socialno deb
letnik 33 - junij 1994 -št. 3
visoka šola za socialno delo
ljubljana
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odsovorni urednilc
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodna izdaja)
Izdajateljslci svet	Strolcovni svet
Vika Beve
PI	Gabi Cačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Anica Kos	ДпЈ^^јз Кзузг Vidmar
Blaž Mesec (predsednik)	Zinka Kolarič
Pavla Ropoša Tanjšek	Ovseni^k
. . v / I 1	Jože Ramovš
Marta Vodeb	т . n
lanja Kener
Marjan Vončina	Bernard Stritih
Naslov uredništva
Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, tel. & faks (061) 1 33-701 1
v
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnesa dela, inter-
disciplinarne študije in prispevke z drusih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o
strokovnih srečanjih in dosodkih, pisma, knjižne recenzije in druse prispevke, relevantne za teorijo in prakso
socialnesa dela. Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno). Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Naročnina na Socialno delo se ne plačuje vnaprej, temveč naročniki plačajo vsako številko posebej, ustanove
po priloženem računu, posamezniki po povzetju. Ceni izvoda so prišteti poštni stroški. Naročite se lahko s
pismom uredništvu. Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druse spremembe.
Knjise za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja Zaviršek,
VSSD, Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo.
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druse poslobijene študije so lahko dolsi do 1 6 strani
(30.000 znakov),- daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Drusa besedila imajo lahko do 8
strani. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju v dopolnitev ali popravek. Besedilo, ki naj bo objavljeno v več nadaljevanjih,
je treba oddati v celoti vnaprej. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih straneh te številke.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje
pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetesa besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da
bi prej obvestilo avtorja.
Slika na naslovnici: M. C. Escher, Babilonski stolp (1928)
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnolosijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnolosijo (41 5-1/93, 28. 1. 1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana.
Beseda urednika
Tokratno številko vpeljujejo prispevki s posvetovanja sekcije za spodbujanje duševnega
zdravja društva Alpe-Jadran o prisilni hospitalizaciji v treh bližnjih regijah. Blok je uredila
Biljana Dušic.
Nekatere ugotovitve Bruna Norcia in Lorenza Toresinija so zares presenetljive, sama pa
za Slovenijo najbolj poudarjata po njunem mnenju nenavadno zakonsko izenačitev med
prisilno in prostovoljno hospitalizacijo. Drugi članek istih avtorjev se ukvarja s koncepti
italijanske zakonodaje na področju psihiatrije, ki izhajajo iz precej spremenjenega govora
o problematiki "nemočnih subjektov" in so zato koristna informacija tudi za nas.
Članek Vita Flakerja na temelju načel normalizacije razvije analizo tveganja, da se bo
kakšnemu varovancu kakšrie ustanove kaj zgodilo. Hkrati pa opazi, kako je lahko
"tveganje", da se mu bo kaj zgodilo, zgolj pretveza, da se z njim nič ne zgodi - da se
varovancu kratko malo ničesar ne dovoli. Analiza tveganja je racionalen postopek, ki bi
moral na eni strani osvoboditi skrbstvenega delavca prezaskrbljenega, čezmernega va-
ruštva (hiperprotektizma) nad varovancem in na drugi strani osvoboditi varovanca pred
tem, da bi bil v imenu nekakštte nedoločene, vseobsegajoče nevarnosti podrejen togosti
"strokovnjaka ".
Prispevek Danila Sedmaka je zastavljen avtobiografsko in opisuje svojo izkušnjo skoz tri
modele delovanja tržaške psihiatrične bolnišnice, pri tem pa poudari fenomenološki pri-
stop k reševanju iz duševne stiske, ki ga nato skoz nekatere koncepte in distanciacije
obdeluje Tanja Lamovec.
Naslednje besedilo ne sodi več v prejšnji blok, vendar je njegova tema močno povezana z
zgornjo: Vesna Švab in Nace Kovač razdelujeta konkreten, zelo pragmatičen model skup-
nostne skrbi za psihiatrične paciente, ki bi prav lahko postal vzorčen.
Pri tem lahko znova opazimo, kako pri nas praksa prehiteva teorijo, ki se je nekateri
praktiki celo zavestno odrekajo, v smislu: nimamo časa za filozofiranje, imamo preveč
dela. Vendar morda prav zato razmerja med pravnimi izhodišči, psihiatrično doktrino in
socialnim delom na področju duševnega zdravja ostajajo nejasna in tudi konfliktna. Na
primer: dokler ne bomo znali (v slovenščini) razlikovati med psihiatričnim pacientom in
duševnim bolnikom, zelo verjetno ne bomo znali razlikovati niti med pravnim proble-
mom, ki zadeva status (in pravice) zdravniški presoji podrejenega subjekta, in feno-
menološko problematiko, ki zadeva naravo duševnega trpljenja (kakor se izrazi Danilo
Sedmak). Če pa ju ne bomo znali razlikovati, tudi povezave med njima ne bomo razumeli.
Članek Darja Zaviršek je, kakor smo pri avtorici že vajeni, osredotočen izključno na
ženske, kar deluje kot protiutež njihovemu pogosto zamolčanemu položaju. Tudi Milko
Poštrak v svojem pregledu teorij o subkulturah najprej ugotavlja zamolčan položaj ženske.
Zadnji omertjeni besedili po svoji teoretski provenienci sodita nekam v sociološko-
antropološko-etnološki diskurz. Spoznanja s tega področja (ali natančneje, teh področij)
so za socialno delo zelo pomembna, saj osvetljujejo kulturne prakse, med katere je vpeto
in katerih del je tudi samo. Sem sodi tudi prispevek Zoje Skušek o tem, kako rojevajo
otroke moški. Kaže, da ima navidez bizaren domorodski pojav odmev v vsakdanjem
življenju tudi tako imenovane civilizirane družbe. Več o pojavu z imenom kuvada pa v
avtoričini študiji, ki bo objavljena v prihodnji številki.
Na koncu se s člankom Sreča Dragoša znova vračamo k bolj neposredni problematiki
socialnega dela, k vprašanjem, če nekoliko poenostavimo, o njegovi avtorefleksiji in o
njegovem statusu - ključna vprašanja za vsako stroko, prav gotovo tudi za tako, ki "dela
z ljudmi". Od odgovorov, če ne že od pravilno zastavljenih vprašanj je namreč odvisno ne
le to, kako bo delavec delal, temveč tudi to, ali bo vedel, kaj dela, ali vsaj vedel, da ne ve,
in da tega ne bo skušal spontano zamašiti z ideologijo.
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
EPIDEMIOLOGIJA PRISILNE HOSPITALIZACIJE NA
OBMOČJU ALPE-JADRAN
PRELIMINARNA ANALIZA PODATKOV RAZISKAV IZ SLOVENIJE,
KARANTANIJE IN FURLANIJSKE KRAJINE
UVOD
Sekcija za spodbujanje duševnega zdravja
združenja Alpe-Jadran je bila ustanovljena leta
1989 na mednarodni konferenci v Stazione
Marittima v Trstu. Pobudnik je bila skupina
psihiatričnih in socialnih delavcev, skupaj s
člani različnih združenj prostovoljcev in zain-
teresiranimi občani Slovenije in območij Ce-
lovca in Trsta.
Namen ustanavljanja združenja je bil spod-
buditi in podpreti gibanja, ki se zavzemajo za
odpravo azilarnih praks na področju duševne-
ga zdravja. Ta namen naj bi dosegli zlasti skozi
soočanje skupin z različnim socialnim in antro-
pološkim ozadjem, predstavnikov različnih in-
stitucionalnih pristopov in zagovornikov raz-
ličnih zakonskih opredelitev.
V	začetku stoletja so psihiatrični programi
(bodisi da so se nanašali na psihiatrične insti-
tucije ali na koncepte zdravljenja) v vseh treh
območjih izhajali iz skupnega izvora. Ta izvor
je bila avstroogrska zdravstvena politika. (Psi-
hiatrična bolnišnica v Trstu, ki so jo odprli leta
1911, je projektirana kot dvojčica dunajske
Steinhof.) V drugi polovici stoletja pa so se
psihiatrični programi in smernice na omenje-
nih območjih oblikovali vse bolj različno.
V	Italiji so se dogodki, ki so pripeljali do
zapiranja psihiatričnih bolnišnic, zvrstili po ob-
dobju ponovne evalvacije subjektivnih pravic
psihiatričnih pacientov kot nemočnih subjek-
tov. Reforma zakona o zdravstvu, ki vsebuje
tudi reformo na področju psihiatrije, datira iz
leta 1978. V zakon so vključene smernice, ki so
jih predlagala že omenjena gibanja, in tako je
odobreno postopno zapiranje norišnic. Novi
zakon je določil le smernice tega procesa, bre-
me konkretne izpeljave pa je prestavil na re-
gijske institucije. Poleg tega je novi zakon
korenito spremenil kriterije in procedure za
prisilne zdravstvene ukrepe (PZU). Kot člana
italijanskega dela združenja Alpe-Jadran lahko
normative in prakso na področju psihiatrije v
Avstriji in Sloveniji le na kratko komentirava.
Zadnjo besedo o tem prepuščava kolegom iz
teh dežel.
Rekli so nama, da so se v Avstriji poglablja-
li v to, kako je s psihiatrijo, v 70. in 80. letih.
Leta 1990 je bil sprejet reformski zakon na po-
dročju psihiatrije {Unterbringungsgesetz). Kot
člana tržaške skupine se čutiva soodgovorna za
določene spremembe in izboljšave v avstrijski
psihiatriji. Po naši razlagi sta obstajala tako
potreba po spremembi psihiatričnih institucij
kakor odpor do zamisli o spreminjanju. Prva
se je razvila iz nezadovoljivega obsega pacien-
tovih pravic. Na kaj se je opirala opozicija, ne
veva. Rezultat prizadevanj obeh skupin je
kompromisen zakon, ki ni zadovoljil reform-
skih prizadevanj.
Zvedela sva, da obstaja v Avstriji kar mo-
čno in vplivno neodvisno gibanje skupin, ki
imajo interese na področju psihiatrije. Kaže,
da je to gibanje povezano tudi z najboljšim de-
lom Katoliškega gibanja. Verjetno vzpostavlja
psihiatričnim institucijam alternativno mrežo,
čeprav na majhnem območju.
Kar se tiče Slovenije, italijanski opazovalci
ne razumemo popolnoma pravega pomena
169
BRUNO NORCIO, LORENZO TORESINI
psihiatrične reforme iz leta 1986. Ne poznamo
prejšnjih zakonov in manjka nam informacij o
strukturnih podrobnostih socialne, ekonomske
in antropološke realnosti v Republiki Sloveni-
ji. Misliva, da je zakon iz 1986 leta poskus, če-
prav ponesrečen, da bi izboljšali stanje in
presegli krizo tradicionalne psihiatrije, ki je
vseevropski fenomen.
Po drugi strani najina analiza kaže nova in
pomembna dejstva, ki se nanašajo na ponudbo
brezplačne in trajne podpore po odpustu iz
bolnišnice. Ta dejstva kažejo, da se terapevtski
odnos po PZU nadaljuje. Lahko domnevamo,
da je to pokazatelj razvite javne, od države
podprte socialne psihiatrije, ki je morda de-
diščina prejšnjih, socialističnih usmeritev v
Sloveniji.
Najina raziskava ima za cilj soočanje raz-
ličnih psihiatričnih modelov, ki naj bi bili iz-
točnica za skupen pogovor o načinih delovanja
v psihiatriji in pravicah pacientov. Najprej
bova analizirala in primerjala PZU na treh ob-
močjih in različne zakone, ki regulirajo po-
stopek. Potem bova analizirala naravo odnosa
različnih družbenih kultur na omenjenih ob-
močjih do fenomena marginalizacije.
Popolnoma se zavedava preliminarne nara-
ve te raziskave, saj kljub uporabi kriterijev za
soočanje ostajajo težave zaradi razlik v zako-
nodaji, v t. i. "načinu dela" in v strokovnem
pristopu k psihiatričnemu zdravljenju.
Kljub temu v tej raziskavi predstavljava pri-
merjavo med konkretnimi podatki in ne med
nepotrjenimi aksiomi.
METODOLOGIJA RAZLSKOVANJA PZU V TREH
OBiMOČJIll
Prva težava, s katero se srečamo pri analizi
zdravljenja "proti, volji osebe", je definirati
karseda homogene kriterije, ki določajo to
vrsto medicinskih posegov na vseh treh obmo-
čjih. V Italiji je trattamento sanitario obligatorio
izjemen poseg, ki naj bi ga se izogibali. Zakon
zahteva, da je pred takim posegom napravlje-
no vse, kar je mogoče, da bi dobili soglasje
osebe. Tudi sodnik, ki je uradno pravni varuh
osebe, se mora strinjati s PZU. Lahko zavrne
nalog za РИ, če manjkajo dokazi, da je bilo
storjeno vse, kar je mogoče, da bi soglasje
dobili.
Avstrijski zakon določa, da morajo biti med
PZU zadovoljeni vsi pogoji, ki zagotavljajo
državljanske pravice osebe. Nimamo podatkov
o tem, kako so ti pogoji izpolnjeni. Posredno
pridobljene informacije kažejo na to, da na
splošno so.
V	Sloveniji vse oblike hospitalizacije v psi-
hiatrični ustanovi (tudi če gre za prostovoljno
zdravljenje) obravnava ista zakonska odredba,
ki govori o prisilni institucionalizaciji. Z drugi-
mi besedami, pri vseh pacientih pravni status
izhaja iz dejstva, da se nahajajo na zaprtem
oddelku psihiatrične bolnišnice.
V	Avstriji in Sloveniji so možni PZU brez
zdravljenja. To pomeni, da je oseba lahko hos-
pitalizirana, ne da bi dobivala kakšno speci-
fično terapijo. Ce prav razumeva ta pravila, je
situacija vsaj paradoksna, vendar formalno le-
galna.
Torej: želela sva poiskati ali izumiti krite-
rije, ki ob tako različni zakonodaji vsaj deloma
dovoljujejo primerjavo.
PZU smo definirali kot istočasno nav-
zočnost naslednjih treh pogojev:
1)	Nesoglašanje osebe s hospitalizacijo naj-
manj 48 ur (in več).
2)	Omejevanje svobode samoodločanja za
več kot 48 ur.
3)	Možnost, da v postopku hospitalizacije
intervenirajo službe, ki vzdržujejo javni red
(policija in podobno).
Da bi dobili vzorčno populacijo, ki se jo da
primerjati z demografskega vidika (600 do 700
tisoč ljudi) smo izbrali tri območja:
1)	tri province Furlanije (Trst, Gorico in
Pordenone),
2)	del karantanske regije in
3)	Ljubljano z okolico.
Za zbiranje podatkov sva iznašla poseben
vprašalnik. Bil je v angleščini in je bil različica
vprašalnika, ki smo ga uporabljali v Trstu. Pri-
dobljene podatke sva razdelila v tri skupine:
sociodemografski del (skupina A); kriteriji v
drugi skupini so bili razlogi za zdravljenje: kdo
je pripeljal osebo v bolnišnico, družbena moti-
vacija ali merilo, diagnoza po ICD-9 (skupina
B); v tretji skupini (skupina C) je bil kriterij
način zdravljenja v instituciji: vrsta oddelka,
trajanje zdravljenja, postopek zdravljenja, na-
daljevanje zdravljenja po odpustu.
170
EPIDEMIOLOGIJA PRISILNE HOSPITALIZACIJE NA OBMOČJU ALPE-J ADRAN
Zbrane podatke so najprej analizirali kole-
gi v Sloveniji in Avstriji, nato pa so nama jih
poslali v Trst, kjer je skupina raziskovalcev na-
daljevala delo.
REZULTATI IN DISKUSIJA
Poročala bova o rezultatih, za katere meni-
va, da so najpomembnejši:
A) PRVI DEL VPRAŠALNIKA
Podatki, ki se nanašajo na določena ob-
močja, so predstavljeni grafično. Uporabila sva
homogeno grafično predstavitev.
Vzorci populacije so bili: Ljubljana 700.000;
Celovec 600.000; Furlanija 676.000 (tabela 1).
Število PZU na treh območjih v letu 1992
je bilo: Ljubljana 249; Celovec 264; Furlanija
74 (Tr 27, Go 24, Po 8.32) (tabela 2).
Število PH na 100.000 prebivalcev je: Ljub-
ljana 35,42; Celovec 44; Furlanija 10,92 (Tr
10,31, Go 17,25, Po 8,32) (tabela 3).
Očitno je število PI I zelo različno razpore-
jeno v Avstriji in Sloveniji na eni strani in v
Furlaniji na drugi.
To stanje je posledica zlasti že omenjenih
razlik v zakonodaji.
Da bi pojasnila to stanje, je skupina kole-
gov iz Slovenije navedla, da je resnična situaci-
ja naslednja:
18,5% pacientov je sprejetih na lastno
željo,
28,6% pacientov soglaša s hospitalizacijo,
15,4% pacientov je indiferentnih,
6,6% odklanja sprejem,
1,3% pacientov se fizično upira sprejemu,
za 28,6% ni podatkov.
Gre za že omenjeno dejstvo, da so v Slove-
niji vsi pacienti v akutni duševni stiski sprejeti
na zaprti oddelek in so zato vsi prišteti k števi-
lu PH.
Ne glede na to pojasnilo ostaja resen prob-
lem: dejstvo je, da imajo posamezniki, ki se za-
vedajo stanja svoje bolezni in prosijo za pomoč
z odgovornostjo in zavedanjem, enak pravni
status kot tisti, ki so dejansko prisilno hos-
pitalizirani. Gre za zakonsko podprto izgubo
pravic vsakogar, ki je sprejet v psihiatrično
bolnico. Glede na to zakonsko posebnost je
bilo treba izoblikovati kriterij, ki bo ugotovil
resnično število prisilnih hospitalizacij. Tako
smo prišli od skupne številke 3.200 na številko
249 PZU, kar je 6,6 -I- 1,3 = 7,9% vseh spreje-
mov v letu 1992.
Avstrijski zakon, ki tudi zakonsko opra-
vičuje obstoj psihiatričnih institucij, razlikuje
med pravnim statusom pacienta, ki je prišel v
bolnico prostovoljno, in tistega, ki so ga hospi-
talizirali prisilno.
Poleg zelo jasne razlike v zakonodaji kažejo
podatki še na signifikantne razlike v psihiat-
rični kulturi, kar se nanaša tako na formalno
sprejet koncept duševne bolezni kakor posledi-
čno tudi na organizacijski model psihiatričnih
služb.
Tudi tokrat se nismo mogli izogniti proble-
matični povezavi med zdravjem posameznika
in družbenim (javnim) redom. Ravnovesje
med družbenimi interesi in pravicami posa-
meznika se je nagibalo na družbeno stran.
O spolu sprejetih oseb rezultati kažejo, da
so pri PZU moški bolj zastopani v Italiji (Go
75%, Po 69,5 %) kot v Sloveniji (Lj 44,9%).
O starosti kažejo rezultati homogeno raz-
poreditev na vseh treh področjih. Izjemi sta
Celovec pri starostni skupini 25-35 let in Ljub-
ljana v starostni skupini nad 65 let. Kaže, da so
v Avstriji PZU usmerjeni v kontrolo mlado-
stnikov, v Sloveniji pa podatki kažejo na pro-
bleme socialne varnosti in skrbi za ostarele
(tabela 4).
Kar zadeva priseljence, se največ PZU na-
naša na priseljence iz bivših jugoslovanskih re-
publik v Ljubljani. Ta podatek govori o večjem
duševnem trpljenju med priseljenci in večjem
tveganju PZU (tabela 5).
B) DRICI DEL VPRAŠALNIKA
Analiza odgovorov o posredniku med pa-
cientom in psihiatrično institucijo (tabela 6)
govori o različnih načinih aktivacije mreže psi-
hiatričnih služb. Različni posredniki na treh
območjih govorijo o različnih zakonodajah,
kulturah in družbenih organizacijah. V Celov-
cu je posrednik (nekaj več kot 80 PZU) med
pacientom v akutni duševni stiski in psihiatri-
čno bolnišnico največkrat policija. V Sloveniji
pa je posrednik največkrat pacientova družina
(nekaj manj kot 120 hospitalizacij). V prvem
primeru (Avstrija) je očitna funkcija služb.
171
BRUNO NORCIO, LORENZO TORESINI
zadolženih za vzdrževanje javnega reda in
miru. V drugem primeru (Slovenija) pa lahko
domnevamo, da obstaja odnos zaupanja med
družinami pacientov in psihiatričnimi ustano-
vami.
Poglejmo še visoko frekvenco PZU, kadar
so posredniki "drugi". "Drugi" pomeni: kdo
drug kot policija, nujna medicinska pomoč,
bolnišnični zdravnik, privatni psihiater, druži-
na, prijatelji ali sosedje. "Drug" je lahko
mimoidoči občan ali kdo, ki bi rad prijavil ne-
primerno vedenje in tako sproži ukrep PZU.
Glede neposrednega razloga, ki je povzro-
čil akutno duševno stisko in PZU (tabela 7), je
v Celovcu izrazit najpogostejši razlog družinski
konflikt.
Omenimo še, da so psihiatrični motivi za
PZU, kot sta "začetek" ali "ponovitev" akutne
duševne stiske, pogosta razloga za PZU. Tako
očitno odstopanje in razlika sta lahko nastala
zaradi razlik v merilih. Nekateri kolegi mislijo,
da v svoji vlogi zdravnika sprejemajo in zdravi-
jo le ljudi z duševno boleznijo in ne ljudi s so-
cialnimi težavami. Iz tega razloga trdijo, ne
brez kontroverznega podtona, da so se pri
merilih v raziskavi odločili za psihiatrično no-
zologijo, ne da bi upoštevali, da so tudi so-
cialne težave dejavnik bolezni. Do konca
raziskave se nam ni posrečilo razčleniti in
razčistiti gornjih meril.
Glede diagnoze (tabela 8) pade v oči
največje število afektivnih psihoz v Celovcu in
Ljubljani, ki so vzrok akutne duševne stiske,
zaradi katere je pacient v bolnišnici. To verjet-
no kaže na družbeno kulturo z močno kontrolo
afektivnih izbruhov v Avstriji in Sloveniji (več
kot v Furlaniji).
C) TRETJI DEL VPRAŠALMIvA
PROSTOR, V lv\TEREM POTEKA ZDRAVLJENJE
Izrazita vrha sta Celovec in Ljubljana - za-
prti oddelki psihiatrične bolnišnice. Podobna
situacija je tudi v Gorici in Pordenonu, kjer
imajo zaprte oddelke psihiatričnih služb za
diagnozo in zdravljenje (PSDZ) znotraj sploš-
ne bolnišnice. Izjema je Trst, kjer se PZU izva-
jajo na odprtih področnih Centrih za mentalno
zdravje in v odprtih oddelkih PSDZ v splošni
bolnišnici v Trstu.
TRAJANJE ZDRAVUENJA
Vrha v Celovcu in Ljubljani kažeta na dalj-
še zdravljenje v teh območjih Avstrije in Slove-
nije kot v Furlaniji. To stanje odraža različne
pristope k problemu duševne bolezni in k nje-
nemu institucionalnemu zdravljenju (tabela 9).
NAČIN ZDRAVLJENJA
Močnejša pomirjevala najpogosteje upo-
rabljajo v Celovcu, nekaj manj v Furlaniji in
najmanj v Ljubljani.
Šibkejša pomirjevala so v večji rabi v Fur-
laniji kot v Celovcu in Ljubljani.
Antidepresivi se pri PZU uporabljajo zelo
malo, kar je razumljivo. Sicer pa se uporabljajo
več v Ljubljani kot v Celovcu in v Celovcu veČ
kot v Furlaniji.
Inteфretacija teh podatkov je precej zaple-
tena. Kaže, da v Ljubljani med PZU uporab-
ljajo manj nevroleptikov in več antidepresivov
kot v drugih dveh regijah. Možen vzrok za to
je, da je v tej deželi tudi prostovoljno zdrav-
ljenje pravno tretirano kot PZU.
Zanimivo je dejstvo, da je elektrošok tako
rekoč izginil kot način zdravljenja (navedena
sta le dva primera v Avstriji).
O psihoterapiji podatki niso bili jasni
(razlike pri definiranju pojma psihoterapije)
(tabela 10).
SPREMLJANJE PACIENTOV PO ODPUSTU IZ BOLNIŠNICE
Frekvenc nisva mogli zanesljivo ugotoviti.
Zadeva pa postane zanimiva, če se osredotoči-
mo na odstotke (tabela 11).
V Celovcu le 45% primerov po odpustu iz
bolnišnice obdrži stik s psihiatričnimi služba-
mi. Potem pride na vrsto Furlanija s 85% pa-
cientov, ki ostajajo v stiku s psihiatričnimi
službami. Največ pacientov ostaja po odpustu
v stiku s terapevti v Ljubljani (kar 94%).
Zgornji podatki ne upoštevajo kvalitete na-
daljevalnega odnosa med pacientom in psihi-
atričnimi službami. O njih smo se pogovarjali
in jih interpretirali skupaj s kolegi iz Ljubljane.
V Avstriji je dispanzerska psihiatrična služba,
kot je videti, organizirana po konceptu zava-
rovanj e-bolezen in temelji na zavarovalniških
načrtih. V Sloveniji temelji organizacija dis-
panzerskih psihiatričnih služb na državnem,
172
EPIDEMIOLOGIJA PRISILNE HOSPITALIZACIJE NA OBMOČJU ALPE-J ADRAN
centralnem načrtovanju in podpori. V Italiji
organizirajo te službe državne zdravstvene slu-
žbe (čeprav na drugačen način kot v Sloveniji)
in so izraz kulture, ki ima za cilj varovanje
zdravja in ne le zdravljenje.
SKLEP
Klub temu, da lahko imamo kulture z
območja Alpe-Jadran v teoriji za v družbenem
smislu podobne zaradi analognih manjšin
(kljub različnim političnim usmeritvam) in za-
radi zgodovinskega ozadja, ugotavljamo, da so
se v zadnjih 80 letih zarisale globoke razlike.
Tak sklep se ponuja, če izhajamo iz tega, da je
psihiatrija pokazatelj družbenih odnosov in
spoštovanja pravic tudi najbolj nemočnih posa-
meznikov.
Ne glede na omejitve in preliminarno na-
ravo te raziskave in na potrebo, da se določeni
podatki še razčlenijo in potrdijo, smo mnenja.
da je to že začetek. Po našem mnenju je korist-
no, da smo našli pokazatelj, ki nam govori o
tem, kako družba definira pravice svojih držav-
ljanov in kako ravna z njimi. To se še zlasti na-
naša na pravice bolnikov in, še bolj specifično,
na pravice duševno bolnih.
Tu imamo primer uravnoteženja pravic.
Na eni strani je pravica družbe, da se brani
pred posamezniki, ki kršijo družbeni red. Na
drugi strani je pravica državljana do zdravlje-
nja in varstva. Ta pravica je še toliko pomemb-
nejša v družbah, kjer lahko posameznika kot
bolnika žalijo in prizadenejo z družbeno stig-
matizacijo.
Dejstvo je, da zakoni in postopki, ki krožijo
okoli koncepta duševne bolezni kot družbene-
ga problema, kažejo manj spoštovanja do pra-
vic bolnega državljana kakor tiste prakse, ki
zagotavljajo skrb za zdravje kot za posamezni-
ka zelo pomembno dobrino.
173
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alpe-Jadran 92
Vzorčna populacija
Tabela 1
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alpe-Jadran 92
Število PH od skupnega števila vzorca
Tabela 2
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alpe-Jadran 92
Tabela 3
■■H
■нач
O
CO
N
■ ■H
S
CL
0)
O
C
Ћ
Q- s
o s
(0 I
S; -
(u ^
0)
Ñ
n
a
c
>o
C
o
o
■■■■
"5
Ћ
0)
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alpe-Jadran 92
Tabela 5
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alpe-Jadran 92
Tabela 6
■■■■
o
(0
N
■нн
S
Q.
0)
O
■■■■
ç
■<Ö
■■■■
Q. счЈ
® I
g ^
(D â-
0)
N
S
(в
C
>о
■■■
C
ф
o
■ ■H
3
Ћ
jçg
(D
JCt
■	HB
o
(O
N
■■■■
Ђ
mmim
Q.
(ß
O
шштт
C
■	■H .
Q. CNJ
Oi
O s
(в ^
> ^
<H Ф
TO A
<n
N
(0
ce
C
>u
■	■B
C
0)
o
■	■H
3
CO
_ç5
CD
-Q
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alpe-Jadran 92
Tabela 9
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alße-Jadran 92
Tabela 10
Multicentrična raziskava o prisilni hospitalizaciji
Alpe-Jadran 92
Tabela 11
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
ITALIJANSKI ZAKON NA PODROČJU PSIHIATRIJE
PRIMERJALNA ANALIZA Z ZAKONI NA OBMOČJU ALPE-JADRAN
Pisati o italijanskem zakonu na področju
psihiatrije iz leta 1978 ni le analizirati pravna
načela. Je tudi ozreti se na njegovih 15 let ude-
janjanja v praksi. To je zelo pomembno za
mednarodno srečanje, katerega udeleženci pri-
hajajo z dveh področij, kjer so se zakoni, ki
urejajo psihiatrično prakso, reformirali po letu
1978. Zato jim lahko naša izkušnja koristi.
Od leta 1978, ko je bil v Italiji sprejet
omenjeni zakon, se je v različnih regijah raz-
lično udejanjal. V zakonu je bil podan le t. i.
zakonski okvir, regijam pa je bil prepuščen
način izvajanja. Prenekatera pomembna vpra-
šanja so bila v pristojnosti področnih institucij.
ZGODOVINSKI OKIS
Leta 1977 je radikalna stranka predlagala
referendum o popolni odpravi psihiatričnih
bolnišnic. Predlog izhaja iz zamisli antiinsti-
tucionalnih gibanj, ki so bila močno v javnosti
nekaj let prej. Zagovarjala so transformacijo
norišnice v Gorici in se zavzemala za določene
družbene reforme, kot so ločitev, splav, spre-
membe zakona o družini, zakona o delu, vklju-
čevanje hendikepiranih otrok v navadne šole
itn.
Tista leta je bila resna možnost, da bo pre-
dlog radikalne stranke o popolni odpravi psi-
hiatričnih bolnišnic pod pritiskom družbenih
gibanj sprejet, kar bi pripeljalo v italijanski psi-
hiatriji do neobvladljive situacije. Da bi se za-
polnila črna luknja v zakonu, ki je grozila, so
hitro predlagali nov zakon. Ta predlog je slo-
nel na najnaprednejših modelih transformacije
institucij v Italiji. Med predlagatelji je bil tudi
Franco Basaglia. Predlagatelji so zagovarjali
popolnoma nova načela in razmišljanja, proti
zapiranju in družbeni zaščiti pred nevarnostjo,
ki ju vsebuje zakon iz leta 1904.
Zakon o psihiatrični reformi je bil kom-
promis med pristopom t. i. teritorialne psihia-
trije in psihiatrije v velikih splošnih bolnicah.
Pristopa sta namreč temeljila na različnih pa-
radigmah v teoriji, pa tudi v praksi. Ne glede
na to je bil Zakon o reformi v psihiatriji deja-
nje, s katerim so bila tradicionalna psihiatrična
načela, ki so temeljila na institucionalnem
skrbništvu, dokončno presežena.
KRATEK VPOGLED V ZAKON
V zakonu o reformi v zdravstvu št. 833 se
nanašajo na psihiatrijo členi 33, 34, 35, 64 in
65.
Prvi trije členi govorijo o normah in pos-
topkih pri izvajanju obveznih zdravstvenih
ukrepov. Zadnja dva člena podajata smernice
za postopno ukinjanje psihiatričnih bolnišnic.
Spoznajmo jih malo bolj podrobno:
Člen 33 govoro o normah, ki se nanašajo
na medicinske ukrepe. Ta člen definira, kaj so
prostovoljni in kaj obvezni medicinski ukrepi
nasploh. Med drugim piše:
1)	Načelno naj bo vsak medicinski ukrep
prostovoljna izbira posameznika.
2)	Načelno naj se vsi medicinski ukrepi iz-
vajajo v teritorialnih zdravstvenih centrih.
3)	Preden se pristopi k izvajanju obveznega
medicinskega ukrepa, mora biti storjeno vse,
kar je mogoče, da bi dosegli soglasje s pacien-
tom.
4)	Obvezni medicinski ukrepi se izvajajo le
v primeru, ko soglasja ni mogoče doseči.
5)	Le instanca, ki je odgovorna za sistem
zdravstva v določenem mestu, npr. župan,
lahko ukaže izvajanje obveznega medicinskega
ukrepa.
185
BRUNO NORCIO, LORENZO TORESINI
6)	Obvezni medicinski ukrepi se lahko izva-
jajo v bolnišnicah le v primeru, ko jih praktič-
no ni mogoče izvajati v teritorialnih zdravst-
venih ustanovah.
7)	Med izvajanjem obveznega medicinske-
ga ukrepa je lahko pacient v stiku, s komer želi
(advokat, osebni/na zdravnik/nica, sorodniki,
prijatelji, drugi pacienti, pripadniki različnih
združenj itn.).
Člen 33 nam še pove, da se koncept ob-
veznega medicinskega ukrepa ne nanaša le na
situacije, ko od posameznika ni mogoče dobiti
soglasja, ampak tudi na situacije, ko obstaja
neravnovesje med interesi družbe in intere-
som, da se zavaruje pacientova avtonomija.
Pravila pri izvajanju obveznih ukrepov v
psihiatriji postavijo členi 34 in 35.
1)	Obvezni ukrepi (OU) se lahko izvajajo
na psihiatričnih oddelkih splošnih bolnic.
2)	OU se nikakor ne smejo izvajati v psi-
hiatričnih bolnišnicah.
3)	OU morata izvajati dva psihiatra, za-
poslena v javnem sektorju.
4)	Poročilo o OU mora biti v 48 urah
posredovano sodniku, ki je določen za pacien-
tovega pravnega skrbnika. Ta mora odobriti
poročilo. Le pod tem pogojem se lahko zdrav-
ljenje nadaljuje.
5)	OU lahko traja največ 7 dni. Trajanje
OU se lahko podaljšuje, vsakokrat le za 7 dni,
s pisnim poročilom psihiatra, ki spremlja pa-
cientov primer.
6)	Omejitev svobode, ki je z izvajanjem OU
vsiljena pacientu, vključuje tudi zdravljenje.
Člena 64 in 65 podajata smernice za
postopno zapiranje psihiatričnih bolnišnic in
preusmerjanje njihovih finančnih sredstev in
stavbnih zmogljivosti. Izvajanje teh programov
je prepuščeno regijam.
NEKAJ KOMENTARJEV
Veliko je bilo že rečeno ali napisano o itali-
janski reformi zakona o zdravstvu. Poiščimo
ključne točke:
VLOGA ŽIPANA
Zakon o strukturi zdravstvenega sistema v
Italiji pravi, da je župan zadevnega mesta na
čelu te strukture. Ima pooblastila, da ukaže
ukrepe, ki so potrebni za zavarovanje zdravja
občanov. V njegovi pristojnosti je, na primer,
omejitev prometa zaradi nevarnega onesna-
ženja zraka v mestu, ali ko je treba zapreti to-
varno, ki nevarno onesnažuje reko ali morje.
Župan lahko izda ukaz, daje treba osebo, ki je
zbolela za nalezljivo boleznijo (npr. kolero),
tudi proti njeni volji hospitalizirati in zdraviti.
Administrativno in izvršilno telo, ki v posa-
meznem mestu ureja javno zdravstvo, je del
mestne skupščine. To je lokalna (teritorialna)
enota zdravstva {Unita Sanitaria Locale).
Dejstvo, da je zdravljenje duševnih bolezni
kot pojem obravnavano le znotraj struktur
zdravstvenega sistema, pomeni, da duševne
bolezni niso več obravnavane kot problem
širše, javne narave.
O KATEGORIJI NEVARNOSTI
Ko definira pojem OU in določa pogoje za
njihovo izvajanje, zakon ne omenja besede ne-
varnost. To pa zato, ker nevarnost ni problem,
ki bi pravno sodil med pristojnosti zdravstva.
Tako je zdravstveni sistem razrešen dolžnosti
policaja. Z nevarnostjo se ukvarjajo službe, ki
skrbijo za javni red in mir. Lahko pa zdravst-
vene službe in policija sodelujejo.
Policija v primeru duševnih bolezni poseže
šele potem, ko zdravnik že odredi OU, da bi
zavarovala lastnino in pravice ljudi. Policija in
sodišče torej osebi, ki je v zdravniški oskrbi
(OU), ne morejo omejiti svobode na enak na-
čin, kot bi lahko sicer v primerih suma kazni-
vega dejanja.
Sodišče ne more več odobriti odredbe o
"dokončni hospitalizaciji", kot je bilo v navadi
v minulem obdobju. Pač pa lahko sodišče na
zahtevo pacienta obravnava pritožbe zoper
zdravniško odločitev o OU.
Duševna bolezen ni več obravnavana kot
pravosodna kategorija. Seveda pa lahko preis-
kovalni in sodni organi posežejo, če duševno
bolna oseba naredi kaznivo dejanje, kot bi
sicer pri kateremkoli kaznivem dejanju.
RAVNOVESJE MED DRUŽBENO VARNOSTJO IN PRAVICAMI
PACIENTA
V obdobju pred letom 1978 je zakon
upošteval zlasti interese družbe, tudi če so bili
v nasprotju z zdravjem in varnostjo pacienta.
186
ITALIJANSKI ZAKON NA PODROČJU PSIHIATRIJE
Primarni cilj je bil odstranjevanje duševno bol-
nih iz družbe. Nevarnost poslabšanja psihične-
ga aH telesnega stanja pacienta po izolaciji
velja za neizogiben stranski pojav. Nekatere
odredbe zakona na področju psihiatrije in ita-
lijanskega kazenskega zakona so bile formuli-
rane tako, da so lahko določene družbene
strukture izvajale pritisk na psihiatre in druge
delavce v psihiatriji in izsiljevale jetništvu po-
dobno hospitalizacijo za nekatere. Duševno
bolna oseba je morala biti izolirana v psihia-
trični bolnišnici. Če je zapustila bolnišnico
(tudi če ji je izhod odobrilo osebje bolnišnice),
je bila zakonsko obravnavana tako, kot da je
na begu. Zdravniki in srednje medicinsko
osebje so bili kazensko odgovorni. Določeni
členi kazenskega zakona so se neposredno na-
našali na odgovornosti osebja psihiatrične bol-
nišnice v primeru, da je pacient pobegnil.
Zakon iz leta 1978 odpravlja te člene, od-
pravlja možnost, da bi delavce v psihiatriji iz-
siljevali, in ne podpira več temeljnega namena
norišnice. Novi zakon odpira pot za razvoj tis-
tih pristopov v psihiatriji, ki spoštujejo pravico
pacientov do ozdravitve in jih varujejo kot bolj
nemočne subjekte. Zaradi zagovarjanja člove-
kovih pravic se nekatere družbene skupine
bojijo, da bo zakon določil pacientove pravice
v nasprotju z družbeno samodefinicijo "nor-
malnega".
USKLAJENOST MED OZDRAVITVIJO INTEGRACIJO
Reforma zakona o psihiatriji je vpeljala
nove norme za OU v zdravstvu, za teritoriali-
zacijo psihiatričnih služb in za razporejanje
lastnine bivših psihiatričnih bolnišnic. Posledi-
ca teh sprememb so bile mreže fleksibilnih in
večnamenskih podpornih organizacij za inter-
vencijo v primerih psihičnega trpljenja in pri
njegovih dejavnikih tveganja. Reforma je tako
presegla posege kot izolacijo in prisilno pre-
mestitev, ki sta bili poglavitni metodi pozitivi-
stične psihiatrije. Zakon o psihiatrični reformi
180/833 je torej poskus usklajevanja zdravlje-
nja (tudi OU) in družbene integracije.
Zanimivo je spomniti na analogijo z zako-
nom št. 175 iz leta 1968, ki govori o integraciji
hendikepiranih otrok v navadne osnovne in
srednje šole.
ZAC0V0RMŠT>'0
v nasprotju z avstrijskim zakonom iz leta
1990 italijanski zakon ne vpelje vloge "pacien-
tovega zagovornika". Razlogi za to so nasled-
nji:
1.	Zgodovinski: Zakonska reforma je bila
rezultat delovanja psihiatričnih delavcev, ne
uporabnikov.
2.	Strukturni: Italijanski zakon iz leta 1978
določa zapiranje norišnic. Hospitalizacijo v
psihiatrični bolnišnici celo prepoveduje. In če-
prav je dovoljeno izvajati OU v Centrih za
mentalno zdravje in splošnih bolnišnicah, je
trajanje prisilnega bivanja v teh ustanovah
minimalno. Avstrijska reforma iz leta 1990 in
slovenska reforma iz leta 1986 še vedno do-
puščata obstoj psihiatričnih bolnišnic. Če ob-
stajajo zaprte psihiatrične institucije, je sistem
zagovorništva smiseln, čeprav z njim ne bomo
dosegli njihovega preseganja.
3.	Italijanski zakon iz leta 1978 omogoča
pacientu, da med izvajanjem OU komunicira s
komerkoli, ne le s svojim odvetnikom.
KRATKA P REM ER J AVA ZAKONOV Z DRUGIH
DVEH PODROČIJ
Slovenski zakon je najbolj podoben tra-
dicionalnim modelom in podpira prioriteto
družbenih interesov pred pravicami pacientov
kot ogrožene populacije. Poglejmo nekatera
ključna dejstva:
1.	Obvezno zdravljenje lahko traja največ
eno leto, z možnostjo podaljševanja, vsakič za
še eno leto.
2.	Oseba, ki je prostovoljno v psihiatrični
bolnišnici, ima enak pravni status kot oseba, ki
je pridržana proti svoji volji. Pravni postopek
in strokovna obravnava sta v obeh primerih
enaka (zdravljenje na zaprtem oddelku).
3.	Pacienti so hospitalizirani v klasični psi-
hiatrični ustanovi. To potegne za seboj rabo
tradicionalnih orodij in ritualov zdravljenja.
4.	Ne obstaja sistem zagovorništva.
5.	Po drugi strani moramo v ozadju psihia-
trične bolnišnice zaznati stalno navzoče social-
ne programe. Obstaja mreža področnih služb,
ki spremljajo pacienta po odpustu in so dobro
povezane s psihiatrično bolnišnico. Organi-
zacija take mreže lahko zagotovi učinkovito
187
BRUNO NORCIO, LORENZO TORESINI
nadaljevanje stika s pacienti. Na ta način je
mogoče čez ozka grla, ki jih ustvarja privatna
praksa. Pravzaprav je privatni sektor najbolj
neučinkovit v ključni situaciji psihiatričnega
zdravljenja, tj., pri vzdrževanju stika.
Avstrijski zakon je v nekaterih točkah na-
prednejši. Naštejmo dve:
L Različen pravni status v primeru prosto-
voljnega zdravljenja in v primeru prisilnega
pridržanja na zdravljenju.
2. Sistem zagovorništva.
Njegove meje pa so videti:
1.	Ponovna podpora azilarnini strukturam
in vsem spremnim mehanizmom izrabljanja in
razlastitve pacienta, ki je že v nestabilnem,
kriznem stanju.
2.	Izkrivljene procedure, namenjene zago-
tavljanju pacientovega varstva. Realno odpira-
jo možnost za zapletene situacije, ki paciento-
vega položaja ne izboljšujejo, ampak ga slabša-
jo. Nazoren primer je 3. točka 13. člena, po
kateri mora odvetnik overiti, da pacient re-
snično prostovoljno soglaša z zdravljenjem. Če
tega soglasja ni, mora odvetnik to prijaviti
vodji oddelka. To točko lahko razumemo tako,
da predpostavlja prehod s prostovoljnega
zdravljenja v obveznega, kar bi poslabšalo si-
tuacijo, v kateri se nahaja zavarovani pacient.
SKLEP
Namen tega besedila je prispevati k pogo-
voru o razvoju medsebojne pomoči pri iz-
boljšanju stanja v psihiatriji treh regij Srednje
Evrope. To območje je imelo v kulturni zgo-
dovini Evrope pomembno vlogo. V tem bese-
dilu ugotavljamo, da je bila do obdobja med
leti 1978 in 1990, ko so bile izpeljane reforme
zakonov na področju psihiatrije, situacija v
vseh treh deželah v temeljnih načelih homoge-
na. Dominantna sta bila model zaprtih psihia-
tričnih institucij in paradigma, na kateri je ta
model slonel. Reforme zakonov so pripeljale
do veliko bolj pestrega stanja.
Analizirati tako večplastno realnost, kot je
ta, in primerjati tako nehomogene podatke
nama je bilo nadvse zanimivo. Najbolj prese-
netljiva pa je bil ugotovitev, kako nehomogen
je bil zgodovinski in kulturni razvoj na ob-
močju, ki je v preteklosti kazalo kulturno in
zgodovinsko homogenost.
188
Vito Flaker
ANALIZA TVEGANJA
1
Analiza tveganja je postopek, ki se je razvil
iz dvojne potrebe strokovnjakov, zlasti social-
nih delavcev, ki so tako ali drugače odgovorni
za varnost ljudi - in za nevarnost, da bodo ti
ljudje ogrožali sebe ali druge. V večini zakono-
daj je odvzemanje svobode ljudem v duševni
stiski in zaradi nje pogojeno z nevarnostjo in
grožnjo, ki da jo predstavljajo zase ali za
druge.^ Tako je npr. v Angliji pooblaščeni so-
cialni delavec zakonsko odgovoren za odloči-
tev, ali mora kdo, za kogar obstaja sum, da je
nevaren sebi ali drugim, v bolnišnico, ali pa se
zanj poišče alternativo v skupnosti. Iz spozna-
nja, da diagnoza duševne bolezni ali ugotovi-
tev, da je nekdo nerazumen, ne pomeni nujno,
da je nevaren, je izšel imperativ, da je treba
oceniti, kakšno je konkretno tveganje, da se bo
človek znašel v situaciji, ki bo realno nevarna
zanj ali za druge.
Drugič pa se potreba po analizi tveganja
pojavi v službah, kjer je socialnim delavcem
zaupana skrb za ljudi v skupnosti. Tu se prav-
zaprav soočajo z istim vprašanjem, le na neko-
liko drugačen način. Tudi tu gre za vprašanje
svobode, namreč, koliko je treba človeka ome-
jiti pri gibanju, odločitvah itn., da ne bi ogrožal
druge ali sebe. Ob premiku iz institucije v
skupnost pa gre toliko bolj tudi za nadgradnjo
tega vprašanja, v smislu, kako zmanjšati tve-
ganje (ali zmanjšati škodljive posledice tvega-
nega vedenja), ne da bi omejevali ljudi.
Premik od institucionalne k skupnostni
skrbi pravzaprav pomeni tudi pozitivno arti-
kulacijo vprašanja svobode, se pravi, kako
omogočiti uporabnikom služb čimvečjo stopnjo
produktivnega tveganja. Saj je tveganje eno
prvinskih določil modernega človeka. Če nam
ne bi bilo dovoljeno tvegati, bi se počutili le
pol človeka. Tveganje (in z njim tudi neuspeh)
je nujna sestavina našega življenja, ne le naše-
ga, ampak tudi naših strank. Navsezadnje:
"Kdor riskira, profitira."
2
Poglavitna značilnost postopka analize tve-
ganja je, da poskuša ločeno opredeliti in oceni-
ti (a) grožnjo in (b) nevarnost, ki jo grožnja
prinaša. Tako je npr. bananin olupek grožnja;
nevarnost, ki nam grozi, pa je, da nam na njej
spodrsne in pademo. Grožnja je torej nujen
pogoj, da smo b.postavljeni nevarnosti, ne pa
tudi zadosten pogoj, da se nam kaj pripeti. Se
pravi: da nam spodrsne na bananinem olupku,
mora biti na tleh olupek, vendar pa dejstvo, da
je olupek na tleh, še ne pomeni, da nam bo na
njem spodrsnilo. Oceniti moramo torej, ko-
likšna je verjetnost, da se nevarnost uresniči,
če se ji izpostavimo s tveganim vedenjem. Na
primer: vedno, ko nas preleti avion (grožnja),
obstaja nevarnost, da nam pade na glavo, ven-
dar iz statističnih podatkov vemo, da je verjet-
nost, da se bo to zgodilo, majhna. Po drugi
strani pa vemo, da bomo, če bomo skočili
Esej je bil predstavljen na simpoziju Zveze društev za spodbujanje duševnega zdravja Alpe-Jadran o prisilni hospitalizaci-
ji, nastal pa je na podlagi gradiva, ki ga je v okviru študija duševnega zdravja v skupnosti (projekt TEMPUS) predstavil Mal-
colm Fyfe, in primera, ki ga je avtor analiziral skupaj s sodelavci stanovanjske skupine Mavrična druščina (pri društvu
ALTRA - Odbor za novosti v duševnem zdravju, prej Odbor za družbeno zaščito norosti) ter predstavil slušateljem na Viso-
ki šoli za socialno delo v Ljubljani.
' Žal pa je ponavadi slabo predvidena metoda, kako to nevarnost in tveganje, ki naj bi ju predstavljala, oceniti.
189
VITO FLAKER
skozi okno v 12. nadstropju (grožnja), skoraj
gotovo mrtvi (nevarnost).
Skratka, grožnja nevarnosti je v nekaterih
primerih ugotovljiva dokaj natančno. Če ima-
mo statistične podatke, lahko na njihovi podla-
gi precej natačno izračunamo stopnjo tveganja.
Ko gremo na avion, se lahko, čeprav je obču-
tek letenja vsaj za nekatere grozljiv, zmerom
potolažimo, da po statistiki v letalskih
nesrečah umre manj ljudi kot v avtomobilskih,
in si rečemo: če me ni strah v avtu, kaj me bo v
avionu. Vemo tudi, da ljudje, ki so etiketirani
kot duševni bolniki, v povprečju naredijo manj
nasilnih dejanj. Iz tega lahko izračunamo, da
zgolj to, da je nekdo duševno bolan, ne pome-
ni, daje nevaren, prej narobe, v njegovi družbi
se lahko počutimo varneje kot s kom, ki nima
te nalepke.
Na žalost pa je večkrat tako, da statističnih
podatkov ni na voljo. Takrat smo seveda pre-
puščeni zdravorazumskim ali tudi logičnim
špekulacijam, kar pa je vseeno bolje, kot da bi
kratko malo rekli: "Aut Cezar aut nihil." Stva-
ri postanejo še bolj spekulativne, ko se lotimo
zmanjševanja tveganja. Prednost analize tvega-
nja, tudi ko nimamo empiričnih statističnih
podatkov, je ravno v postopku razlikovanja
med grožnjo in nevarnostjo, kar nam omogoči
boljše razumevanje situacije tveganja.
dogodek, ki bi nas zanimal, ima dve odločilni
lastnosti, prvič, je pogoj, da do dogodka pride,
drugič, je dejavnik, ki s svojo resnostjo in gos-
tostjo veča ali zmanjšuje verjetnost dogodka-
nevarnosti. Obstaja pa še tretja lastnost
grožnje, ki je bolj kontekstualne narave.
Grožnja je namreč ključ za razumevanje nevar-
nosti. Grožnja nas vključi v svet nevarnosti in
tudi narobe, vključi nevarnost v naš življenjski
svet. Bodisi proaktivno, ko anticipiramo ne-
varnost, bodisi retrogradno, ko dogodek po-
jasnimo in katalogiziramo kot nevarnost te in
te vrste. Ko na tleh opazimo bananin olupek,
ta vsaj za hip ustvari situacijo tveganja, v kateri
se bomo odločili bodisi, da se ji izognemo (po
navadi), bodisi, da se z njo kontrolirano ali
športno soočimo (bolj redko). Ali: ko treščimo
po tleh, se ozremo in vidimo bananin olupek,
se naše presenečenje uokviri v ugotovitev, da
smo padli na bananinem olupku.
Se pravi, grožnja je v analizi tveganja ko-
ličinska vrednost (stopnja resnosti ali gostote),
hkrati pa ima semiološko vrednost, saj je po-
kazatelj nevarnosti in ga na ta način vključuje
v vsakdanji pomenski svet. V tem smislu lahko
tudi celotno analizo tveganja razumemo kot
vajo iz izračunavanja verjetnosti dogodkov
(nevarnosti) in hkrati iz razumevanja življenj-
skih situacij.
Ugotovili smo torej, da imamo pri analizi
tveganja dva elementa: grožnjo in nevarnost.
Slednjo imamo za dogodek, izid, za katerega
obstaja določena (empirična ali teoretična)
verjetnost, da se bo pripetil (npr. verjetnost,
da mi spodrsne na bananinem olupku). Verjet-
nost nevarnosti je tveganje, ki smo mu izpos-
tavljeni, in tista količina, ki nas pravzaprav
zanima. Saj ima nevarnost status dogodka in je
statistično izmerljiva in izrazljiva. Grožnja pa
nima tega statusa, (še) ni dogodek, ampak je
le okoliščina, prej smo rekli pogoj, da se lahko
dogodek zgodi. Količinsko pa lahko izrazimo
tudi resnost in gostoto grožnje (več ko je ba-
naninih olupkov na tleh, večja je verjetnost, da
se bo dogodek - nevarnost - zgodil, višje ko je
nadstropje, večja je nevarnost, da se bomo ob
padcu ubili, itn.) Se pravi: čeprav grožnja ni
Analiza tveganja je postopek, ki ga počne-
mo v vsakdanjem življenju takorekoč neprene-
homa, čeprav se tega ne zavedamo vedno; ko
prečkamo cesto, kupujemo avto, se zaposlimo
v novi službi itn. itn. In seveda delamo "na-
pake". Ne samo takih napak, da se odločimo
"narobe", se pravi, da se pozneje izkaže, da
smo imeli "smolo", da smo stavili na napačne-
ga konja, in tudi ne samo takih, da določenim
dejavnikom pripišemo drugačno težo, kot jo v
resnici imajo, temveč da tako kot nasploh v
življenju delamo različne okrajšave, logično
napačne sklepe itn., ki nimajo toliko opraviti z
vrednostjo verjetnosti samega dogodka (nevar-
nosti), ampak bolj odražajo kontekst dogaja-
nja. Npr.: športnik zaradi občinstva zanemari
nekatere dejavnike tveganja, ki bi jih na tre-
ningu upošteval. Prav te napake nas morajo
190
ANALIZA TVEGANJA
zanimati, ko se na področju duševnega zdravja
in drugih oblik dela z ljudmi odločamo o usodi
svojih strank.
Naj omenimo vtis, da se, ko smo v pokrovi-
teljski ali starševski vlogi, glede tveganja nagi-
bamo h konservativnosti in preveliki zaščiti
varovancev. Kot starši npr. velikokrat omejuje-
mo otroke pri podvigih, ki smo jih sami v nji-
hovi starosti lahkega srca opravljali, ali pa jih
še sedaj. Podobno velja za vzgojitelje, delavce
v stanovanjskih skupinah, socialne delavce,
medicinske sestre in zdravnike, ki varovancem
ne dopuščajo dejavnosti, ki bi si jih sami brez
pomisleka privoščili, če bi se znašli v enaki si-
tuaciji.^ Protistrup za to so po navadi taktike
zmanjševanja tveganja, ki jih izumljamo v po-
gajanjih z varovanci. Tako lahko na primer hči
ostane na zabavi do jutra, če nas opolnoči po-
kliče, stanovalec lahko gre v mesto, če gre z
njim prostovoljec, itn.
Kaj se tu dogaja? Zakaj se nam spremeni
perspektiva, ko nam je delegirana odgovornost
za dejanja nekoga drugega, ki je s tem aktom
delegiranja izgubil moč odločanja in postal od-
visen od nas? Poleg psihodinamičnih mehaniz-
mov premoči lahko najdemo še najmanj dva
odgovora. Prvič, v situaciji nismo udeleženi ne-
posredno, ne vidimo je več kot spleta grožnje
in realne nevarnosti, temveč je situacija za nas
abstraktna (kajti iz nje smo abstrahirani), gro-
žnja pa postane njen edini reprezentant. Tako
npr. dveletnemu otroku ne priznamo polne
sposobnosti in mu prepovemo hojo po mors-
kem nabrežju, "ker bo padel noter". Zveza
med grožnjo, nevarnostjo in tveganjem, ki je
po svoji naravi probabilistična, se v našem re-
zoniranju spremeni v kvazi kavzalno. Mislimo
si: "Ker še ne zna dobro hoditi, bo padel v
morje in utonil," namesto: "Lahko bi padel v
morje in utonil."^ Lahko bi rekli, da grožnja
metonimizira celo situacijo tveganja.
Drugič, formalna odgovornost, ki jo imamo
v tej vlogi, pogosto implicira psevdokavzalno
zvezo med grožnjo, nevarnostjo in tveganjem.
Kdor je odgovoren za drugega, namreč lahko
reče ali misli: "Če boš to naredil, bom nosil
posledice." Dejstvo, da obstaja med njegovim
dejanjem in mojo odgovornostjo vzročno po-
sledična zveza, zamegli verjetnostne povezave
med grožnjo in nevarnostjo. Gotovost posle-
dic, ki jih bom nosil, ker sem postal odgovoren
za dejanja drugega, abstrahira verjetnostni
moment in tako vzpostavi v anticipiranem raz-
mišljanju vzročnost za nazaj. Ali, bolje rečeno,
vzročna zveza med dogodkom in sankcijo
postane vzrok za prepoved ali omejitev. In za
našo diskusijo je pomembno, da se v tem
procesu grožnja izenači z nevarnostjo.'
Ta del svojega razmišljanja lahko sklenemo
z mislijo, da gre pri delgirani odgovornosti za
razcep med subjektom (dejanskega) tveganja
in subjektom odgovornosti. Bistvena razlika
med njima je, da se subjekt dejanskega tvega-
nja sooča z verjetnostjo nevarnosti, subjekt
delegirane odgovornosti pa z abstraktno goto-
vostjo sankcije oz. posledice. Medtem ko prvi,
kakorkoli napačno, tehta dobiček in nevarnost
tveganja, se drugi sooča zlasti z negativnimi
posledicami nevarnosti. Se pravi, da bi tvegal
kdo, ki je v konkretnem primeru odgovoren za
dejanja drugega, je potrebna precejšnja identi-
fikacija s koristmi drugega, in narobe, bolj ko
je kdo oddaljen od življenjske situacije druge-
ga, bolj je situacija tveganja zanj abstraktna in
' Te vtise moramo kontrastirati s situacijami, ko nadrejeni, ravno narobe, izpostavijo podrejene tveganjem, ki bi se jim
sami izognili. Primer za to je, na primer, ko oficir pošlje vojake v zelo tvegane vojaške akcije, ki se jih osebno ne bi rad
udeležil, ali pa mu je to zaradi senioritete celo prepovedano. Podoben primer so t. i. biološke terapije v psihiatriji (EKT, psi-
hofarmaki ipd.), kjer zdravniki, v nasprotju s psihoanalizo, terapije ne preskusijo na sebi. Primer iz družinskega življenja:
starši za zadovoljitev svojih ambicij potiskajo otroke v psihične in fiziološke nevarnosti pretiranega športnega treninga ali
drila, jih silijo k učenju glasbenih instrumentov ali k šolskim dejavnostim. Dejavnost opravljajo in tvegajo namesto nas oz.
po našem naročilu in mi tudi tokrat nastopamo kot predstavniki neke določene družbene ustanove. V teh primerih je naš
odnos do varovancev predvsem instumentalen, v smislu doseganja določenih ciljev, medtem ko se v tem članku ukvarjamo
zlasti s situacijami, kjer je naš odnos usmerjen v odločanje o tveganju in je varnost sama cilj našega delovanja.
^ V zadnjih dvajsetih letih smo priča rastočemu številu staršev, ki se pod vplivom ideologije permisivnosti in tega, da se
otroci največ naučijo skozi izkušnjo, takim performativnim izjavam izognejo tako, da spremljajo otroke po nabrežju, v upa-
nju, da ga bodo v zadnjem hipu obdržali ali skočili za njim (taktike zmanjševanja tveganja). Ni nam znano, ali je stopnja
utopitev med otroci zaradi tega narastla ali padla.
' Tak način razmišljanja omogoča vodstvom totalnih ustanov včasih kar absurdne odločitve, ki en gros onemogočajo tve-
ganje. Tako so menda v neki kasarni, potem ko je pijan vojak ponoči utonil v kasarniškem bazenu, bazen za več let izpraznili.
Da ne bi še kdo utonil.
191
VITO FLAKER
temu primerno bo večja tudi njegova konser-
vativnost/
Konservativnost nedvomno obstaja tudi pri
odločitvah o prisilni hospitalizaciji v psihiatrič-
nih bolnišnicah in podobnih ustanovah. Razi-
skave so pokazale, da angleški socialni delavci,
ki so odgovorni za te ukrepe, v več kot polovici
primerov omenjajo le grožnjo, ne pa tudi ne-
varnosti. Ugotovitev, na primer, da je kdo zbe-
gan, dezorientiran, psihotičen, agresiven, para-
noiden, je pogosto zadosten razlog za hospi-
talizacijo, ne da bi navedli, kakšno nevarnost
prinašajo te grožnje. S poudarjanjem grožnje
ne glede na nevarnost se je razmahnil pesimi-
zem medicinskega modela, po katerem je pri
bolezni pričakovati vse najhujše.
Že Scheff je opozarjal, da se zdravniki od-
ločajo po načelu "bolje zdraviti zdravega, kot
zanemariti bolnega". Ta model odločanja je v
nasprotju z juridičnim, ki bi se ga dalo povzeti
z maksimo "bolje oprostiti sto zločincev, kot
kaznovati enega nedolžnega". Oba klasična
modela kavzalne obravnave človeškega vede-
nja se ukvarjata s tveganjem svoje napake, s
tem da vsak na svojem koncu odrežeta tvega-
nje napačne odločitve. V tem smislu je posto-
pek analize tveganja tudi paradigmatsko po-
memben, saj se izogne pesimizmu medicinske-
ga modela in namesto kavzalne zveze vpelje
probabilistično.
Vendar pa prednost analize tveganja kot
modela, ki ga prinaša praksa socialnega dela,
ni samo v priznavanju probabilistične zveze,
temveč tudi v analizi situacije in koraku naprej
od omejevanja k taktikam zmanjševanja tvega-
nja. S tem se začne binarna delitev zaprt/svo-
boden razkrajati na niz taktik, vmesnih stopenj
in kompromisov med poloma. Pomembna ele-
menta, ki ju lahko vnese ravno socialno delo,
sta pogajanje in zagovorništvo. Prispevata
lahko k temu, da se tradicionalno konservativ-
no pokroviteljsko odločanje pomakne k bolj
tveganemu in takemu, ki omogoča subjektu
tveganja več človeškega dostojanstva.
Na naslednjih straneh bomo poskušali po-
kazati, kako smo (ne vedno posrečeno) upo-
rabili nekatera zgoraj opisana načela.
PRIMER K.
1
K. je mladenič, ki dokaj lahko naveže stike.
Je zgovoren, uglajen, hkrati pa z žalostnim gla-
som zbudi pri sogovorniku nežen občutek, ki
bi ga lahko včasih poimenovali sočutje. Je zelo
ustrežljiv in sogovornika težko zavrne...
V stanovanjski skupini, kamor je prišel iz
nekega zavoda, je v glavnem živel mirno živ-
ljenje. Tisti, ki živijo z njim, pravijo, da se je v
obdobjih, ko je bil v stanovanjski skupini
(vmes so bila tudi krajša in daljša obdobja, ko
je bil "zdoma"), vključeval v vsakdanji ritem
gospodinjenja. Zlasti pohvalijo njegovo zane-
sljivost in pripravljenost za sodelovanje.
K. je večkrat izrazil željo, da bi bil kuhar ali
natakar. Sodelavci pravijo, da je dovolj na-
tančen in zelo kvalitetno opravi naloge, je pa
počasen.
Ena izmed njegovih večjih težav so epilep-
tični napadi. Tudi njegove nenapovedane poti
so pripisovali tej bolezni.
Zrno v institucionalnem mlinu. Večina usta-
nov - in teh v K.-jevem ne tako dolgem življen-
ju ni bilo malo - je rešila "njegov" problem
tako, da ga je predala drugi. Tu gre za feno-
men kukavičjega jajca, ki si ga podajajo, ker
"ni za k njim". Od PMD, Slivnice, VDC,
Idrije, vedno s posredovanjem CSD. Podobno
se je dogajalo tudi v času, ko je živel v stano-
vanjski skupini in je bil v stiku s številnimi us-
tanovami, pa ga nobena ni vzela "za svojega".
Begi. Velik del K.-jeve zgodbe so "begi".
Toda tej besedi se raje izognimo, saj tudi K.
pravi, da ima pravico iti, kamor hoče. Morda
bi lahko rekli, da gre za odhajanje domov. Saj
so njegovi odhodi iz stanovanjske skupine po
navadi zanihali, včasih tudi v istem dnevu, od
Primorske do Štajerske, od Sežane do Ptuja.
' Gotovo fatalnost in ireverzibilnost nekaterih tveganj vpliva, da tudi dejanski subjekti tveganja uporabijo podobno psevdo-
kavzalno logiko. Tako je npr. aids dosti bolj kot katera druga spolna bolezen vplival, vsaj v nekaterih krogih, na večji konser-
vatizem v spolnih odnosih. Hkrati pa nas dejstvo, da večina ljudi še vedno uporablja prometna sredstva, čeprav so izidi
nekaterih prometnih nesreč fatalni, opozarja na pomembnost kontekstualne (moralne) vrednosti grožnje, še zlasti, če to
primerjamo z odzivi na nevarnost aidsa.
192
ANALIZA TVEGANJA
Na Gorenjsko ali Dolenjsko, pa tudi na Ko- Vemo torej, da so K.-jeva potovanja tvega-
roško ni nikoli "bežal". V to prostorsko shemo	na, vprašati pa se moramo, kaj dejansko tvega,
iskanja dòma padejo tudi Slivnica in sedanji	s kakšnimi nevarnostimi se sooča. Predvidimo
zavod, sploh pa Francija, kjer živijo starši in od	lahko naslednje pare groženj in nevarnosti:
koder je pred leti, ko se je pričela njegova
zgodba, zbežal. Gotovo je bila in še zmerom je
boleča izkušnja, da ga starši, zlasti oče, odkla-
njajo.
Kot sem že zapisal, K.-ju ni težko vzposta-
viti stikov in ima razpredeno mrežo stikov po
JZ-SV osi Slovenije od Kopra do Ormoža. Ve-
čina teh stikov je sorodstvene, institucionalne
ali cerkvene narave. Zaradi njegove ustrežlji-
vosti so stiki večinoma neenakopravni. Neka-
teri so pokroviteljski, vrstniki pa so večkrat iz-
koriščevalski. Najbolj enakopravne stike, se mi
zdi, je navezal z nekaterimi oskrbovanci v za-
vodu, predenje prišel v stanovanjsko skupino.
Na zadnjem potovanju se je oglasil pri psi-
hiatru, ki ga pozna iz zavoda. Ker je bil vidno
izčrpan in zmeden, ga je napotil v zavod. Sprva
so se delavci stanovanjske skupine dogovorili z
osebjem zavoda, da bo krajši čas tam, da si od-
počije, pozneje pa se vrne v stanovanjsko sku-
pino. Čez čas so se začeli nagibati k stališču,
da se v stanovanjsko skupino ne bi več vrnil.
Namreč, v zavodu naj bi bilo zanj bolj varno.
Pri odločanju o nadaljnem zadržanju K.-ja
v zavodu ali vrnitvi v stanovanjsko skupino je
treba oceniti, kakšno je tveganje morebitnega
življenja z več prostosti, kar zadeva nevarnost
poškodb, v K.-jevem primeru zlasti poškodb
samega sebe.
DISKUSIJA
Ad L Eden od pokazateljev rizičnega vede-
nja je K.-jeva želja, da se gre borit na Hrvaško.
Nevarnost pri tem vedenju je, če ga vzamemo
resno, da res zaide na nevarna področja in se
tam rani kot civil ali kot vojak. Vendar lahko
ocenimo, da je ta nevarnost majhna, saj je le
malo možnosti, da bi ga sprejeli v vojsko, in
tudi če bi ga sprejeli, je majhna možnost, da bi
šel v boj, in tudi če bi se to zgodilo, je majhna
možnost, da bi se na fronti poškodoval. Tudi
če bi na nevarno področje zašel kot civil, je le
majhna možnost, da bi ga kaj doletelo. Zmanj-
šani boji na Hrvaškem vse te verjetnosti še
zmanjšajo. Sklep je, da je zelo majhna verjet-
nost, skoraj nična, da bi se mu zaradi tega ve-
denja v resnici kaj zgodilo.
Ad 2. Grožnja na K.-jevih potovanjih so
epileptični napadi. Vendar pa je nevarnost, da
bi se mu zaradi tega kaj zgodilo (npr. promet-
na nesreča), zelo majhna. Epileptični napadi
bi pomenili večje tveganje, če bi bil K. voznik,
kot sopotnik pa se ne sooča s kakšno posebno
nevarnostjo. Verjetnost, da bo zaradi epilep-
tičnega napada padel na cesto in bi ga kdo po-
vozil, pa je zelo majhna.^
Ad 3. Naslednja grožnja K.-jevih potovanj
je neredna prehrana in pomanjkanje denarja.
Nevarnost, s katero se zaradi tega sooča, je
' o tem sklopu nevarnosti in grožnje smo v pogovoru z zdravnikom zvedeli, da je statistična nevarnost prometne nesreče
voznikov z epilepsijo manjša od povprečne, hkrati pa nas je opozoril, da obstajajo glede epileptičnih napadov še druge ne-
varnosti. Žal v pogovoru nismo prišli tako daleč, da bi povsem razdelali te druge nevarnosti.
193
VITO FLAKER
telesna izčrpanost, iz nje izhajajoča zmanjšana
imunost in povečanje verjetnosti epileptičnih
napadov, hkrati pa tudi večja zmedenost in od-
visnost od drugih (zadnji dve nevarnosti bomo
obravnavali kot nadaljni grožnji). Te nevarnos-
ti se pojavijo, če je K. dalj časa na poti ali če so
potovanja pogosta. V primeru, da bi osebje
obeh ustanov opazili ta proces, bi se lahko do-
govorili za okrevanje v zavodu.
Ad 4. Iz tretje grožnje smo izpeljali še na-
slednji par: odvisnost od drugih in zmedenost
(dezorientiranost ali psihotičnost). Pri teh
lahko izpostavimo nevarnosti, da ga bodo v
takih situacijah poniževali in zlorabljali (tudi
spolno). Tu smo sicer že izven strogega pojmo-
vanja nevarnosti kot telesne ogroženosti, pa
vendar. Na podlagi K.-jevih pripovedi lahko
sklepamo, da se je to na njegovih potovanjih
dogajalo, in lahko smo precej gotovi, da je
velika nevarnost, da se bo še. Težava, ob kate-
ro tu trčimo, je, da je težko oceniti poškodbo,
ki jo K.-ju povzročijo taki dogodki. Narava teh
poškodb pa nas tudi nekako avtomatično pelje
v tehtanje teh nevarnosti in morebitne škode z
nevarnostmi in škodljivimi posledicami hospi-
talizacije, ki so približno istega registra.
MOŽNE TAKTIKE ZMANJŠEVANJA TVEGANJA
Ad L Glede na to, da je tveganje skoraj
nično, se s tem vprašanjem ni treba kaj dosti
ukvarjati.
Ad 2. Tudi tu smo ocenili, da je tveganje
majhno. Zmanjšati bi se ga dalo še bolj, če bi
K. bolj redno jemal zdravila, in tudi z zmanjše-
vanjem nevarnosti pod 3.
Ad 3. Tveganje bi se zmanjšalo, če bi imel
K. več denarja. K bolj redni prehrani bi prispe-
valo tudi marsikaj, kar bomo omenili v nas-
lednji točki.
Ad 4. Tveganje bi se zmanjšalo z večjo K.-
jevo asertivnostjo. Zmanjšati bi se ga dalo tudi
s krepitvijo mreže zanesljivih ljudi, na katere
se lahko K. obrne in ki so mu pripravljeni po-
magati, in pa z mobilnostjo osebja, ki bi lahko
v določenih situacijah hitreje posredovalo, če
bi imelo na voljo prevozno sredstvo.
K zmanjšanju vseh vrst tveganja bi prispe-
valo tudi načrtovanje potovanj (kot se je že
začelo npr. z sporočanjem odhodov). Ob bolj
načrtovanih potovanjih bi se dalo poskrbeti za
prehrano, pa tudi za to, da se zmanjša število
stikov, v katerih bi lahko K. potegnil krajši
konec.
EPILOG
Analiza tveganja, ki smo jo tu predstavih v
skrajšani obliki, nam je sicer pomagala pred-
staviti naše videnje stvari v pogovoru s pred-
stavniki zavoda, vendar v pogovoru o K.-jevi
usodi ni bila odločilna. V prvem pogovoru psi-
hiater, ki deluje v zavodu, ni bil dovzeten za
našo argumentacijo in jo je zavrnil s pozicije
statusne moči, češ, K. je bolan in on kot zdrav-
nik je odgovoren zanj, svojo odločitev pa je
tako ali tako dolžan argumentirati le zdravni-
ku. Šlo naj bi namreč za medicinski problem,
se pravi, za oceno bolezni in ne tveganja.
Temu apriori negativnemu stališču, ki se ni
spremenilo do konca pogovora, je sledil živa-
hen pogovor tako o izhodiščih te vrste ocenje-
vanja kot tudi o konkretnem primeru in naši
analizi. V trenutku, ko pišem ta esej, nekaj
mesecev po pogovoru, je K. v obdobju prese-
ljevanja nazaj v skupino.
Se pravi, na neki načinje bila ta analiza za-
radi pomanjkanja moči bolj vaja v slogu. De-
lavcem stanovanjske skupine bo koristila pri
nadaljnjem delu s K.-jem. Mi pa lahko po-
tegnemo iz nje določen pouk.
Pouk, ki smo ga potegnili iz svoje vaje, je
naslednji. Ponesrečeni prvi pogovor nas npr.
uči o tem, kako pomembno je pri analizi tve-
ganja upoštevati kontekst. Analiza tveganja je
nujno povezana z analizo moČi, hkrati pa daje
validne argumente tistemu, ki je situacijah od-
ločanja kronično šibkejši. Naprej nas uči, da
"grožnja nasploh" postane bolj plastična, kom-
pleksna in se razstavi na večje število parov
grožnja-nevarnost. V našem primeru je postala
grožnja beg/bolezen niz oprijemljivih situacij, v
katerih smo lažje (gotovo pa tudi z napakami)
ocenili raven tveganja. Za nekatere grožnje se
je izkazalo, da so kljub resnosti grožnje realne
nevarnosti zanemarljivo majhne (npr. poto-
vanje na Hrvaško). Za druge se je izkazalo, da
so obvladljive. Lahko smo razmišljali o takti-
kah zmanjševanja tveganja. Pokazalo se je, da
194
ANALIZA TVEGANJA
so dvojice grožnje-nevarnosti med seboj pove- (sinteza) taktik zmanjševanja tveganja v celovi-
zane in da je nevarnost, ki je povezana z to strategijo. V našem primeru gre na strateški
grožnjo, hkrati grožnja neke druge nevarnosti, ravni za to, kako spremeniti beg v normalno
Tako lahko analizi tveganja sledi sestavljanje potovanje.
195
Danilo Sedmak
PRISPEVEK K UPRAVUANJU IN ANALIZI
PSIHOLOŠKE VSEBINE AKUTNE DUŠEVNE STISKE
V svojem 30-letnem delu na področju psi-
hiatrije sem šel skozi tri oblike pristopa k reše-
vanju duševne krize.
I.	Klasični. Prvih 10 let sem delal v klasični
psihiatrični instituciji. Mislim, da na tem me-
stu, danes, ni treba ponavljati že dognane in
vsem poznane analize o institucionaliziranem
duševnem bolniku in o objektivizaciji njegove
krize. O vsem tem je bilo že veliko napisanega.
Nekateri kolegi so to sprejeli, drugi pa to še
danes zavračajo.
Vsekakor se v klasični instituciji ne raz-
pravlja toliko o duševni krizi, o pacientovem
tфljenju, kolikor o njegovi diagnozi ali kvečje-
mu diferencialni diagnozi. Zato se tudi govori
o tem ali onem shizofreniku, psihopatu ali
distimiku ipd. Govori se tudi o njegovi nevar-
nosti, čemur je prilagojen ves psihiatrični apa-
rat: zaprta vrata, zaprti oddelki, visoki zidovi,
vsestranska kontrola.
Spominjam se, kolikokrat so me bolničarji,
ki so bili v skrbeh zame, opozarjali na zvonec
kot klic na pomoč v primeru, če bi me psihia-
trični pacient fizično ogrozil.
Besede "psihično trpljenje" ni v slovarju
klasične psihiatrične bolnišnice.
II.	Transformacija. Sledilo je obdobje trans-
formacije psihiatrične bolnišnice do njene od-
prave.
Neverjetno, vendar resnično. Sam nisem
mogel verjeti, kako so se začeli z rušenjem in-
stitucionalnih mehanizmov kazati pravi obrazi
psihiatričnega pacienta. Shizofrenik, psihopat,
distimik... so dobivali imena, identiteto, oseb-
nost, značaj. O vzrokih, procesih, o nastanku
psihične bolezni ali motnje pri posamezniku je
bilo težko govoriti, ker so leta institucionaliza-
cije marsikaj prekrila in na pravo obličje
duševne bolezni vrgla plašč pozabe, izgube
spomina. Ko so izginili sorodniki, prijatelji, ko
je naš gost (tako smo ga, namreč, preimenova-
li, ker smo spremenili njegov pravni status od
prisilnega zdravljenja k prostovoljnemu) izgu-
bil stike z zunanjim življenjem, je čas hospitali-
zacije (ki je na oddelku, kjer sam delal, trajal
od treh mesecev do 65 let) zakril temeljne mo-
tive in vzroke za prisilno zdravljenje. Zato je
bilo nemogoče dognati in spregovoriti o vzro-
kih bolezni. Toliko bolj pa je bilo mogoče go-
voriti o pacientovih potrebah, ki so vedno
naraščale in ki smo jih psihiatrični delavci
spodbujali in poskušali zadovoljiti. Tako smo
premaknili pacienta iz njegove statičnosti, ka-
tatonije, abuličnosti. Tako spodbujen gost nam
je lahko sledil po poti svoje rehabilitacije od
psihiatričnega pacienta prek gosta v navadno
življenje. Duševna bolezen je stopila v ozadje.
Nekateri kritiki so nas obtoževali, da ne
priznavamo duševne bolezni in nas označili za
antipsihiatre, psihiatrijo, ki smo jo udejanjali,
pa za antipsihiatrijo. Nič bolj zmotnega! V na-
sprotju z goriško ekipo, ki je postavila duševno
bolezen v oklepaj, ni pa je zanikala, se je tržaš-
ka ekipa kljub videzu krepko spoprijela z du-
ševno boleznijo in duševnim bolnikom. Pri tem
si nismo delali iluzij, da smo rešili problem.
Delali pa smo v prepričanju, in tega mnenja
sem še danes, da se je z našo pomočjo, oziro-
ma, z našim pristopom k duševnemu bolniku
(ki je med drugim težil k zadovoljitvi svojih
starih in novih, fizičnih in psihičnih potreb) ta
počutil bolje, da je bolje živel: najprej v institu-
ciji in potem tudi v sami areni življenja. Govo-
rim o približno tisoč psihiatričnih pacientov.
V tem obdobju se začenjajo pojavljati tudi
zametki izražanja psihičnega trpljenja. Ker
197
DANILO SEDMAK
smo bili psihiatrični delavci preveč zaposleni z
zadovoljevanjem potreb velikega števila bolni-
kov, smo pojav izraženega psihičnega trpljenja
sicer upoštevali, vendar se z njim nismo mogli
poglobljeno ukvarjati. Psihično trpljenje pa se
je z vso silo izrazilo in ob odpravi psihiatrične
bolnišnice postalo naša prioritetna naloga.
IIL Teritorialna psihiatrija. Kot alternativa
klasični psihiatriji so na lokalnih območjih nas-
tali Centri za mentalno zdravje. Tako smo se
srečali z teritorialno psihiatrijo. V začetku smo
imeli še vedno opravka s psihiatričnimi pa-
cienti, gosti psihiatrične oskrbe, vendar vedno
manj. "Kroničnost" je začela dobivati dru-
gačne oblike: nič ni več statično, kronično,
nespremenljivo, regresivno. Naš bivši pacient,
potem gost, je postal uporabnik Centra za
mentalno zdravje. Uporabniki pa smo vsi drža-
vljani: enkrat potrebujemo ta servis, drugič
drugega, odvisno pač od trenutnih potreb. Da
ne gre le za besedno igro, naj povemo, da se
naši uporabniki poslužujejo našega Centra po
svojih potrebah. V akutni fazi je lahko človek
hospitaliziran, drugič pa je lahko v dnevni ob-
ravnavi in ima Center za socialni prostor, za
kuhinjo, ali pa je naše oskrbe deležen na do-
mu. Pri vsem tem ima njegova duševna kriza,
njegovo trpljenje izrazito prednost. K temu je
usmerjena naša skrb. O tem razpravljamo,
vendar ne v izrazih psihiatričnih kategorij in
klasifikacij bolezni, temveč v izrazih take vse-
bine: kaj mu je, zakaj joče, trpi, ne spi, je poln
tesnob, strahu, živi v oblakih, se čuti prega-
njan, preganja druge... Ne glede na dejstvo, da
bi za izoblikovanje prave diagnoze potrebovali
šest mesecev, ta nikogar bistveno ne zanima.
To je problem za akademsko razpravo. Nas za-
nima zlasti vprašanje, kako pomagali našemu
uporabniku: medikamentozno, socialno, psiho-
loško, družbeno, rekreativno, zaposlitveno,
ekonomsko...
Nevarnost objektivizacije vedno obstaja,
zato smo v Centru za mentalno zdravje v
Nabrežini organizirali dnevna srečanja upo-
rabnikov v akutni duševni stiski, ki so hospi-
talizirani, in tistih, ki so pri nas le v dnevni
oskrbi ali v socialnem centru. Vsi so dobro-
došli - tudi naključni gosti, ki niso uporabniki
našega centra. Enkrat na teden so srečanja na-
menjena posebni tematiki: posameznikovemu
psihičnemu trpljenju. Pogovarjamo se o tem,
kaj zanj pomeni njegova žalost, trpljenje, tes-
noba, more... Pri teh pogovorih so naši upo-
rabniki le subjekti, kjer vsak po svoje izraža
čustva, opisuje svoje stanje, probleme, razlaga
vzroke teh stanj, njihov potek, kako se je zdra-
vil, kaj vse je poskusil, govori o svojih frustraci-
jah in nezmožnosti, da bi sam rešil svoje
probleme. Tu ne gre za klasificiranje trpljenja,
temveč le za fenomenološki pristop, za opis
osebnega stanja. Pri tem se kažejo določene
značilnosti. Naj omenim nekatere:
L Pomen telesnosti: velikanska večina na-
ših uporabnikov se pri opisovanju svojih pro-
blemov opira na telesnost. Celo kažejo, kje jih
tišči: pri srcu, v želodcu, grlu... Čeprav njihova
težava nima prav nobenega opravka s tele-
snostjo, je telo nujna referenčna točka za vsak
opis, za vsako doživetje. Skratka, brez telesa
človek, ki psihično trpi, ne more, kar kaže na
absurdnost dualizma telesnosti in duševnosti.
(Zanimivo bi bilo raziskati, ali se tudi telesno
bolni tako opirajo na psiho, ko opisujejo svoje
bolečine in stanja.)
2.	Individualno izražanje, opisovanje doži-
vetij naših uporabnikov je izrazito individualis-
tično, subjektivno. Izražanje je pestro, bogato,
konkretno ali abstraktno (tu igra pomembno
vlogo raven izobrazbe uporabnika). Kakršno-
koli je že, to opisovanje vsem (uporabnikom in
psihiatričnim delavcem) pomaga k boljšemu
razumevanju človeka in njegovega trpljenja,
zbudi kup novih asociacij in nam vedno znova
dokaže, kako ozke so kategorije klasične psi-
hiatrije. Hkrati (in zelo pomembno) je vse to
opisovanje tudi katarzične narave.
3.	Teritorialnost je jasen dokaz neadekvat-
nosti azilarne psihiatrije, ki je sicer prišla do
genialnih vpogledov, spoznanj, vendar jih v
zaprtih institucijah ni mogla uveljaviti. V mis-
lih imamo kategorijo maničnosti, ki jo je fe-
nomenologija dodobra analizirala, vendar le
teritorialna psihiatrija ponudi svojemu manič-
nemu uporabniku prostor in čas, da se njegova
maničnost pravilno izrazi, izčrpa in končno
umiri. Njegov proces zdravljenja tako ubere
drugačen ritem, ki mu omogoči bolj ali manj
redno življenje in delo v domačem okolju.
Objektivizadja. Kljub načinu dela, ki teži k
čimvečji subjektivizaciji, se ne moremo čisto
198
PRISPEVEK K UPRAVLJANJU IN ANALIZI PSIHOL. VSEBINE AKUTNE DUŠEVNE STISKE
otresti tendence po objektivizaciji. Ne gre le za
poklicno deformacijo, temveč tudi za insti-
tucionalno pogojenost. To nam je zelo jasno
pokazala raziskava, ki smo jo pred kratkim
opravili v Trstu.
Šlo je za epidemiološko raziskavo v sloven-
skih osnovnih šolah v Trstu, ki je zajela 760
otrok. Staršem in učiteljem smo dali na izbiro
71 lastnosti, da bi opisali svoje otroke oziroma
učence. Lastnosti, ki so bile ponujene kot
možnost, so bile npr.: je priden, marljiv, boječ,
nagajiv... Pri raziskavi je sodelovalo 150 učite-
ljev in približno tisoč staršev (v glavnem
mamic). Učitelji in starši so, neodvisno eni od
drugih, podcrtavali lastnosti, s katerimi bi
najbolje opisali otroke. Rezultati kažejo na
poklicno in institucionalno pogojenost. Med-
tem ko so se učitelji odločali najprej za
vzgojne, pedagoške kvalitete, kot so: pozdrav-
lja, je vljuden, itn., so bili starši pozorni na
osebnostne kvalitete: je živahen, radoveden...
Sklep, ki ga lahko napravimo, je naslednji:
glede na pogojenost zaposlenih v instituciji pri
ocenjevanju uporabnikov je zelo pomembno,
da ima uporabnik čim večjo pogodbeno moč in
s tem možnost, da brani sebe, svojo svobodo in
pravico do kvalitetnega zdravljenja. Le tako
nas lahko prisili, da kot zaposleni ne izgubimo
posluha za njegovo trpljenje.
199
Tanja Lamovec
FENOMENOLOGIJA IN DUŠEVNO ZDRAVJE
ZGODOVINSKI UVOD
"Fenomenologija" je beseda, ki različnim
ljudem pomeni različne stvari. Prvi so jo upo-
rabljali Stari Grki, potem pa še številni filozofi
(Kant, Hegel...). Pomen, v katerem avtorica
uporablja besedo "fenomenologija", izhaja iz
dela Brentana in Husserla. Husserl je zgradil
fenomenologijo kot metodo, način pridobiva-
nja spoznanja (ne znanja) o svetu, v katerem
živimo.
Fenomen je tisto, kar spoznavamo kot last-
no izkušnjo. Ta izkušnja je neposredna in se
dogaja, preden jo spremenita refleksija in ka-
tegorizacija. Zato lahko rečemo, da je predre-
fleksivna in predkategorična (Husserl).
Eidos (bistvo) določenega objekta je tisto,
kar ostane nespremenjeno, medtem ko se oko-
liščine spreminjajo. To bistvo stoji pred kakr-
šnokoli teorijo in je po naravi intuitiven vpo-
gled, predpostavka (Husserl).
Intencionalnost lastnost uma, ki je vedno
usmerjen proti objektom, se vedno nagiba k
nečemu, in ti nagibi imajo obliko ciljev in na-
menov (Brentano). Fenomenološki pristop je
teleološki, ker zastavlja vprašanje "čemu" in
ne "zakaj". Zavedati se pomeni zavedati se
nečesa. To omogoča zavesti, da presega samo
sebe (Husserl). To pomeni biti odprt do sveta
(Heidegger). Nosilec naše intencionalnosti je
telo (Merleau-Ponty).
Intersubjektivnost je verjetno ključni kon-
cept fenomenologije. Husserl, Sartre in številni
drugi filozofi niso našli zadovoljivega odgovora
na ta problem. Sartre meni, da je v nas po-
treba, da posedujemo drugo osebo. Drugi so
od hudiča, ker jih ne moremo imeti. Če pa
nam dovolijo, da jih posedujemo, potem niso
vredni, da jih posedujemo. S tem so zgubili
svojo temeljno lastnost - svobodo, ki jim omo-
goča, da se odločijo o lastni objektivizaciji.
Vendar se posedovanje razlikuje od pripad-
nosti, kjer druga oseba vstopa v intersubjektiv-
ni odnos po svobodni volji. Buber meni, da
lahko ima tak odnos obliko srečanja, pogovo-
ra. On meni, da je to vedno odnos "Jaz-Ti", ki
se razlikuje od odnosa "Jaz-To". "Jaz" iz od-
nosa "Jaz-Ti" se razlikuje od "Jaza" iz odnosa
"Jaz-To". Ljudje, ki niso zmožni odnosa "Jaz-
Ti", so obsojeni na to, da posedujejo ali da so
posedovani. Le na te ljudi se nanaša Sartrovo
razmišljanje. Bingswanger je uporabljal besedo
"Miltwelt", da bi označil svet intersubjektivnos-
ti, v katerem ljudje delimo svoje izkušnje.
V zvezi s povedanim je vredno omeniti
Laingovo paradigmo intersubjektivnosti.
Našo intersubjektivnost ustvarjata tako in-
terakcija kakor medsebojna izkušnja. V diadi
obstajajo vsaj štiri razsežnosti, ki jih je treba
upoštevati. Ni "objektivnosti", ker ni objektov.
"Subjektivnosti ne moremo klasificirati v ob-
jektivne kategorije," pravi sodobni italijanski
psihiater Roberto Mezzina. Vse to je seveda
zelo logično, vendar tradicionalna psihiatrija
še vedno lovi muhe z ribiško mrežo. Recimo,
da je oseba B psihiatrični uporabnik. Tradi-
cionalna psihiatrija bo premerila njeno/njego-
vo obnašanje na podlagi poznanih kategorij in
zamudila neposredno iskušnjo soočanja z njim,
in tako tudi zanemarila vpliv obnašanja osebe
201
TANJA LAMOVEC
B na svoje lastno obnašanje. Lahko rečemo le,
da je paradigma tradicionalne psihiatrije pri-
mitivna in jo lahko premerjamo z Lineejevim
sistemom klasifikacije v biologiji.
Tudi Laing je razvil metodo spoznavanja
družinskih odnosov, ki temelji na dialektično
fenomenološki metodi. Prvi dialektični gib
(teza) je udeleženec, ki opazuje in se nahaja v
družbenem polju družine. Ta ima nekje v oza-
dju zavesti svoje predpostavke in vplive, hkrati
pa nanj vpliva medosebni proces, ki mu je
priča. Potem se kar naenkrat pojavi nasprotje
med iztočnicami njegovih predpostavk in real-
nostjo, ki jo opazuje ali čuti. To je znak, da je
treba narediti naslednji gib (negacija). Opazo-
valec se umika iz polja dogajanja, sedaj je sam
s seboj. V njemu se rojeva nov vpogled ali mo-
goče nova predpostavka. Sledi tretji gib (nega-
cija negacije), ko se opazovalec vrne v polje
dogajanja z novim spoznanjem. Zdaj opazova-
lec vidi polje medosebnih dogajanj v novi luči.
Eksistencializem je prevzel fenomenološko
metodo. Vsi eksistencialisti so fenomenologi,
vendar niso vsi fenomenologi eksistencialisti.
Na spodnjem diagramu avtorji na desni
strani kažejo vse manj primesi eksistencializ-
ma. Rogers, na primer, ne izhaja iz eksisten-
cialističnih postavk, čeprav je fenomenolog.
IMPLIKACIJE NA PODROČJU DUŠEVNEGA
ZDRAVJA
Drugo osebo moramo razumeti kot osebo
in je ne smemo meriti kot objekta. Njena/nje-
gova opažanja in občutke naj bi ovrednotili kot
primeren del njene/njegove izkušnje. Najpo-
membnejše orodje zdravljenja je medsebojno
soočanje. Posledica izogibanja ali nesposob-
nosti, srečevati druge osebe na ravni "Jaz-Ti",
so lahko zelo različne motnje. Vloga tistega, ki
pomaga, je, da pripelje do okoliščin, ki omo-
gočajo tako soočanje. Ni načina, da to naredi
kdo drug. Soočanje je kreacija obeh udeležen-
cev, in volja, da se zgodi, ne zadošča. Buber
pravi, da je to usmiljenje. Tisti, ki pomaga,
mora biti odprt do uporabnika na način, ki
uporabnika ne ogroža, in mora biti navzoč z
vsem svojim bitjem.
Tukaj je pomembno omeniti, da je so-
očanje izvirna človeška izkušnja in ne prenos
(transfer). Lahko so prisotni elementi projek-
cije notranjih naravnanosti/občutkov uporab-
nika, npr. do staršev. Vendar te projekcije v
fenomenologiji niso bistvene. Od uporabnika
se ne zahteva, da je sposoben prenosa. Vsak je
v določenih okoliščinah (zunanjih in notranjih)
potencialno sposoben soočanja.
202
FENOMENOLOGIJA IN DUŠEVNO ZDRAVJE
Fenomenološki pristop ni terapija v psiho-
dinamskem pomenu besede, zato ne potrebu-
jemo prenosa, da bi ga razložili. Ne obstajajo
razlage. To ni terapija, to je oblika učenja, iz-
kustvenega učenja vzpostavljanja odnosa "Jaz-
Ti". Besede jemljemo v njihovem neposred-
nem pomenu, brez skritih pomenov. Kdor po-
maga, uporablja parafraziranje, da bi se
prepričal, ali je uporabnika pravilno razumel
in da mu da vedeti, da je navzoč z vso pozor-
nostjo. Pomembna je empatična sposobnost,
faktografsko znanje ni uporabno. Najpomemb-
nejša je lastna izkušnja. Moje opažanje je, da
je mogoče zlahka naučiti bivše uporabnike, da
obvladajo to tehniko pomoči.
Obstaja nekaj razsežnosti izkušnje, ki za-
htevajo posebno pozornost. To so: odnos do
lastnega telesa, odnos do samega sebe, odnos
do svojega družbenega sveta, perspektiva časa,
perspektiva prostora, odnos do smrti, poseb-
nosti v gibanju, cilji in smisel življenja itn.
Oglejmo si bolj podrobno odnos do telesa.
Pomembne raziskave tega odnosa je prispeval
francoski filozof eksistencialistične smeri Mer-
leau-Ponty. Meni, da naše telo ni le ena izmed
stvari, ki nam pripadajo. Moje telo je moje na
drugačen način kot druge stvari, ki mi pripada-
jo. To ni "objektivno" telo, ki ga proučujejo
anatomi. Moje telo me povezuje s svetom, iz-
vaja vse za to potrebne prenose. Moje telo me
odpira proti svetu in mi omogoča komunikaci-
jo z njim, pa tudi manipulacijo. Moje telo je
središče moje subjektivnosti. Sesutje mojega
odnosa do telesa povzroči krizo, ker ne morem
več navzven izraziti svoje subjektivnosti. Živeti
v svetu pomeni biti človek. V trenutku razpa-
danja tega odnosa izginja možnost intersubjek-
tivnosti. To stanje se razlikuje od samote ali
osamljenosti. Biti sam predpostavlja poprej-
šnje stanje "biti skupaj", ki je še vedno poten-
cialno dosegljivo. V psihozi ni nikogar, celo
tistega ne, ki naj bi bival v tem telesu.
Doživljanje svojega telesa vključuje tako
zavedanje sebe kot subjekta kakor tudi kot ob-
jekta. V prvem primeru je to "telo, ki ga ži-
vim" (// corpo visuto), v drugem primeru je to
"telo, ki ga imam" {il corpo che ho). Pri navad-
nem stanju zavesti se nahajamo nekje vmes,
med skrajnostma. Zavedanje le enega izmed
ekstremov je dosegljiva v okoliščinah, ki jih
imamo za bolezenske. Pri spolnem aktu, na
primer, smo istočasno in subjekt in objekt,
toda ne v skrajni meri.
Refleksivna zavest izostri izkušnjo "telesa,
ki ga imam", predrefleksivna zavest pa izkuš-
njo "telesa, ki ga živim". "Telo, ki ga imam"
lahko opišemo tako: telo, ki je obstajalo pred
menoj; lahko ga gledam od zunaj, lahko sem
odsoten/tna iz njega, lahko ga opazujem in ra-
ziskujem, lahko ga obravnavam glede na raz-
lične funkcije, lahko si ga podredim itn. "Telo,
ki ga živim" pa lahko opišemo tako: bivam v
svojem telesu, ne morem biti odsoten/tna iz
njega, ne morem ga gledati od zunaj itn.
Naše telo je vedno tudi spolno telo. Ele-
menti spolnosti obstajajo v vseh medosebnih
odnosih. Fenomenologija poudarja vključeva-
nje spolnosti v bivanje-v-svetu osebe. Le v
spolnem aktu pride do združevanja "telesa, ki
ga imam" in "telesa, ki ga živim" v nerazdruž-
Ijivo celoto. Vendar je spolnost le ena izmed
oblik bivanja v svetu. Za nekatere je osrednja
(kot učijo psihoanalitiki), za druge periferna.
Tisti, ki pomaga, naj ne bi imel nobenih pred-
hodnih mnenj ali teorij o pomembnosti spol-
nosti ali katerekoli druge potrebe. Ne obstaja
trdna hierarhija potreb (kot pravi humanis-
tična psihologija), ki bi jo lahko upot-àbili kot
model za vse. Obstajajo ljudje, ki jim je var-
nost nepomembna, drugim pa je nepomembna
navezanost ali spolnost. Ne moremo vedeti
vnaprej, zato se tega zavejmo in vprašajmo.
Vedno obstaja določen antagonizem med
"telesom, ki ga živim" in "telesom, ki ga
imam". Če je predominantna le ena plat, smo
že pri bolezni.
Pri depersonalizaciji, na primer, navadno
obstaja izkušnja, da je "telo, ki ga imam", raz-
padlo. Oseba ne čuti telesa kot svojega. Po
drugi strani pa lahko tudi preveč opazovanja
samega sebe odpelje v depersonalizacijo. Pri
hipohondriji oseba preveč poudarja "telo, ki
ga imam". Preveč pozornosti se usmerja v opa-
zovanje telesa, iščoč bolezen. Pri anoreksiji je
poudarjen pojavni vidik telesa (kar je le eden
izmed vidikov "telesa, ki ga imam"). Pojavni
vidik telesa tako zapolnjuje luknjo, nastalo za-
radi pomanjkanja čutenja telesa.
Izkušnja časa in prostora sta drastično
spremenjeni pri depresivnih motnjah in maniji.
203
TANJA LAMOVEC
Pri depresivnih motnjah je svet ozek, prostor-
sko in časovno. Oseba ne more ven. Oseba z
depresivno motnjo je preveč v "telesu, ki ga ži-
vim", nesposobna narediti odmik iz telesa, ga
objektivizirati. Zato se taka oseba počuti tež-
ko, omejeno, nezmožno razmejiti sebe od svo-
jega telesa. Namesto da bi objektivizirala telo,
prinaša v telo sebe v celoti. Popolnoma se
poistoveti s svojo težo, počasnostjo in utruje-
nostjo. Pomanjkanje entuziazma in nezmož-
nost, da bi se izrazila v prostoru in času,
izhajata iz te temeljne nerazdružljivosti telesa
in uma.
Pri maniji je problem načelno enak. Telo in
um se ne moreta oddaljiti, čeprav ju človek
doživlja kot lahka in hitra. Ne obstaja objektiv-
na perspektiva telesa ne kateregakoli drugega
objekta. Intencionalnost je zgubljena in z njo
možnost izražanja v zunanjem svetu. Pri maniji
oseba ne poseduje več svojega telesa in je
lahko popolnoma odvisna od okolice. Medtem
ko človek z depresivno motnjo ni zmožen
srečati drugih, ker je preveč zaprt, manična
oseba tega ni zmožna storiti zaradi prevelike
odprtosti. Manična oseba je torej nezmožna
stopiti v stik, ampak je vsesana vanj, njene
meje pa so zgubljene. Vendar brez mej ne
more priti do soočanja, ker obstaja le nič. Tak
človek preveč izstopa iz samega sebe, nez-
možen ostati znotraj svojih meja.
Pri shizofreniji je najpogostejše psihološko
dogajanje umik iz sveta in njegovo zavračanje.
Svet se zdi zelo zapleten, pogosto izkrivljen,
razdeljen, prepoln nasprotij, nepredvidljivosti
in neodločnosti, nejasnosti. V zmedenosti se
zgublja tako intencionalnost kot zmožnost raz-
likovanja med pojavnimi oblikami. Lahko se
pojavijo tudi motnje gibanja, ki kažejo na ne-
zmožnost odločanja. Vsak gib odslikava in-
tencionalnost. Če kaj zavira intencionalnost,
hkrati uničuje možnost soočanja z drugo osebo
in tudi možnost manipulacije sveta. V skrajnih
primerih (katatonični stupor) zavlada popolna
nezmožnost zgraditi in obdržati meje; oseba se
lahko počuti zelo ogrožena že zaradi pogleda
ali glasu drugega človeka. Če bi spregovoril o
svojem doživljanju, bi ga imela okolica za
bolnega in ga zato ne bi jemala resno. Pa ven-
dar je opis te izkušnje dragocen in popolnoma
razumljiv, če upoštevamo različno pozicijo
bivanja-v-svetu takega človeka. Ker pa taka
oseba ne zaupa okolici, kot v zgoraj navede-
nem primeru, se še naprej umika vase.
Zmedenost je nezmožnost, zbrati vse ob-
stoječe cilje v neprotislovno celoto. Zmedena
oseba se ni zmožna odločati. Svet je zanjo ne-
gotov, nejasen, z zelo malo komunikacije. Po-
samični trenutki v času niso povezani.
Fenomenologija poudarja, da vsi ti feno-
meni pripadajo osebi in ne njeni bolezni. So
posledica zgrešenega soočanja, številnih zgre-
šenih soočanj. To niso simptomi, to so znaki,
ki kažejo pozicijo bivanja osebe, pa tudi na
njen odnos do te pozicije.
Koristno je razlikovati idejo procesa od
ideje funkcije, kot počnejo fenomenologi. Pro-
ces je niz dogodkov v določenih bioloških po-
gojih, ki se ga da vzročno razložiti in ki ne
vsebuje ne cilja ne smisla.
Iz fenomenološkega zornega kota je videti,
da vsa bolezenska stanja izhajajo iz izgube
zmožnosti intersubjektivnosti ali intencional-
nosti. V takih primerih se človek srečuje z ne-
mogočo izbiro: odtujevanje ali postvarjanje
(spremeniti se v stvar, čisti objekt). V obeh
primerih se je človek prisiljen odpovedati
samemu sebi. Ne more več manipulirati sveta.
Ne more se več srečevati z drugimi ljudmi. Če
določena dejanja psihotičnih ljudi pogledamo
iz tega zornega kota, nam številna dejanja,
opredeljena kot bolezenska, postanejo ra-
zumljiva. Raziskovanje svojih dlani ima pri psi-
hotičnem človeku globok pomen. Ima ga tudi
dejanje človeka, ki si sežiga dlani z cigareto, da
bi vsaj za hip začutil telo, ki ni več njegovo,
telo, ki ga je zapustil. Ali, na primer, človeka,
ki nenehno sprašuje samega sebe in okolico,
ali je še živ. V eksistencialnem smislu je že
mrtev, kar je ostalo, je njegov organizem. Iz fe-
nomenološke perspektive ima tako dejanje (ne
vedenje) svoj smisel; kar je z mojega vidika
tvoje obnašanje, je s tvojega vidika dejanje!
Bolezensko stanje izhaja iz določenega pri-
manjkljaja v izkušnjah. Osebi manjka občutek,
kako je to, ko te drugi spoznajo. Tega se člo-
vek nauči le v neposrednem stiku. Biti spoznan
je pogoj, da spoznaš samega sebe. Če svet za
nas ne ve, doživljamo zmedenost. Ko da smo
kaj izgubili. Prvo, kar izgubimo, smo sami. In
tako vstopamo v svet, kjer ni nikogar in kjer ni
204
fenomenologija in duševno zdravje
ničesar. Nihče ne more živeti v takem svetu.
Mehanizmi uhajanja iz njega so številni in jih
hitro najdemo, ampak to situacijo le še pos-
labša, ker pelje v nadaljnje postvarjanje, ki ga
izvajajo poklicni pomočniki tradicionalne psi-
hiatrije.
KAJ LAHKO PRIČAKl JKiMO OD
FENOMENOLOGIJE
A. KOT METODA SPOZNAVANJA:
L Spoznavanje izkušnje, bolezenske in nor-
malne, kar je pogoj, da postanemo zmožni po-
magati drugemu.
2.	Metoda je primerna za soočanje z ljudmi
v duševni stiski.
3.	Metoda opisuje in ne klasificira, tako da
je vsaka oseba le svoja, edinstvena.
4.	Ponuja alternativo medicinskemu mode-
lu tradicionalne psihiatrije.
5.	Spodbuja nenehno zavedanje o svojih
predpostavkah, kar je varnostni ventil za slepi-
lo "objektivnosti".
B. KOT IZKUSTVENO UČNO POMAGALO:
1.	Soočanje, srečevanje, odnos jaz-ti, pozi-
tivno vrednotenje subjektivne izkušnje.
2.	Ni potrebe po klasičnih diagnostičnih
merilih, ki stigmatizirajo in kategorizirajo.
3.	Predpostavlja, da je bolezenska motnja
motnja bivanja-v-svetu osebe in ne motnja
znotraj osebe kot izolirane enote.
4.	Primerna je za psihotične osebe.
5.	Osebe ne gledamo iz perspektive dolo-
čene teorije, ampak skozi njene lastne oči.
6.	Pomočnik ni zrcalo, ampak je človeško
bitje.
7.	Pomočnik ni "subjekt, ki naj bi vedel".
Dejstvo je, da ne ve, ampak bo zvedel.
8.	Pomočnik ne išče skritih p)omenov, ne
ponuja tolmačenj, kar zmanjšuje možnost, da
se moti.
Literatura:
Basaglia, F. (1981). Scrini 1953-Ì9(ì8. I, Dalla psichiatria fenomenologica aW esperienza di Gorizia. Torino: Giulio
Einandi.
Bello, А.Л. (1982). L'oggetivita come pregiìnìizio. Roma: La goliardica ediirice.
Buber, M. (1961). Between Man and Man. London: Fontana Library.
Buber, M. (1977). У« í ti. Beograd: Vuk Kamdži^.
CalueruB., Castellani, A., De VlNCENTls, G. (1972). Lineamenti di una psicopatologia fenomenologica. Roma: 11 pen-
siero scientifico.
Lainc, R. D. (1965). The Divided Seif. l/)ndon: Penguin.
LaINC, R. d. (1969). Seifand Others. London: Penguin.
Lainc, r. d., Cooper, d. G. (1961). Reason and Violence: A Decade of Sartre s Phylosophy 1950-1960. London: Ta-
vistock.
Lainc, R. D., Esterson, A. ( 1964). Sanity. Madness and the Family. London: Penguin.
Lainc, R. D., Philupson, IL, Lee, A. R. (1966). Interpersonal Perception. London: Tavistock.
Lyotard, J. F. (1969). La phénoménologie. Paris: Presses universitaires de France.
Opauč, p. (1988). Egzisl-encialUtiika psihoterapija. Beograd: Nolit.
podvoll, E. M. (1990). The Seduction of Madness. The Revolutionary/Compassionate Approach to Recovery at Home.
London: Century.
Van den Berc, J. H. (1961). Fenomenologia e psichiatria: Introduzione alla moderna psicopatologica. Casa editrice
Valentino Bompiani.
205
Vesna Švab, Nace Kovač
SKUPNOSTMA SKRB ZA OSEBE S PSIHOZO
IZHODIŠČE
Ugotavljamo, da uporabniki psihiatričnih
služb, zlasti tisti z globokimi duševnimi mot-
njami, nimajo ustrezih možnosti za rehabili-
tacijo, to je, za vračanje na raven svojega
delovnega in socialnega funkcioniranja pred
prebolelo boleznijo.
V našem okolju nismo imeh zunajbolni-
šničnih skupnostnih služb, to je, psihosocialnih
služb med psihiatrično bolnico (hospitali-
zacijo) in vsakdanjim življenjem (skupnostjo),
kakršne so dnevni centri, krizne in svetovalne
službe, stanovanjske skupnosti, pomoč na
domu, in emancipacijskih formacij kakor kul-
turnih gibanj, interesnih skupin ter samo-
organiziranja za določene cilje (1), ki bi
zagotavljale tako podporo, da bi bila lahko
vključitev v skupnost enakopravna in da bi
lahko zadostili načelom normalizacije (2).
Delavci v psihiatričnih in socialnih službah
imamo zunaj institucije malo možnosti, da bi
ponudili uporabnikom psihosocialnih služb
možnost izbire pri rehabilitaciji in pomoči.
v BOLNIŠNICI
je osebje preobremenjeno z delom. Zaradi
pomanjkanja sester je njihova vloga v procesu
zdravljenja in rehabilitacije omejena na nego
bolnikov, čeprav so usposobljene za kompleks-
nejša terapevtska opravila. So slabo plačane,
stigmatizirane podobno kot pacienti in niso
motivirane za delo v skupnosti.
Psihiatrično delo je omejeno na redke, na-
vadno mesečne kontrolne preglede. Krize in
poslabšanja bolezni se največkrat razrešujejo v
bolnišnici, odkoder lahko le malo vplivamo na
okolje, v katerem je do poslabšanja bolezni
prišlo.
Zaradi enostranske obravnave ne zdravst-
vene-psihiatriČne stroke ne ustanove zunaj
tega zaprtega sistema niso razvile svoje teorije
in prakse.
CENTRI ZA SOCIALNO DELO
- dolga leta edini nosilec strokovnega so-
cialnega dela v lokalni skupnosti - v institu-
cionaliziranem socialnem prostoru odgovarjajo
na probleme duševnega bolnika tako, da stran-
ko, za katero domnevajo, da je duševno bolna,
nemočno usmerjajo nazaj v psihiatrične službe.
Osebe z izkušnjo dolgotrajne hospitaliza-
cije v psihiatrični bolnišnici na centru za so-
cialno delo ne najdejo ustrezne pomoči in
svetovalcev, ki bi bili za to delo ustrezno stro-
kovno specializirani. Znanja o psihiatričnem
uporabniku so skromna. Večina delavcev
sprejema psihično bolne z odporom in strahom
pred njihovo drugačnostjo. Podpora je omeje-
na na zagotavljanje denarne pomoči in na
druge administrativne ukrepe.
Bolnik pa po odpustu iz bolnišnice le težko
vstopa v kompleksen in socialno zahteven sis-
tem, v katerem si lahko pridobi z zakonom za-
gotovljene ugodnosti. Odpuščeni pacienti so
obremenjeni s pomanjkanjem samospoštovan-
ja in socialno nespretni, osiromašeni zaradi
bolezni in invalidizirajočega vpliva revne psi-
hiatrične institucije.
Tekmovalnost med psihosocialno skrbjo, ki
je pri nas še vedno antipsihiatričen model
skrbi, in psihiatrično stroko, ki gleda na vsa
psihosocialna prizadevanja z nezaupanjem ali
odporom, je pri nas že tradicionalna. To pa
seveda gre na škodo uporabnikov psihiatričnih
služb in se v številnih primerih tudi tragično
konča, s popolno izolacijo v skupnosti, ki jo
207
VESNA ŠVAB, NACE KOVAČ
doživljajo zlasti najbolj nemočni uporabniki
naših služb. Osamljenost in nemoč pripeljeta
do izgube upanja, to pa je za psihiatrične bol-
nike velikokrat vprašanje življenja ali smrti.
Uspešnost skupnostne skrbi za osebe s psi-
hozo je odvisna:
•	od povezave med različnimi službami,
strokovnjaki, prostovoljnimi sodelavci in upo-
rabniki
•	in od povezave uporabnikov-subjektov v
mrežo, ki je oblika horizontalne organizirano-
sti uporabnikov psihiatričnih služb.
Slednji naj bi sami odločali o tem, kako
bodo v mreži sodelovali, kaj bodo iz mreže
vzeli in kaj vanjo dali.
Nihče nima monopola modrosti na po-
dročju kronične psihiatrije, in menimo, da je
čas, da povezave zaživijo v korist večje avto-
nomnosti in boljšega zdravja uporabnikov psi-
hiatričnih služb.
Teh je veliko, vsi vemo, da se praktično
vsakdo v življenju sreča z blažjo ali hujšo psi-
hično dekompenzacijo. Najbolj podpore po-
trebni pa so tisti s kroničnimi, dolgotrajnimi in
invalidizirajočimi duševnimi motnjami, ki si
vse oblike pomoči tudi najtežje zagotavljajo.
Uporabniki naših služb so nezadovoljni s
slabo koordinacijo med službami. Po odpustu
iz bolnišnice so prepuščeni lastnim, še ohranje-
nim prilagoditvenim zmožnostim, ki so po dol-
gotrajni hospitalizaciji in preboleli bolezni
skromne, in iznajdljivosti in podpori ožjih so-
rodnikov.
Neustrezna skrb za duševno bolne je vir ne-
zadovoljstva številnih strokovnjakov in upo-
rabnikov. Da bi to nezadovoljstvo postalo
konstruktivnejše in da bi se agresija usmerila v
uporabno smer, opisujeva model skupnostne
skrbi za duševne bolnike zunaj bolnišnice, nje-
gove komponente in potrebne povezave, ki so,
po prvih izkušnjah sodeč, v našem prostoru že
uresničljive.
SEKTORIZACIJA
Področje skrbi za duševno bolne omejuje-
mo, da lahko:
1.	primerjalno raziskujemo delovanje služb,
2.	določamo lokalne potrebe,
3.	dosežemo jasnost porabe sredstev,
4.	omogočamo povezovanje in skupno
delovanje zdravstvenih, socialnih in prostovolj-
nih služb in dejavnosti in
5. spodbujamo zdravljenje doma in dnevno
oskrbo. (3)
Skupnostne službe za psihosocialno reha-
bilitacijo naj zajemajo območja z 40 do 200
tisoč prebivalci. Prvi pri nas omejeni sektor je
občina Moste Polje.
KOMPONENTE SKUPNOSTNE SKRBI (4)
KONTINUIRANA SKRB NA BOLNIKOVEM DOMI
Razvoj povezanega podpornega sistema
skrbi za kronično duševno bolne je bistven za
uspeh skupnostnih služb.
Organizirana skrb na bolnikovem domu
zmanjša število hospitalizacij, izboljša klinični
izid bolezni in socialno funkcioniranje (5, 6)
ter preprečuje hude posledice dolgotrajne od-
visnosti od institucije-bolnišnice (7).
Da ne bi prihajalo do pogostih hospitali-
zacij, potrebujejo pogosti uporabniki psihia-
tričnih služb naslednje možnosti:
a)	materialna sredstva, kot so hrana, oble-
ka in bivališče,
b)	vsakdanje življenjske spretnosti in delo,
c)	motivacijo,
č) odsotnost patološko odvisnih odnosov,
d)	podporo v svojem okolju,
e)	izobrazbo,
f)	psihiatrično zdravljenje na domu. (8)
Seveda pa je skrb na domu odvisna zlasti
od uporabnika, njegovih zmožnosti in potreb,
je, skratka, individualna. Zato je potrebno, da
ga odgovorni delavec dobro pozna in da oblike
skrbi prilagajamo njegovemu trenutnemu sta-
nju in spreminjajočim se potrebam v procesu
rehabilitacije.
PRIMER 1
A. ima dolgoletne b.kušnje zdravljenja in
bivanja v različnih institucijah, kot so bolnišni-
ca, domovi za ostrele in azil. V bolnišnico se
vedno vrača ob krizah, ki jih povzročajo nespo-
sobnost navezovanja ustreznih partnerskih od-
nosov in občutki nesposobnosti za delo. V
bolnišnici ostaja dolgo, navadno nekaj mese-
cev. Zdi se, da je povsem odvisna od osebja in
da ni sposobna skrbeti zase. Kljub temu po-
gosto izraža željo, da bi se osamosvojila in
208
SKUPNOSTMA SKRB ZA OSEBE S PSIHOZO
zaživela enakopravnejše življenje ter uporabila
svoje še neizkoriščene ustvarjalne sposobnosti.
V okviru možnosti smo skupaj z A. naredili
načrt postopne rehabilitacije in vključitve v
vsakdanje življenje.
1.	Organizacija za duševno zdravje SENT ji
je organizirala bivanje v stanovanjski skupnosti
skupaj z drugo uporabnico psihiatrične bol-
nišnice in ju je podprla z obiski prostovoljnega
delavca v skupnosti. Podpora se kaže zlasti v
učenju vsakdanjih spretnosti, kot so kuhanje,
nakupovanje, plačevanje položnic, in v spod-
bujanju k osamosvojitvi in pomoči uporabni-
cama pri urejanju medosebnih odnosov v
stanovanjski skupnosti.
A. se je začasno vključila v delavnice za us-
posabljanje in v prostor za sprostitev in delo,
kjer poskuša dejavno zadovoljevati svoje po-
trebe po delu in ustvarjalnosti. Odločitev o
vrsti usposabljanja ali morda nadaljnega šola-
nja je preložena na obdobje, ko bodo prvi ko-
raki ponovne vključitA'e v skupnost že narejeni.
2.	Socialna delavka iz psihiatrične bolni-
šnice je poskrbela za lahek prehod iz bolniš-
nice v skupnost: pomagala je urediti preselitev
iz azilske ustanove, dokumentacijo, dohodke,
pomagala je pri iskanju primerne sostanovalke
in svetovala o izobraževanju.
3.	Psihiatrinja in zdravnica sta spodbujali
postopno osmosvojitev. Ob občasnih poslab-
šanjih bolezni ali tesnobi, ki se je povečevala v
obdobju dokaj naglih sprememb, sta ustrezno
pomagali z zdravili. V razgovorih sta ji dajali
podporo in jo vključili v skupinsko in indivi-
dualno psihoterapevtsko svetovanje. Psihia-
trinja je ponudila telefonsko številko v primeru
krize in sodelovala v timskih sestankih z ostali-
mi udeleženci.
4.	Zavod za zaposlovanje je omogočil pla-
čano usposabljanje v delavnicah organizacije
SENT, kjer je delo prilagojeno potrebam in
zmožnostim uporabnikov psihiatričnih služb.
5.	Koordinacija z osnovno zdravstveno slu-
žbo je pripomogla k postopnemu izboljševanju
telesnega zdravja A. Patronažna sestra se je
vključila v skupnostno skrb z občasnimi obiski
v stanovanjski skupnosti.
6.	Svojci A., ki so se doslej ob ponovitvah
bolezni počutili povsem nemočni, so se vklju-
čili v skupino svojcev, kjer so našli nekaj
podpore in informacij o bolezni, njenem pote-
ku, zdravilih itn.
Povezava med sodelavci je prinesla prve us-
pehe: večjo samostojnost in samozaupanje in
jasnejše načrtovanje prihodnosti. Navkljub ob-
časnim neuspehom, strahu in celo vrnitvam v
bolnišnico je A. zadovoljna s sicer zahtev-
nejšim, a tudi kvalitetnejšim načinom življenja.
Iz primera je razvidno, da je temelj konti-
nuirane skrbi povezava med različnimi služba-
mi in posamezniki, ki so del njenega vsak-
danjega okolja. Brez te povezave, to je, brez
ustreznega timskega dela multidiciplinarne de-
lovne skupine je vsaka oskrba neuspešna in
kmalu zamre.
Povezovanje zagotavlja organizator skrbi,
case manager, ki spremlja napredovanje ali na-
zadovanje rehabilitacijskega procesa, koor-
dinira delovanje služb in evalvira uspešnost
procesa.
DNEVM CENTER
Dnevni center funkcionira kot vir dolgo-
trajne in stalne podpore ter strukturiranega
okolja, zlasti za uporabnike s kroničnimi
duševnimi motnjami brez zaposlitve in za sta-
rostnike. (9)
NAMEN DNEVNEGA CENTRA
1.	Pretrgati krog ponovnih sprejemov v bol-
nišnico.
2.	Nadomestiti sprejem v bolnišnico za
manjšo skupino bolnikov. (10)
3.	Pomoč hitro odpuščenim bolnikom, ki ne
potrebujejo več zelo intenzivne nege.
4.	Spodbujati uporabnike, da znova razvije-
jo svoje naravne podporne sisteme (prijateljs-
tva, družino, delo, prostočasovne dejavnosti,
socialne skupine...).
5.	Prepoznavati občutke osebja, ki bi mu
lahko delo s kronično bolnimi jemalo pogum
in ga preobremenilo. (11)
6.	Normalizacija (12) - omogočiti uporabni-
kom socialno pozitivno vrednoteno vlogo.
Eden izmed poglavitnih ciljev dnevnega
prostora je ustvarjati neogrožujoče ozračje
(13), ki je ugodno za postopno izboljšanje so-
cialnega funkcioniranja, kar je v različnih
študijah dokazana prednost dnevne skrbi (14).
209
VESNA ŠVAB, NACE KOVAČ
PODPORA VRSTiMKOV
Skupine uporabnikov se združujejo prosto-
voljno zaradi potreb po podpori, delitvi moči,
zaradi prijateljstva in občutka povezanosti (6).
Samoorganizacija uporabnikov prinaša zveča-
nje občutka lastne vrednosti, ki lahko po-
membno pripomore k boljši vključitvi v skup-
nost. Varno okolje za interakcijo in odnose
med člani je temelj za izmenjavo informacij in
za posebno emocionalno podporo. Delijo se
izkušnje o spopadanju z vsakdanjimi težavami,
skupina išče možnosti za ponovno ovredno-
tenje družbenega statusa posameznikov in
razrešuje občutke krivde zaradi vedenja v času
bolezni.
Skupina deluje na socialnem področju kot
naravni imunski sistem, ki skrbi za reševanje
socialnih zagat in krepitev socialne trdnosti
posameznika in temeljnih človeških skupin.
Imunska sistema na socialnem področju sta sa-
mopomoč in samoorganizacija. (15)
Odkrit pogovor o izkušnjah hospitalizacije
in bolezni z vrstniki, ki lahko te izkušnje razu-
mejo, bistveno pripomore k ponovni vzposta-
vitvi občutka enotnosti in večji samozavesti.
Praviloma so v navzočnosti strokovnjakov ali
"zdravih" posameznikov taki pogovori zelo
omejeni, če ne nemogoči, kar so potrdile tudi
naše izkušnje.
PRIMER 2
B. je bila nekajkrat v psihiatrični bolnišnici
zaradi duševne bolezni, ki pa se jo je kmalu
naučila obvladovati. Prepoznavala je njene
zgodnje znake in pravočasno poiskala pomoč
pri svojem psihiatru. Do ponovitev je prihajalo
ob kriznih situacijah v družini, ki jih B., vdana
in podrejena svoji materi, ni znala obvladovati
ali se jim umakniti. Po nasvetu strokovnjakov
se je vključila v skupino za samopomoč, kjer je
zaradi aktivnega odnosa do svojih težav in do-
brega funkcioniranja kmalu prevzela vodilno
vlogo. Sprejetost v skupini je povečala njeno
samospoštovanje, in tako seje lažje odmaknila
od družinskih nasprotij.
ZDRAVSTVENA SKRB
Splošni zdravnik ali patronažna sestra sta
pogosto edina strokovnjaka, na katera se
bolniki s kroničnimi hudimi duševnimi motnja-
mi obračajo. (16)
Duševni bolniki v skupnosti (ki jih je tudi v
našem okolju veliko) so zaradi težavnega teles-
nega in psihičnega stanja za osnovno zdrav-
stveno službo veliko breme (4). Zdravniki
splošne prakse in patronažne sestre le neradi
prevzemajo skrb za psihično motene ali bolne.
Razlogi za to so v njihovi nezadostni izobrazbi
in slabi povezavi s psihiatričnimi službami.
Skupnostnih specializiranih patronažnih se-
ster za probleme duševnega zdravja pri nas ni.
Ukvarjajo se s celo vrsto klientov od novoro-
jenčkov do starih invalidnih oseb. Ob psihia-
tričnih uporabnikih se počutijo nemočne in
redko uspešno intervenirajo ob poslabšanjih
bolezni. Jasno poudarjajo potrebo po povezavi
z psihiatričnimi sodelavci, ki imajo več znanja
o intervencijah.
Zdravniki so tradicionalno preobremenjeni
z razreševanjem slabega telesnega počutja in
slabo prepoznavajo psihične vzroke za telesne
odpovedi, s katerimi se nanje obračajo psi-
hično bolni.
Kronično duševno bolni v skupnosti so na-
vadno tudi najhuje telesno bolni. Ocenjujejo,
da jih 41% potrebuje medicinsko pomoč. (17)
Osnovno zdravstveno varstvo je lahko po
mnenju nekaterih raziskovalcev temeljni ka-
men skupnostne skrbi, ki se razvija na obmo-
čju zdravstvenega doma. (18) Številni modeli
skupnostne skrbi posebej poudarjajo povezavo
z osnovno zdravstveno službo (WHO 1973,
1983).
Pri nas smo zagotovili povezavo med sode-
lavci na sestankih delovne skupine, sestavljene
iz predstavnikov različnih služb, v zdravstve-
nem domu, kjer govorimo o posameznikih, s
katerimi imajo delavci v osnovnem zdravstvu
hujše težave. Ta oblika dela je prinesla veliko
olajšanje vsem prisotnim in že očitno izboljšala
skupnostno skrb za posameznike.
PRIMER 3
C. le redko pride v psihiatrično bolnišnico,
čeprav je sorodnikom in svojcem jasno, da so
težave doma hude. C. v stanovanje ne pušča
obiskovalcev, sosedje pravijo, da je bivališče
zanemarjeno. Večkrat so se že obrnili na
Center za socialno delo, da bi ustrezno (?)
210
SKUPNOSTMA SKRB ZA OSEBE S PSIHOZO
ukrepal. Zgodilo se je že, da so v stanovanje
vdrli in poskušali prostor urediti. C. se je še
bolj umaknila in z njo skoraj ni mogoče vzpos-
taviti stika. Le kadar je telesno posebej slaba,
sprejme obisk patronažne sestre ali se napoti k
splošnemu zdravniku.
Na teamskem sestanku med patronažno
sestro, predstavnikom prostovoljne organiza-
cije, zdravnikom, psihiatrom in socialnim de-
lavcem smo se poskušali dogovoriti za načrt
skrbi.
Patronažna sestra naj bi bolnico pogosteje
obiskovala in jo poskusila usmeriti v skupino
za samopomoč organizacije SENT, ali v klub-
ski prostor organizacije ASTRA, kjer bi lahko
našla sprejemljivo pomoč. Socialna delavka bo
poskušala urediti odnose s sosedi, ustaviti
hujše pritiske na C. in poiskati morebitne
oporne točke v skupnosti (prijatelje, svojce).
Zdravnik splošne prakse bo predpisoval in
urejal potrebna zdravila v povezavi s psihia-
trom.
SVETOVANJE
Svetovanje je oblika pomoči uporabnikom,
ki poteka na več ravneh v različnih institucijah
in službah.
Na psihiatrični kliniki je lahko svetovanje
psihoterapevtsko ali pa vsebuje navodila o
zdravljenju z zdravili in druge, za uporabnika
pomembne informacije.
Nevladne organizacije navadno izvajajo
svetovanje v okviru samopomoči in o vseh za
uporabnike pomembnih informacij, o bivanju,
zaposlitvi, vsakdanjih spretnostih...
Svetovanje poteka tudi na Centrih za so-
cialno delo in v privatnem sektorju. Tako kot v
tujini so pristojnosti svetovalcev tudi pri nas še
nejasne. Pri delu jih namreč ne omejujejo us-
trezni predpisi ali kodeks.
Delavci Organizacije za duševno zdravje
SENT omejujejo svoje svetovanje na pomoč
pri reševanju stanovanjskih težav, zaposlovanje
in izobraževanje. Upoštevajo načela miljejske-
ga pristopa (19) in pristajajo na psihoterapevt-
sko supervizijo skupine osebja.
Psihoterapevtsko svetovanje je domena za
to pristojnih institucij in posameznikov, o
čemer obveščamo svoje kliente.
Zagovorništvo pri Društvu za novosti v
duševnem zdravju ALTRA daje pravne nasve-
te o pravicah uporabnikov psihiatričnih uslug.
PRIMER 4
Pri D. so ponovitve bolezni povezane z uži-
vanjem alkohola in mehkih drog. Bolezen ji
prinese veliko stisk, vendar tudi podporo star-
šev za dokaj lagoden način življenja. Zavrača
vsako zaposlitev ali druženje z ljudmi s po-
dobnimi težavami. Pristaja le na psihotera-
pevtsko podporo zanjo pomembnih avtoritet
in na majhno količino vzdrževalne terapije z
zdravili.
Zagotovili smo ji pomoč odgovornega de-
lavca v primeru krize in jo usmerili k njenemu
psihiatru zaradi psihoterapevtske podpore in
zdravil.
USTREZNO BIVANJE
Ustavna pravica vseh posameznikov je, da
živijo v primernem in dostopnem stanovanj-
skem okolju (20), o katerem naj bi tudi kar
najbolj samostojno odločali.
Bivanjske stiske so, tako nam kažejo iz-
kušnje, pogost povod za ponovitev bolezni in
umik v bolnišnico, ki zagotavlja varno bivanje
tudi v dolgih časovnih obdobjih. Vsi, ki smo si
sami iskali stanovanje, vemo, kako stresno op-
ravilo je to. Občutljivost, s katero živijo psihia-
trično bolni, pomeni, da stresnim situacijam
hitreje sledi dekompenzacija kot pri tako ime-
novanih zdravih ljudeh.
Zato skušamo svoje uporabnike zavarovati
pred obremenitvami in jih naučiti spretnosti, s
katerimi bodo lahko uveljavili svojo ustavno
pravico.
Uporabniki psihiatričnih služb naj živijo v
navadnih stanovanjih, povezano s svojim oko-
ljem, s podporo ustreznih služb.
Ustanavljati je treba stanovanjske skupno-
sti z različno stopnjo podpore uporabnikom, ki
odgovarja na stopnjo njihove občutljivosti in
na njihove potrebe (21). Nastajajo naj tam,
kjer je lahek dostop do trgovin, kina, dnevnega
centra, zdravstvenega doma in drugih, za
udobno življneje potrebnih ustanov.
Z ustreznim razreševanjem stanovanjskih
stisk, ustanavljanjem bivanjskih skupnosti in
prehodnih domov ob primerni državni in lo-
kalni stanovanjski politiki se morda lahko
211
VESNA ŠVAB, NACE KOVAČ
izognemo brezdomstvu psihiatričnih uporabni-
kov ter z njim povezani socialni izolaciji in
propadu.
PRIMER 5
E.	je bila ponovno sprejeta v bolnišnico za-
radi simptomov bolezni, ki so pri njej trajni in
jih sicer obvladuje. Pokazalo se je, da je povod
za sprejem zaostritev hude socialne stiske. Os-
tala je brez zaposlitve, stanovanja, dohodkov
in brez ustrezne socialne mreže.
Vključila se je v delavnice s prilagojenim
programom, kar ji je zagotovilo dohodke, ki
omogočajo preživetje. Kmalu si je zgradila
dokaj široko podporno socialno mrežo, pri-
ljubljena je med sodelavci in v drugih okoljih.
V	najemniškem stanovanju je ob podpori
enega izmed delavcev organizacije ŠENT za-
živela z drugo, slabše psihično opremljeno
uporabnico. E. ji lahko daje dovolj podpore,
da obe živita zadovoljivo življenje, hkrati pa je
večje samospoštovanje bistveno izboljšalo kva-
Hteto njenega življenja.
IZOBRAŽEVANJE IN PODPORA DHL'ŽIM
Čeprav ustanavljamo službe in čeprav po-
skušamo zagotoviti uporabnikom strokovno,
prostovoljno in kvalitetno podporo, vendarle
največje breme skrbi v skupnosti najpogosteje
prenaša bolnikova družina.
Vzdušje v družini pomembno vpliva na
potek bolezni in na dolžino zdravljenja. Preve-
lika čustvena napetost, prevelika skrb, jeza ali
brezbrižnost lahko privedejo do ponovitve bo-
lezni. (22)
Svojci ali skrbniki so ob zelo odvisnem svoj-
cu lahko preobremenjeni, spreminjati morajo
družinski vsakdan, pogosteje telesno in psi-
hično zbolijo ter so tudi ekonomsko v nepre-
nehni stiski. (23)
V	sistemu skupnostne skrbi je zato nujno
zagotoviti tudi svojcem ustrezno podporo, izo-
braževanje in svetovanje o urejanju vsakdanjih
težav in kriznih situacij.
PRIMER 6
F.-jev	oče meni, da so med vzroki sinove
bolezni tudi neurejene družinske razmere in
materina nestфnost. Čeprav mati ni prihajala
na skupino svojcev, je skupina dala očetu do-
volj informacij in podpore, da je začel urejati
zapletene razmere doma in zlasti neustrezen
partnerski odnos med staršema. Skupina meni,
da bi to lahko pripomoglo k boljšemu zdravju
F. in razbremenilo druge družinske člane.
DELO
Uporabniki psihiatričnih služb so diskrimi-
nirani pri iskanju primerne zaposlitve na pro-
stem trgu delovne sile in pri vzdrževanju redne
zaposlitve. V vsakdanjem življenju je stigma
psihiatrične izkušnje nekaj zastrašujočega ali
celo nevarnega. Nerazumevanje uporabnika
psihiatrične službe se kaže v predsodkih, ki ga
oddaljujejo od delovnega mesta.
Eden izmed namenov rehabilitacijskega
procesa je aktivirati nekatere uporabnike in
jim prek dela omogočiti doživljanje pozitivne,
socialno sprejete vloge.(24)
Delovno usposabljanje je kompleksen pro-
ces, ki se začne med zdravljenjem v psihiatrični
bolnici z ustrezno delovno in zaposlitveno
(industrijsko) terapijo.
Vodja delovnega procesa mora v osnovah
razumeti bolezenski proces, poznati indivi-
dualne značilnosti, posebnosti in zmožnosti za-
poslenih in imeti dovolj znanja o delovnem
procesu in tehnologiji.
Ustrezne državne službe bi morale z ustre-
znimi ukrepi (subvencioniranje delodajalcev,
promocija) in zakonodajo na področju zapos-
lovanja težje zaposljivih spodbujati nastajanje
invalidskih podjetij, ki bi bila usposobljena za
zaposlovanje uporabnikov psihiatričnih uslug.
Znanje o opisanih procesih lahko pridobimo iz
tujih izkušenj, kjer so že ustanavljali in vodili
socialna podjetja, kooperative in invalidska
podjetja.
Mestne in lokalne skupnosti naj finančno
in prostorsko podprejo različne nevladne, pro-
stovoljne organizacije pri nastajanju posebnih
zaščitenih delovnih projektov. Projekti, kjer
uporabniki psihiatričnih služb, ki niso sposobni
za redno produktivno delo, ob podpori sveto-
valnih delavcev in mentorjev in ob prilagojeni
organizaciji dela z usposabljanjem pridobijo
dnevno delovno zaposlitev in ustrezno finan-
čno nadomestilo.
Nujno je oblikovati tudi svetovalne službe.
212
SKUPNOSTMA SKRB ZA OSEBE S PSIHOZO
ki bi uporabnikom psihiatričnih uslug dajale
podporo in nasvete, ko so redno zaposleni.
PRIMER 7
(DELAVNICE ORGANIZACIJE ZA DUSEVNO ZDRAVJE ŠENT)
V delavnicah za usposabljanje poskušamo:
•	doseči delovne veščine (šivanje, vsakda-
nja opravila),
•	izboljšati motorične spretnosti,
•	omogočiti delo in druženje v skupini,
•	izboljšati družbeni status posameznika,
•	omogočiti prehod v redno zaposlitev.
Delo je redno plačano s podporo Zavoda
za zaposlovanje mesta Ljubljana.
Okolje, v katerem uporabniki delajo, naj bo
dovolj varno in neogrožujoče, da lahko pride
znova do postopne vzpostavitve delovnih na-
vad, natančnosti, točnosti in vztrajnosti.
Mentorji delovnega procesa spodbujajo
razvijanje ročnih spretnosti, zlasti zaradi težav,
ki so posledica nekaterih zdravil. Upo-
rabnikom zagotavljajo dovolj počitka, spro-
stitve in tudi možnosti ustvarjalnega dela, če je
to njihova želja. Delo s posamezniki je prila-
gojeno njihovim sposobnostim in zmožnostim.
Končni cilj usposabljanja v delavnicah je
redna zaposlitev, zato je delo v delavnicah
tako, da omogoča postopno prilagajanje vse
večjim zaposlitvenim zahtevam. Veliko upo-
rabnikov, ki so vključeni v delavnice za uspo-
sabljanje, pa bo potrebovalo dolgotrajno ali
stalno zaposlitev ob podpori {sheltered work),
zato ustanavljamo ustrezne službe.
Nekateri uporabniki sodelujejo pri projek-
tih nevladnih organizacij in državnih ustanov,
kjer v sodelovanju z drugimi uporabniki in po-
samezniki pridobivajo socialne veščine.
Vsakdanje spretnosti pridobivajo uporabni-
ki pod vodstvom odgovornih delavcev tudi na
svojih domovih, kjer se učijo kuhanja, higiene,
nakupovanja, plačevanja položnic itn., če so te
spretnosti po dolgotrajni bolezni in jemanju
zdravil okrnjene.
IZOBRAŽEVANJE
Informiranost javnosti in izobraženost stro-
kovnjakov in laikov zunaj psihiatrične institu-
cije o področju duševnega zdravja sta pri nas
skromna.
Pripravljamo vrsto seminarjev, ki naj bi
razširili znanje in zavedanje o socialnih, psiho-
loških in deloma tudi psihopatoloških delih
tega širokega področja.
Na seminarje vabimo predstavnike uporab-
nikov, delavce v različnih institucijah in druge
zainteresirane posameznike. Pri organizaciji in
vodenju izobraževanja in promociji skupnostne
skrbi nam bodo pomagali domači in tuji stro-
kovnjaki in izkušeni posamezniki.
EVALVACIJA
Tuje izkušnje kažejo, da ustanavljanje
skupnostnih služb izboljša kvaliteto življenja
uporabnikov in njihovih svojcev, če so usta-
novljene službe prilagojene njihovim potrebam
in ne le našim predstavam o tem, kaj oseba z
duševno motnjo potrebuje.
Da bi se izognili slabim tujim izkušnjam s
skupnostno skrbjo (25, 26), poskušamo službe,
ki v našem okolju šele nastajajo, prilagoditi de-
janskim potrebam uporabnikov. Zato razisku-
jemo potrebe uporabnikov s standardiziranim
in prilagojenim angleškim vprašalnikom.
Uspešnost programa pa raziskujemo z
mrežo vprašalnikov, ki zajemajo različna po-
dročja rehabilitacije:
•	klinično sliko,
•	socialno funkcioniranje,
•	telesno zdravje,
•	socialno mrežo uporabnikov,
•	kvaliteto življenja,
•	zadovoljnost z uporabljenimi službami,
•	obremenjenost sorodnikov.
v času in v primerjavi s kontrolno skupino.
Pregledujemo tudi stroške skupnostne skrbi
v primerjavi z bolnišnično skrbjo.
NAČEL\ DELA
Ker v našem prostoru še nimamo politične
podpore za ustanavljanje skupnostnih služb in
za to zagotovljenih sredstev, je temelj ustanav-
ljanja skupnostnih služb povezava med raz-
ličnimi institucijami in posamezniki, ki skrbijo
za duševno zdravje, na več ravneh:
1. Med javnimi državnimi ustanovami:
•	osnovno zdravstvo in psihiatrija: psihi-
atrična klinika, zdravstveni dom s patronažno
službo,
213
VESNA ŠVAB, NACE KOVAČ
•	socialno delo: center-za socialno delo,
svetovalnice,
•	zaposlovanje: zavod za zaposlovanje, sin-
dikati,
•	politika: občina, krajevna skupnost.
S povezavo med socialnimi in zdravstveni-
mi ustanovami uveljavljamo načela celostnega
pristopa (27) k skrbi za duševno bolne. Dušev-
ni bolnik lahko poišče pomoč tudi na Centru
za socialno delo in tako zadovoljuje svoje so-
cialne potrebe. Kvaliteta strokovnega dela po-
sameznih ustanov se izboljša zaradi večje
informiranosti in učinkovitega ukrepanja.
Povezava med strokovnimi in lokalnimi
političnimi telesi je pripomogla, da so občine
in krajevne skupnosti prepoznale področje
duševnega zdravja kot skupnostno skrb in zato
postale sodelavke pri reševanju te problema-
tike: sofinancirajo programe in nudijo podpo-
ro pri iskanju prostorov.
Zavod za zaposlovanje skuša z nekaterimi
programi spodbuditi zaposlovanje težje zapo-
sljivih (javna dela, invalidska podjetja, sofinan-
ciranje zaposlovanja invalidov, usposabljanje
težje zaposljivih), kar mu pa zaradi splošne
družbene klime, velikega števila nezaposlenih
in pomanjkanja ustreznih programov ne uspe-
va prav dobro.
Ker državne ustanove ne morejo zagotoviti
vseh potrebnih komponent skupnostne skrbi in
ker je za ohranjanje duševnega zdravja nujno,
da svoje potrebe določajo in tudi zadovoljujejo
sami uporabniki psihiatričnih služb, smo
spodbudili nastanek nedržavnih prostovoljnih
pobud.
2. Povezava javnih vladnih ustanov z nev-
ladnimi skupinami:
•	Organizacija za duševno zdravje ŠENT,
•	Zagovorništvo pri Odboru za novosti v
duševnem zdravju ALTRA,
•	skupine za samopomoč uporabnikov psi-
hiatričnih služb
in druge oblike pomoči.
Vključevanje uporabnikov v organizirane
skupine za razreševanje težav je nova kvaliteta
skrbi za duševno bolne pri nas. Omogoča jasno
izražanje in neposredno zadovoljevanje njiho-
vih potreb. Doslej razpršene skupine upo-
rabnikov so se ob ustrezni podpori združile in
posamezniki so z večjo samozavestjo stopili v
organizirane oblike sodelovanja med bolniki,
prostovoljci in strokovnjaki.
Aktivnejši odnos do lastnih problemov du-
ševnega zdravja pa je že sam po sebi velikokrat
pomemben korak na poti k ponovnemu vzpos-
tavljanju socialnega in medosebnega funk-
cioniranja in večji samostojnosti, kar je naš
temeljni cilj.
214
SKUPNOSTMA SKRB ZA OSEBE S PSIHOZO
Literatura:
(1)	Lešnik B., Zagovorništvo (1991). Socialno delo 33, 1: 51-9.
(2)	WoLFENSBERCER W. (1970), The principle of normalisation and its implications for psychiatric services. American
Journal of Psychiatry, 127: 291-7.
(3)	Johnson S.,Thornicroft G. (199.3), The sectorisation of psychiatric services in England and Wales. Social Psy-
chiatry and Epidemiology (v tisku).
(4)	Strathdee G.,THORNlCROfT G. (1993), The Principles of Setting Up Mental Health Services in the Community. V:
BhucraD., LeffJ., Principles of Social Psychiatry. London: Blackwell Scientific Publications: 473-501.
(5)	TansellaM. (1986), Community psychiatry' without mental hospitals: the Italian experience. Journal of the Royal
Society of Medicine, 79: 664-9.
(6)	Marks I.M., Connolly J., Muijen M. (1988), The Maudsley Daily Living Programme. Psychiatric Bulletin of the
Royal College of Psychiatrists, 12: 22-3.
(7)	Wing J.K., Brown G.W. (1970), Institutionalism and schizophrenia. Уоита/ of Mental Science, 107: 862-75.
(8)	Intacll\ta J. (1982), Improving the quality of care for the chronic mentally disabeled: the role of case manage-
ment. Schizophrenic Bulletin, 8: 655-74.
(9)	Hollow ay F. (1988), Day Care and Community Support. V: Lavender A., holloway F., Community Care in Prac-
tice. London: John Wiley & Sons Ltd.: 161-85.
(10)	HerzM.L,EndicottJ.,SpitzerR.L.,MesnikoffA. (1971), Day versus inpatient hospitalisation: a contolled study.
American Journal of Psychiatry, 127: 1371-82.
(11)	Roberts J.P. (1980), Destructive processes in a therapeutic community. International Journal of Therapeutic
Communities, 1: 159-70.
(12)	Wolfensbercer W. (1983), Social role valorisation: a proposed new term for the principle of normalisation.
Mental Retardation, 21: 234-9.
(13)	Blake R., Millard D., Roberts J. P. (1984), Therapeutic community principles in an integrated local authoruty
community mental health service. International Journal of Therapeutic Communities, 5: 243-73.
(14)	Linn M.W.,CaffeyE.M.,KlE'IT J., HocartvG.E., Lamb H.R. (1979), Day treatment and psychotropic drugs in the
aftercare of schizophrenic patients. Archives of General Psychiatry, 36: 1055-66.
(15)	Ramovš J. (1992), Socialni immiski sistem. Socialno delo, 31: 130-41.
(16)	Regier D.A., Burke J.R., Manoerschied R.W., Burns B.J. (1985), The chronically mentally ill in primary care.
Psychological Medicine, 15: 26.5-73.
(17)	BrughaT.S., WiNcJ.K., Smith B.L. (1989), Pliysical ill health of the long-term mentally ill in the community. Is
there an unmet need? British Journal of Psychiatry, 155: 777-82.
(18)	Strathdee G., King M. (1986), The Interface between Primary and Secondary Psychiatric Care. V: HuME C.,
PullenI. (ur.). Rehabilitation in Psychiatiy. London: Churchill, Livingstone: 420-33.
(19)	GolombS.L.,KocsisA. (1988), The Halfway House. New York: Brunner Mazel: 13-34.
(20)	CaRLING P., Ridgeway P. (198.5), Community residental rehab i liât ion: an emerging approach to meeting housing
needs. V: Carling P., Ridgeway P. (ur.). Providing Housing and Supports for People with Psychiatric Disabilities.
Rockville:/VM///: 1-28.
(21)	MIND, NFHA (1987), Housing: the foundation of community care. Development, 21-6.
(22)	ŠvAB V. (1990), Družina sliizofrenega bolnika. Med Razgl, 29: 259-63.
(23)	BirleyJ., Hudson B.L. (1983), Tiie Family, the Social Network and Rehabilitation. V: Watts F.N., Benett D.H.,
Therapy and Practice of Psychiatric Réhabilitation. Chichester: John Wiley and Sons: 171-88.
(24)	Shepherd G.W. (1986), Social skills training and schizophrenia. V: HoLLIN C.B., Trower T. (ur.). Handbook of
social skills training. Oxford: Pergamon Press.
(25)	Bachrach L.L. (1993), American Experience in Social Psychiatry. V: BhugraD., Leff J. (ur.). Social Psychiatry.
London: Blackwell Scientific Publications: 534-48.
(26)	LambH. (1984), Desinstitutionalisation and the homeless mentally ill. Hospital and Community Psychiatry, 37:
899-907.
(27)	ŠvAB V. (1990), Celostni pristop k zdravljenju shizofrene bolnice. Specialistična naloga. Ljubljana: Medicinska
fakulteta. Psihiatrična klinika.
215
Darja Zaviršek
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN
NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
ŠTUDIJA PRIMERA
(III)
ŽIVLJENJE V LNSTITUCIJI
Na oddelku živi heterogena skupina žensk
v starosti med 15 in 72 let. Razdeliti jih je mo-
goče na štiri skupine: 1) uporabnice, ki živijo v
bolnišnici več kot 10 let; 2) tiste, ki se po
principu "vrtečih vrat" vračajo v bolnišnico
skozi daljše obdobje; 3) tiste, ki so zaradi glo-
boke krize prišle v bolnišnico prvič; 4) uporab-
nice dnevne oskrbe, ki prihajajo v bolnišnico
zjutraj in se po kosilu vračajo domov. Zaradi
velike razlike med tistimi, ki v bolnišnici živijo
več let, in onimi, ki vanjo vedno znova prihaja-
jo, jih je mogoče razdeliti na "stanovalke" in
"obiskovalke'*. Le redko se družijo med seboj,
saj živijo v dveh različnih realnostih, v realnos-
ti institucionalnega življenja in v realnosti
vsakdanjega življenja, ki ga je za krajši čas
pretrgal vstop v bolnišnico. Interes prvih je us-
merjen navznoter, v ustanovo (kadar pojejo, si
ena od žensk z dolgoletno institucionalno ka-
riero vedno izbere pesem "Mi se imamo radi",
ob kateri se občasne obiskovalke le neprijetno
zdrznejo), interes drugih pa ven, v pričako-
vanje obiskov in odpusta iz bolnišnice.
Nekatere so v bolnišnici zato, ker nimajo
nikogar, s komer bi stanovale, druge zato, ker
jih poročeni otroci nočejo vzeti nazaj v hišo ali
pa nimajo iti drugam. Ker nekatere živijo v
njej že več let, tega znanega prostora nočejo
zamenjati z neznanim prostorom v enem od
domov za ostarele. Odnos osebja do njih je
bolj domač kot do drugih pacientk. Nekatere
pomagajo osebju pri čiščenju prostorov. Po eni
strani so z osebjem v familiarnem odnosu, po
drugi strani pa na prenatфanem oddelku,
kamor prihajajo vedno nove pacientke, zanje
zmanjkuje časa.
Zaradi opisane heterogenosti so nekatere
uporabnice v vprašalniku odkrile sklope vpra-
šanj, ki so relevantna za njihovo življenje, in
sklope vprašanj, ki niso. Ko sem jih spraševala
po službah, ki bi po njihovem prepričanju bolj
ustrezale njihovim potrebam, pa je bila večini
skupna zadrega. Skupna značilnost večine od-
govorov je bila, da so sprijaznjene s situacijo in
da izražajo neko specifično tavtologijo. Več
žensk je na vprašanje, kaj bi bilo mogoče po
njihovem mnenju na oddelku spremeniti, od-
govorilo, da si želijo le tega, da bi ozdravele.
Sprememba se lahko torej zgodi le v njihovi
"notranjosti". Posameznica tako interiorizira
tudi tisto, kar je del zunanjega sveta in neena-
kih razmer, v katerih živijo različne skupine
ljudi. Morda pa se v tem odgovoru skriva tudi
želja po umiku z oddelka in iz bolnišnice, saj
ozdravitev pomeni tudi, da ji bolnišnica ne bi
bila več potrebna.
Heterogenost uporabnic pa so presegla
vprašanja, ki se nanašajo na njihovo socialno
situacijo, vprašanja, kaj najpogosteje naredijo,
ko so v stiski in ko jim gre slabo, in vprašanja,
ki se nanašajo na njihovo socialno mrežo. Če-
prav prihajajo v psihiatrično bolnišnico ljudje
iz vseh družbenih slojev in skupin, prevladuje-
jo med ženskami tiste posameznice, katerih
socialni položaj je negotovejši in ki pripadajo
srednjim in nižjim slojem prebivalstva. Za vse
je značilno, da imajo po obsegu majhno in na
redko prepredeno socialno mrežo, ki je
217
DARJA ZAVIRŠEK
najpogosteje sestavljena iz najožjih članov dru-
žine in širšega sorodstva. Nekatere ženske živi-
jo z možem in otroci, druge živijo same in
tretje z ostarelimi starši ali odraslimi otroci.
Tiste, ki živijo v bolnišnici že več let, nima-
jo stikov z zunanjim svetom. Ena od njih, ki je
prišla v Polje iz doma za ostarele, kjer živi že
več kot 10 let, je na vprašanje, kateri ljudje so
ali so bili najpomembnejši, najbližji v njenem
življenju, odgovorila: "Zdravnik in strežnice."
Njeno življenje je omejeno na življenjsko
okolje institucije in tudi njeni socialni stiki so
vezani na ljudi, ki so del različnih institucij.
Poleg intervjujev je bilo izvedenih 36
vprašalnikov, kar ni dovolj za prikaz reprezen-
tativnega vzorca, vseeno pa prispeva k védenju
o socialnem in emocionalen! položaju upo-
rabnic. Ker so bili vprašalniki iz že omenjenih
razlogov pogosto nepopolno izpolnjeni, bom
prikazala le tiste podatke, ki kažejo določene
zanimivosti in posebnosti:
1.	Večina vprašanih je opravljala delo v
proizvodnji, najpogosteje kot nekvalificirane,
polkvalificirane ali kvalificirane delavke.
2.	Večina jih je izjavila, da so bili najpo-
membnejši ljudje v njihovem življenju starši ali
kakšna ženska oseba (mama, sestra, teta, stara
mama ipd.).
3.	Večina žensk je delo v gospodinjstvu op-
ravljala sama, brez pomoči.
4.	Med načini ravnanja, ki so za posamez-
nice značilni v trenutkih, ko jim gre zelo slabo,
so naštele: vzamejo tablete za živce; veliko
spijo; jokajo; se izogibajo ljudi; sedijo in ne de-
lajo nič. Jok in spanje so posameznice navedle
kot najpomembnejši dejanji premagovanja
kriznih situacij. Nekatere so pripovedovale o
manj spolno specifičnih manifestacijah svojih
stisk: prenehale so govoriti, začele so se pogo-
varjati z glasovi v svojih glavah, začele so na
skrivaj, aU pa tudi ne, piti alkohol.
5.	Posameznice so le v nekaj primerih pritr-
dilno odgovorile na vprašanje o izkušnjah fi-
zičnega, psihičnega ali spolnega nasilja. Več pa
jih je o tem pripovedovalo na koncu vprašalni-
ka. Tiste, ki so na vprašanja o zlorabah od-
govorile pritrdilno, so partnerjevo nasilno
obnašanje povezovale z njegovim pijančeva-
njem. Izmed vseh vprašanih je skoraj polovica
doživela fizično nasilje sorodnikov.
6.	Od 29 posameznic, ki so odgovarjale na
vprašanja o spolnem nasilju, jih je 6 izjavilo, da
so doživele spolno nadlegovanje z besedami, 9
pa jih je odgovorilo, da so preživele posilstvo.
Izmed oseb, ki so na vprašanje odgovorile, je
torej vsaka tretja doživela posilstvo.
7.	Od 29 oseb, ki so odgovarjale na
vprašanja o spolnih zlorabah, jih je 11 odgo-
vorilo, da so bile spolno zlorabljene. Zloraba
se je najpogosteje dogajala med 8 in 14 letom
starosti. V enem primeru je bil povzročitelj
brat, v dveh sosed, v dveh stric, v treh primerih
stari oče, enkrat mož in enkrat učitelj. Ena
oseba ni hotela povedati, kdo je bil pov-
zročitelj.
8.	V materialnem pomanjkanju lahko dobi
večina žensk pomoč od sorodnikov, zlasti od
bratov, sester in staršev (denarna pomoč, za-
vetje). Emocionalno podporo pa večina išče
zunaj sorodstvenega kroga, med redkimi prija-
teljicami in prijatelji.
9.	Večina je odgovorila, da so jim vstop v
bolnišnico predlagali sorodniki ali možje, dosti
pa se jih je za prihod odločilo tudi samih.
10.	Posameznice so kot pomembne dejav-
nike, ki so po njihovem mnenju vplivah na to,
da so prišle v bolnišnico, najpogosteje navedle:
ekonomske težave, pomanjkanje stanovanja,
smrt matere, smrt očeta, smrt otroka, alkoholi-
zem v družini, prevelike delovne obremenitve
v službi, nesrečni zakon ali partnerska zveza,
nesrečno otroštvo, izguba človeka, ki ga je
imela rada, partnerjevo pretepanje, revščina.
Med naštetim so posameznice najvišje rangi-
rale smrt matere, izgubo človeka, ki so ga
imele rade, partnerjevo pretepanje, revščino.
11.	Na vprašanje, o čem najpogosteje raz-
mišljajo, odkar so v bolnišnici, so odgovarjale:
kako je doma; kdaj bom lahko šla domov; kaj
sem naredila narobe; kaj bom počela, ko pri-
dem ven; kako bodo gledali name ljudje, ki me
poznajo. Vsi odgovori so bili povezani z iska-
njem lastne krivde in z etiketo, ki jo bodo
dobile od okolice. Nobena ni obkrožila odgo-
vorov v zvezi s samopomočjo in z aktivnim is-
kanjem dodatne pomoči.
12.	Na vprašanje, kaj bi po njihovem mne-
nju potrebovale kot uporabnic bolnišnice, jih
je večina odgovorila: več pogovorov s psihiatri-
njo; skupinske pogovore z ljudmi, ki imajo iste
218
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (III)
težave, tečaje o tem, kako spoznati samo sebe;
tečaje o učinkih tablet; tečaje o tem, kakšne
socialne in pravne službe obstajajo in kako se
je mogoče obrniti nanje.
To kaže na že večkrat omenjeno potrebo,
da bi imel človek, ki je v stiski, priložnost, da
se o tem s kom pogovori, pa naj gre za stro-
kovno osebje ali pa za ljudi s podobnimi iz-
kušnjami. Obenem pa odgovori opozarjajo na
njihovo nikoli izraženo potrebo po temeljnih
informacijah o uporabi tablet, o drugih služ-
bah in o socialnih in pravnih znanjih. Prav to
bi morala biti vloga socialne delavke/delavca,
ki je danes reducirana zlasti na premeščanje
dolgotrajnih pacientk in pacientov v domove
za ostarele.
13. Ena od oseb, ki so odgovarjale na vpra-
šalnik, je bila prvič hospitalizirana leta 1946.
Veliko žensk se je spominjalo življenja na
različnih oddelkih v preteklosti in vse so pou-
darjale, da se je "veliko spremenilo". Več in-
formatork je izjavljalo, da je zdaj na oddelku
bolje, kot je bilo, saj so se "hudobne, agresivne
stare sestre in strežnice" upokojile.
Ena od informatork, ki prišla v Polje prvič
leta 1957, ko je bila stara 24 let, se spominja:
"Včasih so bila vrata zaklenjena, vse je bilo
zaprto. Bolnice so vpile in razgrajale, sestre pa
so jih mirile. Večkrat so me dali v mrežo in
zaklenili vrata. Včasih sem butala po njih in so
jih odprle. Bolnice so me brez razloga teple,
jaz sem jokala. Včasih nisem hotela biti v bol-
nišnici, zdaj pa sem se tako pozdravila, da sem
na dnevni oskrbi." Dnevna oskrba ji pomeni
"izboljšanje bolezni" in ne pomanjkanja vmes-
nih struktur, kjer taka institucionalizacija vsak-
danjega življenja ne bi bila potrebna.
Druga informatorka, ki je prišla v bolnišni-
co, ko je bila stara 18 let, in je preživela v Polju
nepretrgoma pet let, od svojega 24. do 29. leta,
danes pa je v dnevni oskrbi, je pripovedovala:
"Ko sem bila prvič tu, se nisem mogla privaditi
bolnice. Bila sem na insulinu in ko sem rekla,
da hočem domov, so me dali v mrežo. Zdaj
sem se čisto umirila. Najprej so mislili, da je
meningitis, potem pa so ugotovili, da je živčne-
ga izvora. Včasih sem se doma zelo sekirala
zaradi tega, ker sem bolna, /zato/ pa sem dobi-
la živčni zlom. Dobivala sem napade in začela
vpiti in nato so me odpeljali. Zdravnica mi je
rekla, da imam bolne živce. Že od 30. leta na-
prej sem na tem oddelku. Zdaj je vse veliko
bolj urejeno. Včasih je bilo vse zaklenjeno in
nisi mogel ven. Če bi ostala doma, bi se po-
ročila, mogoče se še bom."
Ženska, ki je v bolnišnici že 25 let in je bila
hospitalizirana pri 17 letih, se je spominjala,
kako je bilo v Polju včasih: "Prej je bilo veliko
težje. Najhuje je bilo, ko smo morali nositi
hrano navzgor po stopnicah. Zdaj je jedilnica
in je veliko lažje. Tudi k maši grem zdaj vedno
lahko."
Tudi bolnišnica znotraj sebe ni homogena
ustanova, temveč obstajajo med oddelki šte-
vilne razlike. Eni so "boljši", drugi "slabši", na
nekaterih je duh starega reda bolj navzoč kot
na drugih. Nekateri oddelki se začenjajo vse
bolj razlikovati od drugih, postajajo odprtejši
in pozornejši na razlike in individualne po-
trebe. Tem oddelkom uporabnice pravijo, da
so "nekaj posebnega".
Večina uporabnic se s prevzemom vloge
pacientke postavi v položaj totalne odvisnosti.
Ne le, da svoje življenje definirajo le še prek
bolezni, kar dokazujejo tudi izjave o tem, da
bo takrat, ko bodo ozdravele, vse drugače,
temveč se večina od njih v celoti prepušča "po-
gledu drugega". Pogosto je katera od upo-
rabnic vprašala članico osebja: "Povejte mi, ali
sem danes kaj boljša?" Današnje visoko spe-
cializirano in segregirano medicinsko znanje
povzroča, da ljudje, ki so v vlogi pacientov,
praviloma z lahkoto in brez prevpraševanja
sprejemajo medicinske sodbe, zdravniške diag-
noze in medicinske obravnave, kar vzpostavlja
posebno razmerje med zdravnikom, ki vodi
obravnavo, in pacientom, ki ima od zdravljenja
neka določena pričakovanja. Totalna odvis-
nost sproži tudi totalno odgovornost in totalen
nadzor. Odnos zdravnica-pacientka v simbol-
nem in dejanskem smislu implicira odnose
neenakosti, hierahije in binarnih nasprotij od-
govornost/odvisnost, moč/nemoč, oblast/podre-
jenost, strokovnost/laičnost.
Kot poudarja Rosenberg (1992), je temelj
zdravnikove socialne vloge v tem, da išče zdra-
vljenje, ki potrebuje poimenovanje. Gre za
zdravnikovo sposobnost poimenovati pacien-
tovo bolečino, dati ime stvarem, ki jih odkrije,
saj lahko šele tako deluje kot zdravnik. Zato je
219
DARJA ZAVIRŠEK
bolje dati slabo ali netočno diagnozo kot nobe-
ne. Vprašanje je, kako vpliva dejstvo, da neka-
teri v bolnišnici ne vedo, kakšno diagnozo so
dobili, na njihovo duševno zdravje. Ali je per-
spektiva diagnosticiranja enaka za zdravnika
in za pacienta? Če znova pogledamo na vpra-
šanje diagnosticiranja z vidika političnega, je
mogoče pritrditi Rosenbergu, ki poudarja, da
"klasifikacije bolezni strežejo racionalizaciji in
temu, da mediirajo ter legitimirajo odnose
med posamezniki in institucijami v birokratski
družbi" (1992: 21).
Ko sem spraševala posameznice, ali bi se v
bolnišnici bolje počutile, če bi imele svojo so-
bo, jih je večina odgovorila, da je ne potrebu-
jejo. V očeh mnogih sem zagledala strah pred
tem, da bi bile še bolj same. Imeti svojo sobo
bi lahko tudi pomenilo, da ne bodo prišle ni-
koh več ven. Ugotovila sem, da odgovor ni
povezan s starostjo ali slojevsko pripadnostjo.
Zdi se, da je pristajanje na to, da živijo v sobi
tri ženske skupaj, pomeni, da se ves čas ohran-
ja občutek prehodnosti, trden občutek, da je
"le bolnišnica". V bolnišnici pa se človek poz-
dravi in gre spet domov. Nekaj intervjuvank je
izjavilo, da bi jih bilo strah, če bi bile same v
sobi.
Življenje v bolnišnici je postalo sprošče-
nejše, osebje prijaznejše, na oddelkih pa je
manj vrat, ključev in zapiranja. Veliko se jih je
spominjalo dogodka, ko so jih prvič zaprli v
zamreženo posteljo, kot travmatičnega dožive-
tja. Uporabnice so pripovedovale, da je bil v
preteklosti dogodek, ko so nekoga "strpali v
mrežo", pogostejši kot danes. Ena od žensk je
svoja občutja, ko so jo dajali v mrežo, primer-
jala s tistimi, ki jih je imela takrat, ko je
doživela posilstvo. Izkušnja zaprtosti v
zamreženi postelji je ena od izkušenj nasilja in
zlorabe v instituciji.
Ena redkih študij v zvezi z osamitvijo psi-
hiatričnih pacientov je že omenjena šudija
Julie Brown in Sharon Тооке (1992), ki po-
kaže, kako je bila osamitev vedno priljubljena
metoda za discipliniranje ljudi, ki so označeni
kot psihotični, duševno prizadeti, izrojeni in
emocionalno moteni. Namen osamitve je bil
odvisen od trenutnega koncepta duševne bo-
lezni in od koncepta njenega zdravljenja. Av-
torici sta z analizo 26 empiričnih študij v zvezi
z osamitvijo psihiatričnih pacientov prikazali
najpogostejše razloge za osamitev, pogoje osa-
mitve, skupine oseb, ki se jih najpogosteje
osami, in njen emocionalni učinek.
Praviloma dojemajo pacienti medicinske
sestre kot osebe, ki imajo veliko moč, saj so
one tiste, ki najpogosteje izvajajo tovrstno iz-
ločanje in kaznovanje. Nasprotno dojemajo
medicinske sestre same sebe kot osebe, ki so
brez moči, kar z vidika bolnišnične hierarhije
in podcenjenosti sestrskega poklica tudi drži.
Medicinske sestre so po raziskavah o izolira-
nju psihiatričnih pacientov prepričane, da "de-
lajo prav", ko osamijo osebo, da so tako
varnejše in bolj gotove, in so prepričane, da
pomagajo pacientu in nemotenem delovanju
oddelka. Za tradicionalne psihiatrične institu-
cije lahko z gotovostjo trdimo, da devalvirani
status sestrskega poklica skupaj z dejanskimi
izkušnjami nemoči, ki so povezane s slabo izo-
brazbo in celotno organizacijo institucije,
povečujejo število represivnih ukrepov. Le-ti
so edini način, da se osebje počuti varnejše in
dobi občutek, da obvlada situacijo, in hkrati
pomenijo tudi moč, ki je v drugih institucional-
nih sferah ne morejo izvajati.
V raziskavi Brown in Tooke (1992) je 74%
pacientov izjavilo, da so medicinske sestre pre-
pričane, da je človek "dobil, kar je zaslužil" in
da gre za način manifestiranja moči. Medi-
cinske sestre pa so, nasprotno, v 91% primerov
izjavile, da se ne počutijo tako, kot da bi imele
moč, in 79% jih je izjavilo, da nikoli ne mislijo,
da je izolirani pacient "dobil, kar je zaslužil"
(1992: 718).^
Danes je v zahodnih bolnišnicah medicin-
ska sestra vse bolj v vlogi mediatorke in sveto-
valke. Sestre opravljajo dela, ki so jih včasih
' Nekatere raziskave so pokazale, da zdravniki ocenjujejo medicinske sestre glede na to, kako dobro odgovarjajo na po-
trebe in zahteve zdravnikov in ne po tem, kako dobro odgovarjajo na potrebe pacientov (Mathews 1983). To pa tudi pome-
ni, da ni bilo tako pomembno, kakšne informacije o sestrah je osebje dobilo od pacientov, dokler so bile urejene stvari, ki so
zadevale zdravnike. Leta 1950, na primer, je bilo v Kodeksu etike ameriške zveze medicinskih sester (American Nurses Associ-
ation Code of Ethics) zapisano: "Dolžnost medicinske sestre je, da dela po navodilih zdravnika in da varuje njegov položaj."
Leta 1970 pa seje zakon glasil: "Glavna odgovornost medicinske sestre je, da skrbi za tiste, ki zahtevajo medicinsko oskrbo"
(Mathews 1983: 1376).
220
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (III)
opravljali le psihiatri ali zdravniki (intervjuji,
svetovanje, obiski na domu itn.), V tem smislu
postaja medicinska sestra vedno bolj vmesni
člen med pacientom in zdravnikom. Njeno
delo ni omejeno le na bolnišnico, temveč vse
bolj tudi na lokalno skupnost. To dokazuje, da
se vse bolj zabrisuje stroga meja med tem, kaj
je medicinska informacija in kaj ni zgolj medi-
cinska informacija, kar je prineslo tudi rede-
finicijo vloge medicinske sestre.
Večina strokovnega osebja v psihiatriji je
izjavila, da je glavni razlog osamitve, da one-
mogoči nasilje nad drugimi, povzročitev po-
škodb samemu sebi in uničevanje lastnine.
Osebje v psihiatriji je mogoče razdeliti na tiste,
ki redko uporabijo osamitev, in tiste, ki jo
uporabijo pogosto, da bi zagotovili nemoten
potek dela na oddelku. Nekateri člani osebja
uporabljajo osamitev tudi kot terapevtsko
sredstvo, kot posebno obliko terapevtske in-
tervencije. Nekateri uporabljajo osamitev tako
dolgo, dokler se ne pokažejo efekti psihofar-
makov, saj mnogo strokovnjakov trdi, da je
osamitev najpomembnejše terapevt.sko sredst-
vo za zmanjšanje čutilnega inputa.
Čeprav je splošno prepričanje tako osebja
kot pacientov, da je osamitev posledica nasilja,
dejanske študije tega prepričanja niso potrdile.
Analize opisov, ki so navajali razlog za osami-
tev, so pokazale, da večina pacientov dejansko
ni bila nasilna, temveč je bila izražena le po-
tencialna možnost za nasilno vedenje. Nepos-
redno vprašanje, zakaj je bil človek odstranjen
iz oddelka, je pokazalo, da so tako osebje kot
pacienti izjavljali, da je bil človek odstranjen,
ker je bil preveč moteč za oddelek in ker je
bilo treba zagotoviti nemoteno delovanje od-
delka. Obenem pa je raziskava pokazala, da
dosti pacientov ni vedelo, zakaj jih je osebje
osamilo. Razlika med odgovori osebja in pa-
cientov je pokazala, da več pacientov kot oseb-
ja verjame, da so bili izolirani zaradi kazni. V
eni od študij je 30% osebja in 58-75% pacien-
tov izjavilo, da je bila osamitev kazen (Brown,
TooKE 1992). Nekatere študije dokazujejo, da
je večina osebja prepričanega, da osamitev člo-
veka umiri, da se pacient potem "lepše" ob-
naša, in da se zmanjšajo moteči socialni stiki,
ki jih oseba navaja. S perspektive pacientov pa
so raziskave ugotovile, da je "lepše vedenje"
povezano z posameznikovim "učenjem" tega,
kaj pomeni za osebje moteče vedenje in kaj je
tisto vedenje, ki jih bo obvarovalo večjih zlorab
in kaznovalnih metod. Pacienti se naučijo tak-
tik, ki jim omogočajo čimboljše preživetje na
oddelku, in načinov vedenja, ki jim prinaša
čimmanj izgub.
Kaznovalni aspekt osamitve dokazuje tudi
dejstvo, da je mnogo pacientov izoliranih takoj
po sprejemu, kar pomeni, da osamitev ni "za-
dnje sredstvo", ki ostane na voljo, saj osebje
šele pozneje uporabi manj nasilna medicinska
sredstva. Razlogi in okoliščine, ki pripeljejo do
osamitve, so povezani bolj z osebjem in delo-
vanjem oddelka kot z nasilnostjo pacienta.
Včasih je osamitev povezana z dejstvom, da
pride na oddelek v istem času več nasilnih pa-
cientov, s pomanjkanjem osebja na oddelku, z
določenim dnevom (prazniki ali nedelje), z
dnevnim obdobjem (ponoči ali popoldan). Ne-
katere študije ugotavljajo, da je osamitev več
takrat, ko je na oddelku veliko ali preveč oseb-
ja. V obeh primerih pa je osamitev povezana
bolj z okoliščinami na oddelku kot s stanjem
pacienta v trenutku osamitve. Tudi njihovo
število je povezano bolj s filozofijo obravnave,
terapije in pacientovih pravic, ki vlada na od-
delkih, kot s samim nasiljem, saj raziskave
kažejo, da število nasilnih situacij ni višje v us-
tanovah, kjer metod osamitve ne uporabljajo.
Število osamitev je povezano s strokovno izo-
braženostjo osebja in njihovim pogledom na
izolacijo. Njihovo število je višje tam, kjer ima
osebje slabši odnos do skrbi za paciente, in
tam, kjer ima osebje manj izkušenj z veden-
jem, ki je težje obvladljivo, moteče, izzivalno.
Čas trajanja osamitve je prav tako eden od do-
kazov, kako arbitraren je sklep, da določeno
vedenje zahteva osamitev. Analiza 40 različnih
psihiatričnih institucij je ugotovila, da je čas
trajanja osamitve med 1,5 ure do 50,6 ur, ne
da bi ob tem obstajale tudi jasne razlike v ve-
denju ali v diagnozah.
Navadno je osamitev značilna za paciente,
ki so mlajši in na začetku psihiatrične kariere.
Nekatere raziskave so ugotovile, da je verjet-
nost bistveno višja pri tistih, ki so prisilno
hospitalizirani, so ženskega spola in imajo
diagnozo duševne zaostalosti (Brown, Tooke
1992: 79). Ta skupina pacientov ni bolj nasilna.
221
DARJA ZAVIRŠEK
temveč se v zvezi z njimi spletajo med osebjem
negativnejše podobe, povezane s stereotipom
o njihovi nasilnosti in bolezni.
Kot torej pokažeta Julia Brown in Sharon
Tooke (ibid.), je osamitev pozitivna zlasti za
osebje in za druge paciente, najmanj pa za pri-
zadeto osebo. V njuni študiji so medicinske
sestre izjavljale, da imajo največjo korist pri
osamitvi najprej drugi pacienti, nato oseba, ki
je bila izločena, in na koncu osebje. Nasprotno
pa so pacienti izjavljali, da ima največjo korist
od izločitve osebje, nato drugi pacienti, bol-
nišnica v celoti in šele na koncu oseba, ki je
bila izolirana. Zanimivo je, da se obe skupini
strinjata, da oseba, ki je izolirana, nima največ
koristi od osamitve. To pa ponovno sproži
vprašanja o etiki osamitve in o pravicah člove-
ka, ki je prišel v psihiatrijo.
Gre namreč za dejanje kaznovanja, ki zbuja
tesnobo in strah ter nasprotuje temeljnim
pravicam pacienta po svobodi in spoštovanju.
Politika osamitve je nezdružljiva s politiko
skupnostne in socialne psihiatrije, saj so mno-
ge študije opozorile na njen antiterapevtski
učinek, ki pogosto producira nove simptome.
Veliko pacientov je imelo v času osamitve iz-
kušnjo halucinacij, občutke zanemarjanja zara-
di izolacije, zid med realnostjo in fantazijskim
svetom pa se je včasih še utrdil. Osamitev je
praviloma povezana tudi z drugimi mortifika-
cijskimi elementi jaza (oseba urinira v poste-
ljo, ker ne more priklicati osebja, leži gola in jo
zebe, ne more do pijače, je v sobi brez po-
hištva razen zamrežene postelje ipd). Kot pou-
darjata avtorici (ibid.), ni mogoče govoriti o
terapevtskih pozitivnih učinkih osamitve tako,
da se opazuje le bolj umirjeno in nemoteče ve-
denje. Nemoteče vedenje še ne pomeni emoci-
onalnega dobrega počutja, kar so dokazale
tudi raziskave, v katerih je večina pacientov
govorila o negativnih učinkih, občutkih jeze in
depresije po tem, ko so prišli iz osamitve.
Mnoge informatorke so govorile o osamitvi, ki
so jo doživele v Polju, kot o "najhujši stvari",
ki se jim je v psihiatriji zgodila, o ponižanju,
zanemarjanju in emocionalni deprivaciji.
V socialnih in psihosocialnih insilucijah so
na delu številne diskriminacije (starostna, et-
nična, glede na spolno usmerjenost, glede na
diagnozo itn.), ki se skrivajo tudi v času, ki ga
osebje posveti določeni pacientki. Nekatere ga
dobijo več, druge manj in tretje praviloma nič.
Dobiti čas je v psihiatriji privilegij. Christine
Perring (1990) v svoji raziskavi poudarja, da je
osebje pozabilo na življenjske zgodbe ljudi z
dolgotrajno psihiatrično hospitalizacijo, kar je
avtorica označila kot enega od vidikov deval-
vacije pacientov kot ljudi. V Polju velja taka
devalvacija za nekatere ženske, za druge ne.
Okoli nekaterih oseb se spletajo najrazličnejši
miti. Zdi se, da človek preživi s svojo osebno
zgodovino le, če se ta spremeni v mit. Zdi se,
da je v Polju posebnost na neki prav poseben
način cenjena, brez zgodovine pa so vse tiste
ženske, o katerih se ne spletajo miti in ki so
tudi same neopazne in nemoteče. Pogosto so
brez zgodovine starejše ženske in tiste, ki so
tudi fizično bodisi zaradi svojega telesa, bodisi
zaradi učinkov psihofarmakov ali osebne insti-
tucionalizacije neprijetne na pogled. Tu se
kaže vpliv diskriminacije glede na starost in
glede na telo.
Določena vrsta diskriminacije je tudi samo
dejstvo, da postane človek, ki pride v instituci-
jo, po določenem obdobju brez zgodovine in
brez življenja, ki ga je živel prej. V deželah,
kjer so se začele skupnostne službe razvijati ob
koncu 70. let in je deinstitucionalizacija omo-
gočila, da je začelo veliko ljudi živeti v skup-
nostnih oblikah namestitev, so člani osebja teh
stanovanjskih skupin, pa tudi drugi začeli po-
novno iskati pozabljene zgodbe dolgoletnih
uporabnikov in uporabnic psihiatričnih bol-
nišnic. Takrat je najostreje prišlo na dan, da se
je z vstopom v institucijo pretrgalo človekovo
socialno življenje. Od tam naprej so se začele
institucionalizacija, kronifikacija in mortifika-
cija jaza. To je v svoji raziskavi pokazala tudi
Christine Perring (1990), ko je zapisala: "Ko
so opisovali svoje življenje, so lahko stanovalci
brez težav govorili o predbolnišničnem življe-
nju, otroštvu, vsakdanjosti in spremembah. Ko
pa naj bi spregovorili o vstopu v bolnišnico, se
je zdelo, da so njihove zgodbe umrle - tako kot
se je zdelo, da je umrlo njihovo vsakdanje živ-
ljenje. Naučili so se živeti v bolnišnici, počasi
so jo sprejeli kot svoj dom, vendar pa je tisto
malo, kar so imeli povedati o dolgih letih v
bolnišnici, odražalo njihovo dojemanje vred-
nosti tega v njihovem življenju" {ibid.: 154).
222
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (III)
Skupna značilnost oseb na oddelku je, da
dobivajo psihofarmakološka sredstva. Zdravila
so po eni strani pregrada med čustvi in zunan-
jim svetom, po drugi strani pa imajo simbolno
vlogo: "kdor jemlje zdravilo, bo ozdravel."
Nekatere vedo, katera zdravila jemljejo,
večina pa je poznala le njihovo barvo. Odgovo-
ri so si bili med seboj podobni: "Dobivam eno
rumeno tabletko, trikrat na dan dve beli, eno
kapsulo in dve rjavi." To pomeni, da uporab-
nice bolnišnice nimajo nobene informacije in
nobenega nadzora nad tem, kakšna zdravila
dobivajo, kakšno količino, in kakšni so njihovi
stranski učinki. Nekatere uporabnice so govo-
rile, da se počutijo v sebi "zapacane", "polne
strupov in kemije". Nekatere so dejale, da si
najbolj na svetu želijo, da bi enkrat nehale je-
mati zdravila.
Ena od njih je pripovedovala: "Zdravnica
mi je rekla, da je moja bolezen mogoče pove-
zana z nizkim pritiskom. Ko sem bila na spre-
jemni, so mi dali injekcijo in sem padla skupaj.
Potem so mi hitro dali še eno injekcijo za pri-
tisk. Zaspala sem, zdaj se mi vrti v glavi, na
bruhanje mi gre. Pa ne morem bruhat. Zdaj,
ko imam tablete, je malo boljše, kot je bilo, ko
sem dobivala injekcije. Mislim, da imam Mo-
diten in Akineton. In kapljice za pritisk. Ne
vem, zakaj so te tablete. Mislim, da za ozdravi-
tev, da mi jih drugače ne bi dali."
Tretja vloga zdravil je socialna in tako kot
dnevni obrok strukturira brezkončni čas v in-
stituciji. Pomembna socialna vloga zdravil je v
tem, da se trikrat na dan srečajo vse uporab-
nice okoli mize, na kateri stojijo v majhnih ko-
zarcih z njihovimi imeni odmerjene količine
tablet. Iz sob pridejo tudi tiste, ki drugače ni-
koli ne vstanejo iz postelje. Za medicinske
sestre je razdeljevanje zdravil oblika skrbi,
edini dogodek, ko srečajo vse pacientke in
stopijo z njimi v stik vsaj preko žlice, ki jim jo
potisnejo v usta. V totalni ustanovi ima raz-
deljevanja zdravil skrbstveno vlogo.
Od leta 1992 osebje bolnišnice nič več ne
uporablja elektrošoka, ker se je pokvarila na-
prava za dajanje elektrokonvulzivne terapije.
Bila je nevarna za zdravnika, ki jo je uporab-
ljal. To je primer arbitrarnosti postopkov in
terepij, ki naj bi vplivali na duševno zdravje.
Razlog, zakaj je naprava pokvarjena še danes.
je tudi v tem, da vodstvo bolnišnice ni naklo-
njeno elektrošokom. Vseeno pa se ne opredeli
proti njim in čez čas bodo kupili nov stroj.
Z nakupom nove naprave se bodo najver-
jetneje spet okrepili tisti ideološki glasovi, ki
bodo dokazovali zdravilne učinke elektrošoka.
Obstaja velika verjetnost, da se bo število elek-
trošokov v nekem obdobju strmo zviševalo.
Nasprotno pa je naključni dogodek učinkoval
tako, kot bi si nekdaj želela vsa antipsihia-
trična gibanja proti nasilnim metodam v psi-
hiatrični instituciji: elektrokonvulzivna terapija
se ne zdi več nujni del zdravljenja.
Življenje v instituciji vpliva tudi na to,
kakšno bo življenje zunaj nje. To velja zlasti za
dolgotrajne uporabnice, ki so v bolnišnici od
mladosti in za katere je psihiatrična ustanova v
nekem smislu prostor sekundarne socializacije.
Alienacijska razmerja v instituciji v teh prime-
rih vplivajo tudi na tujost v zunanjem svetu.
Dober primer za to sta dolgotrajni uporabnici,
ki se z oddelka poznata že 15 let. Na oddelku
preživita ves čas skupaj, kuhata kavo, in ker
sta le v dnevni oskrbi, se vsak dan z avtobusom
skupaj peljeta domov. Ko sem eno od njih
vprašala, ali se med seboj tudi obiskujeta in ali
bosta morda skupaj preživeli Božič ali kakšen
dan prihajajočih praznikov, je odgovorila: "Ne,
nikoli ne hodiva na obisk druga k drugi. Ona
ni bila še nikoli pri meni in tudi jaz nisem bila
še nikoli pri njej doma. Nimam navade, da bi
se še po bolnišnici družila z bolnicami." Gospa
hodi na dnevno oskrbo že 17 let.
Ta zgodba pove veliko o tem, kakšna je
socialna podoba uporabnikov bolnišnice o dru-
gih in kakšna je njihova podoba o sebi.
Zaradi potrebe po razločitvi ženska noče
imeti stikov z ljudmi, ki so prav tako stigmati-
zirani kot ona in ki njeno ponotranjeno stigmo
še krepijo. Družiti se z ljudmi, ki so stigmati-
zirani, pomeni za tistega, ki je etiketiranje dru-
gačnosti sprejel kot del svoje identitete,
skrajno kontaminacijo lastne podobe o sebi. Iz
odgovora bi bilo mogoče sklepati, da ženska
svojo družabnico dojema kot duševno bolnico
in sebe kot "nekaj drugega". Ta specifična
premestitev omogoča, da ženska ohranja pozi-
tivno podobo o sami sebi prav prek te razlike.
Na individualni ravni gre torej za ohranjanje
odločilne razlike, ki posameznici omogoča
223
DARJA ZAVIRŠEK
prostor svobode, v katerem se počuti "dru-
gačno" od ostalih žensk, s katerimi je vsak dan
v bolnišnici. To ji daje določeno avtonomijo
pri definiciji tega, kaj je in kaj ni sama, kaj jo
razlikuje in s tem ohranja delec njene samopo-
dobe. Po Goffmanu gre za specifično strategi-
jo, ki jo oseba uporablja pri upravljanju s svojo
stigmo. Na socialni ravni ustvarja njen odnos
prostor odtujenosti, kjer ni prostora za med-
sebojno podporo, delitev skupne izkušnje in
vsakdanjih situacij zunaj ustanove.
Študije, ki se ukvarjajo z učinki označeva-
nja in stigmatizacije, dokazujejo, da se ljudje s
posebnimi potrebami ves čas zavedajo svoje
stigme in da jo praviloma poskušajo odbiti ta-
ko, da prikrijejo psihiatrično kariero in samih
sebe ne dojemajo kot "pacientov" (Markova,
Jahoda 1992).
Obenem pa gre za situacijo, v kateri manj-
ka nujna politična drža, s pomočjo katere so si
uporabniki in uporabnice po svetu izborili več
pravic, kvalitetnejšo obravnavo in manj stig-
matizirano družbeno podobo. Kulturne okoli-
ščine ne omogočajo, da bi ljudje s psihiatrično
stigmo artikulirali svoj položaj in se s politično
akcijo javno zavzeli za destigmatizacijo. Ustva-
rjanje novih socialnih reprezentacij pa zahteva
tudi drugačna poimenovanja, ki jih nazorno
opišeta naslednja slogana: "Vi pravite mongo-
loid. Mi pravimo Downov sindrom. Prijatelji
mu pravijo David." Ali: "Sara se je pravkar
naučila reči dober dan. Se lahko vi naučite, da
ne rečete več mongoloid?" (Markova, Jahoda
1992: 23).
Nekatere študije o reakcijah ljudi na trans-
parente, ki so se ob priložnostnih demonstra-
cijah pojavljali v javnosti skupaj z ljudmi s
posebnimi potrebami, dokazujejo, da je jav-
nost prej pripravljena odgovoriti z občutki
krivde kot z odprto naklonjenostjo, povezano z
drugačnim odnosom do ljudi s posebnimi po-
trebami. Transparente, ki so izzvali sočutje,
krivdo in naklonjenost do prizadetih ljudi, so
ljudje hitreje podprli kot transparente, ki so
sporočali, da imajo duševno in telesno pri-
zadeti ljudje iste pravice kot neprizadeti
(Markova, Jahoda, 1992: 23).
Erving Goffman (1987) je v svojih analizah
delovanja psihiatrične bolnišnice opozoril na
pravila institucionalnega življenja, ki vladajo v
ustanovah, na prevzem institucionalnega nači-
na komunikacije in na specifično institucional-
no držo, ki jo je najti med ljudmi z dolgotrajno
psihiatrično kariero. Njihova drugačnost po-
stane vidna, ko je stik z zunanjim svetom tako
pretrgan, da se začne posameznik/posamezni-
ca razlikovati od ljudi, ki so del zunanjega
sveta. Drugačnost ni posledica njihove bolezni,
diagnoze in patološkega bolezenskega stanja,
temveč prevzetega kulturnega obnašanja, ki je
del totalne ustanove. Civilnost ustanove je mo-
goče meriti prav po tem, kolikšna je njena
odprtost do zunanjega sveta, kako se insti-
tucionalno in civilno med seboj prepletata in
koliko spodbuja uporabnike/uporabnice za
življenje zunaj institucije, za svet vsakdanjega
življenja. K civilnosti ustanove največ pripo-
more osebje, ki lahko spodbuja uporabnike/
uporabnice k avtonomnosti, medsebojnemu
spoštovanju in iskanju novih rešitev za vsak-
danje življenje, ali pa jih z institucionalno, pa-
ternalistično držo umešča v okvire odvisnosti,
nizkega samospoštovanja in pasivnosti.
V času predprazničnih popoldnevov, ko je
bilo na oddelkih še zlasti pusto in žalostno in
se je po hodnikih vlekel neki poseben obup,
sem povabila na glasbeno popoldne prijateljico
Jano Rošker, ki je na kitaro igrala svoje lirične
pesmi in pela ali spremljala ženske, ki so pele
slovenske pesmi. Na hodniku smo spremenile
običajni red miz in stolov in povabile še ženske
s sosednjega oddelka. Vzdušje, ki je nastalo, je
bilo bolj podobno koncertu, na katerega je
prišlo majhno število ljudi in kjer sta se zato
lahko razvila sproščenost in neposredni stik
med avtorico in poslušalkami, kakor pa oddel-
ku psihiatrične bolnišnice. Ženske so se vljud-
no obračale druga k drugi, sramežljivo jemale
sladkarije na mizi, kot takrat, ko pride človek
na obisk, a ne pozna dobro gostiteljev in
stopnje medsebojne zaupljivosti. Nekatere so
spremljale koncert tudi takrat, ko je sestra pri-
nesla na oddelek malico, okoli katere se na-
vadno kar najhitreje zgrne ves oddelek. Iz sobe
je prišla tudi ženska, ki je v bolnišnici že deset-
letje in je nisem nikoli videla sedeti na hodni-
ku ali govoriti. Ko je videla, da prepevamo, je
sedla zraven in začela peti, pozneje pa na meni
nerazumljiv in premalo artikuliran način na
kratko spregovorila z eno od uporabnic. Moja
224
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (III)
pretresenost nad tem dogodkom je bila pove-
zana s prepričanjem o njeni popolni odsotnosti
in totalni kronifikaciji. Zato se ji nisem nikoli,
ko sem jo videla iti na stranišče ali po zdravila,
poskusila približati in jo ogovoriti. Misel, ki
me je ob tem prešinila, je bila vsakdanja. Žen-
ska očitno rada poje, to pomeni, da bi se njeno
zanimanje za socialni svet povrnil, če bi ugo-
tovili, kaj je tisto, kar ženska še rada počne.
Ko je bilo koncerta konec, so začele ženske
navdušeno ploskati in nekatere so avtorici
koncerta osebno čestitale in se ji zahvaljevale.
Ena od njih ji je na vsak način hotela v žep
stlačiti denar. Uporabnice njenega obiska niso
jemale kot del prednovoletne bolnišnične po-
nudbe, temveč kot dogodek za njih, kot nekaj,
kar je bilo organizirano zato, ker so predsil-
vestrski koncerti za mnoge ljudi nekaj vsak-
danjega. Ne le, da je v institucijo prišel del
civilnega sveta, ki je imel posledice za počutje
uporabnic, temveč se je vzpostavila tudi
situacija, ko so bile za hip pomembne njihove
potrebe: ženske so bile vzete resno. Najverjet-
neje se lahko v klasični psihiatrični instituciji
civilna situacija vzpostavi šele, ko pridejo
vanjo osebe iz "vsakdanjega sveta".
Iz povedanega izhaja, da je skupna značil-
nost uporabnic bolnišnice pomanjkanje izbire,
spodbud in samozavesti in porušena samoodo-
ba na že načetem zemljevidu negotovosti vase.
O tem so najjasneje govorile življenjske zgodbe
in njihovi fragmenti. Glavna področja, o kater-
ih so posameznice najpogosteje pripovedovale
in ki jih lahko zato, ker so jih izbrale iz
množice življenjskih dogodkov, opredelimo
kot ključna za njihovo duševno zdravje, so bila:
ekonomska stiska, socialna ogroženost, osam-
ljenost, pomanjkanje kvalitetnega intimnega
odnosa in izguba človeka, ki je bil posameznici
najbližji (otroci, mama, oče).
(Se nadaljuje.
Literatura bo navedena na koncu zadnjega dela.)
225
Milko Poštrak
KJE SO SUB KULTU RE DANES?
V prvih dveh delih iz niza zapisov o subkul-
turah smo se že dataknili vprašanj, vezanih na
nastanek subkulture in na terminološke zagate
v zvezi s pojmi, ki jih uporabljamo v tem okvi-
ru. K omenjenim vprašanjem se bomo vedno
znova vračali tudi v nadaljevanju, saj prežema-
jo vsebinske razsežnosti te problematike oz. so
z njimi neločljivo povezane. Tudi v pričujočem
sestavku, kjer bomo na kratko pregledali raz-
voj raziskovanja Subkultur od analiz mladost-
niške delikvence do kulturoloških študij...
OD TEORIJ SUBKULTURE DO KULTUROLOŠKIM
ŠTUDIJ
Preden se bomo v enem od naslednjih zapi-
sov lotili nekoliko podrobnejšega pregleda do-
gajanja v okviru kulturne prakse, imenovane
rock-and-roll, ki bo v kratkem slavila polsto-
letnico življenja, se bomo pomudili ob vpraša-
nju nastanka in razvoja pomenov pojma sub-
kultura in njenega razmerja do rock-and-rolla
na eni strani in do pomembnega sodobnega
konstrukta, pojma vsakdanjega življenja, na
drugi. Po eni strani bi namreč želeli "ujeti",
"na realna tla postaviti", "z realnostjo soočiti"
včasih po našem mnenju mistificiran/zamegljen
skupek vsebin, ki jih razumemo pod pojmi
"subkulturniški način preživetja", "paralelni
svetovi", "subverzivni življenjski stili", "magi-
čna razrešitev" in podobno. Zanimivo in indi-
kativno, kar simptomatično je, da je tudi tu
pomembno vlogo možnega sprožilca, namiga
za tovrstno razmišljanje, odigral t. i. "femini-
stični pogled". Po svoje ključna se nam zdi
namreč opazka britanske teoretičarke Angele
McRobbie. V analizi dveh pomembnih del
vidnih britanskih teoretikov subkultur. Learn-
ing to Labour Paula Willisa in Ilebdigove
Subculture, The Meaning Of Style {sled^ajt ob
zborniku, ki sta ga uredila Stuart Hall in Tony
Jefferson, Resistance Through Rituals, izdanem
leta 1976, ena temeljev za sodobno pojmo-
vanje in proučevanje subkultur vsaj v Veliki
Britaniji) McRobbie namreč ugotavlja, da o
ženski v subkulturi vlada molk. Podobno meni
tudi Brake, ki pravi, da so dekleta v subkulturi
"nevidna" (Brake 1985: 163-183). Z branjem
med vrsticami poskuša McRobbie le najti žen-
sko ter določiti njeno mesto in vlogo v okviru
"pogumnih podvigov subkulture". Tako na
enem mestu naravnost nevzdržno obremenju-
joče in hkrati streznjujoče in skrajno preprosto
ugotavlja: "Malo piscev je zanimalo, kaj se je
dogajalo, ko se je pripadnik subkulture modov
vrnil domov po koncu tedna, ki ga je preživel
na speedu. Le tisto, kar se je zgodilo zunaj na
ulici, je bilo pomembno" (Frith, Goodwin
1990: 69). Kdo je temu mladostniku pral uma-
zano perilo, mu kuhal večerjo in ga negoval,
ko si je lizal rane po burnih pretepih s pri-
padniki konkurenčne subkulture, rockerji, ni
nikogar zanimalo. Takoj zatem Angela McRo-
bbie ugotavlja, da "tisti, ki so opisovali spopa-
de med tediji, modi in rockerji, niso pokazali,
kako neprimerno težje je bilo za ženske (če-
tudi le začasno) ubežati vsakdanu, pa še ti sim-
bolični pobegi so bili večkrat v breme drugih
žensk (zlasti mater) in vrstnic" (ibid.).
Vsekakor ni naključje, da je bil omenjeni
tekst Angele McRobbie v zborniku On Record
objavljen v razdelku z nadnaslovom Od sub-
kulturnih do kulturoloških študij (From sub-
cultural to cultural studies), in ne, recimo, v
drugem razdelku z nadnaslovom Glasba in
spolnost (Music and sexuality). Njen prispevek
zares pomembneje posega v sam način pristo-
pa oz. spreminja zorni kot ali kar izhodiščni
227
MILKO POŠTRAK
položaj proučevanja (tudi) Subkultur. To pro-
učevanje bo odslej v odnosu do subkultur
umeščeno v širši kulturološki pristop, ki vleče
korenine (tudi) iz antropoloških študij ali je
kar utemeljen v njih. S tega vidika spet ni nak-
ljučje, da ima ena najnovejših knjig (celo) do-
mačega avtorja Rajka Muršiča z naslovom
Neubesedljive zvočne igre (1993) pomenljiv
podnaslov Od filozofije k antropologiji glasbe
in da se tudi Kurt Blaukopf v knjigi Glasba v
družbenih spremembah (1993), čeprav že s pod-
naslovom izpostavi, da naj bi se ukvarjala s
"temeljnimi potezami sociologije glasbe", iz-
datno opira prav na kulturološke študije, ki
imajo svoj vir spet v antropoloških spoznanjih.
Vsaka oblika oz. "način življenja", tudi "al-
ternativni poskusi spoprijema s stvarnostjo",
se namreč morajo soočiti z nekaterimi ključni-
mi in neizogibnimi vprašanji "pre-živetja", kot
bi rekel antropolog Serpell. Serpell na nekem
mestu pravi, da je kontakt med različnimi
kulturami v dvajsetem stoletju dobil take
razsežnosti, da se ne sprašujemo več, zakaj so
ljudje drugačni od nas, temveč se vse bolj čudi-
mo, koliko različnih načinov življenja ljudem
omogoča, da preživijo (1978: 7). Te opazke ne
omenjamo kar tako, saj menimo, da je prav
"multikulturnost" ena od ključnih opredelitev
dogajanja v dvajsetem stoletju, zlasti v njegovi
drugi polovici, in da je v osnovi t. i. "popu-
larne" oz. (kot smo omenjali tudi v prejšnjem
nadaljevanju) "sodobne kulture" pravzaprav
soočenje dveh velikih kulturnih sklopov s ti-
sočletno tradicijo: belskega evropskega in
črnskega afriškega. To soočenje se je dogajalo
na različnih ravneh in na različne načine, seve-
da tudi z različnimi posledicami, nas pa bo na
tem mestu najbolj zanimala tista njegova raz-
sežnost, ki se je odvijala na ozemlju ZDA, de-
loma pa tudi na Jamajki in v Veliki Britaniji
oz. v Evropi. A več o tem nekoliko pozneje oz.
v enem od naslednjih nadaljevanj.
Vsaka oblika kulture mora torej nekako
razrešiti vprašanje prebivanja, odnosov z dru-
gimi ljudmi, odnos do rojstva, smrti itn. Temu
bi Winch rekel tudi "omejevalni pojmi".
Winch namreč pravi, da si lahko, kadarkoli nas
zmede smiselnost nekega tujega sistema insti-
tucij, ali drugače, nepreglednost, tujost, nera-
zumljivost neke kulture oz. kulturne prakse.
pomagamo s temi omejevalnimi pojmi (Gid-
dens 1989: 53). Vprašamo se oz. pogledamo,
kako dana (sub)kultura razrešuje ta vozlišča.
Hkrati lahko ugotavljamo tudi stopnjo
"vseobsežnosti" določene subkulture. Z "vse-
obsežnostjo" hočemo izraziti, koliko je neka
subkultura celovita, samostojna kulturna prak-
sa, koliko njenemu pripadniku ali protagonistu
pomeni "alternativno družbeno konstrukcijo
realnosti" v vseh njenih razsežnostih, koliko pa
morebiti le delne "rešitve", le okrnjene, na po-
samezne segmente bivanja vezane vsebine. Ali
drugače: koliko je le "modna muha", omejena
na prosti čas po šoli, delu ali ob konec tedna,
koliko pa je za posameznika ali skupino/skup-
nost celovit, vseobsegajoč način življenja oz.
vsebina, ki bistveno določa odnos posamezni-
ka do sveta. Koliko je torej "alternativna druž-
bena konstrukcija realnosti".
S tem v zvezi lahko omenimo še sorodno
ugotovitev, čeprav osredotočeno na drug
izseček, na posameznika znotraj dane subkul-
ture. Gre namreč za ugotavljanje, da je "sub-
kultura" za nekoga le drobec v preživljanju
prostega časa, zabava za konec tedna, za dru-
gega pa dobesedno "edina alternativa", para-
lelna (čeprav za njega središčna) "realnost".
Tu imamo v mislih recimo pripadnika srednje-
ga razreda, ki se lahko "odloča" za eno od
(bolj ali manj modnih oz. trendovskih) oblik
"subkulturnega" življenja in za stopnjo svoje
vpletenosti vanjo na eni strani, pa recimo pri-
padnika delavskega razreda ali nacionalne,
rasne ali kakšne druge manjšine, ki je v bistvu
"potisnjen" v "subkulturni način preživetja"
(Frith 1986: 200-215, prim, tudi 250-251 in
drugod, in Hebdige 1979). Seveda se v tem
primeru gibljemo v kontekstu t. i. "sodobnih
urbanih subkultur", torej tistih oblik "pre-žive-
tja", ki se oblikujejo v razvitem svetu, zlasti v
ZDA, Evropi in na Japonskem in ki se pre-
težno vežejo na t. i. "popularno oz. sodobno
glasbo", zlasti na jazz, rock-and-roll in sorodne
stile in nanje vezane oblike umetnosti.
Ob tem lahko - spet v zvezi z antropologijo
- omenimo, da je Hebdigeova študija Subkul-
ture: Pomen stila (Subculture: The meaning of
style, 1979), pravzaprav svojevrstna antropo-
loško-etnološka analiza tiste oblike kulture, ki
smo ji rekli "sodobna urbana subkultura".
228
K.TE SO SUBKULTURE DANES? (Ill)
Pojem subkulture naj bi, kot navaja Brake,
prva uporabila McLung Lee in M. Gordon ne-
posredno po drugi svetovni vojni (Brake 1984:
20). To ne bi bilo naključje, saj se je prav tisti
čas na različnih ravneh pripravljal teren za
nastop sodobnih oblik urbanih subkultur. V
mislih imamo knjigo On Ћге Road Jacka Ker-
ouaca, izdano leta 1957, slovenski prevod paje
izšel pri koprski založbi Lipa leta 1967. Slednja
je seveda ena od najbolj "magičnih" letnic iz
konteksta subkultur nasploh. Mimogrede,
Frith v svoji knjigi Zvočni učinki navaja Rober-
ta S. in Helen M. Lynd, ki bi naj že leta 1937 v
eni svojih študij o mladini pisala o "samoza-
vedni subkulturi mladih" (Frith 1986: 184).
Lyndova in Lee in Gordon so seveda poj-
mu subkultura dajali vsak svojo vsebino, kot so
to štorih še mnogi drugi (Roszak 1970, Frith
1978 in 1986, Hebdige 1979, Brake 1984 in
1985, ToMC 1989, Frith, Goodwin 1990 in dru-
god).
Akademska proučevanja tistega, čemur se
je pozneje reklo subkulturniško obnašanje, bi
lahko zasledili vsaj že na prelomu devetnajste-
ga v dvajseto stoletje, ko so zlasti v Ameriki
začenjaU sistematično proučevati mladolet-
niško prestopništvo v urbanih središčih (Brake
1985: 30-57). Najbolj celovit program dela z
mladimi je zastavila Univerza v Chicagu, njen
program pa je kmalu dobil naziv "chikaška
šola" (34). Pomembno in vredno razmisleka je,
da se je izpostavil problem mladostniškega oz.
najstniškega obdobja in da se je ta problem
izoliral od ostalih, od konteksta razredne, et-
nične, spolne pripadnosti, od geografskega po-
ložaja in drugih družbenih faktorjev. Tradicija
tovrstnega obravnavanja t. i. "mladoletniškega
prestopništva" se je vlekla še daleč v petdeseta
in šestdeseta leta, njeni ostanki pa so opazni
še dandanes. Tudi v zvezi oz. v kontekstu go-
vorjenja o subkulturah.
Tako ne preseneča, da so se prve povojne
študije subkulturniškega načina obnašanja
pravzaprav ukvarjale s prestopništvom (Frith
1986: 181-199, Brake 1984: 17-25, 34 in dru-
god). Tako pravi Brake v uvodu svoje knjige
Primerjalna analiza mladinskih kultur (Compa-
rative Youth Culture), da bo v njej raziskoval
različna dela o mladinski kulturi, subkulturah
in prestopništvu, o temah torej, ki so bile
predmet raziskav od zgodnjih tridesetih let
tega stoletja (1985: IX). Pojma mladinska kul-
tura in subkultura se prepletata še sedaj. Na-
zadnje je recimo znani ameriški teoretik
Lawrence Grossberg v sestavku Ali obstaja
rock po punku? (Is There Rock After Punk?,
Frith, Goodwin 1990: 111-123), govoril o
razmerju med rock-and-rollom kot kulturno
prakso in (vedno) pomembno razsežnostjo
subkulture, o mladih pa kot o pripadnikih
nečesa, čemur včasih rečemo tudi mladinska
kultura. Rock-and-roll, svojčas glasba mladih
(ali vsaj mladih po srcu), pač že nekaj časa ne
more biti več zgolj to (tudi če sploh pristane-
mo na tezo, da je bil rock-and-roll sploh kdaj
samo glasba mladih). Kompleksna razmerja
med mladimi oz. mladinsko kulturo, subkultu-
ro in rock-and-rollom je Grossberg sicer pri-
ložnostno analiziral skozi prizmo izkušnje s
punkom, pa vendar je v njegovem pisanju
nekaj sklepov in nastavkov, ki jih lahko upo-
rabimo tudi tukaj. Tako govori o pomembnosti
proučevanja pomena, ki ga ima rock-and-roll
kot glasba in kot kulturna praksa za svoje pos-
lušalce in za protagoniste t. i. mladinske kultu-
re. Hkrati Grossberg tudi opozarja na težave,
ki nas čakajo ob tem raziskovanju (112-116).
Brake (1985: 39) navaja, da sta bila mladi-
na in najstništvo v središču pozornosti prouče-
vanj v ZDA v tridesetih letih tega stoletja.
Tako navaja sociologa Reuterja, ki je leta 1936
trdil, da mladostniki živijo v drugačnem svetu
kakor odrasli in da ustvarjajo lasten družbeni
red, ločen od sveta odraslih. Tudi antropolog
Ralph Linton je leta 1942 omenjal, da imajo
mladi svoje lastne prepoznavne kulturne
vzorce (ibid.). Dokončno je pojem "mladinska
kultura" v štiridesetih letih tega stoletja skoval
Talcott Parsons. Po njegovem mnenju razvije
mladinska kultura vrednote, nasprotne vred-
notam sveta odraslih, kakor so produktivno
delo, prilagajanje rutini, odgovornosti. Mla-
dostniki razvijejo lastne vrednote: zaprav-
ljanje, hedonistične prostočasne dejavnosti,
neodgovornost. Brake pravi, da lahko stanje,
ki ga opisuje Parsons, najdemo med mladimi
na visokih šolah, ta stereotip pa je bil razširjen
ne le v ZDA, temveč tudi v Veliki Britaniji,
Kanadi in Evropi. Parsons je mladinsko kul-
turo razumel kot nekakšne "obrede prehoda"
229
MILKO POŠTRAK
meščanske mladine med njeno mladostno od-
visnostjo in odraslo samostojnostjo (40). Mla-
dih iz delavskega razreda v tej sliki ni bilo.
Pozneje, v šestdesetih, je Parsons nekoliko
spremenil stališča in začel govoriti o nekakšni
vrstniški skupini. Politično so bili mladi po
Parsonsu zagovorniki pravičnosti in družbenih
sprememb, aktivistični, vendar frustrirani, ker
so bili brez politične moči in vpliva. Parsons je
sklenil, da so mladi pripravljeni delati v okviru
sistema in ne proti njemu. Zato ga je lahko
toliko bolj presenetil radikalizem meščanske
mladine v drugi polovici šestdesetih (ibid.).
Seveda so Parsonsa kritizirali mnogi takrat-
ni avtorji. Med njimi omenimo vsaj Murdocka
in McCrona, ki sta Parsonsova stališča pojmo-
vala kot del ideoloških bojev v času hladne
vojne. Zlasti sta očitala Parsonsu odsotnost
razrednega pristopa in ga soočala s Ilolling-
sheadovim proučevanjem mladih iz Elmtowna.
V tej raziskavi je bil izpostavljen razredni vidik
družbenega obnašanja, Ilollingshead pa je
ugotavljal, da je obnašanje mladih iz različnih
razredov zelo raznoliko in določeno s subkul-
turnimi obrazci družine in soseske, še zlasti pa
družbe, v kateri seje gibal mladostnik (41).
James Coleman je proučeval deset visokih
šol v Illinoisu in ugotavljal, da politični plurali-
zem izhaja iz kulturnih razlik (ibid.). Kljub
temu je prevladujoč koncept (amorfne) mla-
dinske kulture obveljal še nekaj časa, tudi še
potem, ko se je namesto tega pojma začel upo-
rabljati pojem subkultura.
Brake naprej navaja raziskave, ki so izpos-
tavljale visoko stopnjo povezanosti pripadnosti
delavskemu razredu in kriminala tudi pri mla-
dostnikih (43-46). Sutherland in Cressey sta
sredi šestdesetih postavila model teorije uče-
nja, utemeljen na pojmu pogojevanja, razvitem
v psihologiji in razširjenem na širšo sociološko
osnovo. Po njunem mnenju so se tam, kjer je
obstajal eksces v povezavi z deviantnimi nosil-
ci, še zlasti v bolj intimnih, tesneje povezanih
skupinah, razvili naučeni motivi, ki so racio-
nalizirali antisocialno obnašanje. Po Brakeo-
vem mnenju lahko ta pristop, ki je zmes teorije
socialnega učenja in simboličnega interakcio-
nizma, pojasni, kako pride ideologija v zavest,
in celo, kako se uči, vendar ne pojasni upra-
vičenosti motivov (47). Glaser je šel korak dlje.
Povezal je simbolični interakcionizem in kul-
turni pluralizem. V konstruiranju realnosti bi
naj po njegovem pomembno vlogo odigrale
predstave in prevzemanje vlog. Glaser je nava-
jal, da naj bi se v svojem življenju večina posa-
meznikov poistovetila tako s kriminalnimi kot
nekriminalnimi osebami (ibid.). Ob tem je
Glaser navajal Shibutanija, ki je opozoril, da
referenčne skupine niso le resnične, temveč
tudi mitične ali izmišljene. Mladostnike pri
subkulturah bolj pritegne tisto, kar mislijo, da
le-te so, kot pa tisto, kar v resnici so. Tu se
Brake naveže na tisto, kar Giddens imenuje
"zdrsnjenje" (slippage) v subkulturo. Zdrs-
njenje se zgodi, pravi Giddens, ko si predstave
prisvojijo tisti, katerih vedenje so nameravali
analizirati, in odslej postanejo integralni del
tega obnašanja (ibid.).
Brake naprej izpostavlja pomen možnih
vlog znotraj subkulture in pomen same subkul-
ture kot ključnega elementa pri vzpostavljanju
identitete (ibid.). Podobno je tudi Plummer
videl pomembno zvezo med konstrukcijo iden-
titete in subkulturo, ki lahko podpre dano
(alternativno oz. od prevladujoče drugačno)
konstrukcijo identitete (48).
V zvezi z vrednotenjem lastnega vedenja
deviantne osebnosti je Matza zavrnil prej ome-
njeno tradicionalno subkulturno teorijo, po
kateri delinkventi sprevrnejo konvencionalne
norme. Vprašal se je namreč, zakaj potem de-
linkventi občutijo krivdo oz. vedo, da so storili
nekaj narobe? Ob tem razvijejo vzorce reagi-
ranja, s katerimi poskušajo nevtralizirati vez
konvencionalne morale (53). Matza je menil,
da je subkultura okvir za izvrševanje prestop-
niških dejanj, skupnih skupini. Člani skupine
zdrsnejo v kriminalna dejanja in spet iz njih
(ibid.). Pomembnost Matzove sofisticirane fe-
nomenologije je - kot opozarja Brake - kljub
občasni naivnosti v tem, da je odprl vprašanje,
zakaj in kako posamezniki izberejo odklonsko
obnašanje in zakaj drugi tega ne storijo, celo v
enaki socialni situaciji. To je bistven odmik od
nevarnosti strukturnega determinizma (56). S
tem pa se tudi mi poslavljamo od tradicije
najzgodnejših proučevanj oblik mladostniškega
obnašanja.
Mnogi avtorji (Roszak, Frith in sodobniki)
so se ob koncu šestdesetih in v začetku
230
K.TE SO SUBKULTURE DANES? (Ill)
sedemdesetih gibali v kontekstu tistega, čemur
bi lahko rekli sociološki zorni kot ali kar "so-
ciologija ročka". Ta zorni kot vsaka po svoje
dokumentirata knjigi The Making Of Vie Co-
unterculture (Kontrakultura) Theodora Ros-
zaka ter Sociologija ročka oz. njena poznejša
predelava z naslovom Zvočni učinki Simona
Fritha. Obe knjigi imamo v slovenskem in
srbohrvaškem prevodu, zato se na tem mestu z
njunimi sklepi ne bomo ukvarjali.
Brake in Hebdige sta v drugi polovici se-
demdesetih že pripadala t. i. "subkulturnim te-
oretikom". Hebdigeovo knjigo Subculture: The
Meaning of Style (1979) imamo na voljo v
srbohrvaškem prevodu z naslovom Potkultura,
značenje stila, Brakeovo The Sociology of Youth
Cultures and Youth Subcultures pa v sloven-
skem prevodu z naslovom Sociologija mladin-
ske kulture in mladinskih subkultur (1984). Na
kratko se dotaknimo le druge pomembne Bra-
keove knjige Comparative Youth Culture, iz
katere smo že povzemali posamezne navedbe.
V navedeni knjigi je Brake poskušal nada-
ljevati in preseči tisto, kar je zastavil že prej v
Sociologiji mladinske kulture in mladinskih sub-
kultur. S pomočjo zgoščenega pregleda litera-
ture in bogatega navajanja spoznanj iz treh
pomembnih središč raziskovanja mladinskih
kultur ali subkultur, torej iz ZDA, Kanade in
Velike Britanije, je ponudil svojevrsten zbor-
nik, v katerem lahko, podobno kot pri Johnu
Storeyu (1993), sledimo razvoju teorije v zad-
njih sto in več letih. Obe knjigi, Storeyeva, ki
se s tem pravzaprav ukvarja v celoti, in Bra-
keova, ki se s tem izteče, čeprav je hkrati s
temi idejami tudi prežeta, se soočita s spoz-
nanji in stališči t. i. kulturoloških študij, kot jih
je zastavil Center za sodobne študije kulture
(Centre for Contemporary Cultural Studies),
sedaj Oddelek za študije kulture (Department
of Cultural Studies) pri Birminghamski univer-
zi. Omenjeni oddelek se že od sedemdesetih,
zlasti po objavi knjige Stana Cohena Folk De-
vils and Moral Panics ukvarja z analizo stilov
oblačenja in nasploh načinov življenja pri-
padnikov posameznih subkultur (Frith, Good-
win 1990: 39-42 in naprej). V tem kontekstu
lahko omenimo uspešnico jazz pevca in pisca
Georga Mellyja, ki je napisal knjigo s po-
menljivim naslovom Punt skozi stil (Revolt into
Style), pa zbornik z naslovom Odpor skozi ri-
tuale (Resistance through Rituals), ki sta ga
uredila Stuart Hall in Tony Jefferson (42).
Navedeni zbornik prinaša večino najpomemb-
nejših prispevkov iz konteksta "kulturoloških
študij" subkultur do srede sedemdesetih inje -
ob že omenjani Hebdigeovi knjigi Subculture:
The Meaning of Style - eno najpomembnejših
tovrstnih del iz sedemdesetih nasploh.
Storey pravi v svoji knjigi z jasnim naslo-
vom Kulturološka teorija in popularna kultura
(Cultural Theory and Popular Culture): "Kul-
turologi proučujejo kulturne tekste in prakse z
namenom, obnoviti ali ponovno vzpostaviti iz-
kušnje, vrednote itn. - "strukturo občutja" -
posameznih skupin, razredov ah celotnih
družb, da bi bolje razumeli življenja tistih, ki
so živeli to kulturo" (Storey 1993: 67). In
doda, da se je iz kopice različnih virov, od
francoskega strukturalizma do "zahodnega
marksizma" Althusserja in Gramscija, razvila
večplastna in kritična zmes, na podlagi katere
se vzpostavljajo sodobne britanske kulturo-
loške študije (ibid.).
Tudi Brake postavlja v ospredje Gramsci-
jevo tezo o hegemoniji: "Gramsci meni, da
lahko vladajoče družbene skupine uveljavljajo
družbeno avtoriteto nad podrejenimi razredi
ne le z osvajanjem, temveč tudi oblikovanjem
privoljenja v njihovo avtoriteto. V svoji delitvi
države na politično državo in civilno družbo
navaja, da ima to dvojni namen: doseči nadvla-
do in proizvesti pristanek na to nadvlado. Ta
pristanek, ki si ga vladajoči razred priskrbi od
svojih podrejenih razredov, imenuje Gramsci
'hegemonija'" (Brake 1985: 5). Nadvlada vla-
dajočega razreda sega tudi v polje civilne
družbe, kjer ideje vladajočega razreda dobijo
videz zdravorazumskih razlag. Podrejene sku-
pine lahko izrazijo odpor ali alternative, ki pa
so vedno zanikane znotraj kulturnega kontek-
sta, ki izhaja iz idej vladajočega razreda (ali
njegovih frakcij). Hali in sodelavci so sredi se-
demdesetih na tej podlagi razvili tezo, da mla-
dinske subkulture poskušajo rešiti probleme,
ki jih lahko razrešijo le na "imaginarni" ravni
(ibid.). Ali, kot pravi Brake: "Subkulture na-
stanejo kot poskusi razrešiti kolektivno izku-
šene probleme, ki so posledica nasprotij v
družbeni strukturi, in generirajo obliko
231
MILKO POŠTRAK
kolektivne identitete, iz katere je lahko dose-
žena individualna identiteta, ki je izven pripi-
sanega razrednega položaja, izobrazbe ali
poklica. To je skoraj vedno le začasna rešitev,
in v nobenem smislu realna, temveč le rešitev,
dosežena na kulturni ravni" (IX).
Brake naprej pravi, da lahko razumemo
"kulturo kot vsebujočo vir znakov ali poten-
cialnih struktur pomenov, ki jih posamezniki
nasledijo in se nanje odzivajo. Subkulture pa s
svojim obstojem namigujejo, da obstajajo al-
ternativne oblike kulturnega b.ražanja, ki od-
ražajo kulturno pluralnost v kulturi, za katero
se večkrat - za površen pogled - zdi, da obvla-
duje člane skupnosti. Kultura ima več ravni:
zgodovinsko raven idej, raven vrednot, raven
pomenov in posledične učinke na umetnost,
popularno kulturo, šport, znake in simbole.
Prav tako vsebuje učinke procesov materialne
produkcije ter simbolične in materialne učinke
artefaktov in množičnih medijev na kulturo.
Na koncu je tu še dinamičen, subjektiven ele-
ment človeške akcije in načina, na katerega je
interpretirana med udeleženimi. Subkultura
obstoja tam, kjer je določena oblika organizi-
rane in pripoznane konstelacije vrednot, ob-
našanja in dejanj, ki je drugačna od pre-
vladujočega skupka norm" (8).
Seveda ima početje omenjenega Oddelka
za študije kulture oz. posameznih avtorjev iz
njegovega okrilja tudi svoje kritike. Tako reci-
mo Clarke navaja eno od osrednjih postavk iz
okrilja Oddelka, da so namreč "subkulture
pojmovane kot kolektivno razreševanje kolek-
tivno izkušenih problemov" (Frith, Goodwin
1990: 82). Po tej predpostavki naj bi se pri-
padniki subkulture modov s svojim obnašan-
jem oz. stilom odzivali in vzpostavljali parodijo
povzpetništva, skinheadi pa bi naj poskušali na
magičen način obnoviti šovinizem "tradicio-
nalne" skupnosd delavskega razreda (ibid.).
Clarke pripominja, da tovrstno izhodišče pre-
malo natančno obdeluje zvezo med resnično
strukturno lokacijo in možnostjo razrešitve
problema. Sprašuje se, ali je mogoče imeti
skinheada, ki napreduje po družbeni lestvici
navzgor? Prav tako omenjeno kulturološko iz-
hodišče malo pove, zakaj in kako se razredne
izkušnje mladostnikov izoblikujejo v različne
subkulture. Od kod se vzamejo določeni stili?
Kdo si jih izmisli? Zakaj je za razreševanje
problemov izbran prav ta in ne kakšen drug
stil? To vprašanje je še posebej zanimivo ali
kočljivo ob primeru skinheadov in teddy-
boyev, ki oboji poskušajo obnoviti in braniti
"tradicionalne" vrednote skupnosti delavskega
razreda, vendar skozi različne stile (ibid.).
Clarke navaja še Chrisa Watersa, ki je opozar-
jal, "da se subkulture obravnavajo kot statične
in toge antropološke entitete, vendar kot take
obstojajo le na abstraktni ravni študij Oddelka,
ki poskuša razložiti subkulture z okoliščinami
njihovega nastanka. Zato ni nobenih študij o
tem, kako in s kakšnimi posledicami se čiste
subkulture ohranjajo, spreminjajo, prilagajajo,
razpadajo ali uničijo" (ibid.). Clarke torej po-
sameznim proučevanjem iz dela Oddelka za
študije kulture očita določeno poenostavljanje,
pogled, ki ne zajame subkulture v vseh njenih
razsežnostih, temveč jo opazuje v "zamrznje-
nem zgodovinskem trenutku" in ima tudi do-
ločene elitistične primesi. Obravnava namreč
le "izvirno", "avtentično" subkulturo, razširi-
tev njene priljubljenosti, prodor v medije in v
modo pa pojmuje kot razprodajo (83). Podob-
no "življenjsko pot" subkulture so ugotavljali
tudi mnogi drugi avtorji, večkrat prav tako z
vrednostnimi primesmi. Ti avtorji so govorili o
nastanku dane subkulture, o "moralni paniki",
ki jo je spremljala, o vzporednem prodoru v
javnost ter o (bolj ali manj) splošni sprejetosti,
s tem pa tudi nevtralizaciji njenega subver-
zivnega naboja (Frith 1986, Hebdige 1979).
Clarke se obregne tudi ob to, da subkultur-
nemu življenjskemu stilu pripisujejo razsežnos-
ti simboličnega odpora, protihegemonističnega
boja in obrambe kulturnega prostora na "raz-
meroma avtonomni" ideološki ravni (Frith,
Goodwin 1990: 83). Tu se je še posebej spravil
nad Hebdigeovo knjigo Subculture: The Mean-
ing of Style, pri čemer navaja, recimo, tudi to:
"V samem jedru subkulturne teorije leži diho-
tomija med subkulturami in nediferencirano
javnostjo" (84). In nadaljuje: "V Hebdigeovem
primeru je ta dihotomija med subkulturnežem
in normalnežem utemeljena na napačnem poj-
movanju koncepta 'zdravega razuma'. Četudi
prav kategorično poudarja, da ideologija ni
isto kot napačna zavest, pa Hebdige subkultur-
nežu pripiše (sicer neartikulirano) kreativno in
232
K.TE SO SUBKULTURE DANES? (Ill)
radikalno zavest, medtem ko bi se naj 'javnost'
utapljala v 'mitologijah' in dušila s tabloidi"
(85). Zdravorazumarska kultura pač ni prepro-
sto oblika mistifikacije ali ideološki sneg, ki
pada z neba, dodaja Clarke (ibid.). Vprašanja
so zares veliko bolj zapletena in k njim se
bomo morali v prihodnje še vračati. Morebiti
že naslednjič, ko bomo poskušali vzpostavljati
odnos med t. i. "subkulturo" in pojmom "vsak-
danje življenje".
(Se nadaljuje)
Uporabljena in priporočena literatura
L T.W. Adorno (1986), Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
2.	Z. Bauman (1984), Kultura i društvo. Beograd: Prosveta.
3.	W. Benjamin (1986), Estetički ogledi. Zagreb: Školska knjiga.
4.	P.L. Bercer, T. Luckmann (1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed.
5.	K. Blaukopf (1993), Glasba v družbenih spremembah. Ljubljana: Studia Humanitatis.
6.	M. Brake (1984), Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Krt.
7.	M. Brake (1985), Comparative Youth Culture. London: Routledge.
8.	N. Cohn (1969), Pop from Beginning. London: Birkenhead, Weidenfield and Nicolson, London.
9.	D.J. Carducci (1990), Rock and the Pop Narcotic. Chicago: Redoubt Press.
10.	E. Cashmore (1979), Raslaman, The Rastafarian Movement in England. London: George Allen & Unwin Ltd..
U.S. Frith (1986), Zvočni učinki. Ljubljana: Krt.
12.	S. Frith, A. Goodwin (ur.) (1990), On Record. London: Routledge.
13.	A. Giddens (1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: Studia Humanitatis.
14.	D. Hebdige (1979), Subculture: The Meaning of Style. London: Mewthuen.
15.	M. Jay(1991), Л^огдо. Ljubljana: Krt.
16.	T. Kneif (1987), Rock glasba in subkultura. Časopis za kritiko znanosti 101/102, 176 - 187.
17.	J. Makarovič (1986), Sla po ne.%končnosti. Maribor: Založba Obzorja.
18.	Z. Mlinar, M. Poštrak (1991), Svetovna homogenizacija in/ali kulturni pluralizem. Teorija in praksa, 12:
1363-1375.
19.	R. MuRŠIč (1993), Neubesedljive zvočne igre. Maribor: Katedra.
20.	T. Roszak (1969), The Making of the Counter Culture. New York: Doubleday Anchor.
21.	D. Rupel (1980): Hrup in molk. Teorija in praksa. 2-3, 289 - 295.
22.	D. Rupel (1987): Alternativna gibanja v kulturi. Teorija in praksa, 7, 857 - 868
23.	W. Sandner (1988), Rock'n'Roll - Rock and roll and Roll-Rock. Časopis za kritiko znanosti, 105/106/107: 145
-166.
24.	R. Serpell (1978), Uticaj kulture na ponašanje. Beograd: Nolit.
25.	J. Storey (1993), Cultural Theory and Popular Culture. London: Harvester/Wheatsheaf.
26.	G. ToMC (1989), Druga Slovenija. Ljubljana: Krt.
27.	G. Томс (1992a), Narava družbenega življenja s posebnim ozirom na kulturno ustvarjalnost in mladinske subkul-
ture. Doktorska disertacija. Ljubljana: FDV.
28.	G. ToMC(1992b), Osebna konstrukcija realnosti. Družboslovne razprave 13, 62-78, Ljubljana: SSD.
233
Zoja Skušek
OČETJE: PRAVICA DO NOSEČNOSTI
PSIHOSOMATSKA KUVADA
Moški ne more nositi otroka v Ircbuliii; ali nima
potem pravice, da ga nosi - kot Zeus Ateno -
vsaj v glavi?
Slovenščina, kar zadeva očetovstvo, boluje
za mutizmom, nekatere stvari kratko malo pri-
kriva, hkrati pa ji tudi manjka domišljije.' Ena
redkih aktivnih vlog, ki jo naša kultura pripi-
suje očetu, je oploditveni akt (rečemo: "nare-
dil ji je otroka"), temu pa sledi nekajmesečno,
če ne nekajletno zatišje, bolje odsotnost. Od
babice naprej, ki pomaga spraviti novorojen-
čka na svet, se otroka lotijo ženske: mati, stara
mati, vzgojiteljica v vrtcu, zdravnica-pediatrin-
ja, učiteljica. V tem ideološkem sistemu je oče
v velikanskem oklepaju, ki traja od oploditve
do otrokovega vstopa v šolo in še dlje - popol-
noma zanemarljiva kvantiteta. ЛИ je kaj čud-
nega, če zahodni moški na to odgovori bodisi
defenzivno z macho vedenjem, bodisi tako, da
"regredirà" v kakšno od oblik kuvade?
Zahodne, "moderne" družbe imajo vna-
prejšnjo, stereotipno idejo o očetovstvu. V
množici avtorjev, ki se ponujajo, navedimo -
ne brez razloga - Freuda. V Podganatju pravi:
"Astronom približno enako zagotovo ve, ali je
luna naseljena, kot to, kdo je njegov oče." To
je sloviti pater semper mcertus est. Ta strah je
čutiti že pri Platonu, ki je v peti knjigi Re-
publike nekako institucionaliziral negotovost
očetovstva, tako da v njegovi idealni državi
"orok ne bo poznal svojega očeta, ne oče
svojega otroka". - Dogma na Zahodu je: mati
je trdna točka, o očetu pa je zmerom dvom.
Zato je potrebna cela defenzivna strategija,
zakonska in družbena, ki z vsemi družinskimi
in institucionalnimi posledicami vzpostavi in
potrdi očetovstvo nekega določenega moškega:
otrok ima navadno očetov priimek, oče mora
otroka priznati (če gre za par, ki ni poročen),
sem sodijo razne pravne obveznosti glede
vzdrževanja otrok, procedure ugotavljanja oče-
tovstva, zakoni, ki urejajo dediščino, itn.
Vse tako kaže, kot da oče, četudi je fizio-
loško opremljen s spolnimi organi, vendarle
živi svoje očetovstvo zgolj na simbolni ravni,
mati pa, zato ker ima jajčnike in maternico,
živi fiziološko materinstvo.
Sodobni priročniki o negi in vzgoji dojen-
čkov z redkimi izjemami" kažejo precej stereo-
tipno shemo: pretirana navzočnost matere in
odsotnost očeta, ali na eni strani mati in otrok,
na drugi oče. Bližnji pogled v te priročnike po-
kaže, da obravnavajo te stereotipe v vseh fazah
pričakovanja otroka. Oče je v času nosečnosti
nezainteresiran, poglobi se v svoje delo, siten
je, seksualno frustriran, ker so mu kratene t. i.
zakonske pravice in dolžnosti, v domišljiji se
ne posveča otroku, pričakuje seveda sina itn.
itn. Poseben poudarek je na rojstvu. Ob rojst-
vu je ali odsoten (ali pa je pritisk nanj, da
Članek je del daljše študije, ki jo delno tlnancira CEU, Research Support Scheme, Praga.
' Več o jezikovnih težavah slovenščine, kar zadeva očetovstvo, gl. v: Zoja Skušek (1993), Materna ljubezen, očetna hiša.
Časopis za kritiko znanosti XXI: 162-163.
^ Zanimivo bi bilo spremljati proces preobrazbe očetove vloge prav v priročnikih o negi dojenčkov; taki priročniki (prvi so
priročniki za babice) obstajajo v slovenskem jeziku - in so torej namenjeni najširšemu bralstvu - že od konca 18. stoletja na-
prej. Gi. npr.: Anton Makovitz (1788), Podvuzhenje sa Babize, Ljubljana; Janes Matoshek (1818), Babishtvo ali Po-
rodnizharski Vuk za Babize, Ljubljana; Bernard Pachner od Eggenstorfa (1848), Bukve sa uzhenje porodnizharstva,
Ljubljana; dr. Alojzij Valenta (1860), Porodoslovje za babice, Ljubljana; Janez Volčič (1874), Domači zdravnik, Celovec;
Alojzij Fader {\?>SQ), Zakon in žena. Novo mesto; dr. Kočevar {ÌS82), Slovenska mati, Ljubljana; in potem številni drugi.
235
ZOJA SKUŠEK
mora biti navzoč, hudo močan, tako da spet
nima dosti besede pri tem), po otrokovem pri-
hodu iz porodnišnice domov je nesrečen,
okoren in zato ga je treba seveda ločiti od do-
jenčka. Te stereotipe nič kaj duhovito goji tudi
filmska industrija (pocukrani Trije možje in
zibka in nadaljevanka, kjer oče ostane vdovec s
tremi hčerami in ima zato dva prijatelja, da mu
pomagata - vsi skupaj pa stanujejo v eni naj-
bolj prestižnih in najdražjih hiš v San Francis-
cu). Dojenčki se očetom gnusijo, očetje so
okorni, nespretni, nimajo tistega slovitega
materinskega potrpljenja, in predvsem nimajo
tistega materinskega čuta, ki ga naša kultura
tako neizprosno pripisuje samo ženskam.
Moški so sami otroci in zato si otrok pravza-
prav ne želijo, sploh pa ne tako kot ženske.
Očetovstvo je tabu, tako kot je bila tabu še
pred kratkim spolnost ali kot je tabu še zmer-
om smrt. Pregled bibliografije na temo oče-
tovstva kaže, da očetovstvo v modernih
družbah sodi k patologiji ali k simbolnim zade-
vam (pravo). Pri očetovstvu gre za zanikanje,
za zanikanje pravice cele družbe, ki potem
vpliva na vedenje potencialnih ali realnih oče-
tov. Avtorji, ki se ukvarjajo s psihosomatskimi
reakcijami, povezanimi s stanjem prihodnjega
očetovstva - razne oblike kuvade - poročajo o
tem, da prihodnji očetje teh pojavov sploh ne
povezujejo z očetovstvom, kot da ta tip fantaz-
matike v naši kulturi sploh nima državljanske
pravice. Angleški psihiater W. II. Trethowan,^
ki se ukvarja s sodobno kuvado, ugotavlja, da
je prav to, da prihodnji očetje zanikajo poveza-
vo med simptomi anksioznosti in motivom teh
simptomov, da je očitno ključ za razumevanje
problema prav to zanikanje temeljnega vzroka
za anksioznost.
Danes je kulturno sprejeto, da je nosečni-
cam zjutraj slabo, in celo medicinska ideologija
je te simptome sprejela med t. i. normalne
znake nosečnosti (antropologi poročajo o dru-
žbah, kjer ženske ne poznajo jutranje slabosti).
Ali bodo znamenja moške kuvade čez 20, 30
let sprejeta kot normalno stanje prihodnjih
očetov?
In vendar so kulture - tudi naša bi bila
lahko med njimi -, ki privilegirajo druge stvari
in poudarjajo druge momente, ki zadevajo
očete. Če poznamo te druge modele vedenja,
vidimo, koliko ideje, ki smo jih sprejeli, za-
megljujejo neko resničnejšo ali, če hočete,
"pravičnejšo" podobo naše stvarnosti.
Še nekaj besed o kuvadi: tradicionalne
družbe in antropologi poznajo ritualno kuva-
do, psihiatri ali psihologi zahodne civilizacije
pa govorijo o psihosomatski kuvadi: o psihoso-
matskih fenomenih, povezanih z očetovstvom,
značilnih za moške v zahodnih industrijskih
družbah.^
Angleška avtorja Trethovvan in Gonion^ sta
delala raziskavo, podobno tisti, o kateri po-
roča G. Delaisi de Perseval, vendar je zajela
veliko večjo vzorec moških: imela sta 327 so-
progov, katerih žene so bile noseče, in primer-
jalno skupino 221 moških, katerih žene niso
bile noseče. Rezultati so bili podobni: število
bodočih očetov, ki so kazali simptome, je
signifikantno višje kot v kontrolni skupini. Te
simptomi so se skoncentrirali v 3 obdobja: tre-
tji mesec nosečnosti, deveti mesec nosečnosti
in porod. Za kakšne simptome gre (po
vrstnem redu pogostosti): izguba apetita, zo-
bobol, slabost in bruhanje, bolečine v križu.
Ugotovili so, da 11% bodočih očetov kaže
simptome kuvade. Še ena študija, ki se je uk-
varjala s tem in je zajela samo očete, ki so
pričakovali prvega otroka, je ugotovila, da
50% moških, ki bodo prvič očetje, kaže simp-
tome kuvade.
Izsledke številnih študij, ki se zlasti v Angli-
ji in Ameriki ukvarjajo s simptomi kuvade (pri
raziskavah gre navadno za zelo velike in po-
membne vzorce), lahko povzamemo takole: 1.
Kuvada v naši družbi obstaja. Gre za "normal-
no" simptomatiko. 2. Študije kažejo, da je bolj
pogosta in bolj intenzivna pri očetih, ki
pričakujejo prvega otroka. 3. Četudi je pogos-
ta, jo zanikajo tako očetje kot družba v celoti.
Ali je realno misliti, da bodo ti simptomi -
' Referenco gl. infra.
^ O tej problematiki gl. delo Geneviève Delaisi de Parseval (1981), La part de pere. Pariz: Seuil. Avtorica navaja raziskavo
Psihopatološki vidiki očetovstva, ki so jo delali 1965. v Franciji in je zajela vzorec 50 t. i. normalnih moških, katerih žene so
bile noseče; 22 med njimi jih je obiskovalo pripravljalne tečaje za porod in nego dojenčka, 28 pa ne. Ugotovili so, da so so-
matske simptome kazali moški, ki niso sodelovali pri pripravah na porod.
' W. N. Trethowanm in M. F. Gonion (1965), "The couvade syndrome". British Journal of Psychiatry III: 57-66.
236
OČETJE: PRAVICA DO NOSEČNOSTI
tako kot slabost in bruhanje nosečnic - kmalu
postali medicinsko in družbeni priznani simp-
tomi nosečih moških, moških, ki pričakujejo
otroka? Dotlej pa bo treba v slovenščini še iz-
najti besedo za to moško stanje.
Poleg teh, t. i. normalnih psihosomatskih
reakcij na pričakovanje otroka pa psihiatrija
govori tudi o "psihozah" očetovstva.
V	Ameriki je psihiatrija že v tridesetih letih
opozorila na nekaj, kar so imenovali popo-
rodne psihoze očetov. Uvrstili so jih med para-
noidne manifestacije. Odtlej so se vrstile
raziskave, ki so ugotavljale, da je resnih psiho-
tičnih reakcij očetov na stanje pričakovanja
otroka veliko več, kot smo pripravljeni misliti
in verjeti. Večino psihotičnih reakcij očetov je
psihiatrija uvrstila v register delirantnih para-
noidnih stanj. Pomembno število med temi pa-
cienti so očetje, ki pričakujejo prvega otroka.
Psihiatrija potemtakem ugotavlja, da se
očetovstvo živi v telesnih težavah (bruhanje,
glavobol itn.), v delirantnih konstrukcijah (pa-
ranoja), in v "posebnem vedenju", ki sega od
banalnega do čisto nesmiselnega. Američani
temu pravijo acting bodočih očetov. Vse kaže,
da obstajajo štirje poli, okoli katerih se krista-
lizirajo očetovska udejstvovanja, actings. Naj-
prej trije, ki jih Američani imenujejo trije F -
fight, flight, fear, bojevitost, beg, strah.
V	register flght uvrščajo tudi zelo pogoste
avtomobilske nesreče, ki jim sledijo pretepi z
voznikom drugega avtomobila, pretirano fi-
zično aktivnost v času nosečnosti in po porodu,
alkoholizem, prepire in agresivno vedenje med
porodom do bolnišničnega osebja, grobost do
družine, lastne ali ženine.
Drugi tip očetovskega udejstvovanja sodi k
flight, begu. Sem so uvrstili očete, ki se vržejo v
delo, ki imajo nenadoma veliko službenih, pa
tudi zasebnih potovanj. Menjujejo službe, se
vračajo na univerzo, preselijo se ali celo
izginejo. Veliko avtorjev opozarja na to, da
številni moški med ženino nosečnostjo za raz-
lično dolgo zapustijo družino. Ni tako majhno
število moških, ki med ženino nosečnostjo
odidejo za zmerom, raziskovalci pa tudi op-
ozarjajo na veliko število ločitev v prvih 6
mesecih po porodu. Veliko očetov "beži" v bo-
lezen in so v času poroda ali po njem hospitali-
zirani, poročajo pa tudi o zvišanem odstotku
samomorov in poskusov samomora.
V tretji register uvrščajo fears, strahove,
vendar jih imajo za t. i. normalne nevrotične
reakcije.
Zadnji, a ne nepomemben register je spol-
na aktivnost. Avtorji opozarjajo na statistično
pogostost tega, čemur pravijo "deviantno spol-
no vedenje" pri bodočih očetih. Omenjajo: ek-
shibicionizem, pedofilijo, posilstvo, incest,
homoseksualizem, transvestizem, obscena pis-
ma in telefonske klice, javno masturbiranje.
Število moških, ki se prvič udejstvujejo na ta
način, je statistično pomembno višje v skupini
nosečih moških. Avtorji tudi navajajo, da se ta
tip udejstvovanja kaže v zadnjih 4 mesecih
nosečnosti.^
Področje, ki ga naša kultura tako ekskluziv-
no pripisuje in predpisuje ženskam, ko dela
enačaj med starševstvom in materinstvom, po-
temtakem ni enoznačno. Obstajajo kulture, ki
jim vse preveč radi rečemo "primitivne" aH
"tradicionalne", ki na zelo različne načine ri-
tualno regulirajo očetovski del pričakovanja
otroka, in celo naša kultura, ki je ta del pot-
lačila, pozna simptome, skoz katere se tako ali
drugače - tudi na "patološki" način - kaže oče-
tov delež.
' Na drugi strani pa so tudi raziskave, ki poročajo o tem, da je pomemben odstotek moških, ki med ženino nosečnostjo, še
zlasti pa potem, ko se začne otrok v trebuhu premikati, prenehajo vsako spolno aktivnost. Tematika abstinence ima v zgo-
dovini seksualnosti že dolg staž. Pri tem je imela nemajhno vlogo Cerkev, z razmahom naravoslovnih znanosti, zlasti fiziolo-
gije in potem medicine, je Cerkev počasi zgubljala primat v teh zadevah.
O občevanju ali neobčevanju med nosečnostjo obstaja tudi bogat antropološki material. Obstajajo kulture, kjer je obče-
vanje med nosečnostjo popolnoma prepovedano, ker menijo, da škoduje otroku, in druge, kjer mora ženska občevati čim
večkrat in s čim večjim številom moških, ker verjamejo, da je sperma otrokova hrana: otrok bo večji in krepkejši, če bo dobil
več hrane.
237
Srečo Dragos
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK
Vpeljava sistemskega vidika (tj., pogleda na
celoto z vidika sistemov) temelji na rabi neka-
terih razlikovanj, ki so bistvena za funkcioni-
ranje sistemov ter njihovih delov. To je v
pogojih vse večje kompleksnosti nujnost, ki
velja tudi za stroko socialnega dela. Zato
njena navezava na sistemsko teorijo ni na-
ključna in tudi ne povsem nova, saj je, kot smo
videli v prvem delu tega prispevka, že kar
nekaj časa navzoča v našem prostoru. V zvezi z
nekaterimi razlikovanji (mikro/makro raven,
teorija/praksa, razločevanje/prežemanje sis-
temskih sfer, interdisciplinarnost ipd.) se v na-
daljevanju navezujem na raziskavo Bernarda
Stritiha (sodelavca sta bila Pavla Rapoša Tanj-
šek in Miran Možina), ki je nastala na pobudo
Ministrstva za zdravstvo, družino in socialne
zadeve in ima naslov: Normativi in standardi v
socialnem varstvu (VŠSD, Ljubljana, maj
1993).' Ker gre v raziskavi za uporabo sistem-
skega pristopa v socialnem delu, kar sicer ni
razvidno iz njenega naslova, naj najprej opozo-
rim na povod nastanka te raziskave.
Namen raziskave, kot ga je formuliralo Mi-
nistrstvo, je v tem, da se socialnovarstvene sto-
ritve elaborirajo z vidika njihovih upravičencev
(da jim bo vnaprej razvidno, kaj lahko pričaku-
jejo), z vidika države (kontrola nad obsegom in
kvaliteto financiranih storitev), glede na or-
gane strokovnega nadzora (ocenjevanje stro-
kovnosti izvajalcev, planiranje) in glede na
širšo javnost (njen vpogled in nadzor nad
službami socialnega varstva). Na podlagi teh
izhodišč so osnove za normiranje in standardi-
ziranje storitev (prve socialne pomoči, osebne
pomoči in pomoči družini) nazorno podane v
zadnji tretjini raziskave, medtem ko se kar dve
tretjini teksta nanašata na metodološki pristop
in na oblikovanje ključnih teoretskih koncep-
tov socialnega dela.
Zakaj torej taka razširitev naloge? Zdi se,
namreč, da z osrednjim poudarkom na sami
stroki raziskava preseže prvotni namen, saj se
osredotoča na doktrinama vprašanja socialne-
ga dela, na njegov pomen v sodobnih razmerah
in na probleme, ki se odpirajo v tej zvezi (ra-
stoča raznovrstnost/zapletenost socialne pro-
blematike) - to pa so že vprašanja, pri katerih
se je nemogoče izogniti premisleku o episte-
mologiji, o metodologiji in zlasti o primernosti
teorij, relevantnih za socialno delo. Iz potrebe
po evalvaciji omenjenih vprašanj je prišlo tudi
do odločitve o razširitvi raziskave, kar je pov-
sem na mestu. Samospraševanje stroke, zlasti
premislek o njenih izhodiščih, obsegu in
področjih dela, namreč ne more biti zgolj ne-
kakšen dodatek k socialnovarstveni problema-
tiki. Ker gre za obravnavo temeljnih vprašanj
socialnega dela, kar do danes pri nas še ni bilo
narejeno na tak način, je prav poudariti, da so
to tudi pomembna vprašanja socialnega varst-
va. Tem bolj, ker je že iz prvotnega namena,
kot ga je formuliral naročnik, razvidno, da raz-
mišljanje o standardih in normativih, o razvid-
nosti storitev za uporabnike in državo, o
kontroli, planiranju itn., da je razdelava ce-
lotnega sistema možna le, če obstajajo jasno
opredeljene strokovne osnove socialnega dela,
ki niso in ne morejo ostati zgolj predpostavka,
pač pa so predpogoj za vse druge namene. In
prav zato je treba, kot pravijo avtorji (v pred-
govoru), postaviti težišče "v smeri prizadevanj
za socialno delo, ki se bo bolj jasno zavedlo
samo sebe in svoje družbene vloge".
Vsi nadaljnji citati so iz te raziskave - razen, kjer je označeno drugače.
239
SREČO DRAGOŠ
Vendar zgornja zahteva ni enostavno ures-
ničljiva, čeprav je njena upravičenost vse bolj
razvidna. Poudarek je namreč na dvojem: na
jasnejši samopodobi stroke in na percepciji
njene vloge v družbi. Vprašanje družbene vloge
socialnega dela se nanaša zlasti na normativno
regulirano participacijo stroke z drugimi (stro-
kami, področji, institucijami, politikami...) v
procesih izvajanja socialne pomoči - v prvi vrsti
je torej poudarek na pomenu organizacije ce-
lotnega družbenega konteksta (podsistemov),
na delitvi dela med strokami, na pričakovanjih,
ki se naslavljajo na socialno delo, oziroma na
tisti njegov izsek, ki je organiziran okoli takih
pričakovanj. Od te vrste pogojev, relevantnih
za delovanje socialne stroke, je konec koncev
odvisen tudi njen status oziroma njeno mesto
(položaj) glede na druge stroke. Na ta vpra-
šanja se raziskava navezuje zlasti z Uvodom
(prim, organizacijsko shemo socialnega varstva
in spremembe v sistemu blaginje pri nas v
osemdesetih letih) in v poglavju z zgovornim
naslovom: Kako preseči koncept "države so-
cialne blaginje"? Opozarja torej na pomen g/o-
babie preorientacije družbe, ki jo pri nas
doživljamo in izražamo že na ravni preprostih
sintagem, npr.: socializem/postsocialbxm, mo-
dernizem/postmodernizem, država blaginje/so-
cialna država, poudarek na prihodnosti (utopi-
zem)/poudarek na sedanjosti (pragmatizem),
svoboda kot cilj/svoboda kot izhodišče, ena-
kost/različnost ipd. Prav to terja hkrati po-
membne premike v pojmovanju vloge socialne-
ga dela in le znotraj takega konteksta se lahko
stroka sprašuje o sami sebi. Predpostavke v tej
zvezi, iz katerih raziskava izhaja in na katere
tu izrecno opozarjam, pa so naslednje:
• samospraševanje socialnega dela (o last-
nih pristopih, osrednjih pojmih, metodah,
teorijah...) ni nikakršna posebnost, še manj
slabost; to je poudarjena težnja v družboslovju
nasploh, trend, v katerega se socialna stroka
pri nas vključuje iz enake potrebe kot druge
stroke (npr. sociologija, psihologija, pedago-
gika, psihiatrija...);
•	postavljanje lastnih postopkov pod vpra-
šaj, problematiziranje "samoumevnih" stro-
kovnih praktik, aplikacija teorij iz sorodnih
ved ali vsaj njihova kooptacija v lasten teo-
retski sestav, vse to je znak zrelosti stroke; in
narobe, odsotnost takih vprašanj je znak stro-
kovne nerazvitosti in neavtonomnosti;
•	družbene spremembe, ki v delovanju raz-
ličnih disciplin zaostrujejo njihovo avtopoezis,^
niso samo lokalne, pač pa globalne. Pri tem ne
gre le za npr. slovenske specifičnosti, ki jih ter-
jajo vedno novi prehodni časi (spremembe
režimov, državnih meja, sistemskih rešitev),
tudi ne za poudarjeno konvertitstvo slovenske-
ga narodnega značaja (npr. v 8. stol. iz bar-
barstva v krščanstvo, med NOB iz krščanstva v
ateizem, danes iz balkanske mentalitete v ev-
ropsko) itn. Vse to se sicer odraža v razvoju
posameznih strok (npr. usodnost predpostavke
socialno-ekonomskega avtomatizma za razvoj
socialnega dela, ekonomije...) in to vpliva tudi
na izbor vprašanj, ki se prepoznavajo za naj-
važnejša. Vendar pa so za vlogo družboslovnih
disciplin in znanosti nasploh pomembnejši glo-
balni premiki, odvisni zlasti od:
a)	spreminjanja prevladujočih oblik druž-
bene moči,
b)	ravni integracije, ki prevladuje v družbi,
in
c)	značaja države.
Od teh premikov bo odvisen razvoj so-
cialne stroke in njen izbor teorij, na katere se
navezuje. Če pogledamo spreminjanje na teh
ravneh v daljšem časovnem kontekstu, to je
skozi obdobja, ki jih opredeljujemo kot pred-
moderno, moderno in postmoderno, dobimo
razvojni trend, ki je zanimiv zlasti iz socialnega
(societalnega) vidika in v katerega se umešča
tudi omenjena raziskava. Zaradi preglednosti
ga poenostavljam v tabeli (gl. naslednjo stran).
V predmodernih družbah, ko ekonomija še
ni kapitalsko intenzivna in sekundarni (prede-
lovalni) sektor še ni pomembnejši od primar-
nega (pridelovalnega; pomen zemlje),^ v takih
razmerah zgolj posedovanje bogastva še ne
' Ta pojem je vpeljal v biologijo Humberto Maturana v zvezi z življenjem, uporaben pa je tudi v družboslovju (npr., kako
misliti zavest ali družbo), skratka povsod tam, kjer imamo opravka z opisovanjem "objektov", ki opisujejo sami sebe.
^ To, kar pomeni kmetijstvo v produkcijskem smislu (uporabo zemljišč za pridobivanje organskih dobrin), je bila npr. v
srednjem veku zemlja tudi v političnem (uporaba zemljišč kot vir državnih dobrin). Najvažnejši element srednjeveške držav-
nosti je bila zemlja oz. teritorij, ne pa npr. narod ali oblast. V nasprotju z antičnim pojmom državnosti, kjer je v ospredju
narod (npr. "Atenci", ne Atene, "Špartanci" in ne Sparta), je šlo v srednjem veku zlasti za oblast nad ozemljem, ne pa za
240
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (II)
zagotavlja položaja vladajočim slojem. Njihova
moč, da držijo druge ljudi v odvisnosti, ni v
posedovanju stvari, pač pa zlasti v neposred-
nem učinkovanju na ljudi s politiko (antika) ali
z religijo (katolicizem, srednji vek). Kakšno je
to neposredno učinkovanje oz. za kakšno upo-
rabo moči je šlo v tem primeru, je najbolj raz-
vidno iz poslanice Clericis laicos Bonifacija
VIII. (papeževal od 1295 do 1303), s katero je
izrecno izobčil vse duhovnike, ki bi plačevali
dajatve posvetnim oblastem, in tudi vse kneze,
ki bi sprejeli take dajatve; s poslanico Unam
Sanctam (1302) pa se zahteva popolna pod-
reditev celotnega stvarstva (kristjanov in ne-
kristjanov) rimskemu škofu. V razmerah, ko je
bila cerkev najmočnejši in najvišji povezovalec
srednjeveških raznoterosti (odsotnost jasne
razmejitve državnih teritorijev, odsotnost eno-
tne državne sodne oblasti, odsotnost enotnega
državnega denarja...), je bila torej prevladujo-
ča oblika družbene moči v tem, da je temeljila
na priznavanju in odobravanju in na prepovedi
ali celo izobčenju (normativna moč). Z nepo-
srednim učinkovanjem pa se zbudi tudi ne-
sređen odpor; zato je čas največje papeške
moči tudi čas prvih večjih krivoverstev.
Ko nad neposredno močjo nad ljudmi pre-
vlada moč nad stvarmi, tj., ko lastništvo nad
proizvajalnimi sredstvi že samo po sebi omo-
goči prevlado nad tistimi, ki jih nimajo, se do-
končno uveljavi (namesto prejšnje) utilitarna
moč - kot sposobnost podeljevanja oz. odre-
kanja materialnih nagrad (mezde). To niso le
spremembe v produkciji, pač pa v celotni
družbeni strukturi. Z nastankom pravih držav,
ki so človekov izum (ne pa naravna stvar kakor
v antiki ali božji dar kakor v srednjem veku), je
stopila v ospredje skrb za to, kako strukturirati
državno skupnost, kako omejiti svobodo po-
sameznikov v korist skupnosti in kako se
podvreči obči volji, tj., kako se o tem pogoditi.
Reševanje takih problemov, ne pa verska enot-
nost, postane zdaj temelj integracije družbe, in
najpomembnejša vprašanja družbene regula-
cije niso več religiozna, temveč filozofska (zato
ni naključje, da so teoretiki oblasti in države
hkrati tudi filozofi, in sicer v razmerah, ko filo-
zofija in znanost nista več podrejeni religiji,
npr. N. Machiavelli, T. Hobbes, J.-J. Rousseau
idr.).
Postmodernizem lahko najkrajše opredeli-
mo kot reakcijo na (hiper)modernizem. Mo-
dernizem opredeljuje industrijska epoha, ki je
nastala z energetsko revolucijo. Namesto člo-
veškega telesa, ki je prej glavni vir energije,
odkrijejo nove energetske vire, iz orodij pa
nastanejo stroji (parni, bencinski, električni,
atomski). Vendar revolucija v pridobivanju
novih energij še ne pomeni njihove smotrne
uporabe (energetska kriza, onesnaževanje). To
omogoči šele znanje, tj., informacije o tem,
kako smotrno uporabljati dostopne energetske
vire; pogoj za to pa je izraba človeških virov.
Pokaže se, da kapitalizem ni protisloven pro-
ces zato, ker bi se zlomil v boju med delavci in
kapitalisti, pač pa je njegova protislovnost v
tem, da se je na ta način začel (odvisnost de-
lavca od kapitalista) in se razvil v situacijo, ko
kapitalist delavca ne potrebuje več (tovarne, v
celoti robotizirane, že obstajajo, vloga klasič-
nih sindikatov upada, raste pomen strokovnih
združenj ipd.). Pomen lastništva nad proiz-
vodnimi sredstvi se zmanjšuje, vloga tistih, ki
razpolagajo z znanjem, pa se povečuje. Bistvo
lastništva je namreč v tem, da si materialnih
predmetov, ki so dani v uporabo, ne more pri-
lastiti nihče razen deklariranega lastnika -
medtem ko je z informacijami drugače: ko so
dane v uporabo, so dostopne vsem (patenti ta
problem le olajšujejo, ga ne razrešujejo). Ker
je torej vrednost informacij z vidika družbene
moči večja takrat, ko jo praktično uporabimo
državno oblast v novoveškem smislu (od tod izpeljanke: terra, land - England, Angleterre, Holland). Več o tem gl. v: E Spek-
torskij (1932), Zgodovina socijalne filozofije. Ljubljana: Slovenska matica: 116 ss.
241
SREČO DRAGOŠ
pred drugimi uporabniki, sicer zastara,^ je edi-
ni izhod - produkcija novih informacij. S tem
raste pomen strokovne moči, kar se pozna na
strukturi celotne družbe: namesto primarnega
in sekundarnega sektorja prevzemata vodilno
vlogo t. i. terciarni (storitve) in kvartarni sek-
tor (sociala itn.). To pomeni, da poudarek ni
več na proizvodnji in predelavi materialnih
stvari, pač pa na delu z ljudryii in na produkciji-
selekciji informacij. Vprašanja socialnih dejav-
nosti in varstva, zdravstva, šolstva, kvalitete
storitev in njihove dostopnosti, informiranosti
itn., vse to kaže na pomen vsakdanjega življe-
nja ljudi, česar ni mogoče regulirati z general-
nimi idealnimi pristopi od zgoraj navzdol.
Družboslovci opozarjajo, da bo v prihodnje vi-
talnost družb vse manj odvisna zgolj od njiho-
vih političnih, ideoloških, ekonomskih idr.
makroregulacijskih rešitev in vse bolj od
njihove skladnosti s procesi na mikroravni.
Vsakdanje življenje v socialnem, kulturnem,
delovnem, demografskem itn. smislu postaja
najpomembnejši prostor družbene integracije,
kar se pozna tudi na značaju države, ki postaja
vse bolj socialna (vprašanje kompetenc in
omejitev), ne pa blaginjska. Iz te perspektive,
na katero tu opozarjam, je razumljiv tudi nas-
lednji poudarek v raziskavi: "To, kar se dogaja
v našem svetu, ni zmaga ene politične ideje
nad drugo, ampak je predvsem posledica krize
industrijskega načina" organizacije, proizvod-
nje, mišljenja (podč. Stritih: 43). Kako to pre-
seči, ni več odvisno od filozofskih, pač pa od
socioloških pristopov k družbeni regulaciji. In
šele tu se začnejo pravi problemi.
Ali lahko sociologija ponudi rešitve zgor-
njih vprašanj? Ali razpolaga z ustreznimi raz-
vojnimi modeli, ki bi jih bilo treba le še
aplicirati? Odgovor je ne - se jih pa vse bolj
zaveda. Čeprav gre, kot rečeno, prvenstveno
za sociološka vprašanja, to ni več področje
zgolj ene same stroke. Poleg tega je tudi sama
sociologija pred enakim problemom kot social-
no delo in druge discipline. V zadnjih
desetletjih se vse bolj vprašuje o tem, kako
vzpostaviti mikro-makro sintezo ali kako pove-
zati področje vsakdanjega življenja z makro
teoretskimi tradicijami. Poudarek ni več na
izključujočih razpravah o večji pomembnosti
makro (družbenih) procesov ali pa o njih kot
zgolj odrazu mikro dogajanj (na ravni posa-
meznikov, skupin); namesto tega se skušajo
odkrivati dejanske povezave med različnimi
ravnmi socialne realnosti.^
In prav to je osrednji interes pričujoče razi-
skave v zvezi s socialnim delom. Namesto, da
bi se spraševala, ali naj bo fokus socialne
stroke posameznik ("s potrebo") ali družba, v
katero je vpet, individualno ali skupnostno
delo, adaptiranje ali revolucioniranje ipd., na-
mesto tega izhaja iz povezave med dvema
ključnima vprašanjema:
•	kakšne so glavne oblike socialnih pomoči,
kakor so se razvijale v zgodovini?
•	katere ravni (razsežja) človekovega biva-
nja zaobjemajo posamezni načini socialnih po-
moči in na kakšen način?
To je prikazano v shemi (str. 67), kjer se
načini pomoči (dajatve, izvajanje javnih poo-
blastil, pomoč družini, pomoč za uresničevanje
delovnih potencialov,^ osebna pomoč) križajo z
biološko, psihično, socialno in duhovno ravni-
jo. Na ta način se zgodovinsko nastali pristopi
v socialnem delu aktualizirajo z vidika celot-
nega socialnega konteksta (v katerem "indivi-
duum" in "družba" nista več ločeni ontološki
entiteti), iz česar izhajajo nadaljni poudarki,
razvidni že iz naslovov posameznih poglavij
' "Menjalna vrednost znanja, ki je enako dostopno vsem, pa je seveda nična - enako kot je nična menjalna vrednost zraka,
ki ga dihamo vsi, čeprav je njegova uporabna vrednost seveda ogromna." (Jan Makarovič (1986), Sla po neskončnosti. Mari-
bor: Obzorja: 266).
^ Za celovit prikaz tovrstne problematike v sociologiji gl. J. Alexander, B. Giesen (1992), Od redukcije k povezavi: pregled
razprave o mikro-makro povezavi. Družboslovne razprave IX, 13: 79.
' Uresničevanje delovnih potencialov se seveda ne omejuje zgolj na probleme, "ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovni
sredini in ob prenehanju delovnega razmerja", kot to razume Zakon o socialnem varst\'u (čl. 18).
" Naslovi osrednjega dela raziskave so: Socialno delo kot odgovor na kompleksnost družbe. Zgodovinske korenine sistema
socialnega varstva in socialnega dela kot znanosti. Temeljne sestavine oz. pristopi socialnega dela. Odkrivanje avtopoetske-
ga vidika socialnih, psiholoških in bioloških sistemov na stičišču socialnega dela s prostovoljstvom in socialno samopomočjo,
Socialno delo kot socialno konstitutivna akcija. Epistemološka analiza strokovnega diskurza socialnega dela in vprašanje
sodelovanja z drugimi strokami, Hermenevtična zanka v socialnem delu. Nova strokovna in človeška drža socialnega delavca
v okviru ekosocialnega pristopa.
242
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (II)
Interes socialnega dela za vse ravni člo-
veške realnosti ima za stroko vrsto posledic,
praktičnih in teoretskih. Posebnost stroke, da
se usmerja najprej na stičišče psihične in so-
cialne ravni, v prvi vrsti pomeni, da s tem bio-
loška in duhovna raven nista izključeni (tj.,
prepuščeni zdravnikom in specializiranim
"dušebrižnikom"). Praktični pomen tega je
(najkrajše rečeno) v razumevanju socialnega
dela na način, ko "lahko v vsakem primeru
najdemo vse naštete ravni, vključno z duhov-
no, in da lahko tudi ocenimo ogroženost na
vseh bivanjskih ravneh" (str. 66). Z vidika teo-
rij v socialnem delu pa se s tem odpre možnost
uporabe različnih pristopov, metod in tehnik
in širših razlagalnih modelov, ki so jih za posa-
mezna področja razvile druge znanosti oz.
stroke. Čeprav se to zdi nekaj samoumevnega,
ni tako. Nekateri namreč vidijo v širitvi po-
dročij socialnega dela in v uporabi različnih
pristopov nevarnost za celovitost stroke, za
njeno "integralnost" itn. Zato naj tu opozorim
na dve vprašanji, ki z razvojem stroke postaja-
ta vse bolj aktualni:
a)	primernost eklekticizma' v socialnem
delu,
b)	uporabnost sistemske teorije za socialno
delo?
Ad a) Vprašanje eklekticizma, kot ga tu
pojmujem, ni posebnost socialnega dela ali
drugih mlajših znanosti. Enako se lahko spra-
šujemo o eklekticizmu npr. v sociologiji, psiho-
logiji, filozofiji... Zdi pa se, da je to še zlasti
pomembno za stroke, ki so hkrati praktične in
teoretične dejavnosti (t. i. vede "o ravnanju").
Glede eklekticizma obstajajo številni argumen-
ti tako za kot proti njemu. Najprej poglejmo
razloge ZA eklekticizem:^
•	Za kliente je koristno vse razpoložljivo
znanje, zato različnost teoretičnih pristopov ne
škodi in ne sme biti omejena.
•	Ker ima empirično znanje o veščinah,
komunikaciji ipd. svojo vrednost neodvisno od
teorij, se lahko zato uporablja znotraj vsake
teorije; med različnimi načini pomoči lahko
obstaja veliko teoretskih povezav.
•	Tudi teorije se lahko kombinirajo na raz-
ličnih ravneh; ker nekatere teorije ne zajemajo
vseh področij dela (npr., marksistične teorije
ne vključujejo psiholoških znanj), se morajo
uporabljati skupaj z drugimi pristopi. Od nji-
hovega kombiniranja je odvisna njihova učin-
kovitost.
•	Veliko postopkov v socialnem delu je e-
nakih (npr. zaporedne faze postopka, načrto-
vanje dela, posamezne naloge, uporaba
pogodb...), in to ne glede na teoretski okvir, iz
katerega izhajajo; zato se lahko socialno delo
razvija ne glede na teoretsko celovitost in kon-
sistentnost znotraj ene teorije, ki bi bila edino
primerna za to, pač pa je smotrno posegati po
različnih teorijah.
•	Številne razlike med posameznimi teori-
jami za prakso socialnega dela niso odločilne
ali so celo nepomembne (z vidika konkretne
pomoči so npr. splošne ideje o humanem oko-
lju, človekovem vedenju ipd. sekundarnega
pomena).
•	Ker socialno delo temelji na zaupanju in
osebnem stiku s klienti, je lahko togo vztraja-
nje pri eni teoriji neprijetno tako za socialnega
delavca kot za klienta v konkretnem primeru;
zaradi različnosti obravnavanih situacij in
osebnega stika s klienti je potrebno, da v so-
cialnem delu vselej izbiramo med različnimi
možnimi teoretičnimi pristopi.
Razlogi PROTI:
•	Najpomembnejše za kliente je, da soci-
alni delavci prej osvojijo ustrezne delovne
veščine; teorije so z vidika klienta irelevantne.
•	Eklekticizem se izogiba profesionalni od-
govornosti za akumulacijo in integracijo znanj
v socialnem delu.
•	Ni jasne podlage za odločanje o tem,
zakaj se oprijeti ene teorije namesto druge,
oz., katero izbrati iz spektra obstoječih mož-
nosti; zato je odločitev za eno teorijo, za drugo
pa ne, povsem samovoljna, temelji bolj na
osebnem občutku kot na racionalni odločitvi.
•	Socialni delavci naj bi osvojili veliko
' Tu nimam v mislili eklekticizma v smislu nenačelnega, mehaničnega združevanja raznih sestavin v en sestav (v znanosti je
to nesprejemljivo, v umetnosti že manj). Z eklekticizmom mislim na njegov izvoren pomen (ekiektikos = izbiren), tj., kako
koherentno izbrati tista spoznanja (pristope, modele, teorije), ki utegnejo biti pomembna za socialno stroko? Kakšni
utegnejo biti učinki takega početja in ali je to sploh možno?
^ Navedene razloge za in proti eklekticizmu je povzel Malcolm Stuart Payne v: M. Payne (1991), Modern Social Work
Theory. London: Macmillan: 51.
243
SREČO DRAGOŠ
teoretičnih pristopov, potrebnih za študij in
supervizijo, česar pa veliko socialnih delavcev
ne zmore; v primeru, da gre pri uporabi
kakšne visoko sofisticirane teorije kaj narobe,
tega ne opazijo ali pa niso sposobni popraviti.
•	Aplikacija več različnih teorij skupaj lah-
ko povzroči, da socialni delavec v praktičnem
delu izgubi občutek za njegovo bistvo.
•	Veliko teorij uporablja podobne tehnike,
toda z različnimi utemeljitvami in s popolnoma
drugačnim razumevanjem družbe in posame-
znikov; teorije lahko povzročajo notranje kon-
flikte, ne da bi se jih socialni delavec zavedel
ali razumel njihove kontradikcije, kar lahko
zmede tako socialne delavce kot kliente.
Gotovo so oboji argumenti vredni pre-
misleka, saj opozarjajo, da lahko eklektični
pristop k teorijam skriva vrsto pasti, ko ga
skušamo praktično uporabiti (to navsezadnje
velja tudi za vsako posamično teorijo). Vpra-
šanje pa je, ali se je treba zato tudi načelno za
vsako ceno izogibati eklekticizmu? Očitno je
namreč, da argumenti PROTI eklekticizmu
zavračajo ta pristop zlasti z vidika praktičnega
dela s klienti, kar pa lahko pomeni dvoje:
•	zavračanje vseh poskusov teoretične os-
mislitve socialnega dela, ki naj ostane zgolj
praktična dejavnost; ali pa
•	pristajanje zgolj na eno od teorij in zav-
račanje vseh drugih.
Ti dve sporni stališči se namreč branita z
istimi argumenti, s katerimi se zavrača eklekti-
cizem. Poleg tega se obe predpostavki zgolj
navidezno izključujeta, kar se je pokazalo prav
v razvoju socialnega dela pri nas, saj so ga v
začetnem obdobju razumeli zgolj kot aplikativ-
no dejavnost (instrument socialne politike) za
uresničevanje splošne družbene opcije - ta pa
je bila zgrajena na marksizmu, kar je povzroči-
lo ideologizacijo socialnega dela.
Za primer, kam vodi dosledno zavračanje
eklekticizma, naj navedem trditev M. Milo-
savljeviča (s posvetovanja na Bledu, 1989), ki
izrecno zagovarja stališče, "da načelo inte-
grativnosti in interdisciplinarnosti vodi v ek-
lekticizem različnih teoretskih razumevanj, in
to nekritično sposojenih z drugih področij zna-
nosti ali dejavnosti". In kaj zanj pomeni
"nekritično sposojanje" od drugod? Milosav-
Ijevič nekritični eklekticizem zavrača tako, da
se zavzema za načela "celovitosti in integral-
nosti" socialnega dela, ki ne bo prilagajalo
klientov sistemu, ampak narobe, potem pa raz-
krije, kateri temelj "celovitosti" je za socialno
delo najprimernejši: "Če sklenemo, na mark-
sističnih temeljih zgrajeno socialno delo mora
služiti vsem ljudem, sodelovati pri spreminjan-
ju družbenih okoliščin in razmer ter na speci-
fičen način sodelovati pri socialni revoluciji."'
Torej - namesto "integrativnosti in interdisci-
plinarnosti" (=eklekticizem) uveljaviti "celovi-
tost in integralnost", pri čemer seveda ostane
skrivnost, v čem je npr. razlika med načelom
"integrativnosti", ki ga zavrača, in načelom
"integralnosti", ki ga zagovarja. Namesto
"nekritičnega sposojanja", kar po avtorjevem
mnenju nujno pelje v razne "izme" (sociolo-
gizem, psihologizem...), pa zahteva marksi-
stične temelje. Skratka, namesto izbora in
kombinacije teoretskih znanj iz sorodnih disci-
plin - uveljaviti ideologijo kot temelj stroke.
V resnici eklekticizem sam po sebi ni ovira
(kot tudi ne samodejno zagotovilo) za dose-
ganje praktičnih ali teoretskih strokovnih
smotrov. Postopek (teoretski ali praktičen) ni
sporen že s tem, ker uporablja teorije (ali
veščine) iz drugih ved; sporen je lahko šele za-
radi načina, kako to uporablja.^ Primer dobre-
ga izbora ali navezave na različne postopke,
pomembne za socialno delo, pa je ravno priču-
joča raziskava. V prvem poglavju so podani
različni pristopi: skupinsko delo, skupinska di-
namika, akcijsko raziskovanje, Balintove sku-
pine, Beerov model, Grossmanov pogled,
supervizija, samopomočne skupine, generativ-
ni dialog..., ki pa so obravnavani - in to se mi
zdi pomembno - vedno v zvezi s konkretnimi
primeri oz. projekti. Ne gre torej za abstraktna
razmišljanja o (ne)primernosti navedenih pris-
topov in metod, pač pa za konkreten oris de-
janskega razvoja stroke pri nas v zadnjih
desetletjih (tako znotraj VŠSD kot izven). Šele
' Milosav MiLosAVUEVič (1990), Socialno delo med pragmatizmom in teoretičnim eklekticizmom. Socialno delo 29, 1-3
(izbrani referati 6. bienalnega seminarja mednarodnega združenja šol za socialno delo. Bled, november 1989): 97,98.
^ Podobno je tudi s samim pojmom eklekticizem, ki ga ne moremo opredeliti a priori negativno, češ da gre za nenačelno,
mehanično, nelogično ipd. združevanje različnih sestavin - potem pa si to domnevno nelogičnost in nenačelnost pojasnimo z
eklekticizmom (=tavtologija).
244
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (II)
na ta način je tudi mogoče razmišljati o tem,
kateri pristopi (metode, teorije) so v posamez-
nih primerih najuporabnejši. S tem odpadejo
dileme v smislu: kateri pristop kliente pasivizi-
ra in kateri jih afirmira, katere teorije se za
vselej oprijeti in katero zavreči, eklekticizem
da ali ne ipd. Nasprotno, avtorji izrecno za-
pišejo, da naj "vsak strokovni delavec razvije
svoj stil dela, ki odgovarja tudi družbenemu
kontekstu, v katerem strokovnjak dela in živi.
Strokovnjak lahko konstruira različne ideo-
grafske modele, ki ponazarjajo način delovanja
celotnega sistema..." (str. 114). Teorije so zgolj
pojmovni konstrukti, s katerimi ponazarjamo
realnost, niso pa ta realnost sama. Oziroma,
kot je poudarjeno na drugem mestu: "Ime ni
imenovana stvar" (str. 108).
Ad b) Zgoraj rečeno seveda velja tudi za
pristop, ki ga uporabljajo avtorji raziskave.
Gre za sistemsko (ekološko) teorijo, s katero
uvajajo nove ključne pojme in načine raz-
mišljanja o relacijah med različnimi ravnmi
(podsistemi) človeške realnosti. Najprej pa
velja v zvezi s splošno sistemsko teorijo opo-
zoriti na naslednja dejstva:
•	Nastala je kot "strukturno-funkcionalni"
pristop, ki ga v sociologiji sredi tega stoletja
vpelje Talcott Parsons^ (z navezavo na socio-
loške klasike); na njen račun letijo v glavnem
kritike, da je, kot pove že ime, sistemska
struktura nadrejena funkciji (delov, ki jo imajo
glede na celoto), kar pa otežuje problematizi-
ranje same strukture, saj so tista delovanja in
postopki, ki jo postavljajo pod vprašaj, označe-
ni kot nefunkcionalni.
•	Do vsesplošne popularnosti sistemske
teorije na različnih področjih pride z obratom,
ki ga vpelje Niklas Luhmann: obrne zgornji
pristop in vpelje "funkcionalno-strukturno"
sistemsko teorijo. Funkcija je zdaj pred struk-
turo, kar po eni strani omogoča vpraševanje o
funkcijah strukturnih delov na način, ki ni
(nujno) determiniran s stališčem celotnega
sistema, po drugi strani pa se vedno znova
postavlja pod vprašaj smiselnost celotne struk-
ture, katere obstoj ni več samoumeven ali celo
brezpogojen. Od tod širitev interesa na pro-
cese izmenjave, selekcije, soodvisnosti in pre-
žemanja, avtoreferenčnosti (avtopoetičnosti),
smiselnosti, komunikacije, kompleksnosti,
kontingence itn., pri čemer fokus ni več na
vzajemnem povezovanju delov v celoto (struk-
tura), pač pa na razmejitvi med sistemom in
okoljem (meje sistema).^
• Luhmannova izhodišča so izrazito inter-
disciplinama. Bistvena razlika med njegovo in
klasično formulacijo sociološke teorije je v
tem, kot pravi sam,
da klasične sociološke teorije - Max Weber,
Emile Durkheim, Georg Simmel - operirajo le z
nekaterimi, nezadostno definiranimi temeljnimi
koncepti... Kaže, da je danes opisni potencial
teh pojmov izčrpan... Temeljna intenca sis-
temske teorije o družbi pa je v tem, da bi ponu-
dila serijo med seboj povezanih in kompleksnih
instrumentov in konceptov... teh nismo zajeli iz
rezervoarja tradicije, marveč smo jih dobili z
razvojem interdisciplinarne perspektive.^
Torej navezava na filozofijo, fenomenologi-
jo, pravo, zgodovino, biologijo itn. Vprašanje
je, kaj lahko uporaba takega pristopa pomeni
v socialnem delu, kakšne prednosti ponuja in
kakšni so ugovori v tej zvezi? Zato najprej po-
glejmo najpogosteje omenjene PREDNOSTI
sistemskega pristopa (kot jih poudarjajo raz-
lični avtorji)," ki so v naslednjem:
' v slovenski sociologiji je še v osemdesetih letih veljalo, da je glavni avtor splošne teorije sistemov Kari Marx (gl. Družbos-
lovje (1986). Ljubljana: CZ: 276).
^ "Sistemske funkcije smotrnega oricntiranja se ne morejo, z vidika njihovega nanašanja na obstoječi sistem, izvrševati z
neoviranim oportunizmom. Sistem se mora o svojih smotrih sporazumeti z okolico, uporabiti jih mora kot osnovo notranje
organizacije in kot osnovo za lastno učenje; vse to pa predpostavlja, da se nameni ne spreminjajo od situacije do situacije,
ampak da se jim sledi neodvisno od sprememb v okolju. Po drugi strani pa se to ne more dogajati na temelju splošno spreje-
tega, konsistentnega vrednostnega reda, ker je za to svet preveč kompleksen" (Niklas Luhmann (1981), Teorija sistema. Za-
greb: Globus: 214).
' Arhimed in mi (intervju z N. Luhmannom). Nova revija IX (1990), 96/99: 803.
^ Malcom Payne (vModern Social Wort. 18 ss.) povzema PREDNOSTI tega pristopa po naslednjih avtorjih: Leighninger,
Robert D. (1978), Systems theory,/омглд/ of Sociolog^' and Social Welfare, 5: 446-66; Goltstein, Howard (1973), Social Work
Practice: A Unitary Approach, Columbia, South Carolina, University of South Carolina Press; Pincus A., Minahan A.,
(1973), Social Work Practice: Model and Method, Itasca, 111., Peacock; Hearn, Gordon, (1969), The General Systems Ap-
245
SREČO DRAGOŠ
•	večji poudarek na spremembah v okolju
kot zgolj na psiholoških pristopih;
•	gre za interaktivni pristop, ki se bolj kon-
centrira na učinke ene osebe na drugo kot na
notranje misli in občutke;
•	opozarja socialne delavce na alternativne
možnosti doseganja ciljev in reducira stigmati-
ziranost, v nasprotju z nekaterimi psihološkimi
teorijami, ki se osredotočajo zgolj na normal-
nost oz. deviantnost;
•	pristop je enoten, povezovalen, holis-
tičen: vključuje delo s posameznikom, skupina-
mi in skupnostmi ter ne favorizira nobene
specifične interventne metode; namesto tega
zagotavlja splošni interpretativni okvir za op-
isovanje realnosti na katerikoli ravni, tako da
se vse intervencije lahko razumejo kot sistem-
ski učinki; s tem da socialni delavci izbirajo
med teorijami, ki so primerne za posamezne
ravni intervencije, se izognejo sterilnim deba-
tam o tem, ali naj bo socialno delo koncentri-
rano na posameznike ali na socialne reforme;
•	pristop se izogiba linearnemu, determi-
nističnemu, vzročno-posledičnemu razlaganju
vedenja in socialnih pojavov, ker opozarja na
to, kako lahko izmenjava energije (součinko-
vanje) vpliva na sisteme v različnih smereh.
Pomisleki PROTI sistemskemu pristopu pa
so:'
•	pristop je bolj osvetljevalen kot pa razla-
galen, opozarja na zveze med različnimi nivoji
družbe in individualnim vedenjem, ob tem pa
ne pojasni, zakaj se stvari dogajajo in zakaj te
povezave obstajajo; teorija je težko empirično
preverljiva;
•	zaradi prevelike abstraktnosti ne ponuja
metod za konkretna ravnanja; ne omogoča
kontrole nad učinki intervencije na sistem, ker
ne vemo, kako vsak njegov del učinkuje na
druge; predpostavlja se le, da z vplivanjem
enega dela na sistem vplivamo tudi na druge
dele, toda v praksi se zdi, da ni vedno tako;
•	ni vse enako .pomembno, in teorija ne
omogoča odločitve o tem, kaj je najpomem-
bnejše; dosti stvari se mogoče sploh ne sklada
s splošno shemo; z določitvijo mej sistemov
lahko domnevamo, da stvari součinkujejo med
sabo, kar pa je nepreverljivo; zato so lahko so-
cialni delavci, osredotočeni na širok spekter
možnih rešitev, zavedeni v tem smislu, da
zanemarijo podrobnosti ali npr. konkretno
osebnost;
•	preveč je poudarjena pomembnost inte-
gracije delov sistema in domneva se, da je
vzdrževanje sistema dejanska potreba vseh sis-
temskih delov; iz tega sledi, da je sistem bolj
nagnjen k vzpostavljanju ravnotežja kot pa k
spremembam; vprašljiva je tudi predpostavka
sistemske teorije, da je konflikt manj zaželen
kot pa vzdrževanje sistema in njegovo integri-
ranje;
•	ideja povratne zveze implicira počasne in
vodljive (predvidljive) spremembe, pri čemer
je zanemarjena morebitna potrebnost radikal-
nih sprememb; zanemarjeno je tveganje, da
feedback včasih bolj okrepi kot pa reducira de-
viantnost;
•	ideje entropije in preživetja kot vidiki
sistemov so analogne dogajanjem v bioloških
in fizičnih sistemih, veliko tovrstnih analogij
pa ni mogoče posplošeno aplicirati na vse so-
cialne sisteme; ali si res vsi sistemi prizadevajo
za preživetje (npr. družine z notranjimi kon-
flikti...);
•	gre za kompleksen in tehničen jezik, ki ni
najbolj primeren za humane dejavnosti, kot je
socialno delo; ideje o konfliktu, potrebah in
gonih v psihodinamični teoriji ali pa ideje o re-
sničnosti in odtujitvi v humanistični teoriji se
zdijo dosti bolj atraktivne za soc. delo;
•	ker gre za zelo splošno teorijo, jo je težko
aplicirati v konkretnih situacijah, po drugi
strani pa je lahko aplikacija zelo raznovrstna;
kakšen strokovnjak lahko npr. interpretira si-
tuacijo v eno smer, drugi pa jo vidi drugače, in
težko je presoditi, kdo ima prav.
proach: Contributions toward an Holistic Conception of Social Work, New York, Council on Social Work Education.
' Argumente PROTI povzema M.Payne po naslednjih avtorjih: A. Forder (1976), Social work and systems theory, British
Journal of Social Work, 6(1): 24-41; C. Germain (1979), Introduction: ecology and social work, v C. B. Germain (ur.) (1981),
Social Work Practice: People and environments - an ecological approach. New York: Columbia University Press; R. Man-
coske. Sociological perspectives on the ecological modc\. Journal of Sociology and Social Welfare, 8(4): 710-32; M. Siporin
(1980), Ecological systems theory in social work. Journal of Sociology and Social Welfare, 7(4): 507-532; R. D. Leighninger
(1978), Systems theory. Journal of Sociology and Social Welfare, 5: 446-66; R. Evans (1976), Some implications of an inte-
grated model of social work for theory and practice, British Journal of Social Work, 6(2): 177-200.
246
SOCIALNO DELO - SISTEMSKI VIDIK (II)
Če zanemarimo nekatere od zgornjih ugo-
vorov, ki lahko veljajo za vsako teorijo, ne le
za sistemsko, je res, da sistemskemu pristopu
najpogosteje nasprotujejo zlasti 'zaradi (pre)-
abstraktnosti, nepreverljivosti, favoriziranja
ravnotežja (namesto sprememb), uporabe
analogij, domnevne aplikativne neprimernosti
ipd. V nadaljevanju želim opozoriti na previd-
nost pred naštetimi poenostavitvami, iz česar
bo razvidna tudi prednost sistemskega pristo-
pa, kakor je uporabljen v omenjeni raziskavi.
(Se nadaljuje.)
IM
recenzija
Kurt Blaukopf (1 993), Glasba v družbenih spremembah. Ljubljana: ŠKUC, FF
(Studia humanitatis). 389 str.
Obravnavana knjiga ima podnaslov Temelj-
ne poteze sociologije glasbe, čeprav bi bilo
morda natančneje, če bi se podnaslov glasil
recimo Od filozofije k antropologiji glasbe.
Namerno navajamo podnaslov, ki ga je za
svojo knjigo Neubesedljive zvočne igre pred
kratkim uporabil Rajko Muršič; tovrsten "pre-
hod" ali prelaganje težišča pozornosti v okviru
takega ali drugačnega teoretskega ubadanja z
glasbo se namreč kaže, odraža ali utemeljuje v
obeh omenjenih knjigah, Blaukopfovi in Mur-
šičevi. Nikakor ne po naključju. Obe deli se
namreč, vsaka s svojega zornega kota, pa spet
izredno - čeprav nikakor ne presenetljivo - is-
tomišljeniško lotevata omenjene tematike. Ne
zgolj zato, ker oba avtorja prihajata iz sosedn-
jih teoretskih polj, ali zato, ker izhajata iz sko-
raj enakega kulturnega konteksta, niti ne zgolj
zato, ker se oba osredotočata na isti izseček.
Pravzaprav bi lahko - seveda namerno površno
- skorajda rekli, da je "edina" razlika med
njima starostna... In datum izdaje knjige.
Razlogi za navedeno podobnost so širši,
večplastni. Tudi, rekli bi, toliko bolj "hvale-
vredni". Kaže namreč, da gre za splošnejšo
tendenco vsaj nekaterih teoretikov, ki se selijo
od abstraktnejših in hkrati (kar je mogoče na
prvi pogled protislovno) enostranskih filozof-
skih razprav o glasbi in kulturi nasploh k bolj
celovitim, vseobsegajočim, tudi neposrednim
spoprijemom s kulturo, torej s ključno razsež-
nostjo in ko-konstituanto človekove eksistence
nasploh.
Omenjena tendenca se, tako je videti, na-
paja v pisanem viru raznolikih in bogatih
poskusov razumevanja človekovega bivanja: po
eni strani v fenomenoloških ali vsaj deloma
tudi s fenomenološko tradicijo obarvanih pris-
topih, ki se večkrat sučejo okoli mikro ravni
družboslovnega raziskovanja, čeprav makro
(strukturne ali sistemske) ravni ne zanemarja-
jo. Tu imamo v mislih tudi ali predvsem et-
nometodologijo in sorodne pristope pretežno
iz druge polovice tega stoletja. Zlasti pa se
nam po drugi strani zdi pomembna, ključna in
- na prvi pogled mogoče za koga samoumevna,
za koga drugega pa kar bogokletna - vse po-
gumnejša uporaba antropoloških spoznanj tudi
v okviru (recimo) sociologije. V okviru vede
torej, ki se je do antropologije kar predolgo
obnašala vzvišeno, zmrdljivo in omalovažujoče.
Tako v tujini kot tudi pri nas.
Antropologija je stalno navzoča v obeh
uvodoma omenjenih delih o glasbi. Rajko
Muršič je to dejstvo manifestno in transpa-
rentno zapisal tudi v podnaslov. Kurt Blaukopf
je bil vsaj pri naslavljanju bolj "tradicionalis-
tičen", čeprav se morda v sami knjigi ukvarja s
to problematiko še bolj naravnost.
Temeljitejše razmišljanje o vzrokih in oko-
liščinah nakazanih ali domnevnih tendenc,
konec koncev tudi njihovo dokazovanje, seve-
da presega okvire tega zapisa, zato naj navede-
no služi le kot eden možnih konstruktov, eden
od zornih kotov, iz katerega lahko beremo
omenjena dela.
Na tej točki se bomo odcepili od Murši-
čevega dela, ki bo v recenzentskem kotičku
prišlo na vrsto v kratkem, ter se posvetili Blau-
kopfovemu prispevku.
Kurt Blaukopf je avstrijski muzikolog. Ta
podatek je pomemben vsaj iz dveh razlogov.
Prvič: Blaukopf je muzikolog, čeprav se tega
svojega poklica nikakor ne drži togo in kratko-
vidno. Kot muzikolog, ki ima bogate izkušnje
iz lastnega ukvarjanja z glasbo, ima tudi vse
kvalifikacije ali kompetence, da suvereno, če-
prav nikakor ne vsiljivo govori tudi o najbolj
zapletenih muzikoloških (tehničnih) podrob-
nostih. Tu je podoben Adornu, ki pa je - s po-
dobnim zaledjem - deloval bistveno bolj
"neprijetno". Adornovi sklepi, ob katere se
obregne tudi Blaukopf, so bili večkrat, blago
rečeno, samovoljni konstrukti, ki jih je Adorno
artikuliral s svojim prepoznavnim in zaščitnim
znakom: z zapleteno "dialektično govorico", o
kateri na nekem mestu Blaukopf pripominja
tudi naslednje: "Z Adornom je zavel v socio-
logiji emfatičen ton, nov jezik, ki so ga v
nemških deželah kmalu posnemali. Uveljavila
249
Blaukopf, GLASBA V DRUŽBENIH SPREMEMBAH
sta se iz Heglovih spisov napajajoče se bese-
dišče in pogostoma razčlenjena sintaksa, s ka-
tero se je dalo prikladno izraziti zapleteno, ki
pa je bila vendarle primerna tudi za zameglje-
vanje preprostih danosti" (str. 278). Adorna
tukaj izpostavljamo zlasti zato, ker se nam zdi,
da v slovenskem prostoru, kar se tiče govorjen-
ja o glasbi, zaseda kar preveč pomembno me-
sto. Tudi s tega vidika je Blaukopfova knjiga
neprecenljiv prispevek k nečemu, čemur bi
lahko rekli tudi "pluralizacija" razprave o gla-
sbi. Blaukopf, namreč, med vsem drugim skozi
dobršen del knjige navaja tudi vrsto drugih
družboslovcev ali v širšem smislu humanistov,
ki so se tako ah drugače ubadali - tudi - z gla-
sbo. Celo za sociologa je zanimivo brati pre-
pričljive in spretno napisane opazke (tudi) o
posameznih najvidnejših sociologih in njihovih
spoprijemih z vprašanji (zlasti) razmerij med
družbo in glasbo. Že ta razsežnost knjige nav-
dušuje z bogatim virom referenc za nadaljnje
branje.
In drugič: Blaukopf je Avstrijec. Je torej,
hočeš nočeš, vpet v kulturni kontekst, v tradi-
cijo, ki ji lahko rečemo tudi "srednjeevrop-
ska". Tega se zaveda, na to celo opozori,
čeprav se v knjigi na več mestih izrecno trudi
preseči dani okvir in poseči na "univezalnejšo"
raven, ali drugače, čeprav skozi vso knjigo pos-
kuša govoriti o človeški kulturi kot taki, torej
nasploh, in čeprav poskuša podobno na splo-
šno zaobjeti in opredehti tudi glasbo. Vendar
vsake toliko le zdrsne nazaj v okrilje "srednje-
evropskega" pojmovanja glasbe, česar mu niti
ne moremo šteti za hudo, saj tako pojmovanje
na več mestih sam opredeli in tudi kritizira
(samozadovoljne evropocentristične) poskuse,
iz tega pojmovanja izpeljati univerzalno teorijo
o glasbi. Tu bi lahko torej govorili le o določe-
ni Blaukopfovi nedoslednosti, pač v smislu, da
ne more "iz svoje kože". Vendar je prav njego-
va teoretična, globoko v antropologiji - ali v
njenem stališču, da so vse kulture enakovredne
- utemeljena postavka nov dragocen prispevek
za razmišljanje o različnih pojavnih oblikah
človeške kulture v znanem svetu.
Tu smo pri še enem opredeljujočem podat-
ku o Blaukopfu. Je namreč dolgoletni sodela-
vec UNESCO in vodja projekta Mediacult iz
tega okrilja. Ena od nalog tega inštituta je tudi
v strokovni premislek zajeti "glasbe sveta", na-
pisati nekakšno "univerzalno zgodovino glas-
be". Blaukopf seveda upravičeno dvomi v iz-
vedljivost te naloge in to na več mestih v knjigi
tudi dokazuje. Hkrati pa se zaradi tega ne od-
poveduje raziskovanju in vztrajnemu prouče-
vanju vseh dosegljivih "glasbenih praks". Tu je
etnološka in antropološka razsežnost njegove-
ga početja tudi najbolj neposredno vidna.
Knjiga s po svoje nekoliko nenatančnim
naslovom Glasba v družbenih spremembah je
nekakšen sklep, povzetek Blaukopfovega dol-
goletnega dela tudi v okviru omenjenega in-
štituta, hkrati pa je napisana trideset let po
njegovem prvem večjem delu Sociologija gla-
sbe, ki ga je objavil leta 1950. Glasba v družbe-
nih spremembah je izšla že leta 1982, deset let
pozneje pa z manjšimi dopolnili tudi v angle-
škem prevodu. Ta je bil za osnovo naši izdaji.
Ti podatki so spet pomembni tudi v okviru iz-
peljav, ki smo jih navedli v uvodu. Knjiga je
torej na razpolago že dobro desetletje, vendar
je bil Blaukopf v našem prostoru bolj ali manj
neznan, osrednje mesto pa je zavzemal Ador-
no. Mimogrede: s prevodom izbranih spisov
Walterja Benjamina, ki jih prav tako pripravlja
Studia humanitatis, bomo v naš prostor dobili
prispevke še enega pomembnega, kar razvpite-
ga teoretika, celo mladostnega Adornovega
prijatelja, vendar prekmalu, v drugi svetovni
vojni tragično preminulega misleca, ki je
prispeval tudi ključni delež k zastavitvi tistega,
čemur smo kasneje rekli "frankfurtska šola" in
v okviru katere je - prav na področju študij
glasbe - s svojo inačico "kritične teorije
družbe" prevladoval Adorno. Benjamina in
seveda Adorna z vsem ustreznim spoštovanjem
obravnava tudi BlaukopL
Ko že toliko govorimo o Adornu, omenimo
še eno možno matrico, s pomočjo katere se
lahko lotimo branja Blaukopfove knjige. V
mislih imamo dve veliki miselni tradiciji. Prva
je pretežno nemška filozofska misel, ki že
nekaj stoletij v dobršni meri opredeljuje do-
ločene segmente evropskega razmišljanja, va-
njo pa je bil vpet tudi Adorno. Zanimivo, kar
indikativno je, da se je ta tradicija imela za
naslednico grške antične misli, oz., da je črpala
iz nje. Po drugi strani se je v zadnjem stoletju
ali nekaj več vzpostavila druga "tradicija", ki bi
250
Blaukopf, GLASBA V DRUŽBENIH SPREMEMBAH
jo lahko z nekaj površnosti ali poenostavljanja
imenovali tudi "anglosaksonska". Sem bi sodil
precejšen del tendenc, ki smo jih navajali v
prvem delu. V ta okvir bi torej sodila mlada
tradicija v glavnem ameriških in nekaterih
angleških avtorjev in antropološka spoznanja.
V tem okviru bi lahko Blaukopfov prispevek
umestili nekam vmes, mogoče celo kot pre-
mostitveno delo med nakazanima tradicijama.
Ali natančneje: kot delo nekoga, ki izhaja iz
okvira ene, v tem primeru nemške filozofske
/miselne tradicije, ki pa je odprt, dovzeten do
druge, torej ameriške misli. S tega vidika po-
stanejo jasnejše, oz., dobijo drug pomen posa-
mezne izpeljave v Blaukopfovi knjigi.
Blaukopf v svoji knjigi, kljub mnogim suve-
renim opazkam, ne ponuja dokončnih, zaprtih
odgovorov, še manj si domišlja, da je izčrpal
vse možne vidike problematike. Delo je, kljub
množici izredno raznovrstnega gradiva, nabra-
nega v dolgih letih proučevanj in razmišljanj,
in kljub prvemu vtisu o zmedenosti, še zlasti
ob pregledu kazala, napisano spretno, celo
pregledno in - kar je redka dobrina - prepro-
sto, in kjer se le da, jasno. Tudi nekateri drob-
ci, ki se nam ob branju zdijo navrženi, se na
koncu popolnoma ustrezno razvrstijo v siste-
matičen mozaik, ki ponuja možnost za
učinkovito vsakokratno uporabo knjige.
Glasba v družbenih spremembah je torej
več, kot obljublja naslov, je bogata lepljenka
raznolikih in hkrati enovitih, v celoto poveza-
nih pripomb, spoznanj, domnev, predpostavk,
podatkov, analiz, definicij o eni od pomemb-
nih manifestacij človekovega obstoja.
Milko Poštrak
251
poročili
Slovenske nevladne organizacije in anneriška izkušnja
(Poročilo o seminarju)
V Ribnem pri Bledu je od 21. do 25. marca
1994 potekal mednarodni seminar o nevladnih
organizacijah. Vodili so ga strokovnjaki z John
Hopkins University iz Baltimora, organiziral
pa ga je Center za razvoj prostovoljnih organi-
zacij pri Slovenski fondaciji v povezavi z Mi-
nistrstvom za delo, družino in socialne zadeve.
To je bil prvi tovrstni seminar v Sloveniji in
peti po vrsti v Vzhodni in Srednji Evropi.
Seminarja se je udeležilo kakšnih 72 preds-
tavnikov iz ravno toliko različnih organizacij.
Večina teh organizacij ima uradno status dru-
štva in je ustanovljena po ustrezni zakonodaji.
Nekaj organizacij ni imelo urejenega statusa
zlasti zaradi neurejene zakonodaje in prehod-
nega obdobja raz-državljanja družbenih dejav-
nosti. To so predvsem tiste, ki delujejo znotraj
vladnih organizacij, vendar bi jih lahko po vrsti
karakteristik uvrstili v nevladne. Te značilnosti
so zlasti neprofitnost, zagotavljanje sredstev za
delo iz različnih virov financiranja, odgovarja-
nje na potrebe uporabnikov in še druge.
Na seminarju smo lahko srečali tako kla-
sična društva, kot je Zveza prijateljev mladine,
društva, ki so nastala iz zdravstvenih potreb
članov (Društvo pljučnih bolnikov..), pa M'zin,
Društvo podeželske mladine in Katoliške skav-
te. Z naštevanjem želim poudariti raznovrst-
nost organizacij, ki so bile navzoče in za katere
bi lahko rekli, da na prvi pogled nimajo niče-
sar skupnega. Razlog, da so se zbrale na istem
prostoru, je ravno njihova nevladnost, kar nam
lahko hkrati pove kaj o zasnovi seminarja.
Seminarje zajemal znanja, ki so lahko upo-
rabna za vse neprofitne organizacije in se na-
našajo na organizacijo, status, pravno podlago
delovanja in medsebojne odnose članov.
Uvod v neprofitni sektor je podal Lester Sa-
lomon, ki je direktor Inštituta za politične štu-
dije na John Hopkins University. Skušal je
odgovoriti na naslednja vprašanja:
1.	Kaj je neprofitni sektor in kakšne so po-
sebne značilnosti organizacij, ki sestavljajo ta
sektor?
2.	Zakaj imamo neprofitni sektor in zakaj
je potreben v tržnem sistemu?
3.	Kakšni so različni tipi neprofitnih orga-
nizacij in kakšen je ta sektor v ZDA?
4.	Kako se preživljajo neprofitne organiza-
cije in kateri so viri financiranja?
5.	Kateri so posebni izzivi vodenja nepro-
fitne organizacije?
Delavnico "Učinkovito delo v malih skupi-
nah" je vodil Richard V. Cook, ki ima v delu z
neprofitnimi organizacijami že 25 let izkušenj.
Poučeval je tudi skupnostno socialno delo na
University of Maryland. Delavnico je vodil
prek igre "Staфower", bistvo pa je v delitvi
moči znotraj organizacije in participacije posa-
meznih članov.
Legalna in zakonska izhodišča za neprofitni
sektor je vodil Thomas Silk, ki ima priznano
odvetniško pisarno v San Franciscu. Pisarna
edina v ZDA zastopa samo neprofitne organi-
zacije. Predstavil je zakonske okvire neprofit-
nega sektorja v ZDA na način študije primera.
Delavnico "Kako organizirati in voditi ne-
profitno organizacijo" je vodila Nicole Et-
chart, ki je vodja projekta "Tretji sektor" na
John Hopkins University. Delavnica je bila na-
menjena zlasti pojasnitvi koncepta strateškega
planiranja in sicer odgovarja na vprašanja kaj,
kdo, kdaj, zakaj in kako strateško planirati. Na
koncu delavnice so udeleženci premislili o pos-
lanstvu svoje organizacije in napisali "izjavo o
poslanstvu".
O Pridobivanju finančnih sredstev je govoril
Richard V. Cook, odgovarjal pa je na taka
vprašanja:
•	Kaj pomeni pridobivati denar in zakaj ga
pridobivati?
•	Najtežje naloge pri pridobivanju denarja
ali kako pripravimo organizacijo za pridobi-
vanje denarja, kako pridobimo pravo vodstvo,
kako izberemo prave metode zbiranja denarja,
koga in kako bomo vprašali za denar, kako se
zahvalimo donatorjem in jih vključimo v or-
ganizacijo in kako evaluiramo.
O Vzpostavljanju etike neprofitnih organi-
zacij je govoril Thomas Silk, ki je predstavil
etični kodeks. Izpostavil je naslednje vrednote,
ki sestavljajo kodeks:
253
SLOVENSKE NEVLADNE ORGANIZACIJE IN AMERIŠKA IZKUŠNJA
•	spoštovanje ali podvrženost zakonom,
•	zavezanost k javnemu dobremu,
•	toleranca, različnost in socialna pra-
vičnost,
•	spoštovanje vrednosti in dostojanstva
posameznika,
•	odgovornost pred javnostjo,
•	razumna ali preudarna poraba resursov,
•	odprtost in poštenost in
•	zavezanost samemu sebi.
Delavnico Kako vplivati m vladno in javno
mnenje je vodila Carole J. Alexander, direkto-
rica House of Ruth ali zavetišča za žrtve dru-
žinskega nasilja. Neprofitne organizacije imajo
tradicijo "popravljanja krivic", ki se dogajajo
ljudem, in imajo iz tega razloga pravico in dol-
žnost vplivati na vladno in javno mnenje. Posa-
mezna organizacija bo vplivala na oboje, zlasti
zato, da bo ustvarila zavedanje o tem, da ob-
staja, da bo spreminjala odnos, politiko, prak-
so in postopke, da bo izobraževala skupnost in
ustanove, da bo usmerila sredstva v svojo orga-
nizacijo. Vplivala pa bo z organiziranjem kon-
ferenc, zagovorništvom, v medijih in z lobira-
njem, izdajanjem novic, brošur in podobnega.
Delavnico Oblikovati in delati z učinkovitim
upravnim odborom je vodila Jean Gerding, ki
je ustanovila organizacijo za svetovanje nepro-
fitnim organizacijam. Namen delavnice je bil,
da bi udeleženci razumeli, zakaj je upravni
odbor bistven del organizacije, spoznali nekaj
tipičnih načinov organizacije upravnih odbo-
rov, da bi bili sposobni te lastnosti in us-
posobljenosti zahtevati od članov lastnega
upravnega odbora, da bi bili pripravljeni iz-
brati ustrezne Člane in vzpostaviti učinkovit
upravni odbor. Upravni odbor je bistveni del
organizacije, ker gradi njeno integriteto,
pospešuje odnose s skupnostjo, pridobiva re-
surse, zagotavlja preživetje v prihodnosti in je
konec koncev zahteva zakona.
Delavnico Voditi in motivirati osebje je vodi-
la Nicole Etchart. Cilji so bili:
•	razumeti koncept dobrega in učinkovite-
ga vodenja,
•	odkriti in oceniti, kaj nas motivira,
•	predstaviti koncept situacijskega vodenja
in kako ga vključiti v svojo organizacijo.
Tnenje nastajajoče neprofitne organizacije je
vodila Carole J. Alexander. Trženje je potreb-
no iz preprostega razloga - za preživetje. Sem
ne sodijo le reklamiranje in odnosi z javnostjo,
temveč vključuje raziskovanje, analizo poten-
cialov, določanje kratkoročnih in dolgoročnih
ciljev, prepričevanje javnosti, da tvoje usluge
res potrebuje.
Kako pridobivati in obdržati prostovoljce je
vodila Jean Gerding. Namen delavnice je bil:
•	pridobiti znanje o prostovoljstvu v ZDA
•	razumeti, kaj motivira prostovoljce,
•	razumeti pomembnost in prednosti upo-
rabe prostovoljcev,
•	identificirati pravo nalogo in napisati
opis dela za prostovoljca/ko,
•	biti sposobni prepoznati potrebe prosto-
voljcev.
Položaju nevladnih organizacij v Sloveniji
je bil posvečen plenarni razgovor na začetku
seminarja, tema pa je bila zakonodaja, in sicer
Zakon o društvih in Zakon o fondacijah. Izho-
dišča za razgovor so podali Zinka Kolarič, Ivan
Svetlik, Vera Trstenjak in Vesna Čopič. Raz-
prava je pokazala slab položaj, ki ga imajo
društva pri nas, zlasti zaradi neustrezne zako-
nodaje, težavnega pridobivanja sredstev zaradi
davčnega sistema, ki donatorjem ne priznava
posebnih olajšav, in zaradi nepriznavanja tre-
tjega sektorja kot enakovrednega prvima.
Na sklepnem plenumu so udeleženci semi-
narja podpisali skupno izjavo za javnost in ses-
tavili odbor, ki bo skušal vplivati na
zakonodajo in urejanje razmer za nevladne or-
ganizacije.
Seminar lahko uvrstimo med enaga uspeš-
nejših v zadnjem času, saj je bil intenziven,
dobro organiziran in dovolj praktičen, da so
znanja pri vsakdanjem delu uporabna. Kritika
seminarja pa je bila, da so bila nekatera znanja
preveč osnovna in da so izhajala izključno iz
ameriške izkušnje. Skoraj nič nismo slišali o
slovenski izkušnji, kar so nam organizatorke in
predavateljice pojasnile z dejstvom, da ni zbra-
nih podatkov in da so se raziskovalci pričeli
zanimati za situacijo v tem sektorju šele v
zadnjih letih. Rezultat take situacije je bila iz-
ražena potreba po krovni organizaciji, ki bi
skrbela za raziskovanje, informiranje in pomoč
pri ustanavljanju organizacij.
Vesna Leskošek
254
Duševno zdravje, rasa in kultura
(Poročilo s konference Mentol Health, Race and Culture no Univerzi Bristol, 6.-8. april 1994)
V vse bolj poudarjenem zanimanju za et-
nične razlike, mentalitete in kulturne specifike
v svetu, v katerem se kljub zadnjim mračnim
incidentom vse redkeje srečujemo s ksenofobi-
jo in zadrto samozadostnostjo, postaja vpraša-
nje etnične pripadnosti in drugačnosti ključno
vprašanje kvalitetne obravnave v socialnih in
psihosocialnih službah. Kjer je včasih praksa
iskala tisto, kar naj bi bilo značilno za "ljudi
nasploh", in "enak pristop do vseh", nastajata
danes teorija in praksa, ki poudarjata razlike
in se učita nanje tudi odgovoriti. Pristop, ki te-
melji na prepričanju, da smo ljudje "enaki" in
da potrebujemo enako obravnavo, ni le zasta-
rel, temveč v očeh kritičnih analitikov v druž-
benih znanostih tudi prikrito seksističen in
rasističen. Ne videti razlik ne kaže naše tole-
rantnosti do njih, prav nasprotno, kaže na naš
strah pred njimi, na našo nestrpnost. Ne videti
razUk pomeni namreč pristajati na diskurz
tistega, ki dominira z avreolo samoumevnosti.
Ta je navadno bel, iz srednjega razreda, govori
jezik večine in se najraje znajde tam, kjer se
zbirajo njemu podobni v enaki samoumevno-
sti. Vehko pa je ljudi, ki takega življenja ne
morejo, ne znajo ali pa nočejo živeti. Konfe-
renca se je ukvarjala zlasti s predsodki, ki so se
v zgodovini socialnih in psihosocialnih dejav-
nosti nakopičih v teh službah, in z novimi po-
gledi na ravnanje z medkulturnimi razlikami.
Glavne poudarke konference je mogoče strniti
v naslednje:
1. Zgodovina razvoja psihiatričnega diag-
nosticiranja in ravnanja z drugačnostjo kaže na
lastno zgodovinsko obremenjenost s predsod-
ki, uperjenimi proti ljudem, ki ne pripadajo
dominantni kulturi in niso beli. Tako se je v
18. stoletju verjelo, da črni ljudje ne morejo
postati depresivni, ker ne nosijo tolikšne odgo-
vornosti kot beli človek. Danes so v Veliki Bri-
taniji in ZDA prav črni ljudje pogosteje kot
belci z enakimi simptomi diagnosticirani s
shizofrenijo. Ponekod po svetu še ni podrob-
nejših raziskav o etnocentrizmu v psihiatriji,
toda to vendarle ne pomeni, da se tamkajšnja
psihiatrija ne srečuje s tem problemom. Na
konferenci sta o zgodovini rasističnih predsod-
kov v psihiatriji razpravljala zlasti dva izmed
najbolj znanih analitikov s področja duševnega
zdravja, kulture in etničnih predsodkov, angle-
ški psihiater in antropolog Ronald Littlewood
in angleški psihiater indijskega porekla Suman
Fernando.
2.	Sodelujoči so na konferenci poudarili
zahtevo po takih službah za duševno zdravje,
ki bodo upoštevale razlike med pripadnicami
in pripadniki različnih etničnih skupin ter
spodbujale pomen mreže samopomoči, ki bi jo
sestavljali pripadniki in pripadnice iste etnične
skupine.
3.	Angleški in nizozemski strokovnjaki s
področja duševnega zdravja so znova poudarih
pomen posebnega izobraževanja za učenje
medkulturnih razlik, kjer bi se strokovnjak in
strokovnjakinja soočala z lastnimi stereotipi o
kulturnih razlikah. Nizozemski psihiater in ra-
ziskovalec Joop de Jong je v svojem sporočilu
poudaril, da se Nizozemska že odloča o tem,
da vpelje obvezno dodatno izobraževanje o
medkulturnih razlikah za vse ljudi v skrbstve-
nih in zdravstvenih poklicih. Angležinja indij-
skega porekla, psihiatrinja Parimala Moodley
pa je poudarila pomen izobraževanja psihia-
trov za senzitivnejši pristop do pripadnic in
pripadnikov drugih kultur in ras.
4.	Nekaj sodelujočih je posebej poudarilo
pomen kvahtetnega dela z begunci, ki imajo
številne probleme z duševnim zdravjem in ki
poleg kulturne izgube doživljajo številne dis-
kriminacije v gostujočih deželah.
5.	Raziskave duševnega zdravja v različnih
etničnih skupinah v Evropi so pokazale, da
imajo praviloma imigranti povsod po svetu več
težav z duševnim zdravjem kot drugi ljudje. To
je pogosto povezano z kulturno izkoreninje-
nostjo, asimilacijskimi pritiski in rasističnim
odnosom večinske kulture (tudi psihosocialnih
služb) do manjšin, pa tudi s socialnim položa-
jem, ki mnoge od njih uvršča med delavske in
druge nižje socialne sloje.
255
DUŠEVNO ZDRAVJE, RASA IN KULTURA
6. Upoštevanje različnih kultur in ras za-
hteva tudi razvijanje terapevtskih pristopov, ki
bodo kulturno specifični. V preteklosti je ve-
ljalo prepričanje, da imajo pripadniki etničnih
manjšin manj težav z duševnim zdravjem kot
pripadniki etnične večine, saj so prvi redkeje
prišli po pomoč v službe za duševno zdravje. V
resnici pa je bil njihov redek obisk posledica
dejstva, da psihosocialne službe niso odgovar-
jale na njihove potrebe. Črni človek v domi-
nantni kulturi je moral iskati pomoč pri belem
psihiatru, sedeti v čakalnici, kjer so bile na ste-
nah podobe belih ljudi, in govoriti jezik do-
minantne kulture, ki je spregledala simbolni
sistem prizadetega človeka. Pomoč, ki naj bi
zmanjšala stresne dejavnike, ni bila taka, da bi
se njegovo počutje izboljšalo. Na to je v od-
ličnem referatu opozorila zlasti črna angleška
psihoterapevtka Sonia Francis iz Londona, ki
je poudarila pomen črnih psihoterapevtk in
psihoterapevtov za ljudi, ki so črne barve.
Omeniti velja njeno trditev, da je biti črn/črna
in se odločiti za psihoterapijo že samo po sebi
politično dejanje, saj prebija nezavedno pre-
pričanje, da črni ljudje čutijo manj kot beli, da
jih ni mogoče obravnavati v okviru tradicional-
ne zahodne psihoterapevtske prakse in da
črnim ljudem pravzaprav sme iti slabo. Pove-
dano drugače, kvalitetna psihosocialna služba
mora med osebje vključiti pripadnike in pri-
padnice manjšinskih kultur, ki bodo odstranili
jezikovne pregrade, sprejeli vlogo kulturnih
mediatorjev, same službe pa morajo delovati v
smeri preseganja medkulturnih segregacij.
Slovenske razmere, strnjene v razmišljanju
o kulturnih značilnostih slovenskih služb za
duševno zdravje in pomenu ohranjanja kultur-
nih specifik, sva predstavila Vito Flaker in
Darja Zaviršek. V predstavitvi sva poudarila
pomen take implementacije principov kvali-
tetne prakse iz zahodnih držav na področju
duševnega zdravja, ki bodo upoštevale etnične
značilnosti slovenskega srednjeevropskega kul-
turnega prostora. Srednjeevropska mentalite-
ta, ki je spoj tradicionalizma in razvijajočega
se individualizma, ima tako svoje lastne načine
za ravnanje v stiski kot svoje lastne oblike sa-
mopomoči in institucionalne pomoči. Analiza
kulturne specifike tega evropskega prostora
lahko šele omogoči kvalitetno načrtovanje
novih psihosocialnih služb. Kajti, kot sva zapi-
sala v uvodnih tezah, "tuje izkušnje niso po-
membne zato, da jih jemljemo kot priročnik
'kako kaj narediti', temveč zato, da se pred
nami razgrnejo vizije, v katerih zagledamo
nove možnosti. To so dejanske priče, da je
nekaj takega mogoče, da obstaja in preživi".
Če nočemo spregledati realnosti vsakdanje-
ga življenja, v katerem živimo, in če nočemo
zaostajati za demokratičnimi tokovi, ki vpliva-
jo na novosti v duševnem zdravju in na kvali-
tetno delo z ljudmi, ki imajo težave z duševnim
zdravjem, moramo razmišljati o tem, da po-
dobno konferenco organiziramo v Sloveniji ter
v širšem prostoru Alpe-Jadran.
Darja Zaviršek
256
dokumenti
Vprašalnik za nove socialne dejavnosti v Sloveniji
Nadaljujemo predstavitve novejših služb oz. dejavnosti s področja socialnega dela. Vabimo tudi
druge izvajalce podobnih dejavnosti (ustanovljenih leta 1990 ali kasneje), da sodelujejo v anketi, če
sodijo, da je njihovo delo kakršnakoli novost na področju (psiho)socialnih služb.
Prispevkov v tej rubriki ne lektoriramo. Priloge, Id niso zastavljene kot (zgoščen) odgovorna vprašanje,
podvprašanje ali dodatno vprašanje, izpuščamo. Kjer na vprašanje ni odgovora, ga ni v izvirniku.
1.	Ime in naslov ustanove
CSD Škofja Loka
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Skupine starih za samopomoč
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom) ,
Uporabnikom je dejavnost na razpohigo vsak teden ob sestankih skupine.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Delo v skupini je svetovalno naravnano za vzpostavljanje boljših medsebojnih odnosov.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Prostovoljnost, zaupanje, medsebojna pomoč itd.
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Delo V skupini je dopolnitev obravnave starostnikov na centru. Cilj tega dela v skupini je zmanjševati
bivanjsko praznino in osamljenost starostnikov v domu oziroma v domačem okolju in jim omogočiti
večji stik tudi s srednjo, predvsem pa z mlajšo generacijo.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Republika
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
B.a.l. Redno zaposlenih (število?)
1 in 2
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
3
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
od 50 do 56
9.b. Kdo prihaja k vam?
Starostniki in invalidi
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas: kakšne vrste problemov imajo?
Osamljenost
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno. so napoteni od drugod)?
Samoiniciativno na osnovi predhodnega seznanjanja z namenom dela teh skupin.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)/
Oskrbovanci doma starih, največ upokojencev in večina ženske
9.f.	število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Skupine potekajo enkrat tedensko po dve uri
10.	Fmanciranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Ustanovitelj, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Center slepih
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Z letnim plačilom programa
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a.	Formalno
Voditelji projekta skupin starih za samopomoč: Jože Ramovš, Tone Kladnik, Branka Knific
1 l.b. Neformalno
Uporabniki
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Največji problem je pridobivanje prostovoljcev za delo v skupinah
257
DOKUMENTI
13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Da
13.a. Kakšen je postopek?
Kot določa Zakon o socialnem varstvu.
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Pritožb še ni bilo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Pri svojem delu uporabljam spoznanje realitetne terapije.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Center slepih Škofja Loka, ker skupine potekajo v njihovi ustanovi.
16.	Fbdatki o uporabnikih
ló.a. Katere podatke zbirate?
Osnovne podatke, dnevnik o delu skupine
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Pri vodji skupine
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Samo za izobraževanje vodij skupin
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Razširitev mreže skupin starih za samopomoč, povezava le-teh z drugimi terapevtskimi skupinami.
18.	Њzпate vokolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Skupina mladih in skupina za zdravo življenje, ki jih na našem centru vodi mag. Perko Andrej -
psiholog, in drugi preventivni programi na našem Centru.
Kontaktna oseba, tel. št.
Kontaktna oseba: Minka Demšar, CSD Škofja Loka, 064 621071
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Koper.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Skupina za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose.
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Sreda od 15. do 17., petek od 16.30 do 18.30, nedelja od 8.30 do 10.30, zadnja sobota v mesecu od
15.30 do 18.30, drugi vikend v mesecu - sobota od 7. do 18.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Učenje zdravega načina življenja, dobrih medčloveških odnosov, pogovor, informiranje, športne
aktivnosti, skrb za stare ljudi, uvajanje v prostovoljno delo.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
- načelo zaupanja, - načelo samoodločbe, - načelo aktivne udeležbe udeležencev v programu, -
načelo solidarnosti, - načelo samopomoči
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Dejavnosti potekajo v prostem času mladih. Preko dejavnosti ustvarjamo vzdušje sprejetosti, ki
mladim omogoča, da se počutijo enakopravne in imajo možnost spregovoriti o svojih stiskah.
Voditelji skupin učimo in vzgajamo predvsem z lastnim vzgledom. Vsi smo nekadilci in učimo se
zdravega odnosa do alkohola in drugih možnih oblik zasvojenosti (debelost, TV, potrošništvo,
ostale droge...)
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Center za socialno delo Koper
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Kladnik Tone, dipl. soc. delavec, Center za socialno delo Koper.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
S.a.l. Redno zaposlenih (število?)
Eden
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
20 srednješolcev
8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
Eden
258
VPRAŠALNIK
9. Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
3.1
9.b. Kdo prihaja k vam?
Mladi v starosti od 12 do 22 let; otroci iz alkoholičnih družin, otroci brez staršev, iz razvezanih
družin, iz rejniških družin, otroci katerih starši so duševni bolniki ter prostovoljci.
9.C. S kakšnimi razleti se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Življenjska dezorientacija, brezciljnost, šolska neuspešnost, avtoagresivnost, zagrenjenost.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Pridejo samoiniciativno. Pripeljejo jih prijatelji iz skupine. Ob predstavitvah dela skupin na šolah
se za sodelovanje odločajo sami.	_
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Pretežno iz materialno slabše situiranih družin. Skupine so mešane, z več kot polovico deklet.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan. mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
-	Individualna priprava na vključitev - predstavitev programa (eno srečanje). - Vsako sredo sestanek
matične skupine. - Vsak petek prostovoljno delo na negovalnem oddelku DU Izola. - Vsako nedeljo
tek na 7 km progi v Luciji. - Drugi vikend v mesecu - planinski pohod. - Drugi petek v mesecu -
medgeneracijske skupine skupaj s stanovalci DU Izola. - Zadnja sobota v mesecu - skupno srečanje
vseh skupin. - 3x letno - planinski tabori. - 6x letno - ogled gledaliških predstav. - 3x letno - srečanje
z zanimivimi posamezniki ali kulturnimi delavci. - 7x letno - mednarodne tekaške prireditve.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski oi^an?)
Sredstva zagotavljamo iz različnih virov:
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
-	Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, - Skupščina občine Koper, - Zavarovalna družba
Adriatic, - različne delovne organizacije - v hrani in storitvah
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
Center za socialno delo Koper, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Koordinacija za
boj proti zasvojenosti občine Koper
11.b.	Neformalno
Supervizija dr. J. Ramovša, Društvo terapevtov za alkoholizem Slovenije, Socialni forum za
zasvojenosti in omamo - sekcija za alkoholizem in sekcija za narkomanijo
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Prostor za srečevanje. Zagotavljanje sredstev.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Uporabniki se vključujejo v program kot svobodni ljudje. Kadarkoli želijo, lahko prenehajo s
sodelovanjem. Pritožb doslej nismo imeli. Vsaka pritožba bi bila gotovo priložnost, da razlog za
nezadovoljstvo iščemo pri sebi.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
-	Socialno andragoška metoda urejanja ljudi v stiski. - Realitetna terapija. - Logoterapija. -
Individualno delo. - Skupinsko delo.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
-	Društvo terapevtov za alkoholizem Slovenije - dr. J. Ramovš. - Socialni forum za zasvojenosti in
omamo - dr. J. Ramovš.
16.	Њdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranile in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Ne zbiramo nobene posebne dokumentacije. Pisni izdelki članov skupin imajo zaupen značaj. So v
rokah voditeljev. Na željo članov jim jih vrnemo.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Ustanovitev Združenja za kvalitetno življenje in skladen osebnostni razvoj mladih. Le-to naj bi s
svojimi programi enakopravno konkuriralo - izven institucij, za delo na področju preventivnega
dela z mladimi.
18.	Poznate v okolic i kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Tone Kladnik
259
dokumenti
10
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Koper
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Skupine starih za samopomoč.
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
-	Vsak ponedeljek od 9.30 do 10.30 v Domu upokojencev Izola. - Vsak torek od 17. do 19. v vrtcu
Prisoje. - Vsako drugo sredo od 16. do 17.30 pri Karitas Koper. - Vsak četrtek od 9. do 11. v Domu
upokojencev Izola.
4.	Kakšne vrste storitev oz, uslug zagotavlja navedena služba?
Druženje starih ljudi, ustvarjanje vzdušja sprejetosti; možnosti navezovanja stikov; ustvarjanje
nekrajevnega sosedstva; osmislitev življenja v starosti.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
-	načelo zaupanja, - načelo samoodločbe, - načelo aktivne udeležbe udeležencev v programu, -
načelo solidarnosti, - načelo samopomoči
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Od uradnih institucij se razlikuje v tem, da resnično odgovarja na potrebe starega človeka. Naš
pristop k staremu človeku temelji na personalizmu. Vsi smo enakopravni udeleženci v dejavnostih.
Meja med dajanjem in sprejemanjem je nejasna, zabrisana. Velikanski potencial so izkušnje
posameznikov o uspešno rešeni lastni stiski. Teh izkušenj stroka ne premore, so pa neprecenljive
pri reševanju Človekovih težav.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Center za socialno delo Koper.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Kladnik Tone, dipl. soc. delavec
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Socialni delavci
s.a.l. Redno zaposlenih (število?)
Eden
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3.	Pt^odbenih/zunanjih sodel. (število?)
Sedem - prostovoljci
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
96
9.b. Kdo prihaja k vam?
Stari - v zunanjih skupinah pretežno ženske-vdove; zaradi osamljenosti, izrinjenosti na rob dogajanja
v družbi; duševni bolniki; stanovalci Doma upokojencev Izola.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas: kakšne vrste problemov imajo?
Prihajajo zaradi osamljenosti, neperspektivnosti in socialnega vegetiranja v starosti.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Samoiniciativno; pripeljejo jih znanci iz skupin; novosprejeti v Dom upokojencev.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Upokojenci, v zunanjih skupinah predvsem vdove ter stanovalci doma upokojencev.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
-	Vsak ponedeljek od 9.30 do 10.30 v DU Izola. - Vsak torek od 17. do 19. v vrtcu Prisoje. - Vsako
drugo sredo od 16. do 17.30 pri Karitas Koper. - 2x letno izlet z ogledom kulturnih znamenitosti
kraja. - 6x letno ogled gledaliških predstav - abonma gledališča v Kopru. - 3x letno srečanje z
gostom - zanimivim posameznikom ali kulturnim delavcem. -Praznovanje pomembnih praznikov:
-	Novo leto, - Dan žena, - obletnica delovanja skupine, - rojstni dnevi članov skupin, - pustovanje,
-	martinovanje, - miklavževanje
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski oi^an?)
lO.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Sredstva zagotavljamo iz različnih virov: - 50.0(X) SIT od Ministrstva za delo, družino in socialne
zadeve, - 35.000 SIT od SO Koper, - delno od uporabnikov - pri pripravah zakusk ob praznovanjih
260
VPRAŠALNIK
11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
Formalni nadzor: - Center za socialno delo Koper, - Dom upokojencev Izola, - Karitas Koper
11.b.	Neformalno
Neformalni nadzor: - Združenje za socialno gerontologijo in gerontagogiko Slovenije, - Inštitut za
psihologijo, logoterapijo in antropohigieno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Finančni problemi; denarno nadomestilo zunanjim sodelavcem; formalni ustanovitelji nas ne
sprejemajo kot enakopravne sodelavce.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Ker je sodelovanje v programu izrazito prostovoljno in temelji na samoodločbi vsakega udeleženca,
doslej nismo imeli pritožb. Če se kdo z delom ni strinjal, smo se prijateljsko razšli.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
-	Socialno-andragoška metoda urejanja ljudi v stiski - personalistični pristop, - Logoterapija, -
Skupinsko delo
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Združenje za socialno gerontologijo in gerontagogiko Slovenije (dr. Jože Ramovš)
16.	Њdatki o uporabnikih
lô.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Ne zbiramo nobenih podatkov. Za delo in njegov prikaz je pomembno številčno stanje in opravljene
aktivnosti.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Zaradi izredno velikih potreb na tem področju načrtujemo širjenje podobnih oblik dela ter
usposabljanje kadra za delo v skupinah starih za samopomoč.
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Tone Kladnik
11
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Pomoč starejšim v KS Savsko naselje (mentorici socialna delavka CSD Zonta Ivica, Belokranjska
6, socialna delavka OŠ Boris Kidrič Virk .ložica, Matjaževa ul.).
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Delovni čas - dejavnost se odvija v obliki krožka, enkrat tedensko, v trajanju 60 minut, konkretna
pomoč starostnikom pa po posamičnem dogovoru.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Dejavnost zagotavlja oz. nudi pomoč starejšim s strani šolskih otrok, vključenim v skupini in sicer:
-	pomoč pri prinašanju kosila iz šole (dnevno), - pomoč pri prinašanju živil iz trgovine, - pomoč pri
prinašanju knjig iz knjižnice, - družabništvo..., - pomoč mladostnikom pri odraščanju.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Ker konkretno pomoč nudijo otroci, je potrebno delo tako z otroci, kot s starostniki, ki jim pomoč
nudijo: - zanesljivost in odgovornost, - zaupanje, - spoštovanje, - prijateljstvo.
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Značilnost dejavnosti je pomoč nudena s strani otrok, povezovanje in ustvarjanje stikov med
generacijami (otroci - starejši).
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Formalni ustanovitelj - CSD Ljubljana Bežigrad, OŠ Boris Kidrič.
7.a. Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Pobuda za nastanek dejavnosti je prišla iz konkretne potrebe po dnevni pomoči starostnikom pri
njihovih drobnih opravilih.
261
DOKUMENTI
8. Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
8.a. Skupino sestavljajo učenci in učenke OŠ Borisa Kidriča, od petega do osmega razreda.
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
povprečno 20 otrok.
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
skupino vodita mentorici, občasno vstopajo vanjo zunanji sodelavci kot gostje za predstavitev
tematike oz. dejavnosti.
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
starostniki v KS Savsko naselje.
9.a. Koliko jih je?
Deset.
9.b. Kdo prihaja k vam?
Starostniki se za dejavnost zanimajo bodisi po telefonu oz. v osebnem stiku. Gre za ljudi, ki
potrebujejo pomoč.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Običajno se obrnejo po pomoč starostniki oz. njihovi svojci v zvezi s problemi, ki starostniku otežujejo
samostojno bivanje v domačem okolju (potreba po prinašanju hrane - zaradi zdravstvenih težav ne
morejo več sami kuhati, niso varni pri hoji oz. ne zmorejo nositi teže...).
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Skupina se starostnikom predstavi s pobudo v pisni obliki (plakati na vidnih mestih v KS, osebna
tiskana obvestila) in obiski starejših nad 80 let npr. ob novem letu.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
vsi uporabniki so upokojenci, od tega 8 žensk in 2 moška, starost nad 70 let 7, nad 80 3.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec; ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Število in frekventnost: - prinašanje kosil, vsak dan, - prinašanje živil iz trgovine - po dogovoru,
pov. 2 X tedensko, - prinašanje knjig iz knjižnice -1 x na štirinajst dni, - drobna pomoč v gospodinjstvu
-	1 X tedensko
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski ot^an?)
-	Ministrstvo za delo, družino in socialno varstvo, - Ministrstvo za šolstvo
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
V obliki plačila oz. nakupa osnovnih materialnih pripomočkov, plačila stroškov zaključnega izleta
za otroke, plačilo mentoric, prostori, čiščenje. Sponzorji - v obliki pogostitve ob raznih priložnostih
(npr. ob novem letu).
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
Financer - redno letno poročilo. Obe mentorici se v okviru rednih ur z otroci pogovoriva o konk-
retni nudeni pomoči, o težavah, s katerimi se pri tem srečujejo. Obiski starostnikov, ki jim je
nudena pomoč.
11.b.	Neformalno
Neformalno - stalni stiki tako z otroci kot starostniki.
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
-	Otroci bi želeli nuditi pomoč še več starejšim ljudem. Starostnik se za pomoč odloči, ko dejansko
sam ne zmore več opravljati pomembnih življenjskih funkcij. - Problem časa oz. dodatna obremenitev
mentoric kot tudi otrok.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
Starostnik lahko pokliče tako na KS kot na šolo, če s konkretno pomočjo ni zadovoljen.
13.b. Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Posebnih pritožb ni bilo. Izkušnje kažejo, da je pomemben osebni stik socialnega delavca s
starostnikom ter priprava na pomoč tako starostnika kot otroka, ki bo pomoč nudil. Izkušnje
kažejo, daje pomoč otrok ob stalnem spremljanju zanesljiva. Prišlo je do klicev, če je otrok slučajno
izostal oz. je moral starostnik iznenada kam oditi, predvsem s pripombami glede kvalitete ter
sestava jedilnika.
262
VPRAŠALNIK
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnib izhodišč izhajate pri svojem delu?
Pri izvajanju dejavnosti izhajamo tako iz individualnega, skupinskega in skupnostnega,
prostovoljnega kot raziskovalnega socialnega dela.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Gre za tesno povezavo CSD z OŠ, sodelovanje s patronažno službo, DU ter ZB v KS, ob raziskovalni
nalogi tudi z VSŠD.
16.	Fbdatki o uporabnikih
lô.a. Katere podatke zbirate?
Podatki o otrocih - priimek in ime, razred, naslov, komu nudi pomoč. Podatki o starostnikih -
priimek in ime, roj. podatki, naslov, kakšno pomoč potrebuje, kdo pomoč nudi, od kdaj, frekventnost.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Redno vodenje evidence prisotnih otrok, vodenje podatkov o nudeni pomoči. V letu 1989/90 so tri
učenke opravile raziskovalno nalogo z naslovom Kako so starostniki zadovoljni s pomočjo otrok.
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Podatki so samo za interno uporabo v smislu preglednosti oz. evidence za sprotno vodenje ter
pregled dejavnosti.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Izpolnitev plana oz. nalog za šol. leto 1993/94.
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Socialna delavka: Žonta Ivica
12
1.	Ime in naslov usia!4)ve
Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad, Podmilščakova 24
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Skupina za samopomoč in širjenje mreže - ustanovljena leta 1990
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
vsak delovni dan od 8 ure do 15 ure in v ponedeljek ter sredo
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Skupina je namenjena ženskam v stiski s ciljem, da spremenijo dosedanje vedenje, s tem pa bolje
zadovoljujejo svoje potrebe, predidejo iz negativnega čustvovanja v pozitivno, utrjujejo
samospoštovanje, spodbujajo odprto direktno komunikacijo, razvijajo osebne potenciale.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
etika socialnega dela
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
metoda skupinskega socialnega dela po principih realitetne terapije in kontrolne teorije
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Center za socialno delo Ljubljana Bežigrad
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
socialni delavki Centra
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
socialni delavki
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
2
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
1
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
Ženske v stiski
9.a. Koliko jih je?
13
9.b. Kdo prihaja k vam?
Ženske s področja alkoholizma, razvez in ogroženih družin
263
DOKUMENTI
9.C. S kakšnimi razleti se obračajo na vas; kakšne vrsle problemov imajo?
problemi, ki izvirajo iz nerazrešenega partnerskega odnosa, ki je lahko povezan s prekomernim
pitjem partnerja, med razveznim postopkom ali pa po razvezi ali razpadu izvenzakonske skupnosti
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
samoiniciativno, napotene od drugod
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
poročene, razvezane, samske od starosti 30 do 50 let
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
enkrat tedensko, čas trajanja 1 leto
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabnik i, državni, mestni, občinski organ?)
ustanovitelj ter materialne stroške Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
ll.a. Њгта1по
aformalno
11.b.	Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi .se srečujete v svoji ustanovi?
projekt je še v eksperimentalni fazi
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
da
13.a. Kakšen je postopek?
pisna ali ustna pritožba
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
ne
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
uporaba principov realitetne terapije in kontrolne teorije v grupnem delu
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
z ostalimi Centri za socialno delo v Ljubljani, VŠSD
16.	Fbdatki o uporabnikih
lô.a. Katere podatke zbirate?
socialna anamneza, anketni list
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
spisovna dokumentacija
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
do sedaj niso na razpolago, vodeni so bili le intervjuji s članicami za uporabo v diplomski nalogi
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Širjenje mreže skupin za samopomoč
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Breda Golob, Irena Majzelj
13
1.	Ime in naslov ustanove
CSD Ajdovščina
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Skupine starih za samopomoč
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Enkrat tedensko po dve uri
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Organizira in vodi dejavnosti, ki omogočajo osebno zbliževanje in povezovanje starih v skupini in
skupin med seboj
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Delamo po načelih socialne gerontagogike in skupinskega dela
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se ¡jo vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
V tem, da je to pomoč za samopomoč
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
264
VPRAŠALNIK
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Sami
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.3. Profili
8.8.1. Redno zaposlenih (število?)
1
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
2
8.a.3.	Pt^odbenih/zunanjih sodel. (število?)
1
Pripravnica - 1
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
40
9.b. Kdo prihaja k vam?
Stari
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Osamljenost, izoliranost
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Samoiniciativno
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Tri skupine 1 x tedensko po 2 uri
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Državni organ in dobrodelne organizacije
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Enkratna denarna sredstva, občasna darila
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a.	Formalno
Supervizijska skupina
1 l.b. Neformalno
Notranja evalvacija
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Da
13.a. Kakšen je postopek?
Ustna ali pisna pritožba, lahko tudi neformalno
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Ne
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Iz izhodišč socialne gerontagogike in skupinskega dela
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Z dr. Ramovšem, od ustanov z DSO in Karitasom - prostori
16.	Fbdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
265
DOKUMENTI
14
1.	Ime in naslov ustanove
CENrreRZASOaALNODELOTREBNJE
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
SKUPINEZASAMOPOMOČ STARIM
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Dejavnost se izvaja na dveh lokacijah in sicer: na Mirni ob torkih od 9. do 11. ure in v Trebnjem
ob petkih od 9. do 11. ure
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Navedena dejavnost zagotavlja vključitev starih v skupino, ki deluje pod vodstvom socialnih delavk,
vendar na osnovi samopomoči
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
TEMELJNA NAČELA pri delu z uporabniki so: omogočiti starim, da se srečujejo, si oblikujejo
prijateljske vezi med seboj in na ta način ohranjajo socialne in pshične sposobnosti tudi v starosti
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se |)o vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih si iužb oz. dejavnosti s tega področja?
POSEBNOST dejavnosti je v tem, da je nova, da so starejši ljudje resnično osamljeni in tako obliko
potrebujejo, posebno še, ker ni v občini Doma starejših občanov, ki bi za stare lahko organizirala
podobne dejavnosti
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Formalni ustanovitelj Centra za socialno delo Trebnje, kjer deluje program, je Vlada R Slovenije
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Pobudo za to službo oz. dejavnost je dal Center za socialno delo v povezavi s programom Združenja
za gerontologijo in gerontagogiko Slovenije
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
socialne delavke
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
2
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
Uporabniki programa so stari v krajevnih skupnostih Mirna in Trebnje, ki so se na naše povabilo
odzvali in so se bili pripravljeni srečevati z drugimi starimi iz kraja v okviru ponudenega programa,
skupaj 16
9.b. Kdo prihaja k vam?
Vključujejo se stari, ki žive sami in si želijo stikov z drugimi
9.C. s kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Največ problemov je v zvezi z osamljenostjo, boleznimi, spremembami statusa,
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od dmgod)?
K programom prihajajo na osebno vabilo,
9.e. Socialni status in spol (če imate te poflatke zbrane)?
Socialnega statusa ne raziskujemo posebej, ugotavljamo pa, da gre za upokojence, največ članov
je ženskega spola
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Dejavnost poteka prvo leto in le v dveh krajevnih skupnostih, število je večje na Mirni, manjše v
Trebnjem (9, 7)
10.	Fmanciranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Sredstva za dejavnost zagotavlja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve iz sredstev za
preventivne programe in pa Center iz redne dejavnosti
lO.b. Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Sredstev ne prispeva nihče drug, prispevajo pa prostor (društva upokojencev), sok in nekatere
drobne stvari (organizacije)
266
VPRAŠALNIK
11. Kdo izvaja nadzor nad službo ali deja vnostj,o?
11.a. Formalno
Center za socialno delo, Ministrstvo, Združenje za gerontologijo
11.b.	Neformalno
Neformalno občani
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Največji problemi, s katerimi se srečujemo pri sami dejavnosti, so predvsem: pomanjkanje kadra
in sredstev za izvedbo programa
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Uporabniki imajo možnost pritožiti se zaradi storitev, to pa se v tem letu ni zgodilo
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Metoda dela je predvsem skupinsko delo za samopomoč
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Pri programu sodelujemo z zdravstvenim domom in društvi upokojencev
16.	Њdatki o uporabnikih
lô.a. Katere podatke zbirate?
Podatkov ne zbiramo, razen osebnih imen, rojstnih dnevov, naslovov, kar vse uporabimo pri
samem programu dela posamezne skupine
lô.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
NAČRTI so predvsem v mreži skupin za samopomoč starim v vseh okoljih občine
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna al i zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Anica Miklič, 068 44256, 44293, Andreja Erazem, 068 44256, 44293
15
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 17, 62390 Ravne na Koroškem.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
SKUPINASTARn IZASAMOPOMOČ "SOLZICE"
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsako sredo od 16.00 do 18.00 ure.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
-	ohranjanje zdravih sil in vitalnosti pri starih, - preprečevanje socialne izolacije starih, - omogoča
navezovanje prijateljskih vezi med starimi, - pomoč za samopomoč
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
-	Spoštovanje osebnosti posameznega člana skupine, - zaupni in enakopravni odnosi med člani
skupine, - upoštevane so potrebe, želje in pobude posameznikov
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Starim ljudem daje možnost drugačnega, boljšega življenja. Omogoča dviganje duhovne, socialne
in kulturne ravni starih, ki živijo v domačem okolju.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Center za socialno delo Ravne na Koroškem
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
dr. Jože Ramovš s sodclavci projekta "Skupine starih za samopomoč"
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
socialna delavka, psihologinja
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
dva
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
pridobivamo
8.a.3. Pc^odbenih/zunanjih sodel. (število?)
267
DOKUMENTI
9. Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
11
9.b. Kdo prihaja k vam?
Stari, osamljeni ljudje
9.C. S kakšnimi razleti se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
osamljenost, socialna izolacija
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
samoiniciativno
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
upokojenke, gospodinje; ženske
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
skupina se sestaja enkrat na teden za dve uri
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski oi^n?)
drŽava in občina - simbolično, - uporabniki
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
bomo iskali za dodatni program
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
Center za socialno delo
11.b.	Neformalno
Uporabniki sami, svojci
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
ni posebnih težav
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
da
13.a. Kakšen je postopek?
individualno reševanje težav, pogovor z voditeljico skupine
13.b.	Se vam Je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
ne
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljale oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
skupinsko delo: voditelj je enakopraven član, ki usmerja delo. Glavno besedo imajo Člani skupine.
So aktivni in enakovredno sodelujejo; - logoterapija
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
- skupina supervizorjev (Ramovš, Kladnik, Knific), - člani sekcije voditeljev skupin starih za
samopomoč za Koroško - Celjsko - Šaleško regijo, - podobnimi skupinami v bližini (Center za
socialno delo Slovenj Gradec, Koroški dom starostnikov Črneče)
16.	Fbdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
osebne podatke o članih skupine (ime in priimek, datum rojstva, bivališče), - evidenca prisotnih
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
kronika dogajanja v skupini
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
voditeljici, članom sekcije in supervizorjem
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Ustanavljanje podobnih skupin v Mežiški dolini v Črni na Koroškem, Mežici in na Prevaljah.
18.	Poznate vokolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Marjeta ŠTREKEU, soc. delavka, tel. 0602 23004, 23399, 20169
268
POVZETKI
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
Epidemiologija prisilne hospitalizacije na območju
Alpe-Jadran
Dr. Lorenzo Toresini je primarij psihiater in dela na sprejem-
nem psihiatričnem oddelku (Servizio Psichiatrico di Diagnosi
e Cura) splošne bolnišnice (Ospedale Maggiore) v Trstu.
Dr. Bruno Norcio je primarij psihiater v Centru za mentalno
zdravje San Vito v Trstu.
V besedilu je podana analiza skupne raziskave o
epidemiolgiji prisilnih hospitalizacij na treh področ-
jih Alpe-Jadran v letu 1992 (Trst, Gorica in Porde-
none v Italiji, Celovec v Avstriji in Ljubljana z okolico
v Sloveniji). Najprej se avtorja ozreta na nastanek in
namen sekcije za spodbujanje duševnega zdravja
društva Alpe-Jadran in na zgodovinski razvoj psi-
hiatričnih pristopov v treh regijah. Sledita opis me-
tod, uporabljenih v raziskavi, in predstavitev rezul-
tatov z diskusijo. Izkaže se, da je na področjih, kjer
obstaja proces deinstitucionalizacije, .število prisil-
nih hospitalizacij vztajno pada. Gibanje teh številk
je odvisno tudi od zakonodaje na po.sarneznem pod-
ročju. Raziskava pokaže tudi mednarodno težnjo k
reformuliranja zakonodaje, kije posledica krize tra-
dicionalne psihiatrične paradigme.
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
italijanski zakon na področju psihiatrije
Avtorja predstavita italijanski zakon o psihiatriji.
Najprej opišeta socialnopolitično ozadje zakonskih
sprememb iz leta 1978, potem pa podrobneje pred-
stavita tisti del zakonodaje, ki se nanaša na psihi-
atrijo. Opirata se na ključne teoretske točke, kijih
zakon definira na novo, to pa so: vprašanje nevarno-
sti, odnos med varnostjo družbe in pravicami paci-
enta in odnos med zdravljenjem in družbeno inte-
gracijo pacienta. Na koncu avtorja na kratko pri-
merjata zakonske odredbe s področja psihiatrije v
treh regijah in v sklepu ugotovita, da je družbeni
razvoj (ki se zrcali v uzakonjenem odnosu družbe
do psihiatričnih pacientov kot nemočnih subjektov),
ki je v prvi polovici tega stoletja v vseh treh regijah
še precej homogen, v drugi polovici 20. stoletja ubral
različna pota.
Vito Flaker
Analiza tveganja
Vito Flaker je asistent za socialno patologijo in vodja študija
duševnega zdravja v skupnosti na Visoki šoli za socialno delo
Univerze v Ljubljani in predsednik Društva za novosti v dušev-
nem zdravju ALTRA.
Avtor predstavi postopek analize tveganja, ki so ga
razvili pri tehtanju verjetnosti nevarnosti v primerih
prisilne hospitalizacije, pa tudi pri oskrbi v skupnosti.
Postopek razlikuje med grožnjo in nevarnostjo kot
sestavinama tveganja. To ločevanje je pomembno ne
le zaradi tega, ker omogoča bolj realistično ocenje-
vanje stopnje tveganja, ampak tudi zato, ker omogoča
boljše razumevanje situacije tako tveganja kot tudi
odločanja v takih situacijah. Postopek lahko pripelje
k zmanjševanju paternalizma in k razmišljanju o
taktikah zmanjševanja tveganja. V paradigmatskem
smislu je ta postopek, ki ga vpeljuje zlasti stroka
socialnega dela, pomemben korak naprej od tradi-
cionalnih kvazi kavzalnih modelov medicine in prava.
Danilo Sedmak
Prispevek k upravljanju in analizi psihološke vsebine
akutne duševne stiske
Danilo Sedmak je primarij psiholog v Centru za mentalno
zdravje v Nabrežini; je tudi odgovorni psiholog za slovensko
otroško socio-psiho-pedagoško službo v Trstu.
Avtor opisuje svojo poklicno izkušnjo kliničnega psi-
hologa v Trstu. V tridesetih letih zajame tri značilne
faze razvoja tržaške psihiatrije: tradicionalno insti-
tucionalno fazo, fazo transformacije in fazo teritori-
alne psihiatrije. Avtor povzema specifične lastnosti
teh obdobij skozi prizmo izkustvenega pristopa in
se hkrati, ko opisuje tretjo, sedanjo fazo, ozre po
nekaterih sedanjih projektih Centra za mentalno
zdravje v Nabrežini. Poseben poudarek je na nevar-
nosti t. i. objektivizacije uporabnikov psihiatričnih
uslug, ki ostaja del poklicnega in institucionalnega
soočanja z duševno boleznijo, čeprav se psihiatrični
delavci trudijo drugače.
Tanja Lamovec
Fenomenologija in duševno zdravje
Dr. Tanja Lamovec je redna profesorica na oddelku za psi-
hologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in vodja
sekcije za zagovorništvo pri Društvu za novosti v duševnem
zdravju ALTRA.
Avtorica predstavi fenomenološki pristop h glob-
ljemu razumevanju akutne duševne stiske, za bolj
učinkovito pomoč. Na začetku oriše zgodovinski raz-
voj fenomenološke misli in omeni nekaj ključnih
avtorjev. Naprej se ukvarja s fenomenološkim pogle-
dom na pomen, mesto in vrednost neposredne, izkus-
tvene komunikacije med ljudmi, ki jo ponuja kot oro-
dje v procesu spoznavanja človeka v duševni stiski.
Nekatere razsežnosti fenomenoloških raziskav
269
POVZETKI
ilustrira s primeri tipičnih fenomenov pri depresiji,
maniji in shizofreniji in sklene s pregledno razpredel-
nico, v kateri našteva možnosti, ki jih ponuja feno-
menološki vidik.
Vesna Švab, Nace Kovač
Skupnoslna skrb za osebe s psihozo
Dr. Vesna Švab je psihiatrinja v Psihiatrični khniki Polje.
Nace Kovač je socialni delavec na Centru za socialno delo
Ljubljana Moste-Polje in predsednik upravnega odbora
Organizacije za duševno zdravje - ŠENT.
Avtorja opisujeta že vzpostavljene oblike skrbi za
duševno bolne pri nas in ocenjujeta njihovo uspeš-
nost in razvojne možnosti. Predstavita model skup-
nostne skrbi za osebe s psihozo, ki je primeren na-
šim razmeram in možnostim, in pregled potrebnih
komponent skupnostne skrbi. Temelj skupnostne
skrbi je povezava med različnimi institucijami, stro-
kovnjaki, uporabniki in njihovimi svojci. Utemelju-
jeta sektorizacijo skrbi. Opišeta že vzpostavljene ko-
ordinacije in njihovo uspešnost pri zagotavljanju
večje samostojnosti in normalizacije psihiatričnih
pacientov.
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno
manifestacijo - Študija primera (III)
Mag. Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo na Visoki
šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Za socialno situacijo psihiatričnih pacientk je med
drugim značilno, da imajo skromno in redko soci-
alno mrežo. Večina njihovih socialnih stikov je po-
vezanih z institucijo, vendar se stiki, navezani v insti-
tuciji, navadno ne razpotegnejo na "zasebne" stike,
tj., pacientke se navadno zunaj bolnice ne družijo.
Prikazani so nekateri rezultati vprašalnika, ki ga je
avtorica aplicirala na skupino pacientk. Značilno je,
na primer, daje izmed vseh vpra.šanih skoraj polovica
doživela fizično nasilje sorodnikov. Posebej se avto-
rica posveti vprašanju izolacije. Ugotavlja, da se
diskriminacija v instituciji manifestira zlasti v količini
časa, ki je je pacientka deležna, in sklene z navezavo
svoje izkušnje na Goffmanovo analizo delovanja psi-
hiatrične ustanove.
Milko Poštrak
Kje so subkulture danes? (Ill)
Mag. Milko Poštrak je mladi raziskovalec na Visoki šoli za
socialno delo Univerze v Ljubljani.
V tretjem delu zapisov o subkulturah se avtor loti
umeščanja pojma subkultura v širši okvir kulture oz.
kar pojma vsakdanjega življenja. Preden se celoviteje
loti omenjene analize, opravi še krajši pregled razvoja
raziskovanj in pojmovanj problematike mladostn-
ištva, od - zlasti ameriških - teorij deviacije iz prvih
desetletij tega stoletja in nanje navezujočih se teorij
mladinske kulture, prek zametkov in nato razvitih
subkulturnih teorij do še večplastnejšega proučevanja
subkulture in mladinskih kultur v okviru - na antro-
poloških in etnoloških spoznanjih utemeljenih -
sodobnih kulturoloških proučevanj. Ob tem nakaže
tudi aktualno kritiko najnovejših pristopov.
Zoja Skušek
Očetje: pravica do nosečnosti - Psihosomatska kuvada
Zoja Skušek je asistentka za sociologijo kulture, zunanja sode-
lavka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, urednica
zbirke Studia humanitatis in publicistka.
Avtorica ugotavlja, da večina tradicionalnih kultur
ritualno regulira očetovo vedenje v času, ko pričakuje
otroka. Naša kultura je očetov delež pri nosečnosti
in zgodnjem otroštvu potlačila: slovenščina nima niti
izraza za moškega, ki pričakuje otroka, in tudi drugi
"veliki" jeziki si pomagajo z jezikovnimi berglami,
kot so expecting father, le devenir-pere itn.; vendar pa
ta potlačitev skozi simptome udarja nazaj. Študije,
ki so se s tem področjem ukvarjale, ugotavljajo, da
se očetje v t. i. modernih družbah odzivajo na
pričakovanje otroka z različnimi vedenji; psihiatrija
jih je nekaj med njimi označila za "patološka",
medicina pa jih za zdaj še ni - kot jutranja bruhanja
in slabosti nosečnic - vključila med "normalna"
znamenja pričakovanja otroka.
Srečo Dragos
Socialno delo - sistemski vidik (II)
Mag. Srečo Dragos je asistent za sociologijo na Visoki šoli za
socialno delo Univerze v Ljubljani.
Avtor poudarja zlasti tri vprašanja: o pomenu glo-
balnih družbenih sprememb za stroko socialnega
dela, o vprašanju (ne)smiselnosti eklekticizma v
teoriji socialnega dela in o vprašanju (ne)uporab-
nosti sistemskega pristopa. Pri prvem opozori na
globalne premike v porazdelitvi družbene moči, na
načine družbene integracije in na značilnosti drža-
ve, kar ima pomembne posledice za položaj stroke.
O drugih dveh vprašanjih pa se opredeli afirmativ-
no, saj argumentira koristnost (in nujnost) uporabe
eklektičnega pristopa kot tudi aplikativno sposob-
nost sistemske teorije v socialnem delu. V zvezi z
nekaterimi pomembnimi razlikovanji, ki jih sistem-
ski pristop uvaja v socialno delo, je podan tudi pri-
kaz raziskave B. Stritiha: Normativi in standardi v
socialnem varstx'u (VŠSD, 1993).
270
ABSTRACTS
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
Epidemiology of compulsory hospitalisation in the
Alpe-Adria region
Dr. Lorenzo Tbresini is a psychiatrist-primarius working at
the addmission department (Servizio Psichiatrico di Diagnosi
e Cura) of the general hospital (Ospedale Maggiore) v Trstu.
Dr. Bruno Norcio is a psychiatrist-primarius at the Mental
Health Centre San Vito in Trieste.
The authors present their analysis of a joint research
on the epidemiology of compulsory hospitalisation
in the three Alpe-Adria regions (Trieste, Gorizia and
Pordenone in Italy, Klagenfurt in Austria, and Lju-
bljana with surroundings in Slovenia) in 1992. The
origin and the puфose of the Section for enhancing
mental health of the Alpe-Adria Association and the
historical development of psychiatric approaches in
the three regions are briefly noted, before the des-
cription of methods, employed in the research, and
the results are presented and discussed. It seems that
in the region with an ongoing process of deinstituti-
onalisation there is a consistent decrease in the num-
ber of compulsory hospitalisations. The dynamics of
these figures depend also on the legislation in an in-
dividual region. The research shows an international
tendency to reform legislation as a conséquence of
the crisis of the traditional psychiatric paradigm.
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
Italian law in the field of psychiatry
The authors first describe the socio-political back-
ground of the legal changes from 1978 and then pre-
sent in detail the part of legislation related to psy-
chiatry. They consider the key theoretical is.sues re-
defined by the new law, i.e.: the question of danger,
the relationship between the protection of society and
patients' rights, and the relationship between a pa-
tient's cure and his/her social integration. Finally, the
authors briefly compare legal measures in the field
of psychiatry among the three Alpe-Adria regions,
and conclude that the social development (reflected
in the legal attitude of society to psychiatric patients
as weak subjects), rather homogenous in the first half
of this century, took rather different paths in the sec-
ond.
Vito Flaker
Risk analysis
Vito Flaker is an assistant lecturer of social pathology and head
of Community Mental Health Studies at the University of
Ljubljana School for Social Work, and chairperson of ALTRA
- Association for Innovations in Mental Health.
The author presents the procedure of risk analysis
that has been developed to measure the probability
of danger in cases of compulsory hospitalisation, as
well as of community care. The procedure distingui-
shes between threat and danger as the components
of risk. This distinction is important not only because
it allows a more realistic assessment of the degree of
risk, but also because it allows a better understanding
of both the situation of risk and decision-making in
such situations. The procedure may lead to less pa-
ternalism and to the considerations of the tactics of
reducing risk. Paradigmatically, this procedure, in-
troduced in particular by social work, is a significant
step forward from the traditional quasi causal mod-
els of medicine and law.
Danilo Sedmak
A contribution to management and analysis of the
psychological content of the acute mental distress
Danilo Sedmak is a psychologist-primarius at the Mental
Health Centre in Nabrežina; he is also the responsible psy-
chologist for the Slovenian socio-psycho-pedagogical service
for children in Trieste.
The author describes his professional experience as
a clinical psychologist in Trieste. The period of thirty
years includes the three characteristic stages in the
development of the Triestan psychiatry: the traditional
stage, the stage of transformation, and the stage of
territorial psychiatry. The author summarizes the
specific features of these periods through an experi-
ential approach and in describing the third, present
stage, he considers some current projects of the Men-
tal Health Centre in Nabrežina. He emphasises the
so-called objectivation of psychiatric service users as
a peril which in spite of conscious efforts on the part
of psychiatric workers remains inherent in the profes-
sional and institutional confrontation with mental ill-
ness.
Tanja Lamovec
Phenomenology and mental health
Dr. Tanja Lamovec in a tenure professor at the University of
Ljubljana Philosophical Faculty, Department of Psychology,
and chairperson of the Advocacy section of ALTRA - Asso-
ciation for innovations in mental health.
The author presents the phenomenological approach
to a deeper understanding of the acute mental dis-
tress and a more efficent help. First, she describes
the historical development of phenomenological ideas
and mentions a few key authors. Next, she explains
the phenomenological views on the significance, place
and value of immediate experiential communication
271
ABSTRACTS
among people, which the author offers as an instru-
ment in the process of learning about the person in
mental distress. Some dimensions of phenomenologi-
cal research are illustrated by way of the cases of typi-
cal phenomena at depression, mania and schizophre-
nia, and the article is concluded with a list of possi-
bilities offered by the phenomenological view.
Vesna Švab, Nace Kovač
Community care for persons with psychosis
Dr. Vesna Švab is a psychiatrist at the Polje Psychiatric Clinic.
Nace Kovač is a social worker at the Ljubljana Moste-Polje
Social Work Centre and chairperson of the executive commit-
tee of ŠENT- Organisation for Mental Health.
The authors describe the established forms of care
for mentally ill in Slovenia and assess their efficacy
and developmental capacities. They pre.sent a model
of community care for persons with psychoses, suit-
able to the circumstances and possibilities, and re-
view the necessary elements of community care. The
basis of community care is the link among various
institutions, professionals, users and their relatives.
The authors argue for the sectorisation of care. They
describe the established coordinations and their effi-
cacy in providing greater authonomy and normalisa-
tion of psychiatric patients.
Darja Zaviršek
Psyhiatric ward between illness and its cultural
manifestation - A case study (III)
Darja 2^viršek is an as.sistant lecturer for anthropology at the
University of Ljubljana School for Social Work.
Characteristic for the social situation of female psy-
chiatric patients is that they have a meagre and scarce
social network. Most of their social contacts are linked
to the institution, yet these institution-linked contacts
are ordinarily not extended to "private" contacts, that
is, the patients do not habitually as.sociate out of the
hospital. Some results of a questionnaire applied by
the author to a group of female patients are pre-
sented. They show, for instance, that almost half of
the group have experienced physical violence from
their relatives. In particular, the problem of isolation
is scrutinized. The author finds di.scrimination in in-
stitution to manifest itself in the length of time spent
on a patient by the staff, and concludes by linking
her experience at research to Goffman's analysis of
the psychiatric institution.
Milko Poštrak
Where have all subcultures gone? (Ill)
Milko Poštrak is a junior researcher at the University of Lju-
bljana School for Social Work.
In the third part of his notes on subcultures the au-
thor attempts to place the notion of subculture within
a wider framework of culture or even of everyday
life. Before embarking upon an integral analysis, he
makes a brief survey of the evolvement of research
of, and ideas about, the juvenile, from - especially
American - the theories of deviance since the first
decades of this century and the related theories of
youth culture, to the origins of, and later, to devel-
oped theories of subculture, to multilevel investiga-
tions of subcultures and youth cultures in the frame-
work of modern culturological studies, based on
anthropological and ethnological knowledge. The au-
thor also indicates some criticism to the recent ap-
proaches.
Zoja Skušek
Fathers: the right to pregnancy - Psychosomatic
kuvada
Zoja Skušek is an assistant lecturer for sociology of culture at
the University of Ljubljana Philosophical Faculty, editor of
Studia humanitatis and a publicist
The author finds that most traditional cultures ritu-
ally regulate fathers' behaviour at the time of child
expectancy. Our culture has suppressed the father's
part in pregnancy and early childhood; there is no
expre.ssion in the Slovenian for the man who expects
a baby, and other languages coin just as awkward ex-
pre.ssions, such as expecting father, le devenir-pere etc.
However, the suppressed strikes back. The studies
on the subject reveal that fathers in so-called mod-
ern societies react to child expectancy with different
ways of behaviour. Some have been labelled "patho-
logical" by psychiatry, and they have not yet been in-
cluded by medicine among the "normal" signs of child
expectancy.
Srečo Dragoš
Social work-a systemic view (II)
Srečo Dragoš is an assistant lecturer of sociology at the Uni-
versity of Ljubljana School for Social Work.
Attention is paid mainly to three questions: the sig-
nificance of the global social change for the profes-
sion of social work, the (in)significance of eclecticism
in the theory of social work, and the (in)applicability
of the systemic approach. Dealing with the first ques-
tion, the author points out those influential global
movements which concern the transformation of the
dominant forms of power in a society, the mode of
social integration, and the character of the state. He
argues in favour of the other two questions, finding
the eclectic approach useful (and necessary) and the
system theory applicable in social work. Relating to
some important distinctions introduced into social
work by the system approach, the research Normatives
and standards in social work by Bernard Stritih (pub-
lished by School for Social Work, 1993) is reviewed.
272
Ponudba - preberite to!
če želite, da Socialno delo objavi obvestilo ali informacijo o kakšni vaši dejavnosti, npr, o seminarju
ali kongresu, ki ga prirejate, o publikaciji, ki ste jo izdali, ali o kakšni drugi zadevi, ki bi zanimala
strokovno javnost, nam jo, prosim, pošljite. Časopis Socialno delo ¡e najhitrejši način, kako obvestite
veliko ljudi s tega področja in iz tega poklica!
Pišete?
Časopis Socialno delo v letu 1994 pripravlja naslednje teme:
-	nove psihosocialne službe,
-	ljudje (skupine) s posebnimi potrebami,
-	supervizija.
Še zlasti vas vabimo, da napišete in nam pošljete članek, če se ukvarjate s katerim od teh področij.
Lahko nas prej pokličete.
Vabljeni ste tudi z drugimi besedili: s primeri iz prakse, poročili, intervjuji, mnenji, odgovori itn.
Prosimo, da se držite navodil, ki so objavljena na naslednji strani.
Druge izdaje VŠSD
Darja Zaviršek
ženske in duševno zdravje
David & Althea Brandon
Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi
Naročite ju lahko s pismom ali po telefonu.
Kako naj bo urejeno besedüo za objavo v časopisu Socialno delo
1.	Rokopis teoretskega članka, raziskovalnega poročila in druge poglobljene študije je lahko dolg do 16
strani (30.000 znakov), daljši izjemorna s privoljenjem uredništva. Druga besedila lahko imajo do 8 strani.
2.	Rokopis je lahko vrnjen avtorju v dopolnitev ali popravek. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali
spremeniti dele besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja.
3.	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65
znakov na vrstico (velikost znakov: 10 pik).
4.	Besedilo na disketi je lahko zapisano v kateremkoli programu za MS-DOS ali MS-WINDOWS, ne sme
pa biti v formatu ASCII.
5.	Besedilo na disketi mora biti brez kakršnegakoli oblikovanja, npr. pomika v desno, pomika na sredo,
brez posebej formatiranih odstavkov, velikosti črk ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov.
Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu.
6.	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor
na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove ipd.
7.	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa
upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli
besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpisu.
8.	Vse opombe naj bodo v formatu opomb (FOOTNOTES ali ENDNOTES) ali pa pomaknjene na konec
besedila in oštevilčene.
9.	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Od barv je dovoljena samo
črna (seveda tudi siva). Če so računalniško že obdelane, se posvetujte z uredništvom.
10.	Reference naj bodo razvrščene po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov, in sicer tako:
D. Bell, R Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin {nr.), Lectures in Experimental Psychiatry. Pittsburg:
Univ. Pittsburg Press.
J. Chaseguet-Smlrgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton.
— (1991), Sadomasochism In the perversions: some thoughts on the destruction of reality. J. Amer Psychoanal. Assn.,
39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32, št. 1-2: 54-60.
DIdier-Well et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. WInnIcot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: Through Pediatrics to Psychoanalysis. New York: Basic
Books, 1975.
Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete. Številka letnika je del naslova revije!
11.	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor, koavtor leto: stran; avtor^, koavtor^ leto^: stran^) itn.
(enako, če gre za urednika). Na primer: (Bell, Caplan, Karim 1986; Didier-Weil et ai. 1988; Winnicott 1949:
145). Če je avtor/urednik omenjen že v be.sedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, na primer: ... Miller
(1992: 133)...
12.	Tuje besede (razen imen) in latinarije (kakor ibid., op. cit. ipd.) naj bodo ležeče ali podčrtane.
12.	Uredništvo sprejme tudi neobdelana besedila, vendar s tem nastale stroške odšteje avtorju od honorarja.
13.	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah, v slovenščini in angleščini.
Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
14.	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v
tretji osebi) v slovenščini in angleščini. V datoteki Y bo torej pisalo:
Dr. )(Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in
pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
Dr. )(Y is Assistant Lecturer at School for Social Work in Ljubljana, Vice-Chairperson of The Social Workers' Association of
Slovenia and Deputy Co-ordinator of the European Refugee Programme.
social work
Vol. 33, June 1994, Part 3
'ubiished by School of Social Work, University of Ljubljana
All risks reserved
Editor-in-Chief
Bogdan Lešnik
Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international edition)
Editorial Board
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (Chairman)
Pavla Ropoša Tanjšek
Marta Vodeb
Marjan Vončina
Advisory Board
Franc Brine
Gabi Cačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara CX-senik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Address of the Editor
Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, Slovenia, phone & fax (+386 61) 1 33-701 1
selected contents
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
Epidemiology of compulsory hospitalisation in the Alpe-Adria region	169
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
Italian law in the field of psychiatry	185
Vito Flaker
Risk analysis	189
Danilo Sedmak
A contribution to management and analysis of the psychological content of the acute mental distress	197
Tanja Lamovec
Phenomenology and mental health	201
Vesna Švab, Nace Kovač
Community care for persons with psychosis	207
Darja Zaviršek
Psyhiatric word between illness and its cultural manifestation (III)	217
Milko Poštrak
Where hove all subcultures gone? (Ill)	227
Zoja Skušek
Fathers: the right to pregnancy (Psychosomatic kuvada)	235
Srečo Dragos
Sociol work-a systemic view (II)	239
English Abstraes	271
Published in six issues per year.
socialno delo 33 (1994), 3
članki
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
Epidemiologija prisilne hospitalizacije na območju Alpe-Jadran	169
Bruno Norcio, Lorenzo Toresini
Italijanski zakon na področju psihiatrije	185
Vito Flaker
Analiza tveganja	189
Danilo Sedmak
Prispevek k upravljanju in analizi psihološke vsebine akutne duševne stiske	197
Tanja Lamovec
Fenomenologija in duševno zdravje	201
Vesna Švab, Nace Kovač
Skupnostna skrb za osebe s psihozo	207
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo (III)	217
Milko Poštrak
Kje SO subkulture danes? (Ill)	227
Zoja Skušek
Očetje: pravica do nosečnosti (Psihosomatska kuvada)	235
Srečo Dragoš
Socialno delo - sistemski vidik (II)	239
recenzija
Blaukopt Glosto v družbenih spremembah • Milko Poštrak	249
poročili
Slovenske nevladne organizacije in ameriška izkušnja • Vesna Leskošek	253
Duševno zdravje, rasa in kultum • Darja Zaviršek	255
dokumenti
Ч
Vprašalnik za psihosocialne službe (III)	257
povzetki
Slovenski	269
Angleški	271
ISSN 0352-7956	UDK 304+36