' Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI
v
ŠTEV. 3.	LJUBLJANA, 10. FEBRUARJA 1954. LETO V.
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon štev. 21-397. — Letna naročnina din 300.—. Štev. ček. računa 604-»T«-140. — Tiska Tiskarna »Slov. poročevalca«.
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
Preusmerimo naše društveno delo
Mar že ni bilo dovolj sprememb in reform tudi v našem »sindikalnem« delovanju? Res je, toda saj ne gre sedaj za kako novo organizacij sko obliko v katerem koli izmed peterih združenj. Gre za nekaj drugega, gre za uspeh našega dela, za poglobitev dela samega, za reševanje tistih osnovnih vprašanj, ki jih postavlja naša družba in naše vedno težje poklicno delo.
Občni zbori so za nami. Izvoljeni so bili novi odbori ali vsaj stari potrjeni. Kakor po vsakem občnem zboru, so se tudi tokrat mnogi oddahnili. Predali so svoja odgovorna mesta novoizvoljenim. »Bomo videli, kaj bodo ti storili«, si je marsikdo mislil, ko je oddal svojo glasovnico. Mnogi so čakali še na republiške občne zbore. Morda bodo »padle« kake nove smernice, posebne naloge ali zaključki. Kdor je pazljivo prebiral društvena in republiška poročila, mora pritrditi, da se ni zgodilo nič posebnega, nič takega, kar smo pričakovali. Nešteto predlogov in sklepov se je nabralo na naših občnih zborih, ponekod so bile sprejete celo resolucije s takimi in takimi zahtevami. Na koga? Na oblastne forume, na množične organizacije ali na nas člane? Kdorkoli bi hotel izpolniti vse to, kar smo predlagali ali zahtevali, bi moral biti vsemogočno bitje. Niti družba niti ljudska oblast ne moreta ustreči vsemu. Vso problematiko smo zajeli tako podrobno in vsestransko, da je komaj, komaj pregledna. Vsako društvo in vsako združenje ima svoje pereče probleme. Kako jih izvesti, da bo vsaj nekaj vidnega, stvarnega, otipljivega?
Zdi se mi, da smo v svojih težnjah šli preveč na široko. Seveda pa je prav, da smo na ves glas1 vse to povedali, povedali tistim, Id imajo smisel . za vse te zadeve, ki imajo tudi voljo, čim več tega uresničiti. Povedali smo to naši socialistični družbi, našim ljudskim
Iz predsednikovega poročila
in disknsiie na občnem zboru zdru-
imfa prolesodov
2e v zadnji številki smo poročali o občnem zboru Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev LRS in objavili resolucijo ter novi odbor. Danes prinašamo posnetek poročila predsednika Miroslava Ravbarja in diskusije. Predsednik je v svojem poročilu izvajali
V novih družbenih odnosih
V lanskem letu smo sprejeli vrsto izprememb v ustavnem zakonu, utrjevali družb, upravljanje in gospodarstvo ter socialistično demokracijo, z volitvami v zvezno in republiško skupščino pa potrdili smer svoje socialistične poti. Najhujša motnja preteklega leta, ki pa našega družbenega razvoja ne more preprečiti, je bil imperialistični sklep vlad ZDA in Velike Britanije o izročitvi cone A STO Italiji. Ob tej odločitvi je vzva-» lovalo vse naše ljudstvo kot ne-| pomirljiv ocean in z elementarno močjo izrazilo svojo neizprosno voljo in ogorčenje. Narodi Jugoslavije hočejo živeti svobodno življenje, ne pustijo se nikomur vklepati v železje, me v zunanji politiki ne v svojih gospodarskih in kulturnih prizadevanjih. Gre jim za svobodo, revolucionaren razvoj in napredek.
Eno od teh področij je naše področje — področje šolstva in prosvete. Vendar to področje ni samo naše, zaupala nam ga je družba, ki se zanj nenehno zanima in ki ima vso pravico, da spremlja naše delovanje, naše uspehe in neuspehe na njem. Lahko rečemo, da še nikoli v naši zgodovini ni bilo toliko zanimanja za šolstvo, kakršno se nam javlja danes, ne samo v mestih in vaseh naše republike, temveč tudi pri drugih jugoslovanskih narodih. Generacije, ki so vodile naš boj za socializem v starem kapitalističnem svetu in ga nadaljevale v narodnoosvobodilni borbi, so se venomer pomlajevale z borci iz
Povečano zanimanje za šolstvo, vzgojo in izobrazbo mladine ter javna kritika napak in slabosti v šolstvu, v šolskem sistemu, v učnih načrtih, itd., obenem pa tudi priznanje truda im uspehov prosvetaiih delavcev, so vsekakor pozitivne strani v naši stvarnosti. Iz tega se bodo rodili ugodni rezultati, čeprav so posmaezni današnji primeri še boleči, saj družbena kritika mnogokrat šele išče načina in jeclja v svojem začetnem izražanju. Zato gledamo vendarle konstruktivno dejanje v odnosih tistih mariborskih proletarcev — Maribor ima 70 odstotkov delavskega prebivalstva, — ki kritično gledajo na pojave v šolstvu, v političnih organizacijah in v ljudski oblasti, ne smemo kar tako zametavati nekaterih mnenj jeseniškega proletariata, želeli bi si določne besede tudi iz ust trboveljskih in zagorskih rudarjev, ljubljanskega in kranjskega delavstva. Prosvetni delavci si moramo čimbolj utrditi svojo strokovno Izobrazbo, ki naj raste iz čvrstih znanstvenih korenin, v svetovnonazorskih vprašanjih ne moremo priznavati nobenega omahovanja ali kompromisnega polovičarstva, še manj seveda kakršnokoli dvoličnost, v političnih in družbenih zadevah pa ne gre samo za vero v socialistično spontanost ali evolucijo, temveč za jasno perspektivo in znanstveno prepričanje, ki ga kaže do globin osvojena dialektično materiali-
stična metoda. V tem času korenitih gospodarskih izprememb, boja proti birokratizmu kot zelo nevarni bolezni socialistične demokracije postajata šolstvo in vzgoja mladega rodu ne samo abstraktna politična zadeva, temveč dejanska zadeva celotne družbe. Dokler se je smatralo šolstvo samo za megleno politično stvar, so se še vedno nekje našle vrzeli, v katere se je skrival spopad med buržoazno in socialistično ideologijo, takrat je bilo za omahljivce in ljudi, ki se niso hoteli razkriti, še nekaj upanja, da kamuflirajo svojo razredno pripadnost. Ko pa postaja šolstvo politikum na višji stopnji, na socialistični stopnji, je potrebna jasna načelna opredelitev. Danes lahko trdimo, da z začetki družbenega upravljanja in utrjevanja socialistične demokracije prevzema socialistična družba (oziroma delavski razred) šolstvo popolnoma v svoje roke, da postaja danes šolstvo v polni meri politična zadeva socialistične družbe. Prosvetni delavec naj si najde svoje mesto v tej družbi, nihče več mu ne bo mogel odpuščati, ga pomilovati ali opravičevati, če se bo znašel lepega dne v konfliktu s stvarnostjo. Minili so časi organizirane družbene pomoči pri razjasnjevanju ideoloških vprašanj, preživele so se oblike »študijskih krožkov« in kolektivnega sindikalnega študija pri intelektualcih, saj danes daje naša šola že tudi idejno izobrazbo in tisti, ki prihajajo iz nje, že zavzemajo svoja mesta. Gre lahko samo še za individualni študij in zadnje dohitevanje v vsam, kar je bilo kje zamujenega, gre samo še za neprestano izpopolnjevanje, za tisto, kar hoče izrek: Človek se uči, dokler živi. S tem pa seveda ni rečeno, da ne bodo ostala važen faktor za ideološko izobrazbo predav :a in diskusijski krožki.
-mlajšega rodu; enako se dogaja
odbornikom zborom pmzva-l tudi danes in tak0 bo tudi v
republiškim m zvez_ | bodočnosti. Tako je vprašanje S mladine, njene vzgoje in izo-Ibrazbe v vsaki dobi med osrednjimi vprašanji in nalogami.
Pred reformo šolstva
jalcev, republiškim in zveznim poslancem. In sedaj čakamo tudi na njihov odziv.
Vemo, da je rešitev materialnih vprašanj odvisna od gospodarske zmogljivosti, ki se kaže v proračunih od zveznega navzdol do občinskega. Ker proračuni še niso sprejeti, je še čas, da opozarjamo na nujne potrebe naše prosvete. Vemo tudi to, da naši politični in gospodarski forumi dobro razumejo, kaj je prosveti najbolj potrebno in da ji niso nenaklonjeni. Materialna osnova naše prosvete pa je le eno izmed vprašanj, ki smo jih postavljali na naših občnih zborih.
Kot važno nalogo smo postavili ureditev in utrditev naše prosvetne oblasti in družbenega upravljanja prosvetnih ustanov. Delovanje okrajnih, mestnih in občinskih svetov za prosveto in kulturo potrebuje še nekih določenih norm, pravilnikov, po katerih bi bila natančneje določena njih funkcija prosvetne oblasti. Šole in druge prosvetne ustanove (domovi, vzgajališča) potrebujejo kot samoupravne edinice nekih organov, ki bi upravljanje dejansko tudi sprejeli. Naša naloga bodi, da preučimo njih vlogo kot družbenega upravitelja določene ustanove. Ko bo urejeno to vprašanje, tedaj šele lahko pričakujemo, da bo prosveta zavzela moralno in materialno mesto, ki ji pripada.
Nsša šolska reforma se je začela z uvajanjem novih učnih načrtov. Kdor zasleduje debato, mora priznati, da smo še daleč od nje. Komisija za izdelavo načrtov je storila prvi korak in opravila svojo dolžnost. Naša dolžnost pa je, da jih temeljito proučimo in jih vsaj do konca šolskega leta z morebitnimi spremembami uredimo in sprejmemo.
Učni uspehi konec prvega polletja so slabi in po posameznih šolah zelo različni. Ugotoviti bo treba vse vzroke za neuspeh, pa naj bodo ti objektivni ali pa subjektivni.
Če hočemo pri svojem društvenem delu doseči vidne uspehe, moramo svoje prizadevanje omejiti na glavna in najvažnejša vprašanja. Ne mislim, da druga niso važna, toda zdi se mi, da če se bomo lotevali vseh, ne bomo rešili niti enega.
V čem se naj tofej preu-imeri naše društveno delo?
Socialistična družba se tega zaveda in tega prizadevanja ne more pustiti iz rok ali ga zanemarjati. Vsakdanje tožbe starejšega rodu o stereotipnih napakah in slabostih mladine uplahnejo spričo skrbi in prizadevanja socialistične družbe za svojo mladino, kar seveda ni nikaka parola ali zunanja gesta, temveč zgodovinska in družbena nujnost. Zato je naša današnja družba postavila probleme mladine in šole, delovanje šolstva, njegove materialne pogoje, odnose med učiteljem in dijakom, vprašanja učnih moči in načrtov na dnevni red našega družbenega življenja z večjim poudarkom in zainteresiranostjo kot kdaj koli. Dr. Miloš Zanko |je 1. decembra na posvetovanju v Zagrebu rekel: »Družbeno zanimanje postaja vedno bolj intenzivno, prej pridušena in neodločna kritika vedno bolj neposredna in odkrita, javna jdružbena kritika vedno bolj glasna in določna. Z razvojem socialistične demokracije, s povečano iniciativo delovnih množic in poglobljenim kritičnim odnosom do vsega, kar se dogaja v naši družbi, in tudi do šolstva, so prišli šola in prosvetni delavci v nov položaj, v nove družbene odnose«.
Po določitvi najvažnejših nalog bi bilo treba preiti k sistematičnemu delu tako, da bi vsaka skupina, vsak pododbor zavzel svoje stališče in dal svoje predloge. Društveni odbori bi proučili zbrano gradivo. Republiški odbori naj bi vsako vprašanje obravnavali sprva po ločenih komisijah, nato pa še na skupnih plenumih. Razumljivo je, da bi plenarna zborovanja morala odobriti izdelane predloge in jih šele nato predložiti nadrejenemu forumu. Izkušnje namreč kažejo, da nepripravljene razprave niso dosegle zaželenih uspehov. Pri samem ugotavljanju pomanjkljivosti in napak bo naša prosveta še dolgo ostala tam, kjer se nahaja danes.	j. k.
Op. uredništva: Čeprav le s pridržki, vendar objavljamo članek tov. Josipa Kotnika na uvodnem mestu, ker je konkretno nakazal eno pot, ki pa verjetno ne bo edina.
Zato je samo po sebi razumljivo, da gremo v novo reformo našega splošnoizobraževalnega šolstva. Pri tem si moramo biti na jasnem v nekaterih stvareh: naša srednja šola ne ustreza več popolnoma ne mladini, ne prosvetnim delavcem, ne družbi, čeprav ni v njej vse tako slabo, kakor se marsikod in mnogokrat sliši; naše dosedanje šolstvo je relativno uspešno opravljalo svoje naloge in ni bilo samo na zunaj socialistično, imelo je mnogo globoko vsajenih socialističnih elementov in mu je uspelo vzgojiti rod socialistične mladine; gre za korenitejše reforme, ki naj omogočijo uspešno vzgojo v novih pogojih, pri tem pa je treba posebej poudariti, da je ta reforma zadeva vse naše družbe, celotne naše javnosti. Gre, po besedah to\. Žige Kimovca, tokrat zares in ne samo za neke organizacijske spremembe v dosedanjem šolskem sistemu. Seveda naletimo pri tem na velike težave, ker je naše šolstvo spričo materialne nebogljenosti skoraj nepripravljeno. Gre pri reformi v splošnoizobraževalnem šolstvu morda najbolj za reformo srednjega in strokovnega šolstva. V zadnjih letih (v dobi petletnega načrta) smo hoteli mladino vsega naučiti, že v šoli izobraziti polihistorje na vseh področjih problematike socialistične družbe, dati mladim ljudem vse rezultate napredne znanosti, pri tem smo bili neučakani in smo se prehitevali. Vse to smo delali z najboljšo voljo, a na precej neprimeren način, skoraj bi rekli, na najtežji način, kar je pa opravičljivo ob naših primitivnih in nerazvitih materialnih pogojih. Pri tem smo tratili energijo dijakov in prosvetnih delavcev. Danes spoznavamo, da ta pot v prihodnosti ne bo več uspešna. Sola bo obdržala .svojo progresivnost, če se bo vključila v objektivne pogoje socialistične nujnosti, če bo zaživela v socialistični družbi skupno z vsemi socialističnimi prizadevanji.
Ob reformi srednjega šolstva se bomo morali temeljito pogovoriti o tipih srednjih šol, ki si jih bomo izbrali, na novo bo treba pregledati sliko naših sedanjih gimnazij, ne samo nižjih, ki imajo svojo posebno težko problematiko,: temveč tudi popolnih. Posebno tehtno preudarjanje bo treba posvetiti tudi učiteljiščem in višjim pedagoškim šolam. Se vedno je aktualno razpravljanje o tujih jezi-
kih, ki je lani skoraj razcepilo prosvetne delavce v dva dela. Nikakor ne moremo gledati s stališča Angleža, Francoza, Američana ali Rusa, ki se zadovoljuje, če si osvoji en svetovni jezik; tudi ni bistvenega pomena kot ugovor proti dvema jezikoma zahteva tistih, ki hočejo, da bi se srednješolec popolnoma naučil tujega jezika, in ugovarjajo, češ naj se uči samo enega, saj pri dveh ne bo uspel. Res, treba bo marsikaj vreči iz sedanjih programov, ponekod cela poglavja, nekatere predmete strniti, premišljevati o smiselnosti in koristnosti večkratnega začenjanja pri nekaterih predmetih. Toda še več pozornosti bo terjala razprava o didaktičnih in metodičnih stvareh. Materialno bazo srednjega šolstva bo treba vzdigniti, če hočemo uspešneje, z manjšo obremenitvijo in brez hujšega ver-balizma nuditi trdno znanje tz fizike, kemije, prirodopisa, zemljepisa itd. Ne smemo mimo zahtev materialnega značaja tudi pri pouku jezikov in narativnih predmetov. Vsa ta vprašanja so težka, najtežje pa je sprostiti pedagoško fantazijo v sfere bodočnosti, ko smo navajeni letati brez peruti. Reforma zahteva od nas ustvarjalne domišljije, mi smo pa vedno delali na najprimi-tivnejši način in niti ne- poznamo še novosti, ki jih drugod zamenjujejo s drugimi novostmi. Pri tem se ne čudimo trditvi iz Trbovelj, češ da smo se v Sloveniji prenaglili z uvedbo enotnega tipa gimnazij (to se sliši tudi drugod), in razumemo tiste naše člane in prosvetne funkcionarje različnih okrajev, ki žele ukiniti vrsto nižjih gimnazij na podeželju. Toda ne gre za ukinjanje: gre za to, kako bomo zagotovili vsej naši mladini tisto količino znanja, ki ga mora imeti v socialistični družbi.
Kaj je Združenje delalo
Prehajam na drugi del poročila. Občni zbori naših društev, ki so bili v mesecu oiktobru in novembru, so bili slika dela društev kot osnovnih enot. Republiški odbor je tu samo inicia-tor tn posrednik pri realizaciji naših nalog.
Republiški odbor je ustanovil dve komisiji: šolsko in personalno. Predsednik je bil tudi ■ član personalne komisije pri Svetu za prosveto in kulturo LRS. Skozi vse seje odbora so se ponavljali isti problemi: sistem družbenega upravljanja v
šolstvu, ustvaritev pogojev za čim kvalitetnejše rezultate šolskega dela in uredba o plačah v prosvetni službi. Republiški odbor o teh vprašanjih ni razpravljal samo na svojih sejah, temveč je prenesel razpravo o njih tudi na koordinacijo združenj prosvetnih delavcev. S tem se je obogatilo medsebojno poznavanje problematike, zaključki nekaterih sej koordinacije so bili predloženi republiškemu Svetu za prosveto in kulturo in so bili v mnogočem upoštevani. Naš centralni odbor je sklical v aprilu 1953 plenum z glavno temo o družbenem upravljanju. Razprava je pokazala, da so se mu najbolj približali Hrvatje, v drugih republikah ga pa postopoma uresničujemo. Ob realizaciji družbenega upravljanja gre tudi za uveljavljanje naših društev in demokratičnih načel na prosvetnem področju. Na okrajih se sodelovanje društev s sveti za prosveto in kulturo počasi realizira, naših delegiranih predstavnikov v svetih še ni bilo mnogo, medtem ko so v republiškem SPK trije predstavniki naših združenj aktivno posegali v njegovo delo. Vzroki, da v okrajnih svetih ni naših predstavnikov, so marsikje v naših društvih, ki so se premalo utrdila, slabo uveljavila svojo vlogo ali premalo poznajo problematiko svojega okraja, da bi nakazovala njeno reševanje; ponekod pa so še do nedavna mislili, da tak poseg društva ni primeren ali zaželen. Vendar nekatera društva gledajo na šolsko problematiko svojega okraja perspektivno in jo v tej luči osvetljujejo. Kjer pa obstoje društva samo iz zbora popolna gimnazije in nekaterih bližnjih nižjih gimnazij in kjer ni stika z društvom učiteljev, se je delo omejilo na ožjo problematiko vodilne šole.
Z letošnjimi občnimi zbori se je nekaj naših društev združilo z učiteljskimi društvi, toda ml teh naših članov ne moremo puščati ob strani. Skrbeti moramo posebno za njihove strokovne aktive in za njihovo sodelovanje v skupni debati o reformi splošnoizobraževalnega šolstva. S tem, da so organizacijsko pripadli učiteljskemu združenju, ne smejo zapustiti našo problematiko, zlasti problematiko nižjih gimnazij; pri njenem reševanju lahko uspešno sodelujejo.
Danes še ne moremo reči, da že kje obstoji idealna rešitev družbenega upravljanja, saj je čas njegovega preizkušanja še zelo kratek (ovira je tudi zakon o ljudskih odborih, ki je še v nasprotju z novim ustavnim zakonom) in so subjektivni, pogoji zelo različni (n. pr.: šibko društvo, nepravilno pojmovanje vloge društva, odklanjanje demokratičnih oblik dela). K nadaljnjemu pospešenemu razvoju družbenega upravljanja bodo gotovo pripomogle vse dosedanje razprave bodisi na plenumih združenj bodisi na občnih zborih. V našem glasilu »Prosvetni delavec« so člani še premalo izrazili svoje misli o tem vprašanju, medtem ko so hrvat-ske »Šolske novine« pogosto pisale o družbenem upravljanju.
Ze v resoluciji III. plenuma CK KPJ, še odločneje pa na VI. kongresu KPJ je bilo rečeno, da se bo morala dvigniti raven naših šol na vseh stopnjah, da jim je treba izboljšati materialno osnovo, ker je to eden med pogoji socialistične šole, v kateri ne more in ne sme biti ver-balizma. Verbalizem bomo odpravili z dobro usposobljenim, socialistično zavednim vzgojiteljskim kadrom, z znanstveno in psihološko utemeljenimi učnimi načrti, primernimi učbeniki, bogatimi zbirkami učil, pripomočki, knjižnicami in šolskimi poslopji, v katerih bodo imeli učenci svoj drugi dom.
Sedanje stanje nam nekoliko osvetljujejo naslednje številke: v nižjih gimnazijah je bilo leta 1950 780 oddelkov, 1953 pa jih je bilo 1007; v popolnih gimnazijah je bilo 1950. leta 515 oddelkov, v 1953. letu pa 637 oddelkov. Število oddelkov raste, materialna plat pa se bistveno ne popravlja.
Druga statistika, ki smo jo dobili na republiškem Svetu za prosveto in kulturo, pravi, da je na nižjih gimnazijah še 48 odstotkov kadra brez zadostne strokovne kvalifikacije (v soboškem okraju celo 86 odstotkov), v višjih razredih pa samo 9 odstotkov.
Predsedniku republike Iskren pozdrav!
O učnem kadru:
Na nižjih gimnazijah:
fakuliteitino iizotealženiih iz višje pedagoške šole iiz učiteljišč
iz s reda jih strokovnih šol
skupaj
drugih
Na popolnih gimnazijah:
s fakultetno izobrazbo iz višje pedagoške šole iz učiteljišč
iz srednjih strokovnih šol drugih
— skupaj ~
Skupno na nižjih in popolnih gimnazijah:
s fakultetno izobrazbo iz višje pedagoške šole iz učite! jjši
iz srednjih strokovnih šol drugih
- Skupaj —
195©.leta:
111—12,05% 170—18,46% 536—58,20% 83— 9,01% 21—2,28% 921
1950.leta:
435—61,63% 143—19,46% 91—12,38% 33— 4,49% 15— 2,04% 735
1950.leta:
564—34,03% 313—18,91% 627—37,83% 116— 7,00% 36— 2,18% 1.656
1353.leta:
191—13,55% 396—28,08% 699—49,58% 98— 6,95% 26— 1,84% 1.410
1953.leta:
598—58,97% 230—22,68% 79— 7,80% 50— 4,93% 57— 5,62% 1.014
1953.leta:
789—32,58% 626—25,84% 778—31,99% 148— 6,12% 83— 3,47% ? 2,424
Vprašanje zunanjih pogojev (stavbe, fizikalne, kemijske, risarske, pevske sobe, telovadnice) smo začeli proučevati z oktobrsko anketo; o njej pa še ne moremo dati zaključnih številk.
V	statistikah so zanimive pripombe glede proračunov, večinoma stereotipne tožbe: proračun prenizek, krediti prenizki, proračun skrčen, nimamo prostora Za knjižnico, učila predraga, ni primernih učil; kadar so učila na razpolago, nimamo kreditov itd.
Pri vseh teh težavah vendarle lahko ugotovimo, da so naši člani in društva storili mnogo v sedanji situaciji, da z lastnimi močmi izboljšujejo stanje in da se trudijo predvsem za kvalitetno delo. Oblike te dejavnosti so v različnih društvih različne, žal pa je premalo dejavnosti tam, kjer imamo vrsto nižjih gimnazij, oddaljenih od popolne, ki bi jim najlaže nudila pomoč. Manjši centri s popolnimi gimnazijami so v preteklem letu precej opustili sodelovanje z nižjimi gimnazijami, posebno tam, kjer so zbori nižjih gimnazij včlanjeni v učiteljskem društvu, Ker je delovanje strokovnih aktivov v takih predelih zvezano s stroški, so nekateri okraji dali na razpolago finančna sredstva, republiški odbor pa je 9 društvom podelil po 8 do 10.000 din podpore za delo v aktivih (Sežana, Postojna, Gorica, Slovenj Gradec, Celje, Krško, Ljubljana-okollca. Trbovlje. Tolmin). Premalo so se uveljavile hospita-cije. ki so za mlajše tovariše vsekakor potrebne. Delo strokovnih aktivov se je razširilo preko ozkega okvira razprav o delu pri predmetu na razprave o učnih načrtih ter na izdelavo učnega načrta za 5. razred v Ljubljani, na najtesnejše sodelovanje s šolsko komisijo pri SPK v Celju, na obdelovanje učnih načrtov v Mariboru.
V društvih še ni dovolj razpravljanja p reformi naše šole, čeprav so vsi občni zbori potrdili, da je zanimanje za razvoj in napredek šol pri vsem članstvu veliko.
Ob razpravi šolske komisije o učnem načtru za višje gimnazije 7. marca se je očitno pokazalo, kako različni so pogledi na šolo. Vendarle je prodrla ena misel: Učni načrt mora upoštevati zmogljivost mladine in predvideti naše vzgojne smotre za daljše obdobje.
V	poročilih in diskusiji na občnih zborih se je ugotavljalo, s kakšno vnemo iščejo posamezniki nova pota, kako sodelujejo zastopniki društev v šolskih ko-
misijah — a vse ostaja izven stolpcev naših časopisov. Republiški odbor je ob ustanovitvi republiške komisije za reformo šolstva zaprosil tov. Ludvika Gabrovška, da ga zastopa v njej, s tem pa seveda ne tajimo dolžnosti, da naberemo čim vež mnenj s terena od naših praktikov in izkušenih tovarišev. Republiški odbor bo organiziral stalen krog sodelavcev za to področje, razširil šolsko komisijo s člani s podeželja, ki bodo spregovorili predvsem o problematiki nižjih gimnazij, ki zahteva temeljite spremembe. Večkrat smo se spraševali, zakaj posamezniki in odbori društev konkretneje ne reagirajo na pozive združenja ali prosvetnih forumov k diskusiji o šolski problematiki in vlogi prosvetnih delavcev v socialistični družbi. Odgoovr se večkrat glssi: mnogo smo že debatirali in tudi pisali, pripominjali in predlagali, a malo se je upoštevalo. Torej malodušje nad koristnostjo takega dela! Delno pa ugovarjajo: preveč smo zaposleni in nismo sposobni za intenzivni študij.
Kakor so društva s strokovnimi aktivi skušala pomagati članstvu pri izpolnjevanju v nekaterih predmetih, tako je republiški odbor organiziral nekaj tečajev ali jih podprl. Centralni odbor Združenja je letos v večjem obsegu organiziral potovanja v Anglijo in Francijo.
Splošna ugotovitev občnih zborov: na vasi z nižjo gimnazijo vodimo večino kulturnega in prosvetnega delovanja, v okrajnih središčih s popolnimi gimnazijami se delo porazdeli in je aktivnost večja v ljudskih univerzah. Podrobnejša analiza bo razpršila obtožbe, da prosvetni delavci ne pojmujejo svoje vloge v družbi, obenem pa bo potrdila dejstvo, da so še mnogi nedelavni.
Pri tem pa gre še za nekaj drugega: ali moremo pred družbo zagovarjati preobremenitev prosvetnega kadra, ki ne pomeni samo fizično izčrpavanje, temveč je že danes v škodo šolskemu delu? Pomislimo še, da so na obrobnih šolah mladi člani, ki so komaj prišli v prakso. Ne velja pa zaščita samo mladim, temveč tudi tistim delavcem, ki daleč presegajo normo dela, seveda v škodo šoli is svojemu zdravju. To nam narekuje strogo oceno o položaju v našem šolstvu. Smatramo, da se je ob tem treba zamisliti tudi ob uspehih v nižjih in višjih gimnazijah: 1950. leta je izdelalo v nižjih gimnazijah 76.08 odstotka, leta 1953 pa 62.1 odstotka; v višjih gimmazijah (Nadaljevanje na 2. strani!
Nadaljevamje s 1. strani.
je izdelalo lata. 1950 88,26 odstotka, letos pa 72,8 odstotka.
Gimnazije izpolnjujejo kakor vse šole svojo dolžnost, ako dajejo učencem znanje. Ali moremo pri teh številkah govoriti o znanju? (Številke smo dobili na republiškem Svetu za prosveto in kulturo). O drugih faktorjih pri tem ne bom govoril.
Kakšna pa je perspektiva, da dosežemo boljše stanje? Na univerzi je diplomiralo v letih 1950—1953: na filozofski fakulteti 182; v šolo ni šlo 108 absolventov ali 59,3 odstotka; na prirodoslovno - matematični fakulteti 137; v šolo ni šlo 80 absolventov ali 58.3 odstotka.
Zakaj si absolventi univerze ne izberejo dela v šoli? Mest je še dovolj, toda drugod so pogoji ugodnejši.
Drugače je seveda z absolventi Višje pedagoške šole; v istih letih jih je diplomiralo 331 in so se vsi posvetili šolskemu delu.
Vse to nam narekuje: izboljšanje materialnega položaja prosvetnih delavcev in šolstva, čuvanje sedanjih kadrov.
Zaradi poznavanja situacije v prosvetni službi so Združenja prosvetnih delavcev reagirala na
poziv centralnega odbora, da damo predloge k osnutku o novih plačah v prosvetni službi. Osnovni predlog: vsej stroki naj se zaradi njene družbene pomembnosti prizna dodatna plača, saj so prosvetni delavci družbeni delavci z visokim družbenim pomenom. Učitelji naj se razvrste od XV. do VIL razreda, posebno zaslužni naj dosežejo tudi VI. razred; predmetni učitelji od XIV. do VI. razreda brez 3 odstotkov odbitka (V. razred za zaslužne); profesorji od XIII. do V. razreda (zaslužni IV. razred). Predlagali smo, da se določi za posamezna izredno važna, izredno težka in izredno strokovno zahtevna delovna mesta večja dodatna plača. Pri položajnih dodatkih smo zahtevali razredniški dodatek, pri normah pa smo predlagali: 18 do 20 ur tedenske učne obveznosti za profesorje, predmetne učitelje, strokovne učitelje in učitelje; za pripravnike za gornje nazive do 2 let službene dobe 14 do 17 ur, za uslužbence preko 25 let pa 16 do 18 ur. Člen 19. mora odpasti.
Upamo, da nas bo komisija za reformo splošnoizobraževalnega šolstva prepričevalno in učinkovito podprla.
Živahna diskusija plenuma
Po poročilu predsednika je prvi spreoovoril v imenu Društva univerzitetnih profesorjev dr. Sveiozar Ilešič, ki je govoril, da je bilo doslej sodelovanje obeh društev prešibko. Zi-astl profesorji filozofske in prirodoslovno - matematične fakultete si žele več stikov s srednješolskimi profesorji, zanimanje jih posebno problemi okoli reforme splošnoizobraževalnega šolstva, kvalifikacija kadra, ki odhaja z univerze v šolo, in vzroKi, zakaj so nekateri dijaki s podeželja pomanjkljivo pripravljeni za študij na univerzi.
Stefan Barbarič iz Raven je
posebej poudaril pomen strokovnih aktivov in koristnost hospitacij. Rekel je, da mnogi pridejo z univerze v šolo zaradi pomanjkanja kadra, potem pa nimajo volje ali možnosti, da bi študij dovršili, in ostanejo za vedno nekvalificirani. Veliko težavo povzroča tudi pomanjkanje metodik, zato naj se Pedagoško društvo bavi tudi s konkretno pedagogiko posameznih predmetov in ne samo s splošno.
Jože Košar iz Maribora: V
našem društvu je tudi nekaj skupin iz nižjih gimnazij, ker učiteljska društva ne morejo dajati temu kadru strokovne pomoči. Ob sestankih aktivov pripravimo tudi hospitacije in po njih razgovor. Društva z višjimi gimnazijami morajo pomagati nižjim, podeželje je preveč prepuščeno samemu sebi.
Pavle Vozlič iz Gorice je dokazal, da so vzroki za slabe učne uspehe poleg nezadostne kvalifikacije tudi v materialnih težavah šol, iz katerih prihajajo dijaki. Primorski je treba posvetiti več pozornosti, ker so marsikje na osnovnih šolah obupne razmere.
Vida Sluga (Škofja Loka) je
predlagala, da bi morali uvesti še drugi tip nižje gimnazije, ki bi pripravljal mladino za proizvodnjo, ker sedanja gimnazija za tako izobraževanje nima pogojev.
Vincenc Žnidar (Zagorje) je
ugotovil, da močno padajo uspehi v nižjih razredih; temu pojavu moramo poiskati vzroke. Predmetni pouk povzroča težave, ker razredni f.bor ne obravnava dijaka v celoti; učni načrti so preobširni in preveč zahtevajo od tistih, ki se fcodo posvetili praktičnim poklicem. Zato bo morala komisija za reformo šolstva upoštevati dvosmernost ali enotni tip, ki bo tudi praktično usmerjen.
Franjo Jakhel (Celje) se je
zavzel za zaščito dela in prosvetnih delavcev, saj nekateri delajo od ranega jutra do poznega večera. Sole popravljamo, ko je skrajna nevarnost, s tem se pn stroški večajo.
Janez Šifrer (Jesenice); Na Jesenicah, v delavskem centru, kot prej. Otroci delavskih star-šel slabše uspevajo kot otroci nameščencev. Poskrbeti bo tre-bt za izboljšanje; ker v delavskem razredu ni tradicije izobraževanja, jo je treba vzgojiti. Marsikje pa prevladuje mnenje, češ, v produkciji je bolje. Tudi na univerzo prihaja premalo mladine iz delavskih družin, za'> se bo še treba boriti za pravično vrednotenje fizičnega in umskega dela,
Pec Šegula (Maribor): Slabih učnih uspehov je kriv tudi birokratizem. Učiteljišča dajejo karakteristike absolventov, ki bi se morale pri nameščanju mladih učiteljev upoštevati. Med letošnjimi absolventi n. pr. nekdo poučuje v nižji gimnaziji matematiko, ki mu je delala ves čas šolanja največje težave; drugi uči srbohrvaščino, ki je na učiteljišču ni imel. Absolventov učiteljišč naj ne bi na-
stavljali na nižje gimnazije brez pristanka učiteljišča.
Malnarič (Maribor): Otroka je treba pripraviti na prehod v gimnazijo, saj je vmes velika sprememba. Vzgoja je enoten problem šole, doma in družbe; vpliv na otroka mora biti koordiniran, mnogokrat pa . je vpliv doma drugačen od vpliva šole. Prosvetni delavci moramo delati tudi s starši, ne samo z otroki. Za to so prikladni roditeljski sestanki.
Predsednik; Starši so vedno bolj nejevoljni, da se pouk ne skrči na 30 ur tedensko, in predlagajo, naj bi se kratko-malo črtale vse šeste ure. Dijaki so preobremenjeni z učenjem, ki ne preneha niti v soboto popoldne in v nedeljo, ko ima vsak delovni človek počitek. Mi moramo o tem resno razmišljati, kajti družba zahteva, da otrok ne preobremenjujemo. Društvo naj si postavi načelo, da se pri pripravljanju novih predmetov omeji pouk v nižji gimnaziji na 28 ur, v višji pa na 30 ur tedensko.
Jože Košar (Maribor): Število učnih ur bomo lahko znižali, če bomo skrčili učno snov. V Mariboru smo ta problem rešili tako, da smo skrčili program za nižje razrede in ga predložili vsem gimnazijam v okraju. Sprejeli smo načelo: ne mnogo, toda to temeljito.
Puc Marija (Tolmin): Rešitev predlogov, ki jih je dalo naše učiteljišče za absolvente, je bila nezadovoljiva. Niso jih upoštevali: nekdo poučuje fiziko in pridodoslovne predmete, 48 ur tedensko, zraven pa vadi še pevski zbor. Učni načrt za učiteljišča se mora spremeniti.
Danilo Zbrizaj je kot predsednik Združenja profesorjev strokovnih šol govoril o preobremenitvi, ki je na njihovih šolah še hujša; presega tudi 40 ur tedensko. Ce omenimo vprašanje zmogljivosti mladine pri. gospodarstvenikih, pravijo, naj ne razvajamo mladine. Treba bo nastopiti z znanstveno podprtimi argumenti. Signal za izboljšanje žal ne prihaja od nas, temveč od javnosti. Nato je govoril še o reformi šole, ki naj daje zares splošno izobrazbo, in o skrbi za mladino, ki zapušča šolske klopi,. Zenska obrtna šola v Ljubljani je na primer do-, bila 1000 prošenj, sprejeti pa je mogla le 60 mladink.
Mitar Nikolič, sekretar CO iz Beograda: Osrednje vprašanje je sedaj reforma šolstva. Mnogo je govora tudi o odnosih med učenci in učitelji. Mi priznavamo svoje napake in jih stalno analiziramo, a to moramo delati vsi. Gmotno vprašanje prosvetnih delavcev ni zasebno vprašanje, naša skrb zanj je primerna in ni prav, da nam nekateri zamerijo, če se borimo za izboljšanje.
Tone Peruško (Zagreb) predsednik hrv. združenja: Najprej moram reči, da se redko vidimo; hodimo v tujino — mimo Slovenije in vendar smo sosedje, ki imamo skupne probleme. Pri nas je sedaj glavna stvar: odnosi med učenci in učitelji. Na Hrvatskem v aktualnih stvareh ostreje nastopamo in ta problem se je pri nas postavil zelo ostro. Kaj pravimo mi k temu? Odnosi v naši šoli niso takšni, kakršni bi morali biti v šoli socialistične države. Mi smo sami krivi, da je prišlo do ostrega postavljanja tega vprašanja, ker nismo prvi spregovorili o njem. Tako se ob tem problemu sedaj kaže kriza naše šole. Ni naključje, da prav ob odnosih med učitelji in učenci. Res so tudi taki profesorji, ki postopajo z mladino kakor v srednjem veku; je pa tudi nekaj »stanovske solidarnosti«, ko gre za to, da kaznujemo dijaka, ki se je nedostojno vedel. Družba nas po pra-
vici napada, toda tudi mi smo del te družbe In moramo Piti v tem vprašanju najaktivnejši. Povejmo; Ne moremo učiti 60 dijakov v razredu, ne moremo delati v štirih turnusih, terjamo norme za naše delo. Vedemo pa se uradniško in čakamo na pohvalo ali grajo. Ce hočemo vzgojiti svobodnega človeka, moramo biti tudi sami svobodni in zelo izobraženi v vsakem pogledu.
Trček je govoril kot zastopnik CK LMS: Mladina je v vprašanju šolstva najbolj prizadeta. V vprašanju odnosa med učitelji in učenci je kriza, ki jo mi občutimo najgloblje. Premalo je humanih odnosov, nekateri profesorji ravnajo z mladino tako kakor pred vojno, redki so tisti, ki so pripravljeni prisrčno se pomeniti z dijakom. In še nekaj je važno: do mladih ljudi je treba biti odkrit.
Henrik Zdešar je pozdravil zborovalce v imenu učiteljskega združenja. Skupni problemi terjajo še tesnejše sodelovanje, želeli bi ga tudi po okrajih, ne samo med republiškimi odbori. Vse kaže, da bo čez nekaj let položaj slabši, če razmer korenito ne spremenimo. Nato je govoril o materialnem položajni šolstva in prosvetnih delavcev, o odnosih do mladine in o časopisju.
Pec Šegula (Maribor): Kljub relativno slabim materialnim pogojem smo po osvoboditvi vendarle marsikaj dosegli. V šole smo vnesli naprednega duha. Sedaj moramo revidirati program od osnovne šole daije, najvažnejši pa je pouk na drugi stopnji, ki ga moramo pre-diskutirati. Potrebna pa je reforma tudi v učiteljski izobrazbi, ker mlad učitelj nima solidne splošne izobrazbe. Učite-Ijiščniki vedo, da bodo Udela-li, če bodo obvladali predvsem strokovne predmete. Nato je sprožil vprašanje učiteljskih akademij. Ni pa za to, da bi se učiteljišča zaprla, 5 do 50 let naj bi vzporedno delovala učiteljišča in akademije.
Ferdo Gestrin (Ljubljana) je
mnenja, da je treba takoj začeti z ustanavljanjem akademij, najprej enoletnih, vzporedno z učiteljiščem. Na njih bi dajali prednost pedagoški skupini predmetov. Na učiteljiščih je nujno treba korigirati predmetnik oziroma učni načrt.
Za njim je spregovoril v imenu republiškega sveta sindikatov tov. Boštjančič. Vprašujemo se, kako da se danes govori o vzgoji tudi tam, kjer se še pred kratkim s takimi vprašanji niso bavili. Vzrok je pač ta, da z mladino ni tako, kakor bi moralo biti. Uaifie--
ranje šolstva je bila naša napaka. Mladina bi se morala že
v	šoli pripraviti na svoje delo; otrok se odloči za poklic šele, ko presodi svoje ročne spretnosti v šoli. Naši sindikati niso posvečali dovolj pozornosti šolstvu, danes pa ne smemo ved zanemarjati tega področja. Rr-vo, kar našim delegacijam pokažejo v inozemstvu, so šole, mi jih pa ne moremo. Naloga prosvetnih delavcev je, da izven svojega kroga pojasnjujejo javnosti potrebe šole in svoje težave.
Stefan Barbarič (Ravne): s skrčenimi učnimi načrti nikakor ne smemo zmanjšati zahteve, da dajemo mladini čimveč. Seveda pa ne sme priti do nesmislov, kot na primer ta, 6!a je neki profesor v 3. razredu razlagal deset teorij o Krstu pri Savici, nič se pa ni menil za spisje.
Bogomir Stupan, načelnik od-flelka za šolstvo pri SPK: V naši diskusiji se moramo omejiti na nujne in važne probleme. Prvič, materialna podlaga šolstva je najvažnejša. Drugič, družbeno upravljanje, in tretjič, odnosi do dijakov. Kako naj razpravljamo o teh vprašanjih v strokovnem in pedagoškem tisku? Mnogo je besed, a malo konkretnih, predlogov. Predvsem gre za nižjo gimnazijo, Ali naj bo to šola v starem smislu ali naj. ima neko novo obliko? V sedanji obliki ne zadosutje, ker ne upošteva praktičnega dela, dijakov pa ne nauči ročne spretnosti. Posledica tega je verbalizem, to ugotavljajo tudi tujci, ki pridejo k nam. Da je to tudi posledica nezadostne materialne osnove, je jasno. John Locke je dejal, da ni važno, človeka naučiti vsega iz vseh znaaostt, temveč mu dati zavest svobode, da se nauči vsega, kar potrebuje.
Sledilo je •poročilo Ludvika Gabrovška, zastopnika združenja pri republiškem Svetu za prosveto in kulturo, in poročilo Marije Vedernjakove o blagajniškem poslovanju in naš.h stikih z inozemstvom. Po izvolitvi novega odbora in odobr:t-
vi	resolucije se, je Miroslav Ravbar v imenu vseh odbornikov zahvalil za izvolitev la podčrtal, da društvo uživa zaupanje in da se je javnost začela zanimati za naša vprašanja, prišlo pa je med nami tudi do prostodušnosti in svobodno-sti v izražanju mnenj. Profesorsko društvo naj postane v javnosti pomemben faktor v šolskih zadevah. Sklepi, ki smo jih sprejeli v resoluciji, so naš program za encnJeto. Dali nam bodo dovolj d-:S, marsikateri pa bo terjal še 'nadaljnje delo v prihodnosti.
Prosvetnim delavcem, šolam in ustanovam
Pri našem praktičnem delu v šoli opažamo, kako nam primanjkuje dobrih priročnikov, prav tako dobrih domačih teoretičnih del za pogljabljanje in izpopolnjevanje. Mnogo slovenskih pedagoških knjig je bilo med vojno uničenih, posamezne šole so popolnoma brez njih. Po vojni je prišlo k šolsekmu delu tako z rednim šolanjem kot tudi s po-močjio raznih tečajev mnogo mladih ljudi, ki še posebno potrebujejo strokovnega usposabljanja.
Pedagoško društvo Slovenije se je odločilo, da začne pripravljati knige kot jih je izdajala nekoč Slovenska šolska matica. Ta akcija bo pa us-
pela le, če s« ji pridruži zadostno število posvetnih delavcev. Le primerno število naročnikov nam je porok, da se bodo naše izdaje obdržale.
V letu 1954 naj bi izšle naslednje štiri knjige:
Prof. Janez Tomšič: Metodika prirodopisnega pouka.
Uredniški odbor: Pouk na nižeorganiziranih šolah.
Prof. Draga Humek: Psihologija.
Pedagoški zbornik.
Pedagoško društvo se je odločilo, da poveže z zgornjimi knjigami izhajanje Sodobne pedagogike. Gornje štiri knjige naj bi ne izšle vse na enkrat, temveč po vrstnem redu kot so navedene v raz-
SKLEPi
občnega zbora Združenja učišeSfev speclaSnih lož LIR Slovenije
Občni zbor Združenja učiteljev specialnih šol je dne 16.1. 1954, da bi podčrtal družbeno vlogo posebnega šolstva, sprejel sledeče sklepe:
1.	Za naše delo je nujno, da se nenehno poglabljamo v zakonitosti našega družbenega razvoja. Prav posebno se moramo do podrobnosti seznaniti z novo formacijo organov ljudske oblasti, ki bodo še bolj poglobili demokratično ureditev naše države, ki prihaja do izraza v samoupravljanju na vseh popriščih družbenega življenja.
2.	a) Za individualni študij bomo v tej poslovni dobi
ustanovili centralno defektološko knjižnico v Ljubljani.
b)	Vsak naš član mora vsaj pasivno obvladati en tuj jezik, ker je za strokovno poglabljanje znanje tujih jezikov nujno potrebno.
c)	R O bo realiziral, če mu bodo dodeljena potrebna devizna sredstva, ogled in hospitacije v P VU v Avstriji.
č) RO se bo trudil, da organizira medsebojne obiske in hospitacije na ustanovah P V U v LRS in ostalih republikah.
d)	RO bo še nadalje vztrajal pri zahtevi, da se za naše člane, ki že delj časa uspešno delajo na P V U , pa nimajo potrebne strokovne kvalifikacije, organizirajo posebni tečaji, oziroma da se jim omogoči vpis na V P S — defektološki odsek, kot izrednim slušateljem.
e)	RO bo skrbel, da se bo za vse defektologe organizira! počitniški poglobitveni tečaj.
f)	R O bo še nadalje vztraja! pri zahtevi, da se uvede na učiteljišču pouk defektologije.
g)	R O bo skušal doseči, da bo SPK LRS sklical vsaj 1 krat letno uradno konferenco defektologov LRS.
h)	Vsi člani so naročniki Specialne škole. P V U_ bodo skrbele za članke in čimvečje število naročnikov izven vrst defektologov.
i)	Za poglobitev defektološke znanosti je potrebna ustanovitev defektološkega instituta. E O si bo prizadeval, da se ta potreba realizira.
3.	a) RO si bo prizadeval, da se bodo dosledno izvajali
predpisi o osemletnem obveznem šolanju.
b)	R O bo vztrajal pri zahtevi, da se defektna mladina v P V U popolnoma rehabilitira in poklicno usposobi, za kar je potrebno, da se pri P V U ustanovijo specialne strokovne šole s potrebnimi učnimi delavnicami.
c)	R O si bo prizadeval, da se izboljšajo materialni pogoji za delo v šolah za defektno mladino. S tem v zvezi so neobhodne nekatere novogradnje, zlasti gradnja Zavoda za gluho mladino in razširitev vzgajališča v Smledniku.
č) Za točnejšo evidenco defektne mladine LRS vztrajamo pri zahtevi, da naj bi se vsako drugo leto vršil poimenski popis defektnih otrok po šolskih okoliših. Iz teh podatkov bomo izvajali potrebne zaključke za nadaljnjo izgradnjo mreže PVU.
d)	Skrbeti moramo za odpuščene absolvente PVU in jim nuditi čimvečjo pomoč v življenju.
4.	a) Ker je problem izobrazbe in vzgoje dolžnost vseh prosvetnih delavcev, bo Združenje še nadalje vzdrževalo stalne stike z ostalimi združenji prosvetnih delavcev ter skušalo doseči ob sodelovanju Združenja učiteljev osnovnih šol in Združenja predmetnih učiteljev in profesorjev srednjih šol, da bo čimvečje število učiteljev, predmetnih učiteljev in profesorjev stopilo v vrste defektologov.
b)	Ker je za smotrno delo na PVU potrebno stalno sodelovanje pedagogov z zdravniki — strokovnjaki — specialisti, bo R O skrbel, da se ti medsebojni stiki poglobijo in utrdijo.
c)	Zaradi nadaljnjega izboljšanja kvalitete dela kot tudi zaradi odgovarjajočega priznanja prosvetnim delavcem na PVU, se bo RO trudil, da doseže:
1.	Zmanjšanje učne obveznosti na 22 ur tedensko.
2.	Da se učiteljem brez strokovnega izpita za defektologe prizna plača predmetnega učitelja tistega plačnega razreda, ki mu po službenih letih prioada, če je že dalj časa uspešno učil na PVU.
3.	Da se ukine 3% odbitek od redne plače.
4.	Da se bo določil za razredniške posle na PVU razredniški položajni dodatek od 300.— do 500.— din mesečno.
5.	Da se bo položajni dodatek za upravitelje in ravnatelje PVU določil po važnosti in odgovornosti dela na posamezni PVU.
S. Da se inšpektorju PVU prizna najvišji možni položajni dodatek.
7.	Da se prizna tovarišem za izredne uspehe na PVU pravico napredovanja v V. plačilni razred. Tovarišem z nad 24 let službe takojšnje priznanje odgovarjajoče periodične poviške, ki jim po službenih letih pripadajo.
8.	Pri SPK LRS naj se osnuje koordinacijski odbor za PVU. S tem v zvezi naj se sprosti inšpektorja PVU administrativnega dela, da se bo mogel v čimvečji meri posvetiti strokovni inšpektorski službi.
9.	Potrebno je, da se pedagoški kader na PVU ocenjuje komisijsko vsako leto. Komisijo sestavljajo upravitelj, oziroma ravnatelj PVU. inšpektor PVU in delegirani Član društva Združenja učiteljev specialnih šol. Pri ocenjevanju naj se upošteva sledeče:
a)	odnos do otrok;
b)	odnos do pedagoškega kolektiva;
c)	strokovna usposobljenost — vsestranska uporabnost;
6) težji razred in delo pod težjimi pogoji (večje število otrok, poleg osnovnega defekta še drug defekt);
d)	kvaliteta pouka;
e)	izdelovanje ličnih pripomočkov;
f)	strokovno poglabljanje;
g)	izvenrazredno delo za defektno mladino na šoli ali v zavodu;
h)	pomoč odpuščenim gojencem;
1) pomoč pri strokovnem poglabljanju zlasti mlajšim članom.
5.	Da se ustanovijo v vseh krajih, kjer je to potrebno, posebni logopedski oddelki kot samostojne ustanove pri šolskih poliklinikah ali v sklopu PVU.
6.	Da se bo več pozornosti posvetilo izdelavi specialnih učil, učbenikov in ostalega tiska za defektno mladino.
7.	Da se ustanovi potrebno število vzgojnih posvetovalnic, kjer bodo dobili starši navodila za delo z defektno mladino.
8.	RO mora vztrajati pri zahtevi po otvoritvi posebnih šol sa naglušne, sluhoneme, slabovidne, psihopate in imbecilne.
9.	Ker imajo PVU socialno vzgojni značaj, je najtesnejše sodelovanje s sveti za ljudsko zdravstvo in socialno politiko potrebno.
10. RO bo skušal doseči, da se bo odprla v LRS šola za socialne delavce.
SKLEPI
drugega rednega letnega zbora Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije 5. XII. 1953
1.	Občni zbor je ugotovil, da je najvažnejša naloga Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije neprestano prikazovati svojim članom njihovo družbeno vlogo in jih voditi v šolskem in izvenšolskem delu za napredek našega delavskega in tehničnega naraščaja. Osnovne organizacije naj združijo vse učitelje in profesorje strokovnih šol pri reševanju mnogovrstnih strokovnih in družbeno-politienih nalog. Ustanoviti je treba nove osnovne organizacije povsod, kjer so zanje pogoji. Za dosego postavljenih smotrov je treba tesno sodelovati z gospodarskimi in množičnimi organizacijami.
2.	Združenje učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije se mora boriti, da se tudi v strokovnem šolstvu uveljavi družbeno samoupravljanje, katerega osnovna enota naj bodo šolski odbori, ki jih bodo sestavljali zastopniki učiteljskih zborov, staršev, družbenih in gospodarskih organizacij oziroma podjetij.
3.	Občni zbor je ugotovil, da je poklicna vzgoja v naši državi zeio zanemarjena. Združenje učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije naj da pobudo, da se uvede poklicna vzgoja v splošno-izobraževalni šoli. S poklicno vzgojnimi vprašanji je treba seznanjati tudi javnost in sodelovati pri naporih, da se ustanove poklicne svetovalnice.
4.	Združenje učiteljev in profesorjev strokovnih šol Slovenije mora še nadalje posvečati posebno skrb vajenski mladini. Nadaljevati je treba s proučevanjem duševnosti naše delavske mladine in proučiti učne načrte vajenskih šol in šol s praktičnim poukom in jih prilagoditi potrebam gospodarstva in zmogljivosti učencev.
5.	Združenje učiteljev In profesorjev strokovnih šol Slovenije mora tudi v bodoče skrbeti za strokovno izpopolnjevanje svojih članov v obliki predmetnih aktivov, tečajev in ekskurzij. Nadaljevati je treba s študijem metodike strokovnih predmetov in začeti s proučevanjem metodike praktičnega pouka. Nadalje je treba proučiti način ocenjevanja pri praktičnem pouku in dati Svetu za prosveto in kulturo predloge za boljšo ureditev inšpekcij praktičnega pouka. Zbrati je treba izkustva v zvezi s poukom moralne vzgoje na strokovnih šolah in jih izkoristiti za čim večji napredek tega predmeta.
6.	Občni zbor je ugotovil, da je materialni položaj strokovnih zlasti pa vajenskih šol zelo slab. Treba ga je proučiti in dati j ibudo za izboljšanje. Prav tako je treba_ urediti v smislu že sprejetih predlogov materialni položaj učiteljem in profesorjem strokovnih šol, ki vedno pogosteje odhajajo v proizvodnjo. Vso skrb pa je treba posvetiti tudi gmotnemu položaju mladine na strokovnih šolali.
maku treh mesecev. Sodobna pedagogika bi izšla v petih dvojnih številkah.
Za kompletno izdajo, to ja za vse štiri knjige in celotni letnik Sodobne pedagogike, bo znašala letna naročnina 1200 dinarjev.
Vse dosedanje narolčnike Sodobne pedagogike obveščamo, da bomo prvo številko prihodnjega letnika poslali samo tistim naročnikom, id bodo poravnali zaostalo članarino za leto 1953 in za prejšnja leta. To velja prav tako za šole in ustanove. Tisti, ki godrnjajo, da Sodobna pedagogika ne izhaja redno, naj usmerijo svojo kritiko v za-ostankarje, ki s svojim nepravilnim odnosom do lastnega tiska preprečujejo redno izhajanje. V kolikofr posamezniki nimajo položnic, naj vzamejo prazno položnico, ki jo dobijo na vsaki pošti ter nakažejo dolžni znesek na račun Narodne banke 604-T141.
Priročnik za ročno delo v osnovni šoli. Obveščamo vse učitelje osnovnih šol, da izide te dni pri Držani založbi Slovenije priročnik »Ročno delo v osnovni šoli«, ki ga je napisal prof. Radovan Klopčič.
PROSVETNIM DELAVCEM IN USTANOVAM
Vse štiri pedagoške knjige
brez Sodobne pedagogike sa dobijo za 920 dinarjev *
Posamezne knjige bomo oddajali po knjigo tržnih cenah.
Naročnino je možno plačevati tudi mesečno, četrtletno ali polletno. Pri tem je treba paziti, da je vedno poravnana za pretekle mesasce, ke du-gače naročniku ne moremo poslati knjig.
Vabimo vse dosedanje naročnike Sodobne pedagogike, vse učitelje in' profesorje, naj se čimprej javijo za naročnike da bomo vedeli tiskati primemo naklado, ker nam sredstva ne dopuščajo večjih zalog. Zadostuje obvestilo z dopisnico, priporočamo pa skupna obvestila s posameznih šol. Za naročila šol kot ustanov je potreben podopis direktorja ali upravitelja in žig. Člane pedagoškega društva prosimo, naj v svoji okolici prično s propagando in in z zbiranjem narošiL
Vsa nadaljnja obvesila bomo redimo objavljali v Prosvetnem delavcu pod rubriko »Pedagoški tisk«.
Pedagoško društvo Slovenija
Ljubljana,
Trg revolucije l-II
PEDAGOŠKI TISK
Sodobna peddgogilca. Zadnja dvojna (9—10) številka Sodobne pedagogike izide te dni. Številka je nekoliko razširjena in' prinaša bogat material za poglobitev v vprašanja etike. Našim učiteljem in profesorjem bo številka dragocen pripomoček, gradivo za diskusijske krožke in osebno izpopolnjevanje. Številka vsebuje razpravo Gustava Šiliha »Psihološke osnove sa pouk etike«, kjer razpravlja avtor o moralnem pouku kot predhodniku pouka etike, očrta društveni razvoj v puberteti ter moralni razvoj mladega človeka v puberteti. Marica Dekleva razpravlja V članku» Pojmovanje etike in morale« o mestu morale v dialektičnem materializmu, o etiki in morali. Lev Modic objavlja tehtno razpravo »Izvor morale«, dočim je napisal Uroš Kraigher lep članek »Humanizem — moralno vzgojna vrednota«. Številka objavlja tudi tri poglavja iz knijge Otto Riihla Illustrierte Kultur — und Sittengeschichte des Proletariats, in sicer Fevdalni človek, Meščanski člo--vek in Proletarski človek. Zaključno razpravo predstavlja Borisa Ziherla skrajšan in predelan »Prispevek k vprašanju o komunistični morali«.
Pretplatnica »Pedagoškog rada«
Molimo sve pretplatnike, da što prije obnove pretplatu i da medu svojim drugovima nadu nove pretplatnike. Ne zabora-vite pretplatiti svoju školu na »Pedagoški rad«.
Godišnja pretplata iznosi dih 500.— za 10 brojeva. Uplačuje se čekovnom uplatnicom (do-bije se na svakoj pošti), na kojoj se ispuni broj našeg če-kovnog računa kod »Narodna banke« 401-T-159 s ostalim potrebnim podacima. »Pedagoški rad« ne možemo slati nikome tko nije unaprijed platio pretplatu ili se pismeno obvezao da če platiti naknadno.
Skole ko j e ne mogu novac poslati odmah, neka se dopisom obavežu da če platiti, pa čemo im časopis slati od 1. broj a.
Stare pretplatnike molimo da napisu na dopise i čekove broj svoje kartoteke, koji se nalazi u lijevom uglu adrese na svakoj pasici »Pedagoškog rada«. Time pomažu da se posao brža odvija.
Na reklamacije i upite odgo-varat čemo samo, ako se pismu priloži marka ili dopisnica za odgovor.
Unrava
»PEDAGOŠKOG RADA« Zagreb, Trg maršala Tita broj 4.
Svet m prosveto In kulturo
je sprejel več sklepov
Dne 27. januarja je bila 10. redna seja SPK LRS, na kateri so razpravljali o osnutku pravilnika o učenju in vedenju dijakov, o osnutku pravilnika o podeljevanju Prešernovih nagrad, o predmetniku za gimnazije in o predlogih investicij za leto 1954.
O osnutku pravilnika o vedenju in učenju dijakov je referiral tov. prof. Janko Liska, ki je poudaril, da se je komisija za sestavo tega pra-
37 nagrad, 1949 26, 1915 12 in leta 1952 9. Pri tem pa so te nagrade prejemali posamezniki po večkrat. Zato se ne smemo čuditi, da so člani SPK enoglasno odklonili predlog upravnika Slovenske filharmonije Škerjanca, ki je predlagal, naj se Prešernove nagrade podeljujejo samo umetnikom in ne tudi znanstvenikom, da naj njih število ne bo omejeno in da se lahko posameznim kandidatom
vilnika posvetovala tudi z vo- podeljujejo tudi po večkrat v
diinimi organi LMS in s pedagoškim društvom. Novi pravilnik naj bo tak, da bo pomagal utrjevati tisti osnovni red šolske skupnosti, brez katerega bi na šolah zavladala anarhija. Urejuje naj predvsem vprašanja v zvezi z obiskovanjem pouka, vprašanja odnosov med dijaki in profesorji, čuvanje šolske imo-
življenju. Upravičeno je neki član SPK vzkliknil, da bi se na ta način Prešernova nagrada spremenila za nekatere naše umetnike v »trinajsto plačo« in tako docela izgubila svoj pravi pomen.
Razprava o predmetniku za gimnazije je prišla na dnevni red na predlog Združenja profesorjev in predmetnih učite-
vine itoL V nobe”nem primeru Ijev Slovenije, ki je že pred pa pravila ne morejo izčrpati nekaj tedni pozvalo profesor-
*—-I : —»-.»'/'»'klovviofib-a slrf* vhnr#* \7Qph naših
Vzgojno-moralne problematike šole, ki mora biti zadeva živega stika med učiteljem in učencem in se mora reševati po načelih napredne pedagoške teorije pri vsakem prime-ru neposredno in individualno, ne pa s pomočjo že v naprej določenih sankcij.
Ker člani SPK osnutka pravilnika niso dobili pravočasno V pregled in ker pravilnik ni zajel tudi učencev strokovnih šol, je bilo sklenjeno, da se osnutek še izpopolni in bo dokončna obravnava o njem na prihodnji seji.
SPK je nato sprejel predlog kriterija pri določanju »Prešernovih nagrad« in predlog za imenovanje članov glavne komisije za te nagrade. V komisijo so bili izvoljeni: dr. Vogelnik Dolfe, dr. Peterlin Anton in dr. Kozak Ferdo, Poleg tega pa bodo komisijo sestavljali še zastopniki področnih komisij, in to komisije Za ocenjevanje znanstvene dejavnosti na področju zgodovinskih, pravnih, ekonomskih, filozofskih in pedagoških ved, komisije za ocenjevanje de-jivnosti na področju lingvističnih in literarno-zgodovin-skih ved, komisije za ocenjevanje dejavnosti na področju medicinskih in sorodnih ved, komisije za ocenjevanje dejavnosti na področju mate-matično-prirodoslovnih in biotehniških ved, komisije za ocenjevanje dejavnosti na področju literature, komisije za ocenjevanje dejavnosti na področju likovne umetnosti, komisije za ocenjevanje del na Področju dramske in filmske umetnosti in komisije za ocenjevanje del na področju Ustvarjalne in reproduktivne glasbe.
Po novem kriteriju bo število Prešernovih nagrad omejeno praviloma na dve nagradi letno iz področja znanosti in na dve nagradi, letno m področja umetnosti. Nagrada se bo praviloma podelila jstim kandidatom samo enkrat v življenju. Poleg tega Pa bo komisija za podelje-vanje nagrad javna, izvoljena vsako leto od SPK, njena utemeljitev nagrad pa bo publi-eirana. Predvideno je, da se no za bodoče dosegla urejena Pravna osnova za dodeljevanje Prešernovih nagrad s posebnim republiškim zakonom. Omenjeni sklepi so zelo pomembni, saj je dosedanji način podeljevanja Prešernovih nagrad naletel upravičeno na ostro kritiko. Tako je bilo n. Pr. leta 1948 podeljenih kar
ske zbore vseh naših gimna zij, naj se Izrazijo o možnostih krčenju sedanjih predmetnikov. V obširni in zelo živi debati je bilo sklenjeno, da se že obstoječi predmetniki skrčijo tako, da bo edino še 8. razred gimnazije imel v 2. polletju letošnjega šolskega leta več kakor 30 ur pouka na teden. Poudarjeno je bilo, da je Svet že ob priliki sprejemanja predmetnikov za 5. razr. gimnazije, junija 1953, izrazil mnenje, da je mladina preobremenjena in da predmetniki ne bi smeli imeti več ko 30 ur. Zato ne moremo nagibov za ta energičen ukrep iskati v anketi, ki se je glede tega vnela v našem dnevnem časopisju, temveč je to eno od osnovnih začetnih stališč Sveta. Sklenjeno je bilo tudi, da je treba čimprej začeti razpravo o novih učnih načrtih, tako da bo najkasneje do junija t. 1. že vse pripravljeno za prihodnje šolsko leto. Prav tako bo treba čimprej razpravljati tudi o reorganizaciji pouka na učiteljišču.
Po novem skrčenem predmetniku bo imel 1. razr. 29, 2. razr. 30, 3. razr. 30, 4. razr. 29, 5. razr. 30, 6. razr. 30, 7. razr. 30 in 8. razr. 34 ur tedensko. Podobno je bil skrčen tudi predmetnik za klasično gimnazijo. Glede moralne vzgoje črtanje v 5. in 6. razredu ni odraz odklonilnega stališča, ki se je proti moralni zgoji kot posebnemu predmetu pojavilo pri nekaterih članih SPK, temveč izvira iz pedagoških principov. Za pouk teorije etike, ki ga zahteva ta predmet v 5. in 6. razr. gimnazije, učenci namreč še niso dovoli dozoreli, medtem ko so moralni vzgoji, kakor se jo izvaja v nižji gimnaziji, že odrasli. Vzporedno s tem je bil črtan pouk moralne vzgoje tudi v 1. in 2. razredu srednjih strokovnih šol.1
Predlog investicij za 1. 1954 v okviru SPK obsega: 1. predlog potreb za investicije iz republiških sredstev za obče-izobraževalne šole kot pomoč zaostalim okrajem v skupnem znesku 531,000.000 din, 2. predlog za investicije in za vzdrževanje okrajnih ustanov republiškega pomena (specialne šole, vzgajališča, nekatere strokovne šole) v skupnem znesku 235,198.000 din, 3. predlog investicij central, ustanov SPK LRS (univerza, visoke šole, akademije, znanstvene, kulturne in umetniške ustanove) v skupnem znesku 955,110.000
din, 4. predlog potreb po valutah v predlogu investicij za centralne ustanove, v skupnem znesku 39,953.000 din, in 5. predlog investicij ustanov s samostojnim financiranjem v skupnem znesku 527,941.000 din. Skupno bi po izkazanih predlogih potrebovali dve milijardi 289,201.000 din, kar je vsekakor previsoka vsota, da bi jo že v sedanjih razmerah zmogla naša skupnost za investicijske potrebe prosvete in kulture. Pri tem pa je poročevalec poudaril, da gre v glavnem za dovršitev že začetih gradenj, za vzdrževanje tistih stavb, ki propadajo in za nabavo samo tolikšne količine nove opreme, kolikor je to nujno potrebno v zvezi z normalnim poslovanjem šolskih in drugih ustanov. Poleg tega so bile že v naprej črtane vse tiste postavke, ki se ne bi dale realizirati v letu 1954. V kolikor gre za predvidene nove gradnje, so za 1. 1954 vneseni le zneski, potrebni da izdelavo načrtov.
Razprava o tem predlogu ni bila obširna, ker je predlog le Informativnega značaja in bo možno razpravljati o njem šele tedaj, ko bo znana višina denarnih sredstev v okviru družbenega plana LRS za leto 1954. Sklenjeno pa je bilo, da bo Svet v vsakem primeru dajal prednosti investicijam za splošno izobraževalne šole in da si pridržuje pravico raz-podelitve nanj pripadajoče kvote v okviru družbenega plana LRS. V razpravi je bilo tudi pojasnjeno, da ustanove s samostojnim financiranjem verjetno ne bodo mogle biti vključene v investicijski plan, temveč si bodo morale najeti posojilo. V tem primeru bi
aanje predvidena vsota v celoti izpadla iz predloga investicij SPK LRS.
Ob zadnji točki dnevnega reda je Svet pod »razno« najprej dal soglasje za ustanovitev čipkarske šole v Idriji, kot dvoletne šole s praktičnim poukom. S tena bo omogočeno absolventkom te šole doseči kvalifikacijo v pletilno-čipkar-ski strokL
Nato je Svet spremenil v navodilih o obveznem 8. letnem šolanju člen o kaznovanju, ker ni bil v skladu z zakonom, in rešil nekaj personalnih zadev neposredno njemu podrejenih ustanov. Živahnejša razprava pa se je razvila v zvezi s predlogom DZS o odobritvi ponatisa nekaterih učbenikov. Sklenjeno je bilo, da naj učbeniki, ki bi jih ponatisnili, gredo predhodno ponovno v recenzijo, poleg tega pa naj šolski oddelek Sveta za posamezne učbenike določi obseg, ker so sedanji večinoma mnogo preobširni. Za zaključek je Svet še potrdil nekatere nove učbenike.	S.
‘ Združenje je predlagalo, da bi krčenje predmetnika, potem ko je enkrat sprejeto načelo, da šeste učne ure že od drugega polletja dalje ne sme biti, izvedli okrajni oz. mestni sveti za prosveto in to v soglasju z učiteljskimi zhori, ker ni na vseh šolah glede predmetov enaka situacija. Poročilo nič ne govori o. tem, zakaj plenum sveta o tem predlogu ni razpravljal. Opomba uredništva.
Obveščamo vse dopisnike, da smo zadnje dni dobili vrsto dobrih kratkih dopisov, ki pa jih nismo mogli več objaviti, ker je bila redakcija lista že zaključena. Prihodnja številka Prosvetnega delavca bo izšla redno.
Uredništev
zbor združenigg ueitelfev Slovenile
Dne 29. in 30. januarja je bil v Ljubljani občni zbor Združenja učiteljev Slovenije, kateremu je prisostvovalo razen 51 od 62 izvoljenih delegatov, tudi večje število gostov. Med njimi so bili: član izvršnega sveta LRS tov. France Kimovec, zastopnik Ljudske skupščine Dušan Bole, sekretar Centralnega odbora Združenja učiteljev Jugoslavije Nedeljko Savič, predsednika združenj učiteljev Bosne in Hercegovine ter Makedonije, Branko Janjič in Mihojlo Jovanovski.
Po poročilu predsednika Združenja učiteljev Slovenije tov. Henrika Zdešarja se je razvila obširna razprava. Najvažnejše točke razprave so rzčlenjevale materialno osnovo šolstva, družbeno upravljanje ter reformo šolstva s posebnim poudarkom glede učiteljske izobrazbe, o čemer bomo poročali v prihodnji številki.
Na občnem zboru je bil izvoljen nov Republiški odbor s predsednikom Hernikom Zdešarjem na čelu.
REPUBLIŠKI ODBOR ZDRUŽENJA UČITELJEV SLOVENIJE
REPUBLIŠKI ODBOR:
Predsednik: Zdešar Henrik
ČLANI:
Cvetko Vladimir, Pečar Srečko, Peče Oskar, Potrč Ema, Trobiš Stefan, Nečimer Alojz, Strnad Rudolf, Terček Lojze.
ČLANI PLENUMA REPUBLIŠKEGA ODBORA:
Arsenjuk Janez, Ptuj, Belec Janiko, Ljutomer, Grebenc Jože, Kočevje, Hauptman Zora, Jančar Mica, Ljubljana, Javornik Bojan, Maribor okol. Jedretič Rudolf, Radovljica, Kmecl Ed-mund, Šoštanj, Kuštrin Stane, Maribor, Marcijan Stefan, Trbovlje, Murovec Stanko, Tolmin, Pogačnik Janko, Celje, Rbssner Edi, Siovenjgradec, Stubel Miro, Murska Sobota, Švigelj Viktor, Črnomelj, lerčeli Anka, Kranj, Tominc Milan, Krško, Zadnik Narda, Sežana, Završnik Rudi, Ljubljana, žužek Alfonza, Postojna.
NADZORNI ODBOR:
Kolar Vilko, Lovše Frančka, Sežun Andrej.
PREDLOG ZA ČLANA SVETA ZA PROSVETO
IN KULTURO LRS:
Cvetko Vladimir.
Presvetel ilelesvd kranjskega skraja iščejo novo pol
Vsi so za »peti« razred
Dne 16. 1. 1954. so se zbrali v Kranju prosvetni delavci z vseh večjih osnovnih šol in gimnazij kranjskega okraja, da bi skupno z zastopniki okrajnega sveta za kulturo in prosveto skušali reševati perečo šolsko problematiko.
V ospredju debate je bila višja osnovna šola in v zveži z njo razbremenitev nižje gimnazije.
Učni uspehi v prvih gimnazijskih razredih so na nekaterih šolah naravnost porazni Na gimnaziji v Škofji Loki bo ob koncu leta padlo v prvih razredih okrog 60 otrok, če bi imeli ti otroci možnost, nadaljevati šolanje v 5. razredu osnovne šole, kjer bi odpadla angleščina, ostala učna snov pa bi bila lažja, bi nedvomno rnnogi od njih ne izgubili leta. Zato je bila večina prisotnih zato, da se že z II. polletjem oddele — v sporazumu s starši — tisti dijaki, za katere ni izgloda, da bi izdelali, v posebne oddelke, ki bi bili to šolsko leto še v gimnazijskih poslopjih in ki bi jih poučevali predmetni učitelji, nameščeni na gimnazijah, administrativno pa bi novi razredi pripadali osnovni šoli. Ob koncu šolskega leta bi dobili izpričevalo 5. razreda osnovne šole. Prihodnje leto bi se zanje osnoval že 6. razred — v sklopu osnovne šole —' ki bi mu ob polletju poslali tiste dijake 2. razreda gimnazije, ki bi pokazali, da so za gimnazijski študij nesposobni. Seveda bi imeli starši svobodno izbiro, poslati otroka po 4 razredu osnovne šole v višjo osnovno šolo ali pa v gimnazijo.
V prosvetnem delavcu štev. 1 in 2 od 12. januarja 1954 smo pod naslovom »Izdaja Mladinske knjige« v šol. letu 1953/54 pričeli objavljati seznam vseh naših novih knjig. V tej številki sledi nadaljevanje, ki se bo v bodoče ponavljalo vsaj enkrat mesečno, da bodo učitelji, posebno pa naši poverjeniki, informirani giedo novih izdaj. Prosimo vse poverjenike, da opozorijo na te objave vse knjižničarje in ljubitelje knjig.
Poverjenikom za mladinski tisk na šolah smo poslali tiskovine za mesečna poročila o stanju naročnikov na šolah.
Diskusija je bila zelo živahna. Vsi diskutanti so se strinjali s »petim razredom«, razhajali so se le v vprašanju, ali naj ga »ustanovimo« že ob polletju ali šele v septembru. Tovariši z gimnazije so biti — razumljivo — zato, da se oddele slabi dijaki že ob polletju, tovariši z osnovne šole pa so priporočati 5. razred šele v septembru.
Najtehtnejši ugovor je bil ta, da bodo čutili dijaki odstranitev z gimnazije kot degradacijo in da bomo tako že od vsega začetka dali višji osnovni šoli pečat manjvrednosti. Drugi ugovor pa je bil, da bodo predavatelji ob začetku polletja še nepripravljeni — tako organizacijsko kot psihološko. Zagovorniki takojšne razdelitve so imeli pravtako dober odgovor: 1. Ko bomo ob polletju naslednjih let pošiljali slabe dijake nižjih gimnazij na osnovno šolo — ali
Odprimo okna v odmorih, v večjih odmorih pa naj gredo otroci na sveži zrak, je poudarila tov. dr. Lunačkova, ko je v januarju predavala učiteljem okraja Ljubljana-okolica, vzhod o zmogljivosti šolskega otroka. Mnogi učitelji se bojijo, da bo zeblo otroke, nič pa ne pomislijo, da se čisti zrak mnogo hitreje segreva, kakor pa slab zrak. Otrok naj bo v odmoru sproščen. Seveda ne sme divjati, niti se ne sme telesno utruditi. V igro ni treba siliti nikogar. Otrok ni sposoben delati v šoli več ko 45 minut, nakar mora slediti odmor.
Res je, da smo s tem naprosili naše poverjenike, da opravljajo novo delo. Do tega nas je pripeljala le težnja do medsebojne povezave in želja, da se izognemo raznim nesoglasjem glede plačil, dostave listov in knjig ter števila naročnikov. Lepo število naših poverjenikov se nam je odzvalo in redno mesečno pošiljajo poročila. Pogrešamo pa še marsikoga in prosimo, da se tudi ti javijo s poročilom. Prosimo, da vsi poverjeniki brezpogojno izpolnijo na hrbtni strani položnice razpore-delnico, ki vsebuje’ navedbo, v kakšne svrhe je nakazana vsota.
takrat ne bodo čutili degra* dači j e? Cernu se torej hočemo ogniti neogibnemu? In 2. Ali bomo 1. septembra kaj bolj pripravljeni kot 1. februarja? Za pol leta bomo bogatejši na izkušnjah!
Diskusija je tudi zavrgla dosedanji šolski koledar kot neprimeren zaradi razdeljenosti novoletne jelke in polletnih počitnic, zaradi raztegnitve pouka do 10. junija, ko je znano, da se takrat nihče več ne uči, in zaradi jesenskega roka popravnih izpitov.
Pouk naj bi se pričel za vse splošno izobraževalne šole 1. septembra, zakljubil pa 30. decembra. Tako bi združili jelko n polletje. II. polletje bi se začelo 15. januarja, končalo pa 30. maja (tudi za četrtošolce). Matura in popravni izpiti bi bili v juniju. Praksa kaže, da se dijak, ki ima popravni izpit, uči le zadnjih 14 dni, kvečjemu zadnji mesec. Zakaj bi mu torej ubijali počitnice?
Prisotni so z odobravanjem sprejeli predlog, da se ustanovi tudi v kranjskem okraju Pedagoško društvo. Izvolili so iniciativni odbor ter postavili rok za občni zbor. P. D.
Na otrokovo zmogljivost zelo vplivajo različni čintelji. Zelo vplivata zrak ter vlaga zraka. Šolski prostori so često slabo osvetljeni. Veliko skrb moramo posvetiti prehrani. Naše šolske kuhinje nudijo otrokom veliko pomoč. V mleku je veliko kalcija, ki ga otrok zelo potrebuje. Za otrokov napredek je tudi zelo važna sredina, v kateri živi.
Po obedu bi moral otrok počivati. Ker je zmogljivost po kosilu zelo slaba, bi morali čimbolj omejiti popoldanski pouk, po možnosti pa ga sploh ukiniti. Veliko skrb bi morali posvetiti vprašanju, katere dni je šolska zmogljivost največja in katere bolj slaba.
Starši zelo radi grešijo, ko po redovalnih konferencah zaprejo otroka v sobo, kjer naj se vse popoldne uči, seveda brez odmora in razvedrila. Posebno skrb moramo posvetiti domačim nalogam, ki naj obsegajo v I. in II. razredu največ do pol ure dnevno, v III. in IV. razredu pa do ene ure.
V ostalem so se pomenili o raznih organizacijskih zadevah. Ker službuje predsednik v oddaljeni Gabrovki, so na njegov predlog kooptirali v odbor tov. Železnika Marjana, šolskega upravitelja iz Litije, ki bo prevzel tudi predsedniške posle. Pogovorili so se še o učnih načrtih, šolskih odborih itd.
Miha Vahen
!z uprave
Prihajajo urgence češ, da je naročnina za leto 1953 plačana zakaj opomin? Sporočamo, da gre vsako vplačilo najprej na račun starega dolga.
Zgodi se tudi, da se kdo na opomin oglasi iz drugega kraja ter sporoči, da lista toliko in toliko časa ni prejemal. Zakaj? Ker nista ne on ne šola sporočila preselitve, niti lista vrnila. Pri preselitvi je treba sporočiti stari in novi naslov naročnika.
Naročnike, ki so dolžni dve letni naročnini t. j. din 600, bomo v februarju črtali iz seznama naročnikov. Zato plačajte najkasneje do 20. februarja!
Položnice za leto 1954 bomo priložili v 4. številki. Prosimo, da jih ne zavržete.
/—	................ N
TOVARIŠU IVANU REGENTU Ob sedemdesetletnici Vašega rojstva, ob najvišjem odlikovanju, ki Vam ga je dal Izvršni svet FLRJ, Vam učitelji, zbrani na republiškem občnem zboru dne 29. I. 1954 izrekamo najprisrčnejše čestitke kot prijatelju mladine, neutrudnemu bojevniku za izboljšanje naše kulturne ravni, za enakopravne odnose med narodi in za uresničitev pravic
Republiški odbor Združenja učiteljve Slovenije
Tem častilkam ss iz vsega srca pridružujejo tudi republiški odbori Združenja profesorj.ev in predmetnih učiteljev, Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol, Združenja učiteljev specielnih šol, Združenja vzgojiteljic kakor tudi uredniški odbor Prosvetnega delavca.
V	J
IHšadšinsIkst i«pga sw®iitM p®weriei®ii4®ssa
i50S¥@iimo ¥ee skrbi ©tresku
Ez zborovanja učiteljev okraja Ljubljana-okolica
^Retnar francka:
Z naše poti po Makedoniji, Črni gori
in Bidmaciii
Iz Ohrida preko Mavrovega v Skopje Naslednje jutro nas je že ob 6 odpeljal avtobus izpred Sindikalnega doma. Prevozili smo precej ohridskega predmestja in videli' mnogo siromašnih, nizkih hišic. Predmestje se močno razlikuje od mesta samega. Tudi ljudje, pa naj so že bili mladi ali sta*ri, ki so posedali tod okrog, so bili videti dokaj revni in betežni. Ko pa je bilo že tudi predmestje Za nami, nas je pripeljala pot med skrbno obdelana Polja, sadovnjake in vinograde. V kraju Strugi smo Prešli v ozko dolino Črnega Drina in se vozili Potem ob njem 45 km. Kako smo ga bili veseli, ko je čist in lep tekel vzporedno z nami v isto Slner! Blizu Debra pa nas je zapustil in se obrnil Proti Albaniji. A prav tam, kjer se obrne Črni “rim proti Albaniji, priteče vanj bistra Radika. Ob nNj smo se potem dolgo vozili. V dolini P\.adike, Korabu nasproti, stoji starodavni leseni samostan Sv. j ovana Bigorskega. Že iz XI. stol. ^tpi tu, prilepljen v pečine nad Radiko. V njegovi kapeli smo videli ikonostase iz 16. stol. Milijone s° ponujali Angleži zanje, a jih jim niso hoteli Prodati. V cerkvi so posebno dragoceni senčniki Svetilk iz benečanskega stekla. Samostan je danes Pod državno zaščito.
Naš avtobus je sopihal dalje po tesneb in so-Nskah. Naenkrat pa se je svet zopet odprl in za-U*1 smo: »Mavrovo!« Res smo kmalu zagledali n°vo umetno jezero. Peljali smo se tik nad njim ^epi novi cesti. Nismo pričakovali takega tehtnega napredka v tem divjem gorskem predelu,
kjer žive še v velikih tropih volkovi in medvedje. Mavrovsko jezero je zelo veliko umetno gorsko jezero. Tako je veliko kot sta naša Bohinjsko in Blejsko jezero skupaj. Ta voda bo kmalu gnala ne le več elektrarn globoko doli ob izviru Vardarja, ampak bo s svojo močjo dvignila tehniko celotne Makedonije. V veliko jezersko dolino se zbira zdaj voda iz vseh okoliških hribov. V tej samoti so živeli preje ljudje s svojo drobnico in ob pridelkih, ki so jim zrasti! v tej gorski dolinici. Zdaj pa so jim postavili prijazne nove hišice ob jezeru. Ljudje so navezani na ta lepi kraj, zato so raje ostali tu, kot pa da bi se preselili v kak bogatejši ravninski del države. Toda zdaj ne bodo več toliko kmetovali in pastirovali kot doslej. Najrodovitnejši del je zdaj itak zalila voda. A zdaj bodo lahko dobili zaposlitev pri velikanski novi hidrocentrali in pa gozdarili bodo. Saj se je tu odprlo življenje.
Od jezera dalje smo se vozili dalje v mogočnih serpentinah skozi bogate kostanjeve gozdove proti Gostivariu. V dokaj nehigienični restavraciji smo se nekoliko odpočili, potem pa nadaljevali pot po ravni, 25 km dolgi cesti proti Tetovem. Toda ta ravna cesta je imela toliko jam, da smo kar odskakovali v avtobusu. Ob tej cesti smo po dolgem času zagledali zopet železniško progo. Na obeh straneh železniške proge in ceste smo videli lepe sadovnjake. Kar brž smo bili v Tetovem, ki je v tej zlasti na sadju bogati dolini, dokaj dobro stoječe mesto. Ko smo se peljali po Tetovski kotlini, sem se tako živo spominjala dobrega sladoledarja Femija, ki je bil doma tu nekje in ki je prav tako kot mnogo drugih njegovih rojakov odšel zdoma za zaslužkom. Koliko let je pred šentviško šolo pro-
dajal poleti sladoled, pozimi pa turški med in bonbone! Kljub revščini je bil velik poštenjak. V mojem kraju se ga še danes mnogi spominjajo. Tudi v našem avtobusu se je peljal neki domačin — slaščičar iz okolice Tetova. Ta pa se je vračal na delo v Cetinje. Veš njegov izraz je kazal poštenje in skromnost. Mnogi sposobni in pogumni Tetovčani-slašoičarji si služijo svoj kruh na vseh koncih naše domovine.
Med takim mojim razmišljanjem o teh ljudeh smo hiteli dalje proti Skopju. Od daleč je zrla na nas mogočna Šar planina z dolgim hrbtom in celo vrsto vrhov. Kar nas je bilo planincev smo si seveda na vso moč želeli doseči enkrat tudi te vrhove ali pa se s smučmi povzpeti na njena razsežna pobočja.
IV.
Peč na Kosmetu
Ob 9 dopoldne smo se pripeljali iz Skopja z vlakom v Peč. Imeli smo srečo. V Peči smo naleteli na pravi originalni orientalski sejem (vašar). Kaj takega na vsej poti nismo videli. Prodajalci so bili Arnavti, ki so iz okliških krajev na oslih prinesli svoje blago naprodaj. Razen nekaj starine, ki so jo najbrž dobili iz Amerike, pa so jo prodajali, ker njihovi noši ne odgovarja, smo videli na različne načine okrašene bele platnene srajce z dolgimi rokavi za navadne in za praznične dni. Glavni prodajni predmet pa so bile preproge. Koliko je bilo teh preprog! Bile so večje in manjše, razkošnejše in enostavnejše, a vse volnene in vse najmanj trikrat cenejše kot pri nas v Ljubljani ali kjerkoli drugod, kjer smo bodili. Razobešene so bile na stenah hiš, razprostrte po kamenju in celo kar po tleh. Direktno se s temi Arnavti v beli platneni ali volneni narodni noši nismo mogli sporazumeti. Sem pa tja pa smo med ljudmi na živalinem trgu le našli koga, ki je znal tudi srbsko, da nam je povedal ceno.
Med vso to šaro smo se komaj premikali naprej, da smo prišli do hotela »Turist«, kjer smo imeli že v naprej rezervirano prenočišče. Hotel je dokaj lep in se še z nekaterimi drugimi stavbami razlikuje od večine nizkih arnavtskih hišic v Peči. V mestu so v večini muslimani, zato imajo skoraj vse hišice zaprta dvorišča, čez katera skoraj povsod teče potoček, da ob njem lahko zadostijo predpisom svoje vere. Tudi v hotelu je kar skozi stranišče tekel potok, zato je bilo tu stranišče čistejše kot v marsi-kakem večjem hotelu.
Popoldne smo obiskali znamenito prvo srbsko patriarhijo v Peči. Cerkev in samostan, ki pripada cerkvi, ležita v prijazni dolinici pod cesto, ki vodi proti Črni gori. Veliko samostansko dvorišče je obzidano. Poleg drugega drevja raste na tem dvorišču starodavna murva, ki je starejša kot cerkev sama. Cerkev je posvečena sv. Dimitriju in je bila zgrajena v 13. stoletju. V samostanu živi še 5 menihov. Oboje, cerkev in samostan, sta pod zaščito države. — Samostan in cerkev je gradil škof Arsen. Freske v cerkvi so iz 13., 14. in 16. stol. V 16. stoletju, za časa Turkov, je bila cerkev močno porušena. Cerkev nam je razkazoval neki menih. Pokazal nam je sliko »Bogorodice«, o kateri je vedel povedati, da je iz 1. stol. našega štetja in sicer iz 1. 48. To sliko so baje Grki podarili Rusom, ko so ti stopili v krščansko vero. Pozneje je bila menda slika prenesena na goro Atos, od koder jo je sv. Sava prenesel v Peč. Črnogorci so to sliko večkrat odnesli, a je vedno kdo poskrbel, da jo je prinesel nazaj v Peč, kjere se še danes nahaja.
Naslednje jutro nas je prebudil klic mujezina z minareta že ob 3 zjutraj. Močan in simpatičen je bil njegov glas. Bili so zadnji dnevi bajrama, zato je bil njegov klic Še bolj čuvstven. Ob pol 6 zjutraj smo odpotovali. Poleg nas se je na avtobus natovo«
umefonsiraci izoSirazbci na gimnaziji
Rad bi odgovoril predvsem na vprašanje: je predmet, ki bi zastopal likovno kulturo, v jgimnaziji potreben ali ne.
Mogoče bodo odločujoči ljudje izjavili, da je dovolj, če imamo pouk risanja v nižji gimnaziji (v kolikor bodoči učni načrt ne bo »razbremenil« dijakov tudi na tej stopnji), ker so dijaki v višjih razredih že odrasli igračkanju. Res, da so otroci mnogo bolj dovzetni za likovni način izražanja, vendar je ta vsajen' globoko v človeka, je ena od njegovih primarnih lastnosti. Kako malo imajo naši mladi ljudje v oblasti to izrazno sredstvo, lahko opazimo že pri oblikovanju črke pri pisanju. Seveda učencev na višji šolski stopnji ne bomo učili lepopisa (čeprav bi včasih bilo tudi to potrebno), pravilno pa je, če nadaljujemo z likovno vzgojo razvojni stopnji primemo. Šele v višji srednji šoli se lahko pokažejo rezultati dela v nižji. Lahko nekdo reče, da se v višji gimnaziji ne izplača ukvarjanje z risanjem, ker je premalo talentiranih učencev. Tisti pa, ki so nadarjeni, lahko po dovršeni nižji gim-nižiji gimnaziji nadaljujejo v umetno-obrtni šoli. Toda ne gre za tiste, ki bodo produktivni na tem področju, temveč za izobrazbo tistih, ki bodo od umetnostnih proizvodov lahko kaj meli. Kakšno je danes stanje pri naši inteligenci, dobro vemo. Treba je samo pogledati v stanovanje povprečnega izobraženca! Ce bi imel vsaj malo privzgojenega okusa, bi laže prenašal prazne stene, kot pa tisto, kar mu tam visi. Predmet, pri katerem bi se izobraževalo dijake v tem pogledu, bi se v višji gimnaziji lahko imenoval likovna umetnost. Povezal naj bi samostojno udef]stvovanje (v okviru sposobnosti) s spoznavanjem že obstoječih likovnih stvaritev. To seznjan-jaje učencev z upodabljajočo
Učenec je
Ker so se začeli problemi re. forme šolstva obravnavah na splošno, bi želel k temu dodati nekaj i«z izkušeni] mojega študij, skega potovanja po ZDA. Moj cilj je bil sicer šolstvo za gluho mladino, venda,r sem prišel ■v -ipki progresivni pedagoški cente*-, ki se je ravno bavil z določeno reformo. Ker se rezultati zrcalijo v efektu vsega de-la, v tem primeru v fzpiničevalih za 1. do 3. razred in za 4. do 8. razred, bom ostal kar pri teh.
Erna tretjina izpričeivala ali poročila, ki ga šole izstavijo za vsako četrtletje, se nanaša na vzgojo, dve tretjini pa na predmete. Ocene v teh izpriče-valih so: s posebnim uspehom, zadovoljiv napredek, kaže izboljšanje, mogel bi bolje.
Prva rbbrika obravnava otrokov socialni razvoj po naslednjih točkah: kako se razvija v samodisciplini: ali kaže upoštevanje za pravice drugih; se razvija v prijetnem ponašanju s tem, da je vljuden v govoru in dejanjih; ali je v igri in pri delu dober z drugimi; ali upošteva osebno lastnino; ali sodeluje demokratično v skupnih udejstvovanjih: ali dobro izrablja svoj prost; čas.
Druga rubrika povprašuje po delovnih in učnih navadah in sicer: al; se samostojno izboljšuje s poslušanjem in točnim sledenjem navodil; kako izrablja šolski čas; ali pravilno upo-raihlja material; ali postaja ne-oaivisen in se znese na sebe; ali dokonča delo, katero je začel;
umetnostjo bi se naj ne vršilo kot pri zgodovini po nekem kronološkem redu. Cilj naj bi bil, da mladi človek odnese v življenje pojem, v čem je umetniška vrednost dela, pa naj je to nastalo v času starega Egipta ali v 19. stoletju. Mislim, da bi ne pomenilo obremenitve, če bi se tudi osmošolec po napornem razumskem delu sprostil ob plemeniti lepoti grške plastike. Upravičen pomislek za uvedbo takega predmeta bi bil le v kvaliteli predavanj. (Zase vem, da bi kaj takega zmogel le zasilno). Umetnostni zgodovinarji so preveč abstraktni in znanstveni. S pomislekom, ki sem ga izrekel glede kvalitete predavanj, nisem hotel omalovaževati zmogljivosti profesorjev risanja, so pa le vsi, ki absolvirajo akademijo, bolj usmerjeni v lastno likovno delo, kot p)a v posredovanje. V kolikor bi zahtevale potrebe, bi se ta problem lahko rešil že pri študiju na akademiji s tem, da bi se slikarsko nadarjene ljudi tudi pedagoško izobrazilo.
Umetnostni pouk pa bo mogel biti uspešen le takrat, če bodo na razpolago materialna in tehnična sredstva. Vsaka gimnazija naj bi posedovala dobro opremljeno risalnico (z aparatom za projiciranje), ki naj bi bila nekako likovno svetišče, v katerega bi dijaki radi zahajali.
H kraju še to: včasih so lahko obstojali vzgojni in izobraževalni zavodi (gotovo tudi še danes lahko obstajajo) brez pouka v likovni umetnosti, ker so ljudje živeli v okolju umetnosti, ki jih je v tem pogledu samo vzgojilo (grški tempelj, gotske katedrale). Mi pa živimo (glede umetnostnih spomenikov) v nekaki puščavi. Za to pa je potrebno storiti, kar se le da, da se ta »puščava« ne razraste v notranjost Zato pa je potrebno storiti,
Šibila Janez
merilo
kako ravna s predmeti, katere uporablja.
Tretja rubrika govor; o zdravstvenih in vamnostiniih navadah in sicer: se izboljšuje v izvajanju dobrih zdravstvenih navad; upošteva varnostne predpise; alj uporablja predmete na varen način.
Zanimiva so vprašanja iz ru. briike za jezikovim pouk. N. pr. ali razume, kar se mu čita; ali kaže zanimanje za dobro literaturo; ali spretno čita in a zadovoljivo hržimo; aii; je spreten v razvijanju novih besed; raste v neodvisnem čitanju; ali izraža misli z lahkoto; ali izraža misli jasno fudj v pismu; al; kaže rast v uporabi jezika?; ali išče pomen in uporabo novih besed, ali izvirno govori in piše. Slede še vprašanja za pravopis in pisanje ter aritmetiko,
Sledijo rubrike za: socialni študij, nravoslovje in higieno. Socialni študij je pouk zemljepisa in zgodovine, ki ga tam ne uče ločeno, ampak kot en predmet. Vprašanja so sledeča; pridobiva znanje, razumevanje in cenitev lastnega doma, šole, občine im sveta okoli njega; se uči zbirat; in tolmačiti dejstva spretno; se uči uporabljati dejstva inteligentno.
Vprašanja ;z fizične vzgoje so: ali sodeluje v ocrganiziramih igrah; kaže rast v fizični spretnosti in ali je dober športni tovariš.
Izpričevalo za učence 4. do pimskih udejstvovanjih. Sledi 8. razreda je skoraj enako kot
za razrede 1—3, ima pa več vprašanj pri predmetih, kakor so socialna študij^ nravosiovje in higiena. Tukaj odpade prvo vprašanje glede pridobivanja znanja, razumevanja in cenitve lastnega doma, šole, občine in sveta okoli njega, drugo vprašanje ostane. Dodano je pa vprašanje, ali sodeluje demokratično v skupinskih udejstvovanjih pri teh predmetih; ali kaže zanimanje za1 tekoče pro. bieme in ali se razvija v reševanju problemov na znanstven način.
Pri fizični vzgoji je dodano vprašanje, če sodeluje v skupinskih udejstvovanjih. Sledi predmet glasba, kjer je vprar sanje, ali sodeluje s poslušanjem, pri ritmičnih vajah ali pri petju. Sledi vprašanje, kako sodeluje pri veščinah.
Poleg tega izpričevala bi še omenil izpričevalo za višje razrede srednjih, šol v Chicagu, kjer me je prijetno iznenadila rubrika, v kateri je moral vsak predmetni Učitelj ali profesor označiti vzrok za dijakov neuspeh. Zahtevani razlog; so bili: ali ni dovolj študiral, ali ni izvršil zahte vana dela, ali j e bil prevečkrat odsoten, al; je slab čitatelj, ali je preveč zaposlen s šolo, ali je preveč zaposlen v izvenšo Iških udejstvovanjih, ali je slabega zdravja. V teh višjih srednjih šolah je že svobodna izbira predmetov. Prav malo je obveznih za vse skupine. Vsak študent se v začetku svojega študija na višji srednji šoli posvetuje s svetovalcem na šoli, katere predmete naj vpiše. Osnutek tega izpričevala je sestavil odbor staršev, učiteljev in administratorjev. Uporabljal
se je y šolskem letu 1952—53 in bo po tej preizkusni dob; podvržen ocenitv; s strani staršev in pedagogov.
Ce analiziramo ta izpričevala, vidimo, da je osnova vsega po-uka otrok in ne snov. Slednja je važna le v toliko, kolikor dviga otrokovo vzgojno in razvojno rast. Celotno izpričevalo nam kaže učenca, kakršen je, pa tudi učiteljev odnos do učenca in do staršev. Nikjer ni naših krilatic o avtoritet; in o učencih, ki naj Ubogajo. Nikjer kake sence iz pruske in katoliške šole, ki sta obe vzgajali otroke v večnem strahu pred ostro
besedo, palico ali grehom ter j in* privzgaj ali občutek manjvrednosti. Tudli naša narodno, osvobodilna borba je raztrgala te spone in si postavila za vzor človeka-boroa, ki so Iz lastnega prepričanja, ne pa zavoljo neke avtoritete, žrtvuje in dela za skupne cilje. ■
Iz članka je razvidno, koliko truda vlagajo v vzgojo m pouk napredni ameriški učitelji. Vprašanje je samo, v koliko se ta vzgoja obnese, odnosno je v Skladu z življenjem izven šole, kjer so velike kapitalistične družbe in trust; regulator vsega javnega življenja.
Vse učiteljstvo Gabrovke sodelule
Pred leti so bili v Gabrovki pri Litiji (preje Sv. Križ) brez pevskih zborov. Lani so prvič nastopili s pionirskim zborom na tradicionalnem pionirskem nastopu gimnazijskih pevskih zborov v Črnučah. Tudi na pevskem nastopu zborov v Kamniku, ki ga je organiziral OOLP Ljubljana-okolica, so nastopili z ženskim zborom. V tej sezoni so pridobili tudi moška glasove in so v januarju priredili pevski koncert, na katerem so nastopili pionirski zbor, ženski, moški in mešani zbor. Ljudje so pokazali veliko zanimanje in so popolnoma napolnili dvorano. Mogoče bi bilo prav, če bi drugič vsi ti zbori skupaj naštudirali dve ali več množičnih pesmi in jih skupaj zapeli. Vse zbore vodi tov. Vol-kar Anica. V Prešernovem tednu bodo priredili pevski koncert na Čatežu. Tudi dramatska družina je zelo pridno in pri-
Šolski odbori
pravjla za februar Razvalino življenja in Cvrčka za pečjo.
Vse učiteljstvo aktivno sodeluje v KUD. Prav vsa učiteljstvo stanuje na območju šolskega okoliša in se zato lahko v prostem času posveti kulturnemu delu. Tudi KZ zelo pomaga KUD. Nekateri člani KZ tudi aktivno sodelujejo v KUD. Ljudstvo se rado vključuje v prosvetno delo, kakor tudi rado poseča prireditve.
Miha Vahen
Gimnazije v Kranju krčijo predmetnik in učni načrt
Ker ste predmetnik in učni načrt preobširna, opažamo tudi v Kranju pri mladini vedno večjo izčrpanost. Zato so profesorski zbori vseh treh kranjskih gimnazij v soglasju z okrajnim svetom in kulturo in prosveto na seji dne 15. I. 1954 skrčili za II. polletje predmetnik in učni načrt
Samoupravljanje — kako ga izvajati? Različna mnenja, različni predlogi. Vendar je najvažnejše eno, da takoj pristopimo k uresničevanju.
V okraju Slovenj Gradec so začeli & šolskimi odbori, kakor se naj pravilno naziva j o (iia pa sveti, ki so pri obč. LO, kakor skušajo dati ponekod ime novemu upravnemu telesu za prosvetne ustanove — šole). Ti so v našem okraju voljeni na roditeljskem sestanku, potem, ko so bile volitve razpisane.
Na roditeljskem sestanku so starši-delavci, starši-kmetje in zastopniki organizacij. Glasovalno pravico imajo vsi prebivalci šolske občine, če le imajo volivno pravico. In kdo pride v odbor? Povsem razumljivo le tisti, ki spremlja s polnim razumevanjem razvoj šole ter se zanima za vzgojo ne samo šolske, ampak tudi pošolske mladine. Nujno pa je, da so v odboru tudi zastopniki »Društva prijateljev mladine« in zastopniki krajevnih gospodarskih organizacij. Odprto vprašanje ostaja še, ali naj bo tajnik odbora vsakokratni šolski upravitelj. Šolski odbori so nam nujno potrebni, potrebni zato, da ne bo vsa odgovornost na ramenih šolskega upravitelja.
Kaj naj šolski odbori delajo? Rešujejo na vzgojna vprašanja, socialna vprašanja (higijena učencev, delo šolskih kuhinj, skrb za partizanske sirote 'in sirote fašističnega terorja) In ne kot zadnje-materialno problematiko šole in šolskega inventarja.
Na prvem mestu je skrb za pomoč zanemarjeni in vzgojno ogroženi mladini. Razpravlja naj o vzgojnih vprašanjih in skrbi za skladno in učinkovito sodelovanje vseh vzgojnih či-niteljev, zlasti šole in doma. Podpira izvenšolsko udejstvovanje šoloobveznih otrok na kulturnem in telesnovzgojnem področju. Skrbi za ustanavljanje šolskih in mlečnih kuhinj.
SkrM za vzdrževanje učiteljskih, šolarskih in podpornih knjižnic. Skrbi za sestavo proračuna in za njegovo pravilno izvajanje. Vpis vseh šoloobveznih otrok naj bo tudi njegova skrb, kakor tudi redno obiskovanje pouka. Sklicuje roditelj« ske sestanke in jih vodi. Stanovanje in kurivo učiteljstva je tudi njegova zadeva. Razpolaga z lastno imovino, ki jo množi s prostovoljnimi prispevki državljanov, podjetij, ustanov, društev in organizacij. O svojem delu poroča na roditeljskih sestankih, prisostvuje po svojem članu primopredajam upravitelj skih poslov ter prevzema v varstvo vso imovino, kadar se šola zapre. Izreka pohvale in nagrade najboljšim učencem na predlog učiteljskega zbora.
To naj bi bile glavne naloge šolskih odborov. V našem okaju so občinski LO pristopili k volitvam že v rani jeseni in danes odbori že delujejo pri vseh šolah. Svet za presveto in kulturo ja s sklepom o delu odborov rešil vsa nujna vprašanja, praksa pa bo poka« zala, če je ta način pravilen. Prvi uspehi se že kažejo.
Rossner Edvard
Seminar za
Republiški odbor Združenja učiteljev je organiziral za člane društev prosvetnih delavcev dni 17. in 18. januarja seminar, ki je imel namen poživiti zanimanje za dopisništvo. O problemih tiska .pisanja in raziskovanja so razpravljali razni tovariši. Hernik Zdešar je govoril o dnevnem tisku v zvezi z aktualnimi šolskimi problemi, tovariša Jože Zorn in Stane Melihar sta razpravljala o načinu in pomenu dopisovanja, Marjan1 Pavčič je imel referat o skupinskem raziskovanju okolja, ki vpliva na šolsko delo, Venčeslav Win-
Predmetnib nižje gimnazije so skrčili od 31—32 ur na 27 + 2 uri ročnega dela, oziroma na 28 + 2, predmetnik višjih razredov pa od 34—36 pr na 29, oziroma SO tedenskih ur. Tako bi v vseh razredih odpadla 6. učna ura, ki je bila nadležna zlasti dijakom I. kranjske gimnazije, kjer je večina dijakov vozačev, ki so morali zaradi 6. ure čakati 1—2 uri na naslednji vlak ali avtobus.
Vzporedno s skrčenim predmetnikom so strokovni aktivi zmanjšali tudi učne načrte za vse predmete.
Z odobravanjem je bil sprejet predlog, da se zniža tedenski maksimum za predavatelje. In sicer: za slaviste, ki imajo s popravljanjem nalog zamudno delo, od 22 na 18 ur, za ostale predavatelje z nalogami od 24 na 20 ur, za vse ostale od. 24 na 22 ur.
Tovariši so ponovno postavili zahtevo po plačanem raz-redništvu in suplenturah. Izrazili so ponovno željo, da tudi prosvetni delavci dobimo dnevnice in povračilo potnih stroškov za obvezne ekskurzije.
K D.
dopisnike
kler pa o pedagoškem tisku. Seminarja se je udeležilo 26 članov raznih društev prosvetnih delavcev, ki so se živahno udeležili razprave ter so ob koncu seminarja obiskali Slovenski šolski muzej, ki ga Jim je razkazal ravnatelj Ostanek Franc.
Udeleženci seminarja za dopisnike so bili; J Kotnik in D. Vižner (Celje), T. Belopavlovič (Črnomelj), M. Marc (Ilirska Bistrica), M. Grilj (Kobarid), J. Smole (Kočevje), D. Perovšek (Kranj), Z. Gorše (Krško), S. Gy6fi (Lendava), N. Vodnik, M. Vahen in J.

Galerija nalili učiteljev
Na nižji gimnaziji v Knežaku je Beaulič Vojteh, ki je od vseh (po vojni) službujočih učiteljev najdelj tu. Kaj nam pripoveduje?
»Za učiteljski poklic sem čutil veselje že v mladih letih. Ko sem dovršil učiteljišče, sem vedel, da bo učiteljska služba težka, vendar sem se vestno oprijel dela. Ze zgodaj sem zvedel od starejših, kako veliko zadoščenje ima učitelj, ko vidi že doraščene svoje nekdanje učence, ki se uveljavljajo v življenju. Veseli me naš poklic tudi zato, ker imam opraviti z mladimi, ki s hvaležnostjo sprejemajo vse, kar jim človek nudi.
Žalostno toda resnično je dejstvo, da starši ne pomagajo pri vzgoji otrok (razen nekaj izjem). Mislim, da bi morali začeti kar čimpreje uvajati — obvezno — razne gospodinjske, sanitetne, gospodarske, zdravstvene in podobne tečaje. In vse to v zimskem času in predvsem za kmečko mladino, ki naj bi na ta način postala kul-tumejša in bolj razgledana. Da
bi starši posvečali več skrb| napredovanju svojega otroka, naj bi nobeno podjetje ne sprejemalo otrok, ki nimajo 8, raz. šole (kar se seveda še dogaja!). Občinski ljudski odbori naj bi bolj energično kaznovali vse malomarne starše, ki ne skrbijo za redni obisk šole pri svojem otroku.
Mislim, da bi starši najbolje pomagali pri vzgoji otrok, ča bi učitelju objektivno prikazali lastnosti svojega otroka! (kar je zelo redko) in se po navodilih učtelja ravnali. Da bi nadalje na roditeljskih sestankih sproti obveščali učitelja a vseh pojavih pri otroku, odnosu do učenja, nalog, družb®, prijateljev itd. Skratka, roditeljski sestanki naj bi bili posvetovalnica za učitelje i4 starše v prid učenca-dijaka.
Izvenšolsko sem delal in ŠS delam pri kulturno umetniškem društva »M. Vilhar«
Kpežak, kateremu sem tudi predsednik. Po vaseh naše občine sem imel razna predavanja. Dijake sem vadil v nogo4 metu in šdhž.«	L. B. j
Sole so izdatno prispevale za spomenik na Rabu
Na poziv Glavnega odbora Zveze borcev NOV Slovemiije javnosti, naj z deinarmini prispevikii podpre ureditev pokopališča internirancev na Rabu, sio so odzvale tudi mnoge šole in iicfitelijski in profesorski zbori. Smatramo, da je pravilno, da spisek darovalcev objavimo in da se jim obenem še enkrat zahvalimo.
Prispevali so:
1. Osnovna šola Ledina v Ljubljani 17.734 din. 2. Osnovna šola Vrtača v Ljubljani 17.001 din. 3. Osnovna šola Prule v Ljubljani 14.100 din- 4. Klasična gimnazija v Ljubljani^11.443 din. 5. Pionirji II. osnovne šole v Colju 10.112 din. 7. Društvo profesorjev v Ljubljani 10.000 din. 7, V. gimnazija v Ljubljani 7.000 din. 8. Osnovna šola Celje 5.152 din. 9. Pionirji osnovne šole Zagorje 4.700 din. 10. Osnovna šola Litija 4.590 din. 11. Osnovna šola Trbovlje 4.430 din. 12. Os.no vn a šola, Ptuj 4.224 din. 13. V<i§ja gimnazija v Kočevju 4.150 din. 14. Osnovna šola v Kamniku 3.790 din. 15. Vajenska šola 'kovinarjev v Ljubljani 3.479 din. 16. I. gimnazija v Ljubljani 3.469 din. 17. Osnovna šola Dobliče pri Cnnomlju 3.327 din. 18. Osnovna šola Hardek pri Ormožu 3.000 din. 19. Društvo učiteljev r Postojni 2.717 din. 20. Društvo učiteljev v Črnomlju 2.530 din. 21. Pionirji osnovne šole v Mengšu 2.423 drn. 22. Osnovna šola Bjrdo 2.260 din. 23. Profesorski zbor VII. gimnazije v Ljubljani 2.000 din. 24. II. gimnazija v Ljubljani 1.961 dan, 25. Profesorji in dijaki gimnazije na Brdu 1.818 din. 26. Pionirji osnovne šole Ponikva pri Grobelnem 1.800 din. 27. Osnovna šola v Dob Logatcu 1.741 din. 28. Osnovna šola Smast pri Kobaridu 1.720 din. 29. Osnovna šola Zavrč 1.700 din. 30. Profesorji IX. gimnazije na Viču v Ljubljani 1.700 din. 31. Učiteljstvo osnovne šole Loški potok 1.700 din. 52. Osnovna šola Jarše 1.698 din. 33. Osnovna šola Dornava pri Ptuju 1.650 dan. 34. Osnovna šola Hajdina pri Ptuju 1.611 dara. 33. Osnovna šola Dobrova pn Ljubljani l.^oO tfira. 36. Osnro-vraa šola Prežganje 1.600 din. 37. Društvo profesorjev in učiteljev v Murski Soboti 1.424 din. 38. Osnovna šola Markovci 1.403 dim. 39. Elektrogospodarska šola v Cerknem 1.370 din. 40. Učitelji osnovne šol« v Ljutomer^ 1.350 din. 41. Osnovna šola Breg pri Ptuju 1.500 din. 42. Osnovna šoila Homec pri Kamniku 1.300 din. 43. Profesorji gimnazije na Vrhniki 1.200 din. 44. Osnovna šola Šmarje 1.200 dim. 43. Osnovna šoila Nevlje pri Kamniku 1.200 dim. 46. Osnovna šola Dobrepolje 1.159 dim. 47. Osnovna šola na Bledu 1.150 din. 48. Osnovna šola Mekin je. pni Kamniku 1.140 din. 49. Učenci in učitelji osnovne Šole Sostro 1.154 . din. 50. Osnovna Šola Mtast na Soči 1.109 dim. 51. Osnovna šola Straža 1.100 dim. 52. Osno™« Sola BadomTjo 1.050 din. 55. Vajen* sta Sala čevljarske stroke v Ljubija.
Smrtnih: (Ljubljana-ok.), J. Kovič (Ljutomer), L. Cepič (Maribor), D. Zorko (Maribor-ok.), I. Vodušek (Mozirje), I. Orešnik (Sobota), J. Černivec (Novo mesto), F. Turšič (Postojna), M. Golež (Ptuj), F. Žvan (Radovljica), M. Klino (Sežana), E. Rossrrer (Slovenj gradeč), Z. Kotnik (Šoštanj), M. Puc (Tolmin), J. Humer (Koper).
nS 1.022 dti. 54. Osnovna ?o3a Bal>n<» polje 1.020 dim. 55. Osnovna soli Središče ob Dravi 1,000 din. 56: Osnovna Sola Fara pri Kočevju 1.0<!Ot dam. 57. Pmfesorelri »bar 117 (gimnazije v Ljubljani 1.000 din. 58. Osnovna šola Gornji Logatec 1.000 din* 59. Gostinska šola v Ljubljani 1.000 din. 60. O-snovna Sola Trcovo-Ibčr-sba Bistrica 1.000 din. 61. Osnovna Sotla Jarše pri Domžalah 900 din, 62« Osnovna šola Radovljica^S85 din. 63: Osnovna šola Beganje Jtri Lescah 859 din. 64. Društvo profesorjev v Marii bora 800 dim. 65. Osnovna šola Kobarid 800 din. 66. Osnovtna šola Moš2 nije pri Radovljici 800 dim. 67. Osnovna šola žaleo 700 din. 6$. Osnovna šola Lovrenc ma Dravskem polju 699 din. 69. Osnovna šola Podenšak 655' din. 70. Osnovna šala Boleče pri Škofji Lotki 640 din. 71. Profesorski zbotr XII. glmnarije v Ljubljani 620 din. 72. Osnovna šola Stranje piri Kamniku 613 din. 73. Osnovna šola Trzin 600 diiu. 74. Osnovna šol« . in gimnazija Makole 600 din. 75. Osnovna Šola Lancovo 550 dim. 76. Osnovna šola Stara gora 521 din. 77. Ovnov, na šola Loški potok 520 din. 78« Osnovna šola ftotio 502 dim. 79. Nižja gimnazija Sostro 499 din. 89* Osnovna šala Peter v Savinjdfci do* lini 476 din. 81. Osnovna šola Sava 418 dira. 82. Potmožna šola v Mariboru 415 din. 85. Pionirji in RK gimtnarije Šmartno 400 dim. 84. Učiteljstvo v V uč ji vasi pri Ljutomeru 400 dim. 85. Osnovna šola Ovslše pri Podnarta 598 dim. 86. Osnovna šol« Doli pri Ljubljani 358 din. 87. I. razred gimmaaije v Kobaridu 310 din. 88. Osnovna šola Žabice (Postojna) 223 din. 89. Osnovna šola Ponikve p. Slap 220 dim. 90. Osnovna šola Mozirje 200 dim. Skupaj 209.569 din.
Smrt fašizma* — zvmbodo narodu!
Clazmi adbor Tveze borcev NOV
Slovenile - Odbor za postavitev epomenika žrtvam na Rabu
Učiteljstvo sodeluje pri mleč taih kuhinjah
Na vseh šolskih mizicah set šalice z mlekom in kruh z mar-malado. Otroci so že pridobili; na teži Svet za zdravstvo in? boo, politiko okraja Ljubljana-okolica je prejel od MDF 3500-kg mleka v prahu, a OLO Lj ubij a na -okolica je dal kot pomoč za vzdrževanj e mlečnih kuhinj 750.000 din, Tako so v začetku novembra odprti 39 mlečnih kuhinj, predvsem v, krajih, kjer so šibki otroci latam, kjer se v šolo vozijo z; vlakom. Sedaj prejema okoli-8500 otrok redno malico. V februarju bodo dobili tudi poleg mleka ša sir, d pozneje tudi surovo maslo. Mleko bodo prejemali v šolah do konca aprila. Ko bo topleje bodo dobivali le kruh dn kakšen priboljšek.
rilo še nekaj potnikov in podali smo se na dolgo in težavno pot preko Prokletij v Titograd.
V.
Preko Prokletij v Titograd
Iz mesta smo se peljali ob bistri Bistri proti Rugovski klisuri. Ta Pečka Bistrica priteče izpod Rugovi in teče dalje v Beli Drim. — Od Peči do meje Črne gore je 24 km. Vse te kraje hočejo imeti Albanci zase, naglašajoč, da so prebivalci večinoma Albanci. — Da je tako, so krivi težki časi, ki so jih Srbi preživljali pod Turki. Niso se jim hoteli udinjati, kot so to v veliki meri storili Arnavti, ki so se pomuslimanili in zasedli kraje, iz katerih so se Srbi umaknili na sever.
Cesta iz Peči v Titograd je dolga 180 km. Delali so jo 10 let. Dograjena je bila 1. 1926. Preje je čez te divje kraje vodila le kozja steza. Za tamkajšnje kraje je cesta, ki veže Kosmet s Črno goro, velikega pomena. Na pomenu pa še pridobiva, ker se turizem doli na jugu vsak dan bolj razvija. Ta pot po svoji divji in romantični lepoti gotovo ne zaostaja za marsikakim lepim in znamenitim predelom v Sloveniji. Že doma in tudi še potem na poti so nas mnogi plašili pred to potjo, češ, kako silno je nevarna vožnja po strmih serpentinah, previsih in soteskah. Mi pa smo zaupali pametnim in resnim šoferjem, ki se tako zelo razlikujejo od mnogih naših neprevidnežev in pijancev.
Ko smo privozili najprej v Rugovsko klisuro, so vsenaokrog zijale v nas navpične stene, spodaj v globeli pa je glasno šumela reka Bistrica. Cesta je skoraj povsod previsno v steno vsekana in vodi skozi številne predore. Počasi pa se je jela dvigati in zapuščati sotesko. Pobočja so postala položnejša. Na njih smo zagledali črede ovac ter tu in tam samotno hišico.
Tam, kjer se skalnati svet umakne gozdnemu in kjer je zdaj že mnogo na novo pogozdenega, je kraj U č e š č e. Tu je meja med Kosmetom in Črno goro. Ni več slišati slapov, ki so nam doslej prijeto godli, ko so po strminah padali v Pečko Bistrico. Tu vlada mir, ki se našim živcem tako zelo prilega. Za kratek čas smo tu izstopili. Nato se je avtobus divje pognal navzgor. Po strmih serpentinah smo se kar vidno dvigali. Sončni žarki so že smelo poljubljali breg, ki je bil porasel z lepo zeleno travo, med katero je raslo krasno planinsko cvetje. Približali smo se najvišji točki te poti — prelazu Čakoru, ki je najvišji prelaz na Pro-kletjah. Kar prevzela nas je ta lepota. Bili smo 1849 m visoko. Majhen fantek je skočil pred avto s šopkom krasnih planinskih pogačic. Avtobus je obstal. Pastirček nam je poklonil cvetice, ki smo si jih brž razdelili med seboj. To so nepozabni trenutki z vrha Čakora. Desni breg je bil ves v soncu, zelenju in cvetju, na levi strani pa strmina, strmina ... In v tej strmini so čepele kočice pod raznimi previsi. Nižje doli in še dalje v daljavi pa se je razprostiralo pred nami morje megle, izza katere so se dvigali proti nebu s snegom pokriti vrhovi Komovi in Prokletij. — Kod vse so se ljudje naselili. To so bili vsekakor pogumni ljudje, ki so se podali v te kraje, polne lepote, pa tudi polne divjine, saj so od srede oktobra, ko jih zapade sneg, pa tja do konca aprila, neprehodni. Ali je te ljudi pripeljala sem ljubezen, ki si želi samote, ali razočaranje nad svetom, ali strah pred sovražnikom? Kaj drugega skoraj ni moglo biti. Verjetno so se tudi hajduki ustalili tod, ko jim je bila zaprta pot nazaj v svet. Ko bi imeli možnost pogovoriti se s temi ljudmi, bi gotovo izvedeli mnoge romantične zgodbe njihovih prednikov. Tudi naši graničarji morajo tu premagovati najhujše težave. A dobro
oboroženi kljubujejo tudi velikim tolpam volkov, ki se v trumah klatijo tu po gorah ob albanski meji.
Avtobus nas je srečno prepeljal preko previsa po serpentinah navzdol. Vsled goste megle spodaj v dolini nismo mogli videti Plevskega jezera. Privozili smo v eotesko Lima, v vas Murino. Do »kafane« smo privozili preko starega turškega mostu, ki je že bog ve kaj vse doživel. Najhujši del poti je bil za nami, tako so nam povedali tamkajšnji domačini.
Iz Murine smo hitro odpeljali dalje. Hiteli smo po zelo lepi soteski bistrega Lima, bi so jo obdajali visoki vrhovi Prokletja. Ko pa smo drugič prevozili čez Lim, smo zagledali pred seboj večje naselje — mesto Andrijevico. Na strmem pobočju nad deročo reko so visoko v skalah nanizane hiše. V mestu ni prostora za moderne stavbe. Videli pa smo jih izven mesta na ozki planoti nad reko.
Mesto ima poleg nižje gimnazije, kulturnega doma, kina in nekaj trgovin tudi »kafano« oziroma hotel »Komovi«. Tu smo se seveda ustavili tudi mi in si privoščili okrepčila. To so nas gledali in poslušali tamkajšnji domačini, ki so posedali v hotelu in zunaj pred njim! Naše živahno in veselo razpoloženje jim je bilo očitno všeč, ker so nas brž hoteli »častiti« z raznovrstno pijačo, ocenjujoč nas pri tem od nog do glave, katera je lepša in katera mlajša.
Toda iz te prijazne Andrijevice smo kar hitro odbrzeli. Toda na nas vse je to mestece napravilo prisrčen vtis, čeprav sta si baje tu bog in vrag rekla lahko noč. Kraj je namreč več mesecev v letu povsem odrezan od ostalega sveta.
Lim je po ozki soteski med previsnimi stenami odhitel proti severu ter s hrupom polnil vso dolino. Nas je vodila pot proti zapadu pod skoraj 2500 m
visoke Komove. Pripeljali smo se na •vab prelaz it Tr e šn j e ko vika, 1500 m visoko. Tudi cu jel zelo lepo. Krasni •vrhovi Komovi so zrli na nas-tako prijazno ko.e naši lepi vrhovi gori nad Jesenicami. Pripeljali smo sev Matose in se ustavili pred gostilno (hanom), Tu je velika žaga in križišče cest. Neki Ljubljančan je prav takrat tu hladil svoj motor in tešil žejo, pa nam je pravil, da se tukaj odcepi pot v Kolašin. Svetoval nam je, naj krenemo tja in dalje v dolino Tare, kjer so baje lepote nanizane v največji meri. Toda naš čas je bil omejen in morali smo se držati začrtane poti.
Dočim se je doslej vila cesta večinoma mimo planinskih pašnikov »polnih drobnice in govedi, kjer smo tu in tam videH pred samotnimi planša-rijami posedati ali postajati pastirje, je odslej drugače. Svet je postal skalnat. Namesto drevja se je le borno grmičevje skrivalo med velikanskimi skalami. Prišli smo na kras. V vasi Lijeva Reka smo že na hišni tablici videli napis: Okraj Titograd. V mnogih serpentinah nas je peljala cesta mimo planine Veternik proti jugu. Od daleč smo videli Bjelasico in Sinjejevino planino in morda celo Durmitor tam na skrajni točki. Mogočno so zrli tl ogromni gorski skladi na nas, ki smo jih prišli od tako daleč ogledovat. Kras je tu že tako izrazit, da nosijo poleti vodo po dve in tri ure daleč.
2e smo se bližali Titogradu. Blizu Bioče smo se peljali čez Moračo, ki lepa in kot nebo modra teče po globoko izjedeni soteski preperelih skladov konglomerata. Svet je tu že ravninski. Pokrajina je lepa,-a vsa skalnata. Delčki ro.dovitne zemlje so najskrM neje obdelani. Koruza je bila koncem junija že V storžih, čemur se kar nismo mogli načuditi. Samo še kratka pot nas je čakala do Titograda. V 10 uraH. smo prevozili vso »strašno pot«, ki pa je na nar-napravila izreden vtis,	_ j *
IZŠLE SO »OBJAVE« Sveta za prosveto im kulturo LRS s .ptrdrnetoiilkom za 2. polletje 1953-54. Bralce opozarjamo nanje, ker zaradi pamamjlkaino a prostora predmetnika ne moremo objaviti.
Pregled zgodovine slovenske fiievMti
STANKO JANEZ:
Razgledi po sveto
Dva sistema — dva ekstrema
'Znana revija »TIME« prinaša oddelku »Edfacatiom« (gl. št. dne 2. XI. 1953) odlomek iz pn!ka ameriškega žurnadista eaie Hilla o zanimivi spresti, ki je naisitopila v vede-W njegovega 14-letnega sima pmatana, ki je po šolamju v Yorku im Tokiu moral za-Jiai očetove' premestitve nada-®vati svojo izobrazbo v ne-em daiiteirnaitu v londonskem tedimest ju. ■ •
»Sprememba je tolikšna«, ptra-d Hill, »da mi je skoraj bese-'o vzelo. Lami, ko smo bili v [okiu, je v četrtem razredu (Wona.zije': 37 krat zamudil, leto •»prej v New Yorku pa 32 pat. Nekoč sem pniišel v nje-pvo šolo v New Yortku. Ko sem pMmoilil glavo skozi vrata, je [efedio zadegsil knjtigo vame. Vsi Mki so stali im vreščali. Uči-el)ica je vpila in mlatila s pst j,o po katediru.
»Dames so kakor obsedeni«, pi je dejala učiteljica na ho. pliku. »Njihove mlade osebno-|‘i tako prihajajo do izraza, jpndar ne napravimo ničesar, p bi upognili njihov ,jaiz’«. Ko stopila spet v razred, je trebila pomaranča vanjo...
i »Potem je v Tokiu... šest ^'oitov tako izrazilo svojo oseto-r°®t, da so enega izmed sošolcev Vrinili skozi okno ...
»Angleške šole«, nadaljuje P‘11, »pa ne ravnajo tako. Za ^“oaitana pri njegovih 14 letih Ee ni bilo prepozno. Zdaj ga ^»ra človek prositi, da naj pre-^eha z učenjem in leže spat.
vnaprej pripravlja lekcije. *™čel je govoriti »Yes, sir«, thank yo'U«, »No, thamk ^ou« — natanko kot pravo, oivi-človeško bitje ... Nefce-ga večera je izdeloval domače ttalpgg do polnoči, zjutraj nato ie otdvihral v šolo brez zaj-
trka. Zvečer tistega dne sem pobaral: — Kaj pa, če ne bi bil napravil preparacije? Ce bi prišel brez nje? —- Hm, direktor bi me poklical v svojo pisarno. Nič me me hi prosil in mi pri. govarjal, da maj vendar izdelujem domače naloge. Kar šest gorkih bj mi priložil... To se pravi, šest udarcev z brezovko. Amipak, očka, te pošteno skelijo!
»Vprašal sem ga tudi, kaj bi ee zgodilo, če bi zakasnil. Rezultat bi bila približno dva ošvrka z brezovko. In potem, kaij bi se zgodilo, če bi potur-čail učitelja s pomarančo ali ga pogodil med oči s papirnato kepo, kot je to bilo v New Yorku ali Tokiu? ... To bi vrglo tri do pet ur popoldanskega karcerja + šest gorkih + prepoved nogometa in plavanja do konca semestra..,
»Ro vsem tem me kar nič ni začela obhajati zaskrbljenost o tem, ali disciplina škoduje Jo-mataaovi osebnosti ali njegovemu jazu’... Nasprotno, odtlej se grejem v toplih žarkih neverjetne spremembe, od katere je to poprej tako kričaško življenje postalo mirno in spokojno.«
Tako zadovoljni oče Emie Hill. Res, da si ne razlaga te spremembe v sinovem značaju docela tankovestno in znanstveno, ker ne upošteva sprememb, ki v mladem bitju nastajajo v raznih razvojnih stadijih, res je, da pripisuje spremembe v Jo-natovem vedenju zunanjim fak. torjem, zlasti krepki disciplini v znamenju bridke leskovke, res da se naša pedagogija ne more docela strinjati z njim in angleškim direktorjem, vendar ni izključeno, da vsebuje članek poučno in zdravo jedro, saj resnica neredko leži nekje v zlati sredini.	L H•
Koko je s pedagoškim tiskom
, dni vabi Pedagoško dru-Slovenije k naročitvi pe-°agoških publikacij za letošnje l6to. Prosvetni delavci poznamo ^k način izpred vojne v okviru ?'10venske šolske matice. Ves ^as Po vojni smo bridko obču-pomanjkanje takega siste-izdajanja, ki ga sko-raJ nič niso mogli ndaomestiti razni priložnostni" priročniki in ^edki teoretični spisi. Vsa de-3aynost se je dejansko osredo-toi5ila samo na Sodobno peda-g°giko. To pa je bilo odločno Pretnalo.
Starejši se še spomnimo bo-Satih pedagoških knjižnic. Ko-ikor tega ni bilo mogoče na ^ahi šoli, večje so postopoma ^ 'raie pedagoško literaturo in °v.ie prišel začetnik na šolo, je asel kolikor toliko gradiva. Ne -aiRo to, večina učiteljev si je
tud;
vilo
rase oskrbela dobršno šte-,	.. najnujnejših pedagoških
nhg, nekateri gibčnejši in raz-°"edanejši so bili naročeni tudi a inozemske. Danes nam na-ccanje inozemskega tiska pre-Prečujejo visoke cene in koii-°r toliko nerodna oblika na-vavljanja. Zato so dobre doma-j.8 Pedagoške knjige še bolj za-y8j.ene, še bolj potrebne. Na ^ečini naših šol so starejše feli3ige, ki imajo vsekakor tudi nekaj vrednosti, izginile, oku-Pseija jih je temeljito odpra-To velja posebno za šta-jersko p0ioviCo Slovenije, do-CIm Primorske šole naših pred-vojnih pedagoških publikacij sploh ne poznajo.
Skoraj polovica našega uči-jnjstva je dejansko končala /0je študije po vojni, bodisi -a nčiteljiščih, bodisi v poseb-Pedagoških tečajih. Ves štu-, ie označevalo prav pomanj-^anje prepotrebnih pedagoških nhg. Zanje se to pomanjkanje "adaljuje tudi na šolah, vse 3:hovo strokovno izpopolnje-anje se vrši ob opazovanju, Kako delajo starejši, kakega globljega razmotrivanja pri po-'Prečnem učitelju ni mogoče ^antevati, saj se ne more na v°3i- enorazrednict nikamor ^Preti, prebavlja lahko samo to, ar je prinesel in kakor je pri-nesel z učiteljišča in s tečaja.
Sodobna pedagogika sicer pri-
»aša
divo
ni sistematično, kakor bi ravno, mladi ljudje, po-
marsikaj, toda njeno gra-
želeli
s,te2a obravnava — vsaj do-geej premalo konkretne prak-^ ' človek bi pričakoval, da sor° Vsa,1 P° reviji segle vse £0te “7 toda ne — nanjo je na-tiomaj polovico osnov-šol. Posledica tega je, da /ovmec, ki pride na šolo, ne 4 0rs dobiti prejšnjih letnikov s °fane zopet sam. Šolski in-Pektorji, ki obiskujejo šole, se Uif* ° s!'rari učiteljevega izpopol-0st;Van> ne zanimajo dovolj in 1 neio stvari nerešene.
se Pedagoško društvo Puhvi'° za Vdajanje pedagoških služ.V^ci3, ki naj deloma takoj fcav.!3° Pravilnemu ravnanju v ^rn ^°tah, deloma pa naše Svetne delavce tudi pedagoš-
ko podprejo s teorijo. Tako so za letošnje leto na programu štiri knjige, kakor jih navaja vabilo na naročitev: Metodika prirodopisnega pouka, knjiga o niže organiziranih šolah, Psihologija in Pedagoški zbornik.
Najbolj bodo seveda ljudje
segli po metodičnih priročnikih; Pedagoško društvo jih misli izdajati sistematično, obravnavati predmet za predmetom. Tako bo letos izšel priročnik o pri-rodopisnem pouku, večja skupina uglednih pedagoških delavcev pripravlja že metodiko slovenskega jezika, druga skupina metodiko elementarnega razreda, sledile bodo ostale tako, da bi dobili v nekaj letih naši ljudje temeljito osnovno znanje, kako ravnati pri obravnavanju posameznih predmetov.
Drugo skupino knjig bodo predstavljale knjige iz pedagoške skupine, ki so potrebne tako našemu učitelju in profesorju za njegovo praktično delo in poglabljanje, kakor tudi dijakom na učiteljiščih in deloma v višjih gimnazijah. Letos bo izšla Psihologija, izdati bo treba logiko, ditaktiko, pedagogiko, končno mladinsko psihologijo in podobno. Te knjige bodo tvorile za naše pedagoške delavce krepko teoretično osnovo, s katere se bodo razvijali.
Jasno, da ne smemo podcenjevati Pedagoškega zbornika, ki bo vseboval daljše razprave teoretičnega in praktičnega značaja in razgled po svetu. V Pedagoških zbornikih Slovenske šolske matice je zbranih nešteto dragocenih razprav, ki jih šele danes vemo prav ceniti.
Izdajanje gornjih knjig pomeni velik napredek v našem pedagoškem delu. Prepričani smo lahko, da se bo delo posrečilo. Slovenski prosvetni delavci so znali v preteklosti organizirati in od kraja podpreti lepe kulturne akcije (Slovenska šolska matica, Mladinska matica) in zato lahko z upravičenostjo pričakujemo, da bodo podprli tudi to. Samo začeti je treba, in sicer začeti v vseh učiteljskih in profesorskih zborih, na vseh sestankih in konferencah ter zborovanjih, da bo delo mogoče izvesti. To je naša častna dolžnost in obenem dolžnost do bodočih rodov. 2e itak smo predolgo odlašali z nadaljevanjem Slovenske šolske matice, zgrabimo sedaj in nadomestimo zamujeno. Učiteljska društva in skupine, profesorske skupine naj izbero poverjenike, ki naj zbirajo naročnike. Pedagoško društvo ne bo pošiljalo posebnih prospektov, ker smatra, da je škoda žrtvovati zanje nekaj de-settisočev dinarjev, ki jih lahko koristneje upotabimo pri knjigah samih. Prav zato je skupinsko zbiranje naročnikov nadvse koristno. Odločili smo se, da bomo v vsaki številki Prosvetnega delavca poročali o zbiranju naročnikov. Naj postane akcija za naše pedagoške publikacije tudi neke vrste mobilizacija naših ljudi! y. W.
Janežev pregled zgodovine slovenske književnosti ima precej dobrega: je obširen in obsega 544 strani, od druge izdaje Grafenauerjeve Kratke zgodovine slovenskega slovstva (1920) ie orvi šolski pregled zgodovine nase literature (medtem je izšla samo bela slovstvena zgodovina v Trstu 1946; Slodnjakov Pregled slovenskega slovstva iz 1954 in brošura Marje Boršn.ikove iz 1948 nista namenjena šoli), govori o »ljudski književnosti« in sega do današnjega dne, tiskan je pregledno in šolski rabi primerno, ima slikovno gradivo, kar precej bogato, in literarni zemljevid, uporablja bolj ali mainj materialistično metodo in daje okvirne preglede o družbenih itn političnih razmerah v Evropi in pri nas ter v ustreznih poglavjih govori o stanju v svetovnih literaturah, obširno govori o naših naj večjih književnikih:. Prešernu, Levstiku, Cankarju in Župančiču.
Zgoraj navedene literarne zgodovine, zraven še Kidričeva Zgodovina slovenskega slovstva iz 1929—58, rabijo za obravnavano snov izraz »slovstvo«. Mislim, tla je samo znak pretiranega purizma, ki zbuja zmešnjavo, ako nočemo upoštevati Kidričeve jasne formulacije: »pismenstvo obsega rokopisne spomenike, književnost vse, kar je izšlo v knjigi, literatura pa proizvodnjo z umetniškimi stremljenji; slovstvo je najširši pojem in obsega poleg naštetega tudi v ustnem izročilu živečo narodno pesem in prozo.« Več težav kot zamenjavanje izraza pismenstvo lahko povzroča raba izraza »ljudska književnost« za ljudsko slovstvo, ki zares nima nobene zveze s knjigo; ta izraz premalo opravičuje dejstvo, da ljudsko pesništvo in pripovedništvo »sporočamo danes učencem v knjigah« (10). O ljudski književnosti bi lahko govorili ob Ciglerjevi Sreči v nesreči, ob Krištofu Šmidu, Giontinijevih in Turkovih izdajah. Večernicah itd.
Delitev slovenske slovstvene zgodovine v tri obdobja je nepotrebna (fevdalizma, kapitalizma in imperializma, NOB in socializma), to splošno dejstvo bi avtor lahko omenil v uvodu in je nerazumljivo, zakaj ga ni. Moral pa bi u/temeljiti rabo »književnost v obdobju fevdalizma« tja do 1848. Linhart, Prešeren, Čop ne gredo v ta okvir, tudi naš prerod ne; ne pozabimo na progresivno vlogo meščanstva, odmeve francoske revolucije itd. Če že kdo hoče imeti tri obdobja, bi prej pritrdil Marji Borš-nikovi. Dobe vendar označujemo po novostih (antiteza), ne pa po ideologiji vladajočega razreda, ki je že davno izgubil svojo progresivnost. Kako odveč je trojna delitev, se pokaže, ko avtorju itak ostajajo dosedanja poimenovanja manjših dob: Kidričeva »stoletja beležk brez literarne tradicije« so dobila naslov »prvi književni spomeniki do 1551«, kar je mnogo bolj medlo, »protestantska književnost« je ostala, »književnost v dobi protireformacije in baroka« se kljub ugovorom uveljavlja, enako » p ms vetij on st vo«, »romantika«, »od romantike k realizmu«, dvomljiv je »realizem in naturalizem«, dobri pa so naslovi »moderna«, »sopotniki moderne«, »med dvema vojnama«. Naslovi za dobe bi ustrezali, čeprav je tu precej različnih mnenj. Eno bi takoj zagovarjal Ali ne bi bilo primerneje govoriti o eni dobi: Od romantike k realizmu, in v njej obravnavati romantični in poetični realizem ter naš .«naturalizem«? Saj nimamo ne realizma ne naturalizma, kakršnega pozna svetovna literatura. Premisliti je treba, kaj je prinesel naturalizem bistveno novega (stilno , iu ..idejno).. Ali je zapustil za seboj kako umetnino?
Da bi prišli do poimenovanj za dobe po stilih, je brezplodno ukvarjanje, saj se je slovstvena kultura razvijala po posebnih zakonitostih v vsaki dobi.
Prva polovica knjige je boljša, bolj izdelana, medtem ko je avtor v dru-
likujejo od navadnega »paznika v mostni klavnici« 'ZD I, 9), Erjavec si je nabral strokovno znanje tudi drugod, ne samo na potovanjih (216), Levstika bi moral obravnavati pred vajjevoi. Dunajskih sonetov je 4? (261), Prešernov god v ELiziju (ne: Prešeren) itd. niso igre, temveč prizori in monodrame (265), Levec je bil več kot sopotnik realistov (281), Mahničev junak je Hodulja, omeniti pa bi bilo treba še kaj v zvezi s 4000 (287). Nerodno je:	naslikal versko
gorečnost luteranskih gorečnikov (286), pri Kersniku bi bilo treba z dir užiti njegove misli o realizmu (295 in 294), Detelo je premalo objek-ntivo označil '299), tako bi se nam zdel domala progresiven pisatelj, podobno je z Jakličem (512).
Pri Cankarju je preveč podrobnosti, tista o Francu Jožefu pa je smešna (530), Župančičev pomen je napačno ocenjen (586), Medved spada med epigone in ne k sopotnikom moderne (587), Finžgarju je treba poiskati mesto drugod; kdor ne pozna Molelo ve zbirke Tristia, ga bo tako označevanje zmedlo, saj gre tudd za rusko ujetništvo (400), pri Preglju-ne bi smel mimo idejnosti njegovih pisal zlasti klasicistične tragedije,	kritik in esejev (408), pri Bevku je
Kodogu.ne lahko izostane. Za Racina povestim prištel tudi romane in noje netočno, da je rad posnemal grške vele, Burkež gospoda Viterga pa se pesnike, prvi dve tragediji nista po- J1111 je spremenil v Vitriha (411); Bev-' )dal pa bi Beren'
jazet. Pri Modieru manjka Tartuffc, dodaš
sliko slovenskega kulturnega življenja od naselitve do Trubarjevega abecednika. Gre vendar za celotno predstavo, ne pa za mozaik. Prva doba našega slovstva od 568 do 1351 naj obravnava ljudsko liriko, epiko, prozo itd. in tiste beležke brez tradicije. V tem je več dialektike!
Humanizem in renesansa nista dovolj jasno definirana, zato dijak ne bo vedel, kaj naj počne z Dantejem. Omenimo tudi začetke narodnih literatur, n. pr. Angleže 'Chaucer), Slovane, pa tudi pri Francozih ne bi smeli pozabiti na Villona in Rabelaisa. Poglavje 'o protestantski književnosti je na splošno dobro, mani pa naslednje. Svetokriški se je rodil 1647 in ne 1645; v Benetkah je dal natisniti le prva dva zvezka pridig; ker manjka vejica za »gvardijan kapucinskega samostana v Trstu«, lahko nastane neljuba pomota, da gre za Sv. Križ pri Trstu. Rogerij je umrl 1728 in ne 1725. Če že navajamo civilna imena kapucinov, naj bo pri Hipoilitu Janez Adam. Hipolit je dodal Bohoričevi slovnici nemške izreke, ne zglede (str. 93 in 94).^
Delo ki osici« ta Corneilla je premalo označeno, če pravimo, da ;e pisal zlasti klasicistične tragedije.
pesmice, prvi a ve inageanjii msia po-	j'--	^
membni, dodal pa bi Berenice i n Ba- ko ve spise bi rajši podajal po suo-t>_: Af.a:.',-,. -----------------veh, ne pa kronološko — preveč jih
gi polovici marsikje površen, stilistično okoren in prehaja proti koncu v bk>- in bibliografske podatke.
Slaba stran knjige so tudi ponavljanja, netočnosti in pomote, ohlapnosti, nedomišljen e trd i t ve.
pa lahko še Žlahtnega meščana in Učene žene, ker so ta dela značilna za dobo (97). Za Voltaira ni značilna drama Alzire, pač pa Zaire; oko označimo Novo Heloizo kot filozofski roman, bomo imeli težave pri Wertherju in Zorinu (98). Pri prosvetljenstvu dijakom, ki se uče angleščine, ne bo zadostoval med pisatelji samo J. Swift. Diderotu je ime Denis, sodelavec pa mu je D’Alcmbert (99). Tu govoriti o kmečki bedi im prvem vdoru Turkov v naše kraje, je nekoliko prepozno. Pri Pohlinu je ablativ zmaknik (102), v slovarju pa ne gre za potvorbe (103). Za Pisanice je treba razložiti, v Čem so bile sad almanaškega gibanja (?) v Nemčiji in Franciji (104). Če tako obširno govori na str. 105 o Korošcih (neki rokopis vsebuje tudi ljudska zdravila), l>i lahko omenil Belina '104). Pri Prekmurcih popravi: rojstna vas Franca Temlina je Krajna (530, zemljevid), Mihaela Severja pa Vaneča (97, 552, zemlj.), pri Kuzmi-čevem Novem testameutu bi navedel letnico, ker je najvažnejše prekmursko delo (1771), pri Torkošu pa pravilno ime (Jožef, napak tudi pri Kidriču, Zff. 182). Ker je bil Torkoš Madžar, ki je napisal uvod s Kiizmi-čevtm sodelovanjem in ga je le-ta posloveni], naj se nadaljevanje primerno popravi (106).
Na str. 100 pravi Janež, da je bila Jožefova Avstrija plemiskotlačanska monarhija, o Prešernu pravi, da je izhajal iz fevdalnotlačanske kmečke d nižin e (152), govori o naprednore-Dolucionarnih ideologijah (413), o pesuiiškejn oblikovalcu tipičnih meščanskih občutij (418), o lirskih črticah iz vsakdanjega socialnega življenja (437), —• takih praznih besed je Še več.
O nemški romantiki trdi, da se začenja 1748 (134), nato pa, da se prva romantična šola pri Nemcih razvije proti koncu 18. st. (135). Prav tako se ne ujemata trditvi, da traja romamtilka do Goethejeve smrti 1832, do 1820 ali do 1848. Preveč preprosto je govoriti, da sta Herder in Goethe vzbudila romantično gibanje pri Slovanih (136), Koli ar ni slavjanofil, saj ni Rus (156), Miokievriczevo delo «o Knjige naroda in romarstva poljskega, Dziady pa niso ep (158). Nerodno je reči, da je bil Andrej Smole trgovec (140) i.n da je Primic ustanovil stolico zn slovenski jezik v Gradcu (143). Wo]f in Kopitar nista me-teloičaria, kakor bi dijak sklepal na str. 146, jMnjasujjpst povjuv-lU sita vek, da so se KC pridružili kulturni delavci s Koroškega in štajerskega (148). Čop je^ utonil pri Tomačevem ali pod Tomačevim (150), Prešeren pa se ni rodil na Vrbi, temveč v Vrbi (151); begunjska graščina je bila last Andreja Jermana od 1811 'glej Kidrič, P. II, 16). .Naštevanje gostilničarskih hčerk je nesmiselno, saj mu ta dekleta n/j so navdihovala »ljubezenskih pesmi« (157); če jim je dvoril, nimajo imena vredniosti 12 Goethejevih ljubic; samo namuzne se naš dijak profesorski vnemi, še en-
je, da bi se kaj ne zamešalo; niti Koblarju in Budalu ni uspele j sestaviti popolno bibliografijo (Novi svet. Razgledi 1930). Drugi del Kozakove Lesene žlice je izšel 1952, v Stezicah pa Letečega angela in Tuje žene ni (416—7), Gradnikov izbor Pesmi še
(427), Anton Vodnik je napisal Mrtvi bataljon (429), Pohorski bataljon pa Golia; zdi se mi, da je Kocbek zbudil ogorčenje in ne hrup (429); Vo-duškevega prevoda Fausta ne bi ocenjeval, dokler ne izide (430), čeprav verjamem, kar pravijo; Kosovelov oče je bil doma iz Črnič (432), Tanc se je rodil 1887 v Modriču pri Laškem (446), v literarni zgodovini je prav omeniti, da je bil sluga pri Ivanu Tavčarju, Ingoličev »neki lahkoten pogled na življenje« (447) bi moral bolj opredeliti, nejasna je trditev, da je z Lukarji spet zaživel naturalizem in kolektivizem (448), zadnji odstavek o Ingoliču je neurejen, Prekmurje je bilo priključeno Jugoslaviji 1919	(450), Kranjčevi
zbirki Majhne so te stvari iu manjkajoča Pomlad '1947) nista novi, kakor bi se zdelo, temveč ponatisa črtic in novel (452), o Prežihu pravi, da je izklesal književne podobe (453), glede prvih Prežihovih črtic 1909: v celovškem Miru je izšla črtica V ■ tujino, v Domačem prijatelju pa Črtica Petkov Cene s psevdonimom Ivan Vastl, ki jo omenja pisatelj v Listnici uredništva kot Smrt pijanca (popravi na str. 454), Krekovo zadružno šolo je obiskoval 1911—12 (popravi!), pokopan je v Kotljah (črtaj zadnjo vrstico 457), psevdonim L. Ženo v (e) c je rabil v Zarji (popravi napačno Zenobec, 458), pravilen naslov zbirke je Kanj uh iz Zagate, slovnica in pravopis pa res niso učena vprašanja (461), Kosmačev Pomladni dan je izšel 1955, ob »živalmi kritiki« Potrčevega Sveta na Knjžarju se bodo mladi poznavalci filma nasmehnili (475), 4. in 5. vrstica na str. 457 sta žaljivi.
Pisatelji od 465. strani dalje so nametani brez reda in smotrnosti — bibliografija. Kakšen je kriterij pri kritikih in literarnih zgodovinarjih, ne moreš uganiti. Grafenauer je prvi pač zaradi Kratke zgodovine sl. slovstva! Če je bil DiS na evropski višini, bodo naši dijaki mislili o njem vse najboljše '482), o Grafenauerju pa, da. je bil objektiven
(447), Kozakov Naskok na Atesso je izšel 1951, pri Člankih bi navedel, da so ponatisi, o Vidmatrju bi pisal bolj premišljeno, Kalanov Otrok (1948) pa ni zbirka (488), v Pustolovcih sta samo dve noveli.
Uvod v zadnji del knjige ima same datume; OF se je preimenovala na četrtem kongresu 1933 (499), na Slovenski zbornik 1942 ne bi smel pozabiti (499), Novi svet je izhajal do konca 1952, Sidro je nastalo iz opozicije do Razgledov in ne namesto njih, o neodvisnosti pa bi se dalo govoriti (500), Borova zbirka se imenuje Bršljan nad jezom (ne: pod jezom) (503), Bor je slabo označen. Zakaj vlada pri pesnikih in pripovednikih tak red, ostaja zakrito. Šmitovo Srce v besedi je izšlo 1950 '509).
Zaznamoval sem si vrsto ponavljalni, ki dijakom sicer res ne bodo Škodovala, knjigi pa le niso v korist. H koncu še, ali spadajo knjige, ki bodo izšle, v pregled zgodovine. Po dosedanjem govori o njih »Knjižni trg« ali »Knjiga 54«. N. pr. Bevkova povest (412), Gradnikove Pesmi '418), Voduškov prevod Fausta (450), Puškina je izšlo doslej 4 knjige (440), Prijateljevih esejev I. knjiga (479, 486) itd.
Seznam krajev ni povsod v redu: ako iščem Zakojco, jo najdem pod Cerknim, Dolu jo Bistrico pod Črea-sovci, Razdrto pod Postojno, — povsod je na zemljevidu še prostora; Velika Polana je menda pn Murski Soboti (tam je Polana), itd.
Naglica ni nič prida. Tega se drže člani Slavističnega društva in hite počasi, že trenje leto obljubljajo Zgodovino slovenskega slovstva (Janež je za leto 1954 ni napovedal) — zadnji čas je, da pride na svetlo.
M. Ravbar
Stanko Janez: Pregled zgodovine jugoslovanskih književnosti. Prva knjiga:	Slovenska književnost. Za-
ložba »Obzorja«, Maribor 1953. Izdalo Društvo profesorjev in predmetnih učiteljev v Mariboru.
ni izšel, pač pa Primorski soneti 'Koper 1952), Seliškarjeva knjižica o mulah ne obsega samo ene povesti
K vprašanlu neuspehih
učenčev
V preteklem šolskem letu 1952-53 je doživelo 29.284 ali 21,1% vseh šoloobveznih učencev neuspeh v šoli. Ponavljati morajo razred. Starše in vso našo družbeno skupnost velja ta neuspeh okrog 1 milijardo 657,5 milijonov din, ako računamo povprečne izdatke za vzdrževanje slehernega šolskega obveznika okrog 50.000 din
kovno in didaktično metodično pripravo učitelja in predvsem pa manj birokratski in bolj human odnos do učencev. Naj bi že enkrat izginil refren iz naših učilnic: »če znaš, boš izdelal, če ne, me nič ne briga!« Se prav pošteno mora zanimati slehernega šolnika, zakaj učenec ne zna!
Vzporedno s šolniki pa nosi odgovornost za uspehe in neuspehe naših šolskih otrok vsa naša socialistična skupnost- Po-
letno, povprečne izdatke šol- y©bna društva prijateljev otrok skega proračuna pa na 5250.— ^ mladine, ženska društva,
Ker bo knjiga prišla v roke ddja- krat pa, ko namigne še na katero kom višjih razredov, navajam neka] ljubljansko gospodično. Slorlnjakova
stvari, ki jih utegnejo apošrovari.
Najtežje poglavje je vsekakor »ljudska književnost«. Avtor ni imel predhodnikov, ki bi to snov sistematično obravnavali; razpolagamo pa s precejšnjo literaturo, dasi precej idealistično. Poglavje je dovolj dobro, pri inačicah pa ne bi navajal še panonskega motiva Lepe Vide, ker je združevanje primorske in panonske Vide, bi je ohranila čudovito mnogo mitičnosti, treba razložiti. Pri ljudskem pesništvu naj se poudari razvoj in obravnava snov historično, ne samo shematično. Poglavje o partizanskem pesništvu ne Spada sem, ustrezajoče mesto ima y zadnjem delu knjige, ponovi pa naj, da gre za ljudsko ustvarjalnost.
Pri uvodu v prve književne spomenike bi želel kaj več o Slovanih, prvotnih Slovencih, njihovi kulturi in jeziku. Tako bi se izognili kočljivi delitvi v ljudsko umetnost in spomenike. Podati bi bilo treba enotno
daja l')i? ari izšla v Prešernovi knjižnici {161); naštevanje, kaj je v »Dodatku«, se nanaša na izdajo v Prešernovi knjižnici 1952, ne pa na Poezije iz 1847 (160)! Prvi odstavek na str. 167 je popolnoma odveč.
Uvod v poglavje »Od romantike k realizmu« bi moral po mojem, mnenju zajeti evropska dogajanja od predhodnikov realizma do naturalistov m voristov. Janež je to dobo obravnaval na treh mestih (193—S, 271—5, 313—7), zato je podoba raztrgana. Tu je tudi precej netočnosti: da. bi upor vodila Kossuth in Pe-tdfi, ne moremo reči, čeprav ima Petofi veliko vlogo v njem (194), v odstavku o Mladi Evropi je treba več jasnosti (196), govoriti o najboljšem Dickensovem delu je težko, najlepši dokaz je Chestertonov esej (198), pri Trdinovih Hrvaških spominih gre za slavonske razmere (212), Erjavčev oče (215) je bil izobražen mož in mu Slodnjak navaja poklice, ki se raz-
din. Mislim, da bo moralo res »iti zares«, kakor je naslovil tov. Žiga Kimovec svoj članek v »Prosvetnem delavcu« (št. 18-19 od 25. XI. 1953), če hočemo izboljšati stanje.
V omenjenem številu otrok pa tiči več skupin, ki jih je mogoče razvrstiti na tri poglavitne.
Na skupino nenadarjenih, da celo duševno zaostalih otrok, močno bolnih in bolehnih o-trok. Pri teh učencih je neuspeh opravičljiv, zlasti ako so se učitelji in starši dovolj potrudili z njimi.
Bolj problematična pa je že skupina učencev, ki so zaostali zaradi zanikrnega obiskovanja šole, zaradi malomarnega učenja, nemira med poukom, zanemarjenja domačih vaj in u-čenja doma. Med njimi so u-čenci »slabega duševnega zdravja«, kakor jih posrečno imenuje dr. Slava Lunaček po D. Torontu. Med njimi pa so tudi vzgojno ogroženi in vzgojno zanemarjeni učenci. Ce bi se za slednje dom močneje pobrigal, ne bi uživali visoke šole surovosti po naših nogometnih igriščih in še marsikje, kjer mislijo odrasli, da se zabavajo; če ne bi negovali svoje fantazije ob pustolovskih filmih; če se ne bi izbirali druž-
skratka vrsta naših družbenih organizacij, toda ne le plenarno in deklarativno. Sleherni član družbenih organizacij se
skupaj s socialnimi delavci ih psihiatrom. Dolžni pa so tudi docela individualno obravnavati učenca med poukom, med odmorom, na izletih, motorično nemirni učenci potrebujejo več ročnega dela, telovadbe in športa, več risanja in slikanja. S »sedečimi predmeti« jih je treba zaposlovati v manjših dozah. Uspešno se gradi vse šolsko delo na vzbujanju zanimanja učencev na upoštevanju njihove iniciative in simpatij do posameznih predmetov in oblik učenja. Lažji vzgojno problematični učenci se čez leta vrnejo v redno šolo, težji pa dopolnijo šolsko obveznost v tej posebni šoli in šele nato,
be med postopači, potem bi ti 10 do 15 kandidatov, ki jo bo-učenci lahko uspevali y šoli. V do posegajj. Zato kaže odpirati tej. skupini pa so tudi učenci, ki so žrtve pomanjkljivosti same šole in učnega osebja, žrtve neznanja, brezbrižnosti in birokratske togosti šolnikov.
Otsšsii zbor
Uatdjskegca pevskega zbora Emil Adamič
Prosvetni delavci Slovenije, člani Učiteljskega pevskega zbora, so po 7-dnevnih vajah imeli svoj 2. občni zbor dne 26. I. 1954.
Na zbor so bili vabljeni tudi člani društva skladateljev, ki so se temu vabilu odzvali v zelo lepem številu
Iz' poročil posnemamo:
Članstvo zbora še ni stalno. Število tistih, ki redno pose-čajo vaje in sodelujejo na turnejah pa se giblje okoli 90. 35 članov vodi že samostojno razne zbore.
Delo v zboru zahteva od članov mnogo časa in tudi finančnih žrtev, vendar pa so se člani strinjali, da bodo to delo opravljali še nadalje na dosedanji osnovi. Uspehi, ki jih je zbor dosegel na 17 celovečernih nastopih in moralna ter finančna pomoč, ki jo nudijo oblastni in politični forumi krajev, ki jih je zbor obiskal, so pevcem v veliko vzpodbudo, obenem pa jamčijo, da se bo naša pevska kultura dvignila.
Odbor in pevci so zaprosili navzočne skladatelje za kompozicije za zbor, kakor so to delali za UPZ tudi že pred vojno. To pomoč je obljubil v Imenu skladateljev profesor Vasilij Mirk, ki pa je tudi apeliral na dirigente, da poiščejo že objavljene pa še neizvajane skladbe priznanih avtorjev.
Tovariš Mirk je tudi čestital zboru k dosedanjim uspehom in ga pozval, da nadaljuje po začrtani poti, ki bo gotovo dala
Najtežja pa je skupina otrok, ki jih starši zavestno vlečejo v blato, ker so sami tako globoko v njem, da se ne le ne morejo več dvigniti, ampak se tudi nočejo več. To so otroci kroničnih pijancev, zapravljivih in delomrznih mater, oskrbovanci brezvestnih rednikov in izkoriščevalcev mladine.
Podatki pričajo, da spada v obe poslednji skupini v Sloveniji okrog 5000 otrok in mladoletnikov. Upoštevati je tre-
»».MjiaRr srsr^v0 isss
Opazovalne šole terjajo zelo izkušene, razgledane, potrpežljive, iznajdljive, vesele in optimistične učitelje. Število učencev v razredu naj bo nizko, 10 do 15 največ.
Podobne zdravstveno-vzgoj-ne šole in zavode bo treba odpirati za značajsko iztirjene (psihopatske) učence. Izkušnje je postavila na laž trditev, da zdravi, dobro vzgojeni učenci blažilno in vzgojno vplivajo na značajsko iztirjene otroke; prav narobe se dogaja. Obenem pa motijo pouk in prinašajo zmedo v razred. Za sleherna disciplinska sredstva so neobčutljivi.
Samo socialno vzgojno zanemarjene in izprijene otroke in mladoletnike naj bi pošiljali skrbniški organi na prevzgojo v vzgajališča. Torej duševno zdrave in razvite otroke! In še te le v skrajnih primerih, ko domačih razmer otrokovih ni mogoče urediti v kratkem brez škode za otrokovo vzgojo. Danes pa so vzgajališča o-mnibusi za vso mladino, ki se je želijo šole, starši in soseska odkrižati. In ko to dosežejo, se ponavadi nihče več ne zmeni, da bi našel gojenec ob odpustu iz zavoda bolj urejene življenjske in vzgojne pogoje, možnost zaposlitve ali učenja in prijateljski sprejem domačih, znancev ali sodelavcev. Vsekakor se bo morala socialna politika skrbniških organov močneje usmeriti na to področje otrokovega doma in okolja in se odreči iluziji, da bo napočil zlati vek za vse vzgojne domove že samo s prenosom pristojnosti od prosvete na organe socialne politike.
Po nepopolnih podatkih ve-* Ija popolno usposobljenje psihično ali družbeno abnormalnega otroka do njegovega vsto-. pa v poklic okrog milijon din. Mnogo preveč za naš sedanji
z vzroki In pojavi alkoholizma, ostanki izkoriščanja in zanemarjanja in nehumanega ravnanja z otroki in še z vrsto hib v odnosih med našimi ljudmi. Tudi v obrtnih delavnicah in tovarnah bo treba odločneje spremeniti odnos do mladine. Vse to je bilo že neštetokrat povedano In zapisano pa bo še treba vztrajno trkati na vest naših ljudi, na mlade poganjke socialistične zavesti.
Problema neuspevajočih u-čencev v šoli pa se bo treba odločneje lotiti tudi z duševno higienske plati in prav tako s socialistično-prevzgojne. Obe obliki terjata pa tudi nemajhne materialne in kadrovske žrtve.
Po cenitvah šolnikov je v Sloveniji do 2.300 duševno nerazvitih in zaostalih otrok, ki še ne obiskujejo pomožne šole, ampak životarijo na osnovnih solih. Cez noč ni mogoče od-kreti novih pomožnih šol, zlasti ker so kandidati za pomožne šole posejani prav po vseh šolah Slovenije, po 2 do 5 in več. Pomožno šolo pa se splača odpreti le, če je vsaj za 5 let vnaprej predvidenih najmanj
edino okrajne vzgojne zavode za duševno zaostale otroke, s pomožno šolo in Internatom. Cez dobrih 6 let pa naj se priključijo tem zavodom še učne delavnice in odpirajo pomožne strokovne šole za bodoče nekvalificirane in polkvalificira-ne umsko manj sposobne delavce, ki pa bodo navzlic svoji duševni okornoti lahko s pridom sodelovali v proizvodnji in vračali investirana sredstva s svojim delom in vzdrževanjem samega sebe. Dosedanji uspehi obstoječih pomožnih šol in vzgojnih zavodov za nerazvito mladino potrjujejo pravilnost smeri za družbeno usposabljanje dušeno abnormalne
svoje rezultate in bo v zado- ba, da povzroča ta pettisočgla- m]adinei četudi so vse še ved- gospodarski razvoj! Pa vendar
ščenje članom.
Zbor prejema finančna sredstva od SPK LRS, RSZSS, predvsem pa iz prispevkov društev prosvetnih delavcev ter ob turnejah tudi od raznih političnih in oblastnih forumov. Gospodarjenje s temi sredstvi mora biti zelo šted-Ijivo. Da se zmanjšajo izdatki, je članstvo že v 1. 1953 pristalo na izplačevanje prehranbenih izdatkov v času vaj le nekaterim najbolj potrebnim članom. Mnenja so, da bi okraji svojim pevcem pomagali pri, vzdrževanju, ker posredujejo na tečajih pridobljeno znanje na svojem delovnem področju.
Člani so v diskusiji opozorili odbor na nekatere pomanjkljivosti pri organizaciji vaj in pri pripravah na turneje. Sprejet je bil pravilnik, ki predvideva ostre ukrepe proti nediscipliniranim članom.
Na občnem zboru je bil izvoljen odbor, ki ga sestavljajo: častni predsednik prof. Adolf
va množica mladih ljudi poleg omenjenih izdakov za preživljanje in šolanje še tudi občutno materialno in moralno škodo. Samo pred sodišči je bilo lani dokazanih nad 31 milijonov škode, ki so jo povzročili mladi zlikovci. Koliko pa je še prikrite škode? In kdo more preceniti moralno škodo, ki jo trpijo izprijeni otroci sami in s" syojim zgledom zavajajo še druge?
Navzlic temu pa se ne kaže prepustiti jadikovanju in pseu-domoralističnemu ogorčenju. Le rešitev je treba najti. Več rešitev! In pogumno jih velja izvesti!
Najprej velja popraviti napake pri pouku in vzgoji na načine, ki ne terjajo niti novih materialnih žrtev niti povečanje kadra. To bodi predvsem večja odgovornost vsega učnega osebja za kvalitetnejši pouk, večja odločnost, pripeljati do uspeha tudi slabše nadarjene, duševno slabotne in vzgojno ogrožene učence. To terja
Grabming, predsednik Demšar boljši vpogled v socialno vzgoj-France, tajnik: Vedernjak Ma- ne razmere učencev, vsaj pri-rija, blagajnik: Medved Mar- mitivno psihološko poglablja-tina, odbornika: Horvat Ange- nje v duševne težave in zmo-la in Ajlec Rafael.	gljivost učencev in bolj štre-
no »vzgojni torzo«, kakor je imenovala vzgajališča Katja Vodopivčeva, ker tudi tem šolam in zavodom manjkajo u-strezni materialni pogoji in dovolj številni kvalificirani pedagoški delavci.
Tudi učence s slabim duševnim zdravjem, to je, nervozne, »nedružabne«, »vzorne«, defenzivne, agresivne, prečustve-ne, razvajene, čustveno iztirjene in podobno ni mogoče vedno ozdraviti in pravilno vzgojiti le v redni šob, čeprav naj bi se učitelj prav resno potrudil s takimi učenci. Zelo priporočljive so zanje posebne šole, ki jih v svetu imenujejo »observacijske« ali opazovalne šole. Uspešno bi se uveljavile v vseh naših večjih mestih, s čemer bi razbremenili naše redne šole vseh vzgojno problematičnih učencev, ki bi lahko stanovali doma. Za u-čence z dežele pa bi bilo treba ustanoviti zdravstveno vzgojne zavode in kolonije. Zakaj opazovalne šole? Ker so učitelji teh šol dolžni temeljito iskati vzroke duševnih motenj pri svojih učencih, sodelovati pri saniranju družinske vzgoje in otrokovega širšega okolja
predstavljajo ti izdatki samo relativno visoko investicijo kredita, ki se v zreli delovni dobi bivšega gojenca vsaj enkrat amortizira. S 157,5 milijonov din letnih proračunskih sredstev za omenjenih neuspe-vajočib 30.000 slovenskih šolarjev smo torej dokaj negospodarsko ravnali. Prihodnje letel bo najbrže ista situacija. In tako vsako leto, dokler se ne bomo prav odločno lotili investiranja in ne trošenja pretežko prisluženih sredstev naših delovnih ljudi.
Marijan Pavčič
OPOZORILO
Ker moramo zaključiti redakcijo Usta najmanj teden dn! pred izidom številke, ne moremo takoj reagirati na novi tekst uredbe o prosvetno znanstveni službi. Vendar pa moramo ža sedaj, čeprav še nimamo urad« nega besedila na razpolago, ugotoviti, da deio naših sindikalnih forumov ni bilo zamah.
Uredništvi

Osnovne poteze šolskega
sistema na Norveškem
Splošne ugotovitve
Norveška je zelo redko naseljena država. Na površini 342.000 km- živi samo 3.300.000 prebivalcev, kar pomeni 10 na km2. Dve tretjini prebivalstva živi v ozkem pasu ob obali, zato so zlasti v notranjosti pogoji za ustanavljanje šol težki, razdalje med šolami velike, prometne zveze slabe, krajevne prilike zelo različne. Razumljivo je, da mora vse to vplivati na organizacijo šolstva.
Norveška ima v šolstvu bogato tradicijo. Občo šolsko obveznost poznajo tam že več kot Sto let. Praktično ne poznajo nepismenosti (samo 0,05 %). Malo je držav na svetu, ki posvečajo več pažnje šolanju svoje mladine. Vsi sloji prebivalstva so zainteresirani za dobro or-gaiizacijo šolstva. K temu mnogo prispeva način upravljanja Šol. Norveške šole so sicer vse pod nadzorom države, toda leta daje samo splošne napotke, predpisuje posamezne norme, participira na finansiranju, prepušča pa okrajem, občinam in lokalnim šolskim odborom široko pravico pri odločanju ne Samo o raznih oblikah šol, o izbiri kadrov, marveč tudi o predmetnikih in o številu tedenskih ur za posamezne predmete. Zato se norveški šolski sistem po svoji elastičnosti v mnogem razlikuje od strogo centraliziranih sistemov Francije, Italije, deloma Nemčije, predaprilske Jugoslavije, pa tudi od današnjega našega sistema. Privatne šole so sicer dovoljene, toda obča tendenca vodi k njihovi popolni ukinitvi. Trenutno sme od 42 privatnih osnovnih in 143 privatnih srednjih šol izdajati spričevala samo 11 šol.
V osnovni šoli, ki zajema, kakor sem že zgoraj povedal, mladino do 14. leta, se poučuje od tujih jezikov samo angleški jezik in to v 6. in 7. razredu dvakrat neobvezno. Prvič niso občine in ne okraji po zakonu obvezani postaviti angleški jezik v predmetnik osnovnih šol svojega področja. Postavijo ga lahko po svoji odločitvi. Drugič pa učenci 6. in 7. razredov niso obvezani, da obiskujejo angleški jezik, tudi če kaka občina, kako mesto ali okraj uvrsti angleški jezik kot šolski predmet. Velika večina občin, zlasti pa mestnih občin in mnogo okrajev ima danes na svojih šolak pouk angleškega jezika. Učenci, ki nameravajo obiskovati po zaključeni osnovni šoli, gimnazijo, morajo imeti za seboj dve leti pouka iz angleškega jezika.
Enotna osnovna sedemletna šola, ki pa je v primeri z našim pojmovanjem enotnosti še vedno precej elastična, se je danes na Norveškem popolnoma uveljavila, dasi je imela prvotno mnoge nasprotnikov, zlasti v vrstah konservativcev. Edini resnejši očitek, ki bi ga naprtili sedanji osnovni šoli na Norveškem, je ta, da omogoča mladini usmerjanje na razne vrste šol glede na posebna na-gnenja posameznih učencev zelo pozno, po doponjenem 14. letu starosti.
Današnji šolski sistem na Norveškem ni rezultat prizadevanj ozkega kroga šolskih strokovnjakov, marveč je rezultat mnogih političnih debat v občinskih odborih, okrajnih skupščinah, še posebej pa debat v parlamentu. Zlasti je bila v tem pogledu aktivna laburistična stranka (arbeiderpartiet). Njeno osnovno načelo je bilo: omogočiti vsakemu otroku ne glede na kraj, kje živi in kakšnih staršev je, enakovredno osnovnošolsko izobrazbo, pri vstopu v višje šole pa enake možnosti za nadaljevanje študija. Te težnje se odsvitajo na celotnem sistemu šolstva, še posebej pa na ureditvi splošnoizobraževalnih šol.
Osnovne šole
Iz zakona o osnovnih šolah naj omenim še eno. Vsi učenci osnovnih šol ne glede na to, kakšnih staršev so, revni ali premožni, dobivajo vse šolske potrebščine in vse knjige potrebne za šolanje popolnoma brezplačno. Stroški gredo na breme občin.
Po dovršeni osnovni šoli odha Ja približno tretjina učencev v srednje šole. Za tiste pa, ki ne nameravajo nadaljevati šolanja, uvajajo občine, mesta, pa tudi celi okraji v vse večjem številu posebne enoletne, ponekod pa tudi dvoletne nadaljevalne šole. Okraji ali občine predpisujejo po svoji odločitvi, ali je obisk teh šol obvezen ali pa neobve-cen. Tendenca gre k obveznosti obiska. V teh šolah se uče učenci za življenje praktičnih predmetov in je zato program povsem prilagoden lokalnim potrebam. (Poljedelstvo, ribolov, obrt, gozdarstvo, knjigovodstvo, ženska ročna dela in podobno). Nadaljevanje šole z izrazito lokalnim obeležjem predstavljajo nekak prehod na obvezno osemletno šolanje.
Osnovna šola. Norvežani imajo po zakonu iz leta 1953 v svojem jedru enotno sedemraz-redno osnovno šolo. Sedem let traja tudi šolska obveznost. V šolo se vpisujejo otroci v letu, ko dopolnijo sedem let. Izrecno poudarjam, da štejejo Norvežani za razliko od nas k osnovni šoli vseh sedem let začetnega pouka, ki zajema mladino tja do 14 — oziroma 15. leta. Pouk je v glavnem razredni, le za nekatere predmete (petje, telovadba, ročno delo) imajo ponekod na večjih šolah posebne Učitelje. Posebnost norveške šole je v tem, da že z zakoni p redvideva različno intenzivnost pouka v mestih in na deželi. To gre celo tako daleč, da imajo poseben zakon za šole v mestih in poseben zakon za šole na deželi. Zakona predvidevata, da morajo n. pr. imeti a podeželskih šolah najmanj 12—13 polnih tednov pouka, v mestu pa največ 39 tednov pouka. Šolski sveti in lokalne upravne enote lahko povečajo število ur, ne smejo pa nikakor obremeniti učencev več kot s 6 urami dnevno. Tudi učna načrta sta dva, eden za mestne, eden pa za podeželske šole.
Srednje šole
Srednje šole. Srednje šole, ki zajemajo mladino od 14. do 19. leta, so kot povsod, splošnoizobraževalne in strokovne. Omejil se bom na srednje šole splošnoizobraževalnega tipa. Današnji šolski sistem na Norveškem pozna dve vrsti takih šol: triletno »realskole« (neke vrste praktično šolo, ki pa je ne smemo zamenjati z nam iz predvojnih časov znanimi realkami) in petletno gimnazijo.
Druga obča norma, ki ju predpisujeta zakona, govori o številu učencev v razredih. V razredu sme biti največ 30 učencev in le s posebnim dovoljenjem Ministrstva za prosveto sme biti v razredu 35 učencev.
Naloga gimnazije je prvenstveno ta, da pripravlja mladino za vstop na univerzo. Za razliko od naših gimnazij norveške gimnazije niso enotne. Dijaki lahko izberejo po drugem razredu, to je pri 16 letih starosti tri različne smeri: ali klasično smer, kjer prevladuj e j o latinski jezik ter humanistični predmeti (brez grščine), ali matematično prirodoslovno smer ali pa moderno jezikovno smer, kjer prevladujejo tuji jeziki, predvesem angleški, in jo za-■ voljo tega imenujejo kratko tudi »angleško smer«. Če je dovolj interesov, so zastopane na gimnaziji vse tri smeri. Ce ni dovolj interesentov za eno ali drugo smer, se mora dijak odločiti za večinsko smer ali pa se preseliti. Klasična smer je razmeroma najmanj zastopana, približno ravnotežje si pa držita moderno-jezikovna in matema-tično-prirodoslovna smer.
Osnovno šolo imajo pravico odpreti v nekem okraju, če je Ua šolskem področju vsaj 36 šoloobveznih otrok. Če to število ni znatno preseženo, se poučuje več razredov v enem oddelku. Takih primerov je precej, kar kaže že razmeroma veliko število enoddelčnih šol. Je jih jjamreč 750. Na poseben način rešujejo na Norveškem težave, ki jih povzroča pouk na eno-pddelčnih šolah. Učenci prihajajo v šolo samo vsak drugi dan, tako da ima učitelj en dan prve štiri oziroma prve tri razrede, drugi dan pa ostale višje razrede. Pouk v takih razredih traja 6 ur.
Splošna tendenca današnje prosvetne politike na Norveškem gre za tem, da združijo niže organizirane šole v višje organizirane šole, pri čemer plajšajuje učencem iz oddaljenejših krajev uporabljanje prometnih sredstev. Na skrajnem severu onstran polarnega kroga, kjer so razmere posebno neugodne, kjer na prostranih, redko naseljenih področjih nimajo pogojev za odprtje šol, si pomagajo z internati pri osnovnih tplah. Oskrba v internatih za tenovno šolo je brezplačna in gre na račun okrajev.
sestavek z dano temo. Pogledal sem tudi matematične naloge, bilo so težje od naših.
Gimnazija je izrazito teoretična šola. Ker pa je zahtevalo življenje več praktičnih predmetov v šoli, so ustanovili na Norveškem pa tudi v drugih skandinavskih deželah še drug bolj praktičen tip srednje šole, to je že zgoraj omenjeno »realskole«. Le-ta ima z gimnazijo prva dva razreda po predmetniku in po učnem gradivu povsem enaka. Realna šola se odcepi s svojimi praktičnimi pred- . meti šele v tretjem razredu, to je pri 16. letu dijakove starosti. Na ta način je omogočen prehod dijakov iz »realskole* na gimnazijo in obratno.
V široki javnosti cenijo gimnazijo kot najbolj kvalitetno srednjo šolo. Pritisk nanjo je velik, toda zaradi zahtevnosti se število dijakov v glavnem ne veča. Nasprotno pa raste z vsakim letom število »realnih šol«, katerih učno gradivo je bližje praktičnemu življenju.
devna vprašanja, med drugim nastavlja učitelje, določa v mejah zakona predmetnike za posamezne šole, število ur za posamezne predmete itd. Samo po sebi se razume, da nadzoruje šole tudi v ekonomskem pogledu. Kot vidimo, posega država zelo malo v področje šolstva. Ministrstvo za prosveto si pridržuje samo pravico določanja splošnih norm in splošne inšpekcije šolstva. Za inšpekcije ima devet posebnih državnih inšpektorjev, od katerih ima vsak na skrbi nekaj okrajev.
Glede finansiranja šol bi lahko rekli, da imajo na Norveškem sistem elastične kombinacije lokalno-upravnega in državnega finansiranja. Država prispeva lokalnim oblastem, občinam oziroma okrajem za vzdrževanje šol določen procent, ki je v razi čnih krajih različen. V bogatih okrajih in mestih je prispevek države manjši bot pa v revnejših pre-
delih. Tako je n. pr. znašal v šolskem letu 1946-47 v Oslu prispevek za vzdrževanje srednjih šol samo 7 %, dočlm je 83 % stroškov za te šole krila občina sama. Ponekod po deželi pa je razmerje prav obratno. V državnem merilu nosijo večino stroškov za šolstvo občine. V letu 1946-47 je bilo potrošenih za šolstvo 114.000.000 Kr. od tega je prispevala država 40 milijonov, občine pa 74 milijonov kron. S takim načinom finansiranja preprečujejo Norvežani, da bi ekonomsko šibki kraji zaostali tudi v šolstvu.
Gledano v celoti temelji šolski sistem na Norveškem v glavnem na principu samoupravljanja ter na principu, naj bo šola enako dostopna vsakomur. V toliko, v kolikor zasleduje norveško šolstvo ta dva principa, lahko posnamemo tudi pri nas marsikatero potezo njihovega sistema.
Ludvik Gabrovšek
stavnih delih, na pr. s slikarjem. Claude Monetom: s slikarjem Claudom Monetom; kip »Spečega Kupido«: kip »Spečega Kupida«; junakinja Victor Hugoja: junakinja Viktorja Hugoja itd.
Viktor Smolej
O slovenščini pri strokovnih izpitih
Na zaključku zadnjega, to je 5. razreda gimnazije opravljajo gimnazijci izpit, ki nosi ime »examen artium«. Le-ta ima isto vlogo kot pri nas matura. Je zelo svečan in po zahtevnosti na visoki stopnji. Naloge določa ministrstvo za prosveto enotno za vso državo. Pismenih izdelkov ne korigira strokovni učitelj, temveč posebna komisija, ki jo določi šolski svet. Da ne bi prišlo do očitkov, da je kdo od učiteljev ali pa kak član komisije bolj naklonjen temu ali onemu dijaku, dobe ocenjevalci naloge brez imen, označene samo s številkami. Iz domačega jezika dobe kandidati na izbor štiri teme. Letošnje teme so bile: 1. »Prispevki naših pesnikov v borbi za svobodo od Wergelanda do danes,« 2. »Vloga žene v sodobnem življenju,« 3. »Vloga Sredozemskega morja v zgodovini,« 4. »Zakaj je važno imeti svoboden tisk?« Ker imajo danes na Norveškem uradno priznana dva pismena jezika in se vsak dijak odloča po svoji volji, katerega bo izbral, mora vsak kandidat napisati na zaključnem izpitu še kratek sestavek v pismenem jeziku, ki ga ni Izbral za svoj osnovni pismeni jezik.
Iz tujega jezika pišejo kandidati za pismeno nalogo prost
Izobrazba učiteljskega kadra
Na Norveškem dela 9 učiteljišč. Vsako od teh pa vključuje v sebi štiriletni in dvoletni tečaj. V štiriletni tečaj se vpisujejo absolventi »realnih šol«. Na učiteljišču dobe v času štiriletnega študija splošno in strokovno izobrazbo. Ker stopa v učiteljišča mladina z najmanj 17 leti, zapušča šolo z najmanj 21 leti. To je torej najnižja starost, ki jo Ima lahko na novo postavljeni učitelj.
V novejšem času pa Ima vsa več obiskovalcev dvoletni tečaj na učiteljiščih. Sem sprejemajo abituriente gimnazij, ki so uspešno opravili »examen artium«. Na dvoletnem tečaju nimajo več splošnoizobraževalnih predmetov, temveč samo pedagoške predmete in mnogo me-todskih vaj. Ker imajo abltu-rienti gimnazij pri vstopu na učiteljišče najmanj 19 let, lahko nastopijo učiteljsko službo kot absolventi dveletnih tečajev v najugodnejšem primeru z 21 leti, tako kot oni iz štiriletnega tečaja. V praksi sta obe vrsti učitelj iščnikov zato enako upoštevani In prejemajo tudi enako plačo. V splošnem pa vstopa v štiriletne tečaje več mladine s podeželja, v dvoletne pa več mladine iz mest.
Ker je učiteljstvo razmeroma slabo plačano, čutijo danes na Norveškem pomanjkanje učiteljev. Letos je bilo za 250 razpisanih mest samo okoli 50 prijav.
Učiteljski kader za srednje šole daje filozofska fakulteta ali pa prirodoslovno-matematič-na fakulteta. Kdor namerava vstopiti po zaključku študija kot učitelj v srednjo šolo, mora vpisati tri predmete, od katerih je eden glavni, dva sta pa stranska. Na fakultetah lahko vpišejo slušatelji seveda tudi en sam predmet, toda s tako diplomo ne morejo biti sprejeti za službo na gimnazijah. Vključen j e treh predmetov v reden študij, ne pomeni znižanja zahtev glede kvalitete, kajti študij na filozofski fakulteti na Norveškem traja polnih sedem let, kar se znatno razlikuje od števila let potrebnih za dokončanje filozofske fakultete pri nas. Od celotne študijske dobe je zadnji semester posvečen pe-dagoško-metodski izobrazbi. Pet mesecev tega semestra uporabijo takole: dva meseca poslušajo slušatelji osnove pedagogike in metodike, dva meseca dela slušatelj v neki gimnaziji pod vodstvom mentorja, ki mora biti izbran med najboljšimi učitelji na gimnazijah v Oslu. En mesec uči kandidat v razredu čisto samostojno. Uspeh v razredu in poseben izpit o šolskem zakonu in šolski administraciji predstavljata za bodoče učitelje na gimnazijah zadnjo prepreko pred vstopom v službo. Kot vi-dmoi, obsega zadnji semester dokaj gradiva, ki je vključeno pri nas v strokov! izpit za profesorje.
Učitelji na srednji šoli so znatno bolje plačani od učiteljev na osnovnih šolah, zato jih je več kot pa znašajo potrebe. (Z izjemo za matematiko in fi-ziko). Učitelji na gimnazijah nimajo naziva profesor, marveč lektor.
Temeljna knjiga, ki jo more poznati vsaJc, ki slovensko govori in piše, ne samo kandidat za strokovni izpit, je Slovenski pravopis. Ni res, kakor odgovarjajo nekateri kandidati pri strokovnih izpitih iz zadrege, da bi bilo treba znati ves Slovenski pravopis. Saj potem bi bila knjiga potrebna le začetne mesece po izpitu. Resnica pa je ta, da je SP kakor vsak Pravopis pri’ ročnik, ki ga imaš vedno pri
primeren za širše, znanstvene utemeljitve; pri navedbah je prva oblika napačna, za dvo: pičjem pa sledi po SP določena pravilna oblika): predno: preden; obstoja, je obstojala: obstoji, obstaja, je obstajala; viseti: biti odvisen; s pomočjo ravnila, s pomočjo repa: neglde: ne glede; nadaljni: nadaljnji; življenski: življenjski; povdarek: poudarek; za-z ravnilom, z repom; utis: vtis; kot eno besedo pišemo
roki, da kadar koli pogledaš vse številke, kadar jih pišemo vanj, če st v zadregi. Knjiga ~ '	"
je zato tiskana, da ti je vedno na razpolago. Drugo pa je, ali spolh veš, kaj v njem lahm ko najdeš in kako se iz njega
lahko poučiš. So kandidati — in gotovo še številni drugi — ki vedo samo toliko, da stoji SP v priročni knjižnici, v zbornici ali v profesorski in učiteljski knjižnici, ne vedo pa, kaj knjiga vsebuje in kako jo je treba uporabiti. Precej je ljudi, ki mislijo, da vsebuje SP pravila o vejicah in slovarček besed, ki se ne smejo uporabljati. A sestavni del našega SP so že sama Navodila za uporabo na čelu knjige. Predvsem pa so bistveno važna na čelu knjige stoječa pisana pravila. Ta pa ne poučujejo samo, kje se postavljajo ločila, temveč predpisujejo tudi, kako se pišejo male in velike črke, kako se besede razzlogujejo, kako pišemo sestavljene besede in kako se besede izrekujejo. Tega zadnjega poglavja — o slovenski knjižni izreki — skorajda nihče od kandidatov v SP doslej odkril, čeprav tisti, ki imajo slovenščino kot stranski predmet, slovenščino predvsem, skoraj izključno samo govorijo, ne pa pišejo. Sele za temi in podobnimi poglavji, ki jih kratko imenujemo pravopisna pravila, sledi pravopisni slovar, to se po abecednem redu urejene besede in besedne zveze s slivniškimi določili o spolu, sklanji, spregi, glagolskem trajanju ipod. Ta slovar ima v dvomljivih primerih posebej zaznamovan tudi izgovor, tako da nam SP za zdaj nadomešča tudi pravorečni slovar. Po mojem mnenju vsebuje SP toliko snovi, da v glavnem zadošča za odgovarjanje pri občem delu strokovnih izpitov iz slovenščine, kolikor se tiče praktične uporabe slovenščine v govoru in pisavi. Zal je SP s svojim slovarjem tako obširen, da večkrat za splošno potrebo in rabo ne ustreza dovolj hitro. Potrebni bi bili manjši slovarčki, vsakdanja navodila in opozorila, kakor so bili nekdaj Kolaričevo »Jezikovno rešeto«, Koštialov »Brus« ali zdaj Bunčev, »Jezikovni svetovale« ipod. Ker pa tega ni, se moramo zadovoljiti predvsem z uvodnimi pravopisnimi pravili SP ter listati pogosto po pravopisnem slovarju, da ugotovimo duha, ki je preveval sestavljalce ob sestavljanju tega dela.
z besedami, od 11—99 (torej: dvainštirideset, petindevetde-setkrat, šestinpetdeseti), narazen pa zmeraj sto, tisoč in milijon (torej: dve sto, dvajset milijonov, pa tudi: dva tisoči, tisoč devet sto devetinštirideseto leto); odnos do delavnega človeka; do delovnega človeka (delaven — priden, ki rad dela; deloven = ki opravlja delo, ki pripada ljudsvu, razredu, ki dela); za vrstilnimi števni-ki moremo, a ne moramo pisati piko, če stoji števnih za samostalnikom (l.	19Š4. ali
L 1954); razlikovati je treba med predlogoma s, z ter iz: prizori iz tekem: prizori s tekem (ker gre na tekme, se vrača s tekem); gledati z bližine: gleddti iz bližine (ker sem v bližini, morem gledati iz bližine); če grem v grad, pridem iz gradu, če grem na Ljubljanski grad, se vračam z gradu; razlikovati je med obliko srednjega spola pridevnika J.er med prislovom, kadar gre za primernik: bo lažje razumljivo: bo laže razumljivo; se bo boljše učil: se bo bolje učil (prim. še: huje, niže, teže); zelo se je uveljavila raba oni, ona, ono namesto tisti, tista, tisto, kar je po SP prepovedano, na pr. slična oni dobi, ki sledi: slična tisti dobi, ki sledi; to so oni ,ljudje, kateri ne znajo; to so tisti ljudje, ki ne znajo; rodilnik čigar svojil. ozir. zaimka se more in sme uporabljati samo za moške osebe, za vse druge more stati samo genitiv oziralnega zaimka, na pr. krog, čigar središče: katerega središče; pedagog, katerega osebnost vpliva:	vzgojitelj,
čigar osebnost vpliva; iz imen sestavljen prilastek se mora sklanjati v vseh svojih se-
Posebna poglavja so seveda ločila. Ni važno, da se naučimo pravil, temveč je potrebno predvsem in najprej, da čutimo sestavljenost stavkov in stavčnih delov. Ločila ločujejo posamezne besede in posamezne stavčne člene in dele. Zato ne drži, da pred »da« vedno stoji vejica, pred »in« pa nikgli, kakor se včasih prvošolsko izražajo tudi kandidati. Prvo, kar moramo znati pri ločilih, je nauk o stavku, potem nam je ostalo logično in razumljivo. Ločila razmejujejo dele izraženih misli. Pravila, ki jih postavlja SP, so potem samo logična posledica oblikovnih lastnosti stavka.
Ohlapnost, ki je splošna posebnost našega govorjenja in pisanja v naših dneh, je vidna pač tudi pri upoštevanju ali neupoštevanju ločil. Napak pa ni srečati morda samo v zapletenih primerih, kjer, v resnici lahko pridemo v zadrego, temveč v zelo prozornih stavčnih zvezah, kjer je razpored stavkov in stavčnih členov otipljivo jasen (na pr. pri dijaku moramo snov razdeliti nato kar zna, in na to kar ne zna: pri dijaku moramo snov razdeliti na to, kar zna, m na to, česar ne zna; žena je morala po moževi smrti, s tem kar je prinesla v zakon, zapustiti njegov dom:... po moževi smrti s tem, kar je... itd.). Če možgane drugače ne moremo zbuditi, delajmo tako, kakor vadimo z dijaki: da namreč pri berilih iz šolskih knjig, najbolje slovenskih beril, ugotavljamo, zakaj so postavljena taka in taka ločila in ne drugačna.
lemi, principi, privaten, ko takt, uzus, baza, higiensl prilike (— zdravstvene raznt re), forma, grupa, kankrete bodoče generacije ( = zanaij ci, prihodnji rodovi, mlai pokolenja ipod.), fizično kri pak (= telesno močan), gl rancija, soliden, distanca, eij denten itd. Dvakrat grešim če tujkam damo še po nel škem posneto napačno obld kot n. pr. rezimirati, reeli specielen, oficielen, materil len, namesto resumirati d povzeti, realen ali stvaret dejanski, specialen ali posl ben, ojicialen ali urade! materialen ali gmoten itd. d uporabljamo v svoji strol terminološko določene izrai potem naj vsaj n. pr. v st matematik ve, da pisen funkcija, variacija, diagonal in ne funkeja, varjacija i' dijagonala.
Drugo skupino predstavlja) besede, ki so prišle od Hrvi tov in Srbov. Te izposojeni: so včasih stare tudi do sto Iti pa še vedno čutimo, da nU popolnoma domače, nekatei pa so pri nas doma komaj ni kaj desetletij, pa jih že imti mo kar za slovenske. Ker s nam te besede zaradi svojeS slovanskega značaja nepii merno bližje od tujk, so natl tudi neprimerno nevarnejši S posredovanjem hrvatskeg1 in srbskega jezika smo dobi' po ovinkih celo nekaj besed nih zvez iz germanskega i* romanskega sveta, ki sevedt še bolj kriče, da niso iz na& srede.
Drugo področje, na katerem ugotavljamo številne spodrsljaje in velike pomanjklivosti, so besede. IZBIRA BESED je v govoru, še bolj pa v pisavi taka, da se človek vpraša, ali še ima pred seboj slovenskega človeka, slovensko besedilo, ali pa smo že zaplavali na motno morje zmešane babi-lonščine. Za tem trpi seveda splošno naše pisanje in naše govorjenje, a to ni opravičilo, da bi smel posnemati, kar je slabo.
Besede, ki so mi ko trn v peti, kadar jih berem ali slišim, razvrščam v tri skupine. Prvo so tujke, ki so se nam tako zajedle v naš govorjeni in pisani jezik, da bi marsikaj kratko in malo razpadlo v pih in puh, če bi jih izčrtali in izločili. Tako smo se jih nalezli, da jih niti več prav ne čutimo, kakor berač, ki se je navadil uši. To je lišp in kinč, ki prepogosto hoče samo skriti revščino naših misli ali hoče ustvariti lažniv soj o globokosti in bistroumnosti naši slovenščini. Naj našte-našega izdelka. Resnica je pa, da se dajo tudi najtežje stvari lepo in bistveno povedati v jem samo vrsto besed, ki še zdaleč niso terminološko vezane na znanstveno obravnavanje iz neke stroke in jih brez vsakršne škode in v veliko korist moremo nadomestiti z ustrezajočimi domačimi besedami: interesi, prob-
Srbohrvatske besede kaket povratek, kolebati, bodočnoi itd. so po SP dovoljene, s a niso zaznamovane ne s križi cem ne z zvezdico, dasi imaiH osebno rajši vrnitev, omaho' vati, prihodnost (»kdo roje* prihodnih bo meni verjel** poje Valentin Vodnik, in tudi futur še po starem imenuje' mo prihodnji in ne bodoč) čas) itd. Posebej v sodobni žargon spadajo: mere name' sto ukrepi, odločitve; dalekai sežen namesto daljnosežen'! kretanje namesto gibanje ali premikanje; biti zadolžen na' mesto imeti obveznosti, nalo' ge; obveze namesto obvezno-sti ali dolžnosti; napram namesto proti, do; prestati namesto prenehati, toda pravilno prestati v pomenu pretrpeti! diskutirati PO vprašanju namesto razpravljati o vpraša-, nju, ker je PO toči vedno prepozno zvoniti in PO vprašanju prepozno govoriti; raz-govarjati o čem namesto raZ-govarjati se o čem itd. itd.
Posebej kriče po tujem pre-. vzete in posnete besed&s zveze ali besede same, prestav-, Ijene (dobesedno!) iz german-šine ali romanščine. Politični časniki ter naša politična zborovanja in sestanki so nas obilo zagrnili s svojimi ustvaritvami, s svojo žargonščino. Od tam imamo ne samo ž« omenjene obveze, po-vpraša-' nja ipod., temveč tudi še druge cvetke, ki se družijo z 2® ukoreninjenimi, n. pr.: tekorrtj časa namesto s časom ali D tem času; koncem, začetkom leta namesto ob koncu ali V začetku leta; koncem koncev namesto naposled, navsezadnje; v pogledu njene poveza4 ve namesto o njeni povezanosti, njenih zvezah; na poljii fizike namesto v fiziki, na šolskem polju namesto na šolskem področju itd. Nadaljevanje v prihodnji štev* i
.•■*••••• *•••••••<
• ••••*••• ••••§*••* ••••••■•• ••*••••

Izdaja Jlodisi Siniš" n M. letu lli-1!
SINJI
KNJIŽNICE:
GALEB (izšle so naslednje knjige, ki jih lahko panaročšte}:
SfimJlSUDMJ Ul
aiuafjADidn
Sole Imajo svoje upravitelje in ravnatelje, toda ti niso prenašalci direktiv in odločb ministrstva za prosveto, marveč izvrševalci odločb lokalnih organov, predvsem odločb šolskih svetov. Po zakonu o šolah ima namreč vsaka občina na Norveškem svoj šolski svet, v katerega imenuje nekaj članov voljeni občinski odbor, nekaj članov združenje učiteljev, nekaj članov pa starši. V njih je zastopana tudi protestantovska cerkev z enim članom. Pripominjam, da je protestantovska cerkev na Norveškem državna cerkev. Šolski sveti imajo različno število članov glede na število šol, ki so na področju, najmanj jih je pet, največ pa jih ima šolski svet v Oslu in sicer 40. Šolski svet ima na skrbi vse šole na področju občine in rešuje vsa važnejša za-
Po teoretičnih uvodnih besedah, kaj je vsebina slovenščine pri strokovnih izpitih in kaj more služiti kandidatu pri pripravi na ta izpit, prehajam k nakazovanju glavnih napak in pomanjklivosti, ki so se mi doslej kazale pri slovneščini kot splošnem predmetu strokovnega izpita. Opazke Sem si delal sproti ob poslušanju pri učnih nastopih, si jih zapisoval ob branju pis-■ menih izdelkov in ugotavljal pri ustnem izpraševanju. Videlo se bo , d.a moja beseda ne meri samo proti napakam in malomarnostim, ki se dajo ugotoviti pri izpitih, temveč da gre tu za splošno uveljavljene prekrške, napake in malomarnosti, ki smo jih krivi vsi v govoru in pisavi, ta bolj, oni manj.
Najpogostejše N A P A K E PROTI predpisom SLOVENSKEGA PRAVOPISA, ki že ne morejo biti samo malomarnosti, so med drugimi naslednje (utemeljitve, zakaj js drgače prav, tu ne morem navajati, ker Prosv. delavec ni
Salten: Sambi
Aveline: Baba Dijen in Košček sladkorja Gogolj: Taras Bulba Kestner A.: Leteča učilnica Hunter: Profesor Raztresen
Cena za prednaročnike: broš 90.—, ppl 150.—, cipi 190.—
ČEBELICA (izšle sta dve knjižici):
Rdeča kapica — ki je razprodana Polpetelinček
Celoletna naročnina za 5 knjig 250.— din, posamezne knjige 50 din za prednaročnike
POSAMEZNE KNJIGE. (Te knjige so najprimernejše čtivo za mladine vsei stopenj:
Cernej: Sredi domovine — slikanica s tekstom. Cena 245.—, 295.—
Mižek figa gre po svetu — velika slikanica. Broš 210.—, 425.—
Rabelais: Gargantua in Pantagruel, prevod iz francoščine, ki opisuje znamenite dogodivščine velikana Gargantue in njegovega sina Pantagruela. Ppl 493.—, plus 598.—
Fritz: Astropola — opisuje počitnice na medplanetni postaji v vesoljstvu in medplanetni promet v bodočnosti. Broš 280.—, ppl 390.—, cipi 470.— Tone Seliškar: Dedek Som. — Bros 160.—, ppl 235.—, cipi 280,—
Aveline: Drevo Tik-Tak — slikanica. 115.—
Dickens: Veliko pričakovanje — znani angleški pisatelj opisuje usodo revnega dečka Pipa, ki bi rad postal učen in imeniten gospod. Broš 390.—, ppl 490.—
Tisoč in ena noč — znameniti zbornik pravljic, pripovedk, humoresk, ki se naslanja na pripovedno literaturo Indije, cipi 780.—
legend in Ppl 590.—,
knjižnici Sinjega galeba boc!o do konca tega šolskega leta naslednje knjige:
izšle še
Hunter: Profesor Raztresen Thompson: Srebrni Sivec in druge zgodbe Murnik: Lepi Janičar I. del Murnik: Lepi Janičar II. del Beecher — Stewe: Koča strica Toma
Pravljica o šivilji in škarjicah, ki jo je napisal Dragotin Kette
Slavček, šaljive pravljice o kitajskem slavčku
Ujka, povest o novi lokomotivi, ki se šola za veliko lokomotivo.

•••••■••« «•■•••••• ••***