Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka Bin 1-50. Izhaja vsakega 1., 10. in 20. v mesecu. — Uredništvo in upravništvo: Ljubljana, Karla Marksa trg št. 2. — Naročnina znaša mesečno Din 4.50. i Eio UL LJUBLJANA, nedelja, 20. aprila 1924. siev. io. Proti zaščiti delavcev. Nobena vlada ni zaščitnica delavcev. Vendar je bila ena iz mnogoštevilnih primorana uzakoniti »zakon o zaščiti delavcev, ki se sicer ne izvaja in povsod krši, ki pa vendarle govori o osemurnem delu. lu ta osemurni delavnik v tem »zakonu o zaščiti delavcev« je hud trn v peti kapitalistov in napovedali so mu vojno. V petek, 11. aprila t. L, se je vršil v Beogradu občni zbor »Zveze industrij-cev r. Hudo so kričali zoper delovni čas in rezultat tega kričanja je pokazal, da mlada jugoslovanska buržuazija, ki si, kakor tako rada govori skozi usta svojih dnevnikov, »gradi mlado državo-domo-vino«, hodi točno po potih drugih držav, namreč da ukine še to zadnjo točko »zakona o zaščiti delavcev«, ki se še tu-intam izvaja in zoper katero javno nastopiti si vendarle še niso upali. Zveza industrijcev je zahtevala, da vlada — namreč ta odbor buržuazne diktature — ukine s pomočjo zastopnikov »ljudstva«, narodnih poslancev, osemurni delavnik in proda zaščito delavcev v roke industrijcev, to je, da jim dopusti, da po svoji mili volji izrabljajo delavce v industriji in podaljšajo delovni čas, kakor se jim zdi potrebno. V tem smislu se naj ima spremeniti »zakon o zaščiti delavcev«. Zastopnik ministra dr. Križmana je izjavil v imenu ministra, da se minister popolnoma strinja z mišljenjem industrijcev in da je on popolnoma na njihovi (na kateri pa naj bo) strani. Tako koalicija Pribičevičevih demokratov in naših »Jutrovcev« in radikalov ljubi narodno državo Jugoslavijo, da večino državljanov hoče izročiti na milost in nemilost industrijcev. Pa zakaj? Zato, ker se zdi industrijcem profit, ki ga imajo sedaj, premajhen. Naskok na osemurni delavnik se čuti po vsem svetu. V Švici so delavci s plebiscitom ta naskok odbili. Po drugih .državah delavci kot en mož stoje za osemurni delavnik. Državni aparat stoji za zahtevami industrijalcev. Delavstvo * 1 pa, proletariat mora postaviti nasproti močne strokovne organizacije. Industrij-ei kličejo na pomoč za svoje stanovske zahteve politično oblast — vlado, proletariat pa bo, organiziran v strokovnih organizacijah, enodušno branil svoje pravice. Samo to naj ima proletarat v vidu. Treba je, da se strne v enotne razredno-zavedne strokovne organizacije. To je njegova rešitev. Naj se uči od zgledov industrialcev. Složno, kot en mož, zahtevajo odstranitev osemumika, dasi so različne narodnosti, različnega strankarskega mišljenja. Nemec, Madžar, Slovenec, Turek, Hrvat, Italijan, Srb, klerikalec, demokrat, radikal in kakor jim je že vsem krstno ime, vsi so v eni zvezi industrijcev in vsi složno tlačijo proletariat. To naj razmišlja vsak proletarec, posebno pa tisti, ki noče biti organiziran, ali ki slepo gre za agenti buržuazije. Naskok na osemurni delavnik mora delavstvo odbiti odločno in enodušno tako, da mine za vselej korajža zvezi industrijcev, staviti predloge za spremembo »zakona o zaščiti delavcev:. Zalošlca cesta.. Četrtič se vrača 24. april kot obletnica tistega 24. aprila leta 1920., ko je na Zaloški cesti v Ljubljani buržuazija nahranila lačne mase železničarjev s — kroglami. Štirinajst življenj je leglo na prah Zaloške ceste in iz štirinajst src je kropila kri umazani tlak. Svojat v kočijah in v elegantnih oblekah pa se je peljala gledat to delavsko kri, da se prepriča, kakšna je pravzaprav tista proletarska kri. Brez orožja so se podali železničarji leta devetnajststo-dvajsetega, dne 24. aprila na ulice ljubljanske, da demonstrirajo za svoje pravice. Buržuazija se je zbala golorokih mas in je poslala nasproti oborožene hlapce. Iz zahteve po kruhu je kapitalizem insceniral od svoje strani poleg gospodarske še politično gonjo. Štirinajst žrtev svojega izkoriščanja so ustrelili, med njimi nedolžnega otročiča na rokah očeta, mnogo drugih so pa pometali v ječe in še mnogo drugih preganjali drugače. Tako vedno govori buržuazija s proletariatom. Povsod ustvarja Zaloške ceste. Za njo so — čeravno iste narodnosti — delavci io neke vrste živina, sužnji, katere se mora v imenu domovino streljati, zapirati, preganjati... Zato naj proletariat Slovenije ne pozabi Zaloške ceste in na 24. april 1920. leta. Tisto leto je bil minister železnice katoliški duhovnik dr. Anton Korošec in pokrajinski namestnik dr. Brejc. Tudi tega naj ne pozabi proletariat Slovenije. Pomni pa naj tudi in se zaveda, da bi tudi drug železniški minister in drug pokrajinski namestnik, ako bi tisti zgodovinski čas sedel v oblasti, streljal ravnotako. Kajti tisti drugi so proletariatu nato se skovali ^Obznano« in >Zakon o zaščiti države«, ki je ves proletariat Jugoslavije postavil izven zakona, to je pred puškine cevi in temne ječe. Proletariat se spominja svojih mrtvecev in Zaloške ceste! Spominja se jih, proslavlja njih spomin s tem, da se organizira v svojih razredno-bojevnih strokovnih organizacijah. In to je za žrtve Zaloške ceste najiepši in najdosfojnejši spomin! Slava vam, žrtve, in tebi, prelita nedolžna kri! Osemurni delavnik mora ostatil j Vse, ki to ovirajo, naj vrže proleta-Proletariat mora biti organiziran v f riat iz svoje srede! enotnih strokovnih organizacijah! } Živela razredna zavest proletariata! womramam» i Rezultati Bračinačevega dela. Izdajstvo, katero je Bračinac izvršil nad delavci tovarne za vagone v Brodu na Savi za časa velike stavke v letu 1922/23., poznano je celokupnemu delavskemu razredu. Sramotno izdajstvo in nož v pleča delavcem, ko so se vztrajno borili proti neusmiljenemu izkoriščanju, katero so jim kapitalisti hoteli vsiliti, je moglo priti samo od takega tipa, kakor je Bla-goje Bračinac, kateri je na žalost to svojo vlogo izvršil kot predstavnik »Sa- I veza Metalskih Radnika«. Da hi v tej svoji izdajalski vlogi čim-bolje uspel, je zbral okrog sebe razne tipe, kakor Mirko Petrinjar in Dragotin Rakič. To so mu bili glavni pomagači, j da stavko zlomijo in da delavcem vsilijo ? željo in voljo kapitalistov — akordno i delo. V tej svoji vlogi je njemu uspelo f stavko zlomiti iu delavcem vsiliti akordno delo, a stotine delavcev v družbi s policijo pozapreti in izgnati. Da bi delavce preslepil, je on v družbi z upravo tovarne delavcem dal dobre akordne cene, a stalno je vpil v oni časopisni mešanici, ki se imenuje »Metalski Radnik«, kako je on napravil velik »uspeh« za delavce. Z druge strani, z žandarji in špijoni, ki se nahajajo v tovarni, pa vsakemu delavcu, ki se ni hotel klanjati temu njegovemu »uspehu« in iti v njegovo štrajkbrehersko organizacijo, gode drugo pesem. Mi smo takoj rekli, da je to najboljša metoda vsakega delodajalca, da izpo-četka da dobre akordne cene in da pozneje delo v akordu prikroji v njegovem pravem smislu. To, kar smo rekli pred enim letom, se nismo varali, ker to se tudi izvaja. Akordne cene se stalno znižujejo, a , tedaj, ko smo mi to pisali in govorili, je I Bračinac to pobijal, izjavljajoč, da so to 5 navadne komunistične provokacije in da ! so delavci tovarne za vagone v Brodu I zelo zadovoljni. Vsled revolte delavcev I radi zniževanja akordnih cen je Brači-: nac zadovoljen in v 2. številki svoje mešanice, ki nosi ime »Metalski Radnik«, od 29. februarja 1924 on sam prizna, da so akordne cene znižane za 50%, to je za polovico manje, kakor so bile v začetku Bračinačevega »uspeha«. Kakor draginja življenjskih potrebščin od dne do dne raste z vratolomno hitrostjo, se z isto hitrostjo znižujejo plače delavcem v tovarni za vagone v Brodu na Savi. In to se imenuje veliki uspeh Blagoja Bračinaca in njegovega »Saveza«. A ob istem času Bračinac ženi Petrinjaca na račun težko prisluženih delavskih grošev, pozivlje tovarno na svatbo, kjer čestitajo eden drugemu. Z eno besedo: dobro jim je, napravili so zvezo z upravo tovarne, a delavcem naj se lomijo tilniki: ako se kdo upira, tu so žandarji in špijoui, pa ga nauče pameti. Ko Bračinac ženi svojega »zvestega« Mirka Petrinjaca na račun delavskih grošev in razveseljuje brodsko publiko, istočasno njegov drugi »zvesti« najboljši in najaktivnejši v rušenju stavke in dovažanju stavkolomcev Dragotin Rakič snuje radikalsko podružnico v tovarni za vagone in postane njen predsednik. Da bodo delavci vedeli, povemo, da je to tisti Dragotin Rakič, ki je za časa stavke vsakodnevno održaval dopoldne i seje z upravo tovarne, a popoldne z Bubličem in Bračinacem. \ To je oni Rakič, ki je potoval v I. razredu brzovlaka in dovažal stavkokaze iz ; raznih krajev, po Brodu se vozil s ko-: čijo, zapravljal in s stotaki si brisal nos, j ko je na stotine delavcev gladovalo in I 42 dni vodilo vztrajni boj. In končno: j to je oni Dragotin Raki, ki je z.Bračin-I cem in drugimi štreberji pod visoko za-i ščito policije ustanovil ono štrajkbre-j hersko podružnico, katere predsednik je j bil ©n sam. Te dni pa je Rakič izdal \ plakat, v katerem naznanja, da je v to-I varni za vagone ustanovljena radikalska ! podružnica, katere predsednik je on, in I poziva delavce, da v interesu državnega ! in narodnega edinstva stopijo v vrste [ narodno-radikalne stranke. Tako izdajstvo nad proletariatom more napraviti samo bandit, kakor so Bra-činac, Bublič, Petrinjac in Rakič. V ostalem se mi tej bandi ne čudimo, ker se je iz smradu rodila in se bo v smradu zadušila. Ali lepo kaže naš narod: »Ne pada sneg, da pomori cvet, nego da vsaka cvetka svoj cvet pokaže.« In one cvetke so prav dobro svoj cvet pokazale, ali ta cvet je strašno zasmrdel in njegov vonj je strupen. Da bi prikrili cvet svojega izdajstva, so oni leto dni trobili in klepetali, kako je za boga sodrug Milutinovič prodal brodske delavce ministru Supilu in drugim radikalcem. Naivni človek bi vsekakor mislil, da so brodski delavci kisle kumare, a radikalci noseče žene in da sodrug Milutinovič nosi te kisle kumare na trg ter jih prodaja nosečim ženam za ta čas. Po 14 mesecih je ta štrajkbreherska banda v velikem, brezmejnem veselju ženila Mirka Petrinjaca na račun delav- Siran 2. »STROKOVNA BORBA« EweaafcOtt.*.-, .«y^raeamaw^wt^iwwf^^ mmiimauui—i '-iruwwu’üi'i .Kwi5aawwngwiwwii»i skih grošev, a delavce privedla v ne-vzdržljiv položaj, ker jih je popolnoma prodala v roke brezvestnega izkoriščanja in terorja. Nazadnje pa jih hoče kronali s srečo radikalne stranke. To so rezultati Bračinacovega dela in njegove štreberske bande. Mi smo trdno prepričani, da bodo delavci prav kmalu zapustili te tipe ter po j njihovi zaslugi obračunali ž njimi in se j končno zopet vrnili v svojo bojevno or-] ganizacijo, potom katere so se borili in j se bodo tudi v bodoče, v svrho zaščite I svoje življenjske eksistence ter proti ne-I znosnemu izkoriščanju kapitalističnega i razreda in njegovih agentov ä la Brači-nac in komp. Poročilo konference Krajevnega Strokovnega Sveta za Ljubljano in okolico. Zveza Neodvisnih Strokovnih Organizacij za Slovenijo v Ljubljani (ZNSO) je sklicala za dan 30. marca 1924 konferenco odbornikov in zaupnikov vseh strokovnih organizacij Ljubljane in okolice, katera se je vršila v Delavskem Domu na Karla Marksa trgu št. 2 v Ljubljani. Že samo število zbranih zaupnikov (102) dokazuje, da razredna zavednost in revolucionarne organizacije dobivajo vsak dan več pristašev in borcev, pa ne sme biti pozabljeno, da so na tej konferenci govorili zastopniki in zaupniki vseh strok, in sicer v enem pravcu, ter tako omogočili, da se je po podanih referatih prišlo do sledečih sklepov. Konferenca odbornikov in zaupnikov vseh strokovnih organizacij Ljubljane in okolice, včlanjenih v ZNSO za Slovenijo, kot članici in delu Centralnog Radničkog Odbora Jugoslavije v Beogradu (CRSOJ) razmotrivajoč gospodarski položaj delavstva v Ljubljani in okolici, sklene: da se osnuje za Ljubljano in okolico Krajevni Strokovni Svet (KSS) s sedežem v Ljubljani, ki bo na podlagi dnevnih) konkretnih vprašanj dvignil razredno zavest celokupnega proletariata, ojačil strokovne organizacije v gospodarskem in kulturnem oziru na podlagi delavske demokracije in je v dosego tega cilja sprejel sledeči delovni program. 1. Da izvoljeni KSS, oziroma Izvrše-valni odbor (10) ima takoj preiti na organiziranje obratnih zaupnikov Ljubljane in okolice; 2. delati na to, da se vse strokovne organizacije organizirajo po industrijah; 3. delati na tem, da se v Ljubljani in okolici začne intenzivno delati na spro-vedbi enotnih strokovnih organizacij; 4. da se sistematično organizira sestanke in shode po tovarnah, ki imajo nalogo izvoliti in vpostaviti obratne in delavske zaupnike; 5. sklicevati redne strokovne konference o dnevnih konkretnih vprašanjih, zlasti pa a) o načinu organiziranja, b) o širjenju strokovnega tiska, c) o širjenju strokovne literature, č) o stanju mezd delavstva, d) o bolniškem, starostnem in nezgodnem zavarovanju; 6. o delavskih zbornicah; 7. prispevek za KSS iznaša 25 par na teden ali 1 Din mesečno; 8. sklicevati redne konference posameznih strok; 9. urediti v Ljubljani delavsko čitalnico, ki bo imela: a) vse tu- in inozemske liste, b) knjižnico; 1 10. sklicevati redna predavanja, in 1 sicer: a) o delavski zakonodaji, ) b) o zaščiti delavstva, i Ta delovni program je sprejela kon-] ferenca s pripombo, da velja kvota za KSS od 1. aprila 1924 naprej in da jo • podružnice obračunavajo direktno pri 1 vsakokratnem mesečnem obračunu. Takoj potem je bil izvoljen sledeči odbor: za državne železničarje: Ogrin Leo- pold; za južne železničarje: Uhan Matevž, premikač; za kovinarje: Ernest Baučar, ključ.; za lesne delavce: Anton Šušteršič, mizar; za kemične delavce: Kusold Alojz; za tekstilne delavce: Birokov Andrej; za stavbinee: Franc Vrhove, zidar, in Kosi Matija, zidar; za živilske delavce: Praprotnik Anton, pek, pom. namestnik mu pa Tau-želj; za delavsko mladino: Zore Srečko; za zasebne nameščence: Peterkovič Franjo; za mestne delavce: Jaka Mesojednik; za brivce: Milan Madjarič; za natakarje: Vosperivnik; za nekvalificirane in poljedelske delavce: Škrabelj Ivo; za žene: Krlaj Angela; za brezposelne: Vekar Matevž. Dne 2. aprila 1924 je imel sejo KSS ter je izvolil sledeči izvršilni odbor: Predsednik: Vrhovec Franc. Tajnik: Peterkovič Franjo, zasebni uradnik. Blagajnik: Mesojednik Jaka. Odborniki: Baučar Ernest, ključavničar; Kosi Matija, zidar; Šušteršič Anton, mizar; Ogrin Leopold, drž. železničar; Uhan Matevž, premikač j. ž. KSS ima svoje redne seje vsakih 14 dni, vsak mesec pa redne sestanke vseh odbornikov in zaupnikov. Seje in sestanki se razglašajo v S. B. in z napisom na tabli v Delavskem Domu. Razen tega se vršijo izredne seje in sestanki po potrebah posameznih strok. Poživljamo vse člane nezavisnih strokovnih organizacij, da takoj preidejo na delo v smislu zgoraj navedenih sklepov in sicer naj se po tovarnah in delavnicah prične resno delo, ne sme biti nobene izjeme. Dne 27. aprila ob 3. uri popoldne vsi na grobove zaloških žrtev! Siti smo komisarjev — volitve hočemo. V času, ko je bil razredno zaveden del delavskega razreda z »Obznano« in zakonom o zaščiti države postavljen izven zakona, ko so bile razpuščene organizacije, zaplenjena imovina, ko so ječali po zaporih funkcionarji in zaupniki revolucionarnega delavstva in je črna reakcija slavila svoje orgije, je jugoslovanska buržuazija iskala med delavstvom posamezne voditelje, da bi potom teh generalov brez vojske pred zunanjim svetom zakrila svojo krvavo diktaturo nad delavstvom. In našli so se socialpatriotje, ki so v tem jurišu vlade na delavske pravice z vsemi močmi podpirali buržuazijo in šli so tako daleč, da so si zaslužili ime policajsocialistov. Zahrbtno so navalili na revolucionarne organizacije, ko so se one nahajale v borbi z buržuazijo. Za njihove usluge jim je buržuazija izročila vso imovino, zaplenjeno revolucionarnim organizacijam: delavske domove, tiskarne, knjigarne, organizacijski inventar, skratka vse; tudi vse delavsko-zaščitne institucije v državi so v zahvalo za svoje iz-dajalstvo nad delavskim razredom dobili socialpatriotje v svoje roke. Postali so od buržuazije imenovani komisarji okrožnih uradih za zavarovanje delavcev, njim so bile izročene delavske zbornice. In cela tri leta so ti »delavski predstavniki« samovoljno gospodarili v teh institucijah. In sedaj po treh letih imajo ti izdajalci in buržuazni agenti pogum, da cinično pozivajo zavedne delavce, naj se pustijo še oni imenovati za »predstavnike« v te institucije. Ni jim dovolj, da so oni sami izdajice, še poštene delavce hočejo spraviti na pot izdajalstva. Delavska zbornica zahteva od vlade, da se ravnateljstva okrožnega urada v Belovaru izpopolni z imenovanjem, četudi je tej »delavski zbornici« v Zagrebu znano, da se ravnateljstvo voli. Delavci vlagajo v okrožne urade svoj denar in imajo pravico, da volijo svoje zastopnike, ki bodo upravljali s tem denarjem, kakor volijo ludi podjetniki svoje zastopnike. Zakaj Delavska zbornica predlaga in zahteva imenovanje mesto volitev? Ker dobro ve, da bi z volitvijo zgubili social-patriotje svoja mesta in da bi delavstvo izvolilo lake zastopnike, v katere ima zaupanje. Če hoče vlada na vsak način preskrbeti socialpairiotom dobre službe, naj jim jih da, a ne v delavskih instilucijah. Skrajni čas je že, da ti vladni peto-lizniki zginejo s svojih mest, kamor so prišli proii volji delavstva. Vsaka potrpežljivost ima svoje meje. Zahtevamo od vlade, da končno enkrat razpiše volitve v vse delavske institucije. Ne priznamo vsiljenih in imenovanih komisarjev, hočemo izvoljene zastopnike v vseh institucijah. S preziranjem odklanjamo ponudbo zagrebške delavske zbornice, da bi tudi naše organizacije pustile imenovati svoje zasiopnike. Med nami ni izdajalcev, ki bi prevzeli taka mesta. Devetdeset odstotkov delavcev zahteva volitve in zaio je naša parola: Na volitve! (Iz zagrebškega Org. Rad.) Mariborski proletariat za skupno proslavo 1. majnika! Za dne 4. t. m. ob 8. uri zvečer je sklical tukajšnji socialistični pripravljalni odbor za proslavo 1. majnika sestanek delegatov strokovnih, kulturnih organizacij ter njihove politične organizacije, da izvršijo predpriprave za 1. majnik. Kljub temu, da je praznovanje tega delavskega praznika za celokupen proletariat največje važnosti, se ni pozvalo ne strokovnih organizacij, ki niso v sklopu GRSJ in tudi ne krajevne politične orga-zacije NDSJ, kot voditeljice revolucionarnega proletariata. Svesti si odgovornosti pred delavskim razredom, so se udeležili tega sestanka tudi predstavniki naših organizacij, da pokažejo potrebo skupne manifestacije mariborskega proletariata. Takoj pri otvoritvi sestanka nam pove Eržen novico o sklepih centralnih odborov SSJ in GRSJ, ki sta sklenila samostojno proslavo, na kar je verificiral navzoče delegate po organizacijah. Koncem tega se oglasi k besedi sodrug Razboršek v imenu krajevne organizacije NDSJ. On je v jasnih besedah obrazložil potrebo skupnega nastopa kljub temu, da se vrhovni forumi ne ravnajo po volji delavstva samega, že iz enostavnega razloga, da je en večji del revolucionarnega proletariata skupno v strokovnih organizacijah GRSJ, kakor tudi v »Svobodic. »Njihova odklonitev skupne proslave 1. majnika pomen ja neupoštevanje potrebne demokracije v delavskih vrstah, za kar bodo nosili oni sami odgovornost«. Nato želi s. Razboršek slišati mnenje predstavnikov organizacij. Vsi, ki so se oglašali k besedi, so poudarjali zahtevo za skupen nastop celokupnega proletariata. S tem se je debata zaključila in Petejan je izjavil, da določimo govornike in da v pripravljalnem odboru sodelujemo, pač pa odgovornost prireditve obdržijo sami. Iz tega vsega je razvidno, da je volja delavstva enotna ter, da ne mara za diktat centralnega odbora SSj in GRSJ, ki hočeta odvračati delavstvo od enotnih akcij. Naj živi skupna proslava 1. majnika! Delavstvo, po vzgledu litijskih in mariborskih proletarcev, nastopi povsod za skupno proslavo 1. majnika! Generali v Strokovni komisiji v Ljubljani so odklonili skupno praznovanje prvega maja. Proletarci, pokažite, da ste vi, ki nastavljate in rušite generale, in praznujte prvi maj preko volje generalov skupno in složno, v opomin bur-žuaziji. Štev. 13. Kam? (Železniškemu uradništvu v pretres.) Ne bom Vam klical v spomin žalostnih potov, ki jih je hodilo uradništvo po svetovni Vojski, ne bom ponavljal očitkov, ki jih je Vam očitalo delavstvo, ko ste ga v mezdnih gibanjih zapuščali in podpirali upravo. Ni bila Vaša krivda, krivi so bili .Vaši voditelji, ki so Vas varali, da so si prislužili s tem mastne »sinekure«, Vas pa so potiskali čimdalje bolj v blato, da ste, nekdajna elita, danes enaki reveži kot delavci ter da Vam da uprava včasih še bolj občutiti bič, ki ga vihti nad celokupnim proletariatom. Popolnoma deprimirani in vsled groženj direkcije zbegani ste zrli, uradniki, na pripravljanje borb od strani delavstva apatično; ako se je vzbudila v Vas razredna zavest in ste hoteli stopiti v bojne vrste, Vas je »Zveza Jugoslovanskih Železničarjev« in »Udruženje« svarilo, da si ne smete umazati Vašega čistega nacionalizma s tem, da bi sodelovali v borbi »internacionalnega komunističnega proletariata«. Dali ste se splašiti s tem strašilom. A končno po petih letih zapostavljanja in trpljenja ste pričeli prihajati do spoznanja in marsikdo od Vas stoji pred odločitvijo: »Aü na desno ali na levo?« To pa ni povšeč enemu Vaših laži-voditeljev ter v svojem uvodnem članku v »Jugoslovanskem Železničarju« konstatira, »da so nastopi Z. J. Ž. bili v veliko primerih zelo ostri in da je to dalo povod, da se je del uradništva separiral in obnovil lastno stanovsko organizacijo leta 1920«. »Ostri nastopi Zveze« v stavki leta 1920., ko je že drugi dan kompaktno padla stavkajočemu delavstvu v hrbet, so delavstvu in uradništvu dobro znani, ker so jih čutili ua lastnih hrbtih in jih težko občutijo še danes po štirih letih. Po njegovem mnenju obstoji vsa borba »Z. J. Ž.« v tem, »da si varujejo železničarji svoje pravice, in sicer z izpolnjevanjem svojih dolžnosti in s točnim vršenjem službe«. Tu tiči jedro, vzklika g. D er žič. Železniško uradništvo, predvsem mlajše, je dobro spregledalo i g. Deržiča i g. Černigoja, videlo jih je opetovan» v odločilnih momentih, ko bi morala korakati naprej, a sta ponižno klonila glave pred upravo, ter mu vsled tega ne bo težko odločiti se: kam? Ali v »Zvezo Jugoslovanskih Železničarjev«, katere cilj je »varovati železničarske pravice (ki sploh več ne eksistirajo) z vestnim in točnim vršenjem službe«, ali pa v »Splošno železničarsko organizacijo«, katere cilj je & smotrenim in neizprosnim bojem pribo-boriti železničarjem »staro pravdo« in novih pravic, ki mu gredo po božjih in človeških postavah. Uradniki! Splošna železničarska organizacija Vas kliče na skupen boj, ker le roko v roki z manuelnim proletariatom si bo mogel intelektualni proletariat izvojevati svoje pravice. Proč iz »Zveze« in »U. Ž. Č.«, ki sta Vas varala! Železničar. Za železničarje. »Salutierübungen« na železnici so se pojavile v najnovejšem času, pa se ne ve dobro, ali to nova pragmatika zahteva, ali pa novi demokratski minister. Da se »Salutierübungen« vrše na železnici, moramo tudi javnosti povedati, kje in kdo zahteva to. Načelnik postaje Za-greb-Sava si dovoljuje ta »špas« z lačnimi in razcapanimi železničarji. Uslužbenec, ki mu kaj javi, mu mora popolnoma po vojaških predpisih naznaniti* se vojaško obračati in pozdraviti; ako to dobro ne naredi, ga zavrne in mora dvakrat do trikrat ponoviti. Ker pa to ne zadostuje, da s postajnim osobjem tak »špas« dela, pride tudi sprevodnike v kasarno obiskovat. Da so ti bolj nerodni in neokretni ljudje, je najbrž že sam pripoznal. Pride v kasarno pogledat, pa mu ne zadostuje, če ga osobje pozdravi z besedo »dober dan, g. načelnik«, ampak hoče, da bi ti lačni, od dela zveriženi sprevodniki »Habtacht« stali pred njim. Drugemu zopet tam v tistem temnem hodniku kaže svoj rokav in vprašuje sprevodnika, če ne pozna njegove šar-že itd. To se godi pri direkciji Zagreb-Da pa kdo ne bi mislil, da je samo za- • Štev. 13. grebško ravnateljstvo s takimi ljudmi osrečeno, povem, da je tudi ljubljansko. Ta pa je bil avstrijski »Hauptmann« in je nekoliko bolj »kunde«. Začel je pa pri višjih to delati. Vsak mesec jih po enkrat skupaj skliče v svojo pisarno, kjer se morajo v vrsto postaviti, štram salutirati, javiti zopet štram, pozdraviti in potem zopet iti. Nobene besede več. Ta si misli, najprej bom svoje višje ab-rihtal, potem se bodo pa že oni na delavce spravili, pa jih bedo na ta način učili, jaz se jim bom pa smejal, ko jih bedo drugi preklinjali. Da si takih šal uiti častniki z vojaštvom ne dovoljujejo, ve vsak, ki je služil pri vojakih. — Človek se nehote vprašuje, ali ti ljudje ne delajo nalašč z železničarji take buda-Aosti, da bi jih napravili še bolj nesrečne in obupane, kot so. Vprašamo javnost, ali je sploh zdrava taka budalost za železniški obrat, ker železnica je vendar ena sama velika delavnica, ki je tukaj zb. celi narod v državi, ne pa kaka vojašnica, ki ima popolnoma drug namen. — Noben pameten in izobražen železničar ne bo imel nič proti temu, ako se zahteva na železnici red, disciplina in izobrazba, ker to mora biti na železnici že zavoljo prometa, da se bo pa igralo .tukaj vojake z izmučenimi in izstradanimi železničarji, prekaša pa že vse bu-dalosti. — Sodrugi, to ni šala, kar se piše tukaj, ampak to je treba dobro premisliti, kaj še vse iz tega sledi. To se pravi, ti mogotci hočejo železničarstvo popolnoma zasužnjiti. Kdo je tega kriv? železničarji sami, ker se ne organizirajo, in drugič, ker taka krumirska društva ustanavljajo, ki s takimi ljudmi v roke segajo, ki železničarje uničujejo. Opazovalec. »ÄCIONELNO GOSPODARSTVO NA ŽELEZNICAH V KRALJEVINI SHS. Od 1. oktobra 1923 naprej čaka-aroo bivši južnoželezničarji na dobrote, ki nam jih je obljubil kraljevi minister, čakamo na zboljšanje plač, na moderno preuredbo humanitarnih fondov ild. Na stari centralistični državni sistem se sklicuje vlada, ko zahtevamo izplačilo predujmov, ki bi znašali za bivše južnoželezničarje v območju direkcije Ljubljana 2,950.000 Din. Da pa vsled istega sistema meče država desetkrat večje vsole ven, je razvidno iz naslednjega. V Dravljah, Zalogu in pri Sv. Križu stoji že pet let 1260 nerabnih tovornih vagonov, ki čakajo na reparaturo, in sicer je med temi ‘99 vagonov za kasirati (razdejati), 480 za glavno popravo, 621 za malo popravo ter 60, ki pripadajo inozemskim državam. Ako bi se država pobrigala v letih 1919 in 1920, ko je bila večina teh voz še v dobrem stanju, bi jo stala poprava okoli 6,000.000 Din, kar bi popravljeni vozovi v letih 1921 do 1924 petkrat zaslužili, izgovor, da ni bilo na razpolago delavnic, ne drži, ker so se ponudili celo privatniki, da bi brezplačno popravili vozove, kar pa je uprava odbila kljub takratnemu pomanjkanju ■prevoznih sredstev in je bila postavljena tudi delavnica v Dravljah, ki bi jo z malimi izdatki lahko zavarovali proti ognju. — Poprava teh voz bo stala sedaj nad 25 milijonov dinarjev, torej za okoli 19 milijonov dinarjev več. Torej lep prihranek države, in ako računamo, da bi ti vozovi, ako bi bili popravljeni pravočasno, zaslužili isti znesek na tarifnih pristojbinah, je vrgla država 50 milijonov dinarjev skozi okno ter raje nabavila na račun reparacij vozove v Nemčiji. S lo vsoto bi lahko izplačala 15 krat pred-jujme južnoželezničarjem. Končno stoji v Dravljah že pet let 60 lujih voz, za katere mora plačevati železnica, dasi so neuporabni, najemnino po 6 francoskih frankov dnevno za voz. že tri komisije so ugotovile te vozove od leta 1920. naprej, stale so te komisije ogromno dijel ter so vedno zagotavljale, da bo takoj prišel »ukaz«, da naj se jih transportira v domovino. A danes vozovi še stoje v Dravljah ier je pretekli mesec zopet »amtirala« nova komisija v Dravljah ter naredila poročilo na »Cenlralna podela kola v Zemun« in je sedaj pričakovati, da bodo vozovi še par let tam stali. A najemnina znaša do ■danes že 2,900.000 Din, to je približno vsota, ki jo država dolguje južnoželez-zučarjem na predujmih. Ker je treba za vsako nabavo zaprosili kredita pri ministrstvu, kar traja včasih več mesecev, zmanjka v delav- »STROKOVNA BORBA« Stran 3. mmmmmmmmmmmum nicah materijala ter se vozovi le na pol popravijo ter postavijo nazaj, da čakajo, da pride materijal. — Les prevzemajo železniški strokovnjaki, katerih izobrazba sestoji iz par razredov gimnazije ter vidimo lahko dnevno vozove, ki pridejo iz reparature, z velikimi razpokami in luknjami, ker se les vsuši. Končno omenim še, da stoji v Dravljah i 76 lokomotiv, katere bi se pred štirimi leti z malimi stroški popravile, danes pa so popolnoma razdejane in se jih bo dalo kvečjemu prodati kot »staro železo« po par. tisoč dinarjev. In ti stroji so predstavljali pred 4 leti še skoro stomilijonsko vrednost, ki jih je država s svojo zanikarnostjo zapravila. Tako je gospodarstvo v narodni državi SHS, kjer propada vse, zanalašč, samo da bi ne trebalo železničarjem zvišati prejemkov. Mislite, železničarji! Zakaj so železnice v Jugoslaviji pasivne. Deficit ljubljanske železniške direkcije bo predvideno znašal čez 10O milijonov. In vendar vodijo čez Slovenijo največje in najbolj urejene izvozne proge, iz katerih je črpala bivša južna železnica milijonske vsote, katere je investirala v zgradbe in celo stanovanjske hiše, hotela je graditi celo kolonijo malih hiš v Ljubljani, kar je pa državni nadzorstveni odbor preprečil. Šest mesecev po podržavljenju pa so te proge postale pasivne. — Zakaj? V naši državi ni razumevanja za pravo tarifno politiko. Vse druge države znižujejo direktne prevozne tarife, olajšujejo carinsko manipulacijo, medtem ko se naša država zanima v prvi vrsti za razne »zakone o zaščiti države« in podobno. — Transporti, ki so šli preje iz Madžarske, Češke, Nemške Avstrije in Poljske preko Maribora in Rakeka na Trst, gredo sedaj preko Celovca. Kljub temu, da je prejela država stotine voz na račun reparacij, primanjkuje v izvozni sezoni voz vsled centralistično urejenega razdeljevanja voz izvoznikom. — Trgovec prejme naložen voz, ki mu ga postavijo na njegov industrijski tir, da ga razloži. Ko je ravno prazen, dobi trgovec drugo blago, ki ga mora odposlati, a ga ne sme naložiti na prazen voz, ampak mora zaprositi za voz pri postajenačelniku. Izpraznjen voz pa premikajo po nepolrebnem po postaji in večkrat se pripeti, da mu po dveh dneh postavijo isti voz na razpolago, da ga naloži. Tako ima izgubo železnica in trgovec. Prva skrb železnice bi morala biti, da skrbi za siguren promet ter za hitro reklamacijsko postopanje. — Če pogledamo postaje bivše državne železnice, nam pade že na prvi pogled v oči zanemarjenost vseh objektov ter zastareli ročni kretniški sistem, ki povzroči največ železniških nesreč. Kako skrbi država za prometno osobje, ne bom omenjat, pripomnim samo, da je jugoslovanski železničar percentuelno najslabše plačan železničar v Evropi. Reklamacijsko postopanje je pod vsako kritiko in marsikateri oškodovanec čaka še iz leta 1919 na odškodnino, ki jo je takrat zahteval v dobri valuti. — Vsemu trgovskemu svetu znana plačilna nezmožnost železnice odvrača solidne firme, da se ne udeležujejo ofer-talnih licitacij ier kupuje tako železnica slab materijal po dragih cenah in ima dvojno izgubo. Poglavitni vzrok deficitu pa je, da vodi ves železniški aparat skupina popolnoma nezmožnih ljudi, ko je železniški minister enkrat advokat, drugič duhovnik ali profesor, samo ne strokovnjak, ko so železniški direktorji le izraziti eksponenti vladajočih političnih strank, ki poznajo železnice le iz voženj v salonskih vozovih. Ker pa za vse te še ni zadosti praznih mest, so osnovani še razni nadzorni odbori za prevzem južne železnice, ter prejemajo člani teh odborov mesečno po 12.000 K nagrade, čeprav včasih po cel mesec ne pridejo na železnico, razen če se kam ne odpeljejo. Med temi je posebno znan strokovnjak bivši agent banke Slavije, Hribar. Razne okrožnice zabičujejo uslužbencem štedenje z materijalom. Vedite pa, odločujoči faktorji, da boste dosegli uspeh šele potem, ako boste začeli šte-diti od zgoraj in boste namestili na vodilna mesta strokovnjake in plačali uslužbence razmeram primerno. Vse- ; dotlej pa Vam vsi proračuni ne bodo naredili železnic aktivnih. Povedali smo to, ne da bi hoteli učiti »učenih«, nego da vidi vsak železničar nesposobnost propadajoče buržuazije. Zarada, korupcija, zahrbtnost, to so glavne vrline gospodov, ki nosijo prvi zvonec. Zaupnikov delavskih ne potrebujejo in so jih odpravili, da bi jih nikdo ne kontroliral, zato pa tudi vse propada. 22 gospodov je v upravnem svetu, ki ima vsak po 12.000 K mesečno za svoje šikaniranje in odpravljanje starih pravic delavstva. Kdaj bo boljše, pomisli železničar in se odloči! Železničar. KAKO SE SKLANJA ŠEGA? »Jugoslovanski Železničar«, glasilo nacionalnih železničarjev, nas poučuje, — kot odgovor na naš članek —, kako se sklanja Šega. Nam je vseeno, ali se sklanjaš ega, Šege itd., ali pa Šega, Šegavi itd., pač pa bi nas zanimalo, da povedo, kaj so dosegli za železničarje, ko tako radi pripovedujejo o tem. Ta pouk sklanjatve njihovega patrona Še-geta se je rodil v uredništvu »Jugoslov. Železničarja« iz hude duševne depresije, in nam je žal, da smo jo povzročili mi s svojim člankom »Šuntažiranje« v št. 10. Pripominjamo k temu, ko bodo železničarji našli pravo pot in se ujedinili v enotno, razredno-borbeno strokovno organizacijo, se bo pa Šega še vse drugače sklanjal nego Šega, Šege, Šegeta itd. Zdaj bi pa še radi vedeli, kako se sklanja podrepnik. Sprevodnik Janez. POSMRTNINA. Splošna železničarska organizacija je izplačala sorodnikom umrlega sodruga Slemenšek-a, strojevodja v Borovnici, posmrtnine 1000 Din. Članu Franc Prelc-u iz Zaloga, ki mu je umrla žena, se je izplačala posmrtnina v znesku 500 Din. Prvi maj, proletarski praznik, praznujmo složno! Za rudarje. Trbovlje. V nedeljo dne 6. aprila t. 1. se je vršil pri nas občni zbor splošne zadruge »Rudarski dom« v Trbovljah, kateri se je vršil že v novih zadružnih prostorih. Po dolgih štirih letih od kar so nas socialdemokrati pognali čez prag Delavskega doma, smo se prvič sestali zopet pod svojo streho. Samo štiri leta so se social-demokrati radovali nad tem, da smo se morali potikati in iskati bivališča pri tujih ljudeh. Le kratek je bil ta čas, ko so uživali to sladkost, mi pa okušali brezdomovinsko krutost. Sedaj smo zopet svoji na svojem. Mali je še naš dom, ali dovolj ho prostora za vse, ki z nami čutijo in če bode teh mnogo, bo v kratkem z malega nastalo veliko. Na občnem zboru se je pokazal že lep uspeh dosedanjega dela, ki je bil zelo otežkočen radi zadnje stavke. Iz naslednjega računskega zaključka je razvidno, da imamo lepo premoženje, ki jamči za vsako krono temu, ki jo je vložil in da je nemogoče pri tem kaj izgubiti. Dolg, ki ga imamo na deležih in posojilo je komaj eno četrtinko našega premoženja. Kdor izmed delavstva ima kake prihranke, pa jih ima sedaj naložene v tujih meščanskih hranilnicah, jih lahko brez skrbi tam dvigne pa naloži pri nas. Hranilne vloge se obrestujejo po 6%. Po poročilu načelstva in nadzorstva, katero se je vzelo enoglasno na znanje, so se izvolili v načelstvo: Grabner Vinko, Aškerc Matevž, Čeč Antonija, Hauptman Anton in Gumšek. V nadzorstvo so bili izvoljeni: Kačnik Ivan, Bezenšek Viktor, Gorjanc Ivan, Slapšak Franc in Zupan Ivan. Računski zaključek splošne zadruge »Rudarski dom« v Trbovljah za leto 1922/1928. Blagajniško gibanje. Dati : Blagajna.............. Izposojila............ Delež pri Zvezi . . . Upravni stroški . . . Deleži članov .... Nepremičnina .... Obresti............... Din 141.581.67 Din 22.250.— Din 50.— Din 815.83 Din 1.100.— Din 118.739.26 Din 664.— Din 285.200.76 Imeti: Blagajna . . . Izposojila , . Upravni stroški Deleži članov . Nepremičnina . Pristopnine . . . Din 137.395.09 . Din 76.761.50 . Din 905.83 . Din 40.383.— . Din 29.181.34 • Din 970,— Din 285.200.76 Račun izgube in dobička. Izguba: Upravni stroški .... Din 815.83 Obresti posojila .... Din 664.— Din 1479.83 Dobiček: Upravni dohodki ... Din 509.83 Pristopnine..............Din 970.— Din 1479.83 Bilanca 31. decembra 1923. Aktiva : Blagajna..................Din 4.186.58 Nepremičnina .... Din 86.953.47 Inventar..................Din 2.604.45 Deleži pri Zvezi . . . Din 50,— Din 93.794.50 Pasiva: Deleži članov .... Din 39.283.— Izposojila................Din 54.511.50 Din 93.794.50 Na občnem zboru zadruge »Rudarski dom« v Trbovljah, dne 6. aprila 1924 se je nabralo za žrtev trboveljskih magnatov, rudarja Aškerca 335 Din. Navzočih je bilo 28 članov in so vsi darovali po 10, 20 in celo 30 Din. To priobčujemo za vzgled vsem in poživljamo, da proletariat mora sam ščititi svoje zadruge in jim pomagati. Posnemajte sodrugi to pri vsaki priliki. Kočevje. Nezavednost tepe proletariat. Ofenziva kapitala pa zaradi te nezavednosti postaja vedno bolj drzna in brezobzirna. Od časa, ko se je rudarska stavka tako nesrečno končala, so rudarji, mesto da bi, kot dobri disciplinirani in trenirani vojščaki za svoja prava, se strnili še bolj in svoj neuspeh skušali popraviti, so padli v malodušje in postali razkropljena čreda. To je kapitalizem izrabil prav dobro. Mesto da bi povišal na 4 Din mezdo, kakor je sklenil parlament (ta institucija buržuazne demokracije, kjer se samo igrajo) je dal samo enkratne nabavne prispevke po 1000 Din. Ali to je malenkost. Udar gospodarjev po sužnjih se čuti občutnejše. Tako je v kočevski kotlini odpuščenih okrog 800 rudarjev. Vsega skupaj pa je bilo delavcev 1200. Ostalo jih je nekako 400 in še te mislijo odpustiti. Magnati hočejo za nekaj dni ali tednov ustaviti vse delo, t. j. oni hočejo izvesti »štrajk« in ga izvedejo bolj solidarno in sigurno kot rudarji in potem lepo zopet sprejemati pod svojimi pogoji delavce, kjer bo prvi pogoj podaljšanje delovnega časa. Tako zna delati buržuazija. S tem udari tri muhe hkrati. V tem revirju odstrani 8 urni delavnik, zniža še bolj mezde kot so in pri državnozborskih volitvah ubije glasovalno pravico odpuščenih — ker se morajo izseliti — in pa na novo sprejetih, ki se priselijo. Zato rudarji, sedaj je skrajni čas, da zopet oživite svojo »Zvezo rudarskih delavcev«, ki bo vaša trdnjava v vašem boju za vaše življenjske in človeške pravice. Bojazljivih in zaspanih tepe bič, odločnih in zavednih se boje izkoriščevalci. Zato, rudarji, glejte, da se vas bodo bali! »Zveza rudarskih delavcev« mora zopet vstati! To veljaj ne samo Kočevju, nego vsem, posebno pa Trbovljam! Za kovinarje. Dopis iz Jesenic. (K zaključku občnega zbora »Stavbene in gostilniške zadruge na Jesenicah.) Dne 6. aprila t. I. se je vršil v Delavskem domu na Savi občni zbor »Stavbene in gostilniške zadruge«, na katerem se je izkazala cela »nadstrankarska« demagogija posameznikov v vsej svoji nagoti. Demagogi so se pripravljali že več mesecev na fa občni zbor, kar je razvidno že iz tega, da so svoj čas iskali med člani zadruge podpise, na podlagi katerih naj hi se vršil izredni občni zbor zadruge z edinim namenom, da izrinejo iz načelstva dve njim neljubi osebi, kateri ne, trobita v njihov demagoški rog. Ta dva v Sk. 4. MBvji »STROKOVNA BORBA Hf^Kj ii»iiiii<«wiwBiiaiinii>iii