Poštnina
pavšaiirana.
Uredništvo
in
upravništvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119.
Štev.
W Ljubljani, 10. oktobra 1921.
Leto I.
Izhaja vsak pondeljek zjutraj
Celoletna na« ročnina 120 K* mesečna 10 „ Posamezne številke ae ra-čunijo po 2 K.
Inseratl se računajo: pol str. 800 K, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 1 K.
Belgrad — Rim.
Obletnica koroškega plebiscita.
Danes je obletnica ene naših narodnih nesreč. Žalostna obletnica je to. Ko smo izvedeli 10. oktobra t. 1., da je Koroška za nas izgubljena, vsaj začasno izgubljena, so nas navdajala čuvstva bridke žalosti in še bridkejših samooči-tanj, ker smo se vpraševali: Ali nismo tudi mi nekoliko krivi svoje nesreče? Toda zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi — sicer se ne bi bilo zgodilo — in danes velja naš pogled ne žalostni preteklosti, ampak boljši bodočnosti!
Položaj Srednje Evrope je danes tako labilen in tako zlomljiv, da nas vsak moment lahko preseneti z novico, da je umetna zgradba mirovnih pogodb,
sklenjenih v Parizu, padla sama v sebe. Ta moment ni več daleč. Zato je po našem skromnem mnenju bolje imeti odprte in uprte oči v daljavo, kakor pa žmerikavo in solzavo se ozirati na preteklost. Svetovne zgodovine še ni konec in še nekončana svetovna vojna bo rodila še mnogo važnih momentov. Zato je treba naravnati naše oči na bodočnost. Če bomo gledali prav, bomo popravili tudi izgubo na Koroškem. Zato kličemo svojim pod nemškim jarmom stojakočim rojakom na Koroškem ob žalostni obletnici: Ne omagujte in ne omahujte, velikega časa še ni konec! Ura svobode bo bila tudi na Koroškem!
Vprašanje ljubljanskega vseučilišča.
Nekateri slovenski listi prinašajo poročila, da niso resnične vesti glede ukinjenja ljubljanske medicinske in tehniške fakultete, ampak da je to samo mistifikacija in laž, oziroma namerna izmišljotina ..klerikalcev". Pri tem se pozivajo na poročilo beigrajskega lista „Pravde“ o kritični seji ministrskega sveta. Čudno pa je, da je objavila tako belgrajska ..Politika" kakor tudi demokratsko glavno glasilo v Zagrebu „Ri-ječ“ poročilo o tej seji ministrskega sveta, ki popolnoma potrjujejo prvotne vesti glede ukinjenja.
Nam je znano le to, da so se izvest-ni slovenski krogi že pred enim letom trudili za ukinjenje ljubljanske medicinske in tudi tehniške fakultete, toda takrat se jim stvar še ni zdela tako upa-polna kakor danes, ko imajo ti gospodje vso moč v svojih rokah. Za nas je glavno, kar je potrdil g. pokrajinski namestnik v Ljubljani sam, ko je v svojem de-mentiju na neko ..Slovenčevo" notico izjavil, da se res nekateri Slovenci potegujejo za ukinjenje ljubljanskih fakultet. Pri tem je čisto irelevantno, ali je res rabil izraz „klika“ o teh gospodih ali ne. Glavno je, da je on potrdil uradno, da se najdejo med Slovenci ljudje,
ki hočejo, da bodi Ljubljana in ž njo vred Slovenci ali brez univerze ali pa naj ima Ljubljana samo en odlomek vseučilišča. G. pokrajinskemu namestniku, ki mora vendar stvar poznati, bi bili vsi Slovenci jako hvaležni ne za izraz „klika“, ki je za to kategorijo naših politikov mnogo premil, ampak če bi imenoval posamezna imena gospodov, ki pripadajo tisti kliki, ki hoče Ljubljano in Slovenijo spraviti ob popolno vseučilišče, in sicer samo zato, ker ne trobijo vsi vseučiliški gospodje v edino zveličavni rog prizadete „klike“.
Po našem mnenju so različni narejeni ali nenarejeni dementiji „post fe-stum" čisto odveč. Danes stoji, da se je nameraval napad na ljubljansko univerzo. Že ta poskus sam je vse obsodbe vreden. Zato ima slovenska vseučiliška omladina popolnoma prav, če proti vsem takim, tudi zgolj nameravanim poskusom najenergičnejše protestira in naši dijaki naj bodo uverjeni, da jih bo v njihovem poštenem boju za ohranitev ljubljanske univerze složno podpirala vsa slovenska javnost, kolikor jo je še neodvisne od milosti one „klike“, ki jo je imel v mislih sam g. pokrajinski namestnik.
Stojan M. Protič v Zagrebu.
Zagreb, 9. oktobra. Stojan M. Protič, ki je prišel prošli teden v Zagreb v spremstvu svojega somišljenika dr. Iva-vaniča na razgovore s hrvaškimi politiki, je dosegel v Zagrebu popoln uspeh. Ze njegova pot v Zagreb je bila dokaz, da je moral doseči pozitivne politične rezultate tudi v Srbij, kajti če bi bilo res, kar so poročali različni demokratski listi o njegovih neuspehih v Kru-ševcu, sploh ne bi bilo imelo smisla, da prihaja še v Zagreb. Na posvetovanjih v Zagrebu je bila ustanovljena trdna podlaga za nadaljno delo za revizijo
ustave. Stojan M. Protič je eden najboljših poznavalcev hrvaškega vprašanja in hrvaški politiki, ki so se udeležili zadnjih konferenc s Stojanom M. Protičem, svojega stališča in svojih nazorov niso prikrivali, ampak so odkrito naštevali svoje pritožbe proti sedanjemu režimu, za katere je pokazal Stojan M. Protič svoje popolno razumevanje. Danes moremo z gotovostjo trditi, da je vstvaritev mogočnega opozicijo-nalnega bloka gotova stvar, in samo vprašanje taktike je, kdaj bo stopil ta blok v akcijo.
Dnevne vesti.
Veselica društva policijskih nameščencev, katero je društvo priredilo v soboto v ..Narodnem domu", je sijajno uspela. Veselico je posetilo najodličnejše občinstvo, ki se je izborno zabavalo. Zastopane so bile tudi vse politične stranke. Društvu je želeti najboljših uspehov.
Slovenski medicinci in tehniki so
objavili poziv slovenskim parlamentarnim klubom in političnim strankam, naj jasno povedo svoje stališče glede ukinjenja dveh fakultet v Ljubljani. Ta poziv je v belgrajskih demokratičnih krogih izzval veliko ogorčenje. Pravijo, da je minister Pribičevič vsled tega poziva obolel in da „čuva krevet". Streže mu baje g. dr. Žerjav.
Učitelji tehniške fakultete v Ljubljani so imeli v soboto zvečer sestanek, na katerem so izrekli nezaupnico dr.
V	Jugoslaviji, novi državni tvorbi, v katere okvirju je mali proletarski slovenski narod sanjal dolga leta, da najde svojo narodno, kulturno pa tudi socijal-no svobodo, se bije ljut boj med tremi brati.
Če pogledamo globokeje, vidimo, da je ta boj umetno in nalašč izvan od ljudi, ki iščejo pri tem svojih lastnih koristi.
Ti maloštevilni ljudje so si uzurpirali državno oblast, ki jo z vso nesramnostjo izkoriščajo v svoje zle namene.
Slovenci in tudi Hrvatje kot kmeti-ško in delavsko ljudstvo se pritiskajo k tlom. V čegavem imenu? V imenu srbstva. In vendar srbsko ljudstvo tega noče, ono nima prav nobene koristi od tega, da se pritiska Slovence in Hrvate. Srbsko kmetiško in delavsko ljudstvo je pošteno, pravično in resniljubno kot naše. Le nekaj kapitalistov, srbskih, hr-vatskih in slovenskih, prepleteno medsebojno z židovskimi kapitalisti se poslužuje imena srbskega ljudstva in neti prepir ter nesporazumljenje med brati.
Metode tega vladanja so metode grofa Tisze, so madžarske. Niso ne evropejske ne demokratične!
Slovenstvo se uničuje. Ljudstvo se brez sistemov, brez prave potrebe obremenjuje s prevelikimi davki in drugačnimi dajatvami. Njegova kmetija, obrt, industrija pa se brezmiselno uničujejo. Uničujejo se tudi njegove kulturne institucije; njegov jezik se omalovažuje; vse se podreja neki fikciji, od katere izvrstno žive le posamezni fra-zerji in izdajalci. Vsi stanovi so nezadovoljni s tem mažarsko - židovskim vladnim sistemom. Le del učiteljstva se je dal brezmiselno vpreči v ta voz strankarske zaslepljenosti.
Slovenstvo v Jugoslaviji je gotova gospoda obsodila na smrt. Ta obsodba bo ostala sicer na papirju, škode pa bo kljub temu napravila neizmerno.
'Fani onstran naše državne meje, v italijanski Julijski Benečiji pa se naš rod znova dviguje. Tam zahteva naše slo-
Žerjavu. Mnogo jih je prestopilo v radikalno stranko.
Slovenski in srbski jezik na naših šoluh. „Der liohe Landesschulrat fur Krain und den Rest von Slovenien hat in seiner Sitzung vorn 1. Oktober 1921. hochsteigen dic AusschliBung der slo-venischen Sprache als obligatorischen Lehrgegenstand und die Ersestzung der-selben durch die serbische Sprache an allen kgl. Mittelschulen beschlossen. Was hiemit allen Direktionen der be-treffenden Austalten zur strikten Da-nachachtung knndgemacht wird.“ Die naheren Bestimmungcn siehe: ,.Slovenski Narod" vorn 9. d. M.
Kurz naše krone v Curihu je padel na 2.25 frankov, to je: za 100 kron jugoslovanskih da Švicar 2 franka 25 centimov.
vensko ljudstvo od mogočne laške države avtonomijo. Preko te ljudske zahteve tudi mogočna laška država ne bo mogla. Z gotovostjo smemo trditi, da bo revni naš rod v Julijski Benečiji avtonomijo tudi dobil in to že v najbližji bodočnosti. To bo!
S tem se bo boj našega slovenskega rodu za eksistenco prenesel onstran naše sedanje državne meje. Tam bo padla odločitev. Pozicija našega rodu v Italiji bo postala internacijonalnega pomena in bo imela velikanski pomen ne le za Rim in Belgrad, temveč tudi tam, kjer se bo odločilno govorilo o sedanjem evropskem ravnotežju, tudi tam, kjer bo govor o vojni in miru. Kdor o tem ne vodi računa, je politični abecedar ali pa še to ne.
Kdor bo to geografično in kulturno važnost slovenstva prej zapopadel in jo skušal razumeti, ta bo seveda imel prednost. Ali se bo Belgrad tudi v tej važni reči pustil prehiteti od — Rima?
Slovenci smo tu — to drži. Nhje moči, ki bi nas mogla zbrisati s tega malega koščka zemlje. Ruski boijševiki so to siioznali in se o tem izrekli že 1. 1919. Italija odpira oči že sedaj in se pripravlja na. avtonomijo v Primorju. Pri nas? Pri nas delajo na to, da bi slovenski rod izginil kot samosvoja edi-nica. Vsi pomagajo. Samo kmet ostaja in delavec ostaja. To pa je dovolj. Če prav en del takozvane inteligence hoče politično, kulturno in narodno pozabiti na svoj izvor in taji tradicije in dosedanje stoletne boje svojega rodu, to ničesar ne pomeni. In nobena stranka pri nas, pa naj ima še takšna lepa gesla, ne pomeni ničesar, ako je ne nosijo močna kmetiška in delavska ramena!
Četudi v malem obsegu, ima posebno dandanes naš mali rod svoj namen in pomen tudi v internacijonalnih vprašanjih dveh gospodarskih grupacij ob jadranskem morju.
Ne želimo, da bi v Belgradu ne razumeli ali pa prezrli. Če pa bodo, nas ne bo konec!
Zločin nad kulturo.
Žalostno je, da moramo pisati sledeče vrstice. Žalostno in sramotno. In res ne vemo, kateri občutek naj vodi naše pero, ko nameravamo pisati o uki-njenju dveh fakultet na ljubljanskem vseučilišču. Najbolje bi bilo, da nas vo- ' dita jeza in srd in — gnus!
Da bodo tudi naši manj poučeni či-tatelji vedeli, za kaj gre: Visoka šola ali univerza je največji izobraževalni in znanstveni zavod. Taki zavodi se dele po strokah na posamezne oddelke, ki jih imenujemo fakultete. Naš najvišji znanstveni zavod je imel po zakonu pet iakultet ali znanstvenih oddelkov: bogoslovnega, medicinskega, pravnega, filozofskega in tehniškega. Tako daleč, da bi imeli samostojno tehniško visoko šolo, po belgrajski milosti še nismo prišli.
Vseučilišče, kjer se razvija znanost svobodno do najvišje višine, ki jo more doznati človeški um, kjer se izobražujejo dijaki v domačem duhu in v svojem jeziku, je največji ponos vsakega naroda. Univerza je ognjišče, odkoder izžarevajo blagodejni žarki znanstva in kulture na vse strani, tam srkajo najboljši sinovi naroda svojo umstveno moč in si pridobivajo one duševne energije, ki jih usposoblja korakati na čelu narodnega umstvenega razvoja.
Slovenci smo se borili za svoje vseučilišče, odkar smo sc začeli zavedati, da smo narod. Narod brez najvišjega znanstvenega zavoda sploh ni narod, ampak tvori le slaboten privesek tistemu narodu, ki ga iz milosti sprejme pod
svojo znanstveno streho. Avstrija nam našega najvišjega znanstvenega zavoda ni dala. Ko pa je prišel prevrat in je Avstrija propadla, smo si ustvarili svojo univerzo sami! To je treba pov-dariti in podčrtati desetkrat, da ne bo kdo mislil, da smo dobili univerzo po belgrajski milosti. Belgrad je dal samo zunanjo sankcijo, samo formalno potrditev tega, kar je slovenski narod produciral iu rodil sam iz sebe: odlične učne moči in ukaželjno dijaštvo. Ta dva faktorja tvorita univerzo in ne denar, ki ga nam Belgrad tudi ni dal in ne daje, ker si plačujemo vse svoje stroške od najnižje ljudske šole pa do univerze sami iz lastne moči. Dema goške trditve, da plačuje Belgrad naše kulturne potrebe, je zmožen le še kakšen centralfalot!
Sedaj pa pride centralno ministrstvo ..prosvete" — zakaj ne: ministrstvo „teme“? — in pravi: Vi Slovenci ne potrebujete vseučilišča, vsaj medicinske fakultete ne in tudi tehniške ne! Mi nimamo dovolj denarja za vzdrževanje teh zavodov. Najprej bomo zaprli medicinsko fakulteto, drugo leto pa tehniško. Vaši pobje naj gredo v šole, kamor hočejo; revežem itak ni treba študirati, demokratski bankirji in verižniki imajo pa že dovolj denarja, da pošljejo svoje sinove lahko v Pcšto h kakšnemu ma-žarskemu judu v šolo. Če naše ženske potrebujejo zdravniške pomoči, hitre pomoči, kakršno da lahko le dober vseučiliški zavod, naj se vozijo na Dunaj, v Berlin ali pa v Ameriko! Zakaj bi se
Stran 2.
AVTO N O M I S 1
»
Ster. 27.
vozile v Ljubljano? Oziroma zakaj pa sploh zbole? In ti dclavec, zakaj pa ponesrečiš pri stroju, štorklja nerodna? Glej, da ne prideš pod kolesa, pa ti nc bo treba ne zdravnika, ne medicinske fakultete! — Pa tehnika! Ali vam je treba mostov? Zabijte v vodo toliko kolov, da boste lahko prišli preko vode in hiše si spletajte iz posavske vrbine in jih zamažite s kurjeki — ali ni to tehnika? Tudi Arnavti delajo tako in še niso pomrli! Vaš denar rabimo mi za druge namene!"
Tako govori glas iz ministrstva „te-me“! Živela tema! Srednjeveška tema je bengalična luč v primeri z našo centralno ,.prosveto'4!
*
Tam daleč zunaj mesta Ljubljane leži ljubljanska bolnišnica. Zavod, ki je precej razsežen. Na konca tja proti Zalogu, stoji majhna enonadstropna zgradba sredi smrečja in cipres in nekega grmovja. Ta zgradba je temelj ljubljanske medicinske fakultete.
Kako to? Zato, ker je v tej zgradbi delal noč in dan mož, ki nad svojim slovenskim narodom ni obupal in tudi ne bo, magari mu poderejo zadnjo kamro nad glavo. Sedel je pri mikroskopih in pripravljal preparate za bodoči najvišji zdravstveni učni zavod v dobi, ko sc nam navadnim smrtnikom niti sanjalo ni o ljubljanski univerzi! Nihče ga ni silil, nihče priganjal, tudi nihče plačal. Mnogo je delal, mnogo trpel, a njegova železna vstrajnost je premagala vse ovire. Danes gleda na svoje delo lahko s ponosom pred vsem kulturnim svetom!
Ne bomo ga imenovali z imenom. Ljudje, ki ga poznajo, mu pravijo po domače „dohtar“. Domač naslov je to, pa po našem mnenju najvišja odlika, ki jo more dati človeško srce nesebičnemu znanstveniku in zdravniku — človeku!
Rekli smo, da „dohtar“ danes lahko gleda na svoje delo s ponosom. Mogoče smo se zmotili. Ali ne gleda na svoje življensko delo z bridko žalostjo? Mi ne vemo tega. Čudno mu pa mora biti pri srcu. Ko bi mu bilo pri srcu tako, kakor je nam, bi zagrabil za svoje ba-cilne kulture in jih razmazal nad barbarskimi podivjanci, da bi tudi ti enkrat vedeli, kaj sc pravi uničevanje! On seveda tega ne bo napravil, ker je preple-menit, mi bi pa!
„Dohtar“ ni ostal sam. Dobil je takoj ob otvoritvi medicinske fakultete — mogoče že prej — vrednega tovariša. Delala sta dva moža kot mravljinca, znašala in gradila in danes stoji v Ljubljani temelj za medicinsko fakulteto, kakoršnega Belgrad ne bo imel niti čez SO let. V Belgradu je vlada plačevala nad 30, reci in piši nad trideset profesorjev medicine, a ti vsi niso znali do danes ustvariti niti ene stotinke tega, kar sta ustvarila v Ljubljani dva gospoda! Danes so dijaki medicinske fakultete v Ljubljani v prijetnem položaju, da pridejo tekom dveh let do natančnih sekcij celega človeka, kar sc ne zgodi niti na svet. univerzah kot je dunajska, dočim nimajo v Belgradu menda niti ene sprhnele kosti na razpolago za učno sredstvo. Tak naravnost vzoren zavod hoče belgrajska vlada zapreti! O, ministrstvo teme!
Najlepše spričevalo za profesorja — učitelja je spričevalo dijaštva. Naj vam povedo študentje, kdo sta ta dva gospoda, kakšna sta in kaj oni o njima mislijo. Toda ne vprašajte naših slovenskih dijakov — vprašajte Srbe!
*
Pravijo, da je pri odloku glede uki-njenja dveh fakultet ljubljanske univerze igralo glavno vlogo denarno vprašajne.
Tukaj imamo pa nekaj besede tudi mi, ki plačujemo.
V	demokratičnih državah je navada, da smatra parlament za svojo najvišjo
I.
Ves svet je v vrenju; smeri ter hotenja vseh odločujočih materijelnih sil sveta gredo za tem, da se rešijo soci-jalna vprašanja sedanjega časa!
Delovno ljudstvo, na katerega ramenih so vsa bremena današnje družbe, se deli v dve kategoriji: v kinetiško in v delavsko. Kmet in njegov sodelavec skrbita za produkte zemlje, ki človeštvo rede, delavski stan pa ustvarja druge gmotne dobrine, ki so vsem po-
dolžnost in pravico možnost kontrole nad državnim gospodarstvom. Ker je
pa naš parlament neke čudne sorte tvorba, ki sam svojih kontrolnih pravic nikdar ne izvršuje, si dovoljujemo mi, volilci in davkoplačevalci, resno vprašati:
»Koliko plačuje Slovenija davka? Kam gre ves ta denar? Koliko ga rabimo za popolno kritje svojih potreb?1-
Na to vprašanje bo odgovorila naša finančna delegacija! Če ne danes, pa jutri. Ona mora odgovoriti, ker hočemo imeti jasnost glede denarja.
Kolikor smo poučeni, velja ljubljanska medicinska fakulteta letno naravnost smešno nizko vsoto. En sam kanon dobre sorte velja več. Kaj je sedaj važnejše: Ali medicinska fakulteta ali en kanon? Mi smo tudi za kanon, samo iz-paliti ga je treba na pravo adreso in na pravi cilj!
Cela afera z ljubljansko medicinsko iakulte nam pa dokazuje očitno potrebo da moramo zahtevati Slovenci za sebe svojo popolno finančno samostojnost. Kruha, ki si ga pridelamo sami, nam nihče več ne bo rezal in nihče nam ne bo delil denarja, ki ga plačujemo sami. Mogoče se nam bo reklo, da gre naša zahteva predaleč. Tudi ravnanje centralne vlade z našimi kulturnimi zavodi gre predaleč! Kdor smatra, da vsebuje zahteva po finančni samostojnosti tudi zahtevo po federalizmu, — e, pa naj bo! Če so druge države, kakor Amerika in Švica lahko federalistične, naj bo pa še Jugoslavija. Na svoji zemlji hočemo pa biti gospodje!
%
Mnogi se bodo čudili, kako da ima centralna vlada ravno na ljubljansko medicinsko fakulteto tako „piko“. Ni pa nič čudnega na tem. Zdravniki so namreč stan, ki je neodvisen! Zdravnik ne potrebuje nobene vlade, ki bi mu rezala kruli. Zdravnik živi lahko od ljudi. On ima pravico obesiti pred ali na svoja vrata tablico z napisom „dr. med.“ Ta tablica je silen privilegij! Tudi vlada ima rešpekt pred to tablico, posebno taka vlada, ki misli ustvarjati zaupanje do sebe s tem, da svojim pristašem obeta dober in na debelo z maslom namazan kruli, drugim pa ne privošči niti koruznih otrobov. Zdravnikom pa garantira njihova tablica dober kruh z maslom vred čudi brez vlade. Takih ljudi se pa nekatere vlade boje!
Še bolj se pa nekatere vlade boje neodvisnih in brez vladne milosti sitih ljudi, če so ti ljudje — avtonomisti! Za tem grmom čepi zajec! Vlada pravi: Če niso ti ljudje za centralizem, „na polje“ ž njimi!
V	takem ravnanju in postopanju se kaže naša denašnja centralna politika v vsi svoji ogabni umazanosti. Naj hudič vzame vse skupaj, naj vzame profesorje, naj vzame študente, naj vzame vso slovensko univerzo in ves slovenski rod, če noče brezpogojno slediti centralistični vladi in stranki, ki zagovarja centralizem! Takega herostratstva nad lastnim narodom in nad lastno krvjo je zmožen samo tujec, posebno če je rna-žarsko-čifutske krvi!
Slovenski rod je že mnogo prebolel in bo prebolel tudi ta napad. Tudi svojo univerzo bo imel. če si jo je znal sam ustvariti, si jo bo znal tudi sam obdržati in izdržati. Milosti pa ne bomo prosili. Kar je naše, je naše!
Končno si dovoljujemo dati našim medicincem še en nasvet:	Kadar jim
pridejo pod nož kadavri ljudi, ki so ubili medicinsko fakulteto v Ljubljani, naj ne omadežujejo svojih nožev, ampak naj trupla po vseh pravilih preparatorske umetnosti prekade in jih postavijo v špirit, poznim rodovom v spomin slovenskega judeževanja.
trebne, s svojim produktivnim delom. Kar se okolo teh dveh stebrov človeštva nabira drugih stanov, vse to so postranske pritikline, več ali manj potrebne ali tudi nepotrebne, vsekakor pa manj važne za obstoj človeštva na sedanji višini kulture in civilizacije.
Kmet obdeluje zemljo in prideluje živež. Delavec dela pa v tovarni, v delavnici ali tudi na domu. Ta dva preživljata in vzdržujeta svet. To sta tista vrelca življenja, ki ne smeta ugasniti,
ako naj človeštvo sploh obstane in živi.
■Ta dva stanova sta tora j v gosnodar-skem življenju družbe najbolj odločilna, najbolj močna.
Eden brez drugega pa obstati ne moreta. Če ima kmet slabo letino ali pa če ne obdela svojega zemljišča, bo vse ljudstvo ob letu torej lačno in za delo nezmožno. Če industrijski ročni delavci ustavijo svoje delo in zastoje tovarne, obrtne delavnice itd., bo kmetijsko ljudstvo ob letu torej trpelo na pomanjkanju obleke in obutve, ob pomanjkanju gospodarskega orodja, vozil itd. Gospodarstvo in produkcija v delavnici in na polju sta navezana drug na drugega.
Delovno ljudstvo pa sploh po številu daleč prekaša vse druge agrarno ali pa industrijsko. Tam, kjer so poljedelci v pretežni večini, je gospodarski afekt agraren, to je pridela se največ poljskih pridelkov; tam kjer so v pretežni večini obrtni in industrijski delavci pa je največ obrtnih in industrijskih izdelkov, toraj je dežela ali okraj ali celo vsa država industrijska.
Gre torej za stanove v okviru delavnega ljudstva, kmetiške ali industrijske kategorije. Kmet in delavec lahko obvladata vsako deželo in vsako državo. Od teh dveh obeh je navadno na vrhu tista delavska kategorija, ki je v deželi v pretežni večini, če se kmet in delavec organizirata stanovsko, so stanovske organizacije tiste, ki na koncu koncev odločujejo o vsem, kar se v državi dogaja!
In za to gre!
Če hočemo toraj pravilno in solidarno urediti gospodarsko življenje, moramo pustiti zadnjo besedo stanovskim organizacijam, ne samo političnim. Zgolj politične organizacije izgubljajo v tem boju sedanjih realnih sil svetovnega gospodarstva bolj in bolj na pomenu. V ospredje stopajo namesto političnih organizacij stanovske ali kakor jih tudi pri nas imenujemo strokovne. To se pravi, tiste organizacije, od katerih je odvisna produkcija. Producirata pa v glavnem kmet in delavec.
Med tema pa je neka razlika. —
Mi živimo v dobi razmahnenega kapitalizma. Kapitalizem znači gospodstvo gmotnih vrednosti. Vrednost je dandanes predvsem denar, ki je kovan ali papirnat; denar je nakaznica na blago, katerega rabim ali ljubim ali pa se kapri-ciram nanj. Kapitalizem znači izkoriščanje sočloveštva. Da je to v veliki meri mogoče, pa so potrebna velika tehnična sredstva. Med te štejemo med drugim dandanes tudi: železnice, telegraf, telefon, pošto; nadalje: elektriko, premog, železo itd. Kdor gospoduje nad temi sredstvi civilizacije in kapitalizma, ta je takorekoč vsemogočen na zemlji. Kaj pomaga, če kmet zemljo dobro obdela, in mu Bog nakloni dobro letino, če ni tu železnic, vozov itd., s nomočjo katerih more svojo žetev izvoziti iz domače vasi tja, kjer bi jo mogel zadostno dobro prodati? Kmet sam bo sicer ob obilici sadov svojega truda več ali manj dobro živel, več pa ne. Manjkalo mu bo tega in onega, kar bo vzrok, da prihodnje leto njegova žetev ne bo več tako obila. Industrijski delavec ima v svojih rokah železnico, telegraf, telefon, pošto, tovarne za sukno, za čevlje, za orodje itd. Če on vso to mašinerijo ustavi, bo življenje zamrlo, na tisoče ljudi bo obsojenih na smrt in tudi poljedelec si bo mogel le na najbolj preprosti način ohraniti golo življenje. Življenje bi sc sicer poenostavilo, toda zemlja bi nc mogla več preživeti toliko ljudi, kolikor jih preživlja dandanes. Nastopilo bi veliko in strašno ljudsko izumiranje.
Tega pa nobeden normalni človek noče.
Iz vsega lega sledi, da so stanovske organizacije, ki odločajo dandanes o poljedelski in industrijski produkciji, najvažnejše. Gre za golo življenje. Umevno je tedaj, da zla: ti v revolucijskih dobah odločuje delavski stan. To se jasno kaže tudi v Rusiji, kjer zelo majhen odstotek industrijskega delavstva potom diktature odloča nad ostalo pretežno kmetiško večino naroda.
Mi živimo v revolucionarni dobi, ko se svet na novo preureruje, ne samo politično, temveč tudi gospodarsko in kulturno. Pri tem ne moremo prezreti, da dandanes vsaka revolucija sestoji iz dveh delov: političnega in socijalnega. Politična revolucija je navadno nenadni čin, socijalna revolucija je pa neobhodno
Problemi sedanjega časa.
započetje daljšega gospodarskega razvoja. Tako umevamo tudi rusko revolucijo, ki ni bila od oktobra 1.1917. dalj« samo državna in politična, temveč socijalna, ki postavlja no*ve gospodarske temelje in vidike vsemu ruskemu narodu. Politična revolucija ustvarja vsepovsod le temelj, na katerem se pozneje vrši in izvršuje socijalna. Socijalna revolucija pa pomenja spremembo vsa-kočasnih produkcijskih in gospodarskih oblik. Konkretno za naše čase povedano gre za to, da se provede vse gospodarsko življenje iz oblasti posameznih kapitalistov v družabno skupno socialistično obliko.
Glavni nosilec in revolucijski element v teh bojih socijalne pravice pa so baš stanovske ali strokovne organizacije kmetov in delavcev.
II.
Smo v dobi novega razvojnega s©-cijalnega razmaha in tudi socijalistične misli. Nosilec novih ali samo prenovljenih socijalnih idej pa je predvsem delavski sloj. Ko konstatiramo to, pa moramo tudi takoj povdariti, da je družabni sloj, ki nosi vso zgradbo moderne kapitalistične družbe med seboj samim razprt in malo enoten, vslcd česar je njegova akcijska možnost zelo zelo omejena. Veliki problemi pa se morejo rešiti le, če je novi, bojujoči in napadajoči sloj tudi zmožen izvesti potrebne akcije ter se uveljaviti kot gospodar trenotne situacije. Po državnih polomih, ki so sledili svetovni vojni, smo lahko na svoje oči videli, da je proletariat izgubil vodstvo revolucije, razven v Rusiji, vsepovsod. Tako v Nemčiji, v Nemški Avstriji, na Češkem, v Italiji, v Romuniji, v Bolgariji in seveda tudi pri nas. Boljševiška Rusija, kjer danes še odloča takozvana „proletarska dikat-tura“, je najmočnejša ovira vzpostavitvi starih monarhij v srednji Evropi. Povratek carja v Petrograd bi pomenil ob enem povratek cesarjev v Berlin in na Dunaj. Iz tega sledi, da je notranji polom socijalizma, ki se je započel že v vročih dneh meseca avgusta 1. 1914. postal usodepoln tudi za čas po končanem svetovnem klanju.
Nc le pri nas, temveč vsepovsod na svetu se toži, da trpi naša doba na pomanjkanju misli in idej. Novih rešilnih idej in misli! Zdi se nam, da je to predvsem posledica tega, da so se že pred vojno ubijale vse boljše ustvarjajoče moči v negativnih kritikah obstoječega sistema kapitalistične družbe. Pa to tudi še daleč ni vse. Skoro vsa socijalna in tudi socijalistična gibanja ljudstev so bila skoz in skoz prepojena z materialističnim gledanjem na svet in življenje. Katastrofa svetovne vojne je v tem. Nemški soc. demokrat Vor-liinder dokazuje, da so umstveni voditelji novodobnega socijalizma (Marx, Engels, Lasalle L dr.) bili ne le politi-čarji in narodni gospodarji, temveč tudi filozofi. Še več, da je njihov notranji razvoj šel od filozofije do socijalizma. Od njih ustvarjeni »znanstveni" socija-lizem je pa kot nauk slonel na strogo materialistični filozofiji. Zato stoji zapisano n. pr. v »komunističnem manifestu, da so postave, morala, vere zgolj meščanski predsodki, za katerimi se skrivajo meščanski interesi. In Marx pravi v »Kapitalu*1, »da delavski sloj nima naloge uresničiti kakšne ideale11 ter se naravnost norčuje iz »večne pravičnosti11. To materijalističo gledanje, zasidrano v ljudeh, ni moglo na strašnih razvalinah vsega gospodarstva, ki jih je zapustila dolga vojna, najti nobene rešilne misli. Pač! Dvoje je bilo mogoče: Ali dosedanjo pot mehaničnega materijalizma nadaljevati in sprejeti komunizem, ali pa dosedanjo idejno pot zapustiti in se vrniti k idealističnemu gledanju na svet. In tu pravi današnji nemški socijalistični teoretik približno takole: Marx in Engels sta pričela pri Heglu (znanem nemškem filozofu, katerega sta postavila na glavo, to je iz idealističnega dogmatika napravila materialističnega vseznalca!), med tem ko je Lassalle segel malo bolj nazaj do nemškega nacijonalnega proroka Fich-teja. In pravi: filozofske korenine socijalizma pa leže bolj daleč nazaj, pri Kantu (največji nemški filozof).
Z drugimi besedami se to pravi: Vrnimo se h krščanstvu! Tam edino moremo najti uteho. Lahko bi si napolnili želodce in tudi drugače ustregli
vscin svojim telesnim željam, če bi imeli kje kaj vzeti. Toda vojna je vzela toliko, da ne moremo ustreči vsem. Lahko bi poskusili po ruskem vzorcu — toda tega nas je strah, premalo je ljudi, ki bi prevzeli odgovornost nase za takšna huda operativna dejanja. Toraj nazaj h Kantu — pravi protestant, katerega vera ni internacijonalna, marveč nemška. to je nacijonalna. Njemu manjka
Mi vedno in vedno naglašamo, da je potreben predvsem red v državnem gospodarstvu, ako hočemo priti s svojimi računi na čisto. Krasno sliko sedanjega „reda“ nam pa podaja zagrebški demokratski — torej vladni — list „Riječ“ od 4. t. m. Tam piše:
„Radi zboljšanja naše valute je potrebno, da država čimbolj zmanjša potrebo tujih deviz, t. j. da čimbolj zmanjša nabave v inozemstvu in da tam nabavlja samo ono blago, ki ga doma ne more kupiti. Treba je, da se naša industrija čimbolj zaposli za državne dobave. Razen državnih dobav potom ofertnih licitacij, ki gredo neopravičeno v inozemstvo, je tudi mnogo takih, ki se vrše brez licitacij, potom posebnih komisij. Takih komisij, ki vrše nakupe v inozemstvu, je vsak čas polno, ne da bi vedeli zanje. Nedavno je izjavil Herman Wendel, da se v Nemčiji nahaja 20 jugoslovanskih komisij, ki kupujejo blago za državo. Kakšne so te komisije, kaj kupujejo in za koga, koliko časa so že v inozemstvu in koliko veljajo, nihče ne ve. Nedavno se je po listih razširila vest, da. se za inozemstvo pripravlja vojaška komisija, ki bo kupila raznega materiala za 165 milijonov dinarjev. Mnogi se še spominjajo naročila sedanjih poštnih znamk v Zedinjenih državah. Tudi te znamke je prevzela posebna komisija 3 ali 4 članov. Vsled takih metod in nerazumljivega favoriziranja tujih tvrdk odhaja mnogo naročil v inozemstvo, dasi bi se mogla doma ugodneje izvršiti. Lani je odšla v Nemčijo brez licitacije nabava 50 tisoč železnih postelj za vojsko, dasi bi jih mogli izdelati doma. Pred kakim pol letom je razpisala uprava monopola licitacijo za nabavo cigaretnega papirja. Prijavili so se Francozi in bili sigurni, da so brez tekmeca. Med tem se je na njihovo žalost in čudo monopolske uprave pojavila tudi domača tovarna papirja na Su* šaku, ki je bila za 50% cenejša. Značilno je, da je bila licitacija odgodena, da so Francozi istotako znižali cene za kakih 50% in da stvar še danes ni popolnoma rešena. Pri urejevanju starega in novega kraljevega dvora je konkurirala tudi domača tvrdka Bothe in Ehrmann, ki je bila cenejša od Francozov ter je izdelala načrte v splošno zadovoljnost. Kljub temu ni dobila niti ene dobave, temveč je vse dobila tuja industrija. Zelezoli-
Temu naslovu bi dodali lahko še besede: Ali kam gre denar?
Pod tem naslovom prinaša namreč »Beogradski Dnevnik" od 1. oktobra članek, ki ga objavljamo v celoti, da naši čitatelji vidijo, kako se dela z davčnim denarjem.
Članek slove:
„V tem ministrstvu stvari ne gredo, kakor bi morale iti. Pred nekaj dnevi smo objavili neko nepravilnost, ki se je dogodila v Gospodarskem oddelku tega ministrstva in ki sc nanaša na licitacijo 800.000 metrov blaga, ki bi se bila imela vršiti 1. oktobra. Povedali smo, da so bili izdani vzorci in pogoji za to dobavo šele 15. septembra torej 15 dni pred licitacijo, čeprav mora znašati rok po za-kouu o glavnem državnem računovodstvu najmanj mesec dni. Šlo je za vrednost nad 70 miljonov dinarjev in mi zahtevamo od vojnega ministra, da to licitacijo kot nezakonito odloži in razpiše novo, katere bi se moglo udeležiti večje število licitantov, kar bi bilo državni blagajni le v korist.
Ravno take stvari se gode v inže-nersko-tehničnem oddelku. Interesantno je, da sta glavna dobavitelja tega oddelka gg. lekarnar Nikola Marič in Dušan Katič, ki sta (po ženi) slučajno sorodnika nekega velikega gospoda v tem eddelku. Nihče izmed ostalih trgovcev ni smel niti pogledati v ta oddelek, do-
prepričanje o enakosti vseh ljudij, vseh narodov in za to se izogiba širokih razgledov krščanstva, ki bodi pozitivno!
V	svetu človeških misli gre sedaj boj med materialističnim naziranjem o svetu in idealističnim krščanstvom. In vse kaže, da bo zlasti Evropa ostala pri svojih dolgoletnih tradicijah in vstrajala pri krščanstvu, čeprav ga časih hudo pači!
varna v Ravnah v Sloveniji izdeluje granate od 7:5 do 38 cm. Dasi je morala vsled neugodnih razmer zmanjšati obrat, tako da je zaposlenih mesto 1000 samo 250 delavcev, ni ta tovarna dobila niti enega naročila, ker so vsa oddana v inozemstvu in se plačajo v frankih. Ista tovarna more izdelovati odbijačev za vagone več, kot jih mi rabimo. Država pa naročuje odbijače v Vitkovicah in drugod ter zanemarja domačo tovarno. Dosedaj je ta tovarna prejela edino naročilo za pol vagona odbijačev.
Posebno mnogo se greši pri vojnem ministrstvu, ki skoro vse nabave izvršuje v inozemstvu. Tako je lani naročilo iz Italije velike količine obuval, ki so se izkazala kot zelo slaba in draga, dasi bi se mogla dobiti doma cenejša in boljša. Podobno je z nabavo odej za pokrivanje, ki so bile istotako naročene iz Italije. Teli nekaj slučajev dokazuje, da odhaja na stotine milijonov dinarjev brez potrebe v inozemstvo. Te nabave so silno drage, ker kupuje država za najvišji tečaj tujo valuto, komisije veljajo mnogo denarja, razen tega pa podra-žujejo ceno blaga — velike provizije, ki se priračunavajo k ceni. Primanjkljaj na davku, ki bi ga plačale domače tvrdke, ako bi dobile nabavo, je istotako velik. S tem sistemom je treba prenehati ter pri državnih nabavah uvesti najstrožjo ekonomijo, posebno pa do skrajnih mej zmanjšati nabave v inozemstvu."
Tako piše demokratski vladni list. In mi naj se pustimo izsesavati? Ali plačujemo mi svoje davke zato, da se na njihov račun bogati in redi znana „beo-gradska porodica? Gospodje, to ne pojde! Mi moramo priti do čistih računov!
Pa bodo nekateri rekli: Zakaj se pa ne potrudi naša domača industrija, da dobi nabave? Odgovor je kratek: Ker ne dobi pravočasno plačila! O tem
poglavju bi vedele razne tvrdke v Sloveniji povedati mnogo zanimivega! Stvar stoji tako, da je za „liferacije“ na tujem vedno dovolj frankov, mark in dolarjev na razpolago, ker je s takimi „liferacijami“ vedno združena „zarada“ za različne komisije, pri nas doma pa komisij ni treba in torej tudi „zarada“ odpade. Posledica: Belgrajska porodica kupuje raje v inozemstvu kakor doma!
čim sta ta dva gospoda uživala privilegij, da sta zvedela za vse potrebe tega oddelka, da sta odšla skupaj z ministrsko komisijo na Dunaj, da tam onadva direktno dobavljata posamezne predmete tej. komisiji v vrednosti nekaj milijonov dinarjev. To je bilo že samemu vojnemu ministru preveč, ki je komisijo poklical nazaj. O tem oddelku bomo objavili še nekaj zanimivih stvari, ki naj jih minister ve in pozna.
Sedaj pride na vrsto artilerijsko -tehnični oddelek. Čisto na tiho je odpotovala na Dunaj komisija, da tam nabavi orožje, municijo, kože itd. za približno ceno 100 miljonov dinarjev in sicer potom pogodbe, ne javne licitacije. Nihče ne ve, kje bo ta komisija kupovala in kaj bo kupila, vse to se skriva za ta-jinstvenim zastorom. Čisto „slučajno“ je istega dne odpotoval na Dunaj neki znani mešetar, ki je intimen prijatelj enega izmed članov te komisije. Mi smo absolutno protivni takemu načinu nakupovanja. Zakaj naj izmečemo silne mi-ljone za nakup starega avstrijskega orožja? Zakaj kupuje vojno ministrstvo kožne izdelke na Dunaju, ko imamo doma dovolj tozadevnih obrtnikov? Zato zahtevamo od vojnega ministrstva, da takoj odpokliče to komisijo in potom licitacije dobavi potrebne kožne izdelke.
»Omnium Serbe“. Vrhunec vseh afer pa tvori ponudba Pašičeve banke
za vzpostavo fabrike za orožje in municijo. Razun te ponudbe leže v vojnem minstrstvu še 3 — 4 ponudbe drugih tvrdk, toda o teh se nič ne govori, kakor da jih ni. Ne vemo, če je to vsem ministrom znano, ali mi vemo, da so ponudbe tu. Predno se pa kaka taka ponudba sprejme, bi moral naš generalni štab ugotoviti, kakšen sistem pušk je nam sploh potreben, dalje bi moral ugotoviti potrebno količino municije, potem bi se moralo ugotoviti, ali je bolje, da država sama vse to izdeluje ali pa odstopi izdelavo privatni firmi in kateri? Šele potem se da govoriti o tem, na kakšen način bi se dala taka tvornica zgraditi. Mi moramo danes obrožitr armado od 2—3 miljonov mož. Potrebno nam je torej toliko pušk in odgovarjajoča količina municije. To predstavlja danes vrednost najmanj 3 miljarde francoskih frankov (= 48 miljard kron, ker velja en frank 16 kron). Tako naročilo sc ne oddaja pod roko, ker to bi bilo nepošteno. Take velike stvari mora odobriti parlament. Kar se tiče ponudbe same, izgleda, da jo hoče spraviti pod
Madžarska in Italija. Madžarsko vežejo z Italijo stare tradicije in politična skupnost. Že v stari Avstroogrski monarhiji so madžarski veleposestniki in plemiči radi strašili starega dunajskega cesarja, ako se je včasih pomišljal ugoditi kakšni njihovi prešernosti. Po letu 1848. se je tudi glavni madžarski naci-jonalni junak Ludovik Košut zatekel pod laško varstvo. Danes pride ta tradicija Italiji prav. Sklenila je z Madžarsko tajno politično zvezo. Kadar hoče biti Italija, „naša velika zaveznica1', Jugoslaviji spredaj prijateljica, zadaj pa se jo hoče požečkati, pa pomežikne v Budimpešti in naša vlada mora poslati vojaška ojačenja na mejo. Kadar pa tudi to ne zadošča zalaja Arnavt v Skadru ali pa v Tirani. Bolgari bi bili eventualno pripravljeni pogoditi se z Jugoslavijo. S tem bi bil ustvarjen na Balkanu mir. Toda ko so zadnjič poslali Bolgari depu-tacijo na pogreb našega kralja, ji naše oblasti niso pustile pasirati meje. Morda bo kurir iz Rima poprej v Sofiji kot oni iz Belgrada? Italija utegne dobiti novega zaveznika tudi na vzhodu:	RcJmu-
nija kot ,.latinska" dežela je itak že na njeni strani. Jugoslaviji preostaneta potem le še dva soseda: Nemška Avstrija, ki pa hodi svoja pota, in Grška. Ta Vam je šele „zaveznik“. V vojnah zadnjih stoletij so bili Grki tepeni vsepovsod, kamorkoli so se zaleteli. Zadnje čase so jih celo izstradani Turki nabili po predpisih. Kot politični zaveznik so pa Grki naravnost vzorni — „prijatelji“. Srbi so bili do 1. 1915. njihovi zavezniki, toda kljub temu je moral srbski narod v letu 1915. preko albanskih gorovij in pečin na Drač, namesto v Solun po železnici in cestah. Vse kaže, da ostanejo Grki naši „edini in pravi zavezniki". To je bilanca naše sedanje takozvane zunanje politike!
Pašičevo potovanje. Minister-pred-sednik Pašič je odpotoval v Pariz, da poroča kralju o notranji in zunanji situaciji naše države. S tem je povedano, da so bile vesti časopisja, da se naš vladar skoro vrne v Beograd, preuranjene.
Vprašanje: Zakaj ga ni nazaj? Odgovor: Sam Bog ve, zakaj ne!
Ostra beseda. Vseučiliški prof. dr. Metod Dolenc je napisal v „Slov. Narodu" članek, v katerem pravi, da je srbski kazenski zakon nemoderen. Ali je tudi on že prestopil v radikale, da sc upa kaj takega? Če pojde v tem tonu dalje, bo tudi juridična fakulteta kmalu ukinjena.
Važno za tehnike. Ker bo ukinjena tehnična fakulteta v Ljubljani, namerava baje „ministarstvo poljoprivrede in voda" otvoriti več mesarskih tečajev za one tehnike, ki ne morejo v inozemstvu nadaljevati svojih študij.
Dr. Mihajlo Pupin je obiskal Bled. Dr. Mihajlo Pupin je Srb, rodom iz Banata, ki živi že mnogo let v Ameriki. Naši listi so trdili, da je dr. M. Pupin velik prijatelj Wilsonov in da nam je 011 rešil Bled. To je vse mogoče. Istotako je pa tudi res, da je on za časa vojske izdal v Ameriki koledar, ki je za Slovence jako lep poklon ...
Pašičeva pot v Pnriz. V petek so listi poročali, da se je g. Nikola Pašič odpeljal iz Belgrada z orijent-ekspre-
strelio neka stara francoska fabrika orožja, ki ima same zarjavele mašine in in ki ni producirala ne ene puške niti takrat, ko je bila nova. Francoska in-tendanca je tej fabriki sploh prepovedala, da izdeluje puške za francosko vojsko, ker so bile za nič. Lastnik tc fabrike jc ponujal isto že za 17 miljonov frankov, če bi pa prišlo do resne kupčije, bi jo dal še mnogo ceneje. Zato se nam čudno zdi, da se ta fabrika kar na enkrat ceni na 120 miljonov frankov!"
Tako ..Beogradski Dnevnik".
Iz vsega se vidi, da se v Belgradu gospodari in troši po starem načinu. Kaj narod, kaj ljudstvo — „porodica", to je vse. V novih razmerah pa to no bo šlo! Mi zahtevamo energično natančno kontrolo za vsak izdan krajcar. Gospodje tam doli se bodo morali že navaditi, da bodo-smatrali ne samo sebe za „pisme-nc", ampak tudi nas, kajti tudi mi vemo, kaj je papir, kaj jc svinčnik in kaj je račun. Da bi mi samo plačevali, Pašičev sin pa spravljal, — e, to ne pojde!
som v Pariz. Radikalna stranka v Sloveniji je priredila v Ljubljani sijajen sprejem. Na kolodvoru ni bilo nikogar; pravijo, da tudi Pašiča ne.
Minister toži ministra. Deželna vlada v Ljubljani je že pred meseci izdelala nov »viničarski red", ker je sedaj veljavni že zastarel in socijalno ne-vzdržljiv. Minister za soc. politiko g. dr Kukovec o tem interpehfon, je dal od sebe pismo, ki pravi v njem, da on bi že potrdil novi viničarski red, toda g. minister Pucelj se temu upira. Z drugimi besedami: Jaz ..demokrat" bi rad ustregel, toda ..samostojni kmet" je proti — vi volilci! Sijajno!
Ugotovitev. „UJU" jc okrajšava za ..Udruženjc jugoslovanskega učiteljstva." Na zadnjem zborovanju ljubljanskega odseka UJU je učiteljstvo sprejelo krepko protestno resolucijo proti napadom na učiteljski stan, ni pa našlo niti besedice ogorčenja ali obsodbe nad gospodom, o katerem je zapisal „Naprejev“ belgrajski dopisnik, da je sokriv po paragrafu 129. kaznjivega dejanja. Tudi to je znamenje časa!
Točni proroki smo! Ko je bila pred nekaj meseci sprejeta v konstituanti centralistična ustava, je vse časopisje, radikalno, demokratsko, ..samostojno-kmetsko" in celo nekoje socijalno demokratsko pisalo, da si bo sedaj naša valuta v svetu opomogla. Tedaj je stala ena jugoslovanska krona v Curihu, na mednarodni borzi, celih 4.50. Rekli so, sedaj se dvigne naš kurz, draginja se bo zmanjšala, življenje postane lažje in veselejše ... Mi smo rekli: Ne bo tako, centralistična ustava in sedanji režim bo zmanjšal naš kredit med tistim svetom, ki ima kaj pod palcem." Žc danes, po nekaj mesecih se je pokazala pravilnost naše diagnoze. Naša krona jc namreč padla za več ko polovico, na 2.30. In draginja je šla gor", z njo seveda tudi zadovoljnost delovnega ljudstva v tej državi..,
Mucliiavelli v naših državnih pisarnah. Mariborski škof dr. Napotnik je odlikovan z redom Sv. Save prvega reda. Deli in vladaj, si mislijo tudi v Belgradu, pa hočejo ločiti ljubljanskega in mariborskega škofa. Dvomimo, da bi se to prijelo — n. pr. dr. Korošča in njegove stranke.
Železnice, univerze in proste vožnje v „prvem klasu“. Pred nami leži nekaj odlokov železniškega ministrstva v Beogradu, glasom katerih imajo prosto vožnjo po državnih železnicah po vsej kraljevini člani sledečih društev odnosno organizacij: člani prostozidarskih lož „Veliki Orient", člani „Narodne odbrane" in člani „Udruženja lovcev". Seveda so tu še drugi „važni“ činitelji, ki se lahko vozijo zastonj, kamorkoli se jim zljubi. Ali ne' veste, koliko velja to državo odnosno njene železnice, ki so tako prezadolžene, kakor so bili pred vojno avstrijski štabni...? — Na drugi strani pa nravijo, da bodo ukinili medicinske fakultete, ker jih država ne zmore več. Veste koliko velja n. pr. medicinska fakulteta v Ljubljani? Pol milijona letno! Te svotice pa država nc zmore, čeprav nujno potrebuje njeno prebivalstvo vsaj 300 novih zdravnikov.
Kam gre denar?
„Ministarstvo vojno“.
Dn@wrie vesti*
Ptran 4.
A V T O N O M I S T
Štev. 27.
Kaj zdravniki, ampak proste vožnje v „1. klasu" — to je glavno, potrebno in temeljito!
Viada molči! Nekdaj je bila lepa navada, da je vlada na javno ji stavljeno vprašanja tudi jasno odgovarjala. Danes te lepe navade vlada nič več ne pozna. Ce vprašaš vlado, kako in ka je z nekimi ameriškimi podporami, viada molči, če vprašaš vlado, kaj je ukrenila glede ... (sledi predmet vprašanja), vlada molči. Ali ni prijetna taka vlada, ki vedno molči?
V tein znamenju boš zmagal! Še vsi javnosti malo poznani soc. demokratični „poslanec“ Zvonimir Bernot je objavil v ,Napreju“ od 5. t. m. dopis, v katerem se huduje nad nekaterimi članki, ki jih je objavil isti list in v katerih se je naglašalo, da mora vsaki socijalist imeti svojo svetovno soc. prepričanje, to je, biti mora prepričan o potrebi so-cijalizma za človeštvo itd. Gospod „po-slanec“ Bernot se nad tem besedikova-njem silno huduje. On je namreč tudi ta-kozvani »centralni" tajnik slovenske soc. dem. stranke. Takole pravi: »Organizirani morajo hiti (delavci namreč) pu tudi zato, da plačajo!** Nadalje: „Po denarju pa meri (soc. dem.) stranka tudi prepričanje!“ Prosimo — to stoji zapisano črno na belem v „Napreju“ v številki 2,25. Isti „poslanec“, ki je notabene »kvalificiran", imenuje pri tej priliki starega Macchiavellija (znanega laškega državnika) »podlega Laha". Takele nazore imenujejo pri nas nekateri — »socialistične". Celo ljubljansko »Jutro", organ buržuazije, se temu čudi. Kaj bi se ne? Mi mislimo, da se bodo temu čudili tudi delavci in kmetje!
Poboljšanje. Mariborski soc. dem. tednik »Enakost" se v svoji poslednji številki od 6. t. m. huduje nad mariborskimi mesarji in velikim izvozom naše živine v inozemstvo, kar vse skupaj življenje delavcu podražuje. H koncu pravi: »Mi v Sloveniji se še nismo uži-veli v dinarski kurz. Sedaj šele občutimo relacijo 1 : 4 in vemo v čem leži škoda dinarske valute". — Naši bravci se bodo spominjali, kako strastno je napadal isti list »Avtonomista" zaradi našega tozadevnega stališča, ki smo ga večkrat izrazili. Poboljšanje je prišlo precej hitro, kar z veseljem beležimo. »Sedaj šele občutimo"... Mi tudi, pa že davno.
Gospodarstvo.
Davek na promet.
S 1. oktobrom t. 1. so uvedli pri nas nov davek — davek na promet. Vsakdo, ki prejema dnevno za svoje delo ali pa potom trgovine gotov novec, je podvržen temu davku. Tako n. pr. trgovec, ki prodaja svojo robo in kasira dnevno izkupilo za prodano blago; tako branjevka, ki prodaja sadje ali lect in kasira
Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. — Odgovorni urednik: J02E PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani.
dnevno izkupilo za prodane reči; t^ko izvošček, ki prejema od verižnikov' In druge gospode plačilo za vožnje; talto postrešček, ki prejema novec za prt^ih-šanje kovčkov; tako prodajalec časopisov, ki prejema novec od kupovalčev časopisja na ulici; tako trafikant, ki prodaja tobak; tako vsi, ki imajo s tako zvanim denarnim prometom kaj opraviti, morajo plačati »prometni davek i‘
Vsakdo, ki je v zvezi s »prometom" mora kupiti — trgovec, zdravnik, branjevec, snažilec čevljev, fijaker itd. itd. — pri finančni oblasti tozadevno tiskovino, ki velja samo 4 krone. V to tiskovino mora od 1. oktobra t. 1. naprej dnevno vpisati vse dohodke iz prodaje ali zaslužka, in to vseeno ali je prejel novec takoj, ali pa je prodal blago ali pa n. pr. zdravil na kredit. Na koncu meseca mora tako vpisane svote sešteti. Tako mora delati za mesec oktober, november in december. Zadnji dan leta 1921. pa mora svote, ki jih je dnevno prejel, iztržil ali zaslužil, sešteti, od te skupne svote pa končno odšteti 1 % ter ta 1 % procent nesti v davčni urad brez poziva — sicer bo sledila huda kazen!
To je novi davek na promet. Komur se bo dokazalo, da je goljuf in skušal
prikriti resnico pride v — mlin in gorje njegovi mošnji...
To se pravi: ljudje, ki trgujete ali služite od slučaja do slučaja — kakor na primer zdravnik, branjevka, snažilec čevljev, obrtnik itd. povišajte cene najmanj za 1 procent v prid državne blagajne.
Nadalje pa je naša finančna oblast odredila še, da je treba ta davek plačati tudi za 3 mesece nazaj pred 1. oktobrom t. 1. Ker pa te naredbe tedaj še ni bilo in ljudje o njej niti sanjali niso, toraj niso mogli dnevno zapisovati svojih izkupil odnosno zaslužkov, se bo ta davek za te 3 zamujene mesce predpisal naknadno po sorazmernosti tega, kar se bo pokazalo šele 31. decembra t. 1.
Prelistali smo knjige o davkih v različnih državah, pa tega davka nismo mogli nikjer zaslediti. Nemška Avstrija ima sicer takozvani „Luxussteuer", ki pa je natančno odmerjen in ki ga prodajalec kakšne reči, ki spada po svojem bistvu med luksuriozne, odmeri po višini kupne cene dotičnega prometa po predpisani lestvici ter pripiše k računu. V Italiji so najbolj v navadi »štemplji", ki so predpisani vsepovsod, celo na škatljicah užigalic. Francoska — po-
dobnega davka nismo našli. V angleških bukvicah državnih davkov seveda tudi ne. Kako je v Ameriki v tem pogledu, danes še ne vemo. Morda pa eksistira take vrste davek in v tej obliki kje v Abesiniji ali sploh v kakšni deželi, kjer »promet" v denarju ali na „puf" ni vsakdanja prikazen; — to je mogoče. Skratka imamo nov davek, veseli smo ga in z navdušenjem, s takšnim, s kakršnim hodi po svetu n. pr. dobri naš prijatelj g. prof. dr. France Ilešič, ga bomo tudi plačevali. In verujemo, da bo vsak, ki mu je podvržen, točno dnevno zapisoval v 4 kronsko tiskovino svoje dohodke in svoja izkupila ter končno 31. decembra t. I. zvečer ali pa vsaj na novega leta dan nesel en procent od prejete skupne svote na slavno davčno oblast, da bo zadoščeno pravici. In trdno smo prepričani, da se ne bo našel niti eden državljan, ki bi pri tern številke potvarjal, napačno štel ali sploh kako drugače goljufati hotel...
Ti, dragi naš bravec, misliš, da se norčujemo. Ne! Le poglej naš »Uradni list" in naredbe o tem pa sc boš prepričal, da je gola, istinita, britka resnica!
Bog pomagaj!
GOSPODARSKA. ZVEZA
v Ljubljani^ Dunajska c&sta štev. 29
.	^	Oglejte	si	razstavo	naj	novejših
poljedelskih strojev vseh vrst. ^	”
 ■:  -....................................^===č===^
Vplačanodeln.glavnica CF fllfCNCUtl Ufi N Ufi	Telefon št. 567.
K 30,000.000’-. OUllIfullUTIH OHMIH Ceh. račun št. IZZDS
le
HUBLiana, KreHov trg 10, nasproti »Mestnega doma”.
Obrestuje najugodneje vloge na knjižice i Ima posebni amerikanski oddelek in prvo' in v tekočem račnnn.	I	vrstne	zveze z inozemskimi bankami.
Izvršuje vse bančne posle najkulantneje.
Jugoslovanski kreditni zavodi
Marijin trg S Wolfova ulica 1 - Podružnica V Murski Soboti in Doljnji Lendavi.
obrestuje hranilne vloge In vloge na tekoči račun
Ustanov, septembra 1919. Prometa v lanskem letu nad 128,000.000 kron
41
o
čistih brez odbitka rentnega davka.
Neposredno pod državnim nadzorstvom.
Hapital: H ZO,000.000 | SJoV, CSkOlliptnfl bclflkcl |HEzereea^ranHB.ODD.OflD
Novomesto in Rakek. Ljubljano, Selenburgovo ulico Sfs 1« cije najkulantneje
Denarne vloge — Nakup in prodaja: efektov, deviz, valut — Eskompt menic, terjatev, faktur. Akreditivi — Borza.
■ Zadružna gospodarska banka d. d.
Telefon at. 2i. Ljubljana, Dunajska cesta št. 38/1- Tclef°" &t. 21.
(začasno v prostorih Zadružne zveze).
Podružnices Djakovo, Maribor, Sarajevo, Sombor, Split, Šibenik. Ekspozitura! Bled.
Interesna skupnost z Sveopčo Zanatlijsko banko d. d. v Zagrebu in njeno podružnico v Karlovcu ter z Gospodarsko
banko d. d. v Novem Sadu.
Kapital in rezerve skupno z afilijacijami čez K 50.000.000.
Daje trgovske kredite, eskomptira menice, lombardira vrednostne papirje, kupuje in prodaja tuje valute in devize, sprejema vloge v tekočem računu in na vložne knjižice ter preskrbuje vse bančne in borzne transakcije pod najugodnejšimi pogoji.
Pooblaščeni prodajalec srečk Državne razredne loterije.