Athanassia Glycofrydi-Leontsini DEMETRIJ KIDONEs, PREVAJALEc latinskih spisov Izjemen pomen temeljnih filozofskih spisov Aristotela, Avguština in Tomaža 139 Akvinskega se je v pozni srednjeveški in renesančni misli pokazal šele, ko so se z njimi pričeli ukvarjati široko razgledani in jezikovno primerno izobraženi učenjaki tedanjega časa. Ključno mesto znotraj zahodne kulture rokopisov so v pretežni meri zavzeli prevodi Aristotela in drugih grških filozofov v latinščino. Rokopisi in prevodi filozofskih spisov so se uveljavili kot učinkovito sredstvo za nadaljevanje tradicionalnih filozofskih šol ter prenosa novih idej v zahodni krščanski svet.1 Srednjeveška aristotelovska tradicija in sholastične novosti, ki jih je vsebovala, so tesno povezane s srednjeveškimi šolami in univerzami. Nudile so potrebne pogoje in okvir, znotraj katerega je potekalo poučevanje splošne filozofije, v vsebinskem in didaktičnem smislu določene s teološkimi cilji. V 12. in 13. stoletju so novi prevodi Aristotelovih del pripomogli k nastanku prihajajoče filozofske in kulturne »renesanse« Zahoda.2 Širok razpon in notranja konsistentnost njegovega filozofskega sistema sta Aristotela postavila na vodilno mesto. Na področju filozofije se je torej uveljavil kot osrednja avtoriteta, illephilosophus. Povedano na- 1 Za splošen pregled glej N. Kretzmann, A. Kenny in J. Pinborg (ur.), The Cambridge History of Later Medieval Philosophy. From the Rediscovery of Aristotle to the Disintegration of Scholasticism 1100—1600, Cambridge 1990, str. 9ff., in C.B. Schmitt, Q. Skinner in E. Kessler (ur)., The Cambridge History of Renaissance Philosophy, Cambridge 1992. 2 Schmitt, Skinner in Kessler, Cambridge History, str. 45—79. tančneje: sredi 13. stoletja se je v akademski sferi zahodnega krščanstva opazno povečalo zanimanje za Aristotelesa Latinusa, še najbolj po zaslugi Nikomahove etike, ki je že tedaj vzbudila izjemno pozornost. K boljšemu razumevanju Aristotelove Etike je odločilno prispeval Tomaž Akvin-ski z delom Summa theologiae, ki velja za najvišji dosežek srednjeveške sholastič-ne teologije. Napisano je bilo med letoma 1271 in 1272, ko je bil Tomaž v poznih štiridesetih letih. V tistem obdobju je že drugič zasedal mesto profesorja teologije na Univerzi v Parizu, od koder pa ga je zaradi averoistične krize odpoklicalo rimsko katoliško sodišče. Krščanski aristotelizem Akvinskega je postavil okvire za sprejetje latinske teologije v Konstantinoplu, središču vzhodnega pravoslavnega sveta, za kar pa je v prvi vrsti zaslužna iniciativa bratov Kidones, Demetrija in Prohorja. Vidnejši posamezniki, ki so zaznamovali obdobje renesanse pod vladavino Paleologov (1261— 1453),3 so večinoma pokazali, da jih latinski jezik zelo zanima. O tem govorijo številni prevodi latinskih besedil, s čimer so tlakovali poti za širši vstop sholastič-ne misli v Bizanc.4 Začetnik takšne usmeritve je bil Maksim Planudes, sistematični prevajalec klasičnih in patrističnih latinskih tekstov. Njegov prevod temeljnega Avguštinovega teološkega in dogmatičnega dela De Trinitate si je priskrbel tudi Demetrij Kidones,5 napisan pa je bil približno petdeset let pred prvimi objavami obeh bratov. Brata Kidones, učenjaka in velika poznavalca latinskega jezika, sta dejansko poskusila združiti Vzhodno in Zahodno krščansko Cerkev, ki sta po razkolu leta 1054 sčasoma opustili medsebojne kulturne povezave.6 Njuna prizadevanja, zlasti 3 S. Mergiali, L'enseignement et les lettres pendant l'époque des Paléologues, Atene 1996, str. 1261—1453. 4 S. Papadopoulos, 'E^nvixai p.sraf>pâoziç §up.ianxûv Ipyav 0ilo$vpiorai xai Ävr&apiorcd iv Bv^avria, Atene 1967; ibid., Zvvàvrncnç ôpSoïïâÇov xai Z%olaorixyç Osoloyiaç îv tû npoaénu Ka^iarov AvviXixovSn xai Qapä Äxviv&iov, Thessaloniki 1970; ibid., öpSoSofy xai Z%olaoTixrf Oioloria, Atene 1996); G. Podskalsky, Theologie und Philosophie in Byzanz, Byzantinisches Archiv, 15, München 1977, str. 268. 5 Glej G. G. Benakis, »Lateinische Literatur in Byzanz. Die Übersetzungen philosophischer Texte«, v: C. N. Constantinides, N. M. Panagiotakes, E. Jeffreys in A.D. Angelou (ur.), ®i\i^.rjv. Studies in Honour of Robert Browning, Istituto Ellenico di Studi Bizantini e Postbizantini di Venezia, Bibliotheke, 17, Benetke 1996, str. 35—42. Za splošen pregled glej M. Gigante, «La cultura Latina a Bizanzio nel secolo XIII«, La parola del passato 82 (1962), 32—51; ibid., »Il latino a Bizanzio«, v: M. Gigante (ur.), Scritti sulla civilta letteraria bizantina, Napoli, 1981, str. 65—103. Za Plenudesov prevod glej Papathomopoulos, I. Tsavari in G.-P. Rigot-ti (ur.) Avyovarivov npi TpidSoç BißHa nivri xai Aixa änyp, îx rqç Aarlvav Sialixrov dç rqv 'E^dSa ^¡r^viyxs Màfypoç 0 nlavovS^çEimyayq ¡^.yvixo xailarivixo xifavo, yXaavdpio. Editioprinceps, 2 vols., Atene 1995, posebej Uvod k 1. zv.; C. N. Constantinides, Higher Education in Byzantium in the Thirteenth and Fourteenth Centuries, 1204-ca. 1310, Nikozija 1982, str. 82—89. 6 Glej članek avtorja T. M. Kolbaba, »The legacy of Humbert and Cerularius: The Tradition of the ,Schi-sm of 1054' in Byzantine Texts and Manuscripts of the Twelfth and Thirteenth Centuries«, v: C. Dendrinos pa trud prevajalska dejavnost, so vzpodbudili nadaljnje širjenje kulturnega izročila od Zahoda na Vzhod ter ohranjanje vezi med cerkvama in kulturama. Takšna usmeritev pa je imela še dodatne učinke: privedla je do izoblikovanja dveh nasprotujočih si skupin v Bizancu: tomistov in anti-tomistov. Na ta način se je ponovno vzpostavil dinamičen dialog med Bizantinci in Latinci. Omenjeni procesi so sčasoma omogočili širitev teologije in usvojitev novega religioznega racionalizma, za kar je bila ključnega pomena prav naslonitev na Aristotela.7 Demetrij Kidones (1324-1397/8)8 je bil književnik, prizadeval pa si je tudi za uveljavitev v politiki. Skoraj pol stoletja je njegova misel v kulturnem in političnem okolju Bizanca igrala osrednjo vlogo. Od leta 1347 je služil cesarju Janezu Kanta-kuznu VI., kjer je do leta 1354 opravljal delo ministra, po detronizaciji Janeza VI. pa je še naprej uspešno opravljal svojo funkcijo pri paleoloških cesarjih, Janezu V. in Manuelu II. Demetrij se je učil latinščine v Konstantinoplu, kjer je tudi začel pripravljati grške prevode latinskih teoloških del. Trdno je bil prepričan, da teološka tradicija Zahoda nikakor ni podrejena tradiciji Vzhoda, marveč nosi v sebi izvirno, močno sporočilo. Ob prevajanju in poglabljanju v tekste je sčasoma tudi osebno sprejel rimskokatoliško veroizpoved. Demetrij si je s prevodi glavnih teoloških del Tomaža Akvinskega, kot sta Summa contra gentiles in Summa theologiae, pridobil sloves dobro izobraženega prevajalca. Njegova prozahodno usmerjena čustva in tomizem so postali skupni temelj številnim bizantinskim učenjakom, med katerimi so bili njegov brat, menih, pro-tipalamit in teolog Prohor (1333/4-1369/70), pa tudi Manuel Kalekas, Andrej in et al. (ur.), Porphyrogenita. Essays on the History and Literature of Byzantium and the Latin East in Honour of Julian Chrysostomides, Ashgate Publisishing Limited, Anglija 2003, str. 47—63. 7 I. Karmiris, >>E|w-repiKal èmSpàaeiç eni r^ç OpGoSo^ou ©eolo-yiaç«, Exxkyaia 16 (1938), I37ff. Glej tudi S. Papadopoulos, »Thomas in Byzanz. Thomas Rezeption und Thomas Kritik in Byzanz zwischen 1354 und 1435«, Theologie und Philosophie 49 Jabrgang, Heft 2/3 (1974), 274—304; F. Kianka, »Demetrius Cydones and Thomas Aquinas«, B 52 (1982), 264—86; ibid., »A Late Byzantine Defence of the Latin Church Fathers«, OCP49 (1983), 419—25; L.G. Benakis, »'H napouaia roö ©w^ä ÂKivàrn aro BuÇàvrio. 'H vewrepn épeuva -yià Touç onaSouç Kai Touç àvrinàlouç r^ç S^o^aariK^ç aryp 'EÄ^vik] ÂvaroW]«, v: A.N. Sakkoulas (ur.), Zâ Sè ovxiri îyé, Zy Si iv îpolXpiaroç. Äpiipiapa arov Äpftuniaxono Ay^rpio, Atene 2002, str. 527-637. 8 Več o osebnem življenju Kidonesa glej R.-J. Loenertz, »Démétrius Cydonès, I. De la naissance à l>année 1373«, OCP 36 (1970), 47-72 ; ibid., »Démétrius Cydones. Il De 1373 à 1375«, OCP 37 (1971), 5-39; F. Kianka, »The Apology of Demetrius Cydones: A Fourteenth Century Autobiographical Source«, Byzantine Studies 7.1 (1980), 57—71; ibid., Intellectual and Diplomatic Relations between Byzantium and the West in the Fourteenth Century (doktorska disertacija), Fordham University, New York 1981). Glej tudi M. Jugie, »Démétrius Cydonès et la théologie latine à Byzance aux XlVe et XVe siècles», EO 27 (1928), 385—402; Mergiali, Enseignement et les lettrés, str. 113—24, posebej str. 113, št. 543. Maksim Hrizoberges, Besarion in Genadij Sholarij. To je bila skupina latinofi-lov iz Konstantinopla, ki so bili zelo dobro seznanjeni z zahodno kulturo, saj so prebirali veliko literature v latinščini ter potovali Evropi. Tudi zato imajo velike zasluge za oživitev intelektualnih in diplomatskih odnosov med Bizancem in Zahodom v 14. stoletju.9 V delu ^noloyia (lat. Apologia pro vita sua), napisano okoli leta 1360, nam De-metrij Kidones pripoveduje o svoji mladosti, politični karieri in prevajanju. Poleg tega pa skuša pojasniti lastna prizadevanja za razširitev sholastike in aristotelizma v Bizancu ter namero, da bi spodbudil vpliv latinske teologije.10 Demetrij je bil član elitnih intelektualnih krogov Konstantinopla in je izjemno visoko cenil tudi klasično grško tradicijo, posnemajoč v svojih prevodih in pismih njene vzorce pi-sanja.11 Njegova dolga Korespondenca predstavlja odličen zgled bizantinskega pisanja, saj v njej izpoveduje strasten odnos do grške literature in filozofije ter osebni religiozni nazor. Avtor se v delu torej dotika zelo občutljivih vidikov lastnega in družbenega življenja, saj ne govori le o krogu prijateljev ter učencev, znotraj katerega se je gibal, marveč v pripoved vpleta tudi zgodovinske pogoje, politiko ter vsakdanje življenje ljudi njegovega časa.12 Demetrij opisuje okoliščine, ki so ga privedle k odločitvi o učenju latinskega jezika. Spodbudil naj bi ga sam cesar Janez VI., ki je želel, da bi kot duhovnik sode- 9 Cf. S. Papadopoulos, »Thomas in Byzanz«, str. 274—304 in A. Glykofrydi-Leontsini, »La traduzione in Greco delle opere di Tommaso d>Aquino«, Nicolaus 3 (1975), 423—28. Glej tudi D. J. Geanakoplos, Byzantine East and Latin West, Oxford 1966 in S. Vryonis, Byzantium and Europe, London 1967; CH. B. Hung, The Byzantine Thomism of Gennadius Scholarias and His Translation of the Commentary of Armadur de Bello-visu on the „De ente et essentia"of Thomas Aquinas, Studi Tomistici, 53, Vatikan 1993; J. A. Demetrakopoulos, »Georgios Gennadius 11-Scholarios Florilegium Thomisticum«. His Early Abridgment of Various Chapters and Quaestiones of Thomas Aquinas' Summae and his anti-Plethonism, Recherches de théologie et philosophie médiévales 69/1 (2002), 117—71. 10 Cf. Demetrius Cydones, Apologise, G. Mercati (ur.), Notizie di Procoro e Demetrio Cidone, Manuele Ca-leca e Teodoro Melitiniota ed altri appuntiper la storia della teologia e della letteratura bizantina del secolo XIV: Aggiunte agli scritti d'Isidoro il Cardinale Ruteno, ST, 56, Vatikan 1931, str. 359—403; Nemški prevod avtorja G. Beck, »Die „apologia pro vita sua" des Demetrios Cydones«, Ostkirchliche Studien 1 (1952), 208—25 in 264—82; Kianka, »Apology of Demetrius Cydones«, str. 57—71. Glej tudi članka George T. Dennis, »Reality in the Letters of demetrius Cydones« v: C. Dendrinos et al. (ur.), Porphyrogenita. Essays on the History and Literature of Byzantium and the Latin East in Honour of Julian Chrysostomides, Ashgate Publisishing Limited, England, 2003, str. 401—11. Norman Russell, v: ibid., »Palamism and and the Circle of Demetrius Cydones«, str. 153—75. 11 Glej J. Harris, Greek Emigres in the West, 1400—520, Camberley 1995, str. 119-20 in M. Mullett, »The classical tradition in the Byzantine letters«, v: M. Mullett in R. Scott (ur.), Byzantium and the Classical Tradition, Birmingham, 1981, str. 75—93. 12 R.-J. Loenertz (ur.), Démétrios Cydonès, Correspondance, 2 vols., ST, 186, 208, Vatikan, 1956, 1960. Glej še George T. Dennis, »Reality in the Letters of demetrius Cydones«, v: ibid., str. 401—11. loval na uradnih srečanjih z misijonarji, trgovci in najrazličnejšimi predstavniki latinskega Zahoda. Kot član cesarjevega spremstva naj bi nastopal v vlogi ministra v diplomatskih odnosih, zraven naj bi bil pa tudi ob drugih priložnostih.13 Demetrij se v omenjenem spisu spominja, da se je naučil latinščine od nekega dominikanskega meniha iz genovske kolonije Pera.14 Dokaj hitro jo je vešče obvladal govorno in pisno, pri čemer je uporabljal literarne, retorične, filozofske in teološke spise. Njegov prvi prevod dela Summa contra gentiles, »učbenika« za misijonarje,i5 je zanj pomenil vstop v sholastično filozofijo. Temu delu pa je sledil še najpomembnejši korak, prevod knjige Summa theologiael Če sodimo po njegovem lastnoročnem podpisu v cod. Vat. gr. 616, f. 313V, je De-metrij dokončal s prevajanjem dela Summa contra gentiles v enem letu, natančneje 23. decembra 1355. Dejansko pa je do tega prišlo že leto prej, o čemer priča osma objava, kjer njegov podpis sovpada z letom 1354: Finito libro sit laus et gloria Chr(ist)o. Istum librum transtulit de latino in grecu(m) demetrius de thesalonicha seruus lhe(s)u Ch(rist)i. Iaborauit aut(em) tr(an)sfere(n) do p(er) unu(m) annum et fuit (com)pletus M°ccc°l°v indictione octaua. xxiiij me(n) sis decebris [[rasura]] ors post meridiem t(er)tia. hoc aut(em) dict(um) e(st) no(n) solum p(ro) istis duobus libris t(er)tio s(cilicet) et 4°. set p(ro) tota sums c(o)n(tra) gentiles, que [[rasura]] tota fuit t(ran)slata.i? Nato je nadaljeval s prevodom dela Summa theologiae, s čimer je zaključil med leti 1355/6-1357/8.1® Po nekaterih drugih navedbah je bil prevod prima pars dokončan 13. novembra 1358.19 13 Harris, Greek Emigres, str. 42ff.; Mergiali, Enseignement et les lettrés, str. 125. 14 Cf. CH. Maltezou, »Diversitas linguae. 'H èmKoivwvia aro BuÇàvno«, v: Actes du II Congrès international JHirnxoivwla.aToBuZdvTio", Atene, 1993, str. 93-102; Glej še posebej Demetrius Cydones, Apologiae, I, Mer-cati (ur.), str. 63—72, in R.-J. Loenertz, Les recueils des lettres de Démétrius Cydonès, ST, 131 Vatikan, 1947, str. 109. Mercati, Notizie, str. 514, kjer je omenjen Dominikanec Filip, ki naj bi bil Kidonesov učitelj; cf. Cydones, Apologiae, 1, str. 362—363.1. Glej še Harris, Greek Emigres, str. 48ff. 15 Papadopoulos, 'E^nvixai psTappdauç, str. 32—34. Glej še posebej PH. Demetrakopoulos, »Demetrios Kydones' Translation of the „Summa Theologiae"«, JOB 32/4, (1982), 311—20. 16 Papadoupoulous, 'E^yvixai psTappdauç, str. 43—49. 17 Mercati, Notizie, str. 160—61; R. Devreesse, Codices Vaticani Graeci, vol. III: Codices 604—866, Vatikan 1950, str. 24—25; A. Turyn, Codices Graeci Vaticani saeculis XIII et XIVscripts annorumque notis instructi..., Vatikan 1964, str. 150, Plates 126—128, 197a (subscription), 197b; Papadopoulos, E^yvixaipsTappdauç, str. 28—32. 18 Glej E. Moutsopoulos, « L'Hellénisation du Thomisme au XIVe siècle », v: G. Leontsinis in A. Glyco-frydi-Leontsini (ur.), AypnTpiov Kviïévn Qupô. ,Axvivdrov Zovppa Osoloyixq, ^¿^yviaSiiaa, vol. 11.15, Atene, 1976, str. 7—12 na str. 10; D. Kalamakis (ur.)., Av^oloyiov ix tûv Ipyav Avyovarivov Innâvoç, iÇi^nviaSèv vnà AypqTpiov tov KvSév^, Atene, 1996, str. 26—33. 19 Cf. Papadopoulos, E^yvixui psTappdauç, str. 47. Iz njegove Korespondence in Apologij (skupno štirih), posebej tiste z naslovom Anoloyia np o, 'Op9o§o|ouc, izvemo za metodo, s pomočjo katere se je v mladih letih učil latinščine. Poleg tega je razvidno, da ga je Janez VI. (sam je naročil po en izvod Demetrijevih prevodov) cenil prav zaradi njegovega znanja latinščine. Tudi bizantinski latinofili in Latinci, ki so živeli v cesarstvu, so priznavali, spoštovali in visoko cenili njegovo delo.20 Kako zelo je Demetrij občudoval sholastične doktrine Akvinskega se lepo kaže tudi v njegovi Korespondenci in Apologijah. Skupaj s prevodi nekaterih obrobnih Tomaževih spisov2* sta prevoda obeh glavnih in najbolj znanih del Akvinskega, Summa contra gentiles in Summa theologiae, omogočila Bizancu pritok in hkrati dovzetnost za temeljne filozofske stvaritve Rimskokatoliške cerkve, za kar je nedvomno zaslužen Tomaž Akvinski, saj mu je uspelo združiti aristotelizem in krščansko doktrino. Kljub dejstvu, da je intelektualna elita že dolgo priznavala pomen Demetrijevih prevodov, pa grški prevod knjige Summa theologiae ni bil objavljen do let 19771982, ko so del tega prevoda objavili v štirih izvodih.22 Editio princeps je sestavljalo pet glavnih rokopisov, ki so bili del tridesetih obstoječih kodeksov celotnega prevoda: Vaticani graeci 612 in 611, Parisini graeci 1235 in 1237 in Oxoniensis Bo-dleianus Roe graecus 21.23 Podatki iz glavnih rokopisov pričajo o tem, da sta bili prima pars (razdeljena na 119 poglavij, lat. quaestiones, gr. Z^r^ara) ter secunda pars (razdeljena na prima se-cundae, poglavja: 1-114 in secunda secundae, poglavja: 1-189) Demetrijev prevod, medtem ko so bili tertia pars, kot tudi Supplementum, Depotentia, De aeternitate 20 Cydones, Apologiae, I, str. 363.25-26; cf. Kalamakis, ÄvSoloyiov, str. 28. 21 Več o Avguštinu in drugih latinskih avtorjih, glej Papadopoulos, 'E^yvixai piTappdaii;, str. 90-97. 22 V: G. Leontsinis in A. Glycofrydi-Leontsini (ur.), Ariß^rfilovKvSvvy Qupä Axvivdrov Zovppa Oioloyixq Bi-s^.nviotysio'a, Corpus Philosophorum Graecorum Recentiorum series (odslej CPhGR): vol. II.15, 2a 2ae, 1—16; PH. Demetracopoulos (ur.), vol. II.16, 2a 2ae, 17—22; PH. Demetracopoulos in M. Brentanou (ur.), vol. 11.17A, 2a 2ae, 23—33; S. Sideri in P. Photopoulou, vol. 11.178, 2a2ae, 34—56, Atene 1976, 1979, 1980, 1982; ki jim je sledilo E. Kalokairinou (ur.) vol. 11.18, 2a 2ae, 57—79, (v nastajanju). 23 Prevod so primerjali z latinskim tekstom v naslednjih izdajah: P. H. M. Christmann et al. (ur.), Thomas Aquinas, Summa Theologica, Albertus-Magnus Academic, Walberberg bei Köln 1959, 1960, 1966; T. C. O'brien (ur.), St Thomas Aquinas, Summa theologiae. Latin text and English translation, Introductions, Notes, Appendices and Glossaries, vols. 31—36, Blackfriars, London-New York 1966—1975: glej G. Leontsinis in A. Glycofrydi-Leontsini, Uvod v CPhGR, vol. 11.15, str. 18; Papadopoulos, 'E^nvixaipiTappdaii;, str. 13—18, in opombe k str. 15. Omeniti je potrebno, da je vsak urednik pri razmejitvah odstavkov in sistemu postavljanja ločil v grških izdajah sledil svojim pravilom. mundi contra murmurantes in Komentar Aristotelove metafizike, prevod njegovega brata Prohora/4 Čeprav je Akvinski svoje spise na začetku vsakega poglavja razdelil v quaestiones; articuli in objectiones, je Kidones preprosto prevzel besedo Z^r^a, brez nadaljnjega ločevanja.25 Srednjeveški in sholastični pojem Summa je v rokopisih prima pars preveden kot ouvo^i; ali idée de liberté dans la correspondance de D. Cydonès », Diotima 9 (1981), 130 ff.; « Thomisme et aristotélisme à Byzance: Démétrius Cydonès », v: Actes du XVIe Congrès International d'Etudes Byzantines, Wien, 49/10/1981 (= JOB, 32, 4 [1982]), 307-310; in v : CPhGR, II.17B, str. 5—7; « Influences aristotéliciennes dans les traductions des œuvres de Saint Thomas par Démétrius Cydonès (XIVe siècle)>, v: CPhGR, II.16, str. 7—10; «La technique de reconstitution des citations aristotéliciennes chez Démétrius Cydonés», v : CPhGR, II.17A, str. 7—11. «Un compromis bien tempéré: De Thomas d'Aquin, à rebours vers Aristote. L>initiative de Démetrius Cydonès», v: CPhGR, II.18 (v nastajanju), str. 1—7. ARISTOTEL TOMAŽ AKVINSKI DEMETRIJ KIDONES Meaorn? Ti; âpa eorív r| àper^ aro^aariK^ ye oûaa roú ^éaov iri to pv á^apráveiv no^a^«; Sed contra est quod uni-cu-ique virtui opponuntur plures species vitiorum. ... Bonum enim contingit uno modo, malum vero multipliter, ut patet per Dionysium, et per Philo-sophum. Sed fides est una virtus. Ergo ei opponuntur plu-res infidelitatis species. Nic. Eth. II. 6, 1106b 27ff. Sum. theol. 2a2ae, 10,5 eí aív aSúvarov â^a Kara^àvai Kaí àno^àvai àX^Qw;, aSúvarov Kaí ràvavria únápxeiv â^a. Met. III. 6, 1011b 20-21 impossible est simul affirmare et negare. Sum. theol. 2a2ae, 1, 7 Â^à roùvavriov ÉKàoTfl àper^ nleíw eï§n naGwv àvrÎKeivrai. Tó yàp àyaSôv xaSê'va pôvov rpônov êari, rà Sè xaxàv no^a^ûç ; uç fyo-T Aiovva-ioç êv tû S' xefalaiw rovnepíOeiwv 'Ovo^Arwv, Kai ó Oiloao^o; êv tw ^ Twv 'HGiKwv. 'H Se níari; êorÎ ^Îa àper^. nXeíw âpa àniaria; eï§n taúr^ àvrÎKeivrai. adloc., ur. cit, vol. 15, str. 15960 ÂSùvarov tó aüró â^a Kai <£àvai Kai àno^àvai w; <£naiv ó OiXóao^o; êv Tw S' T«v ^eTà Tà OuaiKà. adloc., ur. cit, vol. 15, str. 44 Kidonesov prevod ad verbum se je sicer spočetka ravnal po tipični metodi srednjeveških prevajalcev grških spisov, kasneje, v renesansi, pa je prišlo do sprememb, ko je bizantinski učenjak Manuel Hrizoloras, po pričevanjih njegovih florentinskih študentov, začel učiti, da je prevod v latinščino ad verbum brez vrednosti ... popolno sprevračanje pomena, ki ga je imela grška različica. On [Hrizoloras] je trdil, da je bilo nujno prevajati ad senten-tiam ... brez kakršne koli spremembe značaja grškega jezika.31 Medtem ko je bila razlikovalna poteza renesančnih prevodov filozofskih spisov v odnosu do prejšnjih obdobij v odločitvi o prednostni izbiri smisla nad besedo, je renesančni humanist Leonardo Bruni, pod vplivom Hrizolorasa, prispeval k metodi prevajanja zmernejši predlog: Prvič ohranjam vse pomene (sententias) ...; nadalje, če lahko prevedemo dobesedno brez nikakršne nerodnosti ali absurdnosti, bom to rade volje storil; v nasprotnem primeru ... se nekoliko distanciram od besed, da bi se izognil nesmislu.32 31 Glej B. P. Copenhaver, »Translation, Terminology and Style in Philosophical Discourse«, v: Schnitt, Skinner in Kessler (ur.), The Cambridge History of Renaissance Philosophy, str. 77—110, pos. str. 86—87. 32 Copenhaver, »Translation, Terminology and Style«, str. 87. 148 Demetrij Kidones se je dosledno držal omenjene metode. Že od njegovega prevoda Summa theologiae je postalo jasno, da je bil v praksi vesten in natančen prevajalec, ki se je večinoma držal besedne strukture spisov v latinščini, pri tem pa je namenil spoštljivo pozornost ohranjanju smisla, ki ga je izražal tekst. Demetrij in Prohor sta torej prevzela metodo prevajanja, ki so jo uporabljali zahodni srednjeveški prevajalci Aristotela in drugih grških piscev, vendar sta tedaj prevladujoče dobesedno prevajanje iz grščine v latinščino nadgradila in, kolikor je bilo mogoče, ohranjala latinski besedni red s korektnim upoštevanjem obojega: besedišča in smiselnosti prevedenega. Z uporabljanjem tovrstne mešane metode sta brata Kidones dosegla natančne in elegantne prevode spisov Akvinskega. Tako sta ohranjala bližino izvirniku, zavedajoč se, da je vselej varnejša in hitrejša uporaba metode ad verbum, če želimo prevajati iz priučenega jezika, čeprav se v nekaterih primerih, kakor smo že povedali, nista izogibala prevajanja po metodi de novo. Včasih namreč dosledna raba metode ad verbum zaradi razlik v idiomih, sintaksi, slovnici, terminologiji in slogu preprosto ni izvedljiva. Takšna občutljivost, ki vključuje presojo o estetskih in semantičnih lastnostih jezika, je opazna v De-metrijevih prevodih, ko je, na primer, uporabil besedo'E^vwv za haereticorum et paganorum in v naslovu dela Summa contra gentiles, KaG"E^vwv ßißliov.33 Sledeči primer osvetljuje takšne slogovne razlike in naslove ter spis, ki so bili prevedeni z metodo prevajanja ad verbum: TOMAŽ AKVINSKI_DEMETRIJ KIDONES_ [Art. 6]. nepi np6<; a^la napaGeaew; Articulus 6. Utrum infidelitas gentilium seu aürwv. np6? t6 šktov oßrw Se! npo^wpelv [1]. paganorum sit caeteris gravior. Ad sextum sic Ao|eiev av typ rwv eiSwlolarpwv äniariav ^ proceditur: Videtur quad infidelitas gentili- Tyv rwv eGvikwv ßapurepav elvai rwv aÄwv um sive paganorum sit gravior coeteris ... Sed ... Oi Se eGviko'i ev nleioai Kai äp^oeiSeorepon; gentiles in pluribus et principalioribus rece- änoararoCai ... 'Hrrov apa ä^apravouai dunt a fide quam Judaei et haeretici ... Ergo rwv eiSwlolarpwv sKarepav AiaG^v minus peccant quam gentiles, qui utrumque ßSelurro^evwv. Testamentum detestantur. Sum. theol. 2a2ae, 10, 6 adloc., ed. cit., vol. 15, str. 161-62 V ostalih primerih zasledimo razlike v rabi sintakse, denimo v konvencionalnih slovničnih oblikah: 33 Papadopoulos, 'E^yvixa'tpsrappAFii, str. 32-34. TOMAŽ AKVINSKI_DEMETRIJ KIDONES_ Utrum fidem habentium unus alio habeat [Art. 4] Ei r«v e^ovruv nioriv a^o, a^ov majorem fidem ^ei£ova moro i^ei Sum. theol. 2a2ae, 5, 4 adloc., ur. cit., vol. 15, str. 114 Si quis etiam se circumcideret, vel sepulerum Kai, ei ri, Se eaurov nepirepoi ^ M«a^e6 Mahumeti adoraret, apostata reputaretur npoo-Kuvoi. ra^ov, anoarar^c av loyiaGein Sum. theol. 2a2ae, 12, 1 ad loc., ur. cit., vol. 15, str. 192 Demetrijeva zavzetost in napor, da bi bil prevod karseda berljiv in natančen, se najlepše kaže njegovih rokopisih. Vat. gr. 609 je dober primer usmeritve, ki sta ji sledila brata Demetrij in Prohor, ko sta pripravljala prvi osnutek. V njem so zabeleženi številni popravki, izbrisi, obrobni in medvrstični dodatki, predelave in korekture, ki so nastali, preden je bil spis izdelan v celoti/4 V nedatiranem pismu prijatelju Maksimu Hrizobergesu je Demetrij premišljeval o prvih poskusih prevajanja Tomaževih del in o težavah, s katerimi se je pri tem soočal. Posebej omenja, kako so mu primanjkovali rokopisi za primerjavo: V mladih letih sem prvič poskusil prevajati Tomaževa dela. Zaradi uradniških dolžnosti se tedaj nisem mogel naučiti italijanskega jezika, kakor bi si bil želel. Poleg tega sem moral najprej ustreči obveznostim, ki mi jih je naložil cesar, kar mi je vzelo precej časa in onemogočalo ustvarjanje natančnih prevodov, bržkone pa je težavam botrovalo tudi pomanjkanje knjig. Lahko sem namreč kupil le eno na naslovu, od koder bi morala biti odposlana, zaradi česar ni bilo preprosto odkriti vzrokov poškodb ali pa v knjigi celo kaj popraviti, saj ni bilo na voljo nobenega izvoda, s katerim bi kupljeno knjigo lahko primerjal in razbral pravi pomen poškodovanih mest v tekstu ali na celih straneh. Ker ni bilo v bližini nobene zaloge knjig, pisanih v latinščini, sem se moral zadovoljiti s tistimi, ki sem jih našel po naključju ...35 34 Glej H. Hunger, Schreiben und Lesen in Byzanz. Die byzantinische Buchkultur, München 1989, str. 109— il; F. Tinnefeld, »Ein Text des Prochoros Kydones in Vat. gr. 609 über die Bedeutung der Syllogismen für die theologische Erkenntnis«, v: PhiloistorMiscellanea in honorera CarobiLaga septuagenarii edita, A. Schoors in P. Van Deun (ur.), Orientalia Lovaniensia Analecta, 60, Leuven 1994, str. 515—27. 35 Loenertz (ur.), »... nAvu -yäp veo; r^; ¿pp^veia; rwv rou ©wpä 'Xo'ywv ^Ap^v, °r> oönw r^; av ri; airiAffairo r^v rwv ßißliwv ffnAviv. poli; -yäp ¿vo; eönopoöpev oGev ¿XP^v pera^epeiv, wäre r^v eKeivou ^Gopäv oök ^v paSiw; ^wpäffai ^ SiopGwffaffGai, oök ovro; erepov ž ro iv ¿Keivo ri; napaßAÄwv ^Suvar> av päÄov r^; älnGeia; ffroxAffaffGai. lariviKwv -yäp ßißliwv oök ^v nap>y]piv rapieiov, aÄ>iSei w; iruxev eupiffKopeva; ApKeiffGai ...«, II, str. 267.37-268.46; cf. Papadopoulos, 'E^vix/zi ^¡raffidan;, str. 110-111; Kalamakis, ÄvSoloyio, str. 39. Omenili smo, da so kompetenco in znanje, ki ju je pri prevajanju dokazoval De-metrij, visoko cenili že njegovi sodobniki, med njimi tudi pravoslavni teologi, kakršen je bil didaskalos Jožef Brijenij, eden najbolj izobraženih ljudi tedanjega časa. Odlično je obvladal latinski jezik in sholastično filozofijo. V svojih razpravah je navajal in izpodbijal nekatere pasuse iz Tomaževega dela Summa theoio-giae.36 V pismu Demetriju iz leta 1395 hvali svojega prijatelja in učenega kolego (Demetrija) zavoljo njegovih znanstvenih kvalitet, kamor vključuje natančnost pri prevajanju (sp^nveiav) iz jezika Rimljanov [latinščine] v jezik Grkov, njegov čut za zmernost, ponižnost, skromnost, jasnost izražanja in blagozvočnost besede/7 150 Med leti 1356 in 1363, ko je bila po mnenju R.-J. Loenertza napisana Apologija, je Demetrij prevedel tudi druga, manj znana dela Akvinskega, kot sta De rationibus fidei contra Saracenos in Graecos et Armenos. Prevajal pa je še druge cerkvene očete, vključno z Avguštinom (Soliloquia in Sententiae) ter deli Fulgencija, Anzel-ma, Pierra de Poitiersa in Nicoldija de Monte Croceja.38 Zdi se, da je v vseh teh prevodih Demetrij uporabljal enako metodo in tehniko/9 Potrdilo, da je temu res tako, dobimo v njegovem prevodu dela Liber sententiarum. To delo vključuje izvlečke Avguštinovih spisov o praktičnem življenju krščanske vere, kakor jih je izbral Prosper iz Akvitanije. Izvlečki poudarjajo avtoriteto Svetega pisma kot glavnega vira teološkega diskurza. V editio princeps Demetrijevega prevoda tega dela z naslovom »AúyouoTÍvou éniarónou 'Itctcmvo; Kg^áXaia sk tmv aürou lóywv napgK^ln^svra«,40 je D. Kalamakis pojasnil, da Kidones povsod uporablja enako metodo in prevajalski postopek. Zdi se, da je prevedel latinski tekst brez ozira na Vulgato pri navedbah iz Svetega pisma, uporabljenih v Sententiae, čeprav je najverjetneje upošteval tudi v grščini napisano Biblijo, ko je bilo to potreb- 36 Glej N. CH. Ioannides, O 'Iaoijf Bpvivvio;. Bío;-Epyo - AiSaaxa\ía, Atene 1996. 37 »Tyv ngpi Typ gpp^vgiav twv 'Pw^aiwv ^wv^; npo; T^v'EÄnva Y^wTtav ¿Kpißgiav, To t^; ffw^poffúvn; xP^a> To Tangivov ff^^^a, to ^gTpiov ^póv^a, to pgö^a T^; y^tt^; Kai to t^; ^wv^; kaäo;«, v: E. Boulgaris (ur.), 'IaoTjf povajov tov Bpvsvvíov, Ta napaluná^sva, vol. 3, Leipzig 1784; repr. Thessaloniki 1991, str. 142, navajal Kalamakis, ÄvSoldyiov, str. 38. 38 Augustine Of Hippo, Soliloquia animae ad Deum, Nicodemus Hagiorites (ur.), 'Ennop.r¡ sx räv npopnroavaxToSaßnrixäv ■falpäv, Konstantinopel 1799, str. 193-254; Prosper of Aquitaine, Liber sententiarum ex operibus S. Augustini delibatarum, cod. Vat. gr. 606, ff. 198—220; PL 51, cols. 427—496. Glej tudi P. Callens in M. Gastaldo (ur.), Sancti Prosperi Aquitani Liber Sententiarum, CCSL, 68A, Turnhout 1972, str. 213—387; Kalamakis, ÄvSoldyiov, str. 17—25. 39 Glej S. Papadopoulos, »Bu^ávTiov. S^gffgi; npo; T^v autik^ ©goXoYia«, v: ThEE, vol. 3, Atene 1963, cols. 1093—94; Kianka, »Demetrius Cydones«, str. 107—112. 40 Glej Kalamakis, ÄvSoloyiov. Za sprejem Avguštinove misli na Vzhodu glej B. Altaner, »Augustinus in der griechischen Kirche bis auf Photios«, Historisches Jahrbuch 71 (1952), 37—76; D. Niketas, »H napouffía Toö Ai^ovarivou ffT^v ÄvaToliKy 'EKKXnffl®>«, Klypovo^ia 14 (1982), 7—24, in M. Rackl, »Die griechischen Augustinus Übersetzungen« v: Miscellanea Francesco Ehrle, 5 vols., ST 37, Rim 1924, I, str. 18—28. no.4i Njegov prevod je zvest latinskemu besedilu, kljub občasnim spremembam glagolskega časa in glagolskega načina ter uvedbi perifrastičnega jezika, kar nakazuje primer, ko prevaja »tentationem vanae gloriae« z »rov sk t^? ksv^? So^n? eni^uOpvov nsipaa^0v«.42 Nobenega dvoma ni, da je bil Demetrij Kidones v svojem času vzoren prevajalec latinskih teoloških besedil. Učenjak in teolog, ki je obvladal tako latinski jezik kot teologijo, je s prevajanjem najpomembnejših latinskih teoloških del v 'E^aSa yXwTTav na najboljši možen način seznanil bizantinski svet z zahodno sholastično filozofijo. Temeljito poznavanje grške literature in privzemanje mešane prevajalske metode ad verbum in adsententiam, mu je omogočilo doseči visoko kvaliteto prevodov ter natančnost in eleganco v sozvočju s klasičnimi in patrističnimi grškimi navedki, prisotnimi v latinskih delih.43 Doseženi rezultat odslikava Deme-trijevo dojemanje uspešnega prevoda, na katerega v določeni meri lahko gledamo bolj kot na svojevrstno umetnino in manj kot le na posnetek izvirnika, ki bi bil v prvi vrsti namenjen zgolj posredovanju novih idej. V tem smislu so Kidonesovi prevodi sad plodnih stikov med latinskim in grškim svetom njegovega časa in so služili za zgled bizantinskim učenjakom, ki so se ukvarjali s prevajanjem latinskih spisov. Njegovo delo zato pomeni rojstvo nove, dialoške dobe med grškim Vzhodom in latinskim Zahodom. Athanassia Glycofrydi-Leontsini Univerza v Atenah Prevedel Miloš Pahor 151 41 Glej Kalamakis, XvSoloyiov, str. 41—44. 42 Kalamakis, XvSoloyiov, str. 47. 43 Cf. o priznavanju kvalitete Demetrijevih prevodov, glej v: Jugie, »Démétrius Cydonès«, str. 397 in Moutsopoulos, »Thomisme et aristotélisme«, str. 310.