USTVARJALNA IGRA DOMNEVANJA IN NAPAČNEGA RAZUMEVANJA: ANTROPOLOŠKA TERENSKA RAZISKAVA PUNK ROČKA V DVEH SLOVENSKIH VASEH^ Rajko Muršič IZVLEČEK Vsahi kulturna inovacija, ki dregne v dominantne (ljudske) kulturne vzorce, sproži javni odziv. Veriga mnenj posameznikov, ki so skupna določeni skupnosti, in delovanje skupin ter posameznikov, ki prinašajo novost, tvorijo povratne zanke "nesporazumov", katerih rezultat je povsem nova kulturna forma. Takšen proces lahko opazujemo na primeru prenosa punk ročka v (deloma) tradicionalen kontekst življenja v polruralnih vaseh v Slovenskih goricah. Napačno razumevanje situacije z obeh strani - dominantne in marginalne - sprošča nekatere nenadejane stranske učinke. ABSTRACT Every cultural novelty, which inter- rupts dominant (folk) cultural patterns, produces a public response. The chain of individual opinions shared by the community and the actions of groups and individuals who bring about the novelty, produces feedback loops of several misunderstandings which result in an essentially new cultural form. We can observe this kind of process in the case of the transfer of punk rock into the (partly) traditional context of life in the semi-rural villages of North-eastern Slovenia, called "Slovenske gorice". Misunderstandings of the situation from the both sides - dominant and marginal - produced some unintentiorud side- effects. "Če ljudje opredelijo situacije kot resnične, so resnične v njihovih konsekoencah." Vf. I. Thomas Pojav kulturne novosti v zaprti tradicionalno usmerjeni dnižbi ponuja veliko zanimivih vidikov, ki zadevajo dinamične modele različnih kognitiviuh iger v življenju določene skupnosti. Tako je bilo s punk rockom, ki se je v poznih sedemdesetih letih iz Anglije razširil po vsej Evropi in se pojavil tudi na slovenskem podeželju. Predstavil bom nekaj vidikov te kulturne inovacije na primeru njenega soočenja s tradicionalno (lokalno) kulturo v vaseh Trate in Sekiica ob Muri, ki ležita v polruralnem 1 članek je bil 23. marca 1994 predstavljen na mednarodni konferenci z naslovom Etnična tradicionalna kultura in ljudsko vedenje na Inštitutu za etnologijo in antropologijo pri Ruski akademiji znanosti v Moskvi. 257 Rajko Muršič območju severovzhodne Slovenije, na gričevnatem vinogradniškem področju Slovenskih goric. Na Tratah živi približno 350, v Selnici ob Muri pa kakšnih 1000 prebivalcev, in v teh dveh krajih je delovalo 5 punk skupin. Glavna skupina je bila CZD (Center za dehumanizacijo), ki še zmeraj deluje in izvaja moderno undergroimd glasbo. Na začetku osemdesetih let so imeli na Tratah tudi manjši rock klub, v katerem so se srečevali lokalni pankerji (kakšiuh 50 jih je büo). Klub, ki so ga uredili v starem mlinu, je bil odprt med letoma 1980 in 1994, ko so ga dokončno zaprli. Glede na odnos med pankerji in lokalnim prebivalstvom je lahko antropologov pogled v bližnji preteklosti sledil dvema zelo zanimivima procesoma. Smiselno je predpostaviti, da je bilo veliko negativnih čustev na obeh straneh. Na eni strani vsaj strah pred kaljenjem ali celo imičenjem prejšnjega stabilnega stanja, na strani pankerjev pa strah pred represijo. Pri medsebojnem sprejemanju in vzajemnem razumevanju in obravnavanju - v dialaktiki med obema skupinama - je mogoče zaslediti neke vrste presežek vedenja. Za začetek pa je treba pretresti "objektivna", observibüna dejstva. Zavedati se moramo razlik med konstitucijskuni temelji obeh skupin na dveh ravneh. Prva raven zadeva moralno (notranjo, individualno ponotranjeno) plat samorazumevanja, druga je širša in bolj transparentna, lahko jo imenujemo kulturna (zimanja, ekstemalizirana, kolektivna, družbena) raven. Na moralni ravni dejavnikov imamo opraviti z normami in vrednotami v obliki očividnih (zavestnih) in prikritih predpostavk o "moralnem redu". Toda za zimanjega opazovalca se kulturna raven - centripetabie sile skupine - kaže v obliki dejanj. To so edina dejstva, ki jih lahko nepos- redno opazujemo. Da se stvar še bolj zaplete, dobi vsak element na moralni strani (torej na strani implicitne kulture) pozitivni aU negativrü predznak. Vse moralne legitimacije so namreč globoko ambivalentne, medtem ko se v praksi lahko udejanijo le v eiü smeri: katerakoli moralna legitimacija lahko dobi le eno od nasprotnih vrednosti. Poleg tega lahko že im samem začetku opazovanja sledimo še enemu razcepu znotraj obeh skupin (skupin(e) pankerjev in vaške skupnosti). Na eni strani je dejansko samorazumevanje skupnosti (predstava o sebi), njen vrednostni sistem, moraliü sistem, identifikacijsko polje, polje socialne kulture. Na drugi strani je predpostavljena (idealna) predstava, ki jo ima skupnost o sebi, mitološka slika tega, kar skupnost je, in tega, kar hoče biti. Na enak način je razcepljena tudi predstava podskupine pankerjev o sebi. Toda samoidentifikacija lü proces, ki bi zadeval zgolj skupnost samo. Nasprotno. Potrdi jo lahko samo transfer: točka samoidentifikacije je v samem bistvu odvisna od identifikacije prek "Drugih". In prav ta "transfemi proces" je v jedru dinamike, ki jo nameravam opisati. Kadar gre za skupine ali skupnosti, to ni enosmerni proces, temveč v svojem bistvu vzajemen. Samovrednotenje in samorazim:ievanje paiücerjev temelji na njihovih lastnih predpostavkah o stališču "dominantne kulture" (kot njihovega kulturnega okolja) do njih. Izraza "dominantna kultura" uporabljam za kiilturo vaške skupnosti in "podkultura" za kulturo lokalnih pankerjev, čeprav med njima ne more biti govora o subordinacijskem odnosu. Četudi se je dvoboj med pankerji in lokalno skupnos^o kazal na ravni dejanskih, resničnih vzajemnih interakcij v vsakdanjem življenju, se je v resnici udejanjal na simbolni ravni. Ta proces je bil v bistvu interaktiven, tako kot je vzajemno kor^truirana narava človeškega življenja (Carriihers 1992: 31). "Resnični" dvoboj te vrste se torej, filozofsko rečeno, dogaja na imaginarni ravni. Predpostavke (predstave, ne pojmi) o drugih dejansko pripravljajo povratne zanke. Prav v tem leži bistvo tega sestavka. Gre za multiresonančno Ustvarjalna igra doninevanja in napačnega razumevanja dialektike, ali bolj natančno, za procese povratnih zvez. Seveda pa antropološko razmišljanje v smislu povratnozveznih procesov ni nobena novost. Eden prvih antropolo- gov, ki so uporabljali koncepte povratnih zvez, je bil Gregory Bateson. Termin "shizmogeneza" (izvor shizme /cepitve, delitve/), ki ga je opredelil kot "progresivno diferenciacijo" med kulturnimi skupinami (po Richardson 1991:85-87), je lahko primeren opis za proces ustvarjanja podkultur na lokaku ravni. Pri človeških vzajemnih odnosih je mogoče govoriti o obstoju posebne zmožnosti "branja misli", ki omogoča, da si predstavljamo (predpostavljamo) vzajemno usmerjenost do drugega in spoznavamo drug drugega. Za opis te zmožnosti uporablja filozof Daniel Dennett termin "intendonabia drža", nekateri drugi se sklicujejo na intencionalnost višjega reda (po Carrithers 1992:44- 59). Ljudje rutinsko uporabljamo intencionalnost tretjega reda; ne zavedamo se toliko samega sebe, kot se zavedamo sebe-in-drugih (60). Ta proces je dinamičen in v svojem bistvu družben, posredovan skozi kulturo. Takšna je bUa tudi dialektika med konkretnimi načini razvoja novega življenjskega sloga na slovenski vasi in spremembami v zbiru življenjskih vrednot v tej skupnosti, še posebej če upoštevamo dejstvo, da so starši večinoma razumeli voljo mladine in da so bili mladi v resnid veliko bolj podobni staršem in svojemu odraslemu okolju, kot je bilo videti. Za antropologov pogled so bile zelo mikavne povratne zanke, ki so delovale med kulturnim sistemom obravnavanega področja in novim podsistemom (in znotraj vsakega podsistema posebej). V jedru prikrite dinamike je bila igra, ki so jo proizvedle predstave aH podobe (posameznikov in skupin) iz obeh razdeljenih kiilturnih sistemov na vasi. Povedano bolj preprosto: mladi pankerji v poznih sedemdesetih letih niso mogU zares "vedeti", kaj pomeni "biti panker", ali, z drugimi besedami, kako "(se) igrati igro". Na drugi strani tudi njihovi starejši sosedje niso imeli pojma o tem, kako "pravilno" reagirati na nov izziv. Tako sta v resnid oba kulturna sistema delovala ne le spontano, temveč tudi z veliko mero domiselne ustvarjalnosti (z improvizacijo), dokler niso pankerji dobili svojega mesta v skupnosti in dokler ni - povratno - lokalna skupnost postala nekoliko modernejša, kot je morala biti pred tem. Mentalna orodja za odzivanje na izziv je pravza- prav ponudil "kognitivni zemljevid", ki pa je bil - vsaj v temeljih - skupen tako pankerjem kot lokalni skupnosti. Pri vzajemnem nasprotovanju, in prav na podlagi medsebojnih razlik, sta obe skupnosti črpali svoj izraz iz istih kulturnih, moralnih, ekonomskih, mentalnih in materialnih pogojev. Če je to primerni trenutek za vpeljevanje Lacanovih psihoanalitičnih konceptov, potem bi lahko trdili, da je bilo to, kar sta imeli skupnega, prostor Želje (nedosegljiv "objet petit a"). Trud pankerjev, da bi se povsem razlikovali od sovaščanov, je v resnid izhajal iz želje po uresnidtvi potlačenih ciljev dominantnega okolja, kar pomeiü, da niso hoteli biti provindabi "kmetavzi" ali omejeni delavd v tovarni. Na drugi strani pa je dominantna kultura poskušala uporabiti ves svoj kreativni potendal, da bi ustavila njihovo igro, tako da je morala delovati kot označevalec S2, označevalec- gospodar, ustvarjalec pomena. Vzajemna dinanuka je prevajala "Diskurz gospodarja" (kontrolo, obvladovanje) v "Diskurz univerze" (transfemo vedenje) prek "Diskurza histerika" (presežiu pomen). "Diskurz analitika" (presežna vednost) pa je ostal zunanjim opazovalcem. Oglejmo si to dinamiko nekoliko pobliže. Uporabil bom nekaj konceptov iz sistemske teorije, pravzaprav koncepte iz servomehanične verzije povratnih zank, sledeč prikazom v Richardsonovi Feedback Thought in Sodal Sdence and System Theory. Zelo Rajko Muršič 260 uporabna je že slika elementarnega dinamičnega sistema z dvema povratnima zankama. To je skica "povratne zveze generične strukture", ki jo je narisala DoneUe H. Meadows (po Richardson 1991:305). Sistem majhnih skupin vaških pankerjev naj bo prvi odprti sistem, njegovo okolje, torej dominantna mikro-kultura območja, pa naj bo drugi sistem. Kulturni sistem pankerjev je bil v resnici zmeraj del tega dominantnega sistema, toda zaradi teoretičnih razlogov - zaradi našega antropološkega prevoda procesa - ju je smotrno ločevati. Tako lahko narišemo dve sliki: Na prvi je pankovska podkultura majhen, deloma izoliran del "okolja", dominantne vaške kulture. Ustvarjalna igra domnevanja in napačnega razumevanja 261 /slika 2/ Na drugi, ki je nekakšna inverzna slika prve, imamo (morda celo sliko znotraj sUke, torej začetno točko neke vrste fraktalne cüverzifikadje) "kulturo okolja" v jedru "novega, uvoženega kulturnega načina". /slika 3/ Glede na prvo sliko gre povratna zanka od mišljenja in predpostavk pankerjev o dominantni kulturi. Za mlade pankerje je bü način življenja starejših "dolgočasen, neumen. Rajko Muršič 262 omejen" itd., glavni označevalec njihovih življenjskih vrednot pa je büo, seveda, delo. Pankerji so, nasprotno, dajali prednost "hedoiuzmu" (uživanju). Toda, ali so te označbe objektivne ali subjektivne? Kaj lahko kdorkoli zares ve o vrednotah in celotnih "kognitivnih zemljevidih" drugih? Ne dovolj. Tukaj se začne kreativna igra iz naslova tega prispevka, igra, katere posledica so nekateri učinki, ki so v svojem bistvu stranski produkti. Kulturne norme in forme niso le koncepti duha, ampak so v resnici žive forme, ki jih lahko aktiviramo in preverjamo le v vsakdanji praksi. Avtopoetična zanka je možna samo prek naslavljanja na druge in se lahko zaključi samo z njihovim odzivom. Tako se je torej začel boj med dvema kulturnima formama znotraj iste skupnosti skozi vsakdanje interakcije. Ideje so se morale prikazati na sceni. Dinamična povratna zanka se je začela z vsakdanjimi pogovori mladih. Osrednja točka vsakdanjih pogovorov in neskončnih debat paiikerjev so bile zamisli o tem, kako naj jih "zjebejo"; pod "njimi" so seveda mislili starejše, svoje okolje. Odgovor je bü, jasno, provokacija, načrtna provokacija. Čeprav je bil že njihov življenjski slog sam provokacija, odziv okolja ni bil povsem nedvoimien. Na začetku pravzaprav sploh ni bilo nobenega odziva. Zgolj ignoriranje. Prvi odziv je bil leta 1980, ko so mladi pankerji (takrat večinoma stari med 15 in 20 leti) na Tratah organizirali t.i. "Pimk piknik". Plakat za ta "piknik" je bil moteči dogodek za lokalno skupnost, pravzaprav pravi dinamit. Reakcija na vasi je bila ogorčenost, pomešana s presenečenjem in radovednostjo. Za pankerje je to bilo znamenje, da so bili na pravi poti. Dinamika se je začela. Kasneje so odprli klub (Mladinski klub Trate), v katerem so plesali na različno rock glasbo in pričeli organizirati koncerte. Lokalni moralisti so postajali vse bolj zaskrbljeni. Seveda je večina ostala tiho, toda "javno mnenje" na vasi je začelo delovati. Začele so se širiti govorice in na neki točki, ko so politične oblasti v prestolnici poslale neko pankovsko skupino pred sodišče, so tudi lokalni oblastniki postali dejavni. Pankerji so büi na to vrsto neposrednega konflikta pripravljeni. Verbalno so bih nepričakovano prepričljivi, še posebej če upoštevamo dejstvo, da so bili večinoma mladi neizobraženi delavci (eden izmed njih je bü celo kmet), le nekateri med njimi pa so büi dijaki ali študentje. Toda ta konfrontacija jim ni zadoščala. Zanje je to sicer bü neke vrste uspeh, samopotrditev, toda za potrditev njihovega kidtumega obstoja so potrebovali več. Kot del lokalne skupnosti so se udeleževali vseh pomembnih domaču\ prireditev, posebej veseUc in proslav. Te priložnosti so büe izjemno primerne za zares nevsakdanje provokacije, večinoma pa so provociraÜ s tem, da so uporabljali nekaj starqsih oblaču svojüi starih staršev. Ta oblačUa so predstavljala spomine na revščino, ki je büa takrat politično zatrta. Mladi paiücerji so kmalu ugotovili, da so büe najučinkovitejše provoka- cije tiste s spolnostjo, bolj natančno: homoseksualne provokacije. Na tej točki se je vsa toleranca lokalnega prebivalstva, še posebq mlajših moškui, končala. Tako je dinamika dosegla najbolj oddaljeno točko med dvema kulturnima - in moralnima - sistemoma. Sedaj se dinamični proces obrne. To seveda v resiüci ni časovna rekonstrukcija, temveč neke vrste teleološki model dinanüke. Skozi pogled presenečenega okolja so mladi pankerji vzpostavili sami sebe kot skupnost. Poanta je namreč v tem, da je smoter te dinamüce v procesu, pogojno rečeno, terciarne aU celo kvartarne sociaHzacije, ali - natančneje - inkulturacije mladih v obe, v globalno in lokalno kulturo. In nazadnje, če danes opazujemo odrasle bivše pankerje, vidimo, da so dokaj dobro socializirani/inkulturirani oz. prüagojeni modernemu načinu življenja v lokalni skupnosti. Z drugimi besedami: vse raznolike lokalne skupnosti _Ustvarjalna igra domnevanja in napačnega razumevanja_ potrebujejo lastno gibanje tega tipa. To pomeni konfrontacijo s kulturno inovacijo, ki vodi v avtohton proces adaptacije lokalne skupnosti na izzive spreminjajočega se sveta. Oglejmo si odzive lokalne skupnosti. Prva (temeljna) reakcija večine lokalnega prebivalstva izhaja iz njihovega habitusa, njihovega vedenjskega vzorca, ki ljudem - kot ptičja kletka - ponuja varnost, četudi s tem v resnici postanejo le ujetniki lastnega okolja. Tako je torej izguba norm in načinov vsakdanjega življenja za posameznike zelo frustracijska in jim pomeni malodane organsko nevarnost. Razmerje med pankerji (altemativci) in vaško skupnostjo (posebej v vasi Trate) je büo zelo zapleteno. Vaška skupnost seje, izzvana z "drugačnostjo", mobilizirala v reakdji proti "tujku". Toda tovrstne začetne reakcije še lüso organizirane in povezane, kajti posameziuki v resnici ne morejo vedeti, kako ravnati "pravilno". Na začetku se pojavijo samo spontane reakcije, povsem osebne, toda te reakcije niso povsem anarhične. Postopno se strukturirajo v nekakšen (družbeni) vzorec. Govoriti je mogoče - ne le metaforično - o "resoniranju". Odzivi posameznikov postanejo del ekstemaliziranega vzorca lokalnega javnega mnenja. V tem trenutku vstopijo v dinamiko t.i. mnenjski voditelji, to so osebe iz lokalne politične scene, policije, duhovščine, in drugi lokalni veljaki. V poanarhični fazi procesa so v svojih reakcijah že omejeni. Njihova naloga je iznajti pravilno reakcijo skupnosti kot celote, toda ta naloga ni povsem osebna, ampak (vsaj napol) javna. V resnici gre za to, da morajo poiskati ravnovesje med svojo osebno presojo dogodkov in predpostavkami o obliki "kolektivne sodbe". Z drugimi besedami: prisiljeni so ustvariti presežek pomena, presežek vednosti. To je seveda potrditev teze Roberta Kinga Mertona, da "družbeno dejanje zaplodi družbeno realnost", kar je bila inačica teorema sociologa W. I. Thomasa: "Če ljudje opredelijo situacije kot resnične, so resnične v njihovih posledicah" (po Richardson 1991:83). Morda ni treba poudariti, da je Merton uporabljal svoj koncept "samoizpolnjujoče se prerokbe" predvsem kot ogrodje, v katerem je mogoče opazovati predsodek in diskriminacijo (po Richardson 1991:85). Delovanje predsodkov in vzajemne diskriminacije je igralo pomembno vlogo v procesu "emandpiranja" pankerjev na Tratah in v Selnici ob Muri. Ta proces je zapleten še zaradi nekega drugega razloga. Izzivalni dogodki niso bili posledica prihoda nekih prišlekov iz zimanjega sveta, ampak jih je v resnici spodbudila domača odraščajoča generacija. Tako je pred očmi lokalne skupnosti nastajal drugačen način življenja, nepravovemi življenjski slog dela mladih iz same lokalne skupnosti. Mnenjske dejavnosti so bile zatorej sprva neke vrste "kolektivne tipalke" in so vodile k prvim začasnim razumevanjran dogajanja. \^deti je, da so te prve predpostavljene apriorne sodbe presegli že na samem začetku. Lokalno prebivalstvo na vasi namreč pojava panka sprva ni jemalo resno. Očitno so - kot posamezniki - potrebovali potrditev, da so njihovi odzivi takšni, kot bi jih zahtevali lokalni mnenjski centri. Pankerji na vasi so se zmeraj imeK za večvredne, še celo danes so ponosni, da so nekoč imeli pomembno mesto v svoji lokalni skupnosti. Bili so "frajerji". Občutek spoštovanja in odpora jim je veUko pomenil. Zares so se čutili pomembne. Odnos med mladimi parJcerji in njihovimi starci je bil prav tako zelo zaimniv. Ta odnos je bil posebej ambivalenten, kajti starši so si na neki način želeli, da bi bili njihovi otrod nekaj posebnega. To je bil očitno izraz želje, da bi se njihovi otroci lahko izvili iz njihovega nižjega (anorumnega) družbenega položaja. Ambivalentnost, ki zadeva sprejemanje panka (pri njihovih fantih in dekletih) je ostala. Vsi (celo funkcionalni mnenjski voditelji) so bili deloma ponosni, da se v njihovi Rajko Muršič skupnosti dogaja nekaj res modernega. Bistveno pa je, da se je v teh dvojnih povratnih zankah pokazala posebna vrsta dinanüke notranjih odnosov. Celotna konfrontacija je ostala znotraj meja norm lokalne skupnosti, vsaj glede na vzajemno simbolno in dejansko soočenje. Nauk te zgodbe je v tem, da je bil sprejem dokončnih oblik obeh sociokulturrüh vlog, ki so takrat zadevale udeležene posameznike in skupine, povezan z dvojnim napačnim razimievanjem, dvqno napačno predstavo ali dvojnim procesom nepoznavanja, ki so vodili v ustvarjalne odzive na obeh straneh. Panker iz slovenskogoriških vasi je imel zamegljeno podobo o nujnih atributih, zaradi katerih bo postal (bü) panker. Kako v resnici postati podoben - ali celo enak - tistim pankerjem, ki jih je videl na fotografijah v najstniških in glasbenih revijah? Predvsem ni mogel vedeti, kateri (in kakšen) kod vsakdanjega življenjskega sloga mora izbrati, da bi postal to, kar je želel biti. Moral je biti ustvarjalen in uporabiti vso svojo osebno donušljijo. Isto velja za pripadnike dominantne kulturne skupnosti, ki so vse prej kot zares vedeli, kaj se v resnici dogaja s to skupino oz. skupinami mladüi. Te fante in dekleta so poznali razmeroma dobro, vedeli so, da ne morejo biti zares nevarni, vedeli so, da njihovo vedenje bržkone v resnid ne bo šlo predaleč (kaj šele onkraj zakona). Vse, kar je štelo, je büa v resnici nevarnost sesutja tradicionalnega simbolnega reda in vedenjskega koda skupnosti. In ta izziv je narekoval odgovor. Vrnimo se k opazovanim dejstvom. V tem koiücretnem primeru lü büo mogoče opazovati pojavov v skupnosti kot zunanjüi (ekstemaliziramh) v pravem pomenu besede. Na temelju pogovorov s posameznUd sem bü prisüjen napraviti rekonstrukcijske modele glede na posamezne zgodbe o pojavih iz bližnje preteklosti. Tako se zastavlja vprašanje, če je smiselno ločevati odzive posameznikov na grožnjo kulturnih novotarij od predvidenih kolektivrah načinov življenja (ali kolektivne kognitivne mreže). Za kognitivno zaveso (antropologovo in "zaveso" skupnosti) se v resiüci skriva dejstvo, da sociokultume vloge, ki jih posamezniki igrajo znotraj družb, niso povsem fiksne. Nasprotno: posameznikova dejanja so odvisna od predpostavk o tem, "katero dejanje je individualno pravuno" v danem položaju. Kot posamezrüki so morali (oboji!) (z)improvizirati svoje vedenje v okviru novega načina življenja. Očitno je - gledano iz oddaljene točke zrenja - da je vedenje v spremenjemh okoliščinah zmeraj odvisno od modiisov tradidje, ne glede na to, če v odnosu do tradicije sprejme negativni ali pozitivni predznak. Ne le z uporabo starih oblaču, lokalnega narečja (paiü