• ^::.n Eli"-' M mm 1 m» .f .*. \i ■ 38JS v^.-. 'V * m •• » sv$ iZJružin ski dtlill ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO llllrtl> V C • n a a Din Izhaja ob četrtkih. Uredništvo In uprava v Ljubljani, I g —_______________________________________________________________________ an«l do črno bele. Mesarska je bila dobro obiskana in postrežba z mesnimi izdelki tak6 odlična, da bi tfiko želeli vedno in povsod in tudi v mesnicah. Črno bela pa je bila bolj jalova. Črni sirio že itak skoraji vsi in zakaj bi še bolj počrneli, beli pa so že tako redki, da jih je le težko najti in niso za norije. Toda ni glaven ta obisk, niti mesni, izdelki, še manj mnogo črnih in malo belih med nami, pač pa velik altruizem in razumevanje bede bližnjih, ki so ga pokazala vsa društva brez razlike in jim gre za to čast in hvala in spoštovanje in globoka hvaležnost lačnih, raztrganih in brezdomcev. Vsa društva so namreč, brez vsake izgeme kakopak, sklenila z ozirom na krizo in prizadevanje države in posameznih občin v omiljeva-nju . bede in podpiranju nezaposlenih, pokazati svoje veliko umevanje človečanskih dolžnosti in ideje medse- bojne pomoči. Ne, prosim, 2%, niti 5%, niti 25%, nego ves, sploh ves, čisti dobiček so namenila za — same sebe. Kaj jim vendar mar reveži? Njihov prispevek bi pomagal le nekaterim redkim in bi ne bili vsi deležni te društvene dobrote. Nastopila bi zavist. Pojavili bi se prepiri in še kaj drugega Pa so torej naša vzorna in zgledna društva, brez vsake izjeme prosim, šla in modro preudarila: prepiri, zavist in take vrste pojavi so nedostojni človeškega dostojanstva. Tudi milost ponižuje človeka. Da ne bo torej nikdo ponižan vsled milosti in da ne bo prepirov in zavisti in take vrste pojavov, ne damo nikomur nič, so odborov* možje določili in so bili še ponosni, ker so prihranili revežem ponižanje itd. In si dovoljujem in usojam pripomniti še to. Ne bi li morda kazalo te imenitne, plemenite in velikodušne gospode javno z imeni pohvaliti in jih predložiti za kako visoko odlikovanje vsled njihovega tako idealnega razumevanja za red in mir in blagostanje v državi? Kajti so nemara in nedvomno jako zaslužni. Dvakrat ne rečem tega, kajti bodo morda ob priliki na svoja ljudomila prša res še pripeli kako odlikovanje kakršnekoli vrste. Ho-ho, in se bodo smejali in kočoperili in napihovali s svojimi zaslugami Sicer pa, kaj se sploh čudimo temu? Pust je bil. Mi pa, ki smo pričakovali, da se bodo društva pri zbiranju čistega dobička po zabavi spomnila lačnih, raztrganih in brezdomcev, smo bili norci. Pust je vendar čas norcev. In zato globoko potrtega srca javljam vsem, da smo se zopet izkazali jako lepo in naj nam Bog podari še mnogo let plemenitega življenja, takega, kot je bilo to predpustno. Najdaljše seveda ljudomilim gospodom, ki so tako pretresljivo in ganljivo lepo pokazali svojo velikodušnost in plemenitost do bednih bližnjih, da bodo še dalje lahko sejali krog sebe dobra dela po tistih znanih svetopisemskih besedah. Vsa ta zgledna društva pa imajo navado ob vsaki priliki in nepriliki zbirati za svoje idealne in vzvišene namene med javnostjo denar. Kaj, ko bi javnost takrat pristopila med pustne norce in se ravno tako oddolžila? Vroča fltt Peru, Bolivija, Argentina, Brazilija, Paragva/, čile: sama vroča tla. Same dežele, ki jih pri nas poznamo domala zgolj po revolucijah. Odkod toliko prevratov v teh krajih? Kaj Jim je vzrok? Pričujoče vrstice o Braziliji vam bodo to pojasnile. In kar boste zvedeli o Braziliji, velja skoraj doslovno tudi za Peru, čile, Bolivijo Itd. BcCVzilLfa, Ux hieni Piše Alfonz Dorpat Brazilija velja za deželo ugank. Toda vse te uganke so dajo spraviti na zelo enostaven imenovalec. Dežela ni ne zemljepisno ne podnebno ni-kaka enota. V Braziliji prebiva oela vrsta plemen, Indijancev, črncev, mešancev in priseljenih kolonizatorjev portugalskega, španskega, italijanskega in nemškega izvora. Tenka vrhnja plast teh kolonizatorjev danes vlada v tej deželi. Ta plast si je nakupičila zaklade in pridobitve moderne civilizacije. Toda med tem ko je v stari Evropi bogastvo vladajočih iplasti posledica moderne organizacije dela, temelji brazilska civilizacija na takih delovnih pogojih, kakršni so ibili v rabi še pred 100 leti. Iz obilice vseh mogočih nasprotij so nastale brazilske >uganke< v vsej svoji pisanosti. Priseljenec, ki prvič stopi na brazilska tla, kar oslepi od tolikega leska in bogastva nove domovine. Najprej ga sprejme Rio de Janeiro, najlepše meko sveta, pred vsem tisto mesto, ki zna svoje bogastvo dosti bolj očitno razkazovati kakor dniga mesta. Rio je pravljica lepote in sen človeškega blagostanja. D rušo stran te prekrasne slike pa spozna tujec šele pozneje. In takrat je — na žalost — že prepozno... V začetku ga sprejmeta dežela in vlada z odprtimi rokami. Vlada mu da na razpolago prosto stanovanje in hrano — dokler ne najde kolonije, ki se ji priključi, dokler si sam ne zapečati usode. Vlada mu plača tudi vožnjo do kraja, kamor se je namenil. Ustmeno in pismeno mu pri v*aki priliki pove. da ji je dobro do-lel kot novi državljan in da bo vse Storila, da mu pripomore do boga-#tva in blagostanja. In tujec ima rttslk, da je prišel v državo, ki je res Mmo zanj, za novega državliana velike in mocročne brazilske renublik«. Toda potem pride, drucri ali tretji dan svojega bivania v Riu, v roke privatnega podjetnika. In tako spo- Tako fcivi večina kolonistor zna, da si mora kupiti zemljo, na kateri hoče delati in si zgraditi dom in pridobiti bogastvo. Zemljo si mora kupiti, ne da bi jo poprej videl, saj leži več tisoč kilometrov daleč od Ria v notranjosti države. Pogoji se mu zde mamljivi. Ara je neverjetno nizka. In družba se mu ponudi, da mu vse orodje, živež za leto dni, zdravila, rastline in semena priskrbi tako rekoč zastonj. Če ima mož srečo, pride naposled res do kakšne parcele v pragozdu, ki mu bo, če jo bo leta in leta temeljito prekopaval in oral, morda kaj malega obrodila. In če bo varčen, si bo čez nekaj let s pritrgljaji od ust kupil prvo živino, ali pa bo odprl skromno trgovinico ali pa krčmo in si tako postavil boren temeljni kamen za poznejše blagostanje. Toda človek utegne tudi smolo imeti. Zgodi se mu, da dobi kame-nito, peščeno ali pa močvirno zem- Takšna je Brazilija! Cerkev v notranjosti dežele. Na levi pogled na pročelje, na desni pogled a »trami. Spredaj veličastna taaada — v resnici pa rev&žkia in beda le malo denarja. Ce ima kaj podjetnosti, mu jo na vse mogoče načine skušajo ubiti. Tudi on je v širšem po-pomenu besede samo suženj pod* jetnika. Posebno usmiljenja vredna je usoda delavcev' na kavnih plantažah v državi Sao-Paolu. Tak delavec je pravi suženj lastnika plantaže in v vseh stvareh odvisen od njega. V Braziliji je srednji stan popolnoma neznan. Med vladajočo plastjo in delovnim ljudstvom zija en sam globok, nepremostljiv prepad. In ta vladajoča plast zna sicer vlado, ki noče služiti njenim interesom, s pomočjo ljudstva strmoglaviti — toda izprememba vlade ni nikoli iz-prememba sistema: zmerom ostane vse pri starem. In osleparjeni so vselej tisti bedni lovci za srečo, ki so nesli za majhen denar svojo kožo na prodaj. Ijo v pragozdu, kjer je vsako obdelovanje zaman. In če mu že neznosno podnebje prizanese, da ostane pri življenju, se bo izgubil v brezimno množico brazilskega proletariata, kjer lahko pokoplje vse nade na lepšo bodočnost. Ta velika množica nesrečnih kolonistov, ki jih je življenje osleparilo, se zbira v predmestjih velikih metroipol in tvori s čmci, mešanci in evropskim izmečkom neprestano kipečo, zmerom nezadovoljno, brezpravno in nepreračunljivo rajo, ki je zmerom pripravljena iti za lepe obljube, še rajši pa seveda za denar, za tem ali onim voditeljem in prirejati revolucije. Pa tudi tak kolonist, ki je imel zelo veliko »srečo«, mora delati in garati po več desetletij v najhujših razmerah. Kar pridela, mora oddati velepodjetniku, ki je kolonijo ustanovil. Za to dobi v glavnem blago in Idila? Ne! Siromašno stanovanje >trgiovca< v pristaniškem okraju Pemannbiuca Revoluzaer prebiva v pristaniških mestih, v Riu ali Pernambucu. Ali pa živi med delavci kavnih plantaž v Sao-Paolu. Ali se pa klati kot lažni gaucho v beznicah kolonij ali pa v delavskih vaseh velikih posestev. Do-rega konja ima, velikanski revolver i izborno karabinko. Živ krst ne ve, d kod, kajti revoluzzer ničesar ne ela, delo mu je pod častjo. Qn samo aka na svoje poslanstvo. Revoluzzer ne agitira za kakšno ovo »smer«. Tudi ne pripada no-eni stranki. In tudi ne pričakuje od revrata boljšega življenja. Revoluz-er ni zarotnik. Bog ne daj! Poli-ka mu je zoprna reč. Politiki pišejo i govore. On pa ne zna pisati in ovorjenje mu dela preglavice. Zanj obi politika šele tedaj zmisel in poten, kadar jo »kaj v zraku«. Takrat i osedla konja in odjezdi. Kam? Tja, jer so zbrani njegovi pajdaši. In otem čaka z njimi na to, kar pride. Ju&MHMnCC&Ui w/otuciionatiL Študija. — P. Baeringer »Revoluzzer« mu pravijo: otrok je južnoameriškega podnebja in južnoameriške krajine. Nikjer drugod tega tipa ne poznajo, izvzemši morda Mehiko. Sicer tudi v Evropi delajo revolucije. Toda tu vsitane cel narod, razred ali pa stranka, z namenom, da doseže določeni smoter. Revolucija je sredstvo za smoter in pametni ljudje je ne prirejajo, če se da ta smoter doseči na miren način. Nihče nima takega poklica, da bi delal revolucije zaradi revolucije same. Južnoameriški revoluzzer pa dela revolucijo ravno zaradi revolucije same. Kakor dimnikar ometa dimnike zaradi dimnikov samih. Revoluzzer -jev poklic je revolucija. »Rovoluiierji« bo selo romantični, pa tudi »elo nevarni ljudje To, kar pride, je pa odposlanec tiste stranke, ki je ravno na tem, da vprizori vstajo. Odposlanec pride s polnimi žepi. Ne govori o smotrih, nego samo o denarju, ki ga hoče iz-Se nadaljuj« na etr. 11 Kalvarija ljubezni Roman iz naših dni. — Napisal P. R. Povest, ki smo .jo v prvi številki začeli prinašati, je napisal P. R. — tisti pisatelj, [ki nam je dal že »Nezakonsko mater“. Naši čitatelji, ki so brali 1. in "2. letnik „Romana“ se gotovo še dobro spominjajo pretresljive ljubavne zgodbe, ki je takrat zbudila vseobčo pozornost in priznanje. »Kalvarija ljubezni1' je napisana"po resničnih dogodkih iz polpretekle in nedavno minule dobe in je pretresljiva slika človeškega trpljenja in strasti. Prepričani smo, da nismo mogli svojim zvestim čitateljem za novo leto bolj ustreči, kakor s to našo novo povestjo, jki jo bodo z velikim zanimanjem brali od začetka do konca. Šla je z zavestjo, da ji grozi nevarnost. Toda bila je pripravljena kljubovati ji- V prvem nadstropju je gorela luč. Tam gori gotovo leži njen ranjeni mož... Njen dragi Ciril... v krvi... brez zavesti... Obrnila se je k slugi: »Peljite me k mojemu možu... šele potem pokličite svojega gospodarja.« Toda Ivan je odkimal: »Gospa, to kar zahtevate, je nemogoče.« »Nemogoče?... Zakaj?« »Ker mi je doktor dal nalog, da vas moram najprej peljati k njemu.« Silen drget jo je stresel. Občutek neznane nevarnosti jo je izpreletel še huje. Toda ni ugovarjala. Počemu! Saj ne bi nič pomagalo! Sluga je zavil na desno in prišel na hodnik, ki je vezal sanatorij z doktorjevim stanovanjem, še nekaj stopnic in potem se je mlada žena zagledala v malem salonu... tako skromno razsvetljenem, da je komaj razločila stvari v njem... Sluga jo je povabil, naj sede, nato je pa odšel, da najavi obisk svojemu gospodarju. 'Toda Ljudmila ni sedla. Ostala je pokoncu. vsa drgečoča in v neznanem strahu... Ni ji bilo treba dolgo čakati. Nekaj trenutkov nato so se odprla vrata v ozadju salona in na pragu se je prikazal doktor Horvin. Izdana! Kirurg je bil videti resen, mrzel in strog. Spoštljivo se je priklonil pred Ljudmilo in dejal, ne da bi ji bil dal do besede: »Gospa, strašno me je presunila ta nesreča... Globoko cenim in spoštujem dr. Milavca, ki je bil tudi z menoj vedno ljubezniv in korekten. Zato me je tem bolestneje prizadelo, ko sem nocoj zvedel straš-no vest. Bil sem namreč ravno na postaji, ko je vlak privozil. Vaš mož se je bil za trenutek zavedel in je na moje vprašanje, ali bi hotel, da ga jaz operiram, pritrdilno odgovoril. Ker ni bilo vas, sem se moral podrediti zaupanju, ki mi ga je pokazal. Obenem sem vam sporočil, kaj se je zgodilo.« Ljudmila ga je nemo poslušala. Pogledala mu je v oči. Zdel se ji je zelo miren. Na zunaj ni z ničimer pokazal, kaj se v njem godi. Tudi sovraštva ni mogla razbrati z njegovega obraza. Zarek nade je izpreletel nesrečno ženo. »Obvestili ste me?« je zajecljala. »Da... s postaje sem vam poslal postreščka.« »Takrat sem morala že oditi z doma... ker nisem dobila nobenega obvestila.« In potem je za hip pozabila njegovo sovraštvo in njegove žalitve in pomislila samo nanj, ki je zaradi njega prišla: »Gospod doktor... Bodite usmiljeni!... Rana mojega moža ni smrtna, kaj ne da ni?« Dr. Horvin ni takoj odgovoril. In kakor na postaji, kjer je postavila uradniku isto vprašanje, se ji je tudi zdaj izvil obupen krik: »O, moj Bog!« Horvin jo je opazoval ves drgeooč od poželenja, ki ga je zaman skušal premagati. V obupu se mu je zdela še neskončno lepša kakor drugače... lepa kakor je še nikoli take ni videl. »Ne morem vam odgovoriti na vaše vprašanje, gospa. Kar vam morem povedati, vse, kar vam ta trenutek lahko povem, je to, da je njegova rana nevarna... silno nevarna.« »Oh, potem me pa peljite k njemu!« je hlip-nila Ljudmila, pojemaje od tesnobe. »Cesa še čakate?« /Gospa,« je odgovoril zdravnik, »prositi vas moram samo malo potrpljenja... Moji asistenti ravno pripravljajo vse potrebno za operacijo, ki jo bom moral izvršiti na ranjencu.« »Vi! Operacijo!... Ne, ne! To se ne sme zgoditi! Tega ne dovolim!... Ne dovolim!...« Ko so.se ji te besede protesta utrgale iz ust, jp instinktivno odstopila za korak. Dr. Horvin se je komaj vidno nasmehnil. Toda njegov glas je bil ravno tako vljuden kakor prej, ko je zdaj povzel: »Razumeti morate, gospa, da je ta operacija nujno potrebna. Moj prijatelj dr. Milavec — verodostojne priče vam bodo potrdile, da resnico govorim — mi je izrečno dejal, naj ga vzamem v svojo oskrbo in naj vse poskusim, da ga rešim. Ker ni bilo vas, nisem mogel drugega, kakor da prevzamem obveznost. Dodam naj še to, da je operacija res neobhodno potrebna. Če bi pa mislili, da operacija ni nujna in bi se ji zato uprli, bi vam moral povedati, da vaš mož v sedanjem stanju ne prenese prevoza v drugo bolnico ali sanatorij. Če ne bo trepanacija lobanje najpozneje čez eno uro gotova, je smrt neizogibna. Tako pa, če se operacija posreči, imam upanje, da ga rešim.« Horvin je umolknil. Ljudmila je sklonila glavo. Poslednje besede je zdravnik izgovoril v popolni tišini... bile so jasne in niso prenesle nikakega ugovora... in hkratu skoraj grozeče kljub spoštljivemu tonu, v katerem jih je doktor izgovoril. V Ljudmilinem duhu je iznova vstala slutnja smrtne nevarnosti. Iznova se je videla izročena na milost in nemilost temu človeku. Zdela se je kakor onemogla žrtev, ki se on z njo igra. »O Bog! O Bog!« je venomer vzdihovala. Še enkrat je z vsem naporom svoje volje vdušila nezaupanje do zdravnika, ki je glodalo v njej. Pomislila je, da je ta človek morda vendarle iskren. O, ko bi bil! In po kratkem premolku je dejala: »Oprostite, gospod, moje vznemirjenje. Po vsem tem, kar se je pred kratkim zgodilo — mislim, da mi tega ni treba z besedami ponoviti — mi morate priznati, da je moje nezaupanje upravičeno. Pravico imam vprašati se, ali ne zasledujete katerega skritega maščevalnega cilja. Toda po vaših pravkaršnjih besedah se mi zdi, da sem bila v zmoti. Verjemite mi, da bi rada in z veseljem verjela iskrenosti vaših besed o prijateljstvu do mojega nesrečnega moža. Verjela tudi, da ste ga dali iz lastnega nagiba, nesebično, brez zahrbtnih misli prepeljati k sebi... da ga operirate... da ga rešite...« Zgrudila se je v naslanjač. Njeni dolgi kakor vosek beli prsti so se sklenili v obupno prošnjo. Horvin je gledal to ženo, ki je skoraj klečala pred njim na kolenih, to božansko lepo ženo, še mikavnejšo, še zapeljivejšo v svoji bolesti. To ženo, ki je nocoj še brezumneje koprnel po njej kakor kdajkoli poprej. Krinka spoštljivosti in miru, ki si jo je še pravkar z naporom svoje volje pričaral na obraz, je izginila. In zdaj se je brala na njem samo še strast... brezumna strast... odločena za vse... celo za zločin! Ko je Ljudmila vstala in dvignila glavo, je s strahom odstopila. Strah jo je postalo tega človeka. Zdaj ni več igral komedije... Zdaj se je začela drama! »Peljite me k mojemu možu«, je iznova zaprosila. Horvin se je nasmehnil. Krutost in cinizem se je hkratu razodeval v tem nasmehu. »Malo potrpljenja, gospa... Nekaj bi vam moral še poprej povedati. Namignili ste na nekaj, kar se je pripetilo med nama pred nekaj meseci. Ne bom vam tajil, da sem tudi jaz nocoj mislil na to... in da sem blagoslavljal okoliščine, ki mi bodo dale, da nemara iz hvaležnosti dobim od vas, česar mi niste hoteli dovoliti iz prijateljstva.« »Molčite! Oh, molčite!...« je zajecljala. »Ne!... Hočem, da veste, da nisem ničesar pozabil... in da se tudi nisem odrekel tej ljubezni, ki ste jo zbudili v meni... ljubezni, ki pali mojo kri v vročico... ki me preganja v nočeh, ki dela iz mojega življenja pekel... ljubezni, ki velja vam... brezsrčni okrutnici... ljubezni, ki bo prej ali slej morala dobiti zadoščenje...« »Ah... Vaše besede so podle in nizkotne...« »Priznam, da najbrž niso viteške, toda rabim pač orožje, ki mi je na razpolago... Naključje mi je nocoj dalo v roke sredstvo, da strem vaš odpor... In vi ste mislili, da bom iz plemenitosti to sredstvo spustil iz rok!... Ne, ne!... Ali še pomnite, kaj sem vam rekel pred tremi meseci, ko ste me zavrnili? ,Ura, ko boste moji, še ni prišla... Prav, počakal bom...!‘ Ta ura je nocoj prišla, gospa.« Približal se ji je, s trepečočimi ustnicami, z ognjem v očeh. Ljudmila se je še bolj odmeknila. Napravila se je, kakor da ne razume nesramnega namigavanja tega človeka. In v srce trgajočem obupu je kriknila: »Kaj vendar hočete od mene?« »Tole, gospa: vaš mož je izgubljen, če ne izvršim v tri četrt ure, najkasneje v eni uri trepa-nacije lobanje... Pripravljen sem napraviti to operacijo... in ga rešiti... Toda v zameno moram dobiti, česar sem vas prosil.« »Vaša zahteva je v nebo vpijoča! Vaše besede so nesramne!« Zvila je roke. On se je pa zagrohotal: »Prav, nesramne so... Toda ljubezen, kakršna je moja, odpušča vse nesramnosti... Vaša lepota je tolikšna, da človek stori vsak zločin.« Ljudmila je vztrepetala in zobje so ji zaškle-petali. Horvin jo je hotel objeti okoli pasu... Toda iztrgala se mu je... Stekla je na drugi konec sobe«, in toliko da se ni spoteknila nad divanom, kamor jo je hotel kirurg vreči v navalu brezumne strasti. Ne doteknite se me, drugače zakričim!...« In zdajci se ji je žarek nade zasvetil v možganih. Kriknila je: »Pravite, da je njegovo stanje brezupno... Ne verjamem vam... Lažete!... Peljite me k njemu... Videti ga hočem... Vedeti hočem!...« Horvin se je zdel, kakor da premišlja. Potem se je ukrotil: ko bo videla, da je Milavec res v takem stanju, kakor ga ji je pravkar naslikal, mu tako ne more uiti, si je dejal. »Pojdite z menoj!« je kratko velel. Odprl je vrata in stopil v stran, da jo je spustil naprej. Ljudmila ni ničesar videla okoli sebe. Stopala je kakor v snu. V prvem nadstropju je doktor zavil na hodnik. Vrata številka sedem so bila samo priprta. Horvin jih je popolnoma odprl. Zraven postelje, kjer je ležal ranjenec, je stal asistent z zmršenimi lasmi in z naočniki. »Kaj novega?« je vprašal kirurg. »Nič, gospod doktor.« Mlada žena je pristopila k postelji. Asistent se je umeknil. Stopala je s težkimi koraki, negotovo, kakor pijana, opotekaje se... Njene oči, njene lepe in toli otožne oči so postale še večje... sama groza se je zrcalila v njih. »Ciril!... Ubogi moj Ciril!« Drugega ni mogla izgovoriti, tako ji je tesnoba zadrgnila vrat. Prijela je ranjenca za roko. Še zmerom je nepremično ležal. Njegova usta so bila lahno odprta, a v njih ni bilo videti življenja. Tak je bil njen mož... in še dan prej je bil poln življenja, zdravja in upanja. Med nebom in zemlje bM?'V - Nad poljem, kjer so bili razpostavljeni vozovi in šotori malega potujočega cirkusa, je plaval visoko gori na sinjem nebu aeroplan, ki ga je opazovalo nekaj sto gledalcev. Blazno smeli letalec Carroll je z njim izvajal svoje umetnije; dostikrat je le za las manjkalo, da ni strmoglavil v brezdanjo globino. V neštetih lupingih je letel njegov enokrovnik. Takšno je bilo njegovo vsakdanje delo. Danes je pa sredi azvajanja opazil, da na aparatu nekaj ni v redu. Toda če bo le kako mogoče, mora gledati, da ne bo zasilno pristal. Zaslužek je dokaj boren in zato si mora izmisliti vsak dan nove trike, vsak dan nevarnejše, da izvabi od varčnih gledalcev kaj vstopnine. Naposled je bil program končan in CarrOll se je spustil nekaj sto metrov od cirkusa na zemljo. Njegovi ljudje so ga že čakali, da mu pomagajo pri pristajanju. Ves zasopel jim je povedal, da bi mu bilo to pot kmalu iz-podletelo. Tedaj se je eden izmed mož zasmejal. To je bil Lagas, krotilec tigrov. »Kaj neki more tu izpod leteti? Za vsak slučaj je vendar na razpolago še padalo. Samo poskusite kdaj mojim zverinam vsiliti svojo voljo! Toliko besedičenja zaradi take igrača-rije!« To ni bilo prvič, da se je I-agas prezirljivo izrazil o Carrollu. Toda le-ta se je navadno napravil gluhega, ker je hotel za vsako ceno ostati z njim v dobrem razmerju, čeprav je vedel, da mu je Lagas najhujši sovražnik. Lagasove zveri so bile njegova najboljša točka. Krotilca je pa jezilo, da se je, kakor je trdil, prepoceni pogodil za to sezono; razen tega ni mogel trpeti, da bi imel Carroll kot navaden artist take uspehe kakor on. To pot je bil Carroll od nevarnega poleta nervozen in mu zato ni ostal odgovora dolžan. »Če mi napravite iste reči na letalu kakor jaz, se grem tudi jaz poskušati z vašimi tigri,« je odgovoril tako glasno, da so ga morali vsi slišati. »Jaz bi se tega že lotil,« se je Lagas dalje rogal. »Saj sem med svetovno vojno dostikrat letel, in par takih umetnij se človek hitro nauči.« Carroll mu je obrnil hrbet in zamrmral sam pri sebi: »Nekega dne bom temu človeku še vse kositi potrl k Royal, največji in najlepši med La-gasovimi petimi tigri, (je bil vzlic dolgotrajni dresuri še zmerom skoraj tako divji bo v začetku. Tudii svojega kro-titelja je mrzil kakor prvi dan. Če so se druge zverine pred njegovimi povelji renče ;potulinile v kot, je Royal zleknil svoje mogočno telo in odprl svoje strašno žrelo ter zarenčal, da je človeka zona oblila. Šele tedaj kadar je 'okusil liič na hrbtu, je nerad ubogal in oči so se mu zaiskrile. Toda Lagasu, Id je bil trd in krut kakor njegove zverine, je bilo v veselje, če jim je dal okusiti svojo moč. Od tistega prepira pri pristanku Carrolovega poškodovanega letala sta se moža, če sta le mogla, drug drugemu ognila. Toda ko je »el Carroll nekaj dni nato mdmo Lagasa in še nekega drugega člana cirkusa, je rekel Lagas tako glasno, da ga je Carroll moral slišati: Napisal 6. F. JMurfon »Naš junaški gospod ravnatelj se je širokoustil in bahal, da gre z menoj v tigrovo kletko! Toda takih reči je človeka strah...« Carroll se je obrnil: »Poslednič me je bilo strah, ko so me kot majhnega dečka zaprli -v temno sobo. In da bo te stvari vendar že konec, bom dal Royalu kratek nauk.« »Lepo, pojdiva!« je rekel Lagas. »Ne, z vami ne,« je odklonil Carroll. »Zakaj potem si ne bi bil gotov, da ne bi vi sami naščuvali zveri name.« Carroll ni bil edini, ki je Lagasu kaj takega pripisoval. Krotilec je nekoliko v zadregi odvrnil: »Prav, kakor želite!« Med predstavami sta stala zaradi varnosti zmerom dva moža z nabitim revolverjem pred tigrovo kletko. Vsi mivzočni člani cirkusa so obstopili kletko ,in napeto čakali, kako se bo CarrollOva pustolovščina končala. Tudi oba moža z revolverjem sta bila pripravljena. Carroll ju je bil odrinil. »To ni potrebno,< je dejal. »Ne bi hotel, da bi Lagas zaradi meno '.zgubil še svojo dragoceno žival.*; Z bičem v roki je stopil odločnega obraza skozi mala mrežasta vratca k Royalu. Zverina je ležala v drugem kotu kletke in leno mežikaje pogledala novega gosta. Carroll je počil z bičem. Tiger se. še zmenil ni. Pok z bičem je pomenil: Na zadnje noge! Ker se pa zverina ni zgenida, je stopil Carroll proti njej in njegov bič je zadel tigra v bok. Royal se je renče potegnil nazaj... in se vzravnal. Gledalci zunaj so pritrjevalno zamomljali. Tiger je obrnil svojo veliko glavo proti Carrollu in ga radovedno pogledal. Zdelo se je, kakor da premišlja, ali sme premeriti svojo nepokorščino na moči svojega novega gospodarja. Carroll je spet zavihtel bič, in spet je udarec oplazil žival. Vrgla se je polconcu, njen mogočni rep se je vzravnal v porajajoči se togoti, toda pred Carrolilo-vim neustrašnim pogledom je tiger vzdignil šapo, kakor v pozdrav. To je bila že njegova druga umetnija. Toda koj nato je globoko renčanje oznanilo, da je njegovega potrpljenja konec; prihulil se je k tlom — prvo znamenje, da se pripravlja za naskok. Tedaj je pa počil bič ostro kakor strel iz revolverja, tik njegovega ušesa, in tiger se je, vnovič ustrahovan, kakor bi bil mrtev, zleknil na zemljo. To je bila njegova največja umetnija. Potem je Carroll še trenutek počakal, prihodnji mah je pa odprl vratca kletke in že je bil zunaj. Vrnil je Lagasu bič: »Zdaj, Lagas, vam je moje letalo na razpolago, kadarkoli želite.« »Zgodilo se bo, bodite brez skrbi!« je odgovoril Lagas, komaj premago-vaje gnev. Prihodnjo noč je Carroll z zadovoljstvom razmišljal, da Lagasova pogodba v nekaj dneh poteče. Kljub veliki priljubljenosti njegovih tigrov ,;e bil vendarle vesel, da se bo v kratkem odkrižal tega zahrbtnega moža. Ravno je bil zaspal, ko ga je zbudil čudno znan glas. Vzpel se je v postelji: ali na bilo tako kakor ono zlovešče renčanje? Pa vendar ni katera izmed zverin ušla iz kletke? Tiho je vstal, vzel revolver, ki ga je zmerom imel pri sebi in žepno svetiljko in se splazil k vratom. Svetlobni snop njegove svetiljke je zadel Royala, velikega tigra. Preplašena od jarke luči se je zver obrnila in planila iz šotora za neko postavo, ki je v brezumnem teku drvela čez polje proti Carrollovemu letalu. Aeroplan je bil očividno že pripravljen za vzlet, zakaj nekaj trenutkov nato, Kdor je odprte glave . . . ko je bil bežeči mož pri njem, se je že začel dvigati. Takrat je pa v poslednjem trenutku skočil vanj tudi tiger. Aeroplan je odletel. Drugi dan so ga našli ožganega in razbitega nekaj milj od cirkusa. Izpod njega so izkopali razmesarjeni trapili Lagasa in njegovega tigra. Samo železna skrinjica, ki jo je bil Lagas ukradel v Carrollovem šotoru, je bila nepoškodovana. Člani cirkusa so si stvar tako razlagali, da je jel Royal tudi Lagasu že postajati nevaren in da bi ga (moral kmalu pustiti, zato se je pa hotel odškodovati s Carrollovim denarjem. Za izvršitev tatvine mu je bil tiger najboljše kritje; zraven bi pa bilo maščevalnemu možu samo prav, če bi zverina raztrgala Carrolla; saj ga živega ni mogel trpeti. Toda orožje se je obrnilo proti njemu samemu. Zakaj na begu med nebom in zemljo ga je zverina, kakor je vse kazalo, še preden sta strmoglavila na zemljo, raztrgala. Pojoči pesek Kadar se v libijski puščavi lovi večerna sapa nad peščenimi griči, se sliši nenavaden šum. Najprej je tako, kakor bi nekje v daljavi grmelo. Vmes pa zadoni, kakor bi kdo z lokom potegnil čez gosli. Pri tem zvoku prisluhnejo domačini, ki se zbirajo okoli taboriščnega ognja. »Duhovi puščave imajo nocoj veselico.« Tako pravijo. Znanstvena razlaga za ta nenavadni pojav je pa taka: peščeni griči sestoje iz dveh vrst peska; iz debelejšega — rdečega, ki je na dou in iz lahkega, belega in mnogo drobnejšega peska, ki ga veter nanese in odnese. Veter dvigne vrhnjo plast peska, ki zdrkne preko peščenih gričev, in v trenutku ko se beli pesek dotekne debelejšega peska, nastane lahko drgnjenje, ki povzroča ta nenavadni zvok. Peščeni griči pa ojačijo zvok, ki odmeva po dolini. ** (gl. stran 10) MOST VZDIHOV ZGODOVINSKI ROMAN NAPISAL AMCH EL ZtVACd 65. nadal]evan]e Koland je s hlastno kretnjo položil orjaku roko na usta, tla uduši krik, ki se mu je trgal iz grla, krik groze in besa. »Molči!... In poslušaj!...c Videli smo lmperijo, kako je prišla v Rim in se nastanila v svoji palači, kjer je pripravljala svojo prvo zabavo. Videli smo jo na koncu te zabave, kako je ostala sama v svojem salonu, z možem, ki je spustil naličnico na tla in se ji spoznal za Bemba. Ob pogledu na kardinala je Imperija vztrepetala. Mislila je, da je pustila vse za seboj, kar jo je spominjalo zavržene prošlosti! Zato jo je nenadno srečanje z Bembom tako prestrašilo. Toda takoj se je osvestila in vprašala: »Po kaj ste prišli v Rim? Ali je še kaj skupnega med nama?...« »Da, vaša hči, gospa,« je odgovoril Bembo z mirom, ki je stresel kurtizano. »Moja hči!« je gluho ponovila. »Da, mislil šem, da boste nemara hoteli izvedeti, kaj se je zgodilo z njo, in samo da vam to povem, sem prišel za vami.« V kardinalovem glasu je bil tako zlovešč porog, da je lmperijo streslo. »Moja hči!« je ponovila. »Gospod, moja hči ni več moja hči, sami najbolje veste. Zame je bila preveč čednostna. In ker je njeni čednosti manjkalo skromnosti, je stala pred menoj kakor vtelešen očitek... Pa vendar mi je Bog priča, da sem jo ljubila... Le zakaj me je njen pogled zmerom preganjal z nekim prezirom...« »In razen tega,« je rekel Bembo, »zakaj je nesreča hotela, da se je zaljubila v istega moža kakor vi?« Imperija je planila pokoncu. Molčite!« je zarenčala. »Da mi nikoli več ne omenite tega moža!« »Človek bi dejal, da vas ga je strah?...« »Mogoče, ali pa kaj drugega. Pustiva to. Kaj mi imate povedati?« Spomin na Rolanda, ki je tako iznenada vstal v njej, jo je stresel s silovito vročico. Bembu ni nobena teh podrobnosti ušla. V duhu je že koval nov načrt. »Draga moja«, je rekel, »spomnite se nekega večera, podobnega kakor je nocojšnji, ko ste mi dejali: Bianca je pobegnila. Dobili jo boste na cesti v Mestre.« »Nu, in?« »Šel sem na cesto, ki drži v Mestre, in res sem imel srečo, da sem našel vašo hčerko. S prigovarjanjem in podobnimi rečmi sem jo pripravil do tega, da se je vrnila z menoj v Benetke. In potem...« »Dogovorite, kardinal«, je mrzlo rekla Bian-cina mati. »Potem se je pred mojimi očmi zabodla.« Čeprav se nam upira, nam vendar vestnost nalaga, da popišemo ta prizor v vsej njegovi gnusobi. Povedati moramo, da ni Imperija niti najmanj vztrepetala pri teh besedah, ne na zunaj ne v srcu. Samo rahla bledica je stopila v njen obraz. »Tak je mrtva,« je samo zajecljala, »Bianca je mrtva...« »Da, mrtva,« je pritrdil Bembo. Za nekaj sekund je zavladala v sobi grobna tišina. Morda je lmperijo v tem trenutku za hip obšlo materinsko čuvstvo, ki ga je bila zadušila v svojem srcu. Toda čeprav je nemara vstala v njeni propadli duši misel kesanja, čeprav je morda hotela krikniti od obupa, ni na zunaj tega z ničimer izdala. Očividno je v Imperiji materinsko čuvstvo docela odmrlo. V njej je živela samo še kurtizana. »Bolje je tako,« je zamišljeno zamrmrala. To je bil ves nagrobni govor za Bianco, ki se je žrtvovala samo zato, da reši svojo mater. »Vidim, da se bova razumela,« je zarenčal Bembo. Da, bila sta drug drugega vredna. Bembo se je mirno spustil na stol in dejal: Samo zato, draga prijateljica, sem prišel, da vam to povem. Zdelo se mi je čisto naravno, da vam moram tako vest jaz prinesti.« »Zahvalim se vam,« je odvrnila Imperija. »A to še ni vse,« je povzel kardinal in prekrižal noge, »to še ni vse. Predložiti vam moram še razne načrte, načrte, ki jih boste, o tem sem prepričan, odobrili, če vam je kaj do tega, da si ne samo ohranite sedanji lepi položaj, ki ste si ga v Rimu pridobili, nego tudi...« »Oho!« ga je malone silovito presekala Imperija, »nikakih groženj, prijatelj! V Benetkah je morda to zaleglo, ko sem zaradi tistega nedolžnega sunka v Davilove prsi trepetala pred vami...« »Saj tudi nimam namena, da bi vas s tem ustrahoval,« je hripavo odvrnil Bembo. Kardinal se je vživel v položaj krotilca, ki ima trden namen, vrniti se kot zmagovalec iz kletke z zvermi. Imperija je sedela nasproti vratom v kabinet. Bembo je tem vratom obračal hrbet. »Saj so še druge reči,« je sirovo povzel. »Človek bi res dejal, da pozabljate, da sva zvezana s pogodbo. Ne veže naju samo zločin, nego tudi skupna obramba... In kdo vas bo branil, če ne jaz!« »Mene branil!« je zajecljala Imperija. »Pred kom neki, za Boga?...« »Sami dobro veste!... Ni mi treba imenovati njegovega imena! Kdo ve, če ne pride nekega dne v Rim!...« »Molčite! Molčite!...« »Nu, ali zdaj vidite, gospa?... Saj sem vam rekel: Kdo ve, če ne stopi nekega dne pred vas Roland Candiano, tisti Roland Candiano, ki so ga po vaši krivdi obsodili, ki so ga po vaši krivdi vrgli v beneške temnice!... Kdo vam pravi, da ne bo ta trenutek stopil pred vas, v tole sobo? Ničesar ne morete vedeti... Kaj vam pa je, gospa?...« Imperija ni več gledala Bemba. Obraz se ji je spačil v smrtni grozi in oči so se ji izbuljile. Njen pogled se je upiral v nekaj, česar kardinal ni videl. Bembo se je instinktivno obrnil. Zagledal je Rolanda Candiana... Hropenje brezumne groze je stopilo na kardinalove ustnice. Z vsem naporom svojih sil se je hotel vzpeti na stolu, hoteč zbežati v brezumnem begu. Toda v resnici se ni zgenil, obsedel je na stolu kakor vkopan, nezmožen niti kretnje. Samo njegova glava se je obračala kakor ukleta za Rolandom, kamor je on šel, in njegove oči se niso mogle odtrgati od njega. V tem nemem prizoru med temi tremi ljudmi je bilo nekaj nedopovedljivo strahotnega. Roland je bil zdaj pri lllllllllllllllllllllll^lllii.lllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllltllllllllllllllllllllllllllllllllllllltllll^lDilllllliiiii Zadnji dnevi teko za obnovo naročnine, že hočete imeti pravico do tekmovanja z a naš e nagrade Imperiji. Zdelo se je kakor da Bemba vobče ne vidi. In za trenutek se je zdelo, kakor bi bilo kardinala prešinilo brezumno veselje, da Roland sploh ni prišel zaradi njega. Globok vzdih se mu je izvil iz prsi. Toda zdajci, v isti sekundi, se je strahotno zdrznil. Na njegovo ramo se je spustila orjaška roka. Kardinal se je obrnil in zagledal dva prsta pred seboj Scalabrinov obraz. Krik groze, ki je takrat vstal iz najgloblje globine njegovega bitja, se je v zametku udušil: Scalabrino mu je zamašil usta. Nato ga je velikan zgrabil okoli pasu in ga odnesel iz sobe. Imperija je kakor blazna gledala ta prizor, ne da bi bila mogla le besedico izgovoriti. Ko sta Scalabrino in Bembo zapustila sobo, se je zdelo, kakor da jo je napetost minila. Zdaj šele je pogledala Rolanda. Njegov obraz se ji je zdel resen in malone otožen, nikakor ne strog ne neizprosen. »Ah!« je zajecljala s prisiljenim nasmehom, »priznati moram, da me je bilo strah... Prvi trenutek... sem mislila... smejali se boste... mislila sem, da ste zaradi mene prišli... Bila sem blazna... kaj ne? Saj ne morete ženski ničesar zlega storiti... O, vem... Tako veliki ste... tako plemeniti... zato se ne boste oblatili... z umorom...« »Gospa,« je rekel Roland, »umrli boste.« lmperijo je vrglo nazaj. Oči so se ji izbuljile. »Umrla!... Zakaj? Zakaj?...« Roland je postavil na mizo drobno stekle-ničico. »Tole je strup, ki vam ne bo prizadel bolečin. Ubili ste Davilo, gospa, toda to se mene ne tiče. Ubili ste svojo hčer, in to je tisto, kar dela iz vas utelešeno pošast. Bianca je umrla. Umrite tudi vi.« Kurtizana je planila v histeričen smeh. »Umreti!« je kriknila in pokazala zobe. »Umreti v trenutku, ko se življenje pred menoj šele odpira! Zblazneli ste, gospod!« »Tudi pred Leonoro se je odpiralo življenje,« je odvrnil Roland, »in vendar ste jo obsodili. Tudi za Bianco, in vendar ste jo umorili; tudi za mene, in vendar ste me obsodili v gorje in nesrečo. Ali ne izprevidite, da je mera vaših zločinov polna do vrha? In da pomeni že dotik z vami vsakomur smrt, kdor se vam približa? Opraviva brž, gospa — eno minuto imate še časa...« »Oh!« je zaječala in si razpustila lase v kretnji tragične groze, »zblazneli ste, vam pravim!... Mene ubiti!... Tak ubijte me, če hočete... če morete!...« Tisti trenutek se je prikazal Scalabrino in se vstopil pred vrata. »Morilec!« je zarjula kurtizana. »Vi sami ste morilec! Toda ne mislite, da se vama bom dala brez odpora pobiti... Poklicala bom ljudi... Na pomoč! Na pomoč!...« Tisti mah je bil že Roland pri njej. Zgrabil jo je za zapestje in jo potegnil k mizi, kjer je stala stekleničica. »Gospa,« je mrzlo dejal, »na izbero vam dam: tale strup ali pa beneški krvnik!« »Krvnik!« je zajecljala Imperija. »Ne vem, kdo vas je naznanil, gospa, toda tisti dan, ko sem odhajal iz Benetk, je bila razpisana nagrada pet sto srebrnikov za tistega, kdor bi sporočil Svetu Desetorice, kam je pobegnila Imperija, morilka Giovannija Davile.« »Krvnik!« je ponovila vsa iz uma. »Ne, tega ne!... Rajši se sama ubijem... zakolnem se vam, da se bom ubila... toda dajte mi vsaj še eno uro življenja...« »Pred vrati vaše palače vas čaka voz. Če hočete živeti še mesec dni, vam je na razpolago!« »Ne! Ne! Oh, nikar! Milost! Tako mlada sem še! Milost! Ljubila sem te, Roland!... Še zdaj te ljubim!...« Strahotno je bilo poslušati zaklinjanje te ženske. Roland je čutil, da se mu je začel majati njegov sklep. Morda bi jo bil res še pomilostil!... Ali je Scalabrino zaslutil, kaj se dogaja v duši tistega, ki ga je imenoval svojega gospodarja?... Kdo ve!... Tisti trenutek, ko se je lmpei’ija vrgla Rolandu pred kolena in iztegnila proti njemu svoje roke, vse trde od obupa, je stopil orjak s težkim korakom naprej in pograbil stekleničico s strupom. Potem se je obrnil k Imperiji, ki ga je gledala s široko razprtimi očmi, jo prijel za lase in ji upognil glavo nazaj: ko je hotela kurtizana še poslednjič krikniti na pomoč, ji je zlil vsebino stekleničice v usta. Prizor je bil grozoten. Nenaden in strašen krč je stresel Impe-rijino telo. Zgrudila se je na tla. Še poslednji trzljaj. Potem je nepremično obležala... Tedaj je Scalabrino vstal. Znoj mu je stal na čelu in spačen je bil njegov obraz. In s hripavim glasom je zarenčal: »Zdaj pa še drugi!...« XVIII Kaj je pisal Roland Aretinu Roland je prisostvoval tej usmrtitvi, ne da bi jo bil z eno samo kretnjo skušal preprečiti. Da, v poslednji minuti ga je premoglo usmiljenje! Obupno vpitje kurtizane ga je pretreslo do dna duše. Toda Biancin oče se mu ni zdel še nikoli tako strašen, še nikoli tako veličasten v svoji divjosti, kakor v trenutku, ko je zgrabil Imperijo za lase. Scalabrino to pot ni bil krvnik. Bil je osvetnik v vsem pomenu besede. Če pomislimo, kaj je bil Scalabrino nekoč, če se spomnimo, da je ta mož, ki vse svoje življenje še ni okusil ljubezni, z vso globino svoje duše vzljubil sVojp hčer; če naposled pomislimo, da je ta Biancq, ki je bila njegova hči, ki jo je hotel le od daleč ljubiti, predstavljala zanj novo življenje in neznane radosti, Imperija je pa tega otroka mrzlo in brezdušno vrgla v roke Bembu — potem ne bomo videli v njegovem dejanju drugega kakor samo izraz skrivnostne in vsemogočne stvari, ki jo imenujemo pravico. Toda ali je potrebno to njegovo dejanje opravičevati? Naš namen ni, kazati ljudi boljše in slabše, kakor so bili v resnici. Naša naloga je samo pripovedovati, kaj se je zgodilo. Imperija je ležala mrtva sredi salona, ki je bil še uro poprej poln njenih oboževalcev. Tam so jo našli drugo jutro. Rim ji je priredil veličasten pogreb, žaloval je za njo in ji postavil na enem izmed največjih trgov spomenik. In Roland? Odšel je s Scalabrinom iz salona in se ustavil pred vrati palače, kjer ju je čakal voz. V ta voz je bil Scalabrino prinesel Bemba. Poprej ga je bil trdno zvezal in zaklenil oboja vratca na vozu ter se, kakor smo videli, vrnil v palačo. Roland je sedel v voz, tako da je imel kardinala pred seboj. Scalabrino je zasedel mesto spredaj in kmalu je težka vprega pustila Rim za seboj in se spustila v dir po cesti v Firenco... po cesti v Benetke! Ko je bil Scalabrino pograbil Bemba in ga vrgel v voz, si je kardinal dejal: »Moja poslednja minuta je napočila. Smrt me čaka.« V vozu ga je minila zavest. In v tej omedlevici je imel občutek, kakor da zares umira. Ko ga je tresenje voza osvestilo, se je prvi mah začudil, kje je. In potem, ko so minile ure in je videl, da mu nihče nič žalega ne stori, se mu je polagoma začela vračati hladna kri. Kam ga peljejo? Kaj mu hočejo? V 24 URAH barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Skrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice l.t. d. Perc, suši, mongu in lika domače perilo tovarna lOS. REICH LJUBLJANA Vprašanji, ki nanju ni vedel odgovora. Jasno mu je bilo samo to, da ga še niso ubili in da mu mož, ki mu je sedel nasproti, miren in molčeč, očividno noče nič hudega. Ta mož je bil Roland. Bembo ga je dolgo opazoval in si naposled dejal: Saj ni mogoče, da bi me bil ta človek obsodil na smrt! Toda kaj mi prav za prav hoče?« Tedaj ga je spet spreletela misel na Črno jamo, ki mu je že večkrat vstala v duhu. Da, to bo: Roland ga hoče spet nekam zapreti. Vztrepetal je. Toda, si je takoj dejal, človek tudi iz najbolj zastraženih ječ lahko uide! Dokaz za to je bil on sam, saj je še zmerom živ! In drugi dokaz je bil tudi Roland. Prvo noč Bembo ni izpregovoril besedice. Ko se je onesvestil, so mu vzeli rutico iz ust in ga razvezali. V nekem trenutku je Bembo z vso opreznostjo poskusil, ali ne bi mogel odpreti vratc. Toda prepričati se je moral, da so oboja vratca trdno zapahnjena in zaklenjena. Drugi dan proti poldnevu se je voz ustavil. Roland je skočil na tla. * Pol ure nato se je vrnil in otprl vratca. In tedaj je Bembo videl, da se je voz ustavil sredi polja. Predenj je stopil Scalabrino in ga vprašal, ne da bi ga bil pogledal: »Ali hočete jesti?« »Ne, hvala,« je odgovoril kardinal, zanašaje se, da bo z bolestnim izrazom zbudil usmiljenje. Tedaj se je Roland spet zavihtel na voz, ki se je spustil v dir. Bembo je začutil, kako ga prevzema razbrzdano veselje. Od trenutka do trenutka je raslo v njem prepričanje, da ni obsojen na smrt. Še tisti dan je skušal to dognati. »Gospod...« je začel s prosečim glasom. Roland ni odgovoril in se tudi ni obrnil k njemu. Bembu je bilo, kakor bi ga bil oblil leden curek vode. Ves trepečoč se je stisnil v kot. Toda ko se je ponoči voz vnovič ustavil in ga je Scalabrino kakor prvič vprašal, ali hoče jesti, je prikimal. Ko je voz spet potegnil, je bil Bembo že skoraj popolnoma miren in je začel gledati svoj doživljaj skoraj z vesele strani. »Res je, v rokah me ima,« je premišljeval. »Pi-av. Zaprl me bo kam pod zemljo. V redu. Toda ušel bom, če ne v šestih mesecih, pa v enem letu. Dotlej pa Bog ve, kaj se lahko še nepričakovanega zgodi. In tedaj pride vrsta name. Toda jaz ga takrat ne bom vrgel v ječo!« Vse te misli so krožile okoli tiste nedoločne dobe, ko bo spet prost in bo imel Rolanda v rokah. V njegovi glavi so se kovale strašne kazni. Od časa do časa, kadar se mu je zazdelo, da je odkril posebno strahovito kazen, mu je bled usmev zadoščenja skrivil ustnice. Vožnja iz Rima v Padovo je trajala 8 dni. Teh osem dni ni Roland izpregovoril s kardinalom niti besedice. V Padovi je voz, namestu da bi zavil proti lagunam, krenil naravnost, proti Mestru. Bembo ni niti slutil, kje je. Domneval je samo, da ga pelje Roland proti nekakšni taki votlini kakor je bila Črna jama, in da ta votlina ne more biti daleč od Benetk. V Mestru se je vprega za precej dolgo ustavila. Roland je skočil z voza in na njegovo mesto je sedel Scalabrino. Potem je voz nadaljeval pot brez Rolanda. Bembo je premišljal: »Gotovo smo že na cilju. Nič več ga ne bom videl...« Toda če kardinal tudi ni mogel prodreti teme okoli sebe, je vsaj lahko slišal. In tako je spoznal, da je od zadnjega postanka spremljala voz precejšnja Četa jezdecev. Kaj se je zgodilo z Rolandom? Krenil je proti hiši, ki jo je bil vzel v najem in v kateri so poprej stanovali Juana, Bianca in stari dož Candiano. Hiša je bila zaprta in se je na prvi pogled zdela neobljudena. Roland je stopil na vrt. Takrat je bila že temna noč. Mladi mož je na poseben način potrkal na hišna vrata, ki so se takoj odprla. Na pragu se je pokazal neki človek s čudno prestrašenim obrazom. Ta človek je bil Pietro Aretino. Ko je zagledal Rolanda, je globoko zajel sapo od veselja in sam pri sebi zagodrnjal: »Vendar že! Še tri dni take straže, in tako mi vseh peklenščkov, zblaznel bi...« Roland ga je vprašal: »Ali ste se ravnali po mojih navodilih?« »Doslovno,« je odgovoril Aretino. »Pojdite z menoj, da se sami prepričate.« Roland je šel z Aretinom, ki je odprl vrata v sosednjo sobo. Tam se je mlademu možu odprl čuden prizor. Sobo je razsvetljevala bleda luč dveh plamenic, postavljenih obakraj nekakšnega odra. Na tej mizi je ležal podolgast predmet, pokrit z belo rjuho. V kotu je sedela mlada ženska, zatopljena v otožne misli. »To je Perina«, je tiho šepnil Aretino. »Sani vrag je v tej ženski: na vsak način je hotela z menoj. To je edina točka, v kateri se nisem ravnal po vaših zapovedih, ko bi bil moral ostati sam. Toda ta vražja ženska me je tolikanj prosila...« Roland je z mahljajem roke presekal Are-tinove besede. Stopil je k mizi in odgrnil rjuho. Takrat se mu je razodel predmet, ki ga je rjuha pokrivala. Bila je krsta. Na pokrovu iz hrastovine je bil napis iz žebljev s črnimi kapicami, pribitimi drug zraven drugega. Napis se je glasil: BIANCA HČI IMPERIJE UMRLA V DOBI 16 LET UMORIL JO JE BENEŠKI KARDINAL BEMBO Roland je počasi spustil rjuho nazaj. In Aretino, ki se je bil priklonil, se je takrat spet vzravnal in tiho dejal: »Kakor ste zapovedali, sem dal zabiti truplo ubogega dekleta v trojno krsto. Prva je iz cedrovine, druga iz kovine in tretja iz hrastovine. Dosti truda me je stalo, preden sem napravil napis, kakršnega ste želeli v svojem pismu; še mnogo več truda sem imel, da sem krsto spravil sem. Tako mi vseh hudičev, rajši kakor da bi se še enkrat lotil take stvari, bi se spustil v enega listih krvavih metežev, kakršne sem doživel pri Giovanniju Medicejskem.« »In možje, ki so krsto prinesli sem?...« »Ničesar ne slutijo. Vse skupaj so mi moji lakeji spravili v velik zaboj.« »Dobro ste napravili,« je prikimal Roland. »Zdaj se lahko vrnete v Benetke.« Nato se je obrnil k Perini: »Dete moje, vi ste tisti, ki ste mi pokazali vrata v palači svojega gospodarja, vrata, za katerimi se je zgodil umor?« »Da, ona je!« je rekel Aretino. »Ona je bila tista, ki je zavpila, baš v trenutku, ko sem hotel tudi jaz zavpiti.« Roland je zapustil mrtvaško sobo, in za njim Aretino in Perina. Deklica je, preden je zaprla vrata, pritisnila poljub na mrtvaški prt, v poslednje slovo... »Ali vam je bilo toliko do tega, da spremite truplo ubogega otroka?« je takrat vprašal Roland. je, ker so se že dogovorili z dijakinjami sosednje ženske gimnazije. Profesor Kleč je svoj namen tudi dosegel. Izlet se je sicer veselo začel, toda ker je profesor Kleč hotel tudi na izletu obdržati strogo disci- Pred maturo Prvi veliki češki film, ki ga ravnokar predvaja kino Matica, je najbolj uspeli film, kar so jih Čehi do zdaj izdelali v češkem jeziku Pred kakšnimi štirimi meseci smo poročali v »Družinskem Tedniku« o delih, ki se vršijo v študijih »A B« v Pragi za veliki fflm >Pred maturo«. Po uspehu, ki ga je film doživel na Češkoslovaškem, pri nas v Beogradu in Zagrebu, in po velikem interesu, ki vlada zanj v zapadni Evropi, se lahko reče, da je ta film najbolje uspeli film češke produkcije. Češka filmska industrija je s tem filmom dokazala, da je sposobna ustvarjati velike filme z razmeroma majhnimi izdatki. Ravno tako kakor Cehi smo tudi mi lahko ponosni na to delo, ker dobimo končno film, kjer ljudje govore in pojo v slovanskem jeziku bratskega češkega naroda. Film »Pred maturo« je izdelan v Produkciji »A B filma« v Pragi v izdaji »Jugoslovanskega Prosvetnega Filma« Beograd-Zagreb. Film je režiral g. Innemann s sodelovanjem g. Vančure. Glasba je od E. F. Buriana, manuskript od Neuberta. Glavne vlo-Re so dodeljene gg. Plachti, Smoliku, Gabrijelovi’, Myslivečki, Novotny in Svobodi. Pri tej priliki lahko tudi omenimo, da nastopa gospodična Gabrijelova v filmu »Pred maturo« pr- •g?'i Gabrielova v filmu »Pred maturo« vič pred fotografsko kamero; že ob prvem nastopu si je pridobila veliko simpatij in ima na tem polju še lepo bodočnost. Veseli smo lahko, da bomo torej v najkrajšem času slišali film, v katerem se govori in poje v češčini. Zato smemo upati, da bomo kmalu potem videli in slišali kak film tudi v našem jeziku. Film »Pred maturo« obravnava življenje dijakov, njih veselje in skrbi. Te skrbi so posebno velike, ko stopi mlado dekle ali mlad mož pred tako resno skušnjo kakor je matura. To so dnevi nervoznosti, dnevi, ko človek prvič s skrbjo pogleda v bodočnost. Profesor Donat, ki je priljubljen pri vseh maturantih in maturantkah, je dodeljen kot vodja za nedeljski dijaški izlet. Maturanti in maturantke so nemalo iznenadeni, ko jim je za nadzorstvo dodeljen profesor Kleč, ki je znan po svoji strogosti in nepriljubljenosti. Zato bi maturanti najrajši iilet opustili. Toda nerodno jim Jidfich Plachta v vlogi profesorja Kleča plino, se je stvar končala s katastrofo. Mladi maturanti so reagirali na stroge ukrepe svojega profesorja, posebno samozavestni Simon, ki mu grozi izključitev iz šole. Maturant Simon je mlad ter si ne zna drugače pomagati kakor z begom. Poslovi se od svojega prijatelja in svoje »punčke« ter odhiti na železniško postajo. Prvič v življenju se počuti popolnoma samega v širokem svetu, ki stoji pred njim odprt. Zal mu je sicer staršev, žal mu je >punčke«, tovarišev, Prage, toda vse to mora pozabiti in zamenjati z neznano usodo. Toda koga sreča na postaji? Dobrega profesorja Donata, ki najde za vsakogar lepo besedo in za vsakogar pravi nasvet. Tudi njemu svetuje profesor Donat in mu s toplo očetovsko besedo pojasni, da je ta njegov korak brez pomena. Svetuje mu, naj se vrne domov k staršem in prijateljem. Tople besede so šle mlademu človeku do srca; globoko ganjen se vrne domov, kjer zapazi, da je izginil njegov revolver. »Tovariš Kafka je to naredil! Nihče drugi!« S temi mislimi steče v šolo. Tovariš Kafka stoji pred tablo in piše matematsko nalogo. Poleg njega sedi za katedrom profesor Kleč. V razredu je popoln mir. Obrazi so resni in utripi src močnejši. Profesor Kleč izprašuje dijake. Od te oce- Kafka in Simon, dijaka »Pred maturo« ne je odvisno, ali bodo pripuščeni k maturi ali ne. Kafka ne bo pripu-ščen. Profesor Kleč mu je dal nezadostno oceno ter ga spodil v klop. Kafka je zbežal na hodnik, Simon, ki je bil priča tega prizora, pa je stekel za njim, ker se boji katastrofe. Ravno tako odhiti na hodnik profesor Kleč, ki se je v tem trenutku zavedel svojega početja. Na hodniku odjekne strel. Isti mah se zgrudi na tla težko ranjen profesor Kleč. Stanje profesorja Kleča je zelo nevarno, in Kafka je v velikih skrbeh. To pot mu ne gre za to ali bo izključen iz gimnazije. To pot mu gre za življenje profesorja. Boji se, da je morilec. Profesor Kleč pride v borbi med življenjem in smrtjo do prepričanja, da je življenje lepo, lepše kakor je dotlej mislil. Tisti profesor Kleč, ki je bil vedno slabe volje in s svojo strogo disciplino dijakom zmerom za petami, zdaj vidi, da je življenje čisto nekaj drugega, kakor si ga je predstavljal, in da to ni nikako življenje, če ni človek nikoli vesel in tudi drugim ne privošči veselja. Stanje profesorja Kleča se od dne do dne popravlja — kmalu je zunaj nevarnosti. Tistega dne, ko ga obišče preiskovalni sodnik, je njegova soba polna solnca in toplote. »Jaz sem kriv,« prizna profesor • Kleč preiskovalnemu sodniku, »bil je le nesrečen slučaj.« Nekega dne pride ves osmi razred na obisk k svojemu profesorju. Profesorja Kleča prešine do tedaj neznana radost: spoznal je, da je mladost okoli njega — življenje. Tudi Kafka je med dijaki. Drug drugemu stojita nasproti. Kafka, mladi osmošolec, ki ni imel dovolj poguma za življenje, in profesor Kleč, ki življenja ni razumel. Dolgo se gledata in v očeh se jima vidi, da drug drugemu odpuščata. Oba sta spoznala svojo zmoto — saj je življenje tako lepo... TetlUsov dec To ni tiskarska pomota, temveč žalostna resnica: Pat Sullivan, ameriški risar, j© pred kratkim umrl na zavratni hripi letnika 1933. Triinštiridesete pomladi ni več učakal. Njegovo d me večini Evropcev ne bo znano, je pa kar najtesneje zvezano z nemim filmom. On sam bo v svojih delih živel še dolgo, dolgo, prav za prav spomin na njegovega Feliksa — pretkanega mačka, ljubko živaloo iz Tisamih (pustolovskih filmov. Nekoč je bilo vsepovsod tako, da smo pred sleherno predstavo v kinu občudovali najrazličnejše tragične in ljubavne pustolovščine tistega Feliksa, ki so se hvala Bogu po čudovitih zapletljajih vedno dobro končale. Saj ni bilo čuda. Feliks ni ubežal skrbni gospodinji, itudi izposojen ni bil, Feliks je bil od glave do rep« ves izmišljen. In kot junak pravljice je imel že kar pravico, da se mu je h koncu filma dobro godilo... Dolgo vrsto let je bil Feliks ljubljenec nas vseh. Prav tako kakor ostali »filmski junaki«, ki nas osvojijo, je osvojil pretkani Feliks naša srca dn postal naš malik. Stotisoče Feliksov so izrezali iz lesa, z dolgim gibljivim repom, obešali so jih nad cnm pirej s pravilno nego obraza In se obrnite na izučeno kozmetičarko DARINKO VDOVIC LJUBLJANA, Gradišče 4 vhod »kozi trgovino posteljot avtomobilisti so jih proglasili za svoje angele varuhe. Vse mine! — Feliks je prišel v nemilost. Skrito hibo smo ugotovili, ki smo jo slavnemu »zvezdniku« od včeraj nesmrtno zamerili. Feliks je bil nem, popolnoma nem ... Njegova naslednica, Midky-miška pa zna govoriti, peti in šklepetati z zobmi... Feliks je moral v zgodnji grob. Morda mu je počilo srce, morda je obupal, ker ga ni nihče več maral. Njegov izumitelj Pat Sullivan ga je komaj nekaj let preživel. Zdaj, ko ga ni več med nami, ne žalujemo za njim zgolj zaradi Feliksovega očetovstva, temveč tudi zato, ker je oče risanih trikfilmov, ki jih je v svoji mladosti toliko narisal, da bi jih v traku lahko razpeli od Newyorka do Bostona. Filmska produkcija V ateljejih »Efa« je delo za najnovejši Paramountov zvočni film v polnem razmahu. Začasni naslov filma je: »Zlata roka«. Glavne vloge imajo Dolly Haas, Harald Paulsen, Betty Amann, Ralph Artur Roberts, Alferd Abel. Režira Johannes Mayer, rokopisi so od Curta I. Brauna, godba pa od Franca Doelle-ja. * Priznanje Paramountu Pri letošnjem glasovanju »Motion Picture Academy and Sciences« v Hollywoodu so določili izmed devetih pohval tri priznanja Paramountu. Izrazili so ga Fridericu Marchu, ki igra Marca Superba v Cecila Milla filmu »V znamenju križa«, za dovršeno umetniško igro v filmu »Dr. Je-kyll and Mr. Hyde«; za neoporečno fotografijo v filmu Marlene Dietri-chove »šangajski ekspres« Leeju Garmesu, in končno še zvočnemu oddelku Paramounta za najboljše uspehe zvočnega podajanja v 1. 1932. Priznanja za odlično zvočno tehniko je dobila doslej Paramountova družba od obstoja zvočnega filma vsako leto. • Zavarovanje delavk na Kitajskem Na Kitajskem so odobrili zakon, da ne smejo biti otroci obeh spolov pod šestnajstim letom in tudi odrasle delavke zaposleni v tovarnah, kjer se dela z razstrelivi in gorljivimi ali strupenimi tvarinama. Prav tako jim ni dovoljeno delati v prostorih, kjer je slab zrak ali pa pri nevarnih strojih. Delovni čas je odmerjen na osem ur na dan z dodatkom, da ni dosoljeno žensk zaposliti med 10. uro zvečer dn 6. uro zjutraj. Nagrada za isto delo mora biti za ženske prav tolikšna kakor za moške. V času poroda morajo dobivati osem tednov polno plačo. . . . se reži is veiice udreg« Otroci Tri zgodbe Iz življenja Že dostikrat se je zgodilo, da so ravno otroci s svojo prisotnostjo duha in naivno smelostjo preprečili velike nesreče. O takih otrocih naj vam povemo tri zgodbice. * Sladkorni tovarnar Joseph Martin je imel vilo v Kdngstonu na Jamaiki. Neke noči jo je sklenil obiskati pro-slui vlomilec. Ze je bil izropal železno blagajno in se je ravno hotel zadovoljen s plenom odpraviti, ko so se zdajci tiho odprla vrata sosednje sobe in se je na pragu prikazala petletna deklica1. Ležala je bila v svoji posteljici in v soparici ni mogla zaspati. Naenkrat je pa zasJišala v sosednji sobi neke glasove. Brez pomišljanja je vstala in šla gledat, kaj se godi. Zaloteni ropar se je že hotel vreči na dekletce. Le-ta je pa stopila k mizi, kjer so stali kipi iz .porcelana, in zavpila na glas: >Če pri priči ne greste, bom prevrnila mizico!« Zločinec prvi trenutek ni vedel, kaj naj stori. Da bo svojo grožnjo res izvršila, ji je bral na obrazu, in da bo žvenket porcelana, ki se bo razbil na tleh, spravil vso hišo na noge, sii je tudi lahko mislil. Imel je pri sebi nabit revolver in izpreletela ga je misel: »Ustreli jo!« To se mu je pa upiralo, ravno zato, ker je bila deklica tako pogumna. Ta trenutek njegovega obotavljanja in premi Sijanja mu je pa postal usoden. Hišni gospodar je bil še po-koncu in je ravno obračunaval v sosednji sobi s svojim upraviteljem. Ker je bilo vse okoli n jega tako tiho, je razločno slišal krik svoje hčerke. Prihodnji trenutek je bil vlomilec obkoljen in zvezan. Sodišče je pogumnemu otroku javno izreklo priznanje. * Štiri in pol letna hčerka kapitana cceamskega parnika >Wildgansa< je rešila ne samo sebe in svojega očeta, nego tudi vso posadko in potnike. To se je takole zgodilo: V parnik je na debelem morju treščila strela in ladja je začela goreti. Potnikov se je polastila panika. Vse se je zagnalo na palubo, vsakdo je hotel biti prvi, da skoči v rešilni čoln. Ko je mala kapitanova hčerka stopila iz kajute, se je zagledala sredi prerivajoče se in kričeče množice ljudi, ki so se ponašali, kakor bi bili iz uma. Mala ni mogla razumeti, zakaj so ljudje tako vznemirjeni. Junaško jim je stopila naproti in hladnokrvno zavpila: »Bodite vendar mirni! Saj je šel že papa gasit!« Na gašenje ni bil nihče mislil. Vsi so sami pri sebi obupali nad ladjo in mislili samo na to, kako se bodo rešili. Šele otrokov vzklik jih je spravil na misel, da bi tudi sami lahko pomagali gasiti — naloga, ki ji kapitan sam z moštvom ni mogel biti kos. Maj ko mu je prišlo pomagat več sto potnikov, je šlo. Pomirjevalni vzklik štiriletnega otroka »Saj že papa gasi!« je deloval kakor čudež. Štiriletni sinček nekega bretanj-skega carinika je imel grdo navado, da zvečer ni mairal iti spat. Tako se je tudi nekega večera preganjal po morskem obrežju, med tem ko je oče že spal, mati pa krpala obleko svojemu možu. Tedaj je deček zagledal dva neznana moža, ki sta ob nasipu vneto odkopavala zemljo. To se je dečku čudno zdelo. Stekel je k materi in ji povedal. Vprašala ga je, ali je bil zatvoraiški čuvaj zraven. Deček je odgovoril, da je ležal zraven njiju. Zena je tedaij zbudila svojega moža, in sinček mu je ves razburjen jel pripovedovati, kako dva neznanca odkopavata nasip, čuvaj pa zraven spi. Carinik ®e je kakor bi trenil oblekel in stekel proti ogroženemu nasipu. Če bi ga neznanca izpodkopala, bi voda njegovo hišo najprej odnesla, potem pa poplavila še vso dolino najmanj tri kvadratne kilometre naokoli. Carinik je prišel ravno še o pravem času, da je preprečil zločin. Ko sta ga zločinca zagledala, sta zbeža- la. Izkopala sta bila v nasip tolikšno luknjo, da sta lahko vanjo še v vsej naglici porinila zavojček dinamita. Z dinamitom je bila zvezana vžigalna vrvca. Če bi se bil kateri obeh zločincev pozneje priplazil k nasipu in vrvco zažgal, bi nastala eksplozija in nič hudega ne sluteča dolina bi bila v trenutku pod vodo. Carinik je razstrelivo vzel ;iz luknje, ga zagnal v imorje in se postavil kraj nasipa na stražo. Zatvoraiški čuvaj je spal ob nasipu in ga ni bilo moči zbuditi; šele drugi dan je prišel k zavesti. Zločinca sta mu namreč ponudila njuhalnega tobaka, v katerega sta zamešala neko mamilo. Na podlagi popisa obeh zločincev, ki ga je dal pogumni deček, so ju že čez dva dni prijeli in zaprli. Samotarji morja Nadaljevanje z naslovne strani vili na pot okoli Afrike, srečamo prve signalne ognje in signalne postaje v okolici Aleksandrije, ob izlivu Nila. Iz početka so bile to velike grmade, ki so jih večer za večerom prižigali v svarilo pred plitvinami in nevarnimi mesti. Sicer so v tistih časih imeli navado, da so pod večer potegnili ladje k ihregu in jih zasidrali; toda bile so tudi izjeme, na primer če je divjala vojna, ali pa če je 'bilo treba hitro odnesti kakšno poročilo: takrat so svetilniki kazali ladjam pot. V starem Rimu niso vršile sveitil-naške službe pomorske oblasti. Zanimivo je, da so imele to nalogo — vestalke. Tiste vestalke, ki so pazile, da ni sveti ogenj v svetišču boginje Veste ugasnil. In prav tako so morale gledati, da ni pošel ogenj v svetilnikih. * Čeprav je služba svetilniškega čuvaja še zmerom silno napama in pred vsem odgovornosti polna, se mora le priznati, da je danes po zaslugi modeme tehnike znatno olajšana. Prejšnje čase ni bilo nič redkega, da je svetilniški čuvaj, kadar so divjali viharji na morju, umrl od lakote, ker miu nihče ni mogel pripeljati živeža; zgodilo se je, da so žena ali pa otroci opravljali službo na svetilniku, če je mož zbolel ali se mn je pa pripetila kakšna nesreča. Danes spuščajo živež celo že iz letal na svetilnike, kadar se jim zaradi previharnega morja ne morejo približati z ladjami. Tudi drugače je modema tehnika svetilniško službo že znatno olajšala. Med tem ko so Francozi še leta 1923 zgradili blizu Dijana največji svetilnik na svetu — stal je dobrih 60 milijonov dinarjev in njegova svetloba sega 400 kilometrov daleč — poznajo danes že docela drugačno rešitev sve-tilniškega problema. Stremljenje novejšega časa gre namreč za tem, da se svetilniki popolnoma avtomatizirajo. Tako stoji na primer pred ladjedelnico St Pierre (Ouemsejr, v Ro-kavskem prelivu) svetilnik, ki je popolnoma avtomatski. Njegova svetlobna znamenja so avtomatska, tuljenje siren avtomatsko; oglasi se vsakih 90 sekund. Piri tem prvem robotu t službi morske plovbe zadošča, če ga oblast pregleda dvakrat na mesec. Ves optični in akustični aparat svetilnika ije razen tega zvezan z naj-bližnjo pomorsko postajo, tako, da na kopnem tisti mah opazijo sleherno motnjo njegovih znamenj in signalov. V Združenih državah so začeli graditi celo take svetilnike, ki ne samo brez ljudi funJcdjonirajo, nego se dado v nekaj minutah postaviti in spet podreti; take svetilnike grade v glavnem samo zaradi tega, da jih lahko Mtro podro, če bi prišlo do vojne. Tak mehaniziran svetilnik stane samo tri milijone dinarjev in je skoraj desetkrat cenejši od normalnega svetilnika s čuvajem. In to je tudi vzrok, da bodo današnji samotarji morja kmalu poslednji... (gl. stran 6) Otroška Plankarjev Nacek je dobil prvo šolsko izpričevalo. Nič kaj dobre volje ni prišel domov. Položil je izpričevalo na papanovo pisalno mizo in dejal: >Na, papa, obračun našega učitelja!« Bluze in perilo po okusu sodobne žene Zanimanje za bluze je čedalje večje, ker so kostumi in obleke z jopiči važna oblačila pomladanske mode. Bluza je pri tem neobhodno potrebna. Nikakor se pa ne daje prednost beli barvi. Vodilna bo vse-kako barvasta bluza. Zaradi skladnosti bomo izbrali k črni, temno- ali aiedmjemodri, sivi in naraivnobarvni obleki povečini bluze v modrih odtenkih. K ostalim osnovnim barvam obleke priporočamo (mandljevo zelene, rožaste in ib&ž-bluze. Posebno priljubljen je satenov kržp. Naši Štirje modeli so Iz njega. Vsaka dama obme po lastnem okusu svetlo ali motno stran navzven. Leva gornja bluza je motna, nabori in našiti oslčci (patke) so pa svetli. Bluza na desni zgoraj je svetla, le oslčci in obšivi so motni. Na nobeni bluzi ne smejo manjkati gumbi, ki so Itemmi in poživijo preproste bluze, ker se močno odražajo. Tudi brušeni stekleni gumbi im gumbi iz bisernice se čedno podajo. * Nočne srajce ali jutranja oblačila tekmujejo med seboj kar se tiče bodisi oblike, bodisi vrste tkanine. Srednji lik je brez dvoma samo nočna obleka. Napravljena je iz batista, pralnega voala ali pa iz toli priljub- ljene umetne svile. V pasu se prilega in se steka v konico, kratki rokavi so ohličasti, vendar je spodaj odet pralni trak, ki se zreže ali zapne na gumb, s čimer se olajša likanje. Oba stranska lika sta posneta po modi oblek. Pri desnem je nabran obklad (fiši) križem zvezan na hrbtu in je videti skrajno mehak in ženski, povzdignejo ga pa še majhni nfi-iborčki in v pasu na veliko zvezana petlja.. Levi lik je v kroju resnejši in je izaradi našitkov prav aparteu. V zameno za več let priljubljene cvetlične vzorce je jutranja obleka okrašena z mrežastimi tkaninami. • Nekoliko o vsakdanjem kruhu Cena moki je poskočila, zato je tudi kruh dražji. Vsaka varčna gospodinja si sama lahko doma speče kruh, s čimer si veliko prihrani. — Evo nekoliko dobrih domačih navodil: Kruh iz bele moke 2 kg bele pšenične moke presejemo in stresemo v veliko segreto skledo. V lonček denemo 4 dkg drož, prilijemo pet žlic mlačne vode, dodamo štiri žlice moke, kvas in vse dobro zmešamo. Testo postavimo na mlačen prostor (ne na gorko), da vzhaja. Kadar je kvas vzhajan, napravimo v sredi moke jamico, denemo kvas vmes, pridenemo liter mlačne vode, dve žlički soli, žličko kumina, vse zamešamo in tolčemo s kuhalnico toliko časa, da se loči od nje. Testo pokrijemo ter postavimo na toplo v bližino peči, da počasi vzhaja. Cez poldrugo uro stresemo testo na desko in ga dobro zgnetemo ter napravimo velik hleb ali pa dva manjša. Na to denemo hlebce v pehar, pogrnjen s prtičem in potresen z moko, in jih pustimo vzhajati na toplem približno še pol ure. Ako pečemo kruh doma, ga pomažemo z mlekom in pečemo v nizkem pekaču eno uro in četrt. Kruh iz ržene moke Tak kruh je še mnogo bolj okusen kakor iz bele moke. Najboljšo rženo Piše Nuša moko dobimo na kmetih. 2 kg ržene moke presejemo ter stresemo v veliko skledo. Napravimo kvas, pridamo 4 dkg drož, kakor gori. Vzhajan kvas denemo v moko, pridenemo liter mlačne vode, dve žlički soli, žličko kumina in vse dobro zmešamo ter tolčemo toliko časa, da se loči od kuhalnice, nato pustimo testo vzhajati na toplem prostoru. Cez dve uri pregnetemo testo na deski, napravimo dva manjša hlebca in ju pustimo še pol ure vzhajati. Vsak kruh pomažemo z mlekom ter ga pečemo doma v gorki pečici ali ga pa nesemo h peku. Koruzni kruh 1 kg koruzne moke presejemo in polijemo s četrt litra vrele vode ter pustimo toliko časa v kropu, dokler se ne ohladi. V skledo denemo 1 kg bele moke (lahko tudi ržene), vzamemo 4 dkg kvasa, pridenemo malo moke ter pustimo kvas vzhajati, nato ga pomešamo z belo moko, kakor tudi ohlajeno in oparjeno koruzno moko. Pridenemo dve žlički soli, žličko kumina ali janeža, liter mlačne vode. Vse dobro zmešamo in tolčemo s kuhalnico deset minut, nakar pustimo testo vzhajati na toplem prostoru. Po dveh urah stresemo testo na desko in ga zgnetemo ter napravimo iz tega eden do dva hlebca, katera položimo na pogrnjen z moko potresen pehar in ju pustimo še pol ure vzhajati. Nato ju pomažemo z mlekom in pečemo v gorki pečici uro in četrt Ajdov kruh 1 kg ajdove moke oparimo s četrt litra vrele vode in pustimo ohladiti. V skledo denemo 1 kg ržene ali bele pšenične moke, pridamo vzhajan kvas iz 4 dkg, pridenemo liter mlačne vode, dve žlički soli, žličko kumina ali janeža. Vse dobro zmešamo ter tolčemo testo s kuhalnico toliko časa, da se loči od nje. Nato ga pustimo vzhajati na toplem prostoru poldrugo uro, nakar ga denemo na desko, dobro zgnetemo ter napravimo en velik ali dva majhna hlebca, ki ju denemo na pogrnjen z moko potresen pehar in pustimo še pol ure vzhajati. Nato kruh pomažemo z mlekom in pečemo v vroči pečici eno uro in četrt. Dom časnikark Pred kratkim so v Pierefondsu (depaitman Oise na Francoskem) otvorili dom, ki je namenjen časnikarkam za odpočitek. Go9pe Marge-riti Durandovii, ustanoviteljici ženskega lista »La Fronde«, se je posrečilo dobiti v ta namen hišo pokojne znamenite književnice Sčvč-rine. Tudi pariška mestna občina je Ako Vam naš list ugaja, ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kot tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in druga* prispevala precejšnjo vsoto k ureditvi. V tem domu se bodo lahko vse francoske novinarke za 14 dni na leto odpočile. Dom je nenavadno lepo urejen in opremljen z vsem komfor-tom. Novinarkam bo tem prijetneje, ker je okrog doma lep velik paTk, kjer se bodo po truda polnem delu lahko spočile. Soba pisateljice Sčvč-rine ostane njej v spomin in na čast za vedno prazna. * če še ne veš Prismojeno pečenko rešiš na ta način, če osmojene plasti obrežeš im pečenko v vreli vodi prekuhavaš pičle četrt ure. Če pa postane voda nagloma temna, jo menjaj, pač pa mora biti tudi ta vrela. Meso izgubi pri kuhanju okus po prismojenem. Nato deneš pečenko v svežo vročo mast, ji prilivaš juhe in jo pečeš v sopari, dokler se ne zmehča. Kruh se v krušni škatli ne osuši, če vložiš v škatlo nekaj krhljev, ali kar celo narezano jabolko. . Neporabljen rumenjak se ne strdi, če ga deneš v zaprti posodi pod vodo. Če se kožuhovina goli, je najbolje, da vzameš močno platneno cunjo, jo namočiš v petrolej in kožuhovino krepko, a previdno v »meri dlak drgneš. Duh po petroleju kmalu izgine. Vroča tla Nadaljevanje s 4. strani dati za te smotre. In potem pove še, kateri posestniki v okolici pripadajo drugi struji. In če hoče imeti pri re-voluzzerjdh kaj sreče, mora imeti dosti denarja in imenovati dosti posestnikov, za katerih življenje in imovimo nova vlada ne ibo dni« počenega groša. In potem napravijo revoiuzzerji svojo revolucijo. Iz prostrane ravnine se dvignejo ognjeni zublji visoko pod nebo. Živino uropajo in ,jo prodajo, ženske odpeljejo, vojaštvo napadejo in ga postrele. JRevoluzzer dobro sedi v sedlu, deželo pozna ko lastni žep, 9rčev as pogodi na dve sto korakov. Kadar je revolucije konec, se le nerad loči od svojega plo-domosnega rokodelstva; takrat odjezdi v svoje stalno domovanje in čaka. Revoluzzer je sezonski delavec. Prej je bil najbrž pošten meščan ali kolonist ali vojak ali kaj drugega spodobnega. Potem so ga pa razmere vrgle s tira. In med tem ko je večina njegovih tovarišev propadla, je on sledil klicu svoje krvi. Potomec je tistih osvajalcev in kolonistov, katerih delo so bili boji. Bojevanje je postala njegova druga natura. Mora se (bojevati, drugače zanj ni življenja; zato je sovražnik mira in reda. Nekaj tragike je v njegovi usodi, kajti to, kar počne, je ravno tisto, kar so poprej počeli vsi belci v tej deželi. Zato nič ne more za to, če je volja po pozitivnem ustvarjanju v njem slabša kakor pri drugih ljudeh, ki se mora proti njim boriti. HUMOR V knjigarni vpraša neka dama: >Ali imate kakšno knjigo za novo-poročence?« »Nemara Bfllschevo ,Ljubavno življenje v prirodi'?< >0, ne, ne! Saj imava že stanovanje!« To še nič ni! »V Parizu sem poslušal nekega pianista, ki je imel samo eno roko!« >To še nič ni! Jaz sem pa v Ljubljani slišal pevca, ki ni imel nobenega glasu!« Tudi izhod Gospod Mrna je silno nezadovoljen s stanovanjem v novi hiši. Ze prvi dan po priselitvi se pritoži pri gospodarju: >Ce bi bil to vedel, ne bi bil nikoli prišel v to stanovanje! Celo če sedim v srednji sobi, tako vleče, da mi lasje frfotajo okoli glave. Ali ne mislite ničesar proti temu ukreniti?« »Jaz? Ne! Toda vi bi lahko kaj ukrenili!« »Kako pravite — jaz?« »Da — če bi si dali lase ostriči.« Nežen migljaj Gost se noče in noče posloviti. Naposled reče: »Pri vas je sila prijazno!« »Da, res je,« odgovori smehljaje gostiteljica, »posebno kadar sva sama z možem...« »Zakaj si prav za prav dala Srečku košarico?« »Pomisli, takšna predrznost: pade predme na kolena in reče: ,Tu Ježim v prahu pred vami, Ema!‘ In malo prej sem ves prah pobrisala!« Humor drugod »Ali te ni nič sram, Freddy,« se jezi učitelj, »da prideš tako umazan v šolo? Na suknjiču ti vidim, da si danes jajca zajtrkoval!« »Nak,< se odreže Freddy, »to je bilo včeraj!« (Chicago Tribune) Agent stopi v trgovino in pomigne inlajšemif gospodu: »Ali bi lahko govoril s šefom?« »Prav žal, gospod, šef zdaj ne utegne!« »Povem vam, da vam ne bo v škodo, mladi mož,« sili agent. Tako lep, pretresljiv, globoko v srce segajoč je roman da gre dramatiziran po vseh svetovnih odrih. Na) ne bo ljubitelja lepe knjige, ki bi ne Imel v svoji domači knjižnici tega znamenitega romana, pa tudi nobena javna knjižnica ne sme biti brez njega. Naroči se pri upraviSlovenskega Naroda", l.jubliana, Kimflova ul. 5, in staneta oba dela s poštnino samo Din 35'— v lepi trdi vezavi pa Din 50 - »Koliko?« vpraša mladi gospod. *Sto dinarjev, Če mie spravite do šefa.« »Dobro; sto dinarjev, tudi če šef ničesar ne kupi?« »Tudi če ničesar ne kupi. Evo vam stotaka.« Mladi mož spravi bankovec v žep. »Nu, ali zdaj lahko govorim s šefom?« vpraša agent. »Zakaj ne!« odvrne mladi mož. »Šef sem jaz! In na žalost ne morem ničesar kupiti...« (Saturday Evening) Ilove knjige Založba »2ena in dom« nam jo poslala v objavo te-le knjige: Za pridne roke. Knjiga za ročna dela. II. del (Šivanje). Vzgoja za zakon. Napisal Reinhold Ger-ling, prevedel Pavel Debevec. Kako vzgojim svojo deco. Za meščanske, kmečke in proletarske matere sestavila Milica Stupanova. Naše zdravje — človek. Napisal dr. Karel Petrič. Cena posameznim knjigam 30 Din. Živalce in roparji. Knjiga pravljic. Napisal Adolf Wenig. Iz češčine prevel dr. Fran Bradač. Ilustriral Milko Bambič. 78 str. Cena broš. knjigi 20 Din, v platno vez. 30 Din. Potočnikova Truda. Koroška povest. Češki napisala Gabriela Preissova, prevedel Ivan Podgornik. Strani 120. Cena broš. knjigi 20 Din, v platno vez. 30 Din. Atlantida. Francoski napisal Pierre Be-noit, prevedel Ivan Tominec. I. knjiga knjižne zbirke založbe »Prijatelj«, Ljubljana. Dalmatinova ul. 10. Str. 112. Cena broš. 30 Din. Naši bralci pišejo Vse v tej rubriki objavljene prispevke honoriramo po 20 Din. — Kokopisov ne vračamo. Jetika in luksus Človek bi mislil, da morajo nešieie luksusne nepotrebe kar same izginiti s sveia ob vseobčem zdihovanju o težkih časih. Toda če gledamo vsakovrstne izložbe, prepolne modernih neslanosti in »neobhodno potrebnih« potrat, se nam zdi, da krize še dolgo ne bo, ali pa da je vse to le razstava nekdanjih »bolj-iih časov«. Pozna se pa kriza pri nas tam doli na Zaloški cesti in to iz časov, ko se še rodila ni. Tuberkuloza nam neusmiljeno krade narodno zlato. Ljubljanska bolnica pa ima prostora za celih 30 jc-iičnikov. Davica, škrlatinka itd. nam pobirajo otroke na debelo, da ne govorim še o drugih nalezljivih boleznih — tam doli za Ljubljanico pa čepi pritlikava koča, ki naj bo izolirnica četrtini Slovencev. Kako je z opazovalnim oddelkom in umobolnico na Studencu, je razvidno iz pogostih opazk v dnevnem časopisju: »Ne sprejemamo — prenapolnjeno!« Za to ni denarja in ga ne bo. Našel bi se pa lahko in hitro. Vsak luksusni predmet naj banska oblast obdavči s poviški za zgradbo nove bolnice, ravno tako tudi alkohol in tobak, po bo iz »prostovoljnih prispevkov« prav kmalu zrasla svojemu namenu ustrezajoča impozantna bolnica. S tem bi tudi ne bil prizadet siromašen narod, ki mora nositi vse druge davščine, temveč le oni, ki krize ne poznajo. In prav to bi bilo pravično. ljubo. Kupujte domače izdelke jugoslovanske Gornice, Or. A. 1 Detf Lerj ia Zaklad v kuhi n OetKer JEVA ZMES ZA 6ARTCLJ Šarielf! Zmešaj 12 d kg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. Oetkerjeve zmesi za šartelj. */* litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro namadčenem modlu pri srednji vročini. Dr. Oedierjeve špecijalitete se dobijo v vseh Špecerijskih in delikatesnih trgovinah. Dr. Oetlter, Maribor C glasi v ‘Družinskem tedniku ima/o večine uspeli? ? Kaitol. Mn i». i., figama v nebotičniku, Ljubljana S tem nam nudite možnost, da Vas pridobimo za stalnega gosta. Ko zapustite naš lokal bodete sami sebi primati, da ste pili najboljše vino in jedli skrbno pripravljeno zakusko za mali denar. Spolne bolezni, sifilis, kapavica, beli tok so ozdravljive brez strupenih vbrizgavanj, brez živega srebra In salvarzana. Tisoči žen In mož enodušno hvalilo svoje ozdravljenje (trajno) na prlroden način s preparatom „V1GI-TABL" brez motenj v izvrševanju poklica. Sijajna priznanja. Tisoče zahval. „V1GI-TABL“ učinkuje zajamčeno, sigurno In prav hitro. Učinki so naravnost Sresenetljivl. Prof. Herry se je o njih izrazil, da „delalo prave čudeže", [porabljanje Je za zdravje povsem neškodljivo. Cena Din 120"—, posebno za stare slučaje Din 200'—. Poskusna pošiljka Din 90'—. Pošilja diskretno le HAVELKOVA Pharm. laboratof A1DE, Praga-Vinogradl, Slezskd llb-T. R. 801. Pošt. predal 28. C. S. R. Biušena slekla in ogledala za moderno pohištvo in razne druge loktde ter sieklo za stavbe, naHpjse, avtomobile i. 1. d. dobavlja najceneje tvrdka SPECTRUM D.D. TVORNICA OGLEDAL BRUŠENEGA STEKLA IIUBLJANA VII Celovška cesta štev. 81 dnevno svete PRAŽENA KAVA Da ne pozabiml še danes moram poslati naročnino za ..Družinski Tednik Roman" Izdaja v konzorcij »Družinskega tednikac K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiika Uikaraa Merkur d. d. v Ljubljani; ca tiskamo odgovarja 0. Mihilek, vsi ▼ Ljubljani.