IZ   KNJIGE   O  SREČI
(Šesta plošča)
Marko   Kravos
Fu Sanova delu
V davnih časih
je živel človek,
sin lepe Sanan in pastirja Ptora.
Ime mu je bilo Fu San — materin sin,
čeprav je s svojo močjo pobijal leve
in je znal govoriti z bogovi.
1 TRUDEN JE LEGEL FU SAN V SENCO GRMA
\'so noč je ribaril za kruh  in ni gledal zvezd. Dolge, temne črte so mu legale na obraz.
Potem začuti  na svoji  nogi mravljo. Gleda jo. kako leze po rjavi koži, kako s tipalkami išče v neznanem. Ko pride do kolena — jo je s kazalcem stisnil. In je bila le še utripajoč, brezobličen klopčič.
Nasmehne se Fu San in občudujoče gleda  roko, ki odreja življenje in smrt. Nato leže vznak in razpne svoje roke, da bi objemal nebo.
2 REKEL SI JE FU SAN:
— Grem, da najdem srečo. Divji meč ima ob boku, lok na rami, v obraz je črn, v oči je odločen.
167
Velik je svet in dolgo potuje, in povsod so pogledi težki, z ust se besede tržejo. Nihče od ljudi ne ve za srečo. Odvrgel je že lok Fu San, na meč se opira in ponosni obraz mu sivi, ko pride nekoč do pastirjev. Kite rož krog vratu in pasu in so plesali ob ognju. Njih pesem vesela. Spet se napno prsi Fu Sanu:
—  Nabral bom rož za vse ljudi. Vsakemu prižgem svoj ogenj, da bo srečen.
In se z mečem zaseče v drevesa.
—  Nikar, Fu San, nikar. Tega kar hočeš, ne zmoreš.
—  Samo cvetja in ognja, moj bog.
—  Da je cvetja dovolj, bi svet postal raj. Da ima vsak svoj ogenj,
bi bila zemlja sonce.
5
. . . FU SAN PA SE JE SPET POGNAL V BOJ
Levi sovražnik zažene roke vznak in pade, že hiti desni z dolgim mečem, da zrak ječi: težko mu uideš, Fu San.
—  Kaj boš z ženo, s sinovi, ko te posekam, Fu San?
—  Ubil sem levega, in bom junaško umrl.
—  Levi ima sedem lačnih otrok brez očeta, Fu San.
—  Svojo domovino ljubim.
—  Vsak ima domovino, a mrtev ne moreš ljubiti.
—  Ha, ubijem te jaz!
—  Bog smrti sem, Fu San, mene ne ubiješ. In ga pusti sredi bojišča, samega, z mrzlim semenom v srcu.
168
4
NAPOTIL SE JE FU SAN V DEŽELO NUHR
Kraljica Šet So je zaželela žive vode, ki bo dišala po mandeljnih. Fu San preko visokih hribov, preko deročih rek s peno pokritih, preko peščenih puščav Fu San in sprašuje:
—  Kje je dežela Nuhr?
—  Daleč daleč, nihče ne ve zanjo. Fu San gre naprej. Izpadejo mu zobje in lasje, slep postaja in noge mu trdijo. Potem leže v travo in še zadnjič poje za Šet So:
—  Nikoli le nisem videl, a te poznam.
Oblaki gredo, čebela se maje na cvetu, kamen leži nepremičen. Nikoli te nisem videl, a te diham, v oblaku
v čebelinem sladkem bremenu v ležanju kamna. Kakor življenje si v meni, da še ne klecnem pod ciljem. In pristopi k njemu stari bog:
—  Ne skloni še glave, Fu San. Dežela Nuhr je pot, ki si jo hodil. Živa voda so potne srage tvojega telesa. Mandeljnovo dišavo rosijo tvoje oči.
Nastrgal je žive vode, ujel dišeče kaplje
in izpil in bil svež in mlad. Potem je
hitel nazaj h kraljici, da še njej ponudi
iz sebe.
Spet mu izpadejo zobje — preko peščenih
puščav,
izpadejo mu lasje — preko deročih rek
s peno pokritih,
slep postaja in noge mu trdijo — preko
169
visokih hribov Fu San,
ko pride pred veliko Set So.
—  Kje imaš živo votlo, ki diši.
—  Živa voda je moj  pot in moje solze so dišava.
Pa ni pritekla niti solza, niti sraga.
—  Sam si izpil, kar  le enkrat izteče. - Da sem lahko predte prišel,
da bi  le videl, še t  So.
—   Proč, starec
-- Zvesto sem ti služil. \ zeinite nm glavo.
5
Ko je tistega dne sedel  Fu San ob reki
prekrižanin  nog
in sklenjenih  rok.
so prišli k  njemu trgovci s pisanim  blagom.
Izberi in kupi. kar ti je  lepo On pa je tistega dne gledal ob  reki drevo zlega.
\ zcini. kar  naj   ti  rabi. Stegnil je roko po lesketavem  nožku.
Pa  [i I a čaj! Fu San zbegano gleda.
Fu San skomigne z rameni:  >lo edino  imam in se zabode v srce.
Skomignejo tudi trgovci, obrišejo nožek in gredo naprej.
Ob reki pa Fu San stegne noge — roke je pomolil na vzhod, kakor ukazuje bog. da moraš ležati mrtev.
170