Pia Brezavšček
Film kot boj za pravico biti vzburjena
Naslov tega prispevka je parafraza enega izmed desetih členov manifesta, ki je v svet pospremil trinajst kratkih feminističnih pornografskih filmov s skupnim naslovom Dirty Diaries (2009) v produkciji švedske ustvarjalke Mie Engberg. Trinajst avtoric je posnelo slogovno precej različne, predvsem queerovske vsebine, ki nimajo nobenih pretenzij, da bi bile
Zj.2 ekran september - oktober 2016
zgolj erotični ali pa celo erotično-umetniški filmi, ampak je njihov glavni namen pornografski, torej si najprej in predvsem prizadevajo telesno vzburiti gledalca. Še bolj pa seveda gledalko, ki je v mainstreamovski pornografiji zaradi seksističnih manierizmov in stereotipizacij za ta užitek prikrajšana - ali pa ga brez feministične slabe vesti ne more použiti do kraja. Nekateri
izmed filmov, denimo Authority, posnemajo tudi (obvezno) slabe, za lase privlečene predzgodbe pornografskega žanra oziroma narativne predigre, ki se konča s seksom: v tem primeru je to lov policistke na grafitarko, kjer se poleg tega, da gre za lezbični akt, izmenjujejo tudi pozicije moči, ko pride do seksa, med samim aktom pa se položaji še nekajkrat zamenjajo.
Dirty Diaries
Tako pasivnost in aktivnost ne ostaneta stereotipizirani - niti v smislu lezbične, a še vedno heteronormativne matrice identifikacij z butch ali femme. To pa ne pomeni, da nekatere strani opolzkega filmskega dnevnika niso bolj erotične kot pornografske, v svojem obilnem igranju z načini montaže, teksturo kadra, ki bolj skriva kot odkriva, in ob inovativnem igranju z vpeljavo gledalkinega pogleda celo »umetniške«. A nihče ne pravi, da bi morala biti umetnost frigidna!
Potreba po feministični pornografiji ni vzklila zgolj iz antimoralističnega vzgiba po deklaraciji obstoja ženske želje - manifestativna narava tega in podobnih del tudi zavestno prelamlja z nekaterimi preživetimi predpostavkami t. i. feministične filmske teorije. Poleg običajnih seksističnih kritik s strani nekaterih moških gledalcev - da denimo protagonistke v dnevniškem filmu Come together, kjer si avtorice z mobilci med samozadovoljevanjem vse do vrhunca snemajo obraze, niso dovolj privlačne - so bile do filmov namreč kritične tudi nekatere feministke: po njihovem mnenju naj bi bila feministična pornografija oksimoron že sama po sebi. Ta domneva nedvomno izhaja iz teoretskih nastavkov kultnega spisa Laure Mulvey, Vizualno ugodje in pripovedni film iz ieta 1975, v katerem se nasloni na psihoanalitično teorijo in na podlagi freudovske skopofilije in lacanovskega zrcalnega stadija pokaže, da pripovedni filmski mehanizem sam na sebi vsebuje pogled gledalca,
Zj.2 ekran september - oktober 2016
ki je zaradi voajeristične »aktivnosti« prvenstveno »moški pogled«; žensko protagonistko podjarmlja in objektificiraali jo zaradi njenega manka falosa in grožnje kastracije fetišizira, gledalec pa se poistoveti z moškim junakom kot bolj popolno različico samega sebe. Pornografski žanr ta mehanizem moškega pogleda privede še do njegove bolj izčiščene različice, brez vseh olepševanj.
A kot priznava že Laura Mulvey: psihoanalitična teorija lahko pomaga razumeti kvečjemu status quo patriarhalne družbe, v katero smo ujeti. V tem smislu je dobra za vzpostavljanje distance do hegemonih podob in za njihovo analizo. Feministična pornografija se po drugi strani odpravlja onkraj statusa quo - obstoja ženske želje, ki je v psihoanalizi zaradi svoje aktivnosti nekaj prvenstveno maskulinega, ne zanika, ampak jo afirmira, raziskuje in odkriva njene meje. Feministična pornografija ne terja distance, ampak bližino. Kot bi rekla Laura Marks, zahteva haptični pogled, ki se s podobo staplja, da bi nazadnje ta podoba postal sam. Oči ne delujejo več zgolj kot privilegirani čut dominacije; pri haptični vizualnosti organ vida deluje kot organ dotika. V takem prostoru, pravi Laura Marks, drugače deluje tudi želja, saj ni vezana na identifikacijo. Novejši (predvsem fenomenološki in deleuzovski) pristopi k vprašanju pogleda v filmski teoriji dejanje gledanja osvobajajo apriornih patriarhalnih in racionalističnih
konotacij; skupaj s filmsko produkcijo orjejo ledino doslej neslutenega užitka v gledanju - takšnega, ki je popolnoma združljiv s feminizmom.
Ponazorimo s primerom. Film, ki odpira naše opolzke dnevnike, ima naslov Skin, koža. Heteroseksualni par je od glave do peta zašit v tkanino kožne barve. Njuno ljubkovanje in počasno prediranje tkanine na mestu ust in genitalij, da bi se lahko bolj neposredno okusila, gledalca ne vplete zgolj kot nemega skritega voajerja. Ravno koprena in njeno prediranje sta tisto, kar gledalcu omogoči, da se te druge, prave kože z očmi praktično dotika, medtem kose ta postopoma razkriva. Gledalec je v seksualno igro na ta način povabljen kot docela čutno bitje - za doseganje užitka se mu nt treba identificirati niti z žensko niti z moškim, ki sta na začetku igre tako ali tako spolno amorfna. Se bolj pa se želja, kije zvezana s pogledom, neposredni figuralni identifikaciji ogne v filmih Fruitcake ali Red like cherry, ki sta tudi posneta v haptičnih podobah. Tu se v neizostrenih kadrih nizajo podobe, v prvem primeru raznih sadežev, rož teranusov, v drugem pa napetih bradavic, pljuskajočega morja in bolj ali manj razpoznavnih človeških silhuet med seksualnim aktom. Ob erotičnih vzdihljajih v off glasu se je za pravico do vzburjenosti precej prijetno bojevati.