■7/t; )•**■y *' * *	^c>v
WZZQ»-
Slovenski dom
Prels - cena - prezzo L 0.50
Leto VUI.
Schrlftlsltot, urednik, redettore: Mirko Javornik. — Herauigeber, Izda-latelj. editore: Ing- Sodja. — FOi ljudike liskama, za lludsko ll.karno, oer !a Slamperla popolaie: Jote Kramarič — ljubi lana, Kopitarjeva 6,
— Tel. 4001—4005. — Abonnemenu naročnina. abboaamento: L 11.
Ljubljana, ponedeljek, II. oktobra 1943 ■ šf. 228
Erneute sowjetische Angriffe bei Melitopol gescheitert
Vergebliohe feindliche Angriffe in Siiditalien — ErhebKche Beute bei der Sauberung der Halbinsel Istrien
„
ko nam gre za
te ura,
biti ati n
An« dem FHhrerhanptquartler. 1». Okt Du Oberkommando der .VVehrmacht glbt bekannt:
Boi nnd nBrdllch Melitopol bat der Felnd naeh Heranflihrung ncuer KrHfte selne Angriffe tvleder aufgenommen. Sle schel-terten trotz des Klnsalzen .larker Infan-terle- und Panzervcrbiinde.
An der iibrlgen Ostfront fObrten dle Sowjets zablrelcbe črtllche Angriffe, dle abgewle.en wurden.
Dle Luftwaffe griff dle felndllehen Naehschnbverblndungen an nnd vernlchte-te unter andercm zehn Transportzligc. Bel zwel elgenen Verlusten wurden gestern 4J Sowjetflugzeuge abgc.schossen.
Hauptmann Nowotny crblthte dnreh aeht AbnehllsBe dle Zahl selner Luftslege anf 231. Uas Jagdgeschvvader 54 meldot selnen enon. Luftsieg.
In den KHmpfen im Knbanbrllekenkopf bat sleh dan schleslsche Orenadierreglment 4*7 unter Fflhriing des Oherlentnants Gut-tenbacb besonders ausgezelchnet.
In Siiditalien grlff der Felnd 4n elnlgen 'Ahsehnltten de« sildlichen Apennin ver. gebllch an. An der tihrlgen Front herrsebt« nur belderneltlge Artlllerle- und Stoss-trupptStjgkeit.
Bel der SKuberung der Halbinsel Iatrlen [ verloren dle felndllehen Bandcn blsher liber 400(1 Tote, 4850 Gefangene, 32 Geach&tze, Hbcr 2000 Handfeuerwaffen und mehr al« 100 Kraftfahrzeuge.
In den Gewassern de« Dodekanez ver-senkten deutsche Sturzkampfflugzeuge aua felndllehen Fluttenverbanden elnen Zerstli-rer und beoebitdlgten elnen Kreuzer dureb mehrere Bombcntreffer schwer.
Nordamerlkanl.che BomhenverbSnde grlf. fen am gestrlgen Tage elnlge Orte Im KO- | stengebiete der Ostsee. darunter Anklamm und Gotenbafen, an. Jagdge*chwador und Plakartlllerle »choasen nach blabertgen Mcl-dungen ana den felndllehen Verhiinden 42 schtvere vlermotorige Bomber beraua. 12 elgene Jagdflugzenge glngen* In erbltterten LuftkKmpfen verloren. Ein Tell der Be.at-mngen lat gerettet.
Dle Stchernngsfahrzenge elne. dentachen Gelelts bescliiidlgten Im Kanal zwel brl-tlaehe Sebnellboote aebwer. Mit dem Ver. luste elnea der Boote tat zu rechnen.	j
In der vergangenen Nacht warfen eln- I zelne hrltlaebe Bomber planloa elnlge Spreghomben tm norddeutsehen Ranm.
Tehtne in odkritosrčne besede pisatelja Kocipra na nedeljski manifestaciji
slovenskih domobrancev
Ponovni sovjetski napadi pri Melitopolu spodleteli
V južni Italiji je sovražnik zaman napadal — Znaten plen pri čiščenju istrskega polotoka
Iz Ffihrer.levega glavnega stana, 10. okt. Nemško vrhovno poveljstvo Javlja:
Pri Melitopolu ln severno od tod je sovražnik po pritegnitvi novih sil spet začel svoje napade. Kljub uporabi možnih pehotnih ln oklepnih .11 so se lzjavlovill.
Na ostalem vzhodnem bojišču ao Sovjet! Izvedli Številne krajevne napade, ki so bil! zavrnjeni.
Letalstvo Je napadalo sovražnikove zve. ze za dovoz ln uničilo med drugim 10 pre. voznih vlakov. Pri dveh lastnih Izgubah le Wlo včeraj sestreljenih 49 sovjetskih 'letal.
Stotnik Nowotny je povišal z osmimi odstreli število svojih letalsklb zmag na 231. Lovska jata št. 54 Javlja svejo 6000. zmago v zraka.
V borbah' oh kubanskem mostiičn se je posebno odlikoval šlezljskl grenadlrskl polk št. 647 pod vodstvom polkovnika Gutten-
bacha.
V južni Italiji je sovražnik zaman napadal na nekaterih odsekih južnih Apeninov. Na ostalem bojišču je bilo eamo oboje.
stransko delovanje topniških ln napadalnih
oddelkov.
Pri čiščenju Istrskega polotoka so so. vražne tolpe do sedaj Izgubile nad 4064 mrtvih. 6851 ujetih, 32 topov, nad 2M0 roč-nega orožja ln nad 104 motornih vozil.
V vodah okrog Dodekaneza so nemški ■trmoglavci tz sovražplh pomorskih od-delkov potopili neki rušilec In s več bomb-nlml zadetki bndo poškodovali neko kri. žarko.
Ameriški bombniki so včeraj podnevi napadli nekatere kraje na obalnem pod. ročju Vzhodnega morja, med njimi Anklamm ln Gdlnjo. Lovski oddelki ln protiletalsko topništvo ao po dosedanjih vesteh iz sovražnikovih oddelkov sestrelili 62 težkih štlrlmotornlh bombnikov. V ogorčenih letalskih bojih Je bilo Izgubljenih 12 lastnih lovcev. Del njihovih posadk je rešen.
Zaščitne enote nemškega ladijskega spre. voda so hudo poškodovale v Rokovskem prelivu dva angleška hitra čolna. Z Izgubo enega od njiju je treba računati.
Preteklo noč so posamezni angleški bombniki odvrgli brez načrta nekaj rušilnih bomb na severno Nemčijo.
HUOVIATTACCHISOVIETICI PRESSO MELITOPOL RESPINTI
Dal Ouartler generale del FUhrer. 14 ot-tobre 1943. II Comando Suprcmo tedesco corauntea:
Presso e a nord dl Melitopol II ncmlco, conduecndo nuove forze. ha ricomlnclato I suol attaechl. Nonostante 1’lmpiego dl f°r" tl repartl dl fanterla nonchč dl quelll co-razzatl gll atessl non ebbero successo.
Sul rlmanente fronto orlentale 1 sovlettel hanno lanciato numerosl attaechl locall 1 quall furono resplntl.
La Fuftvraffe ha attaccato le retrovle dl rlfornlmento nemlche annlentando tra Pal-tro 14 treni da trasporto. Perdutl due pro-prl vellvoll len sono stati abbattutl 49 ap-parechhl sovlettel.
II capltano Nowotny aumentd, segnalan-do otto nuovl vellvoll abbattutl, 11 numero delle proprle vlttorle aeree a complesslve 231. Lo stormo dl caecla No 54 comunlca la sua 6061 a vlttorla aerea.
In combattlmentl presso la testa dl pon-te dl Cuban si č partlcolarmcnte distlnto II regglmento granatlerl No 667 dl Sleala sot-ta 11 comando del tenente colonnello Gutten-hach.
In Italla mcrldlonale 11 nemlco In alcunl rettorl dell’Apennlno merldlonale attaceava senza successo. Dal fronte rlmanente sl seg. nala soltanto attlvlta dl artlgllerla e dl re. paril d’assalto da ambo le parti.
Durante II rastrellamento della penlsola d’Istrla le bande nemlche perdettero flnora
oltre 4464 mortl, 6856 prlglonerl, 32 canno-nl. oltre 2466 armi manuall e plh dl 164 automezzl.
Nelle aeque del Dodecaneso gll Stuka tedeschl hanno atfondato da repartl navali nemlcl un caeclatorpedlnlere e gravemente dannegglato nn Incroelatore con pareechle bombe.
Repartl nordamerlcanl dl bombardamen-to attaccarono lerl aleune locallUi nel llt-torale del Mare Baltlco, tra altre Anklamm e Gotenhafen. Stormi dl caeela e artlgllerla controarea abbattevano, secondo quanto sl comunlca flnora, dal repartl neralol 62 quadrlmotor! pesantl. Sono stati perdutl 12 proprl caccla ln accanltl combattlmentl aerel. lina parte degll equlpaggl A salvata.
UnltA dl scorta dl un convogllo tedesco danncgglavano nella Manica gravemente due »Mas« Inglesl uno del qnall deve rite. nersl perduto.
La notte seorsa slngoll bombardierl brl. tannlel sganclarono a easacclo aleune bombe dlrompentl nella Germanla settentrlo. nale.
Arabsko prebivalstvo v Palestini gleda po. strani početje judov in se huduje nad tem, da Angleži nič ne store, ko judjo načrtno i7.rivajo Arabce in jim kradejo zemljo. Arabci tudi dolže jude, da so krivi prehrambene stiske v deželi, piše angleški delavski list »Daily Herald«.
Včerajšnji propagandni obhod slovenskih domobrancev, pri katerem so prvič nosili domobransko zastavo v naših barvah, Je bil za širšo javnost prav za prav prvi zunanji Izraz natega novega narodnega In političnega položaja, k! nam Je bil omogočen po uvidevnosti velike Nemčije ter njenega vodja. Slovenci Imamo zdaj priliko, da v složni ln enotni volji oblikujemo v obnovljenem redu In miru svojo usodo ln poma. gamo tudi oblikovati obraz nove Evrope.
Ta prilika, ki jo nudi slovenskemu na. rodu velika Nemčija, zahteva od nas poštenega ln odkritosrčnega mišljenja ter lojalno stališče do države, ki nudi slovenskemu ljndstvu potrebn0 varstvo ter mu ustvarja pogoje. Ul zagotavljajo Slovencem srečnejšo bodočnost. Zavedati sc moramo, da nam to zagotavljajo samo tl In noben) drugi pogoji. Nemški vojak, ki Je poznan kot najhrabrejšl ln najpogumnejši bojevnik na svetu. Je prišel v našo deželo, da ho z ostro nabrušenlm mečem trdo obračunal z vsemi tolovaji.
Naloga slovenskih domobrancev Je v tem vojaku videti zgled hrabrega borca zoper boljševizem In bogataštvo. Velika Nemčija je, česar se zaveda danos ves svet, edini branik zoper boljševizem ln zoper tl. sto, kar boljševizem svetu ln nam pri-pravlja.
Zato je častna zadeva vsakega sposobnega Slovenca, da stopi med slovenske domobrance ln se pod poveljstvom lastnih voditeljev 0b strani nemškega vojaka bori zoper boljševlško pošast ter boljševizmu na naši zemlj! za vselej naredi konec.
Izraz tega položaja ln tega prepričanja je bila včeraj domobranska mlnlfestaclja po ljubljanskih ulleah in pred pošto, zdru. žena z radijsko oddajo, po kateri Je mladi slovenski pisatelj Stanko Kociper Imel možat, navduševalen govor. Iz katerega povzemamo naslednje važne misli:
Gre za biti ali ne biti.
Slovenskega Imena nevredna strahopetnost In podlost Je, da toliko ln toliko tako zvanlh vodilnih slovenskih mož zmajnje z rameni. — Kadar se narod obrača nanje, ga odpravljajo s klavrnim: »Bomo videli!«, ali pa celo sami stikajo za Izjavami živčnega pouličnega razpoloženja, da bi za njim mogli ostati neopazno na oprezovanju. Ze od vsega začetka je njihov strahopetni »bomo videli« soodgovoren za peklensko zaroto, ki so Jo proti ubogemu, malemu slovenskemu narodu v sodelovanju skovali tujerodni Izdajalci z domačimi Izkoreninjenci. O tem danes ni niti najmanjšega dvoma več. Ce je kdo prej še dvomil, osmega septembra 1943., prvi dnevi po njem, novi pokolji zvezanih tujih in domačih zarotnikov, Dolenjska sama o tem verodostojna priča. Ce bi že v začetku vsi odklonili strupeni opoj komunistične podtalne propagande ln odprli oči, kdo se Je namenil, da nas »osvobodi«, ne bi bilo niti desetine tega gorja, ne bi bilo mrzličnega strahu opreznežev ln bi bilo prihranjeno tudi to, kar bo po nujnosti položaja še prišlo, to, kar v strašni resničnosti stavi pred slovenski narod usodno vprašanje: Biti ali ne bttl.
Pa so še v Ljubljani ljudje, ki ne spre gledajo, še podtalno hujskajo, ali pa ne vedo, da so sedaj tu domobranci, fantje, iz naroda, ki so mu oni šil s pestjo kot pozdravom nasproti.
Slovenski domobranci niso In ne bodo nikomur na svetu zaščltnica, pač pa bodo slovenskemu narodu ščit! In še to: Bodočnost bo odobrila ono plat, kjer so združene vse tvorne narodove sile. Tu so domobranci, tam so nihilistični mednarodni zarotniki. Tu je organiziran bIov. narod, tam Je tolpa, ki svoje nabornike zaprisega ne na slovenstvo ali vsaj na slovanstvo, da o Bogu, ki je Itak izključen, niti ne govorimo, ampak na rdečo armado, na Stalina.
Takoj v začetku so zavedni Slovenci, ne glede na politična mišljenja, opozarjali na nesmiselnost aktivnega poseganja v borbo velikanov ln trdili, da je sedaj naša edina naloga, prihraniti čim več slovenske krvi. Toda pametnejši so bili zaslepljeni, ki so od ust do ust prenašali komunistično modrost: »Veste, žrtve ln borba, vse to mora biti. Zato pri nas mora biti nered.
Danes tudi razumemo komunistični pozdrav, zakaj ga niso skovali v rečenico: »Smrt okupatorju,« ampak »Smrt fašizmu!« Tako so komunisti Slovenije ubogo, dobro slovensko ljudstvo ln njegovo premoženje žrtvovali tuji zaroti za tuje politične koristi, da bi jih zato posadila na hrbet slovenskemu narodu.
Sedaj bi pa seveda zopet morali po njihovem izdajalskem evangeliju vsi Slovenci, ki ne čutijo komunistično, klati vojake nemške vojske ter klicati na narod še večje nesreče. Kot da gorja in bolečine še ni dovolj! — Nemška vojska ni prišla v Ljubljano z napadalnim namenom, ampak po zahtevi položaja, da po kapitulaciji italijanske vojske na tem ozemlju vzdrži in vzpostavi Javno varnost. Toda nemški vojak je dovolj močan, da se ne bo pustil motiti pri izvajanju svojih načrtov od peščice druhall, če Je bil zmožen razorožiti armade ln očistiti najbolj oddaljena ozemlja. To so dejstva, ki Jih priznava ves svet. Nihče na svetu ps ne more zahtevati od slovenskega naroda še večjih žrtev zgolj zato, da bi nas komln-terna hvalila.
Z ničemer torej ne morejo opravičiti svoje borbe, kaj šele poboja!
In še naprej dajejo mednarodni zarot, niki na slovenski meji povode za rušenje in krvavitve, da si priskrbijo — »potrebne žrtve«. Ljubljanski promenadni polizanci in mamini ljubljenčki, smrkavi elegani in po. cestne modrijanke, ki ničesar ne žrtvujejo, jim dajejo pravi Strahopetni špekulanti pa plaho letajo za tem neodgovornim — »jav. nlm mnenjem«. Toda ni daleč čas, ko bo. mo vse one. ki niso ničesar žrtvovali. Iz oči v oči vprašali, komu so bile potrebne te žrtve!?
Tako očitno je vse to, pa je vendar naš narod pripeljalo do usodnega razpotja: Biti — ne biti, da so človeku zdi, kot da je res sam satan obsedel to ubogo ljudstvo.
Stojimo pred odločitvijo:	Za	boljševi-
zmom ln v žrtvah ln revoluciji malega naroda zapraviti vse — da bo za nam! ostal le spomin, ali se postaviti proti njemu ln v edinosti rešiti, kar Je še v naši moči, ker bo v nasprotnem primem padla na nas strahotna, odločajoča nesreča, ki Je večji del dobrega slovenskega naroda ni poviro.
čil. Kajti naravnemu razvoju dogodkov se nt več mogoče zoperstavim
Pa še nekaj. Zgodovina nam v svoji ne. zmotljivosti priča, da vse. kar ni v skladu z narodnimi Interesi, propade. — Zakaj torej žrtvel — Ne pustimo, da bi ljudje, ki so tako skrunili slovensko Ime In pripeljali naš narod v takšno nesrečo, za svoje oseb. ne namene žrtvovali vse, za čemer smo toliko časa hrepeneli ln v čemer smo videli svojo uresničeno srečo, česar pa razbiti na. rod ne bo nikoli dosegel I
Le ko bo očiščen z naše časti ln naše zavesti boljševlškl madež, le kadar bomo rešeni zmešanega boljševiškega terorja, ta-krat šele bo v harmoniji naših čustev nnšn želja po svobodi ln miru dobila za nas pravi smisel.
Govornik jo svoja Izvajanja zaključil takole:
Dovolj iskreno, dovolj jasno in tudi zadosti sem govoril za one, ki hočejo razu-meti.
Ce pa sem s temi besedami kaj zagrešil proti svojemu narodu, naj me podzemni sodnik! znova obsodijo! Nikogar nimam razen matere ln naroda, Ker poznam slo. venske matere, želim le to, da ne bi kdaj hodile po gozdovih Iskat grobov svojih si-nov, ki so jih mednarodni zločinci iztrgali iz njihovega materinskega objema. Prosi, mo Boga, da ne bi zakasneli zaslepljenci hodili jokat nn grob, kjer je pozabljen in zavržen počival samo spomin na slovenski narod, na grob, ki ga danes s takšnim navdušenjem in zavezanimi očmi pomagajo kopati. Zakaj že danes se odloča o biti — ali ne biti.
Slovenski domobranci! VI pa se ne pla. šlte ničesar! Na vas, ki ste odvrgli vse ozire, čaka narod, da za ruševinami prlne. sete red ln novo upanje. Ne bojte se ni-čeaar. Nikogar ni na svetu, ki bi vas zaradi vašega nastopa mogla obsoditi! V vaših namenili Je sveta slovenska stvar! Naj se razcvete po vaših žrtvah! Zakaj nekoč se bodo odnosi med partizanstvom in slovenstvom še bolj razjasnili! Ne poslušajte ne na levo, ne na desno. Tl, ki vas danes blatijo In pljujejo na vas, bodo ne. koč spregledal! In vas hoteli blagoslavljati. Toda takrat njihovega blagoslova ne bosto potrebovali, ker bo n Jim samim v prekletstvo! Takrat boste heroji! Ker bo prišel čas, ko bo svet razumel veliko skrivnost žrtve. Nekoč bi vsi tl radi šil za vami, pa ne bodo več mogli. Vsakdo bo dobil pla. čilo po zasluženjul
Zato pa, domobranci, glavo pokonci! Zravnani in ponosni krepko primite sloven-! sko zastavo in pojdite preko njih, naprej, i narod ohranjat!
Zlagana zavezniška propaganda glede bodoče usode Rima
Lizbona. IT. okt DNB. Angloška poročevalska agencija jo dobila od »New York Timesa« poročilo, da bo skušal general Mont-gomery izkoristiti vsako možnost, da bo nemško vojsko odtegnil od Rima in s tem preprečil, da no bi italijanska prestolnica postala prizorišče odločilnega boja. Rima ne bo mogoče rešiti s čudežem in malo je upanja, da bi mu Nemci prizanesli. Hočejo ga uničiti ali narediti za cilj angieško-ameriSkih topov, ker vedo, da jo to mosto za nasprotnika dragoceno. Vedo, da so to mesto in vse, kar je v njem, Izgubili za zmerom. Bolj kakor pri vsakem drugem mostu in kraju, za katerega smo se mi borili, smo podzavestno čutili, da jo Rim simbol tistega, za kar emo se mi in Nemci borili. Ako premotrimo razvoj in potek boja, potem vemo, da bo celo tedaj, ako bi postal središče bojev, Rim ostal večno mesto, pred čigar vrati bomo stražili med bojem za ohranitev vrednosti tega osrednjega simbola. Rim je nesmrten dokaz za to, da kultura ne more propasti, kajti človeški duh je zmerom pripravljen braniti jo.
S tem zoprnim izlivom hinavstva in zavijanja skušajo ameriško vojsko prikazati kot zaščitnifep italijanske kulture, medtem ko nemške vojake slikajo kot divjuke. Očitno so že pozabili, da niso imeli angleški in amerikanski bombniki, ki so obiskali Rim pred Badoglljevo izdajo in brezobzirno metali bombe, nobenih pomislekov in nobenih
vesti. Kaže, da je Amerikancem malce težko stražiti pred vrati večnoga mesta in zato govoričijo, da kultura ne more propasti. S temi napihnjenimi frazami poskuša Amerika zaman vnovič prikriti svojo nekulturnost, ki jo a svojimi besedami in amerl-kanskiml tatovi umetnosti ne bodo mogli Kima oropati tako, kakor so na primer oplenili Sicilijo in Južno Italijo.
Sšlovite izgube zavezniškega letalstva nad Nemčijo
Berlin. 11. okt. r. Nemško vrhovno poveljstvo jo k izgubam, katere so imeli zavezniki pri množičnih letalskih napadih na nemško ozemlje, dodalo še številne izgube letal, ki so jih včeraj imeli Amerikanei. Zbitih je bilo namreč še nadaljnjih 62 težkih bombnikov. Več letal je moralo zasilno pristati na švedskih tleh, nekaj pa jih je padlo tudi v morje. Včeraj so Ameri-kanci izgubili 600 mož letalskega osebja, V zadnjih 48 urnh se je ubilo ali padlo v nemško ujetništvo čez 1200 ameriških letalcev in pomožnega letalskoga osebja.
V Londonu je bilo sporočeno, da je prispelo v Alžir več sovjetskih zastopnikov, ki bodo zavzeli mosta v tako. imenovani »sredozemski komisiji«.
13F tf H Jr
'	»V	7^	i	~«U	Fv.4	H	A	<*	i	'i
lF^iUMBiTT
fW£-:
Die Bilder zcigca cinige Momente aus dera propagandistishen Aufmarsch der slowemsrhen Landwchr in Laibach. —• Prizori z včerajšnje domobranske
manifestacije v Ljubljani. — Momenti dalla manifestazione dei domobrani sloveni a Lubiana.
Stran X
v
»5LOVENSKI DOM<, 'dne 11. oktobra 1943.
Štev. 2261» "*!%
»Narod nas umreti noče«
Včerajšnji zbor novih domobranskih prostovoljcev, ki so si pripeli slovenske tribarvnice, se je razvil v prepričevalno manifestacijo domobranske misli — Cvet naše idealne mladine je s slovensko zastavo stopil pred Ljubljano in dal vsem vzgled pripravljenosti, ki jo terjata od nas slovenski narod in njegov obstoj
Ljubljana, 10. oktobra.
»Post je klena, srce je vroče, narod naš umreti noče,a tako je zaorilo danes dopoldne od srednje tehnične šole po Cojzovi cesti do ponosne štenjakobske cerkve. »Srce je vroče, narod naž umreti noče,« je odmevalo po ljubljanskih ulicah, po katerih se je okrog pol enajstih razvil mogočen sprevod novih domobranskih prostovoljcev, ki so si po dolgem času danes spet pripeli na suknjiče in za klobuk slovenske zastavice, ponos naših domobranoov. Zbor se je razvil v prepričevalno manifestacijo domobranske misli, kakršne si nihče ni niti najmanj zamišljal, še manj pa pripravljal. Zato je Ljubljančane to tudi tako presenetilo: vse presenetilo, tudi našo pozitivno naoionalno javnost
Okrog oacm sto novih prostovoljcev jo med prepevanjem slovenskih pesmi korakalo za slovensko zastavo in nas vse prijetno ogrelo s svojim zgledom pripravijo, nosti, ki jo od vseh narodno zavodnih Slo-voncov terjata slovenski narod in njogov obstoj. Cvet naše idealne mladino je stopil pred slovonsko Ljubljano in ji dovolj glasno odkril svoje cilje. Mladina je nastopila, polna ognja in ljubezni do naše rodne grude. pripravljona. da se v kratkem času pridruži domobranskim borcem. Njihova grla «o zaorila in iz njihovih prs se je razvil kakor iz dušo mogočen val navdušenja, ki je vzkipel v narodni himni in njenem tako globokem pomenu:
»Naprej zastava slavo, na hoj junaški kri, za blagor očetnjave, naj puška govorit Z orožjem, z dosnico nesimo vragu grom, zapisat v kri pravico, ki terja jo naš dom!«
Ljudstvo je pozdravljalo slovensko zastavo in vzklikalo prostovoljcem
V	duhu resnosti, ki jo zahtevajo resni časi, je povorka krenila med navdušenim petjem slovenskih domoljubnih pesmi na Stari trg, kjor ee je zbrala že množica, ki je slišala ognjevito fantovsko himno. S ponosnim korakom in z jasnim čelom so fantje stopali zn slovensko zastavo in pesem je donela po ulicah in se razlegala daleč v no. tranjost mesta, kamor se je pomikal med špalirjem ljudstva bataljon domobrancev-prostovoljcev.
Kjer koli se je pomikal sprevod s slovensko zastavo in pol slovensko himno, povsod je prebivalstvo dostojno pozdravljalo naš svetal simbol, pred katorim so je dolžan odkriti ne samo vsak pošten Slovenec, ampak vsakdo, ki ve, kaj je narodna zastava. Tisti redki pa, ki se tega niso za-vodali ali v svoji strupenosti in sovraštvu do nažo slovenske stvari ter v svoji zakrk-tojftfliiti niso hoteli tega uvaževati, ti so dokazali svoj fanatizem, zagrizenost in nc-pobotJSljfvo zaslepljenost ter so sprejeli tudi svojo zasluženo plačilo.
Naj se prav nihče voč no vara! Prav nihčel
Slovenska mladina je idejno enotna
in je ne bo nihče več ustavljal na odločni poti, ki si jo je zastavila. Krinke so padle — za vse, prav za vse! Kdor ni danes z mladino; ni njen, ne narodov ter ga mladina in narod prištevata med ono špeku-lunto, ki so sokrivci vsega narodovega gorja! Nobeuoga popuščanju več! Slovenska domobranska mladina je na pohodut Nihče je več ne ustavi! Njone vrste so vrste sinov mučenih slovenskih mater, očetov, bratov in sester, zato ne bodo popustili v bodoče niti za las od svojega programa!
Kdor se morda danes tiho ali skrivaj ustno ali pismeno zgraža zaradi klofute, ki jo je zasluženo prejel, ker ni pozdravil slovenske zastave, ali je žalil fante, naj pomni: Konec je vsakega popuščanja, konec sleherne komunistične propagande, konec tudi vseh tistih skritih tajnih sestankov. Tudi v javnih lokalih bo drugače, tudi v tramvaju in na promenadi. Z zločini in vc-rolomi častnih besed, ki so v skladu s komunistično častjo, ste sfanatizirali še vedno zdravo slovensko mladino, ki pa sedaj ne pozna več popuščanja, najmanj v neizprosnem protikomunističnem boju. Komunisti naj vodo, da jih sednj ne bodo več krili bivši zaščitniki lladoglijevc klike, katerim so se prodajali njihove zaveznice ljubljanske komunistične obveščevalke vse zaradi »ide-
je«, ko so na drugi strani vpile o izdajstvu kmečkih fantov, ki so v silobranu zgrabili puško, da varujejo svoj dom pred roparskimi koinuističnlmi drhalmi.
Mnogim morda no ugaja, da jo
mladina tako »fanatična«
Tl naj pomnijo: Dokler ne bomo uničili komunističnega zaledja, razbili ljubljanske terenske odbore, odkrili in razbili njihovih skrivališč in zbirališč, naše delo ne bo uspešno! Potrebna bo šo večja in brezpogojna kontrola, zasledovanje in potem izpolnjevanje že obstoječih zakonov, ki so nam sedaj služili le kot zakonodajne, ne pa izvršne! Le tako bomo odprli oči vsem, da bodo spregledali, drugim pa bomo dali pogum, da ne bodo oklevali!
Po Miklošičevi in Tyrševi ulici
Ljubljana je danes slišala prvič domobranski korak. Nastopil je sicer le majhen del, samo on bataljon prostovoljcev-civlll-stov, pa glejte, ali ni Ljubljana bila kakor onemela, ko je slifiala fantovsko navdušenje. Videla je, da so v domobranstvu združene vse tvorne narodove sile, zato jo tako resno sprejela današnjo spontano manifestacijo domobranske misli. Zastava je plapolala na čelu sprevoda in tisoči mož in fantov so snemali klobuke njej v pozdrav. V kavarnah in restavracijah so fantje vstajali, slovenska za. stava in domobranci pa so šli ponosno mimo njih ter jih vabil v svoje vrste.
Ce se danes kdor koli in od koder kolt, pritožuje radi opozoril, ki so padla iz užaljenih prostovoljskih vrst tistim, ki niso pozdravljali zastave, naj sc spomnijo nedavnih dni, ko so vsi morali pozdravljati vsako zastavo.
Manifestacije pred pošto
Okrog četrt na dvaenjst so je domobranski sprevod ustavil na Cesti 3. maja, kjer se je ob pločnikih zbrala množica ljudstva.
Himna slovenskih domobrancev je donela po mestnih ulicah, kakor v en val pa sta se zlili narodna himna »Naprej zastava slave!« in domoljubna »Hej Slovenci!« Vsa ulica je pela in navdušenje je prevzelo tudi občinstvo, ki se je pridružilo manifestantom. Razumljivo, da se je kljub vsemu temu cestni promet nemoteno vršil dalje.
Manlfestacja domobranske misli se je šo bolj razgibala, ko je nastopil govornik do-mobranec-prostovoljec g. Ljenko Urbančič. Kratke so bile njegove odločne besede, zato pa tembolj jedrnate.
Slovenski domobranci, zdravo! — »Bog z nami!«
Tak je domobranski pozdrav. Ljubljana je sližala danes njogov odmev.
Po tem pozdravu jo prostovoljec med drugim pribil:
»Tovariii, rodili smo se salo, da dvigne, mo zastavo in jo ponesemo pred svojim narodom. Naša vest je čista, zakaj prišli smo zato, da kri ustavimo in ne da bi jo prelivali! — Prav zato je z nami vsemogočni Bog. (Tako je! Živeli domobranci! Navdušene ovacije.)	‘
Mi ne bomo klonili, zakaj naše dnevno povelje je: ustvariti novo javno mnenje! (Tako je!) Rdečih sovražnikov se ne bbji-fno, ko pa vendar umirajo za svoje zavez. nike, Badoglijeve izdajalce, ki so le enkrat ubogali svojega kralja, namreč takrat, ko jim je zapovedal: Mir! (Dol z njimi! Smeh.)
Nato je pribil:
»Drznemo si izjaviti, da so tisti, ki gledajo na našo borbo s prekrižanimi rokami, špekulanti! Neprestano in neprestano ponavljamo In zagotavljamo pri svoji časti, da je vsej naši preostali mladini v teh trenutkih na izbiro samo dvoje: puška ali kramp. (Tako je! Dol s špekulantu Ogorčeno vzklikanje se dolgo časa ni poleglo.)
In preden se zakopljemo v bojne tovo, je nujno, da pregledamo lastne vrste. Pred.
vsem pa, da si izvrstno izvežbamo spomin, zakaj treba je, da imamo čiste račune za bodočnost. In poslodnjič: Vemo za stavek, ki je resda star in obrabljen, pa si no morem kaj, da ga ne bi še ln še ponavljal na ves glas:
»Kdor ni z nami, je proti nam!t (Tako je! Vzklikanje domobrancev dolgo časa ni po. leglo, dokler ni zadonela himna: »Hej Slo-vcnci!«)
Občinstvo posluša domobrančevo besedo
Ob pol dvanajstih se je pričel po zvočnikih rudio prenos govora domobranca prostovoljca slovenskega pisatelja g. Stanka Kocipra. Glavno vsebino govora prinašamo na prvi strani.
Na obrazih občinstva, ki se jo zbiralo na krajih pred zvočniki, je lahko vsakdo ugotovil zadovoljstvo: Vendar je že padla beseda tudi Ljubljančanom!
Manifestacija se je zaključila okrog enih, ko so se prostovoljci mirno razbil.
Ljubljana je slišala domobranski korak In prisluhnila njenemu odločnemu taktu. Videla je združene narodove sile in mnogi so odhajali z zadovoljstvom in pomirjeni na svoje domove.
Ali ste že kupili ?
Svetovno znani Scottov roman v slikah
»IVANHOE«
je najlepše branje in darilo. Velja: broširan 35 Ur, ▼ polplatno vezan 15 lir, v celo platno vezan na najfinejšem papirju 80 Ur. Dobi «e t veti Ljudske tiskarne In v knjigarnah.
Naročila sprejema uredništvo Slovenca.
Poljci so počastili spomin osolniških žrtev
Sedaj so znana tudi ostala imena onih mučencev, ki so padli na Velikem Osolniku, kjer
je pokopanih tudi deset najboljših poljskih fantov
Ljubljana
Koledar
Ponedeljek, 11. vinotoka: Marijino m> terinstvo; Filonida, sveta žena: Tarak, mučenec.
Obvestila Razdeljevanje moke
Pokrajinski prehranjevalni zavod i Ljubljani poziva vse peke. trgovce in ra. druge v Ljubljani, naj dvignejo v uradu na Novem trgu št. 4-II. nakazila za moko za nadaljnjih deset dni v oktobru, po ile-dočern redu:
Dne 11. oktobra 1943 peki.
Dne 12. oktobra 1913 trgovci od A do M
Dne 13. oktobra 1913 trgovci od N do Z.
Potrošniki bodo na odrezke za kruh ali moko št. 13 do 22 prejeli za vsak dan po 150 gr kruha ali po 121 gr moke, od tega dve tretjini pšeuične in eno tretjino ržene ali ječmenove moke.
Ponovno opozarjamo potrošnike naj člm-preje dvignejo koruzno moko na odrezke štev. 11 in 12 pri svojem trgovcu, odnosno pri trgovcih, ki jo še imajo na zalogi.
*
Naročniki naj sami pridejo po Svetove knjige v upravo, ker knjig ne bomo pošiljali po pošti!
Danes zjutraj je umrla v 76. letu staro, sti gH, Judita Medved roj. Suha, vdov« r,o trgovcu Josiou Medvedi*.
Dev. Mar. v Polju. 10. oktobra.
Leto za letom se je naša fara spominjala na današnji dan — dan žegnanja — groznega dneva, ko jo potres zrušil naselje in staro cerkev. Na teh ruševinah so naši predniki zgradili novo cerkev. Vsa leta sem je donel z njenih lin mogočen glas poljskih zvonov in se razlegal čez polje tja do Ljubljane. Bil je to glas vesolja, ki je klical in vabil Poljčane v njihovo varno svetišče.
Letos pa je šlo žegnan jo vso drugačo mimo nas. Zvonovi poljske cerkve so žalostno odmevali, saj so poli pesom, ki je hi-tola preko polja in holmov tja na Vol. Osolnik, kjor so lj. septembra padli, zadeti od komunistične krogle naši najboljši poljski fantje.
Deset junakov in mučencev
Sedaj so znana že druga imena naših fantov, ki so padli ali bili pobiti od komu-nstičnih morilcev na Vel. Osolniku. Štirje Resman Joie, Menoni Vinko, Gajzan Jože in Jamnik Maks — so padli kot junaki v boju z onimi komunističnimi tolpami, ki so so le pod krinko zakletih obljub, da se jim ne bo nič hudega zgodilo, lahko približali fantovskim položajem na Vel. Osolniku. Ko so v soglasju s komunistično častjo vse to prelomili, tedaj so se junaški fantje posta, vili v bran in padli kot junaki. A'a Osredku so komunistični morilci ubili vzglednega fanta Urbanča Franceta. Sest poljskih fantov, katerih imena ne bodo nikdar pozabljena v naših srcih, pa je zadela komunistična krogla. S sodraškimi, gregorskimi in ortniškimi fanti jih je zloglasni morilec Daki, ko jih je slekel do srajc, dal postaviti v vrsto talcev in jih ukazal s strelom, v tilnik pobiti. Tako so padli med sedaj znanimi fanti (nekatera imena smo že objavili v petkovi številki »Slov. doma« — op. uredništva) iz našega kraja Dimnik Martn, Novak Jaroslav, Snoj Srečko, Tuma Mano in Uranič Tone.
Njhovi grobovi so sedaj na njivi za cerkvijo na Vel. Osolniku. Tu čakajo junaški
fantje vstajenja, pa tudi dneva, ko bomo prišli ponje, da jih ponesemo v blagoslovljeno zemljo v našo faro.
Tem fantom bo danes zvonili poljski zvonovi, tem fantom junakom, mučencem, je vrela iz naših src molitev za našo domovino. Slovenska zastava na Domobranskem domu pa je plapolala in se zibala v vetru, ka-kakor da bi hotela pozdraviti f-ez hribe grobove naaih junakov nn Vel,,,Osolniku.
V domobranskem domu
Dvorana Domobranskega doma jc bila do-nes popoldne vse drugačna kakor navadno. Po tolikih letih so naši fantje razpeli na oder slovensko zastavo z novim pokrajinskim grbom. Pa tudi okolje trobojnice jc bilo v duhu današnje spominske proslave. Razpelo s Križanim, slovenski šopek 2 rožmarinom, nagelji in roženkravtom, zelenje, vse pa zavito v krvavo-rdečo zaveso, ob strani pa domobranske puške, to so bili simboli, ki so odkrivali pomen današnje proslave, posvečene našim junaškim borcem’ in mučenccm.
Pred številnim občinstvom in domačimi Do-mobrunci se jc po pozdravu domačega poveljnika pričela slavnost s himno: »Hej Slovenci . . .« Sledila je recitacija po Ivanu Cankarju iz >Podobe iz sanj«. Globoko so presunile besede našega velikega preroka Cankarja, ki nuni jc v svoji črtici »Nedelja« tako preroško govoril. Recitator g. Hiršeger Rudolf je bral besede našega preroka Cankarja Ivana. Kakor da bi nam govoril danes, sc nam jc zdelo.
»Ti, kaj praviš, zakaj je umolkpilu Marija na hribu? Kaj je ni več?
In dalje! »Gruda molči, <• naša gruda, ki Je nekoč tako veselo la glasno prepevala z nami. Ne gane se; nobena prošnja, noben klic je ne zdrami. Gozd ne šumi več, tiho je polje, škrjanci so obnemeli.
[ Oj, saj ni nedelja; Veliki petek je, dan trpljenja, kesanja in bridkosti! Nemi kleče kristjani v tihi, temni cerkvi, trkajo si ha prsi, čela jim klonijo do mokrih tal. In blede
nstnice šepečejo trepetaje tiste velike teznat urne ljubezni polne besede: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«
In spet nam je Cankar govoril na spominskem slavju na čast mučencem in junakom takole dalje:
»Pritajena, Šepetajoča je ta ‘ molitev, ali vendar je gla-mn, kajti ne zvona ni, ne orgel],
niti ne ministrantovega zvončka. Zato ne, ker je veliki petek za vernike in za nevernike, od vzhoda do zahoda. Vdrugič jc bil križan Kristus.«
In ko smo se spomnili vseh teh naših pad-
lih borcev, so nas potolažile zopet Cankarjeve besede:
»Velikega petka je bilo treba za veliko ne-nedeljo: smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeka veli« častno vstajenje.«
Po teh resnih besedah je spregovoril še zastopnik Domobrancev. Trda je bila njegova beseda, trda kot čas, ki zahteva od Domobrancev jeklene volje in vztrajnosti. Ni bila to beseda grožnje, bila je le opomin vsem špekulantom in opreznežem ter napoved boja vsem, ki so se danes potuhnili in hočejo v času, ko gre za narodni obstoj, še naprej rovariti v škodo slovenskega naroda. Padla jc tudi obsodba čez vse one, ki so se dve leti in pol družili s pobeglimi izdajalci, na drugi strani pa 9 prstom kazali in z zlobnim jezikom obrekovali slovenske fante, ki so čuvali svoje domove pred komunističnimi morilci, njihovimi zavezniki in tujimi plačanci. »Osmi september je bil,« tako je dejal govornik, »rešeto tudi za našo faro. Pokazalo se je, kdo je Slovenec in pošten, pokazalo se je jasno, kdo je soodgovoren za naše gorje, kdo soodgovoren za zločinsko delo komunistične OF.«
Govornik je tudi obračunal g vsemi poljskimi komunističnimi propagandisti, ki niso bajtarji, ampak le dobro situirani ljudje, ki so prav tako kakor ljubljanski kavarniški gulini sokrivi gorja, ki je prišlo nad naš narod. Še enkrat je pribil, da je prišla danes dvanajsta ura, ura prerojenja in ura vstajajočega, neizprosnega maščevanja; ura neodložljivega plačila za vse neposredno in posredno delo na Škodo našega naroda.«
Globoko je presunila vse navzoče deklamacija Zupančičeve pesnitve:	Grobovi tulijo
(g. Resman). Nato je spregovoril že zastopnik ljubljanskih prostovoljcev, g. Ljenko Urbančič, ki je prinesel pozdrave ljubljanskih domobrancev.
Ob zaključku je zaorila po dvorani domobranska himna in z njo se je tudi dostojna domobranska slavnost lepo zaključila.
MraČilo se je že in zvoki poljskih zvonov so odmevali čez polje, ko je še donela po vasi fantovska pesem »Pa kedo bo dekle ljubil, pa kedo oo praprot žel, pa jaz bom dekle ljubil, ko bom k vojakom šel.«
Pesem je utihnila šele, ko so se skrili zadnji sončni žarki za gorami v pozdrav poljskim fantom in zlatili obrise naših hribov tja do Vel. Osolnika, kjer počivajo junaški poljski fantje. Ave Marija je zazvonilo, in pred Marijinim oltarjem, pred katerega *o prihajali Poljčani na dan žegnanja s takim zaupanjem vsa leta, so se zbrali poljski fantje in možje ter molili za pokoj duš prijateljev — soborcev.
Slovesnost na naši univerzi
Danes ob tri četrt na dvanajst bo pred našim vseučiliščem manifestacija slovensko akadomsko mladine. Pri tej priliki bo na univerzitetnem poslopju izobešena slovenska zastava in s tem simbolno poudarjeno, da hočo akademska mladina obvarovati slovenski značaj svojega najvišjega znanstvenega zavoda in manifestirati za svetinj« slovenskega naroda in zanjo iti tudi v boj. Med manifestaoijo bo tudi govor.
BERITE »SLOVENSKI DOM«
»Trgovec s številkami«
ali iznajdljivost res ne pozna nobenih meja
Ljubljana, 11. oktobra.
V	vojnih časih so ljudje res Se neprimerno bolj iznajdljivi kakor v mirnih. Pa ne mislimo pri tem na številne izume in novosti, ki jih je vojna prinesla na polju izdelovanja raznega čedalje učinkovitejšega orožja, ali na vso mogoče sijajne nadomestke pri prehrani ali drugod, temveč tudi na čudovito iznajdljivost, ki jp nekateri kažejo vsepovsod. Vsako priložnost znajo neverjetno bistro izkoristiti, seveda samo sebi v prid in jim je pri tem kaj malo mar, če zlorabljajo še tako stisko drugih, sicer manj iznajdljivih, zato pa toliko bolj poštenih.
Po zadnjih velikih spremembah, ki jih jo doživela Ljubljana, je življenje marsikje v mestu zelo oživelo, med drugim tudi v Tomanovi ulici, kjer dajejo dovoljenja za prestop čez mostno zaporo. Ne nameravam pri tem naštevati na dolgo ln široko vseh razlogov, zaradi katerih bi Ljubljančani, ali vsaj tisti, ki začasno žive v Ljubljani, radi dobili takšno dovoljenje. Povedati hočem lo, da so se tam v Tomanovi ulici za-
Vinko Bcličič:
Na vinski straži
»Bog bodi zahvaljen za tisti las, reci!« je menil Janez.
»Hočete čuti, kaj se mi jo nekoč zgodilo! Samo malo dolga štorija je.«
Jaka mu je zvrhal kupico in je porinil predenj. .
»Pij prej, potlej bomo pa čull zgodbo.«
Dominik si je obrisal usta in rekel:
»Sveča se manjša. Kar ugasnimo jo, saj v temi je še laglje govoriti in še lepše poslušati. Bo kdaj drugič bolj prav prišla.«
Mod polknl se je tihotapila v zidanico skopa nočna svetloba. Dominik se jo naslonil na podboj, se zagledal v temne obrise treh glav in začel zlagoma govoriti.
»Preden je človek gospod, mora napraviti vrsto proskušenj. To je seveda tudi potrebno. Gospod namreč ni tisti, ki Ima samo zlata	očala	in	gladke roke,	s prazno glavo nosi	pokonci	ko ajdovo	stebelce gluh
klas. Pravi gospod tudi nokaj zna. Bolj pa si glavo beliš, voč znaS. Jaz sera si v življenju že presneto belil glavo in kar zdaj znam, znam. Mimogrede še tole:	gosposki
otroci se gospodje že kar rodijo, kje smo mi kmečki za njimi!
Tisto	leto	—	in s tem se	moja zgodba
začne —	sem	imel Aelatl prvo skušnjo na
univorzl. Bilo je nokako o kresu. OoSposki vrtovi so dišali v pisanem ovetju. Ceste je
večkrat na dan poškropil avto, ker je bilo že vroče in prašno.
Znašel som se v sobi na stolu. Za mizo so sedeli trije gospod jo in vsak je Imel pred sabo nekakšne papirje. Gledali so zdaj papirje zdaj mene. Moram reči, da nisem čutil nobenega straha. Imel sem voliko zaupanje vase in sem čakal vprašanj.
Gospod profesor — bil je pležast — se je obrnil k meni in rekel b svojim visokim, sladko prijaznim glasom:
»Štefan Vojislav.«
Danes, po desetih letih, ne vem o Stefanu Vojislavu nič več, prej kaj manj. Spominjam so le še, da je živel, ko so letnice pisali lahko kar s tremi številkami. Bil je knez ali kralj, bojoval se je s sovražniki, to je vse, kar mi je znano o tein človeku.
V	tisti url pa, ko so gospodje čakali, da se mi jezik razveže, so mi možgani kar otrpnili. Najprej sem molčal, potlej pa sem storil kot človek, ki se hoče rešiti lz blata, pa le še globlje zagazi vanj. Ker namreč o Stefanu Vojislavu nisem znal povedati dosti več ko nič, sem začel modrovati o stvareh, ki so se tega Stefana le skromno dotikale.
Plešasti profesor me najprej ni pastil govoriti, kakor bi jaz rad. Ker pa je mislil aa bližnjice bolje poznam ko široko cesto, sem moral govoriti o bližnjicah.
Gledal sem skozi voliko okno ln se trudil, da bi zbral raztreseno znanje, ki se je tako sramotno potuhnilo In me pustilo na cedilu. Na sosednji strehi je molel v svetlo nebo črn dimnik, iz dimnika pa se jo sukal dim. Mojo oči so so zastrmele v tisti dim.
ki se je zgubljal v dopoldansko bleščavo. Iz Iz moje glave pa so jo počasi zgubljalo še tisto fcmešano znanje.
Ko sem predolgo molčal, so gospodje vstali. Tedaj sem vedel, koliko jo ura. Globoko sem se priklonil, čeprav sem komaj stal na nogah, nato pa ko brez glave koračil na hodnik, se odmajal po stopnicah in dospel na sončno cesto. Imel sem na sebi črno zakmašno obleko In ko sem se videl takega, se mi je srce razžalostilo in bilo mo je strašno sram.
Osem let v gimnaziji sem bil odličnjak. Poučeval sem druge, gosposki starši so me stavljall svojim otrokom za zgled. Delal sem čast svojim domačim in dobrotnikom. Potlej pa pridem na univorzo in pri prvi skušnji padem. Takrat nisem razumel, kako se je moglo to zgoditi, danes pa ml je vse jasno: preveč sem zaupal vase in v svoje znanje. Da skušnje lahko ne napravim, ml še na misel ni prišlo.
Ko mesečen sem hodil tisti dan po Ljubljani. Ni mi bilo ni za jed ni za pijačo, najmanj pa mi je bilo za znance in prijatelje. Bil sem sam selil odveč in to je nekaj najhujšega, kar si more človek misliti. — Vsakovrstne miBli so me obhajale, delal sem sklepe in naklepe, kakršne more delati samo pijan človek. Jaz sem bil čisto trezen, ali bolje, bil sem pijan od užaljenosti. Užalile pa so me bile visoke šole, užalili me profesorji, razočaralo me bilo mesto Ljubljana — mene, ki sem bil osem let odličnjak in dober zgled vsem'slabim.
lialjo.
čelo zbirati vsak dan številnejše trume ljudi, ki	bi	šli	radi	po opravkih čez	mestno
zaporo. Ker je bilo med njimi tudi mnogo ljudi,	ki	mislijo,	da imajo vedno	kakšno
prednost pred drugimi, seveda prišlo tudi do precej razburljivih Prizorov, skoraj do pretepa, tako da so kmalu tudi tu morali nastopiti roditelji, ki so ljudi hitro postavili v vrsto ter pazili, da ne ^ koga po krivdi prehiteval. Ker je bilo teh prosilcev le preveč, da bi še tisti dan vsi prišli no vrsto, so na uradu za izdajanje dovoljenj uredili tako, da so ob koncu uradnih ur dali vsem, ki so tisti dan zastonj čakali, številke, kot nekako izkazilo, da imajo	drugi	dan	pravico, priti takoj na
vrsto.	To	je	bilo	seveda prav in	pošteno.
Tako sta bili drugi dan pred tistim poslop-jora na Tomanovi ulici dve, čisto ločeni vrsti čakalcev, ena na levi, druga na desni, ena s številkami, druga brez njih.
Iz dolge vrste onih, ki so čakali šele na številke, je čez nekaj časa stopila gosposka ženska, ki se ji je očividno zelo mudilo iz Ljubljane. Po kakšnih opravkih, ne vem, res jo le, da se ji je moralo zelo muditi, ker drugače zatrdno ne bi bila tako nestrpna. Stopilo jo naglo k neki preprosti ženski, ki je bila pravkar dobila številko, da bo z njo drugi dan prišla hitro na vrsto, ter jo prosila, naj ji svojo številko — proda. In s tem se je začelo nekaj, kar bi skoraj lahko imenovali nov poklic. Nek prebrisanec jo namreč prisluškoval temu nenavadnemu razgovoru med obema ženskama, in porodila se mu jo lepa domislica, vsaj njemu se je zdela lepa. Sklep je v njem dozorel. Ni imel prav posebno nujnih opravkov onkraj mestne zapore, vsaj važnejših ne, kakor pa jo bilo tisto, za kar ee je odločil.
Cez nekaj časa bo tudi njemu dali številko, da mu drugi dan ne bo treba predolgo čakati. A mož sl je mislil: prodam svojo številko za štiri ali pet kovačev, so potem spet postavim zadaj v vrsto in če danes ne dobim nove številke, jo bom pa jutri. In res mu ni bilo treba dolgo ponujati svoje prve številke na prodaj. Oglasil se je debelušni gospod in mu ponudil zanjo k&r šestdeset lir. Seveda mu jo je fant takoj prodal, ustregel možu in sebi, čeprav je pri tem zbudil precej ogorčenja pri drugih. Potem jo je naglo pobrisal, da ga ne bi razkrinkali še tisti, ki so Imeli nalogo skrbeti za red. Ko se je razburjenje med čakajočimi poleglo, sem tega iznajdljivca že opazil, kako se je počasi spet približal dolgi vrsti, seveda od zadaj, in čakal na drugo številko. Verjetno je prišel šo tretjič in četrtič, ali pa je koga od svojih domačih poslal tja, da ne bi sam postal le že malo preveč sumljiv. Njegova »trgovina« P» je bila hvala bogu »oilprta« lc nekaj dni.