Kiro Gligorov ; K stabilizaciji gospodarstva Povojni gospodarski razvoj je zahteval velflca sredslva. Vsak tretji dinar družbenega proizvoda smo vložili v investicije — v nove proizvajalne sile ali v zamcnjavo že obstoječih, ki so se iztrošile. Naša država, ki je smelo stopila na pot industriali-zacije, je lahko računala predvsem na lastiie napore iu šele v drugi vrsti na inozemske vire. Vsaka nerazvita država je siromašna glede sredstev, ki jih. lahko inyestira, čeprav je pr> naravi še tako bogata. Zaradi nerazvitosti proizvajalnih sil lahko pomemb-ncje poveča družbena investicijska sredstva le z mobilizacijo vseh razpoložljivih virov. Mobilizacija notranjih investicijskih sredstev ne dopušra občut-nejšega povečanja sredsiev za osebno potrošnjo. Zato se v začetnem razdobju industrializacije ne morcjo vzporedno uresničiti i intenzivna gospodar-ska graditev i pomembnejši porast življenjskega standarda. llazvoj proizvajalnih sil pa ni terjal samo tno-bilizacije znatnih investicijskih sredstev iz domače proizvodnje in uvoza, temveč je imel za posledico tudi nagel porast števila zaposlenih. Po vojni smo v gospodarstvu zaposlili nad milijon delavcev in uslužbencev in tako ustvarili novo kupno raoč na tržišču. Ceprav bi ne bilo drugih potrošnikov, ki so se pojavili na tržišču kot dodatno povpraševanje (arniada, proračunski izdatki za prosveto, zdrav-stvo in drugo) bi že ta dva činitelja zadostno izpri-čevala pomembni pritisk, ki mu je domače tržišče izpostavljeno nenehno že deset let. Obsežna in nagla graditev ter nova delovna mesta, ki smo jih ustvarili v tem razvoju, so povzročili izredno po-vprušcvanje po blagu in stalno pomanjkanje tega ali drugega proizvoda. Kolikor bolj smo pospeše-vali graditev in s tem povečali investicije ob stal-ncm porastu zaposlenosti — toliko bolj je rastel pritisk na tržišče. Vzporedno s tem porastom pa niso sorazmerno rasli blagovni skladi, ki so name-njeni osebni potrošnji. Hitreje so rasla investicij-ska denarna sredstva kakor skladi za investicijsko graditev. Hitreje so rasla denarna sredstva prebi-valstva kakor blagovni skladi, ki so namenjeni za osebno potrošnjo. Posledica takih razmer na tržišču je bilo kro-nično pomanjkanje posameznib vrst blaga in po-vpraševanje, ki ga staluo nismo mogli zadovoljiti. V pogojih svobodnega tržišča je morala imeti hitrost graditve, kakršno smo doživljali pretekla leta pri nas, za poslcdico nestalno tržišee. to je pnvišanje cen. Vse druge bolj razvite države so cioživele take in podobne spremembe v svojem raz-vojnein razdobju. Niti v nedavni preteklosti, ko se je polro.šnja povečala (korejski spopad, povojna gospodarska graditev zahodnoevropskih držav) se niso mngle ogniti nestalnosti na tržiščn. Celo ctržave. ki imajo znatne rezerve, se stalno bojujejo z raznimi vrstarai inflacijskih pojavov. Probtem je v tetn, da se nioramo aktivnn bojevati za odprav-ljanje razmpr, ki motijo tržišee. Vsi naši ukrepi morajo tcžiti k čim stabilnejšim odnosom v gospo-darstvu, pri čemer pa naj dobijo neizbežne spre-membe. gibanje ccn \n drugi činitclji tržišča mir-nejši tok. ki ga je mogoče dogledati. Skratka, koli-kor je mogoče, ^e moramo izogibati skokovitim, velikim spremembam, ki puščajo za seboj motnje v rnzdolitvi, posebno pa v življenjskem standardu. fOr 'rečno in uspešno novo teto 1956 želita naročnikom, bralcem in sorielnvcem UREDNIŠTVO IN UPRAVA! TRG IN PRODUKTIVNOST DELA Nestalno tr/išču ima razeu drugih ncgativnih nčinkov tudi vpliv na oblikovanje splošnih pogojev pridobivanja, na delovno produktivnost in življenj-ski standard. Ko govorimo o splošnih pogojih pri-dobivanja, mislimo predvsem na pogoje na tržišču, v katerih poslujejo naša potljetja, ki tekmujejo, da bi dosegla čiin vefiji uspeb. Neurejeno tržišče, na katerem je mogoče prodati vsako blago, omo-goča podjetjem, da realizirajo dohodek, ne da bi se jim bilo treba truditi pri varčevanju materiala, delovne sile, za racionahiejšo proizvajalno organi-zacijo, kakovost in lzbiro proizvodov. Na takem tržišču se laže doseže povečanje dohodka podjetja z zvišanjem cen kakor z znižanjera lastne cene in z bojem za čim nčiiikovrtejše in produktivnejše delo. To dejsivo inia svoje eknnomskc, prav tako pa tudi družbenopolitične posledice. Kakor smo že rekli, so ekonomske posledice zaostajanje v splošni delovni produktivnosti in racionalnem poslovanju, družbenopolitične posledice pa so slabitcv temelj-nih pogojev, od katerih je odvnsen nadaljuji razvoj delavskega samoupravljanja. [niciativa proizva-jalcev je vsakakor mnogo boljj uspešna, kolikor so podjetja postavljena v take piogoje, da se morajo bojevati na tržiščn s svojimi tekmeei na lemelju večje učinkovitosti, nižjih stroškov in večje bla-govno proizvodnje. V takem položaju je odvisen nspeh na tržišču od dela vsakega posameznega pro-izvajalca i'd vscga kolektiva. Tetlaj se interes pod-jetja usmerja k odkrivan/u motranjih slabosti, k uvajanju novih, sodobnih rnelcod. Skratka od oseb-nih činiteljev v podjetjn je :zelo veliko odvisno, kako se bo podjetje uveljavriHo na irži-Sču. V na-sprotnem primcru, ko se morejjo s cenami rclativno lahko povečati dobički podjetij. (edaj postaja ta notranji interes za čim bolj nčinkovito in produk-tivno delo vse bolj šibak. Pri tem nam ni niti treba govoriti o tem, da ne dobi delavsko samoupravlja-nje brez angažiranja proizvajalcev za ta vprašanja v podjetju dovolj spodbude za razvoj. Znano je. da se v nezadostni delovni produk-tivnosti skrivajo največje rep.erve našega gospo-darstva. Po voini smo vložili nad 1400 milijard v nova proizvajalna sredstva, ustvarili smn tchnični temelj našega gospodarstva, kar je eden izmod osnovnih pogojev za povečanje dclovne produktiv-nosti. Potrebno ie sedaj, da so pogoji za zaslužek na tržišču v celoti, nato pa tudi pngoji zaslužka vsakega posamcznika taki. da je oscbni nspeh po-sameznega delavca in kolektiva kot celofe. merjen s stopnjo dosežene dpl;>vne proHuktivnnsti. osnova za sndplovanje pri razrlelitvi dohodka. Izbuljšanje plačnega sistema. nkrppitov nagrajevanja po nor-niali in premiranja po dnspženem uspohu kakor tudi povočani delež pndjelia pri dobičku bi ne-dvomao posebno ugodno delovali na ustvaritev takih pngojev. Usmeritev k stahilizaciji vsebnje kot nujno prvino — vzporedno s spremembami v da-našnf! razdelitvi — postopno jwveranip d^loža ood- PROIZVODNGST PI-LA fN ŽIVLJENJSK! STANDARD Usmeritev k stabiliznriji tr/iš.ra in novpfanju delovne prozvndnosti je v znatni meri ndlnčilna za irbnljšanje živijpnj^kpsa standarda. Dam-s ni v Jugoslaviji dvph mišljpnj o nujnosti izboljšania življenjskih pogojev dplavcev in usiužbenopv. Do-sega tega cilja pa ni wmn vprašanie dolofpnih sprememb v spiošni pknnomski politiki s tem, da bi ustvarili pogoje za vecjo proizvodnjo potrošnega blaga, tpmvpč je ttidi vprašanje povečanja delovne protluktivno^ti vsakpsa posameznega proizvajalca. Ta proces bo pospe^on. knlikor bo smer k stabili-zaciji iisppšnpjša. Stabilnejše tržišcp že samo po sebi krepi dospženi standard. prp-prpčuje prpporazdelitev, do katpre pride zaradi zvišanja cen, in postavlia v prvo vrsto osebni uspeh vsakega proizvajalca. Vsak proizvajalec doseže stvarno merilo za oceno svo-jega dela in uadaljnjih možnosti, ki se mu nudijo. Kalkulacije vsakega gospodarstva glede uporab« pridobljenih sredstev dobijo realnejšo podlago. V drugi fazi, ko začno te okoliščine dajati rczultate, prihaja tudi do postopnega izboljševanja življenj-skega standarda. PODPORA VSEH PROIZVAJALCEV Ta proces ne bo uiti preprost niti ne bo nasto-pil čez uoč. Njegov tok bo odvisen tako od objck-tivnih možnosti iu sprememb, ki se že izvajujo r naši ekonomsk: politiki, kakor tudi od osebnili na-porov vseh delovnih. ljudi v njegovcm uresniče-vanju. Kar se tičc nuiterialnih pogo.jov za izvajanje te sineri, bo družbeni plan za leto 1956, ki ga izde-lujejo, konkretiziral in količinsko odmeril možne spremembe in smeri našega razvoja v prihodnjera letu. Treba pa bo še veliko storiti, da botno pridru-žili k temu splošnemu boju za izvajanjc na.še linije v gospodarstvu, za dospgo nadaljnjih uspebov v graditvi in dviganju življenjskcga standarda vsako podjetje in posampznika. Na račun tržišča in splošnih ekonomskih raz-mer se pri nas pogosto opravičiijejn snbjcktivne slabnsti ali pomaxijkanje fempljnega boja za izva-janje nalog dnižbenega plana in gospodarske poli-tike. Razimiljivo je, da so trži.ščc in sptošni eko-nomski pogoji realna dejstva, ki delujejo kot aktiv-ne sile. Dejstvo je, cla vscga ni mogoče s tem pojas-niti, niti niso v naših razmorah samo te gibalne sile. Tržišče je pri nas eden izmed vzvodov našega sistema, ne zato, da bi bila vrhovni sodnik v našeni razvoju stihija z vsemi svojimi posledicami, tem-več zato, da se^po trži.šPn rogniiraio dolofcni odnosi v proizvodnji in zamcnjavi v skladn s splošnimi smernicami plana in osnnvnimi zahtevuini okre-pitve socialističnih <>dnosov. AIi v svojem pnslova-nju in v drugi naši aktivnosti dovolj računamo » tem? Ali ni pogost primei, da zaneseni po stihiji tržišča pozabljamo na svoje obveznosti — sooialistič-nega podjetja do skupnosti in do drugih delovnih ljudi izven lastnpga podjetja. Tudi v kapitalizmu, ki je zgradil svoja pravilu obnašanja, obstaja mo-rala, ki temelji na intercsih kapitalističnih podjet-nikov. Tudi tnm ni vse dovoljeno, tudi ni tržišče vrhovni in izključni zakon Subjektivni činitelji so colo zelo močni in pogosto učinkujejo kot aktivna sila. ki zavira stihijo. Na.šp nbvcznosti so v tcm pogiedu širše. močnojš« in dal.inasežnej.še. Naj končaino pr^ktfčno. Spronifmbc: v ekonom-ski politiki zahtevajo podporo vseh proizvajulcev. Ce velja smer k stnbilizaciji. tpdaj ne smcmo izko-ristiti vsak povod. ki ga bo midilo naše še ncure-jeno tržišfe. da bi tekmovali v dvjganju cen. Če \e naša pcrspektiva ta. dn je naš zaslužek mnosro bolj odvisen od naših lastnili naporov k povečanju do-lovne proizvodnosti v pod.jptin. zakaj naj bi čakali, da nas bo pončilo tržišče. da ninramo iti v tej smeri in pravočasno pripravljati ternelje svnjpga gospo-darjenja za naslednje razdob.jp? Zaka.j ne bi že spdai preglpdali notrnnjo orfraiiizariio. norme, uvpdli premijo, racionalizirali tchnološki prnces \n stimulirali varcevHnjp? Zakai bi čakali. da nam surcvi zakoiii tržišča dopovptlo. da hml'» imMi v priltodnosti konjuktnro tisti. ki se bodo nrcMismfrili do skrajnih možnosti k proizvainniu blfga z.i ši-rnko pntrošnjo? Zakaj bi trošili z Inlikoto