»15.« december 2012 / 10. številka / 53. letnik / 749. Tribuna, OPEN access FOTOGRAFIfA BIBA KOŠMERL nasLovnicA IsTvan David i open-access onkraj digitalnega Na dolgi rok smo vsi gotovi ^ hack-act-interact-progress Moč odprtosti in odprtost moči Navajeni smo, da ob omembi besede open-access zastriže del naših čutov, rezerviran za digitalno, računalniško in geekovsko. Prek branja tekstov in podob v tej kategoriji lahko poskušate tudi ostale vzgojiti v detektorje, vešče prepoznavanja praks odprtosti. Tako historično kot na področju materialne proizvodnje in družbenega lahko najdemo številne primere, ki ne zapirajo izdelkov za nadaljnje uporabnike in ki distribucije ne vzpostavljajo na temeljih recipročne (blagovne) menjave. Spoznajte hekerje vsakdana in vsakdanjo shekanost. Naj se vam sheka. Hek hek hek. Izidor Barši Protestirati in postati demon-strant Jasmina Šepetavc Biopunk Tetičkovič, Kolar Mala šola ŠOU Mudwig von Lises O libidinalni kalkulaciji v socialistični družbi ^ je ugotovilo ljudstvo, združeno v razpršeno mrežo jeznih. Vladajoči se ne regulirajo sami niti na dolgi rok. Potem ko smo prebrali vse možne interpretacije, ostaja ključno vprašanje - kako graditi na jezi in kakšno infrastrukturo potrebujemo za (kako?) radikalne spremembe? Alianse se bodo lomile na odnosu do nasilja in predstavništva. Teksti so vaši, odločitev je skupna. Jurij Smrke Reportaža s Haipa Kaja Kraner Delo, delovanje, lastnina in umetnost Izidor Barši Protestirati in postati demon-strant Tetičkovič, Kolar Mala šola ŠOU Sami Al-Daghistani Open the crap, the access, the what? Vse, kar ste kadarkoli želeli vedeti o piratstvu, digitalizaciji knjig, teoriji, hekerjih in hrani, a ste se bali vprašati. Posebna sekcija poroča, recenzira in haipa Haip, festival javne knjižnice aktualne prihodnosti. Simona Jerala Marcell Mars, intervju Robert Bobnič, Jurij Smrke, Jasmina Šepetavc Monoskop, intervju Kaja Kraner Delo, delovanje, lastnina in umetnost Tina Dolinšek Zakaj shekati kindla Jurij Smrke Reportaža s Haipa V kolikšni meri odprtost poseže v pomembnejša družbena razmerja, ki tvorijo koordinate naših življenj? V kolikšni meri izzove obstoječe pojmo- in delo- vanje lastnine, vednosti in proizvodnega načina? V kolikšni meri lahko rečemo, da se boljša prihodnost že udejanja znotraj lupine starega? In kako lahko preprečimo, da kapital napredka ne izrabi za to, da se še globlje zarije v družbeno tkivo? Tibor Rutar Digitalno delo in teorija vrednosti: Marx 2.0? Andrej Tomažin Kratek uvod v protiigranje Mudwig von Lises O libidinalni kalkulaciji v socialistični družbi Lana Durjava Petdeset let slepote in norosti Daniel Sheppard Rdeča Ostriga Borut Trpin Ali Androidi sanjajo električne evre? Goran Bečirevič in David Potočnik Hipertrip Goran Bečirevič in David Potočnik Založništvo ISSN 0041-2724 uredništvo Robert Bobnič, neodgovorni urednik Jasmina Šepetavc, urednica Jurij Smrke, urednik Nejc Prah, likovni urednik Aljaž Košir - Fejzo, urednik ilustracije Kersnikova 4, 1000 Ljubljana 3. nadstropje, prostor 306 Telefon: +38614380263 Mail: urednistvo@tribuna.si Spletni naslov: www.tribuna.si Twitter: www.twitter.com/trobilo FB: www.facebook.com/casopis.tribuna Programski svet Tomaž Gerdina, dr. Študentske založbe Bojan Andelkovič, odg. ur. Radia Študent Miha Lobnik, višji svetovalec na ŠOU v Lj Robert Bobnič, neodgovorni urednik 3bune Aleksander Šmitran, pomočnik predsednice ŠOU LJ Lektura Anita Jurič Tisk Tiskarna Premiere, 5000 izvodov Črkovna družina Tribunal (Aljaž Vindiš) Creative Commons Tribuna izhaja pod licenco Creative Commons, ki nas avtorsko zaščiti, hkrati pa omogoča, da določimo po- goje, pod katerimi dovolimo uporabo naših del. Uporabo del tako dovoljujemo ob priznanju avtorstva po principu Ime Priimek / Tribuna za nekomercialno rabo in v nespremenjeni obliki. Iz Creative Commons licence so izključene črkovna družina Tribunal in gostujoče črkovne vrste. www.creativecommons.org ®®© Izdajatelj ŠOU v Ljubljani Kersnikova 4, 1000 Ljubljana Telefon: +38614380200 Spletni naslov: www.sou-lj.si Za izdajatelja Rok Sotlar, direktor Ana Pleško, predsednica # Programski sklop Rob demokracije je sofinanciran s strani MIZKŠ. V programski sklop Rob demokracije so vključene ilustracije na straneh 2, 6, 11, 12, 13, 14, 16, 18, 20, 22, 28 ter naslednji članki: - Marcell Mars, intervju (Simona Jerala) - Ali Androidi sanjajo električne evre? (Borut Trpin) - Protestirati in postati demon-strant (Izidor Barši) - Digitalno delo in teorija vrednosti: Marx 2.0? (Tibor Rutar) - Delo, delovanje, lastnina in umetnost (Kaja Kraner) - Reportaža s Haipa (Jurij Smrke) Protestirati in postati demon-strant PIŠE IZIDOR BARŠI Če sledimo etimologiji izraza »prote-stnik«, ugotovimo, da se v njem skriva razmerje treh pozicij, ki jih povezuje akt pričanja, tj. pričanja nekoga o nečemu nekomu, in nezainteresiranost ene od pozicij. Nezainteresirana tretja oseba je enkrat lahko sama priča, ki je naključno videla nek dogodek, drugič pa je lahko nezainteresiran naslovnik pričanja, torej javnost ali nekdo, ki jo predstavlja (sodnik). V izrazu »demonstrant« pa je skrito mnogo na prvi pogled celo nasprotujočih si pomenov, kakor sta »božansko znamenje« in »pošast«, a ti pomeni sovpadejo v skladu z ambivalenco zgodnjih božanstev. Izpostaviti velja tudi zgodnjo pomensko sorodnost z mišljenjem, ki se kasneje manifestira v navezavi na učenje, argument in dedukcijo. Demonstracija je tako lahko vse to: učenje z zgledom; s pomočjo argumenta pokazati resnico; svarilo ali znak vladajočim, da so gotovi; vzpostavitev (nečesa drugačnega); božansko znamenje za nekatere in pošast ali objekt groze za dan sistem; spomniti se ali biti pozoren do tistih, ki so deprivilegirani; in končno lahko pomeni tudi mišljenje - stanje vzburjenosti uma. Protesti V zadnjih letih smo bili lahko priča velikim socialnim nemirom po celem svetu, ki pa niso presenečenje glede na globalno ekonomsko recesijo. Kar je presenečenje, je oblika, v kateri so se nekateri od teh protestov pojavili. Protesti na trgu Tahrir v Egiptu, španski indignadosi in gibanje occupy so vsi pokazali določene poteze, ki jih ločijo od drugih manifestacij kolektivne nejevolje. Mislim, da lahko te poteze posplošimo v dve kategoriji, ki obsegata odgovora na kdo in kako, tj. kdo so tisti, ki so konstituirali masovna telesa protestov, in katere so bile taktike, uporabljene za zagotovitev njihove skupinske solidarnosti in s tem možnosti kolektivnega upora. Kdo so torej bili ti protestniki? Ni nobene identitete, ki bi jih zadostno predstavila. Velika disperzija identitet je osnovna narava teh kolektivnih teles: prečila sicer jasne meje, od religioznih do generacijskih in ideoloških. Odsotnost identitete, ki bi poenotila vse prisotne, ni vidna le v širokem razponu ljudi, ki so se protestov udeležili, ampak tudi v odsotnosti voditeljev, konkretnih zahtev, koherentne ideologije ali centralizirane in hierarhizirane organizacijske strukture. Vsi protesti so bili močno kritizirani, ker niso imeli jasne agende, ampak španski protestniki, katerih transparenti so sporočali le »NE!«, so dobro vedeli, da ne gre za to, da bi predlagali alternativno možnost, ampak za izražanje totalnega nestrinjanja s sedanjim sistemom, in ne za jasno izjavo, ampak za zavrnitev vsiljenega reda izjav, ki od njih zahteva elucidacijo. Kritiki so vsi zgrešili poanto: če bi se ti protesti združili pod enim vodjo, eno idejo ali definicijo, bi njihova moč splahnela. Kako to? Vsi smo potrošniki Svetovni kapitalistični sistem funkcionira skozi sofisticirane metode izključevanja in vključevanja, deljenja in združevanja; po eni strani začrtava črte delitve med samim sabo (neo-liberalna doktrina, parlamentarna demokracija, univerzalne človekove pravice) in svojim »drugim« (imigranti, muslimanski fundamentalizem, Bližnji vzhod, komunizem itd.) ter tako demonizira tega drugega z namenom, da vzpostavi istovetnost lastne identitete, po drugi strani pa aplicira metode vključevanja na podlagi potrošništva: produkti, ki jih lahko kombiniramo na vse mogoče načine, tako da lahko konstruiramo vedno nove individualne identitete. Vse te posamezne identitete so temeljno vpisane v kapitalistično strukturo, vse imajo svoje lastne, imanentne in nezavedne »načine vedenja«, preddoločene režime občutkov in obnašanj, svoje lastne prostore in večina jih je celo dostopna v obliki priročnikov, ki ljudem govorijo, kako biti mame ali moški. Kakšen moški pa si, če ne uporabljaš določenega deodoranta? Ne gre za to, da bi mi, avtonomni in svobodni subjekti, izbirali med nešteto produkti; ne, mi sami smo postali produkti, identitete blaga, tako da nismo mi tisti, ki izberemo produkte, ampak se v njih prepoznamo, tako rekoč oni izberejo nas. V tem je prepoznati strukturno nasilje, ki je obenem simbolno in fizično, saj eno podpira drugo: simbolno nasilje opravičuje in legitimira fizično, ga dela za normalnega, medtem ko fizično nasilje uničuje obstoječe socialne forme ali njihove potenciale, zato da pripravi teren za simbolno. Nadzor nad stvarmi omogoča univerzalno komodifikacijo: imobilizacija stvari kot pogoj neskončne mobilnosti kapitala. Tukaj je mesto, kjer se disciplinarne družbe 18. in 19. stoletja in njihove tehnike, o katerih je govoril Michel Foucault, preigravajo z novimi družbami nadzora. Če so prve delovale s pomočjo organizacije časa in prostora, ju racionalno delile v segmente in vezale posameznike v te segmente, da bi omogočile najvišjo produktivnost pod danimi pogoji, pa slednje ne funkcionirajo na temelju organizacije specifičnih prizorišč in časov (npr. delo - prosti čas), ampak prek vsepriso-tne instance kontrole, ki ves čas preži za našimi hrbti in nas opozarja, da je vedno še nekaj več za storiti in da nismo še končali: »Bravo, ampak lahko bi naredil bolje!« V družbah nadzora lahko vedno »naredimo bolje«, kar pomeni, da lahko vedno naredimo več, vedno smo lahko bolj produktivni. Disciplina je način, kako nas pripeljati najbliže idealu, medtem ko nadzor opusti vse ideale in aplicira konstantni pritisk ne glede na uspeh posameznika - univerzalna mera ne obstaja več. Z Deleuzovimi besedami: »Confinements are molds, different moldings, while controls are a modulation, like a self-transmuting molding continually changing from one moment to the next, or like a sieve whose mesh varies from one point to another.« Deleuze to imenuje metaprodukcija: kupujemo končane produkte ali jih sestavljamo iz delov, prodajamo usluge in kupujemo aktivnosti. Tovarna je bila vedno tovarna, ampak podjetništvo je vse in povsod: v privatnih zaporih postane kaznovanje biznis; privatno zdravstvo služi od bolezni in še posebej njene preventive, izobraževanje pa je postalo naložba. Marketing, pravi Deleuze, je zdaj instrument socialnega nadzora. »A man is no longer a man confined but a man in debt.« Enako lahko rečemo za identitete. Izbrati si je treba življenjski stil, to, kar mi smo, kot bi izbirali konzervirano juho s police, na kateri je stotine pločevink. A izbire se med sabo izključujejo: družina ali služba? Izbira pomeni označitev sebstva in obenem sprejetje vnaprej programiranih kodov delovanja, načinov vedenja, ki nas v trenutku postavijo v dolg - dolžni smo biti mi sami. Deleuze poudari, da v družbah nadzora vladajo kode ali gesla, ki omogočajo ali branijo dostop do informacij ali določenih prostorov. Na primer pri intervjuju za službo ni dovolj biti kompetenten za opravljanje določenega dela, ampak je treba vedeti, kaj za intervju obleči in kako se vesti (obvladati celo pravilne obrazne izraze) - v odvisnosti od tipa podjetja in pozicije, za katero se prijavljamo; ali drug primer, videonadzor javnih prostorov operira tako, da avtomatično prepoznava potencialne grožnje na bazi gest in gibanja posameznikov skozi prostor, pri čemer jih primerja z določenimi modeli, ki naj bi razkrivali »načine gibanja« teroristov, komunistov, ljubiteljev živali in nosečnic. Kodiranje je za posvečene vseeno največkrat implicitno, deluje na nezavednem nivoju in ponavadi šele nepoznavanje pravih kod omogoči zavest o njih. A problem niso toliko kode same, saj je socialno polje vselej oblikovano s serijami kod, ampak »univerzalno nadkodiranje«, ki ga Deleuze in Guat-tari povezujeta z modernimi družbami Države. Država je tako zmožna socialnemu telesu vsiliti rigiden red: na eni strani vpeljuje linije razdelitve, ki to telo ločujejo na različne dele, in na drugi strani spravlja te dele v sozvočje, homogenizira jih pod en princip ali simbolni red Države. To je način, na katerega so v poznem kapitalizmu celo identitete, ki so razvite z namenom spodkopanja sistema in ki naj bi predstavljale potencial emancipacije, hitro subvertirane v še eno nišo pro-fitabilnosti. Ameriška hip-hop kultura z vso svojo jezo proti sistemu je postala serija potrošniških dobrin, ki se jih prodaja ravno na temelju tega nezadovoljstva. Gre za perverzno zvezo med kapitalom in Državo, kjer slednja zagotavlja dobro definirano igrišče za prvega: centralizirano, hierarhično in segmentirano. Zdaj se zdi, da kot potrošniki končamo v zanki, iz katere ne moremo, da smo vezani na opisano realnost brez možnosti odpora, saj je vsak poskus takoj sabotiran in vprežen s strani kapitala. Ampak dan opis je le opis ene možne realnosti oziroma ene, četudi mogoče najmočnejše, tendence, ki se manifestira v sodobni družbi. A naša vsakdanja realnost je mnogo bolj kompleksna, celo do te mere, da jo je nemogoče primerno reprezentirati ali interpretirati, saj je vsaka repre-zentacija najprej selektivna, a tudi redko zavestna svojih mej. Interpretacije, ki imajo namen odkrivanja »celote« družbe ali biti našemu pogledu, so zato vzporedne abstraktnim strojem, ki jih uporablja Država. Ampak poanta je v tem, da »there is always something that flows or flees, that escapes the binary organization, the resonance apparatus, and the overcoding machine: things that are attributed to a "change of values," the youth, women, the mad, etc.« Življenje vedno pobegne, stvari vedno tečejo v nasprotne si smeri, celo hip-hop kultura je živa in zdrava, a razpršena po različnih prostorih, žanrih, razredih in dejanjih in obenem pokopana pod njenimi mnogimi slabimi reprezentacijami. Na molekularnem nivoju, v mikrosocialnih odnosih, z vsakdanjimi taktikami potrošnikov, če uporabim pojem Michela de Certeauja, se ves čas dogajajo stvari, ki ne sledijo redu, ta pa se vsiljuje kot univerzalen. Zato se resnična moč nahaja tukaj, v molekularnem, ki pa je bolj ali manj pregnano iz kolektivne domišljije. Zdaj je jasno, da v uporu podjetniškemu redu alternativna identiteta (reprezentacija) ne bo dovolj, saj bo sčasoma diskreditirana, marginalizirana ali pa transformirana v nekaj prav nasprotnega od prvotnega namena. Zato bi morali iskati nove metode - metode, ki se tičejo molekularnega. Produkcija brez produktov Mislim, da obstajata vsaj dve možnosti: prva bi bila produ-ciranje vedno novih identitet, hitreje kot so lahko sprejete, potrošene, zaužite, to je tako hitro gibanje v mreži označevalcev, da nas nikoli ne najdejo na mestu, kjer naj bi bili; in druga bi bila, da sploh ne predstavljamo nobene identitete, da se ne pojasnjujemo tistim, ki zahtevajo elucidacijo. Ti dve metodi v resnici nista tako različni, saj se vežeta na domnevi produkcije, katere rezultat so lahko različne identitete, ali pa lahko služita kot proces, okoli katerega se zbere kolektivno telo brez enotne identitete. Čeprav ima beseda »produkcija« ekonomsko konotacijo, je tukaj njen pomen precej širši: gre za produkcijo socialnih odnosov v molekularni domeni, proces, ki se tiče konstantnega gibanja, produkcijo produkcije brez statičnih produktov, kjer so vse stvari (identitete, teksti, stoli in srajce) le stranski produkti, ki se lomijo s socialnih produkcijskih linij. Drugo ime za to bi lahko bilo tudi socialna infrastruktura, torej nabor pogojev, ki družbene odnose šele omogočajo, pri čemer je pomen besede »infrastruktura« tako klasičen v smislu tehnoloških pogojev življenja, kot so voda, hrana, bivališče, ceste, dostop do interneta itd., kot tudi razširjen na polje jezikovnih, pomenskih in vedenjskih praks ter tehnik, ki se na prvi pogled ne zdijo materialne, a nedvomno spadajo v to sfero. Odgovor na vprašanje konkretnih zahtev gibanja occupy bi sedaj moral biti jasen: ustvarjanje resničnega odpora ne zahteva vzpostavljanja opozicije znotraj obstoječega simbolnega ali političnega reda, ampak namesto tega odpor takemu redu nasploh, spodkopavanje njegovih predpostavk z izumljanjem novih produkcijskih procesov, različnih od kapitalističnega. Naša skupinska solidarnost je tako lahko vzpostavljena v dvojnem smislu: z negacijo realnosti, ki je ne želimo (španski »NE!«), in s pozitivno silo, ne posebno identiteto, kot sem poskušal pokazati, ampak s procesom socialne produkcije, katere del postanemo ne s prepoznanjem, ampak s participacijo. Tukaj lahko negativno služi le kot sprožilec in v teku dogajanja mora biti podprto, spremljano ali celo zamenjano s pozitivnim virom solidarnosti. Zasedba nekega prostora in vzpostavitev le-tega kot skupnega in s tem dostopnega vsem je pri tem bistvena. Geografska lokalizacija, ki je del socialne infrastrukture, je bistvena za vzpostavitev družbene produkcije, saj tako omogoča fizičen dostop komurkoli, kar služi razbitju prej omenjenih kod, ki selekcionirajo posameznike pri dostopu do določenih prostorov. Kar še vedno ne pomeni, da kod ni več, ampak le to, da se ne ujemajo več med sabo, da niso več del neke velike zaprte sheme kodifikacije. Vse skupaj bi torej lahko imenovali odprtokodna socialna infrastruktura. m 3d-bio-printomat ILUSTRACIJA ANNA EHRLEMARK Mala šola ŠOU v Ljubljani piŠETA Božidar Kolar in Luka Tetičkovič fotografija Klemen Ilovar Študentska Organizacija Univerze v Ljubljani (ŠOU) je v javnosti zaznamovana kot korumpirana institucija, ki v prvi vrsti streže svojim lastnim interesom. Bralci se gotovo spominjajo škandalov, kot je nakup jadrnice, svetovalnih pogodb za več deset tisoč evrov glede nakupa kopališča in podobnega. Marsikdo je zato mnenja, da je avtonomno študentsko organiziranje izgubilo vsako legitimnost in bi ga bilo še najbolj smotrno popolnoma razpustiti ter njegove pristojnosti prenesti na pristojne državne institucije. Eden takšnih poskusov je svoj čas že bilo uvajanje zakonodaje o malem delu, ki je želela ukiniti študentsko delo ter tako neposredno vplivati tudi na vire financiranja študentskega organiziranja. V tem članku se sprašujemo, ali je mogoče študentsko organiziranje res tako enoznačno ožigosati za leglo korupcij, ali pa je to - kot vsaka podobna organizacija - zaznamovano z notranjo entropijo in strukturnimi napakami. Prenekateri kritik namreč pozablja, da študentske organizacije kljub naštetemu nastopajo kot upoštevanja vreden partner pri pogajanjih z vlado, omogočajo pa tudi delovanje večjega števila nekomercialnih projektov, ki brez tega pokroviteljstva ne bi mogli obstajati. Takšna je na primer alternativna destinacija za žure - priljubljen klub K4, inkubator za računalniške geeke - Kiberpipa, legendarni Radio Študent, Študentska svetovalnica, ki je prenekaterega študenta rešila pred mlini birokracije, in nenazadnje časopis, katerega vrstice pravkar prebirate. Kaj je ŠOU? Če se danes sprehodimo po Kardeljevi ploščadi ali med študentskimi domovi Rožne Doline in tamkajšnje sprehajalce vprašamo, ali vejo, kakšna sta vloga in namen študentske organizacije, bomo dobili mešana mnenja, ki pa kažejo na temeljno neseznanjenost študentov z institucijo, ki naj bi zastopala njihove interese. Kaj torej je študentsko organiziranje danes? Študentska organizacija svojo finančno podlago črpa iz koncesijskih dajatev - torej študentskega dela. V tem pogledu so študentje davkoplačevalci, ki svojo organizacijo financirajo iz dohodnine. Študentska organizacija je stanovska organizacija vseh slovenskih študentov, strukturno razdeljena na krovno Študentsko Organizacijo Slovenije (ŠOS), ki je sestavljena iz svojih univerzitetnih članic Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU), Študentske organizacije Univerze v Mariboru (ŠOUM) in Študentske organizacije Univerze na Primorskem (ŠOUP) ter zveze študentskih klubov Slovenije (ŠKIS). Študentska organizacija v Ljubljani, na katero se omejujemo v tem članku, je torej država v državi, ki v sebi združuje vse ljubljanske pripadnike študentskega stanu. Deluje po na- čelu parlamentarne demokracije; ima svoje davkoplačevalce, študentski zbor (najvišje politično telo ŠOU), vlado (predsedstvo), 5 študentskih ministrstev (resorji). Analogno z državo je namen organizacije razdeljevati javna sredstva in poskrbeti za nekomercialne interese študentov, torej premostiti vrzel, ki je ni napolnila v dobiček usmerjena zasebna interesna sfera. Tukaj pa se vselej pojavi politično vprašanje, kako upravljati s skupnim in kako vrednotiti to, kaj je vredno financiranja. Največji očitek ŠOU gotovo leti na slabo volilno udeležbo študentske populacije. Najbolj obiskana fakultetna volišča dosežejo zgolj 40-% udeležbo, najmanj obiskana pa pogosto ne presežejo 5-%. Pri študentski politiki se torej srečujemo s skrajno politično apatijo. Le-to za svoje interese izrabljajo tako državni politiki kot tudi študentski funkcionarji. Poslanci državnega zbora v nizki volilni udeležbi prepoznavajo nepomembnost ŠOU, študentski funkcionarji pa z domnevno študentsko lenobo legitimizirajo svoje početje, saj naj bi bili na svojih mestih zato, da opravljajo delo, ki večine študentov tako ne zanima. Vendar v tem članku zagovarjamo ravno nasprotno stališče. Študentska politična apatija ni vzrok za slabo delovanje struktur, ampak simptom, prvič: politične perverzije in, drugič: strukturne zmede. Kaj je politično? - politična perverzija apolitizacije list. Apatija kot simptom prvič. Študentski politični prostor ima sam sebetza apolitičnega. Gre za škodljivo retoriko, ki predpostavlja, da je tržna logika ne-oklasičnega kapitalizma naravna in zdravorazumska ter kot taka univerzalna in zunaj pojma političnega. Na vprašanje, kako eden izmed študentskih poslancev vidi umeščenost svoje stranke v politični prostor, smo dobili odgovor, da njegova lista "ni stranka, je skupina - stranka se res ukvarja s politiko, mi pa ne delamo politično.. Vendar je poslanska funkcija bistveno politična. Poslanci namreč odločajo o tem, kateri projekti so vredni izvedbe ter kako bodo ti projekti upravljani in vodeni. Na podlagi poslanskega interesa so tako nekateri projekti zavrnjeni, tisti, ki so realizirani, pa so vodeni skozi politični interes študentskega zbora. Anekdota, ki se je piscu tega članka dogodila pred Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, ko je na vprašanje kandidatu za študentskega funkcionarja "kam se tvoja lista politično umešča?" ta dejal, da so apolitični, je nadaljnja ilustracija zavajanja ali pa globokega nepoznavanja pojma političnega, ki je bil medtem indoktriniran v tehnokratsko neoliberalno ideologijo. Kandidatne liste si tako lahko privoščijo, da v pogovoru z novinarjem izrečejo, da se na bistveno in zgolj politič- no funkcijo potegujejo kot popolnoma apolitični, hkrati pa seveda nimajo nobenega programa, s katerim bi predstavili svoje interese v ŠOU, saj domnevno tako nimajo interesov. Vsaj ne drugih kot tistih, ki so po njihovem mnenju naravni, apriorni in nujni - to pa so bili v preteklem kontekstu ŠOU predvsem profitabilnost, podjetnost in komercialno privlačni žuri, ki se jim je sedaj pridružila potreba po finančni stabilizaciji - žal takšni na račun javnega. Po njihovem mnenju je torej partikularni segment študentov - študent--potrošnik - edini segment študentske populacije, ki je upravičen do denarja ŠOU, čeprav so ravno potrebe študenta--potrošnika v veliki meri zadovoljene s strani trga in čeprav v blagajno ŠOU prispevajo vsi delovno aktivni študentje. Takšen odnos kaže na bistveno nepoznavanje pojma političnega. Politika v svojem bistvu pomeni tisto, kar zadeva državljane. Grška beseda politikos namreč pomeni tisto, kar je v odnosu do meščanov polisa. Gre torej za urejanje skupnega dobrega. Nemški jurist in politični teoretik Carl Schmitt pojem političnega postavi kot osnovno področje vsake eksistence. Politično je po Schmittu eksistencialna baza kateregakoli subjekta, saj je vsak subjekt že subjekt z interesom. Subjekt skozi pojem političnega druge eksistence v skrajnih primerih vrednoti po principu prijatelj/sovražnik in kakor hitro vznikne družbeno-civilna eksistenca, ta vznikne v odnosu do eksistencialno drugačnega, ki se ji v skrajnem primeru kaže kot sovražnik. Osnovni interes eksistence je namreč samoohranitev, ki jo lahko ta drugi uniči. Tako nobena lista ni in ne more biti apolitična, saj deluje vsaj v interesu samoohranitve in lastne dobrobiti. Da se kot apolitična predstavlja, kaže na ideološki zasuk v desno, kjer prostotržno libertarno gospodarjenje postaja dojeto kot popolnoma zunanpolitično - apriorno, obče in univerzalno. Naravno in dobro. Tako ekonomsko dandanes evi-dentno določa tudi domeno moralnega. Na tak način torej vse, kar skozi trg ni pokrit, oziroma deluje v antagonizmu s prostim trgom, postane moralno slabo. Tako se vsaka vrsta političnosti, ki je sedaj nujno različna od te logike, kaže kot slaba, saj je v neskladju z domnevno naravnim redom stvari. Kandidati za poslanska mesta večkrat rečejo, da ne bodo ne lev, ne desni, da bodo delali dobro. A njihovo dobro pomeni zgolj tržno dobro. Študentska politična apatija torej ne more biti vzrok za slabo delovanje političnih struktur, saj le-te same sebe deklarirajo v nasprotju z njihovim načinom delovanja in študentu vsako vrsto političnega predstavijo kot moralno sporno. Strukturna zmeda volitev. Apatija kot simptom drugič. Volitve v študentski zbor potekajo na način, da vsak študent voli predstavnike svoje fakultete, število teh predstavnikov pa je odvisno od velikosti fakultete in variira med enim in dvema poslancema. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo -AGRFT - denimo dobi tako enega poslanca, Filozofska fakulteta pa dva. V samem procesu volitev pa pride do kardinalne napake. Študent namreč nima nujno možnosti voliti kandidata, ki bm mu politično ustrezal, saj neka politično ustrezna lista nima kandidatov na tej fakulteti. Študent Pedagoške fakultete je recimo med predvolilno mrzlico na anketo Radia Študent o pomembnosti volitev dejal: "Ne vem, kako široka izbira se nam odpira, če sta na voljo le dva tabora, kjer ima eden za ponudit žur v Cirkusu, drug pa v Companerosu." (vir: www.radiostudent. si/) Liste, ki se ponašajo s samodeklarirano apolitičnostjo, tako ne utemeljujejo svoje kandidature za poslanska mesta z nobenim programom. Pravijo sicer, da jim je v interesu delati dobro, ampak nimajo artikuliranega političnega stališča, ki bi uokvirjal ta njihov pomen dobrega. Študenti tako niso nujno apatični, ker se jim ne bi ljubilo brati političnih programov, ampak morda zato, ker teh programov preprosto ni. Še eden izmed kardinalnih problemov je neenakost v zastopanju. Poslanec AGRFT-ja tako zastopa okoli 150 študentov, poslanca Filozofske fakultete pa vsak več kot 3000 študentov. Glas študenta AGRFT-ja ima torej mnogo večjo moč od glasu študenta Filozofske fakultete. Bizarno je, da lahko na manjših fakultetah zmagajo kandidati, ki so zbrali enomestno število glasov, teoretično bi do stolčka v Študentskem zboru lahko prišel kandidat tudi s samo enim glasom, če ne bi imel protikandidata. Študentski poslanci v svoji poslanski funkciji sicer nimajo nobene obveznosti do matične fakultete. Če se torej razdvojijo funkcije mest predsednikov Študentske organizacije visokošolskega zavoda - ŠOVZ - s poslansko funkcijo, kot se je zgodilo v prejšnjem mandatu, ni več nobenega razloga, da bi morali poslanci prihajatiiz vseh fakultet. To je sicer tudi kontraproduktiv-no, saj nekateri izmed izvoljenih poslancev sploh nočejo delovati na tej funkciji in jim gre zgolj za funkcijo predsednika ŠOVZ. Realne implikacije teoretskih in strukturnih pomanjkljivosti. Zakaj finančna stabilizacija ŠOU. Pretekli mandat obdobja 2010-12 ŠOU v Ljubljani je v veliki meri zaznamoval upad sredstev iz koncesijskih dajatev študentskega dela. Ta trend se bo predvidoma nadaljeval tudi v prihodnjih letih, saj predvidevamo, da se bodo letošnja konce- sijska sredstva z zdajšnjih slabih 5 milijonov evrov zmanjšala kar za tretjino. Hkrati s tem pojavom je taisti mandat z absolutno zmago liste zelenih (dobili so kar 28 poslanskih mest od skupno 45) v Študentki zbor prišla tudi poudarjeno neoliberal-na naracija. Sledi transkript intervjuja hišnega medija ŠOUVizi-ja s tedaj novopečenim predsednikom ŠZ Markom Hozjanom. Novinarka ŠOUVizije: "Ali lahko v prihodnosti pričakujemo kakšno družbo z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)?" Marko Hozjan: "Tega seveda ne izključujem, če bomo na predsedstvu in če bo študentski zbor ocenil, da je to dobro za ŠOU, tega seveda ne morem izključiti." Novinarka: "In zakaj bi naj to bilo dobro za ŠOU?" Hozjan: "V tem primeru izključno zaradi ekonomskih razlogov" /^]"Dejavnostim, ki so manj blizu poslanstva ŠOU, bomo morali dati manjšo težo. Žal druge izbire nimamo, ker smo zelo omejeni." [Intervju z Markom Hozjano, na začetku njegovega mandata kot predsednika ŠOU; 31..12. 2010)] Pod besednimi zvezami, kot sta omejenost denarnih virov in finančna stabilizacija ŠOU, se seveda skriva tehtna implikacija. Hišo ŠOU so v preteklih mandatih namreč zaznamovale privatizacije dobičkonosnih dejavnosti - v obdobju 2002-04 se je na ta način razkosalo podjetni Zavod za mladinski turizem, v obdobju od 2005-08 pa se je odprodalo zanesljiv finančni vir - Borštnikov študentski servis, kar je ŠOU oropalo precejšnjih proračunskih virov. Od telesa študentske organizacije je zaradi procesa privatizacije (povsem analognega tej na državni ravni) kmalu ostal samo še skelet nekomercialnih dejavnosti pod pristojnostjo zavodov ŠOU, kar mnogi dojemajo kot eno poslednjih legitimizacij te organizacije. Trend upadanja denarja iz študentskega del, pa je tudi te podvrgel logiki profitne marže. ŠOU se v tem narativu nenadoma spreminja iz strukture, ki z javnim denarjem financira dejavnosti v interesu študenta-davkoplačevalc, v strukturo, ki odgovarja izključno partikularni publiki - študentu-potrošniku. Za to sicer ne gre v takšni meri kriviti konkretnih posameznikov, ampak prej splošno vzdušje, ki v zadnjih letih preveva mlajše generacije in se ga lahko konkretno ponazori s populističnima parolama: "V javnem sektorju tako nihče nič ne dela." in "Levica in desnica sta dve krili iste roparice." Kot smo že omenili, so za stranke v ŠOU značilno tudi pomanjkanje kontinuitete in mladi neizkušeni poslanci, ki v zbor pripištoljirajo z revolucionarnimi idejami o spreminjanju obstoječih struktur ter dejavnosti zavodov, ne da bi se točno zavedali, kaj ti počnejo in kako delujejo. Zaradi tega vsak dvoletni mandat delno prekliče celotno politiko ŠOU in popolnoma premeša karte, s katerimi novopečeni poslanci ne znajo igrati in so zato dovzetni za manipulacijo pa-tronov, ki so organizirali barvne liste, na katerih so kandidirali. Po mnenju vsaj dveh aktivnejših poslancev preteklega mandata pa so njuni kolegi tudi zelo neaktivno brali dokumentacijo, ki spremlja seje študentskega zbora, in zaradi tega niso razumeli vsebinskih debat na sejah zbora. Verjetno se tudi zato praviloma ne glasuje na podlagi vsebine, temveč na podlagi kupčkanja ("Jaz glasujem za tvoj projekt, če lahko pričakujem tvoj glas pri svojem.") V preteklem mandatu je kot minister za študentske organizacije visokošolskih zavodov to nazorno artikuliral Dejan Roljič. Med poskusom sprememb aktov o ustanovitvi zavodov, ki bi odprli vrata privatizaciji, saj bi v svetovih zavodov dali večino politično imenovanim svetnikom, je na redni seji 22. septembra 2011 poslancem navrgel, da sploh ne razumejo, kako delujejo in kako se financirajo zavodi, očital pa jim je tudi, da so na prejšnji seji - raje kot debatirali o gledali prenos košarkarske tekme. Po njegovem mnenj, bi zato o tako pomembnih vprašanjih morali odločati odgovorni ljudje in ne posamezniki, ki so prejšnji dan nezmerno žurali, nato pa se bodo odločali o delovnih mestih ljudi, ki se resno ukvarjajo s študentsko problematiko.S temi besedami bi lahko članek že zadovoljivo zaključili, vendar moramo bralca še enkrat spomniti, da je ŠOU organizacija, ki razpolaga s študentskim denarjem in je kot takšna odgovorna do svojim davkoplačevalcem. Naslovnik pravične jeze zato ne bi smel biti sam koncept, ampak pomanj -kljiva struktura in manjkajoča zavest o poslanstvu organizacije. Odgovori na problematike Če smo dosledni pri zaključkih, potem politični aspekt ŠOU ne potrebuje nič manj kot politizacijo študentskega prostora. Preiti je treba ali na strankarsko (programsko) organizirane liste, neodvisne od fakultet, ki bodo odkrivale študentske interese in jih bodo lahko zaradi te javne podpore dosledno zastopale v pogajanjih z vlado ter tako razbremenile ŠOS, ta mora namreč trenutno (in verjetno vedno znova) z mukotrpnim zbiranjem podpisov iskati podporo za to, da ga vladna stran sploh jemlje resno, ali pa razmisliti o inovativnih shemah, kot je na primer likvidna demokracija - oblika spletne neposredne demokracije, ki bi se med generacijo, ki ni poznala sveta pred internetom, morda uspešno prijela. ŠOU pa je prav tako eden redkih primernih akterjev, ki razpolaga tako s finančnimi sredstv, kot s strukturno potrebo, da to realizira. ro Hipertrip: Ljubljana - Mozfest 2012 - puščava Avtorja Goran Bečirevič & David PotočniK SEZNAM TOPIK/SIEDEBAR: (FREQUENT TAGS) #mozfest (18, 60.0 %) #festival (12, 40.0 %) #hekerspejs (6, 20.0 %) #trip (6, 20.0 %) #žur (5, 16.7 %) #open (4, 13.3 %) #linkeddata (4, 13.3 %) #ljudje (3, 10.0 %) #hypertrips (3, 10.0 %) #teorija (3, 10.0 %) #peripetije (3, 10.0 %) #cht (2, 6.7 %) #splošno (2, 6.7 %) #mozilla (2, 6.7 %) 1x (3,3 %): #bolnica, #web3, #data-novinarstvo, #vizualiziranje, #hypermedia, #univerze, #the-mostboringplaceever, #fail, #spime, #totalizem, #bienale, #arhitektura, #okolje, #znanost, #tehnologija, #dizajn, #protest, #projekt, #mišn, #projekti, #hipermediji, #odprtakoda, sSplošno, #sorodno, #data-otaku, #bizarro, #Lanzarote, #muska, #novinarstvo, #data, #contra-uni, #od-prta-koda FREQUENT PEOPLE +jeff (3) +SamTheTechie (2) +christo (2) +Philo (2) +alvaro.graves (1) +Michael, (1) +Caytria: (1) +Bruce (1) +Jeff.Warren (1) +buckminster.fuller (1) +Moon.Duo (1) +Michel.Houellebecq (1) +brian.king (1) +joi.ito (1) FREQUENT PLACES @Goldsmiths (1) @Ravensbourne (1) @MIT @Mrr-Media-Lab (1) @London-Hackerspace (1) @Tate-Modern (1) @CHT1 (1) @Metalab (1) @Ljudmila in @Kiberpipa. (1) @London-Brixton. (1) @Benetke (1) #TRIP #mišn Tako rekoč vsak popoldan sva pozno v noč sedela in delala na Ljudmili v Ljubljani. ljudmila.org Bil je konec oktobra, postajalo je premrzlo za kolo in nisem imel denarja za avtobuse. David je že tri mesece crashal v Ljubljani, brez stanovanja. David ima bivanjski hekerspejs na Lanzaroteju, Kanarski otoki, Španija. Futuristični laboratorij je bil trenutno nenaseljen. Torej: zapustiti Ljubljano z minimalnimi sredstvi je postala neizogibna naloga. In postopoma nekako pristati na Lanza-roteju. Problem: vsesplošno pomanjkanje denarja. Shekat je bilo treba: poceni potovanje (trasiranje postankov, spanje na letališčih, tlačenje ročne prtljage), kasneje poceni bivanje. #splošno #hypertrips Kam letijo najcenejši avioni? --> Odpri skyscanner.net. »Ljubljana to everywhere«. Ob-kljukaj »whole month«. Kje želiš biti? --> Odpreš lanyrd.com in počekiraš seznam dogodkov. Odpreš Last.fm in pod »Events« pogledaš seznam koncertov. V Londonu bo Mozfest na Ravensbourne faksu in Moon Duo v Corsica studios! Sweet! Na Lanzarote greva torej čez London iz Benetk, ker v Benetkah poteka arhitekturni bienale. Če naberemo nekaj prijateljev z arhitekture in delimo avto, smo za dabe tam. Iz Benetk se zelo poceni pride v London. Kontaktiram Mozillo in sporočim, da sem novinar in da bi rad poročal o dogodku. Takoj mi odpišejo, da sem na press listi. That was easy. 6. november #bienale #arhitektura @Benetke Arhitekturni bienale v Benetkah. 1 dan. Spet presska. S preverjanjem so zelo u izi. Pokažem pressko Radia Študent in dekle, ki v kiosku prodaja karte, jo komajda pogleda. Brez kompliciranja dobim press vstopnico za vse dni, ostali rečejo, da so študentje, in niti ne preverjajo njihovih izkaznic. To si je treba zapomniti in naslednjič ponovno sčekirati. Vodilna tema bienala so skupna tla, Common Ground. Zastavlja aktualno, pomembno vprašanje: kaj določa skupna tla - skupna civilizacijska/kulturna izhodišča? Na primer: Kako naj v svetu, kjer je izobraževalni sistem ob soočenju z medmrežjem postal preživeta institucija, na novo oblikujemo seznam nujnih, osrednjih znanj za 21. stoletje? Kakšna bo v tem času usoda Bildung? Kako na kateremkoli področju sploh začrtati skupno? #cht #totalizem Kiberhipitotalistična razmišljanja o ustvarjalnih prostorih. Soba Normana Fosterja v arzenalu, po temnici potujejo oblaki besed. Narediti moramo vizualiziran realnočasovni tok idej v prostoru. Na bienalu veliko sorodnih razmišljanj o novih arhitekturnih in bivanjskih tipologijah. 7. november: Pristanek @London - Brixton + Christo #MOZFEST #H EKER SPEJS #splošno Hekerji so podvrsta ljudi, ki se ustvarjalno loteva reševanja kakršnihkoli problemov in je motivirana s potrebo po razumevanju načina delovanja stvari. Odgovor na probleme ponavadi najdejo v tehnologiji, skozi izživljanje nespečnosti v temnih podzemnih prostorih, njihovem naravnem habita-tu. Hekerspejsih. Zares relevantne informacije o tem najdeš na: hackerspaces.org!!!!!!!! hackerspaces.org/wiki/List_of_Hacker_Spaces @BOSTON +JEff P.irate Ship »See p.irateship.com for some nonsense which may or may not be useful.« Menda edini neprofiten in najbolj čudaški ter alternativen hekerspejs v Bostonu. Vsaj tako pravi Jeff. @London The London hackerspace oz. londonski hekerspejs. london.hackspace.org.uk Philo in Sam naju povabita v londonski hekerspejs. Čudiva se, kako je to lahko edini tak prostor v celem Londonu. »Londonski hekerspejs je neprofiten spejs v centru Londona, ki ga upravlja skupnost. Omogočamo prostor, kjer lahko ljudje pridejo delat stvari in delijo orodja in znanja.« Članom odprt 24 ur na dan. Sorodno v Ljubljani: @Ljudmila in @Kiberpipa. @Dunaj +Michael, samooklicana »data diva«. Tip: ustanovitelj hekerspejsa @Metalab na Dunaju dela pri izjemno kul fundaciji OKFN, »fundaciji za odprto znanje«. Napisal velik del odprtega priročnika za ravnanje z dato: schoolofdata.org. Debatiramo o tem, zakaj je eno temeljnih pravil hekerspej-sov, da se v njih ne spi in prebiva, četudi so odprti 24 ur na dan. Zakaj so to izključno prostori za prosti čas? Iz kakšnega ideološkega ozadja in produkcijske organizacije prihaja delitev dela na službeno in tisto v prostem času? Ob branju vzorcev dizajna (Hackerspace patterns) na splošnem wikiju o hekerspejsih gre za šibak, neutemeljen antizakon. Michael: »V hekerspejsih se ne živi. Preprosto ne, kmalu boste ugotovili, zakaj.« David reče, da hekerspejse ne more imeti za radikalne institucije, dokler bodo podpirali klasičen sistem delitve budnega življenja na delo v službi, ki vzdržuje obstoječe družbene relacije, in prosti čas - na katerega se izolirajo tradicionalni hekerspejsi. Zato delava na totalističnem sistemu (prostori CHT). Pogovor zaplava v znanstvenofantastične vode. Michael predlaga branje knjig, kot so The Diamond Age, Synthetic Phylee, Oracle in Acellerando ... @Lanzarote Problem: vsesplošno pomanjkanje denarja. Naloga: najdi nekoga za zastonj prenočišče. Splošna naloga: poznati nekoga v vsakem relevantnem mestu. Drugače surfaj po kavčih. David pozna Christa iz orkestra Glenna Brance. Zastonj bajta v Brixtonu. Ena od teh identičnih bizarnih londonskih hišk v spalnih naseljih z majhnim vrtičkom za kuhinjo. Ne plačuje je nihče, ker se za lastništvo neka firma tožari z državo. Skratka, Christo, Steve in Barry imajo zastonj hišo sredi Londona! Brez ogrevanja čez zimo. In razpada. V glavi špila komad The Guns of Brixton od Clashov in spomini na poročanja o izgredih (Brixton riots 2011) avgusta lani. Pisca tega članka sta prebivalca @CHT1, naseljenega hekle-ba sredi puščave na Lanzaroteju, Kanarski otoki, Španija. CHT je teoretična in praktična kontrakulturna platforma. Vzpostavlja serijo prostorov, ki raziskujejo novo tipologijo bivanjsko-delovnega prostora: sobivanja ljudi in idj, v okviru realnosti futurističnih tehnologij. CHT ni le »odprt 24 ur na dan« - je celostna, radikalna institucija, v kateri se brišejo meje med subsistenco, prostim časom in delom. S tem nastopa proti enemu temeljnih, neprevprašanih aksiomov hekerspejsov, ki ga najdete na hackerspaces.org wikiju (»Anti-Roommate Patter«). http://totalism.org @London @Tate-Modern #open #cht Kaj sploh so hekerspejsi? In kdo sploh so hekerji? Javni muzeji in galerije so v Londonu zastonj. Za vstop vanjh torej ne potrebuješ denarja. Kar je pač carsko. In neobičajno. Pripeljeva se s podzemno na Davidovo najljubšolLondon-sko postajo Embankment (glej: Woody Allen, Match Point), prečkava Temo, in se sprehodiva do Tate muzeja moderne umetnosti. Ko s pametnimi telefoni beleživa dela, besedila in imena, ki so nama zaradi takšnega ali drugačnega razloga pomembna, razmišljava skozi prizmo naših projektov. Kako oblikovati najboljši možen prostor za razmišljanje in ustvarjanje? MMOZFEST «FESTIVAL #LJUDJE #PROJEKTI Mozilla Festival: Ravensbourne, London, 9--11.nNovem-ber. Trije dnevi izjemno zanimivih workshopov, predavanj in poznanstev + party vlLondonskem filmskem muzeju + vožnja s clipperji po Temzi + zastonj alkohol. #SPLOŠNO #HYPERTRIPS #SORODNO #FESTIVAL #OPEN Seznam festivalov oziroma »kam ii?, kaj delati?«: * Mozilla festival, november 2013 * OKFestival (OKN/ Open Knowledge Foundation), september 2013 * Haip, bienale (Ljubljaa/ Kiberpipa), 2014 * 29C3 (Chaos communication congress), 27--30. december 2012, Hamburg (Chaos Computer Club) * Over the Air (Mobile Monday London, september 2013) Vč : glej Lanyd!! #OPEN #DATA #NOVINARSTVO #LINKEDDATA Seznam kul zadevščin s področja novinarstva (data journalism itd.), predstavljenih na festivalu: * Data driven journalism: datadrivenjournalism.net * School of data: schoolofdata.org * Data journalism handbook: datajournalismhandbook.org * Emergency Journalism: emergencyjournalism.net * EJC Online Journalism Community : ejc.net * Mozilla Open news: mozillaopennews.org * View Source: source.mozillaopennews.org * The Tiziano Project: tizianoproject.org Ko se sprehajaš po festivalu, Guardian, BBC, La Nation ^ predstavljajo svoje projekte podatkovnega novinarstva. +PHILO @GOLDSMITHS @LONDON - HACKERSPACE l#HYPERMEDIA Tip: študent na Goldsmiths faksu v Londonu, režiser, upo-rabniklLondonskega hekerspejsa. Ukvarja se s hipermediji (predvsem hipervideom) in umetno inteligenco. Razvija platformo za filme, katerih potek bi se spreminjal v interakciji z internetnim občinstvom. Twitter: @phill_chill +jEff.WARREN @BOSTON #LINKEDDATA Samooklicani»'SparOL quee«'. Tip: študiral na MIT, član edinegabBostonskega nekomercialnega hekespejsa (P.irate ship,, na čelu Public Laba. Ukvarja se z open design, open innovation, open source. In hekanjem okoljskih problemov. unterbahn.com/ +J0I.IT0 #contra-uni @MIT @MI -- Medi -- lab Direktor MIT Media La--a. Massachusetts Institute of Technology je med top 5 ameriškiih univerzai, in njihov Media Lab je ena izmed najbolj kul institucij na svetu. V govoru se spominja svoje preteklosti samouka, ki je v predmestju Detroita skozi adolescenco eksperimentiral z računalniki, in poudari potencial situacije današnje generacije, ki ima odprto dostopne neizmerne količine znanja na internetu. »Go buy a sex pistols album and raise your fist, Joi tells us. He cites Lessig's argument that code is law. Coders often don't want to be political. But we can't escape it.« Več: civic.mit.edu/blog/natematias/the-cinema-games-and-poli- tics-of-webmaking-mozfest-sunday-morning media.mit.edu/ +Brian.King #mozilla #odprta-koda Mozilla EU skrbnik za skupnost. Scout za njihov WebFWD, kjer pomagajo odprtokodnim projektom v razvoju. Irec, ki živi na Dolenjskm, in je prideloval cviček. brian.mozdev.org/ +SamTheTechie #LJUDJE MOZFEST LONDONHACKERSPACE #ŽUR #BOLNICA Tip: osrednji možgani tehnološkega oddelka londonskega Occupy!, razvija komunikacijsko platformo za protestno kibernetiko Sukey. Aktivist, heker, mejker. Organizator kryptopart--jev. Dump-ster diver (oziroma v Londonu temu pravijo»'skippin«'). Natanko preden se namenimo»'potapljat v smetnjake,' se David z glavo zabije v okvir vrat in si jo razbivo. Kri šprica po londonskem hekerspejsu. Noč preživimo v bolnišnici. #projekt #protest +samthetechie SUKEY: opensukey.org»«Ohranja demonstracije varne, mobilne & informirane«» Samov projekt odprtokodne platforme za organizacijo in realnočasovno koordinacijo protestov. Zadeva crowdsoue-a informacije sTtwitterja in drugih virov, ki jih nato preverja in strukturira ter vrača protestnikom. Deluje skozi zbiranje opazovanj protestnikov in decentralizirane skupine podpornikov, ki za ekrani računalnikov raziskujejo, preverjajo, kurirajo in strukturirajo dato o dogajanju na protestu. Platforma za organizacijo protestnega političnega telesa akcije in refleksije. Trend: Kontekstualne mobilne tehnologije kot podlaga za ljudsko protestno taktično inteligenco. #HIpERMEDIJI #MoziLLA #odpRTA KoDA +ALVARO.GRAVES #LJUDJE #WEB3 #LINKEDDATA #VIZUALIZIRANJE #DATA-NOVINARSTVO Alvaro na delavnici vizauliziranja podatkov predstavi svojo učno platformo, ki temelji na povezani odprti dati, Visu-alboxu. Laufa s SparOL-om. Alvaro je doktorski študent kognitivne znanosti na Rensselaerjevem politehničnem inštitutu,»«main research areas are Semantic Web, Linked Data, Web Science and cognitive aspects of the Web«» Brskamo po Dbpediji, ki je Wikipedia, pretvorjena iz teksta v obliko tripartnitnih dejstev, s katerimi lahko operirajo računalniki (subjekt-predikat-vrednost, na primer, »Norman Foster - je avtor - 30 St. Mary Axe«). Začetne faze faktičnega učenja bodočih inteligentnih strojev. Vsaka skupina ustvarja svojo vizualizacijo. Nek model iz Visualising Palestine na zemljevidu vizualizira vojaške konflikte med poljubnimi državami in ob tem slišim Alvara reči:»«That's it, you use data, make a point & show a piece of reality«» orion.tw.rpi.edu/~agraves/mozfest visualizingpalestine.org Trend: Nove oblike podajanja informacij z večjo povedno-stjo od besed in slik. #OPEN #DIZAJN #TEHNOLOGIJA #ZNANOST #OKOLJE +jEff #ŽUR Z Jeffom spet zažuramo zadnji dan festivala. Krešnemo v njegovi sobi v Plazi, ki jo plača Mozila/ Knight Foundation. +Jefi vodi Public Laboratory for open technology and science: http://publiclaboratory.org/»«Javni laboratorij za odprto tehnologijo in znanost (Public Lab) je skupnost, ki razvija in aplicira odpro-kodna orodja za raziskovanje in preiskovanje okolja. Z demokratizacijo poceni in dostopnih 'naredi-sam' tehnkb ustvarja kolaborativno mrežo ljudi, ki aktivno spreminjajo človeški odnos do okolja. Jedro Public Laba je osredotočeno na 'civilno znanost', s pomočjo katere raziskujemo odpro-kodna hardware in software orodja ter metode za generiranje znanja in deljenje podatkov o okolj-skem zdravju skupnosti.« «TEORIJA #univerze @Goldsmiths @Ravensbourne Povsod po festivalu srečujeva študente iz Goldsmithsa in Ravensbounea. Kakšno vlogo imajo te institucije v odnosu do interneta, v konfliktu z internetom, ki v osnovi deluje na principu odprtosti? Kaj nismo soočeni z zgodovinsko nalogo postavitve nove infrastrukture, ki bo sposobna vrednotiti zaenkrat formalno nevidna znanja in dosežke internetnih samoukov? #data-otaku +Buckminster.Fuller Eno najpomembnejših pravil podatkovne etike, ki postaja vse pomembnejše z odpiranjem možnosti v kontekstu digitalnih tehnologij, je: ne izgubljaj date! Posnemi, zapiši, dokumentiraj in uredi čim več podatkov o stvareh, ki jih vidiš, slišiš, čutiš. O stvareh, ki se dogajajo okoli tebe in v tebi. Model: najbolj dokumentirano človeško življenje v zgodovini? Zankrat morda nepreseženi Buckminster Fullerjev Dymaxion Chronofile. 63 let nastajajoči dokument, 80 m visok kup papirja. Fuller vsakih 15 mint brez selekcije vsebin popisuje svoje življenje. #spiME +Bruce Sterling #linkeddata Na festivalu predstavijo dva prostokodna projekta s področja hipermedijev: Zeega in Mozilla Popcorn Maker sta orodji za enostaven remiks in šeranje videvo, slikovnih in zvočnih vsebin, ki jih nabiratm po interneua. alpha.zeega.org/ mozillapopcorn.org/ Trend: Ustvarjalno opolnomočenje slehernega na internetu. »Read-write Web«, »Open Web«. Koncept SPIME (space + time). Zgodovinsko nova vrsta objektov, ki jih počasi začenja proizvajati človek. Če se trenutno še nahajamo v času gizmov, ko so industrijsko proizvedeni produkti množične potrošnj,, opremljeni z virtualno prezenco na internetu, ta še vedno deluje okrnjeno in po marketin-ških načelih. Skratka, ne sporoča pravih, nujnih informacij o predmetu proizvodnje. Če vzamemo v roke steklenico vina, se lahko o njej vprašamo: od kod je potovala na to polico? Koliko ogljikovega dioksida in izpušnih plinov je bilo s tem proizvedenih? Iz natančno katerih sestavin je narejeno vino in kakšna so razmerja med njimi? Kako in od kod material za embalažo? Pod kakšnimi pogoji za delavce je proizvedena? Kolikšne so natančne cene proizvodnje? Itd. Možnosti za nov odnos človeka do proizvodnje in potrošnje predmetov so z digitalnimi tehnologijami na dlani. Sterling opisuje ekstenzivno zbiranje in odpiranje date o proizvodnji in proizvodih, skozi katero predmeti v prvi vrsti postanejo skupki relacij in šele sekundarno konkretni predmeti, instanciacije digitalno, realo-časovno biranih podatkov. Nasploh se vse bolj razvija nek»'data drive«' odnos do sveta, idej, predmetov in soljudi. Ali se s tem ne zastavlja vprašanje izjemnega pomena, ki presega marketinško manipulirano ponudbo računalniških igračk na policah trgovin? Koliko kapacitet procesorske moči, spomina in diska danes in v prihodnosti potrebuje vsak posameznik? Bi ta številka kot brezpogojna potreba v novi organizaciji produkcije in življenja človeških teles ter z njimi izdelanih predmetov in človekovega odnosa do sveta ter samega sebe morala postati del temeljnih človekovih pravic? Čtivo: Bruce Sterling, Shaping Things (2005). Odprta, piratska verzija knjige je dostopna na: libgen.info @LONDON #PERIPETIJE ttŽUR +Philo +JEff +Caytria: @Mozilla-headoarters Pijani uletimo na Mozilla headquarters. In trolanje se začne. Situacija je precej»'ne-pod-kontrol«'. Gre za habitat umirjenih geekov in Mozillinih prostovoljcev, ki takrat ravno gledajo nek film. Marcos zatem potwita: #themostbo-ringplaceever. David se v istem placu naslednji dan udeleži konference na temo časovnih bank in »sharing economy«, npr. projekt shmoney.org. Po koncertu z Davidom prepričujeva modelko Sanae Yama-do, naj prideta špilat na Lanz- - gig v puščavi, če pogledaš otok na Google mapsih, deluje kot lunina površina. Zaradi puščav in vulkanov. In pri Houellebecqu, v romanu Možnost otoka, je Lanzarote kraj, na kateremu v času Daniela 1. (izvora naslednjih generacij njegovih klonov) neka sekta gradi ambasado zaeElohimsko naselitev Zemlje. In Elohi-mi so kreatorska bitja iz vesolja, ki so presegla smrtnost in lahko potujejo v času.. #HYPERTRIPS #FAIL Zjutraj zamudiva letalo. Letiva na Tenerife in s trajektom več kot deset ur potujeva med Kanarci do Lanzaroteja. m Kratek uvod v protiigranje piŠE Andrej ToMAžin fotografija Klemen Ilovar Čeravno so videoigre popolnoma presejale vsakdanjik posameznika, bodisi je ta nekdo neposredno povezan z njimi, je gamer, ali pa je ta oseba nekdo, ki ga videoigre spremljajo na skorajda vsakem koraku - reklame, otroci, sosedje, poročila o nasilju, kjer tema o njegovem vzroku vedno znova vznikne na plan in postane centralno dejstvo medijskega vlačenja po zobeh - je njihov status kulturnega artefakta v današnjem času še zmeraj vprašljiv in - se zdi - vse premalo izpostavljen. Kot »krivca« za takšno stanje James Newman (Videogames, 2004) ponuja dva možna razloga: (1) videoigre so razumljene kot otroški medij, torej kot nekaj, kar je treba »prerasti« in v odrasli dobi pustiti za seboj, pa vendar tovrstno umevanje ne pojasni, zakaj - denimo v luči raziskovanja mladinske literature itn. - obstoji manko kritičnega in akademskega zanimanja za to temo; (2) bolj prepričljiv razlog gre iskati v splošnem prepričanju o trivialnosti videoiger, ki so nemalokrat razumljene kot nerelevanten del kulturne in socialne realnosti, s tem pa »osvobojene« vsakršne funkcije znotraj teh prostorov, če pa že postanejo opažene, se misli kritikov rade oklenejo pojmov - v najslabšem primeru moralne izprijenosti in - v malo boljšem - motnje in odsotnosti pozornosti tistega, ki ga svet videoiger posrka vase. Močan filozofski glas raziskovanja povezave med subjektom in tehnologijo dandanašnji je francoski mislec Bernard Stiegler, ki ga na tem mestu vpeljujemo kot premišljevalca novih medijev (Taking Care of Youth and the Generations, 2010), čigar zapisana razmišljanja se nagibajo na negativno stran vrednostnih sodb o videoigrah in jih razumejo kot del tehnologij, ki namesto da bi človekovo pozornost kultivirale, le-to odvračajo. Če smo bolj natančni, se kot nemesis psihotehnik, ki jih predstavljajo »denimo pisanje in branje knjig, Immanuel Kant in respublica literaria«, pojavljajo psihotehnologije, kamor spadajo videoigre, brskanje po internetu, pisanje sporočil na mobilnih telefonih itn. Stiegler se tu naslanja na Kanta in njegovo Kaj je razsvetljenstvo?, kjer le-ta vzporeja človeško zgodovinsko zrelost z individualno zrelostjo tistih, ki se jim uspe rešiti tujega vodstva. Stiegler pravi, da sta »lenoba in strahopetnost razloga, zaradi katerih velik del človeštva ostaja v doživljenjski nezrelosti, in zakaj je tako lahko za ostale, da se vzpostavijo kot njihovi varuhi.« Ti varuhi pa so seveda medijske in tržne industrije, ki imajo cilj uničiti duševni aparat ravno s pomočjo psihotehnologij - vse, da bi imeli bolj popustljive in voljne stranke. Stieglerjeve nostalgije, če niti ne ošvrknemo njegovih vzvišenih pozicij zunanjega presojevalca - tu gre nedvomno čutiti njegovo fenomenološko zaledje in misel Heideggerja - po drugačnem času, drugačnem človeku in psihološki konfiguraciji, v kateri ni prihajalo do tozadevne zbeganosti, padca stopnje pozornosti in zmožnosti osredo-točanja na stvari, pa vendarle ne smemo povezovati z družbo spektakla, o čemer je prvi pisal Guy Debord, saj je premik k računalnikom in algoritmom - posledično kajpak tudi k vi-deoigram - pravzaprav korak stran od moči podobe in korak nazaj k moči teksta, kakor pravilno zapiše Friedrich Kittler (Optical Media, 2010). Problematiki nasilja podobe in teksta lahko jasno sledimo na primeru videoigre Manhunt 2 (Rockstar Games, 2007), najbolj znane po široki plejadi možnih eksekucij nasprotnikov, ki je na Gameranxovi lestvici Top 25 Goriest Games of all Time nepresenetljivo pristala na prvem mestu. Alexander R. Galloway ob dobro plasirani in obširni medijski gonji proti igri zapiše, da se problem ob stiku videoigre in javnega pojavlja v dejstvu, ko politiki in mnenjski voditelji mislijo, da imajo pri tovrstnih igrah opravka zgolj z eno obliko t. i. nasilja medija, tj. z nasiljem podob mučenega mesa. Vendar pod spektaklom prelivanja krvi, »deteritorializiranih« notranjih organov in odtrganih glav obstaja še drugačno nasilje, ki ga Galloway imenuje strojno nasilje algoritma (ang. machinic violence of the algorithm). Algoritmi predstavljajo svojevrstno obliko nasilja, v ničemer povezanega z motornimi žagami in lomilkami, temveč gre za vprašanje usmerjanja tokov, oblikovanja vedenja, izbirnih stvaritev in prepovedi »svetov«, fizičnih poškodb zaradi ponavljajočih se gibov in travme neskončnega »delovnega« cikla. Povezava s spletom 2.0 se ob povedanem prikaže v jasni luči; neplačano delo in ekonomija daru v primerih Googla in You Tuba, podatkovno rudarjenje, skeniranje in pregledovanje pridobljenih informacij, iz katerih je moč ekstrahirati vrednost, kjer le-ta nemalokrat predstavlja - denimo v globalni vojni proti terorju - razliko med tem, če nekdo ostane živ ali umre, obsojen ali ne, vse pa je treba ugledati v luči strojnega nasilja algoritmov. Vseeno pa nasilja podob ne smemo omalovaževati, čeravno je ob (ne)dogodkih Abu Graiba, raznoraznih mučenjih in nasilju v arabskih državah - če izpostavimo samo najbolj medijsko privlačne - smiselno obelodaniti naslednje vprašanje: »Imajo podobe (mučenja itn.) dandanašnji sploh še kaj moči?« Če bi na vprašanje odgovorili negativno, bi si pri bralcu zaradi direktnosti in jasnosti (ne)pričakovanega odgovora pridobili določeno prednost, pa vendar je dani problem mnogo bolj zapleten, kot se kaže na prvi pogled. Če bi na vprašanje torej odgovorili negativno, bi le s težavo sprejeli besede Hillary R. Clinton, da vprašljive podobe v videoigri Grand Theft Auto: San Andreas »kradejo nedolžnost naših otrok in onemogočajo njihovo normalno vzgojo,« ko je v letu 2004 govorila o modu Hot Coffee, s pomočjo katerega lahko dosto-paš do skritih seksualnih scen, ki jih kot glavni lik igre C. J. lahko upravljaš in izvajaš. Za pojmom »mod« se skriva beseda modification, sprememba, ožji pomen - najbolj razširjen in znan kot t. i. partial conversion - pa je vezan na dodatke k igram, bodisi so to nova orožja, avtomobili, liki, sovražniki, ozadja, stopnje, zgodbe ali glasba, ki jih uporabnik v originalni igri uporabi. Poleg tega obstajajo še popolna sprememba igre, total conversion ter popravki napak in bugov, t. i. patch. Mod je možno aplicirati na vsakršno spremembo igre, najsi govorimo o narativni ravni ali algoritemski. Še več, obe sta nerazdružljivo povezani in v prejšnjem odstavku omenjeno Yoko Ono je v letu 1966 ustvarila projekt Play It By Trust/White Chess Set, v katerem je na obe strani običajne šahovnice namesto raznobarvnih figur postavila zgolj bele. Če je na začetku še mogoče deliti figure na binarno dvojico moji: tvoji, se po prepletu konjev, kmetov, topov, vseh belih, vseh enakih ta antagonizem izgubi in pred seboj imamo obilico enakobarvnih figur, za katere ne vemo, ali so naše ali ne. - čeprav le implicitno - razliko med spremembami narativ-ne ravni igre in algoritemske strukture, bo, če želimo priti do pojma protiigranja, treba začrtati drugače. Algoritmi se ponašajo, še posebej pa algoritmi videoiger, s končnim številom lastnosti, katerim se zavoljo gameplaya podrejajo; omenimo le učinkovitost, jasnost in na nek način časovno zamejenost. Tozadevne odlike se v primerih narativnih modifikacij ne spreminjajo, kvečjemu pridobijo na kvaliteti - predstavljajmo si boljše in privlačnejše avte, več misij, bolj zanimive pokrajine, odpravo določenih bugov itn. - s tem pa ustaljeni red oz. struktura videoigre doživi le površinsko, estetsko predrugačitev, ki še zmeraj teži k čim boljšemu gameplayu in prijetnejši igralski izkušnji. V nasprotju s tem pa Galloway (Teorija video iger, 2011) že na začetku poglavja o protiigranju zapiše, da umetniški modi - kot ena izmed oblik ustvarjanja alternativnih algoritmov - spodko-pljejo sami sebe v toliko, da skorajda prenehajo obstajati kot igre. Kot primer poda umetniški dvojec Jodi ali jodi.org, ki je v vseh letih svojega ustvarjanja poskušala napasti ravno tovrstni pogled na algoritem; algoritem je poskusila ustaviti, ga obrniti, uničiti, ga pripraviti, da se zlomi, ga narediti nepotrebno zapletenega in vanj vnesti množico napak, spodrsljajev in bugov, s tem pa je (zavestno) tvegala, da bo igro spremenila v protiigro in, posledično, igranje v protiigranje. Za ponazoritev sta zanimiva dva primera iz zgodovine modifikacij sicer običajnih iger. Yoko Ono je v letu 1966 ustvarila projekt Play It By Trust/White Chess Set, v katerem je na obe strani običajne šahovnice namesto raznobarvnih figur postavila zgolj bele. Na prvi pogled le estetska sprememba igralnih pripomočkov se v konkretni situaciji pokaže mnogo bolj temeljna kot poprej. Če se v samih tekmovalcih tekmovalnost ne izgubi, pa ta izgubi svojo glavno izrazno odliko v igralni konkretizaciji. Če je na začetku še mogoče deliti figure na binarno dvojico moji : tvoji, se po prepletu konjev, kmetov, topov, vseh belih, vseh enakih ta antagonizem izgubi in pred seboj imamo obilico enakobarvnih figur, za katere ne vemo, ali so naše ali ne. V nekoliko novejšem projektu z naslovom Rules of the Game II je Gustavo Artigas na eno samo igrišče pred srednjo šolo v Tijuani pripeljal mehiško nogometno in ameriško košarkaško ekipo, ki sta morali ob istem času na istem prostoru vsaka igrati svojo igro. S težkim začetkom prerivanja in napačnih podaj je v teku igre prišlo do večje usklajenosti vseh štirih moštev, ki so kljub spremenjenemu algoritmu igranja le-tega posvojile in odigrale začrtano do konca, in čeprav je vsaka ekipa igrala svoj šport - sledila običajnemu algoritmu - je zaradi spremenjenih načinov gibanja in dinamike igranje lahko postalo protiigranje. Alternativni algoritmi so poseg v normirano zalogo lastnosti tradicionalnih algoritmov in igre - kot tudi videoigre - spreminjajo v njihovi najbolj temeljni značilnosti. Ni čudno, da so kritiki Jodi za njune umetniške stvaritve uporabili besedo nasilen, saj gre ravno za to: alternativni algoritmi so nasilje nad strojnim nasiljem algoritma; so temelj protiiger, vendar so po svoji funkciji daleč od protiigranja; le-to omogočijo v obliki protiigre, vendar je protiigranje dejanje gamerja, igralca ali uporabnika, in ne stvaritelja, avtorja sprememb ali »posiljevalca« igre. Vprašanje protiigranja torej ni, kako pripraviti igro k jecljanju, če za hip skočimo h Gillesu Deleuzu, temveč, kako tovrstno igro zares igrati. Je eden izmed načinov lahko povezan z Deleuzovim razumevanjem kitajskih spolnih praks, kjer sta užitek in naslada mnogo večja, če ne pride do izliva semena; je lahko igro razumeti brez razmišljanja o in teženja k zadnjemu, veličastnemu kriku zmagoslavja, ki privre iz igralca, ko ta igro »obrne«? Zdravnik in farmacevt svetujeta veliko skepso in kanček cinizma pri tolmačenju dosežkov protestov in opozarjata na konstantno taktiko vlad, da najprej grozijo z velikim odvzemom in nato vračajo drobtine. To je težko vprašanje še posebej v času, ko imamo veliko večje probleme (slaba banka), kot je odprava aktualnega produkcijskega načina. Vsekakor pa je domneva avtorja tega teksta, da sprememb nikakor ne smemo odlagati v prihodnost. Dve ključni predpostavki te prihodnosti je prevpra-ševal Haip - lastnino in infrastrukturo. Drugi dan se je začel z bralnim krožkom pod vodstvom ekipe Post-Media Laba in revije Mute: »The Lab is focused on the potential for 'post-media' practice^ drawling upon Felix Guattari's concept of social and medial assemblages which unleash new forms of collective expression and experience. It is centred around a supported programme of visiting fel-low^s - artists^ technologists^ filmi-makers, theorists^ post-media operators - and the production of a series of associated, international public events and publishing projects.« Takoj po končanem ukvarjanju s tekstom, ki se je dotikal odnosa med termodinamičnimi zakoni in politično ekonomijo (najs), smo kolektivno obsedeli na različnih koncih Kiberpipe in zavzeto geekali za svojimi laptopi. Na neki točki se je pojavil Cosic in vehe-mentno prekinil tipkajočo tišino: »Why does that man not have a computer?« je vprašal, kazajoč na Primoža Kraševca, ki še ni dojel, da je edini človek v sobi, ki bere papirnato knjigo. »What is wrong with this picture?« A-ha-ha. Ha. Yes, w^hat is wrong, w^hat is the difference? Haip 2012 je bil tridnevni laboratorij, ki je poskušal na kup zbrati premisleke o tem, kako distribuiramo informacije in kakšna bi lahko bila knjižnica prihodnosti. Samo zato, da ne bomo pustili napačnega vtisa, naj navedemo naslednji seznam stvari, ki jih na Haipu defini-tivno ni bilo: Delujočega skener-ja knjig s kapaciteto 600 strani na uro, ki ga je v izdelal Voja Antonie. Naprintane knjižne po- Zakaj shekati Kindla oziroma zakaj ga raje sploh ne imeti Tina Dolinšek, ilustracija Matija Medved lice s qr-kodami, ki delujejo kot linki za download knjig. Carskega zemljevida lokacij različnih open-access spletnih knjižnic: libgen.info, aaaaarg.org, monoskop.org, amazon-no-ir.com in še par. Številnih terabajtov zastonjskih knjig, ki so jih na festival prinesli udeleženci. Delavnice o tem, kako Kindla osvobodit Amazona. Izjave o tem, kako morajo v Ameriki knjižnice, ki posojajo digitalne knjige, po 2 6-ih izposojah kupiti nov izvod pdf-ja. Wirelessa. Sean Dockray (aaaaarg.org) je dejal: »Son^etin^es our need to read something together puts someone's need to make a living aside.« Kakšni so učinki tega? Ali lahko progresivni proces v sferi distribucije sproži pritisk na sfero produkcije? Kakšno (knjižnično) infrastrukturo potrebuje ta proces, da bo to dosegel? V kaj naj se protesti konstituirajo, da ne bodo še enkrat hibernirali ali pa da ne bodo postali posnetek trenutnega odtujenega establishmenta? Platforma, stranka? Kaj lahko postane prostor demokracije in skupnega življenja - podjetje, soseska? Ali je ekonomska prosperiteta v končni fazi vprašanje demokratizacije? Na bralni skupini o jugoslovanskem samoupravljanju je gospod iz udruženja Učitelj neznalica i njegovi komiteti iz Beograda zadevo zastavil nekako takole: pri samoupravljanju so se večkrat pojavljali ugovori, češ kako bodo delavci učinkovito upravljali s tovarno, če pa za to niso usposobljeni. Ampak saj vendar ne gre za to, ne gre za učinkovitost, gre za vprašanje enakosti in temeljne politične pravice soodločanja! Na eni strani so kapitalisti in na drugi strani delavci, ki oboji vložijo enak del kapitala (delavci celo večjega), in vendar so kapitalisti tisti, ki dobijo vso moč odločanja. Na eni strani: »Here's my money.« Na drugi: »Here's my life, my body, my time at your disposal, master.« Je resnica na strani demokratičnosti? Ali bo morala demokratičnost ponovno stopiti na stran resnice? In učinkovitosti. Kakšna bo ta demokratičnost? Kakšna bo njena infrastruktura? Josephine Berry-Slater, urednica revije Mute, pravi: »Infrastructures are about de/ re-subjectiß^cation - about becoming someone else.« Zrušimo vlado. Bodimo veseli. Zrušimo kapitalizem. Postanimo nekdo drug. Ne pa tako kot Jugoslovanke, ki so zrušile kapitalizem in ostale delavke. liva, bilo je lansko poletje, ko so mi mati podarili Kindla. Še pred tem je bila predlanska zima, ko sem brala dvakrat po 1000 strani debelo Ano Karenino s trdimi platnicami in jo kot neumorna bralka povsod vlačila s sabo. Imela sem trmast slogan: Če hočeš, da se knjiga prebere, mora biti vedno pri roki! Če je tako nesramno debela, je občasno celo pod roko, ker v torbi ni dovolj prostora. Dnevi so tekli in obratno sorazmerno z naraščajočim užitkom ob prebiranju vsebine me je njena fizičnost spravljala ob pamet. In ob zdrav hrbet. Enkrat me je tako bolela rama, da sem jo sredi koncerta nesla v garderobo. Tako debele knjige bi po Brechtu res lahko bile orožje, dobesedno. Potreba po spremembi bralnih navad je bila na mestu, vest o obstoju elektronskih bralnikov pa je počasi, z nekakšno dveletno zamudo, pri-curljala tudi k nam. Po večmesečnem hrepenenju sem tako junija 2011 postala ponosna lastnica naprave Kindle Keyboard, s čimer se je tista prava ideološka knjižna vojna zame šele začela. Vznik vsake nove tehnologije s seboj potegne družbeno skepso in vse prevečkrat ustvari nekakšno prekomerno ljudsko dramo, sploh takrat, ko bi ta alternativna superiorna tehnologija lahko nadomestila dvatisočletno, v človeški um globoko zakoreninjeno tradicijo, kot je branje in kot so knjige. Za vsemi negativnimi odzivi, ki sem jih dobila direktno v obraz, sta se največkrat skrivala čista ignoranca in precejšnje nepoznavanje teme pogovora. Kar sem s Kindlom v roki večino časa počela, ni bilo podobno branju Ane Karenine, ampak razlaganje njegove funkcije in delovanja nevednim, a razburjenim prijateljem. Knjigo so radi držali v roki, radi so obračali liste, radi so podčrtavali citate, radi so jih gledali, kako se jim kopičijo na polici, in radi so jih posojali drugim. Oboževali so vonj in od umazanih tujih prstov zapackane liste knjig iz knjižnice. Najraje sem imela, ko so izjavili, da ne morejo brati iz računalniškega zaslona, da je slabo za oči, so rekli. Razlago o delovanju elektronskega črnila sem kmalu znala na pamet, repetativno sem citirala, da ne škoduje očem, da to ni navaden računalniški zaslon, da sestoji iz pozitivno naravnanih belih in negativnih črnih pigmentiranih kroglic, ki se znotraj teh mikrokapsul spreminjajo glede na prikazano podobo ali besedilo, in nenazadnje, da za branje potrebuješ svetlobo. Potem je sogovornik izustil medmet občudovanja, ampak knjige so bile zanj še vedno svete in tisto pravo, prvinsko. Fetišisti pač. Že mogoče, da sem bila le preveč dovzetna za ta vsesplošni punt okoli elektronskih bralnikov, ker sem verjela in še vedno verjamem, da mi lahko tovrstne in podobne naprave olajšajo življenje. Osebno mislim, da elektronski bralniki ne morejo zares nadomestiti pravih knjig, čeprav so v marsikaterem pogledu, sploh evolucijskem, njihova boljša alternativa. Meni je predvsem odleglo, da lahko svojo knjižnico vedno nosim s seboj in za ceno tega ne trpi moj hrbet. Sploh pa je važna vsebina, in ne forma. No ja, skoraj. Moje radosti in prekomernega zaupanja v tehnologijo je bilo konec že dobrih šest mesecev kasneje, ko sem svojega Kindla stlačila v že tako nabasano ročno prtljago in zlomila ekran. Stvar je kot MP3 predvajalnik (in to s prekleto dobrimi zvočniki!) delovala še dva tedna, potem pa romala med ostalo neuporabno elektroniko, ki jo vestno nabiram po omarah. Od takrat pa do sedaj sem do konca prebrala samo eno knjigo. V skladu z naraščajočo potrebo po novih in zmogljivejših edicijah pričujoče naprave je raslo tudi moje zanimanje za nakup naslednje generacije Kindla, manjše, četrte verzije z zaslonom na dotik. Mnenje sem kmalu spremenila, ker Amazon dotičnega produkta s 3G-funkcijo še vedno ne prodaja na slovenskemu trgu, pravzaprav v Slovenijo ni moč naročiti nobene njihove 3G-naprave. Nisem raziskovala, zakaj je temu tako, me je pa tovrstna ovira zintrigirala, da Amazonov gargamel-ski monopol raziskujem dalje. Za enim nakupom Kindla, z enim logi-ranjem v svoj Amazon spletni račun in z enim nakupom Amazonove e-knjige sem namreč postala del problematike avtorskih in lastniških pravic ter žrtev kapitalističnega režima, ki ga Amazon izvaja nad manjšimi neodvisnimi založniškimi hišami, samozaložniškimi avtorji, knjižnicami z e-knjižno izposojo in nenazadnje nad uporabniki svojih knjižnih produktov. Nekatera obtožujoča dejstva za legitimni bojkot Amazona na svoji spletni strani navaja Richard Stallman, aktivist za svobodni software per se (stallman.org/amazon). Kindle je poimenoval Swindle, torej nateg, goljufija. Naprava je poceni, ker Amazon v večinski meri služi od prodaje e-knjig, vendar svojim klientom z nakupom ne pripiše lastništva. Uporabnik je ob nakupu e-knjige primoran odkljukati, da se strinja z licenco, ki omejuje njeno prosto uporabo, tudi če zanjo plača! Ilustrativni primer ala Stallman: doma imam knjigo Slapstick avtorja Kurta Vonneguta, anonimno sem jo z gotovino kupila v knjigarni, zanjo odštela nekje okoli deset evrov, lahko jo kopiram, posodim, podarim ali prodam komurkoli in kadarkoli. Čeprav sem za vsebino knjige že plačala in lahko rečem, da je vsaj fizično moja, je ne morem uporabiti kot dokaz za lastništvo taiste vsebine v e-book formatu, če se mi slučajno zahoče, da bi knjigo raje brala v elektronski obliki (in jo seveda potegnila iz torrenta). Recimo, da imam rada čiste račune in jo še enkrat kupim prek Amazona. Ker imam Kindla, moram imeti tudi svoj Amazon uporabniški račun, torej moj nakup ni anonimen, e-knji-ga je nekaj evrov dražja, brez predhodne najave je ne morem posoditi, kaj šele podariti, prodati ali kopirati. Obstaja celo možnost, da mi jo Amazon meni nič tebi nič izbriše iz Kindla. Naslednja logična poteza je torej popoln bojkot tovrstnega lastniškega monopola in vrnitev k prejšnjemu problemu tovorjenja knjig ali pa korak dlje v srž problema - shekati Kindla. Naj se sliši še tako mikavno, z jailbreak-om elektronskega bralnika ni moč ugonobiti Amazonovega absolutizma, ampak na napravici odkleniti nekatere funkcije, kot sta uporaba formata e-pub in HTML, ki jih Kindle sicer ne podpira. Vsaj nekaj za začetek. Na festivalu Haip so poleg skenerja knjig, book sharinga in ostalih podukov o javnih knjižnicah izvedli tudi delavnico odklepanja Kindla. Vsaj napovedovali so jo tako, čeprav je mentor Dobrica Pavlinu-šic izvedel zgolj kratko predstavitev o how-to-do priročniku in novih funkcijah, ki jih odklep omogoča. Med drugim je razkril, da se Amazon zaveda rastoče heking-Kindle-manije, vendar ga njihovo delovanje zaenkrat ne moti. Poleg možnosti branja že omenjenih formatov lahko shekan Kindle Keyboard (četrte verzije Kindla so zaenkrat še nedotakljive) deluje kot dodatni računalniški zaslon ali emulator gameboy igric, z inštalacijo lastne programske opreme pa se lahko doseže enostavnejše branje PDF-datotek, sploh tistih z besedilom v dveh stolpcih, ki znajo na malem Kindlu povzročati precej težav. Za bolj spimpan heking je na napravo moč dodati tudi svoje fonte in ohranjevalnike zaslona ter shuffle funkcijo na MP3 predvajalnik. O težavnosti hekanja Kindla raje ne bom govorila, verjetno nič lažjega za vešče programerje, predavanja in vseh teh kodiranj pa nisem niti malo razumela. Že pred časom sva s prijateljem odprla mojo zlomljeno mašino in s težkim srcem sem spremljala postopek počasnega demontiranja, čeprav sem v mislih kazala fige Amazonu - naprava oziroma to, kar je od nje ostalo, je vsaj zdaj čisto moja. Pomnite: »If you don't root your device, you don't own it!« rn Digitalno delo in teorija vrednosti: Marx 2.0? piše Tibor Rutar Redkokdo še zanika, kako bliskovita in silovita je dinamika digitalnega, kako močno na naše vsakdanje življenje vplivata tako oprijemljiva kot virtualna tehnologija. Globalni internetni promet naj bi se do leta 2015, ko bo vanj vpet že skoraj vsak drugi Zemljan, početveril, takrat pa naj bi internetna prodaja prehitela celo konvencionalne prodajne kanale. Ne glede na naše morebitne reakcionarne ugovore in druge (potencialno upravičene) zadržke moramo priznati, da postaja svet subsumiran pod logiko virtualnega ter da sta internet konkretno in digitalno nasploh že danes najbolj verjetna katalizatorja prihodnosti. Zato ne čudi, da se predvsem komunikologi intenzivno ukvarjajo z razvijanjem ali posodabljanjem teoretskih orodij za koncipiranje (množičnih) medijev in digitalnega. E den takšnih je profesor Christian Fuchs, urednik prostodostopne revije tripleC, katere neskromna misija je proizvesti forum za diskusijo o izzivih, s katero 1 se sooča človeštvo v času današnje informacijske družbe. Kar je zanimivejše, Fuchs v nekaterih svojih tekstih skuša obuditi, reafirmirati in nemara celo posodobiti Smythovo kritiko politične ekonomije medijev in komunikacije, ki se poslužuje Marxove teorije vrednosti, da bi mislila sodobne fenomene na področju množičnih medijev in komuniciranja. V eni izmed letošnjih izdaj revije tripleC je Fuchs objavil zanimivo prolegomeno k prav posebni varianti delovne teorije vrednosti - teoriji vrednosti, katere podlaga je digitalno delo. Njegov uvodni sestavek je zanimiv vsaj zato, (a) ker je poskus posodobitve teorije vrednosti, ki naj bi nam pomagal razumeti izkoriščanje dela v digitalni sferi, tj. na internetu, in (b) ker se ima za nedogmatično interpretacijo Marxove teorije, ki pa naj vseeno ne bi od nje vulgarno divergirala. V vsakem primeru gre torej za razburljivo pustolovščino, ki - četudi se ne konča srečno - je hvalevredna že zato, ker Marxa ne obsoja na smetišče zgodovine kar v izhodišču, temveč ga deklarativno poskuša reaplicirati v enaindvajsetem stoletju. Esencialni mehanizem, ki tiči v jedru teorije vrednosti, je zakon vrednosti, tj. zakon, ki razlaga dinamiko blagovne menjave. Vendar konzumiranje internetnih storitev, npr. Facebooka in Googla, ni podvrženo okrutnosti zakona vrednosti, saj striktno gledano ne poteka v okviru blagovne menjave. Sestavek je dolg, nekoliko nekoherenten in močno fragmentiran, saj med drugim naslavlja ogromno (preveč) kritičnih in naklonjenih avtorjev, zaradi česar je težko, če ne nemogoče izluščiti vse Fuchsove nadgradnje, pomisleke in prispevke, jih povzeti in se jim izčrpno posvetiti. Vseeno pa se lahko osredotočimo na tiste najbolj kontroverzne poteze njegove aplikacije Marxove teorije vrednosti na sfero digitalnega, ki bolj ali manj emanirajo iz branja že omenjenega Dallasa Smytha ter se na eni strani nanašajo na koncipiranje vrednosti in produktivnega dela, na drugi pa na distinkcijo med blagovnimi in neblagovnimi procesi. Fuchsov argument teče nekako takole: medijski kapitalisti nasploh in internetni mediji, kot je Facebook, konkretno prodajajo običajnim kapitalistom (ali oglaševalskim podjetjem, ki jih ti najamejo) prav specifično blago - občinstva. Občinstva, pravi Fuchs (ko povzema Smytha), so posebna oblika blaga, ker proizvajajo vrednost tudi v času, ko ne delajo neposredno v produkcijskem procesu. Gledanje televizije, branje časopisov in brskanje po spletu so prostočasne aktivnosti, ki so podrejene logiki kapitala ne le neformalno, tj. tako, da ta zgolj zaznamuje njihovo formo, temveč tudi formalno, tj. tako, da dejansko proizvajajo vrednost. Zakaj proizvajajo vrednost? Zato, pojasnjujeta avtorja, ker je čas ljudi, ki opravljajo te aktivnosti (gledajo, poslušajo ali berejo oglase), prodan kot blago na trgu. To je prvi esencialni argument Smytha in Fuchsa. Ljudje, ki so izpostavljeni oglasom, so občinstva, ki si jih kapitalisti med seboj prodajajo kot blago. Obenem, nadaljuje Fuchs, je par excellence primer tega fenomena prav internetni medij. Brskanje po Googlu, konzumiranje (in ustvarjanje) medijskih vsebin na Facebooku ter objavljanje in gledanje YouTube posnetkov -vse to je presežni delovni čas, ki ustvarja presežno vrednost za kapitaliste. Za razliko od konzumiranja konvencionalnih medijskih vsebin uporabniki storitev korporativnih spletnih medijev stalno soustvarjajo (rekreirajo) vsebino, ki je sredstvo in končni smoter korporacije. Povedano drugače, (neplačani) uporabniki Facebooka - ne pa zaposleni medijski delavci, kot to velja za televizijske, radijske in časopisne hiše - so tisti, ki neprestano ustvarjajo vsebino, osnovno platformo Facebooka, ta pa služi kot podlaga za oglaševanje drugih korporacij. Facebook lahko razumemo kot en velik oglaševalski prostor, katerega perpetuacija je v domeni neskončno izkoriščanih uporabnikov prav te (brezplačne) storitve; vsaka minuta na Facebooku je minuta presežne vrednosti. Na neki točki Fuchs celo izračuna vrednost, ki je bila v preteklem letu proizvedena na Facebooku, in doda, da ima Facebook tako visoko profitno mero prav zato, ker njegovi nesojeni delavci - uporabniki - proizvajajo ogromno maso vrednosti. Že tu se zdi, da ne loči med apropriacijo vrednosti v menjavi in ustvarjanjem vrednosti v produkciji ter da pozablja, da so izjemno profitabilna podjetja - ki pa zaradi visoke organske sestave kapitala proizvajajo malo vrednosti - ne izjema, temveč pravilo v razvitem kapitalizmu. Poleg tega da so uporabniki v vsakem trenutku izpostavljeni plačanim oglasom, so tudi tisti edini element (če izvzamemo programerje, ki so platformo izvorno izumili, in delavce, ki popravljajo in posodabljajo strežnike), zaradi katerega Facebook sploh še obstaja in privlači nove uporabnike. Občinstva (še posebej na internetu) so - tako kot ženske in moški, ki skrbijo za gospodinjstvo, pa za svoje delo niso nikoli plačani -izredno izkoriščana, ker proizvajajo samo presežno vrednost (s), njihove mezde (v) pa so ničelne; stopnja eksploatacije (s/v), pravi Fuchs, se torej približuje neskončnosti. Vendar to ni Marxova teorija vrednosti. Fuchs seveda ima pravico do svoje teorije, ki je drugačna od Marxove - morebiti je celo bolj veljavna; vendar to ni Marxova teorija vrednosti. Fuchsovo razumevanje produktivnega dela, tj. dela, ki proizvaja vrednost, je fundamentalno drugačno od Marxovega, to pa je tudi vzrok za njegov (zmotni) logični sklep, in sicer da občinstva (uporabniki internetnih storitev) proizvajajo vrednost za kapitaliste. Vsekakor se lahko strinjamo, da je forma oglaševanja na internetu nek historični novum, ker je tako precizno ciljano uporabnikovim potrebam in željam in obenem tako vseprisotno, nikoli končano. Prav tako se lahko strinjamo, da so internetni uporabniki - tako kot neplačani gospodinjci idr. - v določenem smislu izredno izkoriščani in podrejeni logiki kapitala, a vendar te forme izkoriščanja ne moremo koncipirati skozi prizmo (Marxove) teorije vrednosti. Esencialni mehanizem, ki tiči v jedru teorije vrednosti, je zakon vrednosti, tj. zakon, ki razlaga dinamiko blagovne menjave. Vendar konzumiranje internetnih storitev, npr. Facebooka in Googla, ni podvrženo okrutnosti zakona vrednosti, saj striktno gledano ne poteka v okviru blagovne menjave. Sicer drži, da so občinstva (uporabniki korporativnih in-ternetnih storitev) izkoriščana, a niso izkoriščana ekonomsko, niso izkoriščana v terminih vrednosti. Tako kot neplačani gospodinjci, ki opravljajo zgolj konkretno, privatno delo, ki ni manifestirano kot abstraktno in družbeno, ker ga ni mediirala blagovna menjava na trgu, tudi občinstva na internetu ne ustvarjajo vrednosti, ker njihovo delo ne privzame dvojnega značaja, o katerem govori Marx. Četudi bi bilo delo občinstev nujnega pomena za kapitalistični produkcijski način, kot je na primer neplačano delo gospodinjcev, to ne bi spremenilo dejstva, da ne proizvaja vrednosti. Med kapita- listi in neplačanimi uporabniki njihovih storitev namreč ni prišlo do blagovne menjave; kapitalisti so jih izkoriščali za svoje partikularne interese, vendar iz njih niso izželi presežne vrednosti - kapitalisti so izkoriščali delo uporabnikov v njegovi konkretni, ne abstraktni formi, tj. delo, ki proizvaja uporabno vrednost, ne vrednosti per se. Fuchsov poskus mišljenja digitalnega izkoriščanja je temeljno nespravljiv z Marxovim konceptom vrednosti, pa vendar ob pravem času opozarja na nujnost kritičnega preučevanja internetnih medijev, ki so bolj gromozanski oglasni panoji kot pravi mediji. Fuchs nekje v svojem tekstu ugovarja kritikam Michaela Lebowitza, ki pravi, da je Smythova teorija občinstev zgolj nominalno marksistična, ne pa tudi substantivno. Fuchs se ne strinja z Lebowitzem, ki zatrjuje, da občinstva ne morejo ustvarjati vrednosti, saj jih (produktivni) kapital ne zaposluje v sferi produkcije; prvi pravi, da vrednost proizvajajo vsi -tudi neplačani gospodinjci in občinstva - in da je Lebowitz podlegel mezdnemu fetišizmu. Marx naj bi namreč govoril o izkoriščanju in presežnem delu kot o pojavu, ki ni specifičen le kapitalizmu. To vsekakor drži. Ne drži pa Fuchsova infe-renca, po kateri naj bi obstoj (splošnega) izkoriščanja kot bistvenega elementa vseh razrednih družb (ne le kapitalizma) predpostavljal tudi takšen obstoj vrednostnega izkoriščanja, tj. neplačanega dela, ki proizvaja vrednost. Sužnji so bili gotovo brutalno izkoriščani in praktično ves delež njihovega dela je bil presežni; vendar noben resen marksist ne bi trdil, da so proizvajali vrednost, saj je ta forma bogastva specifična zgolj družbam, v katerih dominirata blagovna menjava in zakon vrednosti. Fuchs Lebowitza obtožuje mezdnega fetišizma, a dejansko je prav njegova (Fuchsova) teorija vrednosti vulgarna, ker pripisuje vrednosti in produktivnemu delu transhi-storični značaj. Fuchs je prej levi ekvivalent Saya ali Bastiata kot pa kibernetična nadgradnja Marxa. Zaradi nebrzdanega razvoja interneta in digitalnega oglaševanja, ki orwellovsko razgaljata našo zasebnost z neodo-brenim zbiranjem podatkov, moramo na vsakem koraku oza-veščati in kritizirati to novo tržno invazijo. Fuchsov poskus mišljenja digitalnega izkoriščanja je temeljno nespravljiv z Marxovim konceptom vrednosti, pa vendar ob pravem času opozarja na nujnost kritičnega preučevanja internetnih medijev, ki so bolj gromozanski oglasni panoji kot pravi mediji. Komunikološke študije, ki so prevečkrat zgolj slab izgovor za akademsko zvenečo apologijo neustavljivega procesa ko-modifikacije in intrumentalizacije novih medijev - ki služijo kapitalu predvsem z utilizacijo oglaševanja in marketinga ter prek njiju pospešujejo realizacijo vrednosti na trgu in s tem obrat kapitala - bi morale večkrat ubrati subverzivno pot, na katero se je hrabro, čeprav ne najbolj uspešno podal Fuchs. m Petdeset let slepote in norosti Intervju s Kasio Malinowsko-Sempruch, direktorico Globalnega programa za politiko drog pri Open Society Foundations sprašuje Lana Durjava ilustraija Aljaž Košir - Fejzo Kasia Malinowska-Sempruch se s politiko drog ukvarja že več kot dve desetletji. Pod njenim vodstvom je bila v sklopu programa Open Society Foundations omogočena učinkovita implementacija preko dvestotih projektov zmanjševanja škode zaradi drog v državah vzhodne Evrope ter v bivših sovjetskih republikah, danes pa je direktor ca Globalnega programa za politiko drog pri Open Society Foundations ter članica svetovalnega odbora Svetovne zdravstvene organizacije za HlV/aids. S Kasio smo govorili v Budimpešti, kamor je prišla na debato o nujni spremembi aktualne prohibitivne politike do drog. Vojna proti drogam, teater kolektivnega zanikanja realnosti in perpetuelnega nizanja ireverzibilnih napak. Patologija, spodletelost, paranoja, katastrofa, histerija, tragedija, zmota in norost. V čem je poanta tega iracionalnega projekta? Koliko trupel, mizerije in travme bo še treba, da se zadeve spremenijo? Kdaj bo tega agoničnega filma konec? Torej preden odgovorim na vaša vprašanja, naj za začetek malce skiciram samo zgodovino aktualne, več kot evidentno popolnoma zgrešene politike do drog. Nekje petdeset let nazaj se je svet odločil za zelo specifičen pristop k problematiki drog, v sklopu katerega je bila kot edini legitimni cilj zastavljena popolna eradikacija ilegalnih psihoaktivnih substanc. Osnovna predpostavka tega pristopa je bila, da je uporaba drog v vsakem primeru in v vsakem kontekstu škodljiva ter da je ključnega pomena, da se je niti ne prakticira niti ne tolerira. Pred približno tridesetimi leti je bilo organizirano svetovno zasedanje, katerega tema je bila postopno ustvarjenje sveta brez drog. So bila takšna pričakovanja naivna? Vsekakor. Nerealistična? Prav tako. Vprašali boste, zakaj. Če pogledamo v zgodovino človeštva, zlahka najdemo dokaze, da so ljudje že od nekdaj uporabljali takšne in drugačne droge, in nerazumno je pričakovati, da se bo to kdajkoli bistveno spremenilo. Dejstvo je, da so direktive, ki so bile zastavljene s strani Organizacije združenih narodov, nerealne oziroma povsem nekompatibilne s človeškimi navadami oziroma s človeško naravo. Prohibitivno orientirana politika je bila v zadnjih petih desetletjih vsestransko preizkušena ter se je v svoji realizaciji izkazala za spodletelo rešitev, za rešitev, ki je skrajno kontraproduktivna. Kako vemo, da je ta strategija spodletela? Če pogledamo podatke, ki prikazujejo produkcijo Rehabilitacijski centri, o katerih govorite, so praktično edine opcije zdravljenja odvisnosti v Vietnamu, česar ne gre interpretirati drugače kot popolno katastrofo. V teoriji gre za legitimne zdravstvene institucije, v praksi pa za delovne kampe, v katerih lahko proti svoji volji končaš tudi za tri do pet let. ilegalnih drog, vidimo, da le-ta nezadržno raste. To velja tako za droge, ki se jih da gojiti - na primer marihuano, koko in opij - kot tudi za sintetizirane produkte, pri čemer je količinsko na prvem mestu predvsem produkcija amfetaminov. Omenjeni podatki jasno prikazujejo, da v svojem projektu ustvarjanja sveta brez drog nismo dosegli zastavljenih ciljev. Še več, upala bi si trditi, da s politiko ničelne tolerance ter ostre kriminalizacije situacije nismo izboljšali, pač pa smo jo občutno poslabšali. Na kakšen način skuša Open Society Foundations posegati v aktualno politiko drog? Ali menite, da gre kot prioriteto jemati agitiranje za spremembo nacionalnih zakonov ali predvsem mednarodnih konvencij? Če nas je zgodovina politike drog karkoli naučila, je to dejstvo, da na tem področju ni ene same strategije, ki bi delovala za vse. Open Society Foundations poudarja pomen preizkušanja različnih opcij ter na podlagi njihovega uspeha formiranje direktiv, kako nadaljevati. Naša mreža prvenstveno deluje na področju spodbujanja debate o primernejši politiki do drog na nacionalni ravni, kajti nacionalni zakoni so tisti, zaradi katerih so ljudje inkarcerirani, nadlegovani in perpetuel-no in sistematično ovirani pri dostopu do zdravljenja. Seveda je pomembna tudi sprememba konvencije o narkotikih, toda ko govorimo o konvenciji Organizacije združenih narodov, se je nujno treba vprašati: koliko časa, energije in finančnih virov bo dejansko potrebnih za spremembo konvencije? Me- nim, da veliko in da bi naše prioritete, posebej glede na to, da imamo omejeno količino časa in denarja, morale biti na prizadevanju za spremembo nacionalnih zakonov. Če pa že govoriva o mednarodnih direktivah, kaj bi bilo bistveno storiti za izboljšanje trenutne situacije? Osebno mislim, da bi bilo treba priti do nekega splošnega konsenza posameznih držav, da je v konvenciji dovolj fleksibilnosti za spremembo nacionalnih politik do drog, in če temu ni tako, potem je pač treba modificirati tiste dele konvencije, ki takšno spremembo onemogočajo. Imam sicer veliko kolegov, ki menijo, da bi bila nujno potrebna popolna eradikacija konvencije in da bi to moral biti primarni fokus naše dejavnosti, vendar se bojim, da na ta način zanemarjamo dogodke, do katerih prihaja na čisto praktični ravni - kot recimo dejstvo, da se množično zapira in kriminalizira ljudi zavoljo posesti majhne količine drog za osebno uporabo, kot primer naj omenim svojo rojstno Poljsko, kjer mlade osebe zaradi posesti mari-huane dobivajo kartoteke za deset let, v veliko državah ZDA pa na primer velja tudi, da ko si bil enkrat inkarceriran zavoljo drog, nikoli več ne moreš voliti. Kakorkoli, če povzamem - v svojem boju za spremembe moramo temeljito premisliti glede tega, kam usmerjamo svoje vire, in čeravno so potrebne spremembe na obeh ravneh, zagovarjam mnenje, da se je treba prvenstveno fokusirati na nacionalno raven. Ko že govoriva o nacionalnih zakonih, je dejstvo, da med posameznimi državami obstajajo ogromne razlike, kar zadeva njihovo obravnavo uživalcev drog. Na eni strani imamo na primer Švico, ki odvisnikom nudi opcijo heroina na recept ter ki ima po številnih mestih prostore za varno injiciranje. Popolnoma druga zgodba pa je recimo na Kitajskem, kjer vsako leto 26. junija, torej na dan boja zoper uporabo ter tihotapljenje drog, organizirajo množične eksekucije ljudi, ki so obsojeni za zločine, povezane z drogami, in obenem te državno sponzorirane poboje predvajajo kar po nacionalni televiziji. Katere države bi, kar zadeva tretma uživalcev in preprodajalcev drog, izpostavili kot najbolj rigorozne? Tukaj bi najprej želela omeniti, da zakoni o drogah zajemajo izjemno široko območje - gre za vprašanje kriminalizacije posesti, za človekove pravice, za socialno pomoč, za dostop do zdravstvenih storitev. Obstaja nezanemarljivo število držav, v katerih je zakonodaja glede ene izmed omenjenih komponent razumna, glede drugih pa popolnoma šokantna in nesprejemljiva. Prepričana sem, da je najbolj prezenten primer kršitve človekovih pravic na področju drog vsekakor smrtna kazen - pomislimo samo na Singapur, Malezijo ali Iran. Vendar pa tukaj ne gre samo za formalno zakonodajo, pač pa tudi in morda celo predvsem za to, kako in na kom je zakon dejansko implementiran. Ko sem bila v Maleziji, je bilo v tistem času v zaporih približno dvesto ljudi, ki so čakali na smrtno kazen zavoljo zločinov, povezanih z drogami. Kdo so bili ti ljudje? Prva stvar, ki se jo je dalo opaziti, je, da to niso bile velike ribe. Na usmrtitev skoraj po pravilu čakajo nemočni, revni in marginalizirani ljudje, ki si ne morejo privoščiti odvetnika, ki se jih da z lahkoto izkoristiti ter ki so potemtakem za mafijce in njihove posle z drogami nadvse uporabni. Že tako povsem nesprejemljiva zakonodaja, ki omogoča smrtno kazen, je potem implementirana še na skrajno problematičen in diskriminatoren način. Tukaj govorimo o načelu proporcionalnosti: če nekdo dobi doživljenjsko kazen za tono kokaina, kaj bi potem moral dobiti tisti, ki je bil ujet s kilogramom? Takšna selektivna implementacija zakonov o drogah pa se ne dogaja samo v državah tretjega sveta. Za primer poglejva recimo Italijo, ki ima zapore prenapolnjene s pretežno migranti. Dejstvo je, da če si bogat Italijan, zakoni v zvezi z drogami delujejo zate, popolnoma druga zgodba pa je, če si reven in po možnosti še ilegalni imigrant. V tem primeru lahko računaš na to, da boš konstantno nadlegovan s strani policije, in čeravno je italijanski zakon v osnovi relativno mil, postane skrajno rigorozen, ko si enkrat obravnavan kot povratnik. Ko je govora o nacionalnih zakonih glede drog, je treba nujno pogledati praktične primere - in tukaj kaj hitro postane evidentno, da gre pri imple- mentaciji teh zakonov za blatantni rasizem. Tipičen primer je tudi Brazilija, kjer sama zakonodaja ni pretirano kaznovalno orientirana, a slika postane precej drugačna, ko človek enkrat pogleda, na kom se zakoni dejansko prakticirajo. Seveda ne gre za belce iz Copacabane, pač pa za črnce iz favel. Omenili ste vprašanje dostopa uživalcev drog do zdravstvenih storitev, pri čemer so izjemno problematični tako imenovani rehabilitacijski centri - na primer v Vietnamu - kjer se pod pretvezo zdravljenja na dnevni bazi izvajajo sistematična mučenja in posiljevanja ljudi, da ne govorimo o prisilnem delu, ki je v teh centrih tako ali tako povsem normalna praksa. Rehabilitacijski centri, o katerih govorite, so praktično edine opcije zdravljenja odvisnosti v Vietnamu, česar ne gre interpretirati drugače kot popolno katastrofo. V teoriji gre za legitimne zdravstvene institucije, v praksi pa za delovne kampe, v katerih lahko proti svoji volji končaš tudi za tri do pet let. V sklopu svojega dela sem imela priložnost slišati grozljive zgodbe staršev, ki so dali svoje otroke v kakšnega izmed teh centrov in pri tem naivno mislili, da gre za klinike za zdravljenje odvisnosti. Da ne bo pomote, kot take so priznane tudi s strani državnih organov. Kakorkoli, 36 mesecev kasneje ti starši nimajo kontakta s svojimi otroki, nobenih informacij ne morejo dobiti o tem, kaj se z njimi dogaja, v končni fazi ne vedo niti, ali so otroci živi ali mrtvi. Ko človek vstopi v takšno ustanovo, s tem avtomatično izgubi praktično vse pravice. Menim, da je to veliko hujše kot zapor - ko greš v zapor, namreč veš, zakaj si zaprt, tukaj sta bila v proces obsodbe vključena, vsaj upajmo da, sodnik in tožilec. Obenem veš, zakaj si kaznovan ter nenazadnje tudi za kako dolgo. Ko pa greš v te kvazirehabilitacijske centre, so kriteriji popolnoma nejasni, nihče ne ve, kaj se ti bo zgodilo in kdaj boš spet na prostosti - menda se razume samo po sebi, da po lastni volji oditi seveda ne moreš ^ Sprašujem se, kaj ti je kot odvisniku sploh za storiti v državi, kjer so takšni centri praktično edina ponujena možnost zdravljenja. Potem imamo tukaj seveda Rusijo z izjemno epidemijo HIV-a, kjer je trenutno okuženih že več kot milijon ljudi, pri čemer je večina novih okužb povezanih z intravenoznim uživanjem drog, obenem pa je v državi zakonsko prepovedano substitucijsko zdravljenje, torej tretma, ki je na seznamu Svetovne zdravstvene organizacije naveden kot ena izmed devetih znanstveno potrjenih in dokazano učinkovitih opcij preprečevanja novih okužb s HIV-om ter zmanjševanja škode zavoljo uporabe drog. Načeloma naj bi za države članice Svetovne zdravstvene organizacije in Organizacije združenih narodov veljal nek splošen konsenz, da ko je enkrat v sklopu teh organizacij neka zadeva znanstveno priznana, potem naj bi bila na nacionalni ravni tudi implementirana. Spet se moram vprašati, kaj je posamezniku za storiti, ko je tisto zdravljenje, ki je dostopno, skrajno neefektivno, tisto, ki bi funkcioniralo, pa zakonsko prepovedano. To je blatantna kršitev človekovih pravic in takšne kršitve so nemalokrat izdatno financirane s strani Organizacije združenih narodov in Evropske unije. Ali se države donatorke sploh zavedajo, v kaj dejansko investirajo svoj denar? To so primeri, s kakršnimi se ukvarja Open Society Foundations. Pred kratkim sem brala članek o situaciji v Iranu, ko zahodne države s svojimi donacijami dejansko financirajo državno izvajanje pobijanja ljudi, obsojenih za zločine, povezane z drogami. Situacija v Iranu je izjemno zapletena. Še nekaj let nazaj je imel Iran zakonodajo, ki je implementirala smrtno kazen izjemno strogo, potem pa se je v času desetih let razvilo obširno gibanje, ki je promoviralo predvsem pristop zmanjševanja škode. Če boste pogledali informacije nevladnih organizacij, lahko zasledite odprtje t. i. Triangular klinik, ki se fokusirajo na tretma okuženih z virusom HIV, na seksualno zdravje ter na zdravljenje odvisnosti. V Iranu so pravilno in hitro reagirali na izbruh okužb z virusom HIV ter pravočasno uvedli substitucijsko zdravljenje ter celo programe izmenja- ve sterilnega pribora v zaporih - gre za prakso, ki je redka tudi v zahodnih državah, v Aziji pa mislim, da je Iran tako ali tako edina država, ki to omogoča. Vidimo torej, da je po eni strani v tej državi prakticirana izjemno progresivna politika, kar zadeva droge, obenem pa sta bila v istem času zaprta dva zdravnika, ki sta bila advokata programov zmanjševanja škode, eden za 22 mesecev, drugi za 36, in hkrati se v Iranu pobija ljudi zavoljo zločinov zaradi drog. Situacija je dejansko kontradiktorna in popolnoma absurdna. Predvsem v tretjem svetu veljajo zapori za pravo leglo bolezni, od HIV-a pa do hepatitisa C ter tuberkuloze. V Rusiji je na primer kar 25-krat večja verjetnost, da se inkarceriran posameznik okuži s HIV-om, obenem pa zapornikom ni omogočen dostop do kondomov, sterilnega pribora ali substitucij-skega zdravljenja. Glede zaporov je treba vedeti nekaj: ko v deželi zavlada politična turbolenca, so prvi, ki plačajo za to, prav zapori in po dokaze za to nam ni treba v nerazviti svet. Poglejte na primer Nemčijo: veliko let je bila dobra praksa v zaporih, kar zadeva preventivo okužb s HIV-om in hepatitisom C, in ta praksa je vključevala tudi sterilni pribor. Potem se je zamenjala vlada, desnica je izvajala intenziven pritisk, levica pa je popustila. Danes imamo zgolj en zapor v celi Nemčiji, ki omogoča dostop do sterilnega pribora. Podobna situacija je v Španiji, kjer Ko sem bila v Maleziji, je bilo v tistem času v zaporih približno dvesto ljudi, ki so čakali na smrtno kazen zavoljo zločinov, povezanih z drogami. Kdo so bili ti ljudje? Na usmrtitev skoraj po pravilu čakajo nemočni, revni in marginalizirani ljudje, ki si ne morejo privoščiti odvetnika, ki se jih da z lahkoto izkoristiti ter ki so potemtakem za mafijce in njihove posle z drogami nadvse uporabni. varčevalni zakoni postavljajo pod vprašaj prav vse programe v zaporih. Najhujša situacija je seveda, kot ste pravilno izpostavili, prav v Rusiji, ki je trenutno glavni epicenter epidemije HIV-a, najhujša nevarnost okužbe pa grozi prav zaprtim posameznikom. Kakorkoli, na kratko povedano: zapori za časa krize postanejo polje, na katerem se politični konflikti prevajajo v redukcijo programov, kar ima za posledico na tisoče novih okužb, ki zavoljo nedostopnosti zdravljenja pogosto rezultirajo v smrti. Organizacija združenih narodov je nekaj tednov nazaj izdala svoje letno poročilo, v katerem navaja, da ima Rusija že preko milijon okuženih s HIV-om ter da je poleg Ukrajine in Centralne Azije edino področje na svetu, kjer število okužb še zmerom epidemično narašča. Kakšna je verjetnost, da se bodo vodilni v politiki zganili in končno sprejeli ukrepe, ki bi, če ne drugega, vsaj obvladali nadaljnje nenadzorovano širjenje okužb? Žal menim, da je verjetnost precej majhna, kajti v tej državi več kot očitno ni prav nobene politične volje za spremembe. Poglejte, dejstvo je, da se HIV-epidemiji v Rusiji sploh ne bi bilo treba zgoditi. Za primerjavo, če govorimo recimo o podsaharski Afriki, so v njej politične, družbene, kulturne in ekonomske realnosti takšne, da je izjemno težko ostati neokužen - in še tukaj je epidemija HIV-a postala relativno obvladljiva. Druga zgodba je z Rusijo - že preden je prišlo do alarmantnega širjenja okužb, je bilo na voljo veliko informacij z Zahoda, kako efektivno preprečiti epidemijo HIV-a med intravenoznimi uživalci drog. Dvajset let nazaj v Rusiji HIV-a sploh ni bilo, in ko so se pojavili jasni znaki grožnje epidemije, smo vedeli, kako jo preprečiti, pa je bila politična odločitev, da se tega ne stori. Naj dam primer, ki ga po vseh teh letih nikakor ne morem pozabiti: situacija zanikanja realnosti me je izjemno frustrirala, in ko sem na nekem večernem sprejemu govorila z enim izmed ruskih vodilnih ljudi na področju zdravstva, sem ga vprašala: čemu ne reagirate na grožnjo, dokler je ta še relativno obvladljiva? Ali res potrebujete milijon inficiranih ljudi, da spoznate, da se to dejan- sko dogaja ter da je nujno treba ukrepati? Pogledal me je in dejal: milijon ljudi v Rusiji? Tega pa res ne gre interpretirati kot nekaj alarmantnega. Bila sem, milo rečeno, šokirana. In sedaj, 15 let kasneje, smo v situaciji, ki smo jo napovedovali: v Rusiji je okuženih že več kot milijon ljudi, obeti pa so še veliko slabši. In danes ugotavljam, da je imel omenjen človek prav: tudi milijon ljudi v Rusiji ni dovolj, da bi reagirali, kajti v Rusiji je bilo vedno vsaj milijon ljudi, ki so zaradi nečesa umirali. Pomislimo samo na vojne in gulage. In kar je nesprejemljivo in obenem tragično, je, da je to stališče vodilne politike in edini odgovor, ki ga le-ta ponuja, je, da je vsega kriv Afganistan. Če le Afganistanci ne bi producirali vsega tega opija ter obenem tihotapili heroina v državo, epidemije v Rusiji po njihovih besedah sploh ne bi bilo. Glavni problem aktualne politike do drog je, da je zbazirana na naivnem prepričanju, da bomo ob zmanjšanju ponudbe dosegli tudi eradikacijo povpraševanja, toda vse, kar s takšno strategijo dosežemo, je, da se na trgu pojavi alternativni produkt, ki je pogosto še bolj škodljiv kot tisti, ki smo se ga skušali znebiti v izhodišču. Pa vendar obstajajo tudi države, ki so se odločile za drugo, mnogo bolj efektivno strategijo, katere bistvo je: drog ne moremo izkoreniniti, lahko pa mini-maliziramo škodo, ki je rezultat njihove uporabe. Res je, ta pristop se je izkazal za pravzaprav najbolj učinkovitega in popolnoma nerazumno je, da ga veliko držav še vedno zavrača. Kaj uživalcu drog s programi zmanjševanja škode dejansko sporočamo? Sporočamo mu to, da ni vseeno, če živi ali umre. Tukaj bi izpostavila Švico, ki je ne moremo imeti ravno za neko blazno liberalno državo, pa je kljub temu sprejela odločitev, da so uživalci, ki po parkih na veliko injicirajo opiate, precej slaba ideja in posledično uvedla možnost heroina na recept. Potem imamo Nizozemsko in coffee shope, katerih glavna ideja je bila zmanjšati ilegalno prekupčevanje z marihuano ter uživalcem kanabisa preprečiti stike z dilerji, ki obenem prodajajo tudi na primer crack in crystal meth, in to za povrhu še neznane kvalitete. Strategija se je obnesla - poglejte, koliko Nizozemcev danes kadi marihuano! Raziskave kažejo, da odstotkovno manj kot v vseh sosednjih državah. Napoved, da bodo ljudje ves čas zadrogirani, če se odločimo za dejanja v smeri legalizacije, je torej povsem napačna. Odličen primer je tudi Portugalska: še deset let nazaj so imeli velike probleme s heroinom ter ogromno okužb s HIV-om, potem so sprejeli za tiste čase izjemno pogumno odločitev in dekriminalizirali posest in uporabo vseh substanc. Je to povzročilo neko splošno občutje strahu? Vsekakor, takrat so krožile črnoglede napovedi, da se bo uporaba drog drastično povečala ter da bo vsa Evropa množično prihajala na Portugalsko izključno zaradi drog. Toda kakšne rezultate je dekriminalizacija dejansko prinesla? Strategija se je več kot obnesla, okužbe s HIV-om so upadle, veliko ljudi pa se je odločilo za zdravljenje, kamor so bili preusmerjeni tudi finančni viri, ki so se prej porabili za prakticiranje kriminali-zacije. Treba je vedeti nekaj: če ljudje čutijo pritisk in grožnjo inkarceracije, zdravstvenih servisov ne bodo uporabljali ali pa jih bodo vsaj uporabljali v veliko manjšem obsegu, kot bi jih sicer. Te tri države so torej dokaz, da obstajajo alternative ničelni toleranci do drog, in to alternative, ki dejansko prinašajo pozitivne rezultate. Kar potrebujemo, so torej pragmatične rešitve ter obenem politike, ki niso zgolj birokrati, ki ne sodelujejo v kolektivnem zanikanju realnosti in ki imajo hkrati dovolj poguma, da se z omenjenimi strategijami zo-perstavijo strogo prohibitivno orientirani politiki ter da racionalno razložijo, zakaj je potrebna implementacija nove, drugačne prakse. V zadnjem času prihajajo novice glede prizadevanj za spremembo politike do drog iz vsega sveta. Volivci v Washingtonu in Coloradu so izglasovali legalizacijo marihuane, vodilni predstavniki južnoameriških držav promovirajo in implementirajo spremembe zakonov v smeri dekriminalizacije in celo legalizacije še iz Singapurja, v države z izjemno rigoroznimi zakoni glede drog so pred kratkim prišle vsaj nekoliko pozitivne novice, ki napovedujejo možnost kaznovanja prekupčevalcev z drogami s sicer dosmrtnim zaporom, a vsaj namesto pred tem obvezne smrtne kazni. Zelo redko pa slišimo o dogajanju na področju politike do drog v afriških državah. Kako bi opisali tamkajšnjo situacijo? Na Open Society Foundations vedno znova ugotavljamo, da se debata o politiki do drog v Afriki žal sploh še ni pošteno začela. Vsi smo sicer videli Kofi Annana, sicer tudi enega izmed glavnih podpisnikov Dunajske deklaracije, ki je večkrat govoril o potrebi po spremembah na tem področju ter obenem o tem, kako uničujoče posledice ima lahko trgovanje z drogami za tiste afriške države, ki šele prehajajo v demokracijo. Določeni deli Afrike imajo sicer že sedaj velike probleme zaradi drog. Če pogledamo Tanzanijo, vidimo, da je pred kratkim odprla prvi metadonski program, očitno gre torej za uporabo opiatov, sicer potrebe po programu seveda ne bi bilo. Lep primer relativno alarmantnega stanja sta tudi Nigerija in Kenija. Če to primerjamo s stalnim pritekanjem informacij iz drugih delov sveta, je seveda res, da prihaja iz afriških držav razmeroma majhna količina novic, vendar se vedno pogosteje pojavljajo jasni znaki, da droge tudi tukaj postajajo velik problem, za katerega je zgolj vprašanje časa, kdaj bo eksplodiral. V posebni nevarnosti so najrevnejše države - poglejte recimo Gvinejo Bissau, ki ima že sedaj velikanske težave s prekupčevanjem drog preko njenega ozemlja. In treba je poudariti, da ni nobeno presenečenje, da se to dogaja prav v tej državi. Gvineja Bissau je namreč izjemno revna in nerazvita, s tem pa postane lahka tarča preprodajalcev. Tukaj lahko vzpostavimo jasne paralele z revnimi južnoameriškimi državami - poglejte na primer brazilske favele, v katerih mafija prevzema efektivno oblast. Vprašajmo se, zakaj favele sploh obstajajo. Glavni problem je seveda revščina in tukaj je skrajni čas, da v razvitih državah spoznamo, da bo v primeru, če ne bomo investirali v revne dežele, akutna situacija dominacije organiziranega kriminala zgolj še naraščala. Namesto da bi uvideli številne dejavnike, ki omogočajo obstoj mafije, zadevo interpretiramo zgolj kot problem zaradi drog. Gre za začaran krog: namesto da bi vlagali denar v razvoj teh držav, ga vlagamo v preganjanje drog, obenem pa puščamo prebivalce živeti v ekstremni revščini brez dostopa do izobrazbe in zdravstva ter hkrati brez priložnosti, da bi se iz svoje bede potegnili po legalni poti. In potem se še čudimo, zakaj se zatekajo v kriminal! Glavno vprašanje se torej še zmerom glasi: kakšno rešitev ponuditi, da se izkopljemo iz aktualne situacije na področju politike do drog? Za začetek bi, kot sem malo prej omenila, predlagala obširno vlaganje v razvoj revnih držav, obenem pa intenzivno aplikacijo programov zmanjševanja škode ter premike v smeri legalizacije in neke formalne regulacije. Zadeva je preprosta: če vzameš denar od gangsterjev in ga daš ljudem, ki so najbolj ranljivi za gojenje in tihotapstvo, boš s tem dejansko zmanjšal stopnjo revščine, kriminala in nasilja. Če obenem opustiš politiko ničelne tolerance, ki več kot očitno niti približno ni prinesla rezultatov, ki smo si jih obetali, in poskušaš minimalizirati škodo, ki nastaja zaradi uživanja drog, se lahko dejansko nadejaš manj smrtnih primerov, manj overdoz, manj okužb s hepatitisom in HIV-om ter manj dolgoročnih tragičnih zdravstvenih posledic. Bodo omenjene prakse dokončno rešile probleme, povezane z drogami? Žal moram reči, da ne verjamem, da obstaja kakršnakoli rešitev, ki bi stoodstotno odpravila te probleme, sem pa precej suverena v prepričanju, da bi omenjeni predlogi prinesli občutno boljše rezultate ter hkrati bistveno zmanjšali količino mize-rije, ki jo v veliki meri generira prav prohibitivno naravnana politika do drog. m Ali Androidi sanjajo električne evre? piše Borut Trpin Ročni mobitel je danes najbrž že dovolj star, da bi lahko bil stric. Rojstni klic je opravil slabih štirideset let nazaj, nato se je kot pravi stric zadrževal v ozadju, na začetku devetdesetih pa kot cegel-mobil butnil v parlament žep malega človeka. No, mali človek je moral še malo počakati, ampak mobitel med tem ni zapravljal časa. V ozadju je skrbel za svojo novo podobo. Odločil se je za šolanje. Osnovna šola IBM, 1992 (vpisno ime: Simon). Srednja šola Nokia, 1996 (vpisna št.: Nokia 9000). Na faksu na začetku tisočletja je potem postal malo shizofreničen in je hkrati obiskoval več konkurenčnih šol (Nokia Symbian, Blackberry, Palm OS), podoktorsko pa se je potem izpopolnil pri Androidu, Applu ter Windowsu in s svojim študijem nadaljuje. Obstransko šolanje na stran, dejstvo je, da je naš stric mobitel uradno pameten. In kot smartfon se je prikradel v življenje še tako malega človeka. Stric par excellence. (Pa še majhen je!) Z a našo zgodbo je zanimiva predvsem avantura z Androidom, ki temelji na kontinuiteti komunistič ne ideologije odprtokodnem principu. Odprtoko-dni princip pomeni, da lahko v Androidov softver vsakdo posega, ga prosto spreminja, distribuira naprej in uporablja za kakršnekoli namene. Ne gre za popolno anarhijo, saj določena pravila vseeno ostajajo. Android ima svoja pravila zapisana v t. i. Apache licenčni pogodbi, ki omogoča, da lahko izpeljave prenesemo ven iz Apache licence, ohraniti pa je treba vse patente in zaščitene dele kode. Zadeva deluje zelo uspešno, tako da je Android (ki ga je kmalu po njegovi ustanovitvi že leta 2005 kupil Google) kot operacijski sistem trenutno v polnem razcvetu. V tretjem letošnjem četrtletju že tri četrt pametnih mobitelov uporablja Android, v zadnjem letu pa je njegova razširjenost narasla za dobrih 90 odstotkov. Ta podatek je zanimiv predvsem zato, ker večina tekmecev (Nokijin Symbian, Blackberry in drugi na Linuxu osnovani sistemi) doživlja velik upad v razširjenosti, močno rasteta le še Windowsov mobilni operacijski sistem (ki pa še vedno ostaja na zgolj 2 % napravah) in Applov iOS (Androidov največji tekmec, ki je prisoten na 15 % iPametnjakovičih). In kakšen je bil ključ do uspeha Androida? Tri leta nazaj je bil namreč prisoten na zgolj nekaj odstotkih naprav, sedaj pa je že preko večine, potrebne za ustavne spremembe. Glavni razlog, da so ga proizvajalci mobitelov sprejeli z odprtimi rokami, je njegov izvor v odprti kodi, ki je predvsem zastonj, omogoča pa tudi hitre izboljšave in razvoj. Pa je Android res odprt, zastonjski in komunajzarski stric? Na poti do odgovora se velja ustaviti v vzhodni Afriki na safariju velikih zverin, med katerimi je trenutno najbolj pogosto (po populaciji in biomasi) videti gnuje oz. divje pošasti/divja teleta (glede na to, ali žival tolmačimo po nizozemskem ali afrikanskem pomenu Wildebeest). GNU je sicer tudi ime za pomemben in še vedno aktiven projekt, ki se je začel že leta 1983: da bi vsi zainteresirani razvili dovolj prostega softvera, s katerim bi lahko nadomestili vse, kar omogoča neprost softver. Terminologija se mogoče sliši nenaravno (prost - neprost), ampak je ključnega pomena za razumevanje. Ne gre namreč za zgolj zastonj (tj. neplačljivo) programje, ampak tudi za prosto (»svobodno«) programje, kar pomeni, da se programje razvija z mislijo na svobodo uporabnika. Projekt GNU (pod okriljem vplivnega Richarda Stallmana) se je najprej konkretno izkazal v izdelavi operacijskega sistema GNU (okrajšava za GNU's Not Unix). Kot je že iz okrajšave razvidno, je GNU gradil svoj operacijski sistem v opoziciji z Unixom, ki je bil popularen operacijski sistem v osemdesetih. Problem je bil v tem, da je bil Unix, ki se je v sedemdesetih in osemdesetih razširil po akademskih sferah, zaprtokodne (in per definitionem neproste) narave. Konkretne težave, ki so se uporabnikom tako dogajale, so bile, da je imel npr. nekdo probleme s hroščevim (buggy) tiskalnikom - te pa bi z malo truda popravil, če bi imel dostop do kode procesa, ki je uravnaval stik med računalnikom in tiskalnikom. GNU se je tako začel kot sistem, ki bi bil podoben in v veliki meri tudi kompatibilen z Unix sistemi, pisati pa so ga začeli od začetka, da bi bil lahko zares ustvarjen povsem neodvisno od Unixa. Prva dokončna rešitev se je pojavila šele čez slabih deset let, na začetku devetdesetih, ko je Linus Torvalds razvil Linux kernel (računalnikovo češeriko, del, ki skrbi za stik med dušo in telesom, med mehkim in trdim, med programjem in strojno opremo). Kernel je bil zadnji kos sestavljanke, ki je GNU-ju na poti do povsem neodvisnega prostega sistema manjkal. Linux (ki je ime zgolj za jedro, kernel, uporablja pa se ga danes v večini alternativ zaprtim sistemom) sicer ni del projekta GNU, je pa z njim močno povezan, saj je bil že v osnovi izdan pod GPL-licen-co, ki je plod projekta GNU in šele v povezavi s programjem GNU-ja tvori operacijski sistem. GNU projekt je namreč poleg izdelave neodvisnega operacijskega sistema in poleg svojih političnih ter družbenih implikacij znan predvsem po GPL-licenci. Gre za eno najbolj razširjenih licenc na področju odprtega programja, njena posebna značilnost pa je, da je copyleft (v opoziciji s copyright). To pomeni, da lahko kodo, ki je zaščitena po GPL-licenci, prosto redistribuiramo in spreminjamo, moramo pa novo kodo prav tako pustiti prosto dostopno (in ne zaprto) po isti licenci (nova koda ne sme biti copyright). V tem se kaže tudi glavna razlika med prostim progra-mjem, kot ga je uvedel projekt GNU, in odprto kodo. Pri odprti kodi gre za način programiranja, pri katerem je cilj čim bolj kvalitetna koda, kar zagotavlja že sam princip, da lahko vsakdo posega vanjo, ni pa odprta koda že garant, da gre za prosto programje. Razlika je subtilna, vendar velika. Pokaže se npr. na primeru med znanimi GNU/Linux operacijskimi sistemi, ki so popularno znani kot Linuxi (»Ej, un tip je gik, on fura Linuxe.«), in Androidom (»Ej, un tip je car, ker ima najnovejšega Androida na Galaxy XVII.«). Android ni prost operacijski sistem, čeprav temelji na odprti kodi in uporablja Linux jedro (češeriko, kernel), ne uporablja pa GNU-ja. V Androidu, ki temelji na Apache licenci, Linux kernel deluje ločeno pod drugo licenco (GPL), saj sta ti dve licenci nezdružljivi. Ključna razlika je v tem, da je Apache licenca prepustna in ne copyleft. Kodo, ki je zaščitena z Apache licenco, lahko tako modificiramo in izdamo pod drugo licenco (tudi zaprtokodno). Poleg tega da je Google prvotno zadržal npr. kodo Androida 3.0, je Android neprost sistem tudi zato, ker običajno vsebuje neproste aplikacije (npr. Youtube, Googlove zemljevide), Googlovo trgovino za aplikacije (tudi neproste) in mnoge neproste knjižnice, ki sicer niso del sistema, vendar brez njih izgubi mnogo funkcionalnosti. Google tako podobo Androida Pri odprti kodi gre za način programiranja, pri katerem je cilj čim bolj kvalitetna koda, kar zagotavlja že sam princip, da lahko vsakdo posega vanjo, ni pa odprta koda že garant, da gre za prosto programje. Razlika je subtilna, vendar velika. Pokaže se npr. na primeru med znanimi GNU/Linux operacijskimi sistemi, ki so popularno znani kot Linuxi (»Ej, un tip je gik, on fura Linuxe.«), in Androidom (»Ej, un tip je car, ker ima najnovejšega Androida na Galaxy XVII.«). gradi na zmedi med odprto kodo in prostim programjem, čeprav ni zares prost sistem, postavlja pa ga v jasno opozicijo z glavnim tekmecem, Applovim zelo restriktivnim iOS sistemom, čeprav gre v obeh primerih predvsem za dobiček. Google v Androidu večino dobička ustvari prek oglaševanja v zastonj aplikacijah (za razliko od Appla, ki večino dobička na ravni sistema ustvari s prodajo aplikacij), proizvajalci Android telefonov pa v sistem pogosto posežejo z neprostimi dodatki. Pomemben Androidov obrat od prostega programja so tudi patentne vojne, te pomenijo popolno nasprotje GNU-jevski viziji, ki je absolutno proti patentiranju softverskih rešitev. Android izobraževanje je tako našega strica naučilo, da se včasih dobesedno izplača furat prosti cuba libre che guevara imidž, saj so tako proizvajalci kot kupci zadovoljni, kupčki pa rastejo. Kot odziv na to, da Android ni grajen z mislijo na prostost, ampak predvsem razširjenost in dobiček, je nastal projekt Replicant, ki podobno kot GNU (GNU's Not Unix) temelji na opoziciji glede na uveljavljene distribucije Androida. Vse neproste dele (npr. aplikacije, knjižnice) skušajo napisati na novo, vendar stvar zaenkrat deluje samo na omejenem številu modelov, tako da je proces do pravega prostega Androida še zelo dolg. Stričev izobraževalni kolega, true anarhist, ima tako še dolgo pot do dokončnega formiranja. Kdo je torej pravi stric iz ozadja te zgodbe? Očitno ne pametni mobitel, ki smo ga v uvodu označili za strica (mislim, da trenutno pripravlja odprto pismo s protestom, da ni noben stric iz ozadja), ampak korporacije, kot so Google in proizvajalci Androidnih naprav, ki se skrivajo pod masko odprtokodnosti (ki ni nujno proste narave), čeprav so njihovi nameni (le kdo bi kaj takega predvidel?) povsem drugačni kot izvorni nameni odprte kode - prostost. Pri tem je očitno, zakaj se že ves čas govori o stricih tako v demokraciji kot v tem članku; v obeh primerih se skuša usmerjati javno mnenje, širiti svoj vpliv in se pri tem zakriti. In ne glede na to, če strici iz ozadja sploh ostajajo, sedaj tudi mobiteli vseh narodov že uradno sporočajo: »Hočemo opravičilo, ker nismo strici iz ozadja.« m Open the crap, the access, the what? Prenos informacij, uporaba jezika in politika s(r)anja piše Sami Al-Daghistani, ilustracija Dalibor Kazija Knjiga lahko osmisli življenje ali pa ga pahne v pogubo. Ko je prebral knjigo, je menda spremenil svoje življenje na bolje, a se je vseeno vrgel skozi okno. Vkolikor knjiga bogati, potem proizvaja smisel in proizvaja ga prek zapisane besede. Branje omogoča vrsto besednih dejavnosti, določeno rabo jezika, fenomena, ki je človeku najbolj soroden. Die Sprache ist das Haus des Seins. Potemtakem rek »Beri knjigo, beri življenje« drži ali kakor piše Alberto Manguel: »Branje knjige je lahko tudi metafora za branje življenja. «Facebook, ostale šlamparije in totalnost podatkov Civilizacija branja, civilizacija znanja? Kako se razumemo? Kako smo razumljeni in kako smo razumeli? Splet in dostop informacij. Nedvoumno. Celo prenatrpane informacije, s katerimi se lahko napolni sleherna polica tridelne omare v spalnici. Splet, abstrakcija in nadzor. Zagotovo. V procesu razdajanja se zmeraj najde oprijem monitoringa, ki premeteno bdi nad funkcioniranjem sistema. Ta rov sistema pa je skrit pred uporabniki. Do njega se ne da priti. On pride do tebe. Potrka na vrata in te prime za vrat. Smartphoni in portable gadeti postajajo izredno osebni. Tako zelo osebni, da so povsem transparentni v svoji funkcionalnosti. Izkušnja novodobne tehnologije je ne-alienacija do/od naprave, ki pa je regulirana in nadzorovana prek nečloveške svetovne mreže. Sistem preži. Tam ^ zunaj je. Julian Assange trdi, da je pripravljena vsa infrastruktura za totalitarizem spletnega omrežja. Razne državne agencije in privatne korporacije namreč lahko vskočijo v naše virtual-no življenje in nadzorujejo naše ideje ter komunikacijo. Dejstvo, da imajo državne službe dostop do spletnih komunikacij, je problematično, saj pomeni direkten vpogled v zasebne prostore posameznic in posameznikov. To pa ni kaj dosti drugače od dejavnosti tajnih služb, prisluškovanj policije in podobnih državnih »varnostnih oprijemov«. Internetni totalitarizem se kaže v najčistejši luči demokracije kot svoboda do komunikacije, uporabe in delitev mnenja ter medsebojnega povezovanja in potemtakem igra določeno vlogo - vlogo Facebook (internetne) ideologije nadzorovanja pod pretvezo svobode oglaševanja osebnega življenja. Režimi, kakor sta v Saudski Arabiji, kjer deluje izredno močen državno-ver-ski aparat nadzorovanja populacije, in Iranu - kjer vlada že nekaj let razvija svoje lastno domače spletno omrežje, s katerim bi lahko do neke mere nadomestila svetovni splet, in to zavoljo preprečevanja »pohujševanja iranske mladine z virusom, ki prihaja z Zahoda« - delujejo nasilno in povsem eksplicitno, saj onemogočajo virtualne sprehode po prepovedanih vsebinah in preprečujejo posameznikom vznik raznovrstnih grupacij in dejavnosti. A to nas ne sme zaslepiti. Tako imenovane »demokratične države« (države, kjer naj bi bila demokracija kot oblika politične oblasti glavno vodilo) pod pretvezo višjih ciljev in plemenitih dejanj (politično nabijanje zahodnih vlad množicam o potrebi po reševanju stanja iz krize, ki se odraža prek zategovanja socialne države v obliki privlačnih floskul) izrabljajo obliko demokracije za raznovrstne politične in ekonomske namene. Tam, kjer je totalitarizem neizprosen, nečloveški in nadvse krut, prav tam je popačena oblika tega, kar imenujemo dan današnji demokracija, subtilno perverzna in nevarno uničujoča. Alternativa mainstream spletu je torej nekaj podobnega, kar ustvarja prav iranski režim - avtonomna, samostalna spletna mreža, neodvisna od ostalih spletnih agencij. Avtonomna celo od samega državnega sistema, da se razumemo. (?) Dostop do informacij in egiptovski boj za državno besedo Google, Twitter, FB in mnoge ostale spletne aplikacije ter brskalniki povzročajo nemalo vzklikov na strani njihovih privržencev, rušijo obstoječ način komuniciranja in na novo osmišljajo naravo komunikacij med posamezniki in družbo. Eden izmed mejnikov podpore spletnim medijem je bila tako imenovana »arabska pomlad« (izredno kontroverzen, dvoumen! pojem, ki predpostavlja naslednje: 1. kot da je celoten arabski narod monofluiden in monokulturen, 2. kot da so do nedavnega arabski narodi spali, tj. bili v stanju politične, ekonomske in predvsem socialne otopelosti, 3. nakazovanje, da so upori v arabskem svetu dokončen proces revolucije, ki se je že zgodil, itd.), spletni mediji pa so na ulice pognali na sto-tisoče vladnih protestnikov. FB, Twitter, Al Jazeera in ostali mediji so brez dvoma odigrali določeno vlogo v prenosu dogodkov in informacij. Predvsem Al Jazeera Arabic je tisti medij, ki je bil dan in noč prisoten na Tahrirju in v živo prenašal dogajanje s trga. A že kratka analiza dogajanja in uporabe medijev sporoča, da navkljub mobilizaciji in obveščanju pre- bivalstva, ki so ju spletni mediji v Egiptu med upori leta 2011 povzročili, le-tem ne gre pripisovati prevelike vloge. Glavni momentum v Kairu je bil namreč dosežen ravno takrat, ko je režim celoten splet v državi izključil. Prav manko spleta je dokončno mobiliziral ljudstvo na ulice, na Tahrir, na usodno pot rušitve režima. Moč leži v ljudstvu, splet je lahko le postranski produkt aktivizma. To, da egiptovska mladina uporablja Facebook, ker želi biti podobna vrstnikom z Zahoda, in da hrepeni po idealih, ki jih živimo v čudoviti Evropi in ZDA, je falsificiranje egiptovske revolucije, ki se jo skuša prikazati kot upor middle classa. Ljudje živijo z 2 $ na dan. Lačni so. Dol jim visi za malomeščanske šminke, silikone in popevke tedna. Leto in nekaj po egiptovski »revoluciji« se lahko osvobodimo metaforike. Voli svojega voditelja in poplačan boš za svoj aktivni angažma. Muslimanska bratovščina je v Egiptu po padcu Mubaraka postala dostopna vsem državljanom. Prilezla je iz podzemnih rovov in ugledala nebo. Po neuradnih podatkih naj bi dobivala več kot 50-% podporo med Egipčani po državi. Ko sem se med upori pomladi leta 2011 z vsem začudenjem nad hkratno nevarnostjo in neposrednostjo življenja potikal po egiptovskem dvajsetmilijonskem mestu, se nisem mogel upreti misli, da je zdaj resnično prišel čas bratovščine. Tu so. Politično pripravljeni. Socialno angažirani, islamsko obarvani, ki bodo zagotovili tako enim kakor drugim. Žal, morda prihodnjič. Akademik, politični aktivist, dolgoletni prebivalec Kaira in človek, ki je sodno preganjal Gi-ja teksaškega Walkerja Busha, Ian Douglas, pravi, da v boju za legitimnost nikdar ne zmagaš, dokler ne prepričaš svojega nasprotnika ^ Mursi skuša prepričati, saj se je po kvazidiplomatski spravi v Gazi postavil po robu pravnemu sistemu v Egiptu, in to s podporo vojske. Zdi se, kot da želi Ustavo napisati sam. Imenoval se je za novega faraona. Egipt je ekonomsko oslabljen in si ne more privoščiti političnega nelagodja, a prav to se dogaja, saj se Mursi očitno čuti dovolj močnega, da se spravi nad interne zajedavce in združenja. Vladar sporoča. Povsem iskreno. Nedvoumno. Ljudstvo je razdeljeno. Bratovščina in salafisti so za. Četudi so vsak petek lanskega leta na Tahrirju bobnali za svobodo, revolucijo in prihodnost ^ Vrhovno sodišče v Kairu je odložilo odlok na Ustavo. Parlament je odločil, da bo o tem glasovalo ljudstvo. Referendum bo. Ljudstvo, ki nosi breme 35-% nepismenosti, bo odločalo o svoji usodi. Na podlagi česa? Dostopnosti do informacij? Da, seveda, ljudje bodo začeli vneto prebirati ^ Preži nevarnost impoziranja Ustave enega človeka. Začasna diktatura vodi v permanentno diktaturo. Proti odloku strukture bo treba iti ^ Proti ali z informacijami, Facebooki in ostalo nesnago ^Razmerja med branjem in bralko/bralcem »Die ihn [sc. den Menschen] aufbrechenden Begriffe sind nur dann verstehbar, wenn sie nicht als Bedeutung von Beschaffenheiten und Ausstattungen eines Vorhandenen genommen werden, sondern als Anzeige dafür, dass das Verstehen erst den vulgären Auffassungen des Seienden sich entwinden und eigens sich in das Da-sein in ihm verwandeln muss.« Hm Was sprichst du »alta«? Bist du bescheuert oder was!? Izrazi torej ne kažejo direktno na določen objekt, temveč se nahajajo v strukturi časa, za katero enostavno vemo, da obstaja - izrazi se nahajajo v eksistenci in prek nje. Jezik nam je torej blizu, zelo blizu, najbliže naši eksistenci, prek katere se izpovedujemo, dajemo, razdajamo, napajamo in zavajamo. Včasih ne zavajamo namerno, temveč nas jezik sam obvladuje, pa ne da se to zgodi tako pogosto na politični ravni? Uporaba jezika. Eksplikacija misli. Namera subjekta. Tarča objekta. Prenos laži. Medijsko obarvana objektivnost znanstvene snovi. Padec integritete. Upor ljudi. Včasih jezik zavaja torej nas in ne mi jezika. Ob tvorjenju stavkov in strukturiranju misli moramo biti namreč pozorni na jasnost sporočila. Ali pa pač ne. V tem primeru zadene-mo ob dvoumje v jeziku, ki kognitivne točke zapisane besede (ne)posrečeno popači in preusmeri. Na primer stavek »Zaradi nepredvidenih razlogov je združenje jasnovidcev odložilo nocojšnji sestanek.« lahko deluje kot resna zagata visoko kvalificiranih posameznikov z nadnaravnimi sposobnostmi ali pa kot lep primer jezikovne dvoumnosti. Dvoumje je kulturno bogastvo, možnost operiranja z jezikom na visoko frekvenčni ravni zapopadanja pojavnega sveta. Že, že, a včasih je na udaru človeško življenje - napis na vratih mesnice: »Jutri bom klal. Pravočasno se postavite v vrsto« :/ Menda eden od tako imenovanih oksiomov nevrolingvistič-nega programiranja (NLP) pravi naslednje: »Pomen sporočil ni v tem, kaj smo želeli povedati, temveč v tem, kako jih drugi razumejo. «Open access - Palestina dostopna svetu Bravo! »Demokratične vlade predvidevajo, da ^« Bla bla bla ^ Čemu ploskate, bolan?! Palestina je namreč dobila svoje mesto v hiši biti Združenih narodov ^ Zgodovinski trenutek za človeštvo, Palestino, svet. 140 držav je podprlo glasovanje in ploskalo (o morebitni hinavščini držav, ki so se vzdržale glasovanja, ne gre izgubljati besed, med drugimi je to tudi Slovenija). Zakaj že morajo Palestinci postati odvisniki ameriških dolarjev? Do zdaj so ZDA hlinile vlogo brokerja. A tega je zdaj konec. Pomoč ZDA Palestini je zmeraj obstajala, predvsem v obdobju 2007-2011, ki se je sprevrglo v politično delovanje kot način izvajanja pritiska, in z namenom nadzorovanja Palestincev, da bi od tega imeli neposredno korist prav ZDA in Izrael. Palestinske oblasti so neposredna ovira na poti do nacionalne osvoboditve Palestine. Zdaj gre zares ^Palestina je spolzela korak nazaj v permanentno destrukcijo pred obličjem sveta. Pred-obličjem-sveta. In oni so ploskali ^ Palestina je zgodovinski simbol potlačitve vseh (arabskih) narodov. Je transnacionalni simbol pojenjanja nekega ljudstva, s katerim trpimo vsi. Desetletja. Kmalu bo stoletje. In svet ploska. In se smehlja. S peteršiljem med zobmi. »A UN decision to recognize Palestine as a nation creates an obstacle, granted a constitutional one, before a single bi-national nation. The decision also rules, 65 years after the UN resolution on Israel, that the land shall be divided: The Jewish nation gets 78% and the Arab nation gets 22%, roughly half of what it received in 1947. After six wars and two intifadas, that is an important victory for Zionism.« — Gideon Levy. Temu ploskamo. A štekaš? Struktura časa je položila dvoumje v samo osrčje mednarodne politične scene. 29. novembra 1947 so ZN glasovali za particiranje Palestine pri palestinskih in na pretežno evropsko-judovskih kolonizatorjih. Ta načrt je zagotovil eni tretjini prebivalstva (Judom) 57 % zemlje, dvema tretjinama (Palestincem) pa 43 %. 30. novembra istega leta so koloniza-torji izvedli vojaški napad na Palestino in izgnali na tisoče ljudi. Svojo državo so povsem neoporečno razglasili 14. maja 1948. Načrt (ZN) je še predvideval, da 47 % nekdanje palestinske države preplavi judovska država, medtem ko bi palestinski del vseboval le 1 % judovskega prebivalstva. Za ZN je judovska država pomenila mačo nacionalistično judovsko diskriminiranje Nejudov, etnično čiščenje ^ Po izraelskemu zavajanju leta 1967 je ostalo le 22 % Palestine. Leta 1974 so ZN potrdili obstoj Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) kot edinega legitimnega predstavnika Palestincev. 29. novembra 2012 pa je generalna skupščina ZN glasovala za pridobitev statusa opazovalke. Ta glas je geografsko Palestino skrčil na 43 % zgodovinske Palestine in potrdil znižanje populacije z 12 na 2,4 milijone. Glas je updejt načrta 1947, ko so ZN judovskim kolonizatorjem zagotovili 85 % zemlje. Glas ZN je potrdil etnično čiščenje Palestink in Palestincev. Temu ploskate ^Politično, informativno, grafično, številčno, črkovno, nacionalistično, ideološko, uradno, osebno, perverzno in latentno dvoumje, ki je dostopno vsem nam. Celemu svetu. In svet seveda navdušeno prikimava. Čemu informacije, če ni prebliska, čemu knjige, internet in vsa golazen človeške industrije, če se ne premakne? No, pa preberi še tale paragraf, ki ga je pred 14 leti zapisal pomemben mož: »The disadvantages of declaring a state seem to me far to outweigh the advantages. Most important, a state declared on the autonomous territories would definitively divide the Palestinian population and its cause more or less forever. Residents of Jerusalem, now annexed by Israel, can play no part, nor be, in the state. An equally undeserving fate awaits Palestinian citizens of Israel, who would also be excluded, as would Palestinians in the Diaspora, whose theoretical right of return would practically be annulled. Far from uniting Palestinians, therefore, the declaration of a Palestinian state would in fact divide them more than they have ever been before, rendering the notion of one Palestinian people more or less void. In whose interest is such a result? Certainly not the Palestinians.« - Edward Said, 1998. »Beri« dogodke, »beri« svet, »beri« sceno! Oziroma Iqra! Iqra bismirabbika alladi halaqa ^ halaqa insana min 'alaqa... iqra wa rabbuka akram ^ alladi allama bil qalam ^ 'allamal insana ma lam ya'lam (beri v imenu ^ ki ustvarja človeka od strdka krvi ^ ki ga je naučil pisati ^ naučil tistega, česar ne ve ^). Jah, navsezadnje pa bo le treba »brati«, pa četudi za ceno življenja ^ to Rdeča Ostriga Klubska scena, deveti del piše Daniel Sheppard, fotografija Andrej Lamut Oditi iz Škofje Loke je teže kot pa vanjo priti. To ni misel zafrustrirane najstniške duše, ki ujeta v njej premajhnem napol mestnem, napol vaškem naselju sanjari o odhodu v širni svet, niti ni ljubezenska izpoved zaprisežene mestne srajce pomirjujočemu odzvenu tlakovcev ozkih škofjeloških ulic pod petami. Gre za preprosto opažanje neavtomobiliziranca, ki bi na sončno sobotno popoldne rad naredil kratek skok iz Ljubljane v Škofjo Loko, zvečer malo zažural in se ponoči enkrat zavlekel na bus domov. Ne ne, javni prevozi se od oka zaključijo nekje ob padcu mraka. Bemtiš. Pa dobro, nismo tu za bentenje o vseslovenskem manku razumevanja med žurersko in javnoprevo-zno populacijo. Se je našel avto, se je šlo. Kake pol ure cijazenja po lokalnih cestah in si tam. Na levo je avtobusna postaja in osrednji trg, na desno, malo gor v hrib in za nekimi bajtami, je Rdeča Ostriga, tokratna tarča Tribunine miniserije o mladinskih kulturnih centrih. Škofjeloške ulice so na lep sončen dan okoli šestih popoldne nerazumljivo zapuščene, vse dokler se ne razprejo duri glavne cerkve in na plano izbljuvajo vernike. Maša, valda, vzvišeno prikimamo ponosni ateisti, nevedoč, da se bomo tisti večer maše udeležili tudi mi. »Jaz dojemam to kot neke vrste obletno mašo v fotrovem stilu,« mi kasneje dogodek In Memoriam prof. Peter Hafner, ki je letos potekal četrto leto, namreč obrazloži Tine Hafner, programski vodja Rdeče Ostrige in sin preminulega profesorja matematike in aktivista. V dvorani se je po zadnjem koncertu večera, za mešalko poskakujoče-plešočem Helahirnu, pričel afterparty, midva pa sediva v temnem kotu letnega vrta, kamor se lahko natrpa kakih 500 ljudi »ali še več, če so čisto stisnjeni. Na otvoritvi letos, na Klemnu Klemnu, smo hoteli delati na vrtu, pa je potem padal dež in smo delali v dvorani. Prodali smo čez 300 kart, ampak niso vsi prišli v dvorano. Vanjo se lahko zgužva 200, 250 ljudi, ampak res ne moreš dihat.« Nocoj ni te skrbi. Dvorana se je še najbolj napolnila ob Moveknowledgement, preostali štirje nastopajoči drugega večera dvodnevnega dogodka pa so bolj ali manj samevali. »V določeni meri me je razočaralo, vsaj s strani starejše populacije. Prvič je bilo ful starejših, potem pa vsako leto manj. Danes jih je nekaj prišlo. Pri neki srednji generaciji, med 25 in 35 let, se zadeva na primer prijema, drugače pa se mi zdi, da vseeno dobiva na imenu tudi širše, zunaj Loke. Jaz tudi upam, da bo vsako leto več ljudi to prepoznalo ne le kot samo nek žur, ampak kot nekako tako srečanje. Tudi včeraj se je srečalo dosti bivših fotrovih dijakov in sodelavcev, ampak si vedno želiš, da bi jih bilo več. Včeraj mi je bilo tudi ful bolj všeč, da so ljudje podpirali vse bende.« Lokal Pri Rdeči Ostrigi, kot je uradno ime bivše vojašnice, ki jo je občina leta 1995 dala v upravljanje Klubu škofjeloških študentov, je bil ob pričetku precej manjši. »V bistvu je bila ena manjša sobica, ki se jo je uporabljalo za druženje, za kakšen minižur. Z leti se je podrla kakšna stena, naenkrat je nastala tudi nova sekcija Ostriga - no, saj se ji je že na začetku reklo Ostriga - leta 2000 ali pa 1999 je bil pa ustanovljen Zavod O, da se da to v neko drugačno, samosvojo obliko organiziranja. Znotraj zavoda je kasneje nastal tudi Multimedijski center Pulsar, ki zdaj deluje na Mestnem trgu, vzporedno z Ostrigo pa je takrat nastajal tudi Atelje CLOBB, ki se je, kot je meni znano, začel razvijati tako, da je pripravljal scenografijo za večere v Ostrigi.« Predstavljaj si, to je čisto ista scena, kot če se ti na Metelkovi pojavijo Kingstoni. Mi bi lahko tukaj obračali denar, če bi rekli, boli nas kurac za Ostrigo kot institucijo. A mislim, da se je vredno boriti. Če ne bomo preživeli, bomo pa vsaj umrli s stilom.« Danes Ostriga zajema notranjo dvorano s šankom, moški ču-čevac, ženski baje na školjko in letni vrt omenjenih kapacitet, obiskovalcu nevidni pa so še pisarna Zavoda O, bekstejdž in WC za zaposlene, vsebnost školjk neznana. Notranjost je lepo urejena, seveda v rdeči barvi, zunanje stene vrta pa krasijo nagrafitirani Snorkci, ki delujejo precej bolj PG-18, kot jih pomnim iz otroštva, a so seveda še vedno cortkani, iii. Ena stran letnega vrta je urejena v terasice, za skupni učinek nekakšnega križanca amfiteatra in nasada trte, le da se tu vino precej laže konzumira kot pa prideluje. Na zunanjem šanku pod nama se peče odličen pomfri, pogled pa razkrije tudi zavrženo WC školjko - morda ravno tisto, ki je izginila iz moškega WC-ja, le da sedaj iz nje dehtijo rože, ne drek. Veteranu Metelkove primerjava med Galo Halo in Rdečo Ostrigo ne more uiti. »Začetniki, ki so to furali, niso bili klasični študentje -gremo delat Pera Lovšina pa tako naprej, ampak Ano Pupe-dan, Marka Breclja, Janija Kovačiča. Jani Kovačič je bil celo prvi koncert tule, se mi zdi. Legendarna štorija, ko je zamutil in je prišel en dan prezgodaj, a se je vseeno napolnilo, ker je folk klical naokoli, kao 'Jani je tukaj',« pravi Tine. »Z Metelkove se je prinašalo vplive, potem pa se je prenašalo na naslednje generacije. Tudi jaz sem, še preden sem prišel sem, Ostrigo dojemal kot nek tak metelkovski prostor, ki lahko ponudi nekaj, česar v radiju 24 kilometrov, recimo do Ljubljane, ne dobiš.« Ostriga je bil vedno ta metelkovski princip, vedno je bilo nekako tako, 'Bo že, bomo že, jebeš to. Se bo že zrihtalo sčasoma, saj če nezrihtamo pa ne težijo in tako naprej. Do pred dveh let smo bili brez uporabnega dovoljenja. Potem smo pa 2010 imeli napad inšpekcij, mislim, da je bilo dva meseca kasneje na Metelkovi isto tako. Deset policajev, vsi možni inšpektorji na kupu. Legalizacije se je Ostriga uspešno branila do pred dvema letoma. »Če grem nazaj - zelo je zmotno enačiti Klub škofjeloških študentov in Ostrigo. Saj sodelujemo in nas tudi podpirajo, ampak nekako sta to, vsaj v zadnjih dveh letih, ločeni entiteti. Ostriga je imela vedno metelkovski princip, vedno je bilo nekako tako: 'Bo že, bomo že, jebeš to. Se bo že zrihtalo sčasoma, saj če ne zrihtamo, pa ne težijo in tako naprej. Do pred dvema letoma smo bili brez uporabnega dovoljenja. Potem smo imeli pa leta 2010 napad inšpekcij, mislim, da je bilo dva meseca kasneje na Metelkovi isto tako. Deset policajev, vsi možni inšpektorji na kupu. Takrat je bil to tak pritisk, da smo se potem legalizirali, kar je pa ful slabo. Če mene vprašaš, bi bil raje brez teh dovoljenj, čisto samo zaradi tega, ker če preračunaš, na koncu plačaš kršenje javnega reda in miru, morebiti še kakšno kazen in je to to. Tako pa, vsaj jaz imam take izkušnje, odkar smo legalni, inšpektorji težijo za vsak drek. Čisto en tak banalen primer: imeli smo večer s prostim vstopom, pridejo inšpektorji, težijo, zakaj tam pri vhodu piše VSTOPNINA. Pa mi pravimo: »Ne pobiramo, saj piše na plakatih.« »Ja, piše na plakatih VSTOP PROST, tukaj notri piše pa na vratih VSTOPNINA.« To je samo tako označen prostor za takrat, ko SE pobira vstopnina. Cel problem je nastal zaradi tega. Če pa ne bi imeli napisano VSTOPNINA, bi se pa vtaknili, kaj je to nek neoznačen prostor. Kakršna je situacija trenutno, kakršna je podpora obiskovalcev, tebe varnostnik stane. Praktično daš velikokrat za varnostnika dvakrat več kot za bend. Denar nam tako stalno polzi iz rok, če pa enkrat ne bi imeli varnostnika, bomo pa pač fasali dva jurja. A imamo odgovorno osebo, Zavod O, težko se gremo nekaj takega. Kje drugje, kjer ni odgovornih oseb oz. ni pravne osebe, se lahko malo zajebavaš oziroma furaš skvot princip, tukaj se pa mi lahko delamo budale, ampak na koncu bo ^ Tako da ne vem, meni osebno je ta legalizacija prinesla več slabega kot dobrega. Sicer OK, zdaj nam policija ne teži, a kar je kakšnih inšpekcij, so pa pač malo sitne.« Podjebavanje s strani oblasti je že znana stalnica tovrstnih prostorov, še zlasti v luči tega, da so Ostrigo lokalni veljaki do pred par leti nazaj pojmovali bolj kot obredni oltar satanistov. »Dobro, malo bom pretiraval, če bom rekel satanisti, ampak tako - pijanci, levičarji, narkomani. Zdaj se je izboljšalo, za kakšno občinsko prireditev tudi posodimo ozvočenje in tehnike. Sodelujemo. Od nekaj let nazaj tudi nekaj malega finančnega prispevajo, sicer ni veliko, ampak je.« Sprememba odnosa, morda presenetljivo, ni bila posledica legalizacije prostora. »Prišlo je do nekega premika, tudi do pritiska z naše strani na občini, da čisto brez podpore se težko gremo. Kar se tiče mestne oblasti, se je precej izboljšalo. Kar se pa lokalcev tiče, kaj jaz vem. Meni se zdi, da je problem, da je Loka tako - malo večja vas. Prej bomo morali tak dogodek, kot je danes, delati desetkrat, pa da bo desetkrat poln, pa da bodo prišli ljudje iz cele Slovenije, potem bo šele prišla Škofja Loka. Saj imamo nekaj stalne publike, nas podpirajo, ampak tako ^ Saj potem smo v bistvu že v širšem problemu mlajših generacij. Za starejše generacije smo itak katastrofa. Če bo občina delala isto prireditev kot mi, bo tam veliko folka, tukaj pa ne. Tukaj smo po moje še vedno stigma-tizirani, kar se starejših tiče.« Kljub stigmatizaciji se na Ostrigini spletni strani bohotijo logotipi tako uglednih lokalnih podjetij, kot sta Loka kava in Gorenjski glas, vendar gre po Tinetovih besedah bolj za ostanke izpred mnogih let. Finančno skuša Ostriga biti samozadostna, četudi ji ne uspeva povsem. »Malo smo zagnali paniko nekje na začetku leta 2010, ko se je ugotovil enormen minus. Nekdo se je takrat končno lotil financ, kot se zagre, pregledal - in je bila katastrofa. Od takrat naprej poskušamo iz vstopnine pokriti bende, iz šanka pa delavce, tehnike, varnostnike itd. Kar se drugih finančnih virov tiče, nekaj malega da občina, nekaj malega KŠŠ. Potem pa razni razpisi - Urad za mladino, Evropska prostovoljna služba, Ministrstvo za kulturo itd.« Pogled po dvorani ob zenitu obiskanosti pokaže zastopanost večine starostnih skupin, vendar gre to verjetno pripisati predvsem naravi dogodka. Ostriga se sicer trudi skrbeti za raznovrstne okuse in interese. V izogib prekrivanju dogodkov in medsebojnemu odžiranju obiskovalcev se programsko usklajuje tudi s kranjskim Trainstation Squotom, pazi pa tudi na dogajanje v Ljubljani. »Tudi če pomagam kakemu bendu s povezavami po samoniklih prizoriščih, se vedno poskušamo nekako tako zmeniti, da če je koncert tukaj, je potem naslednji dan v Celju ali Mariboru ali Kopru. Ni fajn, če je v Ljubljani, ker pobere preveč publike. Verjetno tam odžre manj publike, a tu se to precej pozna.« Na programu se znajdejo seveda predvsem koncerti, od pričakovanih kitarskih izpeljank do presenetljivo pestre elektronske ponudbe in jazza, najde se tudi cikel večerov ne-konvencionalne glasbe ZaGvišnGodba, ne manjkajo pa niti projekcije filmov, razstave, okrogle mize in potopisna predavanja. Kultura v vseh možnih oblikah, skratka. »Poskušamo se držati nekega nivoja. Saj je tudi kak tak splošen žur za rajo, v tem ne vidim nič slabega. En čas sem jaz tudi Metelkovo zelo idealiziral, ampak zdaj vidim, da to, kar smo jaz in drugi dojemali kot komercialno, delajo tudi Gromka in Gala Hala. Neke nenapisane smernice sicer imamo. Da poskušamo ponuditi čim več zanimivega, tudi kaj, česar niti v Ljubljani ni bilo, kar prvič v Slovenijo pripeljemo, so pa seveda omejitve. To ni plac, kjer bo igrala Big Foot Mama. Najbolj mainstream, kar se gremo, je bilo recimo brucovanje z Elvisom Jacksonom. Tak, bom rekel, v redu mainstream, ki še vedno izhaja iz alternativnega sveta. Jaz imam zadnje cajte ful nekih notranjih bojev. A je bilo prav, recimo, da smo začeli elektroniko delati? Seveda gre za žanr kot žanr, tudi znotraj elektronike se najde ful hudih stvari. So pa ljudje tukaj tudi tako zaprti, da grejo potem raje na koncert tja v Loški pub, ker so 'tam vsaj zvesti kitaram, kurac gleda Ostrigo.' Iste borbe so tudi s tem, a delat neka mainstream imena, ki bi sicer lahko napolnila ta vrt, ampak na koncu bomo pa, vsaj jaz imam tako videnje, izgubili kre-dibilnost še pri tistih, ki nas podpirajo. Moto mojega delovanja zadnjih nekaj let tukaj je nekako: mi smo tukaj, da vzgajamo, ne pa da se prilagajamo. Ker če se gremo prilagajat, je to nivo večine javnih zavodov, MKC-jev. Izgubi identiteto. Predstavljaj si, to je čisto ista scena, kot če se ti na Metelkovi pojavijo Kingstoni. Mi bi lahko tukaj obračali denar, če bi rekli, boli nas kurac za Ostrigo kot institucijo. A mislim, da se je vredno boriti. Če ne bomo preživeli, bomo pa vsaj umrli s stilom.« Čeprav se ostrigovci zdaj že nekaj časa ne ukvarjajo z ak-tivističnimi akcijami, pa se na programu znajde tudi politična kultura kot razkrije brskanja po arhivih dogodkov. Leta 2007 so se v Ostrigi v sklopu predvolilne kampanje tako recimo oglasili predsedniški kandidati. Trenutni programski vodja je sicer odločno proti ponovitvi česa takega. »Že tako zasedajo medije, zakaj bi še tu potrošil večer za to. Saj verjetno bi bilo ljudi, a se mi zdi, da tukaj politično nima kaj početi. Butasto se mi zdi.« Noč se, vsaj za nas, počasi zaključuje. Čas je, da spokamo svoje riti nazaj v avto in odidemo iz Škofje Loke, v kateri smo se tekom večera kaj hitro udomačili, tudi zavoljo prijaznosti Ostriginega osebja. Je pa zanimivo, da iz Ostrige ne odhajam z občutkom, da sem bil v MKC-ju, kot jih poznamo drugod, temveč v pravem pravcatem klubu, tako zaradi vzdušja kot tudi zaradi bolj razvedrilno usmerjenega poslanstva. Ali je to dobro ali ne, naj presodi vsak sam. Aja, še to, seveda - od kod sploh ime? »Najbolj pogosta zgodba je, da gre za zajebancijo na Blue Oyster Bar, ampak ne vem, zakaj rdeča. Čeprav če se pravilno spomnim, kdo je bil od začetka tu, potem mi je dosti jasno, zakaj rdeča,« se za konec namuzne Tine. ro Zasnutek: Odprte finance akademskega (e-)papirja pišETA David Potočnik, Goran Bečirevič »A library's function is to give the public in the quickest and cheapest way information, inspiration, and recreation. If a better way than the book can be found, we should use it.« Melvil Dewey (1851-1931), ameriški bibliotekarski pionir, izumitelj Deweyeve decimalne klasifikacije »Skupni projekt obeh ministrstev želi razširiti tudi bralno kulturo, da ne bo kultura računalnika ogrožala kulture knjige.« Milan Zver, Minister za šolstvo in šport (2006) Delovna teza: S prehodom na e-založništvo v veliki meri zmanjšamo stroške objave in izdaje ter lahko omogočimo prost dostop do javno financiranih akademskih izdaj. Javna sredstva so hvalevreden in dolgo vzpostavljen slovenski kulturni institut ter krijejo večino - če ne včasih kar vseh - stroškov priprave akademskih izdaj. Cena zasebnega izvoda v knjigarni pa, bolj ali manj, le strošek tiska in distribucije. Zakaj se akademske založbe še vedno oklepajo papirja? Predlagamo: Javno financiranje naj zahteva javno izdajo: elektronsko knjigo. Papirna knjiga s povezanimi stroški reprodukcije naj obstane kot zasebno plačano luksuzno blago, druga možna izbira. #navigacija Prispevek je skica pregleda situacije & akcijskega načrta s povabilom k sodelovanju. Razširjen-odprt-javno nastajajoč prispevek: http://text.totalism.org/ #openjournalism #openfinance ODPRT RECEPT: RAZISKOVANJE Protokol: Preveri javno razpoložljive podatke o založbah: pregled financiranja: supervizor.kpk-rs.si/, ocena obsega dejavnosti: COBISS, spletne strani založbe. Pozovi k javni objavi finančne strukture projektov (mejl, klic, obisk; kot odgovorni v založbi: poskus odgovora). Pozovi k javni objavi e-izdaj. knowyourmeme.com/memes/PROFIT ! Naključno smo začeli s Studia Humanitatis. Verzija spodnjih vprašanj je bila poslana v obliki dopisa, kot raziskava v okviru kulturne redakcije Radia Študent. Brez odgovora. »Delam na novinarski raziskavi finančnih struktur javno financiranega znanstvenega tiska pri nas v luči možnosti elektronskega založništva in dostopnosti teh publikacij v digitalni obliki na spletu. Zanimajo me odgovori na naslednja vprašanja: Ali so podatki finančne konstrukcije pri izdajah posameznih knjig (koliko denarja, od kod, honorarji, kolikšen izkupiček od prodaje?) s strani vaše založbe javno dostopni? Lahko delite čim več teh podatkov po projektih iz zadnjih nekaj let delovanja? Kakšni sta organizacijska oblika in lastniška struktura vaše založbe? Ali je založba profitna ali neprofitna? Kakšno je povprečno razmerje med stroškom tiska in izkupičkom prodaje knjige? Koliko na izvod ostane po stroških tiska in distribucije papirnega izvoda? Kakšni so (s stani ministrstev, Javne agencije za knjigo RS ipd.) pogoji za javno financiranja izdaje - so tu všteti tudi rezultati prodaje izdelkov? Kako so izdaje vaše založbe odvisne od prodaje? Kako urejate prenos avtorskih pravic (tudi prevodov itn.)? Lahko delite vzorec tipične avtorske pogodbe? Lahko naštejete razloge, zaradi katerih vaše izdaje niso dostopne tudi v digitalni obliki prek spleta? SITUACIJA: DELNA SLIKA Od kod pride denar? Kam gre? Pride predvsem od Javne agencije za knjigo (JAK). Seznam za obdobje: december 2011-de-cember 2012 (izbor) http://supervizor.kpk-rs.si/organ/16527/ Študentska založba 396.858,08 MK založba, d. d. 274.257,88 cz-z, d. o. o. [cankarjeva založba - založništvo] 180.000,00 kulturno-umetniško društvo Apokalipsa 117.000,00 Založba Sanje, d. o. o. 104.422,96 društvo Slovenska matica 90.000,00 Založba Krtina, Ljubljana 90.000,00 Založba Sophia 79.000,00 Društvo za teoretsko psihoanalizo Ljubljana 78.000,00 Studia humanitatis, Ljubljana 65.000,00 Založba cf. 60.000,00 Franc-franc, d. o. o. 51.500,00 Aristej, d. o. o. 50.000,00 Maska Ljubljana 47.000,00 ... #case #hipoteza Založba Krtina ~4,5 izdaj letno (Vir: katalog). Javnega denarja ~ 90.000 € leto (Vir: Supervizor). Na izdajo torej 20.000 € minus operativni stroški založbe? #tisk #keš Za vzorčno knjigo: ~300 strani, 15 €, naklada 1000 izvodov: za 10 kos ~ 30 €/kos; za 1000 kos ~ 20 €/kos. Cena izvoda torej pokriva tisk? (Vira: demago.si, arma-tisk.si) #case #openfinance #keš #fail Korespondenca na mailing listi MSU: s prof. Rajkom Murši-čem ter prof. Jako Repičem (oba kulturna antropologija, FF). RM: »^ prej pa sem sprva kot urednik Zupaničeve knjižnice, kasneje kot predstojnik oddelka spremljal izdaje ^ Tipičen primer je naslednja konstrukcija (gre za eno izmed knjig ^ iz leta 2008): + 2.226,78 € (razpis ARRS) + 2.000,00 € (razpis ZIFF) = (+ 4.226,78 €) - 3.200,00 € (tisk) - 1.620,00 € (priprava za tisk) -552,71 € (uredniško delo) - 1.555,65 € (lektoriranje) - 500,00 € (poštnina) = 3.201,58 € na plečih oddelka.« (> 50 % s papirjem povezanih stroškov.) D: »Če bi se torej v navedenem primeru ^ knjigo izdalo samo v elektronski obliki, sledi, da od subvencije ostane 498,42 € ?« JR: »Ni tako enostavno. Sredstva Ziff so namenska za tisk, ARRS oz. JAK znanstveni tisk pa je zelo nezanesljiv vir in ga je kronično premalo.« RM: »Izdaje, ki jih poznam, kljub javnim subvencijam v glavnem niso profitabilne ^ Vedno smo jih morali podpreti še z lastnim vložkom »hiše«. Niti prodaja niti subvencije jih niso pokrile.« #openfinance #case Tribuna (vir: Jurij Smrke, urednik) Po številki (mesečno): ~2-3 k €: tisk (5000 izvodov, 32 strani, odvisno od števila barv) ~1,5 k €: uredništvo (5 glav) ~1-1,5 K €: pisci + ilustratorji ~500 €: distribucija (»od beznic do NUK-a, nekje 300 točk po Sloveniji, tudi fluidne lokacije, odvisno od dogajanja«) Tiska: Ednas print. Distribucija: »Pol zmenjena z DPG, pol je partizanska (folk pride iskat in pelje v svoja sela al pa damo na avtobus), pol je pa po pošti.« Total: ~5-6 k €. Tisk in distribucija ~ 50 % stroškov. Od letnega budgeta (-65 k €) prispeva ŠOU ~55 k €, ostalo iz razpisov. #case »Ko si želim od tebe sposoditi Ano Karenino, kako mi jo boš posodil, če imaš elektronsko knjigo? Mi boš posodil svoj bralnik? Boš imel dodaten bralnik, da mi ga posodiš?« (po spominu) + Miha.Kovač: Trenutni direktor Cankarjeve založbe, bivši direktor MK. Prof. na bibliotekarstvu, FF. Slovenski strokovnjak za e-literaturo. Vidi jo izključno skozi ohranitev obstoječega založniškega aparata. Romantika knjig? Založniške hiše so podjetja in operirajo po logiki lastnega prosperiranja. Defini-tivno se ne vzamejo iz enačbe in trenutno kurijo samoohrani-tveni adrenalin. 2011, »Založniki za plačevanje uporabnine e-gradiva« http://www.delo.si/clanek/153523 + Igor.Lukšič: »Minister za šolstvo Igor Lukšič dogajanje komentira: »Gre za kampanjo založnikov, ki je usmerjena v to, da bi povečali profit. Pritiskajo, da bi od države ali od staršev na račun učencev dobili od 20 do 40 milijonov evrov dodatnih sredstev ^ Vendar bo treba na ministrstvu pridobiti koruptiv-no ekipo, ki bo temu ustregla.« MK: »To bo uničilo učbeniški trg in ogrozilo profesionalno produkcijo učbenikov, založniki bomo morali tudi razmisliti, kaj narediti z zaposlenimi, saj ti kmalu ne bodo več imeli kaj delati.« #case Prigoda: @Slovenska matica Pred kratkim naletiva na tajnika in glavnega urednika, g. Draga Jančarja. Predlagava, da bi lahko založbi pomagala z digitalizacijo. Založba nima denarja. Toda naredila bi zastonj! Žal, tudi časa manjka. Naredila bi brez njihove pomoči, potrebujeva le podpis! »Še vedno zaslužimo kar nekaj denarja s knjigami ^« (po spominu) Lahko je še huje: Elsevier & co, industrija akademskega založništva. To je druga zgodba. #projekt #nepokorščina #DIY #zakonodaja Mlajše generacije se ekstenzivno poslužujejo piratskih vsebin. Spreminjanje javne podobe piratstva. + Lawrence.Lessig: »Avtorske pravice/Copyright imajo pomembno družbeno vlogo, toda ne smemo se sprijazniti s tem, da vzgajamo generacijo kriminalcev po sistemu, ki je mnogo starejši od nje.« #kul #univerza #open +MIT »MIT OpenCourseWare is seen as being consistent with MIT's mission (to advance knowledge and educate students in science, technology, and other areas of scholarship that will best serve the nation and the world in the 21st century) and is true to MIT's values of excellence, innovation, and leadership ^ annual cost ^ is about $3.5 million per year.« POSEG V SITUACIJO: DELOVNI NAČRT #finance #politika #zakonodaja Prizadevanja za sprememba politike financiranja založništva. Analiza, formacija predloga. #epub #openfinance #hipoteza #trg Spremembe v kotaciji sistemskih institucij. (-) knjigarne (-1/3 marže za distribucijo), Najbrž pomeni zaprtje večine tradicionalnih, nediferenciranih knjigarn. (-) logistika - pošta itn. itn., (-) tiskarne (-2/3 cene izvoda knjige), Tiskarne na procesirana mrtva drevesa že 20 let izgubljajo svojo pozicijo. (-) večja založniška profitna podjetja, (?) založniški odbori, uredniki, honorarci, (+) industrija, trgovina e-bralnikov, (+) javnost! #projekt #cc #univerza #licence Prenos avtorskih pravic iz zasebne lasti v javno dobro. Identifikacija ključne literature. Izhajanje iz potreb, predvsem na fakultetah. Promocija CC (»Ustvarjalna gmajna«) in drugih prostih licenc. Kdo si sploh lasti avtorske pravice za dana dela - založbe? Avtorji? AP prehajajo na dediče (npr. prevodi klasikov). Kako priti v stik z njimi? Kaj lastniki pravic želijo za predajo licence v CC? Če denar -koliko? unglue.it ponuja crowdfunding platformo. Avtorji lahko svoje delo ponudijo javnosti »v odkup«, kjer se ob dosegu določenega zneska pravice do uporabe na vse načine prenesejo v domeno Kreativne gmajne. Kickstarter/Indiegogo za knjige. Glej tudi: creativecommons.si http://en.wikipedia.org/wiki/Global_Text #projekt #politika http://jakrs.si/portal_znanstvenih_in_literarnih_revij/ »JAK je na podlagi obširnih priprav v letu 2011 oblikovala predlog digitalnega portala znanstvenih in literarnih revij, ki se opira na ekspertizo Izvedbeni načrt spletnega portala znanstvenih in literarnih revij ^« (Yay!) »^ Glede na predlagano drastično rezanje programskih in materialnih sredstev JAK izvedba digitalnega portala trenutno ni mogoča oz. so zaustavljena vsa konkretna opravila v zvezi s forumom urednikov in vzpostavitvijo portala.« (^ ah.) Kako organizirati javen, odprt sistem digitalne produkcije in distribucije? Poskrbeti za več, kvalitetnejše izdaje? Boljše honorarje? Iskanje novega modela zastonjske dostopnosti v digitalni obliki. Skica: Spotify za teorijo? ^ mesečni prispevek ~10 € (cena knjige) ^ zainteresiranih 1000 študentov FF na generacijo ^ nekje 50.000 Slovencev ^ == 5 mio na leto. 500 povprečno velikih knjižnih projektov? Ali celo kot splošna obveznost: javni prispevek (model RTV prispevka). #projekt #Slovenija +NUK »Za digitalizacijo vse Slovenije bi potrebovali 45 mio €.« mag. Zoran Krstulovič, finančnimi pomočnik ravnatelja NUK O libidinalni kalkulaciji v socialistični družbi odgovarja Mudwig von Lises #projekt #univerza +Stane.Pejovnik Organiziran & subvencioniran nakup bralnih naprav za študente. Velikostni razred: 100.000 študentov x 100 € za bralnik = 10 mio €. Koliko se prihrani s kopiranjem in odsotnostjo tiska? Smešno je, da si kot študent odvisen od knjižnic, ki so včasih odprte, predvsem pa so ponoči zaprte. Popolna dostopnost knjig. #global #biz #kapitalizem #trg #ZDA Kultura e-branja je dober posel za Amazon (Kindle), Apple (iPad) itn. Korporacije potiskajo napredek in računajo velike marže. V ZDA je trg e-knjig že večji od p-knjig. Vzpostavljen je že 5 let; v Sloveniji ne obstaja. »As for actual book sales, the Association of American Publishers reported ebooks in the U.S. brought in $70 million last January, a 116% increase from the same month last year, while adult paperback sales fell from $104.2 million to $83.6 million during the same period.« (2011) #projekt #nepokorščina #DIY Problem: na netu tako rekoč ni piratskih verzij knjig v slovenščini. lastno digitaliziranje knjig Potrebuješ: nož za knjige (knjigi odrežeš hrbet), skener s samopodajalnikom (t. i. »ADF«). Primer: vsak moderen kopirni stroj, OCR rešitev. Serviraj v odprtem formatu. Deli s prijatelji! Več info: Desk Tribune. #projekt #nepokorščina #DIY ZBIRANJE 2013 Potrebuješ: spletni strežnik s primerno programsko opremo, sodelujoče prijatelje za F2F omrežje, Library Genesis (libgen.info) itn., urejanje zbirke. Skupinsko branje, upload. Download. #projekt #epub #openaccess #f2f #sharing TEXT.TOTALISM text.totalism.org/whatis.txt »^ je poskus vzpostavitve platforme & tudi vsebine zaključene hipertekstualne zbirke na digitalnem substratu (»TTar-chive«) s friend-to-friend (F2F) širjenjem in dostopom do vsebin ter možnostjo latentnega referenciranja kateregakoli teksta (»LinkRoute«) in predvsem študij naprednih oblik branja (»HyperReader«): anotiranje, plasti, »vsako branje je interpretacija, je teoretski prispevek«, remix, so&proti-postavitve verzij. Hkrati se preiskuje tudi samo logiko izbire (»kaj brati«) - sistem je grajen proti »you might also like« ter zavrača arbitrarnost vlečenja s polic v knjižnici/knjigarni, s tem da aktivno napotuje na naslednjo izmed tistih 1000 knjig (izmed 100 mio.), ki jih boš prebral v življenju. Tukaj išče nove odvode med znanimi zapovedanimi »seznami literature« na faksih, sledenjem referenc v kul tekstih ter priporočili z vseh smeri.« #papir #tisk Toda papirne knjige so še vedno pomembne. Ne smemo pojmovati strogo v opoziciji, oba sistema morata sobivati. Predlog za ohranitev in izboljšanje papirne knjige: vsaka knjiga se tiska po naročilu (»just-in-time«). Tisk je nepro-fiten. Stroški so tehnološko minimizirani in transparentni. Ureja: univerza/JAK. To rešuje probleme fiksnih naklad in špekuliranja s številom izdanih zvitkov mrtvih dreves (preveč, premalo). m Pričujoči sestavek je odgovor na članek Uvod v razpravo o ljubezenskem računu, ki ga je v erotiki posvečeni oktobrski številki časopisa Tribuna objavil kolektiv, imenovan Raziskovalna skupina za materialistično teorijo zmenkanja. Gre za eklatanten primer kolektivističnih tendenc, ki so se žal zadnje čase ponovno pojavile tudi v diskusijah intelektualne narave. Sam, nasprotno, že vse življenje ostajam neomajen zagovornik individualnih svoboščin in čutim, da je moja dolžnost opozoriti na zmote in nevarnosti, ki jih zagovarjajo materialistični dejtologi iz omenjenega kolektiva. Članek, ki ga tu kritiziram, začenja s poudarkom, da je način, na katerega se artikulira vsakokratna libidinalna kalkulacija - se pravi način, na katerega posameznik išče in, upamo, pridobi ustreznega partnerja v zadevah čustvene ali erotične narave - vedno družbeno in zgodovinsko specifičen. S takšnim poudarkom ni seveda nič narobe, toda avtorji članka nam nato naslikajo podobo atomizirane in desocializirane ameriške družbe, v kateri je družbe željan, vendar odtujen posameznik prisiljen v zmenkanje, po sodbi avtorjev sprevržen potrošniški ritual, ki ljudem, pregnanim iz skupnosti in izoliranim za štirimi stenami lastnega domovanja, ne pušča drugega kot - vnaprej dogovoriti se za zmenek. Sam vam bom naslikal drugačno sliko, sliko družbe izbire in blagostanja, v kateri si lahko posameznik poišče družbo na tisočero različnih načinov. Res je, za ameriško družbo je reprezentativen proces suburbanizacije. Toda mar je katerikoli državljan prisiljen ostati zaprt v svojem kraju bivanja? Nikakor, za ameriško družbo je značilna ena izmed najvišjih stopenj mobilnosti in prebivalci lahko izvršujejo libidinalno kalkulacijo povsod, zjutraj na poti v downtown, dopoldne na delovnem mestu, popoldne v svoji priljubljeni kavarni ali zvečer na premnogih zabavah. Ameriški način življenja ne zatira spontanosti, nasprotno, s svojim dinamičnim značajem jo spodbuja. Ravno nasprotno od, recimo, avtoritarnih družb realsocializma, ki so vsakršno družabnost videle kot sumljivo in jo preganjale. Resnično, če je kdo ostal zaprt med štirimi stenami, so bile to družine v sovjetskih komunalkah - toda mar bomo dejstvu, da si nihče ni mogel privoščiti lastnega stanovanja, rekli družabnost? Kot so pravilno izpostavili moji nasprotniki, dilema ni planirati ali ne planirati. Vsakdo planira. Pravo vprašanje, tu se lahko strinjamo, je, kako planirati optimalno. Trdim, da je planiranje s strani mnogoterih individualnih akterjev neprimerljivo bolj optimalno kot planiranje s strani nekakšnega centralnega aparata, ki dogovorno (ali pač ukazovalno) uravnava libidinalno kalkulacijo. Sam trdim, da je takšen centralni račun za alokacijo partnerjev iluzoren, saj odpravlja trg zmenkov (dating market), ki je edini resnično racionalen in učinkovit alokacijski mehanizem za povezovanje libidinalnih virov z najproduktivnejšimi uporabniki. Drži, kar trdijo materialistični dejtologi, da trg zmenkov ni popoln mehanizem. Očitajo mu, da pogosto vodi v iracionalno alokacijo libidinalne energije in v obdobja »brezposelnosti«, očitajo mu, da generira ciklična obdobja romantične krize, in očitajo mu, da povečuje po eni strani rezervno armado kronično samskih, po drugi strani pa iz-gorelost vezanih parčkov. Vse to se dogaja. Ponavljam, trg ni popoln, saj nihče ne poseduje dovolj informacij, da bi vselej sprejemal pravilne odločitve. Toda šele ko bi odstranili ta resda nepopolni mehanizem, bi resnično tavali v temi. Trdim namreč, da brez trga zmenkov ne bi bilo funkcionalnega sistema cen, kar pomeni, da nihče ne bi vedel, kakšna je njegova vrednost in kakšne možnosti ima v brezkompromisnem lovu na li-bidninalne vire. Navsezadnje gre za vprašanje ponudbe in povpraševanja. V ceno sta vpisani tako informacija o razpoložljivosti kot tudi o zaželenosti neke ponudbe na trgu - kdor je iskan, tako ve, da je na dobri poti, kdor je pogosto zavrnjen, sprevidi, da je treba nekaj spremeniti. Brez tržnega sistema cen, ki vse akterje postavi na skupni imenovalec zažele-nosti, posameznik nima nikakršne informacije, s pomočjo katere bi lahko planiral najvišji met v iskanju zmenka, za katerega še vedno ostane verjetno, da mu bo uspel. Tej točki rečemo točka mejne koristnosti (marginal utility). Mejna koristnost je izjemnega pomena za libidinalno kalkulacijo posameznika, saj mu omogoča, da sicer intrinzič-no subjektivne vrednosti posameznih libidinalnih virov med seboj objektivno ureja. Libidinalni viri namreč nimajo objektivne vrednosti, kar, kot bom pokazal malo kasneje, predpostavljajo materialistični dejtologi. Nasprotno, lepota je v očeh opazovalca oziroma vsak izvrševalec libidinalne kalkulacije pripisuje viru svojevoljno, subjektivno vrednost, pač v skladu s trenutnimi željami in potrebami. Še več, kot postulira prvi Gossenov zakon, posamične mejne koristnosti niso niti konstantne, ampak skozi čas in uporabo upadajo. Zato je točka mejne koristnosti tako pomembna - opozori, kdaj menjaš prezgodaj (dvom v pravilnost svoje izbire) ali prepozno (obžalovanje odločitve, ki bi jo lahko sprejel tudi prej). (Navedena primera veljata za monogamno libidinalno kalkulacijo. Vpoligamiji je situacija sicer malo bolj kompleksna, vendar v principu enaka.) Centralno planiranje materialističnih dejtologov pa implicira, da obstaja nekakšna apriorna in abstrahirana objektivna vrednost, libidnialnemu viru pripisana neodvisno od perspektive konkretnega posameznika, kar je absurdno. Čeprav je ta predpostavka absurdna, pa je potrebna, saj ni ambicija mojih nasprotnikov nič manj kot vnaprej predvideti celoto potencialnih povezav in njihovih izidov, na osnovi katere hočejo nato suvereno zatrditi: »Ta alokacija je optimalna!« Seveda bi jim morali verjeti na besedo (ali pač ubogati ukaz?), saj ne bi bilo trga, ki bi lahko falzificiral njihove trditve in obenem dosegel optimalnejši izplen. Ne pustite se zavesti obetom teh lažnih prerokov, ki mislijo, da bodo našli idealen načrt. Na koncu ste kapitan vi, uporabnik. Uporabniki odločate, kaj se ponuja, v kakšni kvaliteti in v kakšni kvantiteti. Vi ste neusmiljeni egoistič-ni šefi, polni muh in kapric, spremenljivi in nepredvidljivi. Za vas ne šteje nič drugega kot lastna zadovoljitev. V vlogi kupcev in uporabnikov ste trdosrčni in brezbrižni, brez ozira na ostale. Ponudniki lahko ohranijo in izboljšajo svoje obete zgolj tako, da zahteve uporabnikov ubogajo najbolje, kot znajo. V opravljanju svojih afer morajo biti brezkompromisni in trdosrčni, kajti uporabniki, njihovi šefi, ste ravno takšni. In prav je tako! m konec je in ti si skuštrana Vidva bi morala mal hodit (pikico mam kje, maš pipo, da ne boš neumnosti pisal. Brez pipe ne bo nč. Ne - mam še mandarino.) Zdej? Neeee, k je zuni pa mrzlo. No, razen če mu je odvandral ummmmm, razen če greva na kebabbb, ne ne, blo je, hamburger, rekel sem hamburger vsi si želimo joysticka! Jaz ne grem na kebab! uuu jointpečica, jaz ne grem na hamburger, je dejal nooo, razen če 1. kamoli damoli 2. where are your fingers? in the honey pot? Lep mi je za pismo državi za pismo državi: »Država! Konec je in ti si skuštrana!« Kamoli je pa fejst lepa beseda inspajred nju na nji na nuuunuu nju na ni na nuunuu nju na ni na nuu nuu nju na ni na nuu nuu nju na ni na nuu wadaj madr uiki navr ju uit ader wiki nerd ju uit adr wiki nerd blabalibalibali blabalibalibali (tu je sredina misli, bil sem na njej) ODLIČEN UVODNIK! let her do her things we all have our things ugriznil sem ga v stegno, to si bom dala za zvonjenje. Najjači komad. Bilalilabilalialil, mogoče se pa misel naprej nadaljuje, samo ne na papirju ^ Z mehurčki v ananasu. Použ k reče mau meow mijav mew, kam si se zaletu, pizda (tukaj se misel nadaljuje - jaz bi označil to mesto, na tvojem mestu) a si to napisuuuuuu zdaj sva na konju, štekate, čačing kuk geto geto na meto tako kot v starih časih bi lahko šla po vodo in jo prinesla v lesenih čebrih. Jaaaaaaasna, je po vooooooaasaooodo šla. Še debelejši puno pa še trava pride, cuj pa te je on velki dis iz d four people joint jo je podučil izpod učečih očal, pardon oči. Vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, vse sem povedal, kar je za povedat na tem svetu, tolk o vodi. Štekaš! Zabil me je, nadaljuješ cukačukaču o fak te tü njaij (potem tu jenjaj) bili smo dodobra opeti, še neki so skušali pet, prijatelja se ne pusti na cedilu in tudi kaj je damoli? Primer: kajpak ni imel ne alkohola kamoli trave damoli gobic that's how italian was made, kar primeren trenutek je, da to z jezikom delaš oooo pekid stimulira domišljijo pragost!! Pa naj bo maj, naj bo sanjavi september, mama ma malinino marmelado za namazat mamamamalininomarmeladozanamazat mamama mamama mamama ma ma mamama poukr fejs mama poukrfejs we need zees nooow ju hev d poukr fejs uen jur pouking mi! Oni to rade javno, da ne bi izgledalo tajno, I lick you belinda the ninja made a movement. Veste tiste roza tabletke, k ste bili majhni pa je prišla zobozdravniška sestra v šolo pa jih je dala za jest, da so vam pobarvale zobe na rdeče? Zdaj jih ne bo več, ker država špara, ŠPARA! A je vredno? Pokaži dobro voljo malomarno-milo-ma-najmanj-mamil marljiva mravlja marmornata mravlja maria mariana mrmranje čmrljev we have a mistery word and we can't even pronounce it penghujungnya na ctrlju je in potem jo zvabiš ven, tako da pritisneš še v. »Kaj bo naše zadnje sporočilo kapitalizmu? - Pofuki me.« We are under control and we fuckin like it -življenje ni potica, pa tudi praznik ni, razen takrat, ko je praznik in jemo potico. Hasta la vista, el capitano!