Gospodarske stvari.
Haj še zmerom pogrešamo v naših drevesnicah.
Čedalje bolj se dandanea povzdiguje sadjereja, io to zdaj tem več, kar se v ljudskih šolah šolska mladina podučuje v sadjereji in ee nekateri učitelji res iskreno poprijemajo te lepe svoje naloge.
Ce pa si želi sadjerejec ponanožiti svoj vrt z žlah-nim drevjem in ne bi rad daleč po svetu sel po drevesa , je večkrat v zadregi dobiti to drevje, katero želi.
Nekateri od svojega mladega drevja malo več ved6, kakor to, da imajo ,,dobre hruške ali pa jablane"; malokdo vč povedati sorto, da bi se človek mogel zanesti, da bi res to dobil, česar želi. Na tem je pa sila veliko ležeče. Ce bi, postavimo, kdo v svoj vrt rad imel pisanega kaivilarja, pa se mu posije pisani tosmač, aii namesti virguleške pošlje karvoj-Dica itd., ne bo mačka v žaslji kupoval, ampak vedeti hoče, kaj bo dobil, ker druzega neče.
Naše drevesnice po kmetih so v tej zadevi še take kakor so bile pred 100 leti. In to je njih največa napaka; to jim je overa, da se iz njih ne kupuje toliko dreves, kolikor bi se jih kupovalo in celo v druge dežele pošiljalo. Prodajajo se iz takih drevesnic drevesa ie takim gospodarjem, katerim ni nič mar za sorto, ampak so zadovoljni, da dobijo le jabelka ali pa hruške. Takih gospodarjev je pa dandanašnji že malo in jih bo od leta do leta manj.
Ce se drevesnice imenujejo vrtne šole, že samo to ime kaže, da ni dosti, da se drevesa le po redu posadijo v aadišče, kakor sedijo otroci v šolskih klopeh, temuč treba je tudi, da se vsacemu divjaku svoje ime da po cepiču, s katerim je bil požlahnjen, kakor v šoli vaak otrok svoje ime ima, da ga učenik po DJem kliče, in da ne posije An že ta k fajmoštru, če on hoče z Blažetom govoriti.
In kako lahko bi bilo drevesnice tako vrediti! Le dve reči ste potrebni: prva je, da sadjerejec nikoli ne vzame cepiča, če natanko ne ve imena sadne sorte, — druga pa je ta, da cepljence vvrsti v drevesnici tako, da vrsti ene sorte da številko na plehasti ploščici ali na koliČu, na katerega se s svinčnikom številka zapiše — in te številke se zapišejo potem v zapisnik (register) in k številki se pripiše ime sadne sorte.
Te dve reči ste našim drevesnicam najpotrebniše* Na korist ste in na čast sadjerejco. Naj toiikrat ponavljani klic naš ne ostane klic upijočega v puščavi!
List 14.