"Kra, kra, pohitite in se razbežite, skrijte se, Šintar gre," se je grozljivo krokarjevo sporočilo glasno odbijalo od skalnih pečin najvišjih gora in se prelivalo skozi Zadnjo dolino pod Trigla- vom. Malce krmežljavo sonce je že veselo lizalo snežne poljane, da so se zlagoma spreminja- le v vlažne mlakuže in velikanske luže ter s svojo toplino skušalo prebuditi Pomlad. Ven- dar je namesto novega letnega časa v plazi- šču Luknje iz sna zdramilo strašnega Šintarja. Zaradi nepričakovane toplote razdraženi ble- doličnež se je le počasi prebujal. Mukoma je pretegnil zaležano telo, ki je to zimo postalo še obilnejše kot sicer, široko zazehal, hip za- tem pa je že vzel pot pod noge, saj je nena- dejano prebujenje izkoristil za buren snežni sprehod naravnost navzdol proti dolini. Stara veverica Vera je svojim vnukom v tistem pri- pravljala zajtrk – na maslu opečena lešniko- va jedrca in žirovo mlečno kavo, njihova ata in mama pa sta se že odpravila iskat živež za kosilo. Vera je ob strahotni novici, ki je glasno odmevala skozi njihovo duplino, od zaprepa- denosti najprej izpustila krožnik iz rok, potem pa tresočih se kolen zavpila: "Otroci, takoj ven iz sobe. Hitro moramo zapustiti stanovanje." Mali veverički in veveričnika so brez vprašanj "zakaj in kako" nemudoma ubogali in se sku- paj z nono povzpeli v vrh najvišje smreke. Šintar pač ni podtriglavski strahec! Šintar greeee, se je zlovešči glas razlegel tudi po ježkovem domovanju. Ranocelnik Plešek je brez razmišljanja pograbil svojo za vsak nujni slučaj vedno pripravljeno zdravni- ško torbo, polno zeliščnih obkladkov, povojev, opornic, različnih mazil in tablet za lajšanje bolečin, žena Nežika pa je pograbila otroka. Vsi štirje so z največjo hitrostjo zapustili svoj domek sredi gozda in pohiteli na travnik. Tam so imeli kaj vedeti! Na plano se je že usula vsa Mišjeritkina zalega, na varno je brzel polšji rod in celo po svoji počasnosti znani medved Dem se je tokrat podvizal. Vse podtriglavske živali- ce so hitele, kolikor so zmogle, saj je prav vsa- ka čutila, da gre tokrat preklemansko zares. S Šintarjem, od vedno velikim, če ne celo najve- čjim strahom in trepetom Zadnje doline pod Triglavom, res ni bilo šale! Ko se je prebudil, pred njim ni ostal varen nihče. Zoperstaviti se mu nikakor nisi mogel, le urne noge in skriti kotiček so te lahko obvarovali pred nesrečo. K sreči se ni prebudil vsako leto, ko pa se je, je vse bežalo, kakor in kamor je vedelo in znalo. Ampak Šintar je bil izredno uren, zato je med svojimi pohodi marsikoga ujel in ga odvlekel s seboj. Če ne boste pridni, vas bo odnesel Šintar, so starši strašili svoje otroke v Pravljičarji. Ti so jih po navadi ubogali in se poboljšali, saj so za- upali starejšim in jim na besedo verjeli, da je Šintar resničen in ne izmišljotina kot denimo kak podtriglavski strahec, za katerega se ve, da je v sredini votel, naokoli ga pa nič ni. No, tokrat je vse kazalo, da je ta resnični strašnež spet oživel. Izpod Luknje je že začel zavijati silno močan veter. "Všuuu, všuuu, Šintar bo vsak čas tuuu, tuuu, tuuu," je vršalo naokoli. "O, groza in strah. Huuu huuu, kaj pa on tu, hu hu?" se je začudila Avos, stara sova uhari- ca, ki jo je podivjani veter prebudil iz sna prav v trenutku, ko je v sanjah lovila eno od Mišje- ritkinih okrogloličnih prapravnukinj. Globoko je zazehala, zastrigla s svojimi pernatimi uše- si, obrnila oči na vse strani, zatem pa odlete- la vetru naproti prav nad Luknjiški podol. Tudi 43 junij 2021 PLANINSKI VESTNIK 43 Planinc ˇkov kotic ˇek Groza in strah pod Luknjo Beli krokar Kruk, znan po tem, da je nedolgo tega našel svoj pogum, je brezskrbno letel nad Luknjo, ko ga je zagledal v vsej njegovi ogromnosti. Nejeverni albin je za vsak primer še enkrat zakrožil nad njim, potem pa na ves glas predirljivo zakrokal strašno vest, da se jo je slišalo skoraj do Trente. Kristina Menih ona je imela kaj videti, zato je še sama upo- rabila svoj glas v svarilo drugim: "Hu huu, hu huu, Šintar je tuuu, hu huu …" V zavetje na varno Ob vetru so se prebudila tudi tla. Zlagoma so podrhtevala in se rahlo tresla. Sprva nedolžne vibracije so postajale vse močnejše. Prebudile so skalovje v Pihavcu, ki se je razpočilo v ska- le, da so se zakotalile proti dolini prav takrat, ko je Dixie s krajšega pohoda vodila gospo- dično na povodcu proti hiški. Ubirali sta kraj- šo pot skozi gozd, ko se je nad njima oglasil Kruk in jima naznanil hudo vest. Psička se mu je zahvalila z laježem, gospodično pa je pre- senetila skala, ki se je le lučaj vstran kotalila navzdol. "Kaj pa je to?" se je začudena ozrla navzgor proti goram, od koder je tako nevsakdanje strašljivo vršalo. Pitbulka se je bliskovito od- zvala. Kolikor je mogla hitro, se je pognala v zavetje pod duplino, ki jo je zagledala na pa- robku gozda in vanjo potegnila svojo skrbni- co. Zadihani sta obnemeli in opazovali podiv- jano naravo. "Ojoj, tole pa ni dobro," je dahnila prestraše- na gospodična, tik preden je obe zagrnila črna tema. Komaj je izustila svojo misel, že ju je v svoj objem zajela oglušujoča tišina in ju pre- pustila usodi. Ni minila minutka, ko je hiteči velikan zakril njuno duplino. Skoraj enako hitro je pred njim bežal ves mišji rod nečedne Mišjeritkine rod- bine. "Leva desna, ena dve, brž na varno, kjer že je," jim je prigovarjal najstarejši mišon, ki je skrbel, da so vse miši tekle v ritmu. A niti red niti disciplina jim v tistem trenutku nista prav nič koristila. Ko jih je Šintar dohitel, so se tudi miške, prav vse po vrsti, znašle ujete v njem. Velikan pa se še ni ustavil in je še kar naprej grmeče divjal v dolino. Rohnel je kot huda ura, ne da bi se oziral na kogarkoli. Kot za šalo je podrl najdebelejšo bukev in oplazil nekaj smrek, zakotalil veliko skalo in hitel, kot bi mu gorelo za petami. Močerad Močo je možato koračil čez travnik, ko ga je presenetil ta, ki se je tako bliskovito pojavil pred njim, da ubogi nesrečnež ni uspel niti odskočiti. Velikan ga je ugrabil v svojo notranjost in že sta skupaj br- zela proti cilju. Ko si je Močo malce opomogel od strahu, je miže najprej potipal svoj smrček. K sreči je bil točno tam, kjer je vedno bil. "Če je smrček na svojem mestu, potem sem tudi jaz še vedno jaz," si je vlil korajže in, opogu- mljen, celo upal odpreti oči. Razgledal se je na vse strani, a videl ni drugega kot belo brez- mejnost. Brezkončna belina ga je tako zbo- dla v oči, da jih je brž spet zaprl in se prepustil. Divji kot sam vrag je Šintar sopihajoč drvel navzdol proti Zadnji dolini in ulovil vse, kar je zmogel ujeti. Tudi srno Drno. Že tri dni je go- stovala pri svojih sorodnikih v Pravljičariji, ki jih je prišla obiskat z Gorenjske. "Hm, tole se mi pa zdi znano," si je vlila poguma, ko ji je sunkovito spodneslo vse štiri noge in jo kot s sesalcem povleklo navzdol. Ni se preveč pre- strašila, ampak budno opazovala, kaj bo, saj se ji je zazdelo, da je nekaj zelo podobnega že doživela na Veliki planini, ko sta skupaj z Dixie tekmovali v hitrosti. Otrpnila je in obmirovala v upanju, da bo kmalu rešena. Vse se enkrat konča Orjak je šibal navzdol in za seboj puščal grozo in strah. Bobnenje iz Zadnje doline je slednjič doseglo tudi prvo vas. Ko so ga zaslišali Tren- tarji in Trentarice, so pohiteli iz hiš. Boris se je pogladil po svoji sivi bradi, Viktor se je popra- skal za ušesi, Justa si je z dlanjo zakrila usta, Mica pa je od nelagodja tiho vzdihnila. Zaskr- bljeni domačini so zmajevali z glavo in opa- zovali planine pred seboj. Vedeli so, da izpod Luknje še nikoli ni prišlo nič dobrega, zato so pohiteli s pripravami na najhujše. Škrat Tark in njegova družina so se ravno od- pravljali spat, ko je streslo njihov domek. Tark je potem, ko je izdatno povohal nevsakda- nje svež zrak, brž zapahnil vrata, da so osta- li na varnem pod drevesnimi koreninami, saj je takoj vedel, kaj se dogaja. Vsi škrati so se Šintarja strašansko bali, saj jim je pred dve- sto petinsedemdesetimi leti ukradel najmlaj- šo škratovko Ajico, za katero se je potem iz- gubila vsaka sled. Celo Krivopete so, nemočne, le žalostno me- žikale in upale, da bo Šintar prizanesel njiho- vemu Zlatorogu in gamsji čredi. K sreči pa je vedno tako, da tudi najhujša stvar slednjič dočaka svoj konec. In prav to se zgo- dilo tudi s Šintarjem, ki je končno omagal in se tik pred Rogačevo hišo sesul sam vase. Kar nekaj časa je minilo, da se je trušč pole- gel in so se tla umirila. Nad Zadnjo dolino in nad Pravljičarijo sta se končno naselila mir in tišina. Šintarjev uničujoči pohod se je zaklju- čil. Zgrbljen sam vase je velikan, ki ni bil nih- če drug kot ogromen snežni plaz, spet zaspal. Ker je tišino tu in tam presekalo oglašanje reševalne plazovne žolne, domačini niso dol- go oklevali. Brž so poklicali na pomoč gorske 44 Planinc ˇkov kotic ˇek reševalce in gasilce, najbolj pogumni in spret- ni Trentarji pa so se jim pridružili pri reševa- nju. Kajti rešilna žolna, ki se je oglašala izpod Triglava, je jasno kazala, da je pod snegom ujet človek. Ob iskanju pa so morali ostati zelo previdni, da ne bi sprožili novega plazu. Po dolgotrajnem iskanju so na robu plazišča izpod snega izkopali od strahu napol mrtvo gospodično in napol živo Dixie. Obe sta osta- li nepoškodovani, zato sreči in veselju pa tudi zahvalam, kar ni bilo videti konca. Dobre volje ni zmanjkalo niti po treh prazničnih dneh in nočeh, ko so se spretne Trentarice ponovno izkazale z odličnimi poticami, piškoti in tren- tarskimi krafi, Trentarji pa z domačimi sala- mami in golažem z njoki. Praznovali pa so tudi v Pravljičariji. Kajti vsi srečneži, ki jih plaz ni pokopal pod seboj, so brž sklenili vrste in začeli iskati pogrešane. Na spisku so se poleg močerada, Mišjeritkine rodbine in Drne znašli tudi vrtni palček, lisjak Lisko V. in svizec Zvis. Ptice so preletavale plazišče in vestno spo- ročale, kje so zasuti, ježek Plešek in njegovi pomočniki pa so poskrbeli za ranjence, ki jih je na plano potegnila lisica Liska. S skupnimi močmi so izbrskali celotno Mišjeritkino rod- bino, izpod plazu pa so rešili tudi vse osta- le. Razen nekaj poškodovanih tačk, odrgnin in obilice strahu, hujšega k sreči ni bilo, zato so si hitro opomogli in polni hvaležnosti pri- pravili veliko planinsko praznovanje, ki so se ga udeležile tudi Krivopetnice z Zlatorogom na čelu. Tik preden se je veselica zaključila, pa je mednje privršala še vila Aliv. Vsa raz- mršena, napol budna in v spalni srajčki prav nič podobna vedno urejeni Aliv, je začudeno vprašala: "Ja, kaj pa praznujete in to kar brez mene? Očitno sem nekaj zelo pomembnega prespala!" Praznujoči so se neverno zazrli vanjo, potem pa se spogledali in ugotovili:"Saj res, nate smo pa čisto pozabili! A nič ne de, važno je, da si živa in zdrava, pa čeprav si vse prespala." Seveda je sledila dolga zgodba, vse od začet- ka, ki so jo presenečeni vili pripovedovali drug za drugim, da ji je na koncu postalo jasno, čemu se je izognila s svojim trdnim spancem. Šintar je ime plazu, ki se pogosto sproži s se- dla Luknja v dolino Zadnjice. m Celo po svoji počasnosti znani medved Dem se je podvizal, da bi ušel Šintarju. Ilustracija Jernej Myint 45 junij 2021 PLANINSKI VESTNIK