Izdajai
Britanska obveščevalna služba
9
C en a I
za' naročnike mesečno 90 grošev
posamezna številka 23 grošev
Lelo II.
Celovec, petek 13. decembra 1946	Številka 51
ca
Vprašanje koroških Slovencev
Na naš članek, ki smo ga v eni izmed prejšnjih številk »Koroške kronike« objavili pod gornjim naslovom, nam je gospod Scheichelbauer poslal pismo, ki ga v celoti objavljamo. Pismo je bilo predvsem namenjeno gospodu V. P., ki je napisal na članek g. Scheichelbauerja odgovor, pa ga z dovoljenjem pisca vkljub temu objavljamo. Gospoda V. P. smo naprosili, da nam napiše svoje mnenje in odgovori na pismo, kar je tudi rade volje storil. Ne zaradi polemike, pač pa zaradi tega, da damo vsakemu možnost pojasniti, na kak način si predstavlja rešitev koroškega vprašanja, priobčujemo oboje. Če se bo pri katerem našem bralcu ob branju teh vrstic porodila kaka dobra misel, ali bo v izvajanju našel bistvene napake, ga prosimo, da nam to sporoči. Po možnosti bomo tudi te dopise priobčili.
G. Scheichelbauer piše:
»Ne jezite se, če označim Vaše stališče napram mojim izvajanjem o »Vprašanju koroških Slovencev« (»Das Kärntner Slo-venenproblem«) v listu »Furche« kot malo posrečeno. Žalosti me vsled tega, ker kaže, de še vedno vztrajate v neplodni miselnosti, ki preprečuje rešitev tega vprašanja že vec kot dve desetletji. Miselnosti, ki povzroča, da vidite v vsakem človeku, ki se bavi s to stvarjo in ni istega jezika kakor Vi, sovražnika in da iščete v njegovih besedah kako skrito zlobnost. Vaše razprave se zrcalijo v vsem resničnem in dozdevnem trpljenju, ki ste ga doživeli in v njih se pogreša pogled v bodočnost. Na ta način
ne more doseči napredka.
Napravimo črto pod preteklost in lotinto se rešitve z novim pogumom in zaupanjem! Pristojni činitelji na Koroškem bodo nudili priliko za to.
En stavek Vaših izvajanj me je globoko dirnil. Bil je sledeči: »Kjerkoli se danes dotakneš koroškega Slovenca, povsod ga boli.« To lahko razumem. Toda, ali se tiče samo koroškega Slovenca in ne več ali manj vsakega Avstrijca, ki je šel skozi Hitlerjeve ječe in ki danes polno doumeva težki položaj svoje mučene domovine? Ali ttismo bili vsi žrtve? Ali se nismo skupno borili proti sovražniku in smo se ga končno, hvala Bogu, .iznebili? Zakaj ne bi tudi v drugih vprašanjih našli skupno
smer?
In zopet navajam enega Vaših stavkov, v katerem izjavljate, da je potrebno, da ima človek pogled »od praga do praga prost«. V odstavku mojih izvajanj: »Celotni položaj bi bil znatno olajšan, če se ne bi vedno znova pojavljala nevarnost za razcepitev koroškega ozemlja«, se vam zdi, da lahko odkrijete posebno zahrbtnost z moje strani, katero sem skrivali »kakor kača n°ge«. Ničesar nisem skrival in brez ovinkov Vam lahko povem, kaj sem s tem stavkom menil: Ali hočete rešitev vprašanja koroških Slovencev v okviru avstrijske države ali izven njega? Ako izven njega, Potem je pristojno mednarodno razsodišče, Pred katerim ho Avstrija zagovarjala svoje Pravno stališče, oprto na izid plebiscita leta 1920. Ako pa želite rešitev vprašanja v okviru Avstrije, potem ne smete dvomiti, da bomo skušali doseči to rešitev po najboljših demokratičnih načelih in s čisto v°ljo do končne pomiritve. Ali vidite sedaj °d »praga do praga«?
Rimani niti namena, niti nisem opolno-j^očen, da bi vodil polemiko. Hotel sem le kot poznavalec razmer, kot avstrijski narodnjak in v smislu sprave človeštva, da oujete moj glas v prepiru različnih mnenj. Odločati morate sami. Upam, da boste izbrali pot, ki bo v korist vsem Korošcem, brez ozira na to, kateri jezik govore.«
, 1o je pismo g. Scheichelbauerja, na ka-rres:a je g. V. P. odgovoril s sledečim člankom:
»Na moj članek o koroških razmerah mi dvorni svetnik g. Scheichelbauer odgovarja s pismom od dne 27. novembra. Duh, ki veje iz pisma, ni neprijazen in se gospodu zato zahvaljujem: Če dobro nameravaš, hodi pozdravljen!
Ta prijaznost nam pa vendar ne more zabrisati neprijetnih spominov na list, ki je svoječasno dosledno zastopal vsenemško stališče (»Freie Stimmen«), pri katerem je sodeloval tudi g. Scheichelbauer. Sicer se je od stare nemške družbe pozneje ločil in mu zato starih grehov ne bomo očitali. Scheichelbauer obžaluje, da se držimo Slovenci mišljenja, ki ne dovoljuje razjasnitve tega problema že dvajset let (verjetno misli od plebiscita). To mišljenje je baje povod, da koroški Slovenci v vsakem, ki se bavi z našim vprašanjem, pa ne zna našega jezika, vidimo nasprotnika. G. Sch. nam očita, da v našem mišljenju ni pogleda v bodočnost in da zato ni mogoče napredovati. Vsebina pisma je vsekakor prijazna in smo mu zato hvaležni. Vendar moramo k stvari ponovno povdariti, da naših razmer ne more nihče povoljno poznati, če ne govori našega jezika, kakor tudi bolečin svojega soseda nihče ne pozna, ki jih n' sam prestal. Če postopajo z našo mladino v šolah kakor s papigami, če nam kljub vsem obljubam na Gosposvetskem polju in v deželnem zboru po plebiscitu niso prav nič olajšali položaja, če še nadalje ovirajo naši mladini vstop v srednje šole, če Slovenec še danes ne najde slovenskega sodnika ali upravnega uradnika in zdravnika, pač ne more Slovencem nihče priporočati, naj staro pozabijo. Pred petdesetimi leti je bila naša cerkev še slovenska, potem pa so iz šematizma izginila slovenska imena in vse je postalo nemško. Vemo da je bil temu kriv vsenemški duh in da je ta največ doprinesel k razpadu Nemčije. Žal, da ta duh, ki je pripravil koroškim Slovencem toliko hudega, še ni popolnoma zamrl. Hitler je izginil, hitlerčki pa so še ostali.
Še preveč je danes ljudi, ki ne morejo videti Slovencev, da bi se mogle razmere
Narodnost
Leta 1931 je bil v Ženevi tretji »Mednarodni katoliški teden«. Znanstveniki in profesorji evropskih univerz so govorili o raznih perečih vprašanjih mednarodnega življenja. Ženevski škof monsignor Besson je zborovanje otvoril z nagovorom in pon-tifikalno sv. mašo. Dr. Delos, O. P. profesor mednarodnega prava na katoliški univerzi mesta Lille, je govoril o problemu zaščite narodnostnih pravic. Njegova izvajanja so več kot zanimiva za nas koroške Slovence.
Kulturne pravice niso posledica avtonomne volje posameznika in tudi ne avtonomne volje narodnostne skupnosti. Niso dane le tam in le v toliko, kjer in v kolikor jih narodnostna skupina zahteva in je v stanu jih organizatorično ali politično izsiliti. Naša volja ni v tem smislu svobodna, da bi bila vir socijalnih objigacij, vir verskih in moralnih dolžnosti.
Ta napačna utemeljitev narodnostnih pravic je v javnem življenju zelo razširjena. To je vzrok, da smatra država in narod, ki je številčno močnejši, tudi najbolj zmerno kulturno, samoupravo številčno slabše narodnostne skupine kot nekakšno osamosvojitev narodnostne volje te skupine napram državi, da vzbuja vsaka še tako nedolžna zahteva nezaupanje, bojazen, strah. Številčno močnejši narod smatra one, ki se ne potegujejo za te pravice, kot državi zvestejši. Vsak razgovor o kakšni samoupravi državo in njene organe zaboli, jim je neljub, jih napravi pozorne, češ,
zadovoljivo urediti. Najbolj pa človeka boli zavest, da so slovenskemu narodu najbolj sovražni narodni odpadniki. Nemški kmet ali delavec, ki nista pokvarjena po politični agitaciji se bosta čudila, če jima povemo, kake so naše razmere. Politični šovinist pa bo dejal: »Prav je tako. Slovenski otrok zna materin jezik že z doma, zato se mora učiti v šoli nemščino, da bo mogel priti naprej.« To se lepo sliši, ima pa strašne posledice, katere pač le Slovenci čutimo.
Rešiti slovenski problem na Koroškem je težko, kakor je težko celiti staro, zanemarjeno rano. Koroško vprašanje ni nikak problem atomske bombe. Tu ni nobene skrivnosti. Slovenci zahtevajo pač to, kar jim kot narodu po vseh zakonih in postavah pripada. Vsekakor pa morajo Nemci opustiti svojo blodno misel, da je nemški jezik čez vse. Nad petdeset let se ni skoro v nobeni izmed osemdesetih šol, ki so na slovenskem ozemlju, pela slovenska pesem. Zakaj se ne ožive’ naše zadruge, o katerih je deželna vla^a že izdala odlok in pristanek za njihovo poživitev? Ali je potem lahko rešiti naše vprašanje in pozabiti storjeno krivico, ki še ni popravljena! Kdo pa more živeti od dobre volje? Niti Avstrija ne, kar najbolje vidimo, kadar se zaka-sne UNRRA-ine pošiljke. Razumemo, da bi se vprašanje Koroške lažje rešilo, če ne bi bilo nevarnosti, da se dežela razdeli med dve državi. Ponovnega plebiscita verjetno ne bo, a usoda Koroške bo vsekakor odločena. Mešati se v to, pa je nevarno. Neredko je slišati, da bomo po mirovni pogodbi izgnali iz dežele vse pristaše Jugoslavije. Za te ljudi, ki so na skrivnih seznamih, ki jih sicer ni naredil Maier Kaibitsch, obstoja resna nevarnost. Za mnoge pa obstoja nevarnost, če bi se usoda Koroške odločila drugače, kot misli naša uradna politika. Najbolje je torej da se v te stvari ne mešamo, ker jih tudi odločiti ne moremo. Eno pa lahko storimo brez nevarnosti: pomagamo narodu v kulturni in gospodarski rasti.«
in država
nekdo je nezadovoljen in se hoče osamosvojiti. Kajti kot narodnostna skupina ima le toliko dolžnosti napram državi, v kolikor jih sama sprejme in obdrži; le tako dolgo, dokler sama hoče. Osvobodila se bo toliko, v kolikor bo v danih razmerah organizatorično ter'notranje- in zunanjepolitično mogoče. Zvestoba in lojalnost zavisi od svobodne volje večine narodnostne skupine. V svojem stremljenju po avtonomiji lahko omeji svojo lojalnost. Torej mora biti država vedno v strahu, še posebno, če je narodnostna skupina strnjeno naseljena ob državni meji, če jo le državna meja loči od materinskega naroda. Svobodna volja narodnostne skupine in svobodna volja države si dostikrat nasprotujeta. Ravnotežje je vedno'posledica politične spretnosti, neodkritosti, strankinih bojev in spletkarij. Kal nezaupanja in bojazni za oba dela je dan, ki mu dostikrat slede mednarodne in meddržavne napetosti. Do rešitve v resnici težavnega problema ne vodi napačna zamisel nacijonalno-kulturnih pravic,' še manj pa napačna, na isti krivi podlagi sloneča, zamisel države in njenih pravic.
Spoznati moramo, da niti pravice narodnostne skupine in tudi ne pravice države ne slone na svobodni volji večine poedin-cev. Na tej napačni podlagi ni varna niti manjšina, niti država. Rešitev problema je le na podlagi objektivnih, od človeške volje nezavisnih zakonov, ki vežejo državo in narodnostno skupino. Obstoja objektivni red človečanskih pravic in dolžnosti, ki ga
ne smeta kršiti ne država, ne narodnostna skupina.
Nacijonalizem 18. stoletja je rodil nauk o državnem absolutizmu. Narod, nacija je vir vseh pravic. Pravice in dolžnosti nisö od Boga dane, ampak so izraz večine naroda. Kar narod v svoji večini hoče, to je pravilno, pametno, koristno, pravično. Ustava, zakon je uzakonjena volja večine. V smislu naeijonalizma naj bo ta zakon splošen, nediferenciran, enak za vse. Iz tega sledi, da je takšen zakon nestrpen, brez izjem, ne priznava pestrosti in posebnosti narodnostnih skupin. Volja številčno slabše skupine v državi nikoli ne more priti do zakonske veljave, se nikoli ne more legalnim potom uveljaviti, nikoli ne more svojih posebnosti braniti, ustavno zagotoviti, vprav ker je številčno šibkejša.
V smislu Hegelove filozofije 19. stoletja je država vsemogočna. Država je Bog. Država ni juridična organizacija, ki naj služi posamezniku. Ona ima svojo oblast nad poedincem, je sama sebi cilj. Država ne more biti krivična, ker je poosebljena volja večine. Posameznik se pa more pregrešiti napram državi.
Jasno je, da takšna država ne bo priznavala pravic številčno slabših narodnostnih skupin. Takšnih pravic.ni, ker-volja manjšine ne more nikoli hiti zakon. Država, to je večina, določuje in dirigira vsako avtonomijo, kakor hoče. Potom svojega uradniškega, vzgojnega in gospodarskega aparata vpliva na voljo narodnostne skupine, jo ^obdeluje, ustvarja in obvladuje javno mnenje. Zgodi se, da doseže celo to, da narodnostna skupina, zapeljana in napačno v razdobju več generacij vzgojena, v svoji večini pravico do lastnih pravne in kulturnih posebnosti odkloni, ker jih brez lastne krivde ne pozna, ne ceni, ne spoštuje in ljubi kot, vrednote. Tako se lahko uzakoni vsiljena politična zmaga ene narodnostne skupine nad drugo, enega jezika nad drugim, ene kulture nad drugo. Mesto bogo-hotene pestrosti se doseže poenotenje, se zamori in ubije duševni razvoj, napredek, procvit in kulturna posebnost šibkejše narodnostne skupine. To je tako imenovana Bismarckova metoda, številčno slabša narodnostna skupina naj se spoji potom premišljenega procesa. Postopoma se ji vsili jezik večine, kulturne posebnosti večine, se ji vzame ljubezen do lastnih posebnosti, in narodna zavest. V naših razmerah bi rekli: vzgoji se slovensko govoreči Nemec in Avstrijec, ne pa tudi nemško govoreči Slovenec. To pa je cilj sedanjih naših šol kljub vsemu lepemu govorjenju.
Napačni nauk o avtonomni volji posameznika ali narodnostne skupine vodi torej do strašnih posledic, če ga izvaja država in številčno močnejša ter politično bolj organizirana narodnostna skupina vodi do skrajnega zatiranja kulturnih pravic številčno šibkejše narodnostne skupnosti, do prikrite in odkrite kulturne diktature močnejšega nad slabšim. Če si ga v praksi prisvoji narodnostna skupina, vodi do iredente, separatizma, razkroja in anarhije.
Anglež Bernard Joseph opozarja v svoji knjigi »Nationality, its Nature and Problems« na tole: Treba je najprej ločiti dvoje dejstev, državo in narodnost. Vsak poizkus, naj se država strinja z narodnostjo, je za menaroSni mir nevaren. Ves narod v eni državi in nobeden delec naroda izven države, ta zamisel se ne da vedno in povsod uresničiti. Zamisel nacijonalne države ni sama po sebi nujna, najboljša in najidealnejša. Več rodov je prešlo, p redne so ljudje preboleli princip:	—'
eius religio, to se pravi, vsak l mora biti tiste vere, katero ima vlada: oziroma kralj. Tako bi bilo želeti, da zgodovinski razvoj privede do spoznanja, da ni treba biti vsakemu državljanu iste narodnosti, da država ne more zahtevati od nobenega državljana, naj sprejme jezik in (Nadaljevanje na 2. stfarji.)
T’PT
ORGANIZACIJA ZDRUŽENIH NARODOV
Svet zunanjih ministrov je na nočni -seji ”5. decemha dosegel nepričakovan uspeh. Zunanji ministri so se zedinili v vseh važnih vprašanjih. Dosegli so sporazum gle-. ' da tržaškega vprašanja, glede Donave, reparacij in odškodnine. Sporazum je bil do-, sežen tudi v vseh vprašanjih, ki jih bodo rešili izvedenci. Po zaključnem razpravljanju o mirovnih pogodbah so se-zunanji ministri lotili nemškega vprašanja.
Na seji človečanskega in kulturnega odbora Združenih narodov so ponovno razpravljali o položaju v begunskih taboriščih. Z 20 proti 9 glasovom so zavrnili sovjetski predlog, ki zahteva ustanovitev komisije, ki naj bi bila pooblaščena za izvedbo preiskav v begunskih taboriščih.
FRANCIJA
Notranjepolitični položaj Francije je iz dneva v dan resnejši. Vedno jasneje je videti, da se francosko javno mnenje deli v dva tabora, ki nista pripravljena drug drugemu ničesar popustiti. Komunisti in njim naklonjene stranke so pri volitvah ministrskega predsednika propadli, ker niso imeli podpore Bidaultove stranke. Ko je kandidiral Bidgult za ministrskega predsednika, je bil prav tako poražen. Dobil je celo manj glasov kot tajnik komunistične stranke Thorez. Čeprav ne vedo kako bodo rešili vladno krizo, so si vendar vsi francoski politiki edini v tem, da je treba brez-vladno stanje -čimprej zaključiti, ker bo drugače prišel frank v nevarnost.
Politični odbor komunistične stranke je sklenil, da ne bodo komunisti sodelovali in ne dajali podpore nobeni koalicijski vladi, katere predsednik bi bil član ljudskega re-publikarfskega gibanja. Nadalje so. se odločili, da bodo nadaljevali s svojimi napori za ustanovitev zveze delavskih in demokratskih sil Francije.
ZDRUŽENE DRŽAVE
treh in pol milijona dolarjev in predsednika sindikata Johna L. Lewisa z globo 10.000 dolarjev. Sindikat rudarjev je proti obsodbi vložil - priziv.
JUGOSLAVIJA
Na četrtem rednem sestanku drugega zasedanja Ljudske skupščine E’LRJ so sprejeli zakon o podržavljenju zasebnih gospo-daiskih podjetij.
Na zasedanju skupščine je gövoril Moša Pijade, ki je v imenu zakonodajnega odbora priporočal skupščini sprejetje zakona. Za njim je spregovoril minister za industrijo in predsednik Gospodarskega sveta, ki je rekel med drugim:
»Z dauašnjm aktom nacionalizacije, ki izroča končno podjetja, ki so bila nekoč v rokah tujega kapitala, naši nacionalni državi utrjujemo svojo neodvisnost, utrjujemo pa tudi ekonomsko podlago svoje suverenosti. Naša dežela ne bo nikoli več predmet tuje eksplotacije, nikoli več ne bo dopustila, da bi jo poceni izkoriščali finančni magnati z najprimitivnejšimi metodami izkoriščanja in bi tako istočasno zavirali razvoj njenih po prirodi izredno bogatih gospodarskih sil.
Zakon zajema podjetja, ki so bila do današnjega dne proglašena kot podjetja zveznega, odnosno republiškega značaja. Za nacionalizirano imovino določa zakon odškodnino v vrednosti čistih aktiv na dan prevzema nacionalizirane imovine, v kolikor ne gre za Ustnike, ki so zagrešili dejanja, ki imajo za posledico zaplembo imovine.«
Na seznamu podržavljenih podjetij so: rudniki, petrolejska, cestna, železniška in
Velika stavka rudarjev v Združenih državah je bila po odločnem vladnem ukrepu končana. Uradni krogi menijo, da bodo v .produkciji premoga v enem tednu zopet normalne razmere. Stavka rudarjev ni škodovala samo Združenim državam, ampak je imela porazen vpliv tudi na nekatere evropske države, Stavko je najbolj občur tila Italija, ki je morala zaradi pomanjkanja premoga omejiti železniški promet za 50%.
Rudarski zastopnik Lewis je dejal pred sodiščem: »Vaš poziv, kateremu sem se vdano uklonil, jemlje rudarjem njihove ustavne svoboščine, svobodo govora, svobodo tiska, svobodo združevanja in svobodo pred neprostovoljnim suženjstvom.«
Vlada Združenih držav - je obtožila Lewisa, da je prekinil pogodbo, ki sta jo preteklega maja sklenili vlada in Zveza rudarjev, potem ko so končali dvomesečno stavko rudarjev.
Sodišče federalnega okrožja Washingto-na je kaznovalo Sindikat rudarjev z globo
letalska prevozna podjetja. Seznam obsega tudi kovinska in plinska podjetja, železniške delavnice, ladjedelnice, električne centrale, kemične tovarne, tiskarne, cementne tovarne, lončarsko industrijo, tovarne za izdelavo gumija, žage, gradbeni material, prehranjevalno industrijo, mineralne vode, tobak, alkoholne pijače in rečno brodovje.
NEMČIJA
Da bi končali zmedenost v gospodarskem stanju Nemčije, sta se vladi Velike Britanije in Združenih držav Amerike odločili, da združita britansko in ameriško zasedbeno področje Nemčije v eno -gospodarsko enoto. Sovjetska zveza in Francija, sta spojitev odklonili. Britanija in Amerika nameravata s spojitvijo obeh področij predvsem zmanjšati zasedbene stroške, obenem pa dvigniti gospodarsko raven Nemčije, da bi bila potem Nemčija isama v stanju plačevati surovine in živila.
Vsekakor pa je ta rešitev le začasna, ker obsega le del Nemčije. Počakati bo treba na mirovno pogodbo z-Nemčijo, ki bo verjetno pripravljena v prvi polovici prihodnjega leta.
GRČIJA
Poročila iz Grčije poročajo o novih spopadih na Poleponezu in v Macedoniji. Ministrstvo za javno varnost je objavilo, da je dvesto gverilcev napadlo neko vas blizu Pripolisa na Poleponezu v južni Grčiji.
, Da bi grška vlada preprečila vmešavanje'tujih, sil v državljansko vojno, se je obrnila na Varnostni svet Organizacije 'Združenih narodov, ki bo odločil o grških obtožbah napram Jugoslaviji, Bolgariji in Albaniji.
Grško stališče zastopa pri Varnostnem svetu grški ministrski predsednik. Tsal-daris, ki je v New Yorku.
SLOVANI
(Iz angleške revije »The Economist«)
»Ruski blok«, kakor se trenutno pojavlja v mednarodni politiki, sestavljajo slovanski narodi s Sovjetsko zvezo na čelu, katere glavni sestavni del je ruski živelj ter Ukrajinci in Belorusi. Nadaljni člani tega »bloka« so trije slovanski narodi izven Sovjetske zveze: Poljaki, Čehoslovaki in Jugoslovani. Edini slovanski , narod, ki ni vključen, je bolgarski, ki dejansko sicer pripada bloku, ki se .pa'vsled svoje politične vloge med vojno ni mogel udeležiti razprav Združenih narodov ali mirovne konference.
Ta složnost slovanskih narodov pod vodstvom Rusije je uresničila ideal panslavizma, ki je star več kot dve stoletji, ki pa je bil doslej bolj v nasprotju, kakor v soglasju s politično aktualnostjo. K slovanskim narodom prištevamo vse one, ki govore jezik slovanske družine indoevropske skupine.
To je jezikovna in ne »plemenska« delitev v smislu fizične pojave, kajti slovansko pleme (rasa), kot tako ne obstoja, čeprav je bila slovanska govorica po izseljencih dejansko razširjena iz ene izvirne domovi-
IVaredassI fn država
ne, ki je bila najbrže med Zgornjim Dnjep-rom in Višnjo in kjer so nekdaj govorili prvotni skupni jezik. Ocena po govorici v okviru gotove jezikovne družine kot razlika od uporabe enega skupnega jezika, ne zadostuje, da prejmejo narodi, ki so pro-storninsko na široko ločeni, pravi smisel enotnosti. Narodnostne skupine obeh drugih jezikovnih družin, germanske in romanske, nikoli niso zavzele področja praktične politike. Sicer je, obstojalo nekaj takega kakor pangermanizem, vendar pa je bilo to le gibanje za združitev vseh ljudi, ki govore nemški jezik, kateri pa je le en sani jezik, če se ne oziramo na različna narečja. Strogo gledano, pangermanizem ne odgovarja panslavizmu, ki teži za tem, da združi- ljudstva različnih jezikov: Ruse, Poljake, Slovence itd. Teoretično bi panslavizmu odgovarjal pantevtonizem, ki bi združeval Nemce, Holandce, skandinavske narode' in Angleže, vendar pa ta zamisel nikoli ni imela resnične vplivnosti. Brez-uspešnost te zamisli najbolje pokaže dejstvo, da smatrajo Angleži Nemce kot tevtonski narod za manjvredne, brez ozira-na to, da so Jezikoslovci uvrstili angleški jezik med tevtonske. Navidezno jezikovno sorodstvo je tako slaba vez za združitev narodov, da zahteva ojačitev po drugih vidikih.'
(Nadaljevanje s 1. strani.)
kulturo številčno močnejše in vladajoče narodnostne skupine, da se nobeni narodnostni skupini ne sme podtikavati in očitati, ne odkrito ne prikrito, nelojalnost in pomanjkanje ljubezni do države, če brani in ljubi svoja, narodna izročila.
. V luči krščanskih resnic in naravnega prava sta država in narodnost dva povsem različna pojma, ki značita dve različni realnosti. Narodnost je psihološka realnost velike važnosti, je resničnost srca in .čustva, je razširitev družinskega okolja, ki vpliva na duha, dušo in srce, je od prednikov podedovana dediščina gotovih-posebnosti in sposobnosti, katerih niti duhovni velikani človeštva ne morejo zatajiti, je okolje navad in dobrin, ki vzgajajo, opredeljujejo duhovno rast in človekovo izobrazbo; narodnost, to so običaji, navade, pesmi in melodije domače govorice, je neopredeljiva dinamična sila, katere goli, razum ne more docela zapopasti in oceniti, je vrelec nepoznanih in skritih stvariteljskih sil, je po naravnem-in po božjem pravu dano bogastvo. Država pa pomeni gotov sistem vladavine na določenem ozemlju. Država ima povsem drugačen cilj. Pojem države nikakor ne izključuje mnogoličnost kulture. Kakor sta Cerkev , in država dve popolni družbi na istem ozemlju in se ne ovirata v svojem, poslanstvu in svojih ciljih, ampak se pospešujeta, tako sta narod in država dve družbi, ki imata različne cilje, ki bi se nikakor ne smeli ovirati, ampak izpopolnjevati v skupni službi v procvit 'človeške osebnosti. Vsaka ji služi na svoj način. Človek pa je krona stvar-
stva. Po svojem naravnem in nadnaravnem cilju je vzvišen nad vse, kar je zemelske-ga. Država naj podpira vsako kulturo, da zamore s podporo države .tem bolj služiti človeški osebnosti. Država, ki^ katerokoli narodnostno kulturo zatira, greši proti svojemu lastnemu smotru, dela to, česar bi ne smela. Takšno počenjanje je po naravnem pravu protinaravno. Država zatira in uničuje dobrine, ki bi jih morala braniti in gojiti. Država mora biti čuvaj, branitelj in jamstvo človečanskih pravic in kulturnih vrednost. Država in narodnost sta dva so-trudnika in sodelavca v službi vsestranske izpopolnitve človeške osebnosti. Nikoli si ne smeta: postati sovražnika.
Danes svet kriči po varstvu človečanskih pravic. Pravice narodnostne skupnosti po lastni kulturi niso nič drugega kot del vsesplošnih človečanskih pravic. Država, ki vzgaja svoje državljane v duhu nestrpnosti do kulture in'jezika številčno šibkejše narodnostne skupine, ki zavestno in premišljeno, če že ne potom zakonov pa vsaj v praksi, goji politiko asimilacije Bismarckove dobe, država, ki ne zna ali pa noče mladino in inteligenco številčno slabše narodnostne skupnosti vzgojiti v ljubezni in spoštovanju do lastnih kulturnih vrednot, ki smatra v javnem življenju tisti del narodnostne skupine za državi zvestejšega, kateri se je iz različnih vzrokov svojim kulturnim izročilom odpovedal in priključil večinskemu narodu, takšna država ne služi niti najbolj priprostim človečanskim pravicam in vsestranskemu razvoju človeške osebnosti.	x.
Skupna kultura torej lahko da jezikovni oceni bistvo. Vendar pa Slovani niso združeni po svoji kulturni dediščini, nasprotno, po njej so zelo ostro ločeni. Slovani razpadejo na dve skupini z ozirom na izvirno izhodišče svoje veroizpovedi in civilizacije iž Rima ali Carigrada. Poljaki, Cehi, Slovaki, Hrvati in Slovenci so se priznali k latinskemu katolicizmu in so postali del »latinskega« srednjeveškega sveta, h kateremu so pripadali vsi narodi za-padne* Evrope. Rusi (vključno z Ukrajinci in Belpruši), Bolgari in Srbi pa so na drugi strani sprejeli rimsko krščansko kulturo v njeni bizantinski obliki in so se od takrat vedno pretežno držali, v kolikor so ostali kristjani, pravoslavne veroizpovedi. Ta delitev ni površna, temveč sega zelo globoko.. Bizantinska civilizacija je proizvajala mišljenje ih čustvovanje, ki je za-pädni Evropi skoraj prav tako tuje kakor duševno življenje azijske kulture. Iz bizan-tinsko-pravoslavne dediščine izhaja mnogo, kar na splošno pripisujejo »slovanski duši«, n. pr. v, del ih Dostojevskega. Pravoslavni Slovani so dejansko 'stremeli za tem, da ohranijo točno označeno znanje splošne kulture iz srednjega voka, kajti uporabljali so cerkveno slovanščino(starobol-garsko narečje) kot svoj cerkveni jezik in cirilico kot pisavo. Vendar pa pravoslavje ni bilo isto kakor slovanstvo in do. srede 19. stoletja so bile verske zapreke, ki so ločile pravoslavne cd katoliških Slovanov, močnejše od kakršnih koli vezi je*zikovne sličnosti.
Bila pa je močna zveza med vsemi narodi, ustvarjena deloma na podlagi zemljepisne lege, deloma na podlagi zgodovin-
skih dogodkov. Vsi Slovani spadajo k evropskemu zaledju, so kopninski narodi, iz tega vzroka so imeli le majhen delež pri glavnem gibanju evropske zgodovine, ki je bila ozko povezana s pomorskim prometom, — posebno na Sredozemskem morju v starem in srednjem veku ter na Atlantiku in Severnem morju v novejšem času. Evropska civilizacija je bila v preteklosti osredotočena na južno in zapadno Evropo, njene meje so šle .proti severovzhodu, proti slovanskim deželam. Slovanski narodi šo trpeli pod nezadostnim dostopom k morju, pod odvisnostjo od p-ekodežglskib prometnih poti in pod težkočami rečnih zvez. Največja ruska reka Volga, teče proti jugovzhodu in se izliva v Kaspijsko morje, ki je od vseh strani zaprto. Don, Dnjeper in Dnjester se izlivajo v Črno morje, ki je bilo nekaj' stoletij turško jezero. Čehi in Poljaki ob La"bi in Višnji so imeli več deleža pri trgovskem gospodarstvu Evrope, a Čehi niso imeli pomorskega obrežja in Poljaki le negotovo oporišče na majhnem predelu obale. Baltiška obala ni bila niti naseljena od Slovanov, niti pod nadoblastjo kakega slovanskega naroda. Na jugu so bili balkanski Slovani zvezani s Sredozemskim morjem, vendar pa so bili dejansko' ločeni od njega po gorovjih in njihove obale so bile večinoma v rokah neslova-nov: Italijanov na jadranski in od Grkov na egejski, obali.
Zaradi slabih zemljepisnih pogojev je slovanski svet trpel pod kroničnim zastojem in to je kljub visoki gostoti slovanskega življa izzivalo politično in vojaško slabost. Slovanski vzhod se je zdel zapadnim sosedom takorekoč kolonialno področje, primerno za trgovsko in finančno izkoriščanje ali pa za, nadvlado po »Herrenvolku«. Pojem nadvlade je postal posebno značilen za nemško stališče napram razvoju nemškega nacionalizma v toku 19. stoletja. Nemcem samim je v primeri s Francijo, Anglijo, Belgijo in Holandsko primanjkovalo zadostnega obmorskega področja in njihovo gospodarstvo je zaostajalo za gospodarstvom neštetih dežel. Z industrializacijo so pozno začeli, a čutili so se ekonomske gospodarje nad Vzhodno Evropo in ta občutek so prevedli v nauk o plemenski vzvišenosti nad Slovani. Nasprotstvo med Germani in Slovani se je še poostrilo, ko je bilo toliko Slovanov vključenih v Habsburško cesarstvo.
V 18. stoletju sta bila edina neodvisna Slovanska naroda ruski in poljski, ostali Slovani so bili podvržer" Habsburžanom ali Turkom. Z delitvijo Poljske, so prišli Poljaki pod Rusijo- ..Finsko, ali -Avstrijo.. Dolgo je vladalo sovraštvo med Rusi in Poljaki in ko je Rusija pri končni delitvi dobila leyji delež poljskega ozemlja in je pozneje z veliko ostrostjo zatirala vse napore poljskega naroda, da se zopet osvobodi, tu ni bilo nikakih izgledov za uspeh panslavistične propagande, čeprav je na Poljskem obstojala stranka, katere delovanje je stremelo za zbližanjem z Rusijo in za odporom proti nemškim silam. Bilc pa je samo po sebi umevno, da so ostali Slovani, ki so živeli pod avstrijsko ali turško nadoblastjo, -— potem ko so jezikoslovci razširili misel slovanskega sorodstva, —-gledali v Rusiji bodočo zaščitnico in osvoboditeljico Slovanov. Za Srbe in Bolgare je že obstojal pojem »Svete« Rusije kot zaščitnice pravoslavnih kristjanov proti muslimanskim Turkom in katoliškim Habsburžanom. Vendar pa se je novi pojem slovanstva bolj strinjal s posvetnim duhom 19. stoletja in je privedel do premostitve verskih ločitvenih črt. To gibanje je napredovalo posebno ,med Čehi. Čehi so bili prvi izmed slovanskih narodov, ki so se podvrgli buržujsko kapitalističnemu razvoju zapadnega kova in vsled te njihove prilagoditve germanski okolici. so jih gledali Slovani bizantinske tradicije kot »pra-■ ve Nemce«. Toda z gospodarskim napredkom in s porastjo srednjega razreda, ki je bil prepojen z mislijo zapadno evropskega liberalizma, se je češka narodna zavest poglobila in postala političen činitelj v Avstriji. Habsburžani so bili nemška dinastija, osnovana na nemško govorečem ozemlju. Kljub temu je njihova moč narasla s politiko dinastičnih zvez, v kateri so postali strokovnjaki in v dobi narodnostnih držav so si ohranili posebno brezbrižnost napram narodnosti v novejšem, modernem smislu. Toda skrajni nemški nacionalisti so hlepeli za tem, da včlenijo Avstrijo v prerojeni nemški Reich, medtem, kO bi še v naprej izvajala svoj vpliv na neger-manska ljudstva habsburškega imperij1-To stremljenje, da bi se dalo avstrijskemu gospodstvu značaj nadvlade nad »manjvrednimi« narodi in da bi postali Nemci končnoveljavno nadvladujoče pleme v Srednji Evropi, je zadelo ob naraščajoči nacionalizem nenemških narodov, posebno Cehov in Madžarov. Uspeh teh naporov 3e bil, da je zadobila panslavistična misel ro~ vo silo in da se je razširjala najpoprejf med Slovani pod Avstrijo in nato v Rušili» kjer je našla teorija o ruskem osvobodi' nem poslanstvu odjeka v dobi v h' d® Aleksandra II. (Konec prihodnjič.).
PRAVLJICA O ŠTIRIH DEMOKRACIJAH
Nekje v daljni deželi je živel mlad knez. Bil je postaven, junaški in plemenitega srca. Vsi podaniki so ljubili in spoštovali svojega vladarja, mladega Robina, vendar pa jih je žalostilo, da je bil sam, brez družice in potomcev. Njegovi ministri so mu bili nasvetovali že marsikatero lepotico iz sosednjih kneževin za ženo, a ni je bilo med njimi take, ki bi mogla zasaditi v Rubinovo srce vročega plamena. !
Neke noči pa se je zgodilo, da je mladi knez zaspal na mahu pod pritlikavo čre-šnjo, kamor je zahajal, če ga je izvabila mesečina iz samotnih soban njegove palače.
Rubin je zaspal, glavo naslonjeno na deblo, na njegovem obrazu pa je trepetala srebrna mreža, ki jo je stkala boginja noči. In skozi to mrežo mu je nanadoma vstala pred očmi prikazen prekrasne žene. Preko glave se ji je vila tenčica, ki je zakrivala lase in začrtala prozorne sence na lica. Kakor dragulji, ki jih ožarja sonce, so se iskrile oči. Ustne so žarele kakor korale iz Večnega morja, vitko, gladko, belo telo pa je bila postava iz mramorja izklesane boginje.
Rubin je globoko vzdihnil in iztegnil roke: »Kdo si, boginja ali umrljivo bitje? Odgrni tenčico! Dovoli mi milost, da se moje oči nagledajo lepote tvojega obličja!«
Prikazen pa se je zagonetno nasmehnila in gosteje zagrnila obraz. Njen glas je zvenel kakor pojoči glas kitajskega gonga, ko je spregovorila:
»Nihče še ni razbral potez mojega lica. Išči me, Rubin, in ako me najdeš, pojdem S teboj in te bom ljubila do svoje smrti.«
Srebrna mreža na Rubinovih očeh se je zgostila, komaj je še razločil obrise prelepe prjkazni, ki so še izgubljali v meglico.
»Ne hodi od mene!« ja zaklical obupan. »Kako naj te najdem, če ne poznam tvojega imena?«
In iz daljne daljave je še začul glas: »Pojdi po svetu, Rubin, in vprašaj za Demokracijo ...«
Potem je bilo vse tiho, le veter je pel v vejah in potok je žuborel pod obokanim mostičem.
Rubin se je zbudil in skočil na noge. Ali so bile sanje, ali resničnost, kar je doživel? Ni dolgo pomišljal, hitel je v palačo in zbudil svojega zvestega služabnika Seni ja.
»Seni, zenica mojega očesa, moja desna roka, bobnič mojega ušesa«, je zaklical mladi knez, »osedlaj konja! še tq noč se odpravimo po svetu.«
Seni ni bil vajen spraševati. Pokorno je ubogal in v kratkem času že sta pustila lesketajoče se strehe knežje palače za seboj.
Medpotoma je Rubin poročal svojemu služabniku in prijatelju Seniju o nočnem doživljaju.
»Ne bom miroval preje, dokler ne najdem krasotice, ki je končno zanetila v mo-j®m srcu žar, ki mi je s svojo prikaznijo Pognala strastno kri po žilah, ki je edina, katero bom mogel kdajkoli ljubiti. Moram jo najti, pa četudi obidem zemeljsko oblo °d severnega do južnega tečaja!«
Seni pa se je tajinstveno nasmehnil: »Mislim, da ne bova dolgo potovala, plemeniti Rubin. V tej smeri, mesec poti odtod, živi čudovito lepa mladenka, — kakor so mi pravili ljudje, ki so prišli s karavanami po tej poti. Imena si nisem zapomnil, mislim pa, da je bilo nekaj podobnega kot Demokracija.«
Rubinu je poskočilo srce, ko. se je videl tako blizu svojega cilja. Vzpodbodel je konja in v divjem diru sta nadaljevala pot. Jezdila sta noč in dan, dan in noč, ie malo počitka sta si privoščila in ko sta jezdila trideset dni in trideset noči, sta prišla do prelepe palače z mnogimi stolpiči in kupolami v obliki čebulic. Seni je razjahal in vprašal rdečeličnega kmeta, ki je vozil visoko naložen voz zrelega žita v dvorec:
»Hej, očka, ali stanuje tu Demokracija?«
Starec je veselo pokimal: »Kaj pa, da! Kar vstopita in se prepričajta, če sta že kdaj videla tolikšno lepoto, kakor je naša ljubljena Zvezdica!«
Hudomušno je pomežiknil in pristavil: »Mi smo jo namreč kar po domače prekrstili za Zvezdico. Nekateri ji pravijo tudi Rdeča Zvezdica, ker ima usteča kakor cvetoči mak. Kar pridita in poglejta! — Hej, golobička«, — to je veljalo kobili, »stopi no, stopi, dušica zlata, da bova brž opravila!«
R-ubin in Seni sta hitela ' v zgradbo. Povsod sta srečavala ljudi z žuljavimi rokami in zagorelimi lici, na katerih sta se zrcalila sreča in zadovoljstvo. V veliki dvorani, polni ljudstva, ki je razkazovalo bogastva žetve, pa sta našla Zvezdico.
Rubinu je zastal srčni utrip, ko jo je videl. Zdela se mu je mnogo lepša od prikazni one noči, tako lepa, da je padel pred njo na kolena, kakor pred božanstvo in ni mogel spregovoriti besedice. Seni pa je pristopil k lepotici, se globoko priklonil in dejal:
»Pozdravljena, prekrasna Zvezdica! Moj gospodar, plemeniti Rubin, te je iskal noč in dan, da bi te povedel na svoj dom. Samo eno vprašanje mi dovoli, ali si ti res Demokracija?«
Lepa žena, ki ni odvrnila pogleda od Rubina, je odgovorila: »Da, tudi tako mi včasih pravijo podložniki. Toda«, sklonila se je k mlademu knezu in ga dvignila, »ne kleči pred menoj, moj tovariš, saj nisi’ slabši od mene. Vsi smo enaki. — Priznati moram, da si mi pogodu in rada te bom spremila na tvoj dom kot družica.«
Ves srečen jo je Rubin objel, ljudstvo pa je zarajalo.
Predno pa so se odpravili na pot, je Zvezdica zaprosila, da bi smela obiskati še svojo sestro Mademoiselle Marianno, ki živi nekje na zapadu. Tej želji je srečni Rubin, rad ugodil, tembolj, ker bi obenem Videl še nekaj več sveta.
Mademoiselle Marianne je živela v razkošnem gradiču, ki so ga obdajali vrtovi polni cvetlic in dišečega sadja. Ko jo je Rubin zagledal, mu je kri hitreje zaplala po žilah, kajti bila je lepa kot pomladno jutro, a njene žive črne oci, — to so bile one lesketajoče se oči lepotice iz njegovih sanj!...
Nemirno se je knez Rubin ponoči premetaval po svojem ležišču. Po njegovi glavi so se podile misli, kakor jata splašenih golobov. Dvomi so se prikradli v njegov srce, izgubljal se je v ugibanjih, a do rešitve ni prišel. Zdaj mu je stala pred očmi Zvezdica s tenčico preko obraza in zagonetnim smehljajem na ustnih, takoj nato je na njeno mesto ^topila lepotica iz njegovih sanj, po ramenih pa so se ji usipali črni kodri Mademoiselle Marianne in v naslednjem trenutku se je njena postava prelila v obrise Marianne, ki ga je nežno gledala s sinjimi očmi Zvezdice.
Rubina ni dalje držalo. Skočil je iz postelje, se oblekel in poiskal sobo črnolase Marianne. Presenečen je obstal na pragu.
Lepi obraz tam na ležišču je bil bled in upadel, telo pa se je zvijalo v silnih bolečinah. Neznana ženska je stopila k mlademu knezu in ga prosila, naj bo miren.
»Kdo si ti?« jo je začudeno vprašal.
»Babica.«
Tiho je hotel oditi, a domislil se je nečesa.
»Povej mi, ženska, kdo je pravzaprav Mademoiselle Marianne?«
Osuplo ga je pogledala.
»Kaj ne veš, da je starejša sestra lepe Zvezdice? Včasih se prav dobro razumeta, zadnje čase pa je ljubezen zopet malo popustila, ker menda naša Marianne po najnovejšem preveč rada sv. pismo čita. Veste«, je klepetala dalje, »pravzaprav ima mnogo lepše in ponosnejše ime, — krščena je za Demokracijo —.«
»Vsi bogovi!« se je Rubin prijel za glavo in sesedel na najbližji stol.
Zgovorne babice pa ni moglo nič motiti. »Poglejte, kako se revica muči! Kolikokrat sem morala to njeno trpljenje že doživeti in često je bilo zaman, ker je otrok kmalu zopet umrl. — Ime za otroka je vedno že vnaprej določeno. Če bo sin, bo Kabinet, hčerko pa bomo klicali za Vlado.«
Rubin je ni slišal, kakor omamljen je odtaval nazaj v svojo sobo.
Ali je njegova nočna prikazen brila norce iz njega takrat ? Ali pa je morda v vsem nek globlji pomen ? Kako je mogoče, da sta obe dekleti Demokraciji? Katera je prava? Zvezdica ali Marianne ?
Seni se je zbal, da se bo njegovemu gospodu omračil um.
»Veš kaj, plemeniti Rubin«, mu de, »ko bo naša lepa črnolaska zopet zdrava, vzamemo še njo in novorojenčka s seboj. Na poti boš lahko primerjal in ugibal, katera je prava. S to se boš oženil, pa četudi bi že imela otroka. Saj se časi spreminjajo in je kaj takega danes moderno. Naši državljani bodo gotovo vzhičeni, če bodo tako z jasnega neba dobili postavnega Kabineta ali ljubko Vladico. Še posebno, če bo prinesel otrok s seboj tako dražestne igrače, kakor so te Stranke, ki sem jih videl tu v otroški sobi.«
In res, ko je Marianne povila hčerkico Vlado, je bila radevolje pripravljena, vrniti se z Rubinom v njegovo deželo. Zvezdica se je spočetka malo upirala, potem pa si je mislila: »Saj mi ne more postati nevarna!« in vdala se je v usodo.
Rubin je privolil in na večer prihodnjega dne so se že izkrcali na zeleni obali zelo lepe, a nekoliko meglene dežele.
Častitljiv starček z belo lasuljo in kovano verižico okoli vratu, umetniško izdelano palico v roki, jih je sprejel na pomolu:
»Pozdravljen, plemeniti Rubin, sin našega starega prijatelja Kolonija, v deželi Mrs. Albion — Demokracije ...«
Seni je brž priskočil in še pravočasno ujel Rubina, ki mu je omahnil v naročje.
Brž so ga položili na nosilnico in ponesli v dvorec gospe Albion.
Ko se je zavedel, je videl pred seboj prekrasno žensko v najlepgih letih, oblečeno v dragocena oblačila, ki se je nagibala preko njega in pozorno motrila njegov obraz. Sladek vonj azijskih dišav ga je objel in zdelo se mu je, da leži doma, na svojem vrtu, pod pritlikavo črešnjo.
»Ubožec moj, ali ti je že bolje?« ga je nežno vprašala. Rubin je prikimal, a istočasno ga je obšla nova, sladka slabost, ko je videl, da valovi s kostanjevih kodrov krasotice prav taka tenčica, kakor jo je bil videl neke noči v sanjah pri lepi pojavi, katero je v tisti noči vzljubil z vsem ognjem svojega mladega srca.
»Ali si ti prava Demokracija?« je napol boječe, napol proseče vprašal.
»Seveda sem, dragec. Kako čudno vprašanje. Sedaj pa lepo spi, da se boš zopet okrepčal.« In po prstih je odšla iz sobe.
Ubogi Rubin pa je vzel molitveni mlinček in pričel moliti prastaro molitev svojega rodu:	»Om mani1 padme hum ...«,
kajti za ugibanja ni imel več poguma.
(Dalje prihodnjič.)'
)(a kolodvoru
Vrvež, dim, ropot, luči, kletve in prepir nosačev, kup razburjenih ljudi in brezdelnih postopačev.
Lajež psa, otroški krik,
»Žemlje!« »Pivo!« »Limonada!«
Uhajajoče pare sik,
škatelj, kovčegov grmada .. *
»Kje je Jurček, ta capin?«
»Hej, nosač, en kovčeg manjka!« »Bodi priden, dragi sin!
Tole je za strica Stanka.«
»Pazite na moj klobuk! —
Ti ljudje, kako so grozni!«
»Piši, kolikšen je vnuk!«
»Brž, brž, brž, zelo smo pozni!« »Ali gre ta vlak v O.?«
»Srečno pot! Pozdravi Petra!« »Tukaj je zasedeno.«
»Ljubček, čuvaj svoja jetra!«
»Ali si'zaprla plin?«
»Da le ne bi deževalo.«
»Vzeti moram aspirin.«
»Umaknite se no, budalo!«
»Kje je moj svileni šal?«
»Ali mi boš vedno zvesta?«
»Očka, to je general?«
»Z mojega vstanite mesta!«..’.
Rdeča kapa, žvižg, tresljaj, stroj potegne. Pisk, škripanje.
Z robcem zadnji še mahljaj, potem začne se potovanje.
Ljubiša
F. S. FINŽGAR:
Sitoesto
Ro tem zajtrku sva šla z gospodarjem v gozd — z ovcami. Gospodarja sem bil ve-Sek Prijazen je bil z menoj, razkazoval mi posestvo, določal meje, kod in kje smem Pasti, podžigal me k pridnosti in obljubil, Ce se obnesem, da me jeseni očetu pohvali, *di da dogovorjenih deset goldinarjev pla-Ce in lepe nove škornje povrhu.
Tako-le se je začela moja prva služba. Kakor večnost so se plazili dnevi. Prele-Zal sem pod neko bukvo cele ure vznak in fledal skozi veje v višnjevo nebo. Prera-Cllnil sem mesece, seštel dneve in si naredil Pratiko v gozdu. Kolikor dni sem naštel P° dolgem računu do jeseni, toliko zarez Sern vdobel v bukev. Vsak večer, predno Seoi gnal domov, sem vzel nož in prečrtal ®no zarezo s križem in vselej se mi je zde-lo> da sem si izpulil en trn iz srca. Počasi, zalo počasi so se množili križi — toda mno-so se pa vendarle.
Ko je nastopilo poletje in je pritisnila Vročina, je priganjalo tudi delo. Takrat verri pasel samo ob hladu zjutraj in zve-^ar. čez dan sem pa moral delati na polju. K kako sem delal! Hlapca, dekli, gospodinja — vse me je gonilo in tiralo brez Krmiljenja v najtežja dela. Usmiljenja ni v teh ljudeh, ki so malo govorili, in ®a tisto govorjenje je bilo meni skoro ne-jKidjivo zadiranje. Edini gospodar mi je Prizanašal in me večkrat poslal od dela na daljni studenec po vodo z vrčem. Dobro aem čutil, da mi je ukazal zato po vode,
da
sem se oddahnil in ne zato. ker ga je
bajalo. Često mi je skrivaj pomoli! kos po-kadar je prišel ob nedeljah od 'fare.
Ko sem ob tolikem trudu prekrižaval zvečer svojo pratiko na bukvi in videl še dolgo vrsto neprekrižanih dni, bi bil kmalu obupal. Nisem hodil mnogo v šolo in še tedaj sem bil živ nepokoj. Ali ob teh urah sem se živo spominjal tiste zgodbe, kjer je zdihoval svinjski pastir: Domov pojdem in porečem: Oče grešil sem ... Tudi moj sklep je bil tak' in upanje na gospodarjevo pohvalo trdno kakor kamenkost.
Pa kaj se zgodi. Gospodar je imel mladega žrebca. Vam povem, žival, kakor jih ni mnogo pod cesarjem. Nosil se je kakor vihar, rezgetal prešerno kakor divjak, za gospodarjem pa hodil kot kužek. In ta ljubezniva ljubezen gospodarjeva ti poskoči in udari gospodarja, da je siromak umrl brez luči in brez oporoke kar sredi travnika kakor bi poginil koštrun. Bog se usmili! In mislite, da je kdo jokal? Nihče. Hlapca sta pretepala konja, baba ga je klela — mož pa je ležal na mrtvaškem odru. Edino jaz sem se zaril, kakor prvi dan službe, na svisli in sem prejokal celo noč. Ko smo ga zagrebli, sem pa stopil pred gospodinjo in sem rekel:
»Dajte mi, kar mi gre. Ne bom več služil pri vas!«
Gospodinja je razkleščila široka usta — kakor žaba, taka je imela — in je zapu-hala vame: »Kaj ti gre? Nič .ti ne gre, lenuh! Umrla ti je potuha in sedaj proč! Ne boš hodil proč! Jaz te šele izučim, kaj je delo! Hodi in ženi ovce v hrib!«
Zamahnila je z roko in me sunila skozi vrata.
Ob tem trenutku, gospod, je bilo spočetje tega-le Silvestra, zaznamovanega od kraja do kraja dežele, kakor sedi tukaj-le pred vami.«
»Torej tukajle bo skrit ključ do vaše trditve: ,Nekaj sam, nekaj drugi!'«
Tako sem posegel v Silvestrovo povest. Zakaj možakar je utihnil in me vprašujoče gledal. Zdelo se mi je, da je obtičal, kakor truden popotnik pod klancem. Pogledal je kvišku, in pot, na katero je zašel s pripovedovanjem, je bila tista strma in grudava steza, katere se prestraši vsakdo, ko dospe do nje. Poti pa se pravi: Confessio...
»Nekaj sam, nekaj drugi«, je povzel prejšnjo trditev — in tišje nego prej je nadaljeval.
»Ne boš hodil proč! Jaz te šele naučim, kaj je delo!« Te besede gospodinjine so se mi zavrtale v uho, ko sem bežal skozi vrata. Kakor omotičen sem odprl leso pri ovčnjaku. Oven zvončar je pomolil vitorogo glavo skozi duri — pogledal iz teme v jasni dan, postal — potem pa skočil čez prag — zvonec je zaropotal — čreda se je vsula na piano. In tistokrat nisem gnal ovac jaz — ovce so gnale mene. Noge so bile kakor centi, dolga šiba se je vlekla po tleh, ker je omahovala roka in ni imela moči, da bi jo dvigala. Zvonec je pel pred menoj in v zvonenju ni bilo nič veselja. »Ne boš — ne boš — ne boš —« takole je zvonilo. Ovce so se včasih ozrle vame, kadar sem nevede zašel mednje. In ti pogledi niso bili kakor sicer. Zasmeh je bil v njihovih očeh. Ko sem jezen dvignil trudno roko ter zamahnil s šibo po ovčjih kožuhih, je trop splašen odbežal in stare ovce so zavekale grdo in porogljivo: Bee — bee — bee — e —. kakor bi mi v moji žalosti kdo iz same hudobije pokazal jezik.
Privoščite mi, bestije, sem klel in se togotil na neumno žival. Grabila me je jeza in trma. Vse moči sem zbral in se pognal za čredo in jo gonil divje in maščevaino
na najslabšo pašo, visoko na suh in od solnca ožgan hrib. Čimbolj pa sem jo gonil, tem glasneje je ponavljal zvonec na mr-kavčevem vratu: »Ne boš — ne boš ne boš —«.
Ko sem jih prignal dosti daleč od doma, ne na pašo — ampak na suho stradanje, sem vrgel šibo proč — in poiskal senco ter legel pod grm.
Tamkaj sem preležal ves božji dan, klobuk na obrazu, oči zaprte. Karkoli in kakorkoli sem premišljal in prevdarjal, po-vsodi sem zašel v zagato, iz katere nisem našel poti.
»Uidem«, je bila prva misel. Ali kaj bi mi to koristilo? Če pridem domov, bi se sramoval, in oče bi rekel: »Lažeš! Nazaj — in še dalje, nego si bil doslej, da se ne povrneš nikoli!«
Če potrpim do jeseni? Težko bi bilo, Toda zmagal bi. Ali kaj! Ženska me ne pohvali očetu. Zatoži me, po krivem, da bi me osleparila za plačilo in za obljubljene škornje. In vse trpljenje bi bilo prazno, očetova ljubezen bi se ne povrnila ...
Tako sem tuhtal in trpel — da sem nazadnje zaspal in zasanjal, še danes pomnim tiste sanje. Domov sva jo mahala z očetom. Jaz čez rame nove škornje, v žepu deset tolarjev, ki so požvenketavali ob hoji.. Vesela je bila pot, drugačna kakor tedaj, ko sva hodila od doma. Nič nisem bil truden. Celo 6četa sem prehiteval. — Doma so bedeli, ko sva potrkala na vrata!. Materi so solze kapale po licih, ko me je zagledala, sestra je na glas zajokala — in v pozni noči so zakurili in nama napravili cvrtje. — Ko smo jedli, smo se smejali —• vse je bilo pozabljeno — vsi smo dihali samo eno misel: Čemu je bilo tega pravzaprav treba.	(Dalje prihodnjič)
•Uana
NEREŠENA UGANKA
Ko se odene priroda v belo snežno odejo in ko riše mraz na okna ledene rože, poromajo naše misli večkrat rade za par mesecev nazaj. Naše duševne oči zro pred seboj pisane poljane, cvetoče drevje in zoreča polja. Nič čudnega, če se ob tem sa-njarenju spomnimo tudi naših krilatih pevcev, ki so nam takrat razveseljevali srce. Zdaj je njih petje in žgolenje potihnilo. Ob mrzlih dneh se še tu in tam oglasita drobna senička in prešerni kraljiček, toda njiju čivkanje je le še mila tožba po minulih sončnih dneh. Prav na široko se šopiri le še vrabec, čeprav tudi njemu mraz in pomanjkanje ne gresta prav v račun.
Mnoge ptice, naj omenim le kukavico,
, lastavko, škorca in skoraj vse ob močvirjih in vodi živeče ptice, pa so si na zimo poiskale nov dom, tam daleč na sončnem jugu. So to večinoma krilatci, ki bi pozimi pri nas ne mogli uspevati. Mraz in predvsem pomanjkanje hrane jih silita, da nas zapuste, ko se nagiba toplo poletje h koncu. Ko potrka na duri mrzli letni čas, izumre pri naš večina žuželk, mnoge se zabubijo globoko pod drevesno skorjo, živad ob mlakah in močvirjih se zarije v zemljo, voda zamrzne. S tem naravnim pojavom je odvzeta nekaterim pticam pevkam in ob močvirju živečim pticam možnost prehranjevanja.
Nam navadnim zemljanom se zdi potemtakem ptičje preseljevanje umevno, ne pa učenim glavam, katere še dandanes zaposluje vrsta nerešenih vprašanj, ki so s to selitvijo povezana. Čeprav živimo v dobi vsemogočih iznajdb, ko človeški um odgrinja vsemogočim prirodnim pojavom kopreno zagonetnosti, učenjakom in räzi-skovalcem še vedno ni povsem uspelo razrešiti veliko tajno ptičjega preseljevanja.
V takozvani tercijalni dobi, ko je še v naših krajih prevladovalo trajno toplo podnebje, je bil, — tako domnevajo učenjaki, — pojav ptičjega preseljevanja neznan. Šele, ko so zemeljsko oblo zajele velike spremembe podnebja, znanost govori o ledeni dobi, so bili naši krilatci prisiljeni, si za vedno ali pa, kot je to pri naših pticah selilkah primer, le za določen čas poiskati toplo prezimovališče. S tem bi bila za nas uganka pri kraju. Toda temu ni tako. Opazovanja so dognala, da dandanes mraz in pomanjkanje hrane nista pravi vzrok selitve, kajti ptice nas zapuščajo žc koncem poletja, ko je pri nas še toplo in ko tudi še ne primanjkuje hrane. Za poizkus so zaprli v ptičnico škorca in ga skozi vse leto obilno hranili z drevesnim mrčesom. Škorec se je že kar lepo udomačil, toda ob koncu poletja je postajal vedno- nemirnejši, dokler ni nazadnje divje prhutal in se z vso silo zaletaval v kletkine stene. Po nekaj dneh, ko je bil kritični selitveni čas
pri kraju, se je zopet umiril. Naslednjo jesen pa se je ta igra nemira in razdraženosti zopet ponovila. Pdizkus s škorcem je potemtakem potrdil, da posedujejo ptice selilke že prirojen nagon, ki jih že koncem poletja svari pred zimo in pomanjkanjem.
Največa uganka ptičjega preseljevanja pa je še vedno čudovita zmožnost orijenta-cije (določanja smeri), s katero se lahko ponašajo naši krilati »izseljenci«. Pomislimo samo, kolikih prefinjenih in zamotanih naprav se poslužujejo letalci, da lahko ugo-tove smer poleta in da ne zgreše cilja! V veliki zmoti bi bili, če bi menili, da ptice selilke z očmi razpoznavajo smer poleta. Mnoge od njih potujejo v noči in megli, dejstvo, ki rabo vida povsem izključuje. Nadalje so raziskovanja ugotovila, da se največkrat podajo na daljno pot najprej mladiči, ki so se spomladi pri nas izvalili. Čeprav bez vodstva starejših, najdejo prav tako pravo pot in končni cilj. Tej uganki ni prišla do danes še nobena učena , glava do dna.
Prvi, ki je skušal razrešiti uganko ptičje selitve, je bil Danec Mortensen. Da bi ugotovil pot, ki jo prelete ptice selilke, je pritrdil pticam na noge lahke aluminijeve obročke. Tako je potem s sodelovanjem raziskovalcev raznih dežel ugotovil, da so
bile na Danskem z obročki zaznamovane štorklje opažene v Nemčiji, potem na Madžarskem, v Mali Aziji, Palestini, Egiptu in končno v Vzhodni Afriki. Isto pot so si potem izbrale štorklje pri povratku na Dansko. Tako je bilo potem lahko ugotoviti smer potovanja za večino ptic selilk. Pri tem je bila važna ugotovitev, da se ptice dosledno ognejo visokim gorovjem in prostranem morju. Zanimivo bi bilo še pripomniti, da ruske sloke prezimujejo na Angleškem, medtem ko si njihove angleške tovarišice poiščejo prezimovališče v Franciji.
Raziskovalca Thinemann in Lucarus pa sta ugotovila višino in hitrost ptičjega poleta. Pri teh opazovanjih, učenjaka sta ptičje selitve spremljala z letalom, je bilo dognano, da lete ptice pri selitvi povprečno v višini 100 metrov, le izjemno se dvignejo do 1000 metrov visoko. Thiemann je nadalje ugotovil, da lete ptice s hitrostjo do največ 20 metrov v sekundi. Seveda ne smemo domnevati, da potujejo ptice brez prestanka. Spotoma si poiščejo primerna pristališča za odpočitek in iskanje brane. Isti opazovalec je dognal, da je z obročkom zaznamovani škorec rabil za pot, ki bi jo lahko po njegovih računih preletel v devetih urah, polnih 20 dni!
Naj še pripomnim, da mnoge ptice selilke potujejo le ponoči, ker se le tako lahko izognejo mnogim ''nevarnostim, ki Jim sicer groze pri podnevnem poletu. Nadalje lete selilke posamezno ali pa v rojih, ki imajo zopet najrazličnejše obliko. Tudi to so pojavi, ki še niso razrešeni. Vidimo torej, da je »navadno« ptičje preseljevanje res polno zamotanih in nerešenih ugank.
JESENSKI VEČER
Nemirno se pode črni oblaki čez večerno nebo,' veter zavija, okna udarjajo da zven-čijo šipe. Od časa do časa razsvetli blisk temno noč, ko1: bi se preklalo nebo in grom udarja votlo in strašno.
Za mizo v svoji mali sobi sedi Nada v temi, glavo podprto v obe roki in strmi brezupno v vihar. Veter se zaleti Čez odprto okno, vrže ji lase čez otrraz, debele deževne kaplje ji meče v lice, a brezhibno kot okamenela sedi Nada, bled je njen obraz, bel kakor bleda, mesečina.
Štiri prazne stene so njen dom, tesne so, ozke, o da bi bile'še tesnejše, da bi jo stisnile in zadušile’
Nekoč so ji bile preozke, ko je srce vriskalo v sreči, ko je živelo in kipelo. Odpirala je okna sončnim žarkom, bledi mesečini, sedela sanjavo ob odprtem oknu, ko so zvezde sijale v temno noč-in srce ji je vriskalo, pelo, oči so ji sijale, pozabljena je bila kleta, neusmiljena usoda, pozabljeno gorje. Pela je kot slavček, bila nasmejana, da ji je vsak zavidal.
Pred leti pa jo je usoda odtrgala od vsega kar ji je bilo drago in ljubo, jo potisnila v svet, neizkušeno, mlado. Plakala je vse
Pšenica naš© bogastvo
»Durek!« me vpraša gospodična, »zakaj je pšenica naše bogastvo!« Jaz odvrnem: »Pšenica ni naše bogastvo, ker je nimamo! Pač pa imamo krompir in koruzo, včasih tudi nekaj fižola. Pšenica pa nam zelo škoduje, ker žre šilinge. Pšenica je naše siromaštvo. Naša mati vedno pravi za praznike: »Zadnje šilinge je požrla pšenična moka!« Rad bi vedel kako moka žre šilinge! Prosim, pokažite nam to!
Ali gospodična nam ni pokazala tega, pač pa mi je rekla, da sem velik butec. Potem smo so učili, odkod smo dobili pšenico. Polde je dejal, da iz kašče. Pilekov Nacek je trdil celo, da jo je Kolumb prinesel v Ameriko ter jo zamenjal s koruzo. Mihec je pravil, da je- Gornikovi kradejo pri sosedu. Pol ure smo ugibali, odkod, da je pšenica. Nazadnje pa smo zvedeli, da pridela kmet seme doma ali. pa gre »h Kmetijski družbi, kjer imajo baje pšenice kakor listja in trave.
Nato je vprašala gospodična: »Kako pa sejemo pšenico?«
■ »Sapralot!« sem rekel in vstal. »Z roko jo mečemo po njivi!« Zalaznikov Šime je trdil, da je videl v naprednih državah pšenico, ki so jo sadili pod motiko ali pa s stroji, ker nimajo sejavnikov. Zemlja pa mora biti prej pognojena, drugače pšenica »štrajka«. To mi je bilo novo, kako pšenica »štrajka«, ko pa ne dela v tovarni. Ali naenkrat prekine gospoefična zanimivo debato. Debato imenujemo take razgovore, ko eden reče da, drugi pa ne! Ali pa reče drugi da, pa prvi ne! Gospodična je zahia-hnila z roko po zraku, kakor da lovi muhe, in je povedala:
»Dobro! Ko smo torej spravili pšenico v zemljo, kaj pa potem? Kdo mi zna to hitro povedati, kajti ure bo kmalu konec?«
»Hehtana reč!« si mislim, »ura bo kmalu, poginila. Treba bo torej hiteti, da jo rešimo!« Vstal sem in dejal:
»Potem hitro počakamo, da pšenica zraste in ko zraste in dozori jo požanjemo, zmlatimo ter jo zanesemo v mlin. V mlinu dobimo moko. Iz moke speče mati gibanice, štruklje in potice. To hitro pojemo in tako je pšenice konec.«
Takrat je pozvonilo. Gospodična nam je še naročila, da naj doma poprosimo očeta, da nam da pšenice in vsak naj vsadi eno pšenico ter jo z nimanjem gleda, kaj bo pšenica naredila. Jaz sem doma potegnil z okna lonček s pelargonijo, pelargonijo sem vsadil za plot, v lonček pa pšenico. Pokazal sem lonček očetu, ki se je poredno nasmejat ter rekel:
»Jurek, zdaj pa le kar pripravi vreče, da boš lahko kam s pšenico!«
Hitro sem ga ubogal. Poiskal in privlekel sem tri vreče, v tem pa pride naša kura, veste tista siva'kokodajsklja. S krempljem brcne, preko lončka, zagleda pšenico in jo požre. Pomislite kakšna škoda! Čemu so mi zdaj vreče? Hud sem postal na kokodajs-kljo in pri priči bi ji odrezal rep, če bi jo dobil. Kmalu pa mi je šinila v glavo lepa misel.
»Le počakaj-šmentana kura!« sem dejal, drugič vsadim v lonček krompir. Za tega vem, da ga kokodajskl ja ne žre!«
Ko me je zadnjič vprašala gospodična, kako je z mojo pšenico sem ji povedal, da 1 bi moja pšenica lepo rastla, nastavila velik klas in ko bi klas dozorel, bi ga požel in zmlatil ter bi imel pšenice za tri vreče in moke dovolj za vse praznike ako bi mi ne bila požrla vsajene pšenice kura. Bes jo opali po repu! Želim ji, da bi se zadavila na tisti pšenici in da bi jo v nedeljo pojedli.
noči, vse dni, a ko je videla, da nič ne pomaga, se je udala. Svojo malo sobico je uredila, čistila, da so štiri gole stene bile kar prijazne, delala je in iskala utehe v svoji službi, v delu. Čez dan je pozabila na gorje, delala in bila zadovoljna. Le zvečer, ko je sama sedela v svoji sobici in je luč medlo svetila, se je stisnila v kot in solze so ji polzele čez mlado lice. Nikogar ni imela, nikogar, komu bi potožila svoje gorje, s katerim bi se pogovarjala, nikogar, ki bi ji nudil le malo ljubezni, katere je bilo njeno srce tako potrebno. Ni bilo več tiste belg, vele roke, ki jo je tolikra! pobožala, tistih blagih oči, ki so tako milo gledale, tistih bledih ust, ki so tako znale tolažiti, deliti upanje in tolažbo. Nikogar več ni bilo, ki bi se ga srce oklenilo, komur bi potožilo svoje bolečine, svoje gorje, komur bi se lahko reklo iz dna duše: mati!
Vse to je naenkrat izgubila, vse to in še več. Kolikokrat ko ni našla izhoda, je sedla za mizo in pisala pismo njej, svoji mami, za katero ni vedela, če še živi ali jo pokriva črna zemlja. In ko se je prebudil nov dan, je ležalo pismo na mizi, dolgo pismo naiskfenejših, najčistejših misli in želja. Še enkrat ga je prečitala, pogladila papir in ga zažgala na plamenu sreče.
In čas je potekal in celil rane m utrjal srca.
Ko je prišla iz službe je sedla pred sobico pod okno in šivala in se pogovarjala z otroki, ki so veselo skakali naokoli. Z neverjetno ljubeznijo so se jo oklenila mala otroška srca. Zbirala jih je okoli sebe, jim pravila povesti in učila pesmice in njeno srce je našlo utehe. Vsi so jo ljubili, mlado dekle, vsakemu je vedela prijazno besedo.
Čas je potekal, dan za dnem, mesec za mesecem...
Prišlo je poletje in njen dopust. Svoj prosti čas je preživela v prirodi in na soncu. Pod oknom njene sobice je bila zelena trava, tu je ležala, se kopala v sončnih žarkih in čitala.
Nekega dne se ji je približal mlad fant in sedel nedaleč od nje. Poznala ga je na videz. Večkrat ga je na tihem občudovala, bil je visok blondinec. A le za trenutek so obstale njene misli vedno pri njem.
Ko je^sedaj naenkrat občutila njegovo bližino, ji je srce močno utripalo; Menjala sta le nekaj nepomembnih besed. Ali od tega. dne se je nekaj novega naselilo v Nadino srce. Krila in tajila je to sama pred seboj.
Vedno češče so se križala njihova pota, navidezno nehote.
Ko jo je nekega dne zaprosil za malo uslugo, mu ni odbila. In iz čustva skupne usode, se je porodila ljubezen, čista in iskrena, kakor je čisto in iskreno bilo Nadino srce. Neverjetno hitro ga je vzljubila, njeno srce je bilo željno ljubezni in prijateljstva. Ni mu ničesar prikrivala, njeno srce se mu je odprlo in položila ga je v njegove roke. _ Bil ji je oče, mati in brat obenem, vse to je izgubila in našla zopet v njem.
Krasni so bili poletni dnevi, sonce se je smejalo z neba, ko sta kot dva brezskrbna otroka brodila po vodi in se veselila živ-
Ulegle
Breze so orumenele, burja tuli čez gorovje, nizko zopet sonce sije, duša misli na domovje ...
S klancev vlečejo se megle, zima je zavita vanje. —
Suho listje — strte nade . .. Zbogom moje tihe sanje!
Breg za bregom se izgublja, tone v mrak in v noč izginja, krog in krog se gosta senca daleč čez poljane zgrinja.
Nekam daleč vse odhaja, kdo ve, kam hiti na tuje.. .
Jaa pa čakam in vzdihujem, toda nihče me ne čuje ...
Moje misli so nemirne, vse raztresene in trudne, kot da bi noči se bale, tiste dolge, puste, čudne ...
Spat življenje se odpravlja, da poprej bo zopet vstalo. —
O, da tudi srce moje vendar bi tako zaspalo!
Limbarski
Ijenja. In ko se je sonce nagnilo k zatonu sta se sprehajala roko v roki čez cvetoče poljane. Prižgale so se zvezde na temnomodren nebu, luna je priplavala in zavila vse y medel pajčolan svoje luči. Stopala sta drug ob drugem in Nadi je bilo : tako lepo. Ko je legla v svojo.trdo postelj, je mislila samo nanj in se veselila drugega dne.
Vsa drugačna je bila Nada od tega. časa. Vse lepše je sijalo sonce, vse lepše cvetele rože v vrtu, vse prijaznejša je bila njena mala sobica. Zgodaj zjutraj je vstala, odprla na široko okno svoje sobe in dihala vsa blažena sveži zrak. Prvi sončni žarki so ji poljubljali lice in se veselili z njo. ' Srce se ji je širilo, pela je in vse preozke so ji bile te štiri stene. Poletela bi kot ptičica pod modro nebo, peia bi in vsemu svetu povedala kako je srečna. Njen Miro pa ji je bil drugo sonce. Samo zanj je živela, mu prala in šivala, mu bila kot skrbna mamica in ljubeča sestra,obenem. Dober ji je bil in verjela je slepo vsem njegovim besedam, njegovi ljubezni. Stalno je bil ob njej v svojem p ros fern "času. Slikala si je bodočnost vso sončno ob njegćvi strani. Bila je neskončno srečna, da je imela nekoga, za kogar je živela in delala.
In zopet so minili tedni ...
Nekega dne je Miro odpotoval in ji obljubil, da se še istega dne vrne. Deiala je ves dan in vsaka misel je bila pri njem. Veselila se je večera, da ga bo zopet videla. Po večerji je sedla pred oknom na klop in šivala. Ozirala se je po cer-ti in ga čakala. Sonce je polzelo k zahodu, večerna zarja-je zagorela na nebu. Nada je odložila delo, mrak je nastal. Večernica se je prižgala m za njo vse svetle zvezde, zadnji krajec je priplaval na večerno nebo. Miro ni prišel. ..
Prvič se je prikradla temna sumnja v Nadino srce. Lahka megla je zasenčila svetli košček na nebu, ali je bila to le solza, ki je zameglila njeno oko?
Pozno se je vrnil Miro razigrane volje in našel Nado sedečo pod oknom. Oprostil se je in bil dober in verovala mu je.
Ali temna slutnja se ni odmaknila s srca.
Iz prvega sna in slepe ljubezni, se je 'Nada prebudila v trdo stvarnost. Uvidela je, da ni vse kot je ona gledala z očmi ljubezni, da ni iskrenost v vsakem Srcu kot
v njenem.
Prvič po dolgih mesecih je opazila, da listje rumeni, da nastaja jesen, hladna in mrzla. Ko je sedela ob odprtem oknu, ji je veter vrgel vel list v naročje?
Vel list, jesen ...
Hladno je streslo Nado po vsem telesu. Vse je uvelo, vse bo pomrlo, vse bo prešlo. Vse?
Pesem je zamrla na njenih ustnicah, žalostno in otožno so zasijale njene oči.
Trda je stvarnost...
[ Miro je hladen, kaj je tudi k njemu prišla jesen ?
Črni oblaki se pode po nebu, listje šušti v močnem vetru, drevesa ječijo pod neusmiljenim viharjem. Dež udarja na streho, udarja v šipe, prši čez odprto okno * * * * v tesno sobico, moči Nadino vročo glavo. Ona ne čuti tega, mrtev je njen pogled, brezupno strmijo oči v temo. Težka je osamlje* nost, razočaranje boli. Zopet bo sama 3 svojim gorjem, s svojim mislim, samo njeni mali prijatelji so še'tu. A razočaranj» boli...
Miro pa uživa, pleše, se smeje z drugo* ki mu nudi vse udobnosti, Nada mu je preprosto, premalo lepo dekle ...	Miša
SELE
»Miklavž ima Selane posebno rad, zato pride letos k nam že prvega decembra«, tako smo brali pa oglasni tabli pred Domom. In res se je vršila že v nedeljo 1. decembra mična' farna Miklavževa prireditev, pri kateri so nastopili naši. otroci. Ljubko so nam zapele deklice, pod vodstvom Zofke »Moj očka ima konjička dva« in pesem o škrjančkih, kar so spremljale z mičnimi kretnjami. Deklamacija in naslednji prizor sta bila vabilo svetemu Miklavžu, naj pride med nas. Igrica »Božja obleka« nam je kazala usmiljeno deklico — siroto, ki vse razda: kruh, kapico, jopico in še celo gornjo obleko potrebnim revežem. V samotnem gozdu zaspi, pa ji Miklavž iz nebes vse povrne, še lepša in več. V zadnjem prizoru smo videli dve deklici, ki gresta Miklavžu naproti, se v gozdu zgubita, pod varstvom angelov zaspita,. p5. pride Miklavž in ju obdari. Otroci so igrali z vc-kkim veseljem in prav ljubko. Veliko sinčka je vzbujal berač s svojim groznim klobukom. Nato se jc Miklavž obrnil do zbranih v dvorani, posamezne otroke klical pred sebe in jim iz knjige bral'njih dobra m slaba dela, jih po očetovsko opominjal m obdaroval. Ob koncu, so prišli na vrsto tudi odrasli. Marsikaterega je Miklavž hudomušno podregal s svojimi opomini in grožnjami, kar je vzbujalo mnogo smeha. Tudi črni hudobec je včasih hudo zabren-čal in se vzpenjal po onih, ki so imeli bolj slabo vest. Seveda je Miklavž tudi nastopil svojo pot po hišah na predvečer svojega godu.
Svež zrak, dobra voda in zmerno živ-lienje utrjujejo človekovo zdravje in mu daljšajo življenje. V Selah imamo dokaj ljudi, ki so dosegli že prav visoko starost. Starešina fare je Šiman Hribernik, stanujoč pri Kristanu na Frajbahu. Celo življenje se je bavil s težkim drvarskim delom, pa^ je kljub temu dosegel 94 let. Pipa in rožni venec sta mu neločljiva prijatelja. Najstarejša žena pa je Uršula Užnik pri Hajnžu, ki bo februarja dosegla 93 let. Za to visoko starost je še prav krepka, Njena 90. letna sestra Marija, vdova Lavse-kar, stanujoča na Jugovi kajži, pa toži, da so ji precej opešale oči. V tem oziru je mnogo na boljšem Apolonija Hribernik roj. Tratnik, ki stanuje pri svojem sinu krojaču na Šajdi. Februarja bo dosegla 91 let, pa je še lani brez očal mogla vdeti šivanko. Na petem mestu je Marija Dov-jak, občinska reva z 89. leti, še trdna kot grča. Uršula Kelih roj: Mlečnik, užitkarica Pri Sp. Čevhu na Zg. Bajtišah, je kljub 87. letom poleti še večkrat prehodila dolgo pot v cerkev. Stari Voranc — Anton Magek, star 84 let, še krepko pomaga svoji hčeri Katarini Čebul — naši organisti-11 ji pri gospodarstvu. Vemo, da tudi potem, če Bog da njegovemu zetu Alojzu Čebulu srečno vrnitev iz Rusije, ne bo mogel biti Preždela. Zg. Bajtiše imajo še eno častitljivo staro ženo, namreč Ano Ogris, ko-vačevo ženo, ki je s svojim možem letos hfajnika obhajala zlato poroko. Njenih 83 let jo je sicer nekoliko upognilo, a še dob-vodi gospodinjstvo in rada čita naše «ste. Videti je še skoraj tako trdna kakor Najžnov turn v Košuti pod katerim se je bodila in preživljala mlada leta. Leta 1865 So rojene in torej zdaj v 82. letu starosti: Katarina Plantcv — Peskovnica, Terezija Ogne — mati našega župana in Katarina -lak — stara Colnarca. Ljudi pod 80 letom b^ne moremo naštevati, ker bi bilo predeč. Bog daj, vsem častitljivim starešinam haše fare bogutfctano in 'mimo preživeti ’sta, ki jim jih je še odmeril in potem mir-slovo od tega sveta po zgledu starčkov S mrči'’, in Ane.
......T. — BLATO
Je ohcet veseva k se griha ne diva je Jezus vesev k je na ohceti biv.
, Vese! in lep dan je doživela Libuška vas, K° Je gospodar Rženeve kmetije na Blatu Psljapprcd oltar pridno Snedečevo Faniko, katere dekliško življenje je bil prelep Vzgled vsem dekletom.
Z jesenskim cvetjem okrašena cerkev je sPrejela svate in prijatelje, ki so prihiteli, c*a ^se udeležijo poroke ter poročne svete ^?aše. Gospod dekan iz Pliberka so v po-rocnem nagovoru razložili pomen podaja-. öüa roke. Njihovim prisrčnim voščilom ter Molitvam, kf so hitele pred božji prestol, “a izprosijo novoporečsneema obilo božjega blagoslova, so se pridružili vsi navzoči.
Na nevestinem domu je v veselem ter Prisrčno domačem razpoloženju, med pet-Mha naših lepih narodnih pesmi, hitro mi-dan. Fanika je zapustila hišico očetovo, Mr Se odpeljala na svoj novi dom.
Globoko verna in narodno zavedna Rže-^°va družma je z nio dobila pridno gospö-Mnjo, ki to	g-: Ta d;:.:.’/;-' grudi.
Tam bo gojila cvetke družinskega življenja, kot jih je gojila na Snedečevem vrtu m z njimi krasila vaško cerkvico.
ŽELEZNA KAPLA
Sv. Miklavž se je tudi pri nas v Kapli oglasil, seveda z majhno zamudo. Pa saj ni nič čudnega, ko je pa zadnje dni padlo toliko snega. V nedeljo 8. decembra se je ustavil pri Kolarju, kjer je prav bogato obdaril slovenske otroke. Res veliko je prinesel, še več' pa je obljubil za drugo leto. Upajmo, da mu bo sreča naklonjena. V njegovem vrtu so'jabolka, češplje in orehi, vsekakor bolje obrodili, kakor pa na vrtovih Železne Kaple.
Ja z jabolki je pri nas letos križ. Pravzaprav nič, ker jih ni bilo in jih tudi ni nikjer dobiti. Letina ni bila radodarna, na karte so pa ostale le karte. Gospodinje, mogoče ste že poskusile iz kart za sadje napraviti kompot? Saj pravijo, da delajo iz lesa klobase. To bo najbrže držalo! Zakaj pa ne bi bilo potem mogoče napraviti iz kart za sadje kompota? Kar poizkusiti, saj pravijo, da učen več ve, kot izkušen. Morda pa še sladkorja ne bo treba.
ŠKOFIČE
Naciste bomo polagoma uničili, kakor se uniči čebele, ki ne nosijo več medu. Sledovi pa se bodo še dolga leta videli. Ne samo sledovi vojske, temveč tudi gorostasnih naukov blaznega človeka, ki so ga norci imeli za »boga«. Pred par tedni so prišli orožniki na sled roparski sodrgi, ki je plenila po občinah ob jezeru. Mislili so, da delajo to begunci, ki živijo v raznih taboriščih. Lopov pa je- le domačin, iz Škofič, kovač, ki ga ljudje imenujejo »babjega -kovača«. Nravstvene' razmere na Koroškem so bile že poprej slabe, a v dobi nacizma so se še poslabšale, ko je nastopila hitle-rija z naročilom, da mora vsaka ženska, bodisi poročena ali neporočena, prinašati
Hitlerju otrok, če so širili take nauke, pač ni čudno, da smo prišli tako daleč.
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
Po več letih smo pri nas letos zopet priredili javno slovensko Miklavževo prireditev v Šercerjevi dvorani. Ob priliki srno spravili na oder Gržinčičevo opereto (spevoigro) »Miklavž prihaja«. To je bilo za Šmihel res nekaj novega in zanimivega. Pri igri je sodelovalo 39 oseb. Vsi so dobro igrali, posebj moramo še pohvaliti Miklavža, nebeška mojstra Krišpina in Gerarda, Kodrčka in Luciferja. Za otroke je prišel sv. Miklavž v četrtek popoldne, za odrasle pa na v petek zvečer, kakor smo najprej mislili in pisali, ampak zaradi nepredvidenih zaprek šele v nedeljo popoldne. Obakrat je bila velika udeležba, zlasti v nedeljo, ko je bila dvorana res nabito polna. Tudi sv. Miklavž je pokazal, da ima Šmi-helčane rad. Otrokom je prinesel 119 darov, odraslim pa 90. Pohvaliti moramo sv. Mihaela, ker je tako dobro , krotil hudičke, da niso preveč nagajali ljudem, poredne-že so pa kar dobro premikastili, zlasti so se spravili na Mai-tina Sečnjak iz Letine, ker je sv. Miklavžu kar v obraz povedal, da se noče oženit.
Poleg skupnega obiska, je Miklavž obiskal še skoraj vsako vas posebej. Saj to je prav in lepo, imajo naši pridni otroci vsaj veselje, poredni pa strah. Povdariti pa je treba, da je obsojanja vredno tisto norenje, ki se dogaja ob takih prilikah in morajo pametni ljudje zaklepati vrata in se poštena dekleta skrivati. To lepo navado prihoda sv. Miklavža na zemljo samo one-čašča.
Tudi praznik Brezmadežnega spočetja Marijinega smo lepo obhajali. V cerkvi je bilo lepo petje, kakor, že dolgo prej ne. Marijino akademijo smo pa zaradi Miklavževe prireditve prestavili na prihodnjo nedeljo. Opozarjamo torej Šmihelčane in oko-lišane, da bo akademija Marijine družbe v nedeljo 15. decembra ob pol treh popoldne. Na programu je petje, deklamacije, govor in lepa dekliška igra: Na krivih potih. Vabljena je zlasti ženska mladina!
MIKLAVŽEV OBISK PRI „KRONIKI"
Uredništvo »Koroške kronike« je priredilo pretekli petek Miklavževanje, h kateremu so bili povabljeni številni sotrudniki, kakor tudi zastopniki avstrijskih časopisov, ki izhajajo v Celovcu, ter predstavniki britanske uprave. Šef obveščevalne službe Mr. Gerald Sharp je s prisrčnim nagovorom pozdravil vse navzoče, se zahvalil sodelavcem časopisa in slovenskih radijskih oddaj za njih zvesto delo in želel vsem obilo zabave.
V pravljično okrašeno in rdeče osvetljeno . sobo je dostojanstveno vstopil sv. Miklavž. Tako lepega marsikdo še ni videl. Spremljala sta ga dva črna parklja, ki sta uganjala norčije in prevračala kozolce, da je bilo" veselje. Toda gorje, če bi se bil kdo ponorčeval iz njiju ali se jima preveč smejal. Kar po vražje bi ga bila pobodla. Vendar nista storila nikomur nič žalega, kajti. sv. Miklavž vam je strog svetnik.
Šv. Miklavž je -vzvišeno odprl velikansko knjigo, v kateri je imel pisane vse grehe, pa tudi dobre lastnosti navzočih. Vsakomur, kogar je obdaril, je najprej zastavi! modro vprašanje. Kdor je trikrat napačno odgovoril, ga. je pokaral, večje grešnike pa sta hudobca odvlekla v pekel. A čudo! V vsakem vprašanju se je zrcalila napaka ali' slabost vprašanca. In skromna darila so bil tako skrbno izbi’ana, da so pogodila baš potrebo, delovanje ali značaj obdarjenca.
Po odhodu sv. Miklavža je sleddo prisrčno razpoloženje. KVTtrov k var let, ki ga
večkrat slišite v radiu, je neumorno igral okrogle in poskočne. Seveda tudi lepe slovenske pesmi ni manjkalo. Dobra volja je prekipela do vrhunca, ko je slovenski krožek zaplesal narodno kolo, ki je podžigalo pete tudi visokim britanskim častnikom.
Skromna prireditev je ostala vsem navzočim v lepem spominu, ter jim osvežila duha, da bodo še z večjim zagonom nadaljevali delo za procvit slovenske kulture na Koroškem.
ŠKOCIJAN
. Vsi smo težko pričakovali, zlasti pa otroci, kdaj bo priplaval z nebeških višav sv. Miklavž in prinesel pridnim darila, pored-iiim palico, kakor je pač kdo zaslužil. V četrtek popoldne je bila prireditev za otroke in sicer v gostilni pri Pukartu. Sv. Miklavž je stopil na zemljo nekje na Koroškem, potem pa hodil okrog, od vasi do vasi., V Skocijan se mu je zelo mudilo, ker je zvedel, da so se otroci skozi vse leto pridno in lepo vedli, kakor sta jih učila gospod kaplan in gospodhma učiteljica. V dvorani ga je pričakovalo morje mladih, žarečih obrazov. Najprej je bila igra, v kateri smo videli, kako poreden je bil Hanzej in njegovi tovariši. Potem je prišel sv. Miklavž in obdaril številne otroke. Spraševal jih je številne molitvice in otroci so pridno odgovarjali. Kdor se je prav posebno bal parke!ja. ga je do Miklavža' pospre-1,1113 Gumica, Miklavž pa je nagr.-J čreti-
ha v kot. Na koncu je Miklavž razdelil med otroke še košaro jabolk, zvezke in knjige. V nedeljo popoldne je bila prireditev za odrasle. Tem je Miklavž bolj navil ušesa, m parklji so imeli več dela. Posebno Lucifer je imel dosti opraviti, pomagati pa so mu morali še njihovi črni tovariši. Nekateri s o imeli toliko grehov na vesti, da jim Miklavž ni mogel prizanesti in so si morali hudič.<i ob njih malo nabrusiti svoje kremplje. Lucifer je marsikaterega ukazal nesti na toplo v pekel, da so se mu tam odtajali spomini na storjene grehe. Tudi med odrasle je Miklavž razdelil mnogo daril. Prireditev je lepo uspela in ljudje, ki takih prireditev za Miklavža še niso videli, so bdi zelo zadovoljni.
MOHLIČE
Vedno le kaj žalostnega. Pa kaj pomaga, ko se pa kaj drugega, ali kaj veselega ne
zgodi.
Pretekli teden je prišla žalostna vest, da je koncem aprila 1945 padel na fronti pri Berlinu sin čevljarskega mojstra Franc»] Kovač. France je bil rojen 1927. in je bd edini sin. Starše, ki so ga že težko pričakovali je nenadna vest močno potrla, pa tudi drugim je močno žal mladega fanta, 1:: je moral dati mlado življenje za Hitlerjev v nenasitost.
POROKA V RAZVALINAH
Dve uri severno od Celovca je »Koroška« gora; Mons Carantanus so jo nekda j imenovali. Pod goro je bil nekdaj Krnski grad koroških vojvod, danes stara zapuščen?. župnija. Goro nazivajo Nemci Urho-vo, čeprav nima s sv. Urhom nobene zveze, Slovenci pa ji pravimo Vrh. Na Vrhu je razvalina stare gotske cerkve, ki jo je zadela nekoč strela. Potem cerkve nihče več ni popravljal in postala je razvalina. Razvalina je posebno pomenljiva, ker ima zazidan v okvir vrat kamen starega p ganskega oltarja boginje Izide, boginje rodovitnosti. *Koroška je bila v dobi Rimi jenov dobro obljudena in na vrheh so stala poganska svetišča, kakor današnje cer! -vice. Vrh tega hriba* se je pred dvajsetimi leti naselila nemška družina. Med vojsi o so jo nacisti prestavili v Kranj in jo 1;j morebiti kateri bralec Kronike poznal. H: : se je dal civilno poročiti, zdaj po voj- i se mu je le zazdelo, da ni vse v redu. : : je k župniku v Nemške Poreče. Župni -, leži za Vrhom na severu. Dal se je pouč : in vrnil se je k stari veri. ter se dogovor'1, da se poroči, ali ne v župni cerkvi, marv* v razvalinah cerkvice na Vrhu. Misel ;'o bila župniku všeč in tako je bila poroka ; ; Vrhu. Razvr.lina je še trdna, samo stre' ^ ni, in ni se bilo bati nezgode med bo' • službo. Naj sveti obredi, ki so se vršili v samoti in gorski tihoti, vzbude v pokli- -nih krogih misel, da bi bilo primerno : i dostojno, staremu lepemu zidovju deti - -vega življenja s tem, da sa ta cerk”'”>:	-
ljudski spomenik popravi in izroči g nemu namenu.
GLOBASNICA
Ko so pri Fistru v Globasnici 1, gnojnieno jamo, so nekako meter globe' > v zemlji našli lonec. Ko so ga natančne -pogledali, so videli, da ta lonec ne izv'- i iz časov, ko je bil v časteh še »Eintopfgericht«, ampak je lonec mnogo, mnogo str-rejši. Lonec je bil poln denarja, ki izvira iz rimskih časov. Znano je namreč, da je bila Globasnica rimska naselbina in nekc’o, ki je imel preveč pod palcem, je denar zakopal. Za ta lonec je vedel notar Wink!« • iz Dobrie vasi, ki se zanima za starine in je kopal vse naokrog, lonca pa ni mog -1 najti. Sedaj so trčili nanj čisto slučaju». Lonec z denarjem so izročili tja, kam-; take zgodovinske najdbe spadajo.
RINKOLE
Hm, vsi si mislite, no, Rinkole so sccl i gotovo čisto zametene v snegu in tja ra pride nikdo. — Pa ni res, na predvečer Miklavževega godu so naenkrat prilomastili kosmati hudički in začeli krtačiti ve :t porednim otrokom, pa ne samo kosmatimi tudi sv. Miklavž je prišel s svojim spremstvom, šel je od hiše do hiše in povsod obdaril našo mladino, porednim pa je naštel grehe, ki naj se jih do prihodnjega leta le odvadijo, sicer bi jih že letos hudički odnesli. Pa ne samo otroci, tudi odrasli smo prišli na vrsto. B^Jrhov ata in mama so bili kar malo presenečeni, ko je sv. Miklavž tudi njiju obdaroval. Kosmati rogač je razbil vrč, sv. Miklavž pa ga je nadomestil z novim, da bodo Bidrhov ata še v bodoče lahko prinašali mošt na mizo. Dekletom in fantom je sv .Miklavž naročil, m j pridejo v nedeljo v Šmihel, kjer jim k; pripravil lepe darove. Miklavž pa res vi-e ve, kaj kdo potrebuje. Kajžrov Janko jc bil darov zelo vesel, posebno pa še »pure s cucom«, Miklavž ga je pa opozoril, naj «e kmalu spravi v zakonski koš. Rutarjev: i Juriju pa je ukazal noj bolj spoštuje v tv i kraju zelo priljubljeno »ljudsko burjo.»
Dopise iz Leib, Galicije in Št. P.uperis - i
Velikovcu. i • --n -----------nr---
objavili v p:iv-v "
Kmetijstvo v nove čase
Končni cilj vsega gospodarstva v nacistični državi je bil: urediti in pripraviti gospodarstvo tako, da bo čim bolj služilo vojnim namenom. Temu končnemu cilju je bilo prikrojeno tudi kmetijsko gospodarstvo. Kajpreje seveda v rajhu, nato v deželah, ki so bile priključene rajhu (Avstrija in Češka), končno pa tudi vse zasedene dežele.
Ako bi bil ta sistem v kmetijskem gospodarstvu dosledno, izveden, bi smel kmet pridelovati samo one pridelke in samo v oni množini in na onih zemljiških parcelah, ki jih, kakor jih in v kolikor jih oblast določi. To je takozvano načrtno ali plansko gospodarstvo, kjer kmet faktično n: več lastnik niti svoje zemlje, še manj seveda pridelkov s te zemlje. Pri končnem in doslednem izvajanju tega načrta bi moral kmet oddati vse, kar pridela, dobil bi pa živilske in ostale nakaznice za življenjske potrebščine, kakor vsi ostali prebivalci. K sreči do tega v rajhu ni več prišlo, rajh z nacizmom je preje propadel.
Po vojni zaradi splošnega pomanjkanja živil in ostalih življenskih potrebščin ni bilo mogoče takoj ukiniti vojnega sistema v pridelovanju in razdeljevanju življenjskih potrebščin. Ta. sistem traja v celotnem obsegu in dalje časa v državah, ki so navezane na uvoz, kakor pa v državah, ki izvažajo. Tako se tudi v Avstriji zelo počasi oddaljujemo od tega sistema.
Zato nas je razveselilo poročilo ministra za kmetijstvo pri zvezni vladi na Dunaju pri obravnavanju predloga proračuna za imeti j st vo in gozdarstvo. Minister je napovedal nove zakone, ki naj omogočijo po-agoron prehod k svobodnemu kmetijskemu gospodarstvu.	•	,
Kmetijski minister najpreje ugotavlja 'alostno dejstvo, da je danes obdelano za 140.000 ha manj poljedelske površine, kakor pa v letu 1936. Seveda mora to zmanjšanje obdelane površine vplivati znatno na ispeh kmetijske proizvodnje, kar zopet pliva na to, da je Avstrija danes mnogo olj navezana na uvoz kmetijskih pridel-ov kakor pa leta 1936.
Nato je povedal minister za kmetijstvo, la ima pripravljena dva zakonska osnutka. Prvi je osnutek zakona o obvezni in načrt-if obdevali poljedelskih zemljišč. Po tem ■akonu, ako ga bo sprejel parlament, je po-iblaščen župan, da na podlagi razpisa •krajne kmetijske zbornice določi, koliko ibrajo ta poljedelska zemljišča zasejati in asaditi.
Ako kdo do določenega datuma ne obdela n ne zaseje oziroma ne zasadi poljedelske to vrš'.ne po tem predpisu, more in tudi moja oddati župan to poljedelsko zemljišče v obdelavo onemu, ki bo po predpisu obde-iovanje izvedel.	s
Danes je mnogo kmetij v rokah trgov-ev, velikih obrtnikov, industrijalcev, zdravnikov, odvetnikov in drugih nekmetov, “sem tem je nakup zemljišča namen, da ležijo denar v nepremičnine, niso pa ku-
pili poljedelskega zemljišča zaradi obdelovanja. Zato pa taki lastniki tudi malo ali pa nič ne skrbijo za obdelavo zemljišč. Ta zemljišča obdelujejo včasih najemniki, večinoma pa niso niti obdelana, ali pa samo deloma in slabo ter enostransko. Ta zemljišča naj bi spet prešla v roke in v last kmeta, to je onega, ki zemljo obdeluje in je to tudi njegov poklic. Zlasti v slovenskem delu Koroške je mnogo takih kmetij, ki so izgubile svojega pravega lastnika.
Drugi zakonski osnutek govori o oddaji oziroma o zbiranju kmetijskih pridelkov. To nalogo naj bi vršili preskrbovalni odbori. V vsaki občini bo ustanovljen krajevni oziroma občinski preskrbovalni odbor. Predsednik občinskega preskrbovalnega odbora je župan občine, člani odbora pa so zastopniki vseh demokratičnih strank in to v razmerju, kakor so te stranke dobile pri zadnjih volitvah glasov.
V vsakem okraju so ustanovljeni po osnutku zakona okra ini preskrbovalni odbori, katerim bo določila predsednika ali okrajna kmetijska zbornica ali pa tudi okrajni glavar. V občinskih in okrajnih preskrbovalnih odborih morajo biti zastopani predstavniki potrošnikov in proizvajalcev.
Za celo deželo naj bi bil ustanovljen deželni preskrbovalni odbor, katerega predsednik je deželni glavar oziroma od njega določen njegov namestnik. Deželni glavar mora skrbeti, da se določila zakona o pre-skrbovanju in o zbiranju oziroma oddrü kmetijskih pridelkov točno izvajajo. Deželni preskrbovalni odbor -nadzoruie delo okrajnih, po potrebi pa tudi delo občinskih preskrbovalnih odborov.
Ko bodeta uveljavljena oba označena zakona, bo omogočen tudi prehod od doseda-niega kontmgentiranja površin poljedelskih zemljišč h kontingentiranju množine kmetijskih pridelkov. Sedanje uredbe namreč določajo, da je mogoče odrediti oziroma predelati vsakemu kmetu, koliko zemljišča mora obdelati. Po nov;h predrv-sih pa bo mogoče odrediti že v jeseni, koliko žita. koliko živine, koliko mleka itd. moram nosamezni kmetje odati v prihodnjem letu.
Stari Hostnik je bil ves zaljubljen v svoj gozd in to upravičeno. Kajti devet vasi naokoli noben kmet ni premogel takega gozda kot Hostnik. To, kar so drugi imeli, so bile pač hoste z mešano rastjo smrek, bukev; gabrov, brez in drugega manj vrednega lesa, toda Hostnikov gozd, ki se je raztezal takoj za kmetijo na široko in visoko v hrib, je bil plemenit, čistokrven smrekov gozd, v katerem so stale smreke v vrsti kakor vojaki in pokonci kakor sveče. Gozd je bil v najlepši rasti, kot Hostnikov!
Najpreje bo določeno za vso državo, koliko posameznih proizvodov je mogoče v državi pridelati. Ta skupna vsota vseh proizvodov je takozvani državni kontingent, ki je nato razdeljen po razmerju obdelovalne površine zemljišč na posamezne dežele. To so takozvani clv:	kontingenti.
Dežela bo razdelila svoj deželni kontingent na okrajne in naprej na občinske kontingente. V jeseni meseca septembra ali oktobra bodo občinski preskrbovalni odbori določili, koliko znaša količina pridelkov ali kontingent za vsakega kmetovalca.
Zelo važno je v osnutku zakona določilo: Ako so posamezni kmetje predpisani obvezi zadostili in so pridelali več kakor pa jim je za oddajo predpisano, morejo s previški pridelkov svobodno razpolagati. Ako bi se to določilo v resnici izvedlo, bi seveda nujno prišli do tega, da bi imeli kmetijski pridelki dvojno ceno: Ena cena bi bila odrejena in po tej ceni bi morali kmetje predpisano množino pridelkov oddati. Druga cena pa je ona, ki jo zahteva kmet za pridelke, s katerimi sme svobodno razpolagati. Sme jih torej tudi svobodno prodati, ko je predpisano množino pridelkov oddal.
Tudi v trgovini bi bile seveda dvojne cene. Saj bi bilo mogoče v1 isti prodajalni kupiti najpreje živila na podlagi živilske izkaznice, torej v vezani trgovini in po oblastveno določeni ceni. Istočasno pa bi mogla kupiti gospodinja na pr. maslo in jajca v isti prodajalni po višji ceni, torej v svobodni trgovini, brez živilske nakaznice. Tak način trgovanja je že vpeljan v nekaterih deželah, celo Sovjetska zveza, ki ima vpeljano strogo državno načrtno gospodarstvo, ga pozna. Pa ni treba v Moskvo hoditi. ali se peljati opazovat, kako je mogoče izvesti tak način trgovanja, v naši b1i.žini je Trst in vsa 'cona »A« Julijske Krajine, ki pozna poleg vezane trgovine še svobodno trgovanje.
To bi bil najboljši način za prehod od sedanjega pomanjkanja blaga in razdelitve blaga na podlagi raznih nakazil v čas svobodne trgovine, ko ponudba in povpraševanje po blagu odreia ceno blagu. Vse pa seseda pod primernim državnim nadzorstvom, da je vsako izkoriščanje izključeno.
Pri vsem tem je naša želja,- da ne bi ostalo pri raznih osnutkih zakonov in da se uzakonitev osnutkov ne bi zavlekla tako dolgo, da nas bodo razmere, ki so rano."' krat. močnejše od vseh zakonov, že same prmiiile do novega načina ureditve prometa z življenskimi potrebščinami.
fantje in dekleta. Za bodočnost Hostnik ni bil v skrbeh. V desetih letih, ko bodo fantje za ženitev in bo treba hčerkam balo, bo gozd zrel in bo vrgel nič koliko denarja, da bo lahko z njim oskrbel hčerkam doto in fante poženil. Toda prišlo je,'drugače. Vojska tudi Hostniku ni prizanesla. Fante so mu odvekli na prisilno delo, v hribih pa so se pojavili goščarji-partizani, ki jih je preganjala vojaška policija. In nekega dne je začelo.v gozdu za Hostnikovo kmetijo prasketati in pokati kot da se je
fronta preselila v Hostnikov gozd. Miru ni bilo ves dan, š etja pod noč so sičale zadnje mine v gozd. Čez par dni je Hostnik previdno šel pogledat v gozd. »Hvala Bogu-;. je vzdihnil, »škoda ni tolika kot sem mislil.« Našel je sicer dokaj smrek ranjenih in prestreljenih. Nekaj so jih mine raztrgale in izruvale, v glavnem pa je gozd nepoškodovan. Izruvane in razcefrane smreke je Hostnik posekal in spravil domov. Ranjene smreke pa se bodo zalile s smolo in bodo spet veselo rasle, je menil Hostnik in bil vesel, da škoda ni večja.
Spomladi pa, ko je drevje že močno ozelenelo, se je nekega dne ustavil pri Hostni-kovih graščinski gozdar Bolte in v pogovoru omenil, da se mu Hostnikov gozd zdi sumljiv. Zdi se mu, da ga je napadla nevarna bolezen. »Poglejte, oče Hostnik, v hrib in opazili boste, da mnogo smrek v vašem gozdu ni pravšno zelenih, ampak da rjavijo ter igličevje naglo odpada.«
»Najbrž jih je mraz posmodil, ko se je sneg tako dolgo držal«, je menil Hostnik. »Se bodo že opomogle tja do jeseni.«
»Ne vem, če bo kaj iz tega. Mislim, da je vzrok vse drugod.«
»Potem bodo pa to tiste smreke, ki so lani bile ranjene od krogel.«
»So , bile smreke prestreljene, ranjene ?«
»Da, lani . je bilo mnogo poškodovanih, pa sem mislih, da ne bo hudega, da se bodo popravile, Zdaj pa, kakor pravite, hirajo.« • »En razlog več«, je resno dejal gozdar, »da je moj sum opravičen. Pojdite z mano, oče Hostnik, v gozd, vam bom nekaj pokazal. Bojim se, da je vaš gozd napadel smrekov lubadar. Zato moramo hitro poseči vmes, da se ta uničevalec smrekovih gozdov preveč ne razvije in vam ne uniči vsega gozda in se ne preseli celo k nam na graščinsko. Ta škodljivec najrajši napade slabotne, bolne, hirajoče smrene. Ko se pa razmnoži in teh smrek zmanjka, pa se loti tudi zdravih. Tedaj pa je nesreča tu. Kajti, preden opazimo njegovo razdiralno delo, je povzročil Že ogromno škodo.«
Moža sta krenila v hrib. Hostnik je že oddaleč opazil, da je igličevje nekaterih smrek rjavo, česar prej ob obilnem pomladanskem delu ni videl. V gozdu je gozdar Bolte pristopil k ranjeni in hirajoči smreki, vzel lovski nož in izrezal dobršno zaplato skorje iz debja.
»Poglejte, Hostnik, če ni bil moj sum upravičen. Tu vidite delo in sledove smrekovega lubadarja.« In pokazal je Hostniku notranjo stran smrekove skorje, v kateri so se jasno videli značilni rovi ki jih dela smrekov lubadar in njegove ličinke pod skorjo. Tudi na lesu pri deblu so se poznali podobni sledovi, dasi les sam ni bil poškodovan. »Vidite, Hostnik, to je delo smrekovega lubadarja. Lesa vam prav za prav ne poškoduje, ker žre le mlado skorjo, ki je med tako imenovanim kambijem in ličjem in staro skorjo. Pa vendar dela ogromno škodo, ker s svojimi rovi pretrga in uniči tisto sočno plast — cevne povezk-— po katere se pretakajo hranilni sokovi, ki so potrebni za rast smreke. In tako se morajo smreke posušiti. Pozneje ta skorja sama odpade, ko smreka že odmira.
»Zdaj pa poglejva škodljivca samega. Glejte, tu ob vrhu glavnega rova je mrtva samica., ki je legla jajčeca. Oglejva si jo (Nadaljevanje na 7. strani.)
Uničevalec smrekovih gozdov
19.
»Hvala Bogu. da ga je pamet srečala«, 'e namesto Rotije obrnila Jezik Marjeta. »Saj je bil dovolj zgubljen. Žensko bo pa potreboval, saj menda kani celo nekaj zem-’je dokupiti. Škoda, da nisi zanj«, je oslinila Mico, ki je kar zapihala.
»Greh naj popravi, pa Rotijo vzame«, je izbruhnila. »Dovolj pohujšanja je naredil v vasi.«
Marjetina beseda jo je v živo zadeia, zakaj trije snubci so se že okujali. Prehitro so jo spoznali.
»Zavoljo tvojega jezika ga je bilo še več kakor bi ga bilo treba«, je še Jamarjeva užgala po jezmnici. Bila je huda na njo, ker jo je ravno zadnje čase nekaj opravljala po vasi zavoljo Zelnikovega Fronca.
Mica je čutila, da je najboljše, da vsaj za nekaj časa utihne. Z jezo je vlekla grablje tako. da jo ■ je morala Marjeta opomniti naj pazi na zobe. Da so šele novi.
Mica je nekaj revsnila, unesla se pa je. Z Marjeto se ni šaliti. Škovincu se pa tudi ni dobro zameriti. Dnina pri njem je najboljša. Plača dobro in tudi pri jedi ne skopari. Ženske se pulijo, kadar Škovinc najema. Posebno za lan.
Ves dan se je Rotija Jaskovi izogibala. Ni hotela, da bi prišlo do resnega prepira, kar je pri Mici brž.
Popoldne je prišel Škovinc s steljnim vo--om. Rotija, Marjeta in Jamarjeva so - i-’-'-rvale, Jaskova je tlačila.
-- je gledal Rotijo in Marjeto, re-, ni nič. Vendar je Marjeta slutila, Ja se je moralo nekaj zgoditi doma.
Ko je bil voz na red, sta odšli Marjeta in Rotija naprej. Rotiji se je mudilo k otroku, ki ga cel dan ni bila videla. Sicer je otrok še ne potrebuje več tako kakor prve
mašeče, pa*Jendar. Ves dan je mislila iiau„. Zadnje čase, kar je Tine v vasi, še bolj. Kar nečesa se boji. Včeraj ponoči ji je prišlo na misel, da sama sebe. Že trikrat po vrsti se ji je sanjalo, da je Tine trkal na okno. Zadnjo pot je bila tako zmedena, da je prav stala in šla pogledat. Pa se ji je samo tema ponujala skozi okenske križe.
»Prav zares sem neumna«, se je kregala, ko je lezla nazaj v posteljo. Ura je bila šele tri in do dneva je bilo še daleč.
Vendarle ni mogla zaspati. Morala je misliti. Vse ni nič pomagalo.
»Zastonj ni belil hiše«, se ji je vrivala všečna misel. »Pri Svetem Križu je dovolj pokazal, da misli name.«
»Nikoli k Tinetu«, je pri priči usekala po lepi sanji. »Tudi če novo hišo postavi in če bi me na kolenih prosil, k Tinetu nikoli.«
»Nemara ti bo Jurček kdaj zameril, da si ga dela ob očetovo ime. Zdaj imaš priložnost. Tinetu samo prst pokaži, pa bo precej, zagrabil #a celo roko.«
»Pojdi, hudoba!« je splašeno rinila pokonci. »Zavoljo Jurčka sem odbila Jerneja, zdaj naj bi se pa Tinetu vrgla.«
Vse zaman. Nekaj se je prebujalo v njej. Ni vedela kaj, ljubezen to vendarle ne more biti. Spomin. Premočan se ji je zdel.
Če se vendarle spet ljubezen prebuja, tista poteptana ljubezen, ki je rodila grešen sad? Rotija se ni mogla znajti.
»Veš, Rotija, da se je začel'Tine smukati okrog naše hiše«, jo je oplašila Marjeta, da bi Rotiji skoraj grablje padle iz rok. »Kadar vidi mater, da neso Jurčka na vrt, že tako ukrene, da pride mimo.«
»Ne vidim rada. Nazadnje bi mi še otroka urekel. Hude oči ima.«
»Zdaj se nič ne boj. Fant se je napravil, da je vasi v čast. Škoda, da ni bil takrat tak, ko je za teboj norel.«
»Saj nikoli ni«, se je Rotija otepala Marjete. »Za norca me je imel. Šele potlej sem spoznala, ko je bilo prepozno.«
»Za zdaj bi ne mogla tega reci«, je skrivnostno namignila Marjeta. Rotiji se je zdelo, da je Tine Marjeti povšeči in da bi ji bilo celo ljubo, ko bi se malo več zmenila zanj.
»Morda jo vest peče, ker mi je ubranila Jerneja in bi zdaj rada, da bi vzela Tineta. Včasih mi ga je pa očitala.«
Kar hudo ji je postalo.
Ko sta prišli na Škovinčevo dvorišče, je Rotiji zastal korak. Poleg stare Škovinke je sedel Tine in pestoval Jurčka. Kakor da se ji je kri utrgala v glavi, tako jo je zabolelo po celem telesu, vrgla je grablje proti hlevu in z grgrajočim krikom planila proti otroku.
Tinp je prebledel. Ravno je mislil vstati, toda Rotija mu je že iztrgala otroka iz naročja. Jurček je nekaj časa splašeno strmel, potlej pa začel jokati in siliti nazaj.
Marjeta je brez sape obstala sredi dvorišča kakor bi jo nekdo z rovnico oplazil po hrbtu.
»Rotija, saj mu vendar nisem nič naredil. Svojega otroka bom vendarle smel Vzeti v naročje.«
»Urekel si ga«, je kriknila, ko je videla, da otrok sili nazaj. V pesti je krčevito držal povaljan košček piškota..
»Kako naj bi ga urekel? Otrok me ima rad. To je vse.. Svoje krvi ne bo zatajil.«
Tine je bil zelenobel kakor pinjeno mleko. Roke so se mu tresle.
»Ne bodi taka, Rotija«, se je oglasila stara Škovinka. »Otrok ne more za to, če .. .« Hotela je nekaj reči pa se je premislila. Rotija je sopla kakor upehana žival.
'Nenadoma pa se je zasukala, razklenila otroku ročico, da je povaljani piškot padel na tla in se zagnala čez dvorišče.
Zaman je klical Tine, zaman je vpila za njo Marjeta, Rotija je bežala z otrokom proti kajži.
Ko jo je prišla Marjeta vabit k večerji, jo je našla sedečo pri peči in oči je imela vse objokane.
»Večerjat pridi. Samo nate še čakamo. Otroka kar s seboj vzemi.«
»Ne grem«, je skoraj siknila in se pbr-nila proti kamri.
»Ne bodi vendar taka. Saj ti Tine ni nič naredil, če je pa Jurčka vzel v naročje, no ja, saj je tudi njegov.«
»Moj je«, je skoraj zakričala. »Nekoč je hotel, da bi niti rojen ne bil, h konjederki
me je gonil.«
Potlej se je zagnala po postelji in solze so ji drle po pošiti odeji. Jurček, ki je bil dobro zaspal, se je prebudil in se zagledal v zadnjo svetlobo, ki je trepetala na steni.
W	-v
Držat Ki prö»a. m chr.Hsiep tjcspodar^ke^a navrta
Praga (IP). »Najbolj značajna pctcza državnega proračuna za leto 13-'!.T je njegov ljudsko-demokratični znač_„. u c: . > raža zlasti v izdatkih, ki so v zvez: z državno skrbjo za široke narodne m.;so, za socialno politiko, ljudsko zdravje, kulturo in podobno.« — Te besede so bilg uvod k poročilu češkoslovaškega finančnega ministra cir, .Jaromira Dolanskega, na seji Ustavodajne narodne skupščine.
V	svojem poročilu je finančni minister dr. Dolansky opozoril na dejstvo, da je dveletni .gospodarski načrt napravil iz državnega proračuna instrument načrtnega narodnega gospodarstva.
Ko je govoril o gospodarskih potih, po katerih koraka češkoslovaški razvoj v zadnjem času, je minister dr. Dolansky zlasti povdaril stanje in položaj poljedelske in industrijske proizvodnje. V številnih .statističnih podatkih je dokazal, da je češkoslovaška proizvodnja v letu 1945 in letos zrasla, kljub temu da so bili Nemci izseljeni.
Vrednost češkoslovaškega izvoza in uvoza vsak mesec narašča. Da pa ni prišlo do občutljivega prekinjenja proizvodnje in do kaosa v prehrani prebivalstva, se mora Češkoslovaška republika zahvaliti inozemskim kreditom.
Proračun za leto 1946 je znašal 64 milijard Kčs; za leto 1947 pa znaša 73 milijard Kčs. Narodni dohodek za leto 1947 je ocenjen na 160 milijard Kčs. Državni proračun za bodoče leto znaša skoraj polovico narodnega dohodka. Daši je država danes bolj revna, mora nositi težja bremena kot pa pred tem. Glavni vzrok večjega programa v investicijah leži v dveletnem načrtu za izgradnjo države.
Kar se pa tiče proračunskih dohodkov se v letu 1947 računa s skupnimi dohodki v višini 48 milijard 400 milijon Kčs, kar je za 10 milijard 608 milijonov Kčs več kot Pa v letu 1.946.
Na koncu svojega poročila je finančni minister dr. Dolansky podčrtal okolščino, da ima tudi predloženi državni proračun svojo psihološko problematiko. Njegov uspeh zavisi v glavnem od zaupanja prebivalstva v državo in od sodelovanja vseh, ki na tem delajo. Preračuna se moramo dr-'ati že ob samem začetku proračun, leta, brez vsakega provizorija in to bo lep primer za vse ostale ukrepe, ki jih bomo pred-vzcli v okvirju dveletnega gospodarskega načrta.
šport gramofonskih plošč
Izdelovanje gramofonskih plošč je v ČSR koncentrirano v. narodnem podjetju »Gra-nofonove znvody« v Pragi, ki ima danes 200 nameščencev in letno proizvodnjo tri milijone plošč. Dobra polovica proizvodnje Piošč in gramofonov bo izvožena.
Zunanja trgovina v mesecu septembru
V	mesecu septembru je bila bilanca češkoslovaške zunanje trgovine visoko akti-vma. Podajamo statistični pregled zunanje trgovine v poslednjih treh mesecih (vedno v milijonih Kčs):
Zajokal pa ni. Kakor da ne soglaša z materjo.
Marjeta je nekaj časa stala, potlej pa 0dšla skozi vrata. Zdelo se ji je neumno, da bi še bezala naprej.
ga ima rada, kakor misli«, je zamomljala na pragu in zaprla vežna vrata.
Rotija je ta večer šla brez večerje spat.
■X-
Po tem dogodku se je Tine zaprl vase. Y fantovsko "družbo ga ni bilo več. garal
za tri, večere pa vse preživel v svoji bajti. Roti ji se je izmikal in tudi mimo bkovinca ga ni bilo. Stari Škovinki je biio dolgčas. Navadila se je bila nanj. Fant se ji je zdel nič kako prijazen in dober. Čud-n°. da je Rotija taka z njim.
Tudi Rotija ni bila za nobeno rabo. Vejala je okoli kakor, da je pijana, zakaj no-Cl so bile grozne. Skoraj ni zatisnila oče-tSa- Venomer ji je hodil Tine na misel, kako je s praznim naročjem strmel vanjo.
, »Rotija, saj mu nisem nič naredil. Svo-■i8ga otroka bom pa vendarle smel vzeti v
naročjc,«
Tako je bil rekel in Roti ji je prišlo na o^isel, da je imel rosne oči.
, »Ali sem prav naredila, da sem bila ta-'a?« To vprašanje se je zdaj zagrizlo va-Mo in jo teplo kakor bič spleten- iz same-8a trnja.
»Še Bog odpusti, če se kdo spreobrne. Ti Pa ne odnehaš.«
Rotija ni vedela kaj početi. Zvečer, ko je ymdna prišla domov, se ji ni ljubilo kaj p četi. Ponavadi je dolgo sedela pri peči 'n Pustila, da so se misli v njej preganjale P? mili volji. Tudi toliko moči ni imela, da m jih zaokrenila in naravnala v eno smer. yar sedela je.in misli so ji kar v slapu pa-C:a1e v rerb-'Vo notranjost, kakor cin bi jo
Dovoz: julij: 758; avgust: 900; september : 977.
Izvoz: julij: 1,300; avgust: 1,234; september: 1,450.
Zelo ugodna je tudi struktura zunanje trgovine, ki je najbolj razvidna iz sledeč:; statistike (vedno v milijonih Kes):
	Dovoz	Izvoz
Živ. potreb, in pijače	166,5	307,4
Surovine in polizdelki	543,3	155,5
Gotovi izdelki	268,6	987,1
Iz statistike je razvidno, da je dosegel dovoz, surovin nov rekord 543 mil. Kčs, proti dosedanjemu najvišjemu dovozu v mesecu avgustu, ko je znašal 500 milijonov Kčs. Tudi izvoz gotovih izdelkov je dosegel novo rekordno višino 987,1 mil. Kčs, proti,819.5 mil. Kčs v mesecu avgustu. Stalno rasteč dovoz surovin in na drugi strani stalno večji izvoz gotovih izdelkov je najboljši dokaz konsolidacije češkoslovaškega gospodarstva in zmogljivosti industrije.
Zanimiv je tudi pregled dovoza glavnih surovin: železne rude je bilo dovoženp z». 1.58 mil. Kčs, kemikalij in gnojil za 103 mil. Kčs, volne za 58 mil. Kčs, vina za 45 mil. Kčs, bombaža za 42 mil. Kčs, hranilne masti za 37 mil. Kčs, surovih kovin za 33 mil. Kčs, kož za 32 mil. Kčs. barev za 20 mil. Kčs, ležajev za 19 mil. Kčs, ribjega olja za 16 mil. Kčs itd.-
Izvoz je pa izkazoval sledeče glavne podatke: železnega blaga za 204 mil. Kčs, krompirja za 167 mil. Kčs, stekla in porcelana za 153 mil. Kčs, volnenega blaga za 106 mil. Kčs, rafiniranega sladkorja za 76 mil. Kčs, strojev za 74 mil. Kčs, svilenega blaga za 45 mil. Kčs, konfekcije za 40 mil. Kčs, gumijevih izdelkov za 37 mil. Kes, papirja za 37 mil. Kčs itd.
Vodilno postavko predstavlja v izvozu različno železno blago, krompir in steklo, ki je bilo tudi v statistiki za mesec avgust podobne sestave. Toda zelo značilna poteza izvoza v mesecu septembru predstavlja prvi večji izvoz različnega tekstilnega blaga.
V mesecu septembru je prišlo tudi k ■ spremembi orijentacije češkoslovaškega izvoza. Največji konzument češkoslovaškega blaga je postala Nemčija, ki je uvezla blaga za 212 mil. Kes, pripomniti pa je treba, da je šlo predvsem za izvoz krompirja, na drugem mestu je Sovjetska Zveza s 189 mil. Kčs, na tretjem Švica s 108 mil. KČS in na četrtem Švedska s 103 mil. Kčs.
Tudi v dovozu je nastala velika sprememba. Na prvem mestu stoji Anglija s 134 mil. Kčs, za njo je Švedska s 133 mil. Kčs (glav. postavka so ležaji), na tretjem mestu je Švica s 119 mil. Kčs, na četrtem USA s 84 milijoni Kčs in na petem Sovjetska Zveza s 660 milijoni Kčs.
Pol milijona obrtnikov
Po poročilu državnega statističnega urada v Priigi je bilo na dan 1. marca letos na ozemlju Češkoslovaške Republike nameščencev v različnih obrtih 536.682 oseb, od tega 148.010 žen in 388.672 moških. To število obsega 214.424 samostojnih obrtnikov.
nekdo z drobno šibico tolkel po ognojeni otiski. Rada bi kričala, toda samota je sedela nasproti njej kakor star, od mrtvih vstali očanec, ki še diši po trohnobi in črvadi.
»Znorela bom«, se je včasih ustrašila in večkrat ni mogla priti na to ali gre ali stoji. Ni slišala tiktakanja, po vsej hiši je šumelo, kakor da iz kotov bruha ihta.
»Zakaj si taka, ko ga imaš rada?« Prav iz dna duše se je utrgalo to vprašanje in ni ga mogla ubiti.
»Kaj nisem res ves drug?« je vpraševal Tine s klopi in stezal roke za otrokom.
»Si«, je morala pritrjevati. »Ne piješ, čedno si opravljen in priden si postal. Zakaj nisi bil nekoč tak, tedaj, ko si zvedel, da z menoj ni vse prav?«
»Zakaj me torej zdaj nimaš rada?« Kakor da Tine sedi poleg nje in jo z roko drži čez rame,
»Saj te imam, le pokazati ne smem. Zavoljo otroka te moram tajiti, da bo otrok srečen. Vso svojo srečo moram sproti ubijati, da bo Jurčku nekoč laže. Ti tega ne razumeš, Tine.«
Zaškrabljala je miš, mačka je planila iz zapečka in Rotija-se je splašila in vstala s klopi. Tako jo bilo skoraj vsak večer. Slekla sc je, legla in dolgo gledala v strop. Porjavele deske so visele nad njo, kakor deske krste.
»Saj sem mrtva«, jo je grenko obšlo in skoraj strah jo je postalo. Stisnila se je k otroku in se mu z usti prisesala, na lica.
*
Tinetova bajta se je belo smehljaja skoz porumenelo listje že precej obletelih če-šnclj, ki so rastle tik ob strehi Pozno oktobrsko sonce se je upiralo v okna in rahel
85.523 slušateljev visokih šol v Pragi
Letos 1. janurja je bilo na visokih šolah v Pragi zapisano 35.523 slušateljev,., od .tega na Karlovi univerzi 19.189, na tehnični visoki šoli 16.334. Na. posamezne fakultete je pripadlo: teologiia 223 slušateljev, pravo 5526. medicina 5657, filozofija 5152, pri-rodopisna fakulteta ima 1566 slušateljev in farmacija 604. Na podružnici medicinske fakultete Karlove univerze v mestu Hradec Kralove je bilo zapisano 412 slušateljev in na medicinski fakulteti v Plznju, ki je tudi podružnica Karlove univerze, pa 226 slušateljev. Na evangelijski bogoslovni fakulteti Jana Husa v Pragi je zapisano 266 slušateljev, med njimi je tudi več žen.
Na tehnični visoki šoli v Pragi študira stavboništvo 1209 slušateljev, arhitekturo 1249, elektrotehniko 3988, kemijo 1793, poljedelsko ih gospodarsko fakulteto' 1867, visoko trgovsko šolo 5550 ih visoko šolo specialnih ved 678 slušateljev.
Na Masarykovi univerzi v Brnu je zapisano 7053 slušateljev, od tega števila na pravni fakulteti 1729, nr, medicinski 2480, na filozofski 1612, prirodoznanstvo je študiralo 657 slušateljev in farmacijo 78. Državno računstvo je študiralo v Brnu 497 slušateljev. Veterinarska visoka šola je
Uničevalec smrekovih pz*l«v
natančno!« Gozdar jo je stresel Hostniku na dlan. Hrošček ni bil večji kakor pol centimetra in Hostnikove slabe oči niso na njem razločile podrobnosti. Gozdar pa je vzel iz žepa lupo in zdaj je Hostnik skozi lupo natančno opazoval hroščka. Rumenorjavi hrošček — nekateri so temnorjavi — z nekoliko' svetlejšimi krili kakor oklep na glavoprsju, je ves posejan z sršečimi dlakami. Oblike je valjaste, spredaj nekoliko zožene. Močan oklep spredaj pokriva vrat in glavo, da je od zgoraj ni videti. Izpod 'oklepa gleda spredaj le dvoje kratkih ba-tieastih tipalnie. Troje parov nog je kratkih z značilnimi ploščatimi členi. Krila so pikčasta, ob zadku v obliki lista vdrta z značilnimi osmerimi zobci. Tako valjasto telo s kratkimi močnimi nogami, trdim oklepom na glavi je primerno za vrtanje rovov.
In zdaj je gozdar Bolte razlagal Hostniku življenje in delo tega hroščka, ki včasih naredi milijone škode.
»V toplih aprilskih in majskih dnevih roje jate teh hroščkov v gozdovih in se parijo ter iščejo primerna drevesa, kjer bi odložili svojo zalego. Izbirajo rajši starejša drevesa pred mladimi sočnimi,, najljubša so jim po viharjih izruta, od snega prevrnjena in še ne oguljena drevesa. V taka hirajoča debla zvrta s klešči samica v skorjo luknjo, se potegne vanjo do lesa in nato ob lesu navzgor vrta pokončen rov, ob katerem polaga svoja jajčeca 60—80. Ob koncu rova po končani zalegi samica navadno pogine. Po 2—3 tednih se iz jajčec izležejo breznoge valjaste ličinke, ki začno vodoravno od glavnega rova počez žreti in vrtati nove stranske rove, - ki so v začetku ozki,. ko pa ličinka raste, vedno- večji. Ko ličinka doraste se ob koncu rova zabubi in iz te bube se čez nekaj časa razvije nov hrošček. Glavni rov z jajčeci in povprečni
veter je vzgibaval zvito listje trte. ki se je vila nad okni in bila že obrizgana od beleža.
Tine je sedel v hiši. Bilo je nedeljsko popoldne, vdana jesenska otožnost je ležala nad potjo, ki je peljala na polje. Ozimina je bila v zemlji, strnišča preorana, vrane so se zdolgočaseno prestopale po vejah, in se v pošev zaganjale proti tlom, da so skoraj s krili zadevale ob travo, ki jo je. že močno popasla živina.
Tine ni vedel kam bi se del. Zjutraj, ko je šel od maše, je hotel ostati kar v Dražgošah. V gostilni je že bil, fantje so ga vabili, da bi ostal, pa vendarle ni.
»Nočem, da bi Rotija mislila, da sem se spet zavrgel«, se je pogovarjal sam s seboj po poti in s palico otepaval po kač-jeku, ki je visel na pot in bil poln rosne pajčevine. Kar dobro se mu je zdelo, da je bila pot dolga in da ni imel spremljevalca. Nihče ga ni motil in mirno je lahko odvijal zmeden klobčič misli.
»Vem, da me ima rada. Na očeh ji vidim. Toda za otroka se boji. Morda misli, da jo hočem ujeti in da bom tak. kakor sem bil zdaj, samo dotlej, detkler bi je ne speljal.«
Utrjeval je to misel, podpiral jo z domnevami. toda nazadnje je bil tam kakor na začetku.
»Jerneja se pa ni otepala. Le zakaj ga ni vzela? Saj je dovolj pritiskal za njo. Ljudje so že kar čakali, kdaj bodo oklici. Nazadnje se ti pa Jernej zakadi v docela drug konec. Nekaj je moralo biti po sredi.«
Tine se je spomnil na dan, ko je Rotijo in Jerneja prvič videl skupaj. Sram ga je
postalo- in kar vase je zlezel.
imela 717 slušateljev, .tehnična-visoka šo’a dr. Edvarda Beneša v Brnu je izkazovala 2847 slušateljev in poljedelska visoka ši la. 1Ü55. slušateljev. Rudarska visoka .šola, M se je v teku šolskega leta preselila iz mesta Pribram na češkem v Moravsko Ost -vo, ima 511 slušateljev in končno Akademija upodabljajoče umetnosti ima 373 obiskovalcev.
Na Češkem, Moravskem in v Slez.'ji ;'e bilo v preteklem šolskem letu 48.279 vlso-košolcev, od tega 8863 žen. -	,,
Gmotno zavarovanj» slovaških
hmetnikov	^
Poverjeništvo za šolstvo in ljudsko kv:-turo pri Slovaškem narodnem svetu je pi -pravilo predlog uredbe o podpori umeuT-škega ustvarjanja s tem, da se gmotr. > zavaruje umetnike. Po tem predlogu bi b t . ustanovljen poseben umetniški fond. iz katerega bi slovaški umetniki prejemali letno plačo v višini od 12.000 do 36.000 Kes. — Istočasno bi pa fond tudi kupoval umetniška dela. Po tem predlogu bo ta fond prejemal stalne podpore od države in se bo združil z dosedanjim kulturnim fondom pri poverjeniku za notranje stvari kakor tudi iz prispevkov narodnih podjetjih in različnih vsenarodnih ustanov.
stranski rovi nudijo značilno sliko, po kateri hroščevo prisotnost lahko takoj ugotovimo. Äko je drevo močno napadeno, se več takih rovov križa in tako nastanejo črkam podobne oblike, zato je hrošč, smrekov lubadar, dobil latinsko krstno ime Ips typögrafus«.
»Mladi hroščki se pregrizejo v posebnih luknjicah skozi skorjo in v toplih opoldanskih urah rojijo v velikih jatah po gozdovih in-iščejo primernega prostora za novo zalego. In ker vsaka samica zleze 60 do 80 jajčec, se njih število v poletnih mesecih ogromno namnoži. In kadar zmanjka primernih hirajočih smrek, se vržejo na mlade in sveže in s tem ogrožajo obstoj naših smrekovih gozdov.«
»Zato je boj zoper tega škodljivca nujno potreben in zelo važen. Predvsem je treba posekati in iz gozda odstraniti že napadena drevesa, jih olupiti in čreslo (skorjo) zažgati. Potem je treba vsako zimo ali zgodnjo pomlad pospraviti iz gozda vsa podrta, izruta in poškodovana smrekova debla, ali pa jih vsaj olupiti, da jih hrošči ne bodo napadli. In še en način je uspešen za uničevanje tega škodljivca. In ta je, da mu ob času rojenja nastavimo past — podrtih ali posekanih dreves. In ko so roji odložili svojo zalego, pa drevesa olupimo' in skorjo z zalego vred uničimo.«
»Tako, oče Hostnik, zdaj veste, kdo vam uničuje smreke, škodljivca poznate 'n veste tudi, kako ga je treba zatirati. Zato pr čimprej po sekiro in žago in pospravit'' napadena drevesa iz gozda«, je še dejal gozdar in se poslovil od Hostnika.
Hostnik se je lepo zahvaKl in še isti rije hreščala žaga v gozdu. Kdaj prej bi r . Hostnik dal rajši prst odsekati kot tah" lepo smreko podreti. Toda zdaj je šlo r gozd, za njegov ponos in ljubezen, zato brez usmiljenja odstranil vse, kar ni b:'o jedrno zdravo. In gozd je zopet bil čist šumel skrivnostno pesem življenja.
»Tisti dan sem malo narobe igral«, mu je bilo žal.
»K Rotiji bi pa vendar lahko enkrat sto pil v kajžo. Odkrita beseda naju le InbLi še združi. Morda nisva tako vsaksebi kakor misliva. Pogovoriti se je treba.«
Pot do Tinetovca mu je bila skoraj prekratka. Koj po kosilu pa je odšel v bajto in zaklel se je, da se do večera ne prikaže iz nje.
Zdaj je sedel, zdaj stal in hodil, spet sedel, gledal skozi okno in zdelo se mu je. da je vsa hiša polna misli, ki se prepleta jo in da so žive in da ga hočejo pritisniti cb steno in ga zadušiti.
»Življenje si ubil Rotiji«, ga je obsodila prva misel. _ »Potlej si jo pa še s candrö zmerjal. Reči, če ni res?«
»Res je, tako sem ji rekel, ko me je Jernej vrgel v graben. In pijan sem bil«, sc je branil Tine.
»H konjederki si jo gonil«, se je odvila druga misel in siknila vanj. »Zdaj pa hočeš, da hi bil.otrok tvoj. Kaj ga nisi še pred rojstvom ubil v sebi ?«
»Njej sem hotel dobro«, se je otepaval žgoče misli.
»Potlej ko si jo onesrečil.« Misli se niso dale ugnati.'
»Saj se mi bo še zmešalo«, je spet vstal, odzolehal kos kruha, ki ga je bil v soboto zve g er prinesel od Tinetovca in zvrnil ko-zarčok tropinovca. Zapeklo ga je v grlu, ker se je b’l pijače odvadil.
»Najboljše bi še bilo, ko bi odšel s Pr-tovča. Kakšen hudič me je zmotil, da sem se vrnil?«
»Si mislil, da ti bo Rotija kar padla v naročje«, se mu je zarežal glas iz kota.
Primorski književniki med Greprčicem in Kosovelom
Ko odkrivamo kulturno delo na primorskih tleh, je morda komu odveč govoriti tudi o kulturnikih, ki niso napisali debelih knjig in ki se niso povzpeli med vrhove 'ustvarjalcev. Res morda v obilici imen njihovo ni tako svetlo in pomembno, da bi si ga moral zapomniti vsak otrok v šoli. .Toda, ko govorimo o teh naših slovenskih tleh, nam je vsak košček dragocen, vsaka vas je za nas prelep kraj, h katerenA se vedno znova vračajo naše misli. In te naše vasi so rodile kulturne delavce, neznatne vasi, za katere morda ne bi nihče v svetu vedel. Čim večji je sin, ki ga je rodila vas, tem bolj je kraj znan med nami. Pa tudi na vasi, ki so morda poslale manjše književnike v svet, se bomo ozrli, zakaj, vsi, tudi manjši kulturniki so ustvarjali z globoko ljubeznijo do svojega naroda. Če je njih delež manjši, so bili njihovi talenti morda bolj skromni, a važno je, da teh talentov niso zakopali.
Ustavimo se danes ob mladinskem pisatelju in glasbeniku Janku Lebanu. Rojen je bil 1855. v Kanalu na Goriškem, umrl pa je 1932 v Kandiji pri Novem mestu. Že v zgodnji mladosti je prišel Leban v Gorico, kjer je obiskoval normalko in tretji gimnazijski razred, potem je prestopil na učiteljišče in ga potem v Kopru dovršil. Po maturi je služboval v Komnu pri Nabrežini, Lokvi, pri Divači, Avberu, Begunj ah in drugod.
Iz njegovega literarnega dela govori njegova rodna gruda. Gruda njegovega rojstnega kraja in krajev, kjer je živel. Najprej je pisal pesmi in že kot tretješolec je izdal po 'obsegu in vsebini skromno zbirko: >Pesni in povesti za poskušnjo«. Zbirka je izšla v Gorici. Potem je pisal v »Vrtec« in »Zvonček«. V pesmih prevladujejo vsakdanji motivi, največ z rodoljubno in poučno tendenco. Njegov jezili je brez krepkejše oblikovalne sile, z neredkimi tujimi vplivi. Več uspeha pa je Leban dosegel s mladinskimi publikacijami. Iz obilice jih naštejmo samo nekaj: Iskrice. Zbirka pesmi in povesti — 3 snopiči, Milosrčna Zorana, V domačem krogu, Zbirka pesmi in povesti za mladino, Mirko Poštenjakovič, Na različnih potih, Pri Vrlovčevem Grogi in več prevodov. V mladinskih povestih je hodil po stopinjah nemškega mladinskega pisatelja Krištofa Šmida, ki je tudi sicer zelo vplival na slovensko mladinsko slovstvo sploh. Lebanovi otroci v povestih so zelo enostranski, eni so popolnoma dobri, drugi hudobni. V tem je umetniška sila teh povesti majhna. Kajti, življenje, ki ga opisuje, ki ga ustvarja pisatelj, mora biti resnično, ne narejeno. V življenju niso ljudje absolutno dobri in drugi spet samo slabi. Tudi slab človek ima v sebi lahko tudi kaj dobrega in obratno. Tako je življenje. Če zdaj pisatelj vidi samo dobre in samo slabe ljudi in če potem dobri zmeraj zmagujejo, hudobni pa so kaznovani, to se pravi, če pisatelj namenoma zaokroži dejanje tako, da doseže večjo vzgojnost, je to preveč narejena, zgodba in premalo živ!jensko resnična. Na tej napaki bolehajo Lebano-
ve zgodbe. Vendar je v njih in med njimi tudi nekaj prijetnih povesti, ki jih je mladina rada prebirala in ki so v tisterft času izpolnile vrzel v našem mladinskem slovstvu, Saj je bilo pri Lebanu mnogo samostojnosti, vsekakor več kot pri njegovih predhodnikih, ki so mnogo bolj slepo sledili nemškemu pisatelju ki smo ga že omenili, Krištofu Schmidu.
Razen tega pa je Leban napisal tudi več pedagoških razprav. Posvetil se je torej vzgoji mladine praktično v šoli kot učitelj, kot vzgojitelj z mladinskimi povestmi in pesmimi in kot pedagog-vzgojitelj in teoretik v pedagoških vprašanjih.
Razen tega je vidno Lebanovo delo tudi na glasbenem področju. Njegovo »Zbirko cerkvenih pesmi« je kritika ugodno sprejela. Uglasbil pa je tudi več posvetnih pesmi, mnogim je napisal besedilo sam.
Nekaj let za Lebanom (1859) je bil rojen v Kobaridu mnogo močnejši naš pesnik in sicer Josip Pagliaruzi K rila n. V ljudski šoli je imel velik vpliv nanj dekan Jakše, iz domačega kraja pa je odšel na goriško vadnico in potem na gimnazijo. Tu je bil njegov sošolec poznejši slavist Štrekelj. V drugi šoli je dobil za učitelja Levca, ki je zelo vplival nanj, največ pa najbrže Gregorčič, ki ga je pozneje tudi iz Rihenberga pogosto obiskoval. Po maturi se je posvetil Pagliaruzi pravnemu študiju, a po očetovi .smrti je prevzel doma gospodarstvo in bil obenem v odvetniški praksi. Zaradi prevelike delavnosti je zbolel na vnetju možganov in 1885. umrl.
Pagliaruzijevo pesniško delo je obširno, še nepregledano in neocenjeno. Pesem mu je bila kakor dnevnik, vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili vedno namenjeni za javnost. Zdi se, da je sploh ves živel v pesmi. Naj-
Na valu 283,4 m
Petek 13. dec.: Jutranja poročila odpadejo zaradi zapore toka. — Od 20,10 do
20,15	poročila.
Sobota 14. dec.: Od 7.10 do 7.15 poročila in komentarji. — Od 20,10 do 20,15 poročila.
Nedelja 15. dec.: Od 7,25 do 7,40 jutranja glasba. — Od 19,30 clo 20 »V znamenju adventa« (polurna oddaja). Od 20,10 do
20,15	glasba za lahko noč.
Ponedeljek 16. dec.: Od 7,10 do 7,25 predavanje za gospodinje. — Od 20,10 do
20,15	poročila.
Torek 17. dec.: Od 7,10 do 7,15 »Slovensko ognjišče« — narodopisno predavanje. — Od 20,10 do 20,15 poročila.
Sreda 18. dec.: Od 7,10 do 7.25 poročila in komentarji. — Od 20,10 do 20,15 poročila.
Četrtek 19. dec.: Od 7,10 do 7,15 jutranja glasba. — Od l9j'S0 do 20 »Cvetka na
starejše in najštevilnejše so erotične pesmi; to so obračun s prvo nesrečno ljubeznijo, mladeniški ponos nasproti dekletu in njenim staršem. Erotika se v raznih Pa-gliaruzijevih pesmih ponavlja in veže ljubezen s spremembami v naravi, odkriva svojo srečo, razočaranja, odpuščanja in nova očaranja od ženske lepote. Iz te erotike najbolj odseva pesnikova krotka, nenavadno občutljiva, pasivna narava. Zadnje pesmi so globlje in samostojnejše, splošno pa se v njih čuti Prešernov Jenkov in Gregorčičev vpliv. Največ pesmi je posvečenih neimenovani Emiliji (»dekle črnooko«) in Emi. Poleg mnogih trioletov, številnih sonetov in gazel ima v prvi dobi tudi elegije v distihih, v katerih ljubezen veže z domoljubi jem.
Pesnikova osebna pesem izraža največ bolečino zaradi ločitve od domačega kraja in se vzporeja s tedanjo Gregorčičevo vojaško pesmijo. Te pesmi govore o Paglia-ruzijevi globoki ljubezni do domače primorske zemlje, vsaka njena bolečina najde odmev v Pagliaruzijevi pesmi. Polno tožba, prošenj in molitev je napisal ob materini bolezni in smrti. Zavest skrite usode ki terja žrtve v njegovi družini prehaja v vdano slutnjo smrti, ki se proti koncu vedno bolj stopnjuje. »Sedem vas že grob pokriva«, poje pesnik in izraža vso bridkost ob tem. Vse osebne Pagliaruzijeve pesmi preveva živa vera v Boga.
Domoljubna lirika pa opeva lepoto domačega krkja, Sočo, Krn, nesrečo domovine in podobno.
Pagliaruzzijeva izrazita politična pesem izvira neposredno iz Stritarjevih Dunajskih ko sta bila iznenadena in s kakšno naglico tečeta proti vasi. Tudi Migelj se je pognal čez obzidje in tekel za njima, pa ju ni mogel dohiteti.
Triglavski planoti« (polurna oddaja igra komorni trio). — Od 20,10 do 20,15 poročila.
*
Vodstvo slovenskih radijskih oddaj je sprejelo dopis, katerega objavljamo zaradi njegove zanimive vsebine.
Pošiljatelj Franc Seebacher, Klagenfurt. Tarviserstraße 16 piše dobesedno:
Kot koroški rojak razumem tudi slovenščino. Vam sporočim, da tukajšnji prebivalci ne razumejo slovenskega radia, ker slovenski Korošci govorijo jezik, katerega tudi pristni Slovenci ne razumejo.
Zdi se nam potrebno, da se ob dopisu, katerega je pisal človek, ki se- šteje za koroškega rojaka, nekoliko pomudimo." Naš namen je, pomagati koroškim Slovencem, ki so bili ves čas ovirani pri razvoju svojih kulturnih dobrin in svoje materinščine, da se dvignejo na raven, katero je ostali slovenski narod že dosegel. Jasno je, da imajo koroški Slovenci svoje narečje .kakor ga imajo drugi Slovenci. Toda pismeni slovenski jezik je samo eden. Ta je pa zmožen tekmovati z vsakim drugim svetovnim jezikom.
elegij in Raje. Dogodki na Balkanu so v letih 1877 do 1881 vzbudili v pesniku naj-strastnejše politične obtožbe in klice k slovanski svobodi. Višek vse obtožbe in trpljenja mu je Bolgarija: »O Bog, zakaj zavrgel si Bolgarijo?« .— poje. In v elegiji »Bolgarski rod« toži:	^	^
Tako ukrenil modri svet,\ dal tebi Nemca poglavarj^,
Turčina dal ti gospodarja..
Iz te politične lirike in mrkega'.občutja sveta je' vzrasla večinoma vsa objektivna lirika in epika Pagliaruzzijeva. Skoraj vsaka zgodba ima vojno ozadje in največ\sno-vi za epiko je vzel iz bolgarske zgodovine, kakor Smrt carja Samuela, Smrt Indžaivoj-vode, Samodive-Samovile in druge.
Na Pagliaruzzija je vplivala srbska narodna pesem, čuti pa se tudi močan , Gre« gorčič.ev vpliv.
Pisal je nenavadno mnogo. V nekaterih dobah se vrste pesmi dan za dnem, včasih po pet in še več na dan (k vsaki je napisal datum). Z obliko, zlasti s sonetom se je skoraj igral. Vseh pesmi je gotovo nad 300, a sam jih je objavil v Zvonu in Ljubljanskem zvonu komaj 20.
Leban in Pagliaruzzi Krilan sta primorska književnika, ki sta sicer manj znana v naši slovstveni zgodovini, nista se povzpela med največje slovenske ustvarjalce. Vendar je njuno delo dragoceno. Prvi je prispeval, bogat delež v našem mladinskem slovstvu, drugi pa je zapel vsaj nekaj pesmi, ki bodo imele, trajno vrednost. J.P.
PwröCT"A\si.
mammmmmmmmmmma ■■■■■———riijm—iMuu—a—
Gospodinjsko pomočnico, pridno in marljivo, tudi začetnico, sprejme s 1. januarjem Haas Saria usnjarstvo, Borovlje-Ferlacm
222
<b
Slovenec star 44 let, mirnega značaja, z dobrim gmotnim položajem, želi spoznati SK-venke, staro 3S do 38 let, radi ženitvoj vdove brez otrok niso izključene. Samo resne ponudbe, če le mogoče s sliko, katera bo vrnjena, poslati na upravo „Koroške kronike" pod geslom „Mirni dom".
Siovenec star 23 let, z dobrim poklicom, želi spoznati Slovenko, staro 18 do 22 let, z dobrim značajem; vdove niso izključene, Slika je zaželjena in bo vrnjena. Samo resne ponudbe poslati na upravo „Koroške kronike" pod geslom „Mlada ljubezen".
Iščem prijatelje s katerimi sem bil skupaj na potu 5. maja 1945. iz Zagorja (Slovenija), in siesr Feliksa in Marico Vozelj ter Henrika Kuret. Baje so nekje okoli Leobna. Kdor kaj ve o njih, naj javi na naslov: Zdouc Ivan, Munderfing 110/11, p. Muder-fing, Oberösterreich.	225
Naprošam vsakogar komur je kaj znano o moji ženi Tereziji Gašpur, nazadnje — v začetku leta 1946. — bivajoči v Ma-'«-boru, taborišče Bresternica, naj to sporoči na naslov: Ludvik Gašpur, Celovec (Klagenfurt), Mozartstr., Bar. 2 Gärtn. Martin To škofi.	226
Cd#m
»Nisem mislil tega, toda, da me bo pa tako sprejela, se pa nisem nadejal«, je Tine skoraj na glas zavrnil hihitajočo se po-rogljivost.
»Kar si nekoč iskal, to si zdaj našel.«
Tine se je vdal in legel na posteljo. Ni mogel več misliti. Pobeljen strop je bil lep kakor baldahin za procesijo, toda prazen. Kakor v arestu, mu je ušla misel nazaj in bilo ga je stram vse zapravljene preteklosti, ko je traknal svoje moči in bil podoben otroku, ki ne loči krajcerja od zlatnika.
»Nemara se še vse sprevrže«, se je tolažil. Ko bo otrok shodil, bo morda tudi Rotija boljše volje. Za večno gotovo ne bo taka. Spoznati mora, da je za otroka boljše, da ima očeta, kakor pa da ga bo vsak porival v kot. Na kmetih so nezakonski otroci večji reveži kakor beraški.«
Večer je našel Tineta še kar na postelji. Bogve do kdaj bi še spal, da ga ni prišla klicat Tinetovčeva dekla. Pri Tine-tovcu so ga čakali z večerjo.
*
Za Vse svete je naletaval sneg, toda veter se je obrnil in začelo je deževati. Ilovnata pota so postala spolzka, po kolovozih so stale luže in ljudem se ni prav nikamor ljubilo.
Nekatere ženske so že zagnale kolovrate.
»Kolovrati brenče, ni daleč do zime«, je Tinetovec nagovoril Tineta, ki je porinil voz pod skedenj. »Kako kaniš? Boš ostal pri nas, ali greš spet v tovarno? škovin-čeva Marjeta mi je vedela povedati, da se misliš posloviti.«
Tinetoveu bi bilo žal za Tinetom. Takega hlapca ne najdeš zlepa, pa še tesariti zna.
»Ostati mislim«, je izgoltal Tine. »Na
pomlad bom pa videl, kako bo bolj kazalo, tudi v mestu ni za vse.« .
»Prav, Tine. Vesel sem, da boš ostal. Kar bal sem se, da nas- boš zapustil. Če ti je prav, bi te poslal čez zimo v Jelovco. Precej posekanega lesa imam, ki ga bo treba speljati v Škofjo Loko, ti se razumeš na les. Lanskega voznika mi je Kožar prevzel, ker se je Jernej priženil na Jamnik in ne bo dosti z njim. Seveda, če ti je prav. Ne silim te pa ne. Rad bi pa videl.«
Tinetu je bila ponudba koj všeč. Nemara bo Rotija mečja, ko ga ne bo tolikokrat videla.
Sveti Miklavž je prinesel darilo, za katerega je Tine vsak dan prosil. Sneg. Tako je kosmatal, da je Prtovč kar zginil v na polomljene veje, na strehe, na obletelo drevje in na pomrznjena tla.
Rotijina kajža je utonila v snegu. Tinetova bajta je pa samevala. Tine je odšel na Kališnik.
PRETRGANA VERIGA
Rotija se je oddahnila. Dela ni bilo. Tine je naredko prišel v vas in Jurček je rasel. Januar se je bližal koncu. Večeri so bili tako tihi, da je bilo slišati vranje kraka-*nje kakor kričanje hripavega pijanca.
Na Prtovču so brneli kolovrati, dolgo v noč so gorele petrolejke in bleda svetloba je dežila skoz majhna okna na sneg.
Jurček se je že skušal postavljati na noge. Ob Rotijini roki je že kar malo stopical. Ponavadi pa se je sam plazil po hiši, obredel vse kote; sedel pod mizo, luščil omet in ga jedel, se igral z mačko in iz vseh lukenj vlekel stvari, na katere je bila Rotija že zdavnaj pozabila.
Škovinka je vsak dan prihajala v kajžo. Brez otroka se ji je zdelo življenje dolgo-
časno. Saj se je skušala ukvarjati tudi s kolovratom, pa se je sredi dela spomnila na Jurčka in ni mogla drugače, da je vstala in odbencala k Roti ji.
»Tako sem se navadila na tega bučmana, da ne morem strpeti brez njega«, je potožila. »Ne bodi huda.«
Rotiji je bilo všeč, se je lahko včasih vsaj k delu spravila. Kakor brž je bil namreč Jurček sam, je koj kakšno nakrenil. Zadnjič mu je ravno še pravi čas vzela žebelj, ki ga je bil paglavec izpulil iz zidu. Ga je že tiščal v usta.
»Verjameš, da postaja Tinetu podoben«, je večkrat namignila Škovinka in tudi Marjeta je to že opazila in povedala Rotiji. Rotiji je bilo na moč hudo. Vseskozi je bila prepričana, da se je otrok zagnal samo po njej zdaj pa sama vidi, da je pol Tineta, pol nje.
Toda ljubezen do otroka se ji zavoljo tega ni zmanjšala.
»Saj takrat sem Tineta imela rada«, se je mirila. »Obeh kri se pretaka v otroku.«
Zdaj, ko je bil Tine v Jelovci, je večkrat mislila nanj. Ne z jezo, temveč z nekim usmiljenjem in odpuščanjem. Kadarkoli se je ozrla v Jurčka, se ji je zdelo, da jo gleda Tine z začudenimi očmi v katerih se iskrijo solze.
»Kar iz naročja sem mu izpulila otroka«, ji je bilo hudo, kadarkoli se je spomnila na svojo ihto.
»Lahko bi lepše napravila«, se je kregala. »Saj mu ni nič hotel. Še piškot mu je dal.«
Za božične praznike je prišel Tine na Prtovč. Še resnejši je bil kakor sicer in Rotiji se je zdelo, da so mu pri ušesih lasje rahlo posiveli. K Škovincu je prišel
voščit praznike, ko je bila ravno z Jurčkom tam. Nerodno mu je bilo, vendar ni mogel drugače, da je še njej voščil. Segel ji je v roko in mimogrede pobožal Jurčka, ki se mu je smejal.
' »Kako je že zrasel«, ni vedel kaj reči. Rotija ni nič odgovorila, vendar se ni mogla zmagati, da bi prikrila rdečico, ki ji je planila v obraz.
»Usedi se in kaj povej«, je silil Škovinc v Tineta, ter ukazal Marjeti naj prinese nekaj potice. »Kako je kaj z lesom, imaš dosti vožnje?«
Tine je bil kratek. Kar gorelo mu je pod nogami. Rotija je brez besede sedela pri peči in zadrževala otroka, ki ji je silil iz naročja.
»Tabo je. Sneg nagaja. Žerinov Tomaž si je zvil nogo. Sani mu je zaneslo in srečo je imel, da mu jo ni zlomilo.«
Tine je z očmi ošvrknil Rotijo, prigriznil potico in zvrnil kozarček slivovke, ki jo je Škovinc prinesel.
»Popoldne se bom že še kaj oglasila«» je nenadoma vstala Rotija in krenila skoz vrata.
Tine je buljil za njo, potlej pa hripavo rekel:
»Zavoljo mene ji ni bilo treba hoditi. Saj sem tako mislil koj oditi.«
škovincu se je fant zasmilil. Da ima Rotijo rad, še malo ni dvomil, že z očmi veliko pokaže.
»Pokordajta se«, je rekel čez čaS. »Otroku bo težko brez očeta. Pogrešil s’ takrat, ko si bil tak, toda zdaj tudi Rotijr ne dela prav. Prav je, ko bi se vzela, preden bi otrok prišel k pameti.«
(Dalje Driho briič)
„„.„sv. krQnika" izhaia tedensko vsak petek in stane dostavljena po pošti ali raznašal«! 90 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati v naprej - List izdaja Britanska ”	obveščevalna služba. Uredništvo in uprava lista sta v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 2001, Rokopisi se ne vračajo.