KOROŠKI glasi Leto III. štev. 4 Ravne na Koroškem, 1. maja 1953 Posebna številka za. I. KOROŠKO PARTIZANSKO SREČANJE in za 1. MAJ NAROD SE JE DVIGNIL V BORBO ZA SVOBODO Pokrajinska konferenca OF na Starotrški planini Na zadnji pokrajinski konferenci pred osvoboditvijo, aprila 1945, se je zbralo v bukovju nad Lesnikom na Gornjih Selah nad 300 ljudi. Prišli so iz Šaleške, Mislinjske in Mežiške doline: partizani, delavci, pavri, dekleta, delovna inteligenca, kmetice in mladina. Zgodovinski ljudski tabor je prvi pozdravil sekretar Pokrajinskega odbora, tov. Sergej Kraigher. Konferenca je trajala ves dan REVOLUCIONAR IN JUNAK SOCIALISTIČNEGA DELA BORIS KIDRIČ Dne 11. aprila 1953 je v Beogradu umrl predsednik gospodarskega odbora Izvršnega sveta FNR Jugoslavije itd., tovariš Boris Kidrič. Veliki pokojnik je bil predsednik prve vlade LR Slovenije in je bil za odločilna dela v NOB, na političnem, gospodarskem in znanstvenem polju odlikovan z Redom narodnega heroja, z Redom osvoboditve I. stopnje, z Redom partizanske zvezde I. stopnje, z Redom zaslug za narod I. stopnje, z Redom junaka socialističnega dela ter izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob njegovi smrtlii sita iizdala Cenitralniii komite Zveze komunistov Jugoslavije in Zvezni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije naisleldlnjiii proglas: BEOGRAD, 11. aprila. — »Po težki in dolgi bolezni, ki je od začetka navdala s skrbjo vsakega našega delovnega človeka, je preminil tov. Boris Kidrič, dosledni revolucionarni borec delavskega razreda in delovnega ljudstva, eden najbolj blestečih duhov našega revolucionarnega gibanja, neumorni delavec pri izgradnji socializma. Tov. Boris Kidrič, prežet od mladih dni z velikimi idejami znanstvenega socializma, je posvetil vse življenje revolucionarni borbi delovnega ljudstva Jugoslavije. Pred vojno je bil vidni borec za izgradnjo in krepitev Komunistične partije Jugoslavije. V usodnih dneh okupacije leta 1941 je bil tov. Boris Kidrič v Sloveniji organizator osvobodilne borbe slovenskega ljudstva. Po osvoboditvi je kot partijski in državni voditelj neumorno delal na krepitvi ljudske oblasti in v gospodarski graditvi naše države. Kot eden najmočnejših teoretikov naše socialistične graditve je Boris Kidrič ogromno prispeval pri iskanju naše lastne poti v socializem in pri odkrivanju korenin in bistva kontrarevolucionarnega birokratizma. V polnem razcvetu svojega ustvarjanja je tov. Boris Kidrič odšel iz naše sredine. Žrtvoval se je v borbi za zmago socializma v naši državi. Odhaja, ne da bi dočakal zorenje plodov, za katere se je boril do svojega zadnjega diha. Z njegovo smrtjo so naša socialistična domovina in vsi naši narodi izgubili enega svojih največjih sinov. Lik Borisa Kidriča, do konca predanega in neustrašnega revolucionarja, neumornega delavca in drznega misleca, vzornega človeka in dobrega tovariša, bo v spominu in zgodovini narodov Jugoslavije ostal neizbrisen. Večna slava tov. Borisu Kidriču!« Pokopan je bil v Ljubljani v sredo, dne 15. aprila, ob udeležbi nad 200.000 ljudi in z največjimi državnimi častmi. V imenu narodov Jugoslavije se je od pokojnika na grobu poslovil predsednik republike, maršal tovariš Josip Broz-Tito. Smrekovec — pogled z Naravških trat. Tu je bil pred desetimi leti ustanovljen I. koroški partizanski bataljon Ivan Janžekovič: OB 10. OBLETNICI Deset let je poteklo, ko je bil na Smrekovcu pri Črni ustanovljen prvi koroški partizanski bataljon, ki so ga tvorili po večini domači fantje iz Mežiške doline in katerega prvi komandant je postal naš koroški rojak Ta.učmanov Franci-Lenart iz Železno Kaple. Prvi koroški partizanski bataljon, ustanovljen v Mežiški dolini, je kaj kmalu po svoji ustanovitvi doživel svoj prvi ognjeni krst. Nekaj dni po njegovi ustanovitvi je izvedel že tudi prvo večjo • oboroženo akcijo — napad na Mežico dne 3. aprila 1943, ki se je z uspehom končal kljub težki izgubi, ki je zadela partizane bataljona s smrtjo komandanta Lenarta. Toda streli, ki so padli ob mežiški akciji, so našli globok odmev v srcih poštenih ljudi Mežiške doline. Ti streli so kakor plat zvona klicali in pozivali malega človeka, da se dvigne zato, da bi postal velik, da postane — človek. Danes, ob 10. obletnici, se sredi dela in naporov za gospodarski, politični in kulturni napredek Mežiške doline spominjamo Velikega pomena teh dogodkov. Brez sence Pretiranega hrupa lahko trdimo, da formiranje prvega koroškega bataljona in napad na Mežico lahko uvrstimo med najpomembnejše v celotni dosedanji zgodovini Mežiške doline. Še več. Ti dogodki niso bili odločilni samo za Mežiško dolino, nego prav tako mnogo pomenijo za nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem Koroškem sploh. Prav zaradi pomembnosti teh dogodkov je dolžnost nas vseh, ki smo jih doživljali, da jim ob 10. obletnici spomina damo pravo mesto in vlogo v družbenem doživljanju Slovenske Koroške, a še posebej Mežiške doline. Od prvih glasnikov osvobodilnega gibanja v letu 1941 je minilo komaj leto dni in že se je pojavila pod Peco prva četa koroških partizanov. Legenda o Matjažu izpod Peco je dobivala mesto namišljene, novo stvarno vsebino. Od Ziljske doline do Uršlje gore, od Svinških planin do zadnjih obronkov Smrekovca je šla ta legenda od ust do ust. Osvajala je srca in vžigala plamen upora v slehernem kotičku koroške zemlje. Iz čete je nastal bataljon, iz bataljona odred, dva itd. S koroškimi borci so se dopolnjevale nove brigade, Pohorska, Šlandrova, XIV. divizija itd. Mežiška dolina sama je dala nad tisoč se- dem sto borcev za svobodo, od katerih je preko 600 dalo svoja življenja. Vsi do takrat prikriti, po socialnih in nacionalnih pravicah stremeči vzgoni so to pot privreli na dan. To ni bil upor po’-sameznikov niti ni bil to le spontan protest stoletja tlačenih in zatiranih. Ne! Vse to, kar se je dogajalo pri nas v koroških hribih in vaseh in po vsej Sloveniji, vse to je pomenilo mnogo več. Pomenilo je, da se je v zavesti ljudi nekaj spremenilo. Boj malega človeka, ki je tokrat z vso elementarno silo prišel na dan, je dokazal, da so delovni ljudje Mežiške doline zreli in sposobni, da zavestno ustvarjajo svojo lastno bodočnost. Za sadove njihove borbe, ki so jih v vseh večjih gospodarskih in političnih pretresih skozi desetletja odvzemali drugi, jih tokrat niso mogli opehariti. Delavski razred, na čelu s Komunistično partijo, je tudi tukaj na Koroškem dal narodnoosvobodilnemu gibanju svoj pečat. Smešna in naivna je trditev tistih posameznikov, ki pravijo, da so narodnostni okviri naše borbe bili le taktika. Smelo in dokumentirano lahko trdimo, da je prav socialistična vsebina naše borbe, katere obeležje ji je dajal naš delavski razred s Bogdan Žolnir: Razvoj NOB v Mežiški dolini (iz gradiva muzeja NOV Slovenj Gradec) Na osnovi doslej zbranega in dosegljivega gradiva naj bo pričujoči članek ob desetletnici 1. koroškega bataljona skromni prispevek k zgodovini NOB na Koroškem; istočasno naj služi kot osnova za nadaljnje proučevanje naše najmlajše zgodovine, še posebno kot opomin vsem koroškim borcem, da s prispevki v gradivu in člankih dopolnjujejo koroško borbeno zgodovino, bodisi preko našega okrajnega muzeja NOV Slovenj Gradec, ali pa preko republiškega v Ljubljani! Da se je naša ljudska vstaja za na.rodno in socialno osvoboditev začela prorbi fašističnemu okupatorju zares v najtežavnejših okoliščinah, nam dokazujejo tudi vsi dogodki, ki so se razvijali v slovenjgraškem okraju od 1941. do 1945. leta, še posebno oni na področju mežiške doline. V mesecih, ko smo se pri nas pričeli pripravljati na oboroženo vstajo, je še verovalo fašistično vodstvo, da se mu bo posrečilo osvojiti ves svet, saj so stale njihove armade na obalah Rokavskega preliva, v severni Afriki in pred Moskvo. Pri proučevanju zgodovine mežiške doline zasledimo leta 1941 dogodke, ki jih moramo v naši revoluciji vsekakor upoštevati in zapisati v zgodovino imena onih komunistov tedanje dobe, ki so se oboroženi z marksistično znanostjo na poziv Partije uprli, zavedajoč se, da fašistično zlo ne sme in ne more zmagati na svetu. Komaj tri leta za tem, ko je marca 1938 postala Koroška del Hitlerjeve Nemčije, so vkorakali Nemci v Jugoslavijo, v državo, kjer je bila propaganda za Hitlerja že nekaj let izredno močna zaradi naših gospodarskih neprilik. Spominjamo se prav dobro številnih letakov, ki so bili v tistih letih po okraju razširjeni proti fašizmu in v katerih je edino KP opozarjala ljudstvo na pretečo nevarnost. ZASEDBA, PRVE LAŽI IN SELITVE Razčistimo vprašanje, kako je bilo v začetku okupacije v Mežiški dolini, v tem goratem predelu, kjer žive koroški ru- FRANC PASTERK-LENART p. d. Tavčmanov, prvi komandant kor. bataljona darji in fužinarji, kmetje in številni gozdni in kmetijski delavci? V dneh 9. in 10. aprila 1941 so zasedli nacisti že vsa dolinska in hribovska naselja našega okraja. Dne 11. aprila 1941 so razdelili fašisti po vaseh prvi razglas, naslovljen prebivalstvu Jugoslavije, ki je bil tiskan v nemščini in srbohrvaščini. Prvi in peti odstavek sta najzanimivejša in se glasita v hrvaščini: »Jugoslovansko područje, ko-je su zaposele njemačke trupe, stavlja se ovim pod njemačku vojnu upravu. Oče-kujemo od stanovništva da če svojom mu-drošču odustati od svih nepremišljenih postupaka,, od svake vrste sabotaže, od pasdvnog ili čak aktivnog otpora upere-nog proti njemačkog vojsei.«1 Prebivalstvu Mežiške doline v pozdrav so bile tiskane naslovne strani ilustrirane revije, ki je izšla v Celovcu meseca aprila 1941. Posvetila se glase: »MieBtaler! Un-terdraUburgeir! Seelander! Die Stunde der Befreiumg ist gekommen! Heute kehrt ihr Komunistično partijo na čelu, bil tisti odločujoči element, ki je narodnoosvobodilni borbi na Koroškem dal nesluten razmah. Majhni poizkusi organizirane reakcije, delno tudi iz vrst klcra (ki ga pri nas k sreči ni bilo mnogo), so po prvih poizkusih klavrno propadli. Osvobodilna borba se je razvila v tako širino in globino, da so celo tisti, ki so si mislili, da so svobodni v odločanju, ali se vključijo v gibanje ali ne, pričeli spoznavati, da je tudi njihova svoboda le v spoznani nujnosti, ki se je z železno logiko uveljavljala v narodnoosvobodilnem gibanju. Sloga, ki je združevala z istimi cilji narodnoosvobodilno vojsko z zaledjem, bratstvo, ki smo ga utrjevali v toku vojne z vsemi narodi Jugoslavije, sta nam pripomogla, da smo pod vodstvom Partije in tovariša Tita izbojevali zmago nad silami fašizma in reakcije. Novi pogledi v bodočnost in nove naloge so stale pred parni. Z vero v ljudi in s pridnostjo naših rok smo se jih lotili. V trudu in znoju rastejo nove tovarne, nova naselja, novi kulturni domovi, raste in sc dviga nova vas. Pesem borb in zmage, ki je odmevala preko koroških dobrav in gora, še ni izpeta, le drug prizvok dobiva. Prizvok, ki ga ji daje pesem dela mežiških rudarjev, ravenskih fužinarjev, drvarjev iz naših gozdov in našega podeželskega ljudstva. Le-ta se zliva s pesmijo slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov v ritmu kovačev bodočnosti v mogočno simfonijo ustvarjalcev nove socialistične Jugoslavije. heim ins Reich! Das GroGdeutsche Reioh griiBt euch!« (Mežiičanii! Dravograjčani, Jezerčani! Ura vaše osvoboditve je prišla. Danes se vračaite v rajh. Velika Nemčija Vas pozdravlja!)2 Iz beležnice magistra Klobučarja je razvidno, da so Nemci preko zbirnih baz Celovec, Begunje in St. Vid nad Ljubljano izselili 8. julija 1941 v Jaigodino z drugim transportom 187 oseb iz Mežiške doline oz. iz koroškega dela našega okraja.3 V spremstvu gestapovcev je potovalo 72 družin brez vsega v Srbijo. Okoli vratu so jim nacisti privezali etikete s tekočo številko, celoitno premoženje pa zaplenili v sklad okrepitve nemštva.4 5 Naši kraji so dobili zaradi prisotnosti številne nemške vojske in prihoda poli-tičnoupravnega aparata že prve dni povsem tuje lice. Nemški učitelji so zbirali po šolah slovenske učne knjige in jih sežigali, našemu ljudstvu je ostal le še v domačih hišah slovenski občevalni jezik, ki mu je grozila popolna iztrebitev, kot nam povedo nemški propagandni lističi, ki so bili raztreseni v okolici Dravograda. »Darum geht es!« Zato nam gre! Ti nisi Slovenec! Ti si domoljuben Štajerci Ti si član velike nemške narodne skupnosti! Ti boš postal polnovreden Nemec, zadnja zapreka, ki te deloma še loči, je jezik! Uči se nemščine, jetika tvoje skupnosti, potem bo tudi ta zapreka odstranjena!.. Isto je bilo v Mežiški dolini na Koroškem, kjer so Nemci pritrdili na veliko hiš napis: »Karntner, spricht deutsch!« Takrat so Nemci pozvali ljudstvo, naj se do 30. junija 1941 vpiše v »Kamtnervolks-bund«, kjer bodo lahko prispevali največ sil za veliko Nemčijo. Prav v tej dobi so se dogodki z bliskovito hitrostjo razvijali. Dne 4. julija 1941 se je vršila na nemškem veleposlaništvu v Zagrebu konferenca o preselitvi nadaljnjih 175.000 Slovencev na Hrvatsko in v Srbijo; ker pa so tedaj začele pri nas prve partizanske akcije, so sledile hitre nemške represalije. Dne 16. avgusta 1941 so izdali Nemci dvojezično odredbo, da bo vsakdo obsojen na smrt, če bo podpiral ali pa vzdrževal zvezo z uporniki. NAROD SE JE UPRL — ODJEK PRVE PARTIZANSKE PUŠKE NA SLOVENSKEM Da bi kar najbolje razumeli razplet dogodkov v Mežiški dolini in v naših koroških gorah, bomo večkrat iskali in našli vzroke dogodkom le v celotnem slovenskem razvoju, kakor tudi onstran stare versajske meje na Koroškem, kamor je bila Mežiška dolina priključena iz bivšega dravograjskega okraja. Koroška — Gau Kamten — je obsegala tudi Gorenjsko, kar je zelo okrepilo zavest koroških Slovencev. 2e v samem začetku pa so Nemci doživeli tudi v Mežiški dolini, česair menda niso nikdar pričakovali. Upor se je začel po vsej zasedeni Jugoslaviji. Vojni komite s Titom na čelu je deloval že od 10. aprila 1941. Tudi načrti za oboroženo vstajo slovenskega naroda so bili tačas izvršeni, saj je bilo 22. junija 1941 ustanovljeno Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, komandant je tbil Leskošek - Luka, politkomisar pa Miha Mairiniko. 27. aprila 1941 je bila na pobudo in pod vodstvom KP ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Ze 22. julija 1941 je počila v Sloveniji Prva partizanska puška, saj je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet določilo ta dan kot začetek akcij proti okupatorju. V tem času vidimo prve borce iz Maribora v Pohorski partizanski četi. V našem okraju se je pojavljala pri Mis-linju majhna Šaleška četica, in si je okupator vneto prizadeval v jeseni 1941, uničiti obe enoti. Na upor so se začeli temeljito pripravljati takoj po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo tudi v Mežiški dolini. Imamo Podatke, iz katerih je razvidno, da je sprožil Mariborski okrožni komite KP še Pred napadom Nemčije na Sovjetsko' zvezo akcijo za zbiranje orožja tudi v Mežiški dolini. Na Prevalje je prišel tovariš Miloš Zidanšek in dal navodila za zbiranje orožja in organiziranje upora. Poglejmo na Prevalje, v Leše in na Holmec, kako so se pripravljali na upor. Tamkajšnje partijske celice so med drugim nameravale minirati Štoparjev viadukt na Poljanah in zažgati tovarno lepenke v Dobji vasi. O tem nam v svojih spominih pripoveduje tov. Avgust Božič iz Leš: »V letih 1940-1941 je vodila celica protifašistično propagando in odvračala množice °d fašizacije. Člani Partije smo vodili osebno agitacijo med delavci in kmeti ter razpečavali letake. Tik pred začetkom vojne so bili nekateri tovariši mobilizirani in v začetku vojne ujeti, a so se kot Korošci kmalu vrnili. V času nemškga vdora se je pri nas tudi pretrgala zveza z okrožnim komitejem, tako da smo bili kratko dobo brez navodil. V mesecu juliju pa je zvezo zopet upostavil Miloš Zidanšek iz Maribora, prihajal je tudi na naše sestanke, ki so se vršili ponoči v gozdovih. Glavne naloge v tem razdobju ®o bile: pridobiti čimveč simpatizerjev za OF, to je, za bližajoči se upor, Zbirati orožje in hrano ter izvrševati sabotažne akcije na železnicah in mostovih. Pri izvajanju teh sklepov pa smo bili premalo FRANC ROZMAN-STANE komandant Glavnega štaba NOV in POS previdni, in je dvema domačima izdajalcema, ki sta bila v gestapovski službi, uspelo vriniti se med nas in nas potem izdati Nemcem.7 Tovariš Marko Prosen piše v članku »Borba delavskega razreda v predapril-ski Jugoslaviji in med okupacijo« sledeče zanimivosti o pripravah na upor: »Večina partijcev je ostala ob mobilizaciji doma, imeli srno dovolj prilike Zbirati orožje in municijo, ki smo jo skrili v Brančumiko-vem grabnu, nekaj pa na Lešah pri Popovi bajti. Ko so se vrnili vsi tovariši iz ujetništva, smo imeli dva ali trikrat sestanke pri Kajžarjevi im Popovi bajti na Lešah in sklepali o odhodu v gozdove. Razdeljeni smo že bili na dve desetini, spominjam se tudi na neko Nado, ki je prinesla iz Maribora polni kovček letakov, vendar smo ostali po nalogu Partije še doma in se nam je po njenem odhodu čez štiri ali pet dni zgodila nesreča. Prišlo pa je do izdaje in so nacisti izvedeli, kje imamo pripravljeno orožje.6 Iz zapiskov žene komunista Lovra Pečnika iz Leš vidimo, da so imele te tri celice včlanjenih 36 oseb, ki so bile zaradi izdaje aretirane, odpeljane v Begunje, vodstvo ustreljeno, ostali pa prepeljani v nemška taborišča, od koder so se vrnili le trije.9 To dejstvo potrjuje tudi nemška objava »Bekanmtmaohumg« z dne 20. avg. 1941 — Bled — in se glasi: »Obvestilo. Od načelnika civilne uprave za zasedeno ozemlje Koroške in Kranjske postavljeno izredno sodišče, je 19. avgusta 1941 zaradi priprave komunističnih sabotažnih dejanj, prepovedane posesti orožja in razširjanja komunističnih letakov obsodilo na smrt 28-ietnega pomožnega delavca Franca Šterna in 29-Ietnega urarja Henrika Zagernika, oba iz Farne vasi pri Prevaljah; 26-letnega Jurija MeBnerja iz Dobje vasi, 24-letnega zidarja Rafaela Pavlina iz Holmca pri Prevaljah, 35-letnega zidarja Mihaela Špacapana iz Poljan in 22-letne-ga Antona Jeriča iz Holmca. Načelnik uprave Kutsehera.«10 Dokument pove vse. Nacističnemu okupatorju in fašističnemu redu so se uprli že takoj v prvih dneh rojaki iz Mežiške doline, vsi dobro poznani komunisti, vsi člani delavskega razreda, kar nemška listina posebej poudarja. Član te ujete uporniške skupine Lovro Pačniik, je poslal tiste dni iz kaznilnice v Begunjah ženi na Leše znamenito pismo, ki ga je prinesla naslovljenki proti koncu leta 1941 neka nuna. V tem pismu opisuje preiskavo, življenje v kaznilnici in trenutke, ko so bili gori navedeni tovariši ustreljeni.11 Iz teh podatkov vidimo, da je zajela komuniste Mežiške doline težka usoda. Najmočnejša partijska organizacija okrog papirnice na Prevaljah je bila na ta način uničena in s tem je prenehal delovati vojnorevolucionami komite, ki ga je postavil Miloš Zidanšek, bilo je onemogočeno uresničiti naloge mladi partizanski grupi, ki je mnogo obetala po svoji predanosti in požrtvovalnosti, a je bila vsled izdajstva uničena, Ob tej priliki se moramo dotakniti lika Henrika Zagernika, ki je bil eden prvo- Mcžica — kraj prve večje oborožene akcije koroških partizanov borcev Mežiške doline. Stanoval je na Prevaljah in je v teh prvih mesecih okupacijske dobe vneto izvrševal partijske dolžnosti, razširjal po vsej Mežiški dolini do Dravograda velike količine antifašističnih letakov, utrjeval našo organizacijo, vključeval zanesljive ljudi, skrbel za zaloge orožja in na ta način pripravljal teren za akcije proti okupatorju. Ze naslednja nacistična objava, datirana na Bledu, dne 3. septembra 1941, prinaša vest o usmrtitvi aktivistov OF našega okraja. Ustreljeni so bili akademski slikar Franci Golob iz Prevalj in 18-letni Oskar Slemenik iz Slovenj Gradca.12 Tov. Tone Potočnik, tehnik iz Železarne, nam pripoveduje, kako aktivna je bila v prvih mesecih okupacije na gradbišču Siemensa skojevska grupa, ki je bila organizirana pod vodstvom dravograjske celice KP, kateri so pripadali imenovani talci, sami korajžni fantje. Iz te skupine so gestapovci ustrelili še dva druga aktivista in sicer Ervina Mlekuža in Januško Nan-ta iz Slovenj Gradca. Organizacijo je izdal neki Rus Postnikov, ki se je sprva kazal kot iniciator upora proti Nemcem.12 Po teh prvih udarcih je vodstvo OF ponovno poskrbelo, da se prekinjene zveze obnovijo iln da se že začeto delo nadaljuje. Iz spominov tov. Bena Kotnika vemo, da je prišel v jeseni 1941 v Do-brije »Tomaž«, to je bil Dušan Kveder, in mu dal navodila za organiziranje Osvobodilne fronte po katastrofi Zagernika in Sterna.14 DUŠAN KVEDER VPOSTAVLJA ZVEZE Iz pisma tov. Dušana Kvedra, danes generalnega podpolkovnika JLA, razberemo, kako je po Mežiški In Mislinjski dolini ponovno utrjeval uporniško gibanje in organizacije OF. Piše: »V Mežiško dolino sem prišel kot inštruktor Pokrajinskega komiteja KP za Štajersko, septembra in oktobra 1941. Pred tem je bila uničena partijska organizacija v Mežiški dolini in prekinjena zveza z Mariborom. Kurirka tov. Štefka Štiblerjeva iz Šmartna pri Sovenj Gradcu, ki je prej vzdrževala zvezo z Mežiško dolino, je bila edina, ki je lahko to zvezo zopet upostavila. Čim sem dobil nalogo, da zopet povežem preostale partijce in simpatizerje OF v tej dolini, sem dobil njo za spremstvo. Najprej sem našel zvezo v Ravnah pri delavcu tov. Logarju (ustreljen leta 1942). Pri njem sem prenočeval, od tam sem krenil peš h Benu Kotniku v Dobrije, nato na Leše, kjer sem povezal nekoliko partijcev, za tem sem krenil na Prevalje in vodil sestanek. Tudi v Mežici sem našel naše ljudi. V Črni sem se nastanil pri tedanjem županu Knezu, imel nekoliko sestankov, enega celo s skavti-imladinci. Pri tem mi je pomagal 174etni Knezov sin, ki se je zelo dobro obnesel, nato sem se vrnil v Žerjav, kjer sem našel zelo požrtvovalnega aktivista Pavliča. Iz Mežiške doline sem krenil v slovenjgraški okoliš, povezal partijce, monterja Franceta, ki je bil tedaj z ženo in dvema hčerkama najaktivnejši organizator, dalje nekoliko mladincev, od katerih se spominjam bratov Tretjakov in soboslikarja Smeha. Odšel sem v Mislinje, kjer sem imel zvezo s Čebularjem in njegovo sestro. Od tam sem bil v stikih z našim bataljonom, ki KAREL PRUSNIK-GASPER, sekretar Pokrajinskega odbora OF za Koroško je pripravljal napad na Šoštanj. Nato sem se zopet vmil v Mežiško dolino in ponovno Obiskal vse partijce. Moje ilegalno ime je bilo v začetku Ivan, pozneje pa Tomaž Orehek. Na to ime se je namreč glasila takrat moja legitimacija, ki mi jo je oskrbel Knez iz Črne v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu.«1’1 NA NACISTIČNI PRITISK — ZBIRANJE PARTIZANSKIH ENOT Obdobje za leto 1941 lahko zaključimo takole: Nemci so ustanovili Gau Kamten, kjer so pričeli sistematično uničevati slovenski narod. V tej dolbi so besneli po Mežiški dolini naši odpadniki, ki so pomagali vihteti bič nad slovenskim narodom, menda zato, ker jih je prej tako ponižno redil. Ti »Ortsgruppenleiter- ji« so se mučili na vse načine ponemčiti Mežiško dolino.16 Fašistične organizacije so strahovale naše ljudstvo, pričeli so streljati slovenske upornike, v uradih so ukinili slovenski jezik, še bolj je zaživela peta kolona (kulturbuindovci), formirali so proti partizanom »Wehrmainnschaft«, ustanovili so »Karntnervolksibund«, kot na Štajerslkem »Steirische Heimatbund«, kar vse je služilo uničenju slovenskega življa. Ljudstvo slovenjgraškega okraja je bilo ločeno po že pozabljeni koroško-štajenski meji, poleg tega pa so Nemci ponovno zastražili zaradi NOB staro mejo na Karavankah. V okupirani Sloveniji so v tem času nastale močne partizanske enote. Kdaj in kje bomo zasledili prve partizane v Mežiški dolini? Kurir-vodič tov. Ivan Mo-gu-Marko nam to razlaga v poslanih spominih takole: »Proti koncu meseca maja 1942, ko je taborila prva četa Savinjskega bataljona na Dobrovljah, sem vstopil tudi jaz v to partizansko četo. Komandir čete je bil tov. Majcen, komisar pa tov. Lojz. Tej četi se je pridružila tudi Šaleška četa, katere komandir je bil Mirko, komisar pa Bosanec. V mesecu avgustu 1942 so se se-šle na štajersko-koroški meji pod Komnom Šaleška, Savinjska in Revirska četa. Vse tri so tvorile Savinjski bataljon, ki je taboril na Komnu. Našel pa se je izdajalec, ki nas je prijavil. Komandant bataljona tovariš Silas in komisar tovariš Bor sta pravočasno opazila nevarnost za bataljon in odredila premik po edini od sovražnika nezasedeni kozji stezi čez skale v smeri Hli-povec in Travnik. Bataljon se je brez borb umaknil iz sovražnega obroča. Po preteku ene ure so nacisti izvršili oster napad v prazno. Iz drugega taborišča, ki se je nahajalo na koroški strani pod Travnikom, se je odpravil komandant Silas z izvidnico v črno zaradi vojaških poizvedb. Šli so v dveh skupinah. V prvi sta bila tovariša Silas in Ema, v drugi pa Servacij in Aram. Naloge pa niso mogli izvršiti, ker jih je neka ženska nazna- Personctlausweis Personenbeschreibung Wohr.art: Hi 6/ Ostati ( l t ' y CiMtchr; A>Vn/v Hasnr« s ' t i ti H ■ . 8«s&xid«r*' -t~~. v* Es wi*d hlormis hmUhigl dam dmx Inhobmdl« durch