Sdiichiot)
Namakaj z ŽENSKO HVALO? izpiraj s SCHICHTOVIM MILOM.
Koledar Apostolstva molitve za oktober 1927.
Glavni namen, blagoslovljen po sv. očetu: Poglobitev verskega duha.
Mesečni zaščitnih: sv. angeli varhl (2.).
Dnevi		Godovi	Posebni dnevni nameni	Vedno češč ljublj. Sk.	enje sv, R. T. lavant. Sk.
1	Sobota	Remigij š.	Roženvenška pobožnost	Lj. Lazaristi	Laško
2 3 4 5 6 7 8	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	t7. p. Angel v. Mala Terezija Frančišek Asis. Placid m. Brunon op. Rožen ven. M.B. Brigita vd.	Češčenje ang. varh. Verske in prosvetne organizacije Redovi sv. Frančiška Sv. Cerkev v Rusiji Karluzijani. Spokorniki Sv. rož. venec v družinah Spreobrnjenje protestantov	Dovje TomišelJ Kamnik G. Logatec Ambrus Bloke Rovte	Loka Dol S. Rupert Laško S. ledert Razbor Trbovlje Trbovlje
9 10 11 12 13 14 15	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	18. p. Dionizij š. Franč. Borg. s. German m. Maksimiljan š. Edvard, k. Kalist p. Terezija d.	Naši škofje in duhovniki Družba Jezusova v Jugosl. Katoličani v Mehiki , Boj proti nespodobni noši Duh. vaje. Dom duh. vaj Sv. oče in njegovi nameni Karmeličanke. Redovnice	Polom Smihel p. Zuž. ErzelJ Sv. Gora Rob Prežganje Lom	S. Miklavž Laš. S. Marjeta S.Lenart Laško Sirje Jurklošter S Jurij Pr. Videm
16 17 18 19 20 21 22	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	19. p. Žegnan. Marjeta Alak. d. Luka ev. Peter Alk. s. Janez Kane. s. Uršula d. m. Kordula d. m.	Zahvala za blagosl. na polju Srcu J. posvečene družine Zdravniki, bolniki, bolnice Odprava pohujšljivega življenja Dijaki, visokošoici Uršulinke in njih zavodi Čistost naših deklet	Boh. Bela PodkraJ Horjul Golo Zagorje Kras LJ. Uršulinke Budanje	Brežice Mur. Sobota Brežice, franč. Cankova Brežice G. Lendava Rajhenburg
23 24 25 26 27 28 29	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	20. p. Janez K. s. Rafael nadang. Krizant m. Evarist p. FrumenciJ š. Simon in Juda Narcis š.	Apostolstvo mož In mladeničev Dobra tovarišija. Izseljenci Delo za katoliški tisk Konkordat v Jugoslaviji Ljudje v težkih skušnjavah Katol. vzgoja mladine Jugosl. misijoni v Indiji	Šmihel Košana Dol Sp. Brnik Trnovo Kra« Ig Črnuče Rudnik	Rajhenburg » trop. » n Sevnica Gor. Petrove' Plšece Kančonci
30 31	Nedelja Poned.	21. p.KristKralj Alfonz Rodrig.	Priznanje Kristusovih pravic Redovni bratje. Umrli	Matenja vas Radovljica	Bizeljsko Dobova
Vsak dan še vse važne in nujne zadeve Aposfoislva molitve.
PROŠNJE.
N, N. it Radeč se priporoča presr. S. J., Mariji Pom. in sv. Tereziji Det, J., da bi čimprej dobil primerno službo. V molitev se priporoča tudi redovnim osebam, — V molitev se priporoča Z. M. — Marija Plut se priporoča Mariji Pom, kr., presv. Srcu J, in vsem svetnikom in svetnicam za zdravje matere; isto zadevo priporoča molitvi dobrih src. — Družbenka M. Saje priporoča dva brata presv. Srcu Jez., Mariji Lurški in sv. Mali Cvetki. — K. V. na Goriškem priporoča najsv. Srcu J. ter pok, škofu Slomšku brata in sebe za zdravje, celo družino pa za dosego več dobrih namenov. — M. H. se v hudi stiski priporoča presv. Srcu J, in M., sv. Frančišku As., sv. M. Tereziji, pok. škofu Slomšku za milost vrednega prejemanja sv. zakr. — S. K. priporoča srečno izvršitev važne zadeve sv. Srcu J., Dev, Mariji, sv, Jožefu, sv, Antonu Pad, in sv. Tereziji Det, J. — Neimenovana oseba priporoča sv. Mali Cvetki ugodno rešitev več časnih zadev. (10 Din za najpotr. m is.)
ZAHVALE,
I. R., Hotemež, se zahvaljuje presr. S, J„ Mariji Pom. in sv, Tereziji D. J. za uslušano prošnjo, — Fr, Barbič se zahvaljuje Materi božji, sv. Ani, sv. Jožefu, sv.' Tereziji Det, J,, sv, Antonu Pad. in dušam v vicah za uslišano prošnjo po opravljenih 9 dnevnicah, — Po opravljeni 9 dnevnici na čast sv. .Jožefu in pok. škofu Antonu Slomšku v pomoč dušam v 'vicah se mi je zdravje izboljšalo. V zahvalo darujem 100 Din za Slomškov sklad. Ela Šmarčan, Sv. Jedrt, Laško, — Marija Budal iz Komna št. 87 se zahvaljuje presv. Srcu Jez. in prebl. Devici Mariji za ozdravljenje. — M. K. (Rečica pri L.) se zahvaljuje presv. Srcu Jez., Mariji Pom., sv. Tereziji Det, J., pok, škofu Slomška za ozdravljenje hude trebušne bolezni, ki je trajala 5 let. — A. H. se zahvaljuje presv. Srcu Jez. za ozdravljenje neke osebe, — S, Alojzija, bolniška sestra v Ljubljani, se zahvaljuje sv, Tereziji Det, J. za milost spreobrnenja trdovratnega grešnika. — Neka mati se zahvaljuje presv. Srcu Jez,,
Materi božji, sv. Antonu in sv. Tereziki za pomoč v izredno veliki težavi. (Za kruh sv, A 10 Din.) — M. H. v Br. se zahvaljuje presv. Srcu, Mariji Pom. in sv. Tereziji Det. J, za večkratno pomoč v bolezni
Nove svetinjice »Dejanja svetega Detinstva Jezusovega« je dalo izdelati škofijsko vodstvo. Ker imamo lastne slovenske sprejemnice, je kazalo, da si oskr-bimo še lepe svetinjice s slovenskim besedilom, ki naj kot »zakramentali« naklanjajo božje varstvo in blagoslov mladini, obenem pa bodo izdatno pripomogle, da se bo Dejanje sv. Detinstva udomačilo po vseh župnijah naše domovine. Vodstvo je moralo naročiti za več let večjo zalogo, da so posamezni komadiči cenejši. Treba je bilo šteti občutno vsoto. Pričakuje pa, da se bo investirani denar v prid misijonom v zadostni meri obrestoval. Gg, ka-tehetje in vsi gg. poverjeniki dobe primerno število svetinjic (v namene Dejanja sv. Detinstva) v prodajalni K. T. D. {preje Ničman), Ljubljana. Nabavni stroški bodo polagoma povrnjeni s prispevki deležnikov in deležnic, ki se bodo s tem večjo vnemo oprijeli te mladinske misijonske ustanove; zato se ne zahteva, da bi se v prodajalni svetinjice posebej in takoj plačevale.
Statistika ilirske kapucinske provincije, Celje: P, Lin Prah, provincijal; p. Donat
Ilustrirani „Slovenec"
letnikov 1925. in 1926. se še dobi vezan (80 Din)
in nevezan (50 Din). — Naročila sprejema Uprava »Slovenca" v Ljubljani.
Varno naložite svoj denar y
VZAJEMNI POSOJILNICI
v LJubljani, poleg hotela UNION
Obrestovan je najugodneje
Posojila proti vknjižbi na posestva, proti poroštvu i. t. d.
Najboljši šivalni in pletilni stroj
je edino GRITZNER in ADLER 7* dom, obrt in industrijo v v vseh opremah. Isto-tam švicarski pletilni
stroj DUBIED Pouk v vezenju brezplačen. VeCletna garancija. Nizke cone,
tudi na obroke. Priložnostna darila.
JOSIP PETELINC,
LJUBLJANA
blizu Prešernovega spomenika za vodo.
Zupančič, gvardijan ia definitor; p, Otokar
Cejan, senior prov.; p. Jožef Lapuh, vikar; p. Hilarij Perpar; p. Efrem Majcen, katehet; p. Egidij Golob, katehet; p. Leopold Grbavec, kurat v bolnici. — Krško: P. Rafael Bogataj, gvardijan; p. Lavrencij Novak, vikar; p. Ivan E. Ažbe, p. Herman Langer, p. Avrelij Šerik. — Š k o f j a Loka: P. dr. Odilo Me-kinda, gvardijan in def.; p. Oton Kocijan, lektor; p. Hugolin Prah, lektor. — Studenci (Maribor): P, Žiga Wagner, gvardijan; p. Kamil Požar, vikar; p. Marko Fišer, katehet; p. Bonaventura Savec; p. Dionizij Pristovnik. — Ptuj: P. Anton Vouk, gvardijan; p. Ladislav Hazemali, kustos; p. Jero-nim Štreminger, vikar; p. Angel Sattler. — Varaždin: P. Ljudevit Trtinjak, gvardijan; p. Angel Solter, kurat bolnice; p, Ciril Goričan, vikar; p. Ivan K. Reberc, vodja novincev; p, Anzelm Canjuga, katehet. — O s i -j e k: P. Joahim Ferk, gvardijan; p. Hinko Putrih, vikar; p, Janez Dam, Lovrenčič; p. Evgen Merše, p. Gregorij Pašalič. — Split: P. Bernardin Škrivanič, definitor; p. Jožef Kolačko; p, Matija Koren. — Du-s brovnik: P. Metod Lazarič, predstojnik; p. Vincencij Desid, definitor. — Karlobag: P. Odorik Ožeg, gvardijan; p. Nikolaj Sakaš, vikar; p. Karel Rauch, upr. župnije; p. Mihael Hlača, upravitelj v Cezarici.
J. NEŠKUDLA
tvornica cerkvenih paramentov, zastav in orodja,
Ljubljana, Sv. Petra cesta 25
Priporoča častiti duhovščini nabavo vseh cerkvenih in društvenih potrebščin, kot n. pr,f mašne plašče, pluviale, cerkvene in društvene zastave, kelihe, ciborije, monstrance, kipe, križeve pote, itd., v vsakovrstni izdelavi in ceni.
• Mašni plašči že od Din 825'— dalje. — Stare cerkvene obleke popravljam strokovnjaško. Zahtevano blago se Vam pošlje franko na ogled. Za solidnost tvrdke jamči 117 letni obstoj in nebroj priporočilnih pisem,
Bogato ilustrirani cenik, proračun in
načrt (za zastave) dobite brezplačno.
Mesec rožnega venca.
Predhodnik zime — oktober — je zopet tu. Dobil je pridevek rožnovenski mesec. Krščanstvo vsega sveta se zbira oso-bito ta mesec k prelepi molitvi rožnega venca. Kdo je bolj poklican kakor »Bogoljub«, da o rožnem vencu, »ki je v njem zakladnica milosti«, izpregovori tako, da odkrije — kolikor je v kratkih potezah možno — vso njegovo veličino, globokost in vzvišenost, vso njegovo vrednoto in bogastvo.
Kardinal Faulhaber, nadškof v Mona-kovem, je pred nekaj leti sestavil čudovito lep pastirski list o rožnem vencu. Besede, katere hočemo tu navesti, bodo imele toliko večji poudarek, ker je omenjeni cerkveni knez eden prvih učenjakov in cerkvenih govornikov.
»Pri rožnem vencu se poglabljamo z vso dušo v skrivnosti naše svete vere; v tej molitvi poroma naša duša k Njemu, ki je bil od Svetega Duha spočet, ki je bil rojen iz Marije Device in v templju darovan. V rožnem vencu gremo za Njim, ki je od mrtvih vstal, v nebesa šel, ki nam je Svetega Duha poslal in je svojo Mater v nebesih kronal. V rožnem vencu imamo pred seboj cel evangelij o Odrešenikovem življenju, trpljenju in o milosti, ki nam jo je zaslužil.
V	današnji dobi so ljudje tako površni in tako polni zunanjosti; molitev rožnega venca jih poglobi v notranjost in skrb za dušo; kajti te molitve ne opravljamo s prsti in ustnicami, marveč iz polne duše notranjega človeka.
V	naši dobi prete tudi katoličanu nevarnosti, ki bi mu mogle omajati vero. V tihi uri pa vzame v roke molek in vzdihne: »ki nam poživi vero!« — Danes trgajo (zlobne osebe, puhli in slabi časniki) ljudem krščansko upanje in zaupanje iz srca. Katoličan ima pri sebi molek pa začne moliti: »ki nam utrdi upanje!« Sedanji čas je tak, da hoče razredni boj v borbi za obstanek ljudi razdvojiti. Katoličan seže po moleku in prosi; »ki nam užgi ljubezen!« ...
V	veselem delu rožnega venca nas popelje Cerkev v šolo tja v Nazaret. Čas družinske razrvanosti zahteva, da gremo v duhu v Nazaret in molimo; »ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.« Nato pridemo v Betlehem in nadaljujemo v rožnem vencu: »ki si ga Devica rodila « ... V veselem delu rožnega venca se učimo, s spoštovanjem zreti na skrivnost, ki se razgrinja pred nami; spoštovanje nebeške Matere in Device obenem pa se bo presadilo tudi na druge matere in mladenke, saj so sestre nebeške Matere.
Češčenje Marijino in posebej rožni venec ima danes tudi izrazito nravno-social-no važnost: naša mladina naj se zopet uči, da je treba pred tajne otroka in matere, družine in družinske časti spoštljivo stopiti in o teh svetih stvareh dostojno in čisto govoriti.
Če se pojavi v družini kal razdvoja, pa pride pri molitvi rožnega venca na vrsto skrivnost: »ki si ga Devica v templju našla«, naj bo to opomin, da se mora družina zopet v slogi zbrati in združiti v krščanski ljubezni. Tudi v tem oziru je veseli del rožnega venca za naše čase — posebna dobrota.
V	žalostnem delu rožnega venca sledimo stopinjam Odrešeniko-vim. Če bi kdo danes hotel napraviti sliko o stiskah in nadlogah, ki tarejo našo dušo, bi moral naslikati tako podobo, da bi se moralo kamenje na tlaku omehčati. Če pa pri molitvi žalostnega rožnega venca v duhu pokleknemo poleg Zveličarja na Olij-ski gori in z njim molimo; »Oče, ne moja, marveč tvoja volja naj se zgodi!« — in če nato zopet zadenemo svoj križ in hodimo za Kristusom, nam bo privrel iz molitve rožnega venca studenec tolažbe in blažene moči; imeli bomo pa tudi sočutje z drugimi, ki so obloženi s križi vsakdanjih težav, bolezni, stisk in nadlog.
Častitljivi del rožnega venca nas uči, naj v dneh nadlog in skrbi ne omahujemo in ne obupujemo; naj nas krepi za-
vest, da je velikemu petku božjega Zveli-čarja sledila velika noč vstajenja. Isti Zve-ličar nas je zagotavljal: »Vi boste žalovali, a vaša žalost se bo spremenila v veselje.« Ob smrti Jezusovi so se učenci razkropili, ob vstajenju so se pa zopet sestali. ..
Kako človeka dviga tolaživna beseda odličnega cerkvenega kneza! Spričo teh bodrilnih opominov je pač odveč, da bi ponovno opozarjali na vzvišenost rožnega venca, ali da bi to odlično molitev iznova
z
».. . Ti narediš človeka, o Bolečina«!
(Lamartin, Hymne a la Douleur.)
»Kaj škriplješ«, je vprašal atenski kipar marmorno klado, ko je klesal z nje kip za svetišče Parthenon, »Škripljem, ker me tako neusmiljeno klešeš; ali ne vidiš koščkov, razmetanih po tleh?« »Neumni bolvan! Ali ne doumeš, da ne moreš na častno mesto v templju, ako te ne obdelam in predelam iz klade v kip?«
Ta anekdota velja — posebno v drugem delu — docela o sv. Frančišku Asi-škem. Poleg molitve je bila najbrž bolečina, dušna in telesna, tista najmerodaj-nejša zunanja milost, ki ga je vodila do viška svetosti. Treba je to poudariti današnjemu bednemu, večkrat pa tudi razigranemu človeštvu s posebnim ozirom na to, da nam nekateri sv. Frančiška predo-čujejo le kot razigranega svetnika, polnega sreče in veselja, kot človeka, ki se
priporočali. Linški škof Rudigier je nekoč obiskal svojo rojstno dolino Montafon. Opazil je, da so imeli povsod po starem običaju velik molek (rožni venec), ki je visel na steni in so ga pri večerni pobožnosti rabili. Poln radosti je vzkliknil: »Montalonci, ki ne molijo več rožnega venca, niso več Montafonci!« Kaj, če bi kdo vprašal: »Ali so oni, ki ne ljubijo in ne molijo rožnega venca, še pravi kristjani?« Odgovor ne bo težak.
mu je zgodilo vse po volji. Premalo pa morda poudarimo, da ga je Bog obiskoval s težkimi križi. In eden teh križev je bila tudi njegova telesna bolezen, na katero se hočemo — v prvi vrsti v tolažbo vsem bolnim in bolehnim — posebej ozreti.
Bolehen je bil sveti Frančišek vse dni svoje službe Gospodu. Že po naravi je bil nagnjen k večkratni mrzlici, ki mu je bila že v mladih letih zapustila stalne posledice; vrh tega pa si je tudi s pogostnimi in hudimi posti močno zrahljal svoje zdravje. Zato ga vidimo, kako boleha na očeh, kako bruha kri, kako se večkrat onemogel zgrudi na svojih misijonskih potih. Posebej pa so značilni štirje trenutki njegovega življenja, iz katerih nam jasno odsvita, da ga je Bog po hudih dušnih in telesnih bolečinah, vodil na pot svetosti, sreče in blaženosti. Poiščimo te trenutke iz njegovega življenjepisa!
Tvoj zaklad.
(M. Elizabeta.)
ljubljena slovenska hiša, iha sredi tihih trat, li še spoštljivo hraniš \ad vse dragi svoj zaklad?
ili še visi pod križem vojih dedov blagoslov: astni hišni rožni venec, niča tolikih rodov?
ili še v večernih urah iče v krogu vseh otrok
rožnim vencem si pokrije rde žulje trudnih rok?
Ali še doni po hiši, ko se vžiga zvezdna noč, skupni glasni rožni venec, kot smo čuli ga nekoč?
Ali je še rožni venec tvojih srečnih dni mejnik? Ali je še tvoj prijatelj, tvoj tolažnik in vodnik?
Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov! Zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov.

Bolezen in bolečina v življenju sv. Frančiška Asiškega.
Iv. Filipič.
1. Bolezen zresni sv. Frančiška.
23 let star je gledal mladi Francesco iz svojih veselja polnih mladostnih poljan prvikrat koščeni smrti v obraz. Smrtno-nevarna bolezen ga je položila na bolniško posteljo; ozdravel je sicer, toda kmalu nato — eno leto ali dve pozneje v Spoletu — se smrtna nevarnost zopet povrne.
In kakšno spremembo je povzročila ta bolezen v njegovi duši! Že po prvi bolezni se mu zazdi, da je izgubljenih 23 slepih, mladih let. Ni vedel prav za prav, čemu je živel.
Še hujša pa je bila ta zavest po drugi bolezni. Še se sprehaja — bolehen — po solnčnih gričkih in tihih dolinah svojega rodnega doma; toda srebrni sij božjega solnca in omatnljivi vzduh oljk in oranž nima več zanj nekdanje privlačnosti. Še prihajajo njegovi znanci in prijatelji kakor v prejšnjih letih in pojo in se smejo — toda Francesco jih sliši le napol. Še vstajajo v njegovi duši nekdanji vzori, toda vedno bolj bledijo ob novem vzoru, ki se dviga v njegovih načrtih. Francesco čuti, da je prišel na razpotje v svojem življenju.
Bolezen, ki mu jo je Bog poslal, ga dvigne k premišljevanju božje lepote, bolezen preokrene vse njegovo življenje.
2. Bolečina priljubi sv. Frančišku bolnike.
Kot petindvajsetletnik obišče Francesco Rim. Zamišljen jezdi na povratku proti Asiziju. Tik za mestom naleti gobavca iz bolnice San Salvatore della Pa-reti. Gnoj se cedi bolnemu siromaku iz odpadajočih rok in nog, Z ostudnimi tvori je pokrit njegov obraz. Tudi rahločutnega Frančiška pretrese ta pogled, da se z gnusom obrne proč od siromaka; toda le za hip. Zakaj sočutje z bolnikom mu vlije čudovito moč.
Zasuče se na svojem konju, razjezdi ga, pristopi k bolniku, skloni se k njemu in ustnice Frančiška, ki so še nedavno govorile ob prekipevajočem vinu pesniško nadahnjene napitnice razposajenim tovarišem, poljubljajo gnojna lica obcestnega berača. Pač odpoved, ki jo je zmožen le bodoči svetnik.
In to mu še ni zadosti. Že drugi dan ga najdemo v bolnici San Salvatore, ko gre od bolnika do bolnika, pa jim poljublja od pekočih ran izglodane roke in deli miloščino, kakršne niso bili bolniki doslej navajeni.
V Frančišku pa se oglaša ob pogledu na trpeče siromake vedno glasneje klic:
»Tu bo odslej tvoj poglavitni delokrog« — in res ob pogledu na bolečino, ki sprva izzove v njem nepremagljiv odpor, postane Frančišek največji človekoljub.
3. Bolečina in bridkost je sv. Frančišku višek sreče.
Legenda pripoveduje tole;
Pozimi je bilo, ko sta šla sv, Frančišek in brat Leon iz Perugie proti Asiziju. Sv. Frančišek pokliče brata Leona, ki je šel nekoliko naprej, in mu pravi: »0 brat Leon, naj dajejo manjši bratje še tako lep zgled pobožnosti in svetosti, vendar, dobro si zapomni, ni v tem popolnega veselja!« In ko gre nekoliko naprej, ga zopet pokliče in mu reče: »0 brat Leon, ko bi kak manjši brat tudi slepe in hrome ozdravljal ali celo mrtve obujal, vendar zapiši, da ni v tem popolnega veselja!« In kmalu zopet zakliče; »O brat Leon, ko bi kak manjši brat govoril tudi vse jezike sveta in umel vso vedo in bi napovedoval prihodnost in poznaval skrivnosti srca, vendar piši, da ni v tem popolnega veselja.« Tako je naštel sv. Frančišek še to in ono, kjer ni popolnega veselja. Brat Leon se je močno čudil in vprašal: »Moj oče, prosim te v božjem imenu, povej mi, v čem je popolno veselje!« Frančišek odgovori; »Če prideva vsa premočena in pre-mražena, zamazana in lačna pred porto v ,Santa Maria degli Angeli' in pozvoniva; če pride vratar ter vpraša; »Kdo sta?' — in midva rečeva; ,Dva izmed vaših bratov'; a oni nato; ,potepuha sta, ki se vlačita po svetu in ubogim miloščino kra-deta', in nama ne odpre, ampak naju pusti na dežju in snegu, v gladu in mrazu v noč, in če midva vse to potrpežljivo preneseva in si v ponižnosti in ljubezni misliva, da naju brat že pozna in da mu je Bog položil ostre besede na jezik in da morava trpljenje Kristusovo v vsej potrpežljivosti prenašati, o brat Leon, zapiši, da je v tem popolno veselje! 0 brat Leon, med vsemi darovi Sv. Duha, ki jih je Kristus dal svojim ljubljencem in jih še vedno daje, je največji ta, da človek premaga samega sebe radi Kristusa in iz ljubezni do Boga sramoto trpi. Zakaj z vsem drugim se ne moremo hvaliti, ker ni naše; v križu bridkosti in težav se pa moremo hvaliti, zakaj to je naše, kakor je dejal apostol: »Mene pa Bog varuj, da bi se z drugim hvalil kakor s križem našega Gospoda.«
Bolečina torej, bodisi dušna ali telesna — ne sicer sama na sebi, pač pa v vdanosti v voljo božjo — je sv. Frančišku višek sreče.
4. Bolečina pripravlja sv. Frančišku milost vseh milosti.
V nedosegljivi prikupljivosti nam zopet poročajo »Fioretti«;
Zgodaj zjutraj še pred solnčnim vzhodom se je vtopil sv. Frančišek pred vrati svoje celice v globoko molitev. Obrnil je svoj obraz proti vzhodu in molil: »0, Ti moj Gospod Jezus! Dve milosti sta, ki jih želim prejeti od Tebe. Prva je ta, da občutim, kolikor je mogoče, še za časa svojega zemeljskega življenja ono bridkost in žalost na duši in telesu, ki si jo Ti občutil, o najslajši Gospod, ob uri svoje najgren-kejše bridkosti. Druga je ta, da občutim v svoji duši ono brezmejno ljubezen, katero si Ti, o božji Sin, imel do nas, grešnikov, ko si hotel prevzeti za nas tolike bridkosti — seveda, v kolikor je to mogoče.« In ko je tako molil, tedaj je začutil v svoji duši, da mu bo Bog podelil, česar ga prosi, seveda v tisti meri, v kateri more
stvar postati deležna tolikih milosti. In ko je začutil v sebi to božjo obljubo, je začel na ganljiv način premišljevati trpljenje in ljubezen božjega Odrešenika. In glej! Zatopljen v tako premišljevanje je bil popolnoma po ljubezni in sočutju združen z Jezusom.
Njegove prošnje in želje so se mu izpolnile.
Nebo se odpre in iz nebes priplava božji Odrešenik sam, obdan od šesterih belih in svetlikajočih se serafskih perutnic ...
Ko pa prikazen izgine, začuti Frančišek na svojem telesu rane Križanega, ki ga več ne zapustijo.
Njegova duša pa je bila od te ure polna zahvale in slavospevov. Bil je takrat star 42 let.
Od tega časa mu telo tone od dneva do dneva, od ure do ure v večji bridkosti. Duša pa se dviga v vedno glasnejših slavo-spevih, dokler ne poje umirajoč: Hvaljen, Gospod, po tistih, ki odpuščajo iz ljubezni do tebe — in bridkost in trpljenje vdano prenašajo! Blaženi, ki vztrajajo v miru, zakaj Ti, Najvišji, jih z vencem ovenčaš.
„Ta mora biti katoličan, saj moli rožni venec."
Bivši vojaški duhovnik pripoveduje to-le dogodbo iz vojnega življenja:1
Bilo je nekega večera 1. 1917., na vzhodni fronti. Štabni zdravnik me vpraša: »Gospod kurat, ali ste na št. 56 že prevideli? Fant bo umrl.« — »Številka 56?« — odgovorim začudeno — »saj ta je protestant!« — »Ne, mora biti katoličan!« — »Potem se pa močno motim.«
Zdravnik zatrdi iznova: »Mora biti katoličan, saj moli rožni venec. Sam sem ga videl.«
Takoj odidem v bolniško barako in po-iščem št. 56. Ko bolnika sočutno pozdravim, vprašam kar naravnost: »Ste-li katoličan ali protestant?« — »Evangelijske vere sem, gospod kurat,« je bil odgovor. »Pa molite rožni venec?« »To že; pa vam rad pojasnim, kako je to prišlo. Kot 14 letni fantič sem prišel služit k nekemu katoliškemu kmetu. Bila je dobra, verna hiša. Vsak večer smo skupno moliti sveti rožni venec. — Mene sicer niso priganjali, ker so vedeli, da nisem z njimi iste vere; lahko bi bil šel spat, pa sem le z njimi skupno opravljal večerne in druge molitve. To jim je bilo všeč in ko sem bil pozvan k
' »Kanisiusstimmen« 1924, št. 8.
vojakom, mi je dala gospodinja molek s pri-stavkom: .Pridno moli nanj tudi še naprej, Mati božja ti bo poplačala.' Ubogal sem in molil vsak dan, kolikor sem mogel tudi na bojišču.« — »To je bilo prav,« sem pristavil; »pa zdi se mi, da imate še nekaj, kar vas teži.« — »Res je, rad bi postal katoličan, če ni že prepozno, ker bom kmalu umrl. Za pouk ni več časa.«
»Ljubi prijatelj,« sem ga potolažil, »za človeka, ki toliko časa že moli rožni venec, pač ne bo težav za vstop v katoliško Cerkev; saj molite začetkom rožnega venca: .Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje' itd. Ali verujete, kar obsega apostolska veroizpoved?« — »Vse verujem,« odgovori iskreno. »Dobro, potem ne potrebujete več veliko pouka.«
Njegovo stanje je bilo že skrajno nevarno. Po kratki razlagi najpotrebnejših naukov je bil dobri vojak (pogojno) krščen. Njegovo prvo sveto obhajilo je bilo hkrati zadnja popotnica. Bil je skrajni čas. Drugi dan je vdano umrl; reči moram: vesel, presrečen!
Preprosta gospodinja je imela prav. Mati božja je pridnemu fantu obilo poplačala.
Kristus
A.
Praznik socialnega kraljestva Kristusovega je nastavljen na IV. nedeljo v oktobru. Letos ga bomo drugič imeli. Kaj pomeni ta najnovejši praznik, kje ima svoj temelj?
Napis na obelisku pred vatikansko baziliko v Rimu se glasi: »Christus vincit, Christus r e g n a t, Christus imperat — Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus zapoveduje. Da je božji Zveličar najvišji prerok, najvišji duhovnik, pa tudi najvišji k r a 1 j, to je izraženo v besedi Kristus. Jezus se imenuje tudi Kristus zato, ker mu je nebeški Oče izročil najvišjo učeniško, duhovniško in kraljevsko oblast.
Z novim praznikom je hotel poglavar svete Cerkve zbuditi v srcih vseh katoličanov zavest in prepričanje, da ima Jezus kraljevo čast in oblast nad vsem stvarstvom, nad vsem človeštvom in nad posameznikom. Pobožnost do presv. Srca Jezusovega ima namen, opozoriti vernike zlasti na neskončno ljubezen Jezusovo, ki se je izkazalo v delu za naše odrešenje; novi praznik kraljestva Kristusovega pa hoče pokazati, da je Jezus Kralj ne le posameznih ljudi, marveč vsega človeštva.
Nauk o vesoljnem kraljestvu Jezusovem torej ni nova verska resnica, marveč je le slovesna razglasitev svetopisemskega razodetja. Ta nauk je utemeljen že tudi v drugem psalmu, ki je njega vsebina taka, kakor da je sestavljen za našo dobo.
Naj navedem vsaj važnejše stavke iz omenjenega psalma; »Zakaj hrume narodi in si ljudstva vmišljajo prazne stvari?
Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se zbirajo skup zoper Gospoda in zoper njegovega maziljenca. (Govore): .Zdrobimo njih vezi, in vrzimo s sebe njih jarem.'
On pa, ki biva v nebesih, se jim smeje in Gospod jih zaničuje.
vladar.
č.
Tedaj jim govori.,.
Jaz (Mesija) pa sem postavljen od njega čez Sijon, njegovo sveto goro ...
In sedaj, kralji, spoznajte, dajte se poučiti vi, ki sodite zemljo!
Služite Gospodu v strahu in radujte
se pred njim s trepetom.«
*
Ni težko umeti, kaj slika ta psalm. Kaže nam boj zoper Kristusa in zoper njegovo kraljestvo —; zoper sveto Cerkev. Sovražniki se zbirajo zoper njega od vseh strani. Toda kaj premorejo proti Njemu? Sv. Cerkev veleva vplesti duhovnikom ta psalm zlasti ob praznikih Gospodovih, da vzbuja v njih zaupanje do Njega, ki je Kralj, nepremagljivi Kralj ve-soljstva. Naj tudi nas vnema k zaupanju do Njega, ki vlada in zmaguje.
Kristus je torej Kralj v polnem pomenu besede. Ko je stal božji Učenik pred Pilatom, pa ga je ta vprašal: »Ti si torej kralj?« — mu je Jezus odgovoril: »Sem«. In ob drugi priliki je Jezus slovesno zaklical; »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mat. 28, 19,). Nimamo pravice, da bi te besede nanašali samo na duhovno kraljestvo Kristusovo. Ves Kristus, kot Bog in človek je naš Kralj, Kralj nebes in zemlje, Kralj vsega vidnega in nevidnega stvarstva. Vse mu mora biti podložno: tudi politika, tudi gospodarstvo, tudi tehnika in trgovina, tudi znanstvo in umetnost. Kristus je Kralj kraljev, Predsednik predsednikov. Vladar vseh vlad, Gospod gospodov, Postavoda-jalec postavodajalcev, Sodnik sodnikov; Kralj ne samo po imenu ali časti, ampak pravi resnični knez.
Zato pa bodi vse naše življenje odmev stalne proslave: Živi naš Kralj! Naša politika je izražena v besedah: Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus zapoveduje. Naš bojni klic pa se glasi; »Mo-riamur pro Christo Rege!« Pripravljeni smo umreti za Kristusa Kralja!
UTRINKI.
Boljši je človek, ki ima malo modrosti in razumnosti, pač pa strah božji, nego kdor ima veliko razumnost, pa prelamlja postavo Najvišjega.
Ako Bog kakšno dušo izvoli, ji pošlje v svojem usmiljenju križe, stisko, trpljenje.
Kdor pred križem beži, mu vendarle ne ubeži; dobi pa križ brez Križanega.
Kdor samemu sebi ne privošči, ga ni slabšega, nego je on; in to je povračilo njegovim hudobijam.
Prijatelj se ne spozna v sreči; v nesreči se pa sovražnik ne prikrije.
Srečen je mož dobre žene; število njegovih let je namreč podvojeno.
f Jakob Krmelj, zgleden slovenski mladenič.
Napisal P. Mavricij Teraš O. Cap.
(Dalje.]
Poleg molitve je gojil tudi zatajevanje. Ves čas, ko je bil v Škofji Loki, ni hotel ne kaditi, ne piti opojnih pijač. Znano mi je, da vsaj eno leto ves postni čas ni nikdar zajtrkoval, marveč se je vsak dan razven nedelj in praznikov postil do opoldanskega kosila. Ko je bil parkrat zaradi opravkov zamudil kosilo in je kuhar nanj pozabil, se zaradi tega ni prav nič pritoževal; prosil je kos kruha in bil zadovoljen. Večkrat si je tudi od lastnih ust kaj pritrgal, da je mogel postreči kakšnemu revežu.
Ko je že bil par let v tretjem redu, je prosil, da je smel stopiti tudi v Marijino družbo. Njegova ljubezen do Marije se je podvojila. Redno je obiskoval družbene sestanke in jako rad je prepeval Marijine pesmi. Diplomo Marijine družbe je imel nad svojo posteljo, diplomo tretjega reda pa ravno na nasprotni strani.
Nekako v začetku 1. 1924. je pristopil tudi k Orlom in se tamkaj privadil lepega kretanja, kar je bilo za njegovo cerkve-niško službo tako rekoč potrebno. Orlovska organizacija ga je z veseljem sprejela in ga kmalu počastila s tem, da mu je izročila tajniško službo. Orli-tovariši so ga hitro vzljubili in čislali. Apostolski poklic je izvrševal tako, da je pridobival tovariše za tretji red.
Skoraj istočasno, ko je pristopil k Orlom, si je začel tudi prav pogosto izpo-sojevati iz društvene knjižnice različne povesti, ki jih je čital večinoma ob nedeljah in praznikih popoldne, če je bil prost. Čitanje teh knjig je sicer blagodejno vplivalo na izobrazbo njegovega srca in razuma, toda njegova pobožnost se je vsled tega za nekaj časa precej ohladila. V tem času je začel tudi delati načrte, kako bi si med svetom zagotovil svojo zemsko srečo. Izučiti se je hotel mizarstva, da bi si ob ugodni priliki ustanovil lastno ognjišče. V tem času sanjarij in načrtov se mu je zem-ska sreča smehljala v vsej svoji čarobnosti, čeprav ga je neki notranji glas še vedno opominjal, naj ne išče sreče tukaj
med svetom. V teh duhovnih bojih je večkrat omenjal, da ima težko življenje in da zanj na tem svetu ni sreče. To omahovanje med svetnim in redovnim poklicem je trajalo približno eno leto. Končno pa se je prepričal, da so vsi njegovi načrti in upi na posvetno srečo prazne sanje in zopet se je povrnil na misel redovnega poklica.
V Ljubljani.
Ko je spoznal, da zanj ni mesta med svetom, je sklenil, da se hoče popolnoma posvetiti službi božji v misijonskem poklicu. Že poprej je svojemu tovarišu pri delu večkrat omenil, kako rad bi postal misijonar. Vleklo ga je v daljne poganske dežele. Izrazil je željo, da bi rad učil poganske otroke obdelovati zemljo in krščanskih resnic in da bi rad za vero prelil tudi svojo kri, če bi tako bila božja volja. Ko mu je tovariš nato odvrnil, da bi v slučaju njegove mučeniške smrti še kdaj klicali: sv. Jakob Staniški, prosi za nas, se je tem besedam prav veselo nasmejal. Ker so prav takrat časopisi poročali, da so jezuitje dobili posebno misijonsko pokrajino in ker je prav tedaj stopil v jezuitski red neki njegov prijatelj iz loških hribov, se je tudi on po dolgem omahovanju odločil za jezuite, da bi tako čimprej uresničil svoje misijonske želje. Na novega leta dan 1926. se je poslovil od kapucinskega samostana v Škofji Loki in šel v Ljubljano. Pri očetih jezuitih mu je zelo ugajalo. Bil je srečen, ker je upal, da bo res postal misijonar.
Iz Ljubljane je pisal svojim domačim ganljiva pisma. Dne 11. jan. 1926 je pisal svoji materi za god; želel ji je veliko sreče in veselja in se je na ljubezniv način zahvaljeval tako-le: »Najprisrčnejše se zahvalim za vse Vaše velike dobrote, ki ste mi jih delili sem od mojih prvih dni, ko sem še ležal v zibelki kot nebogljeno dete, pa do danes. Koliko truda, koliko skrbi ste prestali zavoljo mene, pa prav zavoljo mene! Jaz Vam ne morem povrniti teh Vaših tako velikih dobrot. Naj Vam bo
zato vsemogočni Bog plačnik. Jaz bom vse svoje življenje, kolikor mi ga je odmeril ljubi Bog, za Vas molil,« Istemu pismu je priložil še posebno pismo za svojo najmlajšo sestro Miciko, ki jo lepo uči, kako je ustvarjena edinole za nebesa in kako mora svoje misli povzdigovati v nadzvezd-nate višave, da bo njena duša čista in bela kot so z večnim snegom pokrite gore. — Dva dni nato pa je pisal svojemu bratu Alojziju ter ga prav prisrčno povabil, naj pride čimprej delat duhovne vaje v Dom duhovnih vaj, »da se poglobi v resnost življenja, da spozna življensko nalogo, si uredi preteklo življenje in si napravi načrte za prihodnost«. V zadnjem stavku pisma ga naravnost prosi, naj pride, rekoč: »Ah, moj ljubi Lojze, ako imaš le eno iskrico bratovske ljubezni, mi ne boš odrekel te prošnje.« Povabil je tudi dva druga brata. Vsi trije so se odzvali. Po končanih duhovnih vajah jim je prav toplo priporočal, da bi v Škofji Loki stopili v tretji red. Dne 13. januarja je zopet pisal svoji sestri Miciki in ji priporočal, naj bi opravljala pobožnost 9. prvih petkov.
Čeprav pa mu je pri očetih jezuitih bila pot v misijone odprta in pripravljena in je bil ves zamišljen v svojo bodočnost, vandar ga je začelo nadlegovati neko do-motožje po kapucinskem redu, kar ni bilo nič čudnega, saj je preživel najlepša mladostna leta v kapucinskem samostanu. »Duh kapucinskega reda se mi je zarezal pregloboko v srce, da bi nanj pozabil. Čutil sem se nemirnega, dokler nisem sklenil, da hočem iti nazaj. Ker mi je pot nazaj h kapucinom odprta, sem sklenil zapustiti Ljubljano in iti zopet tja, kjer so mi tekla leta rosne mladosti.« Ko je v Ljubljani v neki pridigi slišal govoriti o svetem Frančišku Asiškem, se mu je zdelo, kakor da ga sam sv. Frančišek kliče nazaj h kapucinom, Nič več ni mogel zdržati. Po dvomesečnem bivanju pri oo. jezuitih je prosil za sprejem v kapucinski red. Od očeta provincijala je dobil sledeči odgovor: »Dragi Jakob! Rad in z veseljem Te sprejmem v naš red v upanju, da boš vedno tako zvesto spolnjeval svoje dolžnosti, kakor si jih nekdaj v Škofji Loki.« Odpeljal se je v Celje, kjer je pri kapucinih začel postulaturo ali prvo poskušnjo.
V Celju.
Kako je bil vesel in zadovoljen, ko je bil zopet v družbi Frančiškovih duhovnih sinov! Popolnoma se je posvetil svojemu
bodočemu poklicu in se nanj vestno pripravljal, kakor je razvidno iz njegovega pisma, kjer pravi: »Treba se je učiti latinskih molitev. Tudi kuhati se učim; seveda si je treba marsikaj zapisati, zakaj v glavo si človek ne more vsega tako hitro natlačiti. O vrtnarstvu sem si že precejšnji del zabeležil. V samostanu je treba marsikaj 'znati.« Ker je rad tiho in mirno ubogal in ker je bil v resnici priden za delo in goreč za pobožnostne vaje, so ga kmalu vsi v samostanu vzljubili in čislali kot dobrega in pobožnega kandidata. Vsak dan je šel k sv. obhajilu, ministriral pri dveh ali treh mašah, potem pa delal ves dan do večera ali na vrtu ali pa v kuhinji.
Vrtnarja, s katerim sta bila večinoma skupaj pri delu, je prosil, da bi mu naredil rožni venec Marijinih sedem radosti in sedem žalosti, in pa rožni venec naše ljube Gospe presv. Srca in Čistega spočetja. Ko jih je dobil, je z veseljem vzkliknil; »O, te rožne vence pa hočem vsak dan moliti!« Nekoč mu je tudi pripovedoval, da je Mariji obljubil, da jo hoče vse svoje življenje prav posebno častiti, ker mu je izprosila samostanski poklic.
Kakor iz Ljubljane, tako je tudi iz Celja pridno pisal svojim domačim in prijateljem. Iz teh njegovih pisem se najlaglje posname, kakšen je bil njegov značaj. Čeprav ni imel nobene posebne šolske izobrazbe, so vendar nekatera njegova pisma tako lepa po vsebini in tudi po slogu in izražanju misli, da bi jih bilo vredno objaviti. Iz vseh odseva njegova gorečnost za čast božjo in pa njegova pri* srčna želja, da bi tudi njegovi domači is prijatelji hodili po pravi poti in prišli nekoč vsi v nebesa. Zato jim je dajal v svojih pismih zlate nauke in dragocene nasvete. Nekatere izmed teh naukov si hočemo ogledati in videli bomo, kako je bil vnet in goreč za vsako dobro stvar in kako prisrčno je ljubil svoje domače.
Pogosto in na ganljiv način je priporočal svojim domačim češčenje presv. Srca Jezusovega. Svojemu svaku je na primer pisal za god med drugim tudi tole: »Kot darilo Ti tukaj priložim knjižico »Obljube presv. Srca Jezusovega«. Mala je in preprosta, pa več vredna, kakor če bi Ti poslal pet jurjev ... Daj, dragi Jernej, in posveti se s celo svojo družino presvetemu Srcu Jezusovemu; izvoli ga za Kralja svoje družine, pa boš čutil, kako plava in veje
nad Vami poseben blagoslov in mir božji!« V tem pismu kakor tudi v skoraj vseh drugih pismih govori opetovano o češče-nju Srca Jezusovega in o pobožnosti prvih petkov; iz tega se vidi, da je bil tudi sam
goreč častivec Srca Jezusovega. Prav tako prisrčno je priporočal svojim bratom, sestram in drugim domačim pogostno sveto obhajilo, češčenje Matere božje in pa molitev za srečno smrt.	(Dalje.)
DRUŽBEN! M GLASNIK
R

M
ft^p™^
Izredna milost.
Odlični kardinal nadškof Bertram govori v poslednjem pastirskem listu zlasti o pomenu češčenja Marijinega za sedanji čas. Najprej našteva napake, ki na njih boleha sedanji rod in kaže, kako lahko je najti leka vprav v češčenju Marijinem. Dejstvo je, pravi dalje, da so narodi, rodovi, posamezniki razcepljeni in se naslanjajo na razna tako zvana svetovna nazi-ranja. Odkod ta razcepljenost? Sodimo, da so zmotna naziranja, ki se tičejo verskih vprašanj, predvsem posledica strasti in grešnega življenja, slabega časopisja in pomanjkanja verstvenega pouka. Toda vesten katoličan se ne bo lovil za praznimi rečenicami, marveč bo — tako pravi kardinal Bertram — zajemal trdnost v veri, versko navdušenost in pravo veselje — pri Mariji, ki je Devica verna, Sedež modrosti. Blagrovana je bila, ker je verovala, kar ji je angel oznanil.
Nravstveno je danes ogrožena osobito mladina, ogrožena bolj kot kedaj. Manjka vzornih, svetih oseb — zatrjuje dalje nadškof Bertram — ki bi blagodejno in zdravilno vplivale na mladino; manjka zglednih, bogoljubnih in bogaboječih ljudi, ki bi bili natančni in zvesti v spolnjevanju zapovedi, ki bi spoštovali avtoriteto in se žrtvovali za bližnjega. — Marija je milosti polna, brez madeža, zvesta, ponižna, kot noben drug vzor, pa naklanja tudi svojim častilcem izredne milosti in čudovito pomoč, da morejo prenesti celo nepričakovane žrtve, ki jih naklada življenje po veri. Pri Mariji najdemo podporo, rešitev v težavnih okoliščinah sedanjega življenja.
it * *
In vendar je še mnogo mladih oseb, ki so gluhe za to tolažilno besedo, ki tavajo tjavendan za zaslepljenci sedanje dobe in iščejo sreče le v vrvenju in uživanju sveta. Posvetnost, šport, zabava,
hlastanje za modno norostjo, šopirnost in lagoda; to je vsebina današnjega vehedra-vega sveta, ki bega in moti tudi dobro misleče in jih ovira, da v javnosti ne izpričujejo vselej odločno svojega krščanskega značaja, ne svoje pripadnosti k Marijini družbi.
Ko bi ti poslednji, ki jih imamo v mislih, vsaj malo pomislili, kako velika m i 1 o s t je zanje v tem, da jih je Bog poklical v Marijino družbo! »Nikar ne mislite, da ste se kar tako sami od sebe odločili za Marijo in za njeno presrečno otroštvo, ki zahteva od vas rdznih žrtev. Ne, temveč Marija vas je izbrala iz mnogih drugih in pritegnila v krog svojih najljubših otrok. Tega ne pozabite, kajti sicer ne boste mogli dovolj ceniti svojega odlikovanja, niti dovolj zahvaljevati svoje nebeške Matere za milost, ki jo skriva preprosta beseda: otrok Marijin!«1
Zakaj to navajamo in poudarjamo? Zato, ker v dopisih o gibanju v kongrega-cijah dostikrat beremo bridke pritožbe, kako se hočejo tuintam posamezni člani Marijinih družb nekako prikrivati; kako posamezni neradi nosijo družbeno svetinjo, ki znači, da so sprejeti v armado Marijino. Čudno in skoraj neumljivo je, kako jih še vedno moti tolikrat že obsojeni strah pred ljudmi! Vidi se, kako malo so še prepojeni z Marijanskim duhom, in kako globoko še tiče v posvetnem toku! Kaj, če niso že vklenjeni v težke grešne spone?! Je — žal — tudi mnogo takih, ki si dajo pripeti svetinjo, ker, .. pač mora tako biti; v kongregaciji se pa le redkokdaj prikažejo. Morda ob posebnih prilikah: pri skupnih prireditvah, igrah, predstavah, izletih i. dr. Hkrati pa goje lahkomiselna prijateljstva, hodijo na nevarna razveselje-vanja in se podajajo v vsakovrstne grešne nevarnosti... Če treba javno nastopiti z
i Dr. Bruraat: »Pota Marijina«, p. 12.
znakom Marijinega otroka, takrat se jim seveda zbudi zavest, da je tako ravnanje nekako varanje, ker te časti ne zaslužijo, ker se delajo boljše nego so. Ako se pa tem, ki imajo dobro voljo, živeti z Marijo, vriva ona, že neštetokrat ožigosana in oši-bana strahopetljivost pred zlobnimi jeziki, naj se zavedajo, da sta vselej bila in sta še dva tabora ljudi na zemlji: Tisti, ki so v taboru satanovem, ne bodo nikdar s prijaznim očesom in z mirno vestjo gledali na one, ki so v taboru Kristusovem in Marijinem; toda njih sodbe se nam ni bati. Komur pred to vrsto ljudi pogum vpade, je pač pomilovanja vreden.
Želimo samo, naj bi ti in oni točno prečitali in dobro pretehtali zgoraj navedene besede iz knjige »Pota Marijina«. Naj bi se zavedali, da je čast otroštva Marijinega v njeni družbi izredna milost, ki so je deležni le izvoljenci.
Marijini otroci! Ali ste že kdaj resno preudarili, kako veliko odličnost in kako dragoceno plemstvo vam je naklonila božja milost!? O, ko bi le temu plemstvu primerno uredili tudi svoje življenje! »Kar je morda primerno za otroka cestnega postopača, nikakor še ne pristoja kraljeviču ali princesi. Torej tudi za otroke Marijine, ki je Kraljica vseh kraljic, ne more biti primerno vse to, kar se zdi primerno otrokom tega sveta. Vaše plemstvo se mora izražati v mislih, željah, besedah in dejanjih, v veselju in žalosti, v nastopu in obleki. Vsepovsod morate kazati odlične poteze svoje nebeške Matere. Otroci Marijini! Glejte na sliko Matere božje z Detetom Jezusom! Kako ljubko se oklepa Jezus svoje Matere in s kako blaženo skrbnostjo objema Jezusa Marija! Zdaj si pa misli, otrok Marijin, da si v Marijinem naročju na sliki ti, in ne Jezus. Povem ti, da je roka največjega umetnika tudi za to preokorna, da bi mogla le približno izraziti blaženo vsebino velike in tolažilne resnice: Ona tvoja mati, ti njen otrok!
Za svetnika proglašeni župnik iz Ar-sa, Janez Marija Vianney, je dejal, da je vsa ljubezen vseh mater tega sveta le kos ledu v primeri z ljubeznijo, ki jo ima Marija do svojih otrok.
Nobena umetnost, samo milost božja ti more razodeti preiskreno ljubezen Marijino do tebe. Da bi jo že zaslutili vsi, ki ste v kongregaciji! Brez dvoma bi potem rajši prepevali z našo pesnico m. Elizabeto:
Zakaj si mi nad vse najdražja, te nosim v duši dan in noč? Zakaj so moja pota lepša, če ti ponudiš mi pomoč?
Zakaj te išče misel vsaka, trepeče k tebi vsak zdihljaj? Zakaj, zakaj srce zaplaka, če tebi se odtujim kdaj?
Zakaj te zjutraj prvo najdem, pozdrav ti prvi posvetim? Zakaj, Marija, v tihi noči ob misli nate le zaspim?
Zakaj ti neseni prvo rožo, ki zlata vigred jo odpre? Zakaj mi toli žarkih pesmic iz duše v tvojo čast privre?
Zakaj ti križec vsak pokažem, pokažem solzo in radost? Zakaj, zakaj v pogledu tvojem le srečo najdem in sladkost?
Zakaj, zakaj? Glej, v duši nosim odgovor rajskolep, globok: »Zakaj bi pač tako ne bilo? Ti mati in jaz — tvoj otroki«3
• Dr. Brumat: 1. c. str. 16. (Napev v »Cerkv. glasbeniku« 1. 1925, št. 1—2.)
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod zavetjem preblažene Device Marije je pred meseci pričelo izdajati glasilo »Kraljestvo božje«. Novi časopis zelo pospešuje češčenje Matere božje ter je velike važnosti za poživljanje verske zavesti in za prenovitev slovenskega ljudstva v Kristusu. Zato vsem Marijinim družbam toplo priporočamo, naj smatrajo kot svoje apostolsko zvanje tudi skrb za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda in njega glasilo »Kraljestvo božje«.
REŠILNA ZVEZDA.
(M. Elizabeta.)
Čolniček moj se je potapljal, viharji ž njim so se igrali, po valih so svinčenosivih kot lahko žogo ga metali.
Pred mano brezdno, noč nad mano, nebo vse luči je ugasnilo — — »Gospod pomagaj, pridi, pridi!« iz dušnih globočin je vpilo.
Prišel si, Jezus, Močni, Sveti, valovi kakor jančki beli ob tvojih nogah, čudodelen, v pohlevnem gibu so drhteli.
čolniček moj zdaj mirno plava; življenja jadro je razpeto, nad njim rešilna moja zvezda: usmiljeno Srce presveto.
Berlin.
Kristus Kralj,
LIST
EK.
Od satana k Bogu.
Adolf Rettč. — A. Kopitar. (Dalje.)
Satanov glas je govoril jako glasno, z zbadljivimi poudarki in rezkim grohotom. Časih je narastel in tedaj je bilo, kakor da cela tolpa steklih psov laja v meni. Angelski glas je govoril prav na lahno z milimi in obenem krepkimi izpremenjavami, ki so kakor osvežujoča rosa padale na plamene, ki so mi použivali srce. In jaz nesrečnež sem med obema jecljal prestrašene prošnje ali skesane besede.
Evo vam takega razgovora!
Satan: iZdaj, ko po sili obsojaš dušne in telesne razuzdanosti, v katerih si se valjal toliko let, si domišljaš, da nazaj dobiš dušo deteta po svetem krstu?
Jaz: Ne mislim si nič takega. Samo to vem, da tako ne morem več živeti. In ker mi Bog dovoljuje, da se grehov kesam, upam, da me potem ne zapusti.
Satan: Uvidi svojo zmoto! Ako Bog dovoli, da si se pogreznil v žalost, ti s tem jasno kaže, da od Njega ne smeš ničesar upati.
Angel: Laže! Božje usmiljenje je neskončno napram takemu, ki se kesa. Upaj in moli!
Jaz: Oh kako rad bi molil!.., Toda že nekaj dni, brž ko poskusim, začutim, kakor da mi mora leži na prsih. In se le pripogib-ljem in z rokami vijem.
Satan: Vidiš!... To je najboljši dokaz, da od zgoraj ne smeš pričakovati ničesar. Čim trdovratneje prosiš Boga, ki te zaničuje, tembolj te odklanja. Tudi grešniki, kakor si ti, se ne morejo zveličati. Možato se torej odloči in priznaj, da je zate vse končano: skoči v temo, kjer ni več trpljenjal
Jaz: Da! Morda bi bilo najbolj pametno, kajti čutim se tako nesrečnega.
Angel: Ne! Upaj in poskušaj moliti! Bridkost očiščenja: mar ti tega ne ponavlja tvoj iskreni prijatelj — katoličan v pismu, ki si ga davi prejel?
Jaz: Res je ... Moj Bog, ponižno Te prosim! Oče naš, ki si v nebesih, odpusti mf grehe!
Satan: A tako?... Prav! Obudim ti nekaj grdobij, o katerih meniš, da so že pozabljene.
Jaz: Milost! Naj ta glas utihne! Dobro vem, da sem umazanec . . .
Angel: Pogum! Junaško trpi v preizkušnji, ki ti je potrebnal
Jaz: Ne morem! Preveč trpim! Ne bi rad slišal!
Satan: ln vendar boš slišal! — Ha, se li spominjaš tistega dne, ko ti je tvoja uboga ženka, ki te je kljub tvoji nepoboljšljivi nezvestobi ljubila in ki je molila zate — radi česar si jo zasmehoval — pokazala nekaj novcev, ki si jih je srečno prihranila. Tebi je hotela kupiti zaželjenih knjig, sebi pa obleko, ki ji je bila tako zelo potrebna. Ti si pa takoj zahteval tiste novce, ki jih je s toliko težavo privarčevala. Ko ti jih vsa žalostna, toda nič jezna ni hotela dati, si jih iztrgal iz rok. Ona jih je hotela nazaj — ti si jo pa sunil! Zaman te je rotila: -Nikar ne zapravljaj teh borih, s toliko težavo prihranjenih novcev!« Nisi se zmenil zanjo! Pobegnil si in šel popivat s silno ostudno vla-čugo! Ko si se čez tri dni vrnil, si našel ženo v solzah. In ti si se iz nje norčeval, češ, pesniku je treba marsikaj doživeti. . .
Jaz: Zal, spominjam se. Divje strasti so me zavedle.
Satan: Kje je zdaj tvoja ženka? — Na grobišču! Radi tebe ji je počilo srce!
Jaz: Res je, res je! Rad bi se z glavo zaletel ob zid.
Angel: Sprejmi preizkušnjo! Moraš! Bodi srčen in moli!
Jaz: Oče naš, ki si v nebesih, odpusti mi grehe!
Satan: Ta greh ti v izrednem usmiljenju morda odpusti. Toda tegale: se li spominjaš tistega dne, ko si v zabavo takim razuzdan-cem, kakor si sam, sebi obesil na vrat pristni naprsni križec nekega škofa? Dal ti ga je prijatelj, ki ga je dobil od vražarice, vešče v bogoskrunstvu in ki ga je ukrala. Dasi tc je tvoja žena milo prosila, si ga nesel nesram-nicam. In ko si se tukaj ostudno in bogokletno norčeval, si ga podaril najgrši vla-čugi. . . Meniš li, da je tak greh, ki se ti lahko odpusti?
Jaz: Nisem znal. Tisti križec mi je bil le kos brezpomembne kovine.
Satan: Lažeš! Saj je šla naslednji dan tvoja žena, ki si ji seveda razodel svoj junaški čin, v cerkev prosit Boga odpuščenja; ti si pa ves dan tičal v blazinah na svojem di-vanu in si ponavljal: *Kako grozno! Kako grozno. Le kako sem se mogel tako obnašati?« Božjega ropa si se torej popolnoma zavedal! In zdaj si toliko bedast in misliš, da
Assisl
V. Roslgnoll.
Sv. Frančišek,
hoče Bog sprejeti takega umazanca, kakor si ti? Toda poglej se vendar: tako si oblaten, da te nobena stvar ne more očistiti! Le eno rešitev še imaš: skoči v temo! . . . Želiš, da ti povem, kako si življenje hitro končaš?...
Angel: Želiš, da ti povem, kako se rešiš? Spomni se, da se že mesece boriš zoper svoje pregrehe! Spomni se, da se ti je pred tvojimi očmi zrušila tista veda, kateri si tako goreče služil! Spomni se, da se ti je pristudilo tisto strastno poganstvo, ki si se ga tako vneto oklepal! Spomni se besedi, ki si jih v gozdu čul sredi vonjavih sapic žarne vigredi! Od tedaj si veroval v učlovečeno Besedo in si jo ponižno častil. Upaj in moli!
Jaz: Oče naš, ki si v nebesih, odpusti m! grehe... Zal mi je! Toda čemu ta muka?
Angel: Moraš! Pogum!
Satan: Pogum? Kmalu ga ne bo imel več. Ze teden dni mu neprestano zaman ne držim pred očmi zrcala, kjer vidi vse svoje grehe.
Jaz: V resnici sem jako utrujen . ..
Satan: Želiš zopet dobiti miru? Zavrzi blodno misel o kesanju! Obnovi stare navade! In za začetek odstrani tisto prikazen, ki ji praviš Bog!
Jaz: Ah, nikakor ne! Nikdar! Verujem v Boga iz vsega srca.
Angel: Aleluja!
Satan: Tedaj boš pa še trpel. Tembolj, ker ti na dnu duše vidim, da bi se rad umoril.
Jaz: Bog mi pomagaj! Vanj verujem.
Vse je utihnilo. Stal sem vrh Visokih planin. Čudovito solnce je s svetlobo napajalo dremotne gozdove. Kalini so žgoleč frčali sem in tja. Vitke breze so komaj drhtele v lahnem vetru. Jaz sem pa pogledal v sinje, v zlatu žareče nebo in vzkliknil: Moj Bog, pridi mi na pomoč! Zal mi je . ..
X.
Po takih dušnih stiskah, kakršnih zgled sem pravkar podal, mi je nekoliko odleglo. Brez dvoma deloma radi tega, ker je zame molil prijatelj S., ki sem mu še vedno skoro vsak dan dopisoval. Menim pa tudi, da je bila božja volja, da zberem moči za zadnjo preskušnjo, ki sem jo moral šc prestati. Nekaj dni sem bil jako žalosten, toda bolj miren.
Porabil sem to tišino, da sem si uredil razmerje napram ženski s črnimi očmi. Odkar sva bila v Parizu, sem se je čedalje bolj otresal. Toliko laži, bedarij in prepirov sem se naveličal. Bivanje tu na deželi mi je veliko pripomoglo, da sem se iznebil sramotnega jarma.
Po ves dan sem v gozdu prebil. Vrnivši se domov, sem kar molčal in se zamislil v svoje notranje življenje. Se zmenil se nisem,
za žensko, ki je zapazila, da ji gine veljava. Da si jo iznova pridobi, je poskusila z nekaterimi prepiri, ki so se doslej vselej tako poravnali, da so me strasti izročile na njeno milost in nemilost. To pot ji je pa spodletelo:
Mekinje, uršullnski samostan.
Rožnovenska Mati božja.
za njeno izzivanje se nisem menil in točo psovk in žaljivk sem prebil, ne da bi črhnil besedice. Nič bolje se ji niso obnesli poznejši poskusi, da bi mi razvnela strasti.
Da sem popolnoma odkrit, moram omeniti, da me je vendarle nekoliko mikalo, da bi razmerje obnovil. Nekaj dni po njenem odhodu bi bil najrajši stekel za njo. Kajti ne smemo pozabiti, da mi je bila po smrti moje uboge žene edina ljubav in da je štiriletno skupno življenje skovalo med nama verige, katerih členki so silili skupaj, dasi so bili že raztrgani.	(Dalje.)
Geoffroy.
Parts, Luksemburškl muzej.
Obisk v bolnišnici.
Peš v Lurd. Da se zahvali Mariji Devici za ozdravljenje hčerke, se 'je odločil upokojeni nadučitelj iz Venina na Belgijskem, da hoče peš romati k Mariji v Lurd. Dne 27. apr. t. 1. je nastopil 1080 km dolgo pot. Vsak dan je prehodil okrog 40 km. Med potjo so ga vabili šoferji in vozniki, naj prisede na vozilo, pa se ni dal pregovoriti. Srečno je vse izvršil in zdrav se je vrnil na dom. Rojaki so mu priredili ob vrnitvi ljubezniv sprejem.
Veličastno proslavo sv. Frančiška v dneh 11., 12. in 13. avgusta so združili katoličani v Sarajevu z orlovskim zletom. Z vseh strani je došlo čez 3000 Orlov in Orlic ter ogromno vernega ljudstva. Po sv. maši na javnem trgu je sledil veličasten sprevod, v katerem se je razvrstilo 8000 oseb in 7 godb. Gledalcev je bilo do 40.000. Pred cerkvijo sv. Antona je imel nadškof dr. Šarič plamenit in navdušen nagovor, ki se je v njem zahvaljeval Orlom in narodu za tako lepo manifestacijo katoliške zavesti. Pozival je vse navzoče na delo za kraljestvo Kristusovo. — Jav-nvga nastopa na telovadišču se je udeležilo do 1000 Orlov, Orlic in naraščaja. Gledalcev se je nabralo ckrog 10.000, — Apostolski nuncij nadškof Pellegrinetti je poslal nadškofu Sariču pismo, ki se začne: »Prejel sem brzojav, ki v njem mladenke katol. orliške organizacije izjavljajo sveti stolici svojo vdanost in prosijo blagoslova. Orlice so že večkrat prejele apostolski blagoslov od sv. očeta, in to po zaslugi, saj je ta organizacija ustanovljena, da se tem skrbneje v zvezi z utrjevanjem telesne ja-kosti vežba v krepostih verskega in katoliškega življenja ter da pomaga in sodeluje v visoki službi svete Cerkve . ..«
Svetništvo papeža Pija X. bo v kratkem dobilo potrjenje svete
Cerkve. Te dni je bila predložena kongrega-ciji svetih obredov 450 strani obsegajoča knjiga, kjer so našteti čudeži, ki so se zgodili na priprošnjo častivrednega papeža Pija X. Čudežna uslišanja potrjuje 26 prič.
1929 bo sedanji poglavar sv. Cerkve, papež Pij XI. praznoval zlatomašniški jubilej. V Rimu že deluje odbor pod predsedstvom kardinala Locatellija, ki bo skupno z odličnimi dostojanstveniki skrbel, da se bo ta izredni dan dovolj proslavil. Cerkev sv. Karla (al Corso), kjer je imel sedanji sveti oče novo mašo, bo dobila ob zlati maši monumentalen (spominski) oltar.
Češka se probuja, V Budjejevicah na južnem Češkem so imeli v dneh od 13. do 15. avgusta veličastno evharistično slavje. V
Sv, Marjeta Alakok.
(Praznik 17. oktobra.)
lepi slogi so se Čehi in Nemci udeleževali cerkvenih govorov in drugih pobožnosti. Tudi sprevod z Najsvetejšim se je razvil v mogočno versko manifestacijo. V procesiji se je razvrstilo 13.000 pobožnih vernikov.
Čudovita pota božje Previdnosti. V To-ledu na Španskem je umrl ondotni kardinal
Cesueur.
Nadangel Rafael.
(Praznik 24, oktobra.)
in primas Henrik Reig y Casanova. Rojen je bil v Valenciji leta 1859. Prvotno se je posvetil bogoslovju, nato je pa študiral pravo in postal advokat v Valenciji. Med tem je vzel v zakon neko sorodnico, za kar je moral dobiti cerkveni spregled. Ko mu je leta 1885. kolera pobrala ženo in dva sinova, je iznova prosil za sprejem v semenišče in postal duhovnik. Leta 1904. je bil izvoljen za rektorja na univerzi v Madridu, leta 1914. pa za škofa v Barceloni. Umrl je kot kardinal in nadškof v Toledu.
Tudi Idrija je doživela veselo slavje. Priljubljeni župnik in dekan msgr, M. A r k o je 11. septembra praznoval 701etnico rojstva in 30letnico prihoda v Idrijo, G. slavljenec se je vsekdar izkazal kot vzoren duhovnik in marljiv kulturni delavec, prav posebno tudi kot prijatelj in pospeševatelj lepega petja. Naj mu ljubi Bog nakloni še mnogo let in čvrstega zdravja.
Prvi Japonec — škof. V kratkem bo papež Pij XI. posvetil v Rimu prvega japonskega rojaka za škofa. Imenuje se msgr. Haya-saka. Izročena mu bo škofija Nagasaki. Novi škof je študiral v Rimu na zavodu »Propagande- . Nato je bil nastavljen kot dušni pastir v svojem rodnem kraju; zadnji čas je pa opravljal službo tajnika pri japonskem zastopniku svete Cerkve. L. 1923., ko je bila Japonska po silnem potresu močno prizadeta, si je novi škof komaj rešil življenje. Zanimivo jc, da govori popolnoma gladko poleg materinščine in latinščine tudi italijanski, francoski in angleški jezik.
Dan katoliške mladine. Na
praznik Vnebovzetja Marijinega je imel Dunaj lepo priliko, da je občudoval ogromne čete mladih junakov iz cele Avstrije, ki so združeni v državni zvezi katoliške mladine. Po skupni službi božji na velikem trgu »Heldenplatz* in po lepo uspelem zborovanju se je razvrstil sijajen sprevod. Da si čitatelji napravijo vsaj površno sodbo o veličastnosti tega nastopa, omenjamo, da je bilo vmes razvrščenih 500 zastav in da je sviralo 80 godb.
V pravi luči. Mislili smo, da je Portugalska dežela v verskem oziru bolj razdrapana, pa ni tako. Po zadnjem narodnem evharistič-nem kongresu meseca avgusta soditi, je to dežela cvetočega verskega življenja. H kongresu v mestu Guimaraes je došlo do 150.000 oseb. Apostolskega odposlanca Nikotra je sprejel oddelek vojaštva z vsemi častmi. Ganljivo je bilo skupno obhajilo tisočev otrok, a tudi ogromna množica mož in mladeničev se je okrepčala z angelskim kruhom: sv. obhajilom. Veličastna evharistična procesija je trajala šest ur. Posebna nočna procesija je bila sijajna radi tega, ker jo je spremljalo 15.000 bakljonoscev. Kongres je zaključilo skupno
romanje na bližnji hrib k Mariji de la Pena. 50.000 romarjev se je podalo na vrh med petjem in molitvijo!
V Lurdu je umrl 25. avgusta znani škof Fr. Schopfer, rojen Alzačan. O priliki lanskega slovenskega romanja v Rim je naše rojake toplo pozdravil. Njegov naslednik je dosedanji pomožni škof Aleksander Poirier.
Mehikanski Nero še ni ugnan. Zdaj zopet poročajo, da so bili trije duhovniki ustreljeni, in sicer neki župnik in njegov kaplan ter ravnatelj nekega vzgojnega zavoda. Žalostno je, da veliki svetovni listi ne obsodijo tega div-jajočega početja, da molče, ali pa s socialističnimi časopisi soglašajo in trobijo v svet, češ, da je preganjanje »državi protivnih« katoličanov upravičeno. — Nedavno so škofje v Sev. Ameriki v posebnem pastirskem listu opozorili širšo javnost o grozodejstvih Calles-ovih. Lista so razposlali 1 milijon 250 tisoč izvodov.
Pravi vzrok, da v Ameriki rohne proti Cerkvi in katoličanom, je povedala zastopnica ruskega poslaništva v Mehiki, ga. Kollontay. Izjavila je, da Calles in Morones »nista prava socialista; da izrabljata delavske vrste kot orodje za svojo častihlepnost. Moronesovi delavski stranki manjka vzorov . . . Kar tiče preganjanja Cerkve — tako nadaljuje omenjena zastopnica — so to gonjo povzročili, da bi dobili cerkvena posestva v svojo oblast.«
Poplačana usluga. One dni je stal v napolnjenem železniškem vozu na glavnem kolodvoru v Monakovem prelat dr. Miiller. 70-letna žena nekega krojača (Schierlinger) ga prijazno povabi: »Pojdite sem, tu je več prostora!« Duhovnik se odzove povabilu. Takoj nato se žena zgrudi in začne umirati. Prelat ji je mogel dati še v naglici sveto odvezo. Duhovna pomoč v tem trenutku je bila dragocena — pa vsled postrežljivosti tudi zaslužena.
Odličen konvertit. V katoliško cerkev je bil sprejet T a n a k a , profesor pravnih ved na vseučilišču v Tokio na Japonskem. Zgodovino svoje spreobrnitve je opisal v posebni knjižici, ki je bila v dveh tednih razprodana. Gotovo bo ta slučaj napravil pot v naročje sv. Cerkve še marsikateremu odličnemu poganu.
Praznovanje godu sv. Terezije Det. Jez.
je z dekretom sv. očeta raztegnjeno na ves katoliški svet in je v ta namen določen 3. oktober.
Čudovitosti. Pri kronanju čudodelne podobe Matere božje v Ostrabrama so se dogodila čudežna ozdravljenja. V gostem dežju je napolnilo ljudstvo stolni trg v mestu Vilna, kjer se je imelo izvršiti kronanje. V svečanem trenutku, ko so polagali Marijini podobi krono na glavi, zakliče nekdo nenadoma: »Mati
božja!« Bil je glas radosti doslej hromega romarja Nikolaja Zemaitis, ki je v istem hipu shodil in šel domov brez težav in brez ber-gelj, — Neki drug romar, Jan Pasiewicz, ki je bil slep, je med kronanjem spregledal in ima zdaj popolnoma zdrave oči. (»Leo«, št. 33, str. 480, 1927.)
Orjaški spomenik na čast presv. Srcu Jezusovemu so postavili 7, julija t. 1. v mestu Bilbao (Sev. Španija). Spomenik je visok 40 m in je ves iz belega šentanderskega marmorja. Delali so ga tri leta. Stroški znašajo 16 milijonov pezet.
XXX. Na sopraznik Marijinega imena je minilo 30 let, odkar je bil prevzvišeni nad-pastir in knezoškof dr. Anton B o n a -ventura Jeglič maziljen in posvečen za apost. naslednika. Lepo in kratko je nekdo označil njegove zasluge za versko-kulturni preporod našega ljudstva s tem, da je zapisal tehtne besede: Kar je Nemcem škof Ketteler in Belgijcem kardinal Mercier, to je Slovencem škof Jeglič. Ne bomo ponovno naštevali velikih del njegovega neumornega in nezlom-ljenega 30 letnega napora, dosti je, če rečemo: Našega vladika vidimo kljub častitljivi starosti povsod, kjer se izvrši kaj plemenitega v duhu krščanstva in v prid našega naroda. Vsi kličemo iz srca: Bog ga ohrani v polnem zdravju in v mladeniški svežosti duha še in še!
Škofijska kronika. Za župnika na Prež-ganje pri Litiji je imenovan J. S t u p i c a , kaplan v Šenčurju pri Kranju; K. Rupnik iz Konjšic je dobil župnijo Št, Lambert. — Umeščen na župnijo Čatež o. S. je bil 7. sept. M. Kmet, doslej župni upravitelj v Vel. Poljanah pri Ribnici. Podeljene so župnije: Dovje: Franc Pečariču, žup. upr. ondi (nameščen 1. avg. 1927). Krašnja: Alojziju Breceljniku, žup. upr. v Novi Oselici; Križe na Gorenjskem: Jožefu Hartmanu, župniku v Blagovici; Krško: Jan. Filipiču, župniku na Vranji peči. Zavod sv, Stanislava: Za prefekte so imenovani: semeni-ški duhovnik Stanislav G r i m s in novo-mašnika Ciril J e r i n a in Jožef Rozman. Za ekskurendo upravitelja sta imenovana: Anton S k u b i c , dekan v Ribnici, za Vel. Poljane in Ivan G o g a 1 a , župnik v Stari Oselici, za Novo Oselico. Premeščeni so: Adolf K n o 1, doslej župnik v Krašnji, kot žup. upr. na Vranjo peč, Janez D e ž m a n , v zač. pok. na Skaručini, kot žup. upr. na Toplo reber, Anton Črnugelj
kaplan v Starem trgu pri Ložu, kot žup. upr. na Babno polje,, Janez Frančič, kaplan v Kamniku, kot žup. upr. na Bučko, Franc K r a š n a , kaplan na Jesenicah, kot žup. upr. k Sv. Križu nad Jes., Jožef C u d e r -man, žup. upr. v Št. Lambertu, kot kaplan k Sv. Petru v Ljubljano, Martin Dimnik, žup. upr. v Fari ob Kolpi, kot kaplan v Loški potok, Jožef Kastelic, žup. upr. v Sv. Križu kot kaplan na Jesenice, Janez Š p e n d a 1, prefekt, v Kamnik, Silv. Skebe, prefekt v Št. Vidu, kot kaplan v Borovnico, Anton Pavlic, beneficiat v Vačah, kot kaplan na Rako, Franc B 1 a ž i č , vikar- v Novem mestu, kot kaplan na Vrhniko, Franc K e k, kaplan v Škofji Loki, kot vikar v Novo mesto. Kot kaplani: dr. Janez A h č i n iz Mokronoga k Sv. Petru v Ljubljano, Anton T o r -k a r od sv. Petra v Ljubljani k Sv. Križu pri Kostanjevici, Anton B o ž n a r z Rake k Sv. Križu pri Kostanjevici, Franc K i r a r iz Sv. Križa pri Kostanjevici v Cerknico, Jožef Košiček iz Cerknice na Jesenice, Andrej Križman iz Zežemberka na Jesenice, Franc Vavpetič iz Nakla v Šenčur pri Kranju, Jožef H o s t n i k iz Sv. Trojice v Tržišču v Dol pri Ljubljani, Janko Zagar-Sana-v a 1 iz Dola pri Ljubljani k Sv. Trojici v Tržišče, Andrej K u š 1 a n iz Stopič na Vinico, Viljem C u n d e r iz Št. Petra pri Novem mestu v Stopiče, Mihael Jenko iz Vel. Lašč v Trebnje, Jožef Poje iz Mirne peči v Le-skovec, Anton Ravnikar iz Višnje gore v Mirno peč, Leon Kristane iz Sodražice v Višnjo goro, Franc K o 1 e n e c iz Sore v So-dražico. Nameščeni so bili kot kaplani: Janez Bergant v Starem trgu pri Ložu, Gregor Mali v Žužemberku, Franc Mozetič v Mokronogu, Franc N a h t i g a 1 v Vel. Laščah, Anton Š v e 1 c v Št. Petru pri Novem mestu.
Lavantinska škofija: Župnijo Sv. Jurija v Slov. goricah je dobil g. Ivan Bo-sina, doslej župnik v Podčetrtku; Blaž B r d n i k , provizor, je dobil župnijo Sv. Ož-bald o. D.; Martin Kožar, provizor v Črni, je imenovan za kaplana v Vojnik; vojniški kaplan je prestavljein v Apače, odkoder se je preselil v Gor. Lendavo Stanko Lah; J. H a n k o je prišel iz Gornje v Dolnjo Lendavo. — Za duhovnega svetnika je imenovan Fr. G o m i 1 š e k , župnik pri Sv. Benediktu v Slov. goricah; Alojzij Zdolšek, kaplan pri Sv. Trojici v Halozah, je prestavljen v Selnico o. Dr.; na njegovo mesto je prišel Fr. K r e n , kaplan v Pilštajnu,
Spremembe v slov. frančiškanski provin-ciji. Ljubljana: P. Modest Novak, lektor bogoslovja; dr. p. Roman Tominec, lektor bogoslovja in kaplan; p. Ladislav Pintar, kaplan;
p. Pacifik de Cernuchy. — Novo mesto: P. Ciprijan Napast, vikar in katehet. — Kamnik: P. Kajetan Kogej, vodja novincev; p. Alojzij Lipej, katehet; p. Jožef Aljan-čič. — Nazaret: P. Akvin Ottavi, šolski vodja. — Brežice: P. Ananija Vračko, gvardijan; p. Hubert Marovt, vikar. Maribor : Dr. p. Gracijan Heric, vodja kleri-kov. — Brezje: P. Vincencij Kunstelj, p. Gotfrid Ploj. — V i č : P. Albert Pire, katehet.
—	S p. Šiška: P. Bogdan Markelj, katehet.
—	Sv. Trojica: P. Ruprt Suhač, kaplan in katehet.
Metropolitu in nadškofu goriškemu dr. Fr. B. Sedeju so o priliki zlatomašniškega jubileja vsi Slovenci, pa tudi verniki italijanske narodnosti izpričali čuvstva globoke ljubezni in spoštovanja. »Zbornik« svečenikov svetega Pavla — je izšel v slavnostni opremi. Vsa številka je posvečena jubilantu. V krasni pesmi proslavlja M. Elizabeta zasluge škofovskega zlatomašnika in poklanja prevzvi-šenemu nadpastirju pozdrave vsega goriškega ljudstva. Med drugim kliče:
»Glej, krog mitre venec se ovija venec zlatomašne slave, danes tisoč src poklanja knezu jubilarju vdanostne pozdrave. Slava Tebi, nadpastir visoki, ki ponos si stolice goriške, živo znamenje pobožnosti svetniške, steber Cerkve v znanosti globoki, slava Tebi, zlatomašnik blagi!«
Zlatomašnik, konz. svet. P. Hugolin Sat-tner je počastil škofovskega zlatomašnika, kot velikega pospeševatelja cerkvene glasbe v posebni razpravi. Ob sklepu je zapisal naslednje besede: »Preteklo je pol stoletja v neprestanem delu in še večjem trpljenju; na večer življenja pa je podaril dobri Bog prevzviše-nemu izredno milost zlate maše. Zlata maša je veličasten spomin vseh svetih daritev, ki jih je mašnik opravil v teku 50 let. Zlata maša je blesteče ozvezdje božjih darov in milosti. Vem, da knezoškofu veselja in hvaležnosti igra srce, a tudi nam, ki gledamo v njem vzornega apostola, skrbnega nadpastirja, temeljitega znanstvenika, čuvarja resnice in pravice, prijatelja in pospeševatelja cerkvene glasbe, zaščitnika vsega, kar je lepo in blago. Sveto nebo! Olajšaj zvestemu služabniku težko nadpastirsko breme, ožari večer njegovega življenja, daj mu videti sad mnogoletnega truda, ohrani ga nam! In kadar mu steko ure življenja, pokliči ga k sebi in podeli mu nebeško krono!«
Zgodovinsko romanje. Polet Slovencev in Hrvatov na Velehrad o Veliki Gospojnici ni bil samo običajna božja pot, ni veljal samo proslavi sv. Cirila ob 1100 letnici, marveč je nudil priliko novemu pobratimstvu med če-
škoslovaškimi in jugoslovanskimi katoličani, ki nas navdaja želja in hrepenenje, da bi se čimprej doseglo zedinjenje vseh Slovanov, To ponovno pobratimstvo se je vršilo v duhu cirilmetodijske misli, ki prodira čedalje bolj v širše sloje. Ko je škof dr. Njaradi poveličeval na Velehradu v cerkvenem govoru delo svetih bratov Cirila in Metoda za pokristja-njenje slovanskih rodov, je ob sklepu pozval vse zbrane romarje in tudi tisočere množice Cehov in Slovakov, naj postane vsakdo apostol za zjedinjenje zlasti velikega ruskega naroda. — Romanje se je izvršilo v najlepšem redu. Vsi udeleženci so se prepričali, kako gorko bijejo srca vnetih katoliških Čehov in Slovakov za nas Jugoslovane. Sprejemi na kolodvorih so bili povsod naravnost triumfalni, kar je ganilo naše romarje marsikje do solz. S cvetjem, z godbo, s toplimi besedami so jih pozdravljali ne samo na velikih, marveč tudi na manjših postajah zastopniki mest, naroda, društev, osobito pa Orli in Orlice. Naši škofje: dr. Jeglič, dr. K a r 1 i n, dr. Njaradi in splitski škof Bonefačič so bili povsod izredno pozdravljeni in so imeli neprestano obilo prilike, da so se imenom romarjev zahvaljevali za izkazano bratsko ljubezen.
Na obisk v domovino so se pripeljali koncem avgusta naši Slovenci z Vestfaiske-ga s posebnim vlakom. Pridružilo se jim je tudi nekaj naših rojakov iz Holandije ter 19 duhovnikov, ki z vso ljubeznijo skrbe zanje v duševnem oziru in so se toliko zavzeli zanje, da so se nekateri naučili celo slovenski govoriti. Naši Vestfalci so bili v domovini povsod presrčno sprejeti. Ko so opravili svojo pobožnost na blejskem otoku in na Brezjah, so se skupno pripeljali v Ljubljano, kjer jih je pozdravil knezoškof dr. Jeglič, veliki župan Vodopivec, predsednik oblastne skupščine dr. Natlačen in še mnogo drugih. Občina jih je v hotelu Unionu pogostila.
Katoliške skupščine so imeli — poleg v zadnji številki naštetih krajev — v Cerknici in Dobrepoljah. Dobrepoljci so dozidali lep in praktično uporaben društveni dom, ki je bil o ti priliki blagoslovljen. Pri sv. maši je govoril dekan Skubic o Kristusu Kralju. Pri zborovanju sta pa navduševala številno množico za krščanska načela v javnem življenju — oblastni predsednik dr. Natlačen in urednik Terseglav, ki je izražal željo, naj katoliške Slovence tudi v bodoče združuje povsod in vselej katoliška vzajemnost. — Dne 21. avgusta je bil katoliški shod za moravško dekanijo na Limbarski gori. Sv. mašo in pridigo je imel prevzv. g. škof Jeglič sam. Govor o krščanski šoli in presv. Evharistiji je bil na prostem. —
Še četrto skupščino omenjamo: Društvo »-Krščanska šola« je sklicalo glavno zborovanje dne 21. avgusta v Maribor. Dasi je to društvo za sedanji čas nadvse važno, vendar ni še opaziti pravega zanimanja. Namen tega društva je vzvišen: skrbeti hoče in čuvati, da bo odgoja naše mladine v soglasju z nauki katoliške vere. — Ko se bodo sprejemale važne šolske postave v Belgradu, morajo imeti naši zastopniki v zbornici zaslombo v narodu, da bodo lahko zahtevali take določbe, ki ne bodo nasprotovale naši vesti in ne naukom sv. Cerkve. Zato je prav, da ima to društvo kar po vseh župnijah svoje podružnice, Bodimo na straži!
Na pomoč! Iz Zagreba smo prejeli pismo, ki je vsega uvaževanja vredno. Takole pišejo ondotne Slovenke-uslužbenke: Slovenska dekleta v Zagrebu smo brez vodstva. Kolika škoda za nas! Imamo sicer zvezo slovenskih deklet. Ustanovil jo je 1. 1922. dekan Bešter in vodil, dokler je bil v Zagrebu. Kako veselo je bilo, ko smo se Slovenke nedeljo za nedeljo zbirale pri usmiljenih sestrah v šolski sobi k predavanjem. Zveza slovenskih deklet v Zagrebu je po vztrajnem in smotrnem delu presegla v nekaj mesecih število 200. Prirejale smo igre v Hieronimski dvorani, imele mesečno službo božjo zjutraj in popoldne pri oo. jezuitih. Sam Bog mora vedeti, koliko slovenskih deklet je bilo zavarovanih, da so ohranile poštenje, ker so v domačem jeziku dobivale bodrila od tedna do tedna. Danes je pa zveza slovenskih deklet v Zagrebu brez voditelja. In posledica tega je, da zveza razpada. Z velikimi težavami se je ustanovila, z lahkoto in hitro bo pa razpadla. Marsikatera mladenka bo zopet iskala zabave ob nedeljah popoldne na plesih in drugod. Konec take zabave je pa skoro vedno žalosten in usoden za njo samo in za njene domače. Prosimo pomoči iz Slovenije, dokler ni prepozno!	Slovenke.
daroval novo sv. mašo ob asistenci g. dekana iz Šmarja, salezijanskih duhovnikov iz Zagreba, Radne in Ljubljane ter domače duhovščine g. Ivan Š p a n, rodom iz Dore-polja. Pridigoval mu je njegov brat, g. Josip Špan, salezijanski prefekt na Rakovniku, ki je svojo prvo sv. mašo daroval pred tremi leti ob istem času in v isti cerkvi. — Španova rodbina iz Dorepolja je dala salezijanskemu redu že dva duhovnika.
Zagorje ob Savi. Nekoliko kronike. Dne 19. junija je bil za našo dekliško Marijino družbo prav lep in slovesen praznik. Zjutraj smo imele skupno sv. obhajilo, s katerim smo začele opravljati šestnedeljsko pobožnost na čast sv. Alojziju; popoldne pa sprejem novih članic po krasnem govoru o pomenu Marijine družbe. Nato je sledila obnovitev posvetitve presv. Srcu Jezusovemu. Po končanih slovesnostih v cerkvi, smo bili povabljeni v dvorano na akademijo, ki 'je bila prirejena v proslavo sv. Alojzija, našega drugega družbenega zaščitnika. Poleg petja in poučnega govora je bila na sporedu lepa spevoigra »Venčarica«. Upamo, da bo tudi ta prireditev pripomogla k nadaljnjemu navdušenju za vzvišene cilje, ki jih ima Marijina družba.
Brezje. Junaki svetovne vojske so se zbrali tudi letos 21. avg. pri »Mariji Pomagaj«, da so se poklonili mogočni Kraljici nebes in zemlje in priporočili njenemu usmiljenju sebe in svoje padle tovariše. Že popoldne 20. avg. so možje in mladeniči napolnili cerkev in se z vso resnobo in vnemo pripravljali na sv. zakramente. Spovedovalo se je od dveh popoldne dalje preko polnoči. Zjutraj 21. avg. je bila cerkev že pred četrto uro zasedena, in nepregledna množica mož in mladeničev je pobožno prejela sv. obhajilo. Tako se klanjajo Mariji junaki svetovne vojne! Njihovo vedenje v cerkvi, njih resnost in pobožnost je napravila na vse najboljši vtis. — Slovesna služba božja je bila pod milim nebom, ker tudi prostorno svetišče ne more sprejeti toliko mož in mladeničev (okrog 6 tisoč). Cerkveni govor bivšega vojnega ku-rata Bonača je segel globoko v srce. Nepo-zabljiv je vtis, ko se je vsa zbrana tisočera množica na poziv slavnostnega govornika nekaj minut zatopila v preteklost in v pobožno molitev. Nastala je sveta tihota, katero je nato prekinila železničarska godba z ganljivo žalostinko; tovariši pevci so pa zapeli v spomin žrtvam svetovne vojne. Sv. mašo in libero je opravil bivši vojni kurat Fr. Kogej v družbi sedmih vojnih kuratov. Po sv. opravilu in po petju je bil na prostem občni zbor Z. S, V. Popoldanska pobožnost je zopet pii-vabila bivše bojevnike v svetišče, ki je bilo docela napolnjeno. S sklepom: »K letu osorej zopet,« so se vojni tovariši poslovili.
Sv. Jurij ob juž. žel. Zgodaj je dozorela za nebesa mlada, zgledna družbenica Mar. Karlina Gašperšič. 23. julija jo je poklical nebeški Vrtnar. Štiri dni je bila bolna; dvakrat je v tem času prejela sv. zakramente. Dobro pripravljena za nebesa je zapustila minljivi svet. — Največje veselje pokojni sosestri je
bila pot v cerkev, pred tabernakelj. Nikoli se ni sramovala družbenega znaka, marveč je bila vsekdar ponosna nanj in na čast, da je bila Marijin otrok. Zato je pa zaslužila in uživala spoštovanje vseh dobromislečih, kar je pričal lep pogreb. Belooblečene tovarišice ter mladina Marijinega vrtca jo je spremljala s cvetjem in venci. Pri sv. maši zadušnici so pa darovale članice sv. obhajilo zanjo. Brezmadežna naj zbudi med nami mnogo enakih vzorov!
Duhovne vaje. V uršulinskem samostanu v Škofji Loki so bile v dneh od 27. do 31. jul. t. 1. prvikrat duhovne vaje za svetne učiteljice. Vodil jih je kanonik in stolni župnik ljubljanski dr. Klinar. Udeleženk je bilo 30. G. voditelj je doumel kot malokdo težave, trpljenje in vzvišeno lepoto vzgojnega dela katoliške učiteljice. Očetovsko-nežno je budil in negoval vse dni najgloblje bisere pristne ženske duše: dobroto, plemenitost in požrtvovalnost. S tem nam je podal pravilno oceno življenskih vrednot, kar pomeni dragoceno pridobitev zlasti za mlado učiteljico v današnji športni dobi, ko se ceni in poveličuje edino videz in zunanjost. — Zavod je dal udeleženkam na razpolago lepo grajsko kapelico, obširne grajske hodnike, sobe in dvorane, ves grajski vrt z drevoredi, kakršne premore edino uršulinski samostan v Škofji Loki. Taki dnevi so vredni, da se jih vsako leto posluži čim več naših učiteljic. — Vsem, ki so nam v dneh d. v. nudili toliko lepega, koristnega in dobrega: Bog plačaj!
Vič. Božja poslanka smrt je nepričakovano pretrgala nit življenja vzorni članici naše Marijine kongregacije Francki Bučar. Rajna je bila delavka tobačne tovarne, skromna po poklicu, a bogata po krepostih, odlična po kremenitem značaju in življenju, požrtvovalna za uresničenje katoliških načel. Veliko se je trudila za razširjanje dobrih časopisov. Zavoljo ljubeznivega značaja jo je vse ljubilo. Ni čuda, da so plakale za njo tovarišice pri odprtem grobu. Draga Francka, počivaj v miru! (Takih kratkih, a jedrnatih dopisov smo veseli. Op. ured.)
Vače. V naši župniji, ki šteje dva tisoč duš, bo ostal odslej, kakor sodimo, ko se je poslovil g. A. Pavlič, samo en duhovnik. Uboga naša župnija bo bridko občutila pomanjkanje duhovnikov, V zadnjih štirih letih se je, hvala Bogu, po prizadevanju obeh gg. duhovnikov vsa naša župnija prenovila in tudi Marijina družba je veliko napredovala, posebno po raznih odsekih; najbolj živahen je misijonski in časnikarski, pa tudi obhajilni je veliko napredoval. Saj je bilo geslo našega voditelja, vpeljati pogostno sv. obhajilo ne samo pri družbi, ampak v vsej župniji V
tem času smo tudi praznovali 25 letnico dekliške Marijine družbe. Ob tej priliki smo se posvetili presv. Srcu Jezusovemu. Posvetitev bomo vsako leto obnovili.
Sv. Jurij pod Taborom. Dne 8. sept. je imela tukajšnja mnogoštevilna Marijina družba sijajno slovesnost; blagoslovljena je bila nova zastava, krasno delo čč. šol. sester v Mariboru. Na eni strani prapora je svetopisemska žena obdana s soincem, na drugi pa sv. Neža z jagnjetom. Kumovala je pri blagoslavljanju gospa Leopoldina Orešnikova. Med slovesno sv. mašo ob desetih je bilo skupno sv. obhajilo družbenic, popoldne pa sprejem novih članic in posvetitev presv. Srcu Jezusovemu. Z zahvalno pesmijo smo v srcu združevali gorečo prošnje) za stanovitnost vseh Mar. otrok.
Toplice pri Novem mestu. Dne 13. julija t 1. se je smrtno ponesrečil Janez Poglajen iz Podturna, župnija Toplice pri Nov. mestu, član naše fantovske Mar. družbe. S svojim bratom Lojzetom in drugimi sovaščani je šel pomagat v gozd hlode nakladati. Voz ie bil že naložen. Še povezati ga je bilo treba z verigami. Veriga poči. Rkelj vrže Janeza na hrbet, na trebuh mu pa v istem hipu pade hlod z voza. Čeprav je bil udarec smrten, je vendar ostal Janez pri polni zavesti. Odnesli s© ga proti domu. Med potjo je prosil za duhovnika in zdravnika, pa ni dočakal ne prvega in ne drugega. Umrl je, preden so ga prinesli domov. — Velik pogreb je pričal, kako je bil pokojni priljubljen ne le članom Mar. družbe, marveč vsem župnijanom, ki so poznali njegovo pridnost in delavnost. — Že od mladosti je kazal Janez zanimanje in veselje za cerkvene in izvencerkvene organizacije. Kot fantič je pridno spolnjeval pravila Mar. vrtca. Vesten je bil kot Orlič, navdušen kot Orel. Iz Mar. vrtca je prestopil v fantovsko Mar. družbo. Med redne člane je bil prištet lansko leto. Lep zgled je dajal predvsem s prejemanjem sv. zakramentov in s pridno udeležbo pri mesečnih shodih. Čeprav je bil utrujen od napornega dela in vožnje, smo prve nedelje pri obhajilni mizi med sodruž-beniki vedno opazili tudi pok. Janeza. Ker je imel veselje tudi za godbo in petje, je prihajal tudi k cerkvenemu pevskemu zboru. Njegova srčna želja je bila, staršem lajšati življenje s pridnim delom. Pri odprtem grobu mu je domači g. župnik v imenu fant. Mar. družbe in faranov spregovoril poslovilno besedo, ki je morala ganiti še tako trdo srce. Od njega se je poslovil tudi cerkveni zbor in mu zapel žalostinko. Počivaj v miru, otrok Marijin!
Razno.
Kdo je odgovoren, da se ne zatre nedostojna ženska moda in noša, ki jo obsoja ne samo Cerkev, marveč vsi res olikani in pošteni ljudje! Nedavno so škofje v Laciju (pokrajina med Rimom in Neapljem) razposlali skupen pastirski list, ki v njem karmoč ostro obsojajo nenravno in pohujšljivo obleko ter zahtevajo to-le: Starši naj dajejo lep zgled otrokom; krojačice in šivilje naj se zavedajo velike odgovornosti pred Bogom, redovne učiteljice naj imajo dovolj poguma, da stavijo pogoje glede obleke pri gojenkah; katoliška društva in kongregacije naj zavračajo vsako nedostojnost v obleki ter naj širijo zmisel za poštenost v noši; duhovniki morajo za-braniti da ne bo nobena oseba z razuzdanostjo v obleki oskrunjala svetih prostorov.
Krasota Oceana. Francoska pomorska oblast si je dala napraviti nov parnik, ki ima 241 m dolžine in 28 m širine. Notranjščina je tako bogato in razkošno opremljena, da presega vse pričakovanje. Predvsem se odlikuje glavna dvorana. Parketna tla so pogrnjena s preprogo iz celega, ki pokriva 930 m2 površine. Na parniku je čajna dvorana, dvorana za ljubitelje tobaka, dvorana za otroške predstave, telovadišče, knjižnična sobana. Za razvedrilo skrbita dve godbi. Največje priznanje pa zasluži dejstvo, da je na tem parniku, ki sprejme lahko 1200 potnikov in 800 usluž-benenega moštva, tudi bajno lepa kapela, prava cerkvica z velikim oltarjem, orglami in s postajami križevega pota. V kapeli je prostora za 80 ljudi.
Ugled ženskega spola. Ko gre za to, da spravijo naše mamice, naj bodo mestne gospe ali pa navadne ženice, svojo hčerko v zakonski jarem, spregledajo ženinu vse preveč — Neoporečno preteklost moramo zahtevati ne samo od neveste, temveč prav tako od ženina. Je naravnost žalostno, kako lahko-mišljeno izročajo matere svoje »Backfische« (nedoraslo dekle) kakim trdim »Stockfisch«-em, da le spravijo dekle naprej. Pred takim »materinskim« srcem ne more resen mož imeti nikakega spoštovanja; ti pojavi zelo škodujejo ugledu ženskega spola. (Msgr. dr. J. Ujčič: »Bogoslovni vestnik« 1927, str. 228.)
»Prava lenoba«. »Mama,« zakliče vsa vznevoljena 7 letna hčerka Lojzika: »Ta-le Poldi je pa res prava lenoba. Ni ga gršega zanikarneža.« — »Zakaj pa?« — »Glejte. Vsak večer, ko jaz molim, pa čaka Poldi toliko časa, da končam. Nato pa pravi: Amen.«
Ustanovitelj črnomaljske župnije — brat svete Jadvige in stric svete Elizabete Turin-ške. Črnomaljsko župnijo je ustanovil oglejski
patrijarh Bcrtold iz rodu Andeksov z ustanovno listino z dne 18. okt. 1. 1228. Dan pred 18. oktobrom, 17. oktober, pa je posvečen spominu svete Jadvige ali Hedvike Andeške, soproge šleskega in poljskega vojvode Henrika Bradatega, sestre ustanovitelja črnomaljske fare očaka Bertolda in tašče hčere češkega kralja Vaclava, Ane. Druga sestra očaka Bertolda je bila ogrska kraljica Jera, mati svete Elizabete Turinške, ki se je odlikovala s tako svetim življenjem, da je bila kmalu po svoji smrti proglašena za svetnico (1. 1235.). Sveta Hedvika je umrla 1. 1243.,
očak Bertold pa 1. 1251. — Ker bo prihodnje leto sedemstoletnica črnomaljske župnije, bi bilo morda umestno, da se vsaj na predvečer ustanovitnega spomina — posebno naše ženske — spomnijo tudi praznika svete Hedvike, ki je bila velika dobrotnica siromakov in jetniških kaznjencev, katere je sama velikokrat v ječah obiskala. — S hčerko drugega sorodnika očaka Bertolda, istrsko-metliškega mejnega grofa Bertolda IV., pa se je nameraval poročiti zaholmski kneževič Toljen, sin Miroslava, ki je gospodoval na severu Dubrovnika.	Dr. M. Malnerič.
Se ena Terezija.
Samo dognana in gotova dejstva naj zabeležimo o tem, kar se godi nekaj let sem v poprej neznani bavarski vasi K o n n e r s -r e u t h (ob železniški progi Regensburg— Eger). Središče občudovanja je 30 letna Terezija N e u m a n , hči krojaškega mojstra. Svoj čas smo že omenjali, da je bila ta Terezija pri nekem požaru ohromela in da je nato tudi oslepela. Več let ni nič videla. Na dan, ko je bila Mala Cvetka prišteta blaženim, je pa naenkrat zopet spregledala. Ko je pa bila bi. Terezija Deteta J, povišana do časti oltarja, je pa tudi hromost popolnoma izginila. Kaj je pa zdaj posebnega s Terezijo Neu-man? Naj kratko povemo, kar pišejo tudi veliki, nekatoliški listi v Nemčiji in Avstriji, ne da bi pri tem — kakor običajno — iskali rešitve in razlage v besedah »sugestija«, »histerija«, »patalogija«. Kar je pri Tereziji Neu-man posebnega, čudovitega, so te tri stvari: 1. Znamenja ran na rokah, nogah, ob strani in na glavi (trnjeva krona). 2. Ohranjenje telesnih moči, ne da bi kaj zauživala ali pila. 3. Vizije (prikazovanja), ki se nanašajo večinoma na trpljenje Jezusovo.
Od sv. Treh kraljev 1923 ni zaužila nobene trde hrane več; od božiča 1926 dalje pa tudi nobene tekočine. Edino, kar vsak dan, dasi z veliko težavo zaužije, je mal delček svete hostije (četrtina) hkrati s par kapljicami vode iz srebrne žlice. Pri vsem tem je pa — razen ob petkovih zamaknenjih — popolnoma živahna in sveža. Telo njeno tehta 55 kg; med zamaknenjem se zmanjša teža za 4 kg. V soboto je teža zopet normalna.
Zadnje čase prihajajo radovedneži pa tudi učenjaki in znanstveniki skoraj iz vseh krajev sveta, da se osebno prepričajo o tem, kar so čitali v listih. Početkom avgusta t. 1. so Terezijo vsled naročila ondotnega škofij-stva (Regensburg) 14 dni noč in dan natanko opazovale štiri zaprisežene bolniške sestre. Toda ne zdravniki, ne opazovalke niso za-
sledile niti najmanjše hrane — (razen sv. obhajila), ki bi jo bila zaužila.
Dne 5, avgusta je bilo v Konnersreuthu 1700 tujih oseb in 30 duhovnikov. Dolge ure morajo čakati, preden pridejo na vrsto, ker jih v sobo spuste naenkrat samo 10. »Vsi so bili začuda ganjeni in so zapuščali zamišljeni, nekateri tudi jokaje preprosto sobico.« Petek poprej je bilo 100 obiskovalcev, med njimi tudi kardinal Mundelein in neki poljski škof, ki sta se zdravila v Karlovih Varih. Enkrat nato je prišlo iz Karlovih Varov 150 ameriških, angleških in čeških avtomobilov. V petek po prazniku Mar. vnebovzetja je došlo v Konnersreuth gotovo do 5000 oseb. Ta dan pa ni bilo ne navadne petkove ekstaze (za-maknenja) in ne krvavenja, pač je imela Terezija vizijo Marijinega poveličanja ob vnebovzetju.
Zanimivo je, da ne sprejme deklica prav nobenega daru, kvečemu kake cvetke.
»Stigmata«, t. j. rane (znamenja žebljev) na rokah in nogah so od zadnjega velikega petka dalje na obeh straneh vidne in čutne. Razen med ekstazo (zamaknenjem) so prevlečene s tanko kožico. Ob četrtkih zvečer se omehčajo in odpro. V zamaknenju je Terezija, kakor bi odmrla vsemu zunanjemu svetu. Trpljenje Jezusovo gre mimo tako, da vse tudi sama občuti; zato takrat silno trpi. V spomin se ji vtisne tudi govorjenje. Ko pride k sebi, zna ponavljati cele stavke v aramejskem jeziku, ki so ga govorili judje ob Jezusovem času. Od velike noči do Sv. Trojice so prenehale vizije trpljenja Jezusovega; namesto tega je pa videla vstajenje Jezusovo, njegov vnebohod i. dr.
To je kratka vsebina tega, kar se danes čita obširno po vseh nemških in drugih časopisih. Vzdržujemo se vsake sodbe, dokler se cerkvena oblast določno ne izjavi.
Po petkovem trpljenju Terezija navadno še sama zase moli in zdihuje. Nedavno je
tako-le molila: »Gospod, če se zgodi, da vsled mojega revnega trpljenja začne kdo tebe ljubiti, dovoli, da bom vso večnost vsak
Dobre knjige.
Slovenska umetnost. I. del. Slikarstvo. Spisal Viktor Steska. Založila Družba sv. Mohorja. Str. 432 z 72 slikami. Cena broš. za ude 30 Din, za neude 40 Din, vez. za ude 39 Din, za neude 52 Din. — Kdor vidi kako sliko domačih umetnikov, si želi kaj več izvedeti o slikarju, ki je sliko ustvaril, kakor si želimo poznati pisatelja zanimive povesti ali učenega spisa. Toda v slovenskem slovstvu doslej nismo imeli knjige, ki bi nas natančneje seznanila z domačimi slikarji. V pričujoči knjigi pa nas pisatelj vodi skozi zgodovino našega slikarstva od gotske dobe do sedanjega časa; izvzeti so le najnovejši umetniki. Nad 300 umetnikov nastopa pred nami in nam kaže svoja dela. Najzanimivejše je 18. stoletje, ko so delali naši veliki slikarji Valentin Mencinger iz Bohinja, Franc Klavšek iz Mengša, Fortu-nat Wergant (Brgant) iz Mekinj in Anton Cebej iz Ajdovščine. Pa tudi pozneje smo imeli še velike umetnike Kavčiča iz Gorice, Langusa iz Kamne gorice, Leop. Layerja iz Kranja, Tominca iz Gorice, Marka Pernharta s Koroškega, Janeza Wolfa iz Leskovca, brate Šubice iz Poljan i. dr. Glavna podpornica umetnikov v prejšnjih časih je bila cerkev. To in še marsikaj drugega izvemo iz te knjige. Kdor torej hoče svoj okraj in zlasti cerkve dobro poznati, naj seže po tej knjigi, ki jo krasi 72 slik. — Msgr. Steska zna lepo opisovati. Kar prijetno se bere tudi ta knjiga, ki je plod 30letnega raziskovanja, zbiranja in študira-nja. Ni dvoma, da jo bodo pozdravili vsi zgodovinarji; tudi vsak izobraženec jo bo naročil, saj je to prva knjiga te vrste.
»Daritev,« — Tako je naslovil Silvin Sar-denko svoj najnovejši pesniški šopek. V njem je zbirka 30 nežnih, dehtečih cvetk, ki je v njih pesnik predočil kratko, a duhovito vsa glavna razdobja veselih in grenkih prigodkov polnega svojega življenja in delovanja. Vmes pa odsvitaio — kakor biseri — utrinki pesnikovega čutečega srca. Iz vsega speva pa odseva osobito njegova Marijanska ljubezen. — Knjižica ima 78 strani v mali osmerki. Založila jo je Pijeva knjižnica v Ljubljani. Vsem, ki si žele res lepega, toplega in osvežujočega pesniškega beriva, zlasti vsem, ki poznajo pesnika in njegovo dosedanje službovanje, kličemo; Oskrbite si to mično delce!
Darovi,
Za krst poganskega otroka na ime Jožef:
Marija Rozman 100 Din.
Za bosanske novomašnike (od Sv. Marije v Puščavi): 125 Din.
Za kruhe sv. Antona: Mar. Šinkovc (Zgor. Jezersko nad "Kranjem) 50 Din; župni urad Sv. Lovrenc na Pohorju 10 Din; Frančiška Barbič, Sv. Križ pri Kostanjevici 20 Din; Pavla Slemenšek 45 Din; župni urad Bela cerkev 10 Din.
Za misijone: župni urad Bela cerkev 30 Din.
Za bosanski misijon so darovali dobrepoljski tretjeredniki 138 Din; Peter Resman 100 Din; S. Simforoza več cerkvenih paramentov; Katarina Cajhen 2 rjuhi; neimenovan 100 Din; neimenovana 50 Din; neimenovan po gdč. Strohalovi 20 Din,
dan desetkrat bolj trpela; vse to rada prenesem.«
(»Kath. Kirchenzeitung« 1927, št. 35.)
Govorilnica,
N. B. na Dol. Na Vaša vprašanja odgovarjamo po vrsti, kakor ste jih zapisali: 1. Ako bi tretje-rednik brez vzroka ali pa brez dovoljenja vodi-teljevega ne nosil škapulirja in pasu, bi za ves tisti čas izgubil vse tretjeredne milosti, odpustke in pravice. Voditelj pa sme od te dolžnosti oprostiti, ako kdo iz tehtnega vzroka za to prosi. V Vašem slučaju je stvar v redu in ni treba imeti nobenega dvoma. — 2. Čistost in devištvo sta dva pojma. O čistosti govori sv. pismo: »O kako lep je čisti rod v svoji slavi; njegov spomin je neumrljiv; pri Bogu je znan in pri ljudeh.« (Modr 1, 1—2.) — O čednosti devištva, ki človeka stori angelom podobnega, pa govori sv. Tomaž Akv. takole: »Devištvo je posebna krepost, s katero se duša ohrani vedno neomadeževano ter se hoče obvarovati vedno čisto in nedotaknjeno od vsake razuzdane naslade... In če se vprašuje o zunanji (telesni) strani devištva, je devištvo v,tem, da ostane telo brez vsakega prostovoljnega oskru-njenja.« Potemtakem marsikdo nima več kreposti devištva, četudi ni v zakonu in četudi sodijo ljudje, da je deviški, ali deviška. Devištvo izgubljeno, je za vedno izgubljeno; s spokornim življenjem naj skuša tak človek nadomestiti dragoceno izgubo.
—	3. »Svete stopnice«, ki o njih hočete pojasnila, imamo v Sloveniji štiri; pri Sv, Joštu nad Kranjem, na mirnskem Gradu pri Gorici, pri Novi Štifti in na Žalostni gori pri Mokronogu. Te stopnice so Vam znane — pravite. Pomen je tale: 28 stopnic je le posnetek onih stopnic v Pilatovi hiši, po katerih je šel naš Zveličar potem, ko je bil bičan in s trnjem kronan. Na vzvišenem prostoru je božjega Učenika pokazal Pilat ljudstvu, rekoč: »Glej, človek!« Prave Pilatove stopnice so v Rimu, v cerkvi nasproti Laterana. — Po dovoljenju sv. očeta Leona XIII. (1. febr. 1881) more vsak vernik zadobiti popolni odpustek trikrat na leto po prejetih svetih zakramentih, ako obišče kleče svete stopnice in pobožno opravi navadne molitve za odpustke. V stopnicah na Žalostni gori so vložene razne svetinje. — 4. Molitev pred križe m po sv. obhajilu, ki je zanjo podeljen popolni odpustek, se lahko opravi tudi v cerkveni klopi, da ima le dotičnik podobo križanega Jezusa pred očmi; zadostuje tudi mala podobica v knjižici, V dotični molitvi zakličemo: »se vržem na kolena...« Treba je torej res poklekniti. — 5. Svetnikom na čast obrnemo lahko vsako molitev; saj rečemo tudi: na čast sv. Jožefu, na čast sv. Antonu —, nato pa molimo Oče naš. — 6. Za pokoro lahko obrne človek vse, kar trpi, naj bo trpljenje upravičeno, ali neupravičeno. — 7. Zloraba in greh je v obeh slučajih. Vprašate, če more človek docela zadostiti na tem svetu? Odg.: Brez dvoma.
—	8, Stari ljudje še rabijo besedo »troštar«, namesto »tolažnik« — Sv. Duh. Kar opuščajte to staro navado. Zadostuje popolnoma, če rečete: na čast Sv. D. Ko bi molitev opuščali zaradi ljudi, bi bilo kaj drugega — in seveda nesreča. ,
—	9. Molitev v duhu (premišljevanje) je še popolnejša; samo težja je. Pri odpustkih se je pa ravnati vselej in točno po tem, kar in kakor je predpisano. — 10. Podob (slik) sv. Vida ni v trgovinah nikjer zaslediti
Praznik sv. Male Cvetke na Selu pri Ljubljani. 1. oktobra praznuje karmeličanski red god sv. Terezije Deteta Jezusa. Kot lansko leto, bo ta dan v karmelski cerkvi na Selu ob štirih popoldne pridiga, blagoslov-ljenje rož in blagoslov z Najsvetejšim. V ne-
deljo, 2. oktobra, bo zjutraj več tihih sv. maš. Ob pol osmih pridiga. Ob osmih slovesna sv. maša. Popoldne ob štirih pridiga, zopet blagoslovljenje rož in blagoslov. Sv. Terezija pripravlja rože milosti, zlasti rože goreče ljubezni božje. Pridite ponje!
Odpustki za mesec oktober 1927.
I. Odpustki za ves mesec oktober.
a) Kdor izmoli tretji del rožnega venca (pet odstavkov) v cerkvi ali doma, dobi vselej odpustek 7 let in 7 kvadragen. b) P. o. na rožnovenško nedeljo ali v osmini pod navadnimi pogoji prejmejo oni, ki na praznik in vsak dan v osmini izmolijo vsaj tretji del rožnega venca, če obenem obiščejo cerkev, c) P. o. zadobe katerikoli dan oni, ki po omenjeni osmini tekom oktobra vsaj deset dni odmolijo tretji del rožnega venca.
II. Odpustki ob določenih dneh meseca oktobra.
1.	Sobota, prva v mesecu. P. o. vsem, ki prejmejo sv. zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast Brezmadežni, da nekoliko zadoste za njej storjena razžaljenja in molijo po namenu sv. očeta.
2,	Nedelja, prva v mesecu, rožnovenska. Sv. Angeli varihi. Od včeraj opoldne pa do danes opolnoči dobe v ce?kvah, v katerih je ustanovljena rožnovenska br., vsi verniki p. o. pod navadnimi pogoji, in sicer tolikrat, kolikorkrat obiščejo cerkev ali kapelo in tam molijo po namenu sv. očeta. Vrhu tega udom rožno venske br. trije p. o.: 1. če v bratovski cerkvi molijo po namenu sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnj. Telesom. — P. o.: a) udom br. presv. Srca Jez.; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir. Kjer se danes obhaja praznik svetih angelov varihov, p. o.: a) udom »Dejanja sv. Detinstva«, če molijo za njega razširjanje; b) udom br. sv. Družine; c) istim kakor 10. dan.
4.	Torek. Sv. Frančišek Ser. P. o. vsem vernikom v vsaki cerkvi; tretjerednikom v. o.
5.	Sreda, prva v mesecu. P. o. vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast sv. Jo-
žefu, prejmejo sv. obhajilo in molijo po namenu sv. očeta.
6.	Četrtek, prvi v mesecu. Sv, Marija Frančiška. P. *o.: a) udom br. sv. R. Telesa kakor jutri; b) istim kakor 10. dan.
7.	Petek, prvi v mesecu. P. o.: a) vsem, ki prejmejo spravno sv. obhajilo, nekoliko premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu sv. očeta; b) udom br. presv. Srca Jez.; c) udom br. sv. Rešnj. Telesa v bratovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni.
10.	Ponedeljek. Sv. Danijel in tov. P. o. vsem vernikom v cerkvah treh redov svetega Frančiška; tretjerednikom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne.
11.	Torek. Osmina sv. Frančiška. P. o. istim kakor včeraj.
12.	Sreda. Materinstvo preč. Device Marije. Sv, Serafin. P. o.: a) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; b) istim kakor 10. dan.
15, Sobota. Sv. Terezija. P. o.: a) danes ali v osmini vsem vernikom v karmelskih cerkvah, udom ŠKapulirske br. tudi v farnih cerkvah, če ne morejo obiskati redovne cerkve; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; c) udom br. sv. R. Tel. kakor 7. dan; d) udom družbe sv. Petra Klaverja, če molijo za razširjanje sv, vere in po namenu sv. očeta.
19. Sreda, Sv. Peter Alkantarski. P. o istim kakor 10. dan.
21, Petek, Sv, Uršula in tovarišice. P. o udom br. sv, Uršule danes ali v osmini v bratovski cerkvi.
26, Sreda. BI. Bonaventura. P. o. istim kakor 10. dan.
28, Petek, Sv, Simon in Juda. P. o. udom družbe sv. Petra Klaverja kakor 15. dan.
30. Nedelja, zadnja v mesecu, P. o. vsem, ki vsaj trikrat na teden skupno molijo sveti rožni venec.
»Bogoljub« stane za celo leto 20 Din. — Naročnino in reklamacije sprejema: Upravništvo »Bogoljuba« v Ljubljani, rokopise pa: Uredništvo »Bogoljuba« v Ljubljani.
Izdajatelj: I»an Rakovec. — Urednika: dr. C. Potočnik. A. Cadež. — Za Jugoslovansko tiskarno: Karel Ceč.
Bogoljub velja v 1.1927
za vse kraje v Jugoslaviji Din 20"— „ Češko-Slovaški Kč 15 — „ Avstriji	šil. 8'—
„ Italiji	lir 10 —
„ Franciji	irank 12"—
„ Ameriki	dol. —"50
Zdravnica
dr. Cleonora lenho Groger
zopet redno ordlnlra.
Angleško sukno
kamgarn, volneno blago, tiskovino, delene dobite pri Franc PavSinu, Gradišče 3.
je poplačan trud in delo gospodinje, ako uporablja pri pranju dosledno samo
milo ..GflZELfl"
Prvovrstno delo, Zmerne cene, to je naše geslo I
Knjigoveznica KTD
LJUBLJANA, Kopitar, lil. 6/11.
ki se priporoča cenjenemu občinstvu za :: vsa v njeno stroko spadajoča dela. ::
LJUDSKA POSOJILNICA
registrovana zadruga z neomejeno zavezo
V LJUBLJANI
Obrestuje hran. vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo in drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog.
Hranilne vloge znašajo nad 100 milijonov dinarje!/.
REVMATIZEM
Pošljite, prosim. Se 14 steklenio »Alga«,^ ker jo vsak, komar sem jo priporočal, zelo hvali in me prosi, da mu jo ie naročim. Preizkusili so jo proti revmi, trganja, bodljajem, trganju v glavi ln zobeh, pa je vsem pomagala.
Spoštovanjem ANTON GBDESIC.
Zagreb, 29. oktobra 1926.
Prosim, da mi pošljete z obratno pošto še 14 steklenio »Alge«, ker je to zelo dobro zdravilo in sem se v kratkem času z njegovo vporabo popolnoma osvobodil dolgoletnega revmatizma.
Spoštovanjem JUBAJ HABEK.
Trgovišče, Hrv. Zagorje. 18. Jan. 1927.
Prosim Vas, da mi pošljete še 8 steklenio »Alge« proti revmatizma, ker sem se prepričala, da je to izboren lek proti revmatizma in trganja v glavi in zobeh. Vsi, ki so tu poskusili »Algo«, jo hvalijo.
Spoštovanjem PAVLA JUBAN.
19. februarja 1927.
Sprejel sem Vašo pošiljatev »Alge«.
Pošljite mi še B steklenic. Moji materi, U je dolgo časa trpela na revmatizma ln trganja po zobeh, je tako dobro koristila, da ia več mesecev ne čuti nobenih bolečin.
Spoštovanjem DEBELIC JOSIP B.
Bab. 26. oktobra 1926.
Naznanjam Vam i zadovoljstvom, da sem odpravila revmatizem i Vašim dobrim zdravilom »Alga«, ki me je mučil dolgo časa. Pošljite mi še 8 steklenio, ker brez tega zdravila nočem več biti pri hiši.
Spoštovanjem BU2A BBKIO.
Brodjanci 78. 1927.
Revmatizem? Kostoboije? Dodifate? Trganje v glavi ln zobeh? Omotico ozdravite
b idravilom i
Naročite na naslov:
Laboratorij ,Aiga' Sašah 13
4 »teki. 77 Din, 8 »tekL 131 Din, 14 Btaki. 205 Din, 25 atekL 320 Diru

- Zlatorog
ierpentinouo milo.
L lfseblna terpentlna raztopi nesnago.
2.	Tndl najfinejšim tkaninam neSkodljioo, ker Je izdelano iz izbranih najboljših snrooln.
3.	U nporabi le zelo štedljioo, osled tega najcenejši domači Izdelek.
Zato uporabljajte samo ZLHTOROfi terpen-
tlnooo milo, katero oarnje lfaSe drago perflo.