PO S T N I NA P L A C A N A VOOTOV1NI ŽIVLJENJE 20. IN SVET ILUSTROVAN TEDENSKI OBZORNIK LJUBLJANA, 12. MAJA 1935 ★ KNJIGA 17. * UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA ULICA ŠTEVILKA 5. CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DIN 2.— Izhaja od nedeljah ter stane na leto (ave Knjigi i so um, za poi leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno 0 lir, polletno 16 Ur, celoletno SO Ur. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno 11/, dolarja UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 TELEFON ST. 3122, 3123, 3124, 3125, 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905 UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV UREDNIK IVAN PODRŽAJ illllllllllllllllllillll VSEBINA ŠT. 20: Moderatus: MATERINSTVO — Ivo Lapajne: NAŠE POMLADI (1) — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (20) — MISLI O MATERI (A. D.) — Vladimir Bartol: DEKLICA S KOŠARO (1) — PREDHODNIK PISALNEGA STROJA — PISMA — PREBIVALSTVO MOSKVE — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (20) — SMEJEMO SE, PA NE VEMO ZAKAJ (Težavna teorija preproste zadeve - Elg) — MATERINSKA LJUBEZEN PRI KUNCIH — VELIKAN IZ BUSIRJA — PROSTOR IN RAZSVETLJAVA (tma) — IZ LITERARNEGA SVETA (Jean Marteau - D) — K. S. ŠANDAN (A. D.) — ZEMLJA Z LETALCEVE PERSPEKTIVE — ZA BOLJŠI ČEBELN1 ZAROD — ČLOVEK IN DOM (Nekdaj predalnik, danes komoda) — ŠAH (Problem 119 — Partija z moskov-»kega turnirja) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: KRIŽALJKA (Crassus) — HUMOR — ANEKDOTE Slika na ovitku: DORE KLEMENCIC: »TEKMA« Naslovna slika: K MATERINSKEMU DNEVU IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK 2IVL7EN3E IN fVET ŠTEV. 20. V LJUBLJANI, 12. MAJA 1935 KNJIGA 17 K MATERINSKEMU DNEVU materinstvo MODEKATUS sa človeška materialna in duhovna kultura sloni na osnovi prvinskih življenjskih sil. Iz njih črpa svojo najelementar-nejšo hrano kakor drevo iz tal. Tudi v dobah največjega »po-duhovljenja« človeškega življenja (kolikor je le to v družbenem smislu sploh mogoče), v dobah, ko so se ljudje odvračali od narave zaradi verskih čuvstev (kakor zgodnji kristjani) ali zaradi premočnega razmaha svoje civilizacije (kakor velemestni prebivalci v dobi tehnike), so ostajala osnovna tla človeštva nespremenjena. Naš organizem in njegovo delovanje, potreba hrane in nagib k razplodu — to so življenjski motorji, ki silneje od najčudovitejših tehničnih stvaritev poganjajo poedinca in z njim vred vso množico, vse človeštvo. Nobena človeška kultura se ne bo mogla dvigniti preko tega, če noče izzveneti v mrtvilo, v nič. Kakor so v obdobju zgodnjega krščanstva prezirljivo zrli na telo in na zahteve telesnega življenja, gledajo danes mnogi fanatični pristaši tehničnega napredka z viška na naravo in njeno »primitivnost«. Zato danes pogosto či-taš o bodoči »sintetični« hrani, o umetnem oplojevanju in drugih podobnih rečeh, ki razodevajo stremljenje po čim večji sprostitvi od narave, po čim jač-jem poudarku umetnega nad prirodnim, danim. To so pa samo nujna, v zgodovinskem razvoju človeštva skoraj neizogibna pretiravanja. Naj se človeško deblo še tako razrase in naj njegova krošnja doseže fantastične višine tehničnega in umskega napredka sploh, vedno se bo morala zgornja stran izravnavati s spodnjo, »umetno« bo vsek-dar stremelo po nekem ravnovesju z »naravnim«, veje bodo tudi v bodoče v stalnem odnosu s koreninami in le-te z zemljo, t. j. s prapodlago vsega življenja. Z drugimi besedami: najbolj duhovna ali tehnično in socialnd najbolj izumetničena kultura se nujno vrača k biološkim vrelcem vsega človeškega. Odtod imamo kljub vsemu tehničnemu, socialnemu, gospodarskemu in miselnemu »napredku« (beseda, ki ima dokaj relativen pomen) v človeštvu neke stalne probleme, ki jih lahko razne dobe in razne kulturne stopnje rešujejo različno, ki pa vzlic vsemu ohranijo svojo prvotno podobo. Eden izmed teh je pro- blem materinstva. Ne mislimo pri tem tiste poduhovljene oblike materinstva, ki je mogoča brez fiziološkega mater-gtva. Omejujemo se na problem matere, ki razširja svojo rodbino z novimi bitji, z otroci. V naših dneh, ko se je človeštva oprijela nezaslišna manija eksperimentiranja in presnavljanja vsega, kar je zvezanega s človekom, v dneh, ko so ljudje nezadovoljni, ker ne morejo sami doživeti vse zgodovine, se razni prekucuhi dotikajo tudi tega vprašanja. Mati — da, brez tega ni mogoče. Toda to mater — rodnico, ki je v teku dolgega družbenega razvoja dobila okrog glave avreolo plemenitosti in vzvišenosti, njo, ki so jo opevali pesniki in poveličevali materinstvo do svetosti, to mater bi hoteli nekateri zopet izpremeniti v samico. Kakor vidijo posamezni komunistični teoretiki v obveznostih, ki jih nalaga spolni odnos, samo »buržujski predsodek« in oznanjajo svobodo ljubezni kot navadnega fiziološkega akta, odpirajoč tako možnost najtežje spolne anarhije v času, ko naj bi sicer bila družba spremenjena v termitski kolektiv, tako vidijo tudi v kultu matere samo zastarel predsodek. Roditeljstvo je prirodna neizogibnost, to je treba priznati. Toda materinstvo, obstoječe v stalnem odnosu med materjo in otrokom, materinstvo kot nujna posledica zakona, kakor je potreben družbi za ureditev odnosov med moškim in žensko in za razmnoževanje ljudi, to materinstvo je kot stalna institucija samo produkt gospodarskega reda. Sumljivo se druži z osebno lastnino. Zaradi tega ga je treba pre-osnovati. Otroci naj bi po nekem zakonito določenem času prešli iz območja matere in očeta v skupna družbena vzgojevališča. Tako bi bilo lažje izkoreniniti »individualizem«, ki ga vzdržuje in pospešuje vzgoja otrok v rodbini in človeštvo bi se hitreje spreminjalo v termitski kolektiv. Taki poskusi so stari. Poznamo jih iz Šparte, teoretično se pojavljajo pri modrem Platonu in pri mnogih poznejših utopistih. A praktično niso nikjer uspeli. Niso uspeli zaradi tega, ker pomenijo preveliko oddaljitev instinktivni na-turi človeka. Ljubezen matere do otroka je nagonska in jo na jdemo že v živalskem svetu. Toda pri človeku kaže že na prvih stopnjah kulturnega razvo- ja tendenco k večji trajnosti. V instituciji materinstva se uravnovešata nagon in kultura. Zaman so poskusi, da bi se na današnji stopnji človeškega razvoja postavilo samo na nagonsko ali samo na kulturno osnovo. Da kultura do neke mere zavisi od gospo-d a rekih sil, je go- tovo. Materinstvo, ki bi imelo zgolj kulturno osnovo, bi torej v večji meri podlegalo spremembam gospodarskega reda. A prav v uravnovešenosti gonskega in duhovnega, narave in kulture je prava podlaga materinstva. Mati ni samo rodnica, marveč je tudi vodnica; njena ljubezen je posvetilo, njene besede otroku so ključi do ..najintimnejših strani otrokove narave; tako kot ona ne vpliva na otroke nobena tuja ženska in nobeno drugo bitje: v tem je misterij materinstva, v tem dobiva gonski svet svojo posvetitev, svoj poduhovljeni izraz. Materialisti, ki vidijo v kulturi človeštva nadstavbo gospodarskih sil, bi morali po naliki priznati v materinstvu čuvstveno nadstavbo gonov, in kakor se kultura vzlic vsej svoje materialni zavisnosti vedno bolj sublimira, je je tudi materinstvo v teku vekov razvilo nad goni samice v zoološkem svetu ali v prvih čredah pračloveštva pomembne plasti plemenitejših čuvstev, iz katerih črpa človeštvo mnogo dragocenih vrednot. Uničite ta produkt čuvstvenega razvoja od primarnega živalskega nagona do pretresljivega občutja matere, ki je izgubila sina, pa zaprete vrelec, iz katerega dotekajo človeštvu višje čuvstvene vrednote, ki so bolj ali manj v zvezi s kompleksom materine ljubezni do otroka in otroka do matere. Če morete, zaprite ta svet v sebi; zagrnite vse zavese v svoji notranjosti, ne spustite vase nobenega žarka ljubezni do drugega bitja — naj ostanejo samo goni, samo nižja čuvstva in hladen razum, ki bo poznal zgolj dolžnosti do kolektiva in strah pred neizpolnjevanjem teh dolžnosti! Kakšno praz- uspavanka k r529 no, brezbarvno življenje! Kakšen nesmisel je prav za prav, živeti v takem termit-skem kupu! Naj se na tej osnovi še tako razvijata tehnika in kolektivna civilizacija, življenje človeka bo barbarsko ubogo. Živel bo kakor kaznjenec, ki mu je življenje večna ječa in smrt edina rešitev. Na razvoj materinstva, na poplemeni-tenje nagonov v območju seksualnosti je vendarle znatno vplivalo krščanstvo, ki je prineslo vsemu človeštvu visoki etični zakon ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega pa je samo nova varianta tistega skrivnostnega razmerja, ki se razvija med otrokom in materjo in ki si je skozi dolge rodove izgradilo nad primarnim gonom »nadstavbo višjih čuv-stev«. Kolektiv, v katerem bi ne bilo ljubezni do bližnjega, bi bil ljudem res ječa, zakaj samo ljubezen dviga in posvečuje, vodi k požrtvovalnosti in junaštvu. In vir vsega je v materinstvu, v očetovstvu, v teh višjih, »kulturnejših« plasteh našega nagonskega, naravnega, biološkega obstoja. Najsi ponujajo teoretiki človeškega termitstva ženski najširšo svobodo »fiziološke ljubezni« (v tem se ujemajo z jadnimi degeneriki meščanske družbe, ki jim je spolno uživanje najvišji življenjski smoter), dvomimo, da bi se hotela ženska kdaj odreči trpljenju in sladkosti svojega materinstva, trajni zvezi z bitji, ki so izšla iz njenega telesa, njene krvi. Kajti odrekla bi se visoki sreči, ki raste iz skrbi in trpljenja, ne pa iz varljivih omam trenutne naslade. naše pomladi IVO LAPAJNE Maj je tretji, poslednji mesec meteorološke pomladi. Zele« nje in cvetje, ki se je prva _dva meseca tu pa tam še bo« rilo z vremenskimi neprilikami, se v maju bohotno razraste in preide v ju« niju, prvem mesecu poletja, k nadalj« njemu snovanju, zorenju in plodu. Prav kakor zima1 je tudi nastop po« mladi v naši zemlji navezan na kra« jevne in splošne vremenske činitelje. V toplih zimskih dneh konec januarja se v večnem zelenju pomladi na skraj« nem jugu Dalmacije in otokih skriva zreli južni sadež. Med tem, ko v za« ledju države lega na zemljo sneg in razsaja hladna burja, se že odpirajo na obali Jadrana in otokih južneje od Splita modri cvetovi rožmarina, poga« njajo dolge mladike oljk. V toplih fe« bruarskih dneh se polagoma širi naša iadranska pomlad ob obali na sever. Začetek pomladi v notranjosti, kjer v nižinah vedno bolj gineva sneg, je duhteči rožmarin osvojil že vsa pri« soma rebra našega Primorja. Tudi v celinskem delu Jugoslavije ne nastopa pomlad povsod enako Pri tem mislimo seveda na skrivnostni početek prebujenja klijoče podzemelj« ske sile, ki zdrami prvo zelenje in cvetje iz tal. V gozdnatih krajih, kjer 4 Glej članek »Zime v Jugoslaviji«. Zis., bij. 17, str. 86. so pod varnim zavetjem listja nasta« vile nežne poganjke, pririne v toplih dneh že davno prej cela vrsta neuča« kanih cvetov pomladnih znanilk iz zemlje, kljubujoč sneženi okolici že takrat, ko je izmed drevja komaj zgodnja vrsta vrbe pognala prve ko« smate mačice. Za pomladno rastje in cvetje so po« trebni pred vsem trije važni činitelji: Z JIT2NO DALMATINSKE OBALE IN OTOKOV se tihotapi pomlad že začetek februarja ob Jadranu navzgor zadostna svetloba, toplota in vlaga. Brez svetlobe bi ne bilo rastlinstva. Sonce nudi dovolj energije, ki je po= trebna za razkrajanje ogljikovega dio« ksida, katerega listje odvzema zraku. S pomočjo klorofila presnavlja rastli« na organske in anorganske snovi, stvarjajoč iz razkrajane ogljikove ki= sline sladkor in škrob, osnovo vsega pozemskega življenja. Rezerve iz pro= šlega leta zadostujejo za prve poganja daleč naokrog, iz še bolj suhe zemlje, dovajajo, vlago v stebla in listje. Topel pomladni dež presnavlja- v obilni meri hranilne snovi v zemlji. Razkrajane mineralne snovi strujijo na površje, v topli pomladni kopeli se odene zemlja s pestro zeleno odejo. Rastlinsko zelenje je tako prva zna* nilka pomladi, prej ko človek in žival se zbudi priroda in napove prihod no« vega življenja. Topli in suhi POMLADNI VETER FEN pobira naglo sneg v ravninah in gorah ter izvabi iz tal prve pomladne znanilke ke, nadaljnje proizvajanje zavisi od jakosti pomladne sončne pripeke. Sončna toplota poganja zelenje iz zemlje, pospešuje kemično presnav« Ijanje. Mraz zadržuje rast, toplota pospešuje. Odtod umetno gojenje v cvctličnakih, da pričarajo zgodnje cvetje, zato zadržavanje rastlin na hladnem poleti, da zacveto čim kas« neje jeseni. Zelo pomembno je pomladno de* ževje. Več kot žival je rastlina nave* zana na vodo. Zemeljsko hrano po* rablja, presnovljeno v vodi. Korenine, steblo in listje prepaja voda, odkoder spet izločena izhlapeva v zrak. Če zmanjka vode, posebno v poletnih dneh, rastlina oveni, listje in stebla vise k zemlji. Le dež jih znova okrepi, koreninice črpajo vodo, razpredene Jugoslavija je z navedenimi rastlin« skimi pogoji zadostno preskrbljena. Ležeč na jugu Evrope in v bližini mor« ja, prejema že na kraju zime vse bla« godati vzpenjajočega se pomladnega sonca. Morje zadostne svetlobe in to* plote se izliva raz neba na našo zem« ljo, obilno pomladno deževje napaja prst. Da pa je naša pomlad tudi v za« ledju razmeroma zgodnja, se moramo zahvaliti še četrtemu činitelju, toplemu južnozapadnemu vetru, tako zvanemu fčnu2. Kadarkoli nastopi ta, čitateljem 2) Prav vsestransko prikladnega izraza za nemški Fohn slovenščina res nima. V raznih knjigah sicer stoji »jug«, »južni veter«, »poldanski (-južni) veter«; »toplek« pravijo ob ščavnici — toda vsak južni veter, vsak toplek še n i F8hn (po znanstveni definiciji je F. različen od tistega vetra, malo znani veter, gineva sneg tako naglo, da se po komaj minuli zimi na* enkrat odene zemlja s pomladnim ze* len jem. ki se imenuje »scirocco«) in Fohn ne prihaja vedno z juga. Tako n. pr. imenujejo v Grižonih ob gorenjem Renu veter od Bodenskega jezera (torej s severa!) Heiterfohn! V navadnih knjigah morebiti zadostujejo navedeni izrazi; meteorolog F. Seidl pa se gotovo ni brez potrebe zatekel k nemščini: v »Geogr. vest-niku« piše »fčn«, da se izogne dvoumnosti. Tudi v francoskih knjigah se piše f oe h n, ker je izraz »vent du midi« premalo precizen in ker se lat. beseda f a v o n i u s v Galiji ni ohranila. (Pač pa živi pri drugih rom. narodih dalje: španski fagne-fio, retorom. favoin, favugn, italij. fogno, v Lombardiji fogn, v Abrucih fahugne = silovit veter s sodro ali babjim pšenom.) Če se ne motim, razlikujejo nemški Švicarji »Fohn« od vetra Sunderluft (»južna sapa«). Tirolski in koroški Nemci uporabljajo slovensko izposojenko jauk, joug (j&ch) iz »jug«. V starovisokonemških rokopisih je f6n-no (iz lat. favonius) = vrtinčast veter, fftnna pa = zahodni veter, mokre: srednjevisokonemški fonne ima samo drugi pomen. I. Košti&l. Ali res nimamo slovenske besede za fen? Izraz je po Klugeju dialektičen po Švici in sosednih deželah: foen foe fy (tudi s pf); Že začetek in konec evropske zime, večkrat celo sredi nje, zavlada nam* reč v delu našega ozračja določeno razmerje zračnega pritiska. Med Se» vernim morjem in Alpami leži nizek zračni pritisk, cela vrsta ciklonov, v katerih središče iz vseh strani struji zrak. Če se istočasno nad Sredozems skim morjem, severno Italijo ali Ja* dranom pojavi visok zračni pritisk, tedaj se zgodi, da zaradi prepotreb* nega ravnovesja v ozračju struji zrak preko Alp in naših Dinarskih planin v zaledje. Fenovo vreme je tu. DALJE Kakor v ostalih gorskih dolinah, ozelene tudi v BOHINJSKEM KOTU listavci mnogo kasneje ko v nižinah E. Lilij estrom: POGLED V NARAVO (lesorez) staro nemško f 6 n n o - fOnna v pomenu »mokrec, deževni veter, vrtinčasti veter, vihar«, ki izvira iz latin. favonius (za-hodnik, zapadnik, podsončnik, vedrnjak, zgornjak). Latinski naziv se je delno ohranil v ital. f a v o n i o, retoroman. f a-vuogn, švicarsko-franc. foč fočn. V Švici poznajo poleg tega južnonemško besedo Sunderluft, v Tirolih pa slovanski J a c h Joug..,. Slovenščina ima za ta pojem: južni veter, jug, južna sapa. Za Tauvvetter: jugalica, jugovina, redko juža, južje. V Dalmaciji dobiš za j. veter tudi izraz: jugo. Prof. F. Seidl rabi besedo fen, ker ima menda na umu švicarske vremenske razmere. A. Debeljak. po sinji a d r i j i DR. ANTON DEBGLJAK NADALJEVANJE T reba bo misliti na odhod. V steklenici ni več onega, ki ga Diotionnaire del 1* Academie de 1' humour frangais (Slovar Akademije francoske šegavo-sti, tiskan L 1934.) pod značko p i n a r d označuje: vino brez določene veroizpovedi •— ali ga krstiš ali pa režeš. Nihče tu ne preži na postrež-nino ali napitnino, ki jo prej omenjeni humoristični besednjak opredeljuje: prostovoljen in obvezen dar. Posušila sva ga pametno merico, morda prepa-metno za dalmatinske pojme o treznosti. Saj tukaj ti brez naročila vselej prineso obilno posodo studenčnice in menda mi ne bodo verjeli, da je 1. 1930. v Ljubljani neki Pijež polokal vsak dan 15 litrov vina, njegov tekmec Pijaniga pa 52 četrtiruk, a tretji Pivko po 11 litrov na večer. Tako vsaj so mi pravile verodostojne priče. Tudi Chevallier-ov roman »Clochemerle« (1934) pozna podobne razustneže: v tem trgu vsako leto tekmujejo moški za častni naslov »Premier Biberon« (prvi pivec). Naj-odlionejši je bil Pistachet, ki je v svojem 30 letu 1. 1887. dosegel neomajen rekord, posušil je namreč v štirih dneh 321 kozarcev vina Svoj višek je držal preko deset let, a proti njegovemu 44 letu mu je ciroza pretvorila ledvice v eno samo ulje in organ mu je razneslo v telesu. Za njim je bil največja goba pismonoša Blazot, proglašen 1. 1923.: zmogel je po 60 čaš na dan. »Homo ča, brate moj dragoviču i mi-loviču«, rečem solilebniku. Naprtiva si nahrbtnik in vsi gosti naju prijazno pozdravijo ob slovesu. Nekaj korakov — pa se razprostre pred teboj vir večne krasote, koder »ne vidiš novim lepotam ne konca ne mej«, kakor je povedal dr. Ivo Šorli v povesti »Barčica po morju plava« (Zbrani spisi, III, 1935). Seveda moram priznati pa tudi narodni popevki, da ima prav, ko pravi: v morju je nerodno, se ni kam prijet'. — Skoda, da sem pozabil ostali tekst, ki sva ga svoje dni tako občudovala s prijateljem Melikom. Debelo morje, počina po sta-roslovensko, kdo bi ti preštel kapljice? Pa vendar se je baje to zgodilo. Kajpada jih ni posamez nizal. Takole je ravnal, da je razrešil zadatek, ki so ga njega dni šteli i»ed nerazrešljive: Prostornina vode, kolikor je obsegajo vsa morja na zemeljski obli, znaša okroglo 1.300 milijonov kubičnih . kilometrov. Kaplja vode tvori tisočinko m3 in v enem kubičnem metru jih je milijarda Ker pa je ena milijarda kubičnih metrov v kubičnem ali kockovnem kilometru, stori to v celoti število z 28 številkami, od katerih sta prvi dve 1 in 3, za njima pa 26 ničel: 1,300,000,000,000,000,000,000,000,000 vodenih kapelj. Klobuk z glave, Joža! sem hotel reči, pa je bil Joža gologlav. Zdaj pa še prištejte prirastek: v Sittle-ju (USA) je neto vinski trgovec nedavno izpraznil v morje 18.000 bu-tiljlk, da mu ne bo treba plačati pravkar povišane uvoznine. Število kancev je zraslo! Te veliSke cifre so me spomnile še nekaterih. Svetnik Praithama Radja je postal indski kralj, ko je bil star 2 milijona let: vladal je 6 milijonov in 300.000 let, v pokoju pa je tlačil zemljo še celih 100.000 let. Vpričo teh podatkov se vam ne bo zdela pretirana niponska državna himna, ki želi milostnemu svojemu vladarju, naj vlada tisočkrat 1000 let, dokler ne postane neznaten kamenček velika skala, na debelo porasla s starim mahom. Ob bregu se ziblje vse polno ladjic in čolnov. To je nekak sadni trg. Ne vem več, ali je bil tokrat tudi kak italijanski prekupec. Pred malo leti sem jiih večkrat opazoval. Kako se sporazumevajo z našimi ljudmi? Bržkone po italijansko. Lah je vobče prelen, da bi se trapil z učenjem tujih jezikov. Ko klati našo govorico, se mu tujščina takoj spozna. Glede občevanja med zastopniki obeh narodnosti se je po Dalmaciji razvilo nekaj anekdot. Ena prikazuje Zagorca, ki je stopil na apulij-ski brod, da si kupi česna za seme: »Dai mi luka!« »Luka že andat* a mes'« (Luka je šel k maši!), odvrne šaljivo Puljiz. »Velju ti, daj mi luka!« »Luka že andat' a mes'« se zopet odreže trgovec v nasmehu. Zagorcu se zdi, da ga Italijan smeši. Ujezi se in mu pomoli pest pod nos. Sobesednik pa, ne bodi nemaren, začne Hrvata tepsti po hrbtu, rekoč: »Capa kuest', capa kuest'!« V Zagorcu je vzkipelo in udari slabotnega Puljiza na vse kriplje s pestjo tam, kjer ga sonce ne greje, in reče: »Drž' to! ter odide svojo pot. Puljiz jo je bil pošteno izkupil. Ko so prišli njegovi ljudje, jim jame pripovedovati o' tepežu, pa zaključi: »Piu val' un drž' to, ke čento čento čapa kuest'« (Več zaleže en drž t o kakor sto čapakuest)--- Gospodar, Italijan, ukaže služkinji Hrvatici, naj gre v družinsko sobo po svečo v svečniku: »Ljubice, porta mi quel moccolo del candelier dal tinello!« Služkinja se vrne in javi, da je miš oglodala ostanek svečice: »šior paron, že venju Zorzi, el ga manja Nikolo del Kančelir!« (Jurček je pojedel Miklavža.) — — — V prejšnjem stoletju so po uradih italijančevali. Poštarju v Zagorju se je primerilo, da je moral ravnateljstvu poslati poročilo v italijanščini, čeprav jezika ni obvladal. Stvar je bila taka. Marijan Lujič je imel dvokolnico, s katero je mezeg vozil pošto iz kraja v kraj. Ob koleri pa so se pisma razku-ževala in se na treh mestih prevrta vala. Ko naj bi bila šla dvokolnica čez hrib T., strm in nevaren, se je prekucnila in razbila, mezeg pa si je nogo zlomii. O nezgodi je Lujič skrpucal tole izvestje: Inklita Direcijone delle poŠte u 7-adar. Monte T...ka pasja vira Korooa rotta. mula cota. Trp buži. tre rotti. M: no šaver njente. Marijan Lujič, moštro postale Sličen leporat (raport) je izdal v dobi, ko je v Dalmaciji še gospodovala Serenissima — beneška republika —, neki župnik. V njegovem selu je žena rodila dete pa umrla. Žalostni oče ni mogel v neznatni vasici dobiti mlekate ženske, ki bi dojila novorojenca. Zato ga napotijo k župniku, da mu pomore otročiča spraviti v odgajališče, kjer bi mu ga za majhne denarje redili. Pop bi rad pomagal, ali kaj ko ne zna dosti več ko nič pisati Dantejeve govorice. Nazadnje se ojunači in sestavi naslednje priporočilo: riustrišima e Rev Los: Komuni in Z ■ ■ • Eiendo kvi nato un banbino. la di kui madre mori. od il padre "Jendo inabile ad alatarlo ši prega la dabenadžine di kvela Ilustrisima e Reverendisiima Sinjora Dire- cione di aCetarlo nei Logi Komuni di Žara. Don Džovani parokiaimo. Preden zaključim to poglavje, naj vam prepišem zdravniško spričevalo, ki ga je neki italijanski zdravnik v Istri 26. H. 1935 napisal tamkajšnjemu trgovcu, da bo mogel z njim priti do svojih pravic v Ljubljani. Imena sem moral izpustiti. Zertifieet Gospot— — — — ima 48' leto je trgo- vez jzenjen ima stir: otroka. Je bolan svaki meeez u trebuk ln Je n tem leto slabo postal. Oče in mati od njega 90 bili zdravi. Imel je skerlatina ln u vojski tifos. Je aapert na stoliza. voda pu6ca s»aki dan u redu. Pije vino K bitna in fajla spagnolette 30 saki dan. Spati ne more sutraj. Bolezen ga neha ko dobi sponta") ali de vrnejo eaki meeez. Od mesez ziunio sem sa boli elava kadar ga makne in ga ima vrtelis in tema. je ner voso in posab' kar misli. Temperatura 36. puls 80, jezik čieta. Bolan ie na kamni elobelilbiasis in arte-riosklerosa Se rekomandira da dela visite pri zdravnik in da gre u bagne ki so za ta boleze. Bolezen bo sdrav u meeezih. ') injekcijo DALJE MISLI O MATERI (A. D.) Noben jezik nima dovolj globokih izrazov, dovolj pravilnih podob, dovolj živih prilastkov, da bi dopovedal, koliko občudovanja. hvaležnosti in nežnosti more vsebovati človeško srce nasproti njej, ki nam je dala življenja. Po vseh deželan in v vseh časih dobiš eno samo besedo, ki zna izraziti detinsko ljubezen, kratko besedico, nagonski klic, kakršnega dajejo iz grla_ od zibelke do groba — vsa pokolenja in ki sam po sebi posnema večno poklonstvo človeškega stvora onemu človeškemu bitju, ki je najbližje božanstvu; Mati! Henri Nicolle Obilo čudes je v vesoljstvu; toda mojstrovina v stvarstvu je še vedno materina ljubezen. e. Bersot Katere so najlepše oči na svetu? To so tiste, ki so se prve srečale z našimi otroškimi pogledi: oči naših mamic. Kjerkol' stoji srečno ognjišče, najdeš ob njem mater, ki pozablja sama sebe. Renč Baz in Mnoge besede se obrabijo; ena pa bo še živela, ko jo bo poslednji človek izgovoril na zadnji dan človeštva: mati. Louis Mi ranit deklica s košaro VLADIMIR BARTOL • _^ a n j a 1 o se mi j e, da smo f ^ sedeli na gostilniškem vrtu. Bi-% la nas je večja družba, znank in znancev, ki sem jih vse na-1 tančno videl in slišal. Košate ' veje kostanjev so se razprostirale nad nami, dan se je nagibal proti večeru in pihljalo je prijetno hladno. Ne spominjam se več, o čem smo se pogovarjali. (Ko sem se zbudil, se mi je zdelo, da bi si z majhnim naporom mogel priklicati potek razgovora v zavest. Ah tega nisem storil in ves naš pogovor se je pogreznil v temo.) Prav dobro pa vem še, da sem prav takrat z vsem ognjem nekaj dopovedoval svoji sosedi, ko je prišla deklica s košaro ponujat pečeno sadje. Zmotila me je sredi besede in nejevoljen sem odkimal z glavo. Nenadoma pa sem zagledal njen obraz; v njem je bilo nekaj, kar me je napotilo, da sem ji rekel: »Pridite pozneje!« Videl sem še, kako je zibaje se odšla k sosednji mizi, drobna in tenka, napol še otrok, v ceneni pikčasti obleki s kratkimi rokavi. Tedaj sta me zdramila trkanje in rezki gospodinjin glas iz sna. Vrgel sem odejo raz sebe in planil po-koncu. Glava mi je bila težka in v ušesih mi je šumelo. Ves sem bil še v spanju in sanjah in nekaj me je z vso silo vleklo vanje nazaj. Rad bi bil končal pogovor s svojo sosedo in potem kupil od deklice s košaro pečenega sadja. Tako živo mi je bila še vsa pred očmi. Nikoli nisem bil videl njenega obraza razen v sanjah; ali če bi jo srečal na ulici, bi jo zagotovo spoznal. * Ozlovoljen sem se začel napravljati. »Ko bi bila gospodinja počakala vsaj še nekaj minut«, sem mrmral vase. »Med tem bi bil končal debato s svojo sosedo in deklica s košaro bi se bila vrnila. Kupil bi bil nekaj sadja in jo vprašal, odkod prihaia ...« V mislih sem raznredal dalje nedo-sanjane sanje in poizkusil vse možnosti. Ali noben zaključek me ni zadovoljil Sanje so ostale okrnjene in naj je bila fantaziia še tako močna, deklice s košaro ni mosrla več oživeti. Ta občutek okrnjenosti. ne^ovršenosti je bil. ki me je naravnost mučil. Seveda, gospodinji sem bil naročil, naj me.zbudi dr. vladimir bartol točno ob sedmih; ona je bila torej najmanj kriva, da nisem dosanjal svojih sanj, da se deklica s košaro ni mogla vrniti. Ah vsaj za dve, tri minute bi se bila lahko zamudila ... * Šel sem po opravkih, srečaval znance in se pogovarjal z njimi. Ali misli na deklico s košaro, ki se ni vrnila, se nisem mogel iznebiti. In še sredi dela sem čutil, da je nekje v meni nekaj, kar bi se bilo moralo pravilno zaključiti, ker pa je bilo sredi dogajanja pretrgano. Tako je nemara pri srcu strastnemu šahistu. ki ga je sredi najbolj napete partije iztrgal nujen opravek. Šel je za njim in ie moral igro zapustiti nedokončano. Toda njegove misli so še zmerom osredotočene pri njej. Neprestano razmišlja, kaj bi bil v tem ali onem primeru potegnil, kako bi se bil zavaroval in kako napadel. Ali nasprotnika, ki bi bil naredil resnično potezo, na katero bi bil mogel določeno in enkratno odgovoriti, ni nikjer več. Mednju sta se vrinila čas in prostor in ostale so mu samo prazne kombinacije. Kaj je tisti zid, ki razdvaja deklico s košaro od mene? ★ »Prav za prav-si bedak«, si pravim. »Preizkušeno sredstvo imaš, ob katerem se ti kakor vosek raztopijo že tako zapletene sanje. Čemu ti je Freudov ključ psihoanalize ?« Razkrojil sem sanje v njene sestavine. — Kaj pomeni deklica, s košaro, ki mi ponuja pečeno sadje? sem se vprašal. Popolnoma jasen simbol. Od nekod se mi smehlja nova ljubezen ... Ali prej moram še končati kontroverzo s svojo sosedo. Kdo bi tega ne razumel? Smejal sem se. In to je vse? Sanje so razčetvor jene, sence preplašene ... Da, po predpostavkah nove metode. Ali ne v resnici. Deklica s košaro mi je ležala na duši kakor senca. Kamorkoli sem šel, karkoli sem delal, povsod sem čutil njeno vznemirjajočo bližino. Od nekod bi se morala naenkrat prikazati, izpregovoriti vsaj besedo in me s tem razbremeniti. Ali kje naj jo najdem? Obiskal sem znance, s katerimi sem v snu sedel na gostilniškem vrtu pod kostanji. Povedal sem jim, kaj se mi je sanjalo in kaj me tlači. Čudili so se in se mi smehljali. Tedaj sem se šele prav zavedel, kako neznačilne, preproste in vsakdanje so bile moje sanje. In vendar ! Pogovora s svojo sosedo nisem končal in deklica s košaro se ni vrnila. Bilo mi je kakor ljubimcu, ki so ga nepoklicani zmotili sredi objema. V njem kar kuha od jeze, vse se mu zdi narobe in na glavo postavljeno in najrajši bi skočil iz kože. Ali vse to mu ne pomaga, da bi mogel vzpostaviti prekinjeni čuv-stveni nastroj. Preneumno, da nisem učakal, da bi se bila deklica s košaro vrnila! * Nenadno se mi je zablisnilo, da sem bil z razčlembo pogodil samo en, morda celo manj značilen pomen svojih sanj. Ali pa nimajo sanje navadno po več vzmeti? Kako jasno mi je bilo sedaj! Gospodinji sem bil naročil, naj me zbudi točno ob sedmih. Imel sem nujen opravek, ki ga nisem smel zamuditi. Ponoči sem se bil vrnil pozno domov. Do dogovorjenega časa se torej nisem bil še dodobra prespal. Gospodinjini bližajoči se koraki, njeno trkanje, to dvoje je nemara sprožilo v meni sanjski kompleks. Situacija pod kostanji, razgovor, kontro-verza z mojo sosedo — plod nekaterih sekund. In potem deklica s košaro, ki mi je prišla ponujat sadje in me je zmotila sredi besede. Gospodinja me je zdramila, ko bi bil hotel še spati. Ali nujen opravek me je klical — deklica s košaro bi se morala vrniti. Saj sem ji bil tako naročil! Vendar bi bil verjetno preslišal trkanje, sanje bi bil dosanjal do konca, da me ni vzdramil rezki gospodinjin glas: »Vstanite! Ura je sedem.« DALJE PREDHODNIK PISALNEGA STROJA L. 1845, torej pred 90 leti, je francoski minister za trgovstvo in kmetijstvo podelil patent pesniku -Nervalu za njegov izum »stereocrraf«, stroj z gibljivo abecedno vrsto. Nekateri trdijo, da tu ne gre za pi-salnico, pač pa za aparat, s katerim naj bi se poenostavilo delo črkostavcu Opis te priprave pa ni tako jasen in mašina sama morda nikoli ni bila izdelana. Zanimivo pa je. da je Gčrard de Nerval. ki je po razuzdanem življenju zblaznel in se 1 1855 obesil, bil vsaj v domišljiji predhodnik iznajdbi linotipa in monotipa — poleg dvanajsterice drugih, ki jih navaja A. Sevl v svoji knjigi o mehaničnem stavku. (n). PISMA Angleži pišejo nekaj nad 78 pisem na leto in osebo. V Zedinjenih državah jih le 67. Za njima sledi Nova Zelandija s 66: Švica s 59.7: Nemčija s 55.9: Danska s 41.6: Avstrija s 38.2; Argentina s 37.2; Luksem- burg s 34.6: Nizozemska s 31.1; Belgija z 29.4; Švedska 26.4: Francija 26.2; Norveška 20.5. Italija. Španska in Portugal spadajo med države, koder ne pride 20 pisem na prebivalca. Sem gredo menda tudi na-sledstvene države v Evopi — ali pa niso poslale podatkov švicarskemu izvestitelju. (n) PREBIVALSTVO MOSKVE Pred vojno je Moskva štela okrog 1 milijon 600.000 duš Od 1. 1913 do 1923 se je stanovništvo precej skrčilo spričo vojne to prekucijskih zmed. Na tisoče oseb je poiskalo drugod varnosti. Ko pa se je gospodarski In politični položaj izboljšal, je moskovsko prebivalstvo jelo zopet rasti. L. 1926 je preseglo številko 2,000.000. Potem je prišla petletka. Industrijski razmah. L 1931 je »bžlokamennaja« Moskva imela 2,700.000 ljudi, lani pa 3,600.000. M SI sg ZAROTA ZOPER SVET ESSAD BEG NADALJEVANJE AVTORIZIRAN PREVOD EKSEKUTORJI G Kdo so bili in kakšnega pokolenja so bili neštevil-ni člani številnih Ček v Rusiji? Preteklost večina pokriva tema. Mnogi so bili tako rekoč kakor rojeni za čekiste.1 Prišli so Piiz najrazličnejših razredov in ljudstev stare Rusije, bivši natakarji, orožniki in kmetje.2 Vsi ti niso vedeli, kdo ve kaj o komunizmu in še manj o svetovni revoluciji, kateri so služili. Vsakdo izmed njih Uje prinesel v svoj poklic svoje navade, svojo temno dušo in svojo predstavo o terorju. 2elja po ubijanju in omamljanju jim je bila skupna. V vsaki Čeki so imeli na razpolago kokain, heroin in alkohol,3 kajti za vsakega če-kista, če ni bil navaden sadist, je prišel čas, ko ni mogel več ubijati ter je mogel le v omamljenosti izvrševati svoj poklic. Toda tudi to ni zaleglo. Le malo krvnikov je vztrajalo pri svojem delu do konca državljanske vojne. Mnogi so pozneje zboleli na posebni duševni bolezni na »krvavi psihozi«.4 Umobolnice so se napolnile z bivšimi krvniki Čeke. Duševno življenje teh ljudi bo ostalo nerazumljivo, celo strankini voditelji so se jim čudili. Prišli so iz vasi, mest, trgovin, naselbin in tovarn, prejeli so samokres in kokain ter so romali čez tedne, mesece ali leta v umobolnice. Le malokdo je imel toliko moči. da je pravočasno odložil svoj krvavi posel ter se vrnil v brezimno množico. Vlada ie znala vsaditi vsakemu čekistu ponosno zavest koristnosti in nenadomestljivosti. Kakor nekdai tako gledajo še danes bivši čekisti z omalovaževanjem na dru- ' Bezsonov: »6 jetmšmc m oeg iz So-lovke«. Pariz, Navarre 1930 2 Melgunov: »Rdeči teror«, str. 146. »Ceka«, »Arhiv soc rev« a Nilostonski: istotam. * Prim. poročilo sester Rdečega k:-iža iz Kijeva in Melgunov, str. 147. ge strankarske pristaše. Besede »mi stari čekisti« izgovarjajo vsi z velikim ponosom. Ob koncu svojega življenja čutijo, da jih obseva gloriola rešiteljev revolucije. Izvzemši krvnike se vsi ponašajo s svojimi dejanji. Krvniki so navadno molčeči in zatajujejo svojo preteklost, čeprav jim ne upa odreči noben komunist, noben sovjetski uradnik in sploh menda noben človek v sedanji Rusiji svojega najvišjega spoštovanja. Brez pretiravanja se more reči, da je poj-m greha (ne zločina, ampak greha), ki ga danes v Rusiji z vso energijo preganjajo, pri tej kategoriji ljudi še zmerom močan. Seveda velja to ie za čeki-jte z dežele, iz vasi in tovarniških naselbin. Intelektualni strankarji, bivši emigranti, teoretiki razrednega sovraštva ne poznajo tega čuvstva. Imena mnogih funkcionarjev terorja so danes še zaklenjena po arhivih Čeke. Samo slučajno, po spominih očividcev in po uradnih poročilih se ie zvedelo nekaj o nekaterih krvnikih čijih imena so znana. Imena velikih moskovskih krvnikov Pankratova Mage i. dr. smo že omenili. V provinci pa so bila znana druga imena. V Harkovu ie deloval mlad mož s pepelnatim obrazom in majhnimi, sivimi očmi po imenu Sajenko.5 On ni moril, temveč je žrtve virtuozno pretepel ter jim nato potegnil kožo z rok. Za usmrtitev je skrbel njegov pomočnik, mornar Edvard,6 ki je izvrševal svoj posel na poseben način. Spremil je žrtev v pisarno, ji ponudil cigareto ter se zabaval z njo. Smejal se je brezskrlno kot otrok ter se šalil. Ves čas je hodil po sobi sem in tja. Sredi pripovedovanja pa se je postavil za hrbet nič hudega sluteče žrtve. Bliskovito ie segel po samokresu ter ustrelil žrtev v glavo. Salo je nato nadaljeval v drugi sobi drugi žrtvi. V Odesi je predsedoval Čeki črnolasi, pijani Georgijec Gimišvili.7 Kot predsednik seveda ni izvrševal krvniškega posla. Kadar pa ie priredil svojim prijateljem kako svečanost, ie nenadno med 5 Melgunov; istotam, str. 141. 8 Gl. Karelinovo poročilo. 7 Averbuch; »Ceka v Odesi«, Kišinjev 1929, str. 30. pojedino poklical Čeko in ukazal: »Pri-vedite tri najdebelejše sovražnike prole-tariata!« Poiskali so tri najdebelejše , ulija Cezarja so nekoč vprašal: l I v čem je bistvo dobrega dovtipa. I Odgovoru je: »Zresnim se, čim t bi si moral polagati račun o —^ smehu — zato ga ne polagam!« iJiouiematika dov-.pa pa je bila znana že antiki. Poskuoi njenih filozofov, da bi podali teoretično razlago dovtipa, in njegovih učinkov, pa so se seveda izjalov.i;. Tem bolje pa so tedaj znali dovtipe delati, kakor je veselje do smeha dozdevno naravna lastnost človeka, odkar misleči in čuteči človek sploh živi. - Kdaj je človek napravil prvi dovtip, se ne da ugotoviti, nasprotno pa lahko sklepamo iz spisov starih časov in današnjih dovtipov primitivnih ljudstev, da je bila »tehnika« dovtipa v vseh časih in pri vseh ljudstvih načelno prilično ista. Tako je razpolagal najznamenitejši pisatelj komedij starega veka, Aristofanes, že z vsemi oblikami dovtipa, od dobrodušnega humorja do jedke ironije in strupenega po- aretirance, ki jih je nato v svoji pijani ekstazi ustrelil. DALJE zakaj roga. V njegovih delih najdemo vse polno šegavih preobračanj besed, hipnih spo-drskov od veličastnega v smešno, nepričakovanih obratov — torej v bistvu isto tehniko dovtipa kakor danes. To k zgodovini dovtipa. A sedaj spet k vprašanju: kaj je dober dovtip? Med velikimi filozofi zadnjih stoletij skoraj ni nobenega, ki bi ob priliki ne poskusil pojasniti to vprašanje. Kant, Hegel, Scho-penhauer, Nietzsche in nešteti drugi so se trudili z njim, čeprav z zelo različnim uspehom in često v čudni obliki, če imenuje jedki Schopenhauer dovtip »paradoksno subsumpcijo nekega pojava pod heterogenim pojmom« ali če pravi Hegel, da je »komičnost izraz splošnega bistva na sebi,« tedaj si celo filozofsko izšolani možje ne morejo o stvari napraviti jasne predstave. Imamo seveda tudi zelo dobre in posrečene filozofske opredelitve dovtipa, a večina med njimi se nanaša vsakokrat na povsem določeno dovtipno vrsto. smejemo se, pa ne vemo - TEŽAVNA TEORIJA PREPROSTE ZADEVE KOSTANJEVO CVETJE Smejemo se torej dovtipu, a ne moremo s splošno veljavnostjo povedati, zakaj se prav za prav smejemo. Običajno mislimo, da spoznamo dovtip ne po njegovih znanstvenih znakih, temveč po njegovem učinku na mišičevje smeha. A tako preprosta ta stvar ni, kajti smejemo se vendar tudi mnogim stvarem, ki sploh niso »dovtipne«. Najbolje si to reč ponazorimo s primeri. N. pr.: Neki možakar stopi v prodajalno perila: »Rad bi spodnje perilo.« Prodajalka: »Dolgo?« Odgovor: »Kako? Saj si ga vendar ne. mislim izposoditi, temveč ga hočem kupiti!« Tehnika takšnih dovtipov temelji na dvoumnih besedah, pri katerih se pomen nepričakovano sprelevi, tako da misel preide v drugo področje. Različna miselna uporaba iste besede ima tedaj komične učinke. In temu se prilega neka Schopen-hauerjeva definicija, ki pravi: »Dovtip nastane, če istovetimo dva različna realna objekta po enotnosti pojma, ki obsega oboje.« Drug primer: Dva znanca se srečata in eden pravi: »Vsako leto se enkrat okop-ljem, pa naj nii je to potrebno ali ne.« Tudi tu se prvotna misel (»čistoča«) hipoma preloži in s tem nastane komični učinek. Freud, ki se je obširno bavil s problemom dovtipa, imenuje to vrsto dovtipne tehnike »premik«, Bergson pa »trans-pozicijo«. Preskok miselne piti nas za trenutek preseneti, v bliskovitem eledju presenečenja in doumevanja tiči učinek dov-tipi ali takšni s slabo >poanto« ostanejo kakšne druge pripomočke, že znani dov- tip! ali takšni s slabo »poanto« ostanejo zato brez učinka, saj nas ne morejo več presenetiti. Tehnika dovtipa je zelo mnogovrstna — tudi brez vsake dvoumnosti ali preobrni-tve besed. Ce o dolgobradem človeku trdijo, da ne more zaspati, ker mora vedno premišljati, da-Ii naj da brado pod odejo ali nad njo, učinkuje tu poleg nesmiselne domisli predvsem presenetljiva zveza med tako različnimi stvarmi, kakor sta »dolga brada« in »nemožnost spanja«. O tem pravi spet Kant. »Dovtip veže heterogene predstave, ki so po zakonu domišljavosti često daleč narazen.« Stari izrek pravi: »Ce bi se nikoli ne rodili, bi bilo to najbolje za umrljive ljudi.« Nekdo je dostavil; »-A med 100.000 ljudi ee primeri to komaj enemu.« Učinek tega dovtipa temelji na izrazitem nesmislu drugega stavka, ki je izrečen s tolikšno važnostjo in ki rabi samo za to, da odkrije nesmisel prvega stavka. Naslednji izrek, ki bi ga Freud uvrstil pod »opis z nasprotjem«, izvira od Heine-ja: »Ta ženska sliči v mnogih pogledih Veneri; je izredno 6tara in nima isto tako zob.« Takšna duhovita predstava neke stvari (grdote) z navideznim skladjem z njenim nasprotjem (lepoto) meji že na ironijo, ki ne spada več med prave dovtipe. In če pravi Nietzsche; »Dovtip je epigram na smrt nekega čuvstva,« se prilega ta izrek pač 'čisto določeni obliki dovtipa, namreč norčevanju in ironiziranju samega sebe, svojih lastnih čuvstev > MATERINSKA LJUBEZEN PRI KUNCIH Strah pred kačami, pravijo, je živalim prirojen. Neki ameriški opazovalec pa sporoča zgodbico, ki kaže, da to mnenje ne drži popolnoma. Mlad kunec se je oddaljil : malo od matere in je hipoma stal pred kačo. 'Brez strahu je šel proti njej. Kača se je vrgla takoj nanj in se ga ovila, a v istem trenuku je planila tudi že kunčja mati na kačo in jo začela obdelovati s krepkimi brcami. Kača je morala svojo žr tev izpustiti in pobegniti. VELIKAN IZ BUSIRJA Zdravnik dr. Fuchs je pred Dunajs, zdravniško družbo poročal o pravem veli kanu, ki ga je videl v Buširju v Perziji. Ta - mož je do svojega devetega leta rasel po vsem normalno, potem pa je začel strašno i rasti, dokler ni dosegel velikosti 3.20 m in teže 200 kg! Glava mu je tako velika in težka, da je ne more držati pokonci, temveč mu počiva s podbradkom vedno na prsih. Velikan zavolio svoje teže sploh ne more ne stati ne hoditi. Duševno pa je povsem normalen. Glava mu ie dvakrat večja od normalne glave. D——— anes je v zatonu doba, v kateri so oblikovali arhitekti vnanjost in notranjost stavb le z ozirom na dnevno svetlobo. Ker se ar- - hitekt ni brigal za razsvetljavo, je imel pač tehnik lahek posel. Danes, ko sta si v zavesti skupnega smotra: tehnične in eetetične dovršenosti, podala tehnik in arhitekt roke, je zraslo za oba novo po-pričče delavnosti. prostor in razsvetljava Pri razsvetljavi, ki naj pomaga in služi koristnemu delu, sta v ospredju sicer še vedno neizpodbitno dolbra izdelava in gospodarnost. Tu se mora omejiti lepota na dopadljive oblike obseval, svetilkinih zaslonov ter svetlobo razpršujočih sredstev. Vse drugačne naloge nastanejo pri razsvetljavi prostorov, ki so odlikovani po izrazitem arhitektonskem slogu ali pa naj tega s pomočjo razsvetljave šele dobe. Obstoječemu slogu se bo treba seve kar najbolj prilagoditi. Tudi tedaj, ko naj razsvetljava arhitektonsko oblikuje prostor, bo treba tehtno premisliti vsak posamezen slučaj. Prej smo si nalogo glede prilagoditve luči obstoječemu slogu zelo olajšali ter smo na primer gotsko cerkev opremili z lestenci, ki so bili izdelani v istem slogu ali pri že obstoječih lestencih zamenjali sveče s slično oblikovanimi električnimi svečami ali celo z žarnicami. Pri tem smo pozabili, da v dobi svečne razsvetljave ni bilo mogoče razsvetliti velikega prostora drugače. Le z velikim številom sveč smo lahko dosegli vsaj kolikor toliko zadovoljivo osvetlitev. Pri električni razsvetljavi, kjer ima ena sama žarnica ogromno svetilnost, stara načela ne veljajo več. Saj moremo žarnico, da nam ne bo jemala vida, vdelati v poljubno oblikovano »oblogo« iz opalneg« stekla ter ji obenem bistveno preoblikovati vnanji videz; moremo jo celo skriti v arhitekturi sami. Izmed mnogih poti v tej smeri, si oglejmo v naslednjem le nekatere. Sodno dvorano grada Kopenick pri Berlinu, ki jo na stropu in stenah obdaja bujni ornamentalni okras, so dolga leta razsvetljevali lestenci za sveče. Te so pozneje SI. L nadomestili ogromni plinski lestenci. Končno pa se je moral še plin umakniti elektriki. Pri tem je nastal nemajhen pro- blem, -ki se je glasil: na kakšen način bi učinkovala električna razsvetljava estetsko neoporečno? Rešitev problema je bila zelo enostavna, ker je ležala na »dlani«. Vzdolž stene se vrste namreč v dvorani figure, ki so že dolga leta zaman iztezava-le prazne roke. Ideja, da bi bilo sedaj kaz-no stisniti v vsako roko primerno svetilo, je bila izvrstna ter se je dobro obnesla. Da ne bi žarnice slepile in da ne bi njihova oblika motila, so jih vdelali v zgoraj odprte, bakljam podobne zaslone iz opalnega stekla. Propustnost opalnega stekla je majhna, zato se večina svetlobe odbija na stropu Ker je bila množica rok v dvorani precejšnja, ni bilo treba več nadomestiti plinskih lestencev z električnimi. Mogočnega vtisa, ki ga posreduje ornamentalno okrasje na stropu, ne zmanjšujejo sedaj več v arhitekturo vrinjeni lestenci. Poleg svetil iz opalnega stekla poznamo še žarnice, ki jih neposredno obdaja belo pokoščeno steklo. Ker so le-te oblikovane v podolgovatih ali okroglih cevkah, jih moremo sestaviti v poljubne oblike. Z njimi moremo ali slediti obstoječi arhitekturi ali pa jo ornamentalno okrasiti. Kako, nam lepo pojasnjuje naša slika (si. 2), kjer vidimo prodajalno draguljarja, ki nosi na stropu razsvetljene ornamente. Ker izražajo z oblikami pravokotnika in kroga simbolno zvezo z oblikami draguljarskih izdelkov, so precej mikaven okras. Dasi z lučjo ne moremo zvečati in zbolj-šati arhitekturo prostora, more vendarle dobro zamišljena razsvetljava bistveno po- udariti že obstoječo arhitekturo. Posredno moremo oblikovati z lučjo le na ta način, da z njo nekatere dele prostora močno poudarimo. pri čemer dajejo slabo razsvetljeni del' potreben kontrast. Lepa primera je z aakritimi električnimi žarnicami razsvetljen altar (sf. 3) Taka razsvetljava ne si. 3. zveča le dojemljivosti arhitekture, ampak bistveno poudarja simbolno plat umetnine altarja. Popolno vzajemnost med lučjo in arhi- tekturo nam posreduje slika zvočnega kinematografa (si. 4) Njegove stene je izoblikoval arhitekt tako, da je v njih skril žarnice. Mir in monotonost tako dobljene razsvetljave pa je učinkovito prekinil z loki, ki jih je namestil na obeh straneh odra. Tudi tu preprečuje slepitev opalno steklo. SI. 4. Poglavje zase je razsvetljava na prostem. Da mora reklamna razsvetljava, če naj z nepremagljivo silo zagrabi mirnega šetalca, kričati, se nam zdi umljivo, čeprav je ta način razsvetljave neestetski. Saj reklamna razsvetljava ne izmaliči le arhitekturo ona škoduje tudi očem in živcem. Ista trditev pa ne velja ali bi vsaj ne smela veljati pri ulični razsvetljavi, kjer moremo marsikje še vedno opaziti i z JE AN MARTEAU Mladi švicarski pripovednik, čigar roman »Ivoire ou corne« je pred malo meseci izdal Correa v Parizu, se je rodil v Ženevi 4. aprila 1903 znamenitemu gos-larjoi H. Martiineauju Dovršil je doktorsko disertacijo juridične vsebine, ki sega v filozofijo: »Lastnina v Platonovih Zakonih in v pozitivnem pravu«. Po dveletnem bivanjmon pays8). Bolj nego kdorkoli pri nas je poudaril, koliko so v ženevi prizanašali Madžarom ln tudi -Italiji. Zaključuje pa z idejo, da na,' bi bil grob Viteškega kralja sveti kamen, ki bo storil konec mednarodnemu nasilju. Za bodočega zgodovinarja bosta ob« knjigi pripravni, saj vsebujeta marsikak političen dokument, nanizan na pravo mesto. Opozoriti moram na neenotnost v pisavi na»m imen. Največkrat so prenesena v francosko iareko, pa ne redno in vedmo: Perchetz in Percec, Pouseta in Pusta, Djelekovatz, a Koprivnica, Frankovtzi, toda Vinkovci. Najslabši princip je pa ta, da se v eni in Isti besedi mešata obe načeli: Kraseo-jevitch (j bo tujec čital za žl), Jovano-vitch. Iste napake vidiš v tedniku France les ualkaue: Reljkovitch, Nema-nja, Nemanjitch, Matavoulj, Marjanovi teh, toda Lioubliana. S sličnim predmetom se bavi Charles Reber »Terropi6one et Diplamatie« (La Technique du livre, 27bis, rue du MouHn-Vart, Pariš 14e), izhajajoč od atentata v Marseilleu. Pisec kaže na nevarnosti za Evropo, dokler se ne u ženejo politični poklicni morilci. A. Debeljak ZEMLJA IZ LETALCEVE PERSPEKTIVE Kdor se je že vozil v letalu, bo vedel, kako nenavadni pogledi ee odpiraj^ človeku iz velikih visočin na zemljo. Tudi starejšim letalcem ta svet nikoli ne postane enoličen. Zmerom doživljajo kaka nova presenečenja. Nedavno sta pilota nekega potniškega letala opazovala mavrico, ki ni bila pisani lok, kakor ga vidimo « zemlje, ampak cela ploskev barvastih kolobarjev, na kateri 6e je v sredini zrcalilo letalo, kakor da bi odsevalo na motnem zrcalu. ZA BOLJŠI ČEBELJI ZAROD Na čebele Ima človek med vsemi domačimi živalmi najmanjši vpliv. Edina vez med njimi in čebelo je panj. Roj divjih čebel, ki se naseli v njem. opravlja prav tako vestno svoj posel, kakor da bd bil že zdavnaj udomačen nanj. In prav tako roj, ki je pobegnil iz panja in se naselil v votlem drevesu, na svobodi ne spremeni načina življenja. O smotrni reji čebel bo mogoče govoriti prav za prav šele tedaj, ko bo mogoče vplivati tudi na potomstvo. Mnogi znanstveni zavodi delajo v tej smeri že poskuse z umetnim oplojevanjem matic. Ako se ta eksperiment posreči, bo mogoče s smotrno odbiro vrst vzrediti čebelji zarod, ki bo omogočil čebelorejcu dokaj večji pridelek medu v panju. člov ek in dom NEKDAJ PREDALNIK — DANES KOMODA Ali smo že pozabili nanj, namreč na predalnik (šubladikosten), ali kratko »šublad«? V spalnici naše babice je stal in veljal za odličnjaka med ostalo sobno opremo. Bil je sicer iz mehkega lesa, toda prevlečen s svetlim orehovim furnirjem. imel je štiri ali pet prostornih, skrivnosti polnih predalov, in sicer je bil zgornji razdeljen v dva. V teh dveh je hranila babica tiste predmete, ki jih je večkrat potrebovala. V enem je imela lepo in umetno vezane moliitvenike, nekatere v usnju in z zlato ohrezo, dalje robce, rokavice, šerpe, čipke, pentlje, zlatni- no in dokumente, srečke in loterijske listke in različna načeta ročna dela. V drugih je imela perilo lep« oprano, zlikano in zravnano. V spodnjem pa zimsko perilo iin volnene predmete. Iz vsakega Pfedala je zadišalo drugače, kadar ga je odprla., Iz zgornjih dveh po melisi, vrtnicah, oranžah in limonah, iz srednjih diveh Po feutinah ln sivki, Iz spodnjega pa po kafri. Kadar je temeljito pospravljala in zračila po svojih predalih, tedaj so se vsi ti duhovi strnili v en sam opojen vonj, ki je polnil viso bahičino sobo. Na zgornji plošči babičinega »šublada« je bila pravcata razstava vseh mogočih dragocenih in cenenih predmetov. Na sredi je stalo razpelo, na vsakii strani tega pa na eni kipec Matere božje, na drugi kipec 6V. Jožefa, ln sicer pod steklenim zvoncem (»šturcem«). Poleg tega so stali tam še različni svečniki, iz medenine pa tudi iz svetilk astega stekla, ki so služili za razsvetljavo ob procesijah. Dalje razni spominčki z božjih poti, budilka in še druge male urice, v posebnem moštranci' podobnem nastavku pa dedova srebrna žepna ura. Vse mogoče tiktakanje in nihanje je zvenelo od njih. In še so bile na plošči razne fotografije v malih okvirjih in albumih, vaze s suhim cvetjem in še več drugih različnih predmetov. Vsa plošča, pogrnjena s kvačkamim prtom, je bila polna takega drobiža. In morda so bili prav tiisti nešteti predmeti, ki so zavzemali vso ploščo in dali toliko sitnega prestavljanja p,ri pospravljanju, da se je nam mladim zdelo pametneje odstraniti predalnik iz prometa, čeprav je bil zaradi svoje notranje razpredelbe bolj priročen za perilo, kakor visoka omara ■ policami za perilo. Treba je bilo priti polagoma po ovinkih in dolgih letih do spoznanja, da na plošči predalnika ni treba nikake navlake in da je prav brez te šele lep. Našim babicam bi se zdelo čisto nemogoče, da bi na predalniku v spalnici 6tala morda le ena sama vaza s svežim cvetjem, kakor je to dandanes na »komodi« moderne dame, ki je spoznala, da je ta idealno praktičen del opreme njene spalnice, ki ga ne more pogrešati več za vse neštete predmete, ki jih diktira moda ■—u E. Urbahn; ELZA SE KUJA (lesorez) sfi \ a h m PROBLEM 119 A. W h i t e (1920) Mat v dveh potezah PARTIJA Z MOSKOVSKEGA TURNIRJA B o r b a o b e h p r v a k o v Sicilijanska partija, igrana v XVIII. kolu v Moskvi Beli: Botvinnik Črni: F! 1. e2—e4 c7—c5 2. Sgl—f3 Sb8—c6 3. d2—d4 e5Xd4 4. Sf3Xd4 Sg8—f6 5. Sbl—c3 a7—a6 6. Sd4 X c6 d7Xc6 7. DdlXd8+ K%8Xd8 8. Lcl—f4 Kd8—e8 9. f2—f3 Lc8—e6 10. a2—a4 a6—a5 11. Sc3—e2 Le 6—c4 12. 0—0 e7—e6 13. Se2—d4 Lc4Xfl 14. ThlXfl Sf6—d7 15. Lf4—e3 Lf8—c5 16. Tfl—f2 KeS—e7 17. Tf2—d2 Th8—d8 18. c2—c3 Ke7—e8 19. b2—b3 Lc5—b6 20. Le3—g5 Sd7—f6 21. Lg5—h4 Lb6—c7 22. Lh4—g3 Lc7Xg3 23. h2Xg3 Ke8—e7 24. g"3—gi h7—h6 25. Sd4—c2 Td8Xd2 26. Tdl X d2 Sf6—d7 27. Sc2—e3 Sd7—c5 Remis. Rešitev problema 118 I. Lf2—05! Prisilna poteza. / za bistre glave 239 Kdaj je umrl? Neki rimski vojščak se je rodil 1. 20. pred našim štetjem in je umrl na 40. obletnico svojega rojstnega dne. V katerem letu je tedaj umrl? 240 o r a n a t n i drobci brez moči Med svetovno vojno se je baje večkrat zgodilo, da so se granate razpočile že v zraku pred udarom na tla. Pri tem je padel ta ali oni drobec kakor kamen na zemljo in ga je bilo mogoče ujeti z roko brez vsake škode. Kako bi si to razlagali? 241 Cowboyska Na Divjem zapadu sta dva razbojnika z modernima vojaškima puškama pričakala nekega jezdeca in ustrelila iz večje daljave nanj. Oddala sta vsak po en strel, a jezdeca je zadela samo ena krogla in ga težko ranila. Preden je padel, je zagledal, kako se je ena puška zabliskala, in istočasno je zaslišal pok. Razbojnika očitno nista bila istočasno ustrelila, kajti blisk in pok nista mogla izvirati iz iste puške. Iz katere puike ga je zadela krogla? 242 Kakšen pomen ima apno? Premog, ki ga prevažajo v odprtem vagonu, poškropijo z apnom. Zakaj? Rešitev k št. 235 (Sreča in kocke) A bi naslednji krat lahko dobil ali izgubil, verjetnost je torej 1:1. Če bi izgubil, bi naslednji krat spet lahko dobil ali izgubil. Pri štirih možnih primerih so trije za A ugodni, za B le eden. Pravilna razdelitev bi bila torej: A 15 zlatnikov, B pa 5. Rešitev k št. 236 (Pametnemu ne gre nič v izgubo) Mož je bil sodar, les je bil za srednji obroč prekratek, pač pa po majhni okrajšavi zadosten za stranski obroč. R e š i t e v k št. 237 (Kazalca na uri) Dvanajstkrat. Rešitev k št. 238 (Računska naloga) Prvega blaga so prodali 384/, m, drugega pa 577 m. NEDELJSKI LOVEC V DŽUNGLI ADAMSON SI KUPI DEŽNIK HLADNOKRVNOST • 1 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 1 1 _u • Vodoravno; 1. pro-tivni veznik, 2—8 abe-sinski neguš, 9—12 vred, hernia (v rodilniku), 13 do 16 Levstikova ali dolenjska oblika za »nima«. Pokonci: 1. vrata, morska ožina (arabsko-perzijsko, v mnogih zemljepisnih imenih), 2. oseba v pesmi »Naprej ali nazaj?« (Medved, Poezije H, 1914), 3. sekirice + zvok, glas, 4. nikal-nica + priimek francoskega novinarja, ki sodeluje pri »Figaru« (vsebuje predlog »von«), 5. zvalnik latinske besede »animus« + ženska v Vodnikovem »Vršacu«, 6. toda teleta, 7. umrl bom (lat., obire), 8. organ vida, 9. fonetično ime starolatinske boginje Larentije, 10 kraj v Sahari, 11. pro-tivni veznik + tajnik bolgarskega poslaništva v Beogradu v 1. 1924—1933,' Boris — , (v rodilniku), 12. šel bi (latinsko) + smirek (franc.), 13. nikalnica + zna + hrvatsko pevsko društvo, obenem rastlina: smilj(ka), imortelka, 14. znan francoski ilustrator + priimek švicarskega romanopisca, o katerem je pred vojno v Slovanu razpravljal dr. A. Ogris (ista beseda pomeni pri nas: narod, pleme), 15. nemški pesnik Paul — (zveni podobno ko nemški naziv za Rimljana), 16. dajte (špansko). Vse vrste, pokončne in vodoravne, so obratnice. REŠITEV »IZVESKA« V ŠT. 19 ene, cel, Noe, arg, Goa, Eon, lac, Eve. — E. C. Nagele, Elegance. anekdote Tudi pomoč Nemški pisatelj Seume (1763—1810) je bil tudi med onimi žrtvama, ki jih je he-senski volilni knez — obenem s tujci — lovil po deželi in pošiljal kot vojake na pomoč Angležem, ki so bdii takrat v vojni z Ameriko. Pisatelj omenja to žalostno dobo v enem svoj/ih spisov s temi besedami: — To je bilo 1. 1781, torej takrat, ko sem jaz pomagal Angležem izgu/bitoi Ameriko! Dva sta brez moči Bernard Shaw je bil nekoč v londonskem gledališču, kjer so pravkar igrali njegovo stvar. Vse je navdušeno ploskalo, le njegov sosed, edini med množico, je žvižgal na vse pretege. Shaw se je obrnil proti njemu in vprašal: — Oprostite, gospod, kako pa vpliva ta moja drama na vas? — Strašno slabo, je odgovoril razočarani gledalec. — Vidite, tudi name tako. Toda kaj hočeva sama proti tej množici ljudii, ki hoče ploskati za vsako ceno. Majhen komad Slavni poljski muzik Frederlc Chopin (1810—1849) je bil nekoč pri odlični dami iz francoske družbe. Po jedi ga je gospodinja prosila naj bi sedel za klavir in zaigral nekaj komadov. Veliki glasbenik se je zmerom jezil na gostitelje, ki so tako izrabljali umetnike. Sedel je torej k instrumentu in izbral svoje najkrajše delo s 16 takti. Ko je končal, je bila dama vsa osupla in komaj slišno zaječi jala: — Toda, moj dragi Chopin, tako majhen komad ? — Prav imate, milostiva, toda pomislite, da sem tudi pojedel prav malo. DOLLY HAAS PO S T N I NA P L A C A N A VOOTOV1NI ŽIVLJENJE 20. IN SVET ILUSTROVAN TEDENSKI OBZORNIK LJUBLJANA, 12. MAJA 1935 ★ KNJIGA 17. * UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI, KNAFLJEVA ULICA ŠTEVILKA 5. CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DIN 2.— Izhaja od nedeljah ter stane na leto (ave Knjigi i so um, za poi leta (ena Knjiga) 40 Din, za četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno 0 lir, polletno 16 Ur, celoletno SO Ur. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 Šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno 11/, dolarja UREDNIŠTVO IN UPRAVA v Ljubljani, Knafljeva ulica 5 TELEFON ST. 3122, 3123, 3124, 3125, 3126. ST. HIŠNEGA TELEFONA 905 UREDNIŠTVO NAČELNO NE VRAČA ROKOPISOV UREDNIK IVAN PODRŽAJ illllllllllllllllllillll VSEBINA ŠT. 20: Moderatus: MATERINSTVO — Ivo Lapajne: NAŠE POMLADI (1) — Dr. Anton Debeljak: PO SINJI ADRIJI (20) — MISLI O MATERI (A. D.) — Vladimir Bartol: DEKLICA S KOŠARO (1) — PREDHODNIK PISALNEGA STROJA — PISMA — PREBIVALSTVO MOSKVE — Essad beg: ZAROTA ZOPER SVET (20) — SMEJEMO SE, PA NE VEMO ZAKAJ (Težavna teorija preproste zadeve - Elg) — MATERINSKA LJUBEZEN PRI KUNCIH — VELIKAN IZ BUSIRJA — PROSTOR IN RAZSVETLJAVA (tma) — IZ LITERARNEGA SVETA (Jean Marteau - D) — K. S. ŠANDAN (A. D.) — ZEMLJA Z LETALCEVE PERSPEKTIVE — ZA BOLJŠI ČEBELN1 ZAROD — ČLOVEK IN DOM (Nekdaj predalnik, danes komoda) — ŠAH (Problem 119 — Partija z moskov-»kega turnirja) — ZA BISTRE GLAVE — Na platnicah: KRIŽALJKA (Crassus) — HUMOR — ANEKDOTE Slika na ovitku: DORE KLEMENCIC: »TEKMA« Naslovna slika: K MATERINSKEMU DNEVU IZDAJA ZA KONZORCIJ ADOLF RIBNIKAR — TISKA NARODNA TISKARNA V LJUBLJANI — NJEN PREDSTAVNIK FRAN JEZERSEK 2IVL7EN3E IN fVET ŠTEV. 20. V LJUBLJANI, 12. MAJA 1935 KNJIGA 17 K MATERINSKEMU DNEVU materinstvo MODEKATUS sa človeška materialna in duhovna kultura sloni na osnovi prvinskih življenjskih sil. Iz njih črpa svojo najelementar-nejšo hrano kakor drevo iz tal. Tudi v dobah največjega »po-duhovljenja« človeškega življenja (kolikor je le to v družbenem smislu sploh mogoče), v dobah, ko so se ljudje odvračali od narave zaradi verskih čuvstev (kakor zgodnji kristjani) ali zaradi premočnega razmaha svoje civilizacije (kakor velemestni prebivalci v dobi tehnike), so ostajala osnovna tla človeštva nespremenjena. Naš organizem in njegovo delovanje, potreba hrane in nagib k razplodu — to so življenjski motorji, ki silneje od najčudovitejših tehničnih stvaritev poganjajo poedinca in z njim vred vso množico, vse človeštvo. Nobena človeška kultura se ne bo mogla dvigniti preko tega, če noče izzveneti v mrtvilo, v nič. Kakor so v obdobju zgodnjega krščanstva prezirljivo zrli na telo in na zahteve telesnega življenja, gledajo danes mnogi fanatični pristaši tehničnega napredka z viška na naravo in njeno »primitivnost«. Zato danes pogosto či-taš o bodoči »sintetični« hrani, o umetnem oplojevanju in drugih podobnih rečeh, ki razodevajo stremljenje po čim večji sprostitvi od narave, po čim jač-jem poudarku umetnega nad prirodnim, danim. To so pa samo nujna, v zgodovinskem razvoju človeštva skoraj neizogibna pretiravanja. Naj se človeško deblo še tako razrase in naj njegova krošnja doseže fantastične višine tehničnega in umskega napredka sploh, vedno se bo morala zgornja stran izravnavati s spodnjo, »umetno« bo vsek-dar stremelo po nekem ravnovesju z »naravnim«, veje bodo tudi v bodoče v stalnem odnosu s koreninami in le-te z zemljo, t. j. s prapodlago vsega življenja. Z drugimi besedami: najbolj duhovna ali tehnično in socialnd najbolj izumetničena kultura se nujno vrača k biološkim vrelcem vsega človeškega. Odtod imamo kljub vsemu tehničnemu, socialnemu, gospodarskemu in miselnemu »napredku« (beseda, ki ima dokaj relativen pomen) v človeštvu neke stalne probleme, ki jih lahko razne dobe in razne kulturne stopnje rešujejo različno, ki pa vzlic vsemu ohranijo svojo prvotno podobo. Eden izmed teh je pro- blem materinstva. Ne mislimo pri tem tiste poduhovljene oblike materinstva, ki je mogoča brez fiziološkega mater-gtva. Omejujemo se na problem matere, ki razširja svojo rodbino z novimi bitji, z otroci. V naših dneh, ko se je človeštva oprijela nezaslišna manija eksperimentiranja in presnavljanja vsega, kar je zvezanega s človekom, v dneh, ko so ljudje nezadovoljni, ker ne morejo sami doživeti vse zgodovine, se razni prekucuhi dotikajo tudi tega vprašanja. Mati — da, brez tega ni mogoče. Toda to mater — rodnico, ki je v teku dolgega družbenega razvoja dobila okrog glave avreolo plemenitosti in vzvišenosti, njo, ki so jo opevali pesniki in poveličevali materinstvo do svetosti, to mater bi hoteli nekateri zopet izpremeniti v samico. Kakor vidijo posamezni komunistični teoretiki v obveznostih, ki jih nalaga spolni odnos, samo »buržujski predsodek« in oznanjajo svobodo ljubezni kot navadnega fiziološkega akta, odpirajoč tako možnost najtežje spolne anarhije v času, ko naj bi sicer bila družba spremenjena v termitski kolektiv, tako vidijo tudi v kultu matere samo zastarel predsodek. Roditeljstvo je prirodna neizogibnost, to je treba priznati. Toda materinstvo, obstoječe v stalnem odnosu med materjo in otrokom, materinstvo kot nujna posledica zakona, kakor je potreben družbi za ureditev odnosov med moškim in žensko in za razmnoževanje ljudi, to materinstvo je kot stalna institucija samo produkt gospodarskega reda. Sumljivo se druži z osebno lastnino. Zaradi tega ga je treba pre-osnovati. Otroci naj bi po nekem zakonito določenem času prešli iz območja matere in očeta v skupna družbena vzgojevališča. Tako bi bilo lažje izkoreniniti »individualizem«, ki ga vzdržuje in pospešuje vzgoja otrok v rodbini in človeštvo bi se hitreje spreminjalo v termitski kolektiv. Taki poskusi so stari. Poznamo jih iz Šparte, teoretično se pojavljajo pri modrem Platonu in pri mnogih poznejših utopistih. A praktično niso nikjer uspeli. Niso uspeli zaradi tega, ker pomenijo preveliko oddaljitev instinktivni na-turi človeka. Ljubezen matere do otroka je nagonska in jo na jdemo že v živalskem svetu. Toda pri človeku kaže že na prvih stopnjah kulturnega razvo- ja tendenco k večji trajnosti. V instituciji materinstva se uravnovešata nagon in kultura. Zaman so poskusi, da bi se na današnji stopnji človeškega razvoja postavilo samo na nagonsko ali samo na kulturno osnovo. Da kultura do neke mere zavisi od gospo-d a rekih sil, je go- tovo. Materinstvo, ki bi imelo zgolj kulturno osnovo, bi torej v večji meri podlegalo spremembam gospodarskega reda. A prav v uravnovešenosti gonskega in duhovnega, narave in kulture je prava podlaga materinstva. Mati ni samo rodnica, marveč je tudi vodnica; njena ljubezen je posvetilo, njene besede otroku so ključi do ..najintimnejših strani otrokove narave; tako kot ona ne vpliva na otroke nobena tuja ženska in nobeno drugo bitje: v tem je misterij materinstva, v tem dobiva gonski svet svojo posvetitev, svoj poduhovljeni izraz. Materialisti, ki vidijo v kulturi človeštva nadstavbo gospodarskih sil, bi morali po naliki priznati v materinstvu čuvstveno nadstavbo gonov, in kakor se kultura vzlic vsej svoje materialni zavisnosti vedno bolj sublimira, je je tudi materinstvo v teku vekov razvilo nad goni samice v zoološkem svetu ali v prvih čredah pračloveštva pomembne plasti plemenitejših čuvstev, iz katerih črpa človeštvo mnogo dragocenih vrednot. Uničite ta produkt čuvstvenega razvoja od primarnega živalskega nagona do pretresljivega občutja matere, ki je izgubila sina, pa zaprete vrelec, iz katerega dotekajo človeštvu višje čuvstvene vrednote, ki so bolj ali manj v zvezi s kompleksom materine ljubezni do otroka in otroka do matere. Če morete, zaprite ta svet v sebi; zagrnite vse zavese v svoji notranjosti, ne spustite vase nobenega žarka ljubezni do drugega bitja — naj ostanejo samo goni, samo nižja čuvstva in hladen razum, ki bo poznal zgolj dolžnosti do kolektiva in strah pred neizpolnjevanjem teh dolžnosti! Kakšno praz- uspavanka k r529 no, brezbarvno življenje! Kakšen nesmisel je prav za prav, živeti v takem termit-skem kupu! Naj se na tej osnovi še tako razvijata tehnika in kolektivna civilizacija, življenje človeka bo barbarsko ubogo. Živel bo kakor kaznjenec, ki mu je življenje večna ječa in smrt edina rešitev. Na razvoj materinstva, na poplemeni-tenje nagonov v območju seksualnosti je vendarle znatno vplivalo krščanstvo, ki je prineslo vsemu človeštvu visoki etični zakon ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega pa je samo nova varianta tistega skrivnostnega razmerja, ki se razvija med otrokom in materjo in ki si je skozi dolge rodove izgradilo nad primarnim gonom »nadstavbo višjih čuv-stev«. Kolektiv, v katerem bi ne bilo ljubezni do bližnjega, bi bil ljudem res ječa, zakaj samo ljubezen dviga in posvečuje, vodi k požrtvovalnosti in junaštvu. In vir vsega je v materinstvu, v očetovstvu, v teh višjih, »kulturnejših« plasteh našega nagonskega, naravnega, biološkega obstoja. Najsi ponujajo teoretiki človeškega termitstva ženski najširšo svobodo »fiziološke ljubezni« (v tem se ujemajo z jadnimi degeneriki meščanske družbe, ki jim je spolno uživanje najvišji življenjski smoter), dvomimo, da bi se hotela ženska kdaj odreči trpljenju in sladkosti svojega materinstva, trajni zvezi z bitji, ki so izšla iz njenega telesa, njene krvi. Kajti odrekla bi se visoki sreči, ki raste iz skrbi in trpljenja, ne pa iz varljivih omam trenutne naslade. naše pomladi IVO LAPAJNE Maj je tretji, poslednji mesec meteorološke pomladi. Zele« nje in cvetje, ki se je prva _dva meseca tu pa tam še bo« rilo z vremenskimi neprilikami, se v maju bohotno razraste in preide v ju« niju, prvem mesecu poletja, k nadalj« njemu snovanju, zorenju in plodu. Prav kakor zima1 je tudi nastop po« mladi v naši zemlji navezan na kra« jevne in splošne vremenske činitelje. V toplih zimskih dneh konec januarja se v večnem zelenju pomladi na skraj« nem jugu Dalmacije in otokih skriva zreli južni sadež. Med tem, ko v za« ledju države lega na zemljo sneg in razsaja hladna burja, se že odpirajo na obali Jadrana in otokih južneje od Splita modri cvetovi rožmarina, poga« njajo dolge mladike oljk. V toplih fe« bruarskih dneh se polagoma širi naša iadranska pomlad ob obali na sever. Začetek pomladi v notranjosti, kjer v nižinah vedno bolj gineva sneg, je duhteči rožmarin osvojil že vsa pri« soma rebra našega Primorja. Tudi v celinskem delu Jugoslavije ne nastopa pomlad povsod enako Pri tem mislimo seveda na skrivnostni početek prebujenja klijoče podzemelj« ske sile, ki zdrami prvo zelenje in cvetje iz tal. V gozdnatih krajih, kjer 4 Glej članek »Zime v Jugoslaviji«. Zis., bij. 17, str. 86. so pod varnim zavetjem listja nasta« vile nežne poganjke, pririne v toplih dneh že davno prej cela vrsta neuča« kanih cvetov pomladnih znanilk iz zemlje, kljubujoč sneženi okolici že takrat, ko je izmed drevja komaj zgodnja vrsta vrbe pognala prve ko« smate mačice. Za pomladno rastje in cvetje so po« trebni pred vsem trije važni činitelji: Z JIT2NO DALMATINSKE OBALE IN OTOKOV se tihotapi pomlad že začetek februarja ob Jadranu navzgor zadostna svetloba, toplota in vlaga. Brez svetlobe bi ne bilo rastlinstva. Sonce nudi dovolj energije, ki je po= trebna za razkrajanje ogljikovega dio« ksida, katerega listje odvzema zraku. S pomočjo klorofila presnavlja rastli« na organske in anorganske snovi, stvarjajoč iz razkrajane ogljikove ki= sline sladkor in škrob, osnovo vsega pozemskega življenja. Rezerve iz pro= šlega leta zadostujejo za prve poganja daleč naokrog, iz še bolj suhe zemlje, dovajajo, vlago v stebla in listje. Topel pomladni dež presnavlja- v obilni meri hranilne snovi v zemlji. Razkrajane mineralne snovi strujijo na površje, v topli pomladni kopeli se odene zemlja s pestro zeleno odejo. Rastlinsko zelenje je tako prva zna* nilka pomladi, prej ko človek in žival se zbudi priroda in napove prihod no« vega življenja. Topli in suhi POMLADNI VETER FEN pobira naglo sneg v ravninah in gorah ter izvabi iz tal prve pomladne znanilke ke, nadaljnje proizvajanje zavisi od jakosti pomladne sončne pripeke. Sončna toplota poganja zelenje iz zemlje, pospešuje kemično presnav« Ijanje. Mraz zadržuje rast, toplota pospešuje. Odtod umetno gojenje v cvctličnakih, da pričarajo zgodnje cvetje, zato zadržavanje rastlin na hladnem poleti, da zacveto čim kas« neje jeseni. Zelo pomembno je pomladno de* ževje. Več kot žival je rastlina nave* zana na vodo. Zemeljsko hrano po* rablja, presnovljeno v vodi. Korenine, steblo in listje prepaja voda, odkoder spet izločena izhlapeva v zrak. Če zmanjka vode, posebno v poletnih dneh, rastlina oveni, listje in stebla vise k zemlji. Le dež jih znova okrepi, koreninice črpajo vodo, razpredene Jugoslavija je z navedenimi rastlin« skimi pogoji zadostno preskrbljena. Ležeč na jugu Evrope in v bližini mor« ja, prejema že na kraju zime vse bla« godati vzpenjajočega se pomladnega sonca. Morje zadostne svetlobe in to* plote se izliva raz neba na našo zem« ljo, obilno pomladno deževje napaja prst. Da pa je naša pomlad tudi v za« ledju razmeroma zgodnja, se moramo zahvaliti še četrtemu činitelju, toplemu južnozapadnemu vetru, tako zvanemu fčnu2. Kadarkoli nastopi ta, čitateljem 2) Prav vsestransko prikladnega izraza za nemški Fohn slovenščina res nima. V raznih knjigah sicer stoji »jug«, »južni veter«, »poldanski (-južni) veter«; »toplek« pravijo ob ščavnici — toda vsak južni veter, vsak toplek še n i F8hn (po znanstveni definiciji je F. različen od tistega vetra, malo znani veter, gineva sneg tako naglo, da se po komaj minuli zimi na* enkrat odene zemlja s pomladnim ze* len jem. ki se imenuje »scirocco«) in Fohn ne prihaja vedno z juga. Tako n. pr. imenujejo v Grižonih ob gorenjem Renu veter od Bodenskega jezera (torej s severa!) Heiterfohn! V navadnih knjigah morebiti zadostujejo navedeni izrazi; meteorolog F. Seidl pa se gotovo ni brez potrebe zatekel k nemščini: v »Geogr. vest-niku« piše »fčn«, da se izogne dvoumnosti. Tudi v francoskih knjigah se piše f oe h n, ker je izraz »vent du midi« premalo precizen in ker se lat. beseda f a v o n i u s v Galiji ni ohranila. (Pač pa živi pri drugih rom. narodih dalje: španski fagne-fio, retorom. favoin, favugn, italij. fogno, v Lombardiji fogn, v Abrucih fahugne = silovit veter s sodro ali babjim pšenom.) Če se ne motim, razlikujejo nemški Švicarji »Fohn« od vetra Sunderluft (»južna sapa«). Tirolski in koroški Nemci uporabljajo slovensko izposojenko jauk, joug (j&ch) iz »jug«. V starovisokonemških rokopisih je f6n-no (iz lat. favonius) = vrtinčast veter, fftnna pa = zahodni veter, mokre: srednjevisokonemški fonne ima samo drugi pomen. I. Košti&l. Ali res nimamo slovenske besede za fen? Izraz je po Klugeju dialektičen po Švici in sosednih deželah: foen foe fy (tudi s pf); Že začetek in konec evropske zime, večkrat celo sredi nje, zavlada nam* reč v delu našega ozračja določeno razmerje zračnega pritiska. Med Se» vernim morjem in Alpami leži nizek zračni pritisk, cela vrsta ciklonov, v katerih središče iz vseh strani struji zrak. Če se istočasno nad Sredozems skim morjem, severno Italijo ali Ja* dranom pojavi visok zračni pritisk, tedaj se zgodi, da zaradi prepotreb* nega ravnovesja v ozračju struji zrak preko Alp in naših Dinarskih planin v zaledje. Fenovo vreme je tu. DALJE Kakor v ostalih gorskih dolinah, ozelene tudi v BOHINJSKEM KOTU listavci mnogo kasneje ko v nižinah E. Lilij estrom: POGLED V NARAVO (lesorez) staro nemško f 6 n n o - fOnna v pomenu »mokrec, deževni veter, vrtinčasti veter, vihar«, ki izvira iz latin. favonius (za-hodnik, zapadnik, podsončnik, vedrnjak, zgornjak). Latinski naziv se je delno ohranil v ital. f a v o n i o, retoroman. f a-vuogn, švicarsko-franc. foč fočn. V Švici poznajo poleg tega južnonemško besedo Sunderluft, v Tirolih pa slovanski J a c h Joug..,. Slovenščina ima za ta pojem: južni veter, jug, južna sapa. Za Tauvvetter: jugalica, jugovina, redko juža, južje. V Dalmaciji dobiš za j. veter tudi izraz: jugo. Prof. F. Seidl rabi besedo fen, ker ima menda na umu švicarske vremenske razmere. A. Debeljak. po sinji a d r i j i DR. ANTON DEBGLJAK NADALJEVANJE T reba bo misliti na odhod. V steklenici ni več onega, ki ga Diotionnaire del 1* Academie de 1' humour frangais (Slovar Akademije francoske šegavo-sti, tiskan L 1934.) pod značko p i n a r d označuje: vino brez določene veroizpovedi •— ali ga krstiš ali pa režeš. Nihče tu ne preži na postrež-nino ali napitnino, ki jo prej omenjeni humoristični besednjak opredeljuje: prostovoljen in obvezen dar. Posušila sva ga pametno merico, morda prepa-metno za dalmatinske pojme o treznosti. Saj tukaj ti brez naročila vselej prineso obilno posodo studenčnice in menda mi ne bodo verjeli, da je 1. 1930. v Ljubljani neki Pijež polokal vsak dan 15 litrov vina, njegov tekmec Pijaniga pa 52 četrtiruk, a tretji Pivko po 11 litrov na večer. Tako vsaj so mi pravile verodostojne priče. Tudi Chevallier-ov roman »Clochemerle« (1934) pozna podobne razustneže: v tem trgu vsako leto tekmujejo moški za častni naslov »Premier Biberon« (prvi pivec). Naj-odlionejši je bil Pistachet, ki je v svojem 30 letu 1. 1887. dosegel neomajen rekord, posušil je namreč v štirih dneh 321 kozarcev vina Svoj višek je držal preko deset let, a proti njegovemu 44 letu mu je ciroza pretvorila ledvice v eno samo ulje in organ mu je razneslo v telesu. Za njim je bil največja goba pismonoša Blazot, proglašen 1. 1923.: zmogel je po 60 čaš na dan. »Homo ča, brate moj dragoviču i mi-loviču«, rečem solilebniku. Naprtiva si nahrbtnik in vsi gosti naju prijazno pozdravijo ob slovesu. Nekaj korakov — pa se razprostre pred teboj vir večne krasote, koder »ne vidiš novim lepotam ne konca ne mej«, kakor je povedal dr. Ivo Šorli v povesti »Barčica po morju plava« (Zbrani spisi, III, 1935). Seveda moram priznati pa tudi narodni popevki, da ima prav, ko pravi: v morju je nerodno, se ni kam prijet'. — Skoda, da sem pozabil ostali tekst, ki sva ga svoje dni tako občudovala s prijateljem Melikom. Debelo morje, počina po sta-roslovensko, kdo bi ti preštel kapljice? Pa vendar se je baje to zgodilo. Kajpada jih ni posamez nizal. Takole je ravnal, da je razrešil zadatek, ki so ga njega dni šteli i»ed nerazrešljive: Prostornina vode, kolikor je obsegajo vsa morja na zemeljski obli, znaša okroglo 1.300 milijonov kubičnih . kilometrov. Kaplja vode tvori tisočinko m3 in v enem kubičnem metru jih je milijarda Ker pa je ena milijarda kubičnih metrov v kubičnem ali kockovnem kilometru, stori to v celoti število z 28 številkami, od katerih sta prvi dve 1 in 3, za njima pa 26 ničel: 1,300,000,000,000,000,000,000,000,000 vodenih kapelj. Klobuk z glave, Joža! sem hotel reči, pa je bil Joža gologlav. Zdaj pa še prištejte prirastek: v Sittle-ju (USA) je neto vinski trgovec nedavno izpraznil v morje 18.000 bu-tiljlk, da mu ne bo treba plačati pravkar povišane uvoznine. Število kancev je zraslo! Te veliSke cifre so me spomnile še nekaterih. Svetnik Praithama Radja je postal indski kralj, ko je bil star 2 milijona let: vladal je 6 milijonov in 300.000 let, v pokoju pa je tlačil zemljo še celih 100.000 let. Vpričo teh podatkov se vam ne bo zdela pretirana niponska državna himna, ki želi milostnemu svojemu vladarju, naj vlada tisočkrat 1000 let, dokler ne postane neznaten kamenček velika skala, na debelo porasla s starim mahom. Ob bregu se ziblje vse polno ladjic in čolnov. To je nekak sadni trg. Ne vem več, ali je bil tokrat tudi kak italijanski prekupec. Pred malo leti sem jiih večkrat opazoval. Kako se sporazumevajo z našimi ljudmi? Bržkone po italijansko. Lah je vobče prelen, da bi se trapil z učenjem tujih jezikov. Ko klati našo govorico, se mu tujščina takoj spozna. Glede občevanja med zastopniki obeh narodnosti se je po Dalmaciji razvilo nekaj anekdot. Ena prikazuje Zagorca, ki je stopil na apulij-ski brod, da si kupi česna za seme: »Dai mi luka!« »Luka že andat* a mes'« (Luka je šel k maši!), odvrne šaljivo Puljiz. »Velju ti, daj mi luka!« »Luka že andat' a mes'« se zopet odreže trgovec v nasmehu. Zagorcu se zdi, da ga Italijan smeši. Ujezi se in mu pomoli pest pod nos. Sobesednik pa, ne bodi nemaren, začne Hrvata tepsti po hrbtu, rekoč: »Capa kuest', capa kuest'!« V Zagorcu je vzkipelo in udari slabotnega Puljiza na vse kriplje s pestjo tam, kjer ga sonce ne greje, in reče: »Drž' to! ter odide svojo pot. Puljiz jo je bil pošteno izkupil. Ko so prišli njegovi ljudje, jim jame pripovedovati o' tepežu, pa zaključi: »Piu val' un drž' to, ke čento čento čapa kuest'« (Več zaleže en drž t o kakor sto čapakuest)--- Gospodar, Italijan, ukaže služkinji Hrvatici, naj gre v družinsko sobo po svečo v svečniku: »Ljubice, porta mi quel moccolo del candelier dal tinello!« Služkinja se vrne in javi, da je miš oglodala ostanek svečice: »šior paron, že venju Zorzi, el ga manja Nikolo del Kančelir!« (Jurček je pojedel Miklavža.) — — — V prejšnjem stoletju so po uradih italijančevali. Poštarju v Zagorju se je primerilo, da je moral ravnateljstvu poslati poročilo v italijanščini, čeprav jezika ni obvladal. Stvar je bila taka. Marijan Lujič je imel dvokolnico, s katero je mezeg vozil pošto iz kraja v kraj. Ob koleri pa so se pisma razku-ževala in se na treh mestih prevrta vala. Ko naj bi bila šla dvokolnica čez hrib T., strm in nevaren, se je prekucnila in razbila, mezeg pa si je nogo zlomii. O nezgodi je Lujič skrpucal tole izvestje: Inklita Direcijone delle poŠte u 7-adar. Monte T...ka pasja vira Korooa rotta. mula cota. Trp buži. tre rotti. M: no šaver njente. Marijan Lujič, moštro postale Sličen leporat (raport) je izdal v dobi, ko je v Dalmaciji še gospodovala Serenissima — beneška republika —, neki župnik. V njegovem selu je žena rodila dete pa umrla. Žalostni oče ni mogel v neznatni vasici dobiti mlekate ženske, ki bi dojila novorojenca. Zato ga napotijo k župniku, da mu pomore otročiča spraviti v odgajališče, kjer bi mu ga za majhne denarje redili. Pop bi rad pomagal, ali kaj ko ne zna dosti več ko nič pisati Dantejeve govorice. Nazadnje se ojunači in sestavi naslednje priporočilo: riustrišima e Rev Los: Komuni in Z ■ ■ • Eiendo kvi nato un banbino. la di kui madre mori. od il padre "Jendo inabile ad alatarlo ši prega la dabenadžine di kvela Ilustrisima e Reverendisiima Sinjora Dire- cione di aCetarlo nei Logi Komuni di Žara. Don Džovani parokiaimo. Preden zaključim to poglavje, naj vam prepišem zdravniško spričevalo, ki ga je neki italijanski zdravnik v Istri 26. H. 1935 napisal tamkajšnjemu trgovcu, da bo mogel z njim priti do svojih pravic v Ljubljani. Imena sem moral izpustiti. Zertifieet Gospot— — — — ima 48' leto je trgo- vez jzenjen ima stir: otroka. Je bolan svaki meeez u trebuk ln Je n tem leto slabo postal. Oče in mati od njega 90 bili zdravi. Imel je skerlatina ln u vojski tifos. Je aapert na stoliza. voda pu6ca s»aki dan u redu. Pije vino K bitna in fajla spagnolette 30 saki dan. Spati ne more sutraj. Bolezen ga neha ko dobi sponta") ali de vrnejo eaki meeez. Od mesez ziunio sem sa boli elava kadar ga makne in ga ima vrtelis in tema. je ner voso in posab' kar misli. Temperatura 36. puls 80, jezik čieta. Bolan ie na kamni elobelilbiasis in arte-riosklerosa Se rekomandira da dela visite pri zdravnik in da gre u bagne ki so za ta boleze. Bolezen bo sdrav u meeezih. ') injekcijo DALJE MISLI O MATERI (A. D.) Noben jezik nima dovolj globokih izrazov, dovolj pravilnih podob, dovolj živih prilastkov, da bi dopovedal, koliko občudovanja. hvaležnosti in nežnosti more vsebovati človeško srce nasproti njej, ki nam je dala življenja. Po vseh deželan in v vseh časih dobiš eno samo besedo, ki zna izraziti detinsko ljubezen, kratko besedico, nagonski klic, kakršnega dajejo iz grla_ od zibelke do groba — vsa pokolenja in ki sam po sebi posnema večno poklonstvo človeškega stvora onemu človeškemu bitju, ki je najbližje božanstvu; Mati! Henri Nicolle Obilo čudes je v vesoljstvu; toda mojstrovina v stvarstvu je še vedno materina ljubezen. e. Bersot Katere so najlepše oči na svetu? To so tiste, ki so se prve srečale z našimi otroškimi pogledi: oči naših mamic. Kjerkol' stoji srečno ognjišče, najdeš ob njem mater, ki pozablja sama sebe. Renč Baz in Mnoge besede se obrabijo; ena pa bo še živela, ko jo bo poslednji človek izgovoril na zadnji dan človeštva: mati. Louis Mi ranit deklica s košaro VLADIMIR BARTOL • _^ a n j a 1 o se mi j e, da smo f ^ sedeli na gostilniškem vrtu. Bi-% la nas je večja družba, znank in znancev, ki sem jih vse na-1 tančno videl in slišal. Košate ' veje kostanjev so se razprostirale nad nami, dan se je nagibal proti večeru in pihljalo je prijetno hladno. Ne spominjam se več, o čem smo se pogovarjali. (Ko sem se zbudil, se mi je zdelo, da bi si z majhnim naporom mogel priklicati potek razgovora v zavest. Ah tega nisem storil in ves naš pogovor se je pogreznil v temo.) Prav dobro pa vem še, da sem prav takrat z vsem ognjem nekaj dopovedoval svoji sosedi, ko je prišla deklica s košaro ponujat pečeno sadje. Zmotila me je sredi besede in nejevoljen sem odkimal z glavo. Nenadoma pa sem zagledal njen obraz; v njem je bilo nekaj, kar me je napotilo, da sem ji rekel: »Pridite pozneje!« Videl sem še, kako je zibaje se odšla k sosednji mizi, drobna in tenka, napol še otrok, v ceneni pikčasti obleki s kratkimi rokavi. Tedaj sta me zdramila trkanje in rezki gospodinjin glas iz sna. Vrgel sem odejo raz sebe in planil po-koncu. Glava mi je bila težka in v ušesih mi je šumelo. Ves sem bil še v spanju in sanjah in nekaj me je z vso silo vleklo vanje nazaj. Rad bi bil končal pogovor s svojo sosedo in potem kupil od deklice s košaro pečenega sadja. Tako živo mi je bila še vsa pred očmi. Nikoli nisem bil videl njenega obraza razen v sanjah; ali če bi jo srečal na ulici, bi jo zagotovo spoznal. * Ozlovoljen sem se začel napravljati. »Ko bi bila gospodinja počakala vsaj še nekaj minut«, sem mrmral vase. »Med tem bi bil končal debato s svojo sosedo in deklica s košaro bi se bila vrnila. Kupil bi bil nekaj sadja in jo vprašal, odkod prihaia ...« V mislih sem raznredal dalje nedo-sanjane sanje in poizkusil vse možnosti. Ali noben zaključek me ni zadovoljil Sanje so ostale okrnjene in naj je bila fantaziia še tako močna, deklice s košaro ni mosrla več oživeti. Ta občutek okrnjenosti. ne^ovršenosti je bil. ki me je naravnost mučil. Seveda, gospodinji sem bil naročil, naj me.zbudi dr. vladimir bartol točno ob sedmih; ona je bila torej najmanj kriva, da nisem dosanjal svojih sanj, da se deklica s košaro ni mogla vrniti. Ah vsaj za dve, tri minute bi se bila lahko zamudila ... * Šel sem po opravkih, srečaval znance in se pogovarjal z njimi. Ali misli na deklico s košaro, ki se ni vrnila, se nisem mogel iznebiti. In še sredi dela sem čutil, da je nekje v meni nekaj, kar bi se bilo moralo pravilno zaključiti, ker pa je bilo sredi dogajanja pretrgano. Tako je nemara pri srcu strastnemu šahistu. ki ga je sredi najbolj napete partije iztrgal nujen opravek. Šel je za njim in ie moral igro zapustiti nedokončano. Toda njegove misli so še zmerom osredotočene pri njej. Neprestano razmišlja, kaj bi bil v tem ali onem primeru potegnil, kako bi se bil zavaroval in kako napadel. Ali nasprotnika, ki bi bil naredil resnično potezo, na katero bi bil mogel določeno in enkratno odgovoriti, ni nikjer več. Mednju sta se vrinila čas in prostor in ostale so mu samo prazne kombinacije. Kaj je tisti zid, ki razdvaja deklico s košaro od mene? ★ »Prav za prav-si bedak«, si pravim. »Preizkušeno sredstvo imaš, ob katerem se ti kakor vosek raztopijo že tako zapletene sanje. Čemu ti je Freudov ključ psihoanalize ?« Razkrojil sem sanje v njene sestavine. — Kaj pomeni deklica, s košaro, ki mi ponuja pečeno sadje? sem se vprašal. Popolnoma jasen simbol. Od nekod se mi smehlja nova ljubezen ... Ali prej moram še končati kontroverzo s svojo sosedo. Kdo bi tega ne razumel? Smejal sem se. In to je vse? Sanje so razčetvor jene, sence preplašene ... Da, po predpostavkah nove metode. Ali ne v resnici. Deklica s košaro mi je ležala na duši kakor senca. Kamorkoli sem šel, karkoli sem delal, povsod sem čutil njeno vznemirjajočo bližino. Od nekod bi se morala naenkrat prikazati, izpregovoriti vsaj besedo in me s tem razbremeniti. Ali kje naj jo najdem? Obiskal sem znance, s katerimi sem v snu sedel na gostilniškem vrtu pod kostanji. Povedal sem jim, kaj se mi je sanjalo in kaj me tlači. Čudili so se in se mi smehljali. Tedaj sem se šele prav zavedel, kako neznačilne, preproste in vsakdanje so bile moje sanje. In vendar ! Pogovora s svojo sosedo nisem končal in deklica s košaro se ni vrnila. Bilo mi je kakor ljubimcu, ki so ga nepoklicani zmotili sredi objema. V njem kar kuha od jeze, vse se mu zdi narobe in na glavo postavljeno in najrajši bi skočil iz kože. Ali vse to mu ne pomaga, da bi mogel vzpostaviti prekinjeni čuv-stveni nastroj. Preneumno, da nisem učakal, da bi se bila deklica s košaro vrnila! * Nenadno se mi je zablisnilo, da sem bil z razčlembo pogodil samo en, morda celo manj značilen pomen svojih sanj. Ali pa nimajo sanje navadno po več vzmeti? Kako jasno mi je bilo sedaj! Gospodinji sem bil naročil, naj me zbudi točno ob sedmih. Imel sem nujen opravek, ki ga nisem smel zamuditi. Ponoči sem se bil vrnil pozno domov. Do dogovorjenega časa se torej nisem bil še dodobra prespal. Gospodinjini bližajoči se koraki, njeno trkanje, to dvoje je nemara sprožilo v meni sanjski kompleks. Situacija pod kostanji, razgovor, kontro-verza z mojo sosedo — plod nekaterih sekund. In potem deklica s košaro, ki mi je prišla ponujat sadje in me je zmotila sredi besede. Gospodinja me je zdramila, ko bi bil hotel še spati. Ali nujen opravek me je klical — deklica s košaro bi se morala vrniti. Saj sem ji bil tako naročil! Vendar bi bil verjetno preslišal trkanje, sanje bi bil dosanjal do konca, da me ni vzdramil rezki gospodinjin glas: »Vstanite! Ura je sedem.« DALJE PREDHODNIK PISALNEGA STROJA L. 1845, torej pred 90 leti, je francoski minister za trgovstvo in kmetijstvo podelil patent pesniku -Nervalu za njegov izum »stereocrraf«, stroj z gibljivo abecedno vrsto. Nekateri trdijo, da tu ne gre za pi-salnico, pač pa za aparat, s katerim naj bi se poenostavilo delo črkostavcu Opis te priprave pa ni tako jasen in mašina sama morda nikoli ni bila izdelana. Zanimivo pa je. da je Gčrard de Nerval. ki je po razuzdanem življenju zblaznel in se 1 1855 obesil, bil vsaj v domišljiji predhodnik iznajdbi linotipa in monotipa — poleg dvanajsterice drugih, ki jih navaja A. Sevl v svoji knjigi o mehaničnem stavku. (n). PISMA Angleži pišejo nekaj nad 78 pisem na leto in osebo. V Zedinjenih državah jih le 67. Za njima sledi Nova Zelandija s 66: Švica s 59.7: Nemčija s 55.9: Danska s 41.6: Avstrija s 38.2; Argentina s 37.2; Luksem- burg s 34.6: Nizozemska s 31.1; Belgija z 29.4; Švedska 26.4: Francija 26.2; Norveška 20.5. Italija. Španska in Portugal spadajo med države, koder ne pride 20 pisem na prebivalca. Sem gredo menda tudi na-sledstvene države v Evopi — ali pa niso poslale podatkov švicarskemu izvestitelju. (n) PREBIVALSTVO MOSKVE Pred vojno je Moskva štela okrog 1 milijon 600.000 duš Od 1. 1913 do 1923 se je stanovništvo precej skrčilo spričo vojne to prekucijskih zmed. Na tisoče oseb je poiskalo drugod varnosti. Ko pa se je gospodarski In politični položaj izboljšal, je moskovsko prebivalstvo jelo zopet rasti. L. 1926 je preseglo številko 2,000.000. Potem je prišla petletka. Industrijski razmah. L 1931 je »bžlokamennaja« Moskva imela 2,700.000 ljudi, lani pa 3,600.000. M SI sg ZAROTA ZOPER SVET ESSAD BEG NADALJEVANJE AVTORIZIRAN PREVOD EKSEKUTORJI G Kdo so bili in kakšnega pokolenja so bili neštevil-ni člani številnih Ček v Rusiji? Preteklost večina pokriva tema. Mnogi so bili tako rekoč kakor rojeni za čekiste.1 Prišli so Piiz najrazličnejših razredov in ljudstev stare Rusije, bivši natakarji, orožniki in kmetje.2 Vsi ti niso vedeli, kdo ve kaj o komunizmu in še manj o svetovni revoluciji, kateri so služili. Vsakdo izmed njih Uje prinesel v svoj poklic svoje navade, svojo temno dušo in svojo predstavo o terorju. 2elja po ubijanju in omamljanju jim je bila skupna. V vsaki Čeki so imeli na razpolago kokain, heroin in alkohol,3 kajti za vsakega če-kista, če ni bil navaden sadist, je prišel čas, ko ni mogel več ubijati ter je mogel le v omamljenosti izvrševati svoj poklic. Toda tudi to ni zaleglo. Le malo krvnikov je vztrajalo pri svojem delu do konca državljanske vojne. Mnogi so pozneje zboleli na posebni duševni bolezni na »krvavi psihozi«.4 Umobolnice so se napolnile z bivšimi krvniki Čeke. Duševno življenje teh ljudi bo ostalo nerazumljivo, celo strankini voditelji so se jim čudili. Prišli so iz vasi, mest, trgovin, naselbin in tovarn, prejeli so samokres in kokain ter so romali čez tedne, mesece ali leta v umobolnice. Le malokdo je imel toliko moči. da je pravočasno odložil svoj krvavi posel ter se vrnil v brezimno množico. Vlada ie znala vsaditi vsakemu čekistu ponosno zavest koristnosti in nenadomestljivosti. Kakor nekdai tako gledajo še danes bivši čekisti z omalovaževanjem na dru- ' Bezsonov: »6 jetmšmc m oeg iz So-lovke«. Pariz, Navarre 1930 2 Melgunov: »Rdeči teror«, str. 146. »Ceka«, »Arhiv soc rev« a Nilostonski: istotam. * Prim. poročilo sester Rdečega k:-iža iz Kijeva in Melgunov, str. 147. ge strankarske pristaše. Besede »mi stari čekisti« izgovarjajo vsi z velikim ponosom. Ob koncu svojega življenja čutijo, da jih obseva gloriola rešiteljev revolucije. Izvzemši krvnike se vsi ponašajo s svojimi dejanji. Krvniki so navadno molčeči in zatajujejo svojo preteklost, čeprav jim ne upa odreči noben komunist, noben sovjetski uradnik in sploh menda noben človek v sedanji Rusiji svojega najvišjega spoštovanja. Brez pretiravanja se more reči, da je poj-m greha (ne zločina, ampak greha), ki ga danes v Rusiji z vso energijo preganjajo, pri tej kategoriji ljudi še zmerom močan. Seveda velja to ie za čeki-jte z dežele, iz vasi in tovarniških naselbin. Intelektualni strankarji, bivši emigranti, teoretiki razrednega sovraštva ne poznajo tega čuvstva. Imena mnogih funkcionarjev terorja so danes še zaklenjena po arhivih Čeke. Samo slučajno, po spominih očividcev in po uradnih poročilih se ie zvedelo nekaj o nekaterih krvnikih čijih imena so znana. Imena velikih moskovskih krvnikov Pankratova Mage i. dr. smo že omenili. V provinci pa so bila znana druga imena. V Harkovu ie deloval mlad mož s pepelnatim obrazom in majhnimi, sivimi očmi po imenu Sajenko.5 On ni moril, temveč je žrtve virtuozno pretepel ter jim nato potegnil kožo z rok. Za usmrtitev je skrbel njegov pomočnik, mornar Edvard,6 ki je izvrševal svoj posel na poseben način. Spremil je žrtev v pisarno, ji ponudil cigareto ter se zabaval z njo. Smejal se je brezskrlno kot otrok ter se šalil. Ves čas je hodil po sobi sem in tja. Sredi pripovedovanja pa se je postavil za hrbet nič hudega sluteče žrtve. Bliskovito ie segel po samokresu ter ustrelil žrtev v glavo. Salo je nato nadaljeval v drugi sobi drugi žrtvi. V Odesi je predsedoval Čeki črnolasi, pijani Georgijec Gimišvili.7 Kot predsednik seveda ni izvrševal krvniškega posla. Kadar pa ie priredil svojim prijateljem kako svečanost, ie nenadno med 5 Melgunov; istotam, str. 141. 8 Gl. Karelinovo poročilo. 7 Averbuch; »Ceka v Odesi«, Kišinjev 1929, str. 30. pojedino poklical Čeko in ukazal: »Pri-vedite tri najdebelejše sovražnike prole-tariata!« Poiskali so tri najdebelejše , ulija Cezarja so nekoč vprašal: l I v čem je bistvo dobrega dovtipa. I Odgovoru je: »Zresnim se, čim t bi si moral polagati račun o —^ smehu — zato ga ne polagam!« iJiouiematika dov-.pa pa je bila znana že antiki. Poskuoi njenih filozofov, da bi podali teoretično razlago dovtipa, in njegovih učinkov, pa so se seveda izjalov.i;. Tem bolje pa so tedaj znali dovtipe delati, kakor je veselje do smeha dozdevno naravna lastnost človeka, odkar misleči in čuteči človek sploh živi. - Kdaj je človek napravil prvi dovtip, se ne da ugotoviti, nasprotno pa lahko sklepamo iz spisov starih časov in današnjih dovtipov primitivnih ljudstev, da je bila »tehnika« dovtipa v vseh časih in pri vseh ljudstvih načelno prilično ista. Tako je razpolagal najznamenitejši pisatelj komedij starega veka, Aristofanes, že z vsemi oblikami dovtipa, od dobrodušnega humorja do jedke ironije in strupenega po- aretirance, ki jih je nato v svoji pijani ekstazi ustrelil. DALJE zakaj roga. V njegovih delih najdemo vse polno šegavih preobračanj besed, hipnih spo-drskov od veličastnega v smešno, nepričakovanih obratov — torej v bistvu isto tehniko dovtipa kakor danes. To k zgodovini dovtipa. A sedaj spet k vprašanju: kaj je dober dovtip? Med velikimi filozofi zadnjih stoletij skoraj ni nobenega, ki bi ob priliki ne poskusil pojasniti to vprašanje. Kant, Hegel, Scho-penhauer, Nietzsche in nešteti drugi so se trudili z njim, čeprav z zelo različnim uspehom in često v čudni obliki, če imenuje jedki Schopenhauer dovtip »paradoksno subsumpcijo nekega pojava pod heterogenim pojmom« ali če pravi Hegel, da je »komičnost izraz splošnega bistva na sebi,« tedaj si celo filozofsko izšolani možje ne morejo o stvari napraviti jasne predstave. Imamo seveda tudi zelo dobre in posrečene filozofske opredelitve dovtipa, a večina med njimi se nanaša vsakokrat na povsem določeno dovtipno vrsto. smejemo se, pa ne vemo - TEŽAVNA TEORIJA PREPROSTE ZADEVE KOSTANJEVO CVETJE Smejemo se torej dovtipu, a ne moremo s splošno veljavnostjo povedati, zakaj se prav za prav smejemo. Običajno mislimo, da spoznamo dovtip ne po njegovih znanstvenih znakih, temveč po njegovem učinku na mišičevje smeha. A tako preprosta ta stvar ni, kajti smejemo se vendar tudi mnogim stvarem, ki sploh niso »dovtipne«. Najbolje si to reč ponazorimo s primeri. N. pr.: Neki možakar stopi v prodajalno perila: »Rad bi spodnje perilo.« Prodajalka: »Dolgo?« Odgovor: »Kako? Saj si ga vendar ne. mislim izposoditi, temveč ga hočem kupiti!« Tehnika takšnih dovtipov temelji na dvoumnih besedah, pri katerih se pomen nepričakovano sprelevi, tako da misel preide v drugo področje. Različna miselna uporaba iste besede ima tedaj komične učinke. In temu se prilega neka Schopen-hauerjeva definicija, ki pravi: »Dovtip nastane, če istovetimo dva različna realna objekta po enotnosti pojma, ki obsega oboje.« Drug primer: Dva znanca se srečata in eden pravi: »Vsako leto se enkrat okop-ljem, pa naj nii je to potrebno ali ne.« Tudi tu se prvotna misel (»čistoča«) hipoma preloži in s tem nastane komični učinek. Freud, ki se je obširno bavil s problemom dovtipa, imenuje to vrsto dovtipne tehnike »premik«, Bergson pa »trans-pozicijo«. Preskok miselne piti nas za trenutek preseneti, v bliskovitem eledju presenečenja in doumevanja tiči učinek dov-tipi ali takšni s slabo >poanto« ostanejo kakšne druge pripomočke, že znani dov- tip! ali takšni s slabo »poanto« ostanejo zato brez učinka, saj nas ne morejo več presenetiti. Tehnika dovtipa je zelo mnogovrstna — tudi brez vsake dvoumnosti ali preobrni-tve besed. Ce o dolgobradem človeku trdijo, da ne more zaspati, ker mora vedno premišljati, da-Ii naj da brado pod odejo ali nad njo, učinkuje tu poleg nesmiselne domisli predvsem presenetljiva zveza med tako različnimi stvarmi, kakor sta »dolga brada« in »nemožnost spanja«. O tem pravi spet Kant. »Dovtip veže heterogene predstave, ki so po zakonu domišljavosti često daleč narazen.« Stari izrek pravi: »Ce bi se nikoli ne rodili, bi bilo to najbolje za umrljive ljudi.« Nekdo je dostavil; »-A med 100.000 ljudi ee primeri to komaj enemu.« Učinek tega dovtipa temelji na izrazitem nesmislu drugega stavka, ki je izrečen s tolikšno važnostjo in ki rabi samo za to, da odkrije nesmisel prvega stavka. Naslednji izrek, ki bi ga Freud uvrstil pod »opis z nasprotjem«, izvira od Heine-ja: »Ta ženska sliči v mnogih pogledih Veneri; je izredno 6tara in nima isto tako zob.« Takšna duhovita predstava neke stvari (grdote) z navideznim skladjem z njenim nasprotjem (lepoto) meji že na ironijo, ki ne spada več med prave dovtipe. In če pravi Nietzsche; »Dovtip je epigram na smrt nekega čuvstva,« se prilega ta izrek pač 'čisto določeni obliki dovtipa, namreč norčevanju in ironiziranju samega sebe, svojih lastnih čuvstev > MATERINSKA LJUBEZEN PRI KUNCIH Strah pred kačami, pravijo, je živalim prirojen. Neki ameriški opazovalec pa sporoča zgodbico, ki kaže, da to mnenje ne drži popolnoma. Mlad kunec se je oddaljil : malo od matere in je hipoma stal pred kačo. 'Brez strahu je šel proti njej. Kača se je vrgla takoj nanj in se ga ovila, a v istem trenuku je planila tudi že kunčja mati na kačo in jo začela obdelovati s krepkimi brcami. Kača je morala svojo žr tev izpustiti in pobegniti. VELIKAN IZ BUSIRJA Zdravnik dr. Fuchs je pred Dunajs, zdravniško družbo poročal o pravem veli kanu, ki ga je videl v Buširju v Perziji. Ta - mož je do svojega devetega leta rasel po vsem normalno, potem pa je začel strašno i rasti, dokler ni dosegel velikosti 3.20 m in teže 200 kg! Glava mu je tako velika in težka, da je ne more držati pokonci, temveč mu počiva s podbradkom vedno na prsih. Velikan zavolio svoje teže sploh ne more ne stati ne hoditi. Duševno pa je povsem normalen. Glava mu ie dvakrat večja od normalne glave. D——— anes je v zatonu doba, v kateri so oblikovali arhitekti vnanjost in notranjost stavb le z ozirom na dnevno svetlobo. Ker se ar- - hitekt ni brigal za razsvetljavo, je imel pač tehnik lahek posel. Danes, ko sta si v zavesti skupnega smotra: tehnične in eetetične dovršenosti, podala tehnik in arhitekt roke, je zraslo za oba novo po-pričče delavnosti. prostor in razsvetljava Pri razsvetljavi, ki naj pomaga in služi koristnemu delu, sta v ospredju sicer še vedno neizpodbitno dolbra izdelava in gospodarnost. Tu se mora omejiti lepota na dopadljive oblike obseval, svetilkinih zaslonov ter svetlobo razpršujočih sredstev. Vse drugačne naloge nastanejo pri razsvetljavi prostorov, ki so odlikovani po izrazitem arhitektonskem slogu ali pa naj tega s pomočjo razsvetljave šele dobe. Obstoječemu slogu se bo treba seve kar najbolj prilagoditi. Tudi tedaj, ko naj razsvetljava arhitektonsko oblikuje prostor, bo treba tehtno premisliti vsak posamezen slučaj. Prej smo si nalogo glede prilagoditve luči obstoječemu slogu zelo olajšali ter smo na primer gotsko cerkev opremili z lestenci, ki so bili izdelani v istem slogu ali pri že obstoječih lestencih zamenjali sveče s slično oblikovanimi električnimi svečami ali celo z žarnicami. Pri tem smo pozabili, da v dobi svečne razsvetljave ni bilo mogoče razsvetliti velikega prostora drugače. Le z velikim številom sveč smo lahko dosegli vsaj kolikor toliko zadovoljivo osvetlitev. Pri električni razsvetljavi, kjer ima ena sama žarnica ogromno svetilnost, stara načela ne veljajo več. Saj moremo žarnico, da nam ne bo jemala vida, vdelati v poljubno oblikovano »oblogo« iz opalneg« stekla ter ji obenem bistveno preoblikovati vnanji videz; moremo jo celo skriti v arhitekturi sami. Izmed mnogih poti v tej smeri, si oglejmo v naslednjem le nekatere. Sodno dvorano grada Kopenick pri Berlinu, ki jo na stropu in stenah obdaja bujni ornamentalni okras, so dolga leta razsvetljevali lestenci za sveče. Te so pozneje SI. L nadomestili ogromni plinski lestenci. Končno pa se je moral še plin umakniti elektriki. Pri tem je nastal nemajhen pro- blem, -ki se je glasil: na kakšen način bi učinkovala električna razsvetljava estetsko neoporečno? Rešitev problema je bila zelo enostavna, ker je ležala na »dlani«. Vzdolž stene se vrste namreč v dvorani figure, ki so že dolga leta zaman iztezava-le prazne roke. Ideja, da bi bilo sedaj kaz-no stisniti v vsako roko primerno svetilo, je bila izvrstna ter se je dobro obnesla. Da ne bi žarnice slepile in da ne bi njihova oblika motila, so jih vdelali v zgoraj odprte, bakljam podobne zaslone iz opalnega stekla. Propustnost opalnega stekla je majhna, zato se večina svetlobe odbija na stropu Ker je bila množica rok v dvorani precejšnja, ni bilo treba več nadomestiti plinskih lestencev z električnimi. Mogočnega vtisa, ki ga posreduje ornamentalno okrasje na stropu, ne zmanjšujejo sedaj več v arhitekturo vrinjeni lestenci. Poleg svetil iz opalnega stekla poznamo še žarnice, ki jih neposredno obdaja belo pokoščeno steklo. Ker so le-te oblikovane v podolgovatih ali okroglih cevkah, jih moremo sestaviti v poljubne oblike. Z njimi moremo ali slediti obstoječi arhitekturi ali pa jo ornamentalno okrasiti. Kako, nam lepo pojasnjuje naša slika (si. 2), kjer vidimo prodajalno draguljarja, ki nosi na stropu razsvetljene ornamente. Ker izražajo z oblikami pravokotnika in kroga simbolno zvezo z oblikami draguljarskih izdelkov, so precej mikaven okras. Dasi z lučjo ne moremo zvečati in zbolj-šati arhitekturo prostora, more vendarle dobro zamišljena razsvetljava bistveno po- udariti že obstoječo arhitekturo. Posredno moremo oblikovati z lučjo le na ta način, da z njo nekatere dele prostora močno poudarimo. pri čemer dajejo slabo razsvetljeni del' potreben kontrast. Lepa primera je z aakritimi električnimi žarnicami razsvetljen altar (sf. 3) Taka razsvetljava ne si. 3. zveča le dojemljivosti arhitekture, ampak bistveno poudarja simbolno plat umetnine altarja. Popolno vzajemnost med lučjo in arhi- tekturo nam posreduje slika zvočnega kinematografa (si. 4) Njegove stene je izoblikoval arhitekt tako, da je v njih skril žarnice. Mir in monotonost tako dobljene razsvetljave pa je učinkovito prekinil z loki, ki jih je namestil na obeh straneh odra. Tudi tu preprečuje slepitev opalno steklo. SI. 4. Poglavje zase je razsvetljava na prostem. Da mora reklamna razsvetljava, če naj z nepremagljivo silo zagrabi mirnega šetalca, kričati, se nam zdi umljivo, čeprav je ta način razsvetljave neestetski. Saj reklamna razsvetljava ne izmaliči le arhitekturo ona škoduje tudi očem in živcem. Ista trditev pa ne velja ali bi vsaj ne smela veljati pri ulični razsvetljavi, kjer moremo marsikje še vedno opaziti i z JE AN MARTEAU Mladi švicarski pripovednik, čigar roman »Ivoire ou corne« je pred malo meseci izdal Correa v Parizu, se je rodil v Ženevi 4. aprila 1903 znamenitemu gos-larjoi H. Martiineauju Dovršil je doktorsko disertacijo juridične vsebine, ki sega v filozofijo: »Lastnina v Platonovih Zakonih in v pozitivnem pravu«. Po dveletnem bivanjmon pays8). Bolj nego kdorkoli pri nas je poudaril, koliko so v ženevi prizanašali Madžarom ln tudi -Italiji. Zaključuje pa z idejo, da na,' bi bil grob Viteškega kralja sveti kamen, ki bo storil konec mednarodnemu nasilju. Za bodočega zgodovinarja bosta ob« knjigi pripravni, saj vsebujeta marsikak političen dokument, nanizan na pravo mesto. Opozoriti moram na neenotnost v pisavi na»m imen. Največkrat so prenesena v francosko iareko, pa ne redno in vedmo: Perchetz in Percec, Pouseta in Pusta, Djelekovatz, a Koprivnica, Frankovtzi, toda Vinkovci. Najslabši princip je pa ta, da se v eni in Isti besedi mešata obe načeli: Kraseo-jevitch (j bo tujec čital za žl), Jovano-vitch. Iste napake vidiš v tedniku France les ualkaue: Reljkovitch, Nema-nja, Nemanjitch, Matavoulj, Marjanovi teh, toda Lioubliana. S sličnim predmetom se bavi Charles Reber »Terropi6one et Diplamatie« (La Technique du livre, 27bis, rue du MouHn-Vart, Pariš 14e), izhajajoč od atentata v Marseilleu. Pisec kaže na nevarnosti za Evropo, dokler se ne u ženejo politični poklicni morilci. A. Debeljak ZEMLJA IZ LETALCEVE PERSPEKTIVE Kdor se je že vozil v letalu, bo vedel, kako nenavadni pogledi ee odpiraj^ človeku iz velikih visočin na zemljo. Tudi starejšim letalcem ta svet nikoli ne postane enoličen. Zmerom doživljajo kaka nova presenečenja. Nedavno sta pilota nekega potniškega letala opazovala mavrico, ki ni bila pisani lok, kakor ga vidimo « zemlje, ampak cela ploskev barvastih kolobarjev, na kateri 6e je v sredini zrcalilo letalo, kakor da bi odsevalo na motnem zrcalu. ZA BOLJŠI ČEBELJI ZAROD Na čebele Ima človek med vsemi domačimi živalmi najmanjši vpliv. Edina vez med njimi in čebelo je panj. Roj divjih čebel, ki se naseli v njem. opravlja prav tako vestno svoj posel, kakor da bd bil že zdavnaj udomačen nanj. In prav tako roj, ki je pobegnil iz panja in se naselil v votlem drevesu, na svobodi ne spremeni načina življenja. O smotrni reji čebel bo mogoče govoriti prav za prav šele tedaj, ko bo mogoče vplivati tudi na potomstvo. Mnogi znanstveni zavodi delajo v tej smeri že poskuse z umetnim oplojevanjem matic. Ako se ta eksperiment posreči, bo mogoče s smotrno odbiro vrst vzrediti čebelji zarod, ki bo omogočil čebelorejcu dokaj večji pridelek medu v panju. člov ek in dom NEKDAJ PREDALNIK — DANES KOMODA Ali smo že pozabili nanj, namreč na predalnik (šubladikosten), ali kratko »šublad«? V spalnici naše babice je stal in veljal za odličnjaka med ostalo sobno opremo. Bil je sicer iz mehkega lesa, toda prevlečen s svetlim orehovim furnirjem. imel je štiri ali pet prostornih, skrivnosti polnih predalov, in sicer je bil zgornji razdeljen v dva. V teh dveh je hranila babica tiste predmete, ki jih je večkrat potrebovala. V enem je imela lepo in umetno vezane moliitvenike, nekatere v usnju in z zlato ohrezo, dalje robce, rokavice, šerpe, čipke, pentlje, zlatni- no in dokumente, srečke in loterijske listke in različna načeta ročna dela. V drugih je imela perilo lep« oprano, zlikano in zravnano. V spodnjem pa zimsko perilo iin volnene predmete. Iz vsakega Pfedala je zadišalo drugače, kadar ga je odprla., Iz zgornjih dveh po melisi, vrtnicah, oranžah in limonah, iz srednjih diveh Po feutinah ln sivki, Iz spodnjega pa po kafri. Kadar je temeljito pospravljala in zračila po svojih predalih, tedaj so se vsi ti duhovi strnili v en sam opojen vonj, ki je polnil viso bahičino sobo. Na zgornji plošči babičinega »šublada« je bila pravcata razstava vseh mogočih dragocenih in cenenih predmetov. Na sredi je stalo razpelo, na vsakii strani tega pa na eni kipec Matere božje, na drugi kipec 6V. Jožefa, ln sicer pod steklenim zvoncem (»šturcem«). Poleg tega so stali tam še različni svečniki, iz medenine pa tudi iz svetilk astega stekla, ki so služili za razsvetljavo ob procesijah. Dalje razni spominčki z božjih poti, budilka in še druge male urice, v posebnem moštranci' podobnem nastavku pa dedova srebrna žepna ura. Vse mogoče tiktakanje in nihanje je zvenelo od njih. In še so bile na plošči razne fotografije v malih okvirjih in albumih, vaze s suhim cvetjem in še več drugih različnih predmetov. Vsa plošča, pogrnjena s kvačkamim prtom, je bila polna takega drobiža. In morda so bili prav tiisti nešteti predmeti, ki so zavzemali vso ploščo in dali toliko sitnega prestavljanja p,ri pospravljanju, da se je nam mladim zdelo pametneje odstraniti predalnik iz prometa, čeprav je bil zaradi svoje notranje razpredelbe bolj priročen za perilo, kakor visoka omara ■ policami za perilo. Treba je bilo priti polagoma po ovinkih in dolgih letih do spoznanja, da na plošči predalnika ni treba nikake navlake in da je prav brez te šele lep. Našim babicam bi se zdelo čisto nemogoče, da bi na predalniku v spalnici 6tala morda le ena sama vaza s svežim cvetjem, kakor je to dandanes na »komodi« moderne dame, ki je spoznala, da je ta idealno praktičen del opreme njene spalnice, ki ga ne more pogrešati več za vse neštete predmete, ki jih diktira moda ■—u E. Urbahn; ELZA SE KUJA (lesorez) sfi \ a h m PROBLEM 119 A. W h i t e (1920) Mat v dveh potezah PARTIJA Z MOSKOVSKEGA TURNIRJA B o r b a o b e h p r v a k o v Sicilijanska partija, igrana v XVIII. kolu v Moskvi Beli: Botvinnik Črni: F! 1. e2—e4 c7—c5 2. Sgl—f3 Sb8—c6 3. d2—d4 e5Xd4 4. Sf3Xd4 Sg8—f6 5. Sbl—c3 a7—a6 6. Sd4 X c6 d7Xc6 7. DdlXd8+ K%8Xd8 8. Lcl—f4 Kd8—e8 9. f2—f3 Lc8—e6 10. a2—a4 a6—a5 11. Sc3—e2 Le 6—c4 12. 0—0 e7—e6 13. Se2—d4 Lc4Xfl 14. ThlXfl Sf6—d7 15. Lf4—e3 Lf8—c5 16. Tfl—f2 KeS—e7 17. Tf2—d2 Th8—d8 18. c2—c3 Ke7—e8 19. b2—b3 Lc5—b6 20. Le3—g5 Sd7—f6 21. Lg5—h4 Lb6—c7 22. Lh4—g3 Lc7Xg3 23. h2Xg3 Ke8—e7 24. g"3—gi h7—h6 25. Sd4—c2 Td8Xd2 26. Tdl X d2 Sf6—d7 27. Sc2—e3 Sd7—c5 Remis. Rešitev problema 118 I. Lf2—05! Prisilna poteza. / za bistre glave 239 Kdaj je umrl? Neki rimski vojščak se je rodil 1. 20. pred našim štetjem in je umrl na 40. obletnico svojega rojstnega dne. V katerem letu je tedaj umrl? 240 o r a n a t n i drobci brez moči Med svetovno vojno se je baje večkrat zgodilo, da so se granate razpočile že v zraku pred udarom na tla. Pri tem je padel ta ali oni drobec kakor kamen na zemljo in ga je bilo mogoče ujeti z roko brez vsake škode. Kako bi si to razlagali? 241 Cowboyska Na Divjem zapadu sta dva razbojnika z modernima vojaškima puškama pričakala nekega jezdeca in ustrelila iz večje daljave nanj. Oddala sta vsak po en strel, a jezdeca je zadela samo ena krogla in ga težko ranila. Preden je padel, je zagledal, kako se je ena puška zabliskala, in istočasno je zaslišal pok. Razbojnika očitno nista bila istočasno ustrelila, kajti blisk in pok nista mogla izvirati iz iste puške. Iz katere puike ga je zadela krogla? 242 Kakšen pomen ima apno? Premog, ki ga prevažajo v odprtem vagonu, poškropijo z apnom. Zakaj? Rešitev k št. 235 (Sreča in kocke) A bi naslednji krat lahko dobil ali izgubil, verjetnost je torej 1:1. Če bi izgubil, bi naslednji krat spet lahko dobil ali izgubil. Pri štirih možnih primerih so trije za A ugodni, za B le eden. Pravilna razdelitev bi bila torej: A 15 zlatnikov, B pa 5. Rešitev k št. 236 (Pametnemu ne gre nič v izgubo) Mož je bil sodar, les je bil za srednji obroč prekratek, pač pa po majhni okrajšavi zadosten za stranski obroč. R e š i t e v k št. 237 (Kazalca na uri) Dvanajstkrat. Rešitev k št. 238 (Računska naloga) Prvega blaga so prodali 384/, m, drugega pa 577 m. NEDELJSKI LOVEC V DŽUNGLI ADAMSON SI KUPI DEŽNIK HLADNOKRVNOST • 1 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 1 1 _u • Vodoravno; 1. pro-tivni veznik, 2—8 abe-sinski neguš, 9—12 vred, hernia (v rodilniku), 13 do 16 Levstikova ali dolenjska oblika za »nima«. Pokonci: 1. vrata, morska ožina (arabsko-perzijsko, v mnogih zemljepisnih imenih), 2. oseba v pesmi »Naprej ali nazaj?« (Medved, Poezije H, 1914), 3. sekirice + zvok, glas, 4. nikal-nica + priimek francoskega novinarja, ki sodeluje pri »Figaru« (vsebuje predlog »von«), 5. zvalnik latinske besede »animus« + ženska v Vodnikovem »Vršacu«, 6. toda teleta, 7. umrl bom (lat., obire), 8. organ vida, 9. fonetično ime starolatinske boginje Larentije, 10 kraj v Sahari, 11. pro-tivni veznik + tajnik bolgarskega poslaništva v Beogradu v 1. 1924—1933,' Boris — , (v rodilniku), 12. šel bi (latinsko) + smirek (franc.), 13. nikalnica + zna + hrvatsko pevsko društvo, obenem rastlina: smilj(ka), imortelka, 14. znan francoski ilustrator + priimek švicarskega romanopisca, o katerem je pred vojno v Slovanu razpravljal dr. A. Ogris (ista beseda pomeni pri nas: narod, pleme), 15. nemški pesnik Paul — (zveni podobno ko nemški naziv za Rimljana), 16. dajte (špansko). Vse vrste, pokončne in vodoravne, so obratnice. REŠITEV »IZVESKA« V ŠT. 19 ene, cel, Noe, arg, Goa, Eon, lac, Eve. — E. C. Nagele, Elegance. anekdote Tudi pomoč Nemški pisatelj Seume (1763—1810) je bil tudi med onimi žrtvama, ki jih je he-senski volilni knez — obenem s tujci — lovil po deželi in pošiljal kot vojake na pomoč Angležem, ki so bdii takrat v vojni z Ameriko. Pisatelj omenja to žalostno dobo v enem svoj/ih spisov s temi besedami: — To je bilo 1. 1781, torej takrat, ko sem jaz pomagal Angležem izgu/bitoi Ameriko! Dva sta brez moči Bernard Shaw je bil nekoč v londonskem gledališču, kjer so pravkar igrali njegovo stvar. Vse je navdušeno ploskalo, le njegov sosed, edini med množico, je žvižgal na vse pretege. Shaw se je obrnil proti njemu in vprašal: — Oprostite, gospod, kako pa vpliva ta moja drama na vas? — Strašno slabo, je odgovoril razočarani gledalec. — Vidite, tudi name tako. Toda kaj hočeva sama proti tej množici ljudii, ki hoče ploskati za vsako ceno. Majhen komad Slavni poljski muzik Frederlc Chopin (1810—1849) je bil nekoč pri odlični dami iz francoske družbe. Po jedi ga je gospodinja prosila naj bi sedel za klavir in zaigral nekaj komadov. Veliki glasbenik se je zmerom jezil na gostitelje, ki so tako izrabljali umetnike. Sedel je torej k instrumentu in izbral svoje najkrajše delo s 16 takti. Ko je končal, je bila dama vsa osupla in komaj slišno zaječi jala: — Toda, moj dragi Chopin, tako majhen komad ? — Prav imate, milostiva, toda pomislite, da sem tudi pojedel prav malo. DOLLY HAAS