2IVL7EN3E IN SVET
STEV. 12.	V LJUBLJANI, 17. SEPTEMBRA 1933.	KNJIGA 14.
ros. KLADNIK	BELE ROŽE (lesorezi
310
ГЈТЕД
TEHNIČNE MOJSTROVINE V ČLOVEŠKEM
TELESU
ivimo v dobi tehnike. Z vseh strani nas obdajajo stroji, ki opravljajo namestu nas na tisoče poslov vsakdanjega življenja. Toda narava se je že zdavnaj pred nami posluževala vsakovrstnih tehniških pripomočkov, kadar je bilo treba kako stvar ustvariti v težjih okoliščinah. Ali ni n. pr. že človeško telo tehnična mojstrovina, pred katero se morajo skriti naši najduhovitejši strojni umotvori?
Za ta tema so se zmerom zanimali duhoviti ljudje. Umetnik je občudoval harmonijo in logiko vsakega posameznega organa. Naravoslovec je pa proniknil globlje in našel v človeškem organizmu nešteto genialnih rešitev, nanašajočih se na vsa področja tehnične vede. Res je, da je človeško telo samo eno izmed neštevilnih konstrukcij prirode, ali v tej je uresničenih nešteto idej, ki urejujejo nje delovanje od najtežjih in najzaple-tenejših pojavov, ki temelje na še neraziskanem materialu in za nas že nepojmljivih kakovostih in sposobnostih pa do najpreprostejših mehaničnih dejanj, ki jih je poznal že najprimitivnej-ši človek.
Vzemimo za primer: Ta motor, ki vzdržuje po telesu obtok življenjsko važnega soka-krvi, bije neprestano in kar samo od sebe kakor avtomat. In vendar: sproži se neka misel in avtomat se požene v divjem tempu — strah : srce se ustavi kar za nekaj sekund, ki se zde prizadetemu cela večnost. In kako je narejeno tisto, da se kri, ki jo je srce pognalo v žile odvodnice, ne povrne takoj nazaj ko se srce spet razširi, da bi sprejelo vase kri iz nasprotne smeri. Spet popolnoma preprost mehanizem: Srce ima ventile ali zaklopnice, ki so deloma natanko take, kakor zaklopnice naših črpalk. To velja točno n. pr. za za-klopnico v iztoku aorte, to je glavne odvodne žile našega telesa. Ima pa srce še neko drugo vrsto ventilov. Ti leže med preddvoroma, zbiralnima prostoroma za naslednji krvni val in med prekatoma, ki bi ju lahko imenovali eksplozijski prostor našega srčnega motorja. Ta zaklopnice so seveda spet drugače konstruirane, ker morajo biti ne le večje, marveč morajo vzdržati tudi večji pritisk. Premer ventilov je dokaj velik
in lahko bi se pripetilo zlasti pri hudem naprezanju, da bi se rob zaklopk upo-gnil, zavihal, kar bi seveda delovanje ventilov ustavilo. Tudi tukaj je našla narava preprosto sredstvo v odpomoč: imenuje se ostoženje ah okrepitev. Ni se pa poslužila narava kakšnih reber ali vezi,, s kakršnimi napravljajo naši kon-strukterji svoje strojne konstrukcije toge, ampak je vdelala v ventil v istem smislu delujočo mišico, ki vzame manj prostora in je obremenjena samo takrat, kadar mora zaklopko res podpirati.
Neizčrpno najdišče je dalje človeško telo za vse proučevalce gradbenega materiala. Pomislimo samo, da sestavlja telo mimo tistih kristalov apnenca, s katerimi impregnira tkivo kosti zaradi večje trdote, ves gradbeni material samo iz beljakovinastih snovi. Nekaj veščih preureditev v sestavi molekulov, pa doseže narava snovi docela novih svoj-stev. Na ta način se ji je n. pr. posre-
Duhovitost mehanizma za krivljenja prstov na roki je v tem, da se kita srednjega členka na prijemališču razcepi in na tem mestu smukne skoznjo spodaj ležeča kita končnega členka
čilo sestavili trden in hkrati izredno prožen hrustanec, čigar skromno tkivo ne potrebuje nikakih posebnih prehra-
Prehod srčnega prekata v glavno žilo odvodnico. Kakor pri črpalki je na tem mestu vstavljena zaklopka, ki se zapre zaradi vrtivšastega toka (puščica), ko jo mine glavni krvni val, teče v smeri velike puščice
njevalnih žilic. Potlej je tu omeniti tisto elastično tkivo v ožjem smislu besede, ki ustvarja prožne veži v kosteh, ki drži trajno napeto kožo in žile, zmerom pripravljeno z veliko silo izravnati vsako nasilno deformacijo, ne da bi potrošilo za ta posel kaj energije. Tudi v tem tkivu so namreč žilice silno redko razpletene. In slednjič vidimo skrajno poudarjeno gospodarnost v nastajanju organov. Kako se n. pr. oko v nerazumljivi razvojni igri spremeni iz popolnoma enakega tkiva na nekaterih mestih v prozorno snov, ki je že ob rojstvu kristalno čista, dasi obstoji iz navadne beljakovine kakor vsi okolišni deli.
Kakovost materiala zmerom točno odgovarja njega svrhi. Nikjer se ne potroši kai preveč za tisti mehanični učinek, ki je baš potreben. Kako mlado je
še dognanje, da polni železni drogovi niso najmočnejši, marveč da se dado iz istega materiala narediti dokaj trdnejši profilirani nosilci n. pr. traverze — in kako staro je dejstvo, da je ogrodje naših udov sestavljeno iz votlih, ceva-stih kosti. Posebno duhovita je konstrukcija kosti v sklepih. Skozi povečevalno steklo je videti prerez sklepa kakor moderna mostna konstrukcija: Najmanj materiala pri največji trdnosti.
Prsti na rokah so res zelo gibčni, pa vendar ne moremo niti vsakega posebej stegniti ali skrčiti, niti ne končnih členkov na vsakem prstu vsakega posebej premikati. Samo na notranji strani je za vsak prstov člen potegnjena posebna kita in ta leži za končni člen pod kito za upogibanje srednjega člena. Kako naj spodnja kita vleče, če nima nobenega izogibališča, da bi prišla na cilj ? Narava je našla spet skrajno preprosto rešitev. Vrhnja kita se na prijema-lišču razcepi in spodnja kita smukne na tem mestu skozi. Nič posebnega in vendar kaže skušnja, da se mladi študentje medicine zmerom iznova čudijo tej genialno preprosti rešitvi. Vsakdo čuti, da je to delo človeku sorodnega duha, da bi tudi nas kdo prav tako napravil, če bi se mu zastavila enaka naloga.
Dotaknimo se še na kratko tistega organa, ki po tisoč nitkah-živcih uravnava »stroj« našega telesa. Če so možgani dejanski najbistvenejši del telesa, potem že vnaprej pričakujemo, da jih je narava tudi primerno zavarovala. Kako so možgani vloženi in prožno obloženi, da ne čutijo tresljajev, ki bi jim utegnili škodovati? Dajmo si samo točno pred-očiti težavnost naloge, ki jo je bilo treba tukaj rešiti: V telo, ki je zaradi gibanja po vegastih ploskvah, zaradi padcev, sunkov in sličnega trajno izpostavljeno močnim tresljajem, je treba popolnoma prožno vstaviti organ, ki je za mehanične dražljaje skoraj tako občutljiv kakor seismograf in bi nanje popolnoma svojevoljno odgovarjal. Narava je rešila ta problem s pomočjo nekakšnega hidravličnega sistema v notranjščini trdnega okrova, ki ga tvori lobanja. V tem okrovu so obešeni možgani na tisoč rahlih niti, ki tvorijo skupaj tako zva-no možgansko mrežnico in med katerimi se pretaka neka redka beljakovinasta tekočina. V notranjosti možganov leži drug sistem votlinic, ki je v zvezi z vna-njim. V tem sistemu nekakšnih komunikacijskih posod, plavajoči v tekočini skoraj enake specifične teže, so možgani
tako mehko in prožno spravljeni, da bolje ne morejo bili.
Njih mehanično nameščenje pa seveda ni najbolj mojstrsko delo na možganih. Največje čudo je način njih delovanja, pričenM pri najpreprostejših živčnih funkcijah, pa do nedoumljivo zapletenih pojavov duševnega delova-
nja. Toda, čemu bi se izgubljali v komplicirani svet. Kdor ima oči na pravem mestu, bo tudi v majhnih stvareh opazil veličino, edinstveno tehnično, estetsko in mentalno dovršenost človeškega telesa.
(Po razpravi dr. A. Walterja)
OBRAMBA PRED ZRAČNIMI NAPADI
D nevarnostih, ki prete civilnemu prebivalstvu v zaledju od zrač-I nih napadov, so mnenja ljudi,
_____I ki so upravičeni soditi o teh
rečeh, zelo deljena. Medtem ko nekateri zanikavajlo, da bi moglo biti tako hudo, kakor nam skušajo naslikati nekateri fantasti in sadistični pisatelji, pa trdijo drugi, da za pogibelj, ki nam preti iz zraka v primeru bodočih vojn, še nimamo niti pravega merila. Optimisti računajo, da učinek razstreliv in plinov, ki so jih v stanu vreči letala na sovražno mesto, ne bo tako silen, kakor se sodi, ker niti število niti nosilnost letal nista neomejena. Razen tega se pa premalo računa z zračno obrambo, ki ne bo pustila, da bi šlo razdiralno delo sovražniku kar gladko od rok.
V	nasprotju s temi, nam pa črnogledi spet dan na dan dokazujejo s statistikami, kako številčna moč zračnega brodovja v vseh državah hitro narašča in kako postaja zračno orožje vse bolj in bolj precizno. Resnica bo — kakor povsod — nekje v sredini: Zračna vojska bodočnosti sicer ne bo decimirala civilnega prebivalstva, kakor se boje plašljivci, ne bo pa tudi ne tako nedolžna, da bi ne bilo treba civilnega prebivalstva pošteno zavarovati pred njo. Obramba pred zračnimi napadi je popolnoma nova panoga tehnike, ki se zaenkrat razvija še le bolj v teoretični smeri, ker jo je praktično pač težko preskušati v mirnem času. Ne zanemarja se pa v nobeni državi, samo da se poskuša najti najučinkovitejše obrambno sredstvo nekje na ta, drugod pa na drugi način.
V	kateri smeri se mora iskati obramba pred napadi iz zraka, diktirajo že sama napadalna sredstva: to so letala in orožje, ki jim je na razpolago. Tu je treba v prvi vrsti računati na zažigalne, eksplozivne in plinske bombe. Od zračnih napadov nam preti v glavnem troje nevarnosti: ogenj, brizanca in učinek
Popolnoma varen podzemski zaklon proti zračnim napadom, kakršnega preizkušajo zdaj v Parizu
strupenih plinov. Najnevarnejši med njimi je nedvomno ogenj, požari, ki bi se spričo izredno- učinkovitih netilnih sredstev zelo težko zatrli. Moderna vojna industrija že zdaj proizvaja z aluminijem in magnezijem polnjene zažigalne bombe, kojih plameni dosežejo temperature do 3000 stopinj C. Bombe so opremljene z večkratnimi zažigalniki. Bomba ne obleži na mestu, kamor je padla, ampak skače v kratkih presledkih sem ter tja in delne eksplozije se tolikokrat ponavljajo, kolikor je užigal-nikov. Ker so te vrste bombe prilično majhne in lahke, si jih letalo lahko prav mnogo natovori, tako da obsuje z ognjem precej veliko pomerje. Računati je treba, da se bo pri vsakem večjem zračnem napadu vnelo v mestu najmanj nekaj sto streh hkrati, ki jih seveda ae
Sirene na strehi policijskega ravnateljstva v Kielu. Sirene naznanjajo prihod sovražnih letal
bo mogoče sproti pogasiti pri normalnem staležu gasilstva.
Učinek eksplozivnih bomb v primeri, s požari še zdaleka ne bo tako katastrofalen. Posamezna bomba utegne porušiti celo hišo, če diobro zadene in izredno težka bomba bi morda porušila tudi cel blok. Da bi pa bilo mogoče z eno samo bombo razrušiti kar celo mestno četrt, to se pravi z nekaj bombami razdejati srednje veliko mesto, kakor se pogosto čita v fantastičnih spisih, to je pač bajka. Danes in tudi v bližnji bodočnosti še ne bo tako velikanskih bomb in tako strašnih eksplozivnih snovi, da bi bilo mogoče v enem samem napadu porušiti večje mesto, pa naj prileti nadenj tudi najmočnejše zračno bro-diovje.
Preveč se pretirava tut i nevarnost, ki nam preti od strupenih plinov. Sicer je res mogoče s plinskimi bombami okužiti ceste in trge, toda pri tem se vse premalo upošteva, da je plinski napad popolnoma odvisen od ugodnega vremena. V popolnoma mirnem in suhem zraku se plin delj časa drži na enem in istem mestu pri tleh, dočim ga že šibki zračni tokovi in vlaga naglo preženejo in omilijo. Tako idealno vreme za zračne napade pa je n. pr. v Evropi v večini krajev zelo redek pojav. V naših širinah bi priàli za plinske napade v poštev komaj štirje meseci na leto, kar bi bilo sicer popolnoma dovolj, ako bi bile vremenske napovedi tako točne, da bi bilo
Razkuževalna četa prihaja (Prizor z vaj v Pots-damu) Četa vozi s seboj veliko količino klorovega apna za čiščenje terena, kamor je legel plia
mogoče ugodno vreme tudi zmerom izrabiti. Za minulo vojno kaže statistika, da pride na račun plinskih napadov komaj 1.73 odstotka vseh izgub. Razen tega so pa postaJi žrtve plinov samo vojaki, ki jih je nepripravljene zalotilo na prostem, ne pa tisti, ki so bili opremljeni s plinskimi maskami ali so se lahko poskrili po kleteh in umetnih zaklonih.
Glede na te tri glavne nevarnosti zračnih napadov bo morala tudi obramba delati v treh smereh. Najvažnejše bo omejevanje iri zatiranje požarov. To ce bo najbolje doseglo na ta način, da se bodo vse gorljive snovi umaknile iz nevarnega okoliša. Potrebno bo očistiti podstrešja vse nepotrebne navlake, starega pohištva, cunj, slame in podobnega. Za take reči je mesto samo v kleteh. Leseno ostrešje bi moralo biti prevlečeno s kakšno barvo varno pred Ognjem, pod pa pokrit z opeko, azbestom ali pločevino. Vsako mesto bi moralo imeti dovolj številno armado gasilcev, v vseh kočljivih poslopjih pa bi morale biti montirane avtomatične gasilne naprave. Ker bo skoraj treba računati tudi s tem, da vodovod ne bo povsod zadostoval, bi morali biti v dosez-nd bližini pripravljeni izdatni vodni hrami. Ker se moderne zažigalne bombe ne dado gasiti z vodo, ampak le s peskom, bi morale biti na razpolago tudi zadostne množine tega materiala. V vsaki hiši bi morala biti na razpolago stanovalcem primerno urejena in dovolj velika klet, ki je najvarnejše zavetje pred eksplozivnimi bombami. Pred težkimi bombami seveda tudi take kleti ne bodo popolnoma varne, varovale pa bodo vsaj pred bombnimi drobci in kamenjem. Kletna okna bo najbolje zadelati z vrečami peska in jih opremiti z lesenimi poklopci. Kjer strop kleti ni dovolj trden, bi se moral podpreti z močnimi sohami ali stebri. Razume se, da bi morala biti klet opremljena tudi z nekaj klopmi, ker bo treba vpasi precej dolgo čakati, preden bo zrak spet čist. Klet bo morala biti oskrbljena tudi z najpotrebnejšim živežem in vodo. Poskrbeti bo treba tudi potreben material za najnujnejšo pomoč prizadetim. Morebitne razpoke v zidu zaradi eksplozij, bo treba zadelati s cunjami, ki bodo morale biti v zalogi.
Vsaka klet bi morala biti dalje tudi neprodušno zaprta proti plinom. Dovolj varno proti plinom bi bilo sicer vsako
Z vaj rediteljev in reševalcev pri zračnih napadih v Monakovem
stanovanje, ki se dobro zapira, toda tu bi bile nerodnosti s šipami v oknih, ki jih zračni pritisk kaj lahko utre. Razbita okna se bodo za silo zavarovala pred plini z mokrimi rjuhami ali lepenko.
Ulice in dvorišča se najhitreje in najtemeljiteje očistijo plina s škropljenjem in. istočasnim uporabljanjem klorovega apna. Vobče se računa, da traja učinkovitost plinov najdlje pol ure, potlej se pa plini že toliko razredčijo, da niso več nevarni. Hujše so tekoče ali trdne strupene snovi, ker so trajnejše. Strokovnjaki so si skoraj vsi edini v tem, da dobra obramba pred strupenimi plini v bodoči vojni ne bo delala nikakih težav.
Kako intenzivno se bavijo v nekaterih državah z obrambo civilnega prebivalstva pred napadi iz zraka, naj pokaže zbirka nasvetov, ki jo je sestavil poseben obrambni odbor v Nemčiji.
Že v mirnem času se mora pripraviti:
a) V kleti :
Za podporo stropa v kleti morajo biti pripravljeni oporniki tistih dimenzij, ki
jih predpišejo strokovnjaki, in sicer za vsak nosilec poseben opornik debeline ne pod 12 cm s podložno desko. Dalje orodje, kakor kladivo, klešče, debeli žeblji, žaga in sekira.
Za odkopavanje pri podsutju: lopate, železni drogovi.
Za zatesnitev kleti: ponjave in vreče peska.
Omarica z obvezili in klorovo apno v prahu.
Za zasilno razsvetljavo: električne žepne svetilke.
Podstrešne prostore odpreti in odstra. niti še zadnje ostanke gorljivih snovi.
Kaj storiti, kadar so najav« ljena sovražna letala?
Mir! — Mir! — Mir! Proč s oestel 'Radovednost pomeni smrt!
Vse — razen požarne straže — moral v pripravljene kleti.
Kdor ne najde v kleti prostora, naj se zakloni v spodnjih nadstropjih za debelimi zidovi
• .....
Vzorna varnostna klet, kakršna bi se morala urediti v vsaki hiši
Nekaj živeža zlasti za otroke (mleko, kuhalnik na špirit), pitna voda.
Klopi ali zasilna ležišča. Zasilno stranišče.
b) Pred podstrešnimi vrati:
Zaboj suhega peska (kakih 6 veder) in široka lopata.
Dosti vode v sodih ali kadeh, vedra za polivanje.
Omarica z obvezili.
Podstrešje se mora izprazniti. Odstraniti pravočasno vso nepotrebno navlako.
Kaj storiti, kadar preti vojna?
Podpreti kletni strop, napraviti nov vhod v klet ali poskrbeti za spoj s sosednimi kletmi.
Kletna okna zastaviti z vrečami peska ali z nasipi zemlje ali gnoja.
Preprečiti v kleti .prepih s tem, da se zastre vhod s ponjavami.
Proč od oken in vrat!
Ponoči vsa okna zastreti, da se ne vidi nobena luč.
Zapreti glavni plinovod in električno stikalo.
Požarna straža na tla!
Kaj storiti, kadar udarjajo bombe?
1.	Eksplozivne bombe: Proti točnemu zadetku ni pomoči. Drobci in zračni pritisk v kleti niso nevarni.
2.	Zažigalne bombe: Z vodo proč! Bombo pokriti s peskom, naložiti na lopato ali v vedro in jo odnesti na podlago, varno pred ognjem, da dogori.
3.	Plinske bombe: Če moti s plinom pomešani zrak (lekarniški vzduh) mirno zapustimo prostor in gremo drugam. Ne hiteti in ne globoko dihati ! Zatisnimo si nos in usta z mokrim robcem. S tekočino rumenega križa oroseno kožo po-tresemo s praškom klorovega apna.
Obrizgano obleko slečemo, ne da bi se je dotaknili z golo roko.
Pri večjih poškodbah: samo mir in zdravnika !
S plinom okužene prostore zaznamo- , vati in ne stopati vanje pred očiščenjem.
Ta navodila jasno kažejo, kaj se da že zdaj storiti v obrambo in kako lahko pri tem vsakdo aktivno sodeluje. Menda ni treba še poudarjati, da je to tudi vsakogar dolžnost, ne le v lastnem interesu, ampak tudi v interesu družine in skupnosti.	jn
V novi NOVI
DR. A. DEBELJAK
Vinodolski dolče, da si zdravo, rodni kraju, pozdravljam te lipo ...
Ban Mažuranič
ne 1. otavnika — pravi se mu tudi vršenj, medmašnik ali ko-lovožnjak, še večkrat pa veliki
_ srpan — je bala na večernem
vlaku od Ljubljane proti Zagrebu gosta gneča jubilejcev, ki so se zakasnili po divni Sloveniji. Med njimi je skupina golobradcev iz Beograda neutrudno, za poslušalce utrudljivo rezala popevke, vmes so plantale tudi slovenske. Ti cerkveni izletniki, večinoma izletnice, rojene v dravski banovini ali v Julijski Krajini, niso mogli prehvaliti lepot gorenjske pokrajine.
Zagreb sem si zapisal v črne bukve radi dragega vina v kolodvorski restavraciji. Neprijetno me je dregnilo, ko je novodošla oseba, očividno dekla, sno-bistično zatajčala: »Ist hier frei?«
Ker je bilo vse zasedeno, je iztresala naprej svojo nejevoljo po hrvaško, češ, eni spijo na klopeh, drugi naj se pa peš vozijo.
Sprevodnik neprestano šviga iz voza v voz, da razkrije zastonjkarje, gleda »dal ma ci je«, kakor je cigan rekel legi-
timaciji, ter oklicuje postaje. Spati se nam ne da na prekra:kih klopčicah sta-roverskega vlaka, ki ga obsevajo zvezde, dokler ga v Gorskem kotaru ne ovi-jejo meglice v mehko, vlažno vato. Iz teme se oprezno lušči razsekana pokrajina okoli Delnic, ob katerih imenu mi prihaja na um podedovanje v deležih. Pojavljajo se braniki zoper burjo ne-ugnanko. O njeni silovitosti pričajo čvrste strehe z zazidanimi korci. Pricin-cali smo na postajo Plase (600 m), ki jo je avtokarta Slov. Matice potvorila v Plaze: plasa pomeni ravnico na gori. Spomnil sem se, kako je tu pred malo leti francoski časnikar, nemara Ch. Loi-seau, ostrmel ob prekrasnem razgledu na temno modri Bakarski zaliv in Kvar-ner. »Pogled na Bakarski zaliv je veli-čanstven, pa se ne možemo čuditi onome Englezu, koji je rekao, da ako priroda ni je nista drugo dala Primorcu, da mu je dala mnogo, kad mu je stvoriila Bakarski zaliv«, ugotavlja tudi Cericev Vodič kroz Gornje Primorje 1923.
Iz Delnic se je vozila na raboto r Škriljevo peščica možakov. Ob progi služijo po 25 Din na dan, njih vrstniki v Zagrebu pa menda le 20. Po govorici
Tunolovka v Bakarskem zalivu
Jih ni bilo na prvi mah presoditi, da S slovenujejo ali hrvatujejo. Med tem se je približala postaja Meja, ki najlepše edini Srbe in Hrvate: v cirilici in latinici jo pišeš enako.
Na parnik »Obrovac« se je pripodfla jata zagrebških šolarčkov, ki jih podžiga čvrsta možakarica: »Hajde, dečki, veselo! Otvorite vaše rukzake, sedite pa jedite. Dobar tek!« »Hvala!« zavrešče mrgolini, ki pa marajo s polnimi usti hitro na kopno: »Frankopan« jih bo vozil na Selce. »Tako je, ako ženska ko-mandira«, so tolmačili nekateri veevidci in vsevedci za njo.
Zapustivši Sušak, nekdanje sušilo та kopalce z Reke, parnik radovedno in ra-dogledno vtika svoj kljun v vse obrežne
luke. »Obrovac« sicer nI ober аИ velikan, vendar prožno in prikupno reže iz-premin jasto gladino nalik labodu, ki bi pred slednjim pristanom dal krepek glas od sebe. Ob vsakem postanku, bi dejal, se obrne nova stran iz debele zgodovine teh bregov, ki so videli Grke, Ilire, Kelte, Rimljane, Bizantince, Avare, Gote, Slovène, Ogre, Benečane, Turke, Avstrijce, Francoze.
Na volhko površino sedajo vztrajni dolgokrilci, tonovice ali tonovščice, ki otvarjajo Pregljeve »Komposteljeke romarje« :
Ko se sivi galebi čez morje žen6, bratu mornarju galebi pojo ...
Od nekod drugod mi je prišel naslednji verz, ki da popolno rimo sam sebi, če ga narobe prebereš:
Le sen oba bela galeba bo nesel.
Za njimi svarilno §br® kvišku rdeč prst, tvorniški dimnik, a tam daljei »Evo, Višnja, vidiš ove tunére?« opooo-ri kajkavski očka svojo hčer, z naočniki oboroženo podraslico, očividno s Crkljanskega doma, saj se ne zmeni kdo ve koliko aa znamenite bajkarske tunolovke, s kakršnimi so že Feničani dobičkarili po Sredozemskem morju. Jo U kaj bolj privlači Kraljevim: dom ko-lašic v vili Nirvani, Novi grad z zgodovinsko sobo »sub roea«, zmano izza fran-kopanske zarote, zagrebški dom za. kostno sušico"? Kraljevim, prekrščena po kralju Karlu VI., je v Primorju edino mesto s širokimi ulicami. Pristanišče je bito prej globlje, aa Napoleona I. se je v njej usidralo naenkrat 207 brodov! V
mestu najdeš eno najstarših narodnih čitalnic na Hrvatskem. Tu živ6 menda še potomci angleških brodograditeljev Priče, ki so stesali brod »Maria Anna«, potopljen 1852. Ali se jim je kaj tožilo po domu, ko so vprav te dni gledali angleško brodovje, velike križarke, okoli njih pa čolne-hroščke ? Naš brod je v pozdrav spustil zastavico na krnu in John Buli je odzdravil. Potlej je počil strel : znamenje za pričetek veslaške tekme.
Na desni te vabi otočič Sv. Marko, zanimiv za rastlinoslovca, potem pa od burje povsem ogoljeni, obriti ter umiti Krk. Vse obličje otoka je sedaj sivo na-pudrano. Na levi te pozdravlja Dubno s tunolovko, kjer je Anglež Scott postavil dvorec Grabrovo, spremenivli gole pečine v rodoviten vrt z gabrom in cipresami. Malo dalje nad zatonom se dviga

Kopališče v Selcu
eelo Sv. Jakob-Šiljevice, koder v pristni pustinji gromače (kamenite ograde) obkrožajo vinograde in vrtiče. V bližini so se našli ostanki starega mesta in ploča, pod katero po ljudski pripovedki tri kače čuvajo velik zaklad. Mimo sela Sv. Jelene priplujemo v živahno Crikve-nico, kjer je »Prestolonaslednik Petar« pravkar izkrcal nekaj potnikov.
Ta dolga naselbina, nekoč Ad Turres, še 1. 1889. ni imela nobenega kopališkega gosta. Zatem se je na Dunaju osnovalo angleško društvo za postavitev kopališča in zdravilišča. Danes se razlega hrupen živžav tako po peskoviti obali kakor po bujnem parku. Na leto pride preko 10.000 posetnikov, ki se jim nudi razmeroma dosti sprehodov: s čolnom se morejo odvesti preko zaliva in se na-pičiti na krško šilo.
Skoraj smo pritisnili v imenitno »pokopališče«, kakor je tiskarski škrat v SI. N. 15. 7. obrekel kraj, ki ga Priruč-na karta kraljevine Jugoslavije imenuje Selce in ki se takisto naziva po svojih uličnih napisih. A ljudstvo govori: Selca (iz Selac, iz Selaca, iz Selci). Javni zastopniki želijo vsekakor pokazati, da je to enovita, zaokrožena celota, za-klonjena od vsakega vetra, z lepo bodočnostjo. »Selo« pomeni prvotno stav-bišče, več takih sel da vas. Pri nas na-
vaja Pirčev Poštni krajni leksikon 39 vasi z imenom Sela, 11 v štajerski obliki Sele (ta narečja izpreminjajo neka neutra v feminina, kakor omenja dr. Glonar v kritiki Klopčičevega prevoda L. Frank »Kari in Ana«), 5 krat Selca. Vse to brez onih, ki imajo spred prilastek. Mlajše edninsko Selo nahajam v dravski banovini 31 krat, 7 krat pa Selce, ki utegne biti tudi štajerska množina... Hrvaški urad torej hoče zatreti plurale tantum, kakor ga je cesar Janez med Ljubljančani v besedi »ulice*. Pa bodi!
V Selcu tedaj smo gledali podmornice: Nebojša, Hrabri itd. Vitke jegulje, ki z enim samim strelom puhnejo pol milijona dinarjev v vodo. V Selcu taborijo beograjski Sokoli, tako malo beli, da bi jih laglje štel za abesinske. Dalje proti jugu ti z desne maha na Krku Vrb-nik, ki ga stara popevka stavi pretirano visoko :
Vrbniče nad morem, visoka planino, u teoi se goje na izbor divojke .. .
Z leve zeva jama Kalvarija, okrašena s sigo, dom netopirju: brachyotus Dau-bentonii, nazvanemu po Buffonovem pomagaču D., ki so mu v Parizu postavili kip.
DALJE
Največji dok na svetu je v Southamptonu
NIETZSCHE IN WAGNER
rideriku Nietzscheju je bilo 24 let, ko ga je bazilejsko vseučilišče pozvalo na svojo stolico klasične filologije. Mladi profesor je prebil deset let v mestu na obrežju Rena; to bivanje je imelo odločilen vpliv na usmeritev njegove misli in življenja. Bazilejski mojstri, njegovi tovariši, so globoko vplivali nanj; Burckhardt in Bacho-fen sta razvila njegovo umevanje velikih kultur preteklosti, heroične Grške in rene- » sance; vpliv teologa Overbecka je prav občuten v njegovih delih o morali in religiji; Rutimeyer ga je končno uvedel v Lamar-ckove in Darwinuve nauke, v katerih je našel biološko podlago Zaratustrovega nauka o nadčloveku. A vse druge vplive njegove bazilejske dobe. je prevladalo njegovo srečanje z Richardom Wagnerjem in Cosimo von Biilow v Tribschenu.
Tribschenski polotok na Vierwaldstâtt-skem jezeru je bila v razburkanem Wag-nerjevem življenju, ki so g-a zasledovala nerazumevanja, intrige m denarne skrbi, kakor zelena, pokojna oaza. Tu se je bil nastanil 1. 1866 s svojo ljubavnico Cosimo von Biilow, hčerjo Franza Liszta in grofice Agoultske, in tu je prebil šest plodovitih let. »Siegfried«, »Mojstri pevci« in »Somrak bogov« so tu nastali pod dvojnim navdihom veličastne prirode in ljubljene ženske.
Za Binkošti 1Č69. je odpotoval Nietzsche na bregove Lucernskega jezera, da bi tu prebil nekoliko pokojnih dni. Bližina velikega mojstra, katerega je občudoval, ga je privabila ir se je odločil, da potrka na vrata njegovega mirnega doma. Preživel je nepozaben dan v družbi Wagnerja in Co-sime. Spoznal jc radosti velikega prijateljstva, ki se mu jë zdelo nadzemeljsko; in kmalu je oživelo v njegovem srcu za Cosimo čuvstvo, ki si ga morda sam ni hotel priznati. Tud; zanj je postal Tribschen žarek sonca v njegovem nekoliko sivem življenju filologa. Treba je čitati pisma, ki jih je pisal svojim prijateljem, da spoznaš ves pomen njegovega prijateljstva do Wagnerja »To je največji genij in največji mož našega časa in popolnoma neizmerljiv,« je dejal Paulu Deussenu. »To, kar premišljujem in spoznavam, kar ču-jem in umevarr. v Tribschenu, je nepopisno. Veruj mi. dragi prijatelj, da Schopen-hauer in Goet-he, Ajskil in Pindar še živijo!«
Vsak prosti dan je Nietzsche izkoristil za obiske v Tribschenu. Pošiljal je Wagnerju svoja dela. svoje nastopno predavanje o Homerju, predavanje o Sokratu, svojo prvo knjigo, ki je z nekih plati tako wagner-jevska, »Roistvo tragedije«. Sledil je iz največje bližine Wagnerjevim delom, nje-giSvim skladbam in literarnim esejem. Waener ni nič mpnjši občudovalec svojega mladega prijatelja. Z največjim zanima-
NIETZSCHE 1. 1870.
njem prebira Nietzschejeva dela. Ko kom-ponira »Somrak bogov«, ne stopi h klavirju, preden ne prebere enega poglavja iz »Rojstva tragedije«, da ga navdahne. V Nietzscheju vidi zaveznika in branilca svojih reform dramske umetnosti, »če bi bili postali glasbenik.« mu je pisal, »bi postali približno to, kar bi postal jaz, če bi se bil vdal filologiji. Pokažite torej, čemu lahko rabi filologiia in mi pomagajte ustvariti to veliko renesanco, v kat.eii bo Platon objemal Homerja in v kateri se bo Homer, oplojen s Platonovimi mislimi, razširil v brezmejnost.«
Duševna zveza s Cosimo ni nič manj ozka. Ona je čutila, da jo je združila skrivnostna vez z Nietzschejem in ko ji je poslal »Rojstvo tragedije«, je odgovorila s pismom, v katerem ji ni več uspelo zakriti svoje čuvstvene razgibanosti: »Ta spis sem prečitala, kakor poem in se ne morem več ločiti od njega, ker mi daje odgovor na, vsa podzavestna vprašanja v moji duši.«
Toda prišel je konec te idile. »Nihče me ne bo spravil od tod,« je dejal Wagner, ko je prispel v Tribschen. A neka tiranska sila ga je odtrgala radostim tega puščav-niškega življenja; slava, ki ga je pričakovala v Bayreuthu. Spomladi 1. 1872. sta Wagner in Cosima ostavila bregove svojega jezera.
V tem času je nastala v prijateljstvu med Wagnerjem in Nietzschejem prva raz-
Fl
poka. Dva tako nasprotna si duhova nista mogla večno korakati z ramo ob rami. Wagner je bil ves vdan svojemu ogromnemu delu in ni opazil globine in samostojnosti v misli svojega mladega prijatelja. V njem ni videl drugega nego genialnega branitelja svojih načrtov, in ni umel njegovega genija drugače nego v okviru svojega uela. Tudi Nietzsche je polagoma spoznaval to, kar ga je ločilo od Wagnerja Videl je dalje nego do bayreuth-skega dela, ki je bilo za Wagnerja zadnji smoter, med tem ko ni bilo v Nietzscheje-vlh očeh nič več nego majhna epizoda v slavnem preporodu človeštva, ki ga je pričenjal tedaj načrtavati.
2e samo bayreuthsko podjetje ga je odbijalo. Wagnerjeva slava zanj ni imela tistega čistega zvoka, kakršnega je bil pričakoval. Bayreuth je postal političen simbol, okoli Wagnerja se je ustvarilo neko nacionalistično in antisemitsko ozračje, ki ga Nietzsche ni mogel odobravati. Wagner se je opajal s svojo plamenečo slavo in je pozabljal na pokojnost tribschenskih dni. Koncepcija »Parsifala« je bila zadnji udarec prijateljstvu obeh mož. Wagner se je navduševal za najbolj mistično krščanstvo, potem ko je bil sanjal o novem pa-ganstvu, ki naj bi nadaljevalo helenizem nemških klasikov. Wagner, ki je bil nekoč upornik kakor Nietzsche, se je vdal; postal je cerkveni svetovalec in je priznal Bis-marckov »Reich«. v katerem je Nietzsche videl konoc vsane prave kulture.
Za Nietzscheja je bil to trd udarec. Njegovo srce je ostalo pod vplivom omamlja-jočega mojstra, toda njegova razumska poštenost mu je branila, da bi mu sledil še dalje. Bolan na duši in na telesu se je umaknil v B^zilejo do dne, ko je našel glas svoje notranjosti in svojo svobodo.
L. 1882. se je Nietzsche vrnil v Tribschen. Spremlja'o ga je mlado, 241etno dekle, Lou Salomé, ki jo je hotel napraviti za nada-ljevalko svojega dela in družico svojega življenja. Sprehajala sta se po obrežjih, ki jih obvladuje veličast Rigija in Pilata; in filozof je mlademu dekietu pripovedoval o svojem trdem boju, da se osvobodi ljubljenega mojstra.
Nietzsche ni nikoli več videl teh usodnih krajev. Potopil se je v strahotno samoto misleca, ki mu nihče več ne sledi na drznih potih in ki izgublja ob vsaki novi knjigi kakšnega prijatelja. Toda v prvih dneh 1. 1889., ko je v Turinu njegov duh zapadel blaznosti, ie njegova, vseh razumskih ovir osvobojena misel poletela v Tribschen. Poslal je Cosimi Wagnerjevi listek s samimi temi besedami: »Ariana ljubim te.« In veličastna, tragična idila v Tribschenu, s svojim razbitim prijateljstvom in nemogočo ljubeznijo, je našla poslednji odmev na kliniki v Jeni, kjer je Nietzsche pred popolno potopitvijo v mrak zakričal: »Moja Cosima Wagnerjeva me je privedla sem!«
(Po članku H. J. Bollea)
IZ „MINIATUR"
M A K I J A N A 2ELJEZNOVA-KOKALJ
DANES
»Vsi štirje se bomo obesili! živeti ne moremo. Službe ni, miloščina se je pa izčrpala,« je dejala gospa Elvira.
»Zapravljanje bi bilo kupiti štiri vrvi!« je dejal gost v šali.
»Ne mislim tako potratno! Eno vrv ■za vse! najprvo se obesim jaz. Snel me bo mož in se obesil. Nato hči, nazadnje svak. Ne bo obvisel. sneli ga bodo dobri ljudje — ali pa policija!« Zakrohotala se je.
»Tako daleč smo že?« je zinil in mrzla zona ga je oblila.
»Da, da.. in celo tako daleč, da se lahko še smejimo. Kaj, to bi bila burka za časopise in opravljivke!«
OČETOVA KOST
Po pokopališču je begala. »Tu nekje mora biti očetov grob.
»Ta-le bo,« je dejal cerkovnik in £.unil z nogo v zanemarjeno gomilo. »Ampak prekopan je že!«
Hči je pokleknila.
»Oče, po tolikih letih sem se vrnila! Oče!«
Prestrašena je planila kvišku. Iz ruše je štrlela kost. Izgrebla jo je in ogledovala.
»Oče, edino, kar si mi zapustil!« Vzela je iz žepa robec in zavila vanj kost. Pritisnila jo je k sebi. »Zdaj grem lahko spet med ljudi! Ne bom več sama med njimi!«
ZATO!
»On ima rad lepo oblečene ienske!« si je dejala in naslonila glavo ob dlan. »Marico ima zdaj najraje. Kako se baha, ker jo obožuje! Meni je on tako všeč! Kje dobiti denar!«
Dobila ga je. Danes malo, jutri veè. »O, saj se ne pozna pri tako velike« podjetju!« se je tolažila.
Postala je njegova.
Spreletela jo je v sreči groza, stisnil obup. »Revizija... sramota, on ... prijateljice, starši... zapor... Zato! Zato!«
Stala je vrh stopnišča in gledal s v temno dno. »Čaka me samo ta skok in potem... naj govore, kar hočejo ! Obračunala sem s seboj in se dovolj, dovolj pokorila... In zato ...«
Vrgla se je iz zgornjega nadstropja v klet in obležala s polomljenimi udi.
Gruča se je nabrala. Ljudje so ugibali in sodili. Pomilovali so jo in se zgra-
dokumente, to bodo filmi, ki prikazujejo pristne, niti najmanje potvorjene prizore iz življenja narave z zvokom, kakršen je v resnici Snemanje takih filmov je seveda zelo zamuden in drag posel. Včasi je treba cela leta prežati na srečen trenutek in rezultat snemanja je film, ki teče komaj nekaj minut. Zlasti eksotične živali se morajo snemati na veliko daljavo, da se ne repode, dočim se morajo postaviti mi-rofoni neopaženo v neposredni bližini.
Nekateri teh prirodnih dokumentov kažejo življenje posameznih živali od parjenja staršev pa do viška razvoja, so torej naj-točnejši življenjepis dotične vrste.
Slika kaže snemanje na ladji. V oddaljenosti 50 metrov mora čakati Kiihne-mannova odprava po cele ure, preden se ji posreči dober snetek. Na desni kos filma z neko vrsto redkih galebov pri krmljenju.
NARAVNI ZVOČNI POSNETKI
Pionir kulturnega filma v Nemčiji Arnold Kiihnemann je začel z državno podporo snemati tako zvane naravne zvočne
Doslej narejeni Kiihnemannovi filmi so mojstrsko delo in so bolj zreli za znanstveno raziskovanje kakor pa za zabavo.
Zavist sledi kakor senca vsakemu uspehu in često gre tudi pred njim.
Motiv dobrega dejanja ni vedno dobrota,
često je samo razpoloženje.
*
Pri slučajih, sreči in ženskah je najbolj nemogoče mogoče.
žali nad njo... Nihče pa ni pljunil tistemu brezmiselnemu človeštvu v obraz, ki jo je gnalo v pogubo ... Hotelo je cunj. Kupila si jih je za ukraden denar in zato, zato ... se je moralo tako zgoditi.
IVERI
Povej mi, kako prenašaš svojo srečo ali
nesrečo, in ti povem, kdo si.
*
Samo nespretna ženska učaka — trideset let.
V viharju življenja izgubi ženska lahko
glavo, toda frizuro si ohrani.
*

V gornji vrsti (od leve proti desni): General O'Duffy, vodja irskih fašistov na svojem propagandnem potovanju v Bandonu pri Corku — Moderno poslopje v Tel Avivu, velikem židovskem mestu in središču sionistične organizacije v Palestini, kamor se zatekajo tudi iz Nemčije pregnani židje — Na Danskem grade čez Mali Belt najdaljši lelezniški in avtomobilski most v Evropi. Na sliki dva stranska stebra v višini 30 m nad morjem — V spodnji vrsti (od leve proti desni): kolodvor v Philadelphiji, ki sta ga razdejala vihar in povodenj — V nekem madridskem predmestju je pobegnil bik na poti v areno. Ker pa vsi Španci niso toreadorji, so morali mnogi v strahu za življenje plezati kar po zidovih
8. NADALJEVANJE
,.. Vrnila se je in ni izdala niti s tre-пош oči, da vidi mojo zlomljenost. Tako sem jo zasovražil v tistem trenutku, da bi jo brez pomisleka ustrelil, če bi imel orožje pri sebi. Zadaviti .je nisem mogel. Zadavljen človek ima tako gnusno spačen obraz. Rekla je, naj bi se šla osvežit v veter nad reko. In sem šel z mislijo, da skočim ž njo v valove. Tudi tega nisem storil. V divji kaos mojih misli je zadrevilo, da moram najprvo urediti vse svoje zadeve. Čudno, kako se je morala v takšnem položaju zapičiti v mojo razdrmanost bedasta in brezpomembna malenkost, ki je pa v trenutku zavzela takšen obseg, da je prevladala vse drugo. V predalu svoje pisalne mize sem hranil svoje dnevnike in druge rokopise. Spomnil sem se na verz, ki sem ga bil nedavno prej zapisal v dnevnik, na bebasto plehek in cinično nesramen verz, kakršnega more človek zagrešiti v stanju neodgovorne pijanosti. Ob misli, da bi utegnili ljudje po moji smrti stikati po teh zapiskih in me soditi po izlivih moje pijanosti, se me je polastil tako neznosen občutek, da sem težko zasopel in so mi obstale paralizirane vse moči. Da uporabljam za svoje dnevnike zamotano tajno pisavo in da nosim ključ
do te pisave pri sebi. se nisem spomnil. ★
Moj sklep je bil storjen. Upal nisem več, vera v ljubezen je poginila. Samo konec, konec ... Bil mi je edini smoter in tolažba. Grozoma sem pomislil le na trpljenje med tem dnevom in zadnjim. Tudi radi te groze sem si hotel dokazati, da sem mož, ki mu trpljenje ne more zlomiti hrbtenice. Ko sva se vračala, sem ji vse to povedal. Najprvo se je zasmejala, da ne veruje v tisto moč v meni, ki bi uničila naju oba. Pogledal sem ji naravnost v oči in ji svoje besede ponovil. Zdrznila se je. Vprašal sem jo, če mi more navesti le en primer, da bi bil nie i prelomil besedo. Ni našla niti enega. Bila je osupla.
Drugega dne sem ji pismeno sporočil, da ji nočem ovirati dvomljivega noskusa s pobegom med samostanske zidove, da pa o trajni ločitvi med nama ni govora.
Naj premisli do določenega dne, kako bo uredila to moje grozovito visenje med življenjem in smrtjo. Po njenem odgovoru se bom ravnal in tudi če bi moral oklevati, bo to oklevanje brezpomembno, ker konca za trajno ne bo preprečilo.
★
Ko sem to pisal, sem vedel natanko, da bom dočakal še nešteto spopadov med dobrim in zlom v sebi in da bom neštetokrat prelomil svojo odločitev. Doumel sem pa tudi, da bo končno zmagalo zlo in da mi takrat ne bo več zlo. Danes verjamem, da je zlo enakovredno dobremu in kot bistvena sestavina človeške duše prav tako upravičljivo in smotreno. Med njima ni nobenih po naravi utemeljenih razlik.
★
Odpisala je, naj bom miren, ker bo premislila in odgovorila. Jaz temu pismu nisem verjel.
23
V mestu, kjer sva se spoznala, sva se srečala prve dni septembra, kratko pred njenim odhodom. Dal sem ji za odhod nico, kar sem mogel, besed sem se izogibal. Tudi nisem bil zmožen, da bi še kaj govoril. Sestal sem se ž njo samo za to, da jo še enkrat vidim. Slutil sem, da se tako mirno ne snideva več. Ko sva se pred njenim domom poslovila, sem jo poljubil. Ona mi je podala samo roko, izrekla nekoliko konvencio-nalnih besed v zahvalo in mi še enkrat obljubila sama od sebe, da mi odgovori.
Tista noč je bila zame strašna noč. Ah kaj! Vse moje noči so strašne, neusmiljen boj med mislijo na pozablje-nje in mislijo na besno prelivanje krvi.. Boj. ki mi žre možgane, piie mozgovino, glo.je srce in pljuča in suši meso. Razlika je le med strašnimi in še boli strašnimi nočrni ter nekaterimi najstrašnejšimi.
Neumen slučaj je hotel, da sva se morala za njenega odhaiania še enkrat videti na postaji blizu kraja, kjer sem
tedaj živel. Bila je vesela in ponosna. Ko se je vlak premaknil, mi je nenadoma zagrebla roke v lase, sklonila se je k meni in me pred vsemi ljudmi vroče poljubila. Rekla mi je, naj bom pokojen, ker me ima rada. Dokler me je mogla videti, je stegovala roke proti meni. Jaz pa sem šel v svojo samoto hirat in čakat konca.
IV 24.
Od tistega dne dalje nisem imel nikoli več občutka, da sem še mlad. Kajti ona,
moja razbrzdana itn živo pričujoča mladost, to božje čudo mojega življenja, se mi je razodela zadnjikrat, ko je odhajala s tistim vlakom, z vročimi ustnicami in stegnjenimi rokami. Ko sem se zavel, je stal na mojem mestu drug človek, z vdrtimi lici, z mrtvimi očmi, in je topo strmel za nečim nedvoumnim. Tako pride vlak in odide, med njegovim prihodom in odhodom pade kratka minuta, ko se človek prelevi iz enega v drugega. In ko odhaje, bd preklel vse svoje prejšnje življenje od tiste sekunde, ko ee mu je mladost prvič razodela. In ko
»SLADEK TOVOR«
ostane sani, bi pade Ina kolena in bi jokal za njo, krčevito, brezupno ... Kako to, da smrt ne pride, ko človek umre?
25.
Prve čase mi je pogostoma pisala. Bila so zaupljiva pisma, iz marsikaterega je koprnela misel po meni. Takrat sem računal na službeno potovanje v tiste kraje in sem ji sporočil, da jo obiščem. To, da nisem prišel, mi je zelo očitala.
Potem so postala njena pisma polagoma bolj redka. Tudi jaz sem postajal redkobeseden. Kadar sem mogel, sem ji poslal kakšno malenkost, ki sem vedel, da jo bo potrebovala. Rajši sem se jaz odpovedal zajtrku in večerji. To je bilo skoraj vse. In če sem ji napisal kakšno pismo, sem skušal biti kolikor mogoče vesel — v času, ko sem prebijal Tanta-love dobrote v koprnenju po njej in ko sem urejal svoje stvari, da se zaključim
čim bolj zaokroženo.
*
V drugi polovici oktobra sem prejel kratko obvestilo: Jutri nastopim. In jaz sem umrla. — Določenega dne mi ni ničesar odgovorila. (Ob najinem zadnjem sestanku mi je cinično priznala, da si je že po prvem mesecu svoje odsotnosti premislila odgovoriti.) Nekoliko dni po tem dnevu čisto brezpomembno pismo. Nato dolge, obupne mesece nič. Vedel sem natančno, kaj se v tem času z njo godi. Morda je slutila tudi ona, kaj se dogaja v meni. Nisem jim več pisal, samo denarja in raznih drugih stvari sem ji pošiljal. Drugače sem jo pustil, naj opravi sama s seboj, da mi ne bo mogla ničesar očitati.
26.
Moja edina radost je bila poslej snovanje velike zbirke, ki sem jo započel že v oktobru. Samomor nekega ljubljenega prijatelja je zbudil v meni čuvstvena in miselna valovanja, ki sem jih dotlej zaman skušal spraviti v besedo. Bilo je kakor nekakšno razsvetljenje iz ono-stranosti. Živel sem v neprestanem občutku, da sem končno prejel odgovor na vrtajoče pričakovanje svojih mladih dni in da mi nima življenje ničesar več povedati. Nekoč, v prvih časih, sva imela z njo za naju pomemben pogovor o teh stvareh. Zase sem bil sedaj pripravljen. Mučiti pa so me začeli težki dvomi, da-li
je pravilno, če potegnem njo za seboj. ★
Včasi sem se z vrha svojih shaluci-niranih snovanj nenadoma razgledal po vsakdanjosti svojega življenja. Kako grozno je bilo to življenje, ta samota, praznota, molk in agonija! Kakor ogromen krvoses se je oklenilo mene in vseh stvari ter odpijalo s hlastnimi, dolgimi požirki poslednje zdravje iz žil.
Naš list se je bil ustavil v tisti dobi, po žalostni odisejadi skozi križe in težave, v mikroskopskem kraju, v precej ozki dolini, v katero je vsak dan okoli poldneva prisijala dnevna svetloba nezadovoljno kakor v zaboj. Tu, v tem zaboju, se nas je stiskalo takrat deset, včasi tudi več ljudi, živo zakopanih v mračno, neprostorno, leseno dvorano, nekoč kožarno. Dvorana je bila obenem uredništvo, upravništvo, centrala naše stranke z arhivom, kuhinja, jedilnica, spalnica za ženski spol, včasi še kaj drugega. Vsak dan isto, živce uničujoče življenje. Nič se ne čudim, da smo neštetokrat, tudi brez pametnih povodov, vzrojili drug proti drugemu v tistem sovraštvu, kakršno nastaja med ljudmi, ki si gledajo vsak dan v zadnjo intimnost in si vendar niso intimni. Bili so dnevi, ko sem se po kakšnem napadu hipnega besnenja zgrabil za glavo in se vpraševal, kaj delam in kam zapravljam svojo voljo, da bi se ne dajal zavajati po svojem strastnem značaju v ekscese. In vendar se nisem mogel vselej premagati.
Iz tistega časa hranim v svojih dnevnikih zapiske, ki sem jih pisal v trenutkih vročičnega prebujenja v tem okolju. Za druge nimajo morda nobene vrednosti, jaz pa sem nad njimi do konca občutil, kaj se pravi imeti pravico do prostora na soncu in bivati v temi, biti osle-parjen za življenje in ne najti nobene druge pomoči, razen svoje lastne onemoglosti in onemoglosti vseh tebi enakih, ki so istotako osleparjeni za življenje. Kako srečni so tisti, ki trpijo, a se svojega trpljenja in onemoglosti niti ne zavedajo! Kako srečen mora biti popoln idiot!
PREDOR POD GIBRALTARJEM
zadnjem času je spet mnogo govora o predoru pod gibral-tarsko morsko ožino, ki naj bi
_ vezal beli kontinent s črnim.
Ljudje, ki morajo biti o tem projektu dobro poučeni, trdijo, da bo ta načrt 1. 1940. ali 1941. gola resnica.
Kakor znano je španska vlada pod diktatorjem Primo de Riverom že v aprilu 1928. imenovala komisijo geologov! inženjerjev, mornariških in vojaških izvedencev, ki naj bi proučila načrt topniškega polkovnika Pedra Jeve-noisa o zgradbi predora. Komisija je ■sdaj končala svoje delo in sicer z ugodnim rezultatom. Pred vsem je raziskala dno gibraltarske ožine in je ugotovila, da sestoji enakomerno iz apnenca. Ožina ima največjo globino 600 m, a apne-ni sklad sega do globine 1250 m. Nadalje je komisija ugotovila, da gre pod
+Ц- JrF?TARIFA i
. oST	; „ y&OMile:,
SjM pêA	5
Približna proga bodočega predora med špansko in Afriko
morsko površino od Španije do Afrike nizka gorska veriga v približni globini 300 m, ki bi bila naravnost idealna proga za takšen predor. Vodji komisije, ravnatelj španskega geološkega zavoda Luis de la Pena in predsednik mednarodnega geofizičnega zavoda José Sine-riz, sta izjavila naslednje:
Značaj morskega dna na obeh straneh ožine je komisija proučila po metodi umetnih potresnih valov. Zažgala je več sto kilogramov dinamita in seiz-mografi, ki jih je postavila na primerna mesta, so pokazali, kako se v tleh razširjajo valovi teh eksplozij, in so omogočili sklepe o značaju tal. Uspehi teh poskusov so se skladali z uspehi raziskovanja tal z grezali. Tla so od španske do maroške obale enovita.
Predor, če bi ga hoteli uresničiti, bi moral potekati vsekako v progi omenjene podmorske gorske verige. Ker pa je ta veriga v kartah zelo nepopolno zarisana, bi jo morali prej še natančno ugotoviti. Že prihodnji mesec se pričnejo ta dela. Izvršili jih bosta dve ladji španskega oceanografskega zavoda, ki bosta izdelali natančno karto v razmerju 1:15.000. Tako je delal pred časom tudi parnik »Artiglio«, ko je dvigal znameniti zaklad iz morskega dna.
Ena izmed eksplozij, s katerimi so skušali dognati značaj dna v Gibraltar-ski ožini. V krogu: španski notranji minister, njegova žena in polkovnik Jevenois (3) prisostvujejo znanstvenim poskusom
Kar se tiče stroškov za gradnjo predora, pravi polkovnik Jevenois, izumitelj načrta, da gotovo ne bodo večji nego stroški za dve vojni ladji nove vrste francoskih križark. Strategična, gospodarska in politična korist, ki bi jo imela Španija od tega predora, pa bi
bila tako ogromna, da bi stroëld v primeri ž njo nič ne šteli. Vsekako je upati, da bo 1. 1940. predor med Španijo tn Afriko že dovršeno dejstvo.
(Glej tudi »železniška zveza med Evropo in Afriko«, 2is knjiga IV, str. 270)
ZAKAJ NI MODRIH VRTNIC?
KI raljica cvetic krasi naše vrtove v raznih barvah in barvnih odtenkih, zdaj bela kot porcelan, J zdaj bledorumena ali temno-oranžasta, pa spet svetlordeča ali .em-noškrlatasta. Kljub tej bujnosti, kljub zmerom novim barvnim kombinacijam pa ni nikjer vrtnic modre barve in jih do danes še niso vzgojili najbolj spretni ljubitelji. Sicer pa so že opustili takšne poskuse, ker bi bil vsak trud zaman. Modrih vrtnic ni, kar pa ni morda slučajno, temveč popolnoma v skladu z nekaterimi temeljnimi zakoni o barv^ Ju cvetja.
Seveda ti zakoni niso nikjer pisani in zbrani za vsakogar. Če gledamo po zeleni trati, ko je vsa v cvetju, se nam zde ti cvetovi v vseh mogočih barvah brez reda in pravil pomešani med seboj. Po vsem tem barvnem labirintu pa se vendar vleče določena nit in niti težko ni, spraviti to zmedo v barvah nekoliko v red.
Začeti moramo s tem, da je prava barva rastlin — brez cvetov za zdaj — zelena. Vse rastline — razen gob, ki v tej razpravi ne spadajo semkaj — vsebujejo zelenilo (klorofil), ki je vezano na .najh-na zrnca v celicah. Brez tega barvila rastline ne bi mogle uspevati. Iz zemlje in zraka dobivajo hraniva in jih nato spreminjajo v tvoriva za svoje telo, najprej v škrob. Energijo za te premene daje sonce. Toda tudi najtoplejši sončni žarki bi ne spremenili ničesar, če bi ne imela rastlina klorofila, ki ima pri tem najvažnejšo vlogo.
Novejša raziskovanja so pokazala, da zelenilo ni enotna snov, temveč sestavina vseh barvil, in sicer modrega in rumenega. Zelena postane zmes teh dveh. Ko se rastlina iz zelenega razvija v cvetove, se mora odločiti za eno izmed sestavnih barvil. Cvet torej ni več zelen ■— nekaj izjem samo potrjuje to pravilo — temveč moder ali rumen.
Po tej teoriji je dognano, da imamo med zelenimi rastlinami dve veliki skupini, in sicer prvo, ki se — po domače
— razvija v modro, in drugo, ki se razvija v rumeno smer. Seveda obe sestavni snovi klorofila sami za barvo cveta nista odločilni. Navadno se primešajo še drugačna barvila, toda čudno je, da so tudi ta v bistvu vendarle modra ali rumena. Kljub raznim odtenkom pa sta vendar modra in rumena barva gotovo osnovni barvi za vse še tako pestro sestavljeno cvetje. Seveda se ta trditev ne sme razumeti tako, da bi morali biti po tem takem vsi cvetovi samo modri in rumeni.
Zmes teh barv daje zeleno, toda vsaka zase se tudi lahko stopnjuje, ôe je rumena mračnejša, postane rdeča, če se stopnjuje modra, daje vijoličasto. Ker je slednje spet bolj rdeče, se lahko spremeni prav v temnordeče, iz česar izvira, da se lahko iz obeh osnovnih barvil spet tvori rdeče. Na vrhuncu se srečata oba ekstrema. Vrstni red bi bil po tej razlagi: rumeno, rumenordeče, rdečerume-no, rdeče, vijoličastordeče, modrovijoli-často in končno samo modro.
Ta razvrstitev barv je torej ključ za razumevanje cvetnih barv. Če si ogledamo večjo družino po barvi cvetov, jo bomo lahko — z redkimi izjemami — uvrstili v skupino modrih ali rumenih. Dalje je važna tudi ugotovitev, da rdeča barva lahko nastane iz modre ali rumene kot prvotne. Cvetlice v rumeni skupini imajo torej pretežno rumene ozir. rdeče, v modri pa modro in tudi rdeče barvane cvete; mešanih pa ni v nobeni družini.
Vrtnice spadajo po gornji delitvi v rumeno skupino. Botaniki prištevajo v to družino tudi žlahtno sadje, vse rože, jagode in maline, petoprstnike, osladje in drugo. Med 188 vrstami te velike družine jih je 5 zelenih, 31 rumenih, 37 rdečih, 2 škrlatastordeči in 113 belih, i. jene pa modre ali vijoličaste. Bele ostanejo one, ki jim primanjkuje cvetnega barvila in se celice namestu ž njim napolnijo z zrakom.
Kakor ni modrih vrtnic, tpkn tudi ni modro cvetočih kaktej, aloj, tulp ali georgin, temveč samo rumene, bele ali
MOTORIZIRANA ŽETEV V ekonomičnem poljedelstvu ne zadostujejo več pridne roke, ampak morajo pomagati moderni poljedelski stroji. Na sliki najmodernejša mlatilnica in čistilnica žita
rdeče, zato pa cvetijo zvončnice, gera-nije in astre zmerom modro, belo ali rdeče.
Po tej poti se lahko razdeli bujna množica raznobarvnega cvetja v skupini po obeh polarnih barvnih skupinah. V splošnem pa bi lahko veljalo pravilo, da so rastline z enojnim klicnim listom, kot n. pr. lilije, perunike, narcise, rajši ru-menordeče ali bele barve, rastline z dvojnim klicnim listom pa rajši modrordeče.
Značilno je v zvezi s to razdelitvijo po barvah, da veljajo tudi glede razdelitve cvetja po svetu sploh prav tako nekatera pravila. V tropičnih krajih so barve kajpa najbolj bujne in tudi v zmernih pasovih so razne barve tudi še razdeljene precej enakomerno. Bolj ko gremo proti severu, tem medlejše postaja rastlinstvo. Na Grumantih n. pr. sploh ni modro-cvetočih rastlin, pa tudi malo rumenih in rdečih, temveč večina belih. Na vzhodnem Groenlandu so našli med 26 rastlinskimi vrstami samo eno z modrim cvetjem. V ostalem je zanimivo vedeti, da je z modro barvo dosežen v rastlinstvu višek v stopnjevanju barv. Poglejmo sadje, ko zori! Češplje so najprej zelene, nato rumene, rdeče in končno šele modre. Češnje so tudi n. pr. najprej zelene, nato rumene, in šele nazadnje rdeče oziroma končno temnordeče ali že skoraj
črne. Pri tem se je pokazalo, da s stopnjevanjem barve zmerom bolj izginja kislina, vsebina sladkorja pa je zmerom večja.
Iz teh primerov, ki naj pokažejo, da je narava cvetne barve razdelila tudi rastlinam po gotovih zakonih, se dajo v velikem ugotoviti nekatere zveze z vrstnim redom barv v spektrumu, o čemer so razmišljali že Newton in drugi starejši fiziki. Tako se lahko opaža, da se v naših legah pojavi pomlad v svetlih barvah; travniki so najprej posejani z h-limi in rumenimi cvetovi in šele pozneje proti poletju se vse bolj uveljavljajo ži-vordeči cvetovi, prav nazadnje pa vzcve-tijo še modri.
Končno naj bo omenjeno še dejstvo, da so v medsebojni zvezi tudi cvetne barve in vonj. Pred natančno 100 leti je deloval na univerzi v Tiibingenu na Nemškem profesor Schiibler, ki se je podrobno bavil s problemom cvetnih barv, pri čemer so ga pridno podpirali tudi njegovi slušatelji. Neki Kohler med njimi je poskušal na 4200 različnih vrstah zveze med barvami in vonjem. Ugotovil je, da najbolj diše beli cvetovi, nato pa rdeči, rumeni, modri, vijoličasti, najmanj pa zeleni. Pregled po odstotkih je dal dokaze, da imajo svetli cvetovi v splošnem prijetnejši vonj kot temni. Dr. H. V.
NOVAJÀ ÀSKANIJA
NARODNI PARK NA RUSKEM
e
svojih pohodih proti Turl.om včasi t aborili v tej neizmerni stepi, nekakem kopnem oceanu, koder nisi videl skoro ni-kakegr drevesnatega rastja, zato pa toliko več trave, nazvane kovilje. Ko so se Zaporožci dokončno podvrgli Katarini Veliki, je to ozemlje pripadlo ruski državi.
L. 1828. je car Nikolaj I. podaril nemškemu vojvodi Anhalt-Ketenskemu 47 tisoč ha te pustinje. Novi lastnik je leta 1841. опил ustanovil kmetijo in ker je že na Pruskem imel posestvo z imenom Askanija, je krstil to za Novo Askani-jo. Tam je skušal gojiti čistokrvne arab-ce, pa se ni obneslo. Skoraj obubožan je 1. 1856. prodal Novo Askanijo svojemu rojaku Feinu, ki : t je z uspehom lotil ovčarstva: merinovke so mu prinesle velikansko bogastvo. Svojo hčer je v kratkem poročil z Edvardom Falzem, takisto nemškim izseljencem.
Ob svoji smrti je Ed. Falz-Fein zapustil 160.000 ha zemlje, okoli 400,000 ovac in З.ООи repov drugačne živine. Trije sinovi so si razdelili Novo Askanijo in Friderik, vnet prirodoslovec, je izkopal jezera, zasadil gaj ter jel uvajati raznotero živad kakor tudi divje ptiče.
Po 1. 1886. jr vzel v službo mladega kmeta: Klime Sianko je kmalu postal njegova desna roka. Ta Klime (ali Klemen) in mehanik Kučerev sta za državljanskih spopadov v 1. 1918-—1921 oču-vala park z vso cvetano in živano. Naposled je narodni odbor sovjetov razglasil za » .arodni park« ne le Friderikovo zemljo, marveč tudi bratov in tetin delež: 40.000 ha. Od teh je 6.000 ha določenih za znanstvene namene, ostanek za kmetijstvo in živinorejo. Pri tem kupijo samo za volno okoli 500.000 zlatih rublj. .
V hosti žvrgoli in mrgoli vse polno raznoterih ptic selivk. Po duplih i- visokih gnezdi'; ce koti na stotine postolk ali mokosevk. Največ" speh pa pomeni kanarček, ki čez dan prosto leta in ove-seljuje okolico s petjem, na noč pa se jatoma vrača v ptičnice, da 'se skrije ujedam. Še lepši uspeh pa kaže udomačitev japonskega slavca Heiothrix lutca), ki se nikakor ni hotel kotiti v gajbi. Na prostem pa se danes prav čedno ir.clijo
in množijo. Omenirr^ še blagozvočno morsko raco (anas tadorna), ki si rada prilasti tuji zarod, a ima nespravljivo sovražnico, egiptsko gos.
Velika ograda v Novi Askaniji sli.je po vsem svetu. Med državljansko vojno se je marsikaj uničilo, toda po 1. 1925. je uprava z zamenami nagradila dosti z-gub. Tu vidiš lame. mandžurske in krimske jelene, damjake, pisane gnuje, kap-ske lose, nilgavte, ki so nekake indske antilope, perzijske ga^j, апЛзре, '.av-kaške koze in obilo drugih živali, ki jim še poštenih v'h imen ne morem n ' i.
Glavni smoter pa ima podjetnik, bi zaredil evropskega bizona, ker r.-.ed vojno in v p:-vih letih po njej so bili iz-trebljeni vsi divji zastopniki te pasme.
N. K.
roti koncu 18. stoletja ni bil južni del Rusije, zlasti breg Azovskega morja, nikogaršen. Edino Zaporoški kazaki so na

Najpripravnejši kostum za ribolov
ozivdàjiv d2unqu
FRAN K bUCK
38. POGLAVJE ZA BOKSAŠKO PRVENSTVO V ŽIVALSKEM SVETU
itka med dvema doraslima slonoma je gotovo najsilnej-ša borba med živimi bitji.
_ Džungla je že videla mnogo
takih dvobojev, toda malo smrtnikov je bilo tako srečnih, da bi bili priča veličastne igre. Vzrok teh gigantskih spopadov je vedno le spol. Stani slon v čredi je močno podoben sultanu, ki potuje s svojim haremom. Oin ustvarja vse potomstvo. Čreda sestoji skoraj iz samih samic, ostali del pa tvorijo mladiči, ki niso še dosegli zrele dobe. Ce se pa mladi samci tako razvijejo, da bi že lahko prišli v poštev za ploditev, tedaj jih gospodar izžene, tako da si iščejo svojo lastno čredo ah pa ostanejo osameli samci v neskončni džupgli. Voditelj ne trpi nobenega tekmeca, in slabotni samci so obsojeni na zapuščenost in potepanje, čim so dosegli pubertetno dobo.
Z drugimi besedami : v kraljestvu slonov je samo najmočnejši poklican za vzdrževanje vrste. Samo oni, ki se lahko bori za svoje žene in ki si jih osvoji, lahko sodeluje v tem poslu vzdržava-nja vrste, kar je tudi glavni razlog, da so sloni do danes zadržali ' svojo pas-mino silo.
Pred leti sem bil slučajno v Colom-bi po poslih. Od tam sem bil namenjen v pokrajino Berar v južni Indiji. Nameraval sem se nastaniti v malem na" selju domačinov kakih 16 milj od stare zdaj že zapuščene britske vojaške postojanke v Jatoe, odkoder bi pc-ivze-mal love na tigre, leoparde, južne medvede in antilope.
Med tem se je Lam mudil v Kalkuti, kjer je pazil na zbirko ptičev in kač. ki sem jih nalovi] v tamošnii okolici. Br-zojavil sem mu, nai preda dotične žival Atoolu Acholiiju, v severni Indiji dobro znanemu trgovcu z divjimi živalmi, na katerega sem se lahko zanesel, da bo pazi'! na zbirko. Nadalje sem ga obvestil, naj .me čaka v neki vasi nad Jalno. Kjer' sva se pred letom že mudila več
dni. Potreboval sem njegovo pomoč pri Lovu na živali, ki sem jih iskal.
Pravkar sem nameraval zapustiti Colombo, ko se mi je nudila prilika, da ujame m nekaj grebenastih opic, kuščarjev in drugih manjših živali, ki žive le na Cejlonu. Zaradi tega sem se precej časa zakasnil in dospel sem v Jalno nekaj dni kasneje, kot sem napovedal svoj prihod.
Ko prispem v vas, kjer me je moj pomočnik pričakoval, najdem Lala v najslabši volji.
»Kaj ise je zgodilo, Lal?« sem ga vprašal. »Ali si bolan, žalosten ali kaj V«
Tedaj se mu je razvezal jezik in pripovedoval mi je zgodbo, po kateri sem tudi jaz postal žalosten in zamišljen. Uganil sem namreč že preden mi je razkril četrtino svoje povesti, da se je usoda zarotila zoper mene ter sem zamudil najnapetejšo igro, ki jo lahko gleda človek. Pričel sem kleti one male cejlonske živalce, ki so me zadržale to" liiko časa.
Ko bi se moral vrniti iz Cejlona. je prisopihal v vas, kjer se je mudil Lal, tesar iz bližnjega bambusovega gozdiča ter povedali ves zasopel, da se kakih pet milj odtod borita dva slona na življenje in smrt za prvenstvo črede.
Mlad usiljivec, velik in mogočen, je naletel na skupino debelokožcev, ki se je pasla v tamošnjem okolišu. Novinec, težak približno kakih 5000 kg in visok do ramen preko tri metre je začel nadlegovati eno samic. Očeta črede, še vedno močnega džungelskega veterana, ki je verjetno skrbel že kakih 50 let za potomstvo v čredi, je pogrelo to poseganje mladiča v njegove pravice. Velikan je zatulil od besa ter se pognal trobentače in z iztegnjenim repom, kar je značilnost napadajočega slona, v zape-'Ijivca i'n ga odbil od samice.
In tedaj se je začel boj.
Lata je najbolj žalostilo, da je vedel, kako sem si že leta želel opazovati tak dvoboj.
Ko sem se vrni, mi je Lal dvakrat, trikrat opisoval boj dveh slonov. Še vedno se ni mogel ustaviti in pričel je znova. Minula sta komaj dva dneva, odkar se je vršil dvoboj obeh velikanov in slika je biila še sveža v njegovi predstavi.
Dote daj nisem videli svojega lovskega tovariša še nikdar tako zgovornega. Se noben dogodek — in bila sva priči že marsikaterega velenapetega prizo" ra — mu ni jezika tako močno razvezal. Uporabljal je svoj angleški besedni
površini več sto kvadratnih metrov. Debelo vejevje bambusovih dreves je bilo odtrgano kot zlomljene vžigalice. Drevesa so bila izkoreninjena in zabita v tla.
Gim je Lal zapazil oba bojevnika, se je ogledal za štorom ali travnato gomilo, odkoder bi lahko neopazen zasledoval borbo. Izbral si je nizek nasip, poraščen z drevesjem. Izza te vi" šine mu ni mogla uiti nobena malenkost. Le če bi debelokožni gladiatorji zapustili jaso in se podali naprej v
zaklad do skrajnosti in Čim je uvidel, da ga je že tako izčrpal, da ne zadostuje več svrhii, tedaj je svoj opis izpopolnjeval s slikovitimi frazami materinega jezika.
Lal je pridobil bambusovega tesarja, da ga je vodil precej globoko v džunglo. Kot dober lovec je vedel, da se sme živalim približevati samo od vetra, da ne bi njegov duh prišel do borcev. Pri plezanju proti mestu, kjer se je dejanje vršilo, mu je zadostoval pogled, da je spoznal, da se boj vrši že dolgo časa, ker je bilo grmičevje polomljeno in zmandrano v zemljo na
džunglo, bi jih izgubil izpred oči.
Ko je Lal počepnil za drevo, sta se oba slona prerivala z glavami, kdo bo dobiil boljši položaj. Nihče ni dotedal prizadejal svojemu nasprotniku kake občutnejše rane. Sicer sta oba krvavela iz ran na površini kože, nista jim pa očividno pripisovala večjega pomena kot mušjim vbodom
Prvi pogled to-rej, po Lalovft besedah, ni bil posebno silen. Obe živali sta stali kot ukopani v zemljo. Bara Satoib — ime, ki ga je fant dal starejšemu slonu — je bil samozavesten popolnoma prepričan o koncu. (Bara
Sahib pomeni »velikega gospodarja« in se v Indiji običajno uporablja kot maziv za ravnatelja kakega podjetja ali visokega uradnika). Vsiljivec, ki mu je dal ime Do (številka dve) očividno ni povzročal staremu voditelju črede posebnih skrbi.
Lala je pri tem najbolj zabavalo, da se samice, kii so se medtem mirno pasle po bližnjem grmičevju, očividno niso mnogo zanimale za iizid boja. Zado" voljno so postajale ob robu bojišča in smukale različno liščevje — drevesno listje, vsemogoče grmičevje, bambus in druge sladkarije džungle. Le tupa-tam so pogledale v sredo jase, kaj se tam godi.
Po nekaj minutah tega brezplodnega prerivanja se je Do umaknil za par korakov ter se pognal v svojega starega nasprotnika skušajoč mu od stra-
ni razparati trebuh s svojimi nad dva metra dolgimi otolli. Okli Bare Sahiba so bili verjetno za spoznanje daljši in ob svojem izvoru debelejši, ker je bil starejša živrl.
Pri tem naj omenim, da so okli doraslega slona najstrašnejše džungelsko orožje. Laiki si ne morejo niti predstavljati sile tega orožja, ker običajni cirkuški slon, ki ga poznajo, je po navadi samica, ki nima oklov. Tu pa tam vidijo sicer tudi slona samca, ki nastopa pri predstavi, toda temu so že brez izjeme bili odžagani okli.
Z lahkoto se je Bara Sahib umaknil smrtonosni nakani. In živali sta spet treščili z glavama druga ob drugo, kot bi se zaletela dva stroja brzega vlaka.
DALJE
(COPYRIGHT BY K ING FEATURES SYNDICATS)
PLEMENITA TOLPA ČAKA NA ZAČETEK LOVA
ČLOVEK ÏN DOM
SLIKE V NAŠEM STANOVANJU
Pračlovek je sedel v svoji, votlini in njegove ka-menite stene so se mu zazdele puste in dolgo-*f	časne. Pričel je z ostrim,
r. ,r|	koničastim kamnom vre-
li W	zovati na stene vse ti-
) ILi /	sto, kar je imel v živ-
—v Чјо ' ljenju rajrajši; svoje žene, svoj lov, svoje živali in svoje orodje, orožje in posode.
Od tedaj se v tem oziru nI mnogo spremenilo. O čem pa govore slike, ki visijo danes na naših stenah? Zopet o bitjih in stvareh, ki so najbližje našemu srcu, o vsem tistem, kar imamo radi in kar bi imeli radi, ko bi nam bilo dosegljivo. Na slikah so pisane rože, zelene poljane, zasnežene gore, tihe kmečke hiše v cvetočih sadovnjakih, in otroci in žene in matere. Ce pogledamo sliks, smo jih veseli in morda vsaj za hip nam preženejo skrbi.
2e pojema doba, ko so morale biti stene v stanovanju prazne. Znova je zaživel interes za sliko v stanovanju. Čutimo, da je popolnoma prazna stena hladna in neprijazna. A napredovali smo tudi v izbiranju In precenjevanju slik. •
Kaj pa obešajo danes povprečni ljudje v svoje stanovanje? To, kar dobe v trgovinah in kar mnogo ne stane. Ceneni kič. Ce pokažeš množici sliko »Otročiček z dudo«, boš slišal od vseh strani: »Joj, kako srčka-no!« Take »srčkane« slike so, žal, še zme-
■шннмваннншшанганп
»Joj, kako srčkan — kič!«
V pristanišču — Primer dobrega lesoreza
rom zelo razširjene. Mnogi mislijo, da je to edina primerna dekoracija otroške sobe. Pa tudi iz spalnic in hodnikov nam mežikajo take srčkane stvarice in moledujejo za sočuvstvovanje in navdušenje. »Joj, kako so srčkane!« — da, dva tri dni. Potem pa se naveličamo tolike osladnosti in slike postanejo dolgočasne in mrtve, kakor kos prazne stene.
Dobre, a za večino nedosegljive slike
Saj bi radi imeli veliko dragoceno sliko na častnem mestu. Domačih umetnikov imamo dovolj. Razstave in dobre reprodukcije slik v naših in tujih revijah, kritike in članki so nas deloma že vzgojili in nam pravilno usmerili okus, da ločimo umetnino od kiča. Marsikdo si tako dobro reprodukcijo dene v okvir in si poživi z njo steno svoje sobe. Ce je reprodukcija dobra in se barve čim bolj približujejo originalu, se nikoli ne bomo naveličali take slike, pa naj bo Raffaelova, Michelangelo va, Van Dyckova, Dûrerjeva, Watteaujeva ali pa Jakopičeva, Strnenova, Groharjeva ali od naših najmlajših. Da. tudi dobra slika je dosegljiva srednjim slojem v dobri reprodukciji.
Manjši originali, lesorezi in radiranke, ki jih umetnik sam izgotovi ,so tudi danes že dosegljivi. Saj vsak umetnik rad popusti pri ceni. Tudi stari bakrotiski v primernem okviru nas bodo dan za dnem zanimali.
In slednjič: umetniška fotografija. Odveč bi bilo o tem govoriti. Pogoste fotografske razstave same dovolj jasno govore in vabijo in tudi pomagajo vzgajati naš okus. Fotografiranje je že tako razvito, da se že skoraj vsak posameznik bavi s tem športom in gotovo se je že vsakemu posrečila vsaj ena uspela slika, ki jo bo rad povečal in dal v okvir, pa naj si bo zasanjana krajina ali skupina razposajenih otrok ali siva, stara mamka.
In družinske fotografije! Tiste, ki so iz dobe, ko smo stali pred fotografom kakor lipovi bogovi, gotovo spadajo le v album. A druge, ki žive in to je mnogo najstarejših in starih fotografij, ki predstavljajo naše dede v fraku in babice v širokih kri-nolinah, tiste pa obesi kar na steno. A pomni, le najboljše, žive! Preveč svojih prednikov in sorodnikov pa nikar na steno, da ne bo strašilo.
In še nekaj pomni o slikah: Ne obešaj jih pod strop, nad visoke omare, ampak v višini oči stoječega človeka. S tem si omogočil opazovalcu, da ne napenja oči. Saj so slike za gledanje, ne pa za to, da skrijejo grd madež na steni. Drugič pa dosežeš s tem na stenah prijetno harmonijo, da niso slike razmetane v vseh višinah.
I. D.
ZA MISLECE ÇLAVE
42.
V Ameriki ali...?
(PONATIS ZABRANJEN) Marsikdo, ki bo pogledal te štiri sličice, bo dejal, da so mogoče take moderne, smotrne zgradbe samo v Ameriki. Pa ni res. Vse àtiri stoje v Srednji Evropi, in sicer
ta Nemškem. Kdor pridno čita časopise in prelistava ilustrirane revije, bo nemara Uganil, katero mesto sd je postavilo tako
lep kolodvor, kje obratuje velikanska elektrarna, kod stoji od modernizma napihnjena trgovska hiša in kam drži drzni železni most.
43.
Moški, ali ženska?
(PONAns ZABRANJEN) Neki velemestni časnik se je hotel ob priliki poroke slavnega boksarja X s še bolj slavno filmsko zvezdnico prav posebno postaviti in namestu običajne fotografije prinesti narisano sliko svet pretresujočega dogodka. Ker pa je glavni ilustrator obolel, je moral poslati list neko pomožno moč.
Zdaj si pa točno oglejte sliko in skušajte dognati, ali je bila pomožna risarska moč moški ali ženska. Kdor je le nekoliko psihologa, se ne more zmotiti.
44.
Gospod Debeljko ne zna biti točen.
(PONATIS ZABRANJEN)
»Spet si se zakasnil,« se jezi gospod Dro-bin na tovariša Debeljka.
»Kaj pa morem za to, če mi je avtobus spet pred nosom odpeljal,« se opravičuje Debeljko. »Veš, sam bi se najrajši zgrizel od jeze. Stanujem ravno na polovici ulice. Na enem in na drugem koncu je postajališče avtobusa. Na zgornjem koncu vodi mimo proga št. 1, na spodnjem pa proga št. 5. Do obeh postajališč imam točno enako daleč, ker je oddaljena moja hiša od enega in drugega konca ulice po 150 m. In ker se po obeh progah lahko pripeljem do tvoje hiše skoraj točno v istem času, dasi vodita po različnih ulicah, se dostikrat ne morem odločiti, aH naj grem čakat voza na zgornji ali na spodnji konec ulice.
Na obe postajališči prihajata voza samo ЈуаакШ dvajset minut. Pa je že šment, daj
navadno takole nanese: če čakam voza na postajališču proge št. 1, vidim, kako pelje mimo voz proge št. 5 na drugem koncu ulice, ako se pa namerim čakat tjakaj, se bo pa prav gotovo zgodilo obratno, da bo prej prišel avtobus št. 1. Doma pred vrati pa tudi ne morem čakati in cincati, ker voz ne bo prišei pome ...«
»Ti si tepec, Debeljko,« pravi gospod Dro-bin. »Meni se kaj takega nikoli ne bi pripetilo. Saj je vendar popolnoma lahko dognati, kateri avtobus bo prej odpeljal. Pazi! Ko stopiš iz hiše, moraš ...«
Kaj mora Debeljko, da bo zmerom ujel tisti voz, ki prvi odpelje?
R e š i t e v k št. 40. (Pot ponoči) Vojak je opazil, da more biti trg le na koncu leve ulice. Dočim je namreč sence obeh drugih ulic prekinjal ozki pas svetlobe iz počeznih uličic, je manjkala senca v levi ulici na širšem mestu popolnoma. Tu je bil trg. Sence hiš, ki so ga obdajale na levi strani, niso padale tako daleč kakor sence hiš na ulici.
R e š i t e v k št. 41.
(Nočni napad v Ameriki) Michelson je vrgel pisalni stroj skozi okno. Siloviti trušč stroja, ko je udaril ob tlak, je prekinil nočno tišino in alarmiral policijo.
№ \ Л M
PROBLEM 39
H. Gomsluch Prvi natisk
i i
Rešitev problema 38 1. аб—a7, Lh3Xf5+. 2. Kbl—b2, Sd5— b6, 3. g6—g7, Lf5—e6(a), 4. Se5-d7! Sbfr-
a8, 5. Sd7—c5+, Kbel. 6. S XL in dobi... 3 . . . Lf5—h7, 4. Se5—d7! Sb6—a8, 5. Sd7 —f6 in dobi. Beli mora zaradi močno ogrožene pozicije svojega kralja igrati zelo natančno. Pri vsaki drugačni izvedbi potez se rešitev izjalovi. N. pr.: 1. Kb2?, Sdl! 2. d7, Lg2! 3. g7, Sdl + , 4. Kcl, b2+, 5. Kd2, bi D, 6. g8D. D'b2+, 7. KXS, Dd4+, 8. Ke2, D:S+ 9. Kf2, Ld5 itd. Ali: 1. g7?, Ka3! 2. g8D, LXf5+ 3. Kcl, b2+ 4. Kd2, blD 5. DXd5, Da2 + 6. DXD, KXD, 7. Ke3, Lc8.
ALI ŽE VESTE
da je človeško telo sestavljeno iz enakih kemičnih sestavin (prvin, elementov) kakor jih najdemo tudi v mrtvi naravi ? —
da pa je uporabljenih pri sestavu našega telesa od znanih nam devetdesetih prvin samo 14 prvin, katerih najvažnejše so ogljik, vodik, dušik in kisik, da so našli poleg teh je tudi fosfor, železo, natrij, kalij, kalcij, magnezij, klor, jod, fluor in silicij, da celo brom in aluminij, seveda v manjših množinah? —
da se te temeljne substance (prvine) tako anorgansko kakor tudi organsko vežejo in spajajo na najrazličnejše načine? —
da organske spojine — pred vsem beljakovine ogljikovi hidrati in tolšče — v vročini izgorevajo v ogljikovo kislino in vodo ter se na ta način lahko ločijo od anorganskih snovi, ki pri procesu izgorevanja ostanejo v obliki pepela? —
da obsegajo beljakovine, katerih ime izvira od kemično jim zelo sorodnega beljaka v kurjem jajcu, a so v svojem bistvu še malo znane, 53% ogljika, 7% vodika, 16% dušika, 23% kisika in 0,3 do 2% žvepla ter da je beljakovin zaradi mnogostranosti njih sestava neskončno mnogo vrst? —
da je sestav ogljikovih hidratov in tolšS bistveno enostavnejši kakor pa sestav beljakovin, kajti pri njih so uporabljeni samo ogljik, vodik in kisik? —
da so najvažnejši ogljikovi hidrati: a) različne vrste sladkorja, b) škrob in c) celuloza, in da najdemo te snovi v rastlinskih plodovih in semenih v velikih množinah kot rezervne (nadomestne) snovi? — da so zbrani ogljikovi hidrati v obliki »glykogena« v živalskih in človeškem telesu v celicah jeter in mišic kot rezervne snovi za moč telesa? —
da imajo tolšče, ki izvirajo iz rastlinskega in živalskega sveta različno trdoto (olje, gosja tolšča, maslo, loj), da pa nastajajo vedno iz spojine glicerina in tako zvanih maščobnih kislin? —
da so pri sestavu telesa uporabljene poleg imenovanih snovi tudi še druge anorganske snovi, ki imajo vpliv na trdnost telesnih organov (n. pr. pri kosteh fosforno kislo apno) in tudi na vsebino kislin in vode v celicah? —
in da je sestavljeno človeško telo po Bi-schoffu iz 59% vode, 9% beljakovin, 6% klejnih substanc, 21% maščob in 5% pepela?	Po dr. Michaelisu -st-
a b c d e f g h
abcdefgh
Beli na potezi napravi remis