SETTIMANALE Poste italiane S.p.a. Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma1, NE/PD ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA, ITALY LETO XXV. ŠT. 41 (1200) TRST, GORICA ČETRTEK, 29. OKTOBRA 2020 CENA 1,20€ www.noviglas.eu NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Pogovor 3 Robert in Ivan Komjanc sta spregovorila o vinu in olju, ki ju pridelujeta z bratoma in očetom Alešem v družinskem kmetijskem podjetju na Jazbinah pri Števerjanu Slovenija 13 Zaradi epidemije koronavirusa je Slovenska škofovska konferenca nagovorila vernike in jih seznanila z novimi navodilimi, predvsem za bližajoča se praznika Žalostna vest 9 Nepričakovano se je poslovil slikar in grafik ter navdušen etnograf Pavel Medvešček, iskren prijatelj in zelo dragocen dolgoletni sodelavec Goriške Mohorjeve družbe Pogovor / Pater Bogdan Tudi zdaj vrata svetogorske bazilike ostajajo ves dan odprta Pater Bogdan, spet je tu novi val z okužbami. In spet je tu čas, ko duhovniki ne smete maševati z verniki, ampak lahko mašujete sami. Kako ta čas jemljete vi osebno? Frančiškansko skupnost na Sveti Gori sta ponovna epidemija in veliko število novih okužb močno prizadela, tako kakor pravzaprav vso Evropo in še širše. Prepoved svetih maš z ljudstvom nas močno zaznamuje, kajti naše poslanstvo je ravno živeti, moliti in delati z ljudmi. Kadarkoli mašujemo, pa čeprav sami, smo v duhu povezani z našimi verniki in z vsemi ljudmi dobre volje. Sveta maša je dogodek skupnosti, in tudi če je duhovnik fizično še tako sam, je v duhu globoko povezan z drugimi. / str. 2 Jurij Paljk Opčine Spomin na Alojza Rebulo in predstavitev knjige Apokrif Na Opčinah so se minuli teden z mašo in predstavitvijo knjige Apokrif spomnili pisatelja in misleca Alojza Rebule ob drugi obletnici njegove smrti. Apokrif je nekakšen zgoščen pregled Rebulove krščanske misli. Pravzaprav, kot je na Opčinah poudaril pisateljev prijatelj dr. Edvard Kovač, je Alojz Rebula, kot to v svetovni literaturi počne veliko teologov, na novo podoživel in tudi zapisal evangeljske odlomke, zato naslov Apokrif. Tisti, ki smo pisatelja Alojza Rebulo poznali, ga cenili in ga včasih tudi obiskali, vemo, da je imel vedno pri sebi Sveto pismo. Da je bilo to res, je bilo razvidno tudi iz tega, ker je obiskovalec lahko presenečeno opazil, kako so bile strani in kazalo dobesedno izrabljeni, kar je govorilo o tem, da ni minil dan, da se v Knjigo vseh knjig ne bi temeljito poglabljal. / str. 10 Moč molitve v teh hudih časih g. Karlo Bolčina Claudia, ki jo je življenjska zgodba presadila izpod košatih, beneških kostanjev Nediške doline med sklanate pečine ognjeno rdečega Krasa, je v eni izmed svojih pesmi izpovedala, da se počuti kot cvet. Cvet, ki ga je ubrala topla dlan človeške roke in ga pritisnla k sebi. A dlan mu ni mogla dati življenjske linfe. Čakal je vode, da bi se zopet razživel, preden bi mu njeno pomanjkanje ugasnilo svežino, duh in lepoto. Kako je cvet podoben našemu življenju v dobi ubijajočega virusa, ki ne izbira ne zunanje lepote ne notranjih kreposti! Ko se bolezen globoko zarine v nas in ohromi našo dejavnost, nas sprejme topla, nežna dlan zdravstvenega osebja. Z vsemi pripomočki, ki jih ima na razpolago, in z vso skrbnostjo, ki jo zmore, nas obdaja, neguje, zdravi. A še tako pozorna in profesionalna zdravniška dlan ne more dati življenjskega diha niti ga ohranjati: to ne spada med njene sposobnosti. V vrtu Getsemani je tudi Kristus spoznal, da mu ne bo mogla pomagati ne materina dlan ne sočutje apostolov in spremljevalk, a le Oče. Ne čaka, da ga pribijejo na križ, pač pa že prej, preden se odstre zastor mučnega procesa, bolečega trpinčenja in nečloveškega križanja, poklekne med oljke in prosi Očeta pomoči. Njegova prošnja ni zahteva, pač pa želja skrušenega človeka po umaknitvi trpljenja in smrti. Ker ni zahteva, sprejme Očetovo voljo, kakršnakoli je. Kristus je bil nam enak v vsem, razen v grehu. Tudi mi smo njemu podobni, razen v grehu. Podobni smo mu lahko tudi v molitveni drži. Očeta prosi pomoči, preden ga položijo na križ in pribijejo nanj. V zadnjih zdihljajih kliče Očetovo ime, a pravo molitev, iskreno prošnjo, trdno zaupanje v Očeta izrazi že prej, predno se vse zgodi. Ko se virus vtihotapi v naše podkožje, ko nas rešilec že bliskovito vozi v bolnišnično oskrbo ali ko … smo že na križu umiranja, nam prošnja molitev pomaga le bežno. Potrebno je že prej, ko smo še v vrtu Getsemani (in v njem je danes vse človeštvo), prositi Očeta, naj gre ta kelih mimo nas. Str. 6 / Vrh Sv. Mihaela V Lokandi Devetak so priredili zanimiv večer o kraških vinih Str. 10 / Trst Pri Sv. Ivanu se je pričela sezona Gledališkega vrtiljaka Str. 12 / Celje Nova monografija o znani celjski popotnici Almi M. Karlin www.consulenzelavoro.it Oljke so letos obilno obrodile foto Miloš Čotar 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS2 Svet okrog nas Povejmo na glas Laž ima dolge noge in vodi v prepad Za čutečo pozornost do starejših Janez Povše V času prihajanja drugega vala covida-19 se slej ko prej spomnimo najstarejše generacije, ki je bila daleč najbolj prizadeta in ji z boleznijo ne bo prizaneseno niti zdaj, generacije, če že ne od 75. leta pa od 80. leta dalje. Generacije nonotov in non, če jih poimenujemo z ljubkovalnim nazivom, ki je dala življenje svojim hčeram in sinovom in jim pomagala ali jim še pomaga pri njihovem družinskem življenju, pri čemer imamo v mislih vnuke in vnukinje. Najbrž ni nikogar med nami, ki se ne bi spominjal staršev svojih staršev s hvaležnostjo in ljubeznijo, ali pa če spada med mlajše generacije, ne imel o njih dobrega mnenja in ne bil navdušen nad njihovo modrostjo, slikovito drugačnostjo in toplino, ki jo izžarevajo. Sedaj pa je ponovno na delu smrtonosni koronavirus, ki si je izbral prav starejše in najstarejše za svoj osrednji cilj, ker so zaradi večje ali manjše telesne oslabelosti ter pogostih bolezni med vsemi najbolj primerni za žrtve. In tako jih virus neusmiljeno napada v domovih za ostarele, v bolnišnicah, če je njihovo stanje potrebno dodatne nege, pa tudi sicer, saj jih je med njimi veliko vsestransko aktivnih in jih leta niso več kot toliko utesnila. Seveda velja biti do njihove generacije še posebno pozoren, v kolikor so šibkega zdravja in potrebujejo pomoč, kar pa ne pomeni, da lahko pozabimo na tiste med njimi, ki so na srečo pri močeh, a vendar jim gotovo ni prijetno, če se nihče več Širijo se govorice, da ima tako imenovani “premierski kandidat ustavnega loka” med drugim tudi osebne finančne težave. Sicer se pri javnih osebah pri nas rado prikazuje vse negativno: če so dobro stoječi, se jih sumi, da so kradli, če niso še kaj ustvarili, se jih ima za nesposobne, odvisno od tega, kakšnega izvora so! Slabo se cenita podjetnost in delavnost. In sicer zaradi “vsegliharske” laži, po kateri naj bi bili vsi enaki. Pri politikih bi morala šteti sposobnost, tj. kako razumno, prepričljivo in uspešno so sposobni urejevati družbo in reševati probleme državljanov in države. Pri poskusih “levice” priti ponovno do oblasti bode v oči, da je ta odstopila in se zdaj v kriznih časih nerazsodno obnaša celo s podporo kolesarjev in medijev. Ta kandidat je v bližini spretneža, ugnezdenega v Drnovškovi senci, ki nekdanjega predsednika hvali kot državnika, a so bile pod njegovo oblastjo z LDS postavljene kretnice za krajo družbenega premoženja. Prihaja tudi na dan, da je večina članov te levičarske sprege povezanih s temi nepreglednimi posli. Zato jim ne gre, kar sicer ponavljajo njim servilni mediji, za demokratično vladanje in izključitev domnevne avtoritarnosti te vlade, pač pa za odvrnitev nadzora nad preglednostjo omenjenih poslov. Zato butajo v ministra Hojsa, ki si je “drznil” uvesti nadzor nad posli NLB in drugih firm v državni lasti. Očitno so torej stiske vpletenih v hobotnico korupcije velike, organi oblasti pa bodo morali temu priti do dna. Ne pozabimo pa na stiske uslužbencev, novinarjev in drugih, ki so izvedli in naprej prikrivajo te scenarije. Človeka in državljana Slovenije navdajata žalost in skrb, da je po tridesetih letih svobodne države še vedno vplivno “politično vezivo” naše družbe “soglasje laži”, kot je to stanje označil Jože Pučnik. Še bolj če to postaja del družbene identitete, kot meni Brane Senegačnik, sicer ne bi tako enostavno in brezsramno stopali pred kamere za to odgovorni, ki bi morali dati kaj nase in ne bi nakladali državljanom laž na laž, ob ustrezni podpori celo nacionalnih in drugih medijev. Ti pa bi nas zraven imeli še za neumne, kakor da tega ne bi videli. Brez dvoma je laž nesmrtna duša komunizma, ki se je razlezla tudi v tranzicijsko resničnost. Njegovi levičarski dediči jo v raznih preoblekah še kar branijo za ceno propada, namesto da bi si prizadevali za očiščenje. Lahko le pritrdimo psihoanalitičarki Nini Krajnik, da pri nas vojna še ni končana, revolucija še traja in svetost vrednot, kar sem že večkrat izpostavil sam, nima družbene teže, čeprav se ljudje sicer sklicujemo na vrednotni svet, ki naj bi bil vezivo našega sobivanja. Ko človek posluša govorce tega “loka”, ki sicer nima nobene ustavne večine, a se dela, da oblast pripada le njim, dobi vtis, da je na šušmarskem semnju, ne v parlamentu demokratične države. To “levičarsko” brezvrednotno klimo kot posledico “laži nesmrtne duše komunizma” mediji celo propagirajo, da bi prekrili vrednotno praznino družbe. Ima pa javni status celo v nekaterih državnih in paradržavnih vplivnih organizacijah in službah, od koder pljuska laž teh poslancev in njih podpornikov v negativistični nastrojenosti do koronskih in drugih preventivnih in očiščevalnih ukrepov sedanje oblasti. Vendar upajmo tudi na premike, saj jih nakazuje tudi srečanje vseh vej oblasti za vzpostavitev normalnih razmer pri predsedniku republike. Grešni kozel in tarča smo kot v nekdanjem sistemu tudi verni in Cerkev, saj ne glede na naše slabosti in spodrsljaje vendar priznavamo in zagovarjamo vrednotni svet krščanstva. Tudi zato omenjeni odločevalci prek medijev napadajo katoličane in Cerkev ter skušajo še naprej utišati poskuse krščanskega vrednotenja sveta in življenja. Zgovorno, da “naša” RTV ni predvajala stališč Pohoda za življenje. Kako pa bomo preživeli, če ne bomo povsod branili življenja človeka? Upam, da krščanske vrednote še veljajo pri nas in v Evropi, čeprav izgubljajo družbeni vpliv; npr. v švicarski Krščansko- demokratski ljudski stranki napovedujejo referendum o odstranitvi ‚krščanski‘ iz imena stranke. Pri nas je glede vrednot nekaterim vseeno oziroma jih celo ne marajo – da lahko potvarjajo in lažejo. Očitno jih ne skrbi, da s takim vezivom drvimo v prepad in zato upor tej vladi, ki kaže voljo in odločnost, da Slovenijo očisti in državljanom omogoči preživetje in prihodnost. Verjamem pa, da večina od nas le želi to pot. Janez Juhant kot toliko ne zanima zanje, mestoma tudi ne tisti najbližji, njihovi otroci in otroci njihovih otrok. In virus jih dodatno obremenjuje, nemara težje prenašajo strah pred njim, tesnobo, in to toliko bolj, v kolikor so v preveliki meri sami, osamljeni. Osamljenost pa je eno od najtežjih stanj, ki človeka doleti in kjer mu lahko pomagajo le drugi, osamljenega svojca obiščejo, pokličejo, mu izrečejo dobro besedo in zanj opravijo težja opravila. In te osamljenosti starejših sploh ni malo, kot tudi starejših ni malo, saj se življenjska doba spodbudno daljša. Vzemimo za primer mesto Gorica in si bomo lahko predočili navzočnost starejše generacije tudi v drugih prostorih in krajih. V Gorici živi 3.282 oseb starejših od 80 let, polovica med njimi živi sama, 40 odstotkov s partnerjem, kar pomeni, da gre za desetino prebivalstva in za tveganost osamljenosti za vsako drugo osebo. In odnos do vseh teh oseb, ki so deležne dolge življenjske dobe, tako ali drugače odslikava našo srčno kulturo, odslikava družbo, v kateri živimo in jo pravzaprav soustvarjamo - družba je pač takšna, kakršni smo mi. Zato velja v teh nelahkih in predvsem negotovih časih ta odnos do starejših, bodisi da so naši, bodisi da so od drugih, dodatno poglobiti in oplemenititi. Tovrstna iskrena zavzetost je ena od tistih opredelitev, ki nas v bitki s covidom-19 dela trdnejše in močnejše. In če dobro pomislimo: močnejši in trdnejši postanemo vedno, kadar se zares zavzamemo za bližnje in sploh vse ljudi v stiski. S 1. strani Tudi zdaj vrata ... Res pa je, da zdaj tudi mi, ki mašujemo na Sveti Gori, na tem milostnem kraju, razmišljamo, da bi se povezali z našimi verniki tudi preko svetovnega spleta. Osebno poskušam biti bolj discipliniran glede osebne in skupne molitve ter imeti čim več stika z ljudmi po telefonu ali po dopisovanju na FB. Pred časom ste mi lepo dejali, da je Sveta Gora kraj milosti, povejte mi kaj več o tem. Bazilika na Sveti Gori ostaja odprta, verniki torej lahko pridemo v cerkev? Vrata svetogorske bazilike ostajajo ves dan odprta in s tem ostaja Sveta Gora milostni kraj za vse ljudi. Romarji radi vstopajo posamično v naš sveti hram, v njem molijo in imajo globoko duhovno izkustvo. V tem svetišču prejmejo tolažbo v svojih preizkušnjah. Njihovo srce se napolni z novim upanjem ter z vedrino v očeh odhajajo s tega svetega kraja. Znano pa je, da na Sveto Goro radi prihajajo tudi tisti, ki se nimajo za kristjane in tudi ne za verne, kajti ta kraj jih navdaja z mirom in veseljem v srcu. Sveta Gora blagoslavlja prav vse ljudi. Svetogorsko Mater Božjo imamo radi, k njej smo se od nekdaj zatekali trije narodi, kako je zdaj z obiskom iz Furlanije in Italije? Teh obiskov je vsekakor manj. Toda svetogorska podoba krasi tudi hiše v Furlaniji in širši Julijski krajini. K njej ljudje radi vzdihujejo in molijo, tudi ko ostajajo doma. Svetogorska Kraljica, ki stoji na Gori, nas še vedno pričakuje in vabi ter nas uči ljubezni ter kako najti prave besede za svoje drage, ko jih želimo potolažiti. Navdihuje nas, da najdemo lep način, kako ubesediti ljubezen v navadnih pismih, po elektronski pošti, ali pa takrat, ko uporabimo telefon za živi stik. Frančiškovi bratje vsak dan mašujemo po namenih darovalcev ter molimo za vse prijatelje in tudi za tiste, ki jih ne poznamo. Veseli bomo vsakega telefonskega klica 00386 5 330 40 20 oz. 0038668 138 299, lahko pa se oglasite tudi po elektronskem sporočilu sveta.gora@rkc.si Kako sami preživljate ta čas? Ta čas za nikogar ni preprost. Sam z veliko hvaležnostjo spremljam medicinsko osebje po bolnišnicah in domovih za starejše, ki so res izjemni in naredijo vse, da naše življenje poteka čim bolj nemoteno. Toda, moram priznati, da zelo pogrešam neposredne osebne stike in športna druženja z mladimi. Imam pa več časa za branje in premišljevanje, tako presenetljivo postaja ta čas tudi zame obdobje poglabljanja vere. Vemo, da ste bili zelo navezani na svoje starše. Pred nami so Vsi sveti, praznik, ko se spomnimo vseh vernih duš, mrtvih. Kako ga bomo v teh časih preživeli? Slovo od naših dragih je vedno boleča izkušnja. To zelo dobre veste tisti, ki ste že izgubili katerega od svojih najbližjih. V mesecu juniju smo se poslovili od naše mame. Z mamo sva bila zelo povezana in navezana drug na drugega. Mama je vsako jutro začela z molitvijo sv. Terezije Deteta Jezusa za duhovnike: “Jezus, večni, Veliki duhovnik, ohrani svoje duhovnike …,” in me vedno spodbujala, naj bom zvest in pogumen v duhovniškem poslanstvu. Človeško zelo težko razumem, da ni več telesno prisotna, toda v veri, ki mi jo je podarila, ne dvomim, da me zdaj spremlja iz večnosti. Prepričan sem, da bo vsak izmed nas zagotovo našel svoj, intimni način stika s pokojnimi in se bo s hvaležnostjo spomnil svojih dragih. Slovenski škofje niso dali dovoljenja za skupni obred na pokopališču. Kaj boste vi naredili? Razumem naše škofe, da bi nas radi obvarovali vsega hudega. Toda blagoslov pokopališč je še vedno mogoč. Duhovniki ga bomo opravili, čeprav ne bomo obdani z množico vernikov. Sam pa se bom sprehodil tudi po svetogorskem pokopališču, obstal ob tem ali onem grobu in pomislil na vse tiste, ki sem jih poznal, pa so že odšli v večnost, ter jih nagovoril, naj nam izprosijo novih moči in poguma. S 1. strani Moč molitve v teh hudih časih Mnogi kristjani so si vzeli k srcu ikono Jezusa, ki poti krvavi pot in čaka. Kakor On molijo, da bi šel mimo kelih pandemije in oprostil človeštvo posledic njenega mimohoda. Kar nekaj krščanskih skupnosti poznam, ki so sklenile, da bodo na večerno povabilo bronastih glasnikov iz zvonika združile svoje namene, želje, prošnje v molitvi. Če je bila prav molitev rešiteljica v preteklosti, zakaj ne bi bila danes? 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 3Aktualno POGOVOR Robert in Ivan Komjanc Bratje v življenju in v steklenici žlahtne briške kapljice Na Jazbinah pri Števerjanu že veliko let upravlja svojo kmetijo gospod Aleš Komjanc. Od leta 2000 so v vodenje podjetja vključeni še njegovi štirje sinovi. Aleš se posveča pridelovanju vina, zelo ga veselita tudi gojenje oljk in pridelovanje kakovostnega ekstra deviškega olja, veliko dela pa zaupa sinovom, ki jim je posredoval ljubezen do dela in še posebno do Brd, do domače zemlje. O delu na kmetiji sem se pogovorila z njegovima sinovoma Robertom in Ivanom Komjancem. Sprejela sta me na sedežu podjetja, na kraju, kjer je pogled na vinograde in briško pokrajino iskreno čudovit. Robert, najprej bi vas vprašala, kako je nastalo vaše kmetijsko podjetje. R.K.: Kmetijsko podjetje je moj oče Aleš ustanovil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, naša družina pa se s kmetijstvom ukvarja že veliko let. Zanimivo je, da doma hranimo dokument, ki dokazuje, da je že okoli leta 1870 moj praded, Florjan Komjanc, ki je živel v Števerjanu, prejel priznanje za svoje vino. Torej lahko rečem, da ljubezen, ki jo imamo do zemlje in trt, sega daleč v zgodovino naše družine. Moj oče Aleš je bil med prvimi, ki so v Števerjanu spoznali pomen pridelovanja in prodaje kakovostnega vina v steklenicah z lastno etiketo - prve steklenice vina z natisnjenim imenom mojega očeta so nastale leta 1973. Se doma vsi ukvarjate z družinsko dejavnostjo? Ima vsak član družine svojo vlogo? R.K.: Naše delo je doživelo nov zagon leta 2000, ko smo štirje bratje, Benjamin, Patrik, Ivan in jaz, aktivno vstopili v podjetje. Vloge smo si razdelili. Vsak od nas se je specializiral na določenem področju in sledi posebni fazi proizvodne verige. Moji bratje se z očetom ukvarjajo z vinogradi in nasadi oljk, jaz pa se s svojo ženo Raffaello ukvarjam predvsem s kletjo in z našimi gosti. Skupaj slediva prodajam, vodenim obiskom po naši kleti ter degustacijam vin in olja, med katerimi ponujamo tudi tipične jedi in izdelke iz naših krajev. Vodene obiske opravljamo v slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini. Ko je na kmetiji veliko dela, to se pravi med trgatvijo in v obdobju stekleničenja, smo seveda vsi soudeleženi pri delu. Koliko zaposlenih imate? R.K.: V glavnem se z delom ukvarjajo izključno družinski člani, občasno imamo tudi sezonske delavce. Koliko hektarov vinogradov imate? Koliko steklenic pa pripravljate? R.K.: Imamo okrog 24 hektarov vinogradov. Večina jih je na Jazbinah, nekaj pa jih imamo tudi v bližini Ločnika in v Števerjanu. Pripravimo okoli 80.000 steklenic na leto. Povejte nam kaj o svojem vinu. Katere so njegove značilnosti? R.K.: V našem podjetju pridelujemo vinske sorte, ki so značilne za Brda. V glavnem imamo enosortna vina, in sicer tri avtohtone sorte, rebulo, friulano in malvazijo, pridelujemo pa tudi chardonnay, beli pinot, sivi pinot, sauvignon in traminec. Iz rebule pripravimo peneče vino, proizvajamo pa tudi sladko vino pikolit. Naša rdeča vina so schioppettino, “pokenca”, črni pinot, merlot-cabernet. Posebno vino, ki nas lepo predstavlja, je mešano belo vino Bratje, ki je nastalo, ko smo bratje vstopili v družinsko podjetje. To je mešanica štirih vin - vsak brat ima svoje vino! Na steklenici lahko preberete, da imajo naša vina okoli 14 % volumenskega deleža alkohola. V kleti, v temi in ob nadzorovani temperaturi zorijo vina več let, nekatera lahko pijemo še po petih oz. desetih letih. Letošnje vino bomo stekleničili junija 2021, zrelost pa bo doseglo komaj leto kasneje. Izjema je vino sorte rebula, ki je lažje vino in je bolje, da gre v prodajo v nekaj letih. Vsaka trta nam rodi približno 1,5 - 1,8 kg grozdja, ki ga tržemo v trenutku, ko doseže primerno zrelost (v preteklosti je imela vsaka trta do 5 kg grozdja). Vsako fazo pridelovanja primerno izpeljemo in strogo nadzorujemo, na tak način ima vino vse potrebne značilnosti, da lahko traja več časa. Za nas je zelo pomembno, da v stekleničenem vinu pridejo zelo do izraza primarne arome grozdja; sekundarne pridejo do izraza med fermentacijo, terciarne pa z zorenjem vina. Zato vina ne maceriramo in ga ne hranimo v lesenih sodih. Velika večina naših vin zori izključno v jeklenih sodih, izjeme so vino Bratje in nekatere rdeče sorte, ki jih označujemo z imenom Dedica, to je posvetitev naši zemlji, naši družini, ki je vino ustvarila, in seveda ljudem, ki bodo vino pili in cenili. V preteklosti so vinarji ciljali na čim višjo količino pridelovanega grozdja in vina, naš cilj pa je kakovostno vino. Katere izbire ste opravili glede pridelave grozdja oz. vina? Uporabljate okolju prijaznejše tehnike pridelave? R.K.: Naše podjetje ima certifikat za integrirano pridelavo grozdja in vina, to se pravi, da se poslužujemo okolju prijaznejših tehnik pridelave od konvencionalnih. Z rednim nadzorom pooblaščenih certifikacijskih organov in določenimi pravili grozdje pridelujemo na način, ki zmanjšuje negativne vplive našega dela na okolje. Poslužujemo se neškodljivih sredstev za obvarovanje rastlin pred žuželkami, to se pravi škropiv, in točno določenih gnojil. Med trtami ne škropimo, a samo kosimo travo in vinogradov ne namakamo. Integrirano pridelovanje rastlin poudarja rast zdravih rastlin in spodbuja naravne mehanizme varstva pred škodljivimi organizmi. Kakšna bo količinsko in kakovostno letošnja vinska letina? R.K.: Letošnja vinska letina je visokokakovostna. Sončno vreme v pravem času je veliko pripomoglo k temu, da je grozdje lepo dozorelo. Količina je rahlo nižja od lanske, nas pa zanima kakovost: vino mora biti uravnovešeno in izraz ozemlja, na katerem je nastalo. Vsako leto sodelujemo na različnih tekmovanjih in za naša vina smo že prejeli veliko priznanj. Letos je vino Bratje (2018) na tekmovanju The WineHunter Award prejelo zlato priznanje, zelo dobro pa se je uvrstilo tudi drugih osem naših vin. Tudi na tekmovanju spletne enološke revije WineSurf je bilo naše vino nagrajeno - friulano in beli pinot sta prejela najvišje priznanje. Letos smo s pikolitom (2017) dobili priznanje tudi na mednarodnem tekmovanju v Bruslju. Naš cilj je, da čim več ljudi spozna in ceni naša vina, priznanja pa nam nedvomno omogočajo večjo vidljivost. Ste prisotni na festivalih in sejmih? R.K.: Navadno smo prisotni na sejmu Vinitaly v Veroni, ki je letos zaradi epidemiološke krize odpadel. Morali bi tudi sodelovati na sejmu ProWein v Düsseldorfu in na Merano WineFestival, žal pa je vse odpadlo. Ivan, kaj pa o vašem olju ... Kdaj ste vsadili oljke in koliko dreves imate? I.K.: Nasade oljk imamo na Valerišču, v Mošu, na Kostanjevici in na Jazbinah pred našo domačijo. Večino oljk smo vsadili pred 20 leti, tradicija oljkarstva na našem ozemlju pa sega daleč v zgodovino, še v čas Avstro-Ogrske. S propadom monarhije, ko so naši kraji prešli pod Italijo, se je zanimanje za pridelovanje oljk znatno zmanjšalo, leta 1928 pa je bila v Brdih tudi huda zmrzal, ki je povsem uničila drevje. Od tedaj dalje kmetje pri nas veliko let niso več gojili oljk. Mi smo drevje začeli ponovno saditi v osemdesetih letih, večino pa okoli leta 2000. Zadnja drevesa smo vsadili lani, skupaj imamo 2 hektara in pol nasadov oljk, to se pravi približno tisoč dreves. Pri gojenju oljk in pridelovanju ekstra deviškega oljčnega olja smo v podjetju vsi soudeleženi, vendar moram priznati, da je to predvsem področje našega očeta Aleša, ki je opravil tudi potreben tečaj za pokušnjo in degustacijo olja. Na naših predstavitvah ima glavno besedo on, ki gostom tudi lepo razloži vse značilnosti našega olja. Se še ukvarjate z nabiranjem? Kako kaže letina? I.K.: V tem trenutku (pogovarjali smo se v sredo, 21. oktobra) smo ravno na polovici dela. Nekaj oljk nam je poškodovala oljčna muha, zato smo nabiranje začeli na tistih drevesih, vsekakor bo tudi letos naše olje visokokakovostno. Z nabiranjem navadno začnemo zgodaj, da ohranimo vse najboljše značilnosti olja. Letina kaže zelo dobro, količina oljk je zelo visoka, olja pa bo sicer manj; tudi zaradi dežja vsebujejo sadovi večjo količino vode. Predvidevamo, da bomo letos nabrali okrog 150 kvintalov oljk in pridelali 14 hektolitrov olja, torej približno 2800 steklenic. / str. 6 Katja Ferletič Ivan in Robert Komjanc Ivan Komjanc med delom ob stiskalnici Na Jazbinah, pred Komjančevo domačijo Aleš Komjanc s sinovi 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS4 Kristjani in družba ASSISI Beatifikacija Carla Acutisa Zgled krščanskega življenja, predvsem za mlade V soboto, 10. oktobra 2020, je v Assisiju potekala beatifikacija 15-letnega Carla Acutisa. Slovesnost je vodil kardinal Agostino Vallini, papeški legat za asiški baziliki sv. Frančiška in sv. Marije Angelske. V homiliji je razmišljal o tem, kako se je prebrani odlomek iz 15. poglavja Janezovega evangelija uresničil v življenju novega blaženega.  Moč kristjana: oseben odnos z Jezusom; evharistija “Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti.” (Jn 15,5) S temi besedami, ki smo jih slišali iz evangelija po Janezu, se Jezus pri zadnji večerji obrne na svoje učence in jih opominja, naj ostanejo združeni z Njim kakor mladike na trti. Podoba trte in mladik zelo zgovorno govori o tem, kako je za kristjana nujno, da živi v občestvu z Bogom. Njegova moč je prav v tem: da ima z Jezusom oseben odnos, notranji, globok, in da evharistija zanj postane najvišji trenutek njegovega odnosa z Bogom. Zgled krščanskega življenja, predvsem za mlade Dragi bratje in sestre, danes posebej občudujemo in nas pritegujeta življenje in pričevanje Carla Acutisa, ki ga Cerkev prepoznava kot zgled in primer krščanskega življenja ter ga predlaga predvsem mladim. Ob tem se nam spontano pojavi vprašanje: kaj je posebnega imel ta komaj petnajstletni fant? Če gremo skozi njegovo biografijo, najdemo nekatere referenčne točke, ki ga opredelijo že kot človeka. Običajen fant Bil je navaden fant, preprost, spontan, simpatičen (to lahko vidimo že ob pogledu na njegovo fotografijo), rad je imel naravo in živali, igral je nogomet, imel je veliko prijateljev med svojimi vrstniki, privlačila so ga sodobna komunikacijska sredstva, navdušen je bil nad računalnikom in kot samouk je načrtoval programe “za posredovanje evangelija, za sporočanje vrednot in lepote” (papež Frančišek). Imel je dar, da je privabljal druge, in imeli so ga za zgled. “Evharistija je moja avtocesta za nebesa” Že kot otrok – o tem pričujejo njegovi domači – je čutil potrebo po veri in je imel svoj pogled, uprt v Jezusa. Ljubezen do evharistije je bila temelj njegovega odnosa z Bogom in je le-tega ohranjala živega. Pogosto je govoril: “Evharistija je moja avtocesta za nebesa.” Vsak dan se je udeleževal svete maše in je dolgo ostajal pri adoraciji pred Najsvetejšim. Carlo je govoril: “Naravnost v nebesa se gre, če se vsak dan pristopa k evharistiji!” Za vse zajemati moč pri Gospodu Jezus je bil zanj Prijatelj, Učitelj in Rešitelj, bil je moč njegovega življenja in cilj vsega, kar je delal. Prepričan je bil, da je treba za to, da bi ljubili osebe in jim delali dobro, zajemati moč pri Gospodu. V tem duhu je gojil veliko pobožnost do Marije. Oznanjati evangelij z zgledom življenja Poleg tega je bila njegova goreča želja ta, da bi čim več ljudi pritegnil k Jezusu, da bi oznanjal evangelij predvsem z zgledom življenja. Prav pričevanje njegove vere ga je spodbudilo, da se je uspešno posvečal neprestanemu oznanjevanju v krogih, kamor je zahajal; njegov zgled se je dotaknil src ljudi, ki jih je srečeval, in je v njih vzbujal željo, da bi spremenili življenje in se približali Bogu. To je delal spontano, s svojim načinom življenja in vedênja je kazal Gospodovo ljubezen in dobroto. Izredna je bila njegova sposobnost pričevanja za vrednote, v katere je verjel, tudi za ceno soočanja z nerazumevanjem, ovirami in celo zasmehovanjem. Pomagati ljudem odkriti, da nam je Bog blizu Carlo je močno čutil potrebo po tem, da bi pomagal osebam odkriti, da nam je Bog blizu in da je lepo biti z Njim, se veseliti njegovega prijateljstva in milosti. Z namenom, da bi posredoval to duhovno potrebo, je uporabljal vsa sredstva, tudi sodobna sredstva družbenega obveščanja, ki jih je znal zelo dobro uporabljati, posebej internet – imel ga je za Božji dar in pomembno sredstvo za srečanje z ljudmi ter za širjenje krščanskih vrednot. Množična občila v službi evangeliju Zaradi tega svojega načina razmišljanja je govoril, da omrežje ni le sredstvo za beg, ampak prostor za dialog, poznavanje, vzajemno spoštovanje, ki ga je potrebno uporabljati odgovorno, ne da bi postali sužnji, ter tako, da zavračamo digitalni bulizem; v brezmejnem virtualnem svetu je potrebno znati razlikovati med dobrim in slabim. S tem pozitivnim vidikom je spodbujal, da bi množična občila uporabljali kot sredstva v službi evangeliju, da bi dosegli kar največ ljudi, ki bi mogli spoznati lepoto prijateljstva z Gospodom. S tem namenom je pripravil razstavo glavnih evharističnih čudežev, ki so se zgodili po svetu, in jo je uporabljal tudi pri verouku z otroki. Pobožnost do Marije Veliko pobožnost je gojil do Marije, vsak dan je molil rožni venec, večkrat se je posvetil Mariji, da bi ji tako ponovno izrazil svojo ljubezen in prosil za njen blagoslov.  Molitev in poslanstvo Molitev in poslanstvo sta dve lastnosti, ki sta značilni za junaško vero blaženega Carla Acutisa, ki ga je vodila, da se je v času svojega kratkega življenja zaupal Gospodu v vseh okoliščinah, posebej v najtežjih trenutkih. Darovanje trpljenja za papeža in Cerkev V tem duhu je živel bolezen, s katero se je soočil, z vedrino in zaradi katere je umrl. Carlo se je prepustil v roke Božje Previdnosti in je pod Marijinim materinskim pogledom ponavljal: “Želim darovati vse svoje trpljenje Gospodu za papeža in za Cerkev. Ne želim iti v vice; želim iti naravnost v nebesa.” (Pozicija, 549). Spomnimo, da je to rekel petnajstletni fant, ki je pokazal presenetljivo krščansko zrelost, ki nas spodbuja in opogumlja, naj resno vzamemo življenje po veri. Carlo je prav tako vzbujal občudovanje zaradi žara, s katerim je v pogovorih zagovarjal svetost družine in nedotakljivost življenja nasproti splavu in evtanaziji. Novi blaženi predstavlja tudi zgled trdnosti, tuja mu je bila vsakršna oblika kompromisa; zavedal se je, da je za to, da bi ostali v Jezusovi ljubezni, treba konkretno živeti evangelij (prim. Jn 15,10), tudi če to pomeni iti proti toku. Blizu ubogim, ostarelim, odrinjenim On je resnično vzel za svoje Jezusove besede: “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.” (v. 12) Ta njegova življenjska gotovost ga je vodila k veliki dejavni ljubezni do bližnjega, posebej do ubogih, ostarelih, ki so bili osamljeni in zapuščeni, brezdomcev, oseb s posebnimi potrebami in do tistih, ki jih je družba potisnila na rob in jih skrivala. Carlo je bil vedno prijazen do pomoči potrebnih, in ko jih je srečeval na poti v šolo, se je ustavil in se pogovarjal z njimi, prisluhnil njihovim težavam in jim po svojih zmožnostih pomagal. V osebah je videl Kristusovo obličje Carlo nikoli ni bil zazrt sam vase, ampak je bil vedno sposoben razumeti stiske in potrebe oseb, v katerih je videl Kristusovo obličje. Tako je, na primer, pomagal tudi sošolcem, posebej tistim, ki so imeli več težav. Njegovo življenje je bilo torej svetlo, v celoti podarjeno za druge, kakor evharistični Kruh. Carlo je “šel” in obrodil sad svetosti Dragi bratje in sestre, Cerkev se veseli, ker so se v tem zelo mladem blaženem izpolnile Gospodove besede: “Jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad”. (v. 16). Carlo je “šel” in obrodil sad svetosti; pokazal je, da gre za cilj, ki ga morejo doseči vsi, in ne za nekaj abstraktnega, kar je namenjeno le redkim. Carlova beatifikacija je močno oznanilo Njegovo življenje je posebej zgled za mlade, da ne bi iskali zadovoljstva le v kratkotrajnih uspehih, ampak v večnih vrednotah, ki jih Jezus predlaga v evangeliju. z drugimi besedami: postaviti Boga na prvo mesto, v velikih in malih življenjskih okoliščinah, in služiti bratom, posebej poslednjim. Beatifikacija Carla Acutisa, sina lombardske zemlje, ki je bil zaljubljen v zemljo Frančiška Asiškega, je dobra novica, močno oznanilo, da je fanta našega časa, enega izmed mnogih, osvojil Kristus in je postal svetilnik za tiste, ki ga bodo želeli spoznati in slediti njegovemu zgledu. Vera nam kaže, kako živeti veselje evangelija On je pričal o tem, da nas vera ne oddaljuje od življenja, ampak nas še bolj potopi vanj, saj nam kaže konkretno pot, kako živeti veselje evangelija. Na nas je, da jo prehodimo, ko nas privlači navdušujoča izkušnja blaženega Carla, da bi moglo tudi naše življenje izžarevati luč in upanje. Blaženi Carlo Acutis, prosi za nas! Kaj nam hoče povedati koronavirus? (26) Primož Krečič Gledati in iskati človeka Ženski, ki je krvavela, se je ustavil tek krvi po dotiku Jezusove obleke. (Mr 5,29) Ne moremo si predstavljati sreče in veselja, ki se je v njej porodilo. Odpadla ji je nadležnost, ki jo je mučila celih dvanajst let, prav tako izključenost iz družbe, ko ni mogla polno razviti svojih odnosov in človeškosti. Jezus se je zavedel, da je šla moč iz njega. Zato se je obrnil in vprašal, kdo se ga je dotaknil. To je bilo skoraj nemogoče odkriti, saj je bilo okrog njega toliko ljudi. (Mr 5,30-32) Toda gledal je okrog, da bi videl, komu se je zgodilo ozdravljenje zaradi njegove vere. Med množico je iskal človeka, osebo, to žensko, ki je toliko časa trpela in doživela ozdravljenje. Za Božjo slavo bi bilo dovolj ozdravljenje, vendar je bila pomembna tudi njena pot celovitega ozdravljenja. Evangelist Matej pravi: “Jezus pa se je obrnil, jo pogledal in dejal: 'Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.' ” (Mt 9,22) Pri Marku sta v ospredju Jezusovo iskanje in moč, ki je šla iz njega ter ozdravila to žensko. Vanjo je poseglo nekaj, kar ni vsakdanje in je presežno. Če ne bi Jezus pogledal okrog in poiskal te ženske, bi manjkal osebni odnos z njo, manjkal bi dialog. Jezus je želel vzpostaviti odnos, ki bo prinesel ne le fizično, ampak celovito ozdravljenje. Če bi ostalo le pri fizičnem ozdravljenju, bi bil Jezus za žensko le zdravilec in ne bi stopil v njeno življenje. Tu se kaže razlika med vero in magijo. Vera je odrasel, osebni odnos, magija pa okultni odnos, ki ga ni mogoče razložiti, nekakšen mehaničen poseg v človeka, nekaj ezoteričnega, nasilnega. Z Jezusom ne moremo imeti stikov, ki so podobni magiji. On ne želi magije, ni talisman, hoče, da se ga dotaknemo in pridemo v stik z njim. Ta je vedno oseben in vključuje tudi notranjost. Oseben odnos je tudi povezan z zakramenti, ki prinašajo Božjo milost in rešujejo od bolezni ter zla. Vera je vedno v osebnem odnosu. Če je želela ženska priti do celovite ozdravitve, se je morala preriti iz množice in se predstaviti pred Jezusom. Ozdravitev mora postati odnos, ženska je morala stopiti iz anonimne osamljenosti, iz ranjenosti in zavrženosti. Ni samo krvavela na spolovilih, morala je biti ozdravljena od sramu, da se je skrivala pred drugimi in se predala izločenosti. Gospod je moral to žensko popeljati ven iz neodrešenega, bolnega stanja. Tudi odnos med moškim in žensko mora voditi ven, biti mora odprt za rojevanje življenja. Zato za celovito ozdravljenje niso dovolj zdravstveni kodeksi, potrebni so tudi poročni kodeksi. Ozdravlja ne le ureditev molekul in fizični poseg, ampak notranje osebno srečanje. Ženska je morala stopiti v odnos z Gospodom. Ljubezen zdravi, ker je temeljna struktura človeka. Za ozdravljenje človeške ljubezni je potrebna večja ljubezen, ki gre preko vseh mej. Ko je človek objet s to ljubeznijo, ga ni več strah, postati more to, kar je. Pomembni so gibanje, poklic in odgovor nanj. Draga pravi v Visoki pesmi: “Glas mojega ljubega! Glej ga, prihaja: skače čez gore, preskakuje griče.” (Vp 2,8) Tudi ženska, ki je krvavela in je bila ozdravljena, je morala zapustiti svoje mesto v množici in priti do Jezusa. Bog išče človeka in stopa z njim v odnos ljubezni. Ko začnemo moliti, se odpremo Bogu. Pogosto smo zaprti v naše nemoči, potem pride klic in nas povede tja, kjer moramo biti. Bog išče svojo nevesto in ji pripravlja izhod. Vidi jo kot lepo, kajti kdor je ozdravil, je lep, njegova podoba je bila prečiščena. Gospod želi videti svoje ljudstvo, odkriva njegovo lepoto in prinaša zdravje. Ta pogled ljubezni ozdravlja: Kako si lepa? Pogled staršev na otroka, pogled osebe, ki ljubi. Ko nas nekdo gleda kot dragocene, nas to okrepi in drži pokonci: Moja lepa. Dobro, da si takšen, kot si. Čeprav živijo ljudje v svojih dolinah in zatemnjenostih, Gospod želi videti njihov obraz in jih popeljati v svetlobo. Jezus želi videti obraz te ženske, ji pokazati, da je vredna, želi slišati njen glas. 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 5Kristjani in družba Na večer pred Vsemi svetimi Prenavljajte se po duhu svojega mišljenja … (Ef. 4,23) V naši sredini se še vedno veliko ljudi prišteva med verne. Zanimivo je, da smo prav v vernem okolju priče dogodku, ki poteka pred praznikom Vseh svetih ali na večer pred dnevom mrtvih, in ta dogodek nekateri s ponosom imenujejo HALLOWEEN. Zapazili boste na oknih in ograjah izpraznjene – votle buče z izrezom strašila in v njih gorečo svečo. Prav tako po vaseh ali mestnih ulicah letajo našemljeni otroci, celo kakšen starejši se dobi med njimi, ki predstavljajo vampirje ali čarovnice. Ponekod celo te čarovnice jašejo metle. Še več, videli so celo družino, ki je našemljena v čarovna bitja razsajala po vasi … Zastavlja se vprašanje: “Kaj predstavljajo te figure, saj nam je ta navada tuja?” Te našemljene figure ponazarjajo ZLO – HUDOBIJO. Če ustavite otroka, ki je našemljen, vam ne bo znal pojasniti, zakaj je tako oblečen, in navadno reče: “Mama me je tako oblekla, učiteljica nam je dala domačo nalogo, ko nam je o tem govorila ...” Na večer pred Vsemi svetimi ali dnevu spomina na mrtve je najpomembnejše, da skupaj v družini obujamo spomine na svoje pokojne, bodisi z molitvijo ali celo, da gremo skupaj na pokopališče. Ob teh strašilih, ki se ta večer pojavljajo, se zastavlja vprašanje: “Čigavi pokojni so strašila? Moji, vaši, sosedovi??? Kakšen vzor dajemo otrokom s tem počenjanjem in kaj podpiramo ...?” Čas je, če smo verni, da rečemo takšnemu obašanju: NE! Ne postajajmo kultura “praznih buč” in s takim obnašanjem ne dokazujmo svoje omejenosti. Še več, to je tudi eden od načinov čaščenja hudiča. Poglejte, kam lahko veren človek pade, ne da bi se zavedal slabega dejanja, ki ga počenja! Cerkev nas prav te dni še posebej vabi, da se spomnimo svojih dragih mrtvih. Istočasno pa molimo za zdravo pamet vseh tistih, ki pripadajo (ne)kulturi “izvotljenih melonov!” AK Pri kristjanih v Nepalu Misel na Vse svete Gospod me tokrat nagovarja v nepalščini Dve vstopnici za nebesa Ko potujem po Sloveniji, se ne morem načuditi posejanosti naše dežele s krščanskimi znamenji. Cerkve in cerkvice, kapele in kapelice, križi, kužna znamenja, upodobitve svetih znamenj in podob na stenah hiš, gospodarskih poslopij, gasilskih domov in drugih hramov. Res sem videval to podobo vse življenje, zares videl, se je res zavedel, pa sem se je ob obisku Nepala. V tej deželi, ujeti med Tibet in Indijo ter prislonjeni na Himalajo, živijo ljudje hindujske in budistične vere. Prvih je skoraj 60 %, drugih skoraj 40 %. Tisto malo, kar ostane, so muslimani, džanisti in kristjani. Na vsakem koraku sem videval hindujska svetišča, velika ali majhna kakor kapelice. Tako smo jih tudi poimenovali: hindujske in budistične kapelice, pa budistične pagode, ter romarska svetišča in samostani obeh veroizpovedi. Na vsakem vstopu in izstopu iz vasi ali mesta popotnika pozdravi 'slavolok' z napisanimi duhovnimi mislimi ali molitvami ali pa so v sveti zid vpeti molilni bobenčki, ki jih popotnik zavrti v molitev. V trgovinah v mestu in trgovinicah ob poteh so postavljena znamenja hindujskih božanstev ali Bude v neštetih inkarnacijah. Vsak taksi je opremljen z nalepkami ali kipci ali obeski verske vsebine. Vsepovsod se pnejo zastavice v različnih barvah, na njih pa so duhovna sporočila. Tudi na vrhovih gora, celo na najvišjih, kamor je uspelo stopiti le malo ljudi. Ko sem se tega zavedel, sem se zamislil: so tu ljudje res tako verni? Vse skupaj na prvi pogled meji na fanatizem. A hitro so se te misli razblinile ob srečevanju z zares vernimi, pristno pobožnimi hindujci in budisti. Njihov svet ni razdeljen, razcepljen, na eni strani pomniki vere, na drugi ljudje, ki živijo neko svoje življenje po veri, kolikor je to potrebno ali nujno ali koristno … Sredi vsakdana živijo svojo vero, kapele, svetišča, samostani, podobe, kipi, zastavice … pa so jim pri tem opora, mesta, kjer se ustavijo in najdejo globlji smisel, so jim pomoč v doživljanju duhovnih razsežnosti. Ob doživljanju vsega tega sem se zamislil: saj je pri nas tudi tako, saj je tudi pri nas na vsakem koraku videti kakšen križ, kapelo, cerkev … Od dolin do najvišjih gorskih vrhov. Dežela je posejana s krščanskimi znamenji. A ta svet je v primerjavi s tistim v Nepalu obrnjen na glavo. Mnoga teh znamenj so postala le še okras, kulturni spomenik ali pa propadajo. Pozabljamo, za kaj so postavljena, čemu služijo, kakšen je njihov namen. Tam pa so ta krščanska znamenja zelo redka, skoraj neopazna. Sredi hindujsko – budističnega morja je otok krščanstva, katoliška Cerkev. Sprva se zdi, da v tem okolju ni mogoče najti karkoli krščanskega. Tudi v nobeni ponudbi turističnih agencij ali v informacijah hotelov o tem ni sledu. Zelo sem se moral potruditi pri iskanju tega kraja. Že ob prvem stiku sem vedel, da je tu svet drugačen od vsega videnega v Nepalu. Tu veje duh domačnosti. Vse je urejeno in čisto. Za lično ograjo zelenica, rože, drevesa. Ob strani stena z nagrobnimi tablami, za katerimi so žare umrlih kristjanov. Hindujci in budisti ne pokopavajo umrlih. Kremirajo jih in prepustijo toku reke. Pred cerkvijo stoji snežnobel križ in pieta'. Središče 'otoka' pa je cerkev. S svojo razgibano streho spominja na hindujske templje, vendar križi na slemenih strehe govorijo, da tu biva krščanski Bog in da je tu sveti dom za kristjane. V vsem Nepalu je približno 10.000 katoličanov. To pa je v milijonskem Katmanduju njihova edina cerkev. Ob sobotah in nedeljah imajo eno mašo v domačem jeziku, eno v angleškem. Pri vhodu si sezujemo čevlje. Spreleti me neprijeten občutek, odpor do tega, da lahko k maši grem le bos. Kakor Mojzes na sveti zemlji vsi vstopamo bosi. Res je posvečena. Tudi s krvjo mučencev. Pred nekaj leti (2009) so 'neznanci' v cerkev med mašo odvrgli bombe. Štirje verniki so umrli. Ko se zavedam tega, mi je lažje biti bos. Posedemo se po blazinah, razporejenih po tleh. Ponižno in praktično. Mali Kiko iz Johnove družine med pridigo mirno zaspi na blazini. V cerkvi je le nekaj stolov za starejše in tiste, ki se ne morejo usesti na tla. Tudi duhovnik pri oltarju sedi skoraj na tleh, na nizki pručki, oltar pa je dvignjen od tal le kakšnih 50 cm. Za branje Božje Besede stopi k ambonu, sicer pa mašuje sede. Čisto po nepalsko. Na koncu spet vstane in deli obhajilo. Molitev vernikov, petje, besede duhovnika, vse v zame neznani govorici, pa vendar vse razumem. Gospod me tokrat nagovarja v nepalščini. Potopim se v skrivnostno dogajanje in postanem del živega občestva vernih. Kar sledi, je pravo nadaljevanje obeda ljubezni pri oltarju. Na svoj dom nas povabi Johnova družina. Razkažejo nam svoj dom, v katerem je tudi večja obednica. V njej se zbirajo s prijatelji k molitvi, branju Svetega pisma in k prepevanju duhovnih pesmi. John sam piše pesmi in igra na kitaro. Podaril mi je CD duhovnih pesmi, ki jih je sam napisal, zapel in posnel v studiu. Na ravni strehi hiše stoji kapelica z majhnim križem, ki kar kriči preko streh in na ulice mesta: tu je doma Jezus, tu so doma kristjani! Prijazna gostiteljica, Johnova žena, je pripravila obed. Značilna nepalska jed dalbat, riž, leča in druge priloge. Pobožno smo molili pred obedom v zahvalo za dobrote, še bolj za naše srečanje, druženje in novo prijateljstvo. Na koncu so me prosili, da vsem podelim blagoslov, da jih dobri Bog blagoslovi po moji molitvi in po mojih rokah. Neskončno so bili hvaležni, da jih v njihovem domu obišče duhovnik. Ob slovesu doživim še eno od mnogih presenečenj tega dne. Deležen sem blagoslova petletne Easter Pauline, tretjega otroka te družine. Za slovo me objame in stisne k sebi. Peter Orešnik Proti koncu cerkvenega leta precej premišljujemo o onstranstvu, nebeškem kraljestvu in o poslednjih rečeh, vendar dobimo vedno znova opozorilo iz očenaša, da je pravi cilj: “kakor v nebesih tako na zemlji.” Kristus tako ne kraljuje samo v nebesih, temveč tudi na zemlji, podrobneje bomo o tem sicer še imeli priložnost razmišljati. Z blagri, ki začenjajo njegov “govor na gori” (5. -7. poglavje Matejevega evangelija), naš Gospod poudarja sicer res duhovno naravo nebeškega kraljestva, vendar tudi, da mora vse naše zemeljsko delovanje stremeti k duhovnim ciljem. V krščanstvu pa to nikdar ne pomeni zanemarjanja telesnega, ampak vključitev vsega tega v neki širši načrt, kjer je vse usmerjeno ne samo v nebesa, temveč konkretno v tistega, ki v nebesih kraljuje, to pa je najprej Kristus, vendar pa Sina nikdar ni brez Očeta in Svetega Duha. Naš cilj je postati Božji, čim bolj se “priličiti” Kristusu, zato pa nam blagri predstavljajo najboljši povzetek krščanske morale, v tem času pa so kot nalašč, da bi lahko videli in gledali onkraj vsega tega, kar se nam dogaja, ker seveda ni absolutno vse tisto, kar nas pesti, ampak tisti, ki vse drži v svojih rokah, to pa je Bog. Ravno v takšnih časih je še toliko bolj pomembno “povzpeti se na goro”, ki ponazarja kraj Božje bližine. Mi smo tisti, ki moramo priti bliže Bogu, saj je on že tu pri nas, trka na naša srca in želi stopiti v odnos z nami (Raz 3,20), vendar pa spoštuje našo svobodo in čaka, da bomo mi tisti, ki bi mu odprli. Gospod izpostavi drugačnost s tem, po čemer hrepeni ali celo hlepi svet s tistim, po čemer naj bi hrepeneli Kristusovi učenci. Tako nas prvi blagor uči nenavezanosti srca na stvari tega sveta. Sv. Tomaž Akvinski nas uči, kako naš strah izhaja prvenstveno iz naše ljubezni, kjer je ljubezen mišljena najprej kot tisto prav najosnovnejše človeško čustvo navezanosti. Navezani smo pa ne samo na ljudi, temveč tudi na stvari tega sveta, proti temu pa nas opozarja prvi blagor. Večkrat omenjeni ameriški eksorcist, g. Ripperger, je pred nekaj tedni lepo opozoril, na kaj vse je navezan današnji človek, poleg ljudi, za katere se boji, da jih bo izgubil, morda zdaj toliko bolj za kako babico ali dedka oz. starejšega sorodnika. Ampak seveda to ni edino in danes je bolj težava v tem, da se sicer potem pričenjamo bati tudi zase in za ljudi, kako bo, a smo hkrati precej navezani še na marsikaj drugega, zato pa smo ujeti v tem svojem svetu navezanosti. Tako vidimo danes navezanost na živali, ki je postala že skoraj bolestna, a imamo še druge navezanosti. Ripperger pravi, da če smo navezani na nekaj, iz tega potem izhajajo vsa druga čustva, tako strah kot tudi žalost, jeza in podobno. Tega dandanes res vidimo ogromno in je resnično postalo sobivanje ljudi zelo težavno, sedanja kriza pa je stvari še zaostrila. Če tako pogledamo na te navezanosti, je po mnenju ameriškega duhovnika-eksorcista želja po dobrem počutju, po domače povedano, da bi nam nič ne manjkalo, ampak bi vse imeli na dosegu roke. Tako je tudi tista osnovna želja po biti zdrav že prešla v neko navezanost, kjer pa se, kot smo že dejali, vidi predvsem želja po tem, da bi ne imeli telesnih bolezni, da ne bi imeli bolečin, trpljenja in podobnega. Na duhovno plat zdravja se pa kaj dosti ne gleda, saj v resnici ni najslabša stvar ne zboleti, pravzaprav niti umreti, a ne znamo videti onkraj tega. Radi bi samo bili večno zdravi, verjetno tudi večno mladi in fit, da nas ne bi prav nič skrbelo za karkoli drugega: “Duša, jej, pij in bodi dobre volje” (Lk 12,19). To je težava, ne neko zdravo hrepenenje po nekem osnovnem zdravju in dobrem počutju, vendar seveda ne smemo absolutizirati. Vse to mora torej biti sredstvo in mora biti usmerjeno naprej od samo telesnega. Navezani smo tudi na “normalno” življenje, za kar smo pripravljeni storiti marsikaj, da se vanj spet vrnemo. Potem se zlorablja naša navezanost na informacije, da se nam ponujajo vnaprej pripravljene asociacije, da bi spodbujali vsa ta naša osnovna čustva in nagone. Lahko samo omenimo naše politične navezanosti, naše cerkvene navezanosti in podobno, o čemer bomo še imeli priložnost govoriti. Vse to je potrebno premagati in biti res čim bolj ubogi v duhu, da bi bili podobni vsem tistim, ki so v nebesih, nekoč pa se jim tudi mi pridružimo. Andrej Vončina 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS6 Goriška LOKANDA DEVETAK Kamen Kraški kamen in vino: krasen binom! V četrtek, 22. oktobra, so v Lokandi Devetak na Vrhu Sv. Mihaela priredili večer velikih novosti. Prijetnemu in zanimivemu srečanju so dali naslov Kamen, nič primernejšega za kraški večer! Avguštin Devetak, žena Gabriella, hčerke Tatjana, Tjaša in Mihaela ter ostale sodelavke so skrbno pripravili notranje prostore Lokande. Letos so imeli dvojno (če ne celo trojno) delo za zagotovitev vseh varnostnih razdalj in upoštevanja vseh pravil za zajezitev koronavirusa, kar so zelo skrbno naredili. Upraviteljem zgodovinskega gostinskega obrata, ki letos praznuje 150 let (kar šest generacij je mimo!), naj gredo res velika pohvala in čestitke za organizacijo takega vrhunskega večera, kljub letošnjim razmeram in kljub temu, da so za gostinstvo res zapleteni časi. Kot se spodobi, je večer uvedel pozdrav neutrudnega gospodarja. Avguštin Devetak je pravi poznavalec in izvedenec Krasa. V vseh teh letih je kot gostilničar spoznal vinarje, prijatelje, o katerih zna povedati, da delajo s polno paro neverjetne in izjemne stvari. Kopajo v trdem kraškem kamnu, izdelujejo fenomenalne kamnite kleti, “ne vem, kaj iščejo,” se je s prisotnimi posmejal Devetak, ki je dodal, da so kraški vinarji v zadnjih letih res dosegli vrhunec na tem področju. Pridelujejo izjemna vina, ki jih prodajo, še preden jih ustekleničijo. Večer je vodil vinarski izvedenec Stefano Cosma, ki je gostom obrazložil marsikaj zanimivega glede kraških vin, a povedal je tudi več zgodovinskih anekdot. Na posebnem večeru so gostje lahko poskusili najpomembnejše sorte kraških vin (če izključimo malvazijo), in sicer glero, vitovsko in teran. Pokušnja se je pričela z glero po starodavni metodi Sandija Škerka in vitovsko (imenovano 67) v kamnu ter vitovsko 2013 Mateja Škerlja. Sandi Škerk je na kratko predstavil kmetijo in kako je prenovil stare vinograde. Obrazložil je, da sta na Krasu od nekdaj prisotni dve pomembni dejavnosti, kmetijstvo in kamnoseštvo. Zato tudi kamen spremlja kraševce že od vsega začetka in prav tako tudi vinarje skozi cel proces pridelave, od vinograda do kleti (pri nekaterih tudi do sodov). Škerk je dobil stare zapiske, kako so nekoč pridelovali to vrsto grozdja, in to “zgodovinsko filozofijo” tudi uporablja, sicer nekoliko prilagojeno časom in potrebam. V bistvu gre za prošek, ki se žal ne sme več imenovati tako, čeprav je nastal prav v naših krajih. V zapiskih je med drugim zapisano, kako so to vino lahko poimenovali tako, le če je bilo grozdje potrgano po 18. oktobru, prazniku sv. Luke. Matej Škerlj se je najprej zahvalil družini Devetak in poudaril, kako je Lokanda prav “hiša” Krasa in kraških vin. Škerlj je majhna kmetija v Saležu, ki se je nekdaj ukvarjala s kmetijstvom v širšem pomenu besede. Leta 2004 pa so se začeli bolj resno ukvarjati z vinom. Na kmetiji so se usmerili v biološko kmetijstvo in naravna, macerirana vina. Na Krasu ni dosti prostora, je poudaril vinar, zato je treba delati premišljeno in ciljati na kakovost. Potrebne so tudi velike investicije, a ob trudu je tudi veliko zadoščenja, je sklenil Škerlj. Vitovska v kamnu je prava posebnost. Škerljeva vitovska počiva eno leto v kamniti amfori. V ta posebni proces ga je uvedel in o tem prepričal Benjamin Zidarich, ki je prvi začel na tak način ohranjati vino. Prav Zidarich je predstavil svojo vitovsko / Kamen 2017 in 2018. Obrazložil je, kako je kamen integralni del vsega pridelovanja in kako je dobil korenine trt v kleti med kamnom, dvajset metrov globoko, v dokaz, da je trta na Krasu res v simbiozi s kamnom. Na večeru sta spregovorila tudi prof. in enolog Emilio Celotti in enolog Claudio Fabbro; pohvalila sta kraške vinarje, ki so junaki, sanjači! Prizadevajo si za kakovost in jih žene neverjetna strast, ki jih kljub zelo zahtevnemu obdelovanju kraške zemlje vodi do enkratnega in neverjetnega končnega pridelka. Res je, da so bila vina protagonist večera, a res je tudi, da so našo pozornost pritegnile tudi druge stvari, saj smo bili v prostorih kuhinje, ki hrani številne nagrade in priznanja, zadnja je prišla pred kratkim, ko se je Lokanda Devetak uvrstila na seznam 200 najboljših restavracij vodnika 50 Top Italy (24. mesto v kategoriji gostiln). Vsa vina so spremljale okusne in skrbno pripravljene jedi kuharic Gabrielle, Mihaele ter Emilie: sledile so si polenovka z agrumi v solati, hobotnica z omako vitovske, rižota z žafranom, rezanci s črnim česnom in sipo ter jagnječja rebrca. Vse to je prisotnim ustvarilo prijeten okus, ki pa seveda ni prekril vonja in okusa ponujenih vin. Večer se je sklenil s “srcem Krasa”, teranom, ki ga je prisotnim ponudil Škerk, in to s fenomenalno letnico 2006, ki ni več v prodaji. V spomin na večer so prisotni dobili tudi klesan košček kamna podjetja oz. kamnoseštva Zidarič. MČ S 3. STRANI Robert in Ivan Komjanc Bratje v življenju in v steklenici žlahtne briške kapljice Kako se je vaše delo spremenilo v času? Se ukvarjate s konvencionalnim ali biološkim oljkarstvom? I.K.: Velikih sprememb v načinu pridelovanja oljk nismo uvedli. Tako kot s trtami se tudi pri oljkah poslužujemo integrirane pridelave, ki bi bila čim bolj prijazna okolju. Glede samega pridelovanja olja lahko povem, da smo začetno imeli samo eno stiskalnico za olje, kasneje smo naše oljke peljali drugam na stiskanje, danes pa vse delo opravljamo v naši kmetiji v moderni stiskalnici. Katere so najbolj razširjene bolezni oljk v Brdih? I.K.: Zdravje naših oljk ogroža oljčna muha, ličinke muhe lahko povzročijo veliko škodo na pridelku, če oljke neustrezno obvarujemo. V plodovih oljke se ličinke muhe hranijo z mesom, tako pride do gnitja in odpadanja plodov. V času dozorevanja plodov se populacija muh lahko prekomerno namnoži in v najslabših primerih lahko privede do izpada celotne letine. Da se branimo pred oljčno muho, uporabljamo vabe in posebna škropila. Neverjetno veliko ljudi še vedno ne loči dobrega olja od slabega. Katere so značilnosti dobrega ekstra deviškega olja? I.K.: Dobro olje mora imeti okus po oljki! Mora biti pikantno in grenko. Nizkocenovna olja navadno proizvajajo tako, da mehansko nabirajo oljke, mi pa vse opravljamo ročno. Je tudi pri oljkah mogoče govoriti o boljših in slabših legah kot pri vinski trti? I.K.: Nedvomno. V nizkih legah oljka sploh ne bo obrodila, ker ji mraz zelo škoduje. Zelo pomembne so značilnosti zemlje in briška zemlja je za gojenje oljk zelo primerna. Od kod ime olja Oče Aš? I.K.: Ime je olju dal naš oče Aleš, ko ga je prvič pridelal. Oče Aš je nonota Aleša imenovala njegova vnukinja, Benjaminova hčerka Micol, ko je bila še čisto majhna. Komu prodajate vaše izdelke? Imate tudi spletno trgovino? R.K.: Vino prodajamo predvsem na tržišču severne Italije, kupce pa imamo tudi v Laciju in južni Italiji. Nekaj steklenic gre v Pariz, Tokio in ZDA. Prodaje preko naše spletne trgovine so se zelo povečale predvsem letos, v času zaprtja zaradi epidemiološke krize, ko nismo mogli prodajati restavracijam in butičnim trgovinam ter tako izgubili 50% celotnih prodaj. Prej smo vino prodajali tudi na sejmih in naročila prejemali po elektronski pošti. Trenutno ne organiziramo degustacij večjih skupin ljudi, gostje pa se lahko naročijo in pridejo k nam na pokušnjo vina in olja. Kateri sta po vašem mnenju enološka in oljkarska prihodnost naših krajev? R.K.: Prepričan sem, da bomo vedno bolj prepoznavni, da se bo tudi promocija našega ozemlja izboljšala, da bo način komunikacije vedno bolj učinkovit in bo privabil turiste. Briški izdelki bodo postali prepoznavni, če bo prepoznavno celotno ozemlje, na katerem nastajajo. Pri nas imamo za pridelovanje kakovostnega vina in olja primerno zemljo, klimo in prave ljudi, potrebujemo pa reklamo. Katere so trenutno vaše glavne skrbi? R.K.: Koronavirus. Bojimo se ponovnega zaprtja komercialnih dejavnosti in restavracij. Kaj načrtujete za prihodnost? Nam lahko kaj razkrijete? R.K.: Skušali bomo izboljšati naš način dela in biti še bolj prisotni in prepoznavni na ozemlju. Veselilo bi nas tudi, da bi se nove generacije, naši otroci, vključili v družinsko dejavnost. Naša družina se z veseljem posveča sprejemanju turistov in ljubiteljev dobrih vin. Radi ponujamo kakovostne izdelke in obenem širimo tudi poznavanje našega ozemlja in njegove zgodovine. Tudi zaradi tega v prostorih naše kleti in v degustacijski sobi prirejamo kulturne dogodke, razstave in predstavitve knjig, katerih skupna značilnost je neločljiva vez z našim ozemljem. Hvala za pogovor! Dominique Pozzo PhotographyDominique Pozzo Photography (od 30. oktobra do 5. novembra 2020) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www.radiospazio103.it . Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 30. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 31. oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem, terskem, rezijanskem in zilljskem narečju. Nedelja, 1. novembra ponovitev oddaje Okno v Benečijo. Ponedeljek, 2. novembra Radio Veritrash. Vodita Alessandro Frandolic in Tadej Lukman. Torek, 3. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem Sreda, 4. novembra (v studiu Danilo Čotar): Samotni pastir: Radodarni velikan kostanj. - Izbor melodij. Četrtek, 5. novembra (v studiu Andrej Bavcon): Četrkov večer z glasbo - Zanimivosti obvestila in humor. RADIOSPAZIO vrata proti vzhodu 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 7Goriška Obvestila V nedeljo, 1. novembra, bosta v Ronkah odpadla slovenska sv. maša in tudi praznovanje ob 40-letnici prve slovenske maše. Kulturni center Lojze Bratuž bo v letu 2020 pripravil spominsko razstavo ob 120-letnici rojstva slovenskega umetnika Toneta Kralja. V ta namen vabi lastnike, ki bi bili pripravljeni dati na razpolago umetniška dela za razstavo. Ob tej priložnosti bo izdan katalog z objavo vseh razstavljenih del. Zaniteresirani naj kontaktirajo upravo KC Lojze Bratuž, tel. +39 0481 531445 - info@centerbratuz.org Kmetija KOMJANC Aleš na Jazbinah v Števerjanu obvešča cenjene stranke, da je začela pobirati in predelovati oljke ter že prodaja novo extradeviško olje. Da bi lahko skupaj, a obenem varno obhajali evharistijo (sv. mašo), bo v pastoralni enoti Soča/Vipava od 1. novembra dalje takole: sobota, 19.00, Gabrje; nedelja, 9.00, Gabrje; nedelja, 9.45, Štandrež; nedelja, 10.30, Sovodnje; nedelja, 11.15, Štandrež (v italijanskem jeziku); nedelja, 18.00, Štandrež. Možnosti veliko, prostora dovolj, volja pa... osebna, piše župnik. Sožalje Prosvetno društvo Rupa-Peč izreka sožalje družini Conzutti Barone in vsem bližnjim ob izgubi dragega Marija, dolgoletnega člana in pevca. Čestitke Draga Giada in Fabijan, ob vstopu na skupno življenjsko pot vama iz srca čestitamo in želimo obilo skupnih trenutkov, polnih radosti, sreče in ljubezni. Člani SKPD Frančišek B. Sedej ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV GORICA Note za jezik Glasba bo dobila svoje mesto v izobraževalnem procesu Projekt Note za jezik, v zamisli Zveze cerkvenih pevskih zborov Gorica, se je začel že decembra lani, ko so predstavili načrt treh notnih zbirk za tri starostne skupine. K sodelovanju so povabili nekaj vzgojiteljic, učiteljic in profesoric, ki so zbrale in napisale nekaj poezij, primernih za otroke iz vrtca, osnovne šole in nižje srednje šole. V projekt so nato vključili še nekaj slovenskih skladateljev, katerim je bila dodeljena naloga, da izbrana besedila uglasbijo. Note za jezik so sad dela ljudi, katerim je skupna ljubezen do glasbe, jezika in pedagoškega dela. Predstavitev zbirk, ki je potekala v torek, 20. 10., v virtualni obliki preko platforme Zoom, je uvedel profesor, pesnik in dirigent David Bandelj, ki je pohvalil zamisel in delo ZCPZ ter vseh sodelujočih in izpostavil pomen nenehnega osveževanja jezika ter predstavil vsako zbirko posebej. Knjižica za predšolske otroke je zanimiva zaradi redkosti zbirk pesmi izrecno namenjenih tej starostni skupini. Besedila, ki sta jih izbrali vzgojiteljici Verena Čevdek in Rita Cej, govorijo o rutini v vrtcu, druženju otrok in podobnih temah, ki so najmlajšim najbližje in najbolj razumljive. Vzgojiteljici sta na predstavitvi izpostavili, da so pesmice lahko v veliko pomoč pri učenju jezika in sklonov pri tako majhnih otrocih, za katere je značilna kratkotrajna pozornost. Druga zbirka, namenjena osnovnošolskim otrokom, vsebuje besedila, ki na prikrit način ponujajo rešitve najpogostejših slovničnih napak, ob katerih se otroci večkrat spotikajo. Zanimivost zbirke pa so netradicionalne vaje in igre, ki sta jih vključili učiteljici Barbara Rustja in Egle Frandolič z namenom, da bi učitelje vseh predmetov spodbudile k učenju slovenskega jezika. Zbirka pesmi za najstarejše učence večstopenjskih šol pa zaobjame širši slovenski prostor z različnih zornih kotov. Prisotna so besedila z zgodovinsko vsebino, besedila o slovenski kulinariki in slovenskih znamenitostih. Za zbirko odgovorna profesorica Slavica Radinja je o besedilih povedala, da “so uporabna in zanimiva že brez melodije, glasba pa pripomore k temu, da se kaj naučimo na bolj zanimiv način.” Na srečanju so spregovorili tudi nekateri skladatelji, ki so pripomogli k uresničitvi zbirk, in sicer Patrick Quaggiato, Bojan Glavina, Ana Celin Lenarčič in Walter Lo Nigro, ki je celotno zbirko tudi notografiral. Vsi so pohvalili izbor besedil, ki so v skladateljih spodbujala glasbo in jih navdihnila. Svoje sta prispevala tudi skladatelja Tadeja Vulc in Andrej Makor, ki pa sta bila žal odsotna. Za grafično podobo knjižic in ilustracije je poskrbela Monica Quaggiato. Bandelj je o knjižicah povedal, da bodo lahko “zapolnile vrzel interdisciplinarnega pouka, saj so predstavljene teme raznolike in primerne za pedagoge različnih predmetov.” Poleg tega je še dodal, da bodo zbirke omogočile, da glasba dobi svoje mesto v izobraževalnem procesu. Predsednica ZCPZ Damijana Čevdek je povedala, da načrtujejo koncert zamejskih zborov s krstnimi izvedbami pesmi iz zbirk, ko bodo razmere to dovolile. Giulia Černic GORICA Predstavitev knjige o Carlu Michelstaedterju Veličina in ranljivost goriškega pisatelja Ob stodesetletnici smrti Carla Michelstaedterja je društvo Prijatelji Izraela 17. oktobra organiziralo v Kulturnem domu v Gorici srečanje s Chiaro Pradella, raziskovalko in filozofsko svetovalko, ki je pred kratkim izdala knjigo o najbolj znanem goriškem Judu z naslovom 110. Carlo Michelstaedter e il tempo della verità. Z avtorico se je pogovarjal zgodovinar Pier Luigi Lodi, dolga leta raziskovalec in uradnik Pokrajinskih muzejev v Gorici. Pradella je govorila tudi o sebi, o svojem zanimanju za tega miselca in o srečanju s sorodniki v Trstu, Milanu, Švici in drugod po Evropi, s pomočjo katerih ji je uspelo razkriti to, kar je bilo še skrito ali “nedopovedano” v zapletenem in tragičnem življenjskem načrtu znamenitega Goričana. Carlo ostaja še vedno skrivnost in nas danes še naprej vznemirja, verjetno še bolj kot nekoč, ker je tudi tako intenzivno živel in bil zmožen velikega intelektualnega poguma. Rodil se je v premožni judovski družini v Gorici leta 1887. Družina je bila nemškega rodu, vendar je bila italijanščina pogovorni jezik. Med znamenitimi predniki lahko omenimo pradeda Isacca Samuela Reggia, svetovno znanega raziskovalca, in teto Caterino Luzzatto, znano pisateljico in časnikarko. Obiskoval je nemški Staatsgymnasium, kjer se je šolalo tudi veliko Slovencev. Najprej je hotel nadaljevati študij na Dunaju in se vpisati na pravo, vendar se je premislil in nadaljeval univerzo, smer književnost, v Firencah. Goriški prostor mu je bil vedno pri srcu. Carlo je bil tudi slikar in pisatelj. Njegove pesmi in slike dosegajo opazno stopnjo izvirnosti. Tudi njegov oče je bil znana osebnost v mestu, predsednik zavarovalnice Generali, ki se je zelo zanimal za književnost, obvladal hebrejščino in pisal pesmi. V Firencah si je Carlo pridobil nove prijatelje, med katerimi tudi Nadjo, zanimivo Rusinjo, ki ji je bil tudi zasebni profesor italijanščine. Toda leta 1907, ko je bil Carlo na velikonočnih počitnicah v Gorici, si je Nadja v Firencah nenadoma vzela življenje. To ga je vznemerilo in mu povzročilo občutek krivde. Vendar mladenič ni izgubil poguma in se je s še večjo vnemo poglobil v študij. Čez nekaj časa je spoznal novo prijateljico, Iolando de Blasi, ki je postala njegova zaročenka. Leta 1909 se je po opravljenih izpitih vrnil v Gorico in začel pripravljati diplomsko nalogo na temo: Prepričevanje in retorika v Platonu in Aristotelu. 17. oktobra 1910 si je ob dveh popoldne nepričakovano vzel življenje v svojem stanovanju na Travniku s pištolo, ki je bila last prijatelja Enrica Mreule. Carlo mu jo je vzel, ker je tako hotel pomagati prijatelju in preprečiti, da bi se ta ne ponesrečil. Prav okoliščine domnevnega samomora je hotela Pradella podrobno raziskati, saj se ji je zdelo nemogoče, da se je samomorila, tako optimistična oseba, polna energije in življenja, kot je bil Carlo. Nekateri so pred leti celo napisali, da je to bila premišljena gesta filozofa, ki je sledil pesimistični metafiziki Schopenhauerja in se je prepričal, da je le smrt zadnja rešilna bilka; drugi so domnevali, da je šlo za umor. Nič kaj takega, je povedala avtorica knjige. Potem ko je preučila medicinsko znanje prejšnjega stoletja in Carlove klinične obiske pri dr. Perizzariju v Firencah, je ugotovila, da je Michelsteadter zbolel za v tistih časih neozdraljivo bolezen, sifilis, ki mu je v zadnjih dneh verjetno tudi omračil um. Lahko pa je bil samomor tudi žalostno naključje, da je Carla zadel naboj, ko se je igral s pištolo. Pradella je v svojih “potovanjih za Carlom” pri sorodnikih v Istri našla nekatere knjige, ki so pripadale pisatelju samemu in na katerih je mladenič marsikaj zanimivega dodal s svinčnikom in ki se tičejo prav osebnega značaja. Carlo v pismih večkrat poudarja dejstvo, da je življenje bolj zaželeno kot smrt, ker se s smrtjo zanikajo vrednote in potrebe, ki jih nekdo ima, posebno če ljubi življenje, kot ga je ljubil on. Treba je tudi povedati, da je bilo njegovo življenje posuto s tragedijami. Brat Gino, ki je odpotoval v Ameriko, si je vzel življenje, menda zaradi nerazumevanja z ženo. Tudi pri tej smrti je Pradella naletela na protislovne govorice, kajti v prebiranju pisem družine Michelsteadter je jasno povedano, da je živel brat v Ameriki srečno življenje z ženo, ki mu je bila v veliko oporo. Gotovo bo treba še veliko raziskovati, preden bomo prišli do resnice, je poudarila Pradella. Michelsteadter je bil gotovo velika osebnost, bil je, kot je značilno za Jude, zelo predan kulturi in študiju, odprt do drugih kultur in verstev, verjel je v dobro in prihodnjim rodovom je hotel posredovati pozitivno sporočilo o enotnosti vseh bitij, o miru. Carlo je med drugim rad bral tudi avtorje v drugih jezikih. Zelo rad je prebiral pesmi Simona Gregorčiča in ga tudi večkrat upodobil v svojih risbah in zapiskih, čeprav je sam pripadal iredentističnemu gibanju, ki je bilo sovražno do slovanskih narodov. Pier Luigi Lodi je na goriškem večeru še poudaril, da ima avtorica knjige tudi zasluge, da so nakazali denar za popravilo podstrešja, v katerem je Michelsteadter prebival zadnja leta. Karlo Nanut Začelo se je “goriško” skavtsko leto Prvo srečanje v živo, odgovornost je zdaj na prvem mestu! Kljub temu da je koronavirus še vedno zelo prisoten med nami, smo skavti v soboto, 10. oktobra, imeli začetek leta v živo. Zbrali smo se okoli treh v župnišču v Štandrežu. Po obveznih protokolih, ki jih zahteva sedanje epidemiološko stanje, smo kakor običajno začeli z zborom in skavtsko pesmijo. Sledil je prestop najstarejših članov vej. Pri tem so nas po spletu spremljali tudi člani, ki se zaradi karantene niso smeli fizično udeležiti srečanja. Ena izmed teh je bila tudi naša načelnica Nika Cotič, ki nam je poslala pozdrav po videoposnetku. Srečanje je tako potekalo v režiji ostalih voditeljev Andreja, Lucije, Andrejke, Chiare, Jerneja in Simona Petra. Takoj za tem smo imeli mašo, ki jo je daroval domači župnik g. Karlo Bolčina. Med mašno daritvijo je bila poudarjena odgovornost v tem izrednem stanju, da se čim prej povrnemo k normalnosti. Odgovornost so nam na slikovit način zelo dobro predstavili voditelji, ki so jo primerjali štirim rezinam sira z luknjami, ki pomenijo: maske, umivanje rok, brisi in medsebojna razdalja. Posamezna rezina ni povsem neprepustna, a če jih postavimo drugo nad drugo, se luknje prekrijejo. Sledila je igra, v kateri smo poskusili s papirnatimi žogicami prodreti skozi kartonaste sirove rezine; seveda nobenemu ni uspelo, kar je dokaz ali vsaj upanje, da če se bomo ravnali po predpisih, bo izredno stanje kmalu za nami. S temi mislimi smo se poslovili z željo, da bi se čim prej srečali na sestankih. Makrina Quinzi, Samozavestna puma 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS8 Kultura Prezirati in prezreti, mesti in zmesti Nemalokrat se zgodi, da me kakšna jezikovna pomanjkljivost resnično preseneti. Tako je bilo tudi tokrat, ko sem opazila nerazlikovanje med glagoloma prezirati in prezreti (voznik ne bi smel prezirati omejitve – pravilno je seveda, da je ne bi smel prezreti, torej bi jo moral videti). Samo na prvi pogled gre pri njiju za t. i. vidski par, torej dvojico nedovršnega in dovršnega glagola (kot sta npr. pomivati in pomiti), v resnici pa sta glagola prezirati in prezreti povsem različna glagola oz. glagola s povsem različnima pomenoma. Kaj o obeh izvemo na Franu? Pomenska razlaga nedovršnega glagola prezirati iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika pravi: “imeti, kazati do koga zelo negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti; ne upoštevati, ne meniti se za kaj”, sopomenki sta glagola omalovaževati in podcenjevati, npr. “preproste ljudi je preziral”. Glagol prezirati vidskega para nima, ne moremo mu spremeniti kakšne črke, da bi dosegli nedovršnost, kot je npr. v paru podirati in podreti – ravno v tem je namreč past, da na tak način pridemo do glagola prezreti, ki pa nima zveze z glagolom prezirati. Če hočemo izraziti dovršnost, si moramo pomagati z drugimi glagoli, npr. “začeli so ga prezirati”. Oglejmo si še pomensko razlago glagola prezreti: “ne videti, ne opaziti; narediti se, kot da kdo ni opažen; ne spoznati, ne uvideti; kljub pričakovanju ne upoštevati koga”, npr. “prezrl je oviro in padel”. Vidimo torej, da sodi glagol prezreti v skupino glagolov, ki imajo opraviti z vidom, najpreprostejša sopomenka bi bila “ne videti”; če torej kaj prezremo, tistega ne vidimo. Tudi glagol prezreti nima vidskega para; če mu namreč dodamo črko i, pridemo do izhodišča današnje Jezikovnice, namreč glagola prezirati, ki pa, kot sem zapisala uvodoma, nima prave zveze z glagolom prezreti. Ob tem sem se spomnila nekega drugega vidskega para. Prav gotovo vam je zelo znan glagol zmesti, v teh čudnih koronskih časih smo pogosto zmedeni in večkrat ne vemo, kako naprej. Gotovo bi za to stanje uporabili dovršni glagol zmesti, da vas je torej nekaj zmedlo in ste zdaj zmedeni. Kaj pa, če je tako stanje dlje časa trajajoč proces in govorimo o nedovršnosti, kar je žal tudi stalnica današnjega časa? Bi rekli, da vas nekaj “mede” ali da vas že ves čas “mede”? Priznam, sama tega glagola ne rabim, slovar pravi pa drugače oz. v pomenski razlagi pove: “povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav” ali v primerih: “misli se mu medejo; ti klici so ga še bolj medli”. Kakorkoli že: želim vam, da česa pomembnega ne bi prezrli, da ne bi bili prezirani in da vas prav nič ne bi ne medlo ves čas in ne zmedlo niti za trenutek. Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu. JEZIKOVNICA (95) Vladka Tucovič Sturman V koronačasu nobenih dotikov, nobenih stiskov rok, nobenih objemov, nobenih poljubov. Beseda pa ni zavezana, ko se preigravajo vloge na odru življenja. Tkem besedno vezenino spominov, družinskih in poklicnih, iglo pomenov vbadam v trpežni, z nageljčki okrašeni prt, s katerim bom pogrnila mizo, okrog katere bomo sedle ženske naše družine. Življenje, nikoli požrto do konca: dediščina jezika, kulturnega in narodnega ponosa, literarnega snovanja, shranjena v skrinji spomina, se predaja s čipkastimi vzorci, ki jih je nona, rojena v zaselku šestih hiš (niti v atlasu ga ne najdeš), klekljala za mestne gospe. Nona, me slišiš? Nitka za nitko se prepleta v verižico preizkušenj, težav, bolečin. Zasveti se, biser za biserom nizam v ogrlico, desetko za desetko žebram družinsko zgodbo: tkem, razdiram, sestavljam, trgam, krpam in šivam besedne pomene. “Piši pesmice,” je očka govoril hčerki. V najtežjih časih se je kleno oprijemal besede, bila mu je kompas in porok upanja na lepše čase. Otroka je vzgajal v narodnem ponosu, vpisal ju je v slovensko šolo. In ostal trden v svojem slovenstvu, pa čeprav zelo dolgo brez državljanskih pravic. Deklica je vzljubila knjige, pravljice in poezijo, očarljivost pesniške besede tudi zaradi mame. “Piši povestice,” je očka spodbujal malo, ki je rasla med pisanimi gredicami in literarnimi poganjki besednega vrta. Lepo, preprosto, zdravo. Boleča podtalnica očetovega begunstva je bila včasih tiha, drugič komaj slišna, velikokrat bučna. Otroka si nista mogla zatiskati ušes: v otroško brezskrbnost je pogosto pljuskalo šumenje neutolažljivih voda. Ko je deklica zrasla, jo je spodbujal: “Piši dramske prizore!” In je poskusila. “Piši, zato da bodo ljudje vedeli!” Bil je odprte narave, strog, a duhovit, pripravljen na sodelovanje s komerkoli, ki se je navduševal za literarno, kulturno in prosvetno delovanje. Verjel je v moč pisanja. Njihov dom je bil dom slovenske besede, časopisov, revij, knjig, kovnica idej, prostor srečanj z obiskovalci iz sanjane domovine, svobodna tribuna debat, stičišče razhajanj. Dišalo je po ustvarjalnem brbotanju, svobodnem izražanju prepričanj in stališč, temperamentnih diskusijah, ognjevitih besedah in pojmih, ki danes zvenijo skoraj oddaljeno. Deklico je vse to zaznamovalo, očkov klic je zvenel kot spodbuda k zorenju miselnega nastavka, kvašenju in gnetenju besednega testa, k oblikovanju duhovne moke v literarno poslastico za dušo. Ko je nekega dne ponovno doživela ponižanje z besedo, ki je ni bila vredna, je pomislila na dediščino vsega, kar se je zasadilo in vzbrstelo v njej. To je mogoče preseči, preboleti samo z drugačno besedo, tisto kristalno čisto, tisto svileno, tisto mehko kot žamet. Ozdraveti s svobodno baržunasto besedo! Sedla je k računalniku in izlila bolečino, ki se je na ekranu zgostila v svetlo vizijo moči. Slovenska beseda, ki jo je tujec obsodil na smrt, jo hotel izbrisati in zatreti, ne umre. Slovenska zemlja, razkosana, trpeča, poteptana, oskrunjena, omadeževana, okrvavljena zemlja je končno pred desetletji zadihala svobodno, pa čeprav ne s polnimi pljuči. Očkova vera v lepšo prihodnost se je udejanjila v svobodni državi, ki jo je lahko obiskal. Nona, me slišiš? Prapravnukinja v vozičku sesa palček, se smehlja, včasih spi, oblikuje prve glasove. O čem sanja, ne vem. Pravnukinja se v tujem, a prijaznem okolju trudi za ljubi kruhek. Vnukinja (to sem jaz) ustvarja za prihodnost. Hčerka, zaljubljena v učiteljski poklic, se je zapisala lepoti zveneče slovenske besede. Na spominskem odru se odvija prizor. Deklica strmi v babico (ki jo imenuje nona), medtem ko si češe predolge bele lase. Počasi si jih spleta v dolgo dolgo kito, nazadnje jo ovija počasi, preudarno, umetelno okrog glave. Kdaj in kje se je že to dogajalo? Pred davnimi davnimi leti, v prejšnjem stoletju, na Goriškem. Dekle si priklicuje v spomin vse, česar se spomni v zvezi z nono, s katero ni rasla (vmes je bila meja). V kratkih poletnih nočeh, ki jih deklica z mamo in bratcem preživlja pri sorodnikih, jo oslepljujoče straši oslavska kostnica. “Mama, je res, da so tam kosti vojakov?” Mama morda odgovarja, ne spomni se. Bolečina se nalaga na bolečino. Mamina na očetovo, dekletova na dekličino. Ne more razumeti vsega. Ženska dediščina se je prenesla iz roda v rod, s Cerkljanskega preko Goriške v nove kraje sončne Primorske: mila slovenska govorica je kot zdravilni vrelec planila na dan v vsej svoji pristnosti, lepoti, zanesenosti. In zdaj kot nekakšna kraška literarna Penelopa skušam vendarle stkati kratko zgodbo, pa mi ne uspe; trgam in param, sestavljam in ustvarjam, preveč je čustev (in doživetij), da bi se lahko zgostila v šest tisoč znakov. Odprem predal miznice, iz njega se usujejo nonine kremaste umetelno klekljane čipke. Spomin in opomin, da sta za ustvarjanje potrebna trud in veselje. Nona, to imam verjetno po tebi, kdo ve, saj sva bili premalo skupaj (zaradi meje, ki naju je ločila). Zgodovina se v teh časih tako ali drugače ponavlja. V koronačas je spomladi spet usekala meja. In nas presekala na dvoje, ne, razsekala nas je na koščke. Še vedno nas hromijo fizične meje, ko ne sme biti stiskov rok, objemov. Nona, me slišiš, kaj še bo? Krepko nežna, trpežna slovenska beseda, dišeča in zveneča, kosmačevsko ulita iz čistega srebra, poleti visoko, vse više in više, presezi zamejitve in omejitve, premagaj prepreke in ovire, skrajšaj na novo nastajajoče razdalje. Saj imaš krila in drznost, poleti naokrog med griče in vinograde, med gozdove in ravnice. Zdaj je tvoj čas. Majda Artač Sturman Vezenina spominov Penelopina dediščina Ob prvi obletnici tvojega odhoda, Paola S pogledom v nebo ... Gledam sliko, ki sva jo od tebe in Walterja prejela ob najini poroki. Naslikala si jo ti. Na njej je prikazan par, ki gleda v zvezdnato nebo. Okolje slike je temno, a ni moreče. Kot bi kazalo metaforo skrivnosti tega življenja, ki je neznano, včasih res temno, ampak nikakor ne moreče za kogar zaupa, da je za vso navidezno temino načrt, ki ga je neka neizmerna Ljubezen namenila vsakemu izmed nas. K tisti Ljubezni si se obračala ti in si jo na sliki, ki jo imamo doma, upodobila v pogledu moža in žene, ki je zaupen. Kajti pogled je tisti, ki usmerja našo notranjost. Večkrat sem se ob tej sliki ustavil v zadnjem letu, odkar si nas zapustila. Pa saj nas dejansko nisi. Samo odšla si tja, kamor te je pogled vlekel … In kakor da bi vedela (umetnik- ustvarjalec v marsikaterem primeru postane lastne življenjske poti …), si v tisti sliki spregovorila o tem, kar si v svojih dolgih letih boja z boleznijo, ki te je postopno izčrpavala, spoznala in živela. Kljub krhkosti, do katere je bolezen pripeljala tvoje telo, si v svoji notranjosti ostala velik vrelec navdiha, moči, ljubezni. Predvsem pa si bila predana odnosom, ker v odnosih nisi nikoli sam, predvsem pa ne zmoreš brez pomoči Njega, ki ne pričakuje drugega kot globoko predanost. Enostavno, kajne? Vse prej kot to ... Tale slika, vsakič, ko jo pogledam, me spominja na to, kako težko je v odnos vključevati Boga, čeprav se to na videz zdi lahko. V svojih zadnjih letih med nami pa si nas učila tudi to. Na najpreprostejši način. Z zgledom. Zdaj, ko te fizično ni več med nami in si se popolnoma prepustila volji, ki je večja od naše, usodnejša in bolj nerazumljiva našim revnim čutom in mislim, bi ti rad povedal, kako veliko stvar si naredila. Ker si nastavila ogledalo. Tako kot delajo tisti, ki jih imamo za svetnike, ne, ker so heroji, ampak ker jim v svoji vsakdanjosti uspe narediti več, kot zmorejo. / str. 14 David Bandelj 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 9Slovenija Pismo Pavlu Medveščku na nevidno stran neba Spoštovani in dragi gospod Pavel Medvešček! V zadnjem mesecu sva se z Marijo Češčut veliko pogovarjala o vas in vašem zdravju, pa vendar me je vest, da ste v četrtek, 22. oktobra, zapustili ta svet, presenetila. Marija mi je namreč zadnjič povedala, da vaši upajo, da boste lahko malu prišli v domačo oskrbo in da se zelo zanimate, kako napreduje knjiga o duhovniku in alpinistu Francu Setničarju, ki bo letos izšla v zbirki GMD Naše korenine. Prav za to zbirko ste doslej opremili prav vse knjige, tako da že celih 30 let sodelujete z Goriško Mohorjevo družbo. Preden sta zboleli, ste povedali svojo sugestijo za njeno opremo in sedaj je že v delu prav v isti tiskarni, kjer sva se pred letom dni zadnjič srečala. Grafica Goriziana je pripravljala še zadnje podrobnosti za tisk spominov istrskega duhovnika Štefana Ceka in vi ste v tiskarno prinesli dokončni osnutek naslovnice in grafične podobe knjige. Tam sem se mudil prav zaradi preloma te knjige in tako sva izmenjala nekaj besed. Kmalu sva prešla na temo raziskovanja ljudskega blaga. Omenil sem vam, da tudi v Devinu poznamo pravljico o začarani kači in takrat ste poudarili, da smo dolžni ne le zbrati, ampak tudi objaviti tovrstno gradivo, ker predstavlja našo nesnovno, duhovno dediščino. Dosti več nisva rekla, ker se vam je mudilo in ste kmalu odšli. Teh nekaj osebnih spominov pišem pod vašo grafko, ki mi jo je ob poroki daroval dragi prijatelj Marko Vuk, ki je vas je izredno cenil. Rad vam priznam, da mi je to vaše delo s svojo prevladujočo rdečo barvo, vedno v spodbudo, saj izraža veliko energijo, obenem pa tudi življenjsko modrost. Zanimivo pa mi je bilo ugotoviti, da se ukvarjate tudi etnografijo. Menda sem v Goriškem letniku prebral neki vaš članek o prenašanju sena z rjuhami in o posebnih znamenjih, ki so jih ljudje zarezovali v lesene zatiče, da so bile rjuhe prepoznavne. Takrat sem vzel v roke PSBL in v njem prebral, da ste se rodili v Anhovem leta 1933, da ste se z družino zaradi fašizma umaknili v Maribor, da ste se vrnili na Primorsko, da ste v Ljubljani obiskovali Šolo za umetno obrt, oddelek za uporabno grafiko, da ste bili strokovni učitelj risanja na raznih šolah in da ste od leta 1961 bili kot konservator za ljudsko dediščino zaposleni na Zavodu za spomeniško varstvo v Novi Gorici. Geslo, ki je bilo napisano za 10. snopič, z letnico 1984, izpostavlja predvsem vašo likovno ustvarjalno pot, saj smo vas do tedaj poznali kot priznanega slikarja in grafika, ki se je že zgodaj uveljavil tudi kot knjižni oblikovalec in snovalec plakatov, Ex librisov itd. Danes lahko rečemo, da vam je bilo usojeno, da se boste z zbiranjem nesnovne kulturne dediščine ukvarjali vse življenje. Prebral sem, da vam je dejansko vaš stari oče vcepil ljubezen do starin, da ste se kot študent, po naročilu svojega profesorja, lotili risanja arhitektonskih zanimivosti v dolini Idrije, da ste se začeli zanimati za pustne maske in običaje in da ste tako po skoraj čudnem spletu okoliščin začeli razkrivati stvari, ki so jih ti ljudje drugim molčali. Očitno ste se znali svojim sogovornikom približati z veliko mero spoštovanja in občutljivosti, da ste si uspeli pridobiti njihovo zaupanje. Razumeli so, da tega zaupanja ne boste zlorabili in da jih jemljete zelo zares. Svojemu glavnemu informaterju Janezu Strgarju z Volčanskih Rut ste prisegi, da ne boste nikomur nič povedali, dokler ne bo lunin krajec spet pogledal proti Zemlji, kar se je zgodilo leta 2007. Po tej prisegi so bili ti 'strici', kot ste jih imenovali, pripravljeni prelomiti svojo prisego in vam spregovoriti o urejenosti prostora v zamejitvi tročanov (trikotnikov), o svetih krajih, kot so Babna jama, razni potoki in sotočja, hrib Jelenk, posebni kamni in vrhovi drugih hribov, kjer so se zlasti ob zimskem in poletnem sončevem obratu opravljali starodavni obredi v čast soncu. Povedali so vam o pomenu in uporabnosti cele vrste predmetov in posebnih kamnov, prodnikov različnih oblik, ali o 'samoči' - samozdravljenju in o poznanju zdravilnih rastlin ter vplivu lunin men. Mnoge kamne in predmete so vam izročili v varstvo, in predstavljam si, kako je na vso to robo gledala vaša žena, vse dokler niste leta 2014 v Goriškem muzeju skupaj s kustosinjo Darjo Skrt postavili izredno zanimivo razstavo o Staroverstvu in starovercih, ki ste jo dve leti kasneje še nadgradili s postavitvijo v Vili Bartolomei v Solkanu. A to je dejansko že višek vašega izrednega dela na tem polju. Da imate veliko zbranega ljudskega blaga je bilo očitno, ko ste leta 1991 pri Kmečkem glasu objavili pravljice osrednjega Posočja in Banjške planote Na rdečem oblaku vinograd rase. Tej zbirki so sledile še druge. Pri ZTT-ju je izšla knjiga Skrivnost in svetost kamna, sledile so pripovedke iz vasi podgorskega Krasa in Čičarije Štrpeda, leta 1998 izbor ljudskih pripovedk in ljudskih rekov Obrusnice. Leta 2005 pa je izšla spet zbirka pripovedk in zgodb Let v lunino senco, ki je, tako sem zvedel kasneje, navdihnila scenografa Jadrana Strleta, da se je lotil pisanja dveh igranih dokumentarcev, pri katerih ste tudi sodelovali tudi kot poznavalec. V prvem Med hribi kačjih glav, iz leta 2004, pripovedujete o običaju nameščanja posebno pripravljenih kamnov na vrhove treh hribov, da so ščitili določeno področje, dokumentarec Jelenk – sveta gora starovercev, iz leta 2008, pa končno jasno spregovori o prej omenjenih svetih krajih. / str. 16 Po Nebeški poti - Peš od Ogleja do Svetih Višarij (13) Nace Novak Od camina odneseš največ, če hodiš sam Med nadaljevanjem poti sem tuhtal o tem, kako čisto pravi, prav zaresen in zahteven je ta celestinski camino. Priporočljiv za tiste, ki si ne morejo vzeti mesec dni dopusta za španskega oziroma ga načrtujejo prehoditi, pa bi se radi prej prepričali, ali bi bili takemu izzivu kos. Proti koncu četrte etape sem imel za sabo že dovolj poti za pohvalo njenim snovalcem, ker so jo trasirali tako, da postaja postopoma, korak za korakom, kilometer za kilometrom, dan za dnem zahtevnejša. Od začetne ravnine vsak dan malo več klancev in spustov, vsak nov dan na poti kakšen odsek bolj zahtevne podlage. Pa nisem bil še niti na polovici poti, a sem slutil, in po opisu etap, ki so me še čakale, vedel, da bo iz dneva v dan težje. Po drugi strani pa tudi, da sem po zaslugi nekajurne hoje vsak dan bolj vzdržljiv, da se sproti privajam na napore, ki postajajo zato vse manj naporni. To so vedeli tudi pohodniški mački, ki so pot načrtovali. Vsa čast. Kapo dol! „Zelo pomembno pa se mi zdi, da greš na tako pot sam, ne v dvoje ali v skupini, ker je prav to, da si sam s sabo, največ, kar ti ta camino da, saj se moraš soočiti s svojimi šibkimi točkami, strahovi, pomisleki, dvomi, predsodki, omejitvami, napakami … ko si ure in ure sam na oddaljenih in odmaknjenih poteh, stezah, kolovozih, med polji, vinogradi, v gozdu. Hoja v dvoje ali v skupini je seveda lahko zelo prijetna in ima vsekakor svoje prednosti, a verjamem, da lahko romar največ odnese od poti, če je na njej sam,“ sem še naprej razmišljal in se, ker sem hodil sam, tudi prepričeval, da je to res to, in se s tem bodril. Ko so kmalu pred drugo uro popoldne z neba začele sprva zadržano in sramežljivo, potem pa vse bolj pogumno in na gosto mokriti dežne kaplje, bi mi bilo seveda veliko bolj prijetno, če bi z mano hodil še kdo. Da bi se spogledala, poslala kakšno grimaso gor proti nebu, zmajala z glavo in s tem drug drugemu sporočila, da tega res ne bi bilo treba. Tako pa sem bil dežju izpostavljen sam. Prvič na poti sem moral iz nahrbtnika izvleči novo dežno pelerino, ki je še nisem krstil in za katero nisem prav vedel, kako se bo obnesla. Glede na njeno ceno in specifikacije, kar se tiče materiala, vodnega stolpca … pa sem slepo zaupal, da me bo, skupaj z nahrbtnikom, ohranila suhega. Pospešil sem korak in šibal naprej po asfaltirani podlagi. Vedel sem, da Mažeruola ni več daleč. Vseeno me je kakšne pol ure pralo, preden sem mimo pokopališča prišel do prvih hiš. Ko sem dosegel središče kraja, trg pred cerkvijo, je nehalo deževati. Tam stoji na kamnitem postavku v kletko ujet lev ali natančneje kip kralja živali – simbol upora krajanov proti Benečanom, ki so jim v preteklosti obdavčili vodo. Kot povračilo so domačini beneškega leva simbolično ujeli v kletko. Simpatična zgodba. Pod nadstreškom ene od hiš sem si slekel dežni pončo, ki je profesionalno opravil svojo prvo misijo, in hotel poklicati gospo Normo Spelat, oskrbnico zavetišča za romarje v tamkajšnjem objektu krajevne skupnosti (centro sociale), saj sva bila tako dogovorjena. Sprva ni bilo signala, pa tudi ko sem zamenjal mobilnega operaterja, ki je imel na tistem odmaknjenem območju boljšo pokritost, je telefon zvonil v prazno. „Nič, bo treba pa drugače, na starošolski način, s spraševanjem domačinov, priti do Norme in prenočišča,“ sem zaključil, našpičil ušesa in se zgodaj popoldne, ko v majhnem kraju ni bilo zaznati znakov življenja, podal na lov za zvoki, ki so pričali o bližini katerega od krajanov. Udarci orodja, ne spomnim se več kakšnega, so me pripeljali do hiše, kjer sem na dvorišču zagledal moškega in dve ženski. Vljudno sem jih nagovoril in izvedel, da je socialni center nižje dol v vasi, ob nogometnem igrišču. To je bila prva koristna informacija, za katero sem se lepo zahvalil. Med spuščanjem v nakazani smeri sem še dvakrat povprašal za pomoč in izvedel tudi, kje živi oskrbnica – malo naprej od socialnega centra, v veliki beli hiši na levi strani ceste tik pred ovinkom. „Buon giorno,“ sem glasno pozdravil, ko sem se približal bajti in že je bila na vratih. Ženica prijaznega obraza, ki me je takoj pospremila do zavetišča in mi razkazala njegovo notranjost. Na hitro mi je pokazala, kje so toaletni prostori, kje je žig, ki sem si ga lahko kasneje kar sam pritisnil v kredencial, kje so v kuhinji zaloge hrane, kje je posoda … in mi povedala, da si lahko, glede na to, da sem tega dne edini obiskovalec, izberem tisto ležišče, ki mi najbolj ustreza. V eni sobi sta bili na voljo dve postelji, v večjem prostoru, namenjenem različnim aktivnostim skupnosti, kjer je pod stropom še vedno vztrajala okrasitev z rojstnodnevne zabave ali od zadnjega silvestrovanja, pa so bile še tri zložljive postelje, nekaj armafleksov, napihljivih blazin in odej. Ker je bila vremenska napoved za naslednji dan res zelo slaba, mi je rekla, da lahko ostanem še eno noč, da ne bi po nepotrebnem rinil v težave. To mi je veliko pomenilo. Ta možnost. Zlata Norma. Ko sem ostal v precej velikem, prostornem zavetišču sam, sem šel najprej pod tuš, potem sem opral cunje in jih obesil zunaj pod streho, kjer so se do njih stegovali celo sončni žarki, saj se je popoldne vreme za kratek čas popolnoma zjasnilo. V vodniku in na telefonu sem prečekiral etapo naslednjega dne, vsaj na papirju še zahtevnejšo od pred kratkim prehojene, pa „Il Meteo“, ki je za naslednji dan še naprej napovedoval pravo zlivanje dol z neba. Neugodno je bilo, da je bila prognoza za jutro, tja do devetih, desetih dopoldne, razmeroma dobra, poslabšanje z nalivi naj bi prišlo kasneje, ko bi bil v primeru lepega jutra že na poti, in se potem vse do večera samo stopnjevalo. „Ne vem, ali ima smisel trmasto siliti dalje samo zato, da ostanem zvest začrtanemu tajmingu. Po štirih dneh intenzivne hoje bi se mi dan počitka prav prilegel. Noge bi mi bile zagotovo hvaležne za to,“ sem razmišljal in v glavi preigraval najrazličnejše variante, tudi to, da bi potem, po dnevu počitka, združil 6. in 7. etapo v eno, kar je naredil eden od romarjev, ki je o tem poročal v zapisu na spetni strani, posvečeni Nebeški poti. Tako bi nadoknadil dan počitka. S tem bi sicer ostal brez nočitve v zavetišču A.N.A. na grebenu Stola (Gran Monte), kar velja za enega od posladkov te poti, a pomislil sem tudi na to možnost. Dan počitka bi mi prav prišel tudi zato, ker me je začelo nekam sumljivo kljuvati v levem ušesu, za kar sem krivil veter prejšnjega dne, mraz minulega večera na Stari Gori, deloma pa je bila najbrž kriva tudi splošna utrujenost, ki se mi je zalezla pod kožo s kilometri, ki sem jih puščal za sabo. Po poznem kosilu, ki je bilo tudi zgodnja večerja, je začelo zunaj spet deževati in vse hladneje je postajalo, saj sem bil na podobni nadmorski višini kot dan prej. Pod večer se je oskrbnica Norma vrnila s špežo, ki sem ji jo pomagal spraviti v shrambo. V trgovino je šla, ker so se za naslednji dan najavile tri romarke, mi je povedala. Zaradi tega sem jo znova spomnil na možnost, da v primeru slabega vremena ostanem še eno noč, pa je pokimala in dodala, da bom imel vsaj družbo. Carica. Ko se je poslovila, sem ostal sam z mrazom, ki se je vse bolj krepil in opcija, da bi preskočil nočitev v zavetišču A.N.A., ki leži še enkrat višje, na višini okrog 1500 metrov nad morjem, se mi je začela kazati kot vse bolj primerna in smiselna. Še bundico sem oblekel, se zavil v dve odeji in spil aspirin. Stoječ pri vhodnih vratih, kjer sem imel edino dovolj dober signal na omrežju I Wind, saj samodejni I Tim ni imel dobre pokritosti na tistem območju, sem potem prek telefona poklepetal z domačimi in medtem, pa tudi ko je zveza obmolknila, zavit v vse prej omenjeno, skozi steklo na vratih opazoval, kako zunaj umira dan. V dežju in vetru, ki je po nebu preganjal scefrane oblake različnih odtenkov sive barve. Pa lučke daleč dol v Furlanski ravnini sem opazoval in pomislil, da bi ta kraj težko našel, kaj šele prenočeval v njem, če ne bi bilo CC-ja. Ja, hvaležen sem bil tej poti, za vse izkušnje, misli, občutke in spoznanja, s katerimi me je bogatila, in za obisk krajev, skozi katere me je vodila. 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS10 Tržaška OPČINE Spomin na Alojza Rebulo in predstavitev knjige Apokrif Evangelij po Rebuli Založba Mladika v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev in župnijo sv. Jerneja z Opčin pri Trstu se je v petek, 23. oktobra 2020, spomnila na pisatelja in misleca prof. Alojza Rebulo na drugo obletnico njegove smrti. V župnijski cerkvi na Opčinah je bila najprej maša zadušnica, ki jo je daroval domači župnik g. Franc Pohajač. Ob njem sta somaševala p. Edvard Kovač in Božo Rustja. Spominski večer se je v cerkvi nadaljeval s krstno predstavitvijo posmrtno izdane zadnje knjige prof. Rebule, Apokrif. Po uvodnem pozdravu predsednika Založbe Mladika Iva Jevnikarja je najprej zapel domači Cerkveni mešani pevski zbor Sv. Jernej pod vodstvom Janka Bana, nato pa so kulturni delavci Anka Peterlin, Tomaž Susič in Mitja Petaros posredovali nekaj odlomkov iz knjige. O vsebini knjige, ki je obenem leposlovna in teološka, je spregovoril p. dr. Edvard Kovač, Rebulov velik prijatelj, ki je o tej knjigi z njim tudi večkrat razpravljal. Teolog in filozof opaža, kako se v svetovni literaturi pojavljajo dela, ki obravnavajo odlomke Sv. pisma na novo ali jih dopolnjujejo z odgovori na vprašanja, ki si jih zastavljajo bralci. Evangelij vznemirja srce in prav tako je vznemirjal tudi pokojnega pisatelja. Tržaški pisatelj, openski župljan, je bil prežet s svetopisemskim svetom, kar je opazno tudi v njegovih delih. P. Edvard Kovač se je spomnil, kako so pokojnega pisatelja prijatelji vedno prepričevali, naj te meditacije, razlage in misli oz. izpovedi o Sv. pismu poveže v zapis. Tako so tudi nastali Apokrifi in mi bralci smo dobili evangelij po Rebuli, je povedal Kovač. Pisatelj se je vživljal v evangelij, apostole in osebnosti, ki so imele težave z vero. Prof. Rebula je bil velik v ponižnosti in duhovnosti. Ko beremo apokrife, začutimo Jezusov glas, ki ga je tolažil in hrabril. Spraševal se je, izpovedal v veri, želel nekaj bolj konkretnega, in to tudi vse zapisal. Hudomušnost v pisanju in živost duha ga nista zapustila niti pri devetdesetih letih. Pri branju občutimo eksistencialno stisko in kako se pisatelj dokoplje do pravega odgovora in rešitve, je še povedal p. dr. Kovač. V besedilu so prisotna večna vprašanja o smislu življenja, onstranstvu, trpljenju in zlu v svetu, Božjem usmiljenju in Božji ljubezni do človeka ter stvarstva. Uvodno besedo je napisal Ivo Jevnikar, v drugem delu pa knjigo pomembno dopolnjuje s svojimi mislimi akademik dr. Milček Komelj. Izdajo bogatijo reprodukcije del z likovnih kolonij na Sinjem vrhu Umetniki za karitas, o čemer v knjigi poroča pobudnica in ravnateljica Škofijske karitas Koper Jožica Ličen. Na koncu večera se je na pokojnega profesorja in pisatelja spomnil še g. Božo Rustja, ki je prisotnim razkril, da ni poznal nobenega, ki bi se toliko spraševal o veri in Bogu, kot se je Rebula. Spominjal se je na njegova vprašanja in pogovore in dejal, da je to testament Alojza Rebule, ki je hotel z nami deliti odnos do Boga in vere. V odnosu do krščanstva je imel neizmeren navdih. To delo ni umetniški vrh, a prav gotovo religiozni vrh njegovega ustvarjanja, je sklenil g. Rustja. MČ Pomen Gledališkega vrtiljaka za naše otroke Za uvod predstava Od kod si, kruhek? V nedeljo, 18. oktobra, je na Tržaškem potekal dogodek, ki si zasluži pozornost vseh naših medijev. V Marijinem domu pri Sv. Ivanu je namreč stekla prva predstava letošnje abonmajske sezone Gledališkega vrtiljaka. Mirno lahko rečemo, da spada ta veliki projekt, ki ga organizirata Radijski oder in Slovenska prosveta, med najbolj pomembne pobude v slovenskem tržaškem zamejstvu: prvič, ker je namenjen otroški publiki, v katero je zelo važno vlagati naše energije, drugič zaradi častitljive tradicije (gre za 23. Gledališki vrtiljak po vrsti); pa tudi zaradi velikega odziva, ki ga je pobuda vsa leta imela med starši naših otrok. Samo pomislimo, kako pomemben pečat je dolgoletno uprizarjanje na odru pustilo v zavesti nekaj zadnjih generacij naše manjšine. Nekdanji prvi obiskovalci Gledališkega vrtiljaka so danes stari okoli 30 let in mnogi med njimi gotovo že prenašajo na svoje otroke vzgojo v ljubezni do igrane besede. Oba organizatorja sta bila med prvimi, ki so v zamejstvu razumeli, kako pomembno je že zarana ponuditi otroku igrano besedo. Značilnost njihove ponudbe je že takrat izhajala iz spoznanja, kako pomembno je za čustveni razvoj otroka, da si predstavo ogleda skupaj s svojimi starši (ali s starimi starši), torej da predstavo doživlja skupno s svojo družino, zato so vseskozi nudili t. i. “družinski abonma”, ki je tudi cenovno ugoden za več članov iste družine (letos so se morali prilagoditi situaciji in lahko vsakega otroka spremlja le po en odrasel spremljevalec, več otrok iz iste družine pa največ dva odrasla spremljevalca). Kljub temu da letos zaradi pandemije doživljamo precej negotovo situacijo, se je oganizatorjem zdelo, da morajo nadaljevati že tradicionalne predstave Gledališkega vrtiljaka iz nekega čuta dolžnosti do naših najmlajših. S tem so želeli tudi dati sporočilo upanja v zmago življenja in lepega nad vsem negativnim, ki v zadnjem času ogroža vso družbo – in seveda vpliva tudi na najkrhkejši člen naše družbe, na naše otroke. V tem trenutku prva predstava Gledališkega vrtiljaka prinaša tudi simbolno sporočilo upanja v lepšo prihodnost naših malčkov.  Organizacija seveda ni bila enostavna: treba se je bilo prilagoditi razmeram in slediti varnostnim ukrepom, saj morajo organizatorji obiskovalcem nuditi stoodstotno varnost. Kot je povedala Lučka Peterlin Susič, duša te pomembne pobude, žal letos zaradi varnostnih ukrepov ni dveh ponovitev vsake predstave. Še za enkratno izvedbo je bilo treba kar pošteno oklestiti število obiskovalcev zaradi varnostne razdalje med gledalci, ko je bila razdalja že izmerjena in uporabni sedeži zaznamovani, je zadnji ukrep FJK število še bolj omejil, saj sme zdaj dvorana nuditi le eno tretjino uradno razpoložljivih mest. Pod takimi pogoji so morali organizatorji svojo ponudbo omejiti le na obiskovalce, ki so predhodno rezervirali abonma, posameznih vstopnic pa ne bodo mogli prodajati. Tistim, ki jim je uspelo priti do abonmaja, pa letošnja abonmajska ponudba nudi prav tako bogato izbiro predstav kot vsa prejšnja leta. Šest nedeljskih popoldanskih predstav, ki so razvrščene po ena na mesec, so organizatorji izbrali na podlagi dolgoletnih izkušenj in pedagoških kriterijev (npr. izbrane so bile tiste, ki so zadnja leta požele največ odobravanja pri malih gledalcih, ki so zabavne, nevsiljivo poučne, razumljive, primerne starosti malih gledalcev in izvedene v zborni slovenščini). Prva, oktobrska predstava je ustrezala vsem omenjenim kriterijem. Gledališče Unikat iz Ljubljane je s predstavo Od kod si, kruhek? svojo najbolj priljubljeno uspešnico (kot je uvodoma otrokom povedala Lučka Peterlin) poskrbelo za to. Kot za vse izbrane predstave Gledališkega vrtiljaka lahko tudi tokrat rečemo, da je šlo za večplastno zgodbo. V njej je gledalec - otrok vsake starostne stopnje dobil svoj užitek in sporočilo. Besede zapete pesmice, ki pravi da “le to res imaš, kar drugim podariš”, so npr. verjetno razumeli predvsem večji, osnovnošolci; prav vsi pa so lahko dojeli nevsiljivo poučno etično noto ob trgovcu, ki je hlepel le po denarju, in so razumeli, da krasti “ni prav”. Prav vsi so se s protagonistko, deklico Ano verjetno naučili, katere sestavine so potrebne za peko kruha, itd. Organizatorji so lahko imeli zadoščenje, ko so v nedeljo ponovno videli, kakšen užitek je bil za mlade gledalce prisostvovanje predstavi, kako so dobesedno žejni po njej, zanjo hvaležni in kako se v zgodbo vživijo. V trenutku, ko so se zaprle luči v dvorani in se je na odru začela odvijati zgodba, se je tudi tokrat ponovil neke vrste “čudež”: otroci ob predstavi pozabijo na vse in se potopijo v dogajanje na odru, ki jih popolnoma posrka vase, in so vanj tudi čustveno vpleteni. Sodelujejo z glasnim odobravanjem, odgovori; postavijo se v bran pozitivnega junaka (tokrat z opozorili deklici Ani iz zgodbe pred pretečo nevarnostjo - pohlepnim trgovcem), izražajo navdušenost in se postavijo v bran pravičnosti, saj navijajo za zmago “dobrega”. Pri tem so otroci najbolj iskreni in spontani gledalci. Vsakič lahko dobimo potrdilo o tem, kako resnične so ugotovitve moderne psihologije in pedagogike o pozitivnih učinkih gledališča na razvoj otroka. Ne gre le za zgodnjo estetsko umetniško izkušnjo. Gledanje predstave prispeva tudi k vsesplošnemu pozitivnemu otrokovemu razvoju, npr. k vzpodbujanju razvoja jezikovnih sposobnosti, ki je v našem okolju še posebej pomembno. Poleg že omenjenega čustvenega področja je prisotna tudi vzpodbuda na kognitivnem področju, npr. širitev polja simbolizacije, pomoč pri prehajanju od konkretnih k bolj abstraktnim vsebinam itd.  P.in Prvi korak na poti v smeri sreče “Sreče ne moremo doseči brez globljega samozavedanja, brez spoznavanja svojega načina življenja in ozaveščanja svojih odločitev.” Tako ugotavlja Valter Mahnič v svoji knjigi z naslovom Tisti prvi korak na poti v smeri sreče, ki so jo 13. oktobra predstavili v Tržaškem knjižnem središču. O delu, ki je prvotno izšlo v italijanskem jeziku pri Založništvu tržaškega tiska, se je z avtorjem pogovarjala urednica Martina Kafol. Prevod je oskrbela Dana Čandek. Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvega sestavljajo kolumne, ki so izšle v Primorskem dnevniku, v katerih avtor posreduje poglede, izkušnje in prigode invalidne osebe. Drugi del vsebuje obsežnejša razmišljanja, s katerimi želi avtor ponuditi bralcem nekaj iztočnic za razmislek o sreči. Publikacija ne govori samo o invalidnosti, saj avtor, na podlagi lastnih spoznanj, odkriva tudi mnoge koristne pripomočke za doseganje srečnega življenja. Ob temah, ki lahko prispevajo k boljšemu počutju vsakogar, so v publikaciji objavljene tudi preproste vaje, namen katerih je spodbuditi bralca, “da naredi prvi korak na vznemirljivi poti do sreče.” Kako to doseči? Avtor pravi, da knjiga ne ponuja “že vnaprej pripravljenih jedi,” ampak “recepte” za doseganje dobrega počutja. To je po njegovem “v veliki meri odvisno od nas samih.” Vsak je torej svoje sreče kovač. Avtor izpostavlja, da bomo svoje življenje lahko povsem dojeli “le če se bomo zrcalili v življenju drugih, pa če so nam podobni ali pa drugačni od nas.” Na srečanju je delno tekla beseda tudi o težavah in sitnostih, s katerimi se vsakodnevno soočajo invalidi. “Niso vsi invalidi, kot mnogi mislijo, žalostni in nesrečni,” je objasnil Mahnič. Na dobro obiskani predstavitvi je avtor poudaril pomen gojenja dobrih medčloveških odnosov. Ker to zahteva napor, se sodobni človek pogosto raje zateka “v druženje” s hišnimi ljubljenčki. “Gre za iskanje lažjih rešitev, ki pa dolgoročno ne delujejo,” opozarja avtor, ki pravi, da je srečen, ko je v miru s samim seboj, z okoljem in ljudmi. “Odnosi dajejo človeku veselje. Pomembna sta zaupanje in vera v druge,” je poudaril in dodal, da pot do sreče nujno vodi tudi preko dvomov, “ki so vselej koristni.” Kaj pa sodobna družba? Ali je srečna? “Pot do sreče je dolga in dejansko smo šele na začetku,” meni avtor, za katerega bi se ljudje morali vsakodnevno truditi za izboljšanje samih sebe in okolja. Koronski čas, med katerim imamo veliko časa na razpolago zase doma, nam ponuja enkratno priložnost, da delamo na sebi in se tako izboljšamo. Šele čas bo pokazal, ali bodo ljudje to obdobje primerno izkoristili, vendar avtor domneva, “da se ne bomo od tega naučili, kar bi se sicer lahko.” Mch Knjiga s kolumnami in razmišljanji Valterja Mahniča foto Damj@n foto Damj@n 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 11Tržaška Razmišljanje o spremembah v današnjem svetu in družbi Kriza, ki se poglablja Sedim ob oknu in gledam to jesensko idilo barvitega odmirajočega listja, ki ga veter odnaša z dreves na razmočeni travnik pred hišo. Po steklu drsijo drobne dežne kapljice, ki se v potočku zlivajo na okensko polico. Čez čas močneje zapiha južni veter in že se pojavi siva gosta megla, ki jo veter iz zaliva nosi čez gričevnat obronek med bore in goščavo nad vasjo, od koder se hitro bliža in razširja med zidovje hiš po vasi. To jesensko melanholično vzdušje s pandemijo covida-19 na pohodu vidno vpliva na počutje te bolne človeške družbe. To lahko opažamo na vsakem koraku med zakritimi obrazi ljudi, ki jih maske in obvezna razdalja še bolj oddaljujejo drug od drugega. To pa poglablja itak že slabe medsebojne odnose v družbi. “Naravnost strašna je ureditev sveta, ki dopušča po eni strani kopičenje dobrin do pretirane mere, po drugi pa pomanjkanje najpotrebnejših sredstev za življenje in umiranje od lakote. Krivična je ureditev, ki ji ni mar resničen razvoj človeštva, ampak dobiček posameznikov na račun izkoriščanja večine,” je zapisal dr. Vekoslav Grmič v knjigi Kristjan pred izzivi časa. (str. 143) . Kam je zašlo človeštvo s svojim pretiranim pohlepom po dobrinah, izkoriščanjem naravnih virov in onesnaževanjem narave in ozračja! To je razlog, da prihaja do spreminjanja podnebja, ki ne ogroža le naravo, ampak človeštvo samo. Izginjajo ledeniki, tali se permafrost, izginjajo živalske vrste in druga živa bitja. Širita se lakota in pomanjkanje vode, ob tem pa se ustvarjajo vedno nova vojna žarišča. Vse to povzroča hude stiske ljudem na prizadetih območjih. S tem se pričenja migrantska odiseja teh nesrečnežev, ki zapuščajo rodni kraj in se podajajo na dolgo neznano pot v iskanju boljših in varnejših pogojev za preživetje. Če malo pobliže pogledamo te probleme, se nam pokaže najprej skrb vzbujajoča slika lakote v svetu, o kateri govori poročilo Združenih narodov za leto 2019. Za podhranjenost v svetu trpi 690 milijonov ljudi, od tega akutno lakoto trpi 113 milijonov ljudi po svetu v 53 državah. Najbolj prizadeti so prebivalci Jemna, sledijo Kongo, Afganistan in Sirija. Strah vzbujajoče je stanje v Afriki, kjer zaradi lakote trpi 72 milijonov prebivalcev. Razmere se slabšajo tudi v Južni Ameriki. Glavni razlogi za takšno stanje so gotovo vojne, nestabilnost z globalnimi pretresi in naravne nesreče, kot so hude suše in poplave, ki so posledica podnebnih sprememb. Po zadnjih predvidevanjih se bo zaradi pandemije covida-19 stanje poslabšalo še za dodatnih 130 milijonov ljudi. Pod velikim pritiskom so tudi države, ki gostijo veliko število beguncev od sosed v vojni, ena teh je Sirija, ki jo je zapustilo nad tri milijone šeststo tisoč ljudi, ki so se zatekli v Turčijo. Druga je Bangladeš, v katerega se je zateklo več kot milijon preganjanih prebivalcev manjšine Rohingya iz Mjanmara. Drug vse bolj pereč problem postaja pomanjkanje vode, čeravno pokriva voda približno dve tretjini Zemlje, je večina le-te preslana za vsakdanjo uporabo. Kritično postaja zaradi vse pogostejših suš in prevelike porabe vodnih zalog zaradi umetnega namakanja in velike uporabe naraščajoče industrializacije kot tudi posameznikov. Pomanjkanje vode ogroža že četrtino svetovnega prebivalstva. Največje pomanjkanje je zaznati v 17 državah. Od teh največje tveganje za pomanjkanje vode imajo Katar, Izrael in Libanon. 12 držav z najvišjim tveganjem leži na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki. Izvedenci pri WRI (Word Resurs Institute) opozarjajo, da vedno večje pomanjkanje vode lahko privede tudi do hudih posledic, kot se je pripetilo v Cape Townu v Južnoafriški republiki, ko so zaradi hude suše ostali skoraj brez vode. Res je, da se zgodovina migracij začenja že v pradavnini človeštva v dolini Rift v Afriki, od koder se je homo sapiens pričel pomikati proti Evropi in naprej v druge predele sveta. Torej nič novega za človeštvo. A zdaj se to dogaja zaradi vojnih žarišč, lakote in pomanjkanja vode, ki so posledica vse bolj izrazitih podnebnih sprememb. S tem se stopnjuje naraščanje migracij iz predelov sveta, ki so najbolj ogroženi zaradi teh pojavov. Po drugi strani s staranjem evropskega prebivalstva in vedno večjim razvojem gospodarstva in svetovne trgovine prihaja do zahteve vedno bolj mobilne delovne sile. S tem je povezano preseljevanje prebivalstva. O tem poroča Agencija ZN za begunce, ki je v poročilu leta 2019 objavila podatke, ki govorijo o 70.800 milijonov beguncev v svetu. Po podatkih Svetovne organizacije za migracije je na svetu 192 milijonih ljudi, ki ne živijo v rojstni deželi. To so zgovorne številke o pojavu migracij, ki so v nekem smislu tudi dobrodošle za razvoj gospodarstva v demografsko pešajoči Evropi. Če se ozremo še na versko področje, ugotovimo napredujočo sekularizacijo v Cerkvi, obenem pa porast islamizacije na stari celini, ki je posledica že prej omenjenih migracij. Evropa, kot smo jo poznali v preteklosti, vidno izginja in se vse bolj spreminja. V ospredje prihajajo vse pogostejše napetosti v raznih državah, ki so posledica zadevanja različnih ras in kultur druga ob drugo, kar povzroča tudi politične nemire. Ob vseh teh problemih je tu še kriza s to kužno boleznijo, ki se vse bolj širi in prizadeva ne le gospodarstvo in ekonomijo, temveč vse družbene sektorje, od zdravstva, šolstva in ostalih panog družbenega življenja. V knjigi Velika verstva je Robert Linder zapisal: “Duhovni temelj tega svetovnega političnega, gospodarskega in družbenega drsenja v prepad je sedanji rod ljudi, ki je odrezan od svojih korenin, ločen od svoje preteklosti in prihodnosti in se patološko ukvarja le sam s seboj.” /.../ “O prihodnosti je le malo resnega zgodovinskega in teološkega premisleka.” Dodal bi, da v današnjem stanju človeška družba nujno potrebuje vrednote krščanstva, ki nas nagovarjajo za ljubezen, mir, vero, red, odpuščanje, sočutje, usmiljenje, dobroto, za odgovornost in priznavanje dostojanstva vsakega človeka. A osnova vsemu temu je ljubezen – človek ne more imeti drugačnega stika z Bogom kakor po ljubezni. To so izzivi za ohranjanje kulture in življenja človeštva samega. Robert Linder je na koncu svojega prispevka zapisal: “Ko bodo vse današnje muhe in slepila že dolgo pozabljeni, bodo kristjani po vsem svetu poslušali preprosto oznanilo – evangelij ter veselo živeli v skupnosti z Bogom in med seboj. ” Pavel Vidau Starodavna gotska cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu, tista ob izviru Timave, je bila v soboto, 17. oktobra 2020, po dolgem času spet prizorišče podelitve zakramenta svete birme. Poleg simboličnega pomena, ki ga ima ta cerkev za vso župnijo in širši prostor, kot prva prafara, so se zanjo odločili tudi zaradi velikosti. Varnostni razlogi v času koronavirusa so namreč narekovali potrebne ukrepe, strogo določena mesta za družinske člane enajstih birmancev, potrebno varnostno razdaljo med ostalimi sodelujočimi, obvezno razkuževanje in nošenje maske. Ob nadškofu Redaelliju je bil pri oltarju g. Giorgio Giannini, ki je odgovoren za slovensko versko občestvo v župniji sv. Janeza Krstnika v Devinu, Štivanu in Medji vasi, se pravi vaseh, od koder je bilo pet deklet in šest fantov, ki so se, pod skrbnim vodstvom katehistinje Nine Pahor, dve leti pripravljali na ta zakrament. Katehistinja je nadškofu tudi javno poročala o pripravi birmancev in njihovem sodelovanju v župniji od osnovnošolskih let dalje. Vsi so bili poklicani in so potrdili svojo pripravljenost sprejetja zakramenta potrditve. Nadškofova homilija je bila seveda vezana na nedeljski odlomek iz Matejevega evangelija, ki govori o tem, kako so farizeji skušali Jezusa z vprašanjem, ali je dovoljeno dajati cesarju davek ali ne, in kako jim je Jezus, ko so mu pokazali davčni novec itd., rekel: “Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega”. Birmance je tako povabil, naj se ob zakramentu potrditve zavejo, kot sama beseda pove, da jih ta zakrament še natančneje potrjuje v odnosu do Boga. Ob tem jih je povabil, naj skušajo resno živeti tri božje kreposti: vero, ki naj jo udejanjajo tudi z deli; ljubezen, ki terja določen napor, da napreduje, in upanje, ki ga podpira gotovost, ki nam jo daje Bog, ker nas ljubi. Sledil je obred svete birme. Pristopili so botri, odgovarjali so na vprašanja o veri, sledilo je polaganje rok in maziljenje s krizmo ter potrditev enajstih birmancev, ki so nato, tudi upoštevajoč pomen sedmih darov Sv. Duha, oblikovali svoje prošnje. Kljub omejitvenim varnostnim predpisom je bil obred v Štivanu res doživet duhovni praznik. K temu je gotovo prispeval tudi cerkveni zbor, ki je pod vodstvom Hermana Antoniča pel z maskami na obrazu in v okrnjeni postavi s samo tremi pevci za vsak glas, da ne bi ustvarjali gneče, kljub temu pa je bilo petje od vstopnega Vodopivčevega Ecce sacerdos magnus v pozdrav nadškofu megr. C.R.M. Redaelliju do sklepne Hladnikove Marija skoz življenje, ki je pospremila udeležence iz cerkve, zelo praznično in dovršeno. Sicer se je petje mešanega cerkvenega zbora izmenjavalo tudi z dobro pripravljenim petjem mladinskega župnijskega zbora, ki so ga tokrat v glavnem sestavljali sami birmanci in njihovi bratje in sestre, s kitarami pa sta ga spremljali Petra Pahor in Mira Tavčar. Prav mladinska sklepna pesem pa bo marsikomu ostala v mislih s svojim refenom: “Evangelij bom živel, alelujo Ti bom pel in vedno hodil za Teboj!” V.J. foto Mitja Emili Obvestila Vodstvo SSG, ob upoštevanju novega vladnega odloka z dne 25. oktobra 2020, obvešča, da je začasno moralo zamrzniti uprizoritev vseh predstav. Darovi Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: na Misijonsko nedeljo naknadna nabirka v rojanski župniji 30€, N.N. 100€, župnija sv. Ana 115€, župnija sv. Jakob 35€. Darove lahko nakažete tudi na: ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948 Codice Bic: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan, ul. Cordaroli 29, 34135 Trst Za rojansko glasilo Med nami daruje Ivica Švab 10€. V spomin na svaka Draga Bajca daruje Boris Fabjan z družino 100€ za društvo Rojanski Marijin dom. “Avanti tutta”, slovenščina v devinsko-nabrežinski občini še vedno (ali ponovno) nazaduje Igor Gabrovec, občinski svetnik liste Skupaj-Insieme v devinsko nabrežinski občini, spet ogorčeno ugotavlja, da na Občini Devin-Nabrežina ne upoštevajo njene dvojezične stvarnosti in ne spoštujejo pravic tu živeče slovenske narodne skupnosti. Tako piše v obvestilu za javnost: “Pred dnevi so dijakom devinsko- nabrežinskih šol namenili brošuro, ki naj bi jih opozarjala na številne pasti internetnega deskanja. Gre za nedvomno koristno in zanimivo pobudo, ki pa, žal, ponovno prezira dvojezično stvarnost Občine Devin- Nabrežina. Zgibanka, ki je namenjena mladim, njihovim staršem in vzgojiteljem, je objavljena izključno v italijanskem jeziku. Izjema je le spremna beseda, ki jo županja in njen odbornik podpisujeta tudi v slovenski inačici. Slovenščina pa se tu tudi konča. Celo naziv občine pod uradnim grbom je izključno v italijanščini. Na županjo Danielo Pallotta sem zato naslovil nujno interpelacijo, saj ne moremo dopuščati nespoštovanja temeljnega načela naše občinske stvarnosti, ki sloni na statutarno določeni popolni enakopravnosti in enakovrednosti italijanskega in slovenskega jezika. Gre za zgodovinsko pomembno vrednoto, ki obenem nosi tudi globok simbolni evropski pečat. Zato vztrajam, da je javna raba slovenščine in njena vedno vidna enakopravnost ne le priporočena ali zadeva politične oportunosti, temveč zakonsko določena obveznost. Tako kot vztrajam, da na pročelje županstva ob italijanski in evropski spada tudi slovenska zastava. To pa se ne dogaja. In na vencih, ki jih ob raznih svečanostih polagamo na obeležja padlim in žrtvam, mora najti svoje mesto tudi trakec s slovenskimi barvami. A tudi to se prav tako ne dogaja. Ker spoštujemo druge, enako spoštovanje pričakujemo do nas. Ker sta narodna in jezikovna identiteta naših občanov raznoliki in večplastni. Spoštovanje dostojanstva in kulturne, jezikovne, narodne enakopravnosti in enakovrednosti moramo z vso vnemo prenašati tudi na mlade generacije. Zato je objava mladim namenjene izključno italijanske brošure zgrešena in nedopustna izbira sedanje občinske uprave, v kateri sedijo tudi Slovenci in Slovenke. In od teh vsakič pričakujem, da dvignejo svoj glas.” Poseg občinskega svetnika Igorja Gabrovca ŠTIVAN Sveta birma “Alelujo Ti bom pel in vedno hodil za Teboj!” 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS12 Aktualno Nova monografija o znani celjski svetovni popotnici Neskončno potovanje Alme M. Karlin V Pokrajinskem muzeju Celje so 12. oktobra 2020, prav na dan, ko bi Alma M. Karlin praznovala 131 let, predstavili znanstveno monografijo Neskončno potovanje Alme M. Karlin izpod peresa antropologinje Barbare Trnovec, ki se z znano Celjanko ukvarja 23 let. Knjiga, napisana na poljuden način, poleg že znanih prinaša tudi vrsto novih spoznanj, pospremila pa naj bi tudi razstavo, ki naj bi bila prihodnje leto na Dunaju. Monografijo, ki nosi podnaslov Življenje, delo, zapuščina, je želela raziskovalka, kustosinja in skrbnica zbirke Alme Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje napisati na poljuden način, da bi z njo nagovorila čim več bralcev. Kot je povedala na predstavitvi, upa, da bo knjiga bralcem omogočila intelektualni, duhovni in estetski užitek. Knjiga prinaša tako poglobljena in dopolnjena starejša spoznanja iz monografije Barbare Trnovec Kolumbova hči: Življenje in delo Alme M. Karlin iz leta 2011, kot tudi vrsto novih spoznanj. Pri delu oziroma t. i. inovativnem znanstvenoraziskovalnem pristopu je avtorica dosledno navajala vire. Prav verodostojno prikazovanje življenja in dela Alme Karlin je po avtoričinem mnenju v zadnjih letih poskrbelo za njeno rehabilitacijo in dramatično spremembo v percepciji njenega dela. O tem med drugim pričajo poštna znamka, uvrstitev v šolske učbenike in velika razstava v Cankarjevem domu. V dvodelno monografijo s skupno 19 poglavji je Barbara Trnovec vključila več avtorskih besedil Alme Karlin, saj je želela, “da sama spregovori o sebi”, te zapise pa je dopolnila s pričevanji ljudi, ki so jo poznali, ter dokumenti, ki jih je odkrila v Sloveniji in Nemčiji. V prvem delu je predstavljeno izjemno potovanje Alme Karlin okoli sveta. Po besedah Barbare Trnovec se Alma Karlin uvršča v sam vrh svetovnih popotnikov. Kot je povedala, ni odkrila nikogar, ki bi po svetu sam neprekinjeno potoval osem let in se pri tem preživljal z lastnim delom. V delu je omenjeno tudi literarno ustvarjanje Alme Karlin. Kot je pojasnila Barbara Trnovec, že vrsto let spodbuja k literarnemu vrednotenju njenega dela. Poudarila je, da je prodala na deset tisoč izvodov svojih potopisov in bila v svojem času zlasti v Nemčiji zelo priljubljena. Sicer pa je Barbaro Trnovec bolj kot potovanja in literatura nagovorila osebnostna drža Alme Karlin. Bila je nosilka vrednot; ves čas se je borila za resničnost in pravičnost, je pojasnila avtorica. Ker je javno nasprotovala nacizmu in komunizmu, je bila z obeh strani nadzorovana, predvidena za likvidacijo, vse to pa je botrovalo tudi njenemu zelo tragičnemu koncu, zaznamovanemu z boleznijo in hudo revščino ter poznejšim umikom v pozabo. Monografija, ki je izšla v sozaložništvu z znanstveno založbo Filozofske fakultete v Ljubljani, bo kmalu izšla tudi v nemškem in angleškem prevodu. Delo bo pospremilo razstavo, ki bo, kot upajo v Pokrajinskem muzeju Celju, prihodnje leto na ogled v dunajskem Weltmuseum Wien. KANALSKA DOLINA Tiskovna konferenca Združenja don Mario Cernet Pomanjkanje slovenskih duhovnikov je zmeraj bolj boleče Kanalčani so zelo navezani na domače jezike in kulture, ki so jih skozi zgodovino tudi duhovniki večkrat obranjali in podpirali. Zgodovinsko gledano je v vaseh Kanalske doline, kjer se je nekoč govorilo pretežno slovensko, zmeraj opravljal pastoralno delo slovenski duhovnik. Zadnji dvojezični duhovnik je bil v Kanalski dolini gospod Mario Gariup, ki je v Ukve prišel po peticiji za slovenskega duhovnika, ki so jo Ukljani leta 1973 poslali takratnemu videmskemu nadškofu msgr. Alfredu Battistiju. V Kanalski dolini je opravljal pastoralno delo od leta 1974 vse do svoje smrti februarja lani. Če izvzamemo p. Petra Laha, ki predvsem poleti skrbi za svetišče na Svetih Višarjah, duhovne oskrbe v slovenščini, nemščini in furlanščini v Kanalski dolini tudi v novem pastoralnem letu še ni. To je izhodišče tiskovne konference, ki so jo člani Združenja don Mario Cernet sklicali v petek, 23. oktobra, v dvorani Skupnosti Ukve, da bi opozorili na pomanjkanje duhovne oskrbe v domačih jezikih v Kanalski dolini – še posebej v slovenščini. V imenu Združenja Cernet je Alessandro Oman najprej izpostavil Gariupova dosmrtna prizadevanja, da bi obranil in vrednotil slovensko kulturo. Novembra 2019 je mesto župnika na celem pastoralnem sodelovanju Trbiž in tako v župnijah Trbiž, Žabnice, Bela Peč, Rabelj, Ukve in Naborjet- Ovčja vas prevzel gospod Alan Iacoponi, ki je star 43 let in se je rodil v Boliviji. Stalno mu pomaga le kaplan g. Gabriel Cimpoesu, ki je star 44 let in se je rodil v Romuniji. Ko se je gospod Iacoponi novembra lani predstavil skupnosti, je pokazal precejšnjo odprtost in obljubil, da se bo naučil slovenščine in nemščine. Razen na Svetih Višarjah je v zadnjem letu na cerkvenem področju slovenščina v Ukvah in Žabnicah bila prisotna predvsem na pobudo vernikov, ki so prispevali z branjem ali pri kakšni dvojezični molitvi, v Ovčji vasi tudi s petjem, ki so ga oživeli lani. Tako je, odkar je novembra lani odšel p. Jan Cvetek. 39-letni frančiškan iz Bohinja je od konca l. 2018 vse do novembra lani pomagal še posebej v cerkvah, za katere je do svoje smrti bil odgovoren g. Mario Gariup. To je v Naborjetu, s podružničnimi cerkvami v Lužnicah, Šenkatriji in Ovčji vasi, in v Ukvah. Po izteku pogodbe med videmsko nadškofijo in slovensko frančiškansko provinco so verniki Kanalske doline sestavili pismo, s katerim so cerkvene predstojnike prosili, naj p. Cvetka spet sprejmejo v videmsko nadškofijo in ga napotijo k njim. Pismo je podpisalo okrog tisoč Kanalčanov iz cele Kanalske doline. Območje ima okoli pet tisoč prebivalcev. Dokument so predstavniki raznih župnij Kanalske doline izročili videmskemu nadškofu Andrei Brunu Mazzoccatu že decembra lani, na odgovor pa še čakajo. V zadnjem letu so v župniji Naborjet-Ovčja vas in Ukve prišli pomagat razni duhovniki, a le za praznične maše. Za pastoralne dejavnosti in katehezo naj bi skrbel gospod Alan Iacoponi. Organizatorji tiskovne konference so opozorili na še živo uporabo slovenskega jezika. Navada, ki sega daleč nazaj v čas, je zasidrana še posebej v župnijah Ukve in Žabnice; slovenska tradicija je pa še naprej prisotna tudi v podružnični cerkvi Ovčja vas s petjem. Oman je opozoril na splošno živahnost Kanalske doline v okviru videmske nadškofije. Zaznamujeta jo versko in kulturno bogastvo z ohranjanjem dvojezičnih maš, procesijami, slovenskim petjem in tudi s sodelovanjem s šolami preko samega Združenja Cernet. Skupnosti v Ukvah, Žabnicah in Ovčji vasi imajo slovensko kulturno in versko tradicijo. V zvezi s tem se je Oman navezal na encikliko papeža Janeza Pavela II. z naslovom Slavorum apostoli. V njej je rajni sveti oče spominjal, kako je sam Ciril terjal enakovrednost slovanskih jezikov pred hebrejščino, grščino in latinščino in dostojanstvo vsakega jezika. Oman se je navezal tudi na besede pokojnega videmskega nadškofa Alfreda Battistija. Na Dnevu emigranta leta 1977 je razložil, da krščansko sporočilo nima izbranih jezikov. “Cerkev je poklicana k temu, da se vključi, se zasidra v različne kulture ljudstev, ki naredijo svet pester, bogat in lep.” In še “Cerkev je torej za pravičnost, resnico, svobodo ljudstev, proti katerikoli rasistični, kulturni, jezikovni in družbeni diskriminaciji. To je tolažljiva resnica, ki jo je ponovil Drugi vatikanski koncil, ki se je v liturgiji navdihovala po tem kriteriju: tako kot je normalno uporabljati domači jezik med pogovori, v družinskem življenju, tako je normalno uporabljati ta jezik tudi v molitvi, med kultom in v pogovoru z Bogom. Duša mora razumeti tisto, kar govorijo ustnice.” Organizatorji so tiskovno konferenco sklenili s prošnjo, naj cerkvene oblasti oziroma videmski nadškof msgr. Andrea Bruno Mazzoccato zagotovi prisotnost dvo- ali večjezičnega duhovnika, ki bi lahko prenašal bogato domačo jezikovno, versko in kulturno dediščino. Že pater Cvetek je v letu, ko je bil v Kanalski dolini, dobro izpolnil nalogo. Člani Združenja Cernet izpostavljajo, da je v enem samem letu vključil vse župnijske skupnosti, kjer je opravljal pastoralno delo. Če prošnja Združenja don Mario Cernet ne bo uslišana, se bodo člani obrnili na samega papeža Frančiška, ki je v teh letih pokazal občutljivost za vprašanja, ki zadevajo zadnje, manjšine ter zapuščene in neposlušane krščanske skupnosti. Slovenski visokošolski sklad Sergej Tončič Razpis podpore za šolsko leto 2020/2021 Slovenski visokošolski sklad Sergej Tončič razpisuje podpore za akademsko leto 2020/2021rednim študentkam in študentom, ki so vpisani v dodiplomske in podiplomske visokošolske študijske programe. O številu podpor in zneskih bo odločal odbor sklada. Prednost imajo študenti, ki imajo slabše finančne razmere. V skladu s statutom sklada morajo prosilci imeti stalno bivališče ali biti rojeni v Furlaniji Julijski krajini. Vsi interesenti naj prošnji, ki mora vsebovati številko telefona, mobitela in naslov elektronske pošte, priložijo fotokopijo osebnega dokumenta, curriculum vitae, potrdilo o dokončani višji srednji šoli s slovenskim učnim jezikom, potrdilo o vpisu na fakulteto in izpis opravljenih izpitov, družinski list in obrazec ISEE. Dokumentacijo naj prosilci pošljejo po pošti ali vročijo osebno v zaprti ovojnici na sedežu sklada (Slovenski visokošolski sklad Sergij Tončič, ulica Ginnastica 72, 34142 Trst). Reševali bodo prošnje, dospele do najkasneje 16. novembra 2020. Razpis je objavljen tudi na spletni strani sklada www. skladtoncic.org. Luciano Lister, Alessandro Oman, Anna Wedam in Osvaldo Errath Barbara Trnovec 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 13Slovenija Navodila in priporočila Slovenske škofovske konference V epidemiji zavzemanje za vrednote, kot so življenje, zdravje in tudi gospodarstvo! V življenju in razmerah v Sloveniji, v kateri je zaradi epidemije z virusom covid-19 polno ovir in strašljive nevarnosti za celotno narodno skupnost, sta naša misel in skrb namenjeni tudi spominu in počastitvi mrtvih, kar spada med izročila naše kulture, civilizacije in krščanske opredeljenosti. Bližnji 1. november, praznik Vseh svetih, in 2. november, praznik spomina na verne rajne, bomo sicer zaznamovali brez tradicionalnih oblik in načinov in udeležbe ljudi oziroma vernikov. Povzročitelj težav je virus, toda vsebina in pomen obeh praznikov bosta vseeno ohranjena. Slovenska škofovska konferenca je odločila, da so svete maše z ljudstvom do nadaljnjega odpovedane, dovoljene pa so osebne maše duhovnika brez vernikov. Priporočeno je spremljanje svetih maš po spletu, radiu in televiziji. Največ takih obredov - tudi prenos svete maše iz ljubljanske stolnice - bo na praznik vseh svetih, pričeli se bodo ob deseti uri. Zaradi zdravstvenih razmer se na oba praznika opusti tradicionalno obiskovanje sorodnikov in prijateljev. Verniki naj obiščejo samo grobove v domači župniji in tam molijo za rajne. Duhovniki bodo blagoslovili vse grobove na pokopališču z enega samega mesta, brez blagoslova posameznih grobov in brez navzočnosti vernikov. Med navodili Slovenske škofovske konference o ravnanjih in obnašanjih med delovanjem virusa covid-19 je zelo pomembno vabilo škofov, naj verniki namesto nakupov cvetja in sveč darujejo za svete maše ali za razne dobrodelne namene. Slovenska škofovska konferenca tudi naroča, naj duhovniki, redovniki, redovnice ter verniki dosledno uresničujejo državna in cerkvena navodila za preprečevanje epidemije ter ohranitev svojega zdravja in zdravja bližnjih. Zaradi nepričakovano hitrega širjenja tako imenovanega drugega vala okužb je vlada 19. oktobra v Sloveniji znova razglasila epidemijo za obdobje tridesetih dni. Premier Janez Janša je pojasnil, kateri so prednostni cilji, ki si jih vlada v boju zoper virus postavlja. Pravi, “najprej so življenja, potem je zdravje in potem je ekonomija oziroma gospodarstvo, še posebej življenjsko pomembne dejavnosti. Vse drugo, od zabave do številnih drugih dejavnosti, pa tudi nekaterih svoboščin, bo moralo nekaj časa počakati. Bolj ko bomo z ukrepi in obnašanjem upoštevali to lestvico vrednot, prej se bomo lahko vsaj večinoma vrnili k normalnemu življenju.” V vladi medtem pripravljajo predlog že šestega svežnja tako imenovanih protikoronskih ukrepov, s katerimi bodo odobrili nova sredstva za pomoč prebivalcem in gospodarstvu, prizadetim z virusom covid-19. V Sloveniji že poteka tudi cepljenje zoper sezonsko gripo, ki je brezplačno in bo letos zajelo, tako kaže zanimanje, zelo veliko število ljudi. Povsod v državi znova deluje tudi civilna zaščita, ki nudi vsestransko pomoč ljudem v stiski in težavah. Vladni urad za komuniciranje je vzpostavil klicni center za posredovanje zanesljivih informacij o delovanju koronavirusa. Prebivalci lahko informacije dobijo na brezplačni telefonski številki 080 1404 med 8. in 20. uro. O obdobju virusa in povezavi tega zla s politiko je v reviji Ognjišče napisal komentar Branko Cestnik, teolog, župnik v Frankolovem pri Celju, pa tudi znan politični analitik in pisatelj. V komentarju z naslovom Trd oreh ugotavlja: “Drugi del koronavirusa smo pričakovali, nismo pa mislili, da bo tako uničujoč, resen, in da bo Slovenija v sredini oktobra svetovno ‘zablestela’ po številu okuženih na milijon prebivalcev. Očitno se nam dogaja palica, močan udarec. Vprašati se je, če smo res tako trd oreh, da nas bo šele velika stiska spravila k razumu in odgovornosti. Najprej si moramo priznati, da se je Slovencem in Slovenkam zgodilo vsem enako. Podcenjevali smo koronavirus. V Sloveniji je bilo obče pomanjkanje čuječnosti. Slabo bi bilo, če bi nekdo koronavirus uporabil kot orodje za kampanjo zoper drugega in dobesedno preko trupel utrjeval svojo ideološko in politično prevlado. Oktobrska kriza dokazuje, da ta namera obstaja in da ni majhna. Nekateri vplivni ljudje so žal ideološko sfanatizirani do te mere, da so izgubili stik z resničnostjo in ne vidijo, da je krivda za jesenski skokovit izbruh okužb kolektivna, predvsem pa, da je naš resnični in skupni sovražnik covid-19. Nekdo bo palici, ki je udarila z virusom, rekel Božja kazen, mi pa bomo temu rekli Božja priložnost za poboljšanje.” V slovenski politiki se sicer nadaljujejo trenja in polemike z glavno značilnostjo, da si opozicija prizadeva ovirati delo vlade, jo odstaviti, vendar za to ne uspeva zbrati 46 poslanskih glasov. Tisti, ki navdihujejo in usmerjajo politiko levice, so začeli v politično igro pošiljati Karla Erjavca, nekdanjega predsednika stranke Desus in zunanjega ministra. Prejšnja vlada pod vodstvom Marjana Šarca je podcenjevala koronavirus in zatrjevala, da gre za običajno gripo, sedaj pa omenjeni nekdanji predsednik vlade izjavlja, da je sedanja vlada kriva za drugi val epidemije in naraščanje okužb. Predsednik vlade Janez Janša je imel po spletu pogovor z nemško kanclerko Angelo Merkel, s katero sta se sporazumela o več pomembnih skupnih vprašanjih obeh držav. Novica je tudi ta, da se je zunanji minister med obiskom v baltskih državah okužil z virusom covid-19 in se zdaj nahaja v tako imenovani samoosamitvi. Marijan Drobež Ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore (Foto STA) Na Travniku v Gorici sva se pred leti srečala s sošolcem iz osnovne šole, ki živi v slovenski prestolnici in je diplomiran politolog. Ko tako sediva pred kavarno in obujava spomine, pride mimo nekdanja profesorica in pozdravi: “Kako si kaj, Ambrož?” “Živjo, Marija,” odzdravim, izmenjava nekaj besed in odide dalje. Moj gost ob tem prebledi in postane zelo zamišljen, potem pa reče: “Poznaš to žensko?” “Seveda, jo poznam. To je bila zanimiva profesorica latinščine.” On pa nekaj momlja in doda: “ Veš, ta me je pred leti na meji tako spucala, da mi je postala celo simpatična!” “Kakšen randi pa si imel z njo? Zdaj je prepozno, da bi mislil na to, kaj bo rekla žena, če ji poveš, da si srečal nekdanjo simpatijo?” “Žena tega ne ve, to vem samo jaz! Bilo je v tistem času, ko je v Trstu izšel Kocbekov intervju s spomini, ga poznaš?” “Seveda, dobil sem ga na Grahovo še isti teden in smo ga celo obravnavali pri mladinskem verouku.” “Za dober mesec pozneje je bil ponatisnjen na zadnji strani Naših razgledov, tako da ga je lahko brala cela Slovenija. Vse podpisnike smo na meji zasliševali. Spominjam se mladega profesorja nemščine, ki je bil ves zmeden. Na seznamu je bil tudi neki sindikalist z italijanskim priimkom, pa ga niso ustavili, ker je priskrbel veliko italijanskih pokojnin našim staršem, ta, ta, pa je tako govorila, kot da nima 'žlajfov'. Na koncu mi je rekla, da četudi bi ji bil simpatičen, bi me ne pogledala, ker ji ne pomenim nič, ker delam to umazano delo!' Vstala je in odšla, jaz pa sem ostal sam v pisarni na policijski postaji v Rožni Dolini. Ostal sem zmeden, saj me ni do tedaj še nihče tako oklofutal! Vidiš, te tlake ti nisi poznal. Če si hotel, da si dobil štipendijo in napredoval v jugosocializmu, si moral delati tudi takšne stvari. Zasliševati, poizvedovati, vrtati in izvrtati vse mogoče stvari, končno smo v tistem času gradili socializem, pa še varovali domovino, ki je splavala po vodi, kot vse tiste obljube, ki so nam jih obljubljali.” “Veš kaj”, dodam, “časi so šli, mi pa smo ostali. Kakšni smo postali, boljši ali slabši, kaj smo se iz vsega tega naučili, kaj smo ob vsem tem spoznali? To presodi sam!” Ambrož Kodelja Iz časov, ki jih ni več Tako smo doživljali mejo med Jugoslavijo in Italijo Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je z navdušeno zagnanostjo in polno upanja zaoralo v novo gledališko sezono, ki jo je oblikovalo z mislijo na umetniško kakovost in tehtnost vsebin. Novogoriškim gledališčnikom je uspelo uprizoriti dve premieri v sklopu abonmajskega programa, eno pa tudi izven. A zdaj jim je, žal, koronavirus spet vrgel polena pod noge. Ker je zaradi rastočega števila okuženih s covidom-19 slovenska vlada razglasila epidemijo v državi in za zajezitev širjenja koronavirusa sprejela vrsto ukrepov, med temi tudi prepoved prireditev, je vodstvo gledališča z 20. oktobrom moralo do nadaljnjega odpovedati vse najavljene predstave. Kot zagotavljajo v gledališču, bodo poskrbeli za nadomestne termine, tako da bodo lahko vsi abonenti doživeli predstave v živo. Srčno si želijo, da bi se čim prej spet srečali, saj so gledalci zelo spodbudno spremljali novo gledališko sezono. Iz gledališča sporočajo tudi, da kupljenih vstopnic ni treba menjati. Če pa bi se kdo odločil za povrnitev kupnine, mu to omogačajo pri blagajni gledališča. Ta bo sicer spet začela obratovati takoj po preklicu ukrepov o prepovedi prireditev. Za dodatne informacije lahko zainteresirani pokličejo na tel. št. 053352251, 031371747 ali pišejo na odnosizjavnostjo@ sng-ng.si. IK Slovensko narodno gledališče Nova Gorica Predstave so prestavljene do nadaljnjega 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS14 Aktualno Ko imaš srečo, da si se rodil na Krasu, ko si navezan na svojo zemljo, ki ni rjava, je rdeča, ko ti pogled na raznobarvno jesen vsakokrat razneži dušo, si lahko srečen človek. Ko pa ti Kraševka podari svoje srce, si še srečnejši. Kraševke smo trmaste, nepopustljivo vztrajne, ponosne, a vendar znamo ljubiti. Taka je moja nona Natalia. Zato, drage bralke in bralci, ne zamerite, ker bom njej posvetila zadnje poglavje svojega potovanja po zgodovini naših ljudi, po odkrivanju njihovih življenjskih zgodb in kulinaričnih navad. Nona se je rodila in od vedno živi na Poljanah, pri nas doma smo Jurnevi. Je sedma od osmih otrok, ki so se rodili pranoni Roži in pranonotu Francu. Že od otroških let je vajena trdega dela, brez tarnanja, brez ugovarjanja. Doma so imeli manjšo kmetijo, nekaj glav živine ter nekaj njiv v okolici vasi in dlje. Nona je bila močna. Med drugo svetovno vojno je najprej obiskovala italijansko osnovno šolo v Doberdobu. V najhujših časih, ko so morali pouk prekiniti, pa je spremljala popoldanski pouk v “partizanski” šoli, ki je bila prav v hiši, kjer sem jaz odraščala. Učiteljica je bila nonina sestra Marica in tudi njun oče je pomagal: vaška otročad se je zbirala ob dolgi rdeči mizi in onadva sta jo naskrivaj učila slovenskega jezika, medtem ko so drugi na cesti pazljivo gledali, če so v vas prihajali nemški vojaki. Srečni so bili, ko so iz Gorice prišli “profesorji” in jim prinesli knjige. Tudi pranono Juren je veliko bral - “pri nas so bile knjige povsod”. Poljanski otroci so tedaj celo prejeli spričevalo, a vse, knjige in spričevalo, se je žal izgubilo, saj so jih morali skriti pred Nemci in med senom v “štali” so jih našle miši. Poljanci so zelo pazili na “špijune”, ker je bilo nevarno, “da so te ovadli”, kljub temu pa so med vojno nona in druge deklice ter žene v vasi pletle nogavice za partizane, ki so bili skriti v kraških gozdovih. Doma so imeli ovce in pranono je popravil star kolovrat, ta pa je romal od hiše do hiše, kjer so pridne ročice predle in pletle. Po vojni je bilo hudo, a življenje se je spet začelo po ustaljenih ritmih in delovnih navadah, “vsi smo delali in nono je znal ukazat”! Že zgodaj zjutraj se je nona odpravljala na pašnik, kjer je kosila seno in ga opoldne v “žbrinclji” na glavi nosila domov. Še pred kosilom ga je morala pospraviti na senik. Nekoč jo je oče dan pred “Vahti” poslal samo na njivo v Redipuljo. Bila je stara le 14-15 let, a ubogala ga je in se z vozom ter dvema voloma odpravila na pot. Šla je na njivo in pobirala sirčje. Ker je bila zemlja mokra in so se kolesa vozu globoko vdirala v blato, je morala večkrat peljati na pol prazen voz z njive na suho in tam snope sirčja položiti na tla, “na čisto”, ter se vrniti na njivo po drugo sirčje. Zgodilo se je, da je prenaglo vrgla snop na tla. Močno je zaropotalo in vola sta se tako preplašila, da sta z vozom vred zbežala, ona pa je k sreči pravočasno skočila na tla. Bila je bosa in živali ni mogla dohiteti. V obupu je ustavila moža, ki se je slučajno peljal mimo na kolesu, in ta je k sreči ustavil živali, preden sta pridrveli na glavno cesto. Preplašena je bila in se je bala, da jo bo oče okregal, in vendar jo je on dohitel prav v trenutku, ko je možakar vola ustavil, in “niti besede ni gusnil”. Nona se je v letih po vojni za nekaj mesecev tudi zaposlila pri zadrugi, ki je skrbela za posaditev borov po izmaličeni, goli kraški gmajni. Na kraj, kjer so delali, nad Seucami in Doberdobskim jezerom, se je vozila s kolesom. Veselila se je, ker je šla od doma in si zaslužila nekaj denarja, bila pa je tudi v prijetni družbi, “vedno smo peli, moški so kopali jame in pupe smo sadile drevje”. Od doma si je nesla kosilo, a kaj, ko “smo bili otroci vedno lačni”! Resnično, hrane je bilo malo in mleko domače krave je bilo samo za v prodajo, tako da je bila za kosilo in večerjo na jedilniku le mineštra, “kuhnja”. Kruha niso poznali, otroci pa so bili srečni, ko je nono kasneje kupil njive, na katerih so lahko pridelovali “sirk” in si tako končno privoščili polento. Stanje se je z leti izboljšalo, in ko se je nona poročila, ji je mama prepustila “špargert in kuhencu”, saj je prišel v družino “furješt” in nona je začela kuhati za svojega moža, starše in najmlajšo sestro, ki še ni bila poročena. Po poroki je nono prepričal tasta, da so uvedli marsikatero novost. Stranišče v hiši je bil pomemben dosežek, čeprav se pranonotu ni zdelo primerno imeti “lajbn” v hiši. Kmalu se je rodil moj oče. Nona je do zadnjega dne pred porodom še delala na njivi, po porodu pa si je privoščila le osem dni počitka, “obrudence”. Dečku so se pridružile še tri sestrice, “bila je Babilonija”. Mož jo je celo prepričal, da je na Poljanah odprla prvo (in zadnjo) trgovino v vasi. Bilo je naporno, a otročki so bili pridni, “cigančki, zmerej bosi”. Živeli so vsi skupaj, in ker je nona tudi v odraslih letih še vedno ubogala svojega očeta, so tudi njeni otroci naravno sledili njegovim pravilom - še vedno je bil nono Juren gospodar. Pri vzgoji otrok ji je pomagala pranona Roža. Nona mi je priznala, da se je kasneje sama več ukvarjala z nami, svojimi vnuki, kot pa z lastnimi otroki. Svojo mamo je ljubeče in spoštljivo negovala do njenega zadnjega trenutka na tej zemlji, nas vnuke pa je nagovarjala, naj stopimo k njej, naj se ne bojimo bolnih in starih ljudi, naj se je dotaknemo in ji povemo, koliko jo imamo radi. In to smo tudi storili. Nona Natalia je vse vnuke učila hoditi tako, da nas je postavila stoje v kot in nas z odprtimi rokami vabila k sebi. Učila nas je vožnje s kolesom, tako da je kolo držala za sedež in tekla za njim. Veliko časa je preživela z nami, saj smo vsi živeli na istem “brjaču”, vsa vrata so bila odprta, šli smo, kamor smo hoteli, in bili vedno skupaj. V poletnih večerih se je cela družina, naša velika družina, zbirala ob sveži večerni sapici. Navadno smo jedli lubenico in otroci smo si cel obraz “oprali” z velikim kosom sladkega sadeža. Cement na tleh je bil moker, sladek in lepljiv, raj za mravlje, tako da je moral moj oče z gumijasto cevjo za zalivanje vse oprati - tudi nas je “pošprical”, da smo tekli in vriskali. Do pred nekaj leti je nona ob sobotah ali nedeljah kuhala za vse nas. Pripravljala je sipin golaž, njoke, domačo juho, ocvrte sardele in pohane gobe, dežnike, ki jih je otrokom pretvarjala za pohanega piščanca. Oboževali smo njen “toč domač”, v katerega je dala kose najrazličnejšega mesa, kar je pač imela doma. Dokler smo bili majhni, je k njej prihajal Sv. Miklavž: nestrpno smo ga čakali ob dišečem vročem kostanju in toplem čaju s kuhanimi češpljami in jabolki, ob “poljanskih paštah” in “pištačih”. Zrasli smo, čas prehitro mineva. Nona čuti v kosteh svojo rodno zemljo in na svoje rame je vzela vse rane svojih domačih. Njeno srce, ki je veliko preizkusilo, je vzdržljivo, toplo in pokončno. Uči nas, da moramo starejše osebe spoštovati, da moramo trdo in pošteno delati in biti ponosni na to, kar smo in od kod prihajamo. Nona Natalia nam vedno pravi, naj svojim otrokom pripovedujemo “prauce” in naj jim povemo, kako je bilo, ko smo bili mladi, in kako trdo je bilo življenje nekoč, ko nas še ni bilo. Ko se ustavimo in jo poslušamo, nam veliko spominov posreduje skozi lastne izkušnje, lastno človečnost. In našim srcem, ki jo hvaležno sprejemajo, podarja veliko dobrotljivosti, veliko ljubezni. Ponosno še dolgo glej naš kamniti kraški svet, draga nona! V njem še naprej išči lepoto in mir. Pogled obračaj v sonce in neskončno bogastvo barv naše zemlje. TOČ DOMAČ: Sestavine (za 6 oseb): Polovica zajca, 2 piščančji stegni, 1 kg svinjskih rebrc, 1 čebula, 4 veliki krompirji, vejica rožmarina, 4-5 listkov žajblja, 2 vejici majarona, sol, poper, olje, 100 ml belega vina, 500 ml paradižnikove mezge, 1 žlica moke, 1 liter juhe. Priprava: V večjem loncu segrejemo olje in na njem prepražimo čebulo. Dodamo meso, ki smo ga zrezali na koščke, in ga popečemo. Dodamo sol, poper in ostale začimbe. Ko je meso dobro pečeno, ga polijemo z vinom. Ko vino izhlapi, dodamo na kocke zrezan krompir in paradižnikovo mezgo. Pomokamo in dobro premešamo, zalijemo z juho in kuhamo eno uro na nizkem ognju, nato preverimo, ali je meso mehko. Serviramo s polento ali kruhom. Bog žegnaj! Stare jedi v novih loncih (99) Impatiens Impatiens je cvetna esenca vseh nestrpnih, neučakanih posameznikov. Takšen človek dela vse hitro: je hitro, hodi hitro, govori hitro, vozi hitro, predvsem pa sovraži počasnost. Če ima okoli sebe počasne ljudi, postane jezen in nepotrpežljiv, ker mu gredo zelo na živce. Rad dela veliko stvari sam, ker so vsi ostali zanj prepočasni. Zaradi tega lahko postane nespoštljiv do posameznikov. Hupa pri semaforju v isti sekundi, ko se prižge zelena luč, raje plača kazen zaradi prehitre vožnje, kot da bi vozil počasi. To so osebe, ki sovražijo brezdelje, ker se v njem nič ne dogaja, same rabijo stalno dogajanje, stalno razmišljanje, drugače so živčne in jezne. Počasnost jim povzroča stres. Sovražijo nasvete, so hiperaktivne, nepotrpežljive, lahko tudi jecljajo zaradi hitrosti, motijo jih nepredvidljivi dogodki, ki jemljejo čas, lahko se odločajo prehitro in nepremišljeno. Sem spada lahko tudi bulimija, ko vržeš na hitro vse vase. Vse mora biti narejeno hitro brez zamujanj. Večkrat imajo zaradi te drže takšne osebe trd vrat. Kdor zboli, se želi takoj pozdraviti, da bo lahko spet hitro v akciji. Primer za impatiens: oseba drvi do cilja, vendar to njeno nepotrpežljivo hitenje ji zmaliči lepoto potovanja in užitek v njem. Cvetna esenca impatiens bo zbudila v osebi potrpežljivost, toleranco do drugih, počasnost in posluh za sočloveka. www.saeka.si Naturopatski nasveti (312) Erika Brajnik Predanost Ljubezni je bila zate odrešilna. V svoji umetnosti si zmogla spregovoriti o preprostosti, in kot da bi bila tvoja življenjska lekcija, se je vse na koncu steklo prav tja. Lahko izgubimo vse, celo lastno življenje, a ljubezen je edina sila, ki lahko pripoveduje o večnosti. Tako se nam je konec koncev razodel tudi Bog, prek vseobsegajoče in predane Ljubezni, ki edina lahko premaga smrt. Tebe je morala ljubezen sleči do gole duše, zato da si potem mirno odšla in se ji prepustila. Tisto uro, ko si se pripravljala na to, da boš deležna Božjega objema, in mi tega nismo vedeli, je pri nas doma prijatelj duhovnik daroval mašo. Zbrani smo bili ob lomljenju kruha in molitvi zate. Po končani maši me je Walter obvestil, da si odšla. V življenju ni naključij, o tem sem prepričan. Prav tako sem prepričan, da je bilo najino/naše kratko prijateljstvo ena najdragocenejših izkušenj v odnosih. Nevsiljivo si pokazala, da je edina pot samo zaupanje. Ne v to, kar je človeškega, ampak v to, kar je Božjega. Odšla si morda v pravem času, ko si bila lahko obkrožena z odnosi tistih, ki so te imeli radi. In tako je zate postala Ljubezen rešitev vsega. Ne morem si kaj, da tudi sam, ob tem, da z nostalgijo pomislim nate in me včasih obide žalost, izrečem zahvalo, da sem te smel poznati. In mi ni težko po tvojem zgledu izreči: Gospod je dal, Gospod je vzel. Naj bo hvaljeno ime Gospodovo. So ljudje, ki jim je dano v življenju narediti velika dela. Ampak velikost njihovih del ni merljiva v človeških merilih. Včasih je dovolj zavedanje. Majhnost v velikih stvareh. Tako velikih in obenem tako majhnih, kot je pogled obrnjen v nebo. V neizmernost. Kajti naša majhnost pred Večnostjo je bila vredna Ljubezni. Ki je in bo (od)rešila vse. Z 8. strani S pogledom v nebo ... ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa Veneto S.r.l., Sede legale: Via Saint Jean 64 Fontafredda - PN, Sede opreativa: Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, Cod fisc e P. Iva IT01882960931 tel. 0499960021 - faks 049 9960022; e-mail: info@centrostampaveneto.com , spletna stran: www.centrostampaveneto.com LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00 naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu Jamčenje zasebnih podatkov: v skladu s 13. členom Uredbe EU 2016/679 in z zakonskim odlokom 101/2018 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Celotno besedilo je na razpolago na spletni strani www.noviglas.eu v poglavju “Varstvo podatkov”. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških ted nikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novega glasa podpirata tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežela Furlanija Julijska krajina po DZ št. 26/2007. Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek za založništvo po zakonu št. 198/2016 in zakonskem odloku 70/2017 (prej zakon št. 250/1990). Novi glas prejema javna sredstva za medije. Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks. To številko smo poslali v tisk v torek, 27. oktobra 2020, ob 13. uri Katja Ferletič 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS 15Aktualno Da je sloves Gorice kot avstrijske Nice zaradi milega podnebja, ki jo ščiti pred ledenimi zimskimi vremenskimi nevšečnostmi, upravičen, priča tudi mediteransko rastlinje, ki krasi domačijo pri Podveršičevih na sončnem Solkanskem polju. Med vinogradi, ki se v jeseni odenejo v neštevilne odtenke toplih barv, med velikimi rastlinami sivke, ki so jim odrezali dišeče vijolične klase, da zdaj odišavljajo omare, predale in predalčke ..., ter majhnimi oljčnimi gaji, ki nas v mislih vodijo v južne kraje, se skrivajo v vrsti vsajene mandarine, lepo raščena drevesca z zimzelenimi listi. Vzdolž hiše Podveršičevih je gospodar gospod Anton, prijeten sogovornik, ki se rad zaustavlja ob dogodkih in doživetjih iz nekdanjih dni, že pred nekaj leti posadil drevesa mandarin. Resnici na ljubo moramo povedati, da niso prišla s soncem prepojene Sicilije, ampak iz Hrvaške, ki tudi slovi po posebni sorti sočnih mandarin. Zaradi svojih dolgoletnih izkušenj dela na polju, vinogradu in sadovnjaku je gospod Anton z veliko ljubeznijo vzgojil ta dobri južni sadež, ki čez poletje vsrka vase sončne žarke, da se v jeseni lahko odene v oranžno barvo in vabi, da ga utrže človeška roka in da usta okusijo njegovo sladko kislo meso, polno vitaminov; ti nas ščitijo pred nadlogami, ki v zimskem času kaj rade napadejo naše telo. Kar sedem takih rastlin krasi vrt Podveršičevih. Ena, manjše rasti, na najbolj sončnem delu vrta, je prepolna krasnih mandarin. Tako je lepa in obdarjena s sadeži, da se je človek kar ne more nagledati. Če se zazremo v njene sadeže, z domišljijo res odpotujemo na jug, kjer sonce radodarno siplje svoje žarke na plodove zemlje. Ko so bile rastline še majhne in bolj ranljive, jih je gospodar Anton obdajal z leseno pregrado, da ne bi jih slučajno “vzela zmrzal”, zdaj pa so že tako krepke in čvrste, da lahko same kljubujejo mrazu. Sicer pa se na vrtu Podveršičevih med različnim cvetjem, ki ga z velikim veseljem goji zelo prijazna gospa Marica, izredno pridnih rok, najdejo tudi veliki bodeči kaktusi, opuncije, bolj znani kot indijske fige (če vas zanima: ti krasijo tudi vhod v vilo, v kateri prebiva Tina Maze, ko se mudi v Gorici). En grmič raste v velikem lesenem “čebru” na starem dvokolesnem železnem vozu, ki so ga furlanske žene uporabljale za prevažanje vode na domove, ko po vaseh še ni bil speljan vodovod in v hišah ni bilo pip, iz katerih z zasukom priteče za življenje prepotrebna prozorna tekočina. Vrt Podveršičevih krasijo tudi nizka drevesa kakijev, zlatih jabolk, ki v sebi nosijo malce skrivnostni čar Vzhoda. Prav res je: Solkansko polje razkriva marsikatero drobno nesluteno lepoto, le pogled je treba izostriti, ko se sprehajamo po njegovih vijugastih kolovozih in stezicah, ki postajajo v zadnjih časih, še posebno odkar gospoduje koronavirus tudi pri nas, zmeraj bolj privlačen tudi za “meščane”, ki so se nekdaj tako radi sprehajali le po goriškem Korzu. Zdaj pa odkrivajo in cenijo mirno zatišje narave, ki se bohoti nad strmim bregom naše bistre Soče, očarljive “hčere planin”. Iva Koršič Stopili smo v za Italijo in Slovenijo tako obdobje, da je težko govoriti o športu in o nekih izgledih za sezono, ki se je tako ali drugače začela po spomladanskih izrednih razmerah. Kaj bo z začetkom oziroma nadaljevanjem tekmovanj, je velik vprašaj, morda je do premikov medtem že prišlo od trenutka oddaje tega prispevka, v ponedeljek. Naj tokrat izpostavimo prisotnost dveh slovenskih športnikov v osrednjih oziroma najbogatejših tržaških klubih, torej pri košarkarskem prvoligašu Pallacanestro Trieste in nogometnem tretjeligašu Triestini. Vključevanje Slovencev ni nobena novost, pri rokometnem prvoligašu se jih je na primer v desetletjih zvrstilo nič koliko (nekaj je bilo tudi trenerjev!) in so v ekipi tudi letos. Nazadnje naj omenimo NBA-jevca Zorana Dragića, ki je pred dvema sezonama navduševal pod košema tržaške športne palače na Valmauri. Zadnje tedne je v mestu 29-letni slovenski košarkar Jakob Čebašek, Ljubljančan, letnik 1991, dva metra visok hrust. Z Allianzom je podpisal pogodbo o začasnem sodelovanju, ker se je nekaj standardnih igralcev poškodovalo. Morda bo ostal v ekipi zgolj še nekaj dni, morda še en mesec, mogoče pa – po potrebi – vse do konca sezone. Zadnja leta je bil eden boljših posameznikov slovenskega prvenstva, s Koprom je bil tudi prvak, še prej je igral za ljubljanske Parklje, Maribor, Šoštanj, Šentjur, Laško, Polzelo in pa v dveh klubih belgijskega prvenstva. Ponaša se tudi z nastopi v državni reprezentanci, pri 29. letih pa je dejansko dobil prvo pravo priložnost v društvu v eni od močnejših evropskih lig. Zanimivo, ker mu matični klub pri 19. letih ni dal izpisnice, je miroval cela tri leta, ravno v času, ko bi se mu kot mlademu igralcu morala kariera razcveteti. Drugi poklicni športnik, ki letos služi kruh v mestu v zalivu, je nogometaš Andraž Struna. Letnik 1989, doma iz Pirana, bočni branilec, nekdanji reprezentant (v dresu z državnim grbom je dal tudi en gol), je steber Triestine v C ligi. Je brat bolj znanega Aljaža “Kikija” Strune, ki je aktualni član državne izbrane vrste in igra v ZDA za ekipo Houston Dynamo in je nastopal tudi za Varese, Palermo in Carpi, med drugim v italijanski A ligi. Čebašek je zamenjal veliko klubov po Sloveniji, obrambni igralec Helebarde pa je pošteno prepotoval Evropo, kjer je igral na Poljskem, v Romuniji, Grčiji, na Cipru, Škotskem in za kratek čas tudi čez Lužo v New Yorku. Zanimivo torej, da sta oba v bližnjem Trstu pristala po dolgem romanju kot že izkušena in preverjena športnika, pa ravno v tem občutljivem obdobju, ko ju domači skorajda ne morejo priti gledat v živo v dvorano PalaTrieste oziroma na stadion Nereo Rocco. HC Jesenski sprehod po severnem delu Gorice Obetavna slovenska športnika Odkrušek Mediterana na Solkanskem polju Po dolgem romanju sta pristala v Trstu GORICA Drugi del teoloških predavanj: odnos med krščansko vero in ljubeznijo Če se teološko mišljenje ne bo spremenilo, bo naša vera propadla V torek, 13. 10. 2020, se je začel drugi tečaj teološke šole Giorgia Giordanija z naslovom Vera in pravičnost ljubezni (La fede e la giustizia degli affetti); izhodišče predavanj bodo nedeljska berila pri bogoslužju. Covid-19 nam je prinesel marsikaj hudega, a nam daje tudi možnost, da se ne “igramo le z idejami”, ampak da se soočimo z življenjem. Ne smemo si zapirati oči, ne more iti več naprej tako, kot smo si doslej želeli. Nekaj moramo spremeniti v vsakdanu, če hočemo ostati “na površju” življenja. Čas je torej, da se soočimo z resničnostjo sedanjega trenutka in brez strahu sredi pandemije poiščemo smisel bivanja. Zato se teologi ne smejo več omejevati le na ponavljanje in na plitko analizo. Če se teologija ne bo spremenila, bo naša vera odpovedala, je zatrdil predavatelj. Teologija je tu mišljena kot stalno raziskovanje, razmišljanje in ponovno pregledovanje božje besede. Teologija je pogoj za živo zgodovinskost vere. Vera ni sistem naukov in norm ali tradicija. Pri tej besedi se moramo najprej vprašati, kako dojemamo življenje, kako živimo vero, čemu smo zvesti. Odgovor ni abstrakten, teoretičen. Vera je zato identiteta, ki postane sposobnost realno živeti. Vsi imamo neko “vero”, večkrat v navade, in živimo tako, kot smo se navadili, in tako, kot so nas naučili. Druga zelo pomembna beseda je pravičnost. Vsakdo je zvest temu, da je pravičen in da vodi svoje življenje po pravi poti, da je gospodar svojih osnovnih odločitev in da dela po svoji volji, če ta ne krši pravic drugih. Zato vera in pravičnost gresta zmeraj vštric. V vsakdanjem življenju nas pravičnost pripelje do zakonov, uredb. Pravičen je, kdor opravlja svoje dolžnosti, kdor spoštuje pravice itd. Toda pravičnost je povezana z ljubeznijo, s čustvenostjo. Večkrat je v življenju prisotna pravičnost, a manjka ljubezen, obstaja pravičnost, vendar je v ospredju žalitev. To ni sprejemljivo, ni človeško. Učili so nas, da sprejmemo pravičnost, a niso nas učili, da je v tej besedi prisotna tudi ljubezen. Kvečjemu nam je bila ljubezen, čustvenost, prikazana kot nameček, kot nekaj za zraven, nekaj, kar ni glavno. Ne obstaja pa pravičnost brez humanosti, ljubezni. Če se omejimo na nekaj ključnih besed v krščanstvu, lahko omenimo molitev, božjo dobroto. Kaj je molitev? Zdaj bi bilo težko opredeliti, kaj je molitev, vendar če ostanemo pri pomenu molitve v dobi koronavirusa, nam pride na misel najprej podoba papeža, ki moli na Trgu sv. Petra skupaj z drugimi. A se je kaj spremenilo od tedaj? Nič, koronavirus se je razpasel še huje. Največji dve zapovedi sta ljubiti Boga in ljubiti svojega bližnjega. Pravzaprav je to ena in ista zapoved. Torej ljubiti Boga in ne ljubiti bližnjega ponareja vero. Ali se to ne dogaja vsak dan? Živimo v družbi, v kateri je posameznik v središču in se predstavi kot edini primer resničnosti; vsak si svobodo razlaga sam, v glavnem pa je to neka divja vožnja k idoli vseh vrst. Zato obstaja potreba po raziskavi, primerjavi, ki naj ne bi bila samo intelektualna potreba po veri, ampak res življenjska identiteta. V prvem berilu bogoslužja 29. nedelje se govori o mesiji, ki ga Sv. pismo označuje kot kralja Kira. Mesija, maziljenec v slovenskem prevodu, je tisti, ki je izpolnil božji načrt v človeku. Mesija je priložnost dojeti pravi smisel življenja, je podoba našega uresničenega sveta, je osvobodilni načrt, v katerem se človek osvobodi. Mesija ni institucija, ni voditelj neke skupine, je tisti, ki ima sposobnost, da rešuje. Bog ni v institucijah, zakonih, strahovih. Vsaka religija teži k temu, da dobi neke pripadnike, a ta pripadnost postane suženjstvo. Mesija je podoba moči, da lahko vsak človek izrazi svojo človečnost. Institucije niso mesijanske, če nimajo možnosti osvobajati in ljubiti. Zato je pravičnost vedno odprta, osvobajajoča. “Jaz bom hodil pred teboj in zravnaval okope, razbijal bronasta vrata in lomil železne zapahe,” pravi Izaija, nanašajoč se na podobo mesije. Karlo Nanut Nov praznik za slovensko kolesarstvo Slovensko kolesarstvo piše novo pravljično poglavje. Za slovensko slavje sta z dvema etapnima zmagama na dveh tritedenskih dirkah poskrbela Primož Roglič in Jan Tratnik. Roglič je zmagal na prvi etapi v Španiji in oblekel rdečo majico, na Giru v Furlaniji Julijski krajini pa je prvo etapno zmago v karieri na velikih pentljah slavil Jan Tratnik. (foto dpa/STA) 29. OKTOBRA 2020 NOVI GLAS16 Aktualno PRVI DEL Na pokopališču v Štandrežu je 115 let star grob, ki je tesno povezan z zgodovino kraja in širšega slovenskega prostora. Na nagrobnem kamnu v nemščini in latinščini piše: “Hier ruht in Gott die beste Frau und Mutter Marie Grafin Pace - Geb. Freiin Winkler - Geb. 31. August 1864, Gest. 24. April 1905 - (Fiat v)oluntas tua sicut in coelo et in terra” (Tukaj počiva v Gospodu najboljša žena in mati Marija grofica Pace - rojena baronica Winkler - roj. 31. avgusta 1864, umrla 24. aprila 1905 - Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji”). Morda ni vsem znano, da je v tem grobu bila pokopana hči velikega slovenskega rodoljuba, politika, pravnika in gospodarstvenika, “zvestega sina naše ljube domovine in našega naroda” (kot je o sebi pravil) barona Andreja Winklerja iz Nemcev v Trnovskem gozdu, ki se ga prav gotovo spominjamo predvsem zaradi prizadevanj za javno rabo slovenščine. Tudi mož pokojnice, grof Anton Pace plemeniti Friedensberg, znan tudi s psevdonimom Dragutinovič, je tesno povezan z našo zgodovino, saj je bil predvsem v mladih letih narodno čuteč Slovenec, znan tudi kot eden največjih prevajalcev del dr. Franceta Prešerna v nemški jezik. Dne 25. aprila 1905 je ljubljanski Slovenec poročal: “Dunaj, 25 aprila. Danes je tu umrla grofica Marija Pace, soproga sekcijskega šefa grofa Paceta in hči bivšega dež. predsednika barona Winklerja.” Istega dne najdemo podobno poročilo v Slovenskem narodu: “Dunaj 25. aprila. Soproga 1. sekcijskega šefa v ministrstvu notranjih del, grofica Pace, hči bivšega deželnega predsednika kranjskega barona Winklerja, je v starosti 41 let umrla.” Tako pa tržaška Edinost dva dni kasneje: “Smrtna kosa. Dne 24. t. m. je umrla na Dunaju grofica Marija Pace, soproga sekcijskega načelnika v ministerstvu notranjih stvari in tajnega svetnika grofa Antona Pace. Pokojnica je bila hči barona Andreja Winklerja bivšega deželnega predsednika kranjskega. Istega dne je umrla v Gorici gosp.čna Amalija Jordan, sestra nadškofa mons. Andreja Jordan.” Tudi goriška Soča je 29. aprila poročala o smrti grofice: “Umrla je na Dunaju Marija grofica Pace, rojena baronica Winkler, hči gosp. barona Winklerja, vpok. deželnega predsednika. Naše sožalje!” O njenem očetu baronu Andreju Winklerju je bilo že veliko napisanega. Veliko podatkov najdemo v Slovenskem biografskem leksikonu (Silvo Kranjec, Vasilij Melik) in v knjigi Jožeta Šušmelja Baron Andrej Winkler 1825-1916 (Društvo ljubiteljev narave Planota, 2014). Andrej Winkler iz Nemcev pri Trnovem (rojen leta 1825), sin posestnika, gozdarja in trgovca Jerneja ter Katerine Vouk, je gimnazijo obiskoval v Gorici, pravo pa dokončal na Dunaju. Rodbina je izhajala s Spodnjega Astrijskega, kot tudi druge družine, ki so v te kraje prišle gozdarit in so v prvih časih ustanovile nemško enklavo, ki se je postopoma poslovenila. Andrej Winkler je prve čase delal kot domači vzgojitelj in kot učitelj pri grofih Turjaških v Ljubljani in na Igu. Odlično znanje knjižnega jezika je pridobil pri prof. J. Premruju. Bil je odbornik Slavljanskega bralnega društva, leta 1862 pa soustanovitelj Slovenske čitalnice v Gorici in njen predsednik do leta 1866. Ob ustanovitvi je med drugim izrekel te zelo lepe besede: “… v slogi se bode naše društvo krepčalo in množilo, in tudi ljubeznive hčerke slovenske nas bodo tukaj včasih obiskovale in se zavedale, da tudi po njih žilah se pretaka slovenska kri!” (vir: “Baron Andrej Winkler 1825-1916” - Jože Šušmelj). DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (132) Dimitri Tabaj Na pokopališču v Štandrežu je 115 let star grob grofice Marije Pace pl. Friedensberg, rojene baronice Winkler, hčere velikega slovenskega rodoljuba, politika, pravnika in gospodarstvenika, “zvestega sina naše ljube domovine in našega naroda” (kot je o sebi pravil) barona Andreja Winklerja iz Nemcev v Trnovskem gozdu, ter žene grofa Antona Paceja pl. Friedensberga, znanega tudi s psevdonimom Dragutinovič, ki je prav tako tesno povezan z našo zgodovino, saj je bil predvsem v mladih letih narodno čuteč Slovenec, znan tudi kot eden največjih prevajalcev del dr. Franceta Prešerna v nemški jezik. Grb rodbine Pace Friedensberg Grof Anton Pace pl. Friedensberg je znan tudi kot eden največjih prevajalcev del dr. Franceta Prešerna v nemški jezik. Grof Anton Pace pl. Friedensberg, znan tudi s psevdonimom Dragutinovič, mož grofice Marije Pace roj. Winkler, katere grob se nahaja v Štandrežu (vir slike: geni.com). Grofica Marija Pace roj. Winkler (vir slike: geni.com) Druga številka otroške revije Pastirček v 75. letniku Z 9. STRANI Mesec oktober vabi k molitvi rožnega venca Spoštovani in dragi gospod Pavel Medvešček! Megle se že vlečejo po dolinah in s svojim pajčolanom zastirajo naravo, ki ji je zlata jesen nasula obilico sadov in jo odela v tisočere odtenke toplih barv, da bi se vsa ozaljšana pripravila na zimski počitek. Oktober je tu in z njim tudi tista otožnost, ki nas prevzame ob sivini in dežnih kapljicah, a iz Pastirčkove oktobrske številke, in izpod peresa urednika Marijana Markežiča, veje vesela spodbuda, naj pogumno opravljamo vsakdanje delo s pogledom uprtim v nebo. V oktobru se še posebno z molitvijo rožnega venca obračamo k Božji Materi, pa še k drugim priprošnjikom, ki godujejo v teh dneh, sv. Tereziji Deteta Jezusa, zavetnici misijonov, sv. Frančišku, velikemu ljubitelju vsega Božjega stvarstva, pa še angelom varuhom, h katerim se vsak dan zatekamo, da bi nam zmeraj stali ob strani na naši življenjski poti. Prav o angelu varuhu, “čisti svetlobi”, ki po božji ljubezni skrbi za vsakogar, poje pesmica Angel varuh, ki jo je stkala Berta Golob, v melodijo pa je njene besede ujel Patrick Quaggiato. Na misijonsko nedeljo se zazremo v daljne kraje, ker se misijonarji trudijo, da bi najrevnejšim prinesli Jezusove tolažilne besede in da bi jim tudi pomagali z materialnimi dobrinami. Eden izmed takih nesebičnih “garačev” je pater Pedro - Peter Opeka, ki se je že kot dvaindvajsetleten fant odpravil v misijone na Madagaskar. Njegovo plemenito poslanstvo med najrevnejšimi, ki jih je odtrgal od smetišča, kjer so vak dan brskali med odpadki, da bi našli kaj za borno preživetje, opisuje Mariza Perat, tankočutna avtorica prispevkov o Božjih služabnikih na zemlji. Da moramo ob sadovih jeseni pomisliti tudi na tiste, ki trpijo lakoto, poje pesmica Blagoslovljeno Berte Golob. Ilustracijo, ki povedno orisuje dva popolnoma različna svetova, je prispeval Marjan Manček. Na delo misijonarjev se navezuje tudi dopolnjevanka Mihec in Afrika, na Janeza Krstnika, ki se je kot puščavnik hranil s kobilicami in medom divjih čebel, pa rubrika nepozabne ilustratorke Paole Bertolini Grudina Spoznavajmo Sveto pismo. V prijaznih, toplih barvah, brez vsakršnih ostrin, je likovno opremila tudi zgodbe iz Svetega pisna, ki jih Pastirčkovim bralcem na preprost način prikazuje Walter Grudina. Njen je tudi dvostranski zapis o pikapolonici. Drobno žuželko, ki uničuje škodljive uši, je tudi zelo prikupno upodobila. Čeprav je že eno leto v onstranstvu s svojim obširnim ustvarjalnim delom še zmeraj razveseljuje naše otroke. Pastirčkovi bralci in pridni risarji se bodo gotovo z veseljem zaustavili tudi ob njeni rubriki Čas za igro. Tam jih čaka zajček Timi in razne druge živalice; s poimenovanjem le-teh in s pravilnim vstavljanjem črk se bo prikazalo ime molitve, ki jo še bolj goreče molimo prav v tem mesecu. Najmlajše Pastirčkove prijatelje želva Mici, v ilustraciji Danile Komjanc, vabi, naj s cvetjem olepšajo njeno hišico in naj jo varno pospremijo iz gozda, kamor je šla nabirat kostanj. Domače ime za oktober je vinotok, in to upravičeno: saj v kleteh živahno brbota mošt in zori v vino. Trgatev in vse, kar spada k njej, pa še delo v kleti, je v jezikovno rubriko Slovenščina za v žep strnila Barbara Rustja in navedla veliko besed, ki jih uporabljamo prav v zvezi z vinogradniškimi in vinarskimi opravili. Kako so veselo zarajali paradižnik, kumarica, čebula, por..., ki morajo biti vselej prisotni na naših mizah, bodo bralci izvedeli iz pesmice Zelenjavni ples. V vesolju pa sta zaplesala Medo in Zajček Vesne Benedetič. Tokrat se je domiselna ilustratorka pomudila pri svetovnem dnevu vesolja in pri tem omenila, da so v letošnjem septembru izstrelili v Francoski Gvajani raketo Vega, ki ima v sebi tudi prva slovenska satelita z imenoma Nemo HD in Trisat. Mariza Perat je svojo pravljico Prepirljivi škrat posipala z dragocenimi vzgojnimi drobci o tem, kako pomirjeni smo, ko napravimo kaj dobrega za bližnjega. Piš angleškega praznika Halloween veje iz rubrike, ki jo piše Marinka Černic in jo namenja vsem, ki bi se radi naučili angleščine. Z njo se očitno muči tudi packasti Pacek! Oktobrska številka Pastirčka prinaša še krasne risbice Pastirčkovih bralcev, razvedrilno stran in “izrez” Iz knjige življenja. Bistre oči in glavice bodo iskale vse, kar ne spada v šolsko učilnico. Iva Koršič Pred desetimi leti pa ste v dokumentarcu Osvatina – poganski ogenj, spregovorili o običaju zimskega kurjenja čoka, ki naj soncu vrne moč. Vaši 'strici' so vam tudi zaupali, da za ves prostor skrbi Nikrmana, ki hoče, da so si ljudje in narava v spoštljivem odnosu in razmerju, povedali, kako so bile te skupnosti vsaj do prve svetovne vojne dobro organizirane, kako so jih ob sodelovanju 'zapriseženih' vodili 'dehterji', ki so bili obenem tudi svečeniki in z obžalovanjem ugotavljali, da to ravnovesje človeka in okolja, ta starodavni način življenja, po dveh vojnah, železniški progi, elektrarni na Soči, se pravi z 'modernizacijo', neizogibno ruši in tone v pozabo. S svojim raziskovalnim delom, ki mu je krona knjiga Iz nevidne stranik neba, ki je izšla konec leta 2015, ste ta svet rešili pozabe. Ko sem jo prebral, se mi je zdel pravi čudež, da sta se ta duhovni svet in življenjski slog ohranila še v drugi polovici prejšnjega stoletja. Naenkrat so mi nekatere pravljice, stare zgodbe in anekdote, ki jih poznamo v vaseh pod Grmado, postale jasne, ker so se postavile v pravi kontekst. S odkrivanjem podstrata slovenske duše (primorske gotovo), ste naredili neverjetno dragoceno delo. Te raziskave so že in bodo gotovo še predmet poglobljenih obravnav na različnih področjih od antropologije in zgodovine do globinske psihologije in sociologije ter drugih ved. Vsakomur, ki se loti tega branja, bodo ti vaši zapisi pogovorov s 'strici' in drugimi pričevalci pomagali, da lahko bolje spoznamo svoje korenine in duhovno dediščino svojih krajev in ljudi. Gotov sem, da nas tudi zdaj, ko je vaš 'zduhec' sam spoznal, kaj je na 'nevidni strani neba', ne boste pozabili in da se boste med nas vračali in nam še marsikaj lepega in dragocenega zaupali. Dragi gospod Pavel Medvešček, hvala za vse! Vaš Marko Tavčar Devin, na dan slovenske suverenosti