (lani je prevzela vodenje posebne skupine tožilcev, ki je neposredno podrejena generalnemu državnemu tožilcu), Savica Pureber (kot okrožna tožilka je bila pravkar imenovana za vodjo višjega tožilstva v Ljubljani), Sanja Javor Pajenk (dela v Brezigarjevi skupini) in Mirko Vrtačnik (pred časom je postal vrhovni državni tožilec).
Vodje tožilstev so imenovani za šest let. Antonu Drobniču pa se mandat izteka. Mag. Janezu Kocijančiču skozi ves prejšnji poslanski mandat ni uspelo izpeljati dokaj široko zasnovane akcije za njegovo razrešitev v državnem zboru. Slovo pa se mu bliža. Prihodnjo pomlad bo generalni državni tožilec star sedemdeset let. V zakonu piše, da mu z dopolnitvijo te starosti preneha funkcija. Njegov mandat pa se tako ali tako izteče prihodnjo jesen.
Do takrat pa se bo najbrž zgodil še ustavni spor. Navadili smo se že, da za kandidate za sodniška mesta ali funkcije v pravosodju radi izkoristijo to ustavno
možnost. Morda se bo tokrat oglasila celo tožilska personalna komisija, saj ima podobno vlogo kot sodni svet pri kadrovanju sodnikov. Sedanja izbira vodij odpira namreč vsaj dve vprašanji, vredni ustavne presoje. Prvo je, ali višje tožilstvo lahko vodi človek s položajem okrožnega tožilca. Drugo pa, kako naj minister vrednoti mnenje personalne komisije, če je v nasprotju s stališčem generalnega državnega tožilca.
Dodajmo še tretje vprašanje, in sicer iz časov, ko je nastajal tožilski zakon. Dvomili smo o smiselnosti vladnega imenovanja tožilcev in njihovih vodij. Če je sodstvo po ustavi samostojna veja oblasti, bi morali pred sodišči v imenu države storilce kaznivih dejanj preganjati ljudje, ki ne bi bili odvisni od trenutnega političnega utripa v izvršilni oblasti. Res je, da imajo tudi tožilci trajni mandat. Toda zadnja imenovanja vodij so pokazala, da usodo dogajanj na tožilstvih neposredno kroji tudi vlada.
Deisinger v drugo
Dolga zgodba, ki jo je mogoče umestiti tako med politična trenja kot med konkurenčni boj med posameznimi vejami oblasti ali pa kar v značilno slovensko kadrovsko kuhinjo, se že tri leta plete tudi okoli izvolitve predsednika vrhovnega sodišča. Še letos naj bi to postal mag. Mitja Deisinger, ki ga je baje podprl že tudi sodni svet. Sam pravi, da je le eden od kandidatov, ki se je prijavil na javni poziv sodnega sveta za to funkcijo. Ob tem pa poudarja, da gre tokrat za prvi zakoniti postopek za izvolitev predstavnika tretje veje oblasti.
Najbrž bo peti poskus, da bi se predlog ministra za pravosodje o imenovanju predsednika vrhovnega sodišča znašel pred poslanci državnega zbora, uspel. Ne nazadnje je že tudi skrajni čas, saj ne moremo več govoriti le o krizi vodenja, temveč že kar o razpadu sistema, če pomislimo samo na to, kakšni zaostanki se nabirajo na sodiščih. Ta trenutek je najmanj pomembno, ali bo predsednik sodišča dejansko postal mag. Deisinger ali pa njegov protikandidat Dušan Ogrizek, ki to leto opravlja dolžnosti namestnika predsednika vrhovnega sodišča. Za ljudi je bistveno, da bo nekdo prevzel dirigentsko palico in poskrbel za učinkovitejše delo sodišč.
Kljub temu pa ne smemo prezreti, da je pravila o imenovanju predstavnika sodne veje oblasti dejansko postavilo slo-
adnje tri tedne je v Slo-*	veniji med drugim ak-
tualno spreminjanje za-kona o denacionalizaciji A in prerivanje pred go-stilno Livada. Temi gotovo nista življenjsko pomembni za slovensko javnost, še manj pa najpomembnejši nalogi, s katerima se bi moral ukvarjati parlament. Pri vsem bi se lahko našli različni prizadeti in vpleteni posamezniki, ki bi trdili, da sta bili temi še premalo natančno pokriti! Najhuje je, s kako neustreznimi poudarki sta bili obe temi opremljeni. Slišali smo lahko dve obrabljeni melodiji: »o povzročanju novih krivic« in o vsesplošni zaroti (para)vojaških in drugih obveščevalnih služb. Že ti nastavki brez podrobnega nadaljnjega pretresanja popolnoma zadostujejo, da človek vsaj »odklopi« in obe, pa še kakšno tretjo temo zraven povsem ignorira ali celo »spoka« kovčke in se odseli v kakšno resnejšo državo.
V deželici neomejenih možnosti (za izbrance) na sončni strani Alp je lahko glavni »junak« predgostilniškega prerivanja hkrati tudi visok politik. Ironija je popolna, saj naj bi zastopal ravno ponižane in razžaljene državljane ter snubil predvsem tiste volivce, ki si želijo pravičnosti, morale in vračanja dostojanstva državi po polstoletni »primitivnosti«.
Marsikaj sem že lahko videl na lastne oči, toda tega, da se nekdo, ki naj bi
Stanislav Rozman
Manire
veljal za preudarnega, izkušenega in primernega za formalno zastopanje številnih državljanov, ne uspe izogniti najbolj banalnemu konfliktu na javnem kraju (sploh ob domnevi, da zanj ni nič kriv), si ne predstavljam. Velika večina državljank in državljanov, ki vsaj malo zapusti puberteto, pozna nešteto načinov, kako se izogniti sitnostim z neznanci in fizičnemu obračunavanju na javnih krajih. Težav povečini nimajo niti tisti, ki zahajajo na veliko bolj »deviantne« kraje ob veliko bolj »neprimernih« urah. Lahko bi šli še dlje in z malo zlobe uporabili stereotip, za kakšne vrste posameznikov ter katere kraje so značilni gostilniški ravsi. Pomembneje pa je opozoriti na nekaj drugega.
Zaplat pred Livado je priskrbel še enega od prepotrebnih dokazov, kakšna politična prevara je govorjenje o »nujni povezanosti« strank slovenske vigredi proti vsesplošni zaroti »sil kontinuitete«. Zakaj je politično organiziranje desno od sredine povezano s toliko neuspehi in zapleti? Čemu včasih tako nelogično ravnanje in neizbežni polomi? Odgovor postaja brutalno preprost: nekdo se izjemno trudi, da ci-
vilizirani in sposobni posamezniki ter s tem kvalitetna politika ne bi prišli do izraza! Prevladujoče metode v t. i. »vigrednih« strankah, manire nekaterih vodilnih politikov in katastrofalna nesposobnost dogovarjanja za najbolj preproste in hkrati najbolj pomembne zadeve puščajo vedno manj prostora za izgovore in tolažbo. Če bi nekateri ta hip najbolj izpostavljeni posamezniki več storili za dvig politične kvalitete in bolj uspešno delo, bi jih to tudi odplavilo...
Sam »obračun pri O.K. Livada« torej razkriva za privržence vpletenih neprijetno spoznanje, kar pa še zdaleč ni najhuje. Kasnejše opisovanje obračuna kot obveščevalne zarote (ki naj bi jo celo predvideli?!) je tisto, ki povzroča najmočnejši glavobol! Zaradi tega je zadeva sploh vredna omembe in ugovor nujno .potreben. Recimo, da (še) nimamo demokracije; čeprav jo imamo. Recimo, da imamo borca za demokracijo; čeprav to ni. Recimo, da je dopustno, da ta »borec« jemlje pravico v svoje roke (po svoji presoji) in se pri tem zateka k uporabi kakršnihkoli sredstev - nasilju pa daje celo prednost; čeprav ni! Še tak privrženec »diktatorja, ki se bori za demokracijo«, se ne more izogniti primerjavam: z diktaturo proletariata ali pa z režimom, kjer veliki vodja poveže nacionalno in socialno.
Zdaj se lahko navežemo na drug primer jemanja pravice v svoje roke s prostodušno samovoljo. Počasno izvaja-
nje in oviranje denacionalizacije, kršitve s tem v zvezi, raznovrstne pobude za spremembo zakona o denacionalizaciji in številna javna izvajanja (ali bi bilo bolje leči: zavajanja) ter komentirana poročila so približno tako pogost pojav kot jurišno-pravičniško protikomunistično pamflettuanje vigredniških piscev pisem bralcev. Manjša nerodnost je v tem, da gre v prvem primeru za ravnanje marsikaterega državnega uradnika, političnega organa ali nosilca javne besede, ki naj bi bili temeljnim načelom pravne države, demokracije in pravice do točne obveščenosti dolžni biti bolj zvesti. V drugem primeru so posamezniki, ki imajo možnost operirati v imenu svoje vizije s kakega uradnega in javnega položaja, nekoliko redkejši.
Demokracija ni idealen sistem, toda boljšega ne poznamo. Pravica do zasebnosti javnih osebnosti, ki želijo s prijatelji v miru pojesti juho, tudi ni popolnoma zaščitena, toda kako drugače ne sme iti in ne gre. Tudi zakon o denacionalizaciji ni idealen. Toda nemogoče je pričakovati, da bi deloval brez predpostavke o pravni državi in korektnem delovanju državnih organov.
Dogajalo se je, da so tisti, ki jim zakon ni bil simpatičen, postopke zavlačevali v upanju, da bo bistveno spremenjen in razveljavljen. Nekateri zavezanci za vračilo, uporabniki ter najemniki so zavestno šli v zakonsko gledano samomorilske kršitve in v času postopka vla-
vensko ustavno sodišče. S svojo odločitvijo, da 62. člen zakona o sodiščih, ki predpisuje postopek imenovanja predsednika vrhovnega sodišča, ni v neskladju z ustavo, je tudi presekalo gordijski vozel okoli vprašanja, komu pripada pravica, da razpiše to funkcijo. Nekajkrat zapored je to storila bivša pravosodna ministrica, zdaj pa je javni poziv, skladno s stališčem ustavnega sodišča, objavil sodni svet. Ustavno sodišče se je ocenjevanja ustavnosti omenjene zakonske določbe lotilo na predlog vrhovnega sodišča. Lansko pomlad sta se namreč na enega od ministričinih razpisov za predsednika sodišča prijavila Janez Breznik in mag. Deisinger. Ker še nista imela trajnega sodniškega mandata, je ministrica zavrgla njuni kandidaturi. Prizadeta sodnika sta sprožila upravna spora, ki sta mirovala do odločitve ustavnega sodišča. Minuli mesec pa sta sodnika dobila odločbi, da je odpravljen sklep ministrice.
Za Mitja Deisingerja to pomeni, da je v letu dni zmagovalec v dveh pomembnih pravdah. Prvo je dobil, ko je državni zbor drugič odločal o njegovi sodniški kandidaturi. Postal je sodnik vrhovnega sodišča s trajnim mandatom. In v tretje gre rado, pravi pregovor.
Kdo bo ustavni sodnik?
Če je nova kadrovska podoba ha tožilstvih in sodiščih v glavnem zaokrožena, je popolna neznanka, kdo se bo prihodnje leto zavihtel med sodnike ustavnega sodišča. Dr. Janezu Šinkovcu se izteče mandat v začetku leta, mag. Janez Snoj pa se želi prav kmalu upokojiti. Zaradi tega je predsednik države že objavil dva poziva za zbiranje predlogov možnih kandidatov.
Imena, ki jih je mogoče izvedeti v pravniških krogih, govorijo o tem, da poslej ustavno sodišče ne bo več zgolj domena moških. Čeprav v uradu predsednika države molčijo, so med kandidatkami profesorici ljubljanske pravne fakultete dr. Ada Polajnar Pavčnik in Dragica We-dam Lukič ter profesorica mariborske pravne fakultete dr. Miroslava Geč Korošec. Ljudska stranka bo gotovo podprla kandidaturo dr. Toneta Strojina. Kandidata pa naj bi bila tudi dr. Igličar z ljubljanske pravne fakultete in sedanji sekretar ustavnega sodišča dr. Čebulj.
Rok za zbiranje predlogov se še ni iztekel in lahko le ugibamo, ali bo predsednik republike predlagal dva ali več kandidatov za prosti mesti Ustavnih sodnikov. Odprto je tudi, kdaj se bo to zgodilo: ali pred predsedniškimi volitvami ali po njih. Možno je oboje, saj roka za predlaganje zakon ne predpisuje. Lahko pa predvidimo, da se bo Milan Kučan o kandidatih posvetoval tudi z vodstvi parlamentarnih strank, saj potrebuje vsak sodnik ali sodnica vsaj 46 glasov, pridobljenih s tajnim glasovanjem v državnem zboru.
Ko bodo te volitve mimo, pa bodo na vrsti novi postopki za izvolitev ustavnih sodnikov, saj se prihodnje leto poslavljajo tudi Matevž Krivic, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek in dr. Lovro Šturm. Mandat se jim bo iztekel, na ustavnem Sodišču pa bodo ostali njihovi portreti, ki so si jih dali v olju upodobiti pri akademskem slikarju.
gali v premoženje, ki bi ga bili morali predati upravičencem v last in posest. Upali so, da si bodo s tem pridobili boljši pogajalski položaj, v prepričanju, da je njihova pravica »večvredna«. Vse skupaj je spremljalo precej propagande pod geslom o »popravljanju krivic, s katerimi se povzročajo nove«. Način spreminjanja zakona o denacionalizaciji pa kaže, da bodo nove krivice doletele iste naslovnike kot stare.
Pravljice, tako tiste o vseobsegajočih pa-raobveščevalnih zarotah kot tudi tiste o gradovih, grofih in škofih, utrujajo.Tako kot bo Livada le predgostilniško prerivanje, bodo tudi parlamentarne debate o denacionalizaciji predvsem debate. Tisto, kar je pri denacionalizaciji potrebno storiti, bo uspelo (ali pa tudi ne) v postopkih na drugih ravneh.
Težave bodo (ostale) drugje — pri neresnem odnosu številnih posameznikov, povezanih z javnim in političnim življenjem. Opravičevanje sprotnega spreminjanja pravil in njihovih kršitev z osebnim okusom in zasebnimi vizijami pravičnosti je neodgovorno in nezrelo igračkanje z usodo države. Tisti del slovenske politike, ki svojo vlogo in nalogo dojema bolj odgovorno, bo imel tukaj najtežje delo - saj tudi sam ni najbolj odporen na omenjeno skušnjavo. Za tiste, ki ne morejo ali pa ne želijo »odklopiti«, kaj šele oditi, verjetno ne bi bilo slabo, da bi se razmere v državi izboljšale.
Dolgi spomin Antona Drobniča (Foto: Blaž Samec)
Portret tedna
Milo Dukanovič
Bojana Humar
m’ "W em podoben človeku, ki > misli na umik?« je pred-V V	sednik črnogorske vlade
V\	Milo Dukanovič samo-
f f L W zavestno odgovoril novi-^	narju na vprašanje, ali bo
odstopil. Bilo je letos spomladi. Nekoč neizmerno prijateljstvo med premierom in predsednikom Momirom Bulatovičem se je začelo sprevračati v pravcato vojno. Šef države ni mogel verjeti svojim očem, ko je bral Dukanovičevo pismo, češ da prenova vlade, ki jo je zahteval, ni potrebna, saj uspešno uresničuje v parlamentu sprejeto politiko. Predrznost ministrskega predsednika je bila še toliko bolj nezaslišana, ker se je pravzaprav uprl zahtevi Slobodana Miloševiča. Ta je v resnici poskušal zrušiti svojeglavega, trmastega in v Beogradu nadvse nepriljubljenega Črnogorca, ki je že dlje časa uhajal iz beograjskih začrtanih poti.
Milo Dukanovič, ki obvlada ruščino, uporablja pa angleščino, očitno res ni zbujal vtisa, da razmišlja o umiku. Ravno nasprotno. Zaznal je trenutek zgoščene naperjenosti Črnogorcev zoper beograjsko nadvlado. Volivce je prepričal, da ne gre za boj za oblast, temveč za odločitev o zelo drugačni prihodnosti, za nekakšen referendum za neodvisnost. Čeprav je bila njegova kandidatura za predsednika nadvse nenavadna - uradno je nastopil kot adut vladajoče stranke, v predvolilni boj pa se je spustil s programom opozicije — si je z zavzemanjem za enakopraven položaj Črne gore v federaciji ter gospodarske in politične spremembe zagotovil zadostno število glasov. Dosedanjega predsednika je premagal z rezultatom 51:49.
Dukanovič, ki je bil za predsednika vlade prvič izbran leta 1991 in je z devetindvajsetimi postal najmlajši premier v Evropi, je volivce, zlasti mlade in poslovneže, prepričal, da je treba vodenje države vzeti v svoje roke in ne dopustiti, da bi Beograd še naprej odločal v njihovem imenu. Naveličal se je bil nenehnega plačevanja računov zaradi izolacionistične politike Srbije in kazni, denimo z odtegnitvijo dobave električne energije ali žita, za neposlušnost Beogradu. Na lastno pest je začel živahno vzpostavljati stike z zunanjim svetom, gospodarske in politične. Črnogorski politični vrh je tako enostransko odpravil vizume za državljane večine zahodnoevropskih držav.
Hkrati se je Podgorica začela čedalje bolj distancirati od velikosrbske politike, v kateri je v letih 1991-1992 pomembno sodelovala in pošiljala svoje ljudi v vojno na Hrvaško, v začetku pa tudi v Bosno. Dukanovič je ocenil, da težav, zaradi katerih mednarodna skupnost še vedno ohranja zunanji zid sankcij do ZRJ (sodelovanje s haaškim sodiščem in problem Kosova), Črna gora tako ali tako ne more pomagati rešiti in da je napočil čas za temeljito prevetritev države. Najsi so bili pritiski še tako hudi, bojevitemu Dukanoviču niso prišli do živega - nezadržno je korakal po svoji poti.
Ne le, da Miloševiču to ni bilo pogodu. Nepopustljivi premier si je privoščil celo ostre napade nanj in njegov režim. Ob nadvse občutljivih trenutkih je bil skrajno predrzen in dal jasno vedeti, da ne trpi ukazov iz Beograda. Ob Miloševičevi izvolitvi za predsednika ZRJ je zamudil na slovesnost, ni stal, ko so igrali himno,
ni ploskal Miloševiču in se v nasprotju Z drugimi politiki ni rokoval s člani njegove družine. Izjavil je, da so bili izidi občinskih volitev novembra lani v Srbiji »prikrojeni«, Beograd pa pozval, naj se reševanja kosovskega problema loti »skrajno previdno in demokratično«. Na Miloševičeve zahteve se je kratko malo požvižgal, februarja pa je v intervjuju za beograjski tednik Vreme celo izjavil: »Ne dvomim, da politika, ki jo pooseblja Miloševič, ni politika prihodnosti srbskega ljudstva, Srbije in Jugoslavije. Ni sposoben strateškega gledanja na izzive, ki so pred našo državo.«
Na vsak najmanjši pritisk je uporni Dukanovič, ki se je rodil 15. februarja 1962 v Nikšiču, odgovoril s krepko klofuto, šel v protinapad in v razmeroma kratkem času ni bilo več vprašanje, ali bo moral oditi on (kot je zahteval Miloševič), temveč ali bo Bulatovič ostal. Bržkone se ga je prav zaradi njegovega neusmiljenega obračunavanja z nasprotniki oprijel vzdevek Britev. Njegova pokončna črnogorska drža pa je bila kmalu nagrajena s čedalje večjim zaupanjem ljudi, policije, parlamenta, strankarskih kolegov, administracije, medijev, tamkajšnje opozicije, črnogorskih predstavnikov v zvezni federaciji in celo piscev grafitov. Začela se je očitna polarizacija Črne gore, ki jo je mogoče čutiti v političnih vrhovih, gospodarskih krogih, med izobraženci, v restavracijah pa trgovinah, za kuhinjskimi mizami in na uličnih oglih.
Črnogorci so se na »zelene«, torej tiste, ki goreče podpirajo Dukanovičevo zavzemanje za enakopraven položaj Črne gore v federaciji ter gospodarske in po-
litične reforme, in »bele«, ki zagovarjajo Bulatovičevo tesno navezo z Beogradom, dokončno razdelili 11. julija, ko je glavni odbor DPS Bulatoviča odstavil z vodilnega položaja v stranki, za predsedniškega kandidata na oktobrskih volitvah pa izbral Dukanoviča. Da med njima tli iskrica spora, je bilo mogoče zaslutiti že februarja 1993, ko je Dukanovič, po izobrazbi ekonomist, šele po dolgotrajnem Bulatovičevem prepričevanju privolil, da bo vnovič sprejel premierski položaj in postavil pogoj, da se predsednik ne sme vmešavati v sestavljanje njegovega kabi-
Le kdo bi si torej po večletnem, tako krčevitem prizadevanju Mila Dukanoviča za samostojnejšo in ponosnejšo državo drznil samo pomisliti, da je kot 27-letni mladenič na seji centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije leta 1989 takole ugotavljal: mitingi solidarnosti s Srbi in Črnogorci na Kosovu so bili izraz globokega domoljubnega in humanega občutenja vseh, ki jim je pri srcu prav avnojska Jugoslavija. Svojevrsten cinizem pa je bil po njegovem mnenju v ugovoru na tako izražanje občutkov do trpečega naroda v lastni državi. Po Dukanoviču so se avtorji ugovorov zoper mitinge in dogajanje ljudstva bolj bali novega dogajanja avnojske, avtentične Jugoslavije, v kateri »moramo imeti tudi največjo republiko in najštevilnejši narod«, kot samih mitingov.
V času, ko je bil v CK ZKJ, so ga pogosto videvali v družbi Slovencev, Hrvatov in Muslimanov. Tedaj je bil celo kandidat za predsednika jugoslovanske mladinske organizacije, kar bi najverje-
tneje tudi postal, če slovenski mladinci ne bi začeli »secesionistične igre«. Ko se je v Črni gori pripravljala protibirokratska revolucija, je sprva nasprotoval zamenjavi črnogorskega vodstva, a je pozneje toliko bolj zagrizeno obračunal z ljudmi, ki so ga »izstrelili« v politično orbito. V času revolucije je nenehno nosil pulover in se prevažal z javnim mestnim prometom, potem pa zamenjeval čedalje bolj luksuzne avtomobile in se z ženo Lidijo in sinom Blažem vselil v razkošno vilo. Bulatovič mu je v predvolilni kampanji vrgel v obraz, da je bil vpleten v prekupčevanje s cigaretami in bencinom, in da je na visoke položaje spravil vse svoje bližnje sorodnike in prijatelje.
Novoizvoljeni predsednik bo zdaj moral najprej umiriti strasti, ki jih Bulatovič razplamteva in nanje opira še svoj poslednji politični up, nato pa se vneto lotiti trdega dela in začeti izpolnjevati obljube. To bo zanj velika preizkušnja in dobra priložnost, da dokaže, da je kot dober politik lahko uspešen tudi v normalnejših razmerah. Dukanovič je doslej prvi izmed številnih Miloševičevih izzivalcev, ki prihaja iz centra oblasti, se pravi iz sistema, ki ga je ustvaril prav Miloševič, in ki mu je uspelo Beogradu pošteno zamešati štrene. Potrjuje teorijo, da lahko uporniki, ki lahko resno ogrozijo predsednika ZRJ, pridejo le iz sistema samega in ne od zunaj.
Četudi je kot »mlad in zaletav« razmišljal povsem drugače.
Damijan Slabe, Bonn
Joj, kam bi se del
ogar je kača pičila, E	se boji zvite vrvi,
pravi pregovor. Nič čudnega, če mnogi po m	Ogleju in vsem, kar
nam je v prizadevanjih za zbližanje z EU (ne povsem brez naše krivde) povzročila sosednja Italija, v vsaki vrvi vidijo kačo. To je življenjsko in na neki način celo razumljivo. Toda strah, da bo vsak svitek zdaj zdaj planil nad nas, majhne, ranljive in stisnjene v strateško »usodnem trikotniku« med Alpami, Jadranom in Kolpo (na Madžare zaenkrat še pozabljamo), vendarle že preveč spominja na slovensko samomorilsko čud, ki svojevrsten odmev dobiva tudi v zunanji politiki. Če nič drugega, si s prepozornim javnim spremljanjem izjav različnih tujih lokalnih politikov ati njim naklonjenih časopisov pogosto sami sestavljamo spisek problemov in si jih strahopetno - »kaj če se v tujini res spomnijo to zahtevati tudi z najvišjega vrha« — neprestano potiskamo pod nos.
Če gre za načrtno ali mogoče celo nezavedno »podedovano« ustvarjanje občutka ogroženosti, ki naj bi pozornost ljudi odvrnil od domačih nerešenih vprašanj (refleks nekdanje Jugoslavije), je zelo slabo. Mlada in majhna država potrebuje svobodo, prostost in zaupanje v mednarodno pravičnost. Sicer se ne bo mogla neobremenjeno razviti v »enakopravno priznan subjekt mednarodne skupnosti«. Vedno bo podzavestno bežala pod plašč takih ali drugačnih zaščitnikov, kar je ob upoštevanju slovenske zgodovine in z njo povezanega »cankarjanstva« tako za državo kot za nacionalno samozavest državljanov lahko zelo nevarno. Še preden se bomo zavedli, se lahko zapletemo v zveze in povezave, iz katerih se nikoli več ne bomo izkopali.
Če je vzrok za potenciranje strahov in pogosto zelo šarlatansko razpravljanje o »prežečih« sosedih ter z njimi povezanimi nevarnostmi zgolj zgrešeno pojmovanje, da lahko v demokraciji (tudi pri občutljivih mednarodnih temah) vsakdo zine, kar mu pade na jezik, ni dosti boljše. Še posebej če so nekateri domači politiki pri zbiranju glasov, ki jih potrebujejo za obstanek v parlamentu (podobno največkrat velja tudi za tuje netaktne politike, ki »kličejo demone preteklosti«), pripravljeni posegati tudi po »gostilniških idejah« in če so jim nekateri mediji - ker se take »šnops in aufbiks zgodbe« dobro prodajajo — pripravljeni delati reklamo. Meja na Mirni ali še niže (v zvezi s Hrvaško) je tipičen primer takega igračkanja s čustvi in vedno nekoliko na-cionalistično-populističnipii stereotipi prebivalstva. V odnosih med državami, še posebej če so relativno mlade in neizkušene (polhe same sebe), je tako neodgovorno politično žlobudranje že neštetokrat do te mere napihnilo probleme, da jih resni politiki niso mogli več rešiti z nobenim kompromisom. Kompromisi pa so vedno nujni pri takih nedorečenih zadevah, kakršne so meje ali neporavnani zgodovinski oziroma sosedski računi. Zlasti nove države jih morajo čim prej po nastanku rešiti zelo načelno, kar se da dobro-voljno in, če je le mogoče, enkrat za vselej. Sicer se lahko začne po nepotrebnem zapletati.
Obojega (napihovanja strahov in prepotentne korajže) je bilo v dosedanji slovenski poosamosvojitveni zunanji politiki kar precej, čeprav ne bi mogli reči, da je eno ali drugo katastrofalno prevladalo. Na srečo sta se obe značilnosti notranjepolitično pogosto medsebojno izničevali, mednarodno pa je preveliko zmedenost ali pohlevnost (popuščanje italijanskim zahtevam, na primer) do neke mere pomagala omiliti tudi tujina (predvsem iz strahu zase in za evropsko povojno ureditev, seveda). Toda to žal še ne pomeni, da smo v svojih zunanjepolitičnih stališčih z leti postali kaj bolj prepoznavni, da smo uredili zadeve in da so nas nekateri tuji politiki (predvsem sosedi) prenehali testirati s svojimi izzivi (očitno še vedno preizkušajo, do kod lahko gredo). Predvsem zaradi odlašanja in neodločnosti smo zato še vedno priče skorajda kroničnemu slovenskemu trepetanju ob vsaki novi zahtevi, ne glede na to, iz čigavih ust pride. Zadnje čase je našemu novemu »demonu« na primer ime staronemško oziroma staroavstrijsko vprašanje.
Ker ta večna negotovost v veliki meri blokira samozavestnejšo slovensko zunanjo politiko (smo mar komu kaj dolžni?, mar nismo bili vedno na pošteni strani?, smo po vojni kot Jugoslovani dobili kaj več od tistega, kar je hotela zmagovita aliansa, po desetdnevnem obračunu pa kot Slovenci več, kot je bila pripravljena sprejeti Evropa?), bi se bilo verjetno pametno vprašati, kje tičijo vzroki. Sicer bomo ves čas trošili politično energijo za včerajšnje probleme (iz Zgodovine jih lahko vlečemo v nedogled) in večno zamujali pri reševanju veliko pomembnejših in za našo prihodnost usodnejših vprašanj, ob katerih bi se končno lahko notranjepolitično in mednarodno »profilirali« kot prepoznavna država. Vsaj v vlogi nove nestalne članice varnostnega sveta bomo to sedem let po osamosvojitvi morali storiti, sicer kot država ne bomo nikoli odrasli.
Pri iskanju vzrokov bi bilo verjetno nesmiselno trditi, da sta za našo negotovost in včasih celo prestrašenost kriva Zgolj previdna ponižnost (ko gre za približevanje Zahodu) ali nemalokrat prepotentno notranjepolitično nastopaštvo (ko gre za naše južne sosede). Vsaj ne kot poglavitna vzroka. Veliko bolj verjetno je, da za vsem skupaj nekje globlje tiči nekakšen podzavesten in mogoče že kar kolektiven slovenski strah, da kot mlada država s svojimi mednarodno neizkušenimi politiki ne bomo kos izzivom. Zgodovinski spomin je očitno zelo globoko usidran v podzavesti vsakega posameznika. Da slučajno ne bi znova zašli, se nekaterim zdi nujno večkrat res zmedene domače
Foto: Igor Modic
politike, zapletene v boj za oblast in obremenjene z nekaterimi svežimi napakami (optanti, Vatikan, denacionalizacija, Oglej...) vsak dan opozarjati na pasti. Iz previdnosti je torej treba udariti na vse bobne tudi takrat, ko tuji časopisi (ponavadi II Piccolo), politiki (Zernatto) ali parlamenti (kot pred kratkim buridestag) zgolj omenijo kakšno »sumljivo« temo. S tem pa si nemalokrat delamo medvedjo uslugo, kajti probleme, ki jih največkrat zaradi svojih lokalnih (tudi volilnih) političnih interesov povzročajo tretjerazredni politiki ali njihovi časopisi, nehote dvignemo na meddržavno raven.
Nemčija mogoče res ni tipičen primer (pač ni naša soseda, s Čehi pa se je kljub previdnosti dovolj opekla), toda nedavni parlamentarni odgovor na vprašanja nekaterih poslancev, kaj bo Bonn (po zgledu Zernattovih zahtev) storil s po vojni razlaščeno »nemško manjšino« na Slovenskem, je izzvenel zelo obrobno. »Saj je ni,« se je glasil, »za kulturo in jezik posameznikov pa skrbi Goethejev inštitut iz Zagreba«. Tudi v nam veliko bližji tujini (če se omejimo na uradne državne odmeve in reakcije) zadeve ponavadi (še?) niso vredne javnega napihovanja in zaostrovanja (kar pa seveda ne izključuje kakšne »interne« diplomatske note ali zaskrbljenega vprašanja veleposlaniku, kar bi bilo mogoče izkoristiti tudi za tiho uradno in dokončno ureditev ali vsaj potrditev za obe strani sprejemljivega stanja). Z nekaj predrznosti bi si upali trditi, da je za nas celo dobro, ker vprašanja o povrnitvi premoženja nekakšni »staroavstrijski manjšini« (povod so s popravljanjem krivic seveda spet dali naši politiki!) sprožata Haider ali Zernatto. Uradno in v Evropi je namreč že samo s tem vsakomur jasno, za kakšne teme gre. Če v Ljubljani, ki ji je »sogovornik Dunaj, ne pa Celovec«, kot tehtno poudarja novi zunanji minister, na take izzive udarijo iz vseh topov, se Slovenija lahko osmeši, odmev na načrtno sproženo provokacijo pa se lahko kaj hitro vrne k tistim, ki so jo sprožili. In odgovor koroških »zaskrbljencev« (namenjen predvsem dunajski vladi) bo zmagovito ponosen: Vidite, da smo imeli prav! Že mnogi meddržavni problemi, ki jih vrhunski politiki v želji po čim boljših odnosih v uradnih pogovorih (tudi zaradi pomembnejših skupnih interesov) niso hoteli omenjati kot moteče (vsaka pametna država jih seveda skrbno vodi kot potencialno možen konflikt, vendar v zaprtih predalih), so na ta način čez noč postali aktualni. Diplomati so si s poslušanjem hujskačev zabili avtogol (kar dregajte v sicer solidnega soseda, če njegov pes včasih zaide na vaš vrt), zadeve pa so se preselile na odprt štadion, kjer so hitro postale priročna »volilna tema«, kot pravijo politiki. Zaradi nekaj demagogov in skrajnežev (nikjer jih ne manjka) je ob njih začela navijati množica in za pameten dogovor je hitro zmanjkalo ustreznega »političnega prostora«. Demoni tako pobegnejo iz steklenice.
Je torej pametno igrati na dvome in negotovost, če Avstrija in Italija uradno obljubljata Sloveniji poseben schen-genski status, če se odprto govori o olimpijskih igrah na tromeji, če trgovina teče in če na Dunaju, v Rimu, Bonnu ali Bruslju trdijo, da so z razvojem sodelovanja in slovenskim približevanjem EU povsem zadovoljni? Razumna skepsa je seveda potrebna (zgodovina nas je že dostikrat, upamo, da tudi dosti, izučila), toda dokler uradno in z vrha neke države ne govorijo in ne zahtevajo drugače, so različni Zernatti, Haiderji, prikriti iredentisti, neofašisti ali neonacisti skupaj s pisanjem njim naklonjenih medijev najprej njihov problem. To seveda ne pomeni, da se mi z njim (interno in mogoče celo zelo intenzivno) ne ukvarjamo ali da problema ne vidimo. Toda uradno naj ga kljub temu na ustrezni (državni) ravni sprožijo oni (če s stanjem niso zadovoljni). Kar naj ga - zapriseženi demokrati, združevalci Evrope in v nobenem primeru spreminjanju povojne ureditve naklonjeni revizionisti-če si seveda upajo! Potem bo uradno (ne gre za formalizem) to tudi naš in v marsičem seveda tudi evropski problem. Do takrat pa so, ko gre za nerešena sosedska vprašanja in »klicanje demonov«, naš problem predvsem naše manjšine in naši interesi na tujem ter seveda naši ekstremisti (če na primer izzivajo z mejami na Mirni). Skupaj s tistimi nepremišlje- * nimi slovenskimi revizionisti seveda, ki so s svojo denacionalizacijsko zakonodajo posredno sprožili tudi mednarodno zanimivo vprašanje revizije Avnoja. Vse, kar je več, je največkrat nesmiselno, nekoristno in ob vseh drugih veliko večjih problemih celo neumno klicanje demo nov, ki lahko kvečjemu škodi samozavestnejši slovenski zunanji politiki in njenemu iskanju ustreznega mesta v mednarodni skupnosti.
Ločenost države in cerkve
e v prvem in drugem oddelku te razprave smo •	opredelili temeljne po-
glede na razmerja med dr-žavo in cerkvijo. K temu pa i še dodajamo: Problem laič-nosti države kaže proučevati tudi z zgodovinskega vidika, kar je obdelal dr. Milan Gaspari. V ta del se zaradi obsega sestavka ne spuščamo. Iz dela dr. Gasparija povzemamo vsebino ločenosti države in verskih skupnosti, ki jo opredeljujejo predvsem naslednji elementi:
a) država se sekularizira s tem, da se v svojem delovanju odreka zgolj verskim vsebinam, predvsem tako, da takim vsebinam ali drugemu zgolj verskemu delovanju s svojimi predpisi ne daje značilnosti obveznosti. Kot verske zadeve bi lahko v zvezi s tem označili tiste, ki nimajo splošnega pomena in zato niso v javnem interesu, temveč so v interesu posamezne ali več verskih skupnosti;
b) verske skupnosti so v pravnem sistemu države institucije zasebnega, civilnega prava in načeloma ne morejo opravljati državnih funkcij;
cjVerske skupnosti so enakopravne in svobodne v svojih dejavnostih v okviru ustavnih norm, država ne sme posegati v njihovo dejavnost;
č ) določanje in uveljavljanje pravnih norm sta v izključni pristojnosti državnih organov. Država z močjo svoje oblasti in s tem vrhovne avtoritete samostojno določa svoj položaj. Verske skupnosti pa niso odvisne od priznanja ali druge odločitve države, temveč se ustanavljajo in delujejo svobodno in neodvisno od države, v skladu s svojimi lastnimi pravili;
d) država ne sme izvajati ali podpirati dejanj, naperjenih zoper določeno versko skupnost v korist drugim verskim skupnostim, niti proti vsem verskim skupnostim v korist ateistom.
Isti avtor poudarja, da naj bi bilo bistvo sodobne države v delovanju v interesu vseh državljanov, ne le brez razlik v verovanju, temveč brez razlik tudi v drugih pogledih, predvsem istovrstnih (etničnih, svetovnonazorskih, filozofskih, ideoloških, političnih itd.). Od sodobne države se pričakuje, da morebitne vplive skupin tehta po koristih za državljane in državo in po racionalnih, logičnih ter izkustveno preverljivih in znanstveno utemeljenih kriterijih, torej predvsem na podlagi skupne, splošne oziroma javne koristi. (Gaspari: »Laičnost države«, Teorija in praksa, 1994).
V	teoriji ustavnega prava se v zvezi z laičnostjo države (ločenost cerkve in države) poudarjata avtonomnost verskih skupnosti in sekularizacija javnega življenja. Vrsta razmerij med rimskokatoliško cerkvijo in državo se ureja s pogodbo s Sveto stolico — (konkordat). Pogodbe vedno temeljijo na načelu enakopravnosti pogodbenikov, ne smejo biti v nasprotju z ustavnim redom (omenili smo problem kon-kordatskih stolic). V praksi se urejajo razmerja med državo in verskimi skupnostmi tudi s pogodbami, ki imajo upravno naravo, vendar ker urejajo ustavno pravico svobode vesti, taka pogodba obvezuje šele, ko je prelita v zakon. S takimi pogodbami se najpogosteje urejajo pravice verskih skupnosti do dušebrižništva v vojski, bolnišnicah, zaporih in podobno, pri čemer pa je vedno izključen vsak prisilni ukrep.
Med temeljne elemente ločenosti države in cerkve prištevamo že obravnavano državno nevtralnost; neidentifikacijo države z verskimi skupnostmi in svetovnonazorskimi pogledi; pravilo o enakih možnostih verskih skupnosti, posebej še njihovih članov (prepovedi privilegira-nja in diskriminacije pri zaposlitvah in podobno), posebej še enakost pri dodeljevanju sredstev (subvencije, dotacije, davčne olajšave ipd.). Enakosti pri dodeljevanju sredstev ni mogoče obravnavati poenostavljeno, gre za določanje enakih meril, ne enakih sredstev. Enakost pred zakonom razumemo predvsem kot pravilo, da pri enakem dejanskem stanju uveljavljamo enako normo (ukrep). Merila morajo biti objektivna, z njimi je treba preprečiti možnost arbitriranja državnih organov pri konkretizaciji delitve sredstev. Ker so verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava, zanje ne morejo veljati pravila, ki bi jih privilegirala ali diskriminirala nasproti drugim pravnim osebam - razen razlik, ki temeljijo na posebnih objektivnih okoliščinah (enako dejansko stanje - enako pravno pravilo).
Precej težav je lahko pri obravnavanju etičnih vprašanj, kjer so stališča zelo nasprotujoča, kot je integriteta človekovega telesa in življenja (npr. odprava plodu).
Verske skupnosti zavzemajo stališča do različnih etičnih vprašanj, ki kaj lahko preidejo v politična. Ni jim mogoče odrekati svobode izražanja mnenj o družbenih vprašanjih, če zadevajo področje etike. Sodelovanje verskih skupnosti v volilnih kampanjah je lahko vprašljivo, če preseže etično področje. Zanimiva je tudi določba kanona 287 Zakonika cerkvenega prava, ki se glasi: 1. »Kleriki naj se vedno kar najbolj prizadevajo za ohranitev na pravičnosti temelječega miru in sloge med ljudmi. 2. Dejavno naj ne sodelujejo v političnih strankah in vodenju sindikalnih združenj, razen če po presoji pristojne cerkvene oblasti to zahtevata varovanje cerkvenih pravic ali pospeševanje skupne blaginje.«
Camphausen predstavlja pojmovanje ločenosti države in cerkve v sodobnih državah. Pomemben del današnjih držav uveljavlja bolj ali manj radikalno ločitev države in cerkve.
V	osrednji Evropi uveljavlja dokaj ostro ločevanje Nizozemska, ki je značilna po pestrosti uveljavljenih veroizpovedi. Država in cerkev sta organizacijsko ločeni, pogodbe igrajo malenkostno vlogo, čeprav sodelovanje ni izključeno. Tako je finančno podpiranje cerkve možno, verskim skupnostim se tudi priznava status posebne pravne osebe.
Francija je klasična država ločenosti države in cerkve že od francoske revolucije (1789), ki je bila značilna po radikalnosti in antiklerikalnem kulturnem boju. V 19. stoletju je obstajalo gibanje dekonfesio-nalizacije javnega življenja, posebej tudi šolstva (laična šola). V letu 1905 je bil sprejet zakon, ki je urejal ločitev in poskušal doseči določeno stopnjo pomiritve in ustrezno stopnjo svobode za oba udeleženca. Zakon je naletel na odpor, pri čemer so nasprotniki poudarjali predvsem svobodo vesti kot individualne pravice. Cerkev pa z zakonom tudi ni bila zadovoljna, ker je pomenil razbitje njenega hierarhičnega sistema, dopuščal antireligiozno propagando, v šolah pa se je uveljavljal tudi antikrščanski svetovni nazor.
Država in rimskokatoliška cerkev (2)
Zakonov sodnik
ne dela
v
Dr. Janez Šinkovec
To zadnje so razlagali z »neznanstveno-stjo« religije. Ločitev je posebej skladna s svetovnonazorsko nevtralnostjo države. Danes prevladuje stališče, da svetovnonazorska nevtralnost države ne pomeni hkrati negativne nevtralnosti, država ne ignorira verskih dejstev, se pa seveda ne identificira z verami in ne daje prednosti eni pred drugimi. Vsekakor pa je uveljavljen »laicizem«, kar pomeni, da je cerkev ločena od javnega življenja (država, pravo, gospodarstvo, kultura in vzgoja). Vernost je prepuščena zasebni sferi, država j e do religij nepristranska, vendar pa je do njih prijazna in je opustila izrazito nenaklonjenost. Sedanji francoski model kaže na razvoj, ki je omogočil med subjektoma določeno kooperacijo.
Združene države Amerike veljajo za strikten primer ločenosti države in religij. Ločenost je bila uveljavljena s 1. ustavnim amandmajem iz leta 1791 hkrati s proglasitvijo verske svobode. To je v veliki meri posledica dejstva, da so bili mnogoštevilni priseljenci verski preganjanci. Ker je bilo prisotno več verstev, je bil izhod v ločitvi države in cerkve praktično nujen, ni bilo smotrno privilegiranje določene religije. Država je vsakomur zagotovila svobodno izvajanje vere. Nobena religija ne sme biti na noben način »established«. Danes so razmerja ublažena, tako so urejene možnosti verskega pouka, skrb verstev za socialna vprašanja in možnosti davčnega privilegiranja.
V Nemčiji se je uveljavil srednjeevropski model, ki ne temelji na -ostrem ločevanju države in verstev, pač pa na kooperaciji, ki je nasploh značilna za razmerja med državo in civilno družbo. Strogo ločevanje pogosto privede do konfliktov, čeprav sodobna država kot socialna vse bolj posega na številna področja človekovega življenja. Bistvo ločenosti države in cerkve jev državnem priznavanju svobodnega delovanja cerkva, sicer pa naj bi bila država politično in ideološko nevtralna. Posebna oblika sodelovanja je v davčnih olajšavah, ki so v bistvu državne subvencije, in v urejanju virov financiranja. (Campenhausen: Staatskirchenrecht, Beck Verlag, 1996).
Sekularizacija in cerkveno premoženje
Skladno s sistemom dualizma vladanja, ki je bil opisan, so vladarji dodeljevali škofijam in samostanom velika premoženja, kar je tipičen primer pridobivanja lastnine na fevdalni način. Tako so briksen-ški škofi dobili nepremičnine v okolici Bleda, na Pokljuki in Mežaklji od nemškega cesarja Henrika II. leta 1004.
Gornjegrajsko škofijsko veleposest je najprej dobil oglejski patriarhat leta 1140, v letu 1461 pa je cetS&r Friderik III. to premoženje podelil Ljubljanski škofiji.
Že omenjeni Campenhausen poudarja, da se je v Evropi začel proces sekularizacije (razlastitve cerkvenega premoženja in izločanje od oblasti) že dokaj zgodaj. Prvi primeri so bili v Avstriji leta 1782, ko je cesar posegel po premoženju samostanov. Višek je dosegla sekularizacija v Nemčiji leta 1803 (Reichsdeputation-shauptschluss).To je pomenilo rušenje celotne koncepcije državno cerkvenega prava. Cerkev je ob tem zgubila zadnje ostanke cerkvene jurisdikcije. Določbe o zakonski zvezi, šoli in socialni skrbi so v 19. stoletju prešle na državne organe. Stalno se je kazala distanca med državo in cerkvijo, končno je bila v ustavah tudi razglašena svoboda vesti.
Sekularizacija je uvedla državne posege (odvzem in omejevanje lastninske pravice) na cerkveno premoženje, kar je splošna evropska značilnost. V kraljevini Jugoslaviji se ta vprašanja niso temeljito razrešila, čeprav je bila uveljavljena agrarna reforma, po kateri bi lahko cerkev obdržala maksimalno 1000 hektarov. Proces agrarne reforme se je začel v gornjegrajskem cerkvenem posestvu, medtem ko sta bili Pokljuka in Mežaklja takrat v državni lasti, saj so ju briksenški škofi prodali (vmesne podrobne premike lastnine opuščam). Izšla je uredba kraljeve vlade (1939), ki je prenesla verski zaklad (Mežaklja, Pokljuka) iz državne lastnine v lastnino Ljubljanske škofije. Naše ustavno sodišče je zavzelo stališče, da je glede na prakso kraljeve vlade, ki je uveljavljala uredbe z zakonsko močjo, ta pravni naslov veljaven in da morebitni predpis o agrarni reformi ni ovira za upravičence, ker reforma ni bila izvedena in vpisana v zemljiški knjigi. Sam sem takemu stališču nasprotoval in ga pojasnil v že citiranem ločenem mnenju. Naj na kratko povzamem. Nihče ne more zahtevati vrnitve premoženja, če je obseg prekoračen glede na predpise, veljavne 6.4.1941 (protipravno stanje ne more postati pravno). Uredba kraljeve vlade je v nasprotju z veljavno agrarno reformo, saj je bil dovoljeni obseg krepko prekoračen. Uredba je bila nadomestilo za neuspeh cerkve pri sklepanju konkordata, čemur so nasprotovali pravoslavni poslanci. Ustava kraljevine Jugoslavije ni dopuščala uredb z zakonsko močjo, protipravna praksa kraljeve vlade naj bi po mnenju ustavnega sodišča to dovoljevala, sam pa menim, da protipravna praksa ne more izničiti ustavne določbe in postati pravna. Po določbi 22. člena kraljeve ustave določa vsebino in obseg lastninske pravice le zakon, ne uredba.V drugem odstavku 106. člena ustave je bilo določeno, da odsvajanje državnih posestev ureja poseben zakon, ne uredba. Ali je pravni naslov Ljubljanske škofije za gorenjsko področje veljaven, je nedvomno sporno vprašanje, o čemer bi moral odločiti parlament. Parlament bi tudi moral opredeliti, kaj se šteje za fevdalno pri-
dobljeno premoženje, to najbrž ne more biti pristojnost kateregakoli sodišča. Zato na koncu še vprašanje o totalni pravni državi.
Ob obravnavanju cerkvenega premoženja ni mogoče mimo Zakonika cerkvenega prava (Codex iuris canonici CIC), saj so v Sloveniji različni pogledi na vlogo papeža v cerkvenem premoženju. Kan. 1273 določa: »Rimski papež je po prvenstvu vodstva vrhovni upravitelj in oskrbnik vsega cerkvenega premoženja.« Kanonistika se pri tem opira na izvajanja svetega Tomaža: Res Ecclesiae sunt Papae, ut principalis dispensatoris, not ut domini et possessoris. Papež Benedikt XIV. se je s to mislijo Tomaža podrobneje ukvarjal v delu »Cum encyclicas« (24. maj 1754) ter je izvajal, da ima na podlagi tega pravila papež pooblastilo cerkveno premoženje v korist cerkve pridobiti, v nobenem primeru pa prodati pod ceno. Današnja opredelitev kan. 1273 ustreza prejšnji opredelitvi, in sicer glede klavzule vi regiminis (can. 1518 CIC 1917), v pripravah na sedanji CIC pa je bil poudarjen primatus iurisdictionis. Proti taki opredelitvi so nekateri poudarjali, da gre v večji meri za konzultacijski organ ter da opredelitev papeža kot supremus administrator et dispensator obsega mnogo več. Končno je bilo sprejeto v debati stališče Coetus studiorum (23. junija 1979), ki je poudarilo, da gre za jurisdikcijski primat ter da papež ni lastnik (dominus) cerkvenih dobrin. V skladu s tem lahko papež predpisuje uporabo dobrin glede na cerkvene cilje (primatus regiminis). Že zdavnaj je na tem področju obstajala potreba po preciziranju pristojnosti predvsem v smislu izdajanja splošnih pravil o upravljanju z dobrinami in za rezervacijo za pomembne priložnosti.
Kan .1273 je treba povezovati s kan. 331 in 333. V kan. 331 je opredeljen papež kot naslednik Petra, ki mu je Gospod podelil službo in je glava škofovskega zbora, Kristusov namestnik in na Zemlji pastir vesoljne cerkve, zato ima v moči svoje službe vrhovno, polno, neposredno in splošno redno oblast v cerkvi in jo more vedno svobodno izvrševati. Še ostreje je funkcija opredeljena v kan. 333, kjer ga ne opredeljuje le kot nosilca oblasti nad vesoljno cerkvijo, marveč ima prvenstvo redne oblasti nad vsemi delnimi cerkvami in nad njihovo stalno skupnostjo, s katero se hkrati krepi in varuje lastna, redna in neposredna oblast, ki jo imajo škofje nad svojimi delnimi cerkvami, ki so jim zaupane. Zato ima papež pravico, da glede na potrebe cerkve določi način, ali bo to službo izvrševal osebno ali zborno. Zoper papeževe odločitve ni pritožbe. Te splošne določbe iz 331. in 333. kan. so konkretizirane v 1273. kan. Očiten je papežev primat vodenja, ne gre le za formalnopravna pooblastila, mnogo bolj je poudarjeno upravičenje, da podvzema ukrepe in odgovornost za celotno cerkev,
Foto: Primož Zrnec
da tako uresniči njeno poslanstvo, ki je glede materialnih vprašanj opredeljeno v kan. 1254: »Katoliška cerkev ima neodvisno od državne oblasti naravno pravico pridobivati, imeti, upravljati in odtujevati premoženje za namene, ki so ji lastni. Taki nameni so: opravljanje božje službe, dostojno vzdrževanje klerikov in drugih služabnikov, opravljanje del svetega apostolata in krščanska dobrodelnost predvsem do ubogih.« Dejstvo, da se papež opredeljuje kot naslednik Petra, izhaja tudi iz naslova romanus Pontifex in ne Sancta Sedeš ali Sedeš Apostolica.
Če kan. 1273 opredeljuje papeža kot supremus administrator bonorum, tega ni mogoče vezati na ozko upravno pojmovanje, temveč v širšem smislu, kar vključuje tudi morebitne odtujitve in slabe pravne posle (če ni dobljena za odmeno prava vrednost) kot tudi način pridobivanja premoženja. Vsakršno omejevanje papeža na tem področju bi bilo v nasprotju s polno oblastjo (potestas plena). Papežu pripada v temelju nadzor nad upravljanjem s premoženjem.
V prvi vrsti papež to opravlja z izdajanjem predpisov, ki imajo predvsem okviren pomen za celotno cerkev. Glede na krajevne posebnosti lahko izda tudi partikularne predpise. Posebnosti nastanejo glede odtujitev, kjer določa 1292/2 kan., da če gre za stvari, katerih vrednost presega najvišjo vsoto, ali za stvari, ki so podarjene cerkvi iz zaobljube, ali za dragocene umetnine ali starine, se za veljavno odtujitev zahteva dovoljenje svetega sedeža (gre za tako imenovano rimsko mejo). Podobno velja za relikvije in podobe, kijih ljudstvo zelo časti (kan. 1190). Posebna pravila veljajo za zmanjšanje mašnih obveznosti, saj so te vir cerkvenih dohodkov (kan. 1308, podobno velja za zmanjšanje volil - kan. 1310). Posebna obveznost škofov je, da vsakih pet let dajo papežu poročilo o stanju škofije, in sicer v obliki in času, ki ga določi sveti sedež (kan. 399 in 340, podobno tudi kan. 592). Obstaja tudi možnost, da papež pritegne določene primere kar neposredno.Ta pravica izhaja iz značaja neposredne oblasti.
Opredelitev papeža kot supremus dispensator bonorum mu daje široke pristojnosti. Pojem dispensator pomeni neposredno oblast nad časovnimi cerkvenimi dobrinami. Zaradi »edinosti in ljubezni« škofje prispevajo k sredstvom, ki jih glede na časovne razmere potrebuje apostolski sedež. V zvezi s tem ima papež posebna pooblastila (financiranje vesoljne cerkve). Papežev primat ne pomeni, da bi bil papež dobesedno aktiven v vsaki poljubni zadevi. Meje postavlja že »božje pravo«, kajti ravnanje papeža se veže na bonum Ecclesias vel commune in ne more biti dano le v dajanju prednosti eni ali več fizičnim ali pravnim osebam. Poseganje papeža v delne cerkve, ne le v reševanje univerzalne cerkve, je možno, če gre za potrebne in nujne ukrepe, ki so specifični in se oddaljujejo od siceršnjih ukrepov, gre za primer, kot je ukrepanje ultima rado, ko naj se prepreči nastanek velike škode. Gre za načelo subsidiarnosti. (Mu-ensterischer Kommentar zum Codex Juriš Canonici, Ludgerus Verlag, Huber Win-gen, 1997).
Po celotnem prikazu je razvidno, da je novi CIC v primerjavi s tistim iz leta 1917 do neke mere zmanjšal vlogo papeža, vsekakor pa je ni izključil. Zato so reakcije cerkvenih funkcionarjev na izvajanja akademika Pretnarja sporne. Prav tako pa je sporno tudi stališče ustavnega sodišča, da se cerkev obravnava le po nacionalnem pravu, saj ni mogoče spregledati pomembne notranje ureditve. Ob vsem tem se zastavlja tudi vprašanje večinske odločbe ustavnih sodnikov o pravni naravi premoženja, pridobljenega na fevdalni način, in o veljavnosti kraljeve uredbe. V zvezi s tem pa še naslednji razdelek:
»Totalna pravna država«
Razvoj pojmovanja pravne države je privedel tudi do zaskrbljenosti, ali se s tem pojmom pretirava, saj to lahko privede do neznosne obremenitve vseh sodišč. Tako je Betterman izdal delo Der to-tale Rechtstaat (Totalna pravna država -1986), kjer je posebej poudarjal preobremenjenost upravnih in ustavnih sodišč, pri čemer ta zadnja neredko postajajo arbiter med parlamentarnimi strankam. Posebej postajajo ta vprašanja odprta, če sodišča začnejo odstopati od načela »dura lex sed lex« in se prepuščajo osebnim ocenam sodnikov o pravičnosti ter si s tem prilaščajo pravico, da sami popravljajo norme z ustrezno interpretacijo. Sodnik ne more postati normodajalec. Tako je lord Simon of Glaisdale v delu Ali En-gland Layv Report (1978) menil, da lahko pride do sodne diktature, če si sodniki dovolijo neomejeno interpretacijo zakonov. Zakonodajalec lahko neznosne krivice ali potrebe glede na dinamiko razvoja razrešuje sam, to ni funkcija sodišč. V zvezi s temi vprašanji ni mogoče spregledati Radbruchove formule v njegovi Pravni filozofiji.Vsekakor je funkcija prava tudi kontrola politične moči, čeprav je jasno, da pravo ne more nadomestiti politike.
Prepletajo se ideologija in politika na eni strani in pravo na drugi strani, v tem prepletanju si morajo vsi ti porazdeliti naloge. Nevzdržno je in prinaša neverjetne posledice, če bi si kateri izmed navedenih elementov sam prilastil moč gospodovanja. Le medsebojna kontrola in medsebojno dopolnjevanje lahko privedeta do želenih rezultatov, to narekuje tudi sodobno pojmovanje delitve oblasti.
Konec
Dr.Janez Šinkovec, univ.prof., sodnik Ustavnega sodišča, Ljubljana
25 let obračuna s Stanetom Kavčičem (1)
V tej državi smo komunisti na
oblasti
onec meseca bo poteklo petindvajset let, odkar je na 136. razšir-j eni sej i sekre-tariata	CK
ZKS 28. in 29. oktobra 1972 prišlo	do
končnega obračuna s t. i. »partijskim liberalizmom«. Seji sekretariata je sledila se 29. seja CK ZKS, ki je bila 9. novembra, vendar so na njej stališča sekretariata zgolj soglasno potrdili in vzeli na znanje odstop glavnega protagonista »liberalizma« Staneta Kavčiča s funkcije člana predsedstva ZKJ. Nekaj dni kasneje so vsi zbori tedanje skupščine soglasno sprejeli Kavčičev odstop s funkcije predsednika izvršnega sveta. Kavčičev odstop je bil obrazložen kar s sklepi seje centralnega komiteja. S tem je bila tudi simbolično presežena ena najpomembnejših tez »liberalcev«, ki so trdili, da je glavni vir politične moči skupščina, njeni poslanci pa so najprej in predvsem zavezani volivcem — v nasprotju s stališčem »konservativne« struje, ki je bila prepričana, da so poslanci najprej komunisti in šele potem vse drugo.
Pred končnim obračunom je skozi vrsto afer in političnih konfliktov v slovenskem političnem vodstvu tfi leta potekal trdovraten boj med »liberalno in »konservativno« strujo, zlasti na tistih področjih, ki so bila za prevlado najvažnejša: na kadrovskem področju ( najbolj izrazit primer je bila t. i. afera 25 poslancev), na področju medijev (zahteve »konservativne« struje po zamenjavah urednikov in novinarjev, ki So podpirali Staneta Kavčiča), v vladni politiki (ob t. i. cestni aferi in s permanentnimi kritikami izvršnega sveta in gospodarske zbornice kot samostojnih centrov odtujene moči, ki svoje dejavnosti ne uravnavata v skladu z dogovorjeno partijsko politiko), v vzgoji in izobraževanju (ob obsodbi t. i. " »idejno nevtralne šole« in posledično konfrontacijah v Pedagoškem institutu, v težnjah po diferenciaciji med profesorji in raziskovalci - zlasti na FSPN), na gospodarskem področju (politično obračunavanje s »tehnokratskimi«, »nesamoupravno« naravnanimi direktorji nekaterih podjetij), na socialnem področju (s kritikami tržnega gospodarstva in zahtevami po socialni enakosti).
Najtežji obračun pred odstavitvijo Kavčiča je potekal v mestnem komiteju ZKS, ki ga je vodil Franček Mirtič. Mestnemu komiteju so med drugim očitali, da ne igra vloge partijskega organa, ki odločilno usmerja politiko v mestu, pač pa da je »diskusijski klub.« Temu konfliktu se je operativni voditelj »konservativne« struje France Popit (v ozadju obračuna z »liberalizmom« je bil sicer Edvard Kardelj) dolgo izogibal. Vedel je, da v argumentirani razpravi nima kaj iskati, zato je ubral stranske poti in je v nasprotju s statutom razbil do tedaj enotno mestno partijsko organizacijo po občinah, pridobil nekatera občinska
Edvard Kardelj, človek ki je iz ozadja vodil obračun s Kavčičem (Foto: Svetozar Busič)
vem drugem, nedokončanem mandatu leta 1972).
Kavčič, Kraigherjev varovanec
Stane Kavčič je bil sicer v vrhu slovenske politike že od vojne naprej in je opravljal pomembne politične funkcije, ne pa najpomembnejših. Sodil je v skojevsko generacijo udeležencev NOB, ki naj bi postopoma zamenjala vodilno partijsko garnituro iz tridesetih let, zato se je moral često ideološko potrjevati in izpostavljati v javnosti (med drugim tudi kot predsednik ideološke komisije CK ZKS). V ospredje slovenske politike je vstopil leta 1967, ko je postal predsednik vlade. Kavčič je veljal za varovanca Borisa Kraigherja in nadaljevalca njegove ekonomske politike v Sloveniji. Kraigher je bil kot notranji minister v prvih povojnih letih organizator represije in obračuna s političnimi nasprotniki, vendar je v partiji veljal za pripadnika t. i. »meščanske« struje. Sredi šestdesetih let je bil tisti, ki je (po dogovoru s Kardeljem) na partijskem kongresu predlagal gospodarsko reformo in potem dobil nalogo, da jo kot podpredsednik zvezne vlade in predsednik odbora za gospodarstvo tudi izpelje. Leta 1967 pa je umrl v prometni nesreči (šušljalo se je, da so z njim obračunali nasprotniki njegove politike iz vrst jugoslovanske tajne policije, vendar to seveda nikoli ni bilo dokazano). Kraigher je v mesecih pred smrtjo nad reformo kljub izjemni osebni vztrajnosti zaradi hudih nasprotovanj že precej obupal . Z njegovo smrtjo je Kav-
čič ostal brez izkušenega svetovalca, ki je pripadal najožjemu vodilnemu krogu predvojnih komunistov in je do potankosti poznal osebna in politična razmerja v jugoslovanskem političnem vrhu ter imel tudi neposreden dostop do Tita , ki je do gospodarske reforme ves čas ohranjal skeptično držo. Po pripovedovanju dr. Franceta Fločevarja (podpredsednika Kavčičeve vlade) mu je Kraigher ob neki priložnosti, ko ga je obiskal v Beogradu, ves razburjen dejal: »Bil sem pri Titu in sva tako vpila eden na drugega, da me je še sedaj strah. Pogovarjala sva se o reformi. On si ne da dopovedati, da je reformo treba izpeljati.«
Kavčič je vnesel svež veter v dotedanjo sivo in enolično politiko, ki se je skrivala za skopimi in neosebnimi poročili s sej in dolgočasnimi govori. Bil je temperamenten sogovornik, neposreden in komunikativen, pogost gost na televiziji, ki si je tedaj nezadržno utirala pot v slovenske domove, in je znal vzpostaviti stik z novinarji in javnostjo. Čeprav je izhajal iz delavskih vrst in ni imel formalne izobrazbe (mati mu je sicer s težavo omogočila šolanje na gimnaziji, a preprosto ni zdržal v šolskih klopeh), je bil zelo razgledan, z bogatim besednim zakladom in talentom za pisanje, kar ne nazadnje izpričuje tudi njegov Dnevnik in spomini, kije izšel leta 1987. Vlado je pojmoval kot samostojen center odločanja in ne kot izvrševalca partijske politike. Po njegovem bi morala biti podrejena predvsem skupščini.Tako je vlada tudi ravnala: stališča skupščine je jemala zares, pripravljala odgovore na (pogosto tudi neprijetna) poslanska vprašanja in med zasedanji skupščine praktično uradovala v njenih prostorih. Zaradi takšnega pristopa je Kavčič v slovenski javnosti hitro postal zelo priljubljen. Anketa slovenskega javnega mnenja, ki jo je po metodologiji zahodnih sociologov v letih 1968 in 1969 opravil Center za raziskovanje javnega mnenja na Visoki soli za sociologijo, politične vede in novinarstvo, je pokazala, da je bil v izboru najbolj uglednih slovenskih političnih voditeljev po letu 1960 daleč na prvem mestu (enako tudi izvršni svet med političnimi organizacijami), kar je seveda zbujalo zavist drugih politikov. Poimensko merjenje in komentiranje priljubljenosti političnih voditeljev je bilo nato kritizirano in se nekaj časa v tako direktni obliki ni več pojavljalo, saj se France Popit na lestvico sploh ni uvrstil, Kardelj pa je bil šele na četrtem mestu, za Kavčičem, Vido Tomšič in Borisom Kraigherjem. Užaljenim politikom je šla v nos tudi interpretacija raziskovalcev, ki so zapisali: »Stane Kavčič, predsednik izvršnega sveta in bivši predsednik slovenskih sindikatov, je izrazita osebnost novega obdobja. Pridobil si je izreden ugled med vsemi kategorijami in skupinami Slovencev ter se v zavesti javnega mnenja izoblikoval v najuglednejšo osebnost sedanjega političnega obdobja«. Javno mnenje pa je center za raziskovanje sicer bolj previdno, a dokaj neodvisno meril še naprej , kar je nedvomno eden pomembnih elementov, ki slovenski samoupravni socializem razlikujejo od vzhodnoevropskih inačic realnega socializma . kjer so utrip po svoje »merile« predvsem tajne službe (to je sicer počela tudi slovenska) in
Stane Kavčič z ženo leta 1966 (Foto: Joco Žnidaršič)
Boris Repe
vodstva, sklep o razpustitvi mestnega komiteja pa prepustil seji centralnega komiteja, ki je bila ob glasovanju nesklepčna (zadrego so rešili tako, da so glasovali tudi navzoči partijski uradniki, ki seveda pravice glasovanja niso imeli). Tudi tu je bil s tem premagan eden od pomembnih elementov »liberalističnega« koncepta razvoja, ki je Ljubljano videl kot enovito in moderno prometno, univerzitetno, kulturno in poslovno središče v nasprotju z vizijo Ljubljane kot industrijskega središča z večinskim delavskim prebivalstvom, ki - razbita na občine in s primestnimi delavskimi naselji - zagotavlja razredno bazo vladajoči politiki.
Novi mestni komite pod vodstvom Vinka Hafnerja je potem 25. oktobra 1972 poslal CK ZKS pismo z zahtevo po odprtem obračunu z nosilci »liberalizma«, kar se je tudi zgodilo. V obračunu z »liberalizmom« torej niso upoštevali niti tedanjih socialističnih norm niti veljavnega statuta ZKS. Šlo je pač za trd boj dveh nezdružljivih usmeritev, v katerem je bila za zmago potrebna »politična in teoretična mobilizacijo mase«, kot so to opredelili v tedanjem političnem žargonu.
V »kristalizaciji«, kot je dokončni obračun označil Hafner, je »konservativni« struji zelo pomagala zaostritev politične usmeritve v vrhu ZKJ po obračunu s hrvatskim množičnim gibanjem.
Osnovne teze za obračun so bile zapisane v pismu izvršnega biroja ZKJ in predsednika Tita. poslanega članom in organizacijam ZK 29. septembra 1972. Sicer dolgo vsebino pisma je v dveh stavkih dan po seji izvršnega biroja 19. septembra 1972 na pogovoru s komunisti Dalmacije povedal Stane Dolanc: »Predvsem nam mora biti popolnoma jasno, da smo komunisti v tej državi na oblasti. Ko ne bi bili, bi to pomenilo, da je nekdo drug, vendar pa to ni in nikoli ne bo.« Zmagovalna struja je seveda spregledala, da so tudi tisti, s katerimi so obračunavali, komunisti (ali pa jih za to niso več šteli).
Liberalizem znotraj edine stranke
Obdobje »liberalizma« v drugi polovici šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je bilo zapleteno in protislovno in ga je z današnje časovne razdalje težko razumeti. saj se je dogajalo znotraj edine tedaj vladajoče stranke, vsi protagonisti so prisegali na ista načela in uporabljali isto terminologijo, v resnici pa so zagovarjali različne politične usmeritve. Jugoslavija je bila okvir, preko katerega niso v tistem času segale niti najbolj radikalne misli (izjema je del politične emigracije).Glede na razmere doma in v svetu o državni samostojnosti izven nje ni bilo niti misliti, zato je bila ključna usmeritev ne samo »liberalne«, pač pa tudi »konservativne« struje doseči čim ugodnejši položaj Slovenije v Jugoslaviji (tu sta se obe usmeritvi razlikovali predvsem v taktiki, ne pa v končnem cilju). »Liberalistično« gibanje je nastalo in se razvilo v socialistični
državi in znotraj edine stranke, kar mu je dajalo specifičen pečat. Z današnjega stališča je bil »liberalizem« seveda nedorečen, nekonsistenten, obremenjen z ideologijo, iz katere je izšel, in politiko, v okviru katere je zrasel. Toda bil je pomemben zametek pluralizma v novejši slovenski politični zgodovini, zaznamovani z vladavino ene stranke. V njegovem času so bili koncipirani temelji strateške ekonomske usmeritve, ki jo Slovenija, vsaj v pomembnem delu, želi uresničiti še danes (ena bistvenih razlik je v tem, da »liberalistični« koncept iz šestdesetih let ni nameraval slovenskega industrijskega kompleksa kar prepustiti propadu oziroma usodi trga, kot to počne sedanji »pravi« liberalizem, seveda pa je vztrajal tudi pri večinski družbeni lastnini). »Liberalizem« poznih šestdesetih je veliko prispeval h krepitvi slovenske samozavesti in želje po lastni državnosti - tako kot je bila ta tedaj in še tja do konca osemdesetih let pojmovana in edino realna - to je v okviru jugoslovanske (kon)federacije .
»Liberalizem« se najpogosteje povezuje z imenom Staneta Kavčiča, ki je bil kot predsednik republiškega izvršnega sveta (tedanje vlade) njegov politično najbolj izpostavljeni predstavnik. Sicer pa je bil »liberalizem« zelo heterogeno gibanje, njegovi privrženci so bili v raznih sferah družbenega življenja in so delovali bolj ali manj po principu iste valovne dolžine in ne kot frakcija. Nekateri od privržencev so se po porazu »liberalizma« njegovi usmeritvi
pod pritiskom razmer odrekli, da bi se obdržali v političnem življenju ali poklicu, posamezniki so kasneje tudi sodelovali pri njegovi politični obsodbi. Večina pa je »liberalno« prepričanje intimno obdržala, vendar ga izražala previdno in posredno ter čakala boljših časov. Politični program se je koncipiral v glavnem v krogu Teorije in prakse, nekateri najvidnejši predstavniki »liberalizma« pa so se na programskem sestanku sestali le enkrat in še to dokaj pozno, spomladi 1971 na gradu Strmol. Sestanek je bil tajen in označen kot srečanje izbranih sodelavcev Teorije in prakse. Na sestanku so bili dr. France Hočevar, Stane Kavčič, Janez Kocijančič, dr. Stane Kranjc, Tone Kropušek, Milan Kučan, Franček Mirtič, Mojca Drčar- Murko, dr. Ernest Petrič, Živko Pregl, dr. Zdenko Roter, Ivan Rudolf, Joško Štrukelj, Ivo Tavčar in Boris Vadnjal). Seveda je bil krog »liberalcev« sicer mnogo širši, precej privržencev je imel v gospodarstvu in v medijih,manj pa (zaradi Kavčičevega obračuna s Perspektivami) v kulturi. V celoti ga - glede na specifičnost tedanjih razmer — niti ni mogoče določiti. Ilustrativen pa je podatek, da je (po Kavčičevi oceni) svoja mesta po obračunu z »liberalizmom« moralo zapustiti okrog tristo vodilnih ljudi na raznih področjih družbenega življenja. Med vidnimi osebnostmi, ki so sodelovale v Kavčičevi vladi, je bila nekaj časa tudi dr. Aleksandra Kornhauser (v vlado je kot podpredsednica vstopila v njego-
Franc Popit (tretji z leve), trda pest partije (Foto: Joco Žnidaršič
kjer so resne sociološke analize družbe večinoma lahko prišle do izraza šele po letu 1989).
Vedno bolj sumničavi Kardelj
Na personalni ravni je bil Kavčičev glavni nasprotnik Edvard Kardelj, čeprav Kardeljevega položaja Kavčič ni niti mogel niti želel ogroziti. Nasprotno: v začetku šestdesetih let, ko je Kardelj v spopadu z Rankovicem in centralistično strujo v Beogradu izgubljal in je bil od odločanja kljub pomembnim funkcijam dobesedno odrinjen, sta ga Kavčič in ves slovenski politični vrh enodušno podpirala, zaradi česar se je sploh lahko obdržal. V odnosu med Kavčičem in Kardeljem je šlo sprva predvsem za prestiž, vprašanje, kdo bo določal politiko v Sloveniji in urejal njen odnos do Beograda (kar je bila Kardeljeva nedotakljiva funkcija se iz vojnih časov), sočasno pa so se postopoma nabirala tudi konceptualna razhajanja. Previdnemu Kardelju se je zdelo, da so »liberalne« reforme prehitre, njihov konec pa nepredvidljiv in bi lahko pripeljale do izgube partijskega monopola in že pridobljenega položaja Slovenije v jugoslovanski federaciji. Kavčičevo nastopanje v odnosu do Jugoslavije je tudi imel za preveč kategorično in enostransko.
Kavčičev položaj v slovenski politiki je bil najmočnejši v letih 1967 in 1968 (čeprav je tega leta nanj že padla senca zato, ker je dovolil obisk političnega emigranta Cirila Žebota v Sloveniji). Njegov položaj je zelo omajala t. i. »cestna afera« leta 1969, pa tudi zavrnitev položaja predsednika zvezne vlade, ki mu ga je - po načelu, naj se izkaže v federaciji, če jo že kritizira - ponuja! Tito. Kavčič je funkcijo zavrnil zato, ker republike v zvezno vlado niso bile pripravljene dati svojih politično najmočnejših ljudi, ki so jih hotele uporabiti za krepitev lastnih pozicij v odnosu do federacije, pa tudi zato, ker Tito in zvezno vodstvo nista bila pripravljena dati zvezni skupščini in vladi dejanskih pooblastil, ki sta jih po ustavi imela, pač pa naj bi bila še naprej zgolj izvrševalca v partijskem vrhu dogovorjene politike. V začetku sedemdesetih let, z zatonom gospodarske reforme, je tudi Kavčičeva vloga začela slabeti, dokler ga leta 1972 niso odstranili s političnega prizorišča. Kavčič je sicer tudi po odhodu s političnega prizorišča ostal član zveze komunistov in se je občasno udeleževal sestankov osnovne organizacije, vendar je na njih molčal. Disciplinirano se je držal dogovora, da javno ne bo deloval, kar mu je - rojenemu politiku, v najboljših letih - povzročalo hude travme. Oblasti so ga do smrti marca 1987 skrbno nadzorovale, vsake toliko so posamezni politiki (od občinskega partijskega sekretarja do sekretarja CK ZKS ) z njim imeli tudi pogovore, da bi preverili, ali je kaj spremenil stališča ali da bi razčistili kakšno zadevo še iz »liberalističnih« časov. V teh pogovorih je bil verjetno tudi kanček slabe vesti, saj se je proti koncu sedeme-desetih let že začela kazati (sicer javnosti prikrita) ekonomska kriza in polom opevanega Kardeljevega sistema, poimenovanega pluralizem samoupravnih socialističnih interesov. Kavčič je vztrajal pri svojih stališčih in npr. januarja 1980 na pogovoru z občinskim sekretarjem poudarjal, da bi morali upoštevati zakon vrednosti v »vsej širini« in uvajati tržno gospodarstvo. »Nekatere normative« v sistemu je označil za utopične, ker materialna baza ne omogoča njihove realizacije, »temeljni prepad« pa je videl tudi v razmerju med pravicami in dolžnostmi.
Cinična ponudba občinskega sekretarja
Težko je oceniti, ali je del politike nameraval Kavčiču postopoma omogočiti vrnitev v politično življenje ( občinski sekretar mu je na omenjenem razgovoru - nekdanjemu predsedniku vlade in enemu najvplivnejših politikov! - verjetno po navodilu z vrha cinično ponudil možnost delovanja v krajevni skupnosti. Tudi če je bila stvar mišljena dobronamerno, prav veliko možnosti za Kavčičevo vrnitev ni bilo, saj bi tedanji vodilni politiki s tem morali priznati svojo zmoto. Toda vprašanje, kako opredeliti odnos do »liberalizma», je v drugi polovici osemdesetih let, ko so se notranji procesi v zvezi komunistov začeli demokratizirati, dobesedno viselo v zraku, saj je nova garnitura programsko črpala iz »liberalizma«, nekateri »liberalno« usmerjeni politiki pa so postopoma ponovno dobivali vodilne položaje. Ker pa so bili še vedno zelo vplivni tudi politiki, ki so s Kavčičem obračunali, ni nihče upal načeti vprašanja Kavčičeve rehabilitacije. Toda celo njegovi največji nasprotniki so se na internih sestankih spraševali, koliko časa bo še lahko zdržal v izolaciji. Mitja Ribičič ga je sredi marca leta 1987 na javni tribuni v Mariboru, ki je bila nato objavljena v Teleksu, označil za »petelina, ki je prezgodaj pel« (po lastnih besedah ga je s tem hotel rehabilitirati), politika pa si je potem na vse kriplje prizadevala, da bi preprečila objavo Kavčičevega odgovora, čeprav je bil ta pripravljen na vse popravke, ki so jih od njega zahtevali. Zaradi prezgodnje smrti nekaj dni kasneje boja za ponoven vstop v javnost Kavčič ni mogel dokončati sam. Intervju z njim, ki ga je pripravil Časopis za kritiko znanosti (Igor Bavčar), je izšel že po njegovi smrti, skupaj z nekaterimi drugimi zapisi pa je »liberalizem« znova naredil za prvovrstno politično vprašanje in sprožil boj za njegovo politično dediščino. Uradna politika je Kavčiču - obotavljivo in zadržano ter z omejitvami , a vendarle - dala neke vrste priznanje z nekrologi v časopisih in s pogrebnim govorom tedanjega predsednika vlade Dušana Šinigoja (govor je v javnosti zaradi ponavljanja starih očitkov na Kavčičev račun sicer naletel tudi na kritike). Zveza komunistov se - zaradi razmerja sil, nedokončanih notranjih vrenj in zapletenih personalnih' povezav - do Kavčičeve politike tudi po njegovi smrti ni hotela jasno opredeliti (do razkola s Popitovo strujo, ki bi morebitni rehabilitaciji najbolj nasprotovala, je prišlo šele septembra 1989, po Popitovem pismu centralnemu komiteju in njegovem odstopu, potem ko na seji ni dobil podpore). Zveza komunistov je »liberalizem« in Kavčiča tako rehabilitirala šele v času političnega pluralizma , ko to za notranje odnose v stranki ni več predstavljalo prelomne točke polarizacije.
Nadaljevanje prihodnjič
Božo Repe, zgodovinar, Ljubljana
Marko Milosavljevič
-w- a TV Slovenija so se 1 od začetka letošnjega I	I leta trudili, da bi izgubo _
vsaj približno obrzdali in ohranili v okviru predvi-L. N denega. Prvih šest mesecev jim je to nekako uspevalo. V tem obdobju so planirali 447 milijonov tolarjev izgube. Načrt so prekoračili za 94 milijonov, to je 16 milijonov na mesec. Upali so, da bodo do konca leta nekoliko uredili finančni položaj. Potem pa so v samo dveh mesecih vsi upi splavali po vodi.
Rezultati v juliju in avgustu so bili uničujoči. V šestih mesecih so za načrtom zaostali za 94 milijonov, nato pa samo v avgustu zaostanek povečali za 107 milijonov. Za načrtovano izgubo so skupno zaostali že za 237 milijonov. Kaj je šlo narobe?
Pregled poslovanja RTV Slovenija jasno pokaže na glavne krivce. To so povečani stroški za programske pravice, neproizvodne storitve in manjši prihodki od sofinanciranja vlade po zakonu o RTVS. Toda glavni krivec za zaostajanje za načrti presega vse ostale krivce skupaj, in to za več kot dvakrat. Planerji na RTV Slovenija so se hudičevo ušteli, ko so načrtovali prihodek od oglaševanja.
V prvih osmih mesecih je nacionalna radio-televizija z oglaševanjem zaslužila 2,34 milijarde tolarjev. Načrt so izpolnili le 84-odstotno, v primerjavi z minulim letom pa so zaslužili za 12 odstotkov manj. Toda še hujši so podatki za julij in avgust. Dosegli so le 61 odstotkov julijskega in 55 odstotkov avgustovskega načrta. Julija in avgusta so zaslužili tretjino manj denarja kot lani.
Glavni krivec za takšen zaostanek je televizija. Radio Slovenija je namreč v tem obdobju nenadoma povečal svoj odstotek v celotnem oglaševalskem prihodku s 13 na 24 odstotkov. Za takšen oglaševalski polom TV Slovenija lahko iščemo več razlogov. Lahko bi navedli manj atraktiven poletni program, v katerem praktično ni bilo lastne produkcije in najbolj udarnih shovvov. Lahko bi pomislili, da gre za večjo poletno zaspanost oglaševalcev, kot so jo pričakovali v zgradbi na Kolodvorski. Toda vse to bi seveda samo za trenutek prikrilo glavnega krivca. To je POP TV.
Nekateri menijo, da je konkurenca med javno in komercialno televizijo nenaravna. Pravijo, da se javna in komercialna televizija po svojih konceptih tako razlikujeta, da je vsakršno pripisovanje tekmovalnosti in konkuriranja med TV Slovenija in POP TV samo plod domišljije časopisov, ki nato umetno napihujejo ta boj, da bi se sami bolje prodajali.
Tisti, ki tako razmišljajo, se žal motijo. Konkurenca med javno in komercialno
televizijo bo vedno obstajala. Tudi tam, kjer obstaja čisti model javne televizije, ki se financira izključno z naročnino, denimo v Veliki Britaniji, komercialne televizije ne sedijo križem rok. Namesto tega nenehno lobirajo pri zakonodajalcih, da bi javni televiziji odvzeli monopol nad naročnino in da bi tudi komercialne televizije lahko pobrale del ogromne vsote denarja, ki se vsak mesec steka v blagajno BBC ali ARD.
Še bolj logična in še hujša je konkurenca med komercialno televizijo in javno televizijo, ki del svojega prihodka ustvarja z oglaševanjem. V tem primeru se javna televizija znajde na istem trgu kakor komercialna. Večji je delež celotnega prihodka, ki ga javna televizija zasluži z oglaševanjem, hujši je njen boj s komercialnimi postajami. Sledili bodo poskusi prepričevanja zakonodajalcev, da čim bolj ostro postopajo z nasprotno stranjo: konkurenta je pač treba čim bolj omejiti in regulirati, še posebej pri oglaševalskem času, pri dovoljenih prekinitvah programa z reklamami in pri frekvencah (zaradi števila gledalcev).
Zgovoren je primer Nemčije. Leta 1985, leto potem ko je začel oddajati prvi komercialni program RTL, je javni televiziji ARD1 in ZDF spremljalo 88 odstotkov gledalcev. Danes je njun skupni delež le še 38 odstotkov. Spodnesle so ju komercialne postaje RTL (skupaj s svojim drugim programom RTL2), Sati in Pro7, ki danes zavzemajo 47-odstotni delež nemškega televizijskega trga. Vsota denarja, namenjena televizijskemu oglaševanju, se je samo od leta 1987 do 1991 več kot podvojila. Zasebne televizijske postaje so imele letno tudi po stoodstotno rast oglaševalskih prihodkov in so tako zelo hitro izplavale iz rdečih številk. Medtem sta državni televiziji na eni strani morali povečati naročnino — najprej leta 1990 za 14 odstotkov, nato še leta 1992 za 25 odstotkov — na drugi strani pa zmanjšati oglaševalske tarife: ARD1 za 35, ZDF pa za 10 odstotkov. Komercialne postaje so medtem poskušale doseči popolno prepoved oglaševanja na javnih televizijah, vendar jim to ni uspelo.
Celotna zgodba se danes ponavlja v Sloveniji. POP TV je TV Slovenija odvzel skoraj polovico gledalcev, televizijski oglaševalski kolač pa se je v zadnjem letu strmo povečal. Oboji od samega začetka pljuvajo drug po drugem, nasprotni strani pa očitajo kršitve zakona ter razne manipulacije in mahinacije. Zdaj, ko se sprejemajo spremembe in dopolnitve zakona o javnih glasilih, obe strani poskušata doseči zase čim ugodnejše pogoje delovanja. Flkrati pa seveda poskušata omejiti konkurenta: POP TV se pritožuje, kako neki predlagani spremembi v zakonu»ponovno postavljata RTV SLO v privilegiran polo-
žaj«, in predlagajo, da »v Sloveniji sprejmemo zakon, ki bo primerljiv z zakoni modernih držav in v skladu z akti EU. Vendar pa opozarjamo, da bo to možno le ob sočasni spremembi Zakona o RTV Slovenija.« RTV Slovenija pa predlaga druge spremembe, denimo glede registracije, ker »iste fizične in pravne osebe, ki izdajajo dnevni tisk ali ustvarjajo, pripravljajo in oddajajo RTV program (za katere velja omejitev lastninskega deleža in upravljalskih pravic), ustanovijo tudi družbo, ki jo registrirajo za opravljanje RA oziroma TV dejavnosti. Za to družbo pa po obstoječi dikciji zakona o javnih glasilih ne velja omejitev lastnih (verjetno gre za napako pri pisanju televizijcev in bi moralo pisati »lastninskih«; op.a.) deležev, upravljalskih pravic.« Na POP TV oziroma Pro Plusu že vedo, koga vodilni s TV Slovenija pri tem mislijo.
Ponavljanje nemške zgodbe pa se pri nas dogaja tudi pri oglaševanju. Agresivni oglaševalski pristop POP TV je prisilil nacionalno televizijo v številne, predvsem količinske popuste pri cenah oglaševanj a. Ti popusti in nastop agresivnega konkurenta pa se poznajo tudi pri oglaševalskih rezultatih TV Slovenija ter pri njihovem vedno večjem izgubljanju deleža v televizijskem oglaševalskem kolaču. TV Slovenija jev prvih treh mesecih letošnjega leta zaslužila 4,6 milijona dolarjev ali 70 odstotkov več kot POP TV. Toda v drugem trimesečju je TV Slovenija s svojimi 5,8 milijona dolarjev oglaševalskega zaslužka prehitevala POP TV le še za 30 odstotkov. In medtem ko je POP TV v prvih šestih mesecih zaslužil 95 odstotkov več kakor v istem obdobju lani, je TV Slovenija zaslužila 14 odstotkov manj.
Končni rezultati pokažejo, da je POP TV v drugem trimesečju že zaslužil več, kakor pa so znašali njegovi stroški. Pozitivni pritok denarja je znašal 260 tisoč dolarjev. RTV Slovenija je medtem v prvih osmih mesecih izgubo povečala za 684 milijonov tolarjev, kar je 237 milijonov za planom in kar skupaj znaša dve milijardi skupne izgube.
Glavni razlog za povečano izgubo RTV Slovenija so manjši prihodki od televizijskega oglaševanja in njihovo zaostajanje za načrtom (v prvih osmih mesecih za kar 443 milijonov tolarjev). Za vsem tem tiči konkurent, ki jim je pokvaril načrte -POP TV. Vse trditve predstavnikov RTV Slovenije, da konkurenca med njimi in POPTV ne obstaja, zato ne zaležejo prav veliko in tudi ne bodo prav nič pomagale pri zmanjševanju izgube. V vsakem primeru pa bodo morali biti na RTV Slovenija bolj previdni pri svojih planih za naslednje leto. Da se ne bodo ponovile letošnje načrtovalske zmote.
Marko Milosavljevič, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana
edtem ko si v VB številnih slovenskih I	m B krajevnih skupnostih
I § B prizadevajo postati B občine, je v enem A ▼	delu države (tistem,
kjer ljudje pravzaprav najbolj nasprotujejo nadaljnjemu drobljenju občin) vzniknila pobuda o ustanovitvi Istrske pokrajine - prve v Sloveniji.
Pobudo in teze za pripravo statuta Istrske pokrajine je pripravil Aurelio Juri — poslanec Združene liste. V tezah je predvidel, da bi pokrajina prevzela vrsto nalog iz državne pristojnosti. V tej širši lokalni skupnosti bi občani urejali lokalne zadeve širšega in skupnega pomena, sedež bi bil v Kopru, država in občine bi združevale denar za opravljanje poverjenih nalog, pokrajina bi imela svoj svet, predsednika in odbor kot izvršilni organ sveta. Imeli bi komisije, upravne organe in druga telesa, ki bi skrbela za opravljanje skupnih nalog. Država bi se na neki način bolj približala svoji bazi, dobila priložnost za večjo učinkovitost in s tem tudi racionalnost. Skoraj popolno nasprotje tistemu, kar se dogaja z drobljenjem občin!
O regijah in pokrajinah se pri nas sicer veliko govori, regije pa so ves čas enako daleč...
Prav zato je Združena lista v zadnjem času pripravila dve pobudi. Prva zahteva spremembo ustave in uvedbo drugega doma, torej zbora regij. Drugo pobudo — o poskusu oblikovanja pokrajine - smo naslovili na obalne župane. Pomembno je, da poskušamo ponovno združiti tisto, kar je bilo dobro v obdobju zdaj ukinjene skupnosti obalnih občin.
Predlog tez statuta pokrajine je le osnova za začetek razprave. Zgledoval sem se po statutu skupnosti obalnih občin, upošteval sedanjo ureditev lokalne samouprave, ustavo in tri občinske statute. Morda bi pokrajino kazalo razširiti še na sosednje občine, na primer Hrpe-lje-Kozino, Divačo, Sežano, Ilirsko Bistrico,... ves južni del Primorske. To je stvar dogovorov. Nekateri namreč predlogu očitajo, da sta v Istri koncentrirana kapital in bogastvo, s čimer bi obsodili sosednje, revnejše, razvojno manj sposobne občine na izločitev iz te skupnosti in na težave pri vključevanju v druge širše skupnosti. To ni bil namen. Naš namen je bil zgraditi nekaj, za kar že imamo izkušnje, in hkrati pustiti možnost tudi drugim. V stranki smo se dogovorili, da ustanovimo delovno skupino, ki bo predelala delovno gradivo, ugotovila, kaj bi kazalo spremeniti in kaj ni dorečeno. Nato pa bi predlog posredovali vsem trem občinskim svetom in županom.
Kakšne bi bile pristojnosti in kakšna stopnja avtonomije take pokrajine?
V pokrajini bi skrbeli za načrtovanje regionalnega razvoja s posebnim poudarkom na vrednotenju in uporabi morja, za varovanje okolja,predvsem morja, obale in vodnih virov ter usklajevanje politike razvoja vodne oskrbe, kanalsko-čistilnih sistemov in odlaganja odpadkov, načrtovanje in gradnjo prometnic ter komunalnih objektov in naprav skupnega pomena, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, posebno pred požari, za razvoj zdravstva, visokega šolstva ter znanstveno-raziskovalne dejavnosti, urejanje položaja avtohtone italijanske narodne skupnosti, sodelovanje s sosednjimi lokalnimi skupnostmi na Hrvaškem in v Italiji ter ohranjanje, razvija-
Istrska pokrajina
Prelomnica ali samo cvetje v jeseni?
Boris Šuligoj
nje in uveljavljanje kulturne identitete in drugih značilnosti slovenskega dela Istre... To so osnovne naloge, za katere naj bi pokrajina pridobila določene pristojnosti. Odprto je vprašanje finančnih virov, vprašanje prenosa državnih pristojnosti na to pokrajino, tudi pri sprejemanju predpisov... Zavzemam se, da bi na pokrajinsko raven prenesli tudi področje šolstva, zdravstva, sociale, turizma... Odprto je vprašanje, ali bi potrebovali poseben upravni organ, ki bi rabil namenom pokrajine, ali bi naloge delili med obstoječe občinske uprave. In še vprašanje povezave treh upravnih enot. Smisel pokrajine vidim v tem, da prevzame vse funkcije sedanjih upravnih enot, inšpekcij in davčne uprave, morda tudi obrambe. Vse bi delovale pod okriljem pokrajine s tremi ekspoziturami.
Koliko je tu lahko avtonomije?
Ogromno! Najmanj, kar bi pridobili, bi bila avtonomija, ki jo je imela bivša komuna. V pristojnosti občine Koper je bilo, da je do leta 1992 celo sama pobirala davke. Skupnost obalnih občin je imela pod svojim okriljem vse inšpekcije. S pokrajino bi vzpostavljali določeno regionalno avtonomijo, ki je bila že prisotna. Ce bi nam ta eksperiment uspel, bi to bila spodbuda, da bi se tudi drugod po državi zgledovali po naši pokrajini. Morala bi nastati nekakšna pilotska pokrajina, zaradi česar je odgovornost še večja. Na to opozarja tudi dr. Vrišer, ki se ukvarja s teritorializacijo lokalne samouprave. Vesel je naše zamisli, vendar opozarja: Bodite previdni! Če vam spodrsne, bo to hud udarec za druge tovrstne poskuse!
Ali se vam ne zdi, da je Slovenija ena najbolj centraliziranih držav v Evropi? Da prihaja do preliva bogastva iz regij v
državo. Na ta račun pa se močno krepi birokracija in to izdatno škodi državi. Prihaja do položaja, ki ovira Slovenijo pri njenem, razvoju?
Slovenija je res ena najbolj centraliziranih držav v Evropi in nič ne kaže, da bi se bila sposobna decentralizirati. Dinamika investicij in drugih razvojnih programov je bila v prejšnji komunalni ureditvi, od leta 90 do 95, bistveno večja kot dinamika, ki je sledila spremembi. Čim smo prešli na lokalno samoupravo in novo ureditev, je investicijski ritem močno upadel. Zupani so kmalu ugotovili, da je sedanji sistem financiranja nagrajeval manjše občine. Manjši si, sorazmerno več denarja dobiš na prebivalca, na škodo velikih občin, znotraj katerih se ustvarja dohodek. Prav ta dohodek omogoča preživetje in delovanje gospodarstva, ki napaja državni proračun. Prihodki v razvojno nosilnih občinah upadajo. Zato menim, da novim malim skupnostim, ki nimajo lastnih virov, ne bo mogoče v nedogled zagotavljati sredstev.
Majhne občine spodbujajo porabo namesto ustvarjanja prihodka...
Ministrstvo za finance je to končno spoznalo in se lotilo priprave tez za spremembo zakona o financiranju občin. Zahtevamo, da bi morali javnost čimprej seznaniti s tem zakonom, še preden bi ustanovili novih 60 do 70 občin. Nov sistem financiranja bi bolj nagradil, puščal denar tistim, ki ga ustvarjajo, in ga manj dajal manj razvitim. Če bi prišlo do te spremembe, bi evforija ustanavljanja občin upadla, ker bi majhne občine ugotovile, da nimajo od česa živeti, in bi se začele združevati. Seveda vsaka občina potrebuje upravo, ki je neproizvodna struktura. V treh letih smo v Sloveniji povečali število zaposlenih v občinskih upravah za tisoč ljudi. To je posledica lokalne samouprave. Domnevam, da je tudi v upravnih enotah prišlo še dodatnih tisoč do 1.500 uslužbencev državne uprave. Vse je samo strošek. Majhne občine so res prišle do nekaterih naložb iz državnih sredstev, vendar na račun zategovanja pasu v večjih občinah in gospodarstvu.
Koliko jev parlamentu volje, da bi sploh prišli do pokrajin in regij?
Poslanci o tem ne govorijo veliko. Govori se predvsem o nadaljnjem drobljenju, zlasti pri »pomladnih« strankah. V korist tega sta se opredelili dve stranki, SKD in SDS, ki zagovarjata ustanavljanje občin samo na osnovi volje ljudi in z upoštevanjem minimalnih kriterijev. V naši stranki, LDS in delno pri SLS se utrjuje prepričanje, da je treba ta pojav zajeziti, s tem da se spremeni zakon o
financiranju občin in predvsem da se upoštevajo maksimalni kriteriji. O regionalizaciji razen Cirila Ribičiča, mene in naše stranke ni kaj prida slišati. Vsak zaliva svoj vrt in ga ne skrbi, kaj se dogaja pri sosedih. Se danes v 95 odstotkih primerov v Sloveniji ni prišlo do dogovora o premoženjsko delitvenih bilancah v občini, kar bi moralo biti končano že pred dvema letoma. To je eden od razlogov, zaradi katerih sem pozval vlado, naj ustavi vse nadaljnje postopke teritorializacije, dokler se to poglavje ne konča. Saj občine še danes ne vedo, s čim razpolagajo. Kako naj potem s tem gospodarijo? V občinah imamo kup neizkoriščenega kapitala...
Primorska bi imela tri ali štiri pokrajine?
Primorsko vidim kvečjemu v treh pokrajinah. Severnoprimorsko, goriško in južnoprimorsko. Ne vidim ene same Primorske, ker so v njej razlike prevelike.
V zvezi z Istrsko pokrajino je že slišati polemične pripombe, predvsem zaradi imena. Češ da je tako ime odsev nostalgije, podobne tisti, ki jo gojijo ezuli na italijanski strani, ker želite oblikovati pokrajino na zgodovinskih tradicijah, ne pa drugih, pomembnejših temeljih... Je ime res lahko tako sporno?
Če bi ves projekt razvrednotili zaradi imena, bi bili nori. Imena Obala ljudje ne sprejemajo, večina zagovarja pojem Slovenska Istra. Mi smo nesporno del geografske regije Istra, ki ima svoje zgodovinske korenine v tem imenu in se ga ne da kar tako izbrisati. Lahko bi prišlo do razprave, ali je bolj primerno Istrska pokrajina ali pa pokrajina Slovenska Istra. Ne vztrajam pri imenu. Tistim, ki sumničijo, da je v imenu skrita zamisel čezmejne regije, ki bi zajela celotno Istro, odgovarjam, da ni tako, ker potem ne bi smeli imeti Štajerske, Koroške, saj bi kdo trdil, da imamo teritorialne pretenzije do Avstrije. Govorimo samo o imenu geografskega predela, ki se nahaja v Sloveniji.
Kaj pa če bi bila pokrajina širša, bi bilo to Primorje?
Da, lahko bi bilo Primorje, ali pa istr-sko-kraška pokrajina... Nerad govorim o slovenski Istri, ker je takoj mogoče oporekati enonacionalni označbi, kar pa za Istro ni značilno. Samo ime (zdaj je to le delovno ime) je drugotnega pomena. Pomembneje je govoriti o vsebini in se na koncu dogovoriti o imenu. Če bodo pokrajine nastajale, bo denimo čez pet let dozorelo spoznanje, da je treba izvesti tudi ustavno spremembo, ker je v tem času nastalo toliko in toliko pokrajin, in tedaj spremeniti ustavo ter ustanoviti zbor pokrajin...
Lokalne skupnosti in okolje
Po malem, a vztrajno
Alenka Burja
N/
ele ko bodo občine najprej »pospravile v svoji hiši«, šele takrat bodo lahko dober zgled vsem ostalim pri odgovornem odnosu do okolja,« je večkrat poudarjal okoljski strokovnjak iz Anglije, David. G. Smith na delavnicah usposabljanja za okoljski pregled v slovenskih občinah.
Gospod Smith, kaj ste mislili s »pospraviti v svoji hiši«?
Lokalne skupnosti imajo vse večjo vlogo in odgovornost pri varovanju in izboljševanju kvalitete življenja tako sedanjih kot prihodnjih generacij. Zato naj bi občine s svojim pozitivnim odnosom do okolja spodbudile vse ostale k podobnemu ravnanju. Seveda pa tega ne morejo početi zgolj s predpisi in zakoni, pač pa je eden izmed učinkovitih načinov, kako razširiti vpliv, lastni zgled. Torej začno občine urejati okoljske probleme najprej na tistih področjih in dejavnostih, nad katerimi imajo popoln nadzor ali vsaj delen vpliv. Gre v glavnem za odgovornosti pri ravnanju z odpadki, zagotavljanju kvalitetne pitne vode in oskrbo z vodo nasploh, za postavitev osnovne infrastrukture, za upravljanje z nepremičninami v lasti občine, deloma tudi za čiščenje odpadnih voda. Predvsem gre torej za področja »servisiranja« pre-
bivalcev, pri čemer je področje odpadkov najobsežnejše. Najlaže in najhitreje pa je pričeti kar pri sebi, to je v svoji hiši, in ugotoviti, kako vzdržujemo občinske stavbe, kaj uporabljamo za ogrevanje, kakšne so toplotne izgube in zakaj, koliko elektrike porabimo in kako porabo zmanjšati, kako ravnamo z vodo, kako lahko smotrneje organiziramo vozni park in privarčujemo pri gorivu itn.
Udeležencem ste predstavili različne tehnike in sisteme za okoljsko upravljanje.
Predvsem gre za sistematične in kompleksne pristope, ki pa sploh ni nujno, da so tudi zapleteni. Če zelo poenostavim, potem je postopek ta, da najprej določimo okoljske probleme, ki jih občinska uprava lahko sama reši. Sledi določanje prioritetnih problemov. Pri tem moramo biti zelo realni, saj vseh okoljskih problemov ne moremo rešiti naenkrat, niti nimamo dovolj časa, denarja in ljudi za to. Izbrane okoljske probleme moramo še podrobneje proučiti in izmeriti vplive. Zato opravimo temeljit okoljski pregled (audit). Pri okoljskem pregledu za vsako dejavnost posebej določimo njene pozitivne in negativne elemente in vplive, ki lahko povzročijo spremembe v okolju in so posledica našega delovanja ali dejavnosti
same. Lotimo se zbiranja podatkov o posameznih vplivih, pri čemer izberemo res le najpomembnejše; tudi te določimo s posebno metodo. Če vzamemo primer odlagališča odpadkov, potem nas zanima, kako je odlagališče upravljano, kakšni odpadki so in koliko jih je, kako je spremljan dovoz odpadkov, kakšne vplive ima odlagališče na okolje bodisi zaradi izcednih voda, zaradi razpadanja odpadkov, uhajanja plina, povečanega prometa, degradacije vidnega okolja in še vrste drugega. Tako ugotovimo dejansko stanje in sedaj nam ni več težko postaviti načrta za ukrepanje. V načrtu si postavimo cilje in zelo jasno ter na enostaven način zapišemo naloge, običajno za proračunsko leto, do kdaj bodo realizirane, kdo je zadolžen zanje in koliko denarja potrebujemo za to.
Mnogi so govorili o pomanjkanju tako kadrov kot denarja za okolje v občinah.
Slovenske občine so v glavnem majhne, kar jim zmanjša moč še posebej pri reševanju okoljskih vprašanj. Ravnanje z odpadki je zahteven in drag proces, res pa je tudi, da občine lahko kljub vsemu opravijo veliko enostavnih in manjših stvari, pa zato nič manj učinkovitih. Ne smemo namreč prezreti dejstva, da je boljše kakršno koli ukrepanje za izboljševanje okolja kot pa nobeno. Okoljsko upravljanje je stalen, nenehen, ponavljajoč se proces, zato je vprašanje okolja prisotno vedno in na vseh ravneh. Ravno na to smo želeli opozoriti in spodbuditi, da bi se lotili urejanja okoljskih problemov z majhnimi koraki. Pomembno je, da pazimo, kako se obnašamo do okolja, da izboljšujemo stanje okolja in da to delamo sistematično in dosledno. Z izboljševanjem okoljskega upravljanja izbolj-
šujemo tudi upravljanje nasploh; kajti če dobro upravljamo in gospodarimo -mislimo tudi na okolje. Ko učinkovito gospodarimo z odpadki, energijo, vodo, hkrati zmanjšujemo stroške in izboljšujemo stanje okolja. Ugled občine je večji, če se loti še tako drobnih okoljskih problemov, posebej pa takih, ki prebivalce najbolj zanimajo.
Sodelovanje javnosti pri vprašanjih okolja je zelo pomembno, ste poudarjali.
Skoraj vsaka lokalna skupnost v Veliki Britaniji ima delovno skupino, kije vključena v okoljsko upravljanje. V njej so predstavniki vseh lokalnih skupin, ki so bodisi zainteresirani za področje okolja ali na njem delujejo. Taka skupina je sestavljena iz predstavnikov t. i. uporabniških skupin (planinska društva, ribiči, kolesarski klubi, avtomobilistične klubi, turistična društva itn.), podjetij, javnih služb, šol in mladinskih organizacij, nevladnih skupin, kmetov, gozdarjev, izvajalcev storitev (voda, elektrika, plin, telefon), državne in lokalne uprave. Sodelujejo pri ocenjevanju prednostnih nalog in pomembnosti vplivov na okolje. Taka delovna skupina torej pripomore k odločitvi občinskega sveta; občinski svet, kije odvisen od volivcev, pa bi ravnal zelo nespametno, če ne bi upošteval priporočil te svetovalne skupine. Bistveno je spoznati, da je občina manj uspešna pri doseganju okoljskih ciljev, če ne pridobi podpore, sodelovanja in soglasja javnosti pri svojih okoljskih prizadevanjih.
Kako naj se občine lotijo okoljskega upravljanja?
Okoljskih problemov se bo treba lotiti, pa najsi gre za globalne zahteve po trajnostnem razvoju ali zaradi zahtev približevanja EU ali gre pač za varovanje okolja. Vsak korak, ki ga naredimo na tej poti, zagotovo izboljša ugled lokalne skupnosti ali podjetja in zmanjšuje stroške - poleg tega pa seveda izboljšuje stanje okolja. Po mojih izkušnjah je vrsta industrijskih podjetij v Sloveniji že spoznala, da je to učinkovit način vstopanja v svo-
bodno trgovanje znotraj EU. Za občine pa velja, da je pomembno začeti, kajti vsako leto dela pri programu izboljševanja okolja je veliko vredno. Seveda ni treba takoj poseči po pridobivanju certifikatov, marveč smo lahko na začetku kar se da pragmatični in se lotevamo enostavnejših in cenejših načinov, ki jih lahko začnemo takoj izvajati. Če se denimo izkaže, da kakšnega problema zaradi pomanjkanja denarja ne morete urediti, je v vašem načrtu prednostna naloga pridobitev denarja za to. V načrtu morate pač izpostaviti tiste stvari, ki jih lahko uresničite, ki so izvedljive, saj gre za dejansko reševanje, ne pa samo za politični dokument. To je zelo pomembno. In ko so urejene stvari v vaši hiši, si lahko dovolite, da začnete zahtevati podobno obnašanje tudi od ostalih. Ponavadi pride celo do tega, da začno drugi iskati partnerski odnos z vami pri urejanju okoljskih problemov. Najpomembnejše po mojem mnenju pa je, da občine začnejo resno razmišljati o lokalni Agendi 21. Proces Agende 21 je začetna pot, ko se postavimo ob vznožje hriba. Izvedba okoljskega posnetka in pregleda je šele nujna in obvezna prva stopnja na tej poti. Če ne veste, kje ste, potem tudi ne veste, kam morate priti. Eno je namreč cilj, drugo pa je naporno in dolgotrajno delo, ki ga je treba opraviti za dosego cilja. Zato je pametno oblikovati pot na vrh hriba na tak način, da ko pridete na vrh, brez problemov pridobite certifikat ISO 14001 ali EMAS, ker ste na poti odpravili že vse težave in rešili najnujnejše probleme.
Pogledi na sisteme okoljskega upravljanja so različni. Lahko pojasnite?
Res prihaja do manjših nesporazumov. Pri Agendi 21, ki je bila sprejeta kot usmeritev za trajnostni razvoj na svetovnem vrhu v Riu 92, gre za enakovredno vzpostavljanje družbenega, ekonomskega in okoljskega razvoja in njihovo medsebojno prepletenost. (Slišal sem, da je Slovenija pred kratkim ustanovila Slovenski svet za trajnostni razvoj, kar je zelo spodbudno). Če izvzamemo okolj-
sko področje iz celotnega spleta, potem iščemo mehanizme, s katerimi se lahko lokalne skupnosti lotijo urejanja okoljskih problemov na svojem območju. V Veliki Britaniji in ponekod drugod po Zahodni Evropi so lokalne skupnosti, pa tudi industrija, prepoznale kot najustreznejši način za postavitev okoljskega upravljanja, uporabo enega od veljavnih mednarodnih standardov. Prvi standard je ISO 14001, drugi EMAS (Environ-mental Management and Audit Sheme). Oba standarda nista obvezna, marveč sta mehanizma tržne ekonomije, saj sta bila izvirno postavljena za podjetja. S certifikatom standarda namreč lahko stranki ali kupcu dokažete, da poslujete okoljsko odgovorno, in to je bistveno. Mednarodni standard ISO 14001 lahko pridobi katera koli država na svetu, EMAS velja samo znotraj Evropske unije. Med obema standardoma so delne razlike. Certifikat ISO 14001 je mogoče pridobiti tako v industriji, lokalnih skupnostih kot tudi v neproizvodnem sektorju, denimo v različni ustanovah, institucijah, javnih zavodih ipd. EMAS je uveljavljen v podjetjih, v zadnjih nekaj letih pa vse bolj tudi v lokalnih skupnostih. Postopki pri obeh standardih so zelo podobni, hkrati ima EMAS dve stopnji več. Prva zelo pomembna je j avna izj ava o nameri, druga j e javnost delovanja oziroma vključitev javnosti v proces pripravljanja in izvajanja sistema. Pri obeh standardih je pomembno še to, da postavljene načrte nenehno preverjamo, dopolnjujemo in spreminjamo. Zahteve EU na področju okolja do novih pridruženih članic so ostre!
Tako Slovenija kot druge pridružene države imajo v procesu približevanja veliko dela in odgovornosti tudi na področju okolja. Gre za okrog 250 okoljskih direktiv, a katerimi mora Slovenija uskladiti slovensko zakonodajo. Uskladitev pa ima tri elemente. Najprej je treba pripraviti ali dopolniti nove okoljske predpise, nato jih je treba sprejeti in zatem začeti izvajati. Še najbolj skrb zbujajoča je tretja stopnja, to je v resnici izvajati
predpise. Mislim, daje bila prejšnja organiziranost inšpekcijske službe v Sloveniji uspešnejša od sedanje, ko so se vse pristojnosti inšpekcije prenesle na državno raven, medtem ko so bili včasih inšpektorji zaposleni tako na občinski kot državni ravni. To pomeni, da imajo občine manjši nadzor nad izvajanjem predpisov.
Še veliko držav v tranziciji razmišlja, da je najprej na vrsti ekonomski in družbeni razvoj, nato šele problemi okolja. Redki gledajo na to kot na vzajemen, hkraten proces.
Da ne bo nesporazuma, tudi v Zahodni Evropi se veliko držav obnaša podobno. Zato je treba vedno govoriti o pozitivnih vidikih, torej o prednostih upravljanja z okoljem. Se enkrat poudarjam, da je dobro okoljsko upravljanje le dobro upravljanje - tako lokalne skupnosti kot podjetja. Kakor hitro komu rečete, ali bi želeli zmanjšati stroške ali celo kaj zaslužiti, postanejo vsi zainteresirani. Zato vedno predlagam, da najprej pogledamo, kako gospodarijo z odpadki in energijo in kako bi pri tem prihranili denar, a hkrati zmanjšali negativne vplive na okolje. Torej gre za dvojno korist. Na stotine primerov je, kako samo z nekoliko večjo pozornostjo do problemov okolja lahko veliko prihranimo. Še misliti si ne morete, koliko se da prihraniti z racionalnejšo porabo papirja v pisarnah, ko porabo papirja zmanjšujemo, že rabljeni papir ponovno uporabimo'in si dopisujemo preko računalniškega omrežja! Prijetno sem bil presenečen ob zelo izvirnem načinu reševanja problematike odlagališč treh občin - Krško, Brežice, Sevnica. Ne samo, da gre za iskanje skupnega odlagališča, ampak so se tega lotili tudi tržno. Tako so na razpis pridobili sedem krajevnih skupnosti. Nata način so se hkrati izognili efektu NIMBY, ki je kar močan pojav pri takih problemih. To je zelo spodbudno!
Alenka Burja, svobodna novinarka, Ljubljana
tabor leti v
nebo
Željko Kozinc
Šestinpetdesetletni Miha Strojan, prvi romski lastnik zemljišča, se je proti rušenju svoje barake oborožil s simboli z neba, s smetišča in s svetovnega biznisa. (Fotografije: Željko Kozinc)
Ob tej inštalaciji je bilo krščenih osem otrok, ob njej kdaj molijo očenaš, samo nekaj besed, v slovenščini. V svoj romski dialekt, ki je žal edini preostanek njihove kulture, si očenaša niso prevedli. Romi se slovenizirajo; zlasti nas posnemajo v željah po hitrem bogatenju in zapiranju za svoje plotove.
Nepismeni so, vsa družina, tudi najstarejši sin, ki se je bil rano oženil in si zbil barako poleg doma. Hočejo ostati na Stehanu, kjer na črno prebivajo že dvajset let. Lastnik gozda jim noče prodati zemljišča. In tudi če bi jim ga prodal: kakšen hasek bi imeli od suhih kraških tal, daleč od vodovodov in elektrike?
Od česa boste živeli, gospa, ko bodo smetišče zaprli in prekrili z zemljo?
I, premaknili se bomo na novo smetišče, se široko zasmeji Zdenka. Tam bo železa, bakra, akumulatorjev ... to gre zmeraj v denar. Zdaj je dobra cena. Včasih se mi zdi, da so ljudje sami pijanci. Kaj vse mečejo od sebe!
Kot romski obrat reciklaže odpadkov je videti tudi Tabor. Tu gre romsko pohujšanje Grosupeljčanom še posebno v nos in želodec, ker imajo tu industrijsko cono. Ene od sedmih družin so se poskušali odkrižati tako, da so jim za 16.000 DEM kupili hišo v Malinah pri Semiču. Toda Malinci so proti »osemdesetim Hudorov-cem« postavili vaške straže.
VI. PREŠTEJEM TE HUDOROVCE. Ni jih 80, samo 8: mlad par, ki ima 6 otrok.
Baraka v Oazi: vstopiš lahko le v copatih. Naselje takih objektov je razlog za strah, kako naj »ohranimo naše Grosuplje«.
Karlo Hudorovac: naj nam država da, kar je zastonj.
Jelka Strojan, varuhinja denarja in ognjišča: ravnokar je kupila tono krompirja, po petdeset kilogramov bele, koruzne in ajdove moke, pri nekem kmetu pa ima zmrzovalno skrinjo, polno mesa.
Ona je lepotica: vitka, čedno napravljena se ravno vrne iz lekarne. V zakurjeni koči se okoli velike kastrole golaža gnetejo prehlajeni otroci. Mati jim razdeli tablete in odhiti po opravkih, a tudi očetu Darku Hudorovcu, rusemu mišičastemu koleriku, se mudi na teren. Užaljen je na Malince, hoče nazaj 4000 DEM, ki jih je bil prispeval za hišo. Po možnosti dvojno, zakaj izgubo imam pri poslih. Prodal je 7 konj, da bi jo kupil. Meso vsakega konja bi mu vrglo čez 1000 DEM. Trenutno ima še pet konj.
Pogledam njegov hlev, ki ga je bil stesal poleg barake, in imam vtis, da ima pri konjih večji red kot pri otrocih. Zagnan je ta človek, gibčen in podjeten. Dobro zasluži tudi s prodajo starega aluminija in bakra. Zakaj je poskušal Rome ravno njega, najbolj prosvetljenega med Romi, odposlati v Belo Krajino?
Sam hočem stran, Rome pa daje državni denar. Hočem imeti kopalnico, razumeš, hočem umite otroke poslati v šolo, morajo se izšolati; sam pa je nepismen. Sijočih oči, s sikavo strastjo mi pove, da si je že sam našel hišo v ... v litijski občini, žal v grabi, v senci in na samem, ampak za mojo družino bo že dobra. Samo da grem proč od Ciganov. (Tiste tri pike puščam zato, da ne izdam, za katero vas gre. Saj bi ga še odgnala kakšna vaška straža, spet preden bi se doselil. In bi morda tekla kri. V Grosuplju pa je mnoge strah, da bo res tekla. Nekateri si tega seveda želijo. In tudi že vpijejo, kdo bo kriv. Župan seveda.)
Cigan, siko j čo džaneš! se priduša Darko in že odfurja z enim od številnih starih avtomobilov na Taboru, odpadnih vozil, ki so malce problematična za recikliranje. Kaj je to pomenilo? Dal sem si prevesti: Rom, pokaži, kdo si!
VII. ROMSKI AVTOMOBILI. Tretjina je neregistriranih, še več pa je romskih
Petintridesetletni Darko Hudorovac, proti kateremu 'so v Beli Krajini postavili vaško, stražo- Njegovih 5 konj imajo za zdaj več prostora kot njegovih 6 otrok.
Tast in tašča mladega Strojana že štiri leta prebivata na Kuželjevcu pod plastično ponjavo. V hudem mrazu bosta pripu-ščena v barako.
Dvainštiridesetletna Zdenka Brajdič pomaga otrokom ločevati mraznice: ene so vredne 500 tolarjev za kilogram, druge le 300 tolarjev. Zdenka tudi dobi podporo, če pošlje otroke v šolo; podporo pobere, otroci pa že prvi dan pouka naletijo na hud odpor vrstnikov.
voznikov, ki so brez vozniškega dovoljenja. So mora lastnikov dragih avtomobilov, zakaj neumorno kroži zgodba o nesrečniku, ki za nov razbiti golf ni mogel izterjati škode, ker se je vanj zaletel ciganski mulo. Mlačevci med svojimi številnimi pismenimi smernicami za ureditev romskega vprašanja zahtevajo tudi odvzem in takojšnje uničenje neregistriranih romskih avtomobilov in sploh vsakega njihovega avtomobila, ki nima mesec dni starega potrdila, da je tehnično brezhibno. A za Milana Stojakoviča, komandirja policijske postaje, imajo Romi iste pravice kot vsi. In niso, pravi, najbolj problematična skupina v njegovem oko-
lišu. Večjih kaznivih dejanj, kot so vlomi ali hude telesne poškodbe, ne zagrešijo, pogostni so le prometni prekrški, kršitve javnega reda in miru ter drobne kraje. Ne plačujejo kazni, zato jih vozijo za nekaj dni v zapor, po navadi pozimi, za kar so policiji, sasom, še hvaležni. Proti njegovim osebnim načelom dela je, da bi se posebej znašal nad Romi, kakor nekateri od njega zahtevajo.
Ko je Darko že na terenu, se mi približa čedno napravljen, obrit in postrižen starejši možakar: Karlo Hudorovac, Darkov oče. Izkaže se, da je stari oče prav vseh otrok v Taboru. V sedmih barakah živi sedem njegovih sinov, v osmi živi sam, v deveti, na koncu selišča, pa njegova ločena žena. Hudo astmo ima, noč in dan je pod kisikovim šotorom. Koliko vnukov imata? Karlo šteje in šteje, začenja šteti s tega konca in se zmoti, poskusi z drugega, pa se mu spet zalomi pri tretjem ali četrtem sinu. Kakšnih trideset jih bo ... vzdihne in se vda. Nikoli ni bilo tako slabo za nas Cigane, kot je zadnja leta, si takoj poišče temo, ki ga tišči. Tu mu je pamet bolj okretna. Saj je res, da država za nas zdaje veliko denarja. Naj ga da manj, zaradi mene. Saj se znamo sami preživljati. Naj nam da tisto, kar je zastonj!
Spoštovanje ustave in zakonov! Naj da pravico, da se kje naselimo, da imamo gradbene dokumente in da nas ni strah.
Ampak ljudi je tudi strah, gospod Hudorovac. Da bi se vas preveč naselilo.
Kolikokrat ste se vi selili?
Ne morem prešteti.
Vas je kdo oviral pri selitvah? Preganjal?
Ni? Kako bi se počutili, če bi vas izganjal?
VIII. GOVORI KOT PATRIARH. Družina ga spoštuje. Vpričo njega ni prepirov.
Vnuki se umirijo, ko stopa po Taboru slovesen in brezdelen, pokašljujoč od'silnih cigaret. Vse okoli njega je natlačeno in razsuto, a taka je narava smeti, ki jih privažajo in odvažajo. Le tolste goske in druga perjad se mu vpletajo pod čiste bele čevlje. In otroci mu driskajo, vsevprek po dvoriščih; to ni čudno. Edini vodni vir je zablateni studenec na bližnjem travniku, v katerega se kar naprej useda neka nafta; pravi, da tudi kanalizacija.
Ko se je on tu naselil leta 1962, je bila voda čista. Izganjali so ga, ampak on je vztrajal zaradi studenca. Poleg tega je imel blizu službo: pri GPG, pri komunali, pri Litostroju ... Vse službe so se zanj slabo končale, nabral je komaj petnajst let delovne dobe, še nima pravice do po-kojnine. Vmes je živel od nabiralništva v . gozdovih in smetiščih. Prestal je nešteto žalitev, v zaporu je bil samo 8 dni. Če 'to	š- ZAČARANI KROG. Poskus, da bi
ni smešno ... zaprli so me tu, kjer živim	Kotne, ki so v občini postali avtohtoni,
petintrideset let, zaradi potepanja ...	preselili na eno mesto, na tesen hektar
.	..	■* sredi polj, kjer so jim najbližji Grosupelj-
Oči se mu smehljajo. Od njega ima ^seh	gani tisti, ki počivajo v grobovih, ta po-
30 ali koliko vnukov intenzivne plaveoči.	skus romskega geta v Oazi je za zdaj
Slovenski Cigani imamo plave oči, tisti's	torej spodletel. Klinč pa se bo prej ali slej
črnimi očmi so izvoženi. Mislite uvožesiiv . razpel in nova runda bo naprej izčrpavala Ja, a sem rekel izvoženi?	politično in finančno energijo, državno in
O Rominjah Stojakovič ne ve tako rekoč	občinsko, krepila rasistični odpor. Romi,
nič. Ne vozijo avtomobilov, ne delajo ne-	t>olj kot kdajkoli sposobni, da se sami
reda, nekajkrat so jih le zalotili pri kraji	preživijo, si kupijo hiše m se šolajo, bodo
v samopostrežnicah.Tudi bližnji sosed, ki naprej^ jadikovali, da za Cigane še ni-me je prosil, naj ne zapišem njegovega koli ni bilo tako slabih časov. Da tisto, imena, pravi, da se čez te sosede ne more kap potrebujejo, stane tako malo, a tako pritožiti. Zapomnil sem si eno: pri dva- veliko daje.
najstih letih je bila najlepša ženska, ki	Zvečer se vrnem v Oazo. V oknih se
sem jo poznal. Pri štirinajstih je imela	.pobliskava TV svečava. Agregati pridu-
prvega otroka, pri petnajstih drugega in ;j5eflo hrumijo. V duhu zaslišim Saša Ga-tako naprej ... Pri osemnajstih je hodila Vonjo. šefa občinskega urada za prostor: okoli pretepena, z buškami in modricami, " pri dvajsetih so ji začeli gniti zobje, zdaj je stara petindvajset let in ne vem, kje je, morda v grobu brez križa in gomile ...
starše in denar. Varni so, siti, željni pogovorov. Njihovi obrazi so polni občutenja toplega življenja, ko še enkrat poslušajo zgodbe iz očetovega življenja, o vseh tistih streljanjih in izgonih, pretepih in mi-ličniški hinavščini. In spet slišijo, kako so prišli na svet. A saj so starejši bratje in sestre tudi gledali, kako se mlajši rojevajo. Tu, v prostorni baraki, so bili zraven. Pri vseh j e bil babica kar nj iho v oče, ki se zdaj hvali, da so ga celo prave babice hvalile za njegove babiške veščine. Štirinajst otrok sva rodila, le pri prvem je bila poleg še moja mama, da me je naučila. Za tri prste moraš pustiti popek in ga potem povezati. Še za dva prsta ga pustiš, da ga lahko odrežeš.
Miha bi s svojim burnim življenjem lahko bil literarni model za Jurčiča ali Mar-quesa. Tu ga opisujemo le kot pričo v tej sramotni grosupeljski pravdi z Romi. Miha Strojan je edini Rom, ki mu je premožnemu in zvijačnemu, kakršen je, uspelo kupiti zemljo, s katere ga nihče več ne more pregnati, potem ko so ga z vseh prejšnjih lokacij, ki mu je jih podeljevala celo občina, pregnali kmetje z vilami in požigi. Ali ga res ne more nihče pregnati?
Njegovo imovino je potrdil notar. Svoj kos gozda na Kuželjevcu bi rad zdaj izkrčil, na lastne stroške bi napeljal vodo iz dobrih sto metrov oddaljenega vodnega jaška, prav tako elektriko iz bližnje vasi. Ne dobi soglasij. Rad bi si postavil hišo, skladišče, parkirišče, kapelico ... Ne! Dobil pa je odločbo, da mora na svoje stroške podreti barako, ki si jo je bil začasno postavil za prebivanje, sicer da mu jo pridejo rušit. Pred barako je postavil uokvirjeni sliki Jezusa in Kardelja, ki ju je staknil - kje drugje kot na smetišču. Slišal je bil, da v Ljubljani ne dovolijo rušiti Kardelja.
Rečem mu, da bi mogoče bolj zaleglo, če bo obesil na barako še Stojakovičevo sliko, zakaj policija je dolžna varovati lastnino. Ampak Strojanu ni do šale. Sladkorno ima, 56 let, in boji se, kaj bo z Jelko in otroki, če njega ne bo. Že zdaj mu nenehno nasiljujejo otroke, najraje vaščani Višnje. Mirka so trebanjski policaji tako pretepli, da ni več sposoben za vojaško službo. Vozil je brez izpita ... Dvaindvajsetletni Mirko, ki že tri leta vozi na črno, se pripravlja na teoretični šoferski izpit, ki mu ga plača država. Berejo mu predpise, zakaj mladi mož je nepismen. Opi-slttenjevalnega tečaja si država še ni omislila. Saj ni potreben, mi reče nekdo, ki je profesor. Kaj ni lepše, če Romi ostanejo to, kar so?
IX. ČAS MRAZNIC. Jelka Strojan je morda tudi bila pri dvanajstih letih najlepša Rominja. Vsekakor je čedna še sedaj, pri 48 letih. Obdarovana je z jeklenim zdravjem. Popoldne bosih nog prebira mraznice, slišim pa od njenega moža Miha, da je bosa vse jutro in dopoldne nabirala gobe.
Kaj nimate toliko, da bi ji kupili čevlje, gospod Strojan?
Suhljat pokončen mož izboči brado in zagrmi: Mama, pokaži denar!
Gospa Jelka seže pod krilo in izvleče debelo denarnico. Desettisočaki in marke. Zvem, da bodo Strojanovi samo tisti dan zaslužili od mraznic več, kot bom j az za to reportažo. 550 DEM. Trgovec iz italijanske Gorice, ki ga je bil Miha priklical po mobitelu, že prihaja s kamionom po današnji ulov. Dvanajst otrok, ki so skupaj z materjo nabirali strupene mraznice, zdaj v krogu okoli ognjišča pobožno gleda
Zakon ne govori o posebni infrastrukturi ■ za Rome. Predpisuje pa toliko in toliko kode, strokovno napeljano elektriko, urejeno kanalizacijo ... In velja tudi za Rome. Tako govori neobremenjen mlad človek, ki pa je tudi eden tisočerih pritepencev v tem lepem kraju, četrt ure vožnje z avtom oddaljenem od Ljubljane. Spomnim se tudi prestrašene Zdenke Brajdič s ste-hanskega smetišča, ki si tako želi vodo in vrt. Ali jo boste sprejeli, vprašam skupino Oazijcev. Prikimajo: ni problema, gospod, ampak ne gledajo me oči, kot so me sicer znali ves čas gledati Romi; se pravi, da je problem. A se sovražite? So to stara rodovna nasprotja? Molčijo, zid.
Nekdo med njimi reče. blekne, uide mu: Kdaj smo mi že Mlačevcem rekli, da pridejo v Oazo tisti s Stehana in Rojnika ... Da so to županove mučke ... Da naj nekaj naredijo...
In srečni tabor še meni izpuhti pod nebo. Z njim pa še vsa gradbena dovoljenja, hišne številke, voda, elektrika, sploh vsa ta infrastruktura, za Cigana zakleta.
Romska afera v Grosuplju je kakor klinč pri boksu. Utrujena borilca se trenutno držita v objemu, da bi si nekoliko odpočila od nasilja, spletk, podtikanj in laži■ Tekmi ni videti konca, čeprav ni enakopravna: na eni strani je borilec težke kategorije, na drugi peresno lahke. Močnejši borilec ima na svoji strani vse navijače, šibkejši pa nekaj, kar naj bi imelo sicer veliko težo, a je v resnici
samo papirna kategorija: ustavo.
III. ROMETA NI STRAH, ROME PA JE. Rome, preudaren in izredno delaven mož, kmetovalec na svojem posestvu, obenem pa direktor Zavoda za organizacijo poslovanja v Ljubljani, je za zdaj hladnokrven. Projekt Oaze smo pripravljali tri leta in je bil javno razgrnjen. Še na predvečer seje, na kateri bi ga moral občinski svet potrditi, smo bili dogovorjeni, da bo sklep sprejet in torej naselje legalizirano. Toda politične spletke, ki so sprožile tudi demonstracije pred občino, so stvari obrnile na glavo. Mlačevci in Grosupeljčani sploh niso hoteli govoriti Z mano. Občinski svet je glasoval proti. Tako je projekt zdaj zamrznjen. Romov iz občinske deponije smeti za zdaj ne bomo selili v Oazo. S tem je začasno odložena tudi priprava nove občinske deponije.
Te besede bodo spet vzburkale strasti. Da ne boste rešili Stehana? Ne preselili Romov z njega? Hočete, da nam Gatinci in Blatčani spet zaprejo smetišče? Bomo spet plačevali drag odvoz na ljubljansko deponijo? Zaradi peščice bednih Ciganov? Pa nagonite jih že, od koder so prišli.
Predolgo bi bilo razpredati grosupeljske razprtije okoli stehanske deponije, zakaj to je povest o jari kači in steklem polžu. Zmeraj pa so v njih kot politični drobiž vpleteni Romi. Tako tudi v najnovejši aferi nista edini razlog razširitev in legalizacija Oaze, ampak boj Janševih socialdemokratov proti Rometu, ki je iz ljudske stranke; poglabljajo kakršnokoli konfliktno situacijo, ker ga hočejo spodnesti in prevzeti župansko oblast; to da je sploh pravi razlog romske afere, trdijo tudi nekateri Grosupeljčani, ki se od daleč nad občinsko politiko samo pomilovalno nasmihajo.
ščem. Bosopeti otroci vstanejo od prebiranja štorovk in z vikom pobegnejo v barako. Predme stopi bleda, otrpla Ždenka Brajdič. Spotaknem se ob polivinilasto vrečo, ki leži na vegastem podrekanem dvorišču. V njej so konzerve in kozarci kumaric, paprike, nekaj sladkorja in riža.
Je to od kakšnega dobrotnika, gospa?
Nismo poskusili in ne bomo, se odreže suhljata ženska, ki je tu očitno gospodarica. Mogoče nas hoče kdo zastrupiti.
Na tleh leži tudi deset let star dinarski bankovec in še obilo drugih stvari, pobranih s smetišča. S to brkljarijo se igrajo njeni otroci. Njihove roke so prekrite s skorjami smrkave umazanije, obrazi so jim zmršeni, krastavi in obtolčeni, čiste in svetle imajo le oči.
A smeti, po katerih šarite, pa niso strupene?
Od njih živimo.
Brajdičeva v zadregi poskuša s stepanjem oblekce malo očediti hčer Sadjo. Kako naj jo takšno pošljem v šolo, zatarna, otroci jo bodo sovražili pa tovarišice tudi... Mene so v šoli butali in pljuvali, nikoli, sem rekla, ampak res nikoli ne bojo moji otroci doživeli česa takega. In ne grejo v šolo. Rada bi ostala tukaj, pa nam ni živeti. Poglejte, kakšno vodo imamo, kapnico! A na streho se vseda prah s ceste. Kar naprej imamo grižo. Zdaj gremo v Oazo, hoče župan. Dol bo voda. In kaj bo še doli? Sovraštvo, ja, kaj me gledate, med nami, Cigani. Šla bom, če bom morala, zaradi vode. Mogoče bom imela malo vrta ... Ampak če mi pretepejo otroke...
Na silo se smehlja, češ rada bom šla v Oazo, tako da ti je še bolj jasno, kako ne mara v Oazo. Toda, Zdenka, oblast
Romska kapelica ob stehanskem smetišču, svojevrstna reciklaža duhovnih vrednot, ki jih tudi mečemo med smeti.
Stehanskim Romom pa ni do smeha. V dneh ko so Mlačevci zaprli ceste, vpili in vihteli napise proti Romom in Rometu, so se skrivali po gozdovih, spali na planem, odpotovali k sorodnikom: cigana tare prastrah pred pogromističnimi dejanji, dolenjskega še posebej. Dolenjec in Rom ne pustita drug drugemu čez prag. Prvi vztraja na pragu rasizma, drugi na pragu starih navad in drobnega kriminala.
ne mara Romov v gozdu, ker lahko hitro ubežite policajem, Oaza pa je na planem ... Morali boste tja, čeprav so Blatčani, ki vas preganjajo s Stehana, proti temu. So na strani Mlačevcev.
Oni nam niti nebes ne bi privoščili, samo pekel. Ampak nas varuje božja mati...
V. STEHANSKI BRAJDIČI so si iz predmetov, najdenih na smetišču, zgradili kapelico, ki jo je bil blagoslovil grosupeljski župnik Franc Novak. Na betonski nosilec so prizidali betonsko korito, v,dno korita prilepili Marijo in nekaj okraskov.
Grosupeljski Romi
Obrni, kakor
hočeš:
-w- V OAZI SE ZJASNI. Ko se pripeljem, priteče čedna debelušna mladenka in rni ljubeznivo pove, da ni nikogar v Oazi. Vsi da nabirajo gobe 9 in se vrnejo zvečer.
A z vami se pa ne bi mogel pogovoriti?
Ne, jaz sem tu le na obisku. Nič ne vem, me nič ne briga ta šmorn.
Lepo je v Oazi, ko sonce prežene meglo, zato sedem za masivno leseno mizo sredi naselja in začnem pisati to reportažo. Na živce mi gre le poln in nepospravljen pepelnik, ampak jaz nisem tu zato, da bi kaj pospravljal. Romi pospravljajo sami: steze Oaze so popeskane, da ni blata, krizanteme okopane, dvorišča pometena, drva zložena. Razmetana so le otroška kolesa na peskovniku. Bezeg, lešniki, jablane, lipe in druge koristne rastline rasejo tu stisnjeno in okleščeno. Nekaj več prostora imajo okoli sebe le tri nove barake, ki so prve znanilke širitve Oaze. Imajo predpražnike, cvetlična korita, zavese, na podstavke okoli vhoda so postavljeni nagačeni ptiči. Povsod je veliko nesramežljivega kiča, ki je, pravijo, umetnost sreče; a bolj alpskega kot ciganskega.
Nekdo me opazuje izza zavese. Notri zajoka otrok. Potrkam. Zaman čakam. Sprehodim se po uličicah, ogledujem si predmete, ki so jih Romi privlekli s smetišč in si jih postavili za okras: katodne cevi, dele avtomobilov, stare pumpe iz Štirn ... Romi očitno hočejo imeti lepo Oazo: srečno drago vas domačo. Imajo jo: oazo sredi puščave svoje svobode, razmejene med prostostjo in kaznijo, korenčkom in palico.
II. ALI SMO V GROSUPLJU? Še pred dobrim tednom se je tu v Oazi tlačilo dvesto mož (po podatku neznanega ogleduha), pripravljenih na boj, nekateri s pištolami in kalašnikovi. Na hitro so bili sklicani iz taborov na vzhodnem Dolenjskem in s Kočevskega. Ždeli so v barakah in se bali. Manj kot sto metrov daleč se je po cesti peš in na traktorjih odpravljala večja skupina vaščanov bližnjega Mlačeva v prav tako bližnje Grosuplje, da bi z demonstracijami dosegli ... kaj pravzaprav? Antiromizem prav kot antisemitizem pogostokrat nastopa prikrito. Ko sem nekaj Mlačevcev spraševal, kaj imajo proti Romom, so odgovarjali nejevoljno, neartikulirano in nejasno. Zato bom citiral odlomke iz njihovega vabila na vseobči občinski protest, ki so ga prejela v poštne nabiralnike vsa gospodinjstva v Grosuplju. Župan Rudolf Rome in občinska uprava po njihovem hočeta »ne samo podariti romom hiše in izgraditi infrastrukturo, ampak tudi predati zemljo v njihovo last z raznimi ukanami (dolgoročni krediti in podobno). Južno od Gro-suplja nameravajo postaviti 40 hiš v dveh romskih soseskah. Lahko si predstavljate, kaj bomo imeli čez 10 ali 20 let. Grosuplje bo postalo znano po največjem romskem naselju daleč naokoli. Zavedajmo se, da bo zaradi tega postalo Grosuplje nezanimivo za nakup nepremičnin, naše hiše in zemljišča pa bomo prodajali po nizkih cenah, če bo le kdo hotel kupiti. Strinjamo se, da se človeku pomaga, pa čeprav je Rom ... zahtevamo, da se ohrani naše Grosuplje z okoliškimi njivami in protestiramo proti romski vasi.«
To naselje je zraslo pred približno dvajsetimi leti. Velik travnik, imenovan Stelj-nik, ki je že zaraščal, so takrat meliorirali, skale in izruvane korenine pa nakopičili približno na sredi. Čez noč so bile med štrlečimi koreninami razpete cerade,pod njimi pa so si že kurile romske, takrat še nomadske družine; kot bi jih zasejal veter. Iz teh ognjišč je zrasla Oaza. Sedem družin je zdaj tu stalno naseljenih. Župan Rome, kije podedoval Rome in štiridesetletno občinsko gnjavažo z romsko problematiko, je s svojo strokovno ekipo pripravil projekt razširjene Oaze, v katero bi priselil še 21 Romov s smetišča Stehan in z Rojnika, pozneje pa - če bi šlo vse po sreči - še družine s tabora na Taborski 12 pod grosupeljsko železniško postajo. Denar si je obetal (in ga je tudi dobil) iz državnega sklada za reševanje romske problematike. A antiromizem je udaril z močjo, nad katero se je zgrozila Slovenija: rasistično proti Romom in politično proti Rometu, bodisi v okviru občinskih strankarskih zdrah in intrig bodisi z nedokazanimi obrekovanji o njegovih finančnih mahinacijah z Romi in njihovo naselitvijo.
sledica popolne netransparentnosti našega trga kapitala in razmaha gospodarskega kriminala, kar je zelo zmanjšalo našo kredibilnost v očeh tujih investitorjev. Zavedati se morate tudi dejstva, da praška borza realizira le 3 odstotke vseh kapitalskih naložb. Vse ostalo gre mimo borze. Spet netranspa-rentnost!
Če je situacija tako zaostrena, kako to, da ni nobene prave volje za politične spremembe?
Pred dvema letoma smo bili srednje močna stranka. Glede na javnomnenjske raziskave smo zdaj največja stranka. Kljub temu pa je zamenjava vlade za nas mogoča le z novimi volitvami. Ni izključena niti možnost, da bi imeli predčasne volitve naslednje leto. Razlogi so znani. Vlada je zelo neuspešna. Dokaz za to so tudi napovedane velike stavke, ki jih za mesec november pripravljajo sindikati. Poleg teh družbenih trenj pa se morate zavedati, da do trenj prihaja tudi v koaliciji sami in tudi v samih koalicijskih strankah.
Namigujete na možnost, da bi se vaša stranka povezala s krščanskimi demokrati - ljudsko stranko, ki je zdaj v koaliciji?
Možnost, da bi ti dve stranki sestavili naslednjo vlado, obstaja. In kot je znano, se k temu nagibajo tako v naši stranki kot tudi pri krščansko ljudski uniji.
Vendar pa ni nobenih možnosti, da bi se vlada in koalicija zamenjali že pred iztekom mandata?
Ta možnost obstaja - vendar le, če bo prišlo do hudih družbenih trenj. Drugače pa je to popolnoma izključeno. Mi nismo pripravljeni prevzeti vlade brez poprejšnjih volitev, saj bi bila to diskre-ditacija našega programa. Preprosto ga ne bi mogli izpolniti v času, ki je ostal do naslednjih volitev.
Vpletenost bank v delovanje podjetij pa zavira tudi njihovo prestrukturiranje. Kuponska privatizacija ni prinesla pričakovanega. Investicijski skladi - s privatizacijo jih je nastalo okoli 400 - so večinoma v lasti večjih poslovnih bank. Te so še vedno večinsko državne. Po mnenju direktorja ekonomskega inštituta češke centralne banke dr. Jana Klaceka igrajo banke v razmerju do podjetij dvojno vlogo: »Na eni strani so njihovi lastniki, na drugi pa posojilodajalci, zato pritisk na menedžment ni dovolj učinkovit.« Zdenek Tuma pravi, da gre predvsem za vprašanje, ali so ti skladi sposobni v podjetja pripeljati finančno in tržno miselnost. Odgovori so različni. Nekatere študije, tudi Svetovne banke, pravijo, da so investicijski skladi v podjetja uvedli pozitivne spremembe, druge raziskave pa ugotavljajo, da prav povezovanje bank, skladov in podjetij zavira prestrukturiranje gospodarstva. Prav prepočasna preobrazba ter nekonkurenčnost čeških podjetij sta ena poglavitnih tarč kritikov iz Evropske unije.
Naj sklade torej vendarle ločijo od bank, da bi vzpostavili zid med investicijskim in poslovnim bančništvom? »Vprašanje je, ali je takšen zid glede na razmere sploh mogoče postaviti,« pravi Tuma. Razmejitev lastništva bank in podjetij je torej nujna za povečanje učinkovitost gospodarstva. A to.je samo diagnoza.
Morda bo odgovor na to vprašanje prinesla privatizacija štirih največjih čeških bank. Na Češkem je zdaj 52 bank, od tega 25 tujih. Naj večje banke - Komerčni banka, Češka sporitelna, ČSOB in IPB banka - obvladujejo okoli 70 odstotkov trga. Glavni ekonomist Komerčni banke Kamil Janaček pravi, da tuje banke obvladujejo le 10 odstotkov trga, poleg tega pa se izogibajo tveganih področij kreditiranja, na primer drobnega gospodarstva. Ko bo končana privatizacija omenjenih štirih bank, bo po mnenju že omenjenega Klausovega svetovalca Zahradila ostalo odprto samo še to, kako in ali sploh privatizirati velika javna podjetja, denimo železnice ali pošto. Vendar je to preveč optimističen pogled. Kajti to še ne pomeni, da se bo zgolj s privatizacijo bank izboljšalo stanje v nekonkurenčnih podjetjih.
Privatizacija ene od štirih velikih bank, IPB banke je tako rekoč končana. Država mora le še podpisati pogodbo z Nomuro, največjo japonsko investicijsko družbo. Pri privatizaciji bančnega sektorja seje vlada usmerila v iskanje strateških partnerjev, pravi Klacek, kajti z domačim kapitalom jih pač ni mogoče privatizirati. Druge tri banke naj bi privatizirali do konca prihodnjega leta. To naj bi češkemu gospodarstvu zagotovilo ponoven zagon, čeprav mnogi strokovnjaki opozarjajo, da so pričakovanja morda prevelika, in se sprašujejo, ali ni morda tudi Nomura eden tistih investitorjev, ki iščejo zgolj hitri zaslužek.
Nepregleden kapitalski trg
Med večjimi napakami Klausovega liberalizma je tudi povsem neurejen in nepregleden trg kapitala. Odgovor na vprašanje, zakaj se vlada urejanja kapitalskega trga ni lotila že prej, po mnenju Tume ni preprost. »Ni se hotela vpletati v odnose na njem, saj je zagovarjala stališče, da državna regulacija ni potrebna.« Toda pritisk tujih investitorjev, ki so se začeli umikati iz države, pa tudi domačih naložbenikov je njeno naravnanost spremenil. Po podatkih direktorja češke borze Tomasa Ježeka je ta začela s 1700 podjetji. Kljub visoki kapitalizaciji (20 milijard dolarjev) pa je dnevni promet na borzi majhen. Razlogi? Zaradi slabe regulacije poteka okoli 90 odstotkov trgovanja zunaj borze. Tam cene niso pregledne.
Manjka tudi ustanova za nadzor. »V začetku prihodnjega leta bo skoraj zagotovo ustanovljena komisja za nadzor trga vrednostnih papirjev, podobna ameriški. Uredila in poenotila naj bi kapitalski trg, ki je zdaj razdrobljen, zato ni dovolj pregleden. Prepoved trgovanja izven organiziranega trga bo po mojem njen prvi ukrep,« pravi Ježek.
Vprašanje pa je, ali bo ta komisija dovolj močna in sposobna vzpostaviti preglednost kapitalskega trga. »Zagotovo je ustanovitev takšne komisije pozitiven signal,« se strinja Tuma. Teza, da bo neurejen kapitalski trg odgnal tuje naložbenike, je po njegovem mnenju preveč preprosta. »Ne gre le za to, kakšen je trg kapitala, temveč za splošne gospodarske in politične razmere v državi.« Marca letos so se razmere na borzi sicer nekoliko izboljšale, saj so sklenili, da mora biti prijavljeno tudi trgovanje zunaj nje. Od prvega avgusta letos morajo člani borze trgovati na borzi, neposredno poslovanje pa še vedno ni prepovedano.
Tudi zaupanje v finančni sistem je majhno. Po Klacekovem" mnenju predvsem zaradi insajderskega poslovanja in propadanja majhnih bank. K temu je pripomoglo tudi ugašanje majhnih bank. Lani jih je kar nekaj prešlo pod prisilno upravo centralne banke ali v likvidacijo.
Miloš Zeman, prvi človek opozicije in verjetno Klausov naslednik
Kot v Južni Ameriki
Češka 1997
Klausov beg pred
pogrebci
Grega Repovž
JBT" iloš Zeman je pred-/■ sednik češkega par-I	g H lamenta in tudi
^^sg I predsednik naj-I večje opozicijske ™	stranke - češke so-
cialdemokratske stranke. Socialdemokrati imajo največjo javno podporo med vsemi strankami. Ker ima vladna koalicija minimalno večino, njen ugled pa spet pada, Zemana realno ocenjujejo kot Klausovega naslednika in bodočega predsednika vlade.
Kot vodja opozicije ste glavni kritik Klausove sedanje vlade. Katere so tiste napake, ki jih kot ekonomist najbolj očitate sedanjemu predsedniku vlade Klausu?
Največja napaka je gotovo privatizacija z lastninskimi vavčerji, ki so jih dobili vsi državljani. To je ponovitev Marxove ideje, da je vsa lastnina v lasti vseh državljanov. Z drugimi besedami: posledica je veliko majhnih lastnikov brez vpliva na poslovanje podjetja, ki ga imajo formalno v lasti. Rezultat te privatizacije so propadli privatizacijski skladi, saj jih niso vodili gospodarstveniki, ampak uradniki, ki so stremeli samo k hitremu zaslužku. In posledica tega je nizka gospodarska rast. Ta v letošnjem letu znaša le en odstotek. Povsod drugod je višja: na Poljskem je 6-odstotna. na Slovaškem 5-odstotna in na Madžarskem 3-odstotna.
Torej: naj večja napaka je izbrani način izvedbe privatizacije. Sama po sebi pa je bila privatizacija seveda nujna.
Ponavadi ne izpostavljate privatizacije kot največji problem.
Posledica Klausove vlade je predvsem gospodarski kriminal, ki je najhujši češki problem. Od izogibanja davkom, korupcije do pranja denarja. To je posledica povezave med gospodarsko mafijo in politično strukturo. Pojav klientelizma je namreč zelo prisoten - stanje je podobno južnoameriškemu. Vendar ne gre zgolj za vprašanje posledične gospodarske neučinkovitosti, ampak za učinkovitost demokracije same. Če največje politične stranke sponzorirajo podjetja, ki imajo sedež na Deviških otokih ali pa na Ma-vriciusu, ali pa prebivalec Budimpešte, ki je že 40 let mrtev, se človek vpraša o resnosti takšne demokracije. Mislim torej, da se družbeno, politično in ekonomsko stanje na Češkem vse bolj slabša in da je to posledica napak, ki so bile storjene že pred štirimi, petimi leti.
Se vam zdi, da bodo predlagani vladni ukrepi, od restriktivnega proračuna do novih zakonov, pozitivno vplivali na opisano stanje?
Naš namen* ni, da bi samo kritizirali. Ne podpiramo pa varčevalnih ukrepov, ki bodo sicer povečali gospodarsko rast, vendar na račun upokojencev, mladih družin, bolnikov. Zato predlagamo pro-
Foto: Jure Eržen
račun, ki bo zasnovan na večjem boju proti gospodarskemu kriminalu in proti izogibanju plačevanju davkov. Če izboljšamo sistem pobiranja davkov, nam ni treba dvigniti višine davčnih stopenj. Smo tudi proti podpiranju neuspešnih podjetij. Ta denar bi vlada morala nameniti infrastrukturnim naložbam in gradnji novih stanovanj, saj prav ta dva sektorja najbolj povečujeta gospodarsko rast in verižno reakcijo na drugih gospodarskih področjih.
Če se lahko vrneva na privatizacijo. Večina podjetij je zelo vezana na banke. Kako to?
To je posledica lastniške strukture čeških podjetij. Večina čeških podjetij je v lasti investicijskih skladov, večina teh skladov j e v lasti bank. Večina teh bank pa j e v lasti države! In temu potem pravijo privatizacija!?
Banke so zdaj na eni strani lastnice podjetij in na drugi so posojilodajalci istih podjetij .Tipično shizofrena vloga bank. In če banke na eni strani posojajo denar, na drugi pa so njegove lastnice, je to contra-dictio in adiecto.
Češka je tista reformirana država, v katero so tuji investitorji največ vlagali.
So vlagali. V lanskem letu je bilo tujih investicij 1,5 milijarde dolarjev. Letos pa imamo investicij veliko manj: za dobrih 100 milijonov dolarjev. To je po-
e je Češka še ne-davno veljala za go-spodarski čudež in ^ vzor drugim sre-dnje- in vzhodnoe-vropskim državam, je po letošnjem maju vlada premi-S era Vaclava Klausa ^morala priznati, da bo treba sprejeti varčevalne ukrepe in nekatere zakonske spremembe, s katerimi bi omejili pretiran gospodarski liberalizem. Zaradi zunanjetrgovinskega in plačilnobilančnega primanjkljaja, prevelikega dotoka tujega ter pritiskov špekulativnega kapitala, ki je iskal dobiček iz razlike med domačo obrestno mero in tisto na tujih trgih, krona ni več vzdržala. Mnogi investitorji so izkoristili priložnost, ki jo je ponujala razlika v obrestnih merah. Pritisk na krono je bil hud. Po dveh močnih intervencijah je centralna banka dvignila roke in konec maja namesto fiksnega uvedla uravnavan drseči tečaj.
Kljub temu hudemu udarcu češkemu gospodarstvu so Klausovi sodelavci še vedno optimistični. Premierov svetovalec
Grega Repovž, Gordana Pipan, Praga
»Najslabše je bilo leta 1992. Tako hudo ne bo več. Odslej bo samo bolje,« je v času volilne kampanje leta 1996 Čehom zagotavljal sedanji premier Vaclav Klaus. Konec tranzicije je bil njegovo glavno geslo. Vendar je prišlo razočaranje - tranzicije ni konec, Češka mora izpeljati še večino glavnih reform in ekonomski kazalci so slabi: gospodarska rast bo težko dosegla vsaj dva odstotka, nezaposlenost raste, inflacija bo presegla deset odstotkov... Politični analitiki pa usmiljeno govorijo, da je vlada Vaclava Klausa utrujena.
ekonomskih strokovnjakov. V prvem četrtletju je bila 1,5-odstotna, v drugem pa še nižj a - mršavega 1,2 odstotka. Razloga za njeno usihanje sta čedalje manjši delež naložb v bruto domačem proizvodu in razvrednotenje krone, ki mu je sledilo tudi povečanje obrestnih mer. Številke zunanjetrgovinske bilance so še vedno rdeče. Izvoz se je v prvih letošnjih osmih mesecih povečal za 13 odstotkov, uvoz pa za nekaj več kot deset odstotkov,
Jan Zahradil pravi: »Ne mislim, da je bila Češka pred nekaj leti čudež, pa tudi ne, da je zdaj tragedija. Še vedno imamo gospodarsko rast; inflacijo pa, čeprav z njo nismo zadovoljni, nižjo kot na Poljskem ali Madžarskem.«
Manj optimistični so finančni strokovnjaki. Glavni ekonomist finančne družbe Patria Zdenek Tuma meni, da se je proces preobražanja v tržno gospodarstvo v
zadnjih dveh letih ustavil. »Po volitvah ni bilo politične stranke, ki bi imela jasno vizijo in bi premogla dovolj entuziazma, da bi izpeljala ključne spremembe, potrebne za premik naprej — reformi pokojninskega in zdravstvenega sistema.«
In kakšni so zdaj poglavitni makroekonomski kazalci? Gospodarska rastje bila v letošnjem prvem polletju nižja, kot je predvidevala večina že tako skeptičnih
tako ua je bil negativni saldo menjave s tujino okoli 150 milijard čeških kron. Primanjkljaj tekoče plačilne bilance je bil v letošnjih prvih šestih mesecih 56,6 milijarde čeških kron. Industrijska proizvodnja je začela padati konec lanskega leta in pada naprej. Nominalne plače so v povprečju zrasle za 13,5 odstotka, realno za 6 odstotkov - produktivnost pa padla za 0,1 odstotka. Čehi so skratka trošili krepko več, kot so ustvarili. Deloma s klasičnim zadolževanjem v tujini, deloma z nevarno veliko odprtostjo tujemu kapitalu.
... in vse bolj je bilo nepregledno
Pred Klausovo ali morebitno novo vlado so tri ključna gospodarska vprašanja, za katera bo morala poiskati rešitve: zunanjetrgovinski primanjkljaj, proračunski primanjkljaj in inflacija, ki je zdaj na približno desetodstotni ravni. Klaus je v teh dneh poslal v parlament sveženj sprememb ključne zakonodaje, s katero naj bi uredili tista gospodarska vprašanja, ki so jih doslej hote zanemarjali. Mednje sodita zakonska ureditev nepreglednega trga kapitala pa tudi trganje premočnih vezi med bankami in investicijskimi skladi, lastniki podjetij. Prav ti dve vprašanji naj bi bili po mnenju mnogih analitikov glavni oviri razvoja češkega gospodarstva. Nepreglednost kapitalskega trga, ki jo spremljajo špekulacije, insaj-dersko trgovanje pa tudi goljufije, so že dodobra odgnali tuje investitorje: medtem ko so tuji vlagatelji lani vložili za 1,5 milijarde dolarjev v neposredne naložbe, so jih je letos le še za 100 milijonov, pravi eden od poznavalcev finančnega trga. To je dramatičen padec.
Čeprav varčevalci svojih prihrankov niso izgubili, jih je veliko izgubilo zaupanje v banke;zdaj manj varčujejo in več trošijo. K temu so pripomogle tudi hude goljufije na kapitalskem trgu, pravi Klacek.
In zakaj je vlada tako dolgo prepuščala kapitalski trg samemu sebi? Tudi po Ježekovem mnenju si je liberalizem napačno razlagala in pričakovala, da bo trg red vpeljal sam. Podobno razmišlja poslanec Daniel Kroupa.član koalicijske demokratske unije; »Mislim, da je Klaus velik zagovornik makroekonomskih modelov, vendar ne pozna dobro institucionalne ekonomije. S tistim, kar ne razume, pa se preprosto ne ukvarja. Organiziranost češkega kapitalskega trga se je izkazala za napačno, čeprav jo je pred časom prikazoval kot nekaj dobrega«.
Kdo so kupci čeških podjetij?
Češko gospodarstvo in Čehi so odprti do tujih vlaganj. Privatizacija ni potekala tako kot na Madžarskem, kjer so vse prodali tujim investitorjem; kuponska privatizacija je bila namreč namenjena le češkim državljanom. Tuja vlaganja so prišla pozneje. Nekaj jih je zelo uspešnih, na primer Škoda Volksvvagen, ki ustvari osem odstotkov vsega češkega izvoza. Dr. Klacek: »Vendar je Volksvvagen imel in ima poseben pristop do okolja, v katerem je tovarna... V podjetju so ravnali zelo spretno. Vnaprej so sklenili dogovor z vsemi, da bi preprečili kakršna koli nasprotovanja. Plače so precej višje kot
Češka v številkah
Pričakovana gospodarska rast v tem letu: od 1,7 do 2 odstotka.
povprečna obrestna mera: 15
odstotkov
inflacija: medletni indeks drob-noprodajnih cen se je septembra povečal na 10,3 odstotka, povprečna inflacija je konec septembra znašala 8,1 odstotka. Konec leta naj bi bila okoli 10-odsto-tna.
Proračun v letu 1997 : prvotno sprejeti je letos znašal 549,1 milijarde čeških kron, zaradi varčevalnih ukrepov pa je bil znižan na 511,7 milijarde kron.
Proračunski primanjkljaj: konec septembra 10,2 milijarde
Predvideni proračun za leto 1998: 536,5 milijarde kron
Neposredne tuje naložbe: od
leta 1990 do prvega polletja letos jih je bilo za 6,5 milijarde dolarjev. V letu 1996 je bilo neposrednih tujih naložb za 1,5 milijarde dolarjev. V letošnjih devetih mesecih le 100 milijonov dolarjev.
povprečna plača: 650 DEM
drugod, sindikati so zadovoljni. Ta in še nekateri drugi primeri so pripomogli k popularnosti tujih vlaganj. V nekaterih regijah pa so se pozneje pojavila znamenja nacionalizma, posebno v Sudetih, kjer je živelo nemško prebivalstvo. Čehi in Slovaki so se zdaj začeli bati, da bi Nemci pokupili nazaj odvzeto lastnino. Na tem območju so v nemški lasti skoraj vsi časopisi in tudi veliko malih podjetij.«
Geografski in zgodovinski položaj je namreč narekoval, da sta najprej prihajala nemški in avstrijski kapital, na srečo pa je po dveh ali treh letih začel pritekati tudi drug - ameriški, britanski, francoski, italijanski. Struktura tujega kapitala je zdaj bolj ali manj uravnotežena, nemški ni več tako dominanten, kot je bil na začetku,« pravi dr. Klacek. »Močnega dotoka tujega kapitala ne pričakujemo več, ker je privatizacija skoraj končana. Izjema so naložbe v povsem nova podjetja. Letos so na Češko prvič prišli japonski investitorji, ki se ponavadi pojavijo zadnji. Lani je bila edina večja tuja naložba - tovarna za televizijske ekrane -japonska.«
Klausova vlada se spopada še z drugimi tranzicijskimi težavami. Zagotovo bo prej ali slej morala poseči tudi v zaposlovanje. Visoka zaposlenost je namreč le navidezna, Češka pa ima, tudi če jo primerjamo z zahodnoevropskimi državami, izredno nizko brezposelnost. Ta je zdaj petodstotna, v Pragi je skoraj ni. Toda v območjih, kjer se je prestrukturiranje industrije že začelo, na primer v Mostu, je že presegla 11 odstotkov.
Klaus — žrtev lastnih obljub
»Vlada je utrujena in brez idej,« je že aprila dejal takratni neodvisni politični analitik Jiri Pehe. Pred desetimi dnevi, le dan po Pehejevem imenovanju na mesto svetovalca predsednika Vaclava Havla,
Ta vladaje utrujena
Jiri Pehe, publicist in od nedavnega svetovalec predsednika Češke republike Vaclava Havla: »Ta vlada je utrujena in nima več moči, da bi storila nujno potrebne korake. Na voljo ni veliko manevrskega prostora - to velja za vse države v tranziciji - a gre za to, kdo lahko motivira ljudi in kdo jih lahko prepriča, da bi ukrenili kaj koristnega za skupno dobro.«
Jan Zahradil, svetovalec predsednika vlade Vaclava Klausa, o napakah vlade: »Mogoče je bila glavna napaka te vlade, da je pri ljudeh ustvarila prevelika pričakovanja, ko je govorila, da je težav konec in da smo prestopili Rubikon.Verjetno bi jim morali reči: pot je dobra, vendar se lahko na njej pojavijo še določene težave. To ni bila napaka pri vodenju gospodarske politike te države, temveč pristopa do ljudi.«
Ivan Gabal, sociolog in
sistema vse. Da bo MMpj
se mora spremeniti način mišljenja - nova gospodarska ureditev namreč pomeni predvsem konkurenčnost. Poleg tega na Češkem sploh ni civilne družbe; tudi ni lokalnih skupnosti, ki bi s svojimi zahtevami nekako nasprotovale vladi. Država je popolnoma centralizirana in s posameznikom komunicira direktno.«
ne držijo in da se nekatere reforme šele začenjajo. Gabal: »Ne gre za to, da je treba zamenjati vlado. To se bo tako ali tako zgodilo. Spremeniti se mora način razmišljanja.«
In Miloš Zeman, predsednik socialdemokratov, je velika sprememba v primerjavi s Klausom. Oba sta sicer ekonomista, vendar tudi v stroki velika nasprotnika: v osemdesetih letih, ko sta bila oba pomembna ekonomista, je prav Klaus raztrgal dolgo časa pripravljano Zemanovo ekonomsko teorijo. In medtem ko Klaus podpira in tudi sodeluje z bančno in podjetniško elito, jo Zeman grobo za-
vrača: »V tej državi vlada klientelizem. Politična elita in gospodarska mafija sta povezani.«(glej okvir)
Analitiki poudarjajo, da bo največji problem te ali prihodnje vlade pripraviti ljudi na reforme, ki jih bodo morda zelo prizadele. Tudi Klausov svetovalec Zahradil priznava, da je ena glavnih napak sedanje vladne ekipe to, da je vzbudila prevelika pričakovanja, ko je govorila, da je težav konec. Gabal pa poudarja, da mora biti prihodnja vlada deležna javne podpore, če hoče izpeljati gospodarske ukrepe. »V nasprotnem primeru bodo ukrepi težko uspešni. Ljudje in podjetja se morajo v času varčevanja tako kot vlada obnašati varčno.« Predvsem pa se bodo Čehi morali zavedeti, da zamenjava političnega sistema ni zadostovala. »Bistvo novega sistema je konkurenca. Ta se sploh še ni razvila.«
Po več kot petih letih idiličnega socialnega miru se zdaj sindikati ponovno organizirajo. Za november je napovedana velika stavka, v kateri naj bi sodelovalo več kot 100.000 zaposlenih. In čeprav, vsaj tako se zdi, zahteve sindikatov podpira tudi Zeman, pa ljudstvo njega kot novega predsednika vlade ne bi tako zlahka podprlo. Klausa ljudje res ne marajo zaradi njegove arogance, Zeman pa »preveč govori in nima ustreznih ljudi za tako pomembna mesta«.
Pomanjkanje kadrov mu očita večina političnih analitikov. Gabal, ki socialdemokratov sicer ne podpira, pa na to odgovarja: »Morda je res, da nima ustreznih kadrov. Vendar je veliko ljudi leta 1989 prav tako dvomilo, da bo nova oblast dobro opravila delo, ki so ga do takrat, vodili vešči komunisti, saj so bili novi brez izkušenj. Zdaj o teh ljudeh trdimo isto. To je pač del demokratičnega sistema.« O kadrih bodoče vlade socialdemokrati zdaj sicer še niso pripravljeni govoriti. Egon Lancki, socialdemokratski senator in Zemanov svetovalec: »Medvedove kože ne bomo delili, preden ga ne ustrelimo.«
A zapletena notranjepolitična situacija še vedno ne pomeni nujno, da bo Klausov mandat prenehal predčasno. Zeman ni pripravljen prevzeti vlade brez volitev. »Če bi prevzeli vlado sredi mandata, ne bi mogli izpolniti svojega programa.« Zeman seveda razmišlja tudi politično dolgoročno: dalj ko bo Klaus predsednik vlade, predvsem zdaj, ko mora narediti trde, boleče reze, močnejši bo Zemanov položaj na volitvah. Klaus je zaradi slabih gospodarskih rezultatov že začel sanacijo Češke; in priljubljenost se mu še hitreje zmanjšuje. Za ilustracijo: pri proračunu za prihodnje leto sta bila enakega denarja kot prej deležna le obrambno in zunanje ministrstvo, vsi drugi so dobili
manj. Kljub temu se lahko zgodi, da bo moralo zunanje ministrstvo zaradi vladnega varčevanja zapreti 10 veleposlaništev.
Prva realna možnost za predčasne volitve bo po mnenju političnih analitikov prihodnja jesen, ko bodo tudi lokalne volitve. Klausov svetovalec Zahradil sicer trdi, da bo vlada do takrat izpeljala že večino ukrepov. Težko. Klausovo vlada čaka poleg dveh ključnih reform - pokojninske in zdravstvene - še vrsta manjših, a prav tako bolečih posegov. Med njimi bo zagotovo prestrukturiranje velikih podjetij, ki bo neizbežno udarilo v zdaj umetno visoko zaposlenost. Brezposelnost bo povečalo tudi čiščenje nesolven-tnih in nelikvidnih podjetij.Tudi plače so že zdaj problematične. Povprečna znaša 650 nemških mark. Njihovo rast bo treba ustaviti, to je conditio sine qua non gospodarskega okrevanja. In spet bo Klaus moral prelomiti obljubo. Na volitvah je Čehom obljubljal, da se bodo njihove plače v prihodnjih treh letih podvojile.
Klausova vlada bo torej reforme težko speljala. Kot zadovoljno ugotavlja tudi Zeman - zgolj opazovalec koalicijskega dogajanja - ima vlada malo možnosti, da bi zdržala do konca mandata tudi zato, ker so koalicijske stranke med seboj sprte. In sprti so tudi v samih vladnih strankah. Klausovemu načinu vodenja se upirajo tudi že ministri njegove lastne stranke. Tako je ta četrtek odstopil zunanjega ministra Josefa Zielenieca, ki je bil hkrati tudi podpredsednik stranke predsednika vlade. Krščanski demokrati svoje naklonjenosti socialdemokratom ne skrivajo več. Najmanjši vladni stranki, demokratski zvezi, bi bilo gotovo bolj všeč, če bi vlada obstala, saj jo po raziskavah podpira le nekaj odstotkov prebivalstva in bi ob volitvah gotovo ostala zunaj parlamenta. A zaradi majhnosti na razvoj dogodkov ne more več vplivati.
In Klaus? Potem ko je maja »skesano« priznal napake, se zdaj spet obnaša, kot da ni nič narobe. Kot da bi odstopil kakšen manj pomemben politik, ne pa pogajalec z EU in Natom ter podpredsednik stranke. Namesto Zielenieca, ki je odstopil tudi zaradi takšnega načina vodenja vlade, je takoj ponudil Jaroslava Sedivyja.
Za koalicijska pogajanja Klaus nima več časa. Pri sedanji gospodarski nestabilnosti si politične sploh ne sme privoščiti. Sicer mu kratkotrajno in zanj tako neznačilno majsko kesanje za napačno gospodarsko politiko ne bo pomagalo. Tudi dober program sanacije lastnih napak
Vaclav Klaus — Skesan samo za kratek čas
je v svojem nastopu iste besede uporabil tudi sam predsednik. Gre le za ocene ali za milostno namigovanje Klausu, da je čas, da prepusti svoj položaj drugemu?
Koalicijske stranke Klausove vlade imajo v 200-članskem parlamentu natanko 100 poslancev — 69 jih ima Klausova demokratska stranka (ODS), 18 krščanski demokrati-ljudska stranka in 13 demokratska zveza (ODA). Tem stotim poslancem se ponavadi pridruži tudi neodvisni Jožef Wagner, bivši poslanec največje opozicijske socialdemokratske stranke. Le z njegovo podporo ima vlada minimalno večino.
Klaus ima zelo majhno podporo javnosti. Le julija, ob velikih poplavah, ko se je vlada zelo hitro odzvala, se je podpora malce izboljšala.
Septembra je spet padla.
V nasprotju z vladnimi strankami pa popularnost opozicijske socialdemokratske stranke raste - že slabo leto je po javnomnenjskih raziskavah _ najbolj priljubljena. Če je oktobra lani Klaus še razmišljal o predčasnih volitvah, da bi si zagotovil večjo podporo, bi letos ta odločitev lahko pomenila prostovoljen odhod v opozicijo.
To ne velja za vse koalicijske stranke. Krščanski demokrati in njihov predsednik Jožef Lux ne skrivajo, da bi bili pripravljeni vstopiti v koalicijo s socialdemokrati. Cyril Svoboda, namestnik zunanjega ministra in član krščanskih demokratov, pravi, da so socialdemokrati močna stranka in da bi v primeru, če ta vlada ne bo več uspešna, lahko ti dve stranki sestavili novo koalicijo.
Zakaj Čehi Klausa ne podpirajo več? Ivan Gabal, sociolog in notranjepolitični analitik, pravi, da je razlogov več. Prvi so gotovo slabi gospodarski rezultati. Nezadovoljstvo pa je povzročil tudi obrat pri vključevanju v mednarodne integracije: »Ko smo se šele potegovali za vstop v Nato in EU, so nam govorili, da smo skupaj s Poljsko in Madžarsko najboljši kandidati. Zdaj ko smo znotraj Nata in bližje EU, so do nas po-
stali kritični. Zanje nismo več najboljši od slabih, temveč najslabši med njimi. Vrednotijo nas po svojih standardih.« Čehi so zaradi novega odnosa zelo presenečeni: tako so Natovi pogajalci od njih zdaj na primer zahtevali, naj zamenjajo velik del vojaškega vrha - z načelnikom generalštaba Jirijem Nekvasilom vred.
Zeman čaka na prevzem oblasti
Glavna Klausova težava pa je vseeno minimalna podpora, ki jo ima v parlamentu in javnosti. Čehe bi tudi moral prepričati, da morda še niso šli čez najhujše. Z drugimi besedami: povedati jim mora, da njegove izjave o koncu tranzicije in težav
Nato
Večje ni boljše
Michael Mandelbaum
daj ko je Nato povabil ’	medse Poljsko, Madžar-
sko in Češko, mora pred-sednik Clinton od ameri-j škega senata dobiti r-.tifi-kadjo novega sporazuma. Senat bi moral biti proti širitvi Nata. Diplomat in intelektualec George Kennan ima prav, ko širitev Nata označuje za »najusodnejšo napako ameriške politike v vsem obdobju po hladni vojni«.
Prav vsi razlogi, ki jih navajajo širitvi v podporo, stojijo na trhlih nogah. Širitev ne bo prispevala k utrditvi demokracije, ker v državah, ki so bile povabljene, demokracija ni ogrožena. Ko bi članstvo v Natu res koristilo razvoju demokracije, bi bilo bolj pametno povabiti med članstvo Rusijo in Ukrajino.
Če pa se Nato spreminja v klub držav, ki so že demokratične, se zastavlja več vprašanj: Zakaj je takšen klub potreben? Zakaj vanj niso bile povabljene vse demokratične države postkomunistične Evrope? In zakaj so za širitev potrebne milijarde dolarjev iz ameriških davkov in ameriške jedrske garancije?
Clintonova administracija na vse to ni dala nobenih odgovorov, pač pa le nekaj medlih opravičil:
-	da bi preprečili etnične konflikte bosanske vrste. Toda vse tri nove povabljene članice (Madžarska, Poljska, Češka) so narodno homogene. Države, ki imajo etnične probleme, pa niso bile povabljene.
-da se v Evropi zapolni praznina oblasti. Ampak te praznine ni. Namesto nje je tu nov sistem, kakršnega ni bilo še nikdar in ki si zasluži priznanje. Sestavljen je iz treh delov: iz sprememb na zemljevidu Evrope, ki jih je prinesel zlom ZSSR; iz preoblikovanja vlad; in iz sprememb v vojaškem ravnotežju, do katerih je prišlo zaradi niza sporazumov o zmanjševanju jedrske in konvencionalne oborožitve. Vrhovni interes je, da se ta sistem okrepi. Širitev Nata ga ogroža.
-	da se zadrži Rusijo. Utegne se zgoditi, da bo Rusija nekega dne res spet nevarna. Vendar pa to ni nujno in nekaj naslednjih let bo Rusija prešibka, da bi bila res nevarna. A tudi če se to zgodi, Rusija verjetno ne bo grozila novim kandidatkam ali članicam, saj niti ne meji nanje, če odštejemo mejo s Poljsko in meje z majhno ka-
liningrajsko enklavo. Tiste države, ki so zares ogrožene od Rusije — Ukrajina ter baltske države Estonija, Latvija in Litva - pa niso dobile vabila za vstop v Nato.
Clintonov načrt je torej brez smisla. Države, ki utegnejo potrebovati Natovo zaščito, je ne bodo dobile; države, ki jo bodo dobile, je ne potrebujejo. Vendar pa širitev Nata ni samo nesmiselna, ampak celo nevarna. Ob napovedi, da se bo Nato razširil, so v ruski dumi začeli oklevati s pristankom na sporazum Salt II, ki naj bi zmanjšal število jedrskega orožja, usmerjenega proti Severni Ameriki. V času Reaganove in Bushove administracije je zmanjšanje te oborožitve veljalo za bistveno točko ameriško-ruskih odnosov. Clintonova administracija pa je to nadomestila z družbenimi cilji v centralni Evropi - s cilji torej, ki jih je mogoče doseči z drugimi, boljšimi sredstvi. Zahod seveda Rusiji ne bi smel dopuščati možnosti, da daje veto na njeno politiko. Nepotrebno provociranje Rusije - prav to pa je neposredna in neizogibna posledica širitve Nata - pa je vseeno huda cena, ki ne prinaša koristi.
Druga, prav tako nepotrebna cena pa je nova razdeljenost Evrope. Novim demo-
kracijam, ki bi jim bil dodeljen prostor na »drugi« strani meje, bi to škodilo tako v strateškem kot moralnem pogledu. Izključitev baltskih držav je vredna posebnega poudarka, saj pomeni tako rekoč norčevanje iz širitve. Vse tri baltske države so namreč demokratične, imajo tržno gospodarstvo in se resno trudijo, da bi uredile odnose z manjšinami. A ko bi jih sprejeli, bi Nato in Rusija postala mejaša. Moskva je dala jasno vedeti, da se bo temu uprla. Zahodni Evropejci to razumejo in ne bodo za vključitev baltskih držav.
Baltske države si zaradi svojih dimenzij in zemljepisne lege lahko zagotovijo varnost samo na dva načina: če so včlanjene v vojaško zvezo, ki jih varuje, ali pa če so članice takšne Evrope, v kateri vojaško varstvo ni potrebno. S širitvijo Nata, kakršno zdaj načrtujejo, se jim obeta, da jim bo drugo preprečeno, prvo pa ne dano. Vodilni arhitekt širitve, namestnik 'zunanje ministrice Strobe Talbot je dejal, da »se nam ne sme muditi«, ko gre za članstvo baltskih držav. Napaka. Začeti širjenje, pa ne imeti načrta za baltske države, je tako kot vzleteti s čezoceanskim letalom, pa ne imeti priprav za pristanek. In Clintonova administracija nima načrta. Možno je, da baltske države lahko preživijo brez Nata, ampak po tej logiki lahko tudi Poljaki, Madžari in Čehi.
Upoštevati je treba še ekonomsko ceno širitve. Edino, kar za zdaj lahko o tem z gotovostjo rečemo, je to, da so ocene Clintonove administracije smešno nizke. Gibljejo se namreč od 27 do 35 milijard dolarjev. Kongresni urad za proračun je navedel številke, ki so štirikrat ali petkrat večje. Za nameček pa te ocene upoštevajo samo tri nove članice. Če pa bodo v Nato vključene tudi države, ki mejijo na Rusijo,
bo verjetno treba tja za stalno poslati znatne ameriške vojaške kontingente, kar utegne pomeniti na stotine milijard dolarjev.
Vzhodni Evropejci, ki se borijo z obveznostmi socialne države, podedovanimi od komunistične dobe, tega ne morejo plačati. Zahodni Evropejci, ki so pod pritiskom, naj zmanjšajo javno porabo, da bi si utrli pot do skupne evropske valute, ne bodo hoteli plačati. Levji delež tega računa bo torej odpadel na Ameriko. Neizogibne ameriške zamere bodo sprožile prekocensko prerekanje o stroških in plačevanju, vse to pa bo med Američani zmanjšalo naklonjenost za tisto, kar je zares pomembno — namreč nadaljevanje ameriške vloge v Evropi. V skrajni konsekvenci to pomeni, da se utegne spisek zaveznic v Natu podaljšati za Poljsko, a skrajšati za Ameriko.
Po zaslugi modrih mož, ki so ustanovili Ameriko, ni zadosti, če se za širitev Nata zavzema Clintonova administracija. Potrebni sta še dve tretjini ameriškega senata, ki šteje 100 članov; in 29 senatorjev je že izrazilo dvom o modrosti širitve Nata. Senat ima zdaj priložnost, da reši Ameriko, njene zaveznice in vso Evropo pred to noro potezo in zavrne načrt, ki je v najboljšem primeru brez smisla, v najslabšem pa izredno nevaren.
Michael Mandelbaum
Michael Mandelbaum je profesor ameriške zunanje politike na šoli John Hopkins School of Advanced International Studies. Je tudi avtor knjige Širitev Nata / Most v devetnajsto stoletje
Dragiša Boškovič
Ministri
finančnih
kriz
ritanski finančni mi-nister je v nedeljo re-K	kel, da si je vlada
premislila in da ne bo, kot je puščala v K ■ javnost curljati do-K	slej, hitela s priklju-
čitvijo k enotnemu evropskemu denarju. Dan, ki je zjutraj osvetlil londonsko borzo, je bil do večera opisan kot »rjavi ponedeljek«.
Če je na borzi mogoče izbirati, je seveda bolje imeti opravka z »rjavim ponedeljkom« — z blagim infarktom — kot pa s »črnim ponedeljkom«, kakršen je zadel newyorško borzo natanko pred desetimi leti pred to londonsko težavo. Vrednosti v Londonu so - po nekajdnevni rasti, očitno podprte s prepričanjem, da si je laburistična vlada zares premislila v zvezi z zgodnjim vstopom v evro — padle samo za nekaj odstotkov, morda tudi zato, ker še naprej ostaja nejasno, kaj vlada v resnici namerava. Tistega ponedeljka v oktobru 1987 pa so vrednosti delnic v New Yorku po nedeljskih izjavah tedanjega ameriškega finančnega ministra strmoglavile od jutra do večera za skoraj 23 odstotkov, več kot kdajkoli v zgodovini borze, s katere je v tem dnevu izpuhtelo za dobrih petsto milijard dolarjev papirnega bogastva.
Seveda nikoli ni bilo vseeno, kaj delajo ali govorijo finančni ministri. Toda v tej stvari se zdi, da se sodobna ekonomska zgodovina po drugi svetovni vojni deli na dve različni, celo nasprotujoči si obdobji. Do začetka sedemdesetih let so največ pozornosti pritegovali in največ ugleda uživali izjemno uspešni ministri - najprej se domislimo Helmuta Schmidta ali Giscarda d’Estainga — ki so se s teh ministrskih stolčkov povzpeli na najpomembnejše položaje v svojih državah. Od Zgodnjih sedemdesetih let naprej pa finančne ministre tudi v najpomembnejših in najmočnejših državah mnogo pogosteje zasipajo z zmerljivkami in se jih spominjajo po škodah, pogosto mnogo večjih od tiste, ki so jo londonskemu Cityju napravile izjave britanskega ministra pred tednom dni. Nekoč je bil ta položaj pogosto odskočna deska z.a še bolj bleščečo politično in državniško kariero, v zadnjega četrt stoletja pa je to v glavnem položaj, kjer se kariera konča.
Nikomur se te dni v tem proučevanju ne godi slabše kot nekdanjemu ameriškemu finančnemu ministru Jamesu Bakerju. Povod za. to je seveda analiziranje desetletnice velikih oktobrskih pretresov na newyorški borzi leta 1987, ko se je vrednost tega premoženja v nekaj dneh zmanjšala za kako tretjino. Znova proučujejo, kaj in kako se je takrat primerilo tej borzi, na kateri so se do takrat vrednosti vzpenjale vse od leta 1982, in sicer po vsaj desetletju padcev, stagnacije in letargije. Ameriški poslovni tisk skoraj brez izjeme upira prst v finančnega ministra Jamesa Bakerja kot glavnega krivca za to, da je oktobra 1987 z newyorške borze izparelo kakih tisoč milijard dolarjev.
Podobnost z najnovejšimi zasuki v Londonu je v tem, da sta v obeh primerih sedanji britanski in nekdanji ameriški minister v nedeljo dajala izjave, pomembne za prihodnjo usodo zunanje vrednosti denarja njunih držav, nato pa so borze v ponedeljek doživele pretres. Toda tu se podobnost neha. V naj novejšem, britanskem primeru so se zatresli upi trga, da bo britanski funt zamenjan za manj tvegan denar, za evro, zato je zasuk v pričakovanjih poslal obresti v višino. V ameriškem primeru pred desetimi leti pa je tedanji finančni minister prek televizije nedvoumno oznanil vsemu svetu, da bo Washington na nemško in japonsko neposlušnost odgovoril z razvrednotenjem dolarja.
Te napovedi imajo seveda svojo nekoliko manj burno predzgodovino. Z rastjo ameriških zunanjetrgovinskih primanjkljajev v osemdesetih letih so rasle tudi napetosti in prepiri med tremi glavnimi središči svetovne ekonomske moči. Ekonomsko vzeto so bili ti primanjkljaji seveda samo odsev dejstva, da je ameriški teren spet postal zelo vabljiv za kapital iz vsega sveta, potem ko je tiskarna dolarjev z izjemno trdo monetarno politiko obnovila hudo omajano zaupanje v dolar in opravljala zelo donosne investicije v ameriško finančno premoženje. Politična oblast pa je sredi osemdesetih let praktično iztrgala monetarno politiko iz rok centralne banke in se trudila, da bi potisnila dolar navzdol, ker je v »premočnem« ameriškem denarju videla vzrok za rast zunanjetrgovinskih primanjkljajev. Hkrati je krepila pritisk na Bonn in Tokio, da bi s pospeševanjem rasti svojih gospodarstev olajšala zmanjševanje ameriških zunanjih primanjkljajev. In vsa ta serija medsebojnih napetosti je dosegla vrh pred »črnim ponedeljkom« 19. oktobra 1987 z jasno napovedjo ameriškega ministra, da bo z razvrednotenjem dolarja odgovoril na takratno predrznost Nemcev, ki obresti niso znižali, kakor je to zahteval Washington, ampak jih dvignili.
Ne takrat in še zlasti ne pozneje ni bila potrebna modrost za odgovor na vprašanje, zakaj je borze po vsem svetu, začenši z New Yorkom, zadela verižna serija infarktov. Tujci, ki so s kapitalom nekaj let hiteli na ameriški teren, za sporočilo niso potrebovali prevoda: tudi finančno premoženje, ki ga imate v rokah, in denar, v katerem je nominirano, bosta vredna vse manj, jim je bilo jasno povedano. Finančni minister je torej ne samo Nemcem, ampak vsem tujim kreditorjem ameriške dr-
žave sporočil, da bodo dobili vrnjeno manj, kot so posodili Washingtonu, tujim investitorjem v premoženje na ameriških tleh pa je dal vedeti, da bo to premoženje vredno čedalje manj. In očitno ni potrebna nikakršna modrost za napoved, kako bodo reagirali tisti, ki jim je bilo to sporočilo namenjeno: trudili se bodo, da bi čimprej in čim hitreje zbežali iz takega denarja in takega premoženja. Prav tako kot so se zdaj razbežali že ob namigu, da se maje vrednost denarja najprej ene, potem pa tudi drugih držav z azijskega jugovzhoda. Tudi dolar in seveda nobena druga vrsta denarja ni v tem pogledu nikakršna izjema.
Znan ekonomist naknadno opisuje to surovo ravnanje — surovo do partnerjev, pravzaprav pa surovo do svojega denarja in svojih interesov - kot »geopolitični vandalizem«. In sklene: najbrž lahko od voditeljev, ki jih izbiramo, pričakujemo, da nam ne bodo uničevali investicij.
Toda analitiki ugotavljajo, da ni bil James Baker ne edini in ne prvi v vrsti osebnosti, ki so na položaju finančnih ministrov grozili s potopitvijo dolarja. Ugotavljajo tudi, da so v razmiku dveh do treh let po vsaki od teh kampanj proti »premočnemu« dolarju nastopile inflacijske recesije:	1974—75,
1980-82 in 1990-91. Vsaki od napovedi ministrskih želja, da bi znižali zunanjo vrednost dolarja, je sledilo povečanje inflacije z gibanji, ki so se končala z recesijo.
Poglavitni namen teh jubilejnih razprav o črnem ponedeljku iz oktobra 1987 je očitno ugibanje o pomembnem vprašanju: ali lahko pride do reprize? Zastavek je velikanski. Delnice na newyor-ški borzi so vredne okoli 6000 milijard dolarjev več, kot so bile pred desetimi leti, posredno ali neposredno pa je od zdravstvenega stanja te borze odvisno okoli 80 milijonov ljudi z bogve koliko družinskimi člani. Velikanska večina teh ljudi verjame, da se borzi danes ne more zgoditi nič, kar bi bilo podobno črnemu ponedeljku. Nasprotno, pravijo ankete med vlagatelji, dve tretjini celo verjameta, da jih bo borza tudi v naslednjih desetih letih bogatila, tako kot jih je v zadnjih desetih. Veterani na Wall Streetu pravijo, da se jim od tolikšnega naivnega optimizma dvigajo lasje na glavi. Ce bi se lahko to nadaljevalo, pravijo, BiH Gates iz Microsofta z osebnimi 40 milijardami dolarji ne bi bil najbogatejši človek na svetu, ampak bi bil čez deset let tudi prvi v zgodovini človeštva, ki si je pridobil kar tisoč milijard dolarjev.
Medtem ko v kaj takega seveda niti približno ne verjame noben analitik, pa jih je le malo, ki bi lahko prepričljivo povedali, od kod bi lahko prišle težave. Opravljajo vrsto primerjav leta 1987 in 1997 in vsaka med njimi se izide v škodo razmer pred desetimi leti, ko so bile obresti in tudi inflacija občutno višje in ko se je dolar majal in se tresel v nasprotju z današnjim stanjem. Tisti, ki še naprej verjamejo, da je zlato najzanesljivejši pokazatelj inflacije in inflacijskih pričakovanj, opozarjajo, da se je dolarska cena plemenite kovine pred desetimi leti dvigala — s točke pod 300 na 500 in več dolarjev na unčo -medtem ko se je v zadnjih dveh letih znižala od 380 do 400 na kakih 320 dolarjev.
Za nekatere poslovne časopise pa je poglavitna razlika med 1987 in 1997 v finančnem ministru. Eno najbolj uglednih finančnih glasil Wall Streeta pravi to z velikim naslovom: takrat sta bila Baker in politika slabega dolarja, zdaj pa sta tu Rubin in politika močnega dolarja. Seveda ugotavljajo, da so tudi drugi faktorji prispevali k ostrini borznega zloma oktobra 1987, vendar pravijo, da je najpomembnejša sprememba to, da je Robert Rubin prvi v celi vrsti ameriških finančnih ministrov v zadnjih 25 letih, ki o ameriškem denarju govori vedno isto: v ameriškem interesu je močan dolar.
Morda se zdi presenetljivo, da kot novost opisujejo to, da ima tako stališče osebnost na takem položaju v največji med bogatimi državami. Vendar je res, da je tudi njegov predhodnik v tej ameriški vladi enako kot finančni ministri pred njim poskušal Japonce in druge prestrašiti z grožnjami o razvrednotenju dolarja. To je podobno kot James Baker v republikanski vladi počel tudi teksaški milijonar, nekdanji senator Lloyd Bentsen, prvi finančni minister v vladi Billa Clintona, ki je celo pripravil predsednika do tega, da je javno grozil Japonski, da jo bo z razvrednotenjem dolarja prisilil, da bo ustavila kopičenje presežkov v menjavi z Ameriko.
Odkar je na položaj finančnega ministra prišel Robert Rubin, bivši partner v eni od največjih investicijskih bank na Wall Streetu, nihče v vladi, pa tudi njen predsednik ne, nikoli ne govori o dolarju. Zlasti ne, da bi lahko država nekaj dosegla tako, da bi vrednost svojega denarja zmanjšala glede na druge vrste denarja.
Seveda nihče ne more vedeti, ali bo to dovolj, da bo borza živela naprej sorazmerno mimo, čeprav je verjetno, da je grožnja s te strani - od finančnega ministra, ki bi se hvalil, da bo uničil denar lastne države - ne bo doletela. Kako tvegano je, če država brklja po teh stvareh, pa lahko zdaj ugotavlja tudi novi britanski finančni minister.
Dragiša Boškovič, publicist, New York
Sreda, 15. oktobra (Bratovske ljubezni)
oč je še mlada.
W	Vsi trije bra-
fl L	M tje, ki jim
m	m	mirno rečemo
m,	t	bratje Dalton,
t	M	Vaško s so-
m	M	progo Majdo,
K	Rac in Cvero,
m	pa njihov bra-
tranec Miloš s »	soprogo, Karpo
Godina in midva z našo smo se odpravili
v	zunanji lokal Drame. Tam pa imenitnih zgodb za cel roman. Ob prežvekovanju solatnega bifeja obujamo spomine, ko je disident Čale še krojil naš politični vsakdanjik. Beograd, Berlin, Bela krajina in Ljubljana.
Meni uidejo misli v letol988, ko naju je Rac povabil na Straini Vrh, k očetu Ča-letu in mami Levki na obisk. Ko sva v Zgodnjih večernih urah prispela v ta čudoviti belokranjski kotiček, je Rac že spal. Levka je prinesla na mizo belokranjske dobrote in vino, ki sta ga Čale in Cvero lastnoročno pridelovala. Čale se sprehodi po spominu in vrstijo se zgodbe, zaradi katerih je imel tudi nemalo političnih težav. Kako je znal nesenzacionalistično razpirati skrivnosti, o katerih se še tedaj na pragu osamosvojitve ni dosti govorilo, kaj šele pisalo. Ob treh zjutraj nas je Levka, njegova soproga in velika mati Polič, vse skupaj nagnala spat.
Rac obuja spomine, kako so v neki gostilni v navzočnosti nekaterih naših desničarskih politikov imeli nekakšno slavje in je na koncu izvedel: »Gospod Polič,
vi	ste skoraj naš!« Potem odigra še Vaška med gostilniškim govorom. Karpo pa preverja, kako naš vrhovni sodnik zna latinsko. Čista petica. Cvero, najmlajši med veličastnimi tremi, skuša vsa bratovska zbadanja in podtikanja zgladiti z razumom umirjenega modreca. Obupa, ker to delo ni ravno enostavno. Vendarle je trdnjava Polič trdna in povezana z veliko medsebojno ljubeznijo, dasiravno ima človek v njej tak občutek kot v norn-hausu.
Včeraj dopoldne sem obiskal Jožeta Kirna, našega pravnega svetovalca, danes pa sem se dogovoril še s Sasom, da bova vse dolžnike pričela terjati, naj za boga milega poravnajo svoje dolgove. Bato,
Foto: Jure Eržen
ki vestno skrbi za vse te meni neprijetne opravke, obljubi pomoč. Potem pa je Jože vprašal, kje se skriva njegov žlah-tnik Lojze Svete. Razkril mi je zgodovino rodu Kirn-Svete, zasvetile so se mi oči in se mi v spomin prikradle slike najinega dvoletnega cimrovanja v Trstu. Lojzek je zagotovo sostanovalec, ki ti polepša življenje. Odličen kuhar, največji zaspane na svetu, študiozen igralec in utrgan ponočnjak. Človek, ki skrbi za vso familijo, ki nikoli ne pozabi rojstnih dni prijateljev, in lastnik štiristo naslovov znancev Z vsega sveta. Vnet raziskovalec svojih polbratov in sester, šarmanten zapeljivec in tečnoba, kadar ima slab dan. Poliglot
Gojmir Lešnjak - Goje: Dnevnik (4)
Mrtvi so rešeni, treba je skrbeti za žive
nike. Željko Hrs iz Kopra, moj stalni čimer po hotelih na gostovanjih, ko sem še služboval v Mladinskem gledališču. Vi-tali, glasbenik iz SZ, je postal Slovenec -čestitam. Jani iz Savskega naselja mi je zaradi dopoldanske panike priskočil na pomoč in kupil darilo slavljencu, ki pa ga sam predam, Diego B. Ross iz Caracasa je šel kmalu počivat, ker mora paziti na svoj kristalni glas. Potem je prišel Rus in smo malo pokramljali, vendar že vidim, da danes z mano ne bo nič, kar se veseljačenja tiče, in odidem v posteljo na drugi strani ulice.
Sobota, 18. oktobra (Pravi biznis)
Še dobro, da sem včeraj legel dovolj zgodaj. Zjutraj igralce že pričakajo dame, ki skrbijo za garderobo in masko. Trudijo se, da bi bili kljub zgodnji uri videti vsaj približno kot ljudje. Diskoteka Central je že ožarjena z reflektorji, Djuro pripravljen na začetek in že se prične preizkušena formula, po kateri nastaja Pravi biznis. Prizori med Sašom Hribarjem — Sosedom, Janezom Škofom — Vinkom, Jernejem Šugmanom — Vesom in pogre-šljivim Hinkom z zaročenko Vero - Polono Juh, se vrstijo z rutinirano spretnostjo uigranega športnega tima. Glasbeni gost Bajaga iz Beograda se vklopi v naše početje s tisto balkansko odprtostjo, za katero si mi včasih očitamo, da je imamo premalo. Izjemno simpatičen glasbenik, ki ga vsi srbski pretresi niso vrgli iz ravnotežja in lahko danes potuje, kamor mu srce poželi.
Tudi Djuro se je sprostil, avtocenzura je vse bolj prizanesljiva in štosi v biznisu s tem močnejši, ostrejši... Če jih ne bo kdo v montaži odrezal proč.
Po snemanju Nejca in mene že čaka gasilski kombi G D Krasna, kamor nas tudi odpelje. Spotoma poberemo še Jurkija in Janija. Kitari sta z nami in že drvimo na gasilsko veselico. Prihod kombija na zabaviščni prostor spominja na vreščave sprejeme Kelly family ali Beatlov. Povabilo na to enkratno zabavo sva dobila od Marjana. Po krajšem uvodnem govoru smo si ogledali stare ročne spretnosti, ki jih v Krašni še pridno gojijo, poskusili smo kostanj in mošt, domač kruh in mesnine, da o ličkanju koruze sploh ne govorimo. Jurki in Jani sta poprijela za svoje orodje.in zabrenkala, da se je pod petami kar kresalo. Tudi povabila mladincev v njihovo hiško nismo odbili in smo v fantastični družbi deklet in fantov rajali do jutranjih ur.
Nedelja, 19. oktobra (Utrujenost)
Hvala bogu, da imam snemanje Pravega biznisa šele ob pol enajstih. Ubogi Nejc po mojem danes sploh ne bo nič spal. Nekje v Šiški je TVS za snemanje najela luštkano majhno stanovanjce, kjer v tej igri domujeta Vinko in Veso. Razložili so mi, da je to početje - ko si vsi po nogah hodimo, lučmojstri imajo nemalo dela že s tem, da v stanovanje pripeljejo energijo, garderoba in maska se stiskata v kabi-netku, ekipa pa sedi na ulici, ker drugje ni prostora - dosti cenejše in enostavnejše,
kot če bi tak objekt, torej stanovanje, postavili v televizijskem studiu. Naj bo tako ali drugače, na vrsto sem prišel pet ur po prihodu, snemanje je bilo menda uspešno, Djurotu in Simoni povsem zaupam, odhitel sem domov in legel in zaspal.
Torek, 21. oktobra (Slovo)
Danes je slovo od Vladislava Makuca. Trije govorci, od tega dva španska borca od štirih še živečih. Trobente. In Vladova španska pesem, ob kateri je dobil solze v oči kot jaz ta trenutek.
Potem so žaro položili v zemljo in Vlado, se vidimo.
Z Matjažem sva vse domače povabila v Kmečki hram. Po dolgem času se srečam s svojima ljubima roditeljema, Marto in Pavletom, pa sestro s soprogom, vsi so z Banjške planote, vsi, vsi so tukaj. Sedmina, kakršno si je Vlado želel. Polna pesmi, petja, šal, smeha, in veselih spominov.
Zvečer me je g. Rado Časi, mož šarmantnega glasu in žlahtne besede, povabil v svojo radijsko oddajo, v kateri smo skupaj s poslušalci pokramljali, legendarni Dejvi Hrušovar pa je napravil odlično glasbeno opremo. Pravzaprav sem bil zelo prijetno presenečen, saj je zavrtel samo slovenske skladbe. Enourno službeno druženje smo poplaknili še v bližnji pivnici, kjer je mrgolelo znancev in prijateljev. Tudi dve tečnobi med njimi. Kot jaz!
Sreda, 22. oktobra (Strnek)
Zaspal sem. Soproga me panično prebudi ob petih zjutraj, saj bi moral biti že na snemalnem mestu v Casinoju. Zelo neprofesionalno z moje strani. Kljub enourni zamudi sem prišel eno uro prezgodaj. Snemanje se odvija v rani uri primernem razpoloženju. Ampak Djuro je res vešč obrti in tudi tokrat zmagamo. In zdaj ob desetih zjutraj hitro nazaj spat.
Obračun. Ne bi verjel, če ne bi na svoji koži poskusil, kako ostra bodica je lahko takle dnevnik. Zatorej vsem, ki smo se v tem mesecu srečevali ali ste zašli v to pisarijo po kakem drugem ključu: nikomur nisem želel nič slabega, nikomur mi ni treba lesti v rit. Nikogar nisem želel prizadeti ali mu delati reklame. Te napisane strani so zgolj moje doživljanje sveta, prijateljev in znancev, pa četudi je kdo od vas v bifeju kričal, da vsem prisotnim zagotavlja, da bom ostal brez dela. Zaradi besede. Pisanje je očitno res močno orožje. Ali pa je nečimrnost, ko ti oblast preraste zdrav pogled na svet in koprena namišljene moči prekrije tiso malo malo možganov, ki človeku omogočajo, da sploh razmišlja, ustvarja, ljubi in sovraži.
Na svidenje v naslednji vojni!
Konec
Gojmir Lešnjak - Goje, igralec, Ljubljana
m
kuc-Vidmar. Vsa širša familija na kupu. Vladovo poslabšano zdravstveno stanje je družino še močneje povezalo. Mojca, ki je pobudnica današnjega srečanja, organizira pojedino v danes moderni maniri »slowfood«. Brane, ki je tudi kriv za izvrstno večerjo, prebere nekaj pesmi iz zbirke Andreja Rozmana - Roze, po dolgem času zapojemo, obujamo spomine in upamo. Z Zvonko se posloviva, tako kot se spodobi, zadnja.
Petek, 17. decembra (Vlado, se vidimo!)
Moja nona je rekla: mrtvi so rešeni, treba je skrbeti za žive! Umrl je Vlado Makuc. Danes zjutraj nekaj po osmi smo dobili obvestilo iz bolnišnice Petra Držaja. Naš španski borec, železničar, mirovnik, dosleden in pošten do zadnjega trenutka, razočaran nad mlado slovensko grabežljivostjo in bojem za oblast brez vizije. Ponosen Primorec, ljubitelj elegantnih oblek in dolgih las. Patriot in interna-cionalist. Lahko noč!
Z vnukinjama smo se odpeljali v bolnišnico. Pridružil se je še Matjaž. Potem Žale: Žalostno, zelo žalostno. Najbolj donosen posel s cenikom storitev brez milosti. Nakar časopis Delo, oddelek Mali oglasi, osmrtnice: s honorarjem, ki ga bom dobil za današnjo pisanje, si ne morem privoščiti niti skromne osmrtnice v tem istem časopisu. Seveda, vse te institucije pričakujejo, da nihče ne bo rekel nič, saj se ob izgubi najbližjih ne spodobi razmišljati in govoriti o stroških in o denarju. V naravi lahko najdemo lepo prispo-
pravimo - mrhovinarji.
Zvečer ponovno Iščem moža s kulturo srca v Domu Španski borci. Ni preprosto igrati komedije, če si čustveno razsut. Tudi to je del našega poklica, kaj hočemo!
Jurkijev žur. Morda se bom pa le malo sprostil. Večina je že tukaj. Stara klapa, ki se sigurno videva vsaj enkrat na leto. Namreč tukaj. Standardna postava — igralci, glasbeniki in sošolci. Damjani Černe iz Renč na placu se je med prevozom sesula torta. Kriv je seveda Marko Mlačnik iz Ljubljane, njen sopotnik, ki je ni počakal, in ona je morala vse sama. Kitarist Aljoša z Rudnika s soprogo je mojster elektro-
dobo za njihovo početje v živalih, ki jim
in človek, ki absolutno ne zna ravnati z denarjem, raziskovalec slovenskega jezika na znanstvenem nivoju in nemiren mož nemirnega duha. Nekoč smo za bosanske begunce nekje v Italiji igrali otroško predstavo odličnega Milana Jesiha Cesarjeva nova oblačila. Po predstavi mi Lojze reče za posojilo, ker se njegov bančni račun zgublja v rdečih številkah. Takoj ko sem mu ga dal, se je obrnil k prvemu beguncu, ki je prišel mimo, in mu v žep stisnil bankovec. Moj veliki brat je tak.
Popoldne smo se odpeljali v Trbovlje in prvič pred napol prazno dvorano odigrali predstavo Iščem moža... Na začetku se je strgal zastor, predstava je bila grozna, za nameček pa smo še izvedeli, da se nekakšni agenciji, ki organizirata kulturne dogodke v teh krajih, ves čas prepirata. Po predstavi v piceriji me je Sinčk spet nahrulil, da nimam pojma o psih, medtem ko je on razlagal seznam petdesetih imen rodovnika psička, ki naj bi ga v kratkem dobil. V seznamu, polnem tujih imen, ki ga zna na pamet, so poleg pasjih imen še imena lastnikov, letnice rojstva, kraji, malodane številke nog lastnikov in številke modrcev lastnic. Potem mi prizna, da je morda res prestrog z menoj, peljal me pa z avtom bo več ne, ker sem tako grdo pisal o njegovem šofiranju. Da se razumemo - med nama je iskrena bratska ljubezen, pa še moja poročna priča je bil moj prijatelj Sinčk. A ne, Meta!
Četrtek, 16. oktobra (Družina)
Jurki se je postaral, že spet! Vse naj naj! Žur jutri!
V	dvigalu Delove stolpnice sem srečal Simona Karduma, naše ostro kritiško pero. — A, greš dnevnik oddat? — Ja, greva na kavo, ko uredim? - Še Danico pokličem!
V	internem bifeju prečešemo aktualne neumnosti našega vsakdanjika, Simon mi zaupa, da se je zaposlil na ministrstvu in ima tudi delavsko knjižico, socialno zavarovanje... Skoraj moja generacija, in že so mu pričela teči delovna leta. Po hitrem izračunu se bo lahko že nekje pri dvaindevetdesetih upokojil, jaz pa že kako leto prej. Oblajamo še njegovega šefa, ki je na neki način tudi moj šef, namreč Jožef. Za-čuda ima zagotovo največji ugled doslej, vsaj v mojih krogih. In tako smo pletli do trenutka, ko nas je realni čas, ki je vseskozi vztrajno dirjal mimo, opozoril, da bo že še priložnost nadaljevati. Simon, zdrži!
Gledališka družina. Danes odigramo isto predstavo kot včeraj, doma v Španskih borcih. Ponovno, kot se spodobi. Obiskovalci nasmejani.
Takoj po koncu predstave se povzpnem v prvo nadstropje in ob čaju pri Nataši Žalčevi pričakam taksista Ljubota, ki me je pripeljal tudi na predstavo. Zapelje me do Braneta, Brine in Mojce Ma-
Fotc: Tomi Lombar
Ljubljana je BUL AN A
Hipokrit in Hipokrat
Branko Gradišnik
’Daleč od uprave - daleč od težave!’
e kdaj prej me je zasrbelo, da bi se oglasil v zvezi z '	razvpito selitvijo Uprave
i T'	Zdravstvenega doma Lju-
bljana (ZD) v prostore v J Ulici Stare pravde 2, ki jih za zdaj še zaseda Dispanzer za zdravstveno varstvo otrok Center (DOC), pa sem vedno v zadnjem trenutku odrinil tipkovnico. Reč se ni hotela zaštrikati v dramaturgijo, vredno kolumne: ves čas je ostajala pritlehna in sprenevedasta in malokrvna, ves čas ujeta v tirnice enolične birokratske dinamike, ki ji poniglavosti protagonistov v komolčnikih in belih haljah ne dajejo tiste draži, kakršno s takšnim veseljem nahajamo v, recimo, nadaljevanki Chicago Hope. Koga pa danes, ko je te robe na pretek, še zanimajo mizerije, intrige in šikane, pa čeprav med pripadniki belega stanu? Komu se ljubi prebirati poročila o še enem foteljaškem spopadu, skritem za kulisami strokovnosti, pa čeprav tokrat nitijae gre za metaforo, ampak dobesedno za to, kje bodo stali usnjeni fotelji? Saj razumete, za zanimiv dr-roman je potrebno tudi: malo srčnih čustev, ne pa samo tista, ki jih je Galen ali kdo že pripisoval jetrom in žolču. Štoriji je kratko malo manjkalo - iskrenosti. Izjave antagonistov, ki so se za zidovjem zdravstvene ustanove sicer spopadali v neizprosnem boju, so v javnost prihajale praviloma razvodenele: av-tocenzuriral jih strah, da bi škodili ugledu že tako opljuvane stroke.
Ne bom vas utrujal z obnavljanjem argumentov in protiargumentov, s katerimi sta se dajala na eni strani Uprava ZD, na drugi zainteresirana javnost. Zavedam se namreč, da je strokovnost v vsakem spopadu za prostor ne glede na težo argumentov zgolj paravan interesov. Interes staršev je dovolj jasen: ne ljubi se jim hoditi z deco na odročno in odljudno Metelkovo. Kaj pa interes Uprave?
Ta je, v osebi dr. Marjana Mramorja, ki je bil prej v. d. direktorja ZD,zdaj pa projekt vodi naprej po inerciji, javnosti ves čas razglašala, da je selitev nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi dispanzerju in malim pacientom. Doktor je tako še konec septembra (Dnevnik, 23. septembra) zatrdil, da ne vidi nobene ovire, da se 'otroški
Staro dispanzersko reklo
dispanzer ne bi kmalu preselil na Metelkovo, kjer bodo pogoji nedvomno boljši’. Njegove.izjave bi bile zgled neomajnosti, če mu ne bi bila nekaj pred tem (Delo, 29. avgusta) v trenutku malodušja izletela izjava,češ da je preselitev uprave ZD v prostore ODC zadnja (ne časovno, ampak po kakovosti) možnost, ’ki njemu ni bila preveč všeč’, saj je tudi "sam pediater in dobro pozna vzorno in namensko zidavo prostorov (na Ulici Stare pravde)’, njegov odpor pa da ’je pred slabim letom izničil vodja Otroškega dispanzerja Center dr. Matej Kunaver, ki je z optimizmom privolil v selitev dispanzerja v prvo nadstropje na Metelkovo’.
Tip izjave, ki se ji v medicinskem žargonu reče transplantacija odgovornosti’, je zanesljivo znamenje, da se je akcija sprevrgla v nekaj, glede česar se zdi pobudnikom boljše, da bi v očeh javnosti zasluge zanjo prevzel nov človek - skratka, znamenje, da gre za zavožen projekt. Mramorjeva izjava je obarvala štorijo s suspenzom in končno požgečkala moje pero.
V zdravniški stroki velja načelo kolegial-nosti. Najsi so protagonisti še tako sprti, svoje perilo perejo zgolj v avtoklavih. Zgolj po naključju sem, ko sem se skušal pretisniti skozi kako špranjo v zidu lojalnosti, odkril dopis dr. Mramorja od dne 9.1.1997, v katerem se ta zahvaljuje vsem pediatrom ZD Ljubljana za njihov 'dopis zgroženpsti nad preselitvijo DOC na Metelkovo’, jim sporoča 'svoje soglasje k vsebini’ in jih obenem opozarja, da sam spočetka ni podpiral selitve DOC na Metelkovo, ampak se je premislil šele, ’ko je izpraznitev prostorov DOC podprl tudi vodja dispanzerja dr. Kunaver z vodji ostalih dispanzerjev enote Center’. Dr. Mramor v svojem dopisu tudi obžaluje, ker 'junija lani ni prejel podobnega pisma podpore /njegovim/ naporom, da ostane DOC, /kjer/ je sedaj'.
Iz ozadja skopega besedila so mi skočili v oči nekateri zanimivi podatki. Bolj kot prostodušno priznanje, da je selitev Uprave na Staro pravdo slaba varianta (ki jo je dr. Mramor pozneje pred javnostjo sicer spet neumorno zagovarjal), je mojega firbca pritegnil boj, ki se je
'junija 1996’ očitno bojeval za preselitev Uprave na Metelkovo. Vprašanje se glasi seveda: proti komu se je bojevala Uprava, oziroma: kdo seje tako uspešno uprl nadvse logični zamisli, da se Uprava preseli na Metelkovo, kjer so locirane poglavitne dejavnosti ZD? Če ni bila proti Uprava, če ni bilo proti Mesto, če niso bili. proti starši - kdo bi sploh lahko bil proti?
Dr. Mramor v že citirani izjavi (Delo, 29. avgusta) omenja tudi to reč, ko v še eni 'transplantacijski’ izjavi pojasnjuje, da se je glede najbolj 'logične možnosti’, to je, 'preselitve uprave v številne prazne prostore ZD Ljubljana na Metelkovi’,pojavil 'nepremagljiv odpor vodje šolske dispanzerske službe’. Poskusil sem torej najti kak dokument, ki bi pojasnjeval naravo tega odpora. Našel nisem nič - zoprvanje je bilo očitno ustnega, neformalnega značaja ,- a obenem sem naletel na drugače zgovoren dokument iz kritičnega obdobja. Šlo je za dopis podžupanu Antonu Colariču z dne 22. junija 96, v katerem dr. Mramor slednjemu 'dodatno pojasnjuje’, da uprava ZD 'podpira spremenjeno varianto selitve’, ki 'predvideva dokončno preselitev uprave v I. nadstropje trakta B na Metelkovo 9, ki je že izpraznjeno’. Med razlogi za to spremembo v načrtu navaja dr. Mramor tri dejstva: komplikacije zaradi zahtev sanitarne inšpekcije, češ daje treba dozidati dodaten vhod na Metelkovi, ki bo preprečil mešanje zdravih in bolnih otrok; odklonilno stališče domskega sindikata zdravnikov FIDES; in nazadnje še objavo odloka o finančni konstrukciji gradnje pediatrične klinike, ki predvideva odprodajo stavbe Mestne otroške bolnišnice skupaj s prostori, v katerih je zdaj DOC.
Zdaj mi je zadeva postala končno jasna: koščki sestavljanke so se zlepili skupaj in uzrl sem dotlej skrivno zgodovino primera. Res je, da sem jo uzrl zgolj intuitivno, saj povečini nimam dokumentov, ki bi jo potrjevali v vseh podrobnostih. Ampak to se mi ne zdi tak greh spričo tega, da teh dokumentov povečini tudi ni: šlo je pač za spopade, v katerih vsi pazijo, da se ne bi izrecno zavezali ali kompromitirali.
Takole gre moje ugibanje (ki mu pridajem še nekaj preddejstev):
Izvirni greh je bil storjen v času lastninjenja družbenega stanovanjskega fonda, ko Uprava ZD ni storila potrebnih korakov, ki bi ji pridobili v last in posest
prostore, ki jih zaseda na Miklošičevi 24 - gre za 800 m2. Trenutek je izkoristil Zavod za zdravstveno zavarovanje, ki domuje v isti stavbi, in si pridobil lastništvo. Novi lastnik je začel Upravi ZD zaračunavati mesečno najemnino v znesku 18.000 nemških mark. Ta strošek še danes plačuje ustanovitelj ZD, se pravi, Mesto Ljubljana. Sčasoma je novi lastnik začel Upravo ZD metati ven in je po sodni poti to de iure že dosegel, de faeto pa je položaj trenutno na tisti točki, ko Uprava ZD svojemu delu menda še kos, potrebam pa ne več (vzeli so ji namreč stranišča).
Uprava ZD se zaradi te šlamparije ni posula s pepelom, še odstopila ni: raje se je odločila, da izkoristi ’gužvo’ in se preseli na lepše. Malo se je razgledala in odkrila neslutene možnosti v Ulici stare pravde: ti prostori so namreč bliže strogemu-sre-
dišču mesta (tržnici, trgovski in upravni coni), zelo dostopni iz obmestja (z obvoznice čez Trnovo), obenem pa kot ustvarjeni za menedžerske pisarne, saj se iz velike avle (zdaj čakalnice) pride prek tajništev (zdaj slačilnic) v direktorske sobe (zdaj ordinacije) s pogledom skozi francoska okna na prostran, negovan park, v katerem je zagotovljen tudi parking, in na zelenje Grajskega hriba v ozadju. Uprava je predlog potem ovila v celofan strokovne utemeljenosti. Mestna uprava, ki bi bila morala Upravo ZD Ljubljana že davno za ušesa, se je v strahu pred očitki, da se meša v stroko, še naprej raje držala gesla: 'Sami naj se zmenijo!’ in je bila pripravljena požegnati še tako neumen dogovor znotraj ZD.
Do preobrata je prišlo v juniju 1996. Razlog je bil - odlok o odprodaji nepremič-
nine na Ulici stare pravde! Medtem ko se je Uprava prej nadejala, da bo v no-voosvojenih prostorih nekdanjega DOC živela na vekov veke, je zdaj zvedela, da jo bojo kmalu vrgli vun. 'Hm, bolje vrabec v celem štuku Metelkove kot golob v razvalinah dispanzerja!’ Gremo torej na Metelkovo! In mestna uprava /e bila spet voljna prisluhniti.
A uprli so se ljudje v ZD na Metelkovi - skoraj ne verjamem, da samo 'vodja šolskega dispanzerja’. Na splošno uslužbenci pač nikjer ne marajo, da bi jim uprava dihala za ovratnik. Mogoče je šlo tudi za osebne idiosinkrazije, kaj vem. V to se ne bom spuščal. Vsekakor je bil dr. Mramor prisiljen dopolniti 'valčkov obrat’ in se okleniti prvotnega načrta, pač v upanju, da se bo v večnem preko-picevanju birokratskih idej v naslednjih
letih vendarle zgodilo kaj, kar bo preprečilo odprodajo rezidence na Ulici stare pravde! In mestna uprava je prisluhnila še v tretje. Le da je v začetku leta 1997 zadeva pricurljala v medije in se je potem s svojimi zoprnimi protesti vmešala še javnost.
No, Uprava ZD je vse odtlej, ne meneč se ne za davkoplačevalce ne za starše ne za pediatre ne za otroke, s tihim privoljenjem mestnih oblasti trmasto vztrajala pri prvotni ideji, le da je krivdo zanjo za spremembo prevalila na šefa dispanzerja dr. Kunaverja!
Dr. Kunaverja, ki zgledno pazi na zdravje mojih dvojčkov - no, pa imate še moj osebni interes! - sem sklenil torej pobarati, kako je bilo z njegovim 'optimizmom’. Odvrnil je nekako takole: ’Če bi se bili delavci DOC kdaj zagreli za preselitev, potem bi o tem zagotovo obstajal kak zapis, podpis, kak žig. Tega pa ni. Sve bila je - muzika.’
Lahko si mislim, za kakšno vižo je šlo: 'Pohitite - danes dobite na Metelkovi celo nadstropje, pozneje pa, kdo ve. morda le sobico, kajti prazni štuk bomo hamsnili mi iz Uprave’
Veliko denarja za - malo muzike! Kar zračunajmo si: 40.000.000 SIT za dveletno najemnino Miklošiče ve,45.000.000 SIT za adaptacije na Metelkovi, 25.000.000 SIT za adaptacijo na Ulici stare pravde (številke so vzete iz elaborata Uprave iz junija 1996) - ves ta denar dakoplačevalcev tam, kjer bi po pameti zadoščal najmanj desetkrat manjši znesek!
In ves ta čas Uprava raje menca na Miklošičevi, kakor pa da bi se preselila v že leta 1996 prazno nadstropje trakta B na Metelkovi! In ves ta čas Mesto mirno plačuje astronomsko najemnino in nepremišljeno adaptacijo. (Samo za zgled: bolni in zdravi otroci sicer imajo tam po novem sicer vsak svoj vhod, vendar pa si bodo zdravi predšolski otroci morali deliti čakalnico z zdravimi šolskimi otroki - samo zamislite si te prizore, v katerih osmošolci v svojem naravnem stanju, se pravi v katatoničnem nemiru, teptajo kobacavčke!)
Moralo štorije pa naj si zapiše za uho predvsem uprava MOL. Kakor je čudno, se v Ljubljani očitno še vedno skoraj nihče - z mestno upravo vred - ne zaveda, da je denar, ki ga ima Mesto, v resnici naš denar. Ljudje, ki bi človeka, če bi ga zasačili z roko v svojem žepu. nemudoma obesili na prvo drevo, mirno gledajo, kako birokracija meče njihov denar skozi tuje okno! A res mislite, dragi Ljubljančani, da je zgornja štorija unikat - ali pa je le ena izmed mnogih, le da za druge niti zvemo ne, ker se pri njih interesi ne križajo, ampak se zlijejo v skupnega: v sesanje nič hudega slutečih davkoplačevalcev?
Zato. vidite, se mi je zdelo vredno napisati tole v poduk in svarilo: saj menda nočemo, da bi nam prihodnjič na Metelkovi nastavili kar - pijavke?
Marko Zorko
Vsi
so konji beli
“^■T" W Avstralijo prihajajo lipi-
■	f canci. Spoznali jih bodo
■	f v Sydneyju, Melbournu,
v Adelaide, Brisbane, Canberri in Hobartu.
*	Lepše promocije za Slo-
venijo si seveda ne moremo predstavljati. Toda to ne bo predstavitev Slovenije, ampak Amerike, kajti žrebci prihajajo od tam.
Poglejmo, kaj je lahko avstralski bralec dnevnega časopisja in revij zvedel o lipicancih. V obširnih reportažah, ki bi jih, če bi bile pisane po naročilu in v promocijske namene, odtehtali v stotisočih
zanimajo za konje, končno ve, kje je to pristaniško mesto: blizu Lippize.
Kako to, da niso našli nobenega drugega svetilnika, ki bi označeval koordinate, kjer je rodna dežela konjev, ki so predstavljeni kot pravo svetovno konjsko čudo? Ko bi bilo vsaj omenjeno, da so bili znameniti žrebci s plemiškimi imeni Pluto, Conversano, Maestoso, Favory, Neapoli-tano in Siglavy v davnih časih v skrbni negi Tinčka, Tončka, Pepčka in Izidorja, doma iz okolice Lipice, prej Avstro-Ogr-ske, potem Italije, zdaj Slovenije - ampak še zmeraj blizu Trsta. Tako pa je videti, da je tudi tista slava zamrla, ki nam jo je
dolarjev, smo prebrali o Habsburžanih, posebej še o Leopoldu Maximilianu, o Las Vegasu, o Napoleonu in o Džingi-skanu. Omenjeni so bili Pireneji in Andaluzija, dunajska španska jahalna šola, cesar Hirohito in general Patton - posebej je bilo namreč povedano, da so lipicance generali silno ljubili, saj so s svojo poskočnostjo poskrbeli za zasmeh sovražnika in obenem spodbudili svoje enote. In nekje na robu, kot najmanj pomemben podatek, se je valjala opomba, da imajo ime po Lippizi, majhnem mestecu blizu italijanskega pristanišča Trie-ste. V The Australian Magazine, ki je bil še najbolj natančen, je pisalo, da gre za kraj, ki je sedaj v Sloveniji, pri čemer pa ni bilo nič razvidno, da je to država, prej bi domnevali, da gre za pokrajino ali nekoliko večji pašnik, kjer se pasejo lipicanci. Pa tudi tukaj niso pozabili na najpomembnejšo razpoznavno točko — near Trieste. Tako se nam lahko zdaj Trst zahvali, da polovica Avstralcev, ki se živo
pripisal Kusturica, ko nas je kot narod povzdignil na delovno mesto dunajskih konjušnikov.
Res ni treba, da bi se obesili na rep belega konja in pustili, da nas vleče po svetu in razlaga, kdo da smo. Po taki promociji ostanejo na koncu samo konjske fige, kar se je že pokazalo, predvsem tam, kjer sploh ni šlo za konje. Toda kljub temu se ne moremo znebiti misli, da so nas popolnoma po nepotrebnem spet nekje prehiteli Američani. Najprej z General Motors in projektom Apollo, zdaj še s konji. Kaj preostane malim? Da zberemo na kup največje grude velenjskega lignita, postrgamo ostanke iz talilnih peči na Jesenicah in jih razstavimo kot velike dosežke mlade države? Po tem, kam tako pridno spravljamo velike državne denarje, bi rekli, da je to tisti projekt, ki bo iz Slovaške ali Slavonije naredil Slovenijo. In potem se spomnimo, kako dolgo so se v parlamentu pogovarjali o usodi lipiške kobilarne, in smo imeli še
srečo, da niso delili dividend v obliki konjskih zrezkov. Kajti najdražji konj je živ konj, ta veliko poje, če pa je zraven še bel in nič ne dela, ampak samo pleše, je izguba tem večja. Za pravega Američana je to seveda nerazumljivo. Učen lipicanec stane toliko kot pošten mercedes. Zakaj nismo znani po tem, da proizvajamo bele mercedese?
Splošno razgledan tujec nas pozna po tem, da nas niso sprejeli v Nato, kar je bila konjsko primerljiva reklama. Če pa hočejo pokazati, kako natanko so poučeni o naši bližnji preteklosti, ne bodo pozabili omeniti, da smo tista država bivše Jugoslavije, ki je imela srečo in jo je odnesla samo z desetimi mrtvimi. Ta podatek je moral biti nekje zelo poudarjen, saj ga ponavljajo na vse koncih in krajih. Postal je nekakšna znamka - narod, ki je za neodvisnost izgubil samo deset ljudi. Nemara se bomo nekoč še znašli v Guinnessovi knjigi. Manj prijetno je samo to, da nikoli ne pozabijo dodati, da smo lahko srečni, ker se nam ni zgodilo kaj hujšega, in potem vprašajo, ali nam je kaj znano, koliko jih je bilo pobitih v drugih krajih Jugoslavije. Manj prijetno zato, ker potem čakajo, da boš razumljivo razložil, zakaj tako. In ker se ne moremo hvalit z genialnimi generali, ki so na belih konjih poplesavali pred sovražniki tako dolgo, da N	so počili od smeha,
nam ostane samo nekakšen polzgodovin-ski šepet o specifičnem položaju, ki ga je imela naša dežela že prej, o svetovnem javnem mnenju in podobnih enolončnicah. Zgodilo se je namreč zato, da me je nekdo predstavil in rekel: »Gospod prihaja iz Slovenije. To je tista država bivše Jugoslavije, ki je imela samo deset mrtvih.« In počutil sem se kot mož, ki je ubil Libertyja Walla-cea. In če bi lahko izbiral, bi bil rajši iz dežele belih konjev.
Z živalmi nimamo sreče. Zapustila nas je tudi človeška ribica. V naravoslovni reviji v angleščini piše, da je doma v podzemskih jamah v Dalmaciji. Ko bi vsaj pisalo, da je blizu Postojnske jame, bi se človek že nekako orientiral, kajti Postojnska jama je blizu Trsta. Če hočemo, da nas bodo poznali tudi po čem drugem kot po desetdnevni vojni in po enem mrtvem na dan, predlagam naslednji projekt: v sklopu predolimpijskega Sydneyja obleče Andraž Matej Vogrinčič kakšno staro hišo v centru mesta, na oknu sedi Vlado Kreslin in poje Vsi so venci vejli, medtem ko boža po glavi človeško ribico, ki zadovoljno prede v kozarcu za marmelado, pred hišo pa stoji pet lipicancev. In če bi prepričali še Leona Nazionale, da bi konje preskočil v enem samem nonšalantnem zamahu, potem lahko nemara res prodamo Talum Norvežanom, Litostroj Švicarjem, ostalo paAmerikancem in postanemo prava postindustrijska država. Da pa bi Ameri-kanci ostanek kupili brez besed, je skoraj gotovo. Če drugače ne, iz hvaležnosti, ker smo tako dobro promovirali njihovo deželo. Zdaj namreč vsi vedo, kje je Amerika. Če sodimo po konjih, je nekje blizu Trsta.
Ilustracija: J. L.
Mišo Alkalaj
Foto: Marko Feist
Strogo zaupno: trava raste
Nil danes ni prebil Asuanskega jezu
airo, 21. oktobra. Stro-kovnjaki že od izgradnje Asuanskega jezu opo-zarjajo, da bi se ta ute-gnil ob nenadnem viso-kem pretoku Nila porušiti, vendar se danes to ni zgodilo. Več kilometrov širok zemeljski jez, ki ga varujejo betonske opiate, je ob običajnem pretoku in normalni napolnjenosti Asuanskega jezera sicer popolnoma varen, a egipčanske oblasti že več let vzdržujejo najvišji možni nivo vode v jezeru, ker si s tem zagotavljajo dveletno zalogo za primer resnejšega spora s sosednjim Sudanom, skozi katerega teče Nil. Ob nenadnem večjem deževju v osrednji Afriki bi gladina Nila tako narasla, da odvečne vode ne bi bilo mogoče dovolj hitro odvesti in bi se jez prelil. Močan vodni tok čez vrh jezu bi hitro izpral zemeljski nasip in ogromna vodna masa, ki jo zadržuje jez, bi v dvajsetmetrskem valu oplaknila celotno dolino Nila; v samo osmih urah bi dosegla Kairo, v tako kratkem
času pa ni mogoče opraviti evakuacije dvajsetmilijonske prestolnice.
Naš dopisnik iz Kaira je danes poročal, da Asuanski jez še vedno stoji, egiptovska vlada pa o znižanju nivoja vode v akumulacijskem jezeru ni sklepala.
Radovan Karadžičše vedno na prostosti
Pale, 22. oktobra. Mednarodne mirovne sile IFOR, ki v Bosni in Hercegovini skrbijo za uresničevanje dayton-skega sporazuma, danes niso aretirale nekdanjega predsednika srbske paradr-ž.ave, za katerim je razpisana mednarodna tiralica. Tožilec mednarodnega sodišča v Haagu obtožuje Radovana Karadžiča za vrsto zločinov proti človeštvu, od genocida do odgovornosti za zajetje pripadnikov mednarodnih mirovnih sil. Enote IFOR so že kmalu po začetku operacije oskrbeli s fotografijami vseh obtoženih vojnih zločincev, vojaki imajo tudi vsa potrebna pooblastila, vendar danes Radovana Karadžiča niso poskušali zajeti.
Tiskovni predstavnik IFOR v Sarajevu, ki danes ni sklical nobene tiskovne konference, ni mogel pojasniti, zakaj je Karadžič še na prostosti, ker ga o tem nismo spraševali.
Opravičila še ne bo
Vatikan, 24. oktobra. Papež Janez Pavel II. v današnji maši ni omenil možnosti, da bi se rimskokatoliška cerkev Židom opravičila za dve tisočletji preganjanja in še posebej za molk Vatikana med nacističnim holokavstom. Iz dobro obveščenih krogov smo zvedeli, da O morebitnem opravičilu tudi ni bilo govora med formalnimi in neformalnimi sestanki visokih vatikanskih dostojanstvenikov.
Ko'so se pred mesecem dni za svojo pasivnost med drugo svetovno vojno uradno opravičili predstavniki francoske rimskokatoliške cerkve, je v nekaterih krogih zavladalo prepričanje, da bo tej potezi kmalu sledilo podobno opravičilo Svetega sedeža. Naš dopisnik iz Vatikana pa nam je tik pred zaključkom
redakcije sporočil, da danes to vprašanje ni bilo na dnevnem redu nobenega sestanka v Vatikanu in da tudi ni mogoče oceniti, kdaj bi razprave o opravičilu lahko stekle, če sploh kdaj.
Časopis, ki bi s takimi novicami polnil naslovno stran, bi težko jemali resno. O stvareh, ki jih ni, in dogodkih, ki se niso zgodili, je namreč mogoče napisati poljubno mnogo. A to niso novice, to so nenovice in resni mediji naj bi svojih bralcev ne morili s takimi mašili. Morda koga še zanima zgodba gobarja, ki je našel kilogramskega jurčka, pripoved o nenajdbi pa bi bila popolnoma nekoristno tratenje medijskega časa ali papirja.
In vendar na prvih straneh naših časopisov in v prvih minutah televizijskih ter radijskih dnevnikov že nekaj mesecev kraljujejo nenovice v slogu:
Predsedniki pomladnih strank se še niso dogovorili o skupnem predsedniškem kandidatu.
Ljubljana, vsak dan zadnjih nekaj mesecev. Predsedniki pomladnih strank se danes spet niso mogli dogovoriti o skupnem kandidatu za predsedniške volitve...
Pri tem ni pomembno, ali so se pomladniki sploh zmožni o čemerkoli dogovoriti, ali ob tranzicijski inflaciji predsedniških kandidatov res potrebujemo še enega Protikučana ali Nekučana, ali so vseljudske volitve protokolarnega in simboličnega državnega poglavarja sploh smiselne,...
Bolj skrb zbujajoče je vprašanje, kako razumejo novinarsko profesionalnost in svoje bralce uredniki, ki z objavljanjem nenovic vzdržujejo nekakšno umetno napetost, izmišljeno zanimanje za nedogodek, ki ne bi nosil kake zgodovinske teže niti, če bi se dogodil. Je naše politično dogajanje res tako plehko, da si vsakdanja nenovica o ne-dogovoru pomladnikov zasluži toliko pozornosti?
In končno, ali vztrajno ter senzacionalistično poročanje o ne-dogovoru pomladnih strank najbrž tudi nekaj prispeva, da se voditelji predvolilne protikoalicije ne morejo domeniti o skupnem protiku-čanovskem kandidatu. Vsak politik si namreč želi pozornosti medijev - najbolje je biti vsak dan na prvih straneh! Če bi Podobnik, Janša in Peterle uspeli izbrati skupnega Protikučana, jih novinarji ne bi več preganjali po gostilnah, namesto nenovice bi objavili ime pomladnega kandidata in brezplačne promocije bi bilo konec. A dokler slovenska novinarska smetana pridno objavlja ne-novice, se res ni vredno truditi z novicami.
Karikatura: Boris Jukič
—p"- dilična podoba mamice, ki med dojenjem nežno stiska k sebi nebogljeno štručko, ne nosi v sebi zgolj prispodobe čiste, prvinske ljubezni in tkanja nežnosti med obema. Dojenje je po znanstvenih ugotovitvah nenadomestljiv način prehrane, ki otroku omogoča normalno rast in raz /oj, zmanjšuje pa tudi pogostnost in resnost nalezljivih bolezni.
Kljub tem strokovno podkrepljenim in potrjenim dejstvom pa praktično vsaka družba vedno znova trči ob kulturo do-hranjevanja po steklenički, ki je za malč- ' kovo zdravje veliko manj koristna od izključnega dojenja. Zato sta Svetovna zdravstvena organizacija in Unicef zasnovala skupno akcijo in jo poimenovala Baby Friendly Hospital Initiative, Novorojencu prijazna porodnišnica. Z njo želijo prepričati tako starše kot zdravstveno osebje v porodnišnicah, bolnišnicah in v osnovnem zdravstvenem varstvu, da dojenje otroku nudi najboljši možni začetek življenja. Dejstvo je, da je akcija dobila trdne korenine in močno podporo povsod po svetu, saj je od leta 1991, ko je zaživela, omenjeni častni naziv dobilo več kot 10 tisoč porodnišnic. V Sloveniji imamo 14 porodnišnic, a doslej še nobena ni zadostila strogim kriterijem, po katerih je že v izhodišču treba izpolnjevati tako imenovanih deset korakov do uspešnega dojenja. Da bi tudi slovensko zdravstvo v skrbi za zdravje in dobro počutje mame in dojenčka naredilo ta bistveni korak naprej - tudi pod vladnim okriljem - skrbi posebej za to ustanovljeni nacionalni odbor za dojenje,ki deluje pri slovenskem odboru za Unicef.
Novorojencu prijazna porodnišnica
Dojenje je za zdravje novorojenčka preveč pomembno, da bi ga glede na številne spremembe in nihanja med (tudi strokovno) različnimi pristopi skupaj z vse prepogostimi dobronamernimi nasveti tet, babic, prijateljic, ki želijo podučiti mamico o koristnosti in nujnosti do-hranjevanja, prepuščali naravnemu toku. Zato so najboljši strokovnjaki s tega področja že leta 1990 našli skupni jezik v deklaraciji Innocenti, s katero pozivajo vlade, naj v svojih državah podpirajo dojenje in bolnišnicam pomagajo pri načrtovanju, izvajanju, spremljanju in vrednotenju »politike dojenja«. Četudi takšne smernice na prvi pogled izzvenijo malce hecno, češ, kaj neki ima vlada skupnega z mojo odločitvijo, ali bom svojega otroka dojila ali ne, je podlaga za rojstvo takšnih pobud utemeljena. Pa Čeprav samo pri omejevanju vse bolj agresivnega oglaševanja nadomestkov materinega mleka, ki ga v marsikateri državi uokvirja posebni mednarodni pravilnik o trženju...
In kako lahko porodnišnica postane novorojenčku prijazna? Zahtevane spremembe, zapisane v Desetih korakih do uspešnega dojenja, so pravzaprav zelo enostavne in ne predstavljajo nobenih dodatnih stroškov ali spreminjanja pravnih predpisov, izvedljive pa so tako v klasičnih kot v modernih porodnišnicah, tako v državah v razvoju kot v razvitem zahodnem svetu. Po pričakovanjih SZO in Unicefa naj bi vsaka porodnišnica in sleherni oddelek za novorojence imela pisna priporočila o dojenju, s katerimi je seznanjeno in za njihovo izvajanje
Dojenje
Brez cucljev in stekleničk!
usposobljeno celotno zdravstveno osebje. Vsaki nosečnici je treba ustrezno predstaviti prednosti dojenja in ji pomagati, da začne dojiti takoj po porodu. Mamice, ki imajo zlasti pri prvem otroku težave pri dojenju, je treba poučiti o tehnikah dojenja, jim pojasniti, kako lahko mleko, nepogrešljivo za zdravje njihovih otročičkov, obdržijo tudi, če ne morejo biti ves čas pri njih. Predvsem pa naj bi jim v porodnišnicah omogočili »rooming in«, bivanje v istem prostoru 24 ur na dan. Pomemben del doktrine izključnega dojenja približno do 6. meseca otrokove starosti, začrtane v naštevanih navodilih, pa je ugotovitev, da dojenčku ni treba dodajati nobene tekočine, niti čaja, razen če to ni nujno iz medicinskih razlogov
-	tedaj pa naj tekočino dobi po žlički, da se ne navadi na enostavnejše sesanje po cuclju. Mamice naj dojijo na zahtevo otroka, torej praviloma vedno, ko joka, oziroma najmanj osemkrat dnevno. Tako priljubljene dudke pa so povsem odveč, zato strokovnjaki odsvetujejo razvajanje dojenih otrok z njimi.
Ko porodnišnice izpolnjujejo vse navedene zahteve (izpolniti morajo samoo-cenjevalni test), morajo podpisati tudi izjavo, da ne prejemajo nobenih nadomestkov mleka brezplačno oziroma po nižji ceni. Potem pa njihovo delovanje (običajno tri dni) ocenjuje skupina mednarodnih strokovnjakov. In ko je določena porodnišnica priznana kot novorojencu prijazna, je to zapisano na posebni plošči na pročelju porodnišnice, ki pa jo seveda v kasnejših preverjanjih predstavniki omenjene komisije lahko tudi mimogrede snamejo.
Slovenija naredila prva dva koraka
Da bi zdravstveni delavci in vlada kar najbolje izpolnili svojo dolžnost do mamic in novorojenčkov, je pri nas začel delovati nacionalni odbor za dojenje, v katerem so strokovnjaki različnih profilov
-	pediatri, medicinske in patronažne sestre, epidemiologi, predstavniki ministrstev za zdravstvo in za delo, predstavniki laičnih skupin za spodbujanje dojenja in drugi. Drugi korak, po katerem morajo biti vsi zdravstveni delavci izšolani za izvajanje teh pravil, pa je bil udejanjen z nedavnim uvodnim seminarjem, poimenovanim Podpora dojenja v porodnišnici, ki je predstavljal preliminarno testiranje porodnišnic za soudeležbo v akciji Novorojencu prijazna porodnišnica. Kot nam je povedal predsednik nacionalnega odbora za spodbujanje dojenja mag. Borut Bratanič, dr. med., se nobena izmed slovenskih porodnišnic ni odrekla sodelovanju, tudi zato, ker mnoge te zahteve v precejšnji meri že izpolnjujejo.
Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj potemtakem akcijo v Sloveniji sploh potrebujemo. Podatek, po katerem mamice v porodnišnici začno dojiti več kot v 95
Diana Zajec
odstotkih, govori o tem, da so razmere takoj po rojstvu pri nas dokaj dobre, saj se v njih zrcali zagnanost več generacij zdravnikov in medicinskih sester. Toda »čeprav je delež dojenih novorojencev v porodnišnicah visok, nimamo pravih dokazil, da je storjeno vse za pravilno dojenje. Pravilno pomeni: zagotoviti, da novorojenec dobi prve dni življenja ko-lostrum kot edino hrano in ničesar drugega, da se prične dojenje zgodaj - prvo uro po rojstvu in da je na začetku čim pogostejše, brez omejitev, kar je mogoče le, če sta novorojenec in mati skupaj vseh 24 ur,« pojasnjuje ar. Bratanič. Ni pa na voljo podatkov, koliko otrok je izključno dojenih ob 4. mesecu in kasneje - ocene kažejo, da se ta odstotek znatno zniža: »Vzrok za to so težave, ki se pojavijo občasno, a jih matere ne morejo same rešiti. K temu pa veliko prispevamo tudi zdravstveni delavci z mešanimi nasveti in opogumljanjem k zgodnjemu uvajanju druge prehrane,« je prepričan dr. Bratanič.
Doktrina izključnega dojenja do 4. oziroma do 6. meseca
V Sloveniji bo treba najprej pomagati mamicam, da se bodo zavedle pomena izključnega dojenja, v začetku preko stroke, ki bo morala spremeniti v porodnišnicah še vedno ustaljene navade, ki se kažejo v pogosti rabi cucljev, stekleničk, hranjenja z nadomestki. Dr. Bratanič se zaveda, da bo pri tem potrebna velika rigoroznost, ki pa se bo obrestovala. V knjižici Uspešno dojenje za dobro zdravje otrok in mater mag. Silvestre Hoyer, ki jo prejme vsaka bodoča mamica, je pojasnjeno, da zaščitne snovi iz materinega mleka varujejo otroka pred
okužbami, to mleko je sterilno in tudi alergične reakcije nanj so zelo redke. Nasprotno pa dr. Bratanič poudarja, da so danes v znatnem porastu alergije na kravje mleko - v vseh starostnih obdobjih. Medtem ko je materino mleko prilagojeno otrokovemu še ne povsem dozorelemu prebavnemu sistemu, fermenti v tem mleku pa olajšajo prebavo, se utegne pri kravjem mleku, v katerem prevladuje kazein, zgoditi, da otrokov imunski sistem to hrano prepozna kot tujek, poleg tega pa mineralne snovi v njem obremenjujejo otrokove ledvice. Sicer pa je dokazana tudi podobna povezava med dojenjem in manjšo možnostjo pojavljanja sladkorne bolezni, drisk, okužb respiratornega sistema in vnetij srednjega ušesa. Nenasičene in esenci-elne maščobne kisline, ki jih dobiva dojeni otrok, mu koristijo pri razvoju živčnega sistema (možganov in živcev), sladkorji, ki so v tem mleku, pa so pomembni za ustroj osrednjega živčevja. Znani pa so tudi pozitivni vplivi dojenj a na zdravje v kasnejših življenjskih obdobjih (manj rakastih obolenj, normalna vrednost holesterola).
Ob tem je mogoče upoštevati tudi ekonomski prihranek, saj je ta najkakovostnejša hrana zastonj in vedno dostopna. Pri tem zadnjem bo svoje seveda morala povedati še slovenska družba, ki v dojki praviloma še vedno vidi (zgolj) seksualni simbol, in je zato zgražanja pri mamici, ki si drzne javno dojiti otroka, vedno na pretek. Ustreznih prostorov za previjanje in hranjenje malčkov, kakršne je sicer mogoče v razvitih državah videti vsepovsod, pa pri nas še nimamo. Skratka, našo malo Slovenijo čaka pri uveljavlja; nju kulture dojenja še nemalo dela.
Preoblikovanje Marsove atmosfere
Najprej eksplozija orjaške vodikove bombe
C
Foto: Marko Feist
Dvomljivi promotorji Slovenije
Čez gore, polja, doni naj prek
sveta
m ekateri moji rojaki več-1 krat sporočajo po radiu,
I	I tele vezij i ali v dnevnem
^^1 tisku, kako bo njihova akcija pomembno pro--*■	^ movirala Slovenijo v šir-
nem belem svetu. Ponavadi gre za slovenske umetnike, športnike, včasih tudi znanstvenike in celo politike. Razumljivo je, da se včasih v njihovem imenu oglašajo tudi organizacije in institucije, ki združujejo njihova prizadevanja. To dejstvo stvari bistveno ne spreminja. Z delovanjem naštetih posameznikov in skupin naj bi se vedenje in zavedanje o Sloveniji in Slovencih razneslo po vsem svetu. Skratka, »po vsem svetu« naj bi po zaslugah požrtvovalnih promotorjev vedeli, kje in kaj smo Slovenci. Bodo res? Je za obstoj in vsakdanje življene naše države pomembno, da nas pozna »ves svet«?
Namesto špekulacij o domnevni »razgla-šenosti Slovenije po vsem svetu« je mogoče zadevo zastaviti inverzno. Koliko, na primer, vedo Slovenci o tem, kje je kaj in kaj kdo dela na našem planetu?
Na primer: katera od držav, Latvija , Litva ali Estonija se drži Poljske oziroma meji nanjo? Kaj je glavno mesto te države? Kdo je njihov najpomembnejši pesnik ali pisatelj, slikar, glasbenik, filozof, politik in ne nazadnje, kakšni in kateri so športni uspehi in športniki te države. Katera so še važnejša mesta v tej državi. Kakšne so poglavitne zgodovinske opredelitve države? Prav gotovo se bo našel kdo, ki bo vedel marsikaj o Litvi, to je namreč država,ki meji na Poljsko,za večino pa velja, da bi imeli s postavljenimi vprašanji velike težave. Litva je baltska država s tremi miljoni prebivalcev. Glavno mesto je Vilnius, pomembni mesti sta še Kaunus in Klaipede. Litvanski pesniki, pisatelji, umetniki in znanstveniki so: Donelaitis,Neris, Cvirka...Leta 1932je bila Litva svetovni košarkaški prvak, košarkarja Sabonis in Krumiš sta Litvanca. Litvanskega rodu je filozof Levinas. Litva je včasih obsegala ozemlje do Črnega morja, sedaj meri za približno tri Slovenije. Litva meji na Latvijo, Latvija meji na Estonijo. Vse tri države so do nedavnega pripadale Sovjetski zvezi.
Večina Slovencev ne ve o Litvi skoraj nič, čeprav je država primerljiva s Slovenijo. V marsikaterem aspektu jo prav gotovo tudi prekaša. Vendar se večini Slovencev zdi vedenje o Litvi zelo postranska in zanemarljiva stvar, v podzavesti večine Slovencev je precej daleč, celo njena pozicija na zemljevidu se zdi meglena.Če Slovenci ne vemo skoraj nič o Litvi in Litvancih, potem se zdi nadvse logičen sklep, da tudi Litvancem ne gre očitati nepoznavanja našega obstoja.
Slovenci smo hoteli v zvezo NATO. Ob teh sprejemanjih in nesprejemanjih smo se znašli skupaj z Romunijo. Če naj bi sprejeli v NATO Romunijo , potem bi sprejeli tudi Slovenijo in obratno. Na srečo nas niso sprejeli in tudi Romunije ne. Takrat se je mnogim Slovencem zdelo za malo, da nas enačijo in vzporejajo z Romunijo. Naša država naj bi bila mnogo odličnejša in v vsakem oziru boljša od Romunije. Življenjski
standard v Sloveniji je prav gotovo višji kot v Romuniji, imamo velike in prevelike hiše, preveč avtomobilov, mnogo nepotrebnih počitniških hišic, lepše smo oblečeni, mnogo potujemo - če je treba ali ne. Se kakšen materialen dokaz o izjemnosti Slovenije v primerjavi z Romunijo bi se našel. Slovenci naj bi bili tudi bolj svetovljanski in zahodnjaški — karkoli že pomenita ti besedi. Narediti je mogoče še druge primerjave, ki lahko Slovenijo in Romunijo postavijo v drugačna razmerja. Romunskega rodu je bil največji dramatik tega stoletja Eu-gene Ionesco. Svetovno slavo uživajo romunski pesniki, filozofi,kiparji,glasbeniki: Eliade, Sioran, Brancusi, Tzara, Ce-lidibashe, Enescu. Ob našteta imena bi težko sestavili ustrezno slovensko repre-zentanco.Prve kratke filme so posneli Romuni že leta 1897, prvi celovečerni film leta 1912. Ne nazadnje je bil Romun tudi znameniti Drakula, ki je bil deležen mnogih filmskih interpretacij; je tudi prototip kasnejšega Frankenštajna.
Promocijske aktivnosti se zelo rade ukvarjajo s športom in športniki. Ta dejavnost je v Rominiji zmeraj visoko kotirala. Posebno so v Romuniji razviti telovadba, borilni športi, ekipni športi, tenis, veslanje, streljanje, atletika, plavanje itn. Romunska ekipa je bila na preteklih olimpijskih igrah zmeraj med prvimi petimi na svetu. Med športniki se je treba spomniti vsaj na Nadio Comaneci in Jolando Balas. Na športnem področju smo z Romunijo povsem neprimerljivi. Romunija je po površini desetkrat večja od Slovenije in ima več kot 20 milijonov prebivalcev.Tudi te dva podatka po svoje določata pomembnost posamezne države.
Ko se razpravlja o Sloveniji, katere glas naj bi šel v vsako svetovno vas, je pogosto šport prav v ospredju. Športni uspehi naše države oziroma njenih reprezentantov naj bi bili najbolj odmevni po svetu. Skozi šport naj bi najlaže dokazovali svojo uspešnost in pomembnost. To radi poudarjajo zlasti tisti, ki na široko nastavljajo roke za ogromna sredstva vsakoletnega državnega proračuna. Na vse pre-tege dokazujejo in rotijo vse in vsakogar o pomembnosti športne uveljavitve naše države. Kdor ima kakšen pomislek ali zadržek, dobi mimogrede oznako izdajalca interesov Slovenije po svetu. Za interese slovenskega športa se funkcionarjem na tem področju ne zdi zamalo za velike denarje kupovati in slovenizirati športnike iz bivše Sovjetske zveze, Hrvaške, Srbije, Bosne, bivše Vzhodne Nemčije, Amerike, Češke, Nigerije in ne vem še od kod, da bi bil slovenski šport dovolj odmeven in konkurenčen svetovni športni sceni. V teh prizadevanjih so povsem ne-skrupulozni. Zgodovinski spomin postavlja šport in športnike v čisto drugačna razmerja. Vzhodna Nemčija je bila športna velesila brez primere. Njihova športna alkimija je po svetu zbujala posmeh in celo zaničevanje. Športna politika te države je bila prej znak avtokracije in manipulacije z državljani kot kompleks občudovanja in priznanja. Spomin na bivšo Vzhodno Nemčijo ni posebno blesteč. Tega vtisa športni uspehi te državp v ničemer ne popravljajo. Tudi bivša Sov-
Janez Suhadolc
jetska zveza s svojimi športniki gre v ta kalup in še marsikatera druga država. Nadvse uspešni kenijski dolgoprogaši in etiopski Gebraselasie ne moreta popraviti globalnega vtisa o teh dveh afriških državah.
Značilno je novinarsko sprenevedanje ob poročanju s športnih prizorišč. Če pričakovani šampion ne osvoji prvega mesta na kakem od velikih tekmovanj, stoično dodajo k svojim poročilom nekaj takega: »Šampion je razočaran, saj ve, da za javnost in športno zgodovino štejejo le prva mesta.« Če osvoji slovenski športnik razmeroma visoko uvrstitev ali celo bronasto kolajno, potem poročajo naši novinarji o : »uvrstitvi, ki bo ponesla slavo Slovenije na vse konce sveta«.
S takim pisanjem si novinarji zagotavljajo razmeroma neprekinjena potovanja »na vse konce sveta« ne glede na resnično pomembnost športnih dogodkov. Svetova športna srenja se mora pehati za uvrstitvami, za slovenske športnike je dovolj, da le sodelujejo.
Precej na dolgo sem se razpisal o športu in športnikih. Zato ker je njihovo delovanje najbolj medijsko razglašeno in dnevno pričujoče. Podobne metode kot športniki in športni funkcionarji uporabljajo tudi drugi »promotorji« Slovenske države: filmarji, gledališčniki, literarni ustvarjalci, znanstveniki, organizatorji raznih srečanj, kongresov, simpozijev, mednarodnih delavnic, Vilenic in podobnih prireditev. Gostovanje kakšnega slovenskega gledališkega ansambla v eksotičnih prekomorskih državah naj bi bilo silno pomembno za promocijo naše države, prav tako naj bi bilo pomembno gostovanje glasbenih ansamblov, skupin slikarjev, arhitektov - naštevanju zlepa ni konca.
Letos smo priredili v Ljubljani Evropski mesec kulture. S to prireditvijo naj bi postala Ljubljana svetovna kulturna prestolnica, tako so zatrjevali programski eksperti, ki so se potegovali za to akcijo. Ljubljana naj bi s svojo kultuni-ško angažiranostjo v tem mesecu preglasila svetovna žarišča podobnih dogajanj v Parizu, New Yorku, Edinburgu, Milanu, Londonu, Madridu, Berlinu. Ljubljana ima že tako in tako veliko in preveliko kulturniško ponudbo, prireditve v okviru Evropskega mesca kulture so to ponudbo pognale čez vse predstavljive mere. Zato so bile prireditve izjemno slabo obiskane, saj zaradi Evropskega mesca kulture ni prišlo v Ljubljano omembe vredno število obiskovalcev. Stroški za prireditve so znašali po nekaterih podatkih več kot 570,000.000, 00 SIT. To je ogromna vsota, še večja se zdi ob podatku, da je bilo s prodanimi vstopnicami za prireditve Evropskega mesca kulture zbrano nekaj več kot 1,300.000,00 SIT. Sredstva za Evropski mesec kulture bi se dala porabiti za marsikaj, z njimi bi lahko odprli 100 do 200 novih delovnih mest, lahko bi pospravili smeti, ki ležijo vsepovseod po naši domovini, s tem bi lahko zasadili na kilometre drevoredov, rakonstruirali nekaj razpadajočih spomeniških objektov, štipendirali nadarjene študente, sezidali domove za vsakršne v potrebi itn.
itn., naštevanju spet zlepa ni konca. Zagovorniki akcije so na veliko pudarjali promotivni učinek Evropskega meseca kulture. Učinek je bil v tem smislu minimalen ali pa ga sploh ni bilo, večina, ki je bila udeležena pri polomiji, poskuša zadevo čimprej odstraniti iz zavedanja javnosti in prepustiti pozabi. Mnogi so si pri tem finančno opomogli; nekaj o tem je pricurljalo v javnost v zvezi z izdajo knjige Ljubljana mesto kulture. Kako in na kakšne načine se je še delilo pri tem podvigu, ne bomo nikoli izvedeli. Vsekakor ostaja občutek vsesplošne opeharjenosti in malodušja. Mene je akcija ne glede na uspeh ali neuspeh že od začetka spominjala na socrealistične čase, ki so bili polni petletnih načrtov, državno zaukazane kulture, udarniškega dela in podobnih stvari. Značilna je bila, na primer, akcija uničevanja koloradskega hrošča kmalu po osvoboditvi itn. Po petdesetih letih se mi je zdelo, da so take horuk akcije že nekako stvar preteklosti. Evropski mesec kulture je dokaz, daje tradicija državno zaukazane kulture še živa - lp porabniki zaukazane kulture se precej upehani.
Precej dobro se spominjam velikopotezne akcije slovenskega gospodarstva oziroma ministrstva za gospodarstvo v naši državi.V najeti ladji so organizirali potujočo razstavo naših industrijskih in drugih slovenskih potencialov. Ladja je obiskala različne eksotične kraje zlasti Daljnega vzhoda. Organizatorji so poudarjali promocijski vidik akcije, da do kakšnega resnega posla na ta način ne more priti, je bilo že tako in tako jasno. Domnevna promotivnost je široko odpirala denarnice slovenske države. Akcija je bila draga, učinka najbrž ni bilo nobenega. Napisal sem najbrž, to pa zato, ker je »promocija naše države« nadvse zmu-zljiv pojem. Težko ga je izmeriti, opredeliti ali kako drugače ovrednotiti, zato je tem bolj prikladen za vsakršne manipulacije in meglene interpretacije; nekateri si z njim verjetno gmotno opomorejo, življenje jim poteka zanimivo in pestro, to je najbrž temni cilj teh akcij.
Iz napisanega bi morda morebitni bralci sklepali, da sem nasprotnik športa, znanosti, kulture in ne vem še česa na Slovenskem. To ni res, tega sploh ne mislim. Moti me ,če se v imenu naštetega manipulira s podobo moje države in izsiljuje velika sredstva za privide in utvare. Če moja država čuti in ima denar za to, da pošilja nekatere svoje državljane na vse konce sveta, naj jih pač pošilja. Edino, kar bi si ob tem želel, je, da ne bi tistih, ki ostanejo doma, slepila z domnevnimi promotivnimi cilji teh poslanstev. Iz nekaterih časopisnih poročil je mogoče včasih začutiti, da se naši športniki, kulturniki, gospodarstveniki in podobni celo žrtvujejo, da razdajajo svojo dragoceno življenjsko energijo in čas za blagor naše države. Ta vidik stvari se mi zdi še posebno neokusen.
Naj sklenem. Živimo v majhni, ne preveč izpostavljeni državi na obrobju Alp. Naša država ni v nikakršnem smislu kaj posebnega, izjemnega ali kako drgače izpostavljena v primeri z bližnjo in tudi bolj daljno okolico. Naša eksistenca ne
bo nikoli, poudarjam, nikoli zanimiva za širšo svetovno publiko ne glede na to, koliko damo ali ne damo za našo promotivnost. Svet bo vedel o nas natančno toliko, kolikor vemo mi o njem, in to ni, kot je znano, posebno veliko. To so realni okviri našega vsakdanjika, v teh se je treba gibati in se z njimi sprijazniti. Osebno ne vidim v tem nobene posebne tragike. Čisto dobro se počutim v državi, ki ni razglašena na vse konce in kraje. Jasno mi je, da bodo tujci zmeraj zamenjevali pojme, kot so Cehoslavija, Srbosla-vija, Jugoslavija,Slovakia,Slovenija,Slavonija, Češkoslovaška, Slavija, Slovanija itn. Nekatere kombinacije sO lahko zelo eksotične. Ob konkretnih priložnostih jih bomo seveda podučili in popravljali njihove zmote, da bi bli ti pojmi splošno po svetu razčiščeni in razmejeni - o tem vredno niti sanjati, tega nikoli ne bomo učakali.
Toda, ja, zmeraj se najde kakšen toda. Če bi se Slovenija odločila za zelo samosvojo življenjsko ureditev, če bi življenje zelo odstopalo od bližnjih, evropskih in, recimo, zahodnjaških stereotipov, potem bi se utegnilo zgoditi, da bi svet postal na našo državo kot kompleksen pojav pozoren. Recimo, da bi naša država razvila izjemno stopnjo zdravstvenega in socialnega varstva, uspelo bi ji skoraj v celoti odpraviti brezposelnost, imela bi šolski sistem, ki bi bil zaradi kvalitete privlačen tudi za tujce, velik poudarek naj bi dajali varstvu pri delu in delovnim razmeram, uveljavili bi efektno sodstvo in pravosodni sistem, kriminala naj bi skoraj ne poznali, pospeševali bi javne službe in institucije, obrzdali bi individualni transport, obrzdali bi požrešnost in pogoltnost posameznikov, individualna skromnost naj ne bi bila znak zaostalosti in življenjskega neuspeha, drastično bi zmanjšali državno porabo, uvedli bi visoko stopnjo recikliranja, poskušali bi čim manj smetiti in svinj ati po naši državi, zmanjšali bi ambicije oglaševalcev nepotrebnih stvari, ne bi na vseh koncih in krajih gradili gromozanskih prometnih naprav, ne bi gradili prevelikih hiš in vikendov, zmanjšali bi hrup na vseh koncih in krajih, poskušali bi nabavljati in uporabljati predvsem domače izdelke itn. itn. Taka Slovenija ne bi potrebovala nobenih promotivnih akcij, svet bi bil pozoren nanjo kot neverjeten fenomen življenjske kvalitete in kulture. Bili bi kar naprej deležni vsakršne pozornosti in zelo kompleksnega proučevanja, celo več, kot bi si želeli. Če bi imeli ob tem še izjemne instrumentaliste, literate, slikarje, celo športnike in politike, ki bi presegali domače okvire in bi zbujali svetovno pozornost, bi bilo še lepše. Življenje v taki državi bi se mi zdelo prijfetno in smiselno. Za tako strukturalno ureditev bi se mi zdelo vredno žrtvovati marsikaj predvsem pa — na tako Slovenijo bi bil ponosen, sintagmo »Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos« bi razumel zelo dobesedno.
Arh. Janez Suhadolc, Pribinova 2, Ljubljana, tel 344 754	Okt. 1997
e bi radi spremenili svojo zunanjost, pokličite plastičnega kirurga, če bi radi spremenili planet, pokličite »teraformerje«. Gre za planetarni inženiring globalnih razsežnosti, ki povzroča spremembe, ki so vse prej kot površinske. Negostoljubni planet tako rekoč zgrabi za vrat in ga prisili, da spremeni svojo temperaturo, površino, ozračje, ter ga tako naredi primernega za bivanje. Zveni kot nova pogruntavščina znanstvene fantastike? Daleč od tega, je pa res, da so izraz (iz latinskih besed terra — zemlja in formare — oblikovati) skovali pisci znanstvenofantastičnih del. Kandidati za preoblikovanje so bila različna nebesna telesa, od Jupitrovega meseca Ganimeda do vročega pekla Venere.
Venera je bila prvi objekt resnega znanstvenega razmisleka o preoblikovanju, ko je Carl Sagan leta 1961 objavil razpravo o tem, kako ta planet ohladiti, da bi na njem lahko živeli ljudje. Njegove zamisli niso prestale preizkusa časa. Knjige, kakršna je na primer Ozelenitev Marsa (1984) Jamesa Lovelocka, ki je izdelal hipotezo o medsebojni odvisnosti sistemov na Zemlji, pa so potrdile prihod teme v ugledne znanstvene kroge in spodbudile čedalje večje zanimanje zanjo.
Trenutno pozornost »teraformerjev« najbolj priteguje Mars. Razloga za to ni težko razumeti, če upoštevamo presenetljive podobe planeta, ki sta jih na Zemljo pošiljali sondi Mariner in Viking, zdaj pa jih pošilja še Pathfinder. Kamera v svoje oko zajema prostore, kjer je nebo očarljivo mediteransko rožnate barve, občasno mimo drsijo oblaki sladoledne barve, v ledeni marsovski noči pa se na skalah tvori ivje. Ob dobrih dnevih je zgodnja popoldanska temperatura na ekvatorju 20 stopinj Celzija, čeprav se ponoči spusti tudi do minus 90 stopinj. Dramatične slike iz vesolja kažejo dokaze o kanalih, ki jih je izdolbla tekoča voda, Pathfinder pa je pristal sredi planjave, ki naj bi jo nekoč poplavljala voda. Ne le, da je očitno, da je nekoč po Marsu tekla voda, znanstveniki so zdaj tudi prepričani, da so vse kemikalije, potrebne za življenje - voda, dušik, ogljikov dioksid in druge ogljikove spojine - na Rdečem planetu navzoče. Kje so torej in zakaj Mars ni planet cvetočega življenja?
Odgovor se glasi, da so življenjski elementi verjetno ujeti v tkivu planeta. Vezani so v večnem polarnem ledu in karbonatnih skalah. Debelo ozračje iz ogljikovega dioksida, ki je nekoč obdajalo planet, so v davnini vsrkala vodovja in ga kot naplavino odložila v obliki karbonatnega skalovja. Na Zemlji se zaradi nenehne ognjeniške dejavnosti ozračje obnavlja, na manj dejavnem Marsu pa je postajalo čedalje bolj tanko, dokler upadajoča temperatura vode ni zamrznila v tkivo planeta. Mars je utonil v mrzlo in sterilno stanje, ki ga določata tanka plast ozračja in povprečna temperatura minus 60 stopinj Celzija, ker pa površje ni zavarovano z obilnejšo plastjo ozračja, ga bombardirajo smrtonosni ultravijolični (UV) žarki.
In vendar poznavanje preteklosti planeta, ki se je tako zelo razlikovala od sedanjosti, daje upanje nadobudnim »te-raformerjem«. Če ima Mars še vedno ozračje, čeprav vtkano v planet, potem bi ga bilo mogoče obnoviti, obnovljeno ozračje pa bi sprožilo verigo pozitivnih mehanizmov. Povečala bi se temperatura, saj bi ozračje zadržalo več sončne toplote, pa tudi odbijalo UV žarke. Tudi sestava zraka na Marsu bi se začela spreminjati in planet bi začel oživljati. Povečana temperatura, večja masa ozračja, tekoča voda in manj UV žarkov bi že zadoščalo, da bi se Mars spremenil v gostoljuben kraj za osnovne oblike življenja, na primer bakterije in preproste rastline. Za bolj zapletene oblike rastlin, živali in za človeka sta bistvenega pomena dušik in kisik. Prva stopnja popolnega preoblikovanja planeta se imenuje ekopoiesis in njegovi pobudniki tehtajo različne mehanizme, s katerimi bi jo dosegli.
Po njihovem mnenju naj bi zadostovala že majhna sprememba temperature, da bi se ujeti ogljikov dioksid začel sproščati iz zgornjih slojev Marsa. S tem bi sprožili nastanek učinka tople grede, ta pa bi spodbudil zaželeni slap pozitivnih sprememb.
Predlagane metode so različne, vse pa so izvedljive, čeprav so nekatere med njimi precej eksotične. Najmanj vznemirljiva je zatemnitev Marsovih polarnih ledenih pokrival, da bi s tem zmanjšali odbijanje precejšnje količine sončne toplote nazaj v vesolje. Polarni led bi posuli s temnim prahom in že za štiri odstotke zmanjšana odbojnost bi za nekaj stopinj dvignila temperaturo na planetu, kar bi zadostovalo, da bi se led na polih začel topiti in bi se sprožil učinek tople grede.
V skladu z drugim predlogom naj bi na Marsu sprostili nekaj freonov. Ti plini, ki so na Zemlji v nemilosti, ker povzročajo globalno otoplitev planeta, pa bi bili na Marsu nestabilni, saj bi zaradi UV žarkov njihove vezi razpadle in bi se njihova življenjska doba zmanjšala na nekaj ur. Namesto tega naj bi raje uporabili per-fluoroogljike, katerih osnovne vezi so veliko bolj trdne. Z njihovo pomočjo naj bi Mars segreli za 30 stopinj.
Metoda nežnejšega kuhanja Marsa bi bila povečati dovajanje sončne energije z zrcalom, ki bi imelo 125 kilometrov v premeru in bi ga postavili za planet, da bi odbijalo energijo nazaj na Mars.
Obstajata pa še dve hipotezi o sproščanju ujetega ozračja, ki pa sta bolj eksplozivne narave. Drznejši »teraformerji« so namreč predlagali dramatičen napad na Mars s preusmerjanjem asteroidov,ki naj bi se raztreščili na površini Marsa. Že od samega udarca naj bi se sprostila toplota, hkrati pa bi se iz globine sprostil ujeti plin.
Britanski strokovnjak Martin Fogg ima podobne eksplozivne zamisli, s katerimi bi rad močneje privil Marsov termostat -globoko pod Marsovim površjem naj bi sprožili termonuklearno eksplozijo. Za sproščanje ogljikovega dioksida iz skal bi bila potrebna visoka temperatura ali pa nenaden sunek. Poskusi v okviru ameriškega programa Plowshare so pokazali, da bi velikanske vodikove bombe (ki bi delovale s sproščanjem energije, nastale z zlitjem - fuzijo - lahkih neradio-aktivnih atomov, v nasprotju z jedrskim orožjem, ki deluje s cepljenjem zelo radioaktivnih atomov), lahko sproščale koristne količine ogljikovega dioksida, če bi eksplodirale globoko v karbonatnih i skalah (na primer apnenčastih). Prav nobenega teoretičnega razloga ni, da ne bi mogli izdelati bombe, ki za sprožanje fuzijske reakcije ne bi potrebovala cepljenja atomskih jeder in bi tako ne obstajala nevarnost radioaktivnih padavin. Za sprožanje fuzije bi lahko uporabili laser in tako povzročili »čisto« jedrsko eksplozijo. Tako kot pri freonih bi se tudi tukaj izkazalo, da bi lahko bilo tisto, kar je slabo za Zemljo, v drugi obliki idealno za preoblikovanje Marsa.
Z jedrskimi eksplozijami bi lahko odprli tudi podzemeljske vodne vire, o katerih raziskave pričajo, da obstajajo pod skorjo planeta. Foggova knjiga o »tera-formingu«, prva knjiga o tej temi, je pravzaprav priročnik z navodili za preoblikovanje Marsa. Če bi jih upoštevali, bi po avtorjevem mnenju deset odstotkov Marsove površine pokrivala voda. Kljub tem velikanskim izboljšavam pa bi Mars še vedno ne bil primeren za piknike. Razmere bi bile precej znosne za nekatere mikroorganizme, znane na Zemlji. Kandidatke za selitev na Mars so že bile opažene v najbolj mrzlih predelih Zemlje - na Antarktiki. Gre za obliko alg, ki so jih našli v ledeni puščavi Ross, kjer temperatura upade tudi do minus 48 stopinj Celzija. Mars,kjer bi temperatura dosegala minus deset stopinj Celzija, bi bil zanje kaj udobno bivališče, čeprav bi majhna količina dušika v ozračju novega Marsa zadevo nekoliko otežila. Druga pionirska prebivalka Marsa bi utegnila biti primitivna cianobakterija Chroococ-cidiopsis, ki je na Zemlji ena od najboljših strokovnjakinj za preživetje,saj ji tudi izjemna suša, slanost in skrajne temperature ne morejo do živega. Primerna bi bila tudi cianobakterija Matteia, ki so jo pred kratkim odkrili v izraelski puščavi Negev. S svojimi biokemičnimi procesi je zmožna raztapljati karbonatne skale, pri tem pa se iz njih sprošča ogljikov dioksid. Odporni kandidati za življenje na Marsu so tudi lišaji.
Uspeh »teraformerjev« pa bi še vedno bil samo delen. Ljudje bi seveda lahko hodili po Marsu brez posebnih oblačil in tudi zmrznili ne bi, še vedno pa bi potrebovali dihalne aparate. Čeprav bi se posrečilo primitivne oblike življenja pripraviti k maksimalni proizvodnji kisika, bi po najbolj optimističnih ocenah trajalo 10.000 let, da bi se ozračje spremenilo. Z dramatičnimi metodami, na primer z razbijanjem asteroidov, bogatih z dušikovimi spojinami, bi Mars dobil velike količine tega elementa, da bi tako rastline in bakterije pospešile tvorjenje kisika. Takšnih asteroidov pa še niso odkrili, medtem ko kometi vsebujejo le deset odstotkov dušikovih spojin.
To pa seveda še ne pomeni poraza. Ljudje bi na Marsu lahko živeli, le dva ekosistema bi potrebovali. Zunaj bi »uvožena« biomasa počasi opravljala svoje delo naprej, ljudje pa bi potrebovali svoje strukture z ozračjem, kakršno je na Zemlji. Če bi se podali ven, bi seveda s sabo vzeli nahrbtnik s kisikom.
A za nekatere takšna potrpežljivost ni krepost. Vanessa Bentley z univerze Kentucky pravi: »Če smo res tako zagnani za spreminjanje planetov, zakaj ne začnemo spreminjati tistega, na katerem živimo?« Ali želja, da bi uredili težave na Zemlji, hkrati tudi pomeni, da ne bi smeli narediti skoka v neznano in se lotiti ustvarjanja novih okolij, kjer bi lahko bivalo človeštvo?
Independent on Sunday, London
CNN nekoliko v težavah
Je to dovolj, oče, je to
dovolj ?
—omanjkanje velikih novic in ' nova konkurenca spravljajo televizijo Teda Turnerja v te-žave. V ZDA je gledanost CNN dosegla zgodovinsko najnižjo točko, menedžerji postajajo živčni. Nova ofenziva naj bi kanal obvarovala pred zlomom.
Ali imamo Nicka? Hoče vedeti moški pri kontrolnem pultu. Reporter s kraja poročanja se še vedno ni prikazal na monitorjih. Pri tem pa naj bi šel v oddajo v nekaj sekundah.
Povej mi vendar naposled, ali imamo Nicka, pride skoraj proseči glas od pulta. Producent živčno dvigne telefonsko slušalko in jo takoj spet obesi nazaj. Če ne bo Nicka takoj priklopil na zaslon - to ve še predobro — potem bo izbruhnilo nekaj takega kot vojna, vsaj v kontrolnem prostoru CNN, centrale svetovnih novic v ameriški Atlanti.
Kajti Nick prihaja danes nekoliko pozno, da bi gledalcem sporočil še kaj novega. Kdor je vključil konkurenčni oddajnik MSNBC, že zdaj vidi slike, ki naj bi v naslednjih dnevih določale pogovore v ameriških gostilnah, kantinah in spalnicah: najbolj znani športni reporter države Marv Albert je bil po nekem seksualnem škandalu obsojen.
Kolegi iz konkurence so bili za nekaj minut hitrejši s to oddajo, bo kasneje zapisal neki menedžer CNN. Čeprav to zunaj oddajnega bunkerja na robu stolpnice v središču Atlante komaj kdo doživi kot tragedijo, je zamuda za poveljnike novičarskih čet podobno tragična kot za srednjeveške vojskovodje izgubljena bitka. Če so njegovi možje poraženi, stoka šef CNN Tom Johnson, je to zanj tako, kot da bi bil živ na žaru.
Menedžerji za novice iz šefovskega nadstropja se v zadnjem času pogosteje pečejo na majhnem ognju. Pri tej novičarski televiziji, ki jo lahko po vsem svetu spremlja 700 milijonov gledalcev, ni vse v najboljšem stanju. Novi novičarski kanali se pridružujejo veteranom, ki so navajeni, da ljudi z vsega sveta držijo v napetosti s svojimi frontnimi poročili o vojnah, revolucijah ali hurikanih. Konkurenti odščipavajo tržne deleže in žanjejo žurnalistične uspehe. V ZDA, na najpomembnejšem trgu, kvote gledanosti dramatično padejo. Naročniki reklam zahtevajo popuste, delničarji postajajo živčni.
Strategi v Atlanti razdraženo opazujejo, kako svetovne novice zdaj pogosteje prihajajo od drugih. Reporterji MSNBČ so lani prvi posneli kraj, kjer je padlo letalo TWA pri Nevv Yorku, in poleti so pred vsemi drugimi sporočili, da je policija v Miamiju odkrila truplo Versaceje-vega morilca Cunanana. Mali novičarski Channel 8, mini CNN iz Washingtona, je prvi zavrtel video o najbolj spektakularnem lovu agentov tega leta - aretaciji nekega atentatorja v divjem Pakistanu, ki je pred glavnim stanom CIA ustrelil ameriškega tajnega agenta.
Vendar ne gre samo za častihlepnost in dohodke majhne skupine vrhunskih novinarjev. V boju za vladavino v poslih z novicami so se spopadli najmogočnejši in najtrši šefi v Ameriki: računalniški milijarder Bill Gates, šef Disneyja Michael Eisner, šef General -Electrica Jack Welch in medijski car Rupert Murdoch.
Vsi ti so se namenili zlomiti moč ustanovitelja CNN in današnjega podšefa koncerna Time-Warner Roberta (Teda) Turnerja in osvojiti del donosnega trga. Boj je zagrizen, požira na milijarde dolarjev in je pogosto umazan: »Pomislil sem, da bi ga ubil,« je zarenčal Turner o svojem dednem sovražniku Murdochu. Mož naj bi se obnašal kot firer v svojih zadnjih letih, bil naj bi brez vsakega nivoja in svet naj bi iz svojih satelitov bombardiral z najtemačnejšim šundom.
Eisner trpa milijone v novičarske programe svoje družbe ABC, katere Eve-ning News z zvezdnim moderatorjem Petrom Jenningsom gleda trikrat toliko gledalcev, kot se jih čez ves dan vključi na CNN. Gates se je leta 1996 povezal z Welchom, šefom General- Electrica, v čigar imperij spada televizijska družba NBC. Do leta 2000 nameravata oba v svojo novo novičarsko postajo MSNBC investirati okroglih 700 milijonov dolarjev. In Murdoch ne napada Turnerja samo v Evropi in Aziji, marveč od lani s svojim novičarskim kanalom Fox News tudi na domačem terenu.
Najbolj surovi med vojskovodji, Turner, je še vedno neomejeni vladar v poslu, CNN pa najmogočnejši novičarski stroj
sveta. Ker to vedo tudi podjetja kot BMW, Mercedes ali General Motors, kupujejo reklamne minute in poganjajo promet v višino: razširjena novičarska mreža bo letos posrkala za 900 milijonov dolarjev.
Kot orjaško žrelo za novice srka oddajni center v Atlanti novosti iz vseh smeri: iz Sibirije, Havane ali sobe za goste v Beli hiši. Navzven je betonski stolp brez okraskov podoben odbijajoči trdnjavi, notri je visokotehnološki stroj in razred zase.
Po tekočih stopnicah in po hodnikih, med kamerami in monitorji se drenja na stotine obsedenih lovcev na novice. Po vsem svetu dela za CNN 3.500 ljudi, med njimi več kot 200 moderatorjev in korespondentov. V pisarnah in katakombah Turnerjeve trdnjave se katastrofe te Zemlje noč in dan mešajo v napet show.
Turnerjevi ljudje so svojemu šefu prisegli zvestobo in gg povzdigujejo v boga kot vojskovodjo. Delo v Turnerjevem novičarskem stroju ubija njihovo zasebno življenje, razbija zakonske zveze, uničuje prijateljstva. Zaslužijo manj kot pri konkurenci in niti kaditi ne smejo: kdor začne pri CNN. mora podpisati, da ne bo nikoli potegnil cigarete, tudi doma ne. CNN zahteva disciplino kot v kazenski koloniji, pa kljub temu komajda kdo pomisli na odhod.
Turnerjev recept za uspeh je umetnost recikliranja novic in v nobenem drugem medijskem podjetju na svetu niso novice izrabljene na tako popoln način. Kvote gledanja se sicer nižajo, toda denarni pretok se veča. Turner ne služi samo z reklamami in kabelskimi pristojbinami, ampak si je pridobil tudi nove kanale - nazadnje finančni oddajnik za ljudi z borze, športni kanal in za Latinsko Ameriko za CNN v španščini prvi tujejezični program.
CNN je skoraj popoln multimedijski stroj in vseeno je, s katerim kolesom ga poženejo v pogon. CNN-ovi radijski ljudje pridejo prvi na prizorišče množičnega samomora fanatikov Heavn’s Gate v San Diegu. Internetovski reporterji izsledijo predstavnika gverilcev, ki so zasedli perujsko veleposlaništvo v daljnem Hamburgu. Zvezna reporterka Christiane Amanpour prek satelita poroča o novi turški invaziji na iraško-kurdskem področju. Sporočilo digitalno hiti skozi napeljave in računalnike, pomešajo ga s slikami in kmalu potem spet izstrelijo ha vseh kanalih sveta.
Novičarski aparat deluje kot gigantski ojačevalec svetovnih dogodkov, katerega moč nenehno narašča. Danes spada .k imperiju sedem televizijskih kanalov. Reporterji strežejo radijskim postajam, internetu, letališčem, hotelom in milijonom kot cigaretna škatlica velikih pa-gerjev, katerih lastniki so se naročili na news Service CNN.
In povsod padajo dolarji. Celo interneto-vska reakcija, leta 1966 ustanovljena kot
moštvo, sestavljeno iz dveh ljudi, danes pa šteje njena posadka že 170 članov, je zaslužila kakih 20 milijonov dolarjev s honorarji za oglase in licence. V prihodnjem letu naj bi prvič poslovala z dobičkom. Toda kljub vsej popolnosti moštvo ni moglo preprečiti usodnega trenda: občinstvo polagoma mineva apetit za novičarski prigrizek CNN. V ZDA so se kvote gledanosti dramatično zmanjšale, od leta 1995 za 49 odstotkov. Konkurenca čedalje bolj kaže svojo moč, gledalce je vedno teže obdržati.
Gledanost novincev je še majhna, njihovo preživetje še ni zagotovljeno. MSNBC ima kako desetino gledalcev CNN, drugim pa se godi še slabše (Murdochov program gleda v povprečju 14.000 gospodinjstev).
Nevarni nasprotniki pa so že danes lokalni oddajniki novic, ki oddajajo program povsod po ZDA in podobno kot veliki zgled prinašajo novice brez pre-stanka 24 ur na dan. Zdaj je že več kot ducat takih novih postaj in njihovo število še nenehno narašča.
Šefi New York 1 News ali Chicago Land vedo, da je umor v soseščini za večino bolj napet kot potres na drugem koncu sveta, in tako svojih reporterjev ne pošiljajo v Bosno ali Brazzaville, ampak na mestno avtocesto in policijo. Celo v prestolnici v Washingtonu gleda lokalne novice veliko več ljudi kot CNN.
Malo pred smrtncf nesrečo princese Diane so Turnerjeve kvote padle na zgodovinsko nizko točko: še nikoli, odkar je pred 17 leti s kanalom z novicami v živo revolucioniral televizijsko pokrajino, ga ni gledalo tako malo Američanov - v drugem letošnjem četrtletju se je v njegov program v povprečju vključilo samo 284 tisoč od dobrih 71 milijonov kabelskih gospodinjstev. Nekatere reklamne stranke so zahtevale denar nazaj.
To se ne sme več zgoditi. Iz svojega poveljniškega stana v bunkerju za novice nadzoruje ustanovitelj CNN novo ofenzivo, njegov pribočnik Tom Johnson pa jo vodi. Agresivna je kot dekoracija Turnerjeve pisarne: tam visijo na stenah sablje, na hodnikih grozijo risanice iz državljanske vojne in slike bitk, kot cvetlične vaze rabijo granatni tulci.
Za Turnerja je bil novičarski kanal vedno tudi orožje. Svoje življenje je insce-niral kot bojni pohod in preden se je pojavil Rupert Murdoch, je bil poglavitni nasprotnik mogočna senca njegovega očeta, ki si je pri 53 letih vzel življenje. Pri nekem predavanju, ki ga je imel na univerzi Georgetown v Washingtonu, mu je nenadoma zastal glas. Segel je po gospodarskem magazinu, ki ga je počastil za svojega naslovnega junaka, pomahal z njim po zraku in pred osuplim avditorijem zašepetal gor v strop: »Je dovolj, oče, je dovolj?«
Pred letom je vsa Amerika računala, da je zdaj konec bojnih klicev iz Atlante. Takrat je medijski kralj svojo televizijsko skupino Turner Broadcasting Sy-stem s kanali za šport in filme ter hčerko CNN prodal Time Warnerju in zato dobil delnice najbolj prestižnega ameriškega medijskega podjetja. Namesto lastnika CNN je zdaj postal podšef koncerna Time Warner in z enajstimi odstotki delnic njegov največji delni lastnik.
Že po nekaj tednih so menedžerji Time Warnerja z grozo spoznali, da se je Turner spravil k temu, da bi podjetje krepko pomešal. V Havani in Bejrutu je odprl nova urada CNN in tam nakopičil drage vrhunske novinarje. Kdor ni ubogal, je imel na telefonu Teksačana s tenkimi ustnicami in slišal je tudi lepo zbirko zmerljivk. In Turnerje znova zatrobental k napadu na konkurenco: Vsem bomo stopili na prste — in začeli bomo z Rupertom Murdochom.
Toda medtem ko na medijskem trgu divja vojna, ne morejo Turnerjevi bojevniki nič proti temu, da se je zunaj v svetu položaj nekoliko umiril. Prodajalcem novic zmanjkuje surovin in tega ne more popraviti noben še tako napadalen rez.
CNN potrebuje svetovne krize, najraje, ameriške vojake, ki jih obstreljujejo, sovražne invazije, potrese ali spektakularen proces, kakršen je bil npr. proces proti nekdanji nogometni zvezdi O.J. Simpsonu, ko je bilo vključeno tudi do milijon televizorjev.
Še pred nekaj leti se je zdelo, da je svet v trajnem kaosu. V vzhodnem bloku so padali vlade, ograje in zidovi, posnetki so obkrožali globus, pogosto najprej na CNN. Frontna poročila reporterjev CNN iz toče granat pri Bagdadu so CNN dokončno spremenila v legendo. Turnerjev kanal je postal zgled in njegovi reporterji junaki: bili so povsod, kjer je gorelo, in vedno so poročali prvi.
Danes heroji CNN, kakršna sta Peter Arnet, ki je svetovno zaslovel med zalivsko vojno, ali Christiane Amanpour, še vedno krožita po kriznih območjih, iščoč novo točo granat. Toda njuna poročila iz Bosne, Kurdistana ali Afganistana, privabljajo prav tako malo gledalcev kot spektakel o izstrelitvi vesoljske sonde proti Marsu.
Kako, se sprašujejo reporterji, naj priklenemo ljudi pred zaslone, če se občinstvo zanima samo še za nasvete o veri, denarnih naložbah in negi mačk?
V ZDA je napočilo obdobje zrenja vase, revije kot Time in Newsweek, vabijo bralce z naslovnimi zgodbami o mormonih, budi ali novem konservativnem moškem kultu Promise Keeperjev, ki so nedavno zbrali v Washingtonu na sto tisoče privržencev.
Velika ameriška televizijska omrežja še vedno prinašajo svoje novičarske showe, toda ti se čedalje bolj polnijo z oddajami o domačih živalih, lepotnimi nasveti in pogovori o zdravju. Ali bodo take teme kmalu prihajale tudi iz Atlante.
Ne, ne, ne, prisega Johnson. Nikoli ne bom dopustil, da bi CNN postal zabavni kanal. Hard news, hard news se glasi kljubovalni moto, ki ga on in Turnerja vbij ata v glavo svojim redaktorjem.
Zdaj je Johnson na pomoč poklical tudi nekdanjo zvezdo ABC Ricka Kaplana. Televizijski veteran, ki mu v Atlanti pravijo samo »veliki mož«, ker ima kot krožnik velike roke, naj bi moderniziral program. Zdaj mora rešiti tudi še kočljivi problem imidža: To, da hoče Turner OZN pod riti milijardo dolarjev, v očeh mnogih Američanov ni dobrodelno dejanje, ampak veleizdaja.
Odkar je Kaplan nastopil službo, sredi noči prebuja dopisnike in jih meče iz postelje in zahteva novice in poročila za jutranjo oddajo. In poskuša enega izmed priljubljenih televizijskih voditeljev konkurence za letno plačo v milijonski višini zvabiti v Atlanto. Kaplan razvija nove večerne shovve, tematske oddaje o investicijah in prominenci. CNN International hoče še bolj razamerikanizirati in med drugim postaviti tudi nemški urad.
Če bo treba, bo svoje ljudi izstrelil tudi v vesolje. Pred nekaj tedni so funkcionarji ruskih vesoljskih oblasti osuplim reporterjem CNN signalizirali, da so pripravljeni na postajo Mir vzeti tudi novinarja. Odposlanci iz Atlante so se pozanimali, kako dolgo bi moral reporter trenirati, da bi lahko postal astronavt v orbiti.
Ene od idej moderatorja CNN Larryja Kinga pa celo Turner ne bo mogel realizirati. Kaj vam pravzaprav še manjka? so nedavno vprašali 63-letnega zabavljača. Odgovor je prišel brez omahovanja: »Bog. Intervju z bogom bi bil nekaj največjega.«
Roman Polanski
Vampirji so zabavni
Roman Polanski je pred mnogimi leti posnel znameniti Ples vampirjev. Ta bitja so v njegovi obdelavi prijazna. Še bolj priljudna so v mjuziklu, ki ga zdaj
uprizarjajo na Dunaju.
VI
ampirji nimajo zrcalne slike. Eden od vrhuncev filma je prizor v plesni dvorani. Na zidu visi ogledalo. Vampirji plešejo, polna dvorana jih je, v ogledalu pa je videti le tri ljudi, ki so se pomešali med plesalce. Kako ste to rešili na odru?
Našli smo rešitev. Dajte se presenetiti. Rešitev vedno obstaja. Ni nujno, da je prava, a nekaj ti vedno pride na misel.
Obstajajo prizori, ki se jih še posebej veselite?
Prizor v kripti. Ko lovci na vampirje poskušajo vampirjem predreti srca z lesenimi količki. Vendar pa bom napeto opazoval vsak prizor. Umiram od radovednosti. Kako bo na vse skupaj gledalo občinstvo? Kako se bo odzvalo?
Kje bo sedel režiser na praizvedbi v Rajmund Theatru na Dunaju?
Med občinstvom. Med premiero vedno sedim med občinstvom. Kakšen smisel bi imelo, če bi ostal za odrom?
Kaj bodo videli gledalci?
Komičen mjuzikl. Pravljico. Mjuzikl ni kopija filma. Zgodba, ki je bila v filmu povedana s filmskimi sredstvi, mora biti na odru izražena z odrskimi. V filmu je šlo predvsem za dogajanje, v mjuziklu pa so songi. Tisto, o čemer pojejo, so večinoma čustva. Filmska komika mora biti prevedena v odrsko. Številni komični elementi so povsem novi. V filmu jih še ni, jih je pa film navdihnil.
Boste čakali na trenutek, ko se bo občinstvo prvič zasmejalo?	j
Če človek sedi med občinstvom, opazi, ali je srečno ali ne. To preprosto veš. Skupaj z občinstvom si srečen ali razočaran. To je nalezljivo. Človek si želi srečno in zadovoljno občinstvo. Seveda je dovoljeno tudi smejanje.
Libreto za Ples vampirjev je napisal Michael Kunze, glasbo pa Jim Steinman.Oba sta delala tudi za Andrevra Llovda Web-bra. Občinstvo morda pričakuje prej slovesne kot komične tone.
Prvotno so bili mjuzikli večinoma komedije. Pojem mjuzikl izvira, kolikor vem, iz angleške besedne zveze »musical co-medy« (glasbena komedija). Med občinstvom bodo sedeli ljudje, ki poznajo film. Od glasbene različice ne bodo pričakovali drame. Je sploh mogoče teme o vampirjih resno obravnavati?
Kaj vam daje gledališče, česar ne dobite pri filmu?
Stik z občinstvom. Neposredno navdušenje ali zavrnitev. Zato se ukvarjam z gle-
dališčem. To je j)hi njem najzanimivejše. Gledališče je kot šport, zlasti če sam stojiš na odru. Še na poti v gledališče ne veš, ali boš tisti večer zmagovalec ali poraženec. Vsaka predstava utegne biti uspeh ali katastrofa.
Se ukvarjate z mislijo, da bi utegnili biti poraženi?
Sploh ne. Sam o sebi nikoli ne dvomim. Res je, da utegnem pozneje stvari obžalovati. Pozneje morda spoznam, kaj bi lahko drugače naredil. Morda ugotovim, da mi je spodletelo. Vendar šele pozneje. Po nekaj tednih časovnega odmika lahko projekt objektivno presojam. Lahko si rečem: »To je traparija.« Dokler pa še delam, na kaj takega ne mislim.
Kdo lahko bolje presoja, ali se je projekt posrečil - vi, po nekaj tednih časovne razdalje, ali občinstvo?
Brez občinstva ne morem presojati. Ogledam si lahko skušnjo v kostumih, lahko si ogledam generalko, ogledam si lahko celo dokončan film, takoj ko pa je poleg še en gledalec, je vse skupaj nekaj popolnoma drugega. Pri filmu še bolj kot v gledališču. Če snemaš film, z njim prebiješ veliko časa - pri obdelavi, montaži in tako dalje. Na koncu ga dobesedno vidiš že stokrat, vedno sam in si o njem ustvariš mnenje. Ko pa so prvič zraven trije, štirje ljudje, pride trenutek resnice. Sediš za njimi, odzivajo se ali pa tudi ne in film vidiš s popolnoma drugačnimi očmi. Kot bi ga prvič videl. Kako je, če stojite na odru?
Pred leti sem igral Gregorja Samso v Kafkovi Preobrazbi.ki jo je za oder priredil Števen Berkoff. Čeprav je bila predstava velik uspeh, sem se občinstvu čudil. Delo je bilo precej komično. Pa mislite, da so Francozi to opazili?
Se vam zdi Kafka komičen?
Kafka se mi zdi zelo komičen. Kafka je pisec, s katerim sem prišel v stik zelo zgodaj. Imel sem ga rad. Tisto, kar smo takrat na Poljskem uradno brali, so bila sovjetska odrska dela ter poljski in ruski klasiki. Kafka je bil prepovedan. V moji okolici pa so ga brali vsi, tudi poljski pisci, kot sta Bruno Schulz in Witold Gombrowicz. »Ko se je Gregor Samsa nekega jutra zbudil iz nemirnih sanj, je ležal v postelji, spremenjen v gnusen mrčes.« Že ta stavek je komičen. Sele med pripravami na predstavo mi je postalo jasno, da bodo Francozi Preobrazbo vzeli čisto zares. Za Francoze je Kafka žalosten in temačen. Humorja pri njem sploh ne opazijo. To je zares nenavadno.
Že kot otrok ste igrali v gledališču.
Že pri štirinajstih letih sem dobil prvo
Der Spiegel, Hamburg
glavno vlogo. Delo je bilo nepomembno, a za fantiča, kot sem bil jaz, je bilo veličastno. ’ Požel sem uspeh. Tako sem začel igrati v nekem gledališču v Krakovu. Tudi pozneje sem se vedno znova vračal, preprosto zato, da sem obiskal tamkajšnje kolege. Z njimi šegi šel za oder. Tam sem bil doma. Vedno, kadar ustvarjam v gledališču, je, kot bi se vrnil domov. Moje srce je v gledališču. Tako neverjetno preprosto je. Snemati film je teže, precej teže. To je verjetno razlog za to, da je toliko slabih filmov.
Mar to pomeni, da ste dobrodušen režiser? Vas imajo ljudje tukaj v dunajskem Rai-mund Theatru radi?
Mislim, da z ljudmi ravnam prijateljsko. Pri delu smo se pogosto smejali. Seveda so bili tudi trenutki, v katerih je delo potekalo v zelo napetem ozračju. Bili so tudi trenutki, ko je bilo razpoloženje preveč sproščeno. Pri predstavi je sodelovalo veliko ljudi, včasih tudi do sto. Od časa do časa je bilo treba nekoliko pritegniti vajeti, da si obdržal disciplino.
Kako velik je bil krog ljudi, ki je sprejemal odločitve?
Prevelik. Obstaja zelo veliko različnih oddelkov in v takšni skupini je težko biti ustvarjalen. Zraven so bili skladatelj, pisec besedila, oblikovalec luči, oblikovalec zvoka, tehnični direktor, producent, kostumograf, scenograf in predvsem »musical supervisor«. To je tisti, ki dopolni glasbo in napiše prehode. Bilo nas je torej deset, vsak z drugega področja. Teoretično končne odločitve sprejema režiser. Vendar nočem odločati mimo drugih, kajti potem ne bi bilo tega tesnega sodelovanja in navdušenja, ki sta tako pomembni. Poslušati je treba mnenja drugih, tako da odločitve vsakogar zadovoljijo.
Ko sprejemate odločitve - ali jih sprejemate hitro?
Ne sedim dolgo v kakšnem kotu in tuhtam. Odločitev ni mogoče sprejemati in uresničevati samovoljno. Vse mogoče je treba poskusiti, vse je treba temeljito premleti, potem lahko stvar presojaš. Lahko imaš krasne zamisli, ki pa v praksi ne delujejo. Šele ko nekaj vidiš z lastnimi očmi. lahko rečeš, ali bo zadeva delovala ali ne.
Woody Allen je nekoč dejal, da ne razume nemškega humorja.
Vsak narod ima svoj pcjsebni humor, ki ni nujno univerzalen. Obstajajo pa umetniki, ki so univerzalni. Nikoli ne bom pozabil, kako sem si pred petnajstimi ali dvajsetimi leti v Bangkoku ogledal film v angleščini s podnaslovi. Dvorana je bila velikanska, verjetno je imela več kot tisoč sedežev. Gledalci so se smejali in kričali, kot bi bil film natančno v tistem trenutku narejen samo zanje. Prikazovali so Velemestne luči Charlieja Chaplina. Pomislil sem: »Moj Bog, to je pravi umetnik. Umetnik za vse ljudi in za vse čase.«
Bi tudi vi radi bili takšni? Univerzalni? Seveda. Morda me bodo v tem delu sveta laže razumeli. Tu imam svoje korenine. Poljski humor je nemškemu prav gotovo bližji kot ameriškemu. Po drugi strani pa sem videl dosti sveta. Spoznal sem tudi humor drugih narodov.
Ste kdaj pomislili na to, da bi tako kot Chaplin sami napisali glasbo za svoj film? Za to preprosto nimam časa. Lahko si želim, da bi bil Beethoven, pa nisem.
Kaj bo največja uspešnica v Plesu vampirjev?
Mislim, da Total Eclipse of the Heart. Jim Steinman je vztrajal pri tem, da pesem vključimo v predstavo. Pesem je napisal že dolgo pred tem in že takrat kot vampirsko pesem.
Se primerjate s Chaplinom?
Seveda obstajajo režiserji in igralci, ki jih občudujem. V meni zbujajo željo po delu. Veliko hodim ven, v kino, v gledališče in postopoma v meni raste želja po določeni vrsti filma. In ta film potem poskušam narediti. Tako je, kot bi si kuhal obed. Film ima najprej obliko želje, modela. Ko ga potem ustvarjam, imam ta model v glavi. Medtem ko ga uresničujem, ga spreminjam. Najpomembneje zame pa je, da prvotni model ohranim v spominu. Film na koncu merim po tem modelu.
Ni nikogar, s koker bi se neposredno primerjali?
Preprosto si prizadevam, da bi delo dobro opravil. Mislim, da sem najboljši. Ni nujno, da to v resnici drži, a tako moram misliti. Tisti, ki bi rad dobil bitko, mora misliti, da je zmagovalec. Bitko lahko tudi zgubiš, če misliš, da si zmagovalec. A nikoli ne moreš zmagati, če se imaš za poraženca.
Zeit Magazin, Hamburg
Disney ustvarja digitalni svet
Pametni, ustvarjalni in neubogljivi
B
esede »imagineer« ni mogoče najti v nobenem slovarju. Gre za sestavljenko iz besed »imagina-tion« (domišljija) in »engi-neer« (inženir). Vsak sodelavec družbe Walt Disney Imagineering pa ve, da je »imagineer« hkrati samostalnik in dejavnost. »Mi ’imadžiniramo’ in smo rimadžinerji’,« pravi triinštiridesetletni Bran Ferren, ki od leta 1992 vodi raziskovalni in razvojni laboratorij družbe Imagineering.
V ustvarjalnem oddelku Disneyjeve družbe zdaj že 40 let nastajajo domišljijske kulise za znamenite zabaviščne parke v Kaliforniji, na Floridi, v Tokiu in Parizu. Nobeno drugo podjetje nima primerljive skupine talentov - izumiteljev, znanstvenikov, inženirjev, umetnikov, arhitektov, iluzionistov, producentov, programerjev, dizajnerjev in predstavnikov še približno 150 drugih poklicev, ki delajo v ustvarjalni kovačnici kalifornijskega Glendala, dvajset minut vožnje od Hollywooda in uro vožnje po avtocesti od Disneylanda.
Bran Ferren že dve leti kot tehnološki diplomat Disneyjevega koncerna potuje od ene računalniške prireditve do druge, nenehno iščoč nove sodelavce’ iz digitalne stroke. Kajti pred osemnajstimi meseci mu je Disneyjev vrhovni šef Michael Eisner dal zeleno luč, da težišče dejavnosti družbe Imagineering prenese na ustvarjanje digitalnih kulis. Kulise iz papirja zdaj pri Disneyju sodijo na odpad.
V začetku petdesetih let je Imagineering v življenje priklical ustanovitelj koncerna osebno. Devet zaposlenih, ki jih je sam izbral, je sprva skrbelo predvsem za donosen tržni plasma priljubljenih figur iz risanih filmov. Tudi zdaj mora vsak Di-sneyjev stranski izdelek, ki ga razvije ali licencira oddelek za trženje, najprej pre- ’ stati nadzor kakovosti v Imagineeringu - vsak svinčnik s podobo miške Miki, vse tapete z racmanom Jako, vsaka zgoščenka in vsak izvesek v japonščini iz tokijskega Disneylanda. Sodelavci Ima-gineeringa dobijo vsak teden na vpogled približno 500 izdelkov in prototipov. Zdaj ta družba zaposluje že 1600 ljudi, od tega jih približno 200 dela v raziskovalnem in razvojnem oddelku. Približno 60Q jih
potuje naokoli na lovu za projekti ali pa delajo v laboratorijih na Floridi in v New Jerseyju.
Ko je treba za Disneyjev koncern razviti nove koncepte, naprave in opremo, poprimejo za delo inženirji domišljije. Ne delajo pa samo za filme in njihove stranske produkte. Svetujejo tudi pri tehničnem opremljanju novih Disneyjevih ladij za križarjenje kot tudi pri postavljanju počitniških objektov, ki se kot cilj potovanja po morju nahajajo na enem od karibskih otokov, kije last koncerna. Imagineering oblikuje tudi predstavitve za verigo Disneyjevih trgovin, ki je razširjena po vsem svetu, situacijske načrte za parke z divjimi živalmi in tehnologijo za omrežje postaj Disneyjevega otroškega radia.
Imagineering je več kot samo oddelek. »Preprosto rečeno, Imagineering skrbi za Disneyjevo prihodnost,« pravi Ferren. »Prihodnost zabavne industrije in še mnogih drugih panog pa je digitalna.« Še pred nekaj leti so imeli Disneyjevi strategi razvijanje digitalnih izdelkov za manj donosno tržno nišo, za eno od nekaj sto poslovnih področij v 54 milijard dolarjev vrednem koncernu.
Prevladoval je dvom, pravi Ferren, ko se ozira nazaj, o tem, ali se sploh splača vstopiti na področje softvera z lastnimi izdelki. Zdaj sodi Disney med najpomembnejše ponudnike zgoščenk. Strokovnjaki Imagineeringa, kjer na ducate računalniških strokovnjakov razvija zahtevno krmilno tehnologijo za atrakcije zabaviščnih parkov, so daljnovidni. Sam Ferren je imel, preden je prestopil k Disneyju, svoje podjetje za posebne efekte - Ferren
& Associates. Za delo pri filmih je dobil dva oskarja za tehnologijo in si pridobil ugled kot vodilni organizator rokovskih koncertov — predvsem z računalniško vodenim oblikovanjem odrske tehnike.
»Nikoli nisem hotel razvijati tehnologije zaradi nje same in pri Disneyju tega tudi nočemo,« pojasnjuje Ferren. »Tehnologija ima pri nas en sam namen - pripovedovati dobre zgodbe. Disney že 43 let gradi virtualne svetove, v katerih v življenje prikličemo domišljijo in zgodbe. Doslej smo za to uporabljali beton, barvo in mavec, gradiva torej, ki vsebujejo veliko večjo količino informacij kot digitalni biti in bajti. Zdaj delamo z novim medijem in odkrivamo, da s sabo prinaša tako prednosti kot tudi slabe strani.«
Ferrenov prvi korak k digitalizaciji Di-sneyjevega koncerna je bila vzpostavitev svetovalnega štaba, v katerega je povabil štiri častivredne žive legende visoko-tehnološke ameriške scene: Alana Kayja, ki je v šestdesetih letih postal znamenit kot soiznajditelj osebnega računalnika pri družbi Xerox Pare in kot vizionar pri Apllu, Marvina Minskega, raziskovalca in profesorja za umetno inteligenco na MIT, Seymourja Paperta, ki je tudi strokovnjak za umetno inteligenco na tej ustanovi in vodilni zagovornik za vključitev računalnikov v šolstvo, ter Dannyja Hillisa, ki je iznašel enega prvih paralelnih računalnikov (Connection Machine).
Zvezdniški kvartet nima natančno zastavljene naloge, to se pač ne ujema z inventivnim raziskovanjem, meni Ferren. Sploh pa ne kaže prezgodaj pokazati svojih adutov, kajti do tržne zrelosti v
laboratorijih razvijejo le enega na dvajset prototipov. Častivredni profesorji v tej svobodi uživajo: »Disney je verjetno najboljša organizacija za pretvarjanje velikih zamisli v dejanja,« razlaga Alan Kay. Zvezdniški znanstveniki se srečujejo vsake dva do tri tedne in si razlagajo svoje zamisli.
Po dolgem vrtanju se tedaj Ferrenu posreči iz njih izvabiti neskromen seznam projektov, o katerih potem na teh srečanjih razpravljajo. Na primer o uveljavljanju Disneyjevega koncerna kot vodilne izobraževalne ustanove na internetu, radiu in televiziji, o razvijanju novih komunikacijskih modelov za računalnike, ki bi bili intuitivnejši kot površine, ki zdaj prevladujejo in temeljijo na grafiki in besedilih, o tehnološkem mostu med radiom, televizijo in mediji Online. Poleg tega pa še o razvijanju »mislečega« računalnika, ki bi razumel čustva svojega uporabnika.
Disney je zdaj več kot le mogočni medijski mogul. Koncern miške Miki ne gradi le domišljijskih svetov, temveč tudi povsem konkretne. Z nakupi številnih podjetij se je Disneyjev koncern čisto poti-hem razvil v eno vodilnih gradbenih podjetij na Floridi. Naložbe so imele sprva namen zgraditi Disneyjev svet (Disney-world) in center Epcot. Zdaj pa koncern gradi tudi enodružinske hiše in je postal specialist za gradnjo tako imenovanih »gated communities« - zasebnih naselij, ki so izolirana proti vsemu zlu na tem svetu.
Največja od teh skupnosti je Celebration, mesto, ki ga v celoti upravlja Disneyjev koncern. Podjetje je v njem ustanovilo »šolo prihodnosti«, skrbi za omrežje op-
tičnih vlaken in intranet, ki povezuje vseh 8000 stanovanjskih hiš. V visoko tehnizi-rani krajevni kliniki preizkušajo nove zasnove telemedicine. Prvi prebivalci so se vselili lansko jesen, po končani izgradnji bo v mestu prostora za 20.000 ljudi.
Meščani Celebrationa bodo v zdravem svetu mesta prihodnosti živeli po Disne-yjevem okusu. Dobili so najsodobnejšo zdravstveno službo in uživajo napreden izobraževalni sistem. Mesto pa je konec koncev tudi široko zastavljen laboratorij novih poslovnih zamisli. Tu lahko vsak svoje domisleke preizkusi v Imaginee-ringu.
Mik tega mesta za častivredne svetovalce je na dlani. Skoraj dvajset let sta lahko na primer Papert in Kay, oba vehementna zagovornika računalnikov v razredu, svoje zamisli preizkušala le v majhnem obsegu, v posameznih razredih bostonskih in newyorških šol. Zdaj jima je za eksperimente na voljo vse mesto.
Šele sčasoma se bo izkazalo, ali bodo Disneyjevi svetovalci priložnost, ki jim je dana, izkoristili. Morda jim bo Imagineering rabil le kot dobro financiran teren za igro. Ferren sam je navajen na proizvodno usmerjeno podjetniško ozračje v Di-sneyjevem koncernu, javno pa priznava, daje njegov svetovalski štab samovoljen in le pogojno sposoben prilagajanja: »Nemogoče je, da bi jim ukazoval ali da bi j im govoril, da morajo storiti to ali ono. Dajem jim veliko svobode in konec koncev lahko počnejo, kar hočejo.«
Die Zeit, Hamburg
Kubansko poletje (2)
Manuel bo seveda
odšel
Maja Kezunovič, Andrej Krašek
Popotovanja
a razbeljenem asfaltu pu-¥ ščava sledi. Le kdaj bo I	I pripeljal tovornjak, ki bo
dovolj prazen? Nekaj de-set domačinov skupaj z A ^ nama čaka na prevoz proti vzhodu države. Ustavi nama mo-skvič, hej, to pa je sreča. Trije možakaiji se na moč potrudijo, da nama v že prenapolnjen prtljažnik nabašejo nahrbtnika. Trudiva se tudi midva, ko poslušava močno narečje kmetov iz Sante Clare, za povrh eden še močno jeclja. V mestu so zelo dobro prodali pet prašičev in v avtu vlada veselo vzdušje. Povabljena sva celo na kavo in sladoled. Ves čas se po malem grizem, ko se spomnim ubogih petih dolarjev drobiža, ki jih premore najina denarnica in ki jih bodo prijazni možje deležni na koncu poti.
Za tri ure vožnje je to kajpak premalo, četudi je to skoraj mesečna plača, četudi niso ničesar zahtevali, četudi nama ne bodo očitali. Pričakovanje kljub vsemu ostaja in pet dolarjev, ki so se jim veselo smejali, so dobili, ko so ob cesti mimogrede zamenjali gumo nekim turistom. Poskušava se odkupiti z nekaj svinčniki in vžigalniki, a slovo je grenko. Še dolgo razmišljam o tej nerodnosti...
Jaguei Grande v centralni Kubi je postojanka na poti iz Guama, turističnega kraja ob morskih rokavih, ki se ponašajo s krokodiljo farmo in indijansko vasjo v Laguni zakladov. Devetnajstletni Manuel, ki naju je zagrabil na cesti, nama je nevede sprožil podjetniške potenciale, ki so za nekaj ur premagali spomin na mogočnost krokodiljih gobcev.
Manuel, ki ima brata v Italiji, kamor bo, jasno, nekoč odšel tudi sam, naju je peljal v svoje stanovanje. Tri sobe, v katerih ni razen postelj še ničesar, kuhinja, kopalnica - 1500 dolarjev! Pri nakupu mu je pomagal brat.Tako debelo sva ga pogledala, da je hitro tekel po pogodbo. Res, ko 35 tisoč kubanskih pesov, ki so za Kubanca težko in dolgoletno prigarani denar, preračunaš v dolarje, ugotoviš, da bi si tako stanovanje lahko kupil vsak slovenski študent. In ga oddajal, nekajkrat v desetletju morda sam živel v njem, poiskati bi bilo treba samo poštenega domačina, ki bi za vse skupaj skrbel in, in, in...
Šestnajstletno Manuelovo dekle, ki je v kuhinji prebiralo riž in fižol, ni ob tem razmišljalo o ničemer. Do šole ji ni več, morda bo, ko jih bo dopolnila 17, dobila službo v bližnji tovarni sokov. Do takrat bo dopoldne spala, ob popoldnevih pa kuhala riž s fižolom in fižol z rižem, ki sta za večerjo ob petkih in svetkih, vse leto, vsak dan.
Spet sva na cesti in spet je vroče. Prek gume in zarjavele ograje se zavihtiva na prikolico tovornjaka. Ob tem zgubim polovco ducata pomaranč, ki sva jih od obcestnega prodajalca kupila za 7 tolarjev. Sediva na debelih železnih ceveh. Delavcu poleg sebe ponudim kos armafleksa. Veter, ki se mu pridružuje ritmično žvenketanje cevi, tako žvižga okrog ušes, da se komaj slišiva. »Poznaš kubansko revolucijo? Poznaš našo zmago?« vpije. »Tam preko so se izkrcali pogumni možje, tudi moj oče je bil zraven,« mi kaže mimo bežečo pokrajino s suhimi kravami, nekaj polji in ogromnimi nasadi sladkornega trsa ter zaplatami pomarančevcev. Čez nadvoz pelje parna lokomotiva.
Tovornjakarske vožnje me vedno znova prevzamejo. Pogrezam se v vso to preprostost in spet me prevevajo občutki bivanja, zavedanja trenutka, pravljične resničnosti in resnične pravljičnosti, ki bi je ne želela nikdar izgubiti. Andrej miži in jadra z mislimi, poznam ta izraz. Potem bo razprl trepalnice: kako je lepo.
To so najine male sreče.
Fernando je mlad učitelj angleščine. Sedi ob nama na pokvarjenih akumulatorjih, potrpežljivo prenaša pesek in rjo, ki nam ju veter prši v oči. Nov kamion, nova zgodba. Vsak drugi dan se iz rodne vasi po končanem pouku nekaj ur prevaža v Havano, kjer za dolarje prodaja gorski sir, in se istega večera nekaj ur spet vrača. »Otroci ne morejo čakati. Saj se mi več ne da, pa kaj morem. Ne morem iz države. Potni list stane 150 dolarjev. Garantno pismo že dobiš, a kaj ko ti mora gostitelj plačati tudi povratno karto. Imam dovolj denarja, a nočem, da mi kdo kupi svobodo. Postopek lahko traja nekaj let. Medtem te mine veselje, želja, postaneš utrujen in star. Castro je nor, star in nor.«
Tudi Jose je učitelj angleščine. Spoznala sva ga v trdni temi na obcestnem postajališču, kjer za dodatni zaslužek prodaja kruh z maslom. S konjskim vozom, ki mu je svetil goreč petrolej, nalit v pločevinast lonček, naju je zapeljal k svoji družini. Jose je, kot se je opisal, zmagovalec vojaškega triatlona držav vzhodnega bloka, po duši komunist in iskalec ključa za vrata kubanske ječe. »Castro? Castro je svoje odpel. Nima več idej, ostarel je, senilen. Nor. Kuba je uboga in revna.« Meljeva fižol in riž z banano in paradižnikom, kubansko večerjo, s katero naju je gostoljubno postregla Josejeva mama.
»V soboto je začel veljati nov zakon,« učitelj nenadoma obrne pogovor, »dekleta, ki jih zasačijo pri prostituciji, morajo za dve do osem let v zapor.« »Imel sem punco. Zdaj se v Varaderu za dvajset dolarjev prodaja turistom,« doda.
Sonce nad Trinidadom
Diego Velazquez, španski guverner, ki je leta 1514 pričel postavljati kolonialno naselbino ob obali, kakšnih 500 kilometrov jugovzhodno od Havane, si najbrž
ni predstavljal, da je ustvaril pravzaprav brezčasen spomenik. Pastelne hiške ob tlakovanih ulicah, vseh enakih, ki se zlivajo v trge, vse podobne, okrog teh sijoče palače, večinoma preurejene v muzeje, pa nekaj cerkvic, katerih zvoniki bi lahko rabili za orientacijo, a vsaj meni niso. Trinidad se mi je že od prvega trenutka zdel kot začarani labirint, v katerem seje ustavil čas. Vse je še kot nekoč, le širši kamni, ki kot sive domine tečejo po sredini ulic, samevajo. Nekoč so po njih tekali sužnji, katerih nog je bilo manj škoda od konjskih kopit.
Življenje v mestu je počasno. Po kamnitih kockah ob jutrih kopitljajo konjske vprege: iz bližnje ledarne razvažajo ogromne kose ledu. Ljudje se odpravljajo v službe, po opravkih v neskončno dolge in počasne vrste na urade. Pred banko naju je vedno znova sram, ko naju kot tujca pokličejo preko čakajoče kače. Na eni od uličic dva mojstra iz starih izdelujeta nove čevlje. Malo lepila in črne barve in novi 'zapatos’ so nared. Plečat črnec raznaša kose mesa, na katerih počivajo muhe. Dve stari meščanki dolgo otipavata kose, preden se končno odločita, da jima ni všeč. Kdo ve, ah se pujsek, ki ga v samokolnici peljejo mimo, zaveda svoje podobne usode. Ob praznih pultih trgovin z živih poslanjajo naveličane postave trgovcev. Kako dolgi so dnevi, ko ni pošiljke, ki bi bila zapisana v živilski nakaznici. Še fižola in riža je zmanjkalo. Bolj živahno je na trgu ročnih del, ki je pravo razodetje, saj med vsemi izdelki ni najti niti koščka plastike. Te je pravzaprav v vsej deželi zelo malo. Morda je to razlog, da so Kubanci tako zelo ponosni, ko jim uspe pridobiti si za stanovanje kakšno od vijolično modrih plastičnih imitacij rož, in če je povrhu še 'plezalka’...
Najbolj hitri so v Trinidadu delavci v majhni tovarni cigar. 250 cigar na dan je norma modrookega, na pogled nekam bolnega moža, ki na preprosti leseni klopi urno reže in zvija tobačne liste, konice cigar pa zalepi z nekoliko izboljšano mešanico moke in vode. Zvito in hitro se ozre okrog - ni kontrole. Pomigne Andreju, bankovec zamenja lastnika, Andrej pa se nekoliko odebeli. Možakar je v minuti' zaslužil mesečno plačo. Še zvitejša je gospa za njim, ki ji manever kajpada ni ušel. »Zdaj imam pavzo, kar za mano, doma imam še
boljše cigare,« naju zvleče na ulico, da jo komaj dohajava. V kuhinji meni nič tebi nič dvigne krilo in izza podvezic pokukajo šopki cigar. Vražje, tele Kubanke.
Ob sončnem zatonu je Trinidad najlepši. V barvite hiše se upre sonce in mesto oranžno zažari.
Kužki so končali s potepanjem in se povzpnejo k otrokom za lesene izrezljane ah kovane rešetke, ki pokrivajo francoska okna sprednjih prostorov stanovanj. Zavese se lahno odgrnejo, gospodinje se opozorijo na skorajšnji pričetek telenovel,moški se zberejo ob gledanju baseballa.
S polnima trebuhoma karibske kraljice, orjaške ribe, ki nama jo imenitno pripravita Umberto in Terezita, se vlečeva ob hiškah. Vzplavala je luna in velike, jasne zvezde. Velika črna psa čuvata glavni trg. Spoštljivo ju pogladiva po bronastih glavah. Sedeva na drobno kovano klopco in molčiva. Tako kot palače, ki okrog naju sanjajo svojo zgodovino.
Kopava se v petnajst kilometrov oddaljenem Anconu. Mlad fant, ki naju ob jutrih čaka pred hišo in prevaža na plažo, se jjjbnosno nasmiha, ko se čudiva velikim ladjam, v katere naju poseda. Vsak dan nov avto in vsak dan nov spremljevalec. Kubanci so družabni ljudje z veliko časa.
Senčiva se pod palmovo kolibo. Nebo je brezoblačno modro in sonce brezhibno. Palmova drevesa so polna kokosov, pod njimi se šopiri nekaj vreščečih pavov, ponižno v ozadju poskakujejo tri kokoši, ki jih nenehno kljuva petelin. Nedaleč od naju se v vodi namaka pravi pravcati konj, pod sosednjo kolibo pa se je vnela bitka kopalca in razboritega kozliča. Orjaški puran s svojimi družicami se sprehaja med skupino ostarelih Nemk, ki prizadevno telovadijo.
Pesek je bel in vroč, po njem pa zgledno oblečeni paradirajo trije policisti. Čuvajo grmičasto linijo, ki ločuje hotelski kompleks od dela plaže, kamor smejo tudi domačini. Nelagodno, ampak varno, sva si rekla in se odvadila pogledovati čez mejo ter se raje prepustila spoznavanju skupine Kanadčanov,ki so naju s pomočjo svojega ’all inclusive’ aranžmaja pojili s koktejli in pivom in se smejali ribjim konzervam, ki sva jih mlatila za kosilo.
Vsak dan sezidava grad, se izmisliva nekaj novih morskih iger, potem pa se odpraviva še na dolg sprehod. Peščeni trak se nadaljuje še daleč za ovinkom, ob njem pa se na še neizkrčenem delu obale pričenja grmičevnata hosta brez sence.
Kot suhljate prikazni se med paličastimi osušenimi grmi premika nekaj lenobnih Kubancev. Eden na podivjano pekočem soncu prodaja pet školjk in dve morski zvezdi, ostali se pretegujejo.
Ko se sonce odpravi na drugo stran sveta, se nad obalo spustijo horde lačnih mušic, ki strahovito pikajo. Poslušno ubogava in se odpraviva domov,Terezita naju že čaka.
Andrej je bolan. 40,5 temperature, ki se ji pridružita bruhanje in driska. Gospodar priporoča pitje čim bolj mrzle tekočine in s težavo prepričam Terezito, naj namesto mešanice sladkorja, kisa in kdovešečesa raje skuha čaj, ki smo ga izprosili pri sosedi. Popotniška lekarna stopi v uporabo z vsemi sredstvi. Z mokrimi brisačami tekam naokrog, upajoč, da vendarle ne bo treba v bolnišnico. Hiša je vso noč dodobra prestrašena.
Zjutraj se z dežurstva vrne sin zdravnik in potrdi že vpeljano zdravljenje. Oddahnem si in se odpravim na dopoldanski sprehod.
Klepetam z možem na vrhu ulice. Angolski veteran, ni lahko življenje na Kubi, dolarji, poroka, otroci, zdravje in izobrazba, tujina - Italija, najnovejša obljubljena dežela; že tolikokrat slišana zgodba in že tolikokrat videne črne oči.
»A, iz dežele Tita prihajaš? Zdaj imate kapitalizem, a, kako je kaj? Mi se vedno borimo proti imperializmu, kjer koli na svetu. Pokličite, če potrebujete pomoč!« Zagotovim mu, da nam ne gre tako zelo slabo. »E, dobro. Kaj pa poroka s Kubancem, bi te zanimala?« Smejiva se. »Iz ljubezni, iz ljubezni,« mi zatrjuje. »Če si premisliš, samo vprašaj, Orlando, Orlan-dito je vedno tu,« kriči za mano.
Orlando bo res vedno tu. V majhni hiški s kovanimi rešetkami čez okna, salonč-kom, v katerem je nekaj gugalnikov in stolov, notranjim dvoriščem in sobo z neznosno zverižeriimi posteljami. Ne more biti drugače. Trinidad živi z eno vrsto pohištva in dvema tipoma ploščic.
Tri deklice mi hočejo na vsak način pokazati pot do dolarske trgovine. Zdrenjajo se z menoj med police, mi strašno prizadevno kažejo artikle in jih poimenujejo.
Ob blagajni je na šipe pritisnjenih nekaj obrazov. Nekakšen neprijeten občutek krivde se me loteva. Pobašem stvari v vrečko, punčke dobijo svojo 'nagrado’.
A poglej si dekliče - grdo gledajo v čokolado, nato še vame. »Kaj pa za drugi dve?« me vpraša najstarejša. Tista nedefinirana krivda se spreminja v rahlo jezo in med tremi malimi pijavkami se zapodim proti domu.
Pred vrati naletim na črnko, ki sva jo srečala na plaži.
Sedemnajstletnica, že poročena, ne hodi v šolo, ne dela, malo pomaga mami, denarja ima malo in še tega od moža. Dala sem ji nekaj svojih starih majic, sedaj pa je, kdo ve kako, zvohala najino domovanje. »Mož mi ji je dovolil vsakdanje kopanje z vama,« je hitela pripovedovati, »moj možje dober in tvoje majice so zelo lepe, amigita.«
Ogledujem si prazno vrečo, ki jo je prinesla s seboj in ki bo prazna, tudi ko bo odhajala. Danes me tudi 'amigita’ ne prepriča več.
Po dolgotrajnem pogajanju z mrkogle-dim šoferjem se za dogovorjeno ceno 15 dolarjev peljeva v okoliške hribe. Navdušil naju je knjižni opis 70 metrov visokega slapa in čudovitega zraka na Topes de Collantes.
Izstopiva nad vasjo, v gozdu evkaliptusov. Poleg nekdanjega sanatorija za tuberkulozne bolnike, ki je sedaj preurejen v hotel, je postavljenih še nekaj - žal ne preveč imenitnih - kubanskih posebnosti: pol dograjenih in zapuščenih objektov.
Osamljena, redko obiskana pot do slapa je usekana skozi pravcato džunglo. Viseče liane, čudna drevesa in divji kriki ptic, kot nalašč za burjenje domišljije. Zvedavo pogledujeva, od kod se bo prikazal tocororo, 'narodni’ ptič, ki je dal barve kubanski zastavi. Namesto tega po dobri uri hoje uzreva kmetijo sredi divjine. Sam čudež je moral pripeljati mladega belca in črnko, da sta si tu postavila . dom: kočo na majhni kamniti izboklini. Okrog hiše je izsekana jasa, na njej pa posajenih nekaj bananovcev, okrog katerih se pasejo pujski. Popolno sožitje z naravo in popoln mir - ko sva šla mimo, nista dvignila pogledov.
Slap ni bogvekaj. Pravzaprav sploh ni slap, le spuščajoča se voda. Ampak stena nad njim! Navpična skala, iz katere poganjajo palme in kljubujejo zakonu težnosti. Leživa pod njo in gledava nebo, na katerem plavajo krokarji in beli okrogli oblaki. Zdi se, kot bi lebdela in se je svet preobrnil, za trenutek zastal...
Šofer, ki naju pričakuje, je videti nataknjen. Po nekaj kilometrih nama prične groziti. Ženo in otroka ima doma in ju mora hraniti, naj si le zapomniva, kaj si pa misliva, da naju bo tako poceni prevažal naokrog. Poskušava ga pomiriti z nekaj prijaznimi besedami, spomniva < ga na dogovor, na dejstvo, da mu bo, ko bo plačal bencin, ostala poldruga plača delavca, a se ne da. Zapelje k strani. »Kar izstopita,« ukaže. Ko greva res ven, nejeverno gleda in naju vabi nazaj. Tokrat mu pač ni uspelo in zadovoljiti se bo moral celo samo s polovičnim plačilom. Še dolgo naju čaka za ovinkom.
Odpraviva se nazaj proti vasi, nad katero se pričenja počasi spuščati večer.
Prav nič nama ne more odvzeti magičnega občutka, ki sva ga prinesla izpod stene slapa.
Na idiličnih, kot na slikah naivcev narisanih gričih z vijolično zemljo in divje zeleno travo se pasejo osamljene krave. Kmetič žene domov svoji dve kozi. Uniformirani šolarčki med zadnjimi udarci bejzbola hitijo pobirati oguljene torbice. Nenavaden mir zavlada. Razen oglašanja ptic in redkega klepeta vaščanov pred hišami - ničesar.
Avtobus v Trinidad odpelje čez debelo uro, izveva. »Tovornjak z delavci bo hitreje, če hočeta!« Seveda hočeva. Malo više na hribu, ob neuglednem bloku, je po ustnem izročilu postaja za vse, ki kaj čakajo. Sedeva na pločnik. Za nama se ob ograjo pritličnega balkona na štrikec privezan prav pazljivo pase majhen sivo bel pujsek. Pred nama se na lično izdelanem vozičku s kolesci iz ležajev poganjata mulčka. Na konju prijašeta kmet in ogromna žaga. Pripelje tudi tovornjak, a še ni pravi. Le raznašalec kruha in rdečih kosov mesa.
Najin tovornjak je, ko se povzpneva nanj, nabasan. Z roko se naslanjam na kovinske premikajoče se stopnice, da bi ujela vsaj malo ravnotežja, in upam, da to še ni poslednja vožnja. Za borih osem tolarjev doživljava divje spuščanje po ovinkih. Mimo bežijo z orjaškimi difenbahijami ovešene palme in debelo gledajoče govedo. Med griči se razprostira pogled na dolino in morje. Osamelo lepo je. Potniki, vajeni zibanja in poskakovanja tovornjaka, dremljejo na lesenih klopeh in jih prebudijo šele zvoki šklopotajoče prikolice, pripete na suhega konja, ki teče med pisanimi hišami mesta.
Poslovilne drobtinice
Najin zadnji kubanski dan.
Andrej me zvleče s seboj k brivcu An-dresu, ki mu je pred nekaj tedni zelo solidno obdelal lase. Madelin me že tako ves čas nagovarja,naj se ostrižem. S svojo najmodernejšo evropsko frizuro, od katere se vihajo prameni las, se ji gotovo zdim na moč neurejena. Grem torej.
Brivnica je majhna, brivec pa v elementu. S cigaro v, ustih strga brado mladega črnca, ki leži v muzejskem brivskem stolu. Malo nabrusi klino na usnjenem pasu, malo ga popraši s pudrom, opravljeno. »Hočeš kakšno revijo?« me vpraša, medtem ko Andreju krog vratu zavezuje plastično ogrinjalo. V roke dobim izvod revije Polonia iz leta 1976, tiskane na Poljskem. Zelo lepo je še ohranjena, v njej pa za vsakogar nekaj šport, moda, recepti, zapis s konference neuvrščenih v Helsinkih!
Ostrižena sem hitro. Repek tu, repek tam, na suho jasno, saj vode sploh ni. Vmes si Andres vzame čas, da nama pokaže fotografije dveh postavnih dečkov z ženama in športnima avtomobiloma. »Sotomayor in Pedroso, atleta, prvaka. Pri meni sta se strigla, ko sta bila še dečka,« se mu svetijo oči, »zdaj pa me obiskujeta. Krasna fanta.«
Brivec je upravičeno ponosen. Tudi meni se dobro zdi, da je ista roka strigla tako znani osebnosti, in hitro si pustim odstriči še en čopek. »Zelo sem zadovoljna,« hitim zatrjevati in to je čista resnica, saj se je najino dvodolarsko »fri-ziranje« sprevrglo v zelo zabavno dopoldne. Ko se pogledam v ogledalo, komaj zadržujem smeh. Kako šele se bodo smejali doma.
Iz dežele, ki si je tako zelo prizadevala za vzpostavitev verovanja v en in edini sistem, ki mu poveljuje bradati mož, sva odšla z dvema religioznima simboloma v potnem listu: za vstopno štampiljko sva bila do zadnjega prepričana, da pomeni veliki C z zvezdico zgolj varovalni ukrep (pečat Kube v potnem listu potniku zaradi ameriške gospodarske blokade onemogoči vstop v ZDA). Sele hindujsko-budistični OM, ki nama ga je ob izhodu pritisnil molčeči, po cigarah dišeči mož, nama je pokazal, da sva po Kubi potovala ’z islamskim blagoslovom’.
Pa ja, saj smo vendarle vsi le en svet.
poštni
predal
29
Nadaljevanje s 30. strani
gre v gospodarstvu vse slabše, da ne dosegamo želene in potrebne gospodarske rasti zato, ker imajo delavci v podjetjih glavno besedo, kajti njihov interes da je izjemno kratkoročen, razvoj podjetja jih ne zanima, veliko bolj od vrednosti delnic jih zanima povečanje plač. Rešitev se torej ponuja na dlani: delavcem je treba vzeti oblast in jo dati kapitalu. Te svoje trditve je dr. Mramor oprl na podatke, ki kažejo hitrejšo rast plač od bruto družbenega proizvoda in pa na zaplete pri odstavljanju vodstev Mercatorja in Leka.
Kdor pogleda življenje od blizu, kdor se pogovarja z delavci v podjetjih pa lahko ugotovi, da je slika popolnoma drugačna. Delavci ne le, da nimajo nobene besede pri odločanju o politiki poslovanja, tudi nobenih drugih pravic nimajo. Žal smo tudi pri nas, tako kot pravi Zbignietv Brzezinski za Vzhodno Evropo, šli po padcu berlinskega zidu v kapitalizem 19. stoletja. Dela vcc jemljejo na delo za določen čas, za dobo treh do šestih mesecev, zato da jih nato brez obrazložitve lahko odpustijo. Poznam primer, ko so delavko odpustili samo zato, ker je morala nekaj dni več ostati doma pri bolnem otroku. Zato je govorjenje o tem, da imajo oblast v podjetjih delavci, smešno in ponižujoče,pa tudi nevarno, če ga oblast jemlje resno in v skladu s tem ukrepa. Tudi dogajanja v Mercatorju in Leku niso nikakršen dokaz o prevladi zaposlenih nad predstavniki kapitala, temveč le o prevladi ene vodstvene garniture nad drugo. Predstavniki kapitala pa se tudi niso pokazali za zelo zainteresirane, če še na seje nadzornega sveta niso hodili!
Glede plač je pa tako: Seveda je res, da imajo delavci raje višje plače kot delnice, od katerih imajo zelo malo ali nič in se jim veliko tudi ne obeta. Ampak, še mnogo bolj kot delavci imajo radi višje plače menedžerji in lastniki kapitala - ti imajo namreč tudi do 20-krat in več večje plače od delavcev, pa se ob to ekonomskemu strokovnjaku ni zdelo vredno spotakniti. Kaj pa, če tiči vrag prav v tem podatku? Kaj pa, če ti, ki si v večini primerov neupravičeno lastijo take privilegije, mislijo le kratkoročno v smislu:poberimo, kar se pobrati da, za nami je lahko potop?
Če menedžerji res ne mislijo na svoje plače, temveč, kot pravi dr. Mramor, na kapital, ki so si ga sposodili, zakaj si dovoljujejo izplačevati take razlike v plačah v primeri z zaposlenimi v svojih firmah? Morda pa niso dojeli, da le od moralno in materialno dobro stimuliranega delavca in strokovnjaka lahko pričakujejo maksimalne učinke! Mislim, da tudi država tega ni dojela. Svetovnih tokov ne bomo ujeli s tem, da bomo delavcem znižali plače na raven azijskih tigrov, temveč le tako, da bomo maksimalno izkoristili znanje, iznajdljivost in delavnost prebivalstva. Vendar vzvodov za to očitno še nismo našli in se tudi pretirano ne trudimo, da bi jih.
Še nekaj besed o varčevanju. Nedvomno je res, da Slovenci premalo varčujemo. Glavni razlog je nezaupanje v hranilne zavode in še vedno prevelika razlika med inflacijo in obrestno mero. Tudi ustrezne ponudbe je premalo. Banke, hranilnice in država bi lahko pokazale več iniciative, pa se ne trudijo prav zelo; očitno se jim ni treba. Zato pa se zelo trudijo drugi, ki nas iz dneva v dan bombardirajo z raznimi prospekti in drugimi, včasih že kar nedopustnimi ponudbami in nas silijo v potrošnjo.
Tudi sicer nam država ne daje najboljšega zgleda za varčevanje. Zelo razkošno živi in se širi na vseh področjih. Ko sem pred dnevi gledala, kako sta nebo preletavala dva reaktivca. sem si mislila prav to:koliko nas to stane in kdo bo to plačal, in še, ali je to res potrebno. Morda. Vendar sem prepričana, da bi nam za našo obrambo veliko bolj koristilo, če bi ta denar naložili v tovarne ali pa v izobraževanje mladih. Poslali bijih lahko na študij v tujino, da si bodo znali nato poiskati dovolj produktivno in donosno delo doma.
Ivica Kavčič, Idrija
Konec
Maja Kezunovič, študentka, Piran
Andrej Krašek,Andrej Krašek, študent, Laško
Ko sem prebral stališča dr. Mramorja, meje spodbudilo, da se oglasim s komentarji. Stališča, ki jih je prikazal avtor, so teoretično sprejemljiva za zahodnoevropski kapitalizem in ZDA, nikakor pa ne za našo Slovenijo, ko imamo tipični »balkanski kapitalizem ali drugače povedano takšnega, kakor je vladal pri nas pred II. svetovno vojno v stari Jugosla viji«. Pri nas se praktično izvaja bistveno drugače. Poglejmo si stanje:
Zadnje na prste ene roke preštete primere zamenja ve direktorjev oz. menedžmenta ne smemo šteti, da so odletele »lastovke«. To
so pretežno spolitizirani primeri ah pa za mere pri nadzornih odborih.
Pri nas je pretežni kapital v manjših podjetjih v lasti največkrat enega lastnika ali pa je družinsko lasthištvo. V teh primerih m posebnih problemov, dokler vladajo legalni odnosi brez velikih manipulacij. Kljub političnemu prepričanju o veliki pomembnosti drobnega gospodarstva, vemo, da je donos za družbeno bogastvo razmeroma majhen.
Večje in velike delovne organizacije šele m doživljajo privatizacijo, največkrat veliko število delničarjev z majhno vrednostjo delnic, zato je njihov vpliv na vodstvene strukture minimalen. Enako velja za zaposlene, razen za izjeme, ko so si s spretnostjo in manipulacijami pridobili večje vrednosti lastništva. Tako so vodstvene strukture najpogosteje postavljene po »dirigiranem« vplivu, saj pogosto slišimo ista imena, ki se selijo od podjetja do podjetja in upravljajo po tipičnem načinu v lastno dobro. Zahtevajo izjemna plačila, kot super strokovnjaki, čeprav vemo. da akademski naslov m jamstvo za dobro podjetju, še posebej, če je to dr. znanosti, filozof, slavist ali cplo politolog. Prav tako ne upoštevajo, da živijo v Sloveniji, ne pa v zahodni Evropi ali ZDA. Razmerje prejemkov iz dela velja v Nemčiji 1:5. Če zasluži nekvalificiran delavec 2000 DEM neto na mesec, boste iskali z lučjo tistega, ki zasluži več kot 10.000 DEM neto na mesec. Če bi veljalo takšno razmerje tudi pri nas, ko ima delavec 40.000,00 SIT. bi morali iskati tistega, ki bi zaslužil več kot 200.000,00 SIT. Lahko bi v takem primeru rekli, da si v Sloveniji delimo dobro in slabo po pravičnem razmerju glede na naš standard proti nemškemu.
Še izjava, da vodilne postavljajo delavci. To ni res, je pa res, da jih postavljajo in razrešujejo vodilni velikih delovnih organizacij, ki so pogosto poleg svojega direktorskega položaja še dodatno priskledniki v nadzornih odborih. Po svetu kapitalizma so v nadzornih odborih ljudje iz entuziazma, seveda brez plačila.
Dobro stoječa podjetja pri nas so farmacevtska, kemična, prehrambna, lokalno služnostna ipd., pri katerih lahko vodilni določajo cene po lastni presoji. Pri tem skrbijo za dober dobiček ne glede na poslovno moralo in prilagajajo cene tujim, ne da bi upoštevali zaslužke Slovencev. Vodilni hote ali nehote prezrejo, da je minimalni zaslužek ca. 40.000,00 SIT proti 2000 DEM v Nemčiji v razmerju 1:4,7, čeprav hkrati ugotavljamo, da so celo cene prehrambnih artiklov na Zahodu pogosto za pol nižje kot pri nas. Poglejte si cenik samopostrežnih trgovin Hofer v Avstriji (4 trgovine v Celovcu, 45 v Avstriji). Ne razumem, kako si zamišljamo prehod v EU, skupnost, ko bo treba cene velikemu številu kmetijskih pridelkov zmanjšati na polovico. To so doživljali v Avstriji pred dobrim letom.
V nadaljevanju članka je rečeno da so se realne plače v gospodarstvu povečale za 16%. Kdo je prejel večje zaslužke? Delavci ne, pač pa tisti pri koritu. Tudi ko spremljamo (statistično) rast povprečnih osebnih dohodkov vseh zaposlenih, lahko ugotovimo, da prejmejo na ta račun upokojenci sicer za borne odstotke povečane pokojnine, čeprav je tako absolutno povečanje vrednosti plačil izbrancem dokaj donosno. Žalostno je tudi, da imajo nekateri vodilni prejemke iz naslova sodelovanja tudi na drugih področjih. Če je direktor kot velik strokovnjak v osnovni zaposlitvi vrhunsko plačan, kako najde čas, da lahko sodeluje še v raznih nadzornih svetih na fakulteti ali univerzi in v podobnih istitucijah. Nihče iz naše zakonodaje ne spremlja takšnega početja, sami pa tudi ne čutijo moralnega mačka.
Premajhno varčevanje prebivalstva. Ali se zavedamo, da je ca. 70-80% takih Slovencev, ki prejemajo dohodke na meji revščine in živijo iz meseca v mesec. Nekateri zaposleni tudi po več mesecev čakajo na zaslužene plače. Na Zahodu velja, da lahko delodajalec svojo dejavnost zapre, če na koncu tedna nima denarja za izplačilo. Nadaljnjih 15% zaposlenih živi sicer dokaj normalno, vendar zopet brez možnosti večjih prihrankov. Torej ostane tistih približno 5%, ki ugodno živijo, seveda na račun splošne revščine in največkrat z mahinacijami. Naše davkarije pa so kakor običajno brez moči. Zopet primerjava z Nemčijo. Če kvalificiran delavec zasluži3200- 3500DEM na mesec, potem z lahkoto prihrani 1/3, če ni velik zapra vljivec. Tako so si tudi naši ljudje veliko prihranili in se po 10 ali 15 letih vračali z lepim kapitalom. Ugotovimo lahko, da je zelo malo takih, ki z delom doma lahko varčujejo.
V zadnjem delu članka je omenjena tudi pokojninska reforma. Predvideva uvajanje pokojninskega dodatnega zavarovanja. Nič novega, saj je takšna oblika bila uveljavljena že pred II. svetovno vojno v stari Jugoslaviji. Sem v tistih letih, ko se še dobro spominjam, kako so takratni bolje situirani zaposleni trdili, da nakazujejo v dodatni pokojninski sklad in da bodo prejemali velike pokojnine. Prišlo je leto 1941 in nato 1945in vse se je izničilo in uveljavljene so bile normalne pokojnine. Običajno je tako, da zavarovalnice, pokojninski skladi in podobne ustanove lepo živijo od režijskih stroškov. Če pogledamo 1. stran Sobotne priloge z dne 27. 9. ’97 (citiram), je predsednik ZSSS Dušan Semolič razlagal, da so jih nemški kolegi svarili pred pastmi pokojninske reforme - se pravi pred naj večjim socialnim projektom, ki ga načrtuje slovenska vlada - ker da bodo z njo profitirale le banke in zavarovalnice na račun delavcev...
Iz zgodovine vemo, da se na evropskem področju v vsaki generacijski dobi 30 - 50 let menja družbeni sistem in zato so lahko vprašljivi razni pokojninski skladi. Izjema je ta čas le Švica.
Kakor sem že uvodoma zapisal, se teoretične zasnove pri nas v praksi ne izvajajo, pri tem pa je velikokrat kriva zakonodaja, saj so zakoni pogosto napisani dvoumno in tako predmet manipulacij, naše upravne službe s sodstvom vred pa brez učinka. Vse zakone, ki si jih lahko tolmačimo na dva ali več načinov, bi bilo treba razveljaviti.
Naslov članka, da bi bilo zgledovanje po Nemčiji samomorilsko, pa ta čas ni primeren, saj stanja, kakršno vlada v Nemčiji, ne bomo nikoli dosegli. Še enkrat poudarek, da bi pri nas morala vladati medsebojna razmerja, kot so tipična v zahodnoevropskem socialno-kapitalističnem svetu, saj nismo živali ali barbari.
Anton Papež. Ljubljana
Delo, 16. oktobra
Deveterica na srečanju članic SEČI
Sprašujem se ali smo ali nismo polnopravni člani SEČI. Namreč pred ca. dvema mesecema ali malo več je zunanje ministrstvo zanikalo, da naj bi Slovenija imenovala nekoga (pozabil sem ime) kot uradnega slovenskega predstavnika v SEČI. ker da smo mi le opazovalci ali gostje. Zdaj v omenjenem članku čitam tole (citat):
»... udeležili vseh devetih držav tega območja (Albanije, Bolgarije. BiH. Tiirčije, Makedonije, Moldavije, Romunije, Slovenije in Turčije (Titrčija je namreč navedena dvakrat. Katera drža va manjka ?), pa tudi Hrvaške kot opazovalke.« Navedena sta tudi dva priimka predstavnikov našega zunanjega ministrstva. Navajam še en citat iz poročila:
l
pp
postni
predal
29
»Predstavniki Slovenije so bili zaradi spremembe prometnih tokov v regiji in znanih problemov na mejnem prehodu Dolga vas seveda posebno dejavni pri prvem od omenjenih projektov.« Glej ga, hudiča, Madžarska sploh ni članica omenjenega SEČI!
Sprašujem odgovorne na zunanjem ministrstvu, kdo koga »farba« oziroma ali je to povračilo stricu Samu za odpravo vizumov za Slovence, ki sploh še niso odpravljeni (predsednik Clinton je to le napovedal predsedniku Kučanu!), ali mislimo namesto v Evropo, o kateri toliko govorimo, nazaj na Balkan ?
Igor J. Pogačar, Koper
Dejo, 30. avgusta
Vojaško doktrino prilagoditi nakupu letal ali nasprotno?
Bojna letala ali nastopaštvo
Nemalo sem bil šokiran, ko je Delo najavilo obisk enote bojnih letal iz Kolorada z lovci F-16, ki so prišli na »skupne« vaje. Hkrati člankar nakazuje in pripravlja bralce na nakup takih ali podobnih bojnih letal. Takoj se mi je zastavilo nekaj vprašanj:
—	Od kod bojna letala, ko pa sopredsta vniki MO še pred enim letom zagotavljali, da naše bodoče letalstvo ne bo imelo bojnih letal, temveč le večnamenske helikopterje?
-	Odkod sploh to lobiranje (Krila-Podat-kovnik 2, TV tednik 11. 9. ’97), ko pa sploh nimamo izdelane obrambne doktrine? -
Ob spremljanju naše mlade države je očitno, da zavzemanju nekega določenega kroga ljudi z MO in morda tudi iz politike (neodgovorno vozakanje visokega politika z lovcem F-16) botrujeta dva povsem nasprotna razloga: eden naj bi bil občutek krivde, ker nismo bili sprejeti v Nato (edini razlog, da nismo bili sprejeti, je strateška nepomembnost naše države), drugi pa je povsem značajski: nastopaštvo in povzpe-tništvo nekaterih posameznikov, ki jim ni mar razvoj Slovenije kot države, temveč le zadostitev osebnih ambicij, pa naj stane, kar hoče.
Slovenija si mora zagotoviti obrambo zračnega prostora, vendar na način, ki bo kolikor toliko učinkovit in finančno sprejemljiv, npr. raketna obramba, helikopterji z radarji in vodljivimi raketami. Prav tako bomo v mirnem času morali po mednarodnih predpisih zagotoviti suverenost našega zračnega prostora (aliplačevati drugim). V ta namen bomo verjetno morali kupiti nekaj hitrih večnamenskih letal.
Nakup bojnih letal za vojaško obrambo Slovenije je tehnično neuporaben, finančno pa katastrofalen za naše gospodarstvo. Naj na kratko argumentiram svoji trditvi:
-	Tehnična neuporabnost: Slovenija ima tako majhno globino, da bi morebitni jutrišnji agresor presenetil naša letala še na tleh. Še zlasti to potrjuje lega vseh treh letališč. Vsaka od sosednjih držav ima močnejši letalski potencial in pričakovati je napad z veliko bojno močjo. Pri današnji tehniki letalom pri raketiranju sploh ne bi bilo treba preiti meje. Do zračnih bojev - spet zaradi globine - ne more priti. Sploh pa napada od države članice NATO ni pričakovati. Že v času trenaže bi naša letala često kršila zračni prostor sosednjih držav. Radij obračanja pri hitrosti 2M (odvisno od višine) je 10 -50 km.
Nadzor meje je mogoč le s helikopterji, nikakor pa ne s tako hitrimi letali.
-	Ekonomsko finančni razlog: Proračun MO za leto 1996je bil 30,55 milijarde SIT, predpostavimo, da bo letos (+13%) 34,5 milijarde SIT. Slovenija potrebuje za minimalno obrambo 1 eskadriljo - 12 večnamenskih bojnih letal, opremljenih z večnamenskim radarjem in max. hitrostjo okrog 2M.
Povprečna cena takega letala je 20 milijonov USD x 12 = 240 mio. USD ah 44 milijard SIT.
Za 12 letal potrebujemo vsaj 36 visoko sposobnih pilotov, katerih šolanje stane vsaj 2 mio. USD na vsakega - 13 milijard SIT.
Gorivo (1,5 -2t kerozina za pol ure), tekoče
vzdrževanje, obvezni pregledi, rezervni deli — vse to stane v daljšem časovnem obdobju 2-krat toliko kot letalo (TV tednik 11. 9. ’97) = 88 milijard SIT (v 10 letih). Skupaj 145 milijard SIT.
Skupaj stroški torej 145 milijard SIT in če jih razporedim na 10 let, znesejo 14,5 milijarde na leto. Pri tem je treba upoštevati, da je sposobnih za borbo povprečno vedno le 70% letal. Za resnejšo obrambo pa je potrebnih več letal in temu sorazmerni so stroški.
Kje pa so vsi drugi stroški, če hočemo posodobiti našo obrambo? Kdo bo plačeval te stroške za tehnologijo, ki je ne boš mogel uporabiti, ko bi jo moral? Gospodarstvo, seveda, ki že zdaj ječi pod težo nenasitne države in njenega razbohotenega aparata in kjer ljudem, ki trošijo proračunski denar, redko pride na misel, »kako se pa zasluži ta denar«?
Mera je polna, če temu dodam ceneno zavajanje gospodov Podbregarja in Žunkoviča (MO) v TV tedniku 11. 9. ’97z odgovorom
Obvestilo
Ker prejemamo za objavo v rubrikah PP-29 in Prejeli smo vse več gradiva, ki je bilo natisnjeno s tiskalnikom, prosimo vse avtorje, ki imajo to možnost, da nam svoje prispevke v prihodnje raje pošiljajo na disketah.Tako se bomo izognili ponovnemu prepisovanju in morebitnim napakam, ki lahko pri teni nastanejo. Diskete seveda vračamo.
Uredništvo
na vprašanja novinarja Knifica, čemu naj bi služila bojna letala. Odgovor je bil »za borbo na nebu in za nadzor drža vne meje«.
Verjetno nisem osamljen, ker podobno razmišlja tudi novinar Alijevski (Krila št. 6/97).
Prepričan sem, da ima MO dovolj kvalificiranih strokovnjakov in da bodo obrambno strategijo našega zračnega prostora zasnovah odgovorno, upoštevaje predvsem zmožnosti in realne potrebe Slovenije. Končno besedo pa bi moral dati slovenski parlament kot predstavnik ljudstva.
Vojteh Kučina, rez. kapetan PAA nekdanje JLA, Radovljica
Delo, 25. septembra
Rešitev za luknje na cestah in domače dvorišče
V zvezi z zapisom, ki je bil objavljen v prilogi Delo in dom, dajemo nekaj strokovnih utemeljitev:
Spomladanske odjuge se v določeni meri kažejo tudi na cestah. Pravimo, da je cesta pričela cveteti. Kateri so najpomembnejši vzroki za ta pojav?
Cestno telo zgradimo na splošno iz več plasti različnih nevezanih in vezanih materialov, odvisno predvsem od karakteristik temeljnih tal, klimatskih, hidroloških in drugih razmer ter predvidenih prometnih obremenitev. Določitev debeline posamezne plasti in vrsto vgrajenih materialov opravi projektant z dimenzioniranjem voziščne konstrukcije. Pri tem upošteva — poleg s standardom predpisanih postopkov - tudi vse lokalne razmere in danosti, s čimer je določena kakovost ceste v pogojih uporabe zagotovljena.
Cestno telo je v prostoru izpostavljeno številnim vplivom, zato so lahko tudi vzroki za poškodbe številni in zelo različni. Na samo cvetenje ceste pa ima največji vpliv zamrzovanje v zimskem času, ko cestno telo zamrzne, spomladi ob odjugi pa se prične odtaje vanje od zgoraj na vzdol. Če v cestno telo niso vgrajeni kvalitetni (zmrzlinsko odporni) materiali, pride v obdobju odtajeva-nja (odjuge) do poškodb. Vzrok je v tem, da se led v cestnem telesu že taja, medtem ko so spodnje plasti še zamrznjene. Ker voda ne more odtekati navzdol, se material z njo zasiti in izgubi svojo nosilnost. Pride do premikov (deformacij) v cestnem telesu. V zgornjih plasteh vgrajeni vezani (ponavadi asfaltni) materiali zmorejo prenesti določene posedke konstrukcije, če pa so ti po-sedkipreveliki, se pojavijo najprej razpoke in deformacije, čez čas pa še udarne jame in druge poškodbe. Razpoke na voziščni površini ta pojav pospešujejo, saj ima voda prosto pot v cestno telo. Na samo cvetenje ceste pa zgornje vezane asfaltne ali cemen-tnobetonske plasti voziščne konstrukcije na splošno nimajo bistvenega vpliva.
Da bi cvetenje na naših cestah preprečili, pa je treba poleg ustrezne gradnje zagotoviti tudi ustrezno tekoče in investicijsko vzdrževanje.
Slovensko asfalterstvo ima zelo bogato, več kot 40-letno tradicijo. Vsa asfalterska dela se opravljajo s spoznanji stroke, ki so podobna in veljavna po celem svetu. Asfal-terski postopki proizvodnje in vgrajevanja klasičnih (vročih) asfaltnih zmesi so - po sedaj znanih podatkih - ekološko neoporečni in za človeka nenevarni. Morebitno nasprotje dokazujejo konkurenčne panoge, vendar do sedaj na tem področju niso imele uspeha. Nesporno pa je, da vgrajena asfaltna plast nima nikakršnih negativnih učinkov na okolje.
Za ustrezno kakovost asfalterskih del skrbi pri nas 13 asfalterskih laboratorijev z vrsto visoko izobraženih kadrov. Asfalterski obrati v Sloveniji so pretežno novi ah obnovljeni, kar zagotavlja kakovostno ter ekološko neoporečno proizvodnjo asfaltnih zmesi, ki so sestavljene iz zmesi kamnitih zrn, polnila (kamene moke), bitumna in dodatkov, ki v nobenem primeru nimajo škodljivega vpliva na okolje in se dodajajo samo v posebnih primerih, vendar le v desetinkah odstotka.
Poleg klasičnih vročih asfaltnih zmesi se uporabljajo tudi t.i. hladni sistemi, ki so uporabni predvsem v obliki reciklaže za nosilne plasti in za obdela vo površine vozišč (tankoplastne in površinske prevleke). Ti sistemi služijo kot dopolnitev klasičnim postopkom, saj imajo nekatere prednosti, kot so manjša poraba energije, hitrejša vgraditev in uporaba v zelo tankih plasteh, vendar pa je njihova uporabnost omejena predvsem na ceste z lažjimi prometnimi obremenitvami oz. kot dopolnitev za vroče sisteme na cestah vseh prometnih obremenitev. Poleg navedenih prednosti pa jeza sisteme po hladnem postopku značilno, da jih lahko vgrajujemo samo v poletnih mesecih (od maja do septembra), medtem ko lahko klasične vroče sisteme vgrajujemo, ko je temperatura nad 0°C (za nosilne plasti) oz. 5°C (za obrabnozaporne asfaltne plasti).
Poleg navedenih zmesi obstajajo tudi najrazličnejše hladne zmesi za krpanje poškodb na voziščih, ki so proizvedene iz različnih materialov. Pra viloma so veliko dražje in jih uporabljamo samo v minimalnih količinah za zagotovitev prevoznosti v danem trenutku. Ti materiali praviloma nimajo dolge življenjske dobe, saj so predvsem namenjeni za začasno hitro in enostavno ukrepanje.
Kljub vedno bolj kakovostnemu delu je na področju asfalterstva še veliko nalog, ki jih je treba opraviti. Tega se sodelujoči v tej panogi v največji možni meri tudi zavedajo. Naše tržišče je odprto za vse nove kakovostne materiale, postopke in tehnologije. Vse prevečkrat pa se dogaja, da se pojavljajo novodobni podjetniki s čudežnimi eliksirji (materiali in dodatki), ki v trenutku odpravljajo vse probleme, s katerimi se ukvarja na tisoče strokovno usposobljenih ljudi po vsem svetu.
Članek, ki je bil 25. 9. 1997 objavljen v prilogi Delo & dom, govori o takšnem čudežnem materialu, ki ne prenese nikakršne resne strokovne presoje. Zato smo navedli samo nekaj strokovnih osnov za lažje razumevanje razmeroma zahtevne problematike gradnje in vzdrževanja voznih površin.
Za Združenje asfalterjev Slovenije Slovenko Henigman, dipl.ing.
Delo, 5. julija
Ozelenjevanje ministrstev
1. Prof. dr. Mitja Rismal v svojem prispevku (Delo, 11. 10. 1997) ugotavlja razliko med nemškimi in slovenskimi predpisi za določanje meja varstvenih pasov. Nemški pre-dipisi določajo razdaljo, ki jo podtalnica preteče v 50 dneh, slovenski predpisi pa so v tem strožji, ker zahtevajo razdaljo, ki jo podtalnica preteče v 60 dneh.
Omenjena razlika ne vpliva bistveno na velikost varstvenih pasov, ker ne varujejo samo vodarne, temveč tudi rezervne vodne vire na celotnem zavarovanem območju. Ključno pa je, da je bil predviden odvod voda s severne obvozne ceste čez drugi varstveni pas, ne glede na to, ah gre za slovenski ah nemški predpis. Tako naj bi bil tudi iztok kanalizacije v Savo na območju, kjer Sava izdatno bogati podtalnico Ljubljanskega polja.
Hkrati prof. Rismal ugotavlja, da je po citi-
ranih nemškh predpisih dovoljena gradnja odvoda kanalizacije v drugem varstvenem pasu, če ni druge možnosti. Priseverni obvozni cesti pa se je izkazalo, da drugačna varianta obstaja in je bila tudi sprejeta in izvedena. Res je, da je bila druga varianta nekoliko dražja. Razlika v ceni med obema je znašala po študiji projektanta obeh rešitev (IEI1996) 467 milijonov tolarjev, to je približno 5 milijonov DEM. Torej je bila
E-mail: pisma@delo.si
izvedena kanalizacija dražja za 30%. Vsota je za štirikrat manjša od vsote 20 milijonov DEM, ki jo v svojih prispevkih navaja prof. Rismal.
2.	Na dveh sestankih strokovne komisije predstavnikov DARS in VOKA (20.2.1995 in 28. 2. 1995) je bila omenjena problematika dokaj podrobno strokovno obravana-vana. Na obsežne zapisnike z izjavami udeleženih in sprejete sklepe ni prof. Rismal, kot mi je znano do danes, dostavil nobenih pripomb in sprašujem se, čemu služijo tendenciozne obtožbe dve leti po uradno sprejetih odločitvah in že izvedenih objektih.
3.	Kot sem že omenil v svojem prvem prispevku, imata varovanje vodnih virov in oskrba mesta Ljubljane z neoporečno vodo brez čiščenja ah dezinfekcije svojo ceno. Malo je mest na svetu, ki se lahko poh valijo s tako kakovostno vodo in upam, da bo po zaslugi ustreznih rešitev, kot je izvedena varianta odvodnje severne obvozne ceste, tudi v bodoče tako.
prof. dr. Mitja Brilly, Ljubljana
Zelo majavi, če ne celo za lase privlečeni argumenti torej, ki kažejo na hudo zmedene predstave o pojmih tržne ekonomije in svobodne konkurence. Ne razumem, kaj je tu narobe. Pač, mogoče je narobe to, da imamo v Sloveniji na področju telekomunikacij še vedno podjetje, ki nikakor noče propasti, kot se je to zgodilo v mnogih drugih primerih. In to podjetje, ki zagotavlja kruh več kot 3000 delavcem, v veliko žalost mnogim majhnim ribam, ki bi se z značilno slovensko suicidno-stjo rade smukale po kalni vodi, kaže celo kondicijo in aspiracijo hoditi vštric z izzivi novih informacijskih tehnologij.
Poanta, kot jo sam vidim, je namreč ravno v tem, da konkurenca na trgu zagotavlja ugodnejši servis, ne pa drug privez k nekim državno-akademskim jaslim. To, da se je Telekom polotil tudi interneta, je torej lahko samo pozitivno in razveseljivo. Tako za porabnike kot učinkovitost nacionalne ekonomije. Njegova zagata je mogoče kvečjemu v tem, da je to storil (pre)pozno, kar pa je značilno za velika drža vna podjetja in kar je že druga (tranzicijska in transformacijska) zgodba.
Ivo Kuljaj, Ljubljana
Delo, 27. septembra
Tiranija rednih profesorjev
Nekoliko pozno se oglašam na prispevek doc. dr. Lukšiča, kije obravnaval stanje na ljubljanski Univerzi. Ker sem tudi sam docent na tej univerzi, bi rad kolego nekoliko dopolnil, čeprav se z njegovimi osnovnimi ugotovitvami strinjam.
Delo, 20. oktobra
Ponudniki storitev interneta združeni proti Telekomu
Članek pod tem naslovom je eden iz serije tistih, ki v zadnjem času v slovenskem tisku po mojem mnenju zavajajo javnost z »grdim, velikim in monopolnim Telekomom«. V ozadju te gonje je Arnes (Akademska in
ranjem oziroma instrumentaliziranjem malih ponudnikov storitev interneta ali po domače: z metanjem peska v oči. Pravzaprav bi na te reči sploh ne bil pozoren, če se ne bi pred časom v neki večji slovenski firmi z znancem menila tudi o tem in če mi ne bi tedaj možak pomolil pod nos kar zajeten račun, ki mu ga je izstavil Arnes za naročnino za priključek na njegovo omrežje.
Članek Braneta Maslja me je torej zmotil že zaradi označb »državnega« Telekoma in »akademskega« Arnesa. Ker sem znancu obljubil, da se bom malce bolj razgledal po teh rečeh, če že ne za javno rabo, pa vsaj za osebno obveščenost, sem brž ugotovil, da je Arnes dojenček, ki so ga spočela ministrstva - za znanost in tehnologijo, za šolstvo in šport ter za kulturo. Temu primerno (proračunsko) je tudi financiran, kar naj bi skupaj z naslovom »akademska in raziskovalna mreža« pomenilo neprofitno in nekomercialno dejavnost. Znančev račun govori nasprotno. Po mojih podatkih proračunska sredstva za znanost in izobraževanje za potrebe Arnesa stalno naraščajo in so lani dosegla 1,2 milijarde tolarjev. Znan je podatek, da se je obseg tega denarja za druge porabnike v nekaj letih skrčil domala za polovico. Mirno lahko zapišem, da si je Arnes prav po zaslugi državnega denarja ustvaril prevladujoči položaj na trgu ponudnikov storitev interneta. Danes obvladuje približno 70% trga.
Kdo je tu državen in kdo akademski, naj si bralec odgovori sam. Po mojem gre kvečjemu za siamska dvojčka. Hočem reči, da bi bilo najbrž vse v redu in pra v, če... No, če ne bi na tem trgu zaznal svoje tržne niše tudi Telekom, ki je Arnesu najbolj nevaren na trgu komercialnih porabnikov, kar pa (ega tako in tako ne bi smelo skrbeti, če bi deloval v okviru dejavnosti, zaradi katere je bil ustanovljen. Konec koncev o tem črno na belem govori tudi omenjeni članek, ki pravi, da je »ponudnike storitev interneta razburilo Telekomovo širjenje dejavnosti na tre-nuto najbolj vroče področje informacijske tehnologije, to je internet, kjer lahko Telekom zaradi svojega porekla zagotovi svojim porabnikom ugodnejši servis kot drugi ponudniki in je zato na trgu privilegiran«. Se mi zdi, kot da bi posamezne mehanične delavnice očitale veliki avtomobilski tovarni, zakaj zdaj posega še v dejavnost servisiranja svojih avtomobilov. Kdo drug pa bo posegal, če ne ona, ki je za to tehnično in tehnološko usposobljena?
Tudi sam sem z delovanjem Univerze ter položajem mlajših učiteljev in sodelavcev nezadovoljen. O tem sem pred kakim letom dni pisal tudi takratnemu rektorju in zdajšnjemu v.d. rektorja, a njegovega odgovora nisem nikoli prejel. Takrat sem poskušal opozoriti na nekatere nepravilnosti in nelogičnosti delovanja Univerze ter na status njenih učiteljev in fakultet.
Če na kratko povzamem, sem v takratnem pismu rektorju izpostavil predvsem finančno avtonomijo Univerze ter normative, ki veljajo za univerzitetne učitelje in asistente, delovanje univerzitetnega senata in volitve rektorja, vpletanje politike v delovanje Univerze, zapostavljenost izrednih profesorjev in docentov pri upravljanju Univerze, podcenjevanje sposobnosti docentov za opravljanje mentorstva pri doktoratih znanosti, nepravilnosti in nedoslednosti pri postopkih in volitvah v akademske nazive ter za resno Univerzo nedopustno veliko število izpitnih rokov, ki jih študenti lahko opravljajo v tekočem letu.
Obešanje avtonomije Univerze na veliki zvon je zgolj leporečje za postavljanje pred javnostjo, saj dejanske avtonomije ni in ne more biti brez finančne samostojnosti. Ker Univerzo financira proračun (beri: Ministrstvo za šolstvo in delno tisto za znanost), je govorjenje o avtonomiji Univerze zgolj prazno besedičenje. Če rektor in vsa Univerza nista sposobna doseči znižanja normativov (ur predavanj), ki jih morajo učitelji in asistenti opraviti, da si zaslužijo svojo plačo, potem tudi o kakovosti njenih programov lahko dvomimo. Učitelj mora letno odpre-davati 180 ur, da bi ta normativ dosegel, pa mora navadno predavati vsaj tri različne predmete.
Če smo pošteni do sebe in svojega dela, si moramo priznati, da taka šola preprosto ne more biti dovolj kvalitetna, saj učitelju zmanjkuje časa za znanstvenoraziskovalno delo in priprave, ki so dandanes povezane z neprestanim spremljanjem in pregledovanjem tisočev in tisočev novih informacij. Za vzpostavitev kvalitetne Univerze bi zato nujno potrebovali vsaj tretjinsko zmanjšanje normativov in s tem omogočili tudi vzporedne nastavitve novih učiteljevza iste predmete. Na ta način bi razbremenili obstoječe kadre, predavanja pa bi bila pestrejša in kvalitetnejša. Trenutno stanje na ljubljanski Univerzi pa je tako, da so s predavanji najpogosteje najbolj obremenjeni prav mlajši univerzitetni učitelji, a hkrati so prav ti tudi najbolj odrinjeni od upravljanja in odločanja, ne le na Univerzi, pač pa tudi na fakultetah.
Kljub temu v nasprotju s kolegom Lukši-čem. prevlade rednih profesorjev pravzaprav ne čutim kot poglavitni problem ljubljanske Univerze, saj je »diktatura« rednih profesorjev bolj pravilo kot izjema tudi na številnih tujih univerzah v Evropi in Ameriki. Pravi problem je skrit drugje, v načinu, kako je kdo postal redni profesor v prete-
klosti in kakšna so današnja pra vila, ki mlajšim kolegom otežujejo, če že ne kar preprečujejo izvolitve v višji naziv. Poglejmo nekoliko podrobneje.
Z novim visokošolskim zakonom in statutom Univerze so se spremenili tudi drugi njeni akti, med drugim merila za izvolitve v univerzitetne akademske nazive. Nova univerzitetna merila so vsaj na prvi pogled seveda bistveno strožja, kot so bila stara, zahtevajo kandidatovo vsestransko usposobljenost tako na znanstvenoraziskovalnem kot na pedagoškem področju, gostovanje na tujih univerzah, mednarodno primerljivost kandidatovega dela itd. -
Skratka, nova merila (sprejel jih je senat Univerze, v njem pa sedijo le redni profesorji) so po dolgem usklajevanju naposled začela veljati, a habilitacijska komisija in univerzitetni senat sta naredila nedopustno napako, ker sta članicam (fakultetam) dopustila različno tolmačenje in priredbo meril. Tako se je zgodilo prav to, kar se ne bi smelo: vsaka fakulteta (fakultete so očitno tiste res avtonomne veje univerze) si je merila začela razlagati in tudi uveljavljati po svoje. Še celo huje, tudi znotraj iste fakultete veljajo za različne oddelke različna merila. Opisal bom le primer, ki ga najbolj poznam, to pa je primer Biotehniške fakultete, na kateri sem zaposlen.
Na oddelku za biologijo smo se ves čas zavzemali za kar se da stroga in mednarodno primerljiva merila za napredovanje učiteljev in asistentov, ki naj bi seveda veljala za vso fakulteto. Na drugih oddelkih Biotehniške fakultete in pri samem vodstvu fakultete je bil proti temu ves čas velik odpor in odkrito nasprotovanje. Končni kompromis je bil seveda ta, da ima zdaj biološki oddelek svoja, strožja merila, drugi oddelki pa bistveno bolj mila merila za napredovanje, kar se seveda tolmači s »specifiko znanstvenega področja«.
Seveda je popolnoma mogoče, da so za povprečnega Slovenca bolj pomembni prispevki o obrezovanju sadnega drevja, prireji prašičev, ali gojenju kolerabe na visokogorskih poljih v domačih strokovno obarvanih in mednarodno nepreverjenih publikacijah kot pa prispevki iz molekularne biologije, biokemije ali mikrobiologije v odmevnih in skrajno resno recenziranih mednarodnih revijah, a vsaj navidezno brez takojšnje uporabne vrednosti.
Seveda pa se lahko potem tudi vprašamo, kaj je smisel dobre univerze, kjer bi se morali vsi njeni učitelji primerjati po enakih, mednarodno primerljivih merilih. Merila za napredovanja učiteljev in asistentov na Biotehniški fakulteti je sprejel njen senat, v katerem pa sedijo le redni profesorji. Ti so si svoje nazive večinoma pridobili z merili, ki so bili še milejši kot so ti, ki so trenutno v veljavi na večini oddelkov Biotehniške fakultete (da ne govorimo o načinih kadrovanja v socialističnem obdobju Univerze). Seveda nihče ne zahteva, da bi se dosedanja uspešnost rednih profesorjev ponovno preverila z novim, strožjim pravilnikom, vsekakor pa bi od njih pričakovali vsaj to, da svoje poslanstvo jemljejo resno in z vsaj malo odgovornosti. Pri tem imam zlasti v mislih habilitacijske postopke mlajših kolegov. Nedopustno je, da se nekateri postopki vlečejo tudi več kot dve leti, in to samo zato, ker so kandidati zaradi svoje uspešnosti oddali vloge za predčasne izvolitve v višje nazive.
Nedopustno je tudi to, da se taki postopki vodijo na pollegalen način, pri čemer se enkrat uporablja tak, drugič pa drugačen pravilnik, odvisno od tega, kaj se posameznemu članu kadrovske komisije ali senata v določenem trenutku zdi bolj primerno. Tako prihaja do paradoksalne situacije, da npr. kandidata, ki je s svojim delom dokazal, da zadošča ali celo presega zahtevnejša merila, zavirajo tisti, ki so bili izvoljeni po milejših merilih in so celo za svoje oddelke izsilili in izglasovali bistveno milejše kriterije za napredovanje. Osebno sem prepričan, da taki primeri niso osamljeni in tudi ne posebnost Biotehniške fakultete. Za to je kriv strah pred spremembami, ta pa je večinoma zasidran prav v glavah rednih profesorjev, ki vodijo posamezne fakultete.
Seveda star pregovor pravi: »Ne pljuvaj v skledo, iz katere ješ,« a je že tako, da je včasih treba pokazati tudi na nemarnosti v lastni hiši. Le tako se lahko nadejamo pozitivnih sprememb. V tem primeru sta to kakovost in ugled ljubljanske Univerze in njenih učiteljev.
Za konec pa še to: Od rektorja sicer nisem dobil odgovora na svoje pismo, a sem mu
hvaležen vsaj za to, da mi je po treh letih napornih pripravna nova predavanja in samih predavanj dovolil, da sem odšel za leto dni v ZDA, Mer lahko spet v miru raziskovalno delam. Čeprav je ob spremljanju dogodkov doma tudi mir močno relativen.
doc. dr. Tom Dirk, University of Florida, Gainesville, ZDA
Delo, 15. oktobra
EMK s škampovimi repki
G. Marijan Zlobec je v glosi z gornjim naslovom poročal, da so se na gala pojedini 11. oktobra 1997 v Grand hotelu Union (jaz sem sicer prejel vabilo za v hotel Ho-liday Inn!?) ob koncu Evropskega meseca kulture (ali se ni ta končal s koncertom Luciana Pavarottija 4. julija?) zbrali, poleg peščice umetnikov, predvsem mestni birokrati in »drugi«. Še najmanj naj bi bilo aktivnih udeležencev EMK. Pisec je zapisal, da je EMK fantastično uspel, saj so goste postregli s kar 30 (trideset) različnimi izbranimi kulinaričnimi specialitetami, številnimi izbranimi sladicami in vse skupaj zalili s prvovrstnimi vini.
Do tukaj vse lepo in prav, saj vemo, da umetniki, še bolj pa birokrati in oblastniki prav radi dajo kaj dobrega in okusnega pod in na zob. Jedcem in pivcem tudi nisem niti najmanj nevoščljiv, saj sem bil kot aktivni udeleženec EMK povabljen na slavnostno večerjo, vendar se je iz takšnih in drugačnih vzrokov in razlogov nisem udeležil. Verjetno mi takšne elitne požrtije nekako preveč ne ležijo, pa tudi predmestne krčme in brhke točajke v njih so mi nekako ljubše.
Pri vsem tem me moti nekaj drugega. Kot udeleženec EMK sem imel samostojno slikarsko razstavo v galeriji Commerce. Ker sem hotel ob odprtju razstave predstaviti tudi del kamniške in slovenske vrhunske glasbene umetnosti, sem v otvoritveni program povabil mlado pianistko Evo Bohte, ki je prišla nastopit iz Švice, kjer je na podiplomskem študiju. Bohtetova je z odliko diplomirala na GA v Ljubljani, prejela pa je že tudi več mednarodnih nagrad in priznanj in je ena naših najbolj perspektivnih mladih glasbenic. Žal sem moral plačati stroške nastopa in izposojo koncertnega klavirja (okrog 150.000 SIT) sam s pomočjo sponzorjev. Galerija, ki so jo izbrali organizatorji EMK, takšnega stroška ni zmogla, drugih dotacij ni bilo, še pri papirju in tisku vabila je bilo treba varčevati. Prejel tudi nisem nobene razstavnine, ki naj bi mi po zakonih pripadala. Torej na eni strani razsipavanje denarja davkoplačevalcev na razkošnih banketih, drugje varčevanje pri izvorni umetnosti in kulturi.
Na vabilu na banket je dobesedno pisalo: povabilo na »zadnjo večerjo«! Pa menda ne na zadnjo večerjo slovenske umetnosti in kulture?
Dušan Lipovec, akademski slikar, Kamnik
Delo, 18. oktobra
Samo druga beseda
V Sobotni prilogi Dela me je v članku Marka Crnkoviča zbodlo v oči, da je imenovani gospod napisal tekst za knjigo Ljubljana - mesto kulture, pa ga ni oddal, ker se ni strinjal s ponujenim honorarjem, ker je bila vsota tako majhna.
Ne vem, kaj je za gospoda Crnkoviča majhna vsota, kajti kot je zapisal v omenjenem članku, je potem predrzno zahteval skoraj šestkrat več od ponujenega. Sploh mi ni všeč sedaj po končanem ljubljanskem evropskem mesecu kulture ta prah, ki se dviguje ob preveč ali premalo izplačanih honorarjih.
Zakaj pravzaprav to pišem? Kot predsednik komisije za kulturo in izobraževanje pri Mestni zvezi upokojencev Ljubljana sem v sredo, 11. junija tl., organiziral v dvorani Dela na Dunajski cesti glasbeno literarno popoldne v okviru evropskega meseca kulture. Naj poudarim, da smo vsi sodelujoči, tako pevski zbor kot recitatorji, ki so brali izključno svoja lastna dela, ter povezovalec, izpeljali to kulturno prireditev popolnoma brezplačno in nikomur niti na misel ni prišlo, da bi za to zahteval kak honorar.
Zvonko Čemažar, Ljubljana
Prejeli
O pomniku na Žalah
Nova slovenska zaveza postavlja na Žalah spominsko obeležje »žrtvam državljanske vojne na protikomunistični strani«. Za otvoritveni datum, 25. oktober, so se dogovorili z nadškofom in znan je tudi že napis na obeležju, ki se začenja takole: »Devetnajst stoletij in pol po Kristusu in dvanajst stoletij po tem, ko smo ga Slovenci spoznali, je kri zalila našo domovino - rdeče revolucije in državljanske vojne kruti sad...«
Iz tega smemo sklepati, da ta pomnik ni le pietetno dejanje do mrtvih, pač pa predvsem del prizadevanj za pisanje nove zgodovine Slovencev, za katero si prizadeva tudi Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji.
Najprej glede pomnika: Nedvomno je, da ima vsakdo, naj je bil v vojni na katerikoli strani, pravico do groba in spomina. Prav je, da se s spominskim obeležjem oznamuje vsaj simbolični grob tistim, za katere ni znano, kje so pokopani. Toda čemu na takšno spominsko obeležje izpisovati imena ljudi, ki svoj grob s spomenikom že imajo? Zakaj izpisovati imena, ki so že napisana na spominskih ploščah v njihovih domačih farah? Ali mar to ne kaže namere, da se iz pomnika naredi seznam, obtožnica, spomenik? Takšna namera nima s pieteto nič skupnega.
Napis na pomniku je zavajajoč in ni v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Najprej glede zgo-dovine: »Dvanajst stoletij po tem, ko smo ga (Kristusa) spoznali, je kri zalila našo domovino...« naj bi govorilo, da je slovensko ljudstvo vse od pokristjanjenja pa do druge svetovne vojne živelo v miru in blaginji. Morebiti je zgodovino Slovencev res treba napisati na novo, nikakor pa ni takšna, kot jo predlaga omenjeni napis. Pokristjanjeva-nje Slovencev je trajalo razmeroma dolgo in je bilo nedvomno krvav proces; vsi naši predniki Kristusa niso sprejeli prostovoljno. Res je, da je skupna vera pomembno vezivo naroda, ni pa edino; tudi sosednji narodi so iste, krščanske vere in zgodovina izpričuje, da so bile tudi verske ustanove, zlasti tiste v obmejnih krajih, pomembna žarišča potujčevanja.
Temu procesu lahko lepo sledimo po zemljevidih, ki kažejo krčenje območja, ki so ga poseljevali Slovenci; navsezadnje je razviden tudi v najnovejši zgodovini, v dobi
fašistične okupacije Slovenskega primorja in Istre, ko so bili prav nekateri cerkveni hierarhi najbolj vneti zagovorniki poitaljan-čevanja.
Dejstvo je, da moramo biti Slovenci Rimskokatoliški cerkvi hvaležni za pomemben prispevek k oblikovanju našega knjižnega jezika, razvoju pismenosti in kulture; a prav tako je dejstvo, da je požigala in uničevala slovenske knjige, katerih avtorji ali vsebina ji niso ustrezali.
Rimskokatoliška cerkev kot sestavni del fevdalne oblasti na Slovenskem ni bila nič bolj usmiljen gospodar od drugih fevdalcev in je objektivno delovala v interesu fevdalnih osvajalnih teženj, v slovenskem primeru v prid prevladujočega vpliva Dunaja. Da ni spodbujala oblikovanja samostojne nacionalne države, kaže že dejstvo, da smo Slovenci prvo lastno škofovsko konferenco dobili šele po osamosvojitvi, v nasprotju z mnogimi državami, v katerih je prav nacionalna Cerkev spodbudila oblikovanje nacionalne države.
Dejstvo je, da je Rimskokatoliška Cerkev na Slovenskem poleg dobrih dejanj zagrešila tudi mnoga slaba in da je odgovorna tudi za prelivanje krvi in človeška življenja v inkvizicijskih procesih, zažiganju »čarovnic« itd. Navsezadnje je s preganjanjem protestantov ustvarila prvo slovensko politično emigracijo. Delitev duhov in razkol naroda se v Sloveniji nista prvič dogodila leta 1941. In tudi ta razkol ni izključno zasluga komunistov; nakazoval se je že leta pred vojno, spodbujala pa so ga tudi nepopustljiva stališča slovenske Cerkve do vsega levičarskega in liberalnega.
Napis, ki pravi »...rdeče revolucije in državljanske vojne kruti sad...«, s čimer naj bi se poudarilo, da je bilo obdobje 2. svetovne vojne tisto žalostno zgodovinsko obdobje, ko je rdeča revolucija prvič razdelila Slovence na dve strani, ni resničen. Slovenska zgodovina je bila, tako kot zgodovina vseh evropskih narodov, krvava. Nismo imeli lastne države, toda naši ljudje so se bojevali in umirali enako kot pripadniki drugih narodov, le da za različne, vedno tuje gospodarje. Ti boji so bili včasih v interesu obstoja in razvoja slovenskega naroda, še pogosteje pa ne. Mnogo je v zgodovini primerov, ko so se vojske bile ng slovenskih tleh, na obeh vojskujočih se straneh pa so bili pripadniki istega, slovenskega naroda.
V drugi svetovni vojni sta si v Sloveniji, tako kot v drugih okupiranih evropskih državah, stali nasproti dve strani, vendar to ni bila državljanska vojna. Slovenci tedaj nismo imeli lastne države; dele slovenskega ozemlja so okupirale in protipravno priključile sosede: nacistična Nemčija ter fašistični Italija in Madžarska. Strani, ki sta si v drugi svetovni vojni stali nasproti, sta bili okupacijska voj-
ska in policija s svojimi pomožnimi enotami, žal sestavljenimi iz slovenskih ljudi, in narodnoosvobodilna vojska.
Vsaka vojna je kruta, vsaka vojna je krvava, v vsaki trpijo nedolžni; v vsaki vojni se pojavljajo grozodejstva, v miru nedojemljiva, na obeh straneh. Največjo krivdo za to pa nosi tisti, ki je vojno začel. Druge svetovne vojne niso začeli komunisti, tudi vojne v Sloveniji niso začeli komunisti, niti OF.Ti so le organizirali odpor, kije bil v razmerah, ko so okupatorji Slovencem namenili uničenje, saj jim niso priznavali niti statusa naroda, kaj šele pravico do lastne države, nujen. Današnja razglabljanja, da bi si Slovenci z mirnim sprejemanjem okupacije prihranili mnogo žrtev, so brez vsake osnove: ni ga naroda v zgodovini, ki sta mu bili samostojnost in država podarjeni!
S takšnim napisom postavljalci spominskega obeležja - kot kaže dogovor, v soglasju z Rimskokatoliško cerkvijo - ponavljajo tezo, da so bili dogodki na Slovenskem izključno »rdeča revolucija«, in zanikujejo narodnoosvobodilni boj v celoti. To pa ne samo, da ni v skladu ž zgodovinskimi dejstvi, temveč tudi ni v skladu s stališči, ki so jih doslej glede tega izrekli najvišji dostojanstveniki Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji. Naj spomnimo na izjavo slovenskega nadškofa dr. Jožefa Pogačnika na veliki četrtek, 7. aprila 1977:
»...Oče naš, odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Po tem evangelijskem nauku se moramo Kristusovi učenci ravnati tudi, ko presojamo preteklost, namreč to, kar se je dogajalo med narodnoosvobodilno borbo in socialno revolucijo... Vse, kar se je v imenu krščanske vere krivic zgodilo, obsojamo - kakor smo obsojali med vojno in je obsojalo tudi takratno cerkveno vodstvo - in v imenu krivcev prosimo odpuščanja...« Nadškof Alojzij Šuštar pa je prav tako na veliki četrtek, 12. aprila 1990, med drugim dejal:
»...Tudi v svojem imenu in v imenu slovenskih škofov danes ponovno poudarjam, da kot kristjani zavračamo vsako misel maščevanja, da vsem iskreno odpuščamo, da priznamo svoj delež krivde in prosimo odpuščanja vse, ki se jim je zgodila krivica in so doživeli preganjanje, trpljenje ali celo smrt, čeprav so bili nedolžni...« 26. novembra 1994 pa je bila objavljena tale njegova izjava:
»...Na slovesnosti v Rogu smo dosegli spravo med mrtvimi. Sprava med živimi je težja naloga, je dolg proces in zato je treba, da drug drugega opogumljamo. Obe strani morata priznati krivdo, prositi za odpuščanje, si oprostiti in odpustiti. Pri vrednotenju narodnoosvobodilnega boja in dogodkov med drugo svetovno vojno je treba priznati, kar je bilo dobrega na eni in na drugi strani, pa tudi, kar je bilo slabega...«
S temi izjavami bivših slovenskih nadškofov se lahko strinjajo tudi tisti, ki so bili »druga stran«, borci in udeleženci NOB, in so podlaga za spravo in državljansko pomiritev. Te volje pa v napisu na bodočem spominskem pomniku na Zalah žal ni zaslediti. Pomnik s takšnim napisom ni pieteta do mrtvih, ampak prej aktualno politično oznanilo. Če za njim res stoji Rimskokatoliška cerkev v Sloveniji, pomeni, da se je pridružila neetični uporabi mrtvih kot šahovskih figur v aktualni politični igri.
Ivan Dolničar, Ljubljana
Apel
proti selitvi otroškega dispanzerja z Ulice stare pravde 2 na Metelkovo 9
Minil je teden otroka, v katerem je bilo izrečenih in napisanih mnogo lepih besed o skrbi za otroke. V upanju, da bi bili te skrbi deležni sleherni dan v letu, v imenu 900 podpisnikov, staršev uporabnikov otroškega dispanzerja v ul. Stare pravde 2, pozivamo proti selitvi dispanzerja in
sprašujemo:
1.	Kdo se skriva v ozadju te akcije in kdo si bo upal pohoditi voljo 900 staršev ter njim navkljub preseliti otroški dispanzer na Metelkovo?
2.	Katera strokovna institucija je taka avtoriteta, da bo ugotovila in dala neodvisno mnenje po izsledkih stroke o ustreznosti prostorov na Metelkovi in o boljši kvaliteti zdravstvenih storitev?
3.	Kdo in kakšna pooblastila je dal v.d. direktorja ZD Ljubljana, da izvede preselitev, če je ZD Ljubljana v postopku preoblikovanja v javni zavod in zakoniti organi zavoda še niso imenovani, ustanovitelj pa je Mestna občina Ljubljana?
4.	Ob vsesplošni ekonomski krizi in ob tem, da ZD Ljubljana v tem trenutku izkazuje finančno izgubo, se sprašujemo in terjamo odgovor, od kod se jemlje denar za te nepotrebne investicije? Sprašujemo se, ali je tafporaba skladna z strogimi omejevalnimi finančnimi predpisi?
5.	Zakaj je ZD Ljubljana odklonil preselitev uprave v ponujene prostore na Mislejevi ulici in zakaj si ne poišče drugih primernih prostorov za svojo administracijo?
6.	Glede na hudo silo, s katero se poskuša izvesti omenj ena preselitev, nas zanima, kdo bo dolgoročno imel od tega korist, kajti naši otroci je gotovo ne bodo imeli?
7.	Mar res takšne institucije, kot je ta dispanzer, grajen iz sredstev in po načrtih Unicefa, po 45 letih uspešnega delovanja ne zmoremo ohraniti, da bo še naprej služil
našim otrokom in hkrati predstavljal identiteto našega naroda?
Institucije, ki so v državnem merilu pristojne oz. naj bi bile strokovne avtoritete in bi morale in mogle dati jasna mnenja ter jih tudi uveljavljati, so ostale do sedaj le na nivoju deklarativnih opredelitev. Zagovorniki selitve poskušajo zamegliti realno situacijo in tako pridobljeni čas izkoriščajo za to, da bi čim prej realizirali selitev. Prikazujejo pozitivnost selitve na Metelkovo, kljub hudemu nasprotovanju uporabnikov, zdravnikov dispanzerja in drugih pediatrov ter jasnim sklepom mestnega sveta MOL.
Dejstvo je, da ima otroški dispanzer na ul. Stare pravde zelo dobre možnosti za delo. Umeščen je v miren predel Ljubljane, njegova prostorska shema pa je tako domiselna in dovršena, da bi bila na kakem drugem kraju in v drugih prostorih neponovljiva. Zdravstveni dom Ljubljana nam uporabnikom in javnosti nenehno manipulativno vsiljuje nekakšno tezo, da ni tako in da bodo v preurejenih prostorih na Metelkovi 9 možnosti za delo še boljše, uporabnikom pa zagotovljena še bolj kvalitetna zdravstvena storitev. Resnica o pravih namenih je javnosti prikrita. Pravi in edini namen uprave ZD Ljubljana je prodati stavbo v ul. Stare pravde, o čemer priča dokument, datiran 15. julija ’96 in v katerem je vodstvo ZD Ljubljana objavilo tri variante selitve uprave ZD z Miklošičeve 24 na novo lokacijo. Prav v tem pripravljalnem gradivu se kot prva varianta predstavi selitev uprave ZD na Metelkovo, finančno pa naj bi se preselitev pokrila delno tudi z izkupičkom od prodaje stavbe v ul. Stare pravde. V tem dokumentu vodstvo ZD Ljubljana eksplicitno priznava, da prostori na Metelkovi 9 niso namensko grajeni za dejavnost otroškega dispanzerja. Ker prva varianta ni bila izvedljiva, se je vodstvo lotilo druge, to je selitve uprave ZD v ul. Stare pravde 2, otroški dispanzer pa naj bi se preselil na Metelkovo 9.
Čeprav sta ministrstvo za zdravstvo v dopisu št. 500-25/97 z dne 4. 2. 1997 in mestni svet na seji dne 17. 6. 1997 zavzela do preselitve nedvoumni stališči, in sicer prvi, da naj se prostori v ul. Stare pravde ne bi preurejali in namenjali za pisarne uprave ZD Ljubljana, drugi pa, da bi selitev otroškega dispanzerja na Metelkovo pomenila poslabšanje kvalitete zdravstvenih storitev, vodstvo ZD Ljubljana nemoteno uresničuje varianto št. 2.
Že nekaj časa se preurejajo prostori na Metelkovi, ki v osnovi niso bili grajeni za dojenčke in predšolske otroke. Pri tej preureditvi ne gre za rešitve, ki bi bile strokovno podprte z ocenami pristojnih inštitucij, pač pa za rešitve po sili razmer. Dejstvo je, da se preureditev ne izvaja na podlagi potrje-
nega projekta in ustreznega dovoljenja, to je lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki bi ga investitor moral imeti glede na to, da se s to predelavo spreminjajo zunanjost objekta, zmogljivost in predvsem namembnost prostorov. Zato so vsa mnenja in ocene, ki jih dajejo nekatere institucije sedaj, v fazi izvajanja del, nezadovoljiva. Praviloma je treba dajati mnenja v fazi pridobivanja dovoljenj pred izvajanjem del. Pridobljena mnenja so plod kompromisnih rešitev in povezanosti institucij z vodstvom ZD Ljubljana. Kot primer navajamo, da je Zbornica za laboratorijsko dejavnost ocenila, da bo kljub mnogim pomanjkljivostim, ki se kažejo že sedaj, vse v najlepšem redu. Nikakršnih resnih pomislekov nima glede tega, da bo laboratorij za zdrave otroke skupen z odraslimi in je situiran v 5. nadstropju, laboratorij za bolne otroke pa je brez WC, tako da bodo morali pacienti prenašati urin čez hodnik oz. čakalnico. Rešitev so plastični kozarčki iz trde plastike s pokrovčki.
Drugi primer je šarlatanski dopis Zavoda za zdravstveno varstvo z dne 16. 9.1997, ki se samozvano imenuje »izvedeniško mnenje« in v katerem je dal oceno o primernosti prostorov na Metelkovi in o kakovostni ravni zdravstvenih storitev. Že po obliki gre za navaden dopis, ki nima nikakršne teže izvedeniškega mnenja, saj sploh ne pove, kdo je izvedenec v tej zadevi, vsebina nima nobene strokovne utemeljitve, ocene, opredelitve in vrednotenja, skratka, manjka popolna obrazložitev. Sklicuje se na nekakšna doktrinarna stališča, ki pa s to zadevo nimajo nič opraviti. Kot edino in najbolj pomembno pa navaja, da je v objektu tudi lekarna, ki, mimogrede, nima nočnega dežurstva, daje organizirana zobozdravstvena dejavnost, kar je čista laž in popolno zavajanje, o dostopnosti in parkiranju na Metelkovi pa nima smisla razpravljati.To »izvedeniško mnenje« ne more biti instituciji v ponos, ampak zbuja resne dvome o njeni strokovnosti, kvaliteti in moralno-etičnih načelih. Tako j e povsem j asno, daje bila zlo-rabljena izvedeniška in medicinska etika.
Izjema je izvedeniško mnenje Zavoda za varstvo pri delu, ki je v strokovni oceni o ustreznosti prezračevanja trakta B zdravstvenega doma na Metelkovi, na podlagi meritev, ki so bile opravljene pred pričetkom preureditve, ugotovil dejansko stanje in napravil sklep, da prezračevanja ni mogoče prilagoditi novim razmeram. Glede na to, da se s preureditvijo spreminja tudi sistem prezračevanja in da se ta izvaja brez potrjenega projekta, bi bila vsekakor na mestu zahteva po ponovnih meritvah.
Iz povedanega sledi, da bodo razmere na Metelkovi zelo poslabšane, predvsem kar zadeva prostorsko umestitev tega dispanzerja v dve etaži otgekta, in to celo do take mere, da bo dobesedno eliminirana posve-
tovalnica za zdrave otroke, saj naj bi delovala le omejeno v popoldanskem času.
Vzporedno pospešeno tečejo priprave za preureditev prostorov v ul. Stare pravde v pisarne uprave ZD Ljubljana. Po zatrjevanju vodstva uprave ZD morajo izprazniti prostore na Miklošičevi 24. Nikoli pa ni bilo razjasnjeno, kaj je pravi vzrok za selitev, prav tako nikoli niso bili prezentirani dokumenti o odpovedi najemnega razmerja, ki po nekaterih informacijah sploh ne obstaja. Odgovor se pravzaprav ponuja kar sam: gre za varianto,po kateri bo v končni fazi objekt v ul. Stare pravde prodan ali pa morda olastninjen po že znanem receptu.
Tudi za prenovo prostorov otroškega dispanzerja v pisarne, ni bilo izdano ustrezno dovoljenje, kajti gre za spremembo namembnosti objekta, za kar je po zakonu predpisano lokacijsko dovoljenje. Ali je bilo dajalcem soglasja povedano, da gre tu tudi za spremembo namembnosti, lahko ugibamo. Jasno je, da načrtovana adaptacija pomeni korenit poseg v objekt, kar dokazuje statični izračun, obenem pa predstavlja taka izvedba ogromen finančni izdatek. Tisti, ki zatrjujejo, da gre za smotrno preselitev, očitno ne poznajo vseh dejstev, predvsem pa ne vedo, koliko finančnih sredstev bo porabljenih za te nesmiselne in potratne načrte.
Na tem mestu bi radi opozorili tudi na sklepe I. strokovnega posveta slovenskega odbora za UNICEF o preventivi in socialni pediatriji, ki je bil 26. in 27. septembra 1997 v Mariboru. Citiramo enega od sklepov, ki pravi: »Dispanzerji za otroke morajo ostati osrednji in strokovni nosilci izvajanja primarnega zdravstvenega varstva otrok. Dispanzerji naj se posodobijo z opremo, kadri in prostori iri tako tudi v bodoče opravljajo svoje poslanstvo, kot so ga 75 let do danes. Ustaviti je treba destruktivno ravnanje nekaterih vodilnih posameznikov, ki moralno in organizacijsko diskvalificirajo vlogo in pomen dispanzerjev, včasih iz prestižnih, pa tudi iz političnih razlogov. Ustaviti je treba nenehno zagovarjanje dispanzerjev na primarnem zdravstvenem nivoju o lastnem pomenu in vlogi. Predlagamo, da se ta energija vloži v njihov nadaljnji razvoj in posodabljanje.«
Vsi, ki se borimo proti selitvi, imamo občutek nemoči, saj se od uradnih ustanov nobena ne zgane. Zato smo prisiljeni v tem neenakem boju apelirati na vse naslove, ki bi lahko kakorkoli podprli in utemeljili našo zahtevo, da ostane otroški dispanzer v ul. Stare pravde 2, kjer uspešno deluje že 45 let.
V imenu skupine ogorčenih staršev dr. Majda Černič-Istenič, Ljubljana
Boris Jež
Nadškof in kiti ubijalci
ospod nadškof Franc T	Rode je nedvomno že
K	kaj slišal o orkah, ki-
■	tih ubijalcih, ki pravza-
K	prav niti niso kiti, am-
pak vrsta delfinov. Gre za razkošne, izjemno inteligentne živali, morda celo pametnejše od človeka, kdo ve. V nekem dokumentarnem filmu o orkah sem namreč videl prizor, ki mi še zdaj nekako gomazi po hrbtenjači. Gre približno takole: orke, kiti ubijalci, imajo zaliv, v katerem se učijo napadov na tjulnje, njihovo glavno prehrano; kit se mora vreči na obalo, da zgrabi tjul-nja, vendar ne sme predaleč, ravno toliko, da se lahko potegne nazaj v vodo; če zgreši samo za pol metra, obtiči na obali, ne more nazaj, smrt je neizbežna. Skratka, orke imajo zaliv, kjer starejši poučujejo mlajše v teh spretnostih, a tam ni nobenega tjulnja. Tjulnji se sončijo v sosednjem zalivu in tam orke zares napadejo. Velikanska, deset metrov dolga telesa se kot torpedi poganjajo na peščeno obalo, kjer si kot s kakega pulta jemljejo tolste prigrizke. Ko se dodobra najedo, si postrežejo še zadnjega tjulnja, a mu ne naredijo nič hudega. Nekaj časa se poigravajo z njim, mečejo si ga kot nogometno žogo, nazadnje pa ga, povsem nepoškodovanega, pazljivo »dostavijo« na peščeno plažo, k tovarišem, ki očitno ničesar ne razumejo in verjetno niti nikoli ne bodo razumeli. Kaj se dogaja v glavah kitov ubijalcev, da nočejo ubijati in tako rekoč simbolično vrnejo svoj plen v življenje? Tega verjetno ne bomo nikoli docela dojeli, tako kot ne razumemo niti sebe, ko smo v avtomobilu in samogibno‘zavremo, če skoči mačka čez cesto. S tem ogrozimo sebe in druge udeležence v prometu, vendar si ne moremo kaj, noga sama od sebe pritisne na zavoro. Očitno je, da življenje spoštuje življenje, da gre za neke vrste medsebojno spoštovanje vseh živih bitij, ki presega našo racionalno sfero, ki je tako rekoč prašila, božji zakon vse žive narave. Ne verjamem, da se je gospod nadškof sposoben poglobiti v milijone
let stara pravila, ki vladajo med orkami in tjulnji, ker si celo svoj svet, človekov kozmos, reducira na šablone. Recimo na vernike in nevernike, ateiste oziroma brezbožnike, kot bi sam najrajši rekel. Skratka, tisti, ki verujejo, imajo nekaj, tisti, ki ne; so »brez«, kar je približno tako kot pri Freudu, ki pravi, da so ženske hendikepirane, ker nimajo moškega spolnega organa. Nesmisel. Verniki imajo vero, ateisti je nimajo, in tu je vsa razlika, ki sploh ni v kakovosti; če bi šlo za kakovost, bi bil Rode prisiljen zagovarjati, da je sleherna ženička, ki tu in tam pokuka v cerkev, več vredna od vseh brezbožcev, kot so Kant, Hegel ali Schopenhauer. Ali pa Aristotel in Platon, ki nista imela te sreče, da bi verjela v Rodetovega boga, vendar brez njunega filozofskega fundamenta ne zmore ne sam ne celotna krščanska vera. Seveda se o teh rečeh sploh ne bi pogovarjali, če ne bi nadškof pred kratkim spet izustil nečesa škandaloznega: »Slovenija pač ne more biti ateistični otoček.« Gospoda Rodeta čisto razumem, ima svoje mnenje, ki pritiče talarju, in v tem pogledu je njegova izjava povsem legitimna in verodostojna. Problem pa je v besedici pač. Kaj pomeni pač? Nerodno je namreč, da se pogosto v navidezno najbolj obrobnih besedicah skrivajo najbolj zagonetne stvari. Recimo: vsa moderna evropska filozofija se je dolgo ukvarjala zgolj s subjektom in objektom, dokler se ni nekega dne Heidegger zamislil nad kopulo, besedico je. Vznemirilo ga je to, da nekaj je, da obstaja in da je to zabeleženo v jeziku. Kaj torej nadškof misli s tistim svojim »pač«? Dalo bi se ga tolmačiti na različne načine: se razume, logično je, samoumevno je itd. Seveda je samoumevno: Slovenija ni bila nikoli otoček ateizma in tudi nikoli ne bo; čemu bi povsod naokoli verjeli v kaj, le v Sloveniji bi bilo neko elementarno brezboštvo? To ve tudi Rode, pravzaprav ga ne skrbi, celo spreneveda se, ker mu gre pravzaprav za nekaj čisto drugega: za eliminacijo drugače mislečih. Ateistični otoček je samo prispodoba za zaničevanje vsega,
kar ne sodi v nadškofov vrednostni sistem. Začuda ni rekel otočje - potem bi zvenelo kot gulag, zapor, nesvoboda. Mene Rode sploh ne moti, naj govori in piše, kar se mu zljubi. Ampak mi smo mu odveč! Nadškof je najbolj nestrpen človek na Slovenskem. Ne vem, od kod ta ihtavost, saj bomo mi, navadni smrtniki in škodljivci vseh pritlehnih vrst, živeli kvečjemu nekaj desetletij, njegova cerkev pa je dvatisočletna, večna. Cernu toliko žolča zavoljo nekaj bednikov, ki jih bo tako satan pospravil v pekel, in smo pravzaprav samo epizoda za Rodetovo večnost? Zakaj ga tako moti nekaj ščurkov, ki bi jih lahko mirno pohodil? Saj je menda Slovenija večinsko katoliška in se mu sploh ne bi bilo treba ozirati na teh nekaj škodljivih elementov? Saj res: če je katoliška, od kod neki ta ateistični otoček? Nadškof očitno ne dojema niti človeške različnosti in drugačnosti, kaj šele zapletene odnose, ki so se v milijonih let zgradili med kiti ubijalci in njihovimi žrtvami, tjulnji. So orke res ubijalci, kar so jim prisodili antropocentrični etični sistemi, ali so v resnici globoko čuteča bitja, ki se tragično zavedajo svoje ujetosti v življenje kot verigo ubijanja? Zakaj zadnjega tjulnja ne požrejo, ampak ga spoštljivo vrnejo na obalo? Ima Rodetova cerkev kakšno razlago za ta fenomen? Se življenje začne in konča pri desetih božjih zapovedih, ki se jih, mimogrede, ne drži niti nadškofov upravni aparat, od nun do ekonomov?
Na koncu pa seveda še vprašanje, čemu toliko »nakladanja« o orkah, kitih ubijalcih, saj si gospod Rode verjetno zasluži tudi kako drugačno druščino. Prvič: v svetem pismu nekaj govorijo o ovcah in ribah, o orkah pa niti besede; ni jih. In drugič: morda ste gledali film o Willyju, kitu ubijalcu, ki je spletel nenavadno čustveno zvezo z dečkom. Take možnosti sveto pismo preprosto ni predvidelo; je tudi onstran nadškofovega dometa.
Franc Milošič
\
Grof, župnik in župan ali deutsche Minderheit aus Pettau
e nam je zgodovina res uso-jena, potem sem miren. To T mi pomeni, da lahko zgodo-K	vinske postaje, obdobja in
■	osebnosti pa tudi cele na-
» rode ali le njihove manj-šine vedno znova ocenjujem, tudi prevrednotim, ne morem pa spreminjati nespornih dejstev. Zlahka torej brskam po ptujskem mestnem gnezdecu, da bi v njem odkril avtohtono sta-ronemško manjšino. Vedno bolj mi tam preko severne meje dopovedujejo, da ta obstaja, da je vedno obstajala in da naj bi tudi v prihodnje za vedno obstajala. Z enciklopedijo nemškega založnika v roki (stara je šele poldrugo desetletje) pa razumem, da imajo »znanstvene« dokaze o obstoju te manjšine: knjiga namreč navaja, da je imel na primer Ptuj pred poldrugim desetletjem polovico, knežje Celje pa kar tri četrtine nemškega prebivalstva. Če še sam začnem rovariti po tem mestu, da bomo nekdanji predturški strahopetci ali uskoki dobili svojo manjšino, kaj potem Ptuju sploh še ostane?
Zgodovinska dejstva pa so nesporna.
Nemška manjšina na Ptuju je obstajala. Do konca druge vojne. Na celotnem ozemlju Slovenije je bilo še desetletje pred začetkom vojne (njen začetek je preprečil ponovni popis po desetih letih.) le dvakrat po deset tisoč Nemcev in Avstrijcev; raztreseni po mnogih mestih in krajih torej niso mogli ždeti vsi skupaj. Različne podatke bi lahko navajal, a bi sprožil samo zmedo, zato jih ne bom. Koliko jih je bilo na Ptuju, kako gospodarsko močni so bili, kaj vse je bilo njihovo...
Danes na Ptuju ni Nemcev.
Mnogi od njih so že proti koncu vojne pobrali svojo kožo in celo odnesli preko meje. Mnogi so natančno vedeli, zakaj so morali bežati, in so tudi pretehtali, da jim je glava vredna več od vsega premoženja, ki so ga pustili tu. Takoj po koncu vojne pa so oni, ki so ostali, imeli samo dve možnosti. Najslabša med njimi je bila pot v taborišče v Strnišče pri Kidričevem, od koder se večina ni nikoli vrnila. Nekaj Nemcev pa so takoj po vojni izgnali in jim zaplenili vse premoženje. Zdaj seveda lahko ocenjujemo, kakšno je bilo to ravnanje z manjšino, obsojamo lahko nasploh in konkretne izganjalce posebej, toda končnega rezultata ne moremo spremeniti in ta je nesporen: na Ptuju (in tildi drugod na Štajerskem) je konec vojne nemško manjšino nesporno odpihnil.
Po vsem mestu in okolici mi starejši ljudje, ki so se rodili in živeli v tem mestu, ki so poznali slehernega otroka nekaj desetletij pred in nekaj desetletij po drugi vojni, kar nizajo rodbine in rodbinske povezave, njihove uspešne in zavožene poslovne poteze, njihovo pridobivanje in izgubljanje premoženja, njihove legalne in nelegalne ljubezenske in posteljne zgodbice. Kljub tako dobremu poznavanju pa mi ne morejo v vsem mestu najti niti enega samega polnokrvnega Nemca, da bi ga tu postavil za protagonista in bodočega vedejevskega predsednika vsaj kakšnega nastajajočega Deutsches Verein aus Pettau.
Nesporno je bilo torej očiščenje mesta in okolice po nacionalnem kriteriju temeljito in katarzično. Naj zdaj političnim kompromisom na ljubo razglasim direktorja velikega ptujskega podjetja za pripadnika nemške nacionalnosti samo zato, ker je to bil nekoč pred drugo vojno njegov dedek, njegov oče in mati pa sta ves čas deklarirano slovenska državljana in Ptujčana kot vsi ostali v mestu živeči ljudje? Naj na vso silo planem po malem oglasu, ki ga je v enem od slovenskih tednikov pred natančno desetletjem objavila neka gospa iz ptujskega predmestja, ko je iskala gospodinjsko pomočnico in postavljala pogoj, da iskana gospodična zna nemško? Takrat sem sicer debelo požrl slino in si predstavljal, kako si v primestni hišici družinica nemškega izvora privošči večerjo ob svečah, ki jo streže nemško žlobudrajoča damica. Pa sem kmalu zvedel, da so takrat iskali pomočnico za svoje stare znance in prijatelje na avstrijski strani, le da tega v malem oglasu niso zapisali, povedali pa so deklicam, ki so se oglasile. A kaj ko niso znale dovolj nemško!
Staroste ptujskega mestnega življenja vedo povedati, da je bilo med izgnanimi Nemci nekaj takih, ki se niso pregrešili zoper tukajšnjo oblast, pa so bili pozneje vseeno izgnani tja gor za severno mejo. Toda v denacionalizacijskih postopkih so v seznamih nemških organizacij in društev našli tudi njihova imena, za kar so imenovani zagotovo vedeli, če so podpisovali pristopne izjave; navzven so bili lojalni najbrž zaradi svojega velikega premoženja, ki ga z nobeno izjavo ne bi mogli preseliti kamorkoli drugam.
Vem pa, da nemška manjšina na Ptuju, na Štajerskem in torej v Sloveniji spet nastaja.
Z denacionalizacijo je bilo nekaj premoženja vrnjenega tistim mrtvim Nemcem, ki so na primer naravne smrti izdihnili med drugo vojno ali so se lahko kakorkoli pretihotapili skozi ohlapna zakonska določila. Vsako premoženje ima dediče, to bi bili morali vedeti tudi ob sprejemanju denacionalizacijskega zakona;po zakonu o dedovanju pa je premoženje mogoče prenesti na tuje državljane. In zdaj smo tam, da nekaj premoženja že imajo Nemci spet v rokah. Avstrijci naj mi oprostijo, da jih dajem v isti koš z njihovimi brati; poznam izjavo njihovega rajnkega kanclerja Kreiskega, da so oni tudi narod, saj imajo navsezadnje na Dunaju Narodno knjižnico.
Nemška manjšina torej nastaja in prihaja!
Po materialni plati to ne bodo kakšni socialni problemi.
Iz izkušenj in poznavanja razmer pa ni težko pričakovati, da bodo zaradi svoje majhnosti iskali pri nas velikega zaveznika. Nobenega dvoma ni, da po nacionalnem kriteriju takšnega ne bodo mogli najti, zato jim bo prišla prav zgodovinska in nadnacionalna dimenzija. Zagotovo se bodo povezali s krščansko cerkvijo. Postali bodo njeni dobrotniki, njeni donatorji - navsezadnje jih zdaj v skupno sodelovanje in proti skupnemu sovražniku sili kar proces denacionalizacije sam. Potem pa bo še kakšen grof pridobil na svojo stran kakšnega župana in mu ponudil druženje v aristokratskih (čeprav za današnji čas anahronističnih) krogih, pa bo Verein lepo zaključen in manjšina, ki je enkrat že bila za vselej izginila z zemljevida, bo postala spet močna in vplivna preko svojega premoženja, preko cerkve in preko domačih podrepnikov.
omunija je pred temeljnim m B vprašanjem, o katerem so mnogi mislili, da je poko-M	pano skupaj z Nikolaejem
m	Ceausescujem: ali je prav,
da politični namen dosegajo s sumljivimi ali kar naravnost nedemokratičnimi sredstvi? Današnje vprašanje je še bolj vznemirljivo: mar se demokratične vlade smejo držati demokratičnih pravi ne glede na posledice? Ali pa si, če le ne zagrešijo neustavnih dejanj, v demokratičnem procesu smejo dovoliti kako svoboščino v imenu častnih in nujnih ciljev, morebiti celo v imenu zagotavljanja varne prihodnosti demokracije same?
To vprašanje bega postkomunistični prehod. O tem, da je pretirana uporaba predsedniških dekretov priljubljeno orodje avtoritarnih vlad, ni mogoče dvomiti. To potrjujejo najnovejše izkušnje v Romuniji, kjer sta demokratična opozicija in tisk pogosto kritizirala režim nekdanjih komunistov pod vodstvom prejšnjega predsednika Iona Iliescuja, češ da »vlada z dekreti«, ne pa s parlamentarnim glasovanjem.
Moč dekretov so seveda tu in tam uporabili tudi z dobrim namenom. Ruski predsednik Boris Jelcin je na primer z uporabo, nekateri bi rekli zlorabo, izsilil
Andrei Cornea
Demokracija po dekretu?
večino svojih političnih in gospodarskih reform, tudi privatizacijo. V drugih državah, na primer v Ukrajini, pa zakonodajna ohromelost pomeni, da se reforme nikoli niso prijele in so jih leta prelagali na račun velikega trpljenja, ki bi ga morebiti preprečila odločnejša uporaba predsedniške moči.
Dilema o moči dekretov je prišla zdaj na dan v Romuniji. Oživili je niso Cea-usescujevi postkomunistični dediči, temveč demokratične sile predsednika Emila Constantinescuja in premiera Viktorja Ciorbea. Romunska ustava iz leta 1991 ne dovoljuje neposrednih predsedniških dekretov. Dovoljuje pa, da vlada izda tako imenovane »uredbe«, ki so zakonsko obvezujoče, mora pa jih potrditi parlament, in sicer v treh mesecih. Teoretično naj bi to bližnjico uporabljali v dokaj nejasno definiranih »nujnih« primerih. Danes pa Ciorbeajeva vlada trdi, da je Romunija
zaradi gospodarske gnilobe, ki jo je zapustila Iliescujeva vlada, v skoraj nepretrganem izrednem stanju.
O uporabi uredb divje razpravljajo, že vse odkar je Ciorbeajeva vlada izdala uredbo o spremembi osnovnega izobraževanja in zakone o lokalni upravi. Nekatere od teh uredb dajejo nove pravice 1,7-milijonski madžarski manjšini, kakor je obljubil romunsko-madžarski sporazum leta 1996. Študentje, pripadniki etničnih manjšin v Romuniji, zdaj smejo opravljati sprejemne izpite na univerzo v lastnih jezikih, poleg tega bodo znova odprli univerzo Bolyai v Cluju v madžarskem jeziku, ki je zaprta že od 50. let. V mestih in vaseh z več kot 20 odstotki neromunskega prebivalstva morajo biti napisi ulic večjezični.
Opozicijske stranke, tisk in celo nekaj privržencev vlade so pobesneli. Nacionalisti so vlado obtožili, da Transilvanijo pro-
daja Madžarski in namerava razkosati državo. Mogočni državni časopisi, kakršen je Adevarul, so zapisali, da Madžarska demokratična zveza, ki ima v Ciorbe-ajevi vladi dva ministra in več državnih sekretarjev, vlado izsiljuje. Ker je predsednik Clinton med poletnim obiskom v Bukarešti pozdravil nedavne spremembe, je nekaj članov opozicije oznanilo, da Zahod usmerja romunsko politiko skoraj enako visokostno, kot je sovjetski imperij staro.
Vendar kritičnih pripomb ne dajejo samo sovražniki pravic manjšin. Cela vrsta politikov in javnih osebnosti, ki je sicer naklonjena tej ideji, je oporekala tistemu, kar ima za prevzetnost vlade. Veliki dnevnik Romania Libera je napadel premie-rovo »čudno ihto, da bi se izognil parlamentu«.
Parlamentarno vlado teoretično utemeljuje dejstvo, da skrbni nadzor parla-
menta še najbolje preskusi vladne predloge, najbolje varuje pred zlorabami, je najboljši vir legitimnosti in predvsem sistem, ki se prožno prilagaja spremenljivim časom. V praksi pa parlamentarna suverenost v Romuniji včasih prav slabo služi tem ciljem. Parlamentarne razprave so pogosto zapletene uganke, glasovanje poslancev pa možnost za oviranje.
Tisto, česar v Romuniji najbolj priman-kuje, je strankarska disciplina, ki podpira delovanje parlamentarne demokracije. Kadar gre za kako »vročo temo«, kakršne so manjšinske pravice, se Ciorbeajeva vlada ne more zanašati niti na lastne privržence. O tem priča sedanji notranji minister, ki je izjavil, da so samo Romuni »domačini« v Transilvaniji, saj so Madžari, ki zdaj živijo tam, vdrli v te kraje šele pred tisoč leti!
Ironija je seveda v tem, da je vlada, ki so jo izvolili predvsem zato, ker je obljubljala zvestobo demokratičnim načelom, do uporabe uredb celo manj zadržana kot njena nedemokratična predhodnica. Resnična ovira ukrepom Ci-orbeajeve vlade' v tem primeru pa je šovinizem, ki je zakoreninjen v ljudeh ne glede na njihovo strankarsko pripadnost. Manjšine veljajo celo med številnimi pripadniki romunske intelektualne elite za »prišleke« in »najemnike«, med-
Foto: Tomi Lombar tem ko se ima elita pogosto za prijazne »gospodarje«, pripravljene tu in tam kaj »popustiti«. Dokler se bo ohranil tak odnos, ima kakršna koli reformistična vlada le malo možnosti, da si pridobi dovolj podpore v parlamentu in javnosti, da izpelje svojo liberalne politične zamisli do madžarske manjšine. Kaže, da so si demokratična sredstva in cilji v nasprotju.
Resnični demokrati se po pravici počutijo nelagodno, ko podpirajo manjšinske državljanske pravice brez odkrite privolitve parlamenta. Vendar ne pozabimo, da so glasovi demokratična sredstva, niso pa demokracija kot taka. Glasovanje v parlamentu za uvedbo cenzure ali proti popolnim državljanskim pravicam manjšin niso demokratična dejanja, četudi si nadevajo demokratično obliko. In zagotavljanje temeljnih svoboščin z uporabo spornih, četudi ne nezakonitih procesov, se lahko na koncu izkaže za resnično demokratično.
Andrei Cornea, profesor filozofije na bu-kareštanski univerzi
in eden od utemeljiteljev »Skupine za družbeni dialog
Principi
Liberalci so preveč liberalni
Marko Crnkovič
W	omen je omen, po-
M	men pa naslednji:
I	§	če nek pojem ime-
!	I	nujemo z besedo, ki
I	je ne znamo pra-
-*	▼ vilno izgovoriti, po-
tem to pomeni, da ga tudi razumemo ne pravilno. Skratka: nisem še slišal, da bi kdo brez zatikanja jezika izgovoril besedo »kurikularni«. (Tudi natipkal sem jo prav šele v tretjem poskusu.) No, ta groznopomenka se pojavlja samo v zvezi »Nacionalni kurikularni svet«: gre za vrhovno instanco, ki odloča, kaj se bodo slovenski otroci učili v šolah.
Učni programi so stvar šolskih oblasti in njihovih strokovnih krogov. Malo so tudi stvar šolarjev in staršev in vseh drugih, ki jim za to ni vseeno, ampak pustimo malenkosti ob strani. Zdaj gre za to: hote in nehote, zavestno in podzavestno, načrtno in naključno so učni programi tudi zgovoren izraz državotvornosti nekega naroda in njegove kulturno-politične identitete. Vsebino učnih programov definirajo predstave konkretnih povprečnih državljanov o tem, kakšni bi naj bili idealni povprečni državljani. Slovenski učni programi v tem smislu niso odvisni od Nacionalnega kuliku-ralnega sveta, temveč od stopnje in stanja slovenske identitete in državotvornosti.
Kako bi se potemtakem še čudili, da se tako rekoč nihče ne strinja z odločitvami Nacionalnega kukirural-nega sveta? Kako naj se tak še vedno nedržavotvoren narod z zgolj delnimi identitetami, kakršen je slovenski, strinja s svojim Nacionalnim kurilokalnim svetom? Še več: prav nič ni čudnega, da se celo sami člani Nacionalnega kulakuloarnega sveta ne strinjajo med sabo in da jih je skratka ta teden pet podpisalo izjavo! Kaj pa je to takega? Po mojem je to ena večjih skupin ljudi v Sloveniji, ki imajo enake ali vsaj podobne predstave o slovenski identiteti in državotvornosti!
Akademik dr. Janko Kos je v izjavi izrazil nezadovoljstvo nad dejstvom, da v NKS — dovolj sem se namučil — prevladuje »levoliberalna ali neo-liberalna« pedagoška linija. Z njim se globoko strinjam. Od liberalcev se ni dobro učiti. Razlog je preprost: preveč so liberalni. Sicer je dobro in lepo biti liberalen, vendar je dejstvo, da je dober liberalec tisti, ki se je učil (ali se še uči) od konzervativcev. In ne samo to: to velja tudi obratno! Človek se največ nauči od tistega, ki ga ne mara in s katerim se ne strinja, če že slučajno misli s svojo glavo.
Petim podpisnikom izjave je treba dati prav in upati, da bo njihova gesta kaj prispevala h koncu pedagoškega terorja, ki ga v slovenskih šolah izvajajo liberalci. Pedagoško stališče liberalcev je namreč naslednje: otrokom in mladostnikom na vseh stopnjah šolanja je treba vtepsti v glave čim več različnih znanj, češ, to jim daje več možnosti svobodne izbire. Liberalcem je vseeno, kaj se otroci učijo — samo da snov obvladajo: o debilnih kravjih parazitih, ki jih nikoli v življenju ne bodo videli; o protipomenkah in sopomenkah, ki jih nikoli ne bodo izgovorili; o enokaličnicah in dvoka-ličnicah, ki jih nikoli ne bodo posadili! Karikiram, ampak to je to: vse to je treba znati samo zato, da bo nekoč v prihodnosti, ko bodo otroci odrasli, njihova odločitev za biologijo ali slovenščino pač bolj svobodna!
Pošast liberalizma, ki se plazi po slovenskih učilnicah, pa ne straši samo z udarništvom, storilnostjo, plitvim po-lihistorstvom in prezgodnjo tekmovalnostjo, temveč tudi s psihološko nedoslednostjo, da ne rečem celo pedagoško zahrbtnostjo. Liberalna pe-dagogija se otrokom in odraslim prilizuje z neobveznim — kakopak, svobodnim! — pristopom, nakar pride z barvo na dan in od njih zahteva enciklopedičnost!
Dandanes je v šoli tako, da je vse hec, vse je sproščeno, računanje je igra, slovenščina je igra, pa malo bomo delali z miselnimi vzorci, pa plakate bomo risali, pa na kosilu se lahko zaradi nas brišete v rokave namesto v serviete, pa otroka lahko vzamete iz šole, če kam greste na počitnice, pa vpišite se no k latinščini, bomo vas v Rim peljali, pa na roditeljskem vas vprašamo, ali naj že vnaprej povemo, kdaj bo kdo vprašan.
Liberalna pedagoška doktrina je, da otroci ne smejo čutiti šole kot pritisk da se učijo spontano in tako rekoč nezavedno, kakor da bi bili v stanju hipnoze med prijatelji in da jih nekakšna starejša sestra tam pred tablo pelje na izlet — potem pa se izkaže, da od njih krvavo zares zahtevajo vsa ta marsikdaj nepotrebna in odvratna znanja!
Slovenska pedagoška industrija te melji na zmoti liberalcev, da je samo na liberalen način mogoče vzgojiti bodoče liberalne državljane — no, ne vzgojiti, temveč ustvariti: oni ne vzgajajo, to vendar ni v skladu z demokratičnimi načeli. Sebi in drugim, ki se jim zdi dobro in lepo biti libe ralen, bi naredili veliko uslugo, ko bi šolski sistem prepustili konzervativ cem. Verjetnost, da bi otroci odraščali v liberalne državljane, bi bila v tem primeru večja kakor zdaj.
In kakor da bi to bilo sploh va Žno! Gre vendar za to, da šola ne bi bila več dril pod krinko nedolžnega, a prezahtevnega zapeljevanja k svobodi, kakršne otroci ne rabijo, temveč bolj resno, strogo in dosledno učenje manjšega obsega bolj temeljitih znanj — takih, ki jim ne bodo koristila samo kot posameznikom, ko nekoč odrastejo, temveč vsem skupaj zdaj. Šola je prihodnost samo za otroke za druge pa je sedanjost.