Inserati ae «prejemajo io vel j i tristopna vrsta: 3 kr., če ne tiska lkrat, ti n n n * n n n n n ^ ,, Pri večkratnem tiskanji se sena primerno smanjša. Rokopis se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvi (administracija) in ekspedicija na Starem trgu b. st. 16 vT n i/h n hi uLU M MIL Političen lisi za slovenski naroö. Po pošti prejeman velja: Za ceio ieto , . 10 gl. — kr. ia pol leta , 6 .. — ,, ia četrt leta . . 2 „ 50 „ V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gi. 40 fcr. ia pol let» 4 „ 20 ia četrt leta . . 2 „ 10 ,, V Ljubljani na dom pošiljan velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je na Bregn nišna štev. 190. Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto. Zvezdice. Kedar je kdo godov, prihajajo prijatelji ga vezovat, on pa se rešuje, in časih daje jim rešilke svoje celo na dom. Tako so nedavno godovali katoličani nemški v Monako vem, vezovali se in reševali slovesno, vzeli rešilke seboj domu, poslali jih tudi sosedom in bratom po svetu. In te prekra-ne rešilke (re-solutiones) so: I. Da je država vsegamogočna, to je nesrečna prenesrečna zmotnjava človeškega duha. Ker so mnoge države evropske popri-jele se te lažnjive misli, izvira jim iz nje največ prežalostno stanje, v kterem vzdiha krščanski svet sploh in posebej velika Nemčija. II Očitne nadloge, ktere so vsled tega nastale v zboru državnem, cerkvenem, nrav-nem, znanstvenem, družinskem in gospodar-stvenem , dajo se odpraviti in vrniti v varno stanje, da se povzdigne nravnost, odvrne družinska potreba, da se potolažijo preplašeni duhovi, vse to je le mogoče, ako državna oblast pomakne se v svoj pristojni krog in verskemu prepričanju, cerkveni delavnosti, naučnemu in vednostnemu napredovanju, novemu društvenega življenja preobraževanju dii potrebno prostost ter na vse strani deluje bla-godušno in pravično. III. Katoliški cerkvi naj priznava se njej lastna samostojnost in daje njej in njenim vstanovam spodobno pravno varstvo; torej katoliška skupščina upa iu zahteva, da se skoraj odpravijo postave o tako zvaui „kulturni borbi", ktere razdevajo edinost in krep-kost naše domovine ter nam hudo grozijo še v prihodnje. Vzor pravega katolika in rodoljuba. II. (Dalje.) Da je bil mladi Daniel že v prvem javnem govoru svoj program načrtal, vendar omahoval je še dolgo, kako bi ga vresničil, vtelesil. S prva stavil je celo svoje upanje v skrivna društva. Zato se ni čuditi, da je tudi on pristopil k prostozidarjem; a kmalo jim je obrnil hrbet spoznavši, da od tod ni rešitve, ampak preti le še preje pogin. O tem sam piše tako le: „Bil sem prostozidar in sicer mojster loge (lože). Bilo je to v jako ranej periodi mojega življenja, ali prvlje nego se je v katoliškej cerkvi razglasila prepoved prisege za prosto-zidarstvo, ali gotovo prvlje nego sem zvedel o takej cerkvenej prepovedi. Moram pa reči, da irski prostozidarji, ne gledö na njih prisege, niso imeli ravno slabih namenov, ako se spregleda , da so se trudjenju in prizadevanju tako hvalevrednih in koristnih društev „treznosti" ustavljali. Najvažnejši ugovor proti IV. Da so nemški katoličani državi in cesarstvu sovražni, kar se jim je velikrat oponašalo zato, ker se z določili te ali une vlade ne morejo vjemati, temu oporekamo slovesno, kajti s tem dela se jim krivica in žali njih poštenje. V ljubezni do očetovine in v radodarnosti se nikogar ue ustrašijo, v dejanji so pokazali svoje domoljublje in v tem se nikakor ne dajo motiti. V. Sedanja borba zoper katoliško cerkev sega razodeti veri do nje srčnih žil in končati hoče cerkev; torej po besedah sv. Očeta med takima protivnikoma sprava ni mogoča in miroljubnost ne sme nobenega pravega sinu sv. cerkve zvoditi dotlej, da bi popustil načela in pravice cerkvene ter skleniti hotel pogodbo, ktera bi veri bila na kvar in domovini v pogubo. Bog je postavil obe oblasti, in namestnik njegov naj določi čas in pogoje, po kterih se mir stori med obema in krščanskemu svetu na blagor vnovič vtrdi sprava med duhovstvom in kraljestvom. VI. Katoliška skupščina razodeva občutke prisrčne ljubezni, najvišega spoštovanja in naj-zvestejše vdanosti do sv. Očeta, iu želi, da prihodnje leto, kedar ima obhajati svojo škofovsko petdesetletnico, pravi katoličani vsi hvalijo Boga zato, da je naši sveti cerkvi v sedanjih časih dal takega poglavarja, naj mo lijo za njegovo še dolgo srečno ohranjenje, ter naj mu skazujejo, kakor vedo in znajo, stanovitno svojo ljubezen. VII. Skupščina izreka prepričanje, da se občinske razmere naše zboljšati morejo le, če načeladeseterih zapovedi božjih in krščanskega razodenja vladajočim iu vlada-nim svetijo za pravilo in vodilo; da se mir prostozidarstvu je imenovanje po krivem najsvetejšega imena Božjega v njihovih različnih in razuzdanih prisegah brez vsakega pametnega vzroka." Iz tega lehko zaključujemo, da so bili takratni irski prostozidarji bolj mirni, a požrešni in hrepeneči po zavživanji. Gotovo pa je, da se je O' Connell včasi od njih poslovil, ko je sprevidel, da se ta društva ne vje-majo z načeli sv. kat. cerkve. Po sprejetej uniji nastala je za Irsko nova doba zatiranja, krivičnosti, stiskanja, sistematičnega vničevanja. Minister Pitt, ponosen na čast, da je otel Irsko Angliji, dal je živo občutiti ubogim katolikom svojo mogočno roko. A. O' Connell ni zgubil srčnosti. Neustrašljivo hodil je po pravej stezi, ki ga mora naposled privoditi do zaželenega cilja. Delal je strpljivo in previdno. Stranpotov ogibal se je vestno. Pri tej vedno marljivej delavnosti pridobil si je ono izvrstno znanost prava in oni plemeniti pravdoznanski značaj, ki ga je učil v poznejših letih : hoditi po poti trezne premišljenosti ter ga varoval globokega brezdna političnega zlo-činstva na ozkej stezi miroljubne agitacije. Kako v obče priznana je bila njegova pravdo- med ljudi povrniti more le, če v duhu krščanskega nauka vera, pravica in usmiljenje razne stanove prešinjajo, vravnavajo in utrjujejo. Bližnja naloga vsem katoličanom bode torej prizadevati si, da se po krščansko vredi in vlada spet šola, sklepa zakon, godi pogreb, da se posvečujejo nedelje in prazniki. VIII. Obrača se skupščina katoliška najprej do d e 1 a v c e v jih opominjevaje, naj pošteno delajo, da tako izdelkom svojim pridobijo spet častno veljavo, in naj pridni, varčni, pošteni, zmerni s svojimi vrstniki skušajo sami po moči zboljševati si svoj stan. Gospodarji in drugi predstojniki naj brez sebičnosti, ktera delavcem jemlje vso moč, polajšujejo tem njih osodo in naj razne delavce in rokodelce pravično, dobrotno in blagovoljno v dejanji podpirajo. Duhovščina naj si šteje v dolžnost to društveno zadevo preiskovati, vzbujati in podpirati vse, karkoli more rokodelskemu stanu biti na korist; prizadeva naj si po svojem svetem poklicu, da se spet bolj in bolj v veljavo pripravijo ona krščanska načela, ktera posameznim zadovoljnost, različnim stanovom pa složnost morejo v srce zasajati ter v njih jo ohranjevati. Država naj, tako želi in trdi skupščina, krepko podpira vse prizadeve, delavcem zboljšati stan, naj odpravi novejše vredbe, ktere so se v društvenem življenji pokazale pogub-ljive, naj skrbi, da se v tem oziru deželska vstava popravi, naj postavno brani in kjer treba tudi v novcih ali v denarjih pomaga, da se nakloni spet stanje, ktero v varstvu krščanske ljubezni do bližnjega se sme res dobro znanska sposobnost iu njegova praksa, sve-doči nam dosta to, da je 58 šterlingov, katere je v prvem letu sprejel, v kratkem času naraslo na 9000 (to je čez 100.000 gld.) L. 1802 oženil se je O'Connell. Živel je v tem zakonu zadovoljno, mirno, spravljivo, srečno. Do smrti govoril je prav nežno o svojej že umrlejženi: „35 let delila mi je najbogatejšo domačo srečo, ktero je še kedaj kaki mož vžival." A niti velika sila in nesreča, ki je od dne do dne naraščala, niti opravki, ki so se vedno množili, niti zakonska sreča niso zamogli O' Connella odvrniti od prevelike ljubezni njegovega srca — od njegovega naroda in njegove mile domovine, ki je stokala v železnih sponih sužnosti. Že 1. 1804 obhajali so katoliki v Dublinu shod, v kterem so se posvetovali, kako an-gležkej silovitosti v okom priti. Ali razni nasveti in sklepi se niso objavili iz straha pred policijo, in pred ječo. Se le O' Connellova pogumnost je navdušila narod, da je povzdignil svoj doneči glas po pravici. Ne milosti, ampak pravico I nič več, nič manj I to je bil in srečno imenovati, dasiravno se vsa revščina nikdar ne more potrebiti. IX. Katoliška skupščina omiluje sedanje vojenske zadeve evropske, kajti one kratijo osebno svobodnost, kvarijo ljudsko moč, vzrokujejo propad blagostanja v kmetij, tvu in obrtnijstvu, nudijo v orožje duhovnike in žalijo s tem versko čutilo in cerkvene pravice. X. 1. Cerkev je vsled božjega pooblastila in postavila učiteljica nadnaravno razode-tih resnic in njih čuvajka v verskem ljudskem podučevanji in v bogoslovnih naukih, pa ima tudi naravni pravni in dejanjski red pri človeku iti v človeštvu braniti, prešinjati, poživljati z močjo in svetostjo svojega nauka. 2. Med vsemi naravnimi pravicami v rodbini nobena ni tako sveta sama na sebi, nobena z njihovim po Bogu odločenim poklicem ože sklenjena in torej roditeljem bolj pristojna, nego ta, da vzrejajo in podučajo svoje otroke. Ljudska šola ima rodbini služiti za pomočnico, ni bistveno državna šola; državno samo-vladarstvo v šoli žali naravni red pravnega mišljenja in življenja. 3. V nadnaravnem delovanji za zveličanje gre cerkvi in po njej krščanski rodbini pravica, mladino k živemu, dejanjskemu vde-leževanju kraljestva Jezusa Kristusa voditi in v njegovem duhu jo podučevati in vzrejevati. Ljudska šola ima cerkvi in krščanski rodbini biti pomočnica, torej tudi iz tega druzega vzroka ni bistveno državna šola; državno samo-vladarstvo v šoli žali po tem takem tudi nadnaravni, krščanski red življenja. 4. Ljudska šola tudi ni samo „narodno-doinače vzobrazovališče" ali „kulturna naprava"; le za tako jo razglašati in obračati, to se pravi, odtegovati jo njeni pravi narodni in domoljubni nalogi ter izročevati jo v pokvarjenje. Krščansko ljudstvo pa nikdar ne bo rado dopustilo, da se take nevarne poskušnje delajo z njegovimi otroci. 5. Bodi si tudi mogočna ona stranka, ktera se kliče „svobodoljubna" pa po špartansko po-siljuje duhove in se še ponaša s tem; mo-gočniša vendar je čvrstost katoliške vesti. V borbi za šolo bodo katoliški očetje, pom-ljivi svoje dolžnosti, z vsemi pripušČenimi pomočki, celo z zgubo časnih dobičkov, zvesto in stanovitno branili pravico, ktero ima cerkev in hiša krščanska do vzrejevanja svojih otrok, proti vsakteremu napadanju ali kakoršnemu koli beganju. ____ To so ob kratkem in po slovensko povedane rešilke ali rešitke (resolutiones), ki so jih po resnem iu živem posvetovanji sprejeli iskreni katoličani nemški v XXIV. občni skupščini v Monakovem, trdne volje, po moči jih v dejanji reševati in izvrševati doma. Poslali so jih po svetu svojim bratom, in menda se ne motim, ker jim pravim „zvezdice", kajti sijejo na nebu katoliškem lepo in kažejo pravo pot tudi nam Slovencem v teminah in tokavah sedanjega tolikanj razburkanega življenja. II e s n i c k i. Politični pregled. V Ljubljani, 20. oktobra. Avstrijske dežele. 'ii Dunaja, kjer se je v četrtek pričel bil zopet državni zbor, ima včerajšnji „SI. Narod" naslednji telegram: „Moravsko-česki poslanec dr. Fanderlik in slovenski poslanec dr. Vošnjak, v družbi z drugimi moravskimi in jugoslovanskimi poslanci, sta naredila in danes v prvi seji državnega zbora stavila interpelacijo na ministra predsednika, kazajoč na žive simpatije vseh avstrijskih Slovanov za svobodni boj njih slovanskih rodnih bratov na jugu proti Turčiji, vprašaje, kako se Avstro-Ogerska temu boju nasproti držati misli, in, ako bode njeno držanje tako, kakor želi to slovanska večina avstro-ogerskega prebivalstva. .\a Dunaju bilje 16. t. m. v dvorani ces. znanstvene akademije dr. Jos. Stefan vmesto-van za vseučiliščnega rektorja 1. 1876/7, in v Z a-grebu 19. t. m. dr. A. K rž an. — Stroškovni odbor je sklenil nasvetovati, naj vstanovi se v Zagrebu služba deželnega historiografa, in od-menjeu je za to neutrudni, res učeni dr. J. Rački. V •■riuleu je 13. t. m. za kanonika sekovskega izvoljen vrli dr. A. Ileb e n s tre i t. ^S^olitik" ima v velikem listu svojem skoro pri vsakteri državi v oklepih (Rüstungen) ua pr. Anglija (Rüstungen), Prusija (Rüstungen), Rusija, Iiumunija, Grecija, Italija, Avstrija itd. povsod „Rüstungen". Kaj to pomeni? Vnanje države. 'it jugoslovanskega bojišča ni še sednj nič posebnega; orožje nekaj dni miruje, morda pred hujšo nevihto. V L i v a d i j o je bil poklican k carju te dni tudi carjevič I naslednik, in iz Petrograda se piše v „Pol. Corr": Kakor prejšnji car Nikolaj v zadnjih letih nič bolj važnega ni sklenil in storil brez naslednika, tako ravna sedanji Aleksander, in da je pozval k sebi Aleksandroviča, snujejo se ondi gotovo važne stvari za sedanjo in bližnjo dobo. Dve ruski vojni do 120.000 mož močni stojite na granici, in utegnete vsaki čas odlaziti v Turčijo. Tedaj hoče Avstrija postaviti neki 80.000 vojakov na Erdeljsko ob meji. Ruska je prepovedala izvaževati oves, in skoro prepove blezo govedino. Ker Kiiiiiiiuija oborožuje svoje vojake, morala bo isto storiti tudi Urška timveč, ker narod sploh to zahteva. — Tudi v Albaniji se glasijo vstajniki. ftrllija. V Žici samostanu se delajo priprave za slovesno venčanje kralja Milana. Sinko mu bode krščen 22. okt., in 25. okt. odide knez k vojni na bojišče. Da mogočna l*i'iasija ni srečna, dokazuje dopis v „Vaterlandu" št. 288, da je država sedaj vojarna in obično na nogah ima 708.000 mož in šteje 1800 topov. — V njej vlada šolska siljava, in vendar je 4508 učiteljskih služeb praznih, in če štejemo 60 otrok na enega učitelja, živi v Pruski 270.480 otrok, ki bi v šolo hoditi mogli, brez rednega šolskega podučevanja. — Država je protestanška, in protestanštvo propada hudo. Predikant Frank je v cerkvenem zboru v Gdauskcm žalostno opisoval njegovo stanje. Kar velja civilni zakon, pravi, od 40.000 otrok v Berolinu 1. 1875 rojenih ni bilo krščenih 15.000; do 15.000 parov je v zakon stopilo jih brez cerkvenega blagoslova. Do 700.000 evangeliških stanovnikov Berolinčanov se zvesto ogiba vsake cerkve. Kak kruh (krah) bo iz te moke? Izvirni dopisi. I/ a». iT*. jpoljM, 20. oktobra. (0 „Slovcncu" samem.) To vrščf in vrščf okrog mene zarad unkratnega dopisa in nasveta. Kdo je to pisal, kdo si drzne kaj takega itd. itd.? — Tudi drugod, in posebno pri vas v mestu vlada ta razvada, da se koj in najbolj poprašuje po dopisniku, kdo jc to ovadil, kdo si to izmislil, kdo tako nam oponaša, kdo nas tako obrekuje?! Prav neumno in nespametno je pak tako baranje po človeku, da se znosimo in maščujemo nad njim. Nasproti pa je edino pametno in modro, popraševati sebe in svoje o resnici ali neresnici dopisa od koder reči v poznejši seji, 106 pa zoper. Ta predlog je sicer pal v višej zbornici, ali le z večino 126 proti 125. Na tem enem glasu viselo je neizmerno veliko krivice in sile — visel je boj, ki je še 18 let trajal. Godilo se je to dne 22. januarija 1812 prav v onem trenutku, ko je Napoleon Njemen prekoračil. Ta vspeh je učinil vpliv zunanje politike, a ne manje tudi strpljiva, neomahljiva in vedno rastoča delavnost mladega odvetnika Daniela O'Cou-nella. Že več let prizadevali so si nekteri katoliki, da bi zedinili vse Irce in tako se združenimi močmi odbijali hude napade ljutih sovražnikov. To rešilno misel je še le 0'Connell prav za prav vresničil. A potegoval se ni samo za emancipacijo, ampak za popolno odpravo nesrečne unije. Nje hujši nasledki so se že kazali. Odlične familje so zapuščale irska mesta in trosile svoj denar po Angležkem. Tržtvo je umiralo, obrtnija pojemala, ulice dublinske so osamele. Prosili so za to najprvlje tržci, obrtniki in razne občine za odpravo pogubo-nosne unije. Tega poganjanja glava in duša bil je 0' Connell. Tukaj kakor povsodi bojeval vedno povračajoč se refren (odmev) vseh 0' Con- J nellovih govorov, in tega je kmalo ves narod ponavljal po vseh kotih. Začetek tega velikanskega zedinjanja irskega naroda bil je majhen, jako majhen. Resi lahko se tolažijo tlačeni, povsodi prezi-rani katoliki sedanje dobe, ako pogledajo na uborna sredstva, s kojinii, in na žalostne razmere, pod kojimi je pričel 0'Connell svoje orjaško delo. Spoznali in prepričali se bodo, da niso nobene težkoče prevelike, kjer je zvesta vdanost in ljubezen do sv. katoliške cerkve, strpljivost, stanovitnost in premišljena treznost. Od 1. 1808 nahajamo v Dublinu shode, ki so se kolikor toliko pravilno sklicevali in pri kterih je bil 0' Connell glavni govornik. Od te dobe kazalo se jc, kakor da hoče boljši čas nastopiti iu se dosedanje žalostne razmere predrugačiti. Na angležkem prestolu sedel je še vedno Jurij IV. že od leta 1760. Bil je tudi on malo pravičen Ircem. Tlačil jih je neusmiljeno, kakor njegovi predniki. Po smrti ministra Pitta 1, 1806 se je sicer neka stranka obna šala, kakor bi hotela Irce osvoboditi; a sploh j bilo je irsko vprašanje le jabelko svaje an-gležkih strank, ki so se poganjale za osebne koristi a ne za pravico, ki se je tako silovito kratila celemu irskemu narodu. Vendar proti vsemu temu vzročile so začasne razmere že po dokončanem prvem desetletji našega stoletja nepričakovani triumf za osvobodjenje irskih katolikov, tako da je slehernik priznavati moral: konečna dosega zaželenega cilja ne more daleč biti. Ko je uamreč Napoleon I. dospel na vrhunec svoje slave in moči, in ko se je pripravljal na vojsko proti mogočnej Rusiji, stresla je tudi ponosne Angleže nekaka zimica. Vidili so se osamljene in zapuščene ne le od zunanjih vlad nego tudi od svojih podložnikov. Kako bi se tudi mogel človek navduševati za srečo iu blagor svojega zlobnega tlačiteljal Angležki postavodajalci so zato nekoliko prijaznejši postali irskemu vprašanju Začeli so misliti, kako bi utolažiii nezadovoljno ljudstvo In res, emancipacija irskih katolikov je dobila prvokrat večino v angležkej nižcj zbornici 255 glasov izreklo se je za obravnavo o tej koli. Kedar to, kar se ti očita, ni res, kedar je torej obrekovanje, tedaj bodi ti skrb, da njemu nasproti skažeš resnico in potegneš se za dobro ime svoje ali svojega okraja. Kedar je pa res, kedar je le opravljanje, tedaj bodi ti skrb, da napako popraviš, da se poboljšaš, sebi in svojim potegneš se tako za poštenje. Vsegdar bodi nam v čislib le bolj stvar ali reč in dejanje samo, ne tolikanj oseba. Mar nam bodi, da ponižajo se gore naše oholosti, vzvišajo doline naše zanikarnosti, da poravna se, kar je krivega, ugladi, kar jc grčastega — bodi si v zasebnem, domačem, srenjskem ali javnem, cerkvenem, državnem življenji, in gle dali in vživali bomo potem blagodar Gospodov. Toliko za danes; pozneje kaj več. Na zdravje! 1 v. dckmiije cerkniške, 19. oktobra M. K. (Bukvovez potreben.) Ljubi „Slovenec", povej bukvovezom po Slovenskem, da v našem kraju bukvoveza prav zelo potrebujemo. Marsikteri duhovniki bi radi to ali uno knjigo v vezanje dali, tudi ljudje pogosto poprašujejo po molitvenih knjigah in druzih enacih rečeh, a vse v Ljubljano pošiljati in od tam prejemati stane mnogo stroškov. Ako bi omenjene reči bližej imeli, bilo bi nam vstreženo, in zdelovalcu — prodajalcu bi pa tudi neslo. Cerknica bila bi za bukvoveza posebno pripraven kraj, kajti Cerknica je velik trg, ima 243 številk; tam je sedež dekanijstva, kjer imajo duhovniki službeno mnogo opravil; tam so 4 sejmi v letu, na ktere ljudstvo iz vse razširjene okolice privre. Naj tudi omenim, da je blizo sloveča božja pot sv. križa, kjer je leto in dan 6 shodov, na tisuče romarjev se shaja na tej božji poti. Na drugi strani de-kanije je zopet lepa božja pot Matere b. na Planinski gori, kjer bi se mnogo molitvenih knjig, podobic itd. prodalo. Vse te okolščine govore zato, da bi marljiv bukvovez tukaj pošteno izhajal. Bil je tudi v Cerknici postrežljiv iu značajeu bukvovez, ranjki Jakob Janežič, ki si je v malo letih toliko opomogel, da si je hišico kupil, pa leta 1873 ga je nemila kolera pobrala. Zato prav prisrčno želimo, naj bi se na njegovo mesto kakšen veren in zna-čajen bukvovez v Cerknici naselil. 'Mi dolnje Pivke, 17. oktobra. — Oziraje se na dopis od tukaj, razglašen v „Slovencu" št. 109 od 9. septembra t. 1., ki govori o potrebi naprave srednje šole na Notranjskem in o zanikarnosti nekterih občinskih starešinstev, hočemo nadaljevati pričeti razgovor, dokler si županstva na dolnji Pivki in pod Nanosom, akoravno po strani pozvana, o sproženi reči besedice črhniti ne upajo. Najpriličnejši kraj za vstanovitev srednje šole na Notranjskem bil bi trg Postojna, kteri zdaj 200 hiš, med temi lepa, gradom enaka poslopja, in nad 1700 prebivalcev šteje, leži v središču Notranjskega in je po južni železnici, državnih in skladnih cestah v občenji in zvezi s celo Kranjsko in z jadranskim primor-jem. Tukaj je sedež dehantije, c. k. okrajnega glavarstva, c. k. okrajne sodnije, davkarije itd. Županstvo občine postojnske, ako hoče le nekoliko zavezo prevzeto s častjo občinskega predstojstva spolniti, ima toraj dolžnost prve nasvete, načrt in osnovo, kako bi se zaloga za sozidanje pristojnega poslopja in potrebnega pohišja za imenovano šolo skupaj spravila, dotičnim oblastnijam predložiti. Mi to, glede na storjene obljube— prizadevati si na vso moč in skrbeti za občinsko dobro — zahtevamo. Saj so nam o volitvah sedanjega zastopa občine postojnske nemškutarji vse blagore in celo sedma nebesa obečali, ako tiste može, ki so nam jih oni priporočevali, volimo v občin sko starešinstvo. Zgodila se je njih volja. Na kviško toraj gg. D., G., V., ki ste takrat vstopivši, pravi: Moj program je zapisan v zapisnikih deželnega zbora in odbora, ravno tako v zapisnikih deželnega šolskega sveta tiste dobe, ko sem poslanec bil. Kakor sem takrat delal, hočem tudi zdaj delati, ako me izberete in s svojim zaupanjem počastite. In kakor smo takrat vselej imeli svoja posvetovanja, kar nas je bilo narodnih poslancev, tako bomo tudi zdaj med seboj in z veljavnimi možmi društva „Sloge" v dotiki. Kakor sem takrat, tako bom tudi zdaj delal za pravi napredek ljudstva našega. Kar bo mogoče zboljšati, bomo skušali zboljšati, kar se bo dalo zlajšati, bomo zlajšali in kar bi bilo slabega, skušali bomo odvrniti. To je moj program. (Plosk in živio-klici pozdravijo ta govor.) Na to spregovori Povše: Tudi on je pripravljen delati za blagor posebno kmečkega ljudstva, kakor je že delal, tudi on se zaveže vselej z narodnimi poslanci postopati, in obljubi, da hoče vse svoje dušne in telesne moči narodu žrtvovati. (Tudi ta izjava se sprejme z velikim ploskom in občno pohvalo.) Za tominski okraj nasvetuje odbor svetovalca Gorjupa in posestnika Pagliaruzzi-a, kar zbor brez posebnih ugovorov sprejme. Bolj živahna borba se vname, ko gre za kraške občine postaviti kandidata. Odbor nasvetuje Viktor Dolenca in posestnika Mahorčiča. (Zdaj spremstvu beriča K. od hiše do hiše za libe- predseduje podpredsednik dr. Gabrijevčič, ker ralno nemčursko stranko agitirali, pokažite zdaj, Dolenec kot kandidat je šel iz sobe.) Dozdaj se je proti staremu grehu irskemu — proti neslogi. Organiziranje, centralizirauje, trdno, neomahljivo zedinjenje posameznih moči bil je prapor, kterega je razpel da je ponosno v zraku vihral in navdušal narod; mirna agitacija, katero je postava dopuščala, bilo je sredstvo, s kterim je rešil zatirano ljudstvo moralnega poniževanja. Brez tega svojega resno-nravnega vpliva ne bi bil naposled zmagal. O' Connell je poznal popolnoma značaj, dobro in slabo stran svojega naroda, in kakor je bil v krepostih in slabostih izraz irskega narodnega značaja, tako mu tudi nikoli ni manjkalo prave besede na tolikih zborih, da očara srca svojih poslušalcev. Postal je tako v kratkem času prvi in najodličnejši voditelj irskih katolikov. Pri najtežjih razmerah ni le bil prvi pravnik svoje dežele, ampak pravi ljubljenec iu glavar naroda. Vstanovil in oživil je društvo irskih katolikov, vzbudil je velikansko misel emancipacije in narodne samo-stalnosti. Pridobil si je na tihem oni vpliv, ki je v poznejših letih ponosno Anglijo strašil in ves svet z začudjenjem napolnjeval. (Dalje prihodnjič.) da ste res za blagor domačinov, nas Notranj cev vneti. Naprej tisti, ki ste takrat novo izvoljene občinske odbornike strašili, da ako oni starešinstva po vaši volji ne volijo, se njim ne bode v javnih prostorih na roke šlo, ter da se njim bode povsod nakljubovalo, in vi, ki st" omahljivim volilcem glase celo plačevali, da so vaše nemčurje volili, pokažite zdaj zasluge in korist nemškutarskega občinskega starešinstva ! V prvi vrsti videti hočemo zdaj, kaj boste zavoljo zaželene šole storili. — V koliko korist so nam sedanje županije po svoji zdanji delavnosti — in na dalje o zaželeni šoli — drugikrat; za zdaj z Bogom! Tifonta. V (iSorici, 17. oktobra. (Kandidatje za deželni zbor.) Prevažen občni zbor društva „Sloga" bil je v ponedeljek ob 1. uri popoldne. Že dolgo ni bil noben zbor tako dobro obiskovan, kakor ta; šlo je pa tudi za važno zadevo. Občni zbor je imel na dnevnem redu le eno točko: ,,Kteri možje naj se postavijo kot kandidatje za deželui zbor". Društveni odbor je dobro pretuhtal in prerešetal može, ktere jc nameraval predlagati občnemu zboru. Da so bili res pravi nasvetovani, kazalo je glasovanje. Malo po 1 uri odprl je predsednik Viktor Dolenec zborovanje s kratkim nagovorom. Ko je še eden zmed odbornikov posebno volilne može, kterih je bilo mnogo nazočih, k slož-nosti spodbujal iu opomnil, kako zdaj bolj, kot kak drugikrat na izid naših volitev gledajo ne le naši Slovenci, ampak tudi ljudje, bivajoči zunaj naših mej, ravno zarad „Sloge", je tajnik društva bral zapisnik zadnje odborove seje, oziroma kandidate. Najprej sta prišla v razgovor kandidata za goriško okolico. Odbor je uasvetoval dr. J. Tonkli-a in prof. Fr. Povše-ta. Razgovor je bil jako živahen, ker se je več nazočih debate vdeležilo. Enoglasno je bilo sklenjeno imenovana gospoda postaviti kandidata za goriško okolico. Na to vpraša predsednik, ali naj pokliče kandidata pred zbor, da povesta svoje mnenje? (Ivo se je debata začela, šla sta namreč v stransko sobo.) Dr. Josip Tonkli je bil na Krasu izvoljen dr. Abram, ki je bil ob enem tudi deželni odbornik. Dr. Rojic, ki je proti njemu govoril, je rekel: Zakaj ga nismo postavili zdaj za kandidata? Abram je bil poslanec in odbornik. Poslanca in odbornika pa moramo soditi po njegovih delih. Pri najvažnejših vprašanjih v zboru in odboru je molčal, narodnih društev se ogiba, v odboru je bila lepa harmonija v teh šestih letih, ker se ni potezal za pravice Slovencev. Dr. Abram je zmožen advokat in plačan odbornik je bil, pa za korist naše dežele ni toliko storil, kakor se od takega moža tirjati mora, toraj sem jaz vselej proti temu, da bi se Abram stavil kot kandidat, ker imamo zdaj druga moža, ki bosta delala. Ko se je še več glasov slišalo pro in contra, obveljal je predlog odborov, da se za Kras postavita Viktor Dolenec in Mahorčič kot kandidata. Za trge Ajdovščino, Kanal, Tomiu in Bovec se enoglasno sprejme dr. Jakopič. Za slovensko veliko posestvo se za zdaj postavi le dr. Rojic, zdravnik in posestnik v Gorici, dva druga kandidata pa pozneje, ko odbor zve, ali se dotična gospoda zavežeta z narodnimi poslanci vselej postopati v edinosti. Po sklepnem govoru predsednika, v kterem je povdarjal posebno složnost in edinost, pa tudi nevstraš-ljivost pri volitvi, spregovoril je še prof. dr. Gabrijevčič, in rekel: Novo izvoljeni poslanci naj imajo pred očmi, da zastopajo slovensko katoliško ljudstvo, ktero bo tudi katoliško ostalo, če tudi je deželnim zborom delokrog močno omejen, vendar, ko bi se jim dala prilika, naj ne pozabijo svojega glasu povzdigniti, ter uaj se spomnijo, da zastopajo slovensko katoliško ljudstvo. (Pohvala in priznanje.) Po občnem zboru je imel še odbor kratko sejo. Naj tudi dan volitve vlada taka edinost iu složnost, kakor pri občnem zboru. Volilci, pokažite svetu, koliko Slovenec premore, ako složno dela. Tedaj naj nas jači — sloga! Domače novice. V Ljubljani, 21. oktobra. (Konfiskacije). „Novice" 18. t. m. bo bile konfiskovane zarad spisa „Avstrija in jugoslovanski boj" in zarad „Pobirkov iz časnikov"; „SI. Narod" 19. t. m. pa zarad dopisa s „Savinjske doline". Tudi na Češkem se bere o tako pogostnih zaseganjih listov slovanskih. Ta teden že so zapored policiji zapadli: „Politik", „Čech", „Pokrok", „Nar. Listi" itd. Tudi po tej poti gre Slovan na dan, bodi „turškemu listu" telegram! (Knezoškof velet. g. dr. J. Pogačar) je došel sinoči z Dunaja zopet v Ljubljano. — Mariborski, sekovski in krški knezoškofi podali so se v Solnograd, kjer bodo po posve-čenji ondotnega nadškofa imeli lastno posvetovanje pod predsedstvom praškega kardinala Schwarzenberga, kakor so ga v začetku tega meseca imeli ogerski biškupi v Budapešti pod vodstvom ostrigonskega kardinala Simora. (Vradniki). G. Fr. Pfefferer je imenovan za vladnega tajnika v Ljubljani in stavbeni adjunkt g. V. K raup za inženirja pri državnem stavbarstvu na Kranjskem. — Biljež-niku (notarju) Alb. vitezu Höffern u v Logatcu se je pravica notarstva vzela. — V Ljubljano k vladi pride neki dosedanji g. okrajni glavar radolški pl. Wurzbach za svetovalca. (Nemčurji). „SI. Narod" je unkrat v do pisu iz Celja pravil, da se je ondi slovenskim dijakom prepovedalo v cerkvi peti po slovenski in torej Boga častiti v svojem maternem jeziku. Nekaj enacega se bere iz Poznanja (Posen), kjer so na gimnaziji skoro le Poljci, in tri leta že se podučuje ondi vse po nemški, poljske učitelje so odpravili, postavili kar nemške, kterih narečja ubogi poljski Slovani celo ne umejo. Sad je bridek. Izmed 30 dijakov je pri godni preskušnji padlo jih 12, največ Poljcev, bolje so jo opravili Nemci, vzlasti judje. Trda se jim godi tudi po nižih razre. dih. Konec šolskega leta je govoril ravnatelj dr. Uppenkamp in tirjal, naj poljski dečki nemško mislijo, med seboj nemško govorijo v šoli s součenci, pa tudi doma s starši naj se menijo po nemški. Po tej poti vceplja se jim ljubezen do nemščine!? Skušnja uči, da se po takem ravnanji doseže ravno nasprotno. Pošiljajo jim na katoliške učilnice čedalje več luteranov in judov. Kako se žalijo srca torej, in ni se čuditi, da po tem takem čestokrat dečki poljski pikajo nemške in nemški poljske ! (Zavoljo nagle vožnje po mestu) je razglasil mestni magistrat strog ukaz. Da je bil tak ukaz res potreben, pričajo pogoste nesreče, ki se zgode. Ne le fijakarji, ampak še bolj zasebni ljudje gonijo svoje konje kar se da, in iščejo posebno čast v tem, da memo kacega vogla v polnem teku konj zavijajo. (Vstrelil) se je včeraj v šentpeterski kosami podčastnik našega domačega polka, zakaj, še ni znano. (Iz pisarne Matične.) Trije zemljevidi, ki jih letos dobijo udje, so nam ravnokar došli iz Dunaja. „Letopis" je natisnjen do „imenika" udov, o kterem se še od nekterih poverjenikov pričakujejo poprave, da bode kolikor mogoče korekten. Prihodnji mesec po takem odbor razpošlje gosp. udom vse, kar Matica letos izda. Kedaj tudi v prihodnjem mesecu bode občni zbor, to bode določil odbor še ta mesec v prvi svoji seji. (V zadnjem občnem zboru banke Slovenije"') sklenjena doplačila po 30 gld. na vsako delnico so se za 1. obrok po 15 gld. zadnje dni unega tedna zdatno vplačevati začela, tako, da je v ponedeljek vplačano bilo 8080 gld. Ker je 1. obrok za doplačilo 14. dne t. m. pretekel, naj hitijo zaostali delničarji, da likvidacijski odbor ne bo prisiljen, neljube tožbine poti nastopiti in da se samim delničarjem na korist brž ko brž izmota likvidacija. (V sejah deželnega odbora 10. in 14. oktobra) so se med drugim obravnavale sledeče reči: Sklenilo se je, da se programa deželne sadje- in vinorejske šole na Slapu natisne 500 eksemplarov ter da se razpošlje tudi kranjski kmetijski družbi v razdelitev med kmetijske podružnice in pa župništvom v vinorejskih krajih; — h konecletui preskušnji 30. dne t. m. na Slapu pošlje dež. odbor svojega zastopnika; — poročilo vodstva te šole o udeležbi pri vinorejski razstavi v Mariboru, pri kteri je šola za vinske pridelke, vinorejsko orodje i. t. d. prijela sreberno državno svetinjo in poleg nje tudi vinorejski atlas v dar, vzelo se je zadovoljno na znanje. — Županstvu v Podrečahse na njeno prošnjo za sprejem neke hirave ženske v novo hiralnico, pove, da hiraluica ljub ljanska ni deželna naprava, da toraj deželni odbor tej prošnji ne more zadostiti. — Sklenilo se je, ponoviti pismo na ogersko ;mini sterstvo, naj učiui, da se deželnemu odboru pošiljajo od ogerskih uradov pisma v nemškem ali v kakem slovanskem jeziku, ker Magjarskih dopisov ne more sprejemati. — Predlogu krajnega in okrajnega šolskega sveta je deželni od bor pritrdil, da se služba nadučitelja v Višnji gori podeli sedanjemu nadučitelju Janezu Škr-bincu v Šent-Vidu pri Zatični, kakor tudi temu, da se plača šolskega učitelja v Kraštiji povikša od 400 gold. na 450 gold. na leto, ter da se postavi v proračun normalno-šolskega zaklada za leto 1877. in 1878. po 700 gold. podpor za zidanje šol.-ke hiše na Sušici. — V okrajni šolski svet za ljubljansko okolico na triletno dobo od 1877. leta naprej je deželni odbor imenoval sedanja šolska svetnika g. Fr Kotnika iz Vrda pri Vrhniki in g. Jož. Fridr. Seuniga, posestnika na Bokalcah, — grofa Karola Pa-četa pa za svojega zastopnika v novovoljeni okrajni cestni odbor v Litiji. — Sekundariju v deželni bolnici dr. And. Lisjaku se je služba podaljšala še za 2 leti. — Oddalo se je 7 izpraznjenih sirotinskih štipendij po 50 gld. na leto, za ktere se je oglasilo 283 prošnjikov, izmed kterih so bili najbolj potrebni in vredni spoznani: Gašpar Ravnikar iz Vrha pri Krašnji, Franc Pavlič iz Kranja, Franc Rus iz Rečice pri Bledu, in Jožef Kurent, Marija Jager, Leopold Kraljič in Johana Vehovec iz Ljubljane. — Mestnemu magistratu v Trstu se je poslal izkaz sodnijskih obravnav zarad detomora in popuščenja otrok za dobo od leta 18G7. pa do 1. 1875., poleg kterega je bilo na Kranjskem od leta 1867. pa do leta 1870. v sodnijski preiskavi 21 nezakonskih mater zarad detomora, 8 pa zarad popuščenja otrok, — od leta 1871. pa do 1. 1875, ko ni bilo več najdenišnice v Ljubljani, pa 13 mater zarad detomora, in 11 mater zarad popuščenja otrok. Po tem izkazu je jasno, da najdenišnice ne odvračajo detomo-rov, kajti detomorov je na Kranjskem manj bilo ta leta, kar je najdenišnica v Ljubljani odpravljena; zato bilo bi posebno za našo deželo želeti, da bi se tudi tržaška najdenišnica odpravila, kteri je treba toliko denarja za kranjske najdence plačevati; ravno zdaj ima kranjski deželni zaklad nad 30.000 gld. odraj-tati tržaški najdenišnici. — („Nov.") Bazne reči. — Duhovske spremembe. V lavantinski škofiji: Preč. g. zlatomašnik Ant. Galuf, dekan in nadžupnik vVuzenici, je postal častni korar lavantinski, in čast. g. Franc Pole provizor na Vranskem. — Umrla sta čč. gg. Jan. Stuler, župnik na Vranskem, in And. Gabron, zlatomašnik in deficient na Bizeljskem. R. i. p. — Vranska župnija je do 17. novembra t. 1. razpisana. - Javna varnost na Dunaji. V če-tertek se je zgodilo na Dunaji nekaj nenavadnega, umorjen je bil namreč pismonoša, ki raznaša denarna pisma in poštne nakaznice. Prinesel je nekemu človeku , ki je bil najbrže tujec, pismo z izmišljenim zneskom 153 gld., ktero je tujec gotovo sam poslal iz Badena nase, ki pa je bilo prazno. Ko vstopi pismonoša, ga tujec napade z nožem ter mu prereže vrat; potem prereže tudi poštno torbo, v kteri je imel pismonoša denarnih pisem za več ko 13.000 gld., pobere iz njih denar in nakaznice, potem zaklene svoje stanovanje in odide. Umorjenega pismonošo je policija našla še le proti večeru, ko ga je iskala, ker ga ni bilo na pošto nazaj. Morilca, ki je za to hudodelstvo se gotovo že prej dobro pripravil, še nimajo, ker je zginil brez vsega sledu. — Pri centralnem pokopališči pa je bil napaden in smrtno-ranjen nek gostilničar, njegov hlapec pa hudo poškodovan. — Tako se godi na Dunaji, v središči liberalizma. Umrli s»: Od 18. do 19. okt. Janez Lunder, gruntar, 30 1., na Žabjeku v preiskavi, za spridenjem mož-gan. Mileva Hribar, otrok gen. zast. „Slavije", 1 m., za shujšanjetn. Jakob Šoklič, jetnik na Gradu, 24 1 , za pljučno sušico. Janez N. Orel, bivši trgovec, 44 i. za razlivoin v pljučih. Franc Cacak, peka otrok. 2 I., za davico. Tomaž Stermlan, dninar, 53 1., za srčno napako. Marija Mazi, iust. reva, 78 1., za oslabenjem. Teleisrnfk-n«* ilvnnrn« cene 20 oktobra. Papirna renta 61.60 — Srebrna r