Zoran:  Razne želje.
599
Ali dogodki zadnjih dnij, sosebno poslednjega večera, vzeli so mu krepkost. Kakor mili glasovi mu zvene žuboreči valovi; sanjevita trudnost mu objema čelo, veslo se izvije otrplim rokam, in v sanjah srečnejših dnij zaspi, kakor otrok v naročaji ljubeče matere.
Mirno pluje čoln v lahni sapi, ki veje od gora, na večer v prostrano mračno morje.
Ko sluga velike svetilnice, stoječe na močnem stolpu na zadnji skali dolgega grebena, drugi dan zarano obkroži bližnjo okolico, ugleda nedaleč med pečinami prevrnjeno ladjico. Ko se ji približa v čolnu, zapazi tudi nje brodnika. Bil je Marko, toda mrtev.
V mirnem brežnem toku, ki se razprostira od »Reke« proti morju, plaval je čoln daleč na večer; ponoči se je izpremenila sapa in pognala čolnič na pečine, takozvane »Grebene«. Sladko speč seje morda starček prestrašil, ko je drgnil ob pečine, in se je potopil v globočino.
Pokojno pluskajo valovi in objemajo njega truplo. Glava mu sloni med izpranima kamenoma, in blažen mir se razlija po bledem obličji.
v
Sedaj so končane vse težave življenja 1 Živeti mu ni treba samemu, ne žalovati po onih, ki so odšli pred njim na breg, kjer ni toge in ne žalosti. Valovi, ki so mu povzročili toliko zla, zazibali so ga v sanje, v katerih je gledal trudapolno, ali srečno mladost, in mu prinesli poslednji sen  . .  .
Zopet se glasi zvon Svetega Mihela. Po zraku plujejo v južni sapi lahki oblački, in k njim se dviga danes milo zvonjenje: pogrebna pesem staremu ribiču 1
L>
Razne želje.
a biser si svetal, V zlatd bi te koval,
Da lepše od   kristalov, Tvoj ble"sek bi sijal.
Da cvet si  bujno   vzcvel, Utrgat bi te šel
In si pripel na prsi, Na srci tebe grel.
Da ptič si lehnokril, Ujel bi te, gojil
V prijetni tebe kletki, Strežnik ljubeč ti bil.
Ker dekle si lepo, Pa naj ti zrem v ok6,
Da se odpre  ljubezni In sreče mi nebd!
Zoran.