Zapiski, ocene in poročila
NOVE SLOVSTVENE VRSTE
(Poročilo)
Nemška pisateljska zveza (Nemška demokratična republika) je še pred nekaj leti izdajala zbirko literamoteoretskih spisov s skupnim naslovom Prispevki k sodobni literaturi. Ce zbirko izdaja še zdaj, ne vem, ideološko zaledje se od takrat ni bistveno spremenilo (mislim v zadnjih treh letih), in tako je prav mogoče, da te knjige izhajajo še danes.
Logika zadnjega stavka ni naključna, kajti smisel vrste razprav, ki so v tem okviru izšle, je ideološkega značaja: teoretsko ugotoviti in priklicati v zavest posebne lastnosti t. i. socialistične književnosti. Ce naj je socialistična književnost oz. sploh umetnost drugačna od buržoazne, mora najbrže živeti in obstajati tudi po nekih dru-
24 i
gačnih zakonih in pravilih notranje urejenosti, odmevnosti, idejnosti, pa tudi zunanje oblike. Naloga, ki si jo je zbirka zadala, je potemtakem razpravljanje o teh posebnih zakonih, kar se poetike v ožjem pomenu tiče, pa prevrednotenje starih poetskih oblik in odkrivanje novih — takšnih, ki jih kot avtohtone sproti poraja neka družbena ureditev s svojo neburžoazno ideologijo.
Ker se mi zdi za razumevanje nekega — sicer zelo kratkega — obdobja v razvoju povojne slovenske književnosti stvar teoretično po svoje zanimiva, poročam o dveh poskusih teoretske označitve nove ali na novo zaživele literarne oblike.
Brigadni dnevnik: Na obliko opozarja Dieter Faulseit v svoji razpravi Literarna pripovedna tehnika, ki je izšla kot 26. zvezek omenjene zbirke v Halleju 1963. leta. Na str. 59 poroča namreč, da je »nova, v naši (tj. vzhodnonemški) socialistični stvarnosti porojena oblika s slovstvenimi zarodki brigadni dnevnik. Z nastankom socialističnih brigad v naših (tj. vzhodnonemških) podjetjih in še posebno po konferenci v Bitterfeldu (1959) so delavci vse bolj pisali brigadne dnevnike. V njih poročajo o svojem življenju in doživljanju na temeljih socialističnih delovnih in življenjskih odnosov, poročajo o svojem stališču do dela in do naše (tj. vzhodnonemške) družbe«.
Celo monografsko razpravo o tej novi slovstveni vrsti pa je v zbirko prispevala vzhodnonemška slovstvena znanstvenica Ursula Langspach (Das Brigadetagebuch, Halle 1961, ZV. 21). — Avtorica pri razlaganju metode in predmeta obravnave poudarja, da ji je težko, ker nešteto dnevnikov, ki jih obravnava, šele nastaja; ker je dnevniško gibanje še mlado, mnogi še niso starejši od leta dni; jih je pa obravnavala več ko stoi pogovarjala se je tudi z njihovimi pisci po podjetjih, učilnicah in na konferencah; hkrati pripominja, da bo treba delo sčasoma, ko se bo nova oblika primerno razvila in razmahnila, še ustrezno dopolniti. — Brigadni dnevnik je nastal neločljivo povezano z brigado, od nje ga ni mogoče ločevati; dokler je brigado družila le tehnologija, je bil odveč, toda iz skupnega dela je nastalo skupno življenje in to zadobiva svojo obliko tudi s skupnim zapisovanjem skupnih doživetij v skupni dnevnik. Prav po svoji kolektivnosti in ustvarjalni veri v lastne moči se BD temeljno ločuje od klasičnega dnevnika, ki je izraz individualnih stisk oz. mračne, depresivne samoodslikovalnosti, kakršna je svobodnemu socialističnemu človeku tuja. — Potem ko je konferenca v Bitterfeldu dejala: Rudar, primi za pero, socialistična nacionalna kultura te potrebuje! seveda sploh ni mogel biti več zgolj slučaj, če se je dnevniško gibanje tako rekoč v trenutku na široko razmahnilo: zoreče ustvarjalne sile v ljudstvu so tla višjim kulturnim stremljenjem. Tudi W. Ulbricht je poudaril, da morajo zato vsi vodilni funkcionarji nenehno in prizadevno študirati te dnevnike. — Avtorica nato z ustrezno primerjavo med klasičnim individualnim ter socialističnim kolektivnim dnevnikom postopoma in vse bolj znanstveno natančno vede pozornega bralca do zaključne definicije, ki se glasi: »Brigadni dnevnik piše kolektiv, čeprav ga zapisuje posameznik. V primeri z drugimi slovstvenimi zvrstmi ne premore zgodbe, pač pa prvine zgodbe. Od kronike podjetja se razlikuje po neposrednosti. BD je oblika pristne kolektivnosti in predvsem zato zelo važna, ker začenjajo v njem celo ljudje, ki niso nikoli pisali, poročati o svojem življenju v podjetju ter s tem dosezajo višjo stopnjo zavesti oz. se ovedajo svojih ustvarjalnih moči. V BD so korenine pristne predstavitve delavca ter je zato pristna poetska tvorba, s kakršno se ne more ponašati marsikatero umetniško delo. V BD najdemo brez olepša-vanj resničnega junaka našega časa, ne da bi bilo njegovo življenje videti brez navzkrižij. Ob vseh navzkrižjih nam slika impozantno podobo globokih sprememb, ki se dogajajo v mišljenju našega človeka, ter novih vrednot, ki nam jih daje socialistična družbena ureditev« (214-15).
Seveda je tudi bogato argumentirano s številnimi navedki obravnavanih dnevnikov, tako da je podoba nove slovstvene oblike na koncu koncev primerno jasna tudi manj razgledanemu bralcu.
Literarna črtica. Kakšne notranje in seveda nič manj pomembne oblikovne preobrazbe lahko spričo novih družbenih odnosov doživijo klasične slovstvene oblike, pa nam zgovorno pripoveduje 22. zvezek te zbirke oz. razprave Güntherja Seiferta — Smisel in oblika literarne črtice (1961; sicer ena redkih teoretskih obravnav tega vprašanja). Avtor najprej po ustaljenih navadah znanstvene solidnosti problem slovstvene oblike, imenovane »črtica« (skica), obdela zgodovinsko: kaj vse so si različni ljudje v zgodovini pod takšno označitvijo predstavljali, potem pa na osnovi knjige Valentina Ovečkina Spomladanski viharji (v nemškem prevodu 1967) po dolgotrajnih in vsestransko temeljnih primerjalnoštudijskih postopkih pride do tegale zaključka, kakšna da je (ali pa bi vsaj morala biti) nova slovstvena skica:
25
' »Literarna slcica ne zaliteva od pisca le visoke zavesti odgovornosti, stroge partij nosti ter globokega poznavanja družbenih odnosov — marveč tudi pisateljske oblikovalne sposobnosti.
Nobeno naključje ni, da je napredni pisatelj v času, ko bojuje delavski razred zavesten in organiziran boj proti kapitalizmu, zamenjal skico s prepričljivejšo, za množico učinkovitejšo in s tem »operativnejšo« obliko reportaže. Dokumentiranje konkretnih pojavnih oblik delovanja kapitalističnega sistema otežuje nasprotniku oporekati dejstva ter poglablja verjetnost predstavljanja v očeh prepričevanja potrebnih razrednih tovarišev in sodržavljanov.
Prav tako ni naključje, da se danes v deželah, ki gradijo socializem in se usmerjajo v komunizem, slovstvena skica vse bolj širi. Razredni sovražnik, proti kateremu je treba braniti resnico, je onemogočen, beroče občinstvo ne verjame prepričevanju njegovih piscev. Kaže pa, da ni nobena druga zvrst tako poklicana, da v tem obdobju razvoja tipične družbene skrbi za reševanje aktualnih problemov te probleme prikliče ljudem v zavest in srce, kakor prav slovstvena črtica.
Slovstvena skica zrcali v slovstveni sliki kak aktualni družbeni problem, da bi v najbolj učinkoviti obliki pomagala pri njegovi razrešitvi« (84—85).
Jasno je, da si to kratko poročilo ni moglo privoščiti podrobnejšega navajanja zelo razpletenih logičnih zvez, ki so pripeljale do teh — treba je priznati — jasnih in trdnih zaključkov. Te vrstice so nastale iz prepričanja, da morajo biti bralci pač obveščeni o vsem, kar se dogaja v slovstvenoznanstvenem svetu novega; nastale so iz bojazni, da njihova razgledanost ne bi bila preveč enostranska in s tem omejena.
M. Kmecl
Filozofska lakullela Ljubljana