kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov 11. LETO / ŠTEVILKA 5 V CELOVCU, DNE 5. FEBRUARJA 1959 CENA 1.50 ŠILINGA Ob moskovskih »izpovedih" Oči vsega sveta so danes zopet uprte v Moskvo, kjer zaseda 21. kongres boljševiške stranke Sovjetske zveze. Stranke, ki U svetovni komunizem priznava vodstveno vlogo pri borbi za razširitev komuni-stičnega gospostva po vsem svetu. Zato so se ondi zbrali delegati vseh komunističnih strank iz svobodnega in nesvobodnega svetit. Kongres se vrši v času, ko voditelji Sovjetske zveze lahko s ponosom kažejo na velike uspehe, ki so jih ruski znanstveniki in tehniki dosegli na raznih znanstvenih področjih, prav posebno pa pri izdelavi raket. Samozavestno je Hruščev napovedal nov sedemletni gospodarski načrt, ki naj naredi Sovjetsko zvezo po gospodarski moči enako Ameriki, vojni minister maršal Malinovski pa je izjavil, da je Sovjetska zveza svoje rakete na dolge razdalje tako izpopolnila, da lahko ponesejo vodikove bombe kamorkoli na svetu in da te rakete že izdelujejo v serijah. V teh načrtih in izjavah je gotovo zrno resnice in bilo bi napačrio si pred stvarnostjo zakrivati oči. Toda to ni vsa stvarnost. Na istem kongresu je bilo slišati ponižujoče sa-moobtožbe padlih veljakov, to je tistih, ki so do včeraj delili oblast s Hruščevom, Mikojanom in ilrugimi, ki danes še sede na predsedstveni tribuni iu jim tisoči delegatov oglušujoče ploskajo pri njih govorih. Pred leti so isti delegati ploskali sedanjim ..sovražnikom stranke” Molotovu, Bulganinu, Kaga-noviču, Malenkovu, Šepilovu in drugim. Bivši ministrski podpredsednik Pervuhin in bivše šef komisije za gospodarske načrte Saborov, ki je v Sovjetski zvezi vrhovna gospodarska oblast, sta sc pred zbranimi delegati sama obtožila, da sta se hudo pregrešila proti stranki, da sta v družbi z že omenjenimi „zločinci” delovala proti državnim interesom, da sta sabotirala delo vlade. Globoko sta „ob-žalovala svoje grehe”, obenem pa moledovala, da jih še naprej primerno zaposlijo pri gradnji socializma, pri kateri hočeta sedaj, ko sta svoje napake spoznala, iskreno sodelovati. Človeka neprijetno preseneti, tla se šele po 20 ali 30 letih dela na vrhovnih mestih državne oblasti v dvestomilijonski državi nekdo izkaže za „saboterja” in celo „tujega agenta”. Toda ti pojavi v Sovjetski zvezi niso nič novega. Pred dobrimi 20 leti je presenečeni svet moral slišati, kako so se pred posebnim sodiščem, ki ga je vpostavil tedanji vsemogočni gospodar Sovjetske zveze Stalin, stari revolucionarji, ki so obenem z Leninom tisočkrat izpostavljali svoje življenje za revolucijo in za zmago komunizma, naenkrat sami sebe obtoževali najpodlcjših izdajstev in nato bili na podlagi teh priznanj obsojeni na smrt. Takrat je bil ves svet prepričan, da je vse skupaj le grozotna komedija, ki si jo je izmislil bolni duh utelešenega peklenščka v podolji Pošastnega Georgijca s povešenimi brki. Toda danes hoče tudi Stalinov naslednik Hruščev enake »izpovedi” in jjodobno zavržna »priznanja”, v katerih Prostovoljnost nihče ne verjame. Sodna razprava proti tem samozvanim zločincem otegne biti poslednje dejanje te igre, toda dej-stvo, da se take grozotne komedije ponavljajo iz desetletja v desetletje, pod vodstvom različnih »režiserjev”, kaže, tla gre za kronično rano komunističnega režina, v katerem se njegovi veljaki z vsemi sredstvi bore za oblast. Kljub premetenosti in fafiniranosti sredstev, ki se jih |>oslužujejo, pa so te borbe izraz v bistvu barbarskega, poganskega du-ha, kateremu neizgibno zapade človek, ki je obrnil hrbet Bogu. Ob teh »samoizpovedih” se ni moč ubraniti Snusa, toda napačrtb bi bilo, jim dajati drugačni pomen, kol ga v resnici imajo. Dogajajo se pri ruskem narodu, ki je dal svetu velikega glasnika miru in ljubezni Tolstoja, Dostojevskega, Musorg-skega, Puškina, Prokofjeva in dolgo vrsto znan-dvenikov ter umetnikov, ki spadajo med vrhunske dobrotne genije človeštva. Ta narod je tudi po-Snal prvi umetni satelit v vsemirje. Ako vse to premislimo, šele doumemo, kako veliko nesrečo pomeni za ruski narod komunizem. Pahnil ga je v najstrašnejše suženjstvo, ki ga je moč primerjati sanm s časi pred Kristusovim nastopom. 2ato pa bomo mi toliko bolj znali spoštovali in r*miti svobodo, ki jo je človeštvu dalo krščanstvo. ‘Nepotopljivo ladjo' to požrli valovi Minulo soboto popoldne si je v snežnem viharju, ki je gnal po morju kot hiša visoke valove, utirala pot 2857 tonska ladja »Hans Hedtoft«. Bila je namenjena iz. Ko-penhagena na Groenlandijo. Bila je popolnoma nova in to jp bilo njeno prvo potovanje, bila je namreč pravkar zgrajena in posebno opremljena za vožnjo po severnih morjih ter je veljala za praktično nepotopljivo. Na kljunu je imela posebno pripravo za lomljenje ledu. Nenadoma so se v gosti megli pojavili obrisi mogočne gore, ledene gore. Za obrat je bilo prepozno. Ladja se je zaletela v goro. Ob šestih zvečer je radijska postaja ladje sporočila svetu: »Zadeli smo na ledeno goro in na ladijskem truplu zija velika luknja. V strojni prostor vdira voda.« čez pol ure je klical radio »Potrebujemo takojšnjo pomoč!« Ob 9 zvečer: »Potapljamo se. Kličemo vse ladje v bližini na pomoč.« Ob desetih zvečer je oddala mednarodni nujni klic: »SOS. Potapljamo se! SOS«. Potem vse tiho je bilo. Več ladij je pohitelo na kraj nesreče, kot ga je v svojih ^oddajah navedel ladijski radio, toda niso se mogle ponesrečeni ladji približati zaradi goste megle in visokih valov. Končno jim je izginila iz vida. Požrli so jo valovi. Na krovu je imela 95 potnikov, med katerimi je bilo 40 mož posadke in 55 potnikov. Med slednjimi je bilo 19 žensk in 6 otrok. Sleherno upanje na njih rešitev je izgubljeno. Tudi ako jim je uspelo zapustiti potapljajočo se ladjo in prestopiti v rešilne čolne, so se ti v viharnem morju gotovo prej ali slej prevrnili in spričo silovitega mraza' mora sedaj vsak človek v ledenem morju najkasneje v 10 minutah zmrzniti. Ta nesreča nas spominja na podobne katastrofe v zadnjem stoletju: Leta 1833 je parnik »Ladv of the Lake« na poti iz Kanade v Anglijo trčil na ledenik, pri čemer je izgubilo življenje 215 oseb. Dne 12. aprila 1912 pa je luksuzni veleparnik »Ti-tanic« za katerega so tudi menili, da je nepotopljiv, zadel v ledeno goro na svojem prvem potovanji} iz Evrope v Ameriko. V valovih je izginilo 1500 oseb in ladijska godba na potapljajoči ladji je igrala do zadnjega. Zaradi nesreče Titanica je bila uvedena zelo obsežna ledeniška služba, ki opazuje gibanje ledenih gora in ga sporoča ladjam; kljub temu pa se tu pa tam še vedno dogode nesreče. Med zadnjo vojno je zadel na ledenik nek trgovski parnik, sedaj pa že' omenjena danska ladja. Vse to kaže, da človek tudi s svojimi najmodernejšimi stroji in aparati včasih brez moči pred naravnimi silami. -KRATKE VESTI — Angleške kraljice Elizabete! II ne bodo povabili na slovesno proslavo 50. obletnice ustanovitve Južnoafriške Unije. V tej državi, ki je nastala po znameniti burski vojni so v zadnjih letih prevladali protiangle-ški elementi, ki zahtevajo, da se država, katere formalni vrhovni poglavar je angleški vladar, proglasi za republiko. Da se izognejo sporom pri tem državnem prazniku, so sklenili, da svoje vladarice enostavno ne povabijo. Ljudsko štetje so končali v Sovjetski zvezi. |e to prvo splošno ljudsko štetje po koncu vojne. V njem je bilo zaposlenih 500.000 oseb, ki so štele prebivalstvo. Rezultati bodo pa šele kasneje objavljeni, vendar računajo, da bo prebivalstvo znatno preseglo 200 milijonov duš. Moralne škandale doživlja v zadnjem času tudi Francija, potem ko so se Italijani naveličali zasledovati »zabave« svojih ari-strokratov in denarnih meščanov. Minuli teden je ves Pariš z zanimanjem bral po časopisju zgodbe o »Ballet rose«, ali po naše o »rožnatem rajanju«, ki ga je organiziral v- svoji vili neki veleindustrialec, lastnik velikih rudnikov v Severni Afriki. Na teh prireditvah so nastopala 14- do 15-letna dekleta zelo »skromno« oblečena. Zbiral je ta dekleta proti plačilu policijski komisar Jean Ledoux, ki sedaj sedi v zaporu in je na podlagi njegovih izpovedi vsa zadeva prišla na dan. Dekletom je obljubljal »u-metniško kariero«. Med obiskovalci teh »umetniških« večerov so bili povečini že Fronte na Bližnjem vzhodu postajajo gibljive Razmerje med Nasserjem, predsednikom Zedinjene Arabske republike (Sirija in Egipt) ter Moskvo se je v zadnjih dneh zelo ohladilo. Vzrokov za spremembo je več. Dobrih pet let je bil Nasser voljno orodje sovjetske politike na Bližnjem in Srednjem vzhodu proti zapadnim silam. Kot najizrazitejši predstavnik arabskega nacionalizma si je v vseh deželah arabskega sveta pridobil mnogo pristašev s svojim programom, ki je zahteval izgon vseh evropskih kolonialnih sil ter zedinjenje vseh arabskih držav. Ker Zapad ni hotel podpreti teh njegovih teženj in tudi ne njegovih velikopoteznih gospodarskih načrtov (gradnja velikanskega jeza na Nilu pri Assuanu), se je Nasser popolnoma naslonil na Moskvo, čeprav je doma pozaprl vse komuniste. Nasserjevi nauki so vzpodbodli druge ambiciozne arabske voditelje k uporu proti arabskim kolonialnim silam oziroma domačim vladam, ki so bile prijazno razpoložene do evropskih kolonialnih sil. Ko je v smislu Nasserjevih naukov general Kas-sem v Iraku pregnal anglofilsko vlado Nu-ri-Es-Said paše, je vse pričakovalo, da se bo ta na petroleju zelo bogata dežela združila v Egiptom, toda Kassem je hotel Nas-serjeve nauke raje sam izvajati. Da se ubrani precej močnih Nasserjevih pristašev v lastni državi in prepreči priključitev Egiptu, se je naslonil celo na komuniste. Naenkrat je iz Moskve prišel glas, da bo sovjetska vlada podpirala tudi Kassema. Očivid-no so v Moskvi prišli do zaključka, da ni dobro staviti vse na enega konja. Nasser je izgubil tako svoj monopol a-rabskega nacionalizma, pa tudi sovjetske podpore, ki ga je edina rešila pred porazom po Izraelu v sueškem vojnem pohodu leta 1956. Toda mož ni vrgel puške v koruzo, ampak je navezal stike z Zapadoni. Po nekaj tednih so bile ugodno zaključena pogajanja glede odškodnine za podržavljeni sueški prekop ter za imetje angleških državljanov v Egiptu, ki ga je Nasserjeva vlada zaplenila. S V odgovor pa je Moskva s posebnimi častmi sprejela pobeglega sirijskega komunista Bagdasha, ki je odšel v Moskvo, da se izogne Nasserjevi ječi. Obenem pa je zopet dovolila Židom, da se iz Sovjetske zveze izseljujejo v Izrael. Bil je to diskretno opozorilo Nasserju, da naj pazi kaj dela. Princ Rainier, vladar pritlikave republike Monaco ob idilični »ažurni obali« na francoski Rivieri, je razpustil svoj 18 mož broječi parlament, ker mu ni hotel odobriti proračuna, češ da je preveč razsipen. Celotna država meri pol kvadratnega kilometra in ima 28.000 prebivalcev, ki ne plačujejo nobenih davkov. Glavne dohodke male kneževine pa prinaša svetovno znana igralnica.Za njo je pa najbolj privlačna točka te države vladarjeva žena princesa Pat-ricia, nekdanja filmska igralka Grace Kelly. Njen ljubeči mož je med drugim ukazal vstaviti v državni proračun stroške za izdelavo zlatega kipa princese. priletni gospodje iz visokih krogov. Med njimi je bil tudi bivši predsednik poslanske zbornice Le Troquer (socialist). Zimski manevri ameriških vojakov v Nemčiji so se začeli minuli teden. Na ma-neverskem ozemlju v Oberpfalz nastopa 50.000 mož, 10.000 vozil in 300 letal. Vaje bodo zaključene 10. februarja. Nase prireditve ST. LIPS Sentlipška Farna mladina vabi na pustno prireditev, ki bo na pustno nedeljo, dne 8. februarja 1959 ob jAS. uri popoldne v Farni dvorani v Št. Lipšu. Na sporedu so tri vesele pustne igre. Vsi prijatelji vedele zabave prisrčno vabljeni! ZAKLJUČEK ŠIVALNEGA TEČAJA Katoliško prosvetno društvo v Globasnici vabi vse od blizu in daleč na zaključno prireditev in razstavo šivalnega tečaja, ki bo v nedeljo, dne 8. februarja 1958 pri šoštarju. Kulturna prireditev se začne ob pol 3. uri popoldne; na sporedu je venec pesmi in več šaljivih prizorov. Razstava šivalnih izdelkov je odprta od 12. ure naprej. Odbor VABILO mmumiiiiiiiiiiiiiimiiHHiiiiiiiHiimiiiiiiiniiiiiiiimiHiiiiiiiiiiiiimiiiiitiimimiHiiiimiiiiiMiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiimtiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiii Veselo popoldne v St. Rupertu Na pustno nedeljo, dne 8. februarja, bodo v št. Rupertu pri Velikovcu gojenke kmetijsko-gospodinjske šole v telovadnici »Narodne šole« priredile pustno predstavo. Začetek ob 2. uri popoldne. PRIDITE! Ne bo Vam žal! Prijetno se boste zabavali in pošteno nasmejali ter odhajali domov Židane volje. Tako Vam obljubjajo gojenke, ki Vas na prireditev prav lepo vabijo. miiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimHiiMiHiHiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiuiiiiiimiiiiiiiitHiiimiiiiiiiiimituiHHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuimHiHiiHiiiuuuHHiiui Slovensko prosvetno društvo »Danica« v št. Vidu v Podjuni vabi na ponovitev igre »Z lastovkami«, ki bo v nedeljo, dne 15. februarja ob 7. uri zvečer v »Narodnem domu« v Žitari vesi. ŠT. JAKOB V ROŽU Farna kulturna skupina v št. Jakobu v Rožu vabi na PUSTNO PRIREDITEV, ki bo v nedeljo, 8. II. ob i/23. popoldne in na pustni torek, ob 8. uri zvečer v farni dvorani. - Pridite, da se boste pošteno nasmejali ob »Treh tičkih« in »Ženinu Mihu«. Politični teden Po svetu ... Zapad išče edinost Skupno stališče zapadnih šil do sovjetskih predlogov glede Berlina in ureditve celotnega nemškega vprašanja dela zapadli im državnim pisarnam precej preglavic. Bonnska vlada se je potrudila, da je kot prva sovjetske predloge glede mirovne pogodbe z Nemčijo, ki bi naj potrdila sedanjo delitev nemškega prostora na dve državi, odklonila. V Moskvi so to odklonitev vzeli na znanje s pikro pripombo, da je značilno, da predloge za mir odkloni baš vlada Nemčije, to je tiste države, ki je vojno začela in jo tudi izgubila. Angleži so vedno za razgovore V Londonu glede sovjetskih predlogov niso zavzeli tako odločno odklonilnega stališča. Vlada je celo izjavilg, da je sedaj »elastična politika« najbolj umestna in angleško časopisje je v tem pogledu naslovilo na naslov Amerike nujne pozive k natančnemu študiju sovjetskih predlogov in vseh možnosti za razgovore s sovjetsko vlado. Poleg zunanjepolitičnih razlogov so pri tem igrali gotovo vlogo tudi notranjepolitični motivi, kajti sedanji konzervativni vladi McMillana bi zelo prav prišel kak zunanjepolitični uspeh pred pričetkom nove volilne borbe. Nadomestne volitve v nekaterih okrajih so pokazale v zadnjem letu počasno, a stalno nazadovanje glasov konzervativne stranke, ki se ji bo pri prihodnjih volitvah šlo za kožo, to je za večino v parlamentu. V Parizu in Rimu imajo lastne skrbi V Parizu so zaposleni z notranjimi skrbmi, po drugi strani pa niso hoteli dražiti Nemcev, kajti bonnska vlada je Franciji obljubila znatno gospodarsko pomoč pri sedaj tekočem poskusu spraviti v red francosko gospodarstvo. V Italiji pa je prav prejšnji teden izbruhnila vladna kriza, ki je omrtvila zunanjo politiko te države. Vendar je že dalj časa znano, da zapadno-evropske države niso prav nič navdušene za kako bližnjo združitev Nemčije, čeprav je to uradni cilj atlantske politike. Vsi se namreč v srcu boje nove 70 milijonske Nemčije tako v vojaškem, pa tudi v gospodarskem pogledu, kajti že sama Zapadna Nemčija je postala v zadnjih letih prva gospodarska sila v Evropi in se pojavlja kot resen konkurent v borbi na svetovnih tržiščih. V Ameriki niso ostali gluhi na glasne opomine iz Londona ter za razpoloženje v Evropi. Zato je zunanji minister Dulles izjavil, da bi bilo končno nčmško združenje doseči tudi po kaki drugi poti, in ne po najprejšnjih svobodnih volitvah, kot so doslej vselej zahtevale zapadne države. Bonn je ostal na cedilu To stališče je zbudilo hutjo kri v Bonnu, kjer menijo, da so jih vsi, prav posebno Amerika pustili na cedilu in da ako ne bo najprej svobodnih volitev po vsej Nemčiji, ne bo nikdar prišlo do združenja. V znatni meri so ti strahovi upravičeni, kajti iz leta v leto postajajo globlje razlike med Zapad-no in Vzhodno Nemčijo. Izgleda, da je vzhodnonemška ruladi na kar dovzetna za komunistično vzgojo. Sicer pa je v tem pogledu izvršil Hitler temeljito pripravljalno delo. Čas dela proti združitvi, zato postajajo v Bonnu nervozni. i' Izmenjava očitkov med Bonnom in Londonom Za prihodnji mesec april je napovedana posvetovanje zapadnih zaveznikov glede skupnega stališča do moskovskih predlogov. Zapadni Nemci se boje, da bo na tem zborovanju zunanjih ministrov prevladalo angleško stališče, zato se je med Bonnom in Londonom vnela ostra polemika, v kateri nemško časopisje očita Angležem že tradi- cionalno »perfidnost Albiona«, dočim londonski Times zasmehljivo pravi, da menda še vedno velja staro pravilo, namreč, da Nemcem manjka »smisel za politiko«. Ameriški zunanji minister Dulles pride zato ta teden v Bonn, da zapadnonemškega kanclerja Adenauerja nekoliko pomiri in potolaži spričo razsula dosedanje stavbt za-padnonemške zunanje politike, ki je upala, da bodo atlantski zavezniki pripravili Sovjetsko zvezo do tega, da pristane na svobodne volitve v vsej Nemčiji, kar bi za Moskvo pomenilo praktično izgubo Vzhodne Nemčije in ogrožitev celotnega vzhodnoevropskega satelitskega bloka. Toda besede v Moskvi niso kaj prida zalegle; da bi pa se Amerikanci in Angleži šli borit z orožjem za združitev tiste Nemčije, ki so jo šele pred 13 leti z velikimi težavami porazili, pa je nekoliko velika zahteva. Vendar nekateri Nemci tega nočejo razumeti. ... in pri nas v Avstriji V veljavo je stopil 45-urni delovni teden s L februarjem, vendar še ne v celoti, kajti v nekaterih gospodarskih panogah bo uveljavljen šele kasneje med letom, kot n. pr. za dimnikarje, urarje, mesarje, brivce itd. Kjer pa je 45-urni delovni teden bil uveljavljen, bodo v tem skrajšanem delovnem času delavci dobili iste plače kot prej, ko so delali 48 ur. Gospodarski krogi sb to uredbo upravičeno kritizirali, kajti mezda delavca na uro se je dejansko povečala in to se bo moralo poznati na cenah proizvodov. Posledica bo, da bodo cene industrijskih proizvodov narastle, je v svojem govoru po radiu napovedal predsednik Zvezne trgovinske zbornice Dworsdtak. Ponavadi pa kadar cene rastejo, delavci zahtevajo nova povišanja. To pa sedaj ne bo mogoče, ker so se pri uvedbi 45-urnega delovnika sindikati obvezali, da ne bodo zahtevali novih povišanj plač. Posledica tega bo, da bodo delavci morali pridobljeni prosti čas plačati z večjimi cenami industrijskih proizvodov, kajti vsako povišanje cen pade končno na breme najširših plasti potrošnikov, med katerimi tvori prav delavstvo najštevilnejšo plast. Povišanje cen pa bo prizadelo tudi kmete, kajti oni cen .svojih pridelkov (mleko itd.) ne bodo mogli povišati, spričo odločnega odpora socialistov. Zaradi tega bo denar postal še bolj redek kot doslej in ljudje se bodo začeli omejevati v nekaterih manj nujnih izdatkih. Me temi so v prvi vrsti izdatki za kulturne potrebe in knjige. Izkušnja gospodarskih kriz v zadnjih desetletjih je pokazala, da je prav knjigotrški in založniški sektor najprej prizadet. Opogumljeni po zgledu delavcev, sedaj tudi zdravniki v bolnicah zahtevajo 45-urni delovni čas in so v tem smislu že postavili svoje zahteve vodstvu bolnic. Ker pa zdravnikov po bolnicah primanjkuje, je zmanjšanje njihovega delovnega časa praktično samo po sebi težko izvedljivo. Zdravniki šo izjavili, da imajo »popolno razumevanje« za ta težki položaj in so pripravljeni delati tudi nadure, seveda proti ustreznemu večjemu plačilu. Človek gotovo privošči večje dohodke posebno zdravnikom, ki skrbe za naše telesno zdravje, vendar ni brez podlage krilatica, da bi danes vsak rad samo več zaslužil, delal pa po možnosti manj. Tudi povišanje tarif že pripravljajo Minuli teden je vlado predvsem zaposlje-valo vprašanje zvišanje tarif in pristojbin za pošto in radio ter povišanje prevoznin na železnici. O potrebi povišanja ni med obema strankama nobenega spora, vendar v glavnem iz političnih razlogov ni prišlo do sporazuma. Socialisti bi bili pripravljeni pristati na povišanje vseh tarif, vendar šestemu upira Ljudska stranka. Glavni koristnik teh povišanj bi namreč bili sociali- sti, ki imajo v rokah podržavljena podjetja in prometne zveze. Posebno veliko izgubo imajo zvezne železnice. Toda to OeVP ne boli, kajti upravo železnic imajo v rokah socialisti in ta deficitarna uprava ji nudi dobrodošle argumente za propagando, kako škodljivo je podržavljanj e. Socialisti jim pa vračajo milo za drago s tem, da ne privolijo v zvišanje radijskih pristojbin. Radijska družba je po svoji pravni strukturi zasebno pravna družba pod državno kontrolo in udeležbo, glavni vpliv pa imajo v njej krogi iz OeVP. Tudi radijska družba ima velik primanjkljaj in socialisti lahko s prstom kažejo nanjo, češ da pri »privatnih družbah« tudi ni nič bolje. Razprodaja na veliko Glavni odbor parlamenta je odobril prodajo treh velikih podržavljenih podjetij, ki so s pomočjo izdaje »ljudskih delnic« bila »reprivatizirana«, t. j., prešla so nazaj v last zasebnikov. So to tovarna čokolade Tivoli (prej Stollvverke), Chemosan-Union (zdravila) in tovarna motorjev v Jeribachu. Prva je bila v celoti reprivatizirana in je prešla v last domačega kapitala, dočim je pri ostalih dveh prevzel večinski paket delnic tuji kapital. Ker ima država v proračunu izgubo, si pa pomaga naprej s takimi »razprodajami«, pa saj smo sedaj itak v času »inventurnih razprodaj«. Pri nas na Koroškem bodo vsakih 5 let volitve v deželni zbor Minuli petek je bil deželni zbor sklican na zasedanje, o katerega dnevnem redu se je v javnosti le malo vedelo. Pikri jeziki so trdili, da je bilo zasedanje sklicano zato, da zagotovijo polno dvorano na »vladnem plesu«-, ki je bil napovedan za isti večer. Pri nekem drugem »uradnem« plesu je namreč zevala nekoliko neprijetna praznina. Toda zasedanje je imelo v resnici važnejši dnevni red. Sklenjeno je bilo podaljšanje mandatne dobe deželnega zbora od 4 na 5 let. Je to vsekakor prihranek za koroško ljudstvo, kajti volilne kampanje, ki požro velike denarje, bodo redkejše. Pa tudi »zastopniki ljudstva« so zvečer lahko z veselejšim razpoloženjem šli na ples, ker bo po novem zakonu »dalj časa luštne«. Veliko razburjenje med celovškimi trgovci je povzročil sklep deželne vlade, da zgradi v Kolodvorski ulici nasproti sedanji palači deželne, vlade novo moderno 'zgradbo, ki so jo že krstili za »Tintenburg«. V njej bi naj bili v gornjih nadstropjih nameščeni razni uradi deželne vlade, v pritličju in nižjih nadstropjih pa bi bila veletrgovina šocialističnega »Konzuma«; ki, bi bila ure: jena po vzorcu najmodernejših ameriških in nemških veleblagovnic. V ta namen bi naj «Konzum« prispeval 15 milijonov šil. k gradbenim stroškom, ki bodo znašali skupno 25 milijonov šil. Sklep deželne vlade je bil sprejet kljub nasprotovanju OeVP in FPOe, ker imajo socialisti absolutno večino. Med celovškimi trgovci je zaradi nove grožnje konkurence zavladalo veliko razburjenje. /________ Ameriika gospodarska pomol tujini Washington — Agencija »Italia? — Statistika, ki jo je objavilo ameriško ministrstvo za trgovino, kaže, da je pomoč, ki so jo Združene države dale tujim deželam v obliki prispevkov in dolgoročnih posojil, dosegla letos že pet milijard dolarjev. Ta znesek je za sedem odstotkov večji od tistega, ki so ga Združene države dale v ta namen lani. Celotna vsota teh prispevkov in dolgoročnih posojil je znašala v omenjenem obdobju 4 milijarde 700 milijonov dolarjev. Sem spada poldruga milijarda dolarjev za nevojaške kredite ter nad dve milijardi dolarjev za vojaške. Vojaška pomoč v obliki denarnih prispevkov državam Zahodne Evrope, razen Grčije in Turčije, je znašala 900 milijonov dolarjev, 627 milijonov dolarjev pa so dobile dežele na Srednjem Vzhodu, v Afriki in v Južni Aziji. SLOVENCI dtuna in pa wetu Osmina za zedinjenje v Gorici Kot vsako leto so tudi v minulem januarju Slovenci v Gorici obhajali molitveno uro za povratek vzhodnih kristjanov |>od streho ene,, skupne sv. Cerkve. Letos je bila osmina posebno slovesna, ker je za to priložnost prišel iz Rima p. Anton Koren, jezuit slovanskega obreda, ki deluje v Rimu. V slovenskem društvenem domu je imel predavanje s skioptičnimi slikami. Nastopil je tudi pevski zbor »Lojze Bratuž”, ki je zapel »Blagre” in »Oče naš” v staroslovanskem jeziku. Zvečer pa je č. p. Koren opravil v stolnici sv. mašo v staroslovanskem obredu. Poleg velike množice vernikov ji je prisostvoval sam goriški nadškof msgr. Hijacint Ambrosi. Odpcval je cerkveni zbor pod vodstvom prof. Fileja. Po širni starodavni stolnici, kjer je pred 100 leti stoloval kot nadškof koroški slovenski rojak Franc Lu.šin, so mogočno odmevale blagozvočne obredne ]>esmi staroslovanske liturgije. Ljubljanska univerza ima 8000 študentov V zimskem semestru sc je na ljubljansko univer-zjo vpisalo 7841 rednih študentov in nad 200 izrednih. Največ slušateljev imajo tri tehnične fakultete: elektrotehnika in strojništvo 1476, rudarstvo, metalurgija in kemijska tehnologija 1092, arhitektura, gradbeništvo in geodezija 946. Njim sledijo: pravna fakulteta 878 slušateljev, filozofska 843, medicinska 556, agronomija, gozdarstvo in veterina 534 in naravoslovna fakulteta 438. Dobrih 80% vseh študentov je iz Slovenije, 19% pa jih je iz južnih pokrajin države ter inozemcev. iVfed nedomačim prednjačijo Srbi (714), inozemcev pa je 50. Umetniška oprema slovenskega parlamenta V novozgrajenem parlamentu republike Slovenije v Ljubljani je bila te dni dovršena runetniška oprema glavnega vhoda, ki sta jo izvedla kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih ob sodelovanju arhitekta Vinka Ganza. Zdenko Kalin je izdelal 20 plastik v bronu, ki so razvrščene v petih stebrih okrog vhoda. Figure predstavljajo razne umetniške ; panoge ter izražajo misel, da je bodočnost naroda leži na prihodnjih rodovih. Druga skupina likov pa je delo kiparja Putriha in ponazarja raznovrstne sodobne dejavnosti. Nameščene so vodoravno nad vrati. Notranjost parlamenta so umetniško okrasili z deli najboljših slikarjev in kiparjev, med katerimi so Boris Kalin, France Mihelič, Slavko Pengov, Marij Pregelj, Anton Gojmir Kos, Janez Vidic, Ivan Seljak-čopič in drugi. Proslava slovenskega narodnega praznika v Kanadi V dvorani slovenske župnije Marija Pomagaj v Torontu je pred kratkim »Slovenska narodna zve- i za” v Kanadi priredila proslavo slovenskega na- j rodnega praznika, katerega se je udeležilo veliko število slovenskih rojakov, pa tudi mnogo odličnih , kanadskih gostov, med katerimi je bil državni taj- i nik v kanadskem delovnem ministrstvu Mr. Arthur Maloney, ki je tudi imel kratek nagovor ter dva državna poslanca in župan mesta Toronto. Pozdravni pismi sta pa poslala predsednik deželne i vlade Ontaria Mr. Leslie Frost ter bivši predsednik Združenih narodov in lanski nagrajenec Nobelove ' mirovne nagrade Lcstcr Pearson. Glavni govor je imel na s slovenskimi zastavami j okrašenem odru univ. prof. tir. Ciril Žebot, ki uči na univerzi Georgctovvcn v VVashingtonu (USA), in je obravnaval bodočnost slovenskega naroda. Za njim je spregovoril župan mesta Toronto (nad 1 milijon prebivalcev), Mr. Nathan Phillips. Izjavil je, da se veseli Slovencev, ki so posebno po minuli vojni v.večjem številu prišli v to mesto in razvili živahno kulturno delovanje ter se uvelja- j vili kot dobri, zanesljivi in vestni delavci, pa tudi kot koristni člani skupnosti. Želel je slovenskemu narodu v celoti, da uživa svobodo v svobodnem svetu. Predsednik prireditve dr. Avgust Kuk je izrekel zahvalo Kanadi za prijazen sprejem, ki ga nudi slovenskim rojakom. Isti dan popoldne je bila čas- > nikarska konferenca, na kateri je kanadski radijski komentator Mr. IVillson VVoodside predstavil kanadskim in tujim novinarjem v angleščini pisano in bogato ilustrirano knjigo o Sloveniji in slovenskem ljudstvu z naslovom »This is Slovenia”. Beti tedni kot še nihoti! Theresienthaler-tkanina pri MDLNAVR Radlmairr pomaga Rediti BELJAK - VILLACH Zgodovina in pomen vesoljnih cerkvenih zborov Sklep papeža Janeza XXIII., da skliče vesoljni cerkveni zbor, čigar naloga bo, da skupno z »ločenimi verskimi skupinami« Vzhoda išče pota k edinosti, je zgodovinski dogodek. Ima ne le globok verski pomen, ampak tudi svojo politično tehtnost. Zato se bomo danes še nekoliko podrobneje pomudili' ob tej zadevi. Kaj je »vesoljni cerkveni zbor" Vesoljni ali ekumenski (iz grške besede, ki pomeni »vsa naseljena zemlja«) zbor ali koncil je po svoji naravi najobširnejša in tudi zaradi svoje vloge najvažnejša cerkvena ustanova. Pravico do povabila na koncil in s tem udeležbe ima okrog 3400 visokih cerkvenih dostojanstvenikov, predvsem škofov, nadškofov, patriarhov, kardinalov, opatov, predstojnikov redov, ki jih pa ne bomo podrobneje naštevali. Oni se posvetujejo o splošnih zadevah Cerkve, o naukih, o disciplini in drugih zadevah ter o njih dokončno odločajo. Čeprav noben posamezni škof ni nezmotljiv, pa gre skupnosti zbranih škofov na koncilu nezmotljivost glede verskih naukov. Zakoniti in za vse obvezni so pa ti sklepi le, ako so sprejeti in razglašeni v edinosti s papežem. On je kot naslednik sv. Petra, prvaka apostolov, temelj, na katerem sloni enotnost Cerkve. Kristus je namreč dejal Petru: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.« (Mt 16, 18). Zato pritiče samo papežu pravica, da skliče vesoljni cerkveni zbor, ga vodi, prekine ali zaključi. Po drugi strani pa škofje niso ^.golj njemu podložni uradniki, ki morajo samo izvrševati njegova navodila, ampak so, podobno kot nekdaj apostoli, skupno s sv. Petrom nosilci vodstvene in učne oblasti. Sv. Peter jim naroča: Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da vodite Cerkev božjo. (Apd 20, 28) V skupnem mnenju ali vsaj v mnenju večine škofov se odraža vera celotne Cerkve. Ta ima zagotovilo, da je peklenska vrata ne bodo premagala (Mt 16, 18). In še je rekel Kristus: »Prosil bom svojega Očeta, in vam bo dal drugega Tolažnika, tla ostane pri vas vekomaj; Duha resnice (Jan 14, 16). Čeprav je papež sam nezmotljiv glede u-radnega razlaganja verskih naukov in ima pravico in dolžnost to poslanstvo vršiti, pa zaradi tega vesoljnji cerkveni zbori niso postali odvišni. Pravzaprav je odločanje o verskih resnicah zgolj po papežu izjema, tločim pripada po cerkveni praksi praviloma ta naloga vesoljnjim cerkvenim zborom za vso Cerkev. Ustanova cerkvenih zborov je potrebna, kajti Cerkev kot mistično telo potrebuje sodelovanje vseh svojih udov na njim u-strezni način. Tako sodelovanje daje Cerkvi njeno resnično življenjsko moč. Zato jn jasno, da ustanova cerkvenih zborov predstavlja jedro resnične demokracije, odgovarjajoče ustroju in potrebam Cerkve. Prav sestanki škofov vesoljnega sveta in njihovo sodelovanje v razpravah, v katerih se s pomočjo odkritosrčne razprave premeščajo različna mnenja, jačajo cerkveno edinost. Doslej je bilo v zgodovini krščanstva 20 vesoljnih cerkvenih z,borov, pri tem pa ni všteto prvo posvetovanje apostolov in sv. Pavla, na katerem je sv. Pavel dosegel, da je bila veljavnost Kristusovega nauka raztegnjena od Judov naravnost na vse narode sveta. V starem veku je bilo 8 koncilov in sicer je bil prvi leta 325 v Niceji, 12 let po zna-meniten tolerančnem ediktu rimskega cesarja Konstantina, ko je Cerkev zadobila svobodo, prišla h katakomb in se razširila po svetu. V srednjem veku jih je bilo 9 in sicer v razdobju od 1123,pa do 1445. V novem veku so bili trije, ki so posebno važni. So to lateranski koncil od leta 1512 do 1517, tridentinski koncil od leta 1543—1563 ter vatikanski koncil leta 1869/70. Tridentinski koncil je po odpadu Lutra in nemških protestantskih dežel s\ potrebnimi u-krepi omogočil obnovo katoliške Cerkve in mnoge njegove temeljne določbe o cerkveni disciplini še danes veljajo; vatikanski koncil pred pičlimi sto leti pa je sklenil dogmo ali načelo .o papeževi nezmotljivosti glede verskega nauka. Vzroki razkola Zakaj je prišlo do razkola med vzhodno in zapadno Cerkvijo ali kot se je svojčas reklo, med grško in latinsko? Poleg nasprotnih mnenj o teoloških zadevah, ki pa niso bile nikdar nepremostljiva, je k razkolu mnogo pripomoglo duhovno-kultur-no nasprotje med grško in latinsko kulturo ter politična razdelitev rimskega cesarstva v zapadno s sedežem na italijanskem polotoku, z vzhodno s sedežem v Carigradu, ki se je proglasil za »vzhodni Rim«. Spori o primatu ali prvenstvu rimskega papeža so se začeli v hujši obliki že v 5. stoletju po Kr., toda šele v 9. in 10. stol sta carigrajski patriarh Focij in njegov naslednik Cerularij izvedla dokončni razkol. Vzhodna, grška cerkev se je ločila od zapadne, rimske ali latinske. Toda dočim je rimska ali katoliška Cerkev ostala enotno organizirana, je vzhodna Cerkev kmalu razpadla v več samostojnih nacjonalnih cerkva, kot grško, sirsko, bolgarsko, srbsko, romunsko, in rusko, ki je največja med njimi. Dvakrat je v srednjem veku bil razkol poravnan, toda ne za dolgo, kajti obakrat je edinost nastala pod znatnim vplivom političnih faktorjev. Prvič je to bilo na koncilu v Lyonu leta 1274, drugič je na florentinskem koncilu leta 1445. Dolga Stoletja so pretekla v ločitvi vendar je značilno, da je kljub ločitvi ostal verski nauk vzhodne in zapadne Cerkve v bistvenih točkah enak, če izvzamemo načelo o primatu ali prvenstvu rimskega papeža, ki ga vzhodna Cerkev nfi priznava. Kljub ločitvi vzhodne cerkve in kljub raznim poznejšim odpadom (protestanti, kalvinci, anglikanci) pa se je katoliška Cerkev pod vodstom svojega vrhovnega pastir- ja rimskega papeža razvila naprej in postala najmočnejša verska skupnost na zemlji, ki Šteje okrog pol milijarde duš po vsem svetu ali eno četrtino prebivalstva naše zemlje. Je tudi najbolj trdno organizirana verska skupnost med vsemi. Ako je sedaj novi papež, ki je dolga leta svojega življenja prebil na vzhodu, v Turčiji, Grčiji in Bolgariji, spoznal, da je prišel čas do obnovitve razgovora z vzhodnimi brati, je to dogodek velike zgodovinske važnosti. Posebno danes, ko prav naši vzhodni bratje morajo prenašati najtežje preizkušnje zaradi njih pričevanja za Kristusa, jim je ponujena roka iz Rima v veliko dušno tolažbo. Čas vedno sproti dokazuje resničnost napovedi: In peklenska vrata je ne bodo premagala. Evropsko gospodarstvo na novi poti (Nadlajevnje in konec) Tedaj je priskočila na pomoč Amerika. V okviru velikopoteznega Marshallovega načrta je Evropi dala potrebne gospodarske dobrine. V obliki direktne in indirektne pomoči je prišlo v evropsko gospodarstvo skupno 36 milijard dolarjev ali okrog 950. do 1000 milijard šil. Da si približno predstavimo to številko pristavimo, da znaša avstrijski letni proračun povprečno od 35 do 40 milijard šil. Kakor je po eni strani res, da je to velikodušen dar, ki nima primeri v zgodovini, je pa treba vedeti, da je ameriško vlado pri pomožni akciji v prid Evrope vodilo jasno spoznanje lastnih interesov. Ob koncu vojne so se namreč ameriški in sovjetski vojaki srečali na Labi (Elbe) in na podlagi medzavezniških sporazumov med vojnimi zavezniki je nastala demarkacijska črta Stettin—Trst, ki se je pa kmalu po koncu sovražnosti z Nemčijo spremenile v »železni zastor«. Ta je ločil nekdanje vojne zaveznike, ki so se v miru spremenili v sovražnike v »hladni vojni«. Po razdejani za-padni in Sredni Evropi, pa so se sicef maloštevilne a dobro organizirane komunistične stranke pripravljale na revolucijo; čakale so na ugodni trenutek, da s silo prevzamejo oblast. Pogoji za revolucijo pa so: notranji nered, pomanjkanje, lakota ter nezadovoljstvo množic, ki končno., izbruhnejo v krvave nerede. Te nerede potem izkoristijo komunisti, da se polastijo oblasti in uvedejo svojo diktaturo. Ameriška vlada je jasno spoznala, da bi nastop komunizma v Srednji in Zapadni Evropi dal Sovjetski zvezi ključ do gospodarstva nad svetom, kajti v nekaj letih bi si z železno pestjo podredila veliki evropski gospodarski potencial, da bi ji služil. Zatorej je veljalo odvzeti revoluciji ugodna tla s tem, da se pomaga evropskemu gospodarstvu čimprej na noge, da zavladata red in mir ter da so prebivalstvu na razpolago vsaj najpotrebnejše dobrine v zadostni količini. Evropske države so se pa med seboj po- vezale v Organizacijo za evropsko gospodarsko sodelovanje (OEEC), katere naloga je bila, da si njene države medsebojno pomagajo pri kaj najbolj smotrnem izkoriščanju danih gospodarskih možnosti. Pomagale so si med seboj nekako tako kot si pomagajo sosedje na vasi v. skupni nesreči. To sodelovanje in obilna gospodarska pomoč iz Amerike sta res v kratkem ustvarili pravcate čudeže. V 17 državah OEEC je gospodarstvo naglo napredovalo in se krepilo. So to Velika Britanija, Francija, Italija, Zapadna Nemčija, Portugalska, Belgija, Luksenburška, Nizozemska, Norveška, Danska, švedska, Islandija, Avstrija, Irska, Švica, Grčija in Turčija. Da bi štedile dragocene dolarje, so kolikor mogoče med seboj trgovale, z dolarji pa so kupovale, v Ameriki in drugod najpotrebnejše blago. Kmalu pa so se počutile tako močne, da so začele občutiti razne carine, kontingente in druge omejitve le kot nadležne ovire, podobno kot gipsove obveze na polomljeni nogi, ki pa je že zacelila. Kakor so bile te obveze koristne za časa zdravljenja, so bile zdaj toliko bolj neprijetna ovira. Zato je omenjena šesterica držav Premogovno-jeklarske skupnosti prva sklenila pristopiti k odpravi vseh omejitev, seve na previden način. So to gospodarsko najbolj razvite države v Evropi. Zaostalih 11 držav se je pojavil neprijeten položaj. One še niso tako daleč, da bi se mogle spustiti v svobodno konkurenco, zato niso pristopile k rimski pogodbi. Razne njihove gospodarske panoge še potrebujejo zaščite. Kar se pa Avstrije tiče, bi pa ob nenadni odstranitvi zaščitnih carin trpelo predvsem poljedelstvo, pa tudi male ter srednje industrije, ki so kar se tiče proizvajalnih metod še precej zaostale in zaradi tega delajo z razmeroma visokimi obnit-nimi stroški, kar povišuje cene njih izdelkov. Na čelo teh »nezadovoljnežev« se je postavila Velika Britanija, vendar ne zato, ker ona ne bi bila zmožna konkurence z (Konec na 4. strani) FRAN ERJAVEC, Pariz: 224 koroški Slovenci m. del. Kot že vse dotedanje vlade, je zadel tudi Bonaparte že prvi dan na najtežje vprašanje do dna razrvanih financ, kajti papirnati denar je postal že skoraj brez veljave, a kovanega sploh ni bilo več v prometu. Glede na to se je •Jtoral tudi on lotiti najprej reforme finančne uprave, ki J° je smotrno centraliziral, uredil davke, ustanovil »Fran-eosko banko« (Banque de France), začel trebiti korupcijo, prisilil razne bankirje in državne dobavitelje, da so »prostovoljno« vrnili državi težke milijone, ki so si jih /nali poprej pridobiti večidel na nedopusten način, ter je na novo uredil carino in zemljiško knjigo. Tako je začel zopet redno pritekati denar v državno blagajno, pri ljudstvu se je vračalo zaupanje v državo in državni proračun je začel kmalu izkazovati celo prebitek. Za uspešno uveljavljenje osrednje državne uprave je kila enako nujna tudi temeljita reforma vse krajevne politične uprave. To je odredil že z zakonom z dne 17. II. 1800. Z njim je ohranil razdelitev države na departmaje, kantone in občine, od katerih so poslednje dobile vrnjeno tudi svojo samoupravo, a med departmaje in kantone je uvrstil še okrožja (arondismaje). Velika mesta so ostala še nadalje razkosana na arondismaje s svojimi lastnimi županstvi. Vodstvo vsake upravne edinice je bilo poverjeno enemu samemu uradniku (prefektom in podprefek-tom), le v občinah je bilo dodanih županu (maire) še po nekaj pri sed ni kov. Ohranili so pri teh upravnih edinicah Jestta še vedno tudi svete, a njih delokrog je bil jako ozek in največkrit zgolj posvetovalnega značaja. Glavna značilnost te reforme je bila pa ta, da ti upravniki niso bili )eč voljeni, temveč imenovani od višjih upravnih oblasti. Za prefekte so bili imenovani pristaši zmernih struj (ve- lik del teh so bili bivši poslanci), a za načelnike nižjih u-pravnih cdinic so bili radi pomanjkanje sposobnih oseb-večkrat v zadregah, zato -so poverjali ta mesta pogosto tudi aristokratom. Prva značilnost Bonapartejevih reform je bila stroga centralizacija vse uprave, ki jo je ohranila Francija potem še do današnjega dne, a vzporedno z njo je šla tudi njena specializacija v rokah strokovno usposobljenih uradnikov, odgovornih naravnost področnim osrednjim oblastem. S tem so visoko dvignili njeno strokovno dovršenost, še bolj pa oslabili krajevno samoupravo. Pravi nositelji vse u-pravne organizacije so postali prefekti z daljnosežnimi pooblastili, a močna podpora režima je bila tudi policija (z orožništvom), ki jo je razporedil F o u c h e po vsej državi in ki je pazno (večkrat celo j ako samovolj no) nadzo rovala vse. Finančnim in upravnim reformam je potem hitro sledila tudi reforma vsega dotedanjega sodstva. Ta je bila izvršena z zakonom z dne 18. III. 1800. Za manjše civilne spore so kantoni še nadalje ohranili svoje »mirovne sodnike, a vse drugo sodstvo je bilo poverjeno rednim in novim prizivnim sodiščem. Glavna sprememba je bila ta, da so zopet ukinili volitev sodnikov in so postali ti vsaj načelno stalni. Ravno te sodne in ostale Bonapattejeve u-pravne reforme se morejo po svoji važnosti primerjati samo še z delom prve ustavodajne skupščine. Ta je ukinila vse stare posebne pravice višjih stanov in izvedla narodno enotnost, a šele Bonaparte je z nepričakovano naglico in usjješnostjo ustvaril novi družbeni in politični organizaciji tudi stalne oblike ter smotrno utrdil ves' upravni u-stroj od osrednje oblasti do poslednje kmečke občine. Da je poskušal na vso moč in smotrno pospeševati tudi trgovino, industrijo, kmetijstvo, promet in sploh vse gospo-darsko življenje, je samo po sebi umljivo. Silno je razširil in prenovil tudi osnovno, srednje in strokovno šolstvo, razen tega pa neusmiljeno zatrl tako razpaseno razbojni-štvo. S takim vladnim ustrojem, ki je ostal v marsičem v veljavi še do današnjega dne, Bonaparte ni zadostil le svojim težnjam po obvladovanju, temveč tudi koristim narodne revolucije in — svoje lastne utrditve. Na eni strani je bila vodilna družabna plast končno rešena nevarnosti jakobinske »demokracije«, a na drugi strani je dobil Bonaparte v roke vse niti. Na vsak izraz nezadovoljnih desničarjev je mogel uspešno odvrniti, če morda žele, da jih izroči zopet jakobincem. Zakonita opozicija je postala sploh nemogoča, zato so začeli skrajneži misliti na nasilja, toda bili so vsekakor prešibki zanje. Edina resna nevarnost je mogla jaretiti JJonaparteju od častihlepnih republikanskih generalov in rojalistov, toda prve je znal pridobivati z obzirnostjo, a rojalisti so bili tudi sami med seboj preveč razcepljeni. Spričo zunanje nevarnosti, ki je pretila predvsem od Avstrije, je imel Bonaparte največji interes na tem, da Francijo čim najprej na znotraj pomiri. Glede na to je na eni strašni ponudil velikodušno amnestijo vsem, ki se u-klonijo, a proti trdovratnežem je posegal po vprav krutih sredstvih, podobnih Robespierrovim, le da je bil pri tem mnogo uvidevnejši nego podivjani jakobinci. Ni se obotavljal poseči po grozečih zgledih, a na drugi strani je rad sprejemal vse ponudbe podvrženja. Toda v tem oziru je pri republikanskem meščanstvu in pri armadi naletel na velike težave glede nepokorne duhovščine in glede emigrantov. Že konec 1. 1799 je vrnil katoličanom vse še neprodane cerkve, dovolil neovirano službo božjo, opustil skoro vse republikansko »bogoslužje« in zahteval od duhovnikov mesto prisege na ustavo samo še obljubo zvestobe. Ker večine odporne duhovščine ni mogel pridobiti niti s tem, je sklenil pomiriti se naravnost s papežem, a glede emigrantov je do skrajnosti omilil vse veljavne odredbe, toda za izvedbo teh sklepov je moral doseči najprej zmago na zunaj in s sklenitvijo miru šb zadostno povečati svoj prestiž. (Dalje prihodnjič) ŠMIHEL PRI PLIBERKU Prejšnja leta, ko je bilo včasih napisano: »Šmihel nad Pliberkom«, so se nekateri Pli-berčani razburjali in bili užaljeni.Toda ker smo ponižni in se ne maramo prepirati, nam je vseeno, ali je Šmihel pri ali nad Pliberkom, šmihelčani smo ponosni na Šmihel kot so »purgarji« na Pliberk. Toda sedaj bi z večjo pravico rekli, da smo »nad« Pliberkom, ko imamo v Šmihelu dekana. Naš č. g. župnik Kristo Srienc je bil namreč imenovan od škof. ordinariata za upravitelja pliberške dekanije. Sicer-pa biti dekan ni le čast, ampak je še več: odgovorna služba in nalaga precej dela, da se nam g. dekan kar smili, ko bo imel toliko dela kot župnik in kot dekan. Po svetu so radovedni, kako kaj živimo in umiramo. Rojstev smo imeli 27, porok pa 14. Rojstev pravzaprav ni veliko, če pomislimo, da je umrlo 26 faranov, 14 moških in 9 žensk. Med temi rajnimi je žali-bog naš pokojni g. župnik Picej, ki sedaj iz nebes gleda na življenje fare. Najbrže ni preveč vesel in s skrbjo gleda, da samo eno rojstvo presega število smrti in da je nevarnost, da postanemo »umirajoča fara«. Saj preslabo se nam ne godi in revščina ne more biti vzrok, ampak bolj fo, da ljudje hočejo predobro živeti in se zato odreko božjemu blagoslovu. Morda bo letos bolje, ko imamo sedaj v Evropsko gospodarstvo na novi poti (Nadaljevanje s 3. strani) nemško, francosko in italijansko industrijo (to namreč je), temveč zato, ker ona že od nekdaj ni hotela stopiti v preozko povezavo z Evropo. Ona že ima svoj veliki "gospodarski prostor, takozvano cono funta šterlinga, ki obsega njene sedanje in njene bivše kolonije, ki so tudi po pridobitvi politične samostojnosti ostale v britanski gospodarski skupnosti, ker je pač to bilo ne le v interesu Angležev, ampak tudi v interesu novonastalih držav samih. Zopet velja primera o velikem loncu, v katerem se ceneje kuha, ki smo jo omenili v začetku. Anglija bi sicer rada prodajala na evropskem trgu svoje izdelke brez carine, ni pa voljna dovoliti evropskemu blagu dostopa v svojo cono funta šterlinga. Zato je predlagala nekoliko rahlejšo povezavo v obliki evropske trgovinske cone. Države, ki bi k njej pristopile, bi sicer odpravile medsebojne carine in kontingente, vendar bi vsaka država ohranila prosto roko glede carin proti tretjim državam, dočim predvideva rimska pogodba za vse članice enake carine proti tretjim državam. Tako bi Angleži zase dosegli to, kar hočejo. Evropska šesterica je to ponudbo odklonila, prav posebno pa Francozi. Nekaj so pa Angleži in njihovi kontinentalni zavezniki ob uveljavitvi rimske pogodbe 1, januarja le morali storiti. Odločili so se za uvedbo delne konvertibilnosti, kot smo jo v začetku opisali. S tem je bila zaenkrat preprečena ločitev evropskega gospodarstva v dva bloka, kajti delna svobodna konvertibilnost pomeni, da bodo izvozniki lahko svoje tuje valute svobodno menjavali in to je pomemben korak k poživitvi mednarodne trgovine. Avstrijec bo n. pr. lahko izkupiček za blago, ki ga je iz naše države izvozil v Anglijo zamenjal v dolarje in kupil blago v Ameriki in obratno. Tako je na drug način Evropa prišla nekoliko bliže k temu, kar bi bilo za vse najbolje: evropsko gospodarsko sodelovanje brez vseh ovir. Pot do tega ne bo lahka in ne enostavna. Prinesla bo vsem, tudi Avstriji marsikatero prehodno težavo, vendar je končni cilj teh žrtev vreden. predpustu več porok. V nedeljo 18. jan. sta se poročila Kos Herman iz Šmarjete, ki je lani postal vdovec, in Gita Rudolf, p. d. Rudolfova na Bistrici. Priči sta bili Franc Mekjak, trgovec z živino, in Fianc Potočnik. Vesela ojset je bila pri Šercerju. Toda dočim je bil pokojni g. župnik Picej pravi specialist za »tatvino«, da se mu je namreč vedno posrečilo ukrasti nevesto, pa novi g. župnik pri tej ojseti ni mogel ukrasti neveste. Se bo moral še naučiti krasti, saj je to edina vrsta kraje, ki je dovoljena. V nedeljo, I. februarja sta se poročila Verhnjak Franc, pd. Božič, mežnar in kmet v Dvoru, in Wastl Marija iz Metlove. Nevesta je iz družine, ki je bila pod Hitlerjem izseljena. Veseli smo, da imamo v Dvoru sedaj še »mežnarco«, saj te navadno bolj znajo skrbeti za lepoto in čistočo cerkve kot moški. Privoščimo našemu pridnemu mežnarju, da si je v sosednji fari poiskal tako pridno in dobro življenjsko družico! Toda v Dvoru smo imeli zadnjič zelo žalostno smrt. 12. januarja je umrla Krakor-čeva mati, Marija Ferra, stara šele 45 let. Doma je bila na Blatu pri Mlinarju. Sicer je že dolgo bolehala na srčni napaki in se je zdravila v Gradcu, toda domov je prišla boljša. Tisti dan je še sama prala in pekla, nato ji je postalo bolj hudo, da se je vlegla na klop in se ni zbudila več. Šele čez čas je otrok opazil in je tekel po vasi in kričal: »Mama so mrtva«. Zapustila je dva otroka. Pokopali smo jo 14. januarja ob veliki, udeležbi faranov, ki so sočustvovali s Krakor-čevo družino. Ob tej bridki izgubi' tudi »Naš tednik« družini izreka sožalje. V Večni vasi pa sta se poročila Dlopst Kristijan, rudarski delavec iz Podgore in pa Fračko Ana, pd. Skrijarjeva iz Večne vesi. Poročil ju je preč. g. France Božič, kaplan v Velikovcu. Želimo jima sreče in blagoslova! TINJE (Slovo in pozdrav) Pri nas smo v zadnjem tednu doživeli velike spremembe v farnem življenju. Skoraj tri desetletja so med nami požrtvovalno delovali mil. g. prošt Anton Be-netek, sedaj pa so se poslovili kot dušni pastir od faranov, ki so prihajali skozi leta in leta k proštu po nasvete in tudi po odvezo v spovednico. G', prošt še ostanejo med nami nekaj časa v zasluženem pokoju in se nameravajo nato preseliti v Velikovec. G. prošt so bili rojeni leta 1877 in v duhovnika posvečeni leta 1906. Upravljali so na Koroškem razne župnije, tako visoke Djekše, Žihpolje in končno Tinje. Tinjča-ni smo jih spoznali kot izvrstnega pridigarja leta 1922, ko so pridigovali na novi. maši tinjskega rojaka g. Lenarta Trabe-singerja, ki je sedaj nasledil tudi prošta Benetka. Dne J. februarja je bila svečana instalacija novega prošta, tinjskega domačina Lenarta Trabesingerja. Nekam stožilo se nam je pri srcu, ko smo primerjali vzdušje ob novi maši in ob svečani instalaciji. Nismo še pozabili, da so nestrpneži v noči pred novo mašo raztrgali edini slovenski napis »Novomašnik bod’ pozdravljen«. Svečano instalacijo je izvedel prevzvišeni nadpastir dr. Kdstner osebno. Slovenska beseda je bi- la pri tej slovesnosti porinjena v zadnji kot, vsekakor pa še upamo in pričakujemo od domačina, ki dejanske razmere pozna, da zanaprej ne bo tako hudo, kakor je izgle-dalo 1. februarja. Proštu Benetku želimo, da bi se od svojega 53-lelnega dušnega pastirovanja odpočil in ostal še naprej tolažnik bolnikov v fari, novemu proštu pa iz vsega srca izražamo upanje, da mu bo človeška in božja pomoč pomagala uresničiti vrsto načrtov, ki jih je prinesel v svojo rojstno faro. še tretja sprememba se je izvršila pri fari. Ker je pokrški župnik g. Alojzij Kulmež prevzel pliberško mestno faro, je moral tinjski kaplan Jože Gabruč na njegovo mesto v Pokrče. Tudi to slovo je Tinjčane hudo zadelo, ker je g. kaplan v teku let postal živ del naše fare in ga bomo težko pogrešali. Smemo pa upati, da tudi on nas ne bo popolnoma pozabil, posebno ne v lepšem poletnem času, ko bodo motorji brneli na lepi asfaltirani cesti. Njemu želimo v novih dveh farah v Pokrčah in Slovenjem Šmihelu ali v Šmihelu ob Krki, da se tako nekoliko prilagodimo času in razmeram, prav mnogo uspeha. VOGRCE Pravijo, da je neki mož nekoč svojo ženo ubil, to pa samo zato, da bi časopisi o njem pisali. Nam Vogrjanom pa ni za tako Slavo in je bolje, da časopisi o nas molče kot da bi slabe stvari pisali. Saj smo kar zadovoljni v našem kotu, bolj v miru živimo in če smo bolj nepoznani, vsaj ne bodo kake atomske bombe kdaj na Vogrče vrgli. Predpust bo minil brez porok! Lani smo imeli dve poroki. Imamo sicer veliko kandidatov za zakonski stan, imamo srečne in nesrečne ljubezni, imamo tudi starejše samce, ki bi bili sicer dobri očetje, pa je ponekod trma, drugod strah, marsikje pa starši ne puste, ker se »mlade« ali »mladega« boje. Pa upamo na boljše časg. Lani smo imeli 3 mrliče. Kot prvo letošnjo žrtev si je smrt izbrala Rožič Frančiško, pd. Gašparjevo. Bila je'tiha in skromna,-skoro nepoznana, ki je poznala le dom in cerkev, tudi se ni poročila, pa vedno je pridno delala. Nepričakovano jo je zadela kap in po nekaj dneh je umrla. Pokopali smo jo v četrtek, 29. januarja. Hitro je odšla za svojim bratom, ki je pred dvema letoma umrl v Jugoslaviji. Šolska komisija je bila blizu nas, v Vogrče pa ni prišla.'Pa bi bili prav veseli, da bi komisija vsaj videla, kako dober učni uspeh je na šoli in da otroci zato prav nič manj ne znajo, če se naučijo dva jezika, ampak še več, ker pač en jezik več znajo. Seveda bi se komisija tudi pri nas začudila nad nekaterimi otroki, ki so se odjavili od slovenščine, pa nič nemško ne znajo. Saj jih še nemško ne moreš naučiti, če zraven ne uporabiš slovenščine. No, pa otroci so ubogi in se nam smilijo, ker imajo pač tako neuvidevne starše in otrokom ne privoščijo, da bi več znali in veljali. Da je v fari bolj živahno, naš g. župnik upeljujejo razne lepe stare navade in smo farani hvaležni zanje. Že dve leti imamo božično devetdncvnico »Marija išče prenočišča«, kjer sodeluje vsa fara. Peli smo veliko in žebrali in hiše so pripravile Mariji tako lepo bivališče. — Letos so koledovali sv. Trije kralji. Šli so z ministranti po hišah in peli, g. župnik pa tudi z njimi, da so obenem blagoslavljali hiše. Za Svečnico pa so šli naši cerkveni pevci po vseh hišah in peli prastaro kolednico: »Eno samo jutro Svečnica, je Marija v cerkev šva«. V starih časih so hodili vsako leto s to pesmijo po fari in so si nabrali veliko klobas. Saj se spodobi klobasa pevcem, ki »zdravja in sreče vam voščimo«. Toda letos, ko so po desetletjih zopet začeli voščiti, so naši požrtvovalni pevci nabirali za misijone in so na predvečer Svečnice nabrali 420.— S. Tako pomagajo, da bo čim-prej zasvetila »luč za razsvetljenje poganov«. Smo jim hvaležni za lepo navado in da darove namenijo misijonom. Ge so pa zraven prejeli še kako »rdečo klobasico« za skupno večerjo pri organistu Miheju, so jo pa pošteno zaslužili in jim jo iz srca privoščimo! Bog daj vsem hišam tega, kar so jim pevci voščili: zdravja in sreče! ŠT. JANŽ V ROŽU Minulo nedeljo je bil pri nas zaključen kuharski tečaj. Več tednov so se dekleta vadila v tej občekoristni umetnosti pod streho gostoljubnega župnišča, ki so ga prijazni gospod župnik dali na razpolago za tečaj. Vodila ga je skrbna učiteljica gdč. Moharjeva. Za zaključek so pa nam dekleta pripra- ! vila pestro akademijo v dvorani gostilne Tišler, ki je bjla polna do zadnjega kotička. Za uvod je, ena izmed tečajnic pozdravila vse goste, med katerimi je bil svetnik Kmetijske zbornice za Koroško g. Janko Janežič iz Leš pri Št. Jakobu, nato pa se zahvalila občinski upravi ter vsem tistim, ki so pripomogli k temu tako uspešno zaključenemu tečaju. Dokaz za to so bile številne kuhinjske dobrote, ki so bile razstavljene v dvorani. Sledil je venec slovenskih pesmi, pojavile so se perice, ki so žehtale s pravim perilom in vsem v dovrani (vključno morebitnim ženinom) pokazale, da znajo ne le prepevati, ampak tudi zares delati. Rajalne 1 točke so posebno navdušile številne mladeniče v dvorani, vse nas pa je spravila v dobro voljo igra »Nevesta iz Amreike«. Vse : igralke zaslužijo pohvalo in vse kaže, da ! bomo v Št. Janžu imeli kmalu izurjeno® igralsko družino, ki se bo še lahko z marsikatero igro postavila doma in drugod. KOTMARA VES (Darežljivi ljudje so tod doma) Pred kratkim se je motorizirani avtoko-lona, opremljena s posebnimi napravami za odvzemanje krvi, podala v Kotmaro ves. Tam se je 70 oseb prostovoljno javilo za oddajp krvi in tako je »krvna banka« v Celovcu mogla izredno povečati svoje zaloge. število dajalcev krvi je izredno veliko, ker račun pokaže, da je vsak 23 Kotmirčan dal nekaj lastne krvi, ugotavlja poročilo ! Rdečega križa in pripominja: »V primeri s številom prebivalstva deželnega glavnega mesta, bi to pomenilo, da bi se moralo 2700 Celovčanov naenkrat pojaviti in se staviti na razpolago za odvzem krvi.« VIHRA VES - ŽRELEC f Janez Wresnegger V soboto dne 3L januarja smo položili k ! večnemu počitku na božjo njivo pri farni ] cerkvi v Žrelcu Janeza VVrcsneggerja, pd. I Matevža, ki je v 78. letu starosti po dolgi in težki bolezni odšel v večnost. Njegova zad- i n ja želja je bila, da bi ga na njegovi poslednji zemeljski poti spremljala slovenska pesem, ki jo je zadnja leta v Žrelcu tako red-kokrat slišal, in da l)i mu pogrebne obrede in molitve opravili v maternem jeziku. To (Dalje na 8. strani) Winter-S(hluB-Verkauf Kleiderwollmsloffe 9.80 Damen-Barchenfschlafrocke 59.80 Kopftiicher 3.90 Herren-Krauselsocketts 8.80 Frauen-Pelzhosen 16.50 Herren-Flanell-Sporthemden 39.80 Nylonstriimpfe 9.90 Servierschiirzen 7.90 Damen-Flanell-Nachthemden 39.— Herren-Trikofhosen, lang 19.80 N I C H T S KAN N SIE M E H R OBERZEIH.EN als das, was Sie selbst sehen VERGLEICHEN SIE PREIS UN1) WARE in unseren Schaufenstem, und Sie werden bci uns kaufen Seidenschal 3.90 Damen-Waschegarnitur, Hemd und Hose 18.85 Kinder-Trikot-Nachthemden, alle GroBen 24.90 l Knaben-Sporlflanell-Hemden 19.90 Nylon-B.H. 9.35 Damen-Modepuili Flanelle 37.90 8.80 JCaufiums SAMONIG (VUlaeh Gregor Mendel (K 75. OBLETNICI SMRTI) Ko je pred 75 leti (1884) umrl v Brnu opat Gregor Mendel, še ni nihče pomislil na to, da so položili v grob največjega psih