M Otto: V delu in znanosti
je naša rešitev.

češki rek.

V Ljubljani 1909.

Založila in izdala »Slovenska dijaška zveza'

Tiskala Katoliška tiskarna.

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

č 59

38  540

030004636

med.  urar.

BS PATEL INDRA,

okrožni zdravnik,

Spisal Andrej Veble.

Motto: V delu in znanosti
je naša rešitev.

Češki rek.

V Ljubljani 1909.

Založila in izdala „Slovenska dijaška zveza 11 .

Tiskala Katoliška tiskarna.


03OOOMG36

Uvod

Večkrat slišimo tožiti, da ideja slovenskega vse¬
učilišča še ni dovolj popularna, da še ni prodrla med
najširše kroge našega naroda. Za slovensko vseučilišče
v Ljubljani se baje poteguje samo naše razumništvo: naši
profesorji, odvetniki, duhovniki, dijaki, uradniki, trgovci
itd., sploh naš višji in srednji stan, dočirri naši delavski
in kmečki sloji ne kažejo tistega smisla in zanimanja za
slovensko vseučiliško vprašanje, kakor bi bilo potrebno.

Dasiravno ta trditev v celem obsegu ni resnična,
vendar moramo priznati, da naša inteligenca do sedaj še
ni znala zanesti slovenske vseučiliške ideje med pre¬
prosto ljudstvo, med naše delavske in kmečke sloje, ki
vendar tvorijo večino slovenskega naroda, z eno besedo,
da ni znala te ideje popularizirati. Krivda ne zadene na¬
šega ljudstva, ampak našo inteligenco.

Ako proučujemo zgodovino sedanjega boja za slo¬
vensko vseučilišče po 1. 1848., se nas nehote polasti neko
neprijetno, žalostno čuvstvo, ker vidimo, da smo po
letu 1848. s svojo vseučiliško zahtevo postajali vedno
skromnejši, da smo se vedno bolj oddaljevali od svojega
prvotnega ideala, tako da nazadnje nismo zahtevali niti
popolnega vseučilišča, ampak le sporedna predavanja v
Gradcu in borno pravno akademijo 1 ) v Ljubljani.

Naši dedje in pradedje so verovali v kulturno moč
našega naroda in zahtevali so, da se ustanovi popolno
slovensko vseučilišče v Ljubljani. To je bilo pred 60 leti,

>) Pravna akademija. Popolno vseučilišče ima 4 oddelke: bogo¬
slovno, pravno, modroslovno in medicinsko fakulteto (oddelek); pravna
akademija ima samo pravno fakulteto.

ko naš jezik še ni bil tako razvit kakor sedaj, ko je naša
leposlovna literatura obsegala samo Vodnika in Prešerna,
ko slovenskega znanstvenega slovstva še sploh ni bilo.
In vendar so naši dedje verovali v bodočnost in kulturne}
moč našega naroda, ker so bili prepričani, da si slovenski
narod, ki je že po naravi zelo nadarjen, z lastno silo
vstvari svoje znanstvo, kakor hitro dobi lastno ognjišče
znanosti in prosvete: slovensko vseučilišče v Ljubljani.
Vera naših prednikov v lastno silo jef bila velika, da,
občudovanja vredna! Njihovi potomci pa so se jim izne¬
verili in padali smo; čimbolj je omahovala in padala vera
v našo bodočnost in lastno kulturno moč.

Pa še neko drugo zanimivo dejstvo opazimo, ako
študiramo slovensko vseučiliško vprašanje, in sicer ravno
v teku zadnjih 10 let. Vidimo namreč, da se pri nas tria
Slovenskem vsako večje gibanje za slovensko vseučilišče
začne pod pritiskom zunanjih vplivov in razmer. Tako je
bilo leta 1898., ko so nemški dijaki pretepali in s silo
metali slovenske in slovanske dijake iz univerz, isto je
bilo leta 1901., ko je vlada obljubila Italijanom italijansko
vseučilišče v Trstu in ravnotako je tudi sedaj I. 1908 09.,
ko so zopet nemški dijaki s surovo silo pokazali svojo
»kulturno« premoč napram slovanskemu dijaštvu na nem¬
ških vseučiliščih, ko je vlada kapitulirala pred italijan¬
skimi streli v dunajski avli 1 ) in spletkami laškega ministra
Tittoni-ja v prilog italijanske univerze in je predložila
načrt zakona za ustanovitev italijanske pravne fakultete
na Dunaju.

Slovenskega vseučilišča se spomnimo vedno le tedaj,
ko čutimo pest in nasilje nemškega dijaštva in nemške
vlade. In to je popolnoma napačna taktika. Slovenska
vseučiliška ideja bi morala vedno živeti med ljudstvom.
Povsod in ob vsaki priliki bi morali zahtevati slovensko
vseučilišče, ne samo tedaj, ko čutimo udarec sovražnih
pesti.

') Avla je prostrana dvorara in zbirališče slušateljev pri vhodu
vseučilišča

V tem oziru je potreba korenite reforme in sistema¬
tičnega dela. Slovenska vseučiliška ideja mora preiti vsem
slojem slovenskega naroda takorekoč v meso in kri. V ta
namen je potreba vzdramiti in revolucijonirati vse tiste
sloje našega naroda, ki se do sedaj še niso zavedali, kako
velikanskega pomena je vseučilišče za naš narodni, ku 1 -
turni in gospodarski razvoj. Ves slovenski narod se mr ra
dvigniti kakor en mož, oprijeti se mora te ideje in ne 'me
prej mirovati, dokler se nam ne izpolni ta naš naj višji
narodni in kulturni ideal.

Ravno sedaj je primeren čas za to, da vzbudimo v
našem ljudstvu zanimanje za naše vseučiliško vprašanje.
Šestdesetletnica naše narodne in politične prdbuje naj
pomeni korak naprej k uresničenju naše vseučiliške
zahteve.

Ker pa je žalibog znano, da naše ljudstvo še ni dovolj
poučeno o zgodovini dosedanjega boja za slovensko vse¬
učilišče, ker se še ne zaveda, kako velikanske koristi bi
imel naš narod od lastnega vseučilišča v narodnem, kul¬
turnem in gospodarskem oziru, zato smo sklenili izdati to
poljudno brošuro o slovenskem vseučiliškem vprašanju,
da pojasnimo, zakaj zahtevamo slovensko vseučilišče v
Ljubljani.

Namen te brošure je torej: razširjenje slovenske vse-
učiliške ideje.


1. Začetki vseučilišča v Ljubljani.

Italijani utemeljujejo upravičenost svoje vseučiliške
zahteve s tern, da so že imeli italijansko pravno fakulteto
v Inomostu, katero so pa Nemci leta 1904. nasilno razbili,
in da pravzaprav nočejo nič več ko samo to, kar so že
imeli.

Kar zahtevajo Italijani, isto lahko terjamo tudi mi, in
sicer s trikrat večjo pravico; kajti trikrat smo že imeli v
Ljubljani vseučilišče in ravno tolikrat se nam je tudi vzelo.
Dočim je Italijanov v Avstriji komaj kakih 700.000 prebi¬
valcev, je bilo po zadnjem ljudskem štetju 1,822.000
avstrijskih Jugoslovanov, v resnici jih je pa nad dva mili¬
jona. Z ozirom na število prebivalcev in na zgodovino
imamo ravno toliko, če ne večjo pravico do lastnega vse¬
učilišča v Ljubljani, kakor Italijani.

a) Začetki vseučilišča segajo daleč nazaj v dobo proti¬
reformacije.

2e leta 1596. se je ustanovil v Ljubljani jezuitski
kolegij (visoka šola) z bogoslovno in modroslovno fakul¬
teto. Da je imel ta jezuitski kolegij res značaj visok„e
šole, vidimo iz tega, ker so se tudi na ljubljanskih fakul¬
tetah podeljevala akademična dostojanstva, in sicer vse
tri stopnje: bakalavreat, magistrat in doktorat. 1 ) Pravo-
Slovne in medicinske fakultete sicer ni bilo v Ljubljani,
vendar so si kranjski deželni stanovi prizadevali, da pola¬
goma izpopolnijo jezuitski kolegij in ga preustrojijo v
popolno vseučilišče. V ta namen so nabrali leta 1704.

‘) Bakalavreat, magistrat in doktorat — tri stopnje akademičnih
dostojanstev.

8

precejšno vsoto denarja, ki je znašala leta 1787. že 44.220
kron. Iz nekaterih pravoslovnih predmetov se je sicer tudi
v Ljubljani že zgodaj predavalo, od leta 1703. cerkveno
pravo, 16. junija leta 1710. pa je predaval dr. Franc Krištof
Bogataj o državljanskem pravu. Težnje po izpopolnitvi
ljubljanskega vseučilišča pa se, žalibog, niso uresničile.
Do leta 1784. smo imeli v Ljubljani samo dve fakulteti, in
vsa prizadevanja kranjskih deželnih stanov, da preustrc-
jijo bogoslovno in modroslovno fakulteto v popolno vse¬
učilišče, niso rodila zaželjenih sadov. Nasprotno! Leta
1784. smo izgubili še to, kar smo do takrat imeli.

Leta 1784. smo izgubili! ljubljanskfo bogoslovno in
modroslovno fakulteto; bogoslovna se je preselila v Ino-
most, kjer je še sedaj najboljša bogoslovna fakulteta v
Avstriji; rnodroslovna fakulteta pa je prenehala. S tem se
je končala prva doba ljubljanskega vseučilišča. Zanimivo
je vedeti, kaj se je vse predavalo na ljubljanski bogo¬
slovni in modroslovni fakulteti. O tem imamo natančna
poročila. Poleg strogo modroslovnih in bogoslovnih pred¬
metov, kakor so n. pr. logika in metafizika, moralna teolo¬
gija in cerkveno pravo, se je predavala tudi mehanika in
poljedelstvo (ars agraria) in razne druge teoretične in
praktične vede.

Jasno je kot beli dan, da je Ljubljana veliko izgubila
z bogoslovno in modroslovno fakulteto. To so dobro
izprevideli kranjski deželni stanovi. Zato so se obrnili do
cesarja Jožefa II. dne 20. julija 1787. in ga prosili, naj jim
zopet ustanovi v Ljubljani modroslovno fakulteto. Potrebo
višjega modroslovnega zavoda so utemeljevali s tem, da
tak zavod ne bi koristil samo kranjski deželi, ampak tudi
sosedni Štajerski, Hrvaški, Istri. Furlanski in Dalmaciji,
sploh celemu avstrijskemu jugu. Izrecno so poudarjali, da
bi se moral na tem zavodu gojiti tudi deželni jezik, »ker
so Slovani, ki študirajo v tujih pokrajinah, v nevarnosti,
da pozabijo materni jezik in tako postanejo popolnoma
neporabni za službo v domovini«. Deželni stanovi torej
niso mislili na modroslovno fakulteto s samo nemškim

9

učnim jezikom, kakor so trdili nemški poslanci v znani
vseučiliški razpravi v državnem zboru, dne 6. decembra
190!., ampak so izrecno naglašali potrebo slovenskih pre¬
davanj, in sicer v prvi vrsti iz praktičnih ozirov, ker bi
bili Slovenci, ki pozabijo v tujini svoj materni jezik, »nepo-
rabni za službo v domovini«. Jasno je, da kranjski deželni
stanovi niso prišli do tega spoznanja iz prenapetih narod¬
nih nagibov, ampak da jih je privedla do tega zgolj nepri¬
stranska sodba in pravičnost.

Vlada je res ugodila prošnji deželnih stanov in že leta
1788. je zopet ustanovila modroslovno fakulteto, ki je
trajala potem do leta 1849.

b) Francozi na Slovenskem in popolno vseučilišče v
Ljubljani. (1810—1813.)

Najvažnejše poglavje v zgodovini ljubljanskega vse¬
učilišča je doba francoske vlade na Slovenskem. Ravno
letos, ko slavimo stoletnico Napoleonove Ilirije, bi bilo
primerno, da se nekoiko obširneje ocenijo zasluge veli¬
kega Napoleona za preosnovo in povzdigo slovenskega
šolstva. Ker pa se že pripravlja obširna razprava o tem
predmetu, se omejimo samo na višje šolstvo.

Ko so Francozi leta 1809. osvojili velik kos jugoslo¬
vanskega ozemlja, je bila (njihova prva skrb, da tem
deželam (takozvanim »Ilirskim provincam«) dajo enotno,
po francoskem vzorcu prikrojeno upravo in da temeljito
preustrojijo ves takratni šolski sestav; kajti Napoleon je
dobro vedel, da je bodočnost vsakega naroda odvisna od
dobrega šolstva na narodni podlagi. Dne 4. julija 1810. je
zaukazal takratni generalni guverner Marmont, da se naj
ustanovč dve osrednji šoli (ecoles centrales) v Ljubljani in
Zadru, 25 srednjih šol (gimnazij in licejev), 1 ) več obrtnih
in strokovnih šol, in da se naj ves ljudskošolski sestav
postavi na narodno podlago. Kot učni jezik v nižjih in

i) Licej je bila modroslovna šola, podobna sedanjemu 7. in 8. gim¬
nazijskemu razredu.

10

srednjih šolah se vpelje narodni jezik, dočim se na vse¬
učilišču ali na takozvani osrednji šoli v Ljubljani — in ta
nas najbolj zanima — predava v francoskem, latinskem
in italijanskem jeziku. Osrednja šola v Ljubljani je bila
popolno vseučilišče. Obsegala pa je tudi razven tega še
višjo tehniško in ranocelniško šolo.

Najslavnejši profesorji tega vseučilišča so bili ravno'
Slovenci: Franc Hladnik za rastlinstvo in naravoslovje,
dr. Dolinar, poznejši profesor na dunajskem vseučilišču,
za rimsko in francosko pravo (code Napoleon), profesor
Ravnikar, poznejši tržaški škof, je bil vseučiliščni kancelar
in profesor za dogmatiko in eksegezo.

Kmalu pa se je pokazalo, da tak zavod na tako široki
podlagi nima niti dovolj učnih moči, niti dovolj slušateljev.
Zato je novi guverner Bertrand dne 6. decembra 1811. pre-
osnoval vseučilišče v akademijo, ki je veliko boljše uspe¬
vala. Najvažnejši spomenik na ljubljansko vseučilišče v
francoski dobi je neka francoska knjiga, katero je spisal
profesor Tournal in izdal leta 1812. (Recueil de regles de
droit et de preceptes de morale. Al’ usage de la jeunesse
de provinces illyriennes par N. A. Tournal.)

S francosko vlado je izginilo tudi ljubljansko vseuči¬
lišče. Kmalu bo 100 let. odkar smo prvič imeli popolno
vseučilišče v Ljubljani, in če pomislimo na to dobo nazaj,
se nam zdi vse to kakor lepa sanja, ki se je nenadoma
pojavila, pa je ravno tako hitro tudi izginila.

Velevažna je bila doba »Napoleonove Ilirije« za nas
Slovence in sploh za Jugoslovane. Žal, da se še vedno pre¬
malo vpošteva in ceni. Vendar pa ilirska ideja ni umrla,
še vedno živi med nami in ravno v zadnjem času je dobila
novo konkretno obliko v ideji jugoslovanske narodne
avtonomije. 1 ) In letos, ko slavimo stoletnico Napoleonove
Ilirije, je pač dostojno in primerno, da se spomnimo tudi
vseučilišča v Ljubljani in se z vso vnemo zavzamemo za
uresničenje naše vseučiliške ideje.

>) Avtonomija — samouprava

11

c) Slovenci in leto 1848. — doba našega narodnega pre¬
poroda.

Leto 1848. je mejnik v zgodovini avstrijske države,,,
posebno za nenemške narode. Slovanski narodi, ki so do
takrat večinoma spali in živeli v narodni mlačnosti, so se
začeli probujati in oglašati za svoje pravice na političnem,
kulturnem in gospodarskem polju. Postavili so svoji
narodni in politični program in začeli so se neustrašeno
boriti za ravnopravnost slovanskih narodov z Nemci.
Pred vsem pa so zahtevali enakopravnost slovanskih
jezikov v uradu, cerkvi in šoli in narodno šolstvo od naj¬
nižjih na najvišjih šol. Poljaki, Rusini, Čehi in Slovenci
so zahtevali tudi lastna narodna vseučilišča.

Kako se je pojavila slovenska vseučiliška ideja
leta 1848.?

V Ljubljani je bila takrat modroslovna fakulteta in:
ranocelniška šola, na kateri je deloval tudi dr. Bleiveis,
znani buditelj in voditelj slovenskega naroda. Ti šoli je
hotela vlada odpraviti, zaradi česar bi bilo trpelo mnogo
revnih dijakov, slušateljev modroslovne in ranocelniške
šole, občutno škodo. Zato so prosili profesorski zbor bogo¬
slovne, modroslovne in ranocelniške šole, naj zahteva
ustanovitev vseučilišča v Ljubljani. Takratni licejski
rektor, 1 ) ki je bil tudi ravnatelj ranocelniške šole in pred¬
sednik »Slovenskega društva«, dr. Matija Sporer, je sesta¬
vil znamenito petično za ustanovitev slovenskega vseuči¬
lišča v Ljubljani in jo predložil profesorskemu zboru, ki jo
je odobril. Prošnja se je odposlala kranjskim deželnim sta¬
novom in mestnemu magistratu v Ljubljani. Dr. Sporer
je dobro utemeljil potrebo slovenskega vseučilišča v Ljub¬
ljani iz narodnih, kulturnih in gospodarskih ozirov. »Ni
dvoma, da pomanjkanje višjih narodnih izobraževališč
povzroča narodu in njegovemu, napredku občutno izgubo,,
ako odlični talenti v tujih deželah in v tujih jezikih iščejo-

‘) Rektor — ravnatelj vseučilišča.

12

.-svojo izobrazbo, tam dosežejo veliko slavo in priznanje
in tako postanejo občna last tujih narodov; domovina pa
:S tem, da izgubi svoje najboljše moči, v lastni duševni
dremoti pričakuje vspodbude samo od zunaj.« Dr. Sporer
imenuje to izgubo »rop na narodnem imetju«.
Vsakemu narodu je potreba višjih šol, kajti korist, katero
ima narod od vseučilišča, je neprecenljiva. Zato je tudi
slovenskemu narodu, ki šteje nad en milijon duš in ki pre¬
biva ne le na Kranjskem, ampak tudi na Koroškem, Štajer-
.skem in Primorskem, potreba samostojnega in popolnega
vseučilišča. Zapreke so še sicer velike, jezikovne in
denarne.

»Ako pa je narod spoznal, da je tak zavod zanj potre¬
ben, potem se ne gre več za to, da se veliko vprašanje
odkloni zaradi neznanih sredstev. Država ali pa narod
jih motata najti.«

Odgovor na to peticijo pa je bil nepovoljen. Niti
mestni magistrat ljubljanski, niti deželni stanovi niso
mogli obljubiti denarne podpore.

Dne 1. julija 1848 so se zopet obrnili slušatelji modro-
:slovnc šole na licejsko ravnateljstvo s prošnjo, naj stori
potrebne korake pri naučnem ministrstvu, da se dovolijo
v Ljubljani pravoslovna predavanja. Med tem časom je
namreč dobil dr. Unger od naučnega ministrstva dovo¬
ljenje, da sme v Ljubljani predavati v slovenskem jeziku,
in v poletnem tečaju je res predaval o državnem pravu
ustavne (konstitucijonelne) monarhije. To je bil povod, da
so se slušatelji modroslovne šole tako zavzeli za sloven¬
ska pravoslovna predavanja v Ljubljani, ki bi naj imela
isto veljavo kakor predavanja na kaki drugi avstrijski
fakulteti. Licejsko ravnateljstvo in slovenski poslanci so
storili svojo dolžnost, poslanec dr. Kavčič je izročil nauč-
netnu ministrstvu peticijo za slovensko vseučilišče, in
posledica teh korakov je bila, da je vlada 5.*oktobra 1848.
dovolila dve brezplačni stolici za pravoslovna predavanja
v L ! ubljani, eno za državljansko, drugo za kazensko

13

pravo. Za docenta ! ) državljanskega prava je imenovala:
dr. Mažgona, za kazensko pravo pa dr. Lehmanna. Toda
slovenska pravoslavna predavanja so se še vedno dolgo
zavlačevala, Slovenci tudi niso bili zadovoljni z ustano¬
vitvijo samo dveh brezplačnih pravoslovnih stolic, ker so
pričakovali najmanj popolno pravno fakulteto; zato je
poslanec dr. Ulepič dne 24. januarja 1849. interpeliral
vlado zaradi krivičnega postopanja proti Slovencem v
slovenski vseučiliški zadevi. Dne 3. marca 1849. je odgo¬
voril minister za notranje zadeve, grof Stadion, na to
interpelacijo v državnem zboru v Kromerižu (na Morav¬
skem) in je izjavil med drugim sledeče:

»Upoštevajoč veliko število jugo¬
slovanskega prebivalstva in strogo se
držeč izrečenega načela o ravnoprav-
n os ti narodov in enakega varovanja
njihovih k o r i s t i, j e ministrstvo posve¬
tilo temu vprašanju vso svojo pozornost
in se je prepričalo o koristi, da, o nujno¬
sti u s t a n o v i t v e v i š j e g a učilišča za jugo¬
slovanske dežele in je izbralo v ta na¬
men Ljubljano kot n a j p r i k 1 a d n e j š e me¬
sto«.

Tako je vlada sodila o slovenskem vseučilišču pred
6 0 leti.  Rabila je takrat Slovence, ker je na vseh koncih
in krajih države vrelo. In Jugoslovani so res edini med
vsemi avstrijsko-ogrskimi narodi na najsijajnejši način
dokazali svojo zvestobo do cesarjeve rodovine. Vsled ve¬
likih zaslug, ki so si jih pridobili Slovenci za državo, jih
je vlada imenovala »J u w e 1« (biser) med

>) Docent — brezplačen profesor na vseučilišču. Kdor hoče postati
vseučiliški profesor, se mora na podlagi kakega znanstvenega spisa ha¬
bilitirati ali dokazati sposobnost za vseučiliškega profesorja; kot docent
nima nobene plače, ampak ima samo pravico pobirati šolnino (koleg-
nino) od svojih slušateljev. Čez nekaj let postane izreden in nazadnje
reden vseučiliški profesor. Učiteljsko mesto na vseučilišču se imenuje-
docentura.

14

■vsemi'avstrijskimi narodi. Le žal, da se malo.
pozneje ni nič več zmenila za ta biser.

Dne 10. marca 1849. je začel v Ljubljani predavati dr.
Mažgon o državljanskem, 8. junija 1849. pa dr. Lehmann
o kazenskem pravu (do 26. julija). »Novice« so takrat
pisale, kako navdušenje je vladalo, ko so se prvič v Ljub¬
ljani slišala slovenska predavanja, s kakim svetim ognjem
sta predavala slovenska profesorja in s kako vnemo so ju
poslušali slovenski dijaki.

Na koncu poletnega tečaja so se vršile redne skušnje
iz snovi, ki se je predavala. Izdala so se tudi slovenska
spričevala o izpitih, od katerih nam pa, žalibog, niti eno
ni ohranjeno. Spričevala so veljala tudi za druge avstrij¬
ske univerze in tečaj se je štel slušateljem, kakor če bi
bili poslušali na kaki popolni pravni fakulteti. To je izrecno
poudarjal Luka Svetec v svojem govoru o ljubljanski
pravni akademiji v kranjskem deželnem zboru leta 1890.
(v IX. seji, 11. novembra 1890.). Toda preden se je kdo
nadejal, je vlada ustavila slovenska pravoslovna preda¬
vanja v Ljubljani.

25. avgusta 1849. je namreč umrl mladi, velenadar-
jeni (docent dr. Mažgon v 37. letu svoje starosti, in to
priliko je vlada porabila, da je premestila slovenske
pravoslovne stolice v Gradec, kjer je tamošnje vseučilišče
(glasom ustanovne listine) ustanovljeno za obe
n a rodnosti  (za nemško in slovensko) Notranje
Avstrije. Težnje po ustanovitvi slovenskega vseučilišča
so torej ostale — prazne sanje. Že 7. novembra 1849. so
pisale »Novice«: »Oj sladke sanje! Pa kdo se zdaj še

Slovencev spomni! Lani so bili spoštovani in povzdigo¬
vani, ko so bili v sili trda zagozda zoper pripravljanje
Avstriji sovražnih prekucij krog in krog. Kdo zdaj za
,Juwel’ posebno porajta! Zdaj se le spet ,separatisti'
imenujejo, če se za enake pravice, kakoršne drugi narodi
imajo, glasijo, akoravno so v najnevarnejšem času očitno
pokazali, da njih separatizem obstoji le v brambi avstri-
ianskega cesarstva.«

15

Vlada je odpravila modroslovno in ranocelniško šolo,
Iti je obstojala v Ljubljani do leta 1849., slovenska pravo-
slovna predavanja pa je preložila iz Ljubljane v Gradec,
kjer so trajala od leta 1850. do 1855. Dr. Krajnc, eden naj¬
večjih učenjakov na polju avstrijskega prava, je predaval
v Gradcu državljansko pravo (1850.—1853.), dr. Kopač,
profesor rimskega in cerkvenega prava, kazensko-
pravdni red (1851.—1852.) in dr. Skedl, oče sedanjega
nemškonacionalnega poslanca dr. Skedla, profesor
finančne vede in statistike, 1 ) kazensko pravo (1851. do
1854.). Razven tega sta še predavala nekatere predmete
v slovenskem jeziku na bogoslovni fakulteti v Gradcu
Slovenca dr. Toši in dr. Robič (do leta 1855.). Torej že
pred več kot 50 leti je predavalo pet
vse učil iški h profesorjev na graškem
vseučilišču  o pravoslovju in bogoslovju v slo¬
venskem jeziku.  Očitanje, da naš jezik še ni dovolj
razvit za znanstvena predavanja na vseučilišču, torej
nima nobene podlage. Kar je bilo mogoče pred več kot pol
stoletja, to je brezdvomno mogoče sedaj, ko se je naš
jezik neprimerno lepo razvil, ko nimamo samo bogate
leposlovne književnosti, temveč se že tudi na znanstve¬
nem polju lepo gibljemo.

Kaj je bil vzrok, da so tudi v Gradcu ponehala slo¬
venska predavanja? Dr. Krajnc je naznanil naučnemu
ministrstvu dne 24. febr. 1854., da »zaradi pomanjkanja
■slušateljev« ustavlja nadaljna predavanja. Vendar, da to
ni bil pravi vzrok, nam najboljše dokazuje neko pismo, ki
ga je pisal svoji nevesti, gospodični Petričevi, in v kate¬
rem pravi: »Svojo docenturo sem nadaljeval že četrto

leto, toda rastoče sovraštvo, katero so nasprotniki sloven¬
stva namerili proti nji kot nepotrebni napravi, je povzro¬
čilo, da je polagoma pojemala. Zato sem sklenil, da popu¬
stim dvomljivo nameščenje ter se naravnost pobrinem za
kako odvetniško mesto.« (Vseučiliški zbornik, str. 59.)

') Statistika — veda, ki se peča s proučevanjem družabnih razmer
in ki skuša množne družabne pojave izraziti v številu. N. pr. statistika
prebivalstva — ljudsko štetje itd.

16

Narodno sovraštvo nemškega prebivalstva v Gradcu, j
razven tega pa tudi centralistično - absolutistični vladni 1
sestav, vsled katerega je število slovenskih slušateljev j
vedno bolj pojemalo, to je bil vzrok, da so se ustavila slo- j
venska vseučiliška predavanja v Gradcu.

In s tem je tudi slovenska vseučiliška ideja zaspala
za dalj časa.

Vzbudili so jo še-le slovenski tabori. Po letu 1867. se j
je začelo na Slovenskem živahno narodno gibanje. Ljud- j
stvo se je zbiralo na velikih shodih, ki so se imenovali |
»tabori« (po češkem vzorcu); navdušeni narodni govor- :
niki so nastopali in budili slov. narod iz narodne in poli- j
tične mlačnosti. Vsi Slovenci od Mure in Drave do Adrije j
so se čutili kot eno celoto, njihov ideal je bil: Zedinjena j
Slovenija. Tisoči in tisoči so prihajali na take shode, prvi |
slovenski tabor v Ljutomeru na Štajerskem je štel sedem
tisoč ljudi, drugi tabor v Žalcu 15.000, sedmi in največji
slovenski tabor na ljubljanskem polju poleg Vižmarii pa I
celo 30.000.

Na tretjem slovenskem taboru v Šempasu na Gori- ;
škem dne 18. oktobra 1868. je prvi zahteval Iv. Nabergoj,
slovenski Garibaldi, naj se ustanovi v Ljubljani slovenska ;
pravna akademija. Ta zahteva se je sedaj obravnavala 3
tudi na drugih shodih in tudi v državnem zboru je uteme- |
ljeval potrebo slovenske pravne akademije poslanec Luka
Svetec dne 8. marca 1869. Naučni minister Hasner pa je to j
zahtevo odločno zavrnil, češ, da pravna akademija brez :
modroslovne fakultete nima prave podlage. »Modroslovna
fakulteta pa je v širšem obsegu skoro potrata, ako nima
istočasno poleg sebe medicinske fakultete.« Misel sloven¬
skega vseučilišča, ne samo pravne akademije, ’je prvi
sprožil dr. Razlag na sedmem slovenskem taboru na ljub¬
ljanskem polju binkoštni ponedeljek leta 1869.

»Mogočnega ljudskega glasu, ki je tako silno ter
soglasno odmeval po taborih širom slovenske zemlje,, j
vlada vendar ni mogla preslišati, posebno, ker je bilo- j
ministrstvo Potočki baš takrat v zadregi in je upalo pri- I

17

dobiti z ugodno rešitvijo vseučiliškega vprašanja sloven¬
ske poslance.« (Vseučiliški zbornik, str. 66.)

Zato je naučni minister Stremayer določil za drugo'
polletje leta 1870. v proračunu 7.200 K za slovenska
pravoslovna predavanja v Gradcu. Toda ta rešitev slo¬
venskega vseučiliškega vprašanja ni mogla zadovoljiti
Slovencev, ker so zahtevali slovensko vseučilišče v
Ljubljani. Za slovenske docente na graškem vseučilišču
so se priglasili dr. Krajnc, dr. Gršak in dr. Ribič, dalje dr.
Lehmann, dr. Reddi in Mele. Leta 1871. pa je predlagal
dr. Razlag, naj se tudi na Dunaju zahtevajo slovenska
predavanja na pravni fakulteti. Za docenturo na dunaj¬
skem vseučilišču se je priglasil dr. Pogačnik.

Vlada je namenoma zavlačevala vso zadevo s sloven¬
skimi pravoslovnimi predavanji, končno pa se je postavka
za slovenska vseučiliška predavanja v znesku letnih 7.200
kron črtala v proračunski razpravi leta 1871., in sicer na
zahtevo dunajskega vseučiliškega profesorja, poznejšega
pravosodnega ministra dr. Glaserja.

Dne 13. junija 1871. je vstal v državnem zboru slo¬
venski poslanec dr. Etbin H. Costa in je odločno pobijal
postopanje proračunskega odseka v slovenski vseučiliški
zadevi, na koncu pa je predlagal resolucijo za ustanovitev
slovenskega vseučilišča v Ljubljani. V dovršenem govoru
je zavračal vse ugovore naših narodnih nasprotnikov
proti slovenskemu vseučilišču in je dokazoval potrebo
slovenske univerze:

»Ce zahtevamo, da se uvede v urade slovenski jezik,
tedaj nam oporekajo nasprotniki: saj nimate uradnikov,
ki bi bili zmožni, da bi uradovali v vašem jeziku. Toda
ne dajo nam šol,  v-katerih bi se taki urad¬
niki izobraževali. Ce pa zahtevamo šol,
tedaj nam odgovarjajo: Saj nimate niti
k n j i g n i t i u č i 1. To govore tako, kakor bi morali prej
imeti knjige in učila, nego šole, kakor bi ne bilo
vse to v najožji zvezi in kakor bi se ne
bilo na nemških vseučiliščih preje v

2

18

nemščini predavalo, nego se je nemško
slovstvo povspelo do one višine, na kateri
ga sedaj občudujemo.« Resolucija se je glasila: »Visoka
vlada se poživlja ustanoviti v Ljubljani kakor hitro mo¬
goče pravoslovno in modroslovno fakulteto s slovenskim
učnim jezikom.« Proti resoluciji je govoril graški poslanec
Rechbauer in dr. Glaser, ki je nesramno razžalil Slovence
in imenoval slovenski jezik »otroško jecljanje« (Kinder-
lallen). Predlog, ki ga je stavil dr. Costa, je bil seveda
odklonjen.

S tem je stopilo slovensko vseučiliško vprašanje
zopet za dolgo časa v ozadje, na Slovenskem je sledila za
idealno dobo slovenskih taborov popolna politična zaspa¬
nost. Dokaz, kako globoko smo bili padli, je vseučiliška
razprava v kranjskem deželnem zboru dne 7. nov. 1890.,
kjer je predlagal Luka Svetec, naj visoka c. kr. vlada
nasvetuje državnemu zboru, da se napravi v Ljubljani
pravna akademija, oziroma juridična fakulteta s sloven¬
skim, oziroma hrvaškim jezikom. Predlog je bil sprejet.
Vendar dokazuje že to dejstvo, da se celih 19 let nismo
oglasili za vseučilišče in da smo nazadnje zahtevah samo
borno pravno akademijo, kako globoko smo bili padli in
kako je naša vera v kulturno moč našega naroda vedno
bolj ginevala. Bili smo na robu propada in padali bi bili še
globlje, ako ne bi bil sledil nepričakovan preobrat.


2. Delo za slovensko vseučilišče v
Ljubljani po 1.1898.

Vse priprave za slovensko vseučilišče v Ljubljani so
delo zadnjih 10 let. Prej se v tem oziru sploh ni nič delalo
in smelo trdim, da smo bili pred 60 leti bliže uresničenju
naše vseučiliške ideje kot pred 10 leti. Kaj je bil vzrok
temu dejstvu, tega nočem preiskovati. Leta 1898. pa smo
naenkrat stopili z meglenih višav na realna tla in poka¬
zali smo, da vseučilišča ne smemo pričakovati samo od
vlade, ampak da moramo tudi pri našem vseučiliškem
vprašanju iskati rešitve v samopomoči. Pripravimo denar
za zgradbo slovenskega vseučilišča, pripravimo in izobra¬
zimo svoje bodoče profesorje, torej gmotni in duševni
kapital, to je načelo, ki naj vodi naše priprave za slo¬
vensko vseučilišče! Ako hočemo, da bo imela naša
bodoča univerza res značaj drugih vseučilišč, da ne bo v
začetku le na stopnji kakega srednješolskega zavoda,
moramo vso svojo pozornost posvetiti
znanstvenemu delu in znanstveni vzgoji
naših bodočih docentov  in ne smemo štediti z
denarnimi sredstvi, ker se gre pri tem za ugled in znan¬
stveno veljavo naše bodoče univerze.

L. 1898. je velevažno leto v zgodovini slovenskega
vseučiliškega vprašanja. Kakor leto 1908., tako je bilo
tudi pred 10 leti za vseučiliško mladino burno leto. Ne¬
kaka čudna podobnost je tudi v tem, da so bili takrat,
kakor 10 let pozneje, izgredi najprej v Pragi in da je vlada
prepovedala nositi čepice in narodne znake, da prepreči
nemire med Čehi in Nemci. Povod izgredom nemškega
dijaštva proti slovanskemu na nemških univerzah so torej
dali praški nemški dijaki. Začele so se velike rabuke,
nemški dijaki so metali Slovane iz univerz in jih pretepali.

2 *

20

Vsi Slovani, posebno pa slovenski dijaki so takrat bridko
občutili, kaj se pravi biti brez lastne strehe, brez lastnega
kulturnega zavetišča. Pisali so v domovino, da v takih
podivjanih razmerah sploh ne morejo živeti, kaj še štu¬
dirati, da je že skrajna sila, da dobimo svoje lastno vse¬
učilišče v Ljubljani.

Vsled dogodkov na nemških vseučiliščih je stavil
dr. Tavčar v občinski seji v Ljubljani dne 3. februarja 1898-
zahtevo, naj se ustanovi v Ljubljani slovensko vseučilišče
s pravno, modroslovno in bogoslovno fakulteto.

Takoj drugi dan je bila seja kranjskega deželnega
odbora. Dr. Majaron in tovariši so stavili v tej seji sledeči
predlog: »Visoka c. kr. vlada se poživlja, da čimpreje pri
državnem zboru izposluje ustanovitev slovenskega vse¬
učilišča z bogoslovno, modroslovno in pravoslovno fakul¬
teto. Za dr. Majaronom, ki je v obširnem govoru ute¬
meljeval nujnost tega predloga, se je oglasil baron
Schwegel, vodja nemške stranke, in je izjavil na veliko
začudenje slovenskih poslancev, da si tudi želi vseučilišče
v Ljubljani. »S stališča uradovanja v slovenskem jeziku
ne more noben previden in pošten politik tajiti, da je želeti
kolikor mogoče skrbne izobrazbe v slovenskem jeziku,
zlasti za tiste uradnike, ki so poklicani uradovati v tem
jeziku. Ne zadostuje privatna izobrazba na tem polju.,
marveč je želeti in potrebno je, da se osobito v pravo-
slovju razvije trdna tradicija, nauk, podlaga, ki se ne da
spremeniti in ki je za pravno varnost samo največjega
pomena. Tega praktičnega stališča ne more nikdo za¬
nikati.« Tudi z državnega stališča, kakor tudi s stališča
dežele in prebivalstva je navajal razloge, ki govorijo za
ustanovitev slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Predlog
dr. Majarona in izpreminjevalni predlog barona Schwegla
sta bila sprejeta in odkazana upravnemu odseku.

V seji dne 28 . februarja 1898 . je potem sklenil kranjski
deželni zbor sledeči velevažni sklep:
a) Deželnemu odboru se naroča: Visoki c. kr. vladi spo¬
ročiti, da je dežela Kranjska pripravljena k usta-

21

novitvi vseučilišča v Ljubljani prispevati znesek

500.000 K, ki se izplača takoj, ko bode ustavnim
potom zagotovljena ustanovitev vseučilišča. V ta
namen se naj porabi predvsem 100.000 K iz poseb¬
nega rezervnega fonda, katerega naložiti je bilo de¬
želnemu odboru naročeno v seji dne 3. marca 1897. iz
prebitkov samostojne naklade na žganje, v kolikor
presegajo znesek, ki je bil za leto 1897. proračunjen;
potem pa iz letnih prispevkov po 40.000 K, ki se naj
postavljajo v proračune let 1899. do 1908. Znesek

100.000 K se naj naloži takoj, letni prispevki po

40.000 K pa se nai sproti obrestonosno nalagajo. Na¬
rasle obresti se naj svojedobno porabijo za ustanove
■slušateljem ljubljanskega vseučilišča. — Ko bi, predno
bode naloženih vseh 500.000 K, bilo učni upravi po¬
treba izplačati to vsoto, se pooblašča deželni odbor,
da se ne dotakne obresti, najeti posojilo v onem
znesku, ki ga bode za dopolnitev svote 500.000 K
potreba. Fond, ki se tako zalaga, se naj imenuje
»Cesarja Frana Josipa I. vseučiliški fond«.

h)  Obenem se naroča deželnemu odboru svoječasno iz¬
poslovati Najvišje dovoljenje, da se bode vseučilišče
smelo imenovati »Cesarja Frana Josipa I. vse¬
učilišče«.

c) Deželnemu odboru se naroča razpisati za pripadnike
slovenske narodnosti, ki bi imeli voljo habilitovati se
na modroslovni ali pravoslovni fakulteti kakega av¬
strijskega vseučilišča za privatne docente, dvoje
ustanov po 1600 K na leto z izrecnim dostavkom, da
se bodo reflektantje 1 ) za ti ustanovi morali zavezati,
da sprejmo, ako se bode nanje reflektovalo, profesor¬
ska mesta na vseučilišču, ki se ima ustanoviti v
Ljubljani.«

Leta 1898. se je slavila petdesetletnica vladanja Njega
Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Pri tej priliki so se

9 Reflektantje, reflektirati, potegovati se za kaj.

22

prirejali pc celem Slovenskem veliki shodi, na katerih se
je poleg vdanostnih izjav izražala tudi želja, naj se v
kratkem času ustanovi v Ljubljani slovensko vseučilišče,
ki bi se imenovalo v spomin na dolgoletno plodonosno
vlado Nj. Veličanstva »Cesarja Franca Jožefa I. vse¬
učilišče«.

Velevažna je dalje spomenica za slovensko vse¬
učilišče, ki je bila sestavljena meseca oktobra leta 1898.
s soglasjem skupnega odbora društva »Pravnik«, »Slo¬
venske Matice« in profesorjev ljubljanskega bogoslovja.
Posebna deputacija je izročila to spomenico ministrskemu
predsedniku, naučnemu ministru in s privolitvijo držav¬
nega zbora se je natisnila tudi v stenografičnem zapisniku.

Iz istega leta je še omeniti važen sklep ljubljanskega
občinskega sveta z dne 23. decembra 1898. Občinski svet
je namreč sklenil, da prispeva k ustanovnim stroškom za
vseučilišče v Ljubljani vsoto 100.000 K.

V seji deželnega zbora dne 28. decembra 1898. se je
izvolila posebna deputacija (deželni glavar pl. Detela,
knezoškof dr. Jeglič, dr. Majaron in Povše), ki naj bi šla
k cesarju in ga prosila, da se zavzame za slovensko vse¬
učilišče v Ljubljani. Toda ta deputacija še do
danes n i. dobila  a v d i j e n c e.

Tako živahno in uspešno pričeto gibanje za slovensko
vseučilišče v Ljubljani pa odslej ni več zaspalo. Tudi ni
ostalo omejeno samo na domače ozemlje, na kranjski
deželni zbor, ampak je prišlo po 30 letih zopet tudi Iv
državni zbor. Leta 1901. je vlada obljubila Italijanom ita¬
lijansko vseučilišče, in sicer v teku treh let (naučni mini¬
ster dr. vitez Hartel). V Inomostu so namreč nemški dijaki
onemogočili predavanje nameščenega italijanskega do¬
centa dr. Menestrine in to je bil povod, da so italijanski
poslanci Malfatti in tovariši interpelirali vlado zaradi
ustanovitve italijanske pravne fakultete v Trstu. Ko je
minister Hartel izjavil, da hoče usanoviti za Italijane laško
univerzo v treh letih, so se oglasili slovenski dijaki in slo¬
venski poslanci in 12. novembra leta 1901. so vložili po-

23

slanci dr. Šušteršič, dr. Ferjančič in dr. Ivčevič v držav¬
nem zboru sledeči nujni predlog:

»Že več kakor 50 let zahtevajo Slovenci, naj se usta¬
novi slovenska univerza. Že leta 1848. je takratna vlada,
ki je to zahtevo pripoznala kot utemeljeno in ustanovitev
take univerze kot koristno in potrebno uredbo, tudi na to
opozarjala, da načelo narodne ravnopravnosti in pravična
obramba skupnih koristi zahtevata izvršitev te zahteve,
in je vsled tega tudi obljubila ustanovitev slovenskega
vseučilišča.

Ta obljuba se vsled nastalih političnih zmešnjav,
državnopravnih in finančnih skrbi ni izvršila. Od takrat
pa ta zahteva ni zaspala, nego se v zadnjih letih vedno
odločneje oglaša. Pri tej stvari so Hrvatje in Srbi te
državne polovice Slovence najtopleje podpirali. _Sedaj se
oglaša s to zahtevo vse jugoslovansko prebivalstvo Av¬
strije.

V seji poslanske zbornice dne 20. oktobra 1898. je
poslanec dr. Ferjančič predložil peticijo, v kateri se vpra¬
šanje o ustanovitvi slovenskega vseučilišča v Ljubljani
na vse strani natančno pojasnjuje in se zahteva hitra
ustanovitev takega učnega zavoda.

Ta zahteva je zadobila sedaj prav pereč pomen, ker
je sedanja vlada, odgovarjajoč na interpelacijo poslancev
barona Malfattija, dr. Hortisa in tovarišev izjavila, da
hoče za pravnike italijanske narodnosti organizirati samo¬
stojno fakulteto, oziroma poskrbeti, da se italijanskim di¬
jakom na drug način zagotovi možnost, posvetiti se
vseučiliškim naukom v njihovem materinem jeziku.

Ako se uvažuje, da se je obljubila ustanovitev vse¬
učilišča prebivalstvu, ki šteje, kakor italijansko prebival¬
stvo, kakih 670.000 duš in ki pošilja na vseučilišča naše
državne polovice na leto do 400 dijakov, potem je toliko
bolj utemeljeno, da se ustanovi vseučilišče za južne Slo¬
vane, ker je teh v naši državni polovici nad dva milijona
duš in so prisiljeni pošiljati vsako leto nad 700 dijakov na
nemška vseučilišča.

24

Zahtevo, da se jugoslovanskim dijakom zagotovi 1
možnost študirati vseučiliške nauke v svojem materinem ]
jeziku, ne utemeljujejo samo učni razlogi, ki odločno ter- 1
jajo, da stori vlada brez odlašanja vse pripravljalne j
korake za ustanovitev vseučilišča za južne Slovane, ozi-
roma da kolikor mogoče hitro predloži poslanski zbornici 1
dotično predlogo.

Vsako odlašanje bi pomenilo neopravičeno zapostav- 1
Ijanje Jugoslovanov. Pri tem vprašanju tudi proračunski j
pomisleki ne smejo igrati nobene vloge. Gre se za važno j
kulturno zahtevo, na koje izpolnitvi nimajo samo Jugo-I
slovani, ampak celokupna država velik interes.

Sicer pa je dolžnost vsake nepristranske vlade, ako 1
se zaveda svoje naloge, da podpira in pospešuje kulturelni 1
razvoj vsake narodnosti v vseh ozirih.

Kar se tiče posebej finančne strani tega vprašanja, je
uvaževati, da je deželni zbor vojvodine Kranjske 1. 1898. j
sklenil v svrho ustanovitve vseučilišča v Ljubljani žrtvo- j
vati pol milijona kron in je dalje mestna občina ljubljanska j
dovolila 100.000 kron.

Z ozirom na te okolnosti še 1  nujno predlaga:

»C. kr. vlada se poživlja, da čimprej predloži poslan- :
ski zbornici načrt zakona, s katerim se zagotovi ustano¬
vitev vseučilišča s pravno, modroslovno in bogoslovno
fakulteto za južne Slovane.«

Dne 6. decembra 1901. je bila o tem nujnem predlogu
znamenita razprava, katere so se udeležili dr. Šušteršič,
dr. Ferjančič in dr. Ploj, od Nemcev pa dr. Bergen,
dr. vitez Hartel, dr. Pornmer in dr. Wolffhardt. Najboljše
sta govorila za slovensko vseučilišče dr. Šušteršič in
dr. Ploj. Nemški poslanci, posebno dr. Berger in dr. Pom¬
mer (s svojim: Achtung na »cug«!) so skušali vso zadevo
osmešiti; borili so se proti slovenskemu vseučilišču s
takimi razlogi, ki pač niso vredni izobraženega človeka.

Pri glasovanju pa predlog ni dobil dvetretjinske ve¬
čine in nujnost je bila odklonjena. Bili smo torej poraženi.

25

Moralno smo pa vendar takrat veliko pridobili. Prvič
se je začela za slovensko vseučilišče zanimati slovenska
javnost; društva, razne korporacije in slovenske občine
so takrat poslale vladi nebroj peticij za ustanovitev slo¬
venskega vseučilišča v Ljubljani. Drugič so se pa tudi

I  neslovenski, posebno slovanski krogi začeli pečati z na¬
šim vseučiliškim vprašanjem. Veliko se imamo zato za¬
hvaliti slovanskemu časopisju, ki je prinašalo obširne
članke o našem vseučiliškem vprašanju.

Kar se tiče nadaljnega političnega boja v prilog slo¬
venskega vseučilišča, se ne morem spuščati v podrobno
razpravo in naštevanje raznih govorov, ki so jih imeli slo¬
venski poslanci o tem, za nas tako važnem vprašanju v
državnem zboru, pri raznih prilikah. Izmed katoliško-
narodnih poslancev, ki so si pridobili največ zaslug za
slovensko vseučilišče, imenujemo samo državnega po¬
slanca Povšeta in dr. Šušteršiča. O delovanju naših po¬
slancev za slovensko univerzo piše »Slovenec« v članku
z dne 28. junija 1905. »Kaj je resnica o vladni izjavi glede
slovenskega vseučilišča?« sledeče:

»Že v zadnji dobi Korberjevega ministrstva, ko se je
-Slovanska zveza’ združila z Mladočehi v obstrukcijo in
je Korber poskušal doseči ustavljenje obstrukcije, se je od
-Slovanske zveze’ Korberju naznanilo, da .Slovanska
zveza’ temeljem znane pogodbe z Mladočehi privoli v
opustitev obstrukcije pod raznimi pogoji, med katerimi je
stal v prvi vrsti kot »conditio sine qua non’, 1 ) da se osi-
gura ustanovitev slovenskega vseučilišča. Po Korbar¬
jevem padcu je dr. Šušteršič dal ministrskemu predsed¬
niku Gautsch-u pismeno spomenico, v kateri je odločno
in brezpogojno zahteval oživotvorjenje slovenskega vse¬
učilišča. Baron Gautsch se je že takoj takrat prijazno
izjavil o tej zahtevi, pozneje pa, ko se je šlo za prvo
branje vladne predloge za ustanovitev italijanskega vse¬
učilišča v Roveretu, 2 ) so zastopniki »Slovanske zveze,
oficijelno posredovali pri vladi za slovensko vseučilišče.

‘) Conditio sine qua non - neobhoden pogoj.

2 ) Rovereto - kraj na južnem Tirolskem.

26

Šusteršičeva zasluga je, da vladna predloga o itali¬
janski pravni fakulteti v Roveretu, ki je bila leta 1905. po
onemogočenju laške pravne fakultete v Inomostu zelo
pereče vprašanje, ni prišla takoj brez prvega branja v
odsek, ker je edini izmed slovenskih poslancev v seji
klubovih načelnikov protestiral proti temu. Drugič pa
je pri ministrskem predsedniku dosegel, da je vlada
končno izjavila, kaj sodi o slovenskem vseučiliškem
vprašanju. 24. junija 1905., v seji proračunskega odseka,
je vprašal poslanec Robič vlado, kaj misli glede sloven¬
ske univerze v Ljubljani, in minister Hartel je takrat
izjavil, da je »vlada že pri neki drugi priliki izrekla, da
prizna dotične želje Slovencev kot upra¬
vičene.« ....  »Za pravno fakulteto v Ljubljani bi se
moglo dobiti potrebno število profesorjev tem lažje, ker
Slovenci sami žele za nekatere stroke nemška predavanja
in je torej mogoča oblika, ki bi ustrezala tudi v kranjskem
deželnem zboru izraženi nemški želji. Vlada se je odločila-
da za morebitno pravno fakulteto v Ljubljani prične po¬
trebne poizvedbe in obravnave, ter upa, da bode mogla
v doglednem času predložiti stvarne predloge.«

Dasiravno ta izjava ni zadovoljila Slovencev, vendar
je bil to za nas v toliko uspeh, ker je vlada prvič po
dolgem času javno in brez ovinkov izjavila, da je sloven¬
ska zahteva glede lastnega vseučilišča v Ljubljani upra¬
vičena; kajti do tega časa smo se morali boriti celo za
načelno upravičenost naše vseučiliške zahteve.

V zadnjem zasedanju kranjskega deželnega zbora
dne 8. januarja 1909. je vložil poslanec profesor E. Jarc
sledeči nujni predlog:

Deželni zbor skleni:

1. Osrednja vlada se poživlja, da nemudoma uvede
vse potrebne ustavne korake, da se čimprej ustanovi
slovenska visoka šola v Ljubljani, in sicer najprej bogo¬
slovna in pravoslovna fakulteta.

2. Z ozirom na koristi dežele se izreka deželni zbor
zoper Trst kot sedež italijanske visoke šole.

27

Slo.venski poslanci, posebno pa profesor Jarc, so s
prepričevalnimi dokazi utemeljevali potrebo slovenskega
vseučilišča v Ljubljani. Pri glasovanju za nujni predlog
se je cela zbornica izrekla za slovensko vseučilišče v
Ljubljani.

Ne smemo pa pozabiti pri tej priliki slovenskega
dijaštva, ki je stalo v boju za slovensko vseučilišče vedno
in povsod, posebno pa v zadnjih letih, v prvih vrstah. Boj
v državnem in deželnem zboru se je pričel navadno po
zaslugi slovenskega dijaštva, ki je ob vsaki priliki opozar¬
jalo slovenske poslance na to velevažno kulturno zahtevo..
V zadnjem času pa je skušalo zanesti idejo slovenskega
vseučilišča med najširše sloje s predavanji na ljudskih
shodih po naših izobraževalnih društvih.

To je pregledna, dasiravno nepopolna slika doseda¬
njega boja za slovensko vseučilišče v Ljubljani. Marsikaj
bi bilo treba izpopolniti- za pojasnilo pa to zadostuje-
Sicer pa opozarjam na »Vseučiliški zbornik«, ki je do leta
1902. najboljši vir za slovensko vseučiliško vprašanje.


3 .  Ugovori proti slovenskemu vseučilišču.

Od začetka našega boja za slovensko vseučilišče pa
do današnjega dne navajajo naši narodni nasprotniki
razne, večinoma že obrabljene ugovore proti naši vseuči-
liški zahtevi. Ako slišimo; govore nemških nacionalnih
poslancev v državnem zboru in čitamo časopise »Neue
Freie Presse«, »Tagespost«, »Deutsche Wacht« 1 ) itd., se
moramo naravnost zgražati, kako je celo v 20. stoletju,
v stoletju prosvitljenosti in humanitete. 2 ) mogoče, da se
malim narodom, kakor smo mi Slovenci, odrekajo naj¬
svetejše pravice do svobodnega narodnega in kulturnega
razvoja, da se nam ne priznava niti pravica do nižjih 3 * ) in
srednjih šol, kaj še pravice do lastnega vseučilišča. V sto¬
letju, ko se snujejo celo razna društva za varstvo živali
in se zidajo krasne bolnišnice za konje in živino- je tako
teptanje človeških pravic zasmeh vsemu, kar se imenuje
svoboda, enakopravnost, humaniteta. To ni svoboda, ako
se v imenu svobode, bratstva in enakosti ubija svoboda
drugih in se teptajo njihove najsvetejše pravice.

Vlada je načelno izjavila, da so slovenske zahteve po
samostojnem vseučilišču upravičene. Izgovarja se le s
finančnim stanjem državne blagajne in s pomanjkanjem
sposobnih učnih moči. Pomisleke ima tudi glede tega, da
slovensko vseučilišče ne bi ustrezalo vsem znanstvenim
zahtevam, ampak da bi bilo le bolj vzgajališče slovenskih
uradnikov. Kljub temu je vlada izjavila, da smo upravičeni

‘) Humaniteta — človekoljubje.

2 ) „Neue Freie Presse 8 , glasilo nemških židovskih liberalnih krogov.

»Tagespost 8 , »Deutsche Wacht — nemški listi.

3) Trst in Koroško, kjer nam ne dajo niti ljudskih šol.

29

zahtevati slovensko vseučilišče, vendar da se mora pre£
celo vprašanje dobro preštudirati, da mora »pričeti po¬
trebne poizvedbe in obravnave«, da bo mogla v dogled¬
nem času »predložiti stvarne predloge«. In od ministra
Hartla naprej študira in študira slovensko vseučiliško
vprašanje, uspeh tega študija pa je naravnost ničevem
Razven neznatnih državnih štipendij za slovenske docente
ne moremo zabeležiti niti enega uspeha. Obstoja sicer
takozvani »Sklad za podpiranje slovenskih visokošolcev«,
iz katerega dobivajo slovenski vseučiliščniki, večjidel
pravniki, neznatne podpore po 30 do 100 K na leto. Toda
to so le drobtinice in poniževalno je za nas, da sploh
sprejemamo tako napitnino, ko imamo vendar pravico do
popolnega slovenskega vseučilišča.

Glavni ugovori proti naši vseučiliški zahtevi so: Saj
nimate niti meščanskih niti srednjih šol, pa že zahtevate
slovensko vseučilišče. Vaš jezik je še nerazvit, znanstve¬
nega slovstva pa še sploh nimate. Neki nemški poslanec
se je izrazil, da bi lahko odnesel vse slovensko slovstvo
v žepni rutici. Splošna omika slovenskega naroda je še
baje na tako nizki stopnji, da naš vseučiliški zavod sploh
ne bi imel niti najmanjših pogojev za obstanek. Slovensko
vseučilišče ne bi imelo niti dovolj profesorjev, niti dovolj
slušateljev. In končno, slovenski narod bi še .morda imel
od tega nekaj koristi, ampak za znanstvo ne bi pomenilo
slovensko vseučilišče ničesar. In korist vede in takozvane
»višje kulture« zahteva, da trpijo manjši narodi duševni
glad, da nazadnje vsled kulturne in gospodarske odvis¬
nosti vtonejo v nemškem morju. To je vsakdanji evangelij
Vsenemcev in nemškonacionalnih poslancev, ki nam
vedno in vedno očitajo našo nizko kulturo, a nam ne
privoščijo sredstev in šol, da bi se izobrazili. To je tisti
podli in nenravni nauk. ki obsega dvojno moralo, moralo'
gospodarjev in moralo sužnjev, ki pozna privilegirane 1 )
sloje in sužnje. Mi odklanjamo vsako tako moralo, vsa-

') Privilegiran — tisti, ki ima izredne predpravice

30

kernu narodu damo pravico, ki mu gre, a tudi zase zahte¬
vamo isto pravico, popolno in neskrajšano.

Ko so prišli 23. novembra 1908. italijanski dijaki z
revolverji v dunajsko avlo in so počili znani streli, ki so
potem odmevali ne le po Avstriji, ampak celo po daljni
Italiji, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nemško
časopisje je sicer obsojalo postopanje italijanskega dija-
štva, vso krivdo pa je zvrnilo na vlado, ki iz strahu pred
Slovenci ni izpolnila upravičene italijanske vseučiliške
zahteve in je vedno bolj zavlačevala vprašanje o italijan¬
skem vseučilišču v Trstu.

»Neue Freie Presse« je prinesla dne 24 .  novembra
1908. sledeči uvodnik: »Navadno se ugovarja proti itali¬
janski pravni fakulteti v Trstu, da bi potem tudi Slovenci,
ki imajo v tržaški okolici in na Primorskem večino, začeli
isto zahtevati in bi se tako kršil narodni mir na novi
pravni fakulteti. Toda ta ugovor je samo izgovor, da se
ne bi smelo govoriti o italijanskem vseučiliškem vpraša¬
nju. Slovenci še potrebujejo dolgo časa,
da postanejo zreli za univerzo (univer-
sitatsreif), ker njihovo sedanje slovstvo
in znanstvena izobrazba še ni ta ko raz¬
vita, da bi mogla zadostno utemeljiti
upravičenost,  da bi smeli tudi Slovenci zase
zahtevati narodno izobrazbo na vseučiliščih. Kdor nepri¬
stransko sodi, ne more zanikati, da se italijanski visoko¬
šolski omiki ne more primerjati splošna in povprečna
slovenska kultura. Bila bi tudi največja krivica za
Italijane, ako bi jih ovirali v utešenju narodnih potreb
zato, ker imajo nekateri Slovenci prezgodnje želje po
lastnem vseučilišču.«

V naslednji številki istega lista pa je objavil profesor
dr. C. Brockhausen prosluli članek o italijanskem vseuči¬
liškem vprašanju, v katerem pravi med drugim tudi
sledeče: »Italijani imajo dobro utemeljene pravice, da se
jim uresniči želja po lastnem vseučilišču. Sklicujejo se
lahko na Svojo staro kulturo, na svojo duševno gibčnost,

31

lahko navajajo visoki in stari razvoj svoje pravoslovne
yede: na visoki šoli v Bologni so se nekdaj učili nemški
pravniki; vse naše pomorsko, trgovsko in zlasti naše
menično pravo se je razvilo iz italijanskega. Mi Nemci
nimamo vzroka, da bi jim zavidali lastno pravno fakul¬
teto. Z narodnega stališča se ne bi smeli niti ti niti oni
(Nemci in Italijani) prepirati zaradi italijanske pravne
fakultete; tukaj so samo Slovani, ki imajo pomisleke proti
taki ustanovitvi in čudna tragikomedija je, da si dajo
nemški dijaki na Dunaju prestreljati kosti samo zato, da
se ne bi jezili Slovenci okoli Trsta in v Trstu.«

Torej naša vseučiliška zahteva je le prezgodnja želja
an 727.000 Italijanov ima večjo pravico do lastnega vse¬
učilišča kot trikrat toliko avstrijskih Jugoslovanov? Ali
ne bije to zdravemu razumu in pravičnosti v obraz?
Mislimo, da nam pač ni treba obširno zavračati teh
ugovorov proti našemu vseučilišču. Vsak, kdor količkaj
pozna naše narodne in kulturne razmere, ve, da naš
narod nima samo pravice do lastnega vseučilišča, ampak
da so vsi pogoji za obstanek takega kulturnega zavoda
že izpolnjeni. Naš jezik je že lepo razvit, tako da je sposo¬
ben celo za najtežja znanstvena predavanja. Kar se tiče
slovenskih dijakov za bodoče slovensko vseučilišče,
imamo že sedaj zadostno število slušateljev. Popolnih
srednjih šol še res nimamo, toda to nikakor ne ovira
bodočega slovenskega vseučilišča, ker dobimo v dogled¬
nem času tudi popolne slovenske srednje šole. Sicer je
pa v tem očitanju velika nedoslednost, katero je že zavrnil
poslanec dr. Costa. Ako zahtevamo slovensko vseučilišče,
se nam očita, da še nimamo srednjih šol. ako zahtevamo
srednje šole, nam pravi vlada, da še nimamo učnih knjig;
■ako pa ji povemo, da jih že imamo, ali da se v kratkem
^asu spišejo, kakor hitro dobimo svoje šole, se zopet
začne stara pesem iznova, vlada nam ne da šol, ker ve,
da je narod brez šolstva — narod brez bodočnosti, ker
ve, da nas na tak način najlažje ubije. Toda ubila nas ni
spečih, ne bo nas sedaj bedečih. Ako nas ni uničila pred

32

sto leti, ko smo še spali, ko našega naroda pravzaprav
ni bilo, ne bo nas niti sedaj, 'ko se zavedamo, v kato
nevarnem položaju se nahajamo.

Tudi znanstveni pogoji za slovensko vseučilišče so
že izpolnjeni. V zadnjem času se je začelo pri nas živahno
gibanje na znanstvenem polju. Izdajajo se že dolgo časa
znanstveni listi »Čas« (prej »Katoliški Obzornik«) za
modroslovje in sorodna vprašanja, »Slovenski Pravnik«
za pravoslovje, »Voditelj« za bogoslovje, razven tega
izdaja »Slovenska Matica« znanstveni »Zbornik«, ki
obsega dobre znanstvene razprave. Celo o najtežjih
vprašanjih se že pišejo pri nas dobre znanstvene knjige.
To je gotovo dokaz, da je naš jezik že dovolj razvit za
vseučiliška predavanja, tembolj, ker so se že pred več
ko 50 leti vršila slovenska vseučiliška predavanja v Ljub¬
ljani in Gradcu.

Da nam tudi ne bi manjkalo dobrih profesorjev za
ljubljansko vseučilišče, nam pač ni treba dokazovati.
Malokateri narod je že po naravi tako nadarjen, kakor
slovenski, malokateri narod se more ponašati s tako
slavnimi učenjaki, kakor ravno naš narod. Kljub temu,
da še nismo imeli do sedaj slovenskega vseučilišča, smo
dali znanstvenemu svetu vseučiliške profesorje znanstve¬
nike, ki so povzdignili nekatere panoge znanstva do prej:
neznane višine. Kar so storili možje, kakor Vega in
dr.'Močnik na polju matematike, Kopitar, dr. Miklošič,,
dr. Oblak in dr. Gr. Krek na polju slavistike in jeziko¬
slovne vede sploh, dr. Dolinar na polju avstr, zakonskega
prava, profesor Čižman na polju orientalskega cerkve¬
nega prava in dr. Krajnc na polju avstrijskega državljan¬
skega prava, dr. Klemenčič in profesor Josip Štefan na
polju fizike, kar so storili ti in še mnogo drugih za
povzdigo znanosti, to ostane z zlatimi črkami zapisano v
zgodovini vede in v zgodovini našega malega naroda. V
Gradcu, v Inomostu, na Dunaju, v Pragi, v Tubingah in
na raznih drugih univerzah v Nemčiji in Švici so bili
Slovenci vseučiliški profesorji; na Dunaju je bil dr. Franc

33

Miklošič leta 1853. celo rektor dunajskega vseučilišča,
dasiravno je bil Slovenec, leta 1876. pa Jožef Štefan, ki
je bil od leta 1863. do 1893. profesor fizike na dunajskem
vseučilišču in je eden največjih učenjakov na tem polju.
In tudi sedaj imamo nekaj vseučiliških profesorjev, ki
poučujejo na tujih univerzah in ki jim delajo vso čast s
temeljitimi deli na znanstvenem polju. Torej profesorje in
rektorje smo že imeli Slovenci, vseučiliške profesorje in
učenjake, katerih imena se blišče kakor svetle zvezde na
znanstvenem obnebju, in vendar se nam očita: Slovenci
ne bi imeli dovolj znanstvenih moči za svojo univerzo.
Mi pa pravimo: Slovenskemu narodu se ni treba bati za
dobre znanstvene moči. Vlada naj nam le da
vseučilišče, za dobre profesorje poskr¬
bimo že sami!

Ali ni to največja krivica za naš narod, da izgubi
ravno najboljše može in največje talente, kralje duha, ki
gredo v tujino, da se tam povspnejo na prestol vede,
postanejo vseučiliški profesorji in žrtvujejo svoje duševne
in telesne moči v korist tujega naroda? To je dobro
občutil dr. Sporer in je imenoval tako izgubo »rop na
našem narodnem imetju«. V resnici se to drugače ne
more imenovati. Vsak človek ima dolžnosti do svojega
naroda, iz katerega je izšel, od katerega je prejel svoje
duševne in telesne zmožnosti, ravno največji možje pa
imajo največje dolžnosti, ker jih je usoda izvolila, da
postanejo duševni voditelji svojega naroda, da svoje
bogate duševne zaklade porabijo v prid svoje domovine.
Ali ni to potem največji rop, ako se narodu trgajo ravno
največji talenti, ki bi mu tako bili voditelji in svetovalci
v sreči in nesreči? Posebno naš slovenski narod bi lahko
navedel veliko takih izgub; kajti ti možje, ki odidejo v
tujino, so za nas večinoma izgubljeni.

Očita se nam nazadnje tudi nizka kultura. Kdor to
trdi, je ali lažnjivec ali nevednež. Kultura vsakega naroda
ni samo plod narodne osebnosti, ampak nekaj, kar je
odvisno od krajevnih in časovnih razmer, v veliki meri

i

34

pa tudi od zgodovinskih dogodkov. In kdor je le količkaj
študiral razvoj avstrijsko-ogrske zgodovine, mora pri¬
znati, da južni narodi naše monarhije niso zaostali v
kulturi za drugimi zapadnimi narodi zato, ker bi bili manj
zmožni, ampak ker so stoletja in stoletja stali na straži
proti najhujšemu sovražniku evropske kulture, proti
krvoločnim Turkom. S krvjo in s solzami je premočena
naša zemlja. Dočim so se drugi narodi na zahodu lahko
gospodarsko in kulturno razvijali, smo se morali mi boje¬
vati s Turki in nismo imeli časa, da bi bili izpopolnjevali
svojo kulturo, posebno zato ne, ker nas ravno tisti, za
katere smo se borili, niso dovolj izdatno podpirali. Čudno
pa je zlasti, da nam ravno tisti, ki nam očitajo našo nizko
kulturo, ne privoščijo potrebnih sredstev in šol, da bi se
kulturno in gospodarsko dvignili. Ako se nam očita za¬
ostalost v kulturi, je to največja nevednost in nehvalež¬
nost.


II.

Zakaj zahtevamo slovensko vseučilišče
v Ljubljani?

a) Razmere na nemških vseučiliščih.

Žalostno je to poglavje in težko je popisati neznosne
razmere slovenskega dijaštva na nemških vseučiliščih v
Avstriji. To more človek le čutiti. Kako nestrpnost nem¬
škega dijaštva napram slovenskemu in slovanskemu
dijaštvu v Gradcu in na Dunaju že presega vse meje, kako
te neznosne razmere naravnost kričijo in zahtevajo, da
dobimo lastno slovensko vseučilišče v Ljubljani, to more
le tisti ! prav presoditi in občutiti, ki je najprej študiral na
kaki slovanski univerzi v slovanskem mestu in je potem
prišel na nemško univerzo v Gradec ali na Dunaj. To je
kakor dan in noč. Slovenski dijaki, ki študirajo samo na
nemških vseučiliščih, pravzaprav niti ne vedo, kako slabo
se jim godi. Na nemških univerzah v Avstriji vlada po¬
polna anarhija. 1 ) V dokaz te trditve navajam govor o
»Anarhiji na avstrijskih nemških vseučiliščih«, ki ga je
imel predsednik »Slovenske dijaške zveze« Marko Natla¬
čen dne 10. januarja 1909 na shodu združenega dijaštva v
Ljubljani. (»Zora«. L. XV., št. 5, str. 86—91.)

»Dogodki na avstrijskih nemških vseučiliščih izza
.zadnjih mesecev so žalostna priča, kako prevladuje na
njih čimdalje bolj popolna anarhija. Prav ona avtonomija 2 )
vseučilišč, ki bi naj varovala prostost, svobodo znanosti,
je danes prava klofuta v obraz pojmu resnične akade-
mične svobode. Avtonomija naših vseučilišč obstoji nam-

') Anarhija — brezvladje.

2 ) Avtonomija — samouprava.

3 *

36

reč le v tem, da nemško burševstvo 1 ) na njih samovoljno
gospodari, dočim je nenemško dijaštvo popolnoma brez¬
pravno in vedno izpostavljeno milosti in nemilosti nem¬
ških kulturonoscev. V prostorih, posvečenih Muzam,") se
utrja čimdalje bolj vlada germanskega Donarja. 3 )

Mi smo brezpravni. Goste, tujce nas imenujejo
Nemci. Bodi temu tako, ali reči pa moramo, da Nemci go¬
stoljubje malo poznajo. Stari Grki so tujca, gosta posebno
spoštovali. Gost je bil pod posebnim varstvom najvišjega
božanstva — in gorje onemu, ki bi se nad njim pregrešil!
— Kako drugače umeva gostoljubnost kulturni nemški
narod! Hvaležnosti zahtevajo od nas, da smemo okušati
gostoljubnost njihove pesti.

Toda mi tudi nočemo biti gostje. Dokler mora
tudi naš narod s svojimi davki vzdrže¬
vati ta vseučilišča, ostanejo vseučili¬
šča avstrijska in ne last nemškega na¬
roda, in dokler ostanemo pod avstrijsko
vlado, se ne pustimo zmerjati na teh za¬
vodih s tujci, gosti, ampak biti hočemo
enakovredni in enakopravni člani.

Znani so še dogodki, ki so pred tedni razburjali do
skrajnosti Prago in vso Avstrijo in ki še danes niso prišli
z dnevnega reda. Vsak trezen človek mora pač obsojati
take izgrede. Vprašanje pa je, koga zadene večja krivda:
ali onega, ki mirnega soseda draži in izziva, ali onega, ki
je priložil nesramnemu izzivaču v velikem razburjenju
klofuto? Gotovo prvega. Vsem so nam še v spominu sep-
temberski dogodki. Mirno, brez vsakega namena izzivati,
brez slovenskih zastav in trakov je šla 12. septembra slo¬
venska družba v Ptuj. In to mirno družbo je napadla
nemška druhal, opljuvala naše ženstvo, pretepala jih in
psovala. Praga po svoji legi, zgodovini in prebivalstvu

>) Burševstvo (Burschenschaft) — nemško dijaštvo.

2 )  Muze—grške boginje umetnosti in znanosti.

3 ) Donar — nemški bojni bog.

37

pa gotovo ni manj češko mesto kot je 'Ptuj nemški. In
vendar zahtevajo Nemci, da češki narod ponižno trpi, da
izziva nemško burševstvo z izdajskimi frankfurtarskimi
trakovi po najbolj obljudenih praških ulicah. Taka dvojna
mera se da razlagati le kot skrajna nacionalna nestrpnost.
Dejstvo pa, da je vlada kakor tudi akademične oblasti ne¬
zmožna storiti konec temu izzivanju, ki razburka vso
državo in meče razne ministrske kabinete, dokazuje, da
vlada na praškem nemškem vseučilišču anarhija. Žalostno
je. da odločuje nadutost nemškega nacionalnega dijaštva
usodo države in komandira vlado in parlament.

Tako v Pragi, nič boljše na Dunaju. Dogodki lanske
pomladi so nam še dobro v spominu. Tedaj se je bojevalo
nemško nacionalno dijaštvo, združeno z judovskim kakor
tudi z vsemi drugimi svobodomiselnimi elementi, proti ka¬
toliškemu dijaštvu. Mi smo že takrat vedeli, da se ta
nenaravna zveza ne bo dolgo ohranila, a da se bo tako
kmalu in tako žalostno končala, ne bi bili verjeli. V avli
je padla žalitev nemškega nacionalca od strani dveh Ju¬
dov, kar je bil takoj »casus belli«. 1 ) Takoj drugi dan so
nemški nacijonalci s silo izrinili judovsko dijaštvo iz avle
in isto se je ponovilo še naslednji dan. Judje so nato
hoteli dokazati, da dunajsko vseučilišče nikakor ni do¬
mena 2 ) nemške nacionalne klike in so naslednji dan kljub
hudemu mrazu zasedli rampo 3 ) že ob V 26 .  uri zjutraj. Ob
10. uri je prišlo nacijonalno burševstvo, oboroženo z oko¬
vanimi palicami, gorjačami in volovskimi žilami. Poma¬
gal ni nič dvojni kordon policije, nasprotnika sta si bila
kmalu v laseh. Bil je to prizor, kakor ga še ni bilo na
dunajski univerzi dotlej, a policija je vse to mirno gle¬
dala — bojevalo se je na rampi, torej po mnenju policije
na akademičnih tleh, ki policiji niso dostopna. Besnost
boja in krvoločnost nemškega dijaštva

') Casus belli — vzrok boja.

2 ) Domena — posest.

3 ) Rampa — zvišen prostor pred glavnim vhodom v vseučiliško
poslopje.

38

dokazuje dejstvo, da so odpeljali z re¬
šilnimi vozovi do sto dijakov, skoro iz¬
ključno Judov  in da so bile kavarne v bli¬
žini naenkrat izpremenjene v bolniš¬
nice. Ko bi mi Slovenci tako pretepli Nemce v Ljub¬
ljani kot so tu nemški nacijonalci Jude, bi nas postreljalo
vojaštvo kot pse. Kmečki fantje, ki se v pijanosti med
seboj malo pretepejo, dobe zato takoj po nekaj tednov
ali celo mesecev zapora, a kaj se je zgodilo tem napadal¬
cem? Deputacija židovskega dijaštva je zahtevala, da
rektor uvede preiskavo proti napadalcem in krivce
kaznuje. Rektor pa se je salomonsko modro izognil vsem
sitnostim. Rekel je: »Pretepi so se vršili na rampi, rampa
pa ne spada k akademičnim tlom.« Tako da je bila navada
od nekdaj. Na ta način smo dobili na Du¬
naju nevtralna tla, kamor ne sega no¬
bena oblast, prostor, kjer se lahko vrše
brez kazni največji  z 1 o č i n'i.

Pred tem pretepom so se zbirali nacijonalci na hod¬
niku pravne fakultete. Tu prideta mimogredoč od preda¬
vanja dva Italijana. Burši ju ustavijo in vprašajo, sta-li
Nemca. Ker sta to zanikala, so takoj padli po njih in ju
pobili z gorjačami na tla. Odšla sta krvava in raztrgana.
Njihova edina krivda je bila, ker nista mogla pritrditi, da
sta Nemca.

Ta dogodek je bil preludijnadaljnim  izgredom.
Italijansko dijaštvo je poslalo rektorju spomenico in izja¬
vilo, da si vsled zadnjih barbarskih dogodkov ni varno
življenja na akademičnih tleh, zato je prisiljeno prihajati
odslej na univerzo oboroženo z revolverji.

Da ta izjava ni bila le šala, ampak da so se Italijani
te izjave tudi držali, se je kmalu pokazalo, ko so Italijani
demonstrirali v vseučiliščni avli za svoje vseučilišče.
Daši so Italijani opetovano izjavili, da demonstracije ne
veljajo značaju dunajskega vseučilišča ali rektorju, ampak

‘) Preludij - predigra.

39

edinole vladi, ki jih že leta vodi za nos s samimi oblju¬
bami, je vendar napadlo 2000 Nemcev malo peščico Itali¬
janov s palicami in gorjačami, podobnimi cepcem. Dva¬
krat, trikrat so odbili Italijani nemški napad, dasi se je
zgrudil marsikateri v prvi vrsti krvav in raztrgan na tla.
Ko so izprevideli Italijani, da je njihovo število le pre¬
majhno in da bodo, obkoljeni od dveh strani, vsi občutili
kulturo nemške batine, so segli po skrajnem sredstvu:
počili so streli, po zraku so švignile kroglje, avlo je na¬
polnil smodnikov dim. anarhija pa je dosegla svoj višek.

Ti streli so dobili kmalu primeren odmev na vseh
straneh vseučiliškega življenja. Nacijonalci so takoj
zahtevali, da se zapre akademična miza (menza), kjer
dobiva večina nenemškega dijaštva za nizko ceno hrano
in ki tako omogočuje sto in sto akademikom življenje v
tujem mestu. Zatvorili so takoj tisto popoldne tudi vse¬
učilišče in vseučiliško knjižnico, kjer študira dan za dne¬
vom po več sto dijakov, ki si ne more nabaviti lastnih
dragih knjig. Tako sta naenkrat usahnila vrelca duševne
in telesne hrane — začela pa se je zlasti za revnega slo¬
venskega dijaka doba dolgega časa, brezdelja in gladu,
ki je že itak njegov navaden kolega. Po posredovanju
nekaterih poslancev so menzo zopet otvorili, toda le za
en dan. Dasi so Nemci obljubili, da ne bodo več motili
menze, niso držali besede.

Bilo je 2. decembra, ko je praznovala vsa Avstrija
izreden praznik, kakršnega še prej ni praznovala. Vsa
prostrana država se je radovala tega dne in povsod so se
prirejali razkošni obedi in banketi — slovenski dijak je
praznoval ta dan tudi na izreden način — z gladom. Ze
ob poldvanajstih, ko se menza odpre, je prikorakalo nem¬
ško nacijonalno dijaštvo — po večini v kulerju *) in zasedlo
vse prostore menze. Nekaj Hrvatov, ki so nič hudega slu¬
teč prišli v menzo, so med psovanjem in zasmehovanjem
vrgli na cesto. Zunaj se je zbiralo nenemško dijaštvo in

') Kuler — društveni znaki (čepica in trak).

40

zaman čakalo, da se poljubi buršakom zapustiti menzine
prostore. Ponavljali so se burni prizori in bati se je bilo.
da se naše dijaštvo tudi poloti sredstva sile po nemškem
zgledu in razbije menzo, iz katere so na najnesramnejši
način izzivali buršaki Skoz okna, toda naše dijaštvo je
ohranilo mirno kri.

'Šele po dveurnem čakanju odide nemško burševstvo
iz menze. Pričakovali smo tedaj, da polovi policija izgred¬
nike in jih aretira, ali zmotili smo se: še špalir jim je na¬
pravila, da so mogli oditi nemoteno med slovanskim dija-
štvom pevaje »Die Wacht am Rhein«. 1 ) Buršaki so zasedli
menzo, kar je bilo brez dvoma javno nasilstvo, v društve¬
nih barvah. In vendar ni nastopila niti policija, oziroma
vlada, niti akademična oblast ne proti posameznim izgred¬
nikom, ne proti društvom, ki so bila v kulerju zastopana,
ker se jih pač boji.

DoČim se slovenski visokošolci na Dunaju vseh teh
nemirov niso udeleževali, so bili isti v Gradcu po ne¬
sramni žalitvi od strani akademične oblasti naravnost iz¬
zvani, da posežejo v ta boj. Komaj se je namreč razkadil
dim iz dunajske avle, pa so prišli naenkrat Nemci do pre¬
pričanja, da Italijani morajo dobiti svoje vseučilišče, in po
raznih dunajskih listih vseh barv je začelo kar deževati
člankov, v katerih se je dokazovalo upravičenost italijan¬
skega dijaštva do lastnega vseučilišča. Potrebo zagovar¬
jati to zahtevo je začutil tudi Brockhausen, bivši ravnatelj
rektorske pisarne na Dunaju. Kot tak je upravljal dolgo
let tudi Knaffla 2 ) in zato vlekel letno po šest Knafflovih
ustanov v znesku 3600 K — torej ne ravno malenkostne
drobtinice slovenskega kruha. Pa gospod je začutil po¬
trebo, da se za one tisočake Slovencem primerno zahvali
in spomnil se je v onem članku v »Neue Freie Presse«
tudi slovenskega vseučiliškega vprašanja. Rekel pa je, da

■) Die Wachtam Rhein —• „Straža ob Renu“ — nemška nacijonalna

pesem.

2 ) Knaffi — kranjski župnik, ki je ustanovil 36 ustanov po 600 K
na leto za „kranjske“ (slovenske) dijake na dunajskem vseučilišču.

41

Slovenci za lastno vseučilišče še daleč nismo sposobni.
Ker se je odmev strelov v vseučiliški avli na Dunaju
kmalu čul tudi v Gradcu, je hotel to preprečiti rektor Hil-
debrand na jako moder način, s tem, da je žalil tretjo na¬
rodnost, ki se je vedla pri vseh bojih skrajno reservirano,
namreč Slovence. Izrezal je namreč oni čla¬
nek iz »Neue Freie Press e«, podčrtal z
rdečim svinčnikom oni za Slovence ža¬
ljivi stavek in to dal nabiti v vseučili¬
ški avli.  Slovansko dijaštvo je nato takoj poslalo
deputacijo k rektorju in zahtevalo, da odstrani oni žaljivi
pamflet. Obenem je tudi zahtevalo eno dvorano na vse¬
učilišču za zborovanje slovanskega dijaštva za slovensko
vseučilišče. Mimogrede bodi omenjeno, da so v Gradcu
in na Dunaju nemškemu dijaštvu vseučiliški prostori za
zborovanja vedno na razpolago in ne samo, ko se gre za
stanovska dijaška vprašanja, ampak tudi zborovanja
»Siidmarke« in »Schulvereina«') se lahko prosto vrše.
Rektor deputaciji ni dal določnega odgovora, ampak na¬
ročil ji je. naj pride zopet po treh dneh. Menda je hotel
vprašati med tem časom za svet nemško burševstvo. Ko
se je deputacija 'vrnila pred vseučilišče, kjer jo je priča¬
kovalo slovensko dijaštvo, da izve rezultat, je zagnalo
nemško dijaštvo huronski krik, da je deputacijo prevpilo.
Cula so se najgrša zasramovanja slovenske narodnosti,
ki se jih tu ne upamo ponavljati. Naravno, da je vzkipela
končno slovenska kri; prišlo je do spopada, kjer je bilo
več Slovencev težko ranjenih. V prvih vrstah so se odli¬
kovali seveda sinovi ljubljanskih Nemcev, ki bi morali biti
hvaležni, da jedo slovenski kruh. Obležal je nezavesten
slovenski dijak in še vedno ni bilo Nemcem dovolj, tudi
še nezavestnega so obdelovali s palicami. Posrečilo se je
izviti nekemu nemškemu buršaku kol iz rok, s katerim je
mahal po slovenskih glavah in sedaj hrani ta kol »Zarja«

') Siidmark— nemško obrambno društvo za ponemčevanje južnih
avstrijskih pokrajin; Schulverein—nemško šolsko društvo, ki vzdržuje
nemške šole v narodno mešanih krajih.

42

v svojem arhivu v trajen in nepobiten dokaz in spomin
onega dne. Po teh treh dneh se deputacija res zopet
oglasi, a kakšen odgovor dobi! Že oddaleč jih ogovori
rektor: »Aha, gospodje, že vem, po kaj ste prišli. Zadnjič
vam nisem mogel odgovoriti na vaše zahteve, danes vam
pa povem, da vam sploh ne dovoljujem dvorane. Nikar
me ne imejte za tako naivnega, da bi vam po ljubljanskih
dogodkih prepustil še dvorano za zborovanje!« Deputa¬
cija je nato odšla, a ko je prišla v avlo, se je zgodil čin,
ki je pač zadostna priča, kakšen barbarizem vlada med
nemškim nacijonalnim dijaštvom. Skočil je buršak k vodi¬
telju deputacije in ga udaril po obrazu, da mu je odletel
ščipalnik. Pri neomikanih indijanskih narodih so odpo¬
slanstva, deputacije nedotakljive, a kako drugače pojmuje
mednarodno pravo kulturni nemški nacijonalec!

Slovensko dijaštvo, po tako surovem nastopu nem¬
škega dijaštva do skrajnosti razburjeno, je hotelo prirediti
protesten shod, ali v celem Gradcu ni našlo dvorane, kjer
bi moglo zborovati. Vsak lastnik se je pač moral bati, da
mu nacionalno burševstvo podere hišo, ako da Sloven¬
cem svoje prostore na razpolago. Tako so bili slovenski
visokošolci prisiljeni sklicati posamezne shode le po svo¬
jih društvih in tam protestirati proti nemškemu terorizmu.

Toda tudi to še ni bilo dovolj nestrpnosti. Zahtevali
so Nemci tudi od gospodarjev, kjer imajo slovenska dru¬
štva svoje prostore, da jim odpovedo stanovanje, in ker
se jim ni takoj ustreglo, so v temni noči razbili okna pri
društvih »Tabor« 1 ) in »Triglav«, nakar sta bila dotična
gospodarja prisiljena društvoma odpovedati stanovanje in
jih vreči na cesto. »Zarja« ima slučajno stanovanje precej
oddaljeno od vseučilišča, zato menda burševstvo ni izve¬
delo zanjo. Tako je seglo burševstvo tudi do zadnjem
sredstvu, da zlomi moč slovenskega dijaštva, po bojkotu,
ki ga sicer vlada povsod drugod kaznuje. Brez stanovanj

>) ,Zarja' (katoliško), ,Tabor' (radikalno), »Triglav' (liberalno) -
slovenska akademična društva v Gradcu.


43

društva ne morejo obstojati, proti neorganizirani masi,
proti divjaštvu se pa ne bo težko boriti.

V takih razmerah živi slovenski visokošolec v tujih
mestih. Ni dovolj, da se mora boriti že itak za vsakdanji
kruh, nemško dijaštvo mu odreka sploh pravico do življe¬
nja v vseučiliških mestih. In v tem boju stoje na strani
nemškega dijaštva vse oblasti, akademične, policija in
vlada. Rektor dunajskega vseučilišča, ki bi pač moral
varovati skrajno nepristranost nasproti vsem narodno¬
stim, je dokazal dovolj jasno svoje nacijonalno mišljenje
in težnje, ko je nabil dne 8. januarja t. 1. na črni deski raz¬
glas »Siidmarke«, kjer se poživlja absolvirane juriste
nemške narodnosti, da stopijo v službo pri sodiščih v Ma¬
riboru in Celju, kažoč na nevarnost, da se dotični uradi
poslovenijo. Rektor se je sicer izgovarjal, da je to le raz¬
pis ustanov, ali značilno je, da je vlada sploh dovolila
ustanovo, ki po svojem namenu ni nič drugega kot agita-
čno sredstvo proti drugi narodnosti in celo proti morebitni
pravičnosti justične uprave nasproti slovenskim prosil¬
cem: auch wenn es der Justizverwaltung nicht erwiinscht
vare (tudi če bi justični upravi ne bilo všeč.) Pri takih
razmerah bomo prisiljeni dvomiti o nepristranosti izpra-
ševalnih komisij na nemških vseučiliščih. Zato da pošilja
naš narod svoj kapital v nemška mesta, smo vedno izpo¬
stavljeni najgršim napadom. Nad pol milijona kron roma
vsako leto iz slovenskih krajev v vseučiliška mesta in
marsikatera nemška mamica in marsikak nemški gostil¬
ničar bi bridko občutil, da nas ni več k njim. Mi pa smo
zato brezpravni, ne pusti se nas niti pri učenju, pri mir¬
nem znanstvenem delu nemoteno. Da pri takih razmerah
mora trpeti znanstvena izobrazba, da mora. v takih okoli¬
ščinah hote ali nehote tudi slovenski dijak posuroveti, je
umevno. Zato proč s takimi razmerami! Vrnite dosto¬
janstvo našim vseučiliščem! Dajte nam možnost, da mo:e
naš narod napredovati, kakor bi rad, dajte nam slovenska
vseučilišče v Ljubljano!«

44

Ta govor dovolj jasno osvetljuje, kake razmere so
sedaj na avstrijskih nemških vseučiliščih, v kako neznos¬
nem položaju se nahaja slovenska vseučiliška mladina.
Ko so prišli slovenski visokošolci po znanih september-
skih dogodkih na n e mišk a vseučilišča in so prosili pri raz¬
nih vseučiliških podpornih društvih podpore, so morali
požreti marsikatero bridko očitanje. Podpore so se
povsod znižale. Predsednik nekega dijaškega zavoda na
Dunaju je rekel slovenskim prosilcem, da ravnajo zelo
nedosledno, ako prosijo podpore, dočim v Ljubljani pre¬
tepajo Nemce. Neki slovenski prosilec, ki je že bil poletni
tečaj v zavodu »Dijaški dom«, je bil izključen brez vsa¬
kega vzroka. Ko je potem prosil v splošnem podpornem
društvu podpore, so ga odslovili, ker Slovenci iz Kranj¬
skega delajo nemire (weil die Herren aus Krain krawal-
lieren).

Na nemških vseučiliščih prevladuje vedno bolj vpliv
nemškega radikalnega dijaštva, ki smatra vseučilišče
na Dunaju in v Gradcu za nemško posest. Zagrizenost
nemškega dijaštva je šla že tako daleč, da so pred krat¬
kim časom izpremenili pravila »Bolniškega podpornega
društva na Dunaju«, tako, da odslej naprej ne morejo biti
dijaki iz inozemstva (Rusije, Ogrske, Hrvaške, Bosne in
Hercegovine) redni člani tega društva, ampak samo iz¬
redni člani z letnim prispevkom 30 kron brez aktivne in
pasivne votivne pravice. Redni člani plačajo 6 K na leto
in morejo biti sedaj samo dijaki iz kronovin in dežel, za¬
stopanih v avstrijskem državnem zboru; zahteva se nam¬
reč avstrijsko državljanstvo. Akoravno tvorite Avstrija
in Ogrska napram tujim državam eno državnopravno
celoto, se je vendar izbrala civilna državljanska pravica
kot predpogoj rednega članstva, tako, da se n. pr. dijaki
iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Ogrske smatrajo
ravnotako za inozemce, kakor Rusi, Nemci ali Francozi.
Najlepše pa je to, da je pokrovitelj tega bolniškega pod¬
pornega društva sam cesar Franc Jožef I., ki je pred krat-

45

kim časom pripojil Bosno in Hercegovino k Avstriji. V
zahvalo za to jih je proglasilo dunajsko bolniško pod¬
porno društvo za inozemce. Zanimivo je tudi. kako po¬
stopa odbor tega društva, v katerem sede sami nemški
nacijonalci, s slovanskimi člani. Dočim pošiljajo bolne
nemške dijake na stroške tega društva v kopališča in na
razna letovišča, se morajo slovanski člani navadno zado¬
voljiti, ako obole, le s kakimi marijaceljskimi zdravilnimi
kapljicami.

Ni dvoma, da je ost gori omenjenega sklepa naper¬
jena edinole proti Slovanom. To vidimo tudi iz tega, ker
je neki Nemec, potem ko so Slovani vsled tega nezako¬
nitega sklepa odšli z zborovanja, stavil predlog, naj se
Cehi in Judi izključijo iz društva. Javna tajnost je sedaj
med dunajskim dijaštvom, da čez nekaj let zletijo še ostali
Slovani iz tega društva, kakor so sedaj zleteli Rusi (okoli
100) in Hrvati iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine.

To je točka, ko postane nacijonalnost — bestijalnost,
da rabim Adlerjeve ’) besede.

Da se Slovencem pri izpitih ne deli ista pravica
kakor Nemcem, je umljivo. Slovenci, ki delajo izpit iz
nemščine, dobijo večinoma v spričevalu pripombo »be-
fahigt mit AusschluB des deutschen Sprachgebietes« (ne
more poučevati v nemških deželah). Torej izpite morajo
delati ravno tako kakor Nemci, dočim pa »imajo Nemci
pravico poučevati na vseh zavodih v Avstriji, se naredi
za Slovence sramotna in nad vse krivična izjema, da
smejo poučevati samo na zavodih na slovenskem ozemlju.

Znana je dalje velezanimiva določba, da izpiti iz nem¬
ščine, ki se delajo na kaki slovanski univerzi v Avstriji,
ne veljajo pri nas, ampak mora dotični kandidat delati še
dodatno izkušnjo na kaki nemški univerzi. In večkrat se
ie že zgodilo, da je Slovenec naredil izkušnjo na slovanski
univerzi z odliko, na nemški pa je — padel.

‘) Dr. Adler — voditelj socialne demokracije v Avstriji.

46

Moderni vseučiliški pouk se dandanes ne osredoto-
čuje v dvoranah, kjer se predava, ampak v seminarjih in
laboratorijih. 1 ) In tu se zopet godi Slovencem vnebo-
vpijoča krivica, ker na nemških univerzah nimajo lahko
pristopa do teh zavodov. Pravniki še lahko zahajajo v
.seminarje, modroslovci pa že mnogo težje. V laboratorjih
na medicinski fakulteti (n pr. na Dunaju) pa ima le tisti
prednost, ki več plača, in to so večjidel Judi.

V takih neznosnih razmerah je za naše slovensko
dijaštvo življenska potreba, da dobimo lastno kulturno za¬
vetišče v Ljubljani, kjer bomo vsaj varni svojega življenja
in kjer se bomo lahko nemoteno pripravljali za svoj bo¬
doči poklic

b) Koristi slovenskega vseučilišča za dijaštvo.

Slovensko vseučilišče v Ljubljani bi imelo za naše
dijaštvo neprecenljive koristi. Kdor teh koristi ne vidi, je
slep in nezmožen vsakega višjega duševnega poleta. Po¬
znamo ljudi, ki so napram naši bodoči univerzi zelo neza-
upni; v naših zakotnih trgih in mestih jih najdete dovolj.
Sami se prištevajo k slovenski inteligenci. V poznih zim¬
skih urah sedijo v gostilnah pri pivu in taroku in rešujejo
narod, kakor je to pri nas že navada. In vstane gospod
sodnik ali gospod zdravnik in pripoveduje, kako so živeli
slovenski dijaki v prejšnjih časih na Dunaju in v Oradcu,
kako so uživali velikomestno življenje, kako so se tam
naučili gledati svet s čisto drugačnimi očmi, kakor prej,
kako so se otresli malenkostnih razmer v domtovini in.
kar je glavno, kako so šele tam vrgli vstran stare »pred¬
sodke« ter si ustvarili in utrdili »novo« svetovno nazira-
nje. Nazadnje pa napije domovini, od vseh teptani in za¬
sramovani, navdušeno napitnico in predlaga »eks«. To je
vzor slovenskega »malomeščana«. V tujini so si večinoma
izbrali svoje žene »nemškute« in sedaj vzgajajo doma —

') Seminarji — posebne učne dvorane na vseučiliščih, združene s
knjižnicami; laboratoriji — posebni vseučiliški oddelki za praktične vaje.

47

nemško deco. ker nimajo potrebne odločnosti, da bi se
upali vstavljati volji gospodujoče Nemke. In tako živijo
brezskrbno od dne do dne, slovenskemu narodu v sra¬
moto in pogubo. Gorje slovenskemu narodu, ako bi bila
vsa naša inteligenca taka! Hvala Bogu, tako daleč še
nismo prišli. Ampak nekaj jih je in ti so napram bodo¬
čemu slovenskemu vseučilišču v Ljubljani zelo nezaupni.
V tujini so se navzeli tujega, protinarodnega duha, videli
so velikansko moč tujega naroda in upadel jim je pogum,
ker so spoznali, da je boj našega malega naroda boj sla-
botneža z orjakom, ki ima že tisočletno kulturo in
ogromno gospodarsko moč, dočim smo mi slabotni in
mah. Prišli so do prepričanja, da je najboljše skleniti
roke navzkriž in se vdati v usodo. »Podaj se vetrovom,
naj gre kamor hoče!« Obupali so nad bodočnostjo našega
naroda.

Mi nismo taki. Slovenska katoiiško-narodna mladina
vidi bodočnost našega naroda v verskonravni, kulturni in
gospodarski moči našega ljudstva. Svesta si je nevarnega
položaja, v katerem se nahaja naš narod, a ravno zato je
prepričana, da nam je treba do velike bodočnosti tudi ve¬
likih šol, da nam je treba slovenskega vseučilišča v Ljub¬
ljani, kjer se naj vzgaja 'bodoča slovenska inteligenca,
upanje in bodočnost našega naroda. Mi rabimo več in
boljšega slovenskega razumništva, ki ne bo prepojeno s
tujim, protinarodnim duhom, ampak ki bo na podlagi
narodnih tradicij v soglasju z versko-narodnim čutenjem
in mišljenjem našega ljudstva zidalo boljšo bodočnost
našega naroda. Mi živimo v dobi demokratizma, ko pro¬
dira demokratična ideja vedno bolj v najširše kroge na¬
šega ljudstva. Zato rabimo inteligence, ki naj podre še
zadnje ostanke tistega velikega zidu, ki je prej delil našo
staro inteligenco in slovensko ljudstvo, naše izobražene
sloje in naš kmečki in delavski stan, mi rabimo inteli¬
gence, ki ne bo poznala razlike med delavcem in izobra¬
žencem, ampak se bo čutila z ljudstvom enoinisto. Mi smo
narod delavcev; eni delajo z umom, to so naši duševni

48

delavci, profesorji, duhovniki, sodniki, odvetniki itd.;
drugi delajo z rokami, s svojimi žulji vzdržujejo naš narod
in državo; to so naši kmečki in delavski sloji. Vsi skupaj
pa tvoiimo slovenski narod.

Znano pa je, da imamo še vedno premalo slovenske
inteligence Povsod se pritožujejo, da manjka slovenskega
uradništva, slovenskih duhovnikov, zdravnikov, tehnikov,
živinozdravnikov. Slovensko ozemlje je posejano in pre¬
napolnjeno z nemškimi uradniki. Preračunjeno je, da je
na Slovenskem nad polovico višjih mest, ki pripadajo
nam, a jih imajo v rokah nemški uradniki, zdravniki in
tehniki. Da ti ljudje ne čutijo z našim ljudstvom, je pač
umljivo. Zato naj bo odslej naprej naše načelo: Na slo¬
venska mesta spadajo samo Slovenci!

Zato pa mora tudi več Slovencev na visoke šole! V
zadnjih letih smo imeli sledeče število slovenskih visoko-
šolcev: Leta 1902/03. 409 vseučiliščnikov (225 pravnikov.
35 medicincev, 149 modroslovcev), leta 1903/04. 408 (197
pravnikov, 26 medicincev, 185 modroslovcev), 1. 1904/05.
487 (238 pravnikov, 28 medicincev, 221 modroslovcev),
leta 1905/06. (po privatnem štetju) 553 (328 pravnikov,
37 medicincev in 188 modroslovcev), leta 1906/07. 566
(352 pravnikov, 49 medicincev, 165 modroslovcev). Raz-
ven tega smo še imeli leta 1906/07. 63 tehnikov, 15 sluša¬
teljev zemljedelske visoke šole, 5 na rudniški visoki šoli,
1 na umetniški akademiji, 3 na eksportni akademiji.
Letal  906/07. jebilovsehslovenskihvisoko-
š o 1 c e v okoli 653 brez slovenskih bogo¬
slovcev.  (»Dijaški almanah« 1908/09. str. 88.) Vseh
slovenskih visokošolcev z bogoslovci vred je torej sedaj
okoli 850. Ako odštejem od tega števila slovenske medi-
cince, tehnike in slušatelje zemljedelske, živinozdravniške
in rudniške visoke šole, imamo še vedno okoli 350 slo¬
venskih pravnikov, 165 filozofov in nad 100 slovenskih
bogoslovcev, ki bi študirali na bodoči slovenski univerzi,
torej v najslabšem slučaju okoli 600 slušateljev. To je za
slovensko vseučilišče več kot dovolj.

49

Saj je na svetu veliko popolnih univerz, ki imajo
komaj po 400, 300 in še manj slušateljev. V statistiki 1 )
vseh vseučilišč na celem svetu (Minerva, Jahrbuch der
gelehrten Welt) se navaja za leto 1908/09. 34  univerz z
manj kot 650 slušatelji, 26 univerz z manj kot 500 sluša¬
telji in 20 z manj kot 400 slušatelji. Torej 20 popolnih vse¬
učilišč na svetu ima komaj toliko slušateljev, kolikor bi
imela slovenska pravoslovna in bogoslovna fakulteta v
Ljubljani. Zaradi informacije navajamo tukaj nekoliko
podatkov iz visokošolske statistike: Največje univerze
na svetu so sledeče (leta 1908/09.): Pariz 16.935 sluša¬
teljev, Berolin 13.753, Petrograd 10.364, Kaira 9332,
Moskva 8985, Dunaj 7638. To so naravnost ogromne šte¬
vilke. Vendar pa opazujemo, da število velikih univerz
pojema in da narašča število manjših univerz na svetu.
To vidimo zlasti v Italiji, na Francoskem, na Angleškem
in v Severni Ameriki.

Italija (leta 1907/08.): Parma 663, Florenca 529, Mo-
dena 476, Perugia 350, Ferrara 318, Urbino 297, Lassarf
239, Siena 235 slušateljev.

Na Francoskem: Angers (katoliška univerza) 270.
Clermcnt-Ferrand 293, Besangon 327 slušateljev.

V Severni Ameriki: Washington (katoliška univerza)
210, Widdletown 316, Winnipeg (Kanada) 335, Hamilton
(New York) 342, Quebec (Kanada) 359, Halifax 395 slu¬
šateljev.

Stockholm na Švedskem ima komaj 287, St. Andrews
na Škotskem 328 slušateljev. Najmanjši vseučilišči na
svetu sta bili leta 1907/08.: Worchester (76) v Združenih
državah Severne Amerike in Beirut v Siriji (80 do' 90 slu¬
šateljev).

Na velikih vseučiliščih, kakor v Parizu, Berolinu in
na Dunaju je temeljit pouk v seminarjih in laboratorijih
nemogoč; zato se vedno bolj uvideva in priznava ob¬
čutna potreba manjših vseučilišč. Posebno v Avstriji smo

‘) Statistika — gl. št. S.

4

50

v tem oziru še zelo na slabem; 8 vseučilišč imamo, 5
nemških, dve poljski (v Krakovu in Lvovu) in eno češko
v Pragi. In ta vseučilišča so sedaj že prenapolnjena.
Razbremenitev avstrijskih vseučilišč je neobhodno po¬
trebna. To pa se najlažje doseže, ako vlada da tistim
narodom, ki še nimajo svojih vseučilišč, lastna narodna
vseučilišča. Ako ima 9 milijonov (natančneje 9,170.939)
Nemcev 5 univerz, ima skoraj dvakrat toliko Slovanov
(15,494.285) pravico do najmanj 6 univerz. Ne samo pra¬
vičnost, ampak tudi korist vsakega naroda in korist
države zahteva, da dobi vsak narod svoje vseučilišče.
Avstriji, kjer stanuje 26 milijonov ljudi, pride ena univerza
komaj na 314 milijona prebivalcev, v drugih državah pa
že na dva milijona. Ako izdaja naša vlada vsako leto
milijone in milijone za nove topove in puške, je pač nujno
potrebno, da izda nekoliko milijonov tudi v kulturne na¬
mene. Vsak narod ima pravico do lastnega narodnega
vseučilišča; zato nam vlada mora dati potrebna sredstva
za ustanovitev slovenskega vseučilišča v Ljubljani.

Od bodočega slovenskega vseučilišča bi imelo slo¬
vensko dijaštvo velike koristi. Do sedaj ne more študirati
toliko slovenskih vseučiliščnikov kakor bi bilo potrebno
za naš narod, ker nimajo potrebnih denarnih sredstev.
Mnogo se jih izgubi v tujih mestih, mnogo jih ne izštudira.
ker so zaradi slabih gmotnih razmer prisiljeni popustiti
svoje študije. Navadno se podajo v pisarne in romajo od
enega odvetnika do drugega ter iščejo tolažbe — v vinu.
Dolef ‘) je pri Slovencih zelo znana oseba, v vsakem trgu
in mestu jih najdemo dovolj. Ako pa bi imeli slovensko
vseučilišče v Ljubljani, bi se veliko več slovenskih dijakov
posvečalo vseučiliškemu študiju. Da bi bilo preveč slo¬
venske inteligence, se nam pač ni treba bati. Saj potre¬
bujemo na celem Slovenskem okoli 1750 duhovnikov, 850
pravnikov, 350 zdravnikov, 280 profesorjev, 120 tehnikov
in okoli 60 raznih drugih strokovnjakov. (Vseučiliški
zbornik str. 204.) Ako hočemo zasesti vsa tista mesta, ki

'j Dolef — izgubljtn študent v Jurčičevem romanu. Deseti brat“.

51

jih imajo do sedaj na našem ozemlju Nemci, je neobhodno
potrebno, da se zviša število slovenskega visokošolskega
naraščaja. In to bo gotovo veliko lažje mogoče, ko bomo
ime i slovensko vseučilišče v Ljubljani, kjer so cenejše
in ugodnejše razmere za slovensko dijaštvo kot do sedaj
v tujini.

Druga velevažna korist slovenskega vseučilišča za
slovensko dijaštvo bi bila, da se ne bi tako odtujilo svo¬
jemu narodu kakor sedaj, ker bi živelo vedno v ozkem
stiku z njim in se na tak način veliko lažje pripravljalo za
svoj bodoči poklic. Tako bi se najlažje otresli tistega zelo
razširjenega mnenja, da je tujina vse, domovina pa nič.
Le meradi slavimo in občudujemo to, kar vidimo pri tujih
narodih, zaničujemo in podcenjujemo pa to, kar je zraslo
na domačih tleh. Navdajati nas mora zavest, da tudi sami
nekaj premoremo, da lahko sami z lastno silo vstvarirno
to, česar nimamo, oživeti mora vera v lastno silo in kul¬
turno moč našega naroda. In to bo mogoče le tedaj, ko
bomo imeli slovensko vseučilišče v Ljubljani, ko bomo
videli, kako se naš narod preraja k novemu, boljšemu
življenju, kako iz malega raste zgradba naše narodne kul¬
ture. In navdajal nas bo ponos in še-le tedaj bomo začeli
ceniti samega sebe.

Dalje bi imeli slovenski dijaki veliko ugodnejšo pri¬
liko, da se doma, v slovenskem mestu, tudi družabno
vzgoje. V tujih nemških mestih nimajo pristopa v bol šo
družbo, ker stane to zelo veliko denarja. A ravno 1  dru¬
žabna olika je za slovensko mladino, ki je po večini kmeč¬
kega stanu, zelo važna. Ne mislimo tukaj, da naj slovenski
dijak nastopa kakor baron, ampak, da se vede, kakor je
njegovemu stanu primerno in dostojno. Izobražen človek
se naj nauči dostojnega vedenja ne le v zasebnem živ¬
ljenju, ampak tudi v javnosti, v političnem življenju, v
časnikarstvu, v boju z nasprotniki. Ako bi slovenska
mladina bolj vpoštevala družabno vzgojo, gotovo bi to
veliko pripomoglo, da se ublaže osebna nasprotstva v
javnem življenju.

4 '

52

Končno naj še omenim lepo priložnost, ki bi jo imelo
slovensko dijaštvo v Ljubljani, namreč delo slovenskega
dijaka na izobraževalnem in socijalnem polju. Dijak in
socijalno delo! Malokdaj se je tako poudarjala potreba,
naj dijaštvo išče stika z narodom, kakor ravno sedaj. Po¬
sebno za male narode je socijalno delo vseučiliške mladine
velikega pomena. Pri naših velikih sosedih, pri Nemcih
in Italijanih, nima dijaštvo oziroma posamezni dijak tako
velike važnosti kakor pri nas; kajti, ako ti izgube enega,
dva, deset ali sto nadarjenih dijakov, se ta izguba veliko
lažje nadomesti kakor pri nas, kjer je vsak nadarjeni
dijak, ki svoje talente dobro uporablja, velik zaklad.

Ali naj dijak deluje na socijalnem polju ali ne? Ali
naj samo študira in se zabava? Tega vprašanja mi ni
treba reševati. Katoliško-narodno dijaštvo ga je že rešilo
s svojim delom.

Kedaj se naj človek pripravlja za izobraževalno in
socijalno delo, ako ne tedaj, ko ima največ časa in naj¬
lepšo priliko zato! Kedaj naj išče prijateljskih stikov s
svojim ljudstvom, ako ne tedaj, ko je njegovo srce zato
najbolj dostopno in vneto, ko vidi na lastne oči veliko
bedo svojega naroda, ko ga lahko z dobrimi nauki poučuje
in navaja k dobremu! Socijalno delo med ljud¬
stvom je dolžnost vsakega slovenskega
dijaka.

V tem oziru bi lahko slovenski dijaki veliko storili,
ako bi imeli slovensko vseučilišče v Ljubljani. Živeč med
svojim ljudstvom, bi lahko veliko boljše proučevali naše
gospodarske in socijalne razmere, sami bi se pri tem
veliko več naučili, a tudi druge bi lahko poučevali s prire¬
janjem poljudnih predavanj in poučnih tečajev. In tako
bi se širila veda potom slovenskega vseučilišča — v
zadnjo gorsko vas na Slovenskem.

c) Koristi slovenskega vseučilišča za naš narod.

Prvi in glavni namen slovenskega vseučilišča bo,
gojiti znanstvo. Strogo znanstveno delo je, oziroma bi

53

moralo biti glavna naloga vsakega vseučilišča. Da pa bo
naša univerza res zadostovala vsem znanstvenim zahte¬
vala. je najprej treba, da dobimo dobre vseučiliške pro¬
fesorje. Vsaka univerza je taka, kakršni so njeni profe¬
sor. . Nič ne de, da je univerza v malem mestu. V Nemčiji
je dovolj takih vseučilišč, ki se nahajajo v mestih z 8000
do 20.000 ljudi in vendar imajo velik ugled (n. pr. v
Heidelbergu). Nasprotno pa vidimo tudi v velikih mestih
nekatera vseučilišča, ki kljub temu, da so v velikem
mestu, nimajo velike veljave (n. pr. nemška univerza v
Pragi). Ako se more o kakem vseučilišču reči, da ni
znanstven zavod, je to nemška univerza v Pragi, ki ni nič
drugega kakor vzgajališče nemških političnih kričačev in
agitatorjev.

Ravno Ljubljana je zelo primerna za slovensko vse¬
učilišče. Ljubljana je kulturno središče slovenstva, ima
veliko znanstvenih pripomočkov za slovensko vseučiliško
knjižnico; v ljubljanskih knjižnicah se nahaja nad 120.000
leposlovnih in znanstvenih knjig, dalje imamo v Ljubljani
deželni muzej, botaničen vrt, veliko moderno urejeno bol¬
nišnico, kakoršne še Dunaj nima, in še veliko drugih znan¬
stvenih sredstev. Nehote moramo priznati, da je Ljub¬
ljana naše duševno središče  in  ne  T r s t.
Trst ima res velikanski gospodarski pomen ne-ie za Jugo¬
slovane, ampak za celo monarhijo. Vendar je v prvi vrsti
trgovsko mesto invTrstspadaslovenskavišja
trgovska  š o 1 a , ne univerza. Tisti, ki so za slovensko
vseučilišče v Trstu, so celi stvari s tem le škodovali, ne
pa koristili.

Po pripojitvi Bosne in Hercegovine ima Ljubljana
lepo bodočnost; kajti na jugu naše monarhije prebiva
sedaj okoli 7 milijonov Jugoslovanov. Ljubljana pa je
predstraža slovenskega juga in ima velevažno nalogo, da
spaja jugoslovansko kulturo z zapadno, vzhod z zahodom.
Naravna lega, zveza važnih prometnih sredstev in naj¬
novejši politični položaj meri na to, da se v kratkem času
povzdigne promet in ugled Ljubljane in da postane naša

54

slovenska metropola eno najvažnejših središč na slovan¬
skem jugu. Zato spada slovensko vseučilišče le v Ljub¬
ljano. S tem bi pridobila 'ne-le Ljubljana, ampak ves slo¬
venski narod. Ako se ustanovi slovensko vseučilišče v
Ljubljani, se s tem nočemo zapreti napram zapadn mu
kulturnemu svetu. Ravno nasprotno! Naša univerza bo
imela nalogo, da posreduje važne kulturne pridobitve slo¬
vanskih in zapadnih narodov med naš narod, da to, kar
imajo Nemci, Francozi, Italijani, Angleži itd., kar je za
naše razmere primerno in koristno, prilagodi našemu na¬
rodnemu življenju in presadi na domača tla. Šele tedaj se
bo začela pri nas razvijati prava narodna kultura, ker bo
oplojena in pomnožena z znanstvenimi pridobitvami tujih
narodov. S tem ne bomo morda slabši Slovenci kakor
smo sedaj, še bolj narodno bomo čutili, ker bomo videli,
kako se potom slovenskega vseučilišča dviga splošna kul¬
tura slovenskega naroda.

Kakor bodo slovenski dijaki delovali na izobraževal¬
nem in socijalnem polju med slovenskim ljudstvom in bodo
tako potom slovenskega vseučilišča v Ljubljani posre¬
dovali omiko in znanstveno izobrazbo med narodom,
ravno tako pa se tudi bodoči slovenski vseučiliški profe¬
sorji ne bodo smeli zapirati v svoje učenjaške sobe in se
obdajati s svitom visoke učenosti, od katere nima pre¬
prosto ljudstvo navadno ničesar, ampak bodo morali sami
z dobrim zgledom kazati pot, kako se naj zanese vseuči-
liška izobrazba in veda med vse sloje slovenskega naroda,
kako se naj znanost popularizira. Ideja ljudskih '.vse¬
učilišč in vseučiliške ekstenzije 1 ) mora tudi pri nas najti
glasen odmev. »Saj je veda po modernem nazoru sploh
last vse družbe in namen idej ni, da utonejo v učenjakovi
izbi, ampak da se ukoreninijo v življenju. Šele praktična
uporaba kaže, koliko je vredno raziskavanje tajnosti na¬
rave in življenja.« (E. Jarc, Vsepčiiliška ekstenzija in
ljudska vseučilišča v »Katol. Obzorniku« 1. 1906. str. 222 .)

‘) Visokošolska ekstenzija — razširjenje visokoš isre izobrazbe
med ljudstvo.

55

Druga najvažnejša naloga bodoče slovenske univerze
bo, da organizira znanstveno delo pri Slovencih, da stopi
v ožje kulturne stike najprej s Hrvati, Srbi in Bulgari in
končno z vsemi drugimi Slovani. Tako postane slovenski
na. sd veliko bolj znan med slovanskimi narodi, drugi Slo¬
van! (Čehi, Poljaki, Rusi) se bodo začeli zanimati za nas
in marsikateri slovanski dijak bo z veseljem obiskal —
vsaj za nekaj tečajev — slovensko univerzo v Ljubljani.
In mislimo, da se ne bodo več dogajali slučaji, kakor se
je zgodilo nekemu sicer izobraženemu Rusu v Petro¬
gradu, ki je mislil, da je Ljubljana — na Češkem; če dru¬
gega ne, bodo vsaj vedeli, da je Ljubljana — na Kranj¬
skem in da je v Ljubljani slovensko vseučilišče. Hrvati
iz Dalmacije in Istre pa bodo itak stalno študirali na slo¬
venskem vseučilišču v Ljubljani, vsaj tako dolgo, dokler
se ne prizna ravnopravnost zagrebškega vseučilišča. Ali
ni to sramota, da smo si s Hrvati ravno tako tuji kakor
n. pr. z Italijani ali z Nemci iz nemške države? To ni nič
drugega, kot praktično izvrševanje surovega načela »Di-
vide et irnpera!« (Loči in vladaj!), ki je bilo do zadnjega
časa vodilno načelo avstrijske nemške protislovanske po¬
litike. Ako hočemo, da ideja jugoslovanske vzajemnosti
vsaj na kulturnem in gospodarskem polju ne bo — zgolj
prazna fraza, moramo doseči, da bomo lahko študirali tudi
na zagrebškem vseučilišču, da se tako malo bližje sezna¬
nimo s hrvaškimi kulturnimi, gospodarskimi in političnimi
razmerami. Šele tedaj se bo začelo tudi živahnejše skupno
delovanje s Hrvati na znanstvenem polju, česar še vedno
pogrešamo.

Organiziranega znanstvenega dela v večjem obsegu
je za nas Slovence potreba. Nekaj se je že naredilo in
dela se ravno v zadnjih letih zelo živahno. A kdo dela ?
Le posamezniki, nekaj duhovnikov, profesorjev in prav¬
nikov, ki so večinoma sami uredniki slovenskih znan¬
stvenih listov in ki imajo izredno čast, da večjidelj sami
Pišejo te liste. Ti pa tudi ne morejo vsega. Kako dolgo
se že pišejo slovenske srednješolske knjige! O tem vele-

56

zanimivem vprašanju bi se dalo napisati celo poglavje.
Vzroki, zakaj se je pri nas premalo delalo na znanstvenem
polju, so različni. Gotovo pa je tudi to, ker še nimamo
lastnega znanstvenega zavoda, kjer bi se — ex professo
— gojilo znanstvo. Treba je seveda tudi to preosnovo.
Kar je napisal dr. Ilešič »o naši znanstveni organizaciji«
v »Slovanu«, bi moral vsakdo uvaževati, ki se količkaj
zanima za znanstveno delo in za — slovensko vseučiliško
vprašanje, posebno slovenska vseučiliška mladina.

Kdor se ni ničesar učil, tudi ne bo ničesar znal. Časi.
ko se je slovenska vseučiliška mladina v
akade mičnih društvih samo »zbirala in
zabavala«, so že davno minuli.  Na akade-
mičnih tleh je najboljša prilika, da se nadarjeni slovenski
dijaki živahneje poprimejo resnega znanstvenega dela. V
vseučiliških mestih, ki so navadno tudi velika duševna
središča, imajo zato največ znanstvenih pripomočkov
(univerza, knjižnice, muzeji, razne znanstvene zbirke) in
najlepšo priložnost. Vseučiliška leta so za vsakega res¬
nega dijaka odločilna doba. Takrat je človek najbolj spre¬
jemljiv za razne vtise, okolica, v kateri živi, deluje in
vpliva na njegov duševni razvoj. Ali naj bo mladi, nadar¬
jeni slovenski dijak slep napram vsem tem vtisom in gluh
za vse, kar se godi okoli njega? Ali naj ne proučuje
raznih perečih vprašanj, ki danes gibljejo in pretresajo
vso javnost, da vso človeško družbo do zadnjih temeljev?
Kdor ima oči in ušesa, da vidi in sliši, se ne more izogniti
tem vtisom in tem vprašanjem. Slovenska mladina v
vseučiliških mestih ima dolžnost, da se za vsa taka vpra¬
šanja zanima, da jih proučuje in o njih razmišlja; kajti šele
tedaj bo pripravljena za svojo nalogo, ki jo čaka v domo¬
vini. In ta naloga ni malenkostna, ampak zahteva resne
priprave, resnega študija in temeljite znanstvene iz¬
obrazbe. Šele tedaj, ko se bo slovenska aka¬
de mična mladina bolj zanimala za znan¬
stveno delo, smemo pričakovati več in
dobrih vseučiliških profesorjev

57

Slovensko vseučilišče bo odločilno vplivalo na razvoj
našega jezika, književnosti, vede in splošne narodne kul¬
ture. Jezik se bo polagoma izpopolnil, razvila se bo
stalna znanstvena terminologija, 1 ) katere še sedaj zelo
pogrešamo. Na slovenskem vseučilišču se bodo' gojile
zlasti tiste stroke, ki so do sedaj pri nas popolnoma zane¬
marjene, znanstvena kritika in zgodovina slovenske knji¬
ževnosti, zgodovina slovenskega naroda, balkansko, jugo¬
slovansko, orijentalsko vprašanje, iz bogoslovja ome¬
njamo samo vzhodno-cerkveno vprašanje, iz pravoslovja
jugoslovansko pravno zgodovino in narodno gospodar¬
stvo. Posebno narodno-gospodarska veda je za naš
kulturni in gospodarski razvoj velikanske važnosti. Ne
povemo nič novega, ako trdimo, da je naše tako-
zvano narodno vprašanje le veliko s oči¬
ja 1 n o vprašanje, da je naš narodni boj le
boj gospodarsko slabejših proti gospo¬
darsko močnejšim,  da to socijalno vprašanje ob¬
sega ves slovenski narod od Mure in Žile do Jadranskega
morja. In profesorji narodno-gospodarske vede na ljub¬
ljanskem vseučilišču bodo imeli lepo priložnost, da svoje
teoretične narodno-gospodarske nauke tudi praktično
udejstvujejo, da s kritičnim očesom opazujejo naše naza¬
dovanje, oziroma napredek na gospodarskem in narodno¬
obrambnem polju, da z dobrimi nasveti, s temeljitimi
narodno-gospodarskimi deli, zlasti pa z odločnimi dejanji
določajo smer našega gospodarskega dela. I u lahko po¬
kažejo, da veda ni nič suhoparnega, nekaj, kar so vstva-
rili profesorji le s tem namenom, da dijake mučijo pri
izpitih, ampak da reže v živo našega narodnega telesa,
da se tiče takorekoč vsakega živca in vsake žile na
našem narodnem organizmu. In profesor zgodovine! Ali
nima hvaležnega polja, da proučuje našo narodno zgodo¬
vino, da nam spiše dobro zgodovino slovenskega naroda?
Ali res nimamo zgodovine preteklosti? Da^ Imamo jo,
ampak premalo jo poznamo. Zakaj je vsak Ceh tako po-

i) Terminologija — izrazoslovje (znanstveni izrazi'.

58

nosen na svojo zgodovino, na svojo preteklost, na svoje
kralje? Ker jih pozna, ker ima v »Zgodovini češkega
naroda«, ki jo je spisal slavni češki zgodovinopisec Pa-
lacky, zaklad, ki mu ga ne nadomesti nihče.

Šele tedaj, ko bomo poznali samega sebe, bomo znali
ceniti in spoštovati svoj narod.

Poleg narodnih in kulturnih koristi pa bi imel naš
narod tudi velike narodno-gospodarske koristi od lav¬
nega vseučilišča v Ljubljani. Ves denar, ki ga porabijo
slovenski dijaki v tujini (ta svota znaša najmanj 600.000 K,
nekateri računajo celo okoli 720.000 K na leto, torej v de¬
setih letih brez obresti že 5 milijonov, oziroma 7 milijonov
in 200.000 K), bi ostal doma. Seveda nekaj dijakov bi štu¬
diralo tudi potem v tujini, medicinci, tehniki, slušatelji
zemljedelske in živinozdravniške visoke šole itd. Vendar
bo velika večina študirala doma in denar ostane v do¬
mačih rokah. Ali ne bo to koristilo prometu in gospo¬
darski povzdigi Ljubljane? Gotovo, da!

Končno se bo vzgajalo na slovenskem vseučilišču
tudi več profesorskega in uradniškega naraščaja in to nam
je nujno potrebno, da zasedemo vsa tista mesta na Slo¬
venskem, ki jih imajo sedaj naši narodni nasprotniki v
rokah. Velikokrat se je že povdarjalo, da bo naše uradni¬
štvo šele tedaj kos svoji nalogi, ko bo z narodom res ču¬
tilo in sočustvovalo, ko ne bo smatral našega ljudstva kot
manj vredno množico, ampak kot enakovredne in enako¬
pravne državljane. Šele takrat se uveljavi nazor, da je
uradništvo zaradi ljudstva in ne narobe.
Z uradnostatističnimi podatki bi lahko dokazovali, kako
vlada vedno bolj deluje nato, da izpodrine slovensko
uradništvo iz naših obmejnih krajev, iz Štajerske in Koro¬
ške. da preplavi slovensko ozemlje z nemškimi uradniki.
S pomočjo raznih tečajev se nameščajo na čisto sloven¬
skih tleh nemški uradniki, ki ne razumejo niti ene sloven¬
ske besede. Pri spodnještajerskih in koroških sodiščih so
slovenski sodnijski uradniki preobloženi z delom, dočim
nemški uradniki samo lenarijo. Seveda! Slovenske vloge

59

morajo reševati vedno le slovenski uradniki, nemških
vlog je pa zelo malo.

'Poštni in železniški uradniki se pošiljajo na nemško
ozemlje, na Gornje Štajersko, Koroško in v Sibirijo (na
i irolsko). Ako se slovenski uradnik le količkaj zaveda
svoje narodnosti, takoj ga ovadijo nemški in nemškutar¬
ji »kolegi« pri poštnem oziroma železniškem ravnatelj¬
stvu. Slovenski uradnik dobi črno piko in za kazen ga
prestavijo v najbolj zakotne kraje na nemškem ozemlju.
Tako je pri nižjih uradih v naših obmejnih krajih. Še
slabše je pri sodiščih in v politični službi. Slovenski poli¬
tični in višji finančni uradniki na Štajerskem in Koroškem
postajajo vedno bolj — bele vrane. Vlada se opravičuje,
da ni slovenskih uradnikov. Istočasno pa pošilja slovenske
uradnike v prognanstvo v nemške kraje. Take razmere
so in tak ponemčujoč sistem je pač neznosen. Z vso silo
se moramo zavzeti zato, da dobimo več slovenskega
uradniškega naraščaja, da pridejo končno na slovensko
ozemlje edinole slovenski uradniki. L. 1905. je bilo na
Kranjskem pri sodiščih 118 Slovencev in 20 Nemcev, v
politični') službi 21 Slovencev in 41 Nemcev, pri finančni
prokuraturi v Ljubljani in pri finančni upravi je bilo 27
Slovencev in 17 Nemcev; ako še štejem, odvetnike, no¬
tarje, deželne, občinske in druge uradnike, je bilo na
Kranjskem od 369 juristov 272 Slovencev, 92 Nemcev,
1 Lah in 4 nezanesljivi. Nemških zdravnikov je bilo 25,
živinozdravniki 3, 41 inženirjev, 9 zemljemercev in 6
agronomov, v celem torej 174 nemških uradnikov, zdrav¬
nikov in tehnikov. Ako je že na Kranjskem tako, kako je
šele potem na Štajerskem in Koroškem! Pri Okrožnem
sodišču v Celju je bilo 1. 1905. od 57 uradnikov 20 Sloven¬
cev in 36 Nemcev, pri okrožnem sodišču v Mariboru 14
Slovencev in 42 Nemcev. V politični službi sta
bila na celem Štajerskem samo dva S 1 o -

ij Politična služba, državna služba pri okrajnih glavarstvih in
deželni vladi.

60

venca, v finančni službi samo 1. In vendar
prebiva  na  Spodnjem Štajerskem 409.530  Slo¬
vencev, torej samo za 65 tisoč manj ko na Kranjskem
(475.302). Najslabše in najbolj žalostne razmere pa so na
Koroškem. V celem so bili tam 1. 1905. samo štirje vladni
slovenski uradniki, trije sodni uradniki, en finančni urad¬
nik, en odvetnik, en notar, en zdravnik in en geometer.
Vseh koroških Slovencev pa je bilo po uradni statistiki
1. 1905. 90.495 (Omladina 1. II.. št. 7, str. 8—9).

Ako gledamo v bodočnost, se nam nudi zelo žalostna
in temna slika. To mora postati drugače. Korist sloven¬
skega naroda zahteva, da se rešimo ponemčujočega urad-
ništva in da pridejo na slovenska mesta slovenski
uradniki.

Od slovenskega vseučilišča bi torej imel naš narod
velikanske koristi v narodnem kulturnem in gospodar¬
skem oziru. S slovenskim vseučiliščem bi se povzdignila
splošna kultura slovenskega naroda, veda, književnost,
jezik, povzdignilo bi se število slovenskih visokošolcev in
najboljša mesta, ki jih zavzemajo danes nam sovražni
tujci, bodo dobili sinovi našega naroda. S splošno narodno
kulturo pa bo rasla tudi odporna sila našega naroda proti
tujim navalom, rasla bo naša kultura in gospodarska moč
in obenem s tem naša samozavest in vera v bodočnost.


a)  Vseučilišče in svetovno naziranje.

Ko odhaja slovenski dijak na vseučilišče in se poslav¬
lja od svojih sorodnikov in znancev, bratov, sester in sta-
rišev, se pač malokateri oče in malokatera slovenska mati
vzdrži, da se ji ne bi vlile solze po velem licu. Saj mora
vsako dobro materino srce skrbeti, kaj bo z njenim sinom,
ali morda v tujini, v daljnem vseučiliškem mestu ne zaide
na napačna pota; kajti le pogostokrat se dogaja, da se
mnogo nadarjenih slovenskih dijakov na vseučilišču od¬
tuji veri in mišljenju svojega ljudstva, da se jih pa tudi
mnogo nravno pogubi. Toda, ako je njen sin trden v ver¬
skem oziru, ako ima utrjen značaj in krepko voljo, se ji ni
treba bati zanj. Če pa je omahljiv in še neizkušen, je njena
skrb za sina popolnoma upravičena.

Za tistega, ki v verskem oziru ni trden in ki je začel
že dvomiti, se začne na vseučilišču dolga trnjeva pot,
doba težkih duševnih bojev, ko mu navadno ne stoji nihče
ob strani, ko je navezan edinole nase. Marsikatero noč
prebedi v razmišljanju o vprašanjih, ki ga mučijo dan in
noč in na katera si ne ve jasnega odgovora. Vprašanja pa
niso malenkostna, tu gre za biti ali ne biti, za časni in
večni blagor. V tujini nima staršev, ki bi skrbeli zanj in
gledali, da ne zabrede na kriva pota, nima voditeljev in
svetovalcev. Osamljen je kakor samoten, viharjem izro¬
čen trst v puščavi. Ali se je čuditi, da se slaboten in
osamljen trst le prečestokrat zlomi? Ali se je čuditi, da se
toliko dobrih slovenskih dijakov odtuji veri svojih očetov
v tujem mestu, kjer je vse, družba in šola, prepojeno s

62

protiverskim duhom, kjer deluje javno mnenje, profesor 7
in časopisje v istem smislu, da se izruje iz srca zadni
klica verskega čuvstva? Zelo razumljivo se nam zdi ta
pojav.

Glavni ugovor, ki se navadno navaja proti katoli
cizmu, je: Med vedo in vero je nepremostljiv prepad,
Vera ovira napredek znanosti. Ta ugovor pa je naravnos
smešen.

Katolicizem in znanost si načelno in
bistveno nista nasprotna in si tudi ne
moreta biti. Jedro katolicizma je: Resnica. Jedro
vede je: iskanje resnice. Resnica pa je samo ena.
Kdor pojmuje znanstvo resno in v pravem
pomenu besede  — kot cognitio ex causis ultimis
(spoznanje iz zadnjih vzrokov), mora priznati, da
znanstvena resnica nikakor ne more na¬
sprotovati verski resnici, ampak da jo
le še potrjuje in dokazuje.  Zato pa vidimo, da
je toliko učenjakov priznavalo krščansko svetovno nazi-
ranje in da je še vedno med vseučiliškimi profesorji veliko
uglednih mož, ki se ne sramujejo svojega katoliškega
prepričanja. Znane so besede velikega Angleža Bacona:
Veda je moč. Isti učenjak pa je rekel tudi, da polovičarska
znanost pelje — od Boga, popolna in resnična znanost pa
nazaj — k Bogu.

Žalibog so tudi na Slovenskem ljudje, ki ne pobijajo
samo katolicizma z raznimi političnimi frazami, kakršne
čitamo vsak dan v raznih političnih in nepolitičnih listih,
ampak sploh vsako pozitivno verstvo, so ljudje, ki ozna¬
njujejo naravnost verski nihilizem. 1 ) Ali nima verski nihi¬
lizem končnega zaključka — v anarhizmu? 2 ) Značilno je
ja naše razmere, da se tudi ta zanimiva cvetka že pojav¬
lja na slovenskem polju. Poznamo slovenske visokošolce,
ki zagovarjajo anarhizem. Verski nihilizem in anarhizem

1) Verski nihilizem (liberalizem).

2) Anarhizem — družabni red, ki ne pripoznava nobene oblasti.

63

sta si brata — sistematičen samomor človeške družbe pa
je plod njunega delovanja.

Tisti, ki zagovarjajo verski nihilizem, so seveda
odločno proti slovenski in sploh proti vsaki bogoslovni
fakulteti. Pravijo, da se na bogoslovni fakulteti ne goji
znanstvo, ampak da se v teh zavodih vzgajajo le »poli¬
tični petelinčki«, kakor se je nekoč izrazil neki bodoči
docent za slovensko vseučilišče. Temu gospodu bi mi
povedali, da je marsikateri slovenski duhov¬
nik storil več na našem znanstvenem
polju kot dotični gospod,  ki je izustil krilate
besede o teh »političnih petelinčkih«.

Nočemo navajati dokazov, zakaj spada tudi bogo¬
slovna fakulteta na slovensko vseučilišče. Vsakemu
izobraženemu človeku so znani. Omeniti hočemo samo
nekaj.

Kdor se bori proti slovenski b o g o ■>
slovni fakulteti, izključuje ravno tiste¬
mu činitelju, ki sijepridobilzaslovenski
narod največ zaslug, možnost višje znan¬
stvene izobrazbe na vseučilišču. Izklju¬
čevati bogoslovce z vseučilišča pa se
pravi ubijati svobodo v imenu svobode.

»Ob zibelki našega narodnega prepo¬
roda je povsod stal duhovnik na prvem
m e s t u. Kaj bi se tudi moglo boljše strinjati z evangelj¬
skim naukom o ljubezni do trpečih in pomoči revnim, kot
to misijonarstvo preporoda, ki je v radostni nadi dvigalo
stiskane in umirajoče!« Tako lepo začenja dr. Braf, češki
vseučiliški profesor in sedanji poljedelski minister, svojo
knjigo »Listy o studium narodnohospodarskem« (Listi o
narodno-gospodarskem študiju).

Isto lahko rečemo tudi mi. Ob zibelki našega narod¬
nega preporoda je povsod stal slovenski duhovnik na
prvem mestu, do zadnjega časa se je živahno udeleževal
našega narodnega gibanja. V zahvalo za to pa mu

64

hočejo sedaj nekateri prenapeteži od¬
vzeti možnost višje vseučiliške izobraz¬
be. Ali je mogoča večja nehvaležnost?

Toda ne čudili bi se, ako bi bila naša stara liberalna
inteligenca proti slovenski bogoslovni fakulteti. Ta pa se
je v zadnjem zasedanju kranjskega dež. zbora soglasno
izjavila za slov. vseučilišče s pravno, bogoslovno in mo-
droslovno fakulteto. Proti slovenski bogoslovni
fakulteti je le del slovenskega dijaštva.
ki ima sicer »složno« delo za narodov
blagor vedno na jeziku, ki pa je hotelo
izrabiti slovensko katoliško nar od n o
mladino kot štafažo, da na tak način dobi
ključ — do ljudstva.

Najbolj zanimivo pa je to, da celo protestantovski
vseučiliški profesor A. Harnack ne odreka katoličanorii
pravice do bogoslovne fakultete, d o e i m so neka¬
teri sinovi slovenskega naroda,in sicer
sinovi slovenskih katoliških staršev —
proti bogoslovni fakulteti. Poslušajmo, kaj
pravi Harnack, zastopnik liberalne protestantovske bogo¬
slovne vede, o katoliških bogoslovnih fakultetah.* Neka¬
teri med nami mislijo, da bi bilo treba katoliške bogo¬
slovne fakultete izločiti iz univerz. Jaz tej misli ne morem
pritegniti. Kjer se toliko pošteno dela, kakor sedaj na
katoliških fakultetah — dokazal sem to v govoru o pro¬
testantizmu in katolicizmu — tam nismo upravičeni zapi¬
rati delavcem vrat univerz ....  Med protestanti je
seveda jako razširjena sumnja, da katoliški bogoslovci ne
morejo biti zares prepričani o svojih podstavah (dogmah),
toda to je čisto neupravičen predsodek. Poznam učenjake
izredne bistroumnosti in nenavadnega znanja, ki so
skalnotrdno prepričani, da je le rimsko-katoliška cerkev
Kristusova cerkev in papež Kristusov namestnik. Za
Cerkev so pripravljeni vse pretrpeti, tudi posmeh znan¬
stvenih prijateljev’!«

65

Kdor tega ne more utneti, naj išče krivdo sam v
sebi; zakaj on ni doumel, kaj se pravi pripadati orga¬
nizmu, ki hoče biti organizem nravnega in dobrega, kar
je za neštete še vedno v resnici, organizem, ki obsega,
človeštvo in je skoraj tako star, kakor naše letošt-etje.
Če prenašamo na univerzah slepe dogme ter jih le z
orožjem duha pobijamo, moramo biti pač vsaj toliko
strpni tudi' nasproti katoliškim »predsodkom«. Katoliške
bogoslovne fakultete spadajo torej vsekako na univerze,
če profesorji le pošteno mislijo, pa naj tudi imajo o Cerkvi
in papeštvu tiste misli, kakor jih zahteva vatikanski
zbor!« (»Zora« 1. XV., št. 5, str. 96, Dr. Aleš Ušeničnik:
kulture, teologija je prvo ognjišče kulture!«

In dr. Ušeničnik pristavlja k tem besedam: »Kakšna
krivica bi bila to šele s stališča tistih »neštetih«, ki so
jim dogme vse kaj drugega, kakor predsodek, ki so jim
dogme klice, ki je iz njih vzklilo, kar ima najboljšega in
najlepšega moderna kultura, in ki iz njih še vedno klije
najlepši altruizem 1 ), prva socialna sila, ki more rešiti
človeštvo, heroizem 2 ) krščanske ljubezni. Če so univerze*
središča znanstva, teologija je znanost: če so ognjišča
kulture, teologija je prvo ognjišče kulture!«

b)  Konec.

Slovensko vseučiliško vprašanje je bistven del na¬
šega narodnega vprašanja. Zato pa to vprašanje ne sme
izginiti z dnevnega reda, dokler se nam ne izpolni ta
velevažna kulturna zahteva. Slovensko vseuči¬
liško vprašanje ni samo vprašanje naših
srednjih in višjih slojev, ampak celega
slovenskega naroda, posebno pa kmeč¬
kega in delavskega stanu. Največ sloven¬
skih dijakov je ravno iz naših kmečkih in

') Altruizem (nesebičnost) — nasprotje od egoizma (sebičnost).

2 ) Heroizem — junaštvo.

5

66

delavskih krogov in naši kmečki in de¬
lavski starši trpijo največ, ker še ni¬
mamo lastnega vseučilišča v Ljubljani.
Pomislimo samo, koliko stanejo sedaj študije v velikih
mestih, kjer je vse neprimerno dražje, živila, stanovanje,
in obleka, koliko stane dolga vožnja! Ves ta denar pa
pride v tuje, nam sovražne roke in se porabi čestokrat
v ponemčujoče, protislovenske namene. Z ustanovitvijo
slovenskega vseučilišča v Ljubljani se ne bi naložil na¬
šemu ljudstvu nov davek, ampak ostal bi le denar,' ki ga
zdaj, plačuje za vzdrževanje nemških vseučilišč, doma na
Slovenskem. Leta 1908. so znašali državni stroški za
vzdrževanje univerz 14,728.968 K in za leto 1909. hoče
vlada zvišati to vsoto celo na 17,206.721. Te milijone pla¬
čuje vsa država, torej je med njimi tudi precej slovenskih
grošev. Od tega pa nimamo ničesar, nasprotno, v zahvalo
da pomagamo vzdrževati Nemcem njihove univerze, pre¬
tepajo slovenske sinove. Ko pa dobimo v Ljubljani slo¬
vensko vseučilišče, pride denar, ki ga sedaj plačujemo za
tuje univerze v nemških mestih, v roke slovenskega
kmeta in obrtnika. Profesorji in dijaštvo bodo pustili
denar, ki gre sedaj v tujino, v Ljubljani in bodo dali za¬
služka ne le obrtniku, ampak tudi slovenskemu kmetu,
zlasti ljubljanskim okoličanom.

Slovensko vseučiliško vprašanje je torej vprašanje
celega slovenskega naroda, zato pa naj se dvigne ves
slovenski narod na boj za slovensko vseučilišče. Povsod
se naj vrše predavanja o tem vprašanju, na političnih in
nepolitičnih shodih naj se obravnava ta naša zahteva, vsa
društva, občine in korporacije naj pošiljajo peticije za
slovensko vseučilišče. Svesti smo si, da je ta boj težak in
da zahteva žrtev, posebno slovenska vseučiliška mladina
to čuti, ker mora živeti v tujih mestih v vedno težavnejših
razmerah. Ne zapustite nas v tem boju! Pod¬
pirajte nas! Zavest, da v tem težkem boju
nismo osamljeni, ampak da stoji za nami

67

cela vrsta slovenskega naroda, nam bo
dvigala pogum in borili se bomo s še več¬
jim navdušenjem, z neumorno vztraj¬
nostjo do končne zmage. Dajte nam slo¬
vensko vseučilišče v Ljubljano — mi ho¬
čemo domov med svojce, ki nas razu ni e jo
in ljubijo — tujina je trda, mrzla mačeha!

Obrazec za peticije za slovensko vseučilišče.

.lavni ljudski shod
Občinski odbor občine
Kmečka zveza za

je sprejel(a) v sv0 ^ s ^' dne mes. 1.

na shodu

naslednje resolucije:

1. Od c. kr. vlade zahtevamo kar najodločnejše, da
zakonito zagotovi ustanovitev popolnega slovenskega
vseučilišča v Ljubljani, takoj pa ustanovi bogoslovno in
pravno fakulteto s slovenskim učnim jezikom ter prične
s pripravami za slovensko modroslovno fakulteto, s tem,
da ustanovi primerno število državnih štipendij v svrlio
strokovne izobrazbe bodočih docentov.

2. Priznavamo Italijanom pravico do lastnega vse¬
učilišča na izključno italijanskih tleh. a odločno protesti¬
ramo proti ustanovitvi istega v Trstu.

3. Zahtevamo, da prizna c. kr. vlada veljavnost izpi¬
tov na zagrebškem vseučilišču tudi za tostransko državno
polovico.

Podpisi;


—-