tribuna Na začetku mora biti jasno, da tu govorimo o Tribuni kot celoti. O Tribuni kot celoti govorimo v zvezi za&aaimifflistališči uredništva, kot so se izoblikovala v letu 1977/78 in so ostala nespremenjena. Kot vsako uredniStvo je tudi naše potrebovalo precej časa, da je našlo svoj obraz in utemeljilo svoja stališča, prehodiio je torej nujno pot, ki naj bi verjetno bila nujna pot vsakega uredništva ali revije, da z njo najde svoje mesto v druž-benem prostoru. To pot, ki si jo lahko ogiedate v preteklih dveh letnikih Tribune, bomo skušali opisati ne zaradi neke nostalgije, ki je ni, ampak zaradi našega nadaljnjega dela, naše nadaljnje usmeritve, naših nadaljnjih prizadevanj. Kam nas je ta pot pripeljala in kaj je povzročila? I. V začetku je bilo to, kar smo delali le to, kar so najbrž počela vsa ostala uredništva časopisov na Slovenskem. Imeli smo sicer neka marksistična iz-hodišča, ki pa so bila povečini v šoli priučena, bili smo brez zgodovine, brez identitete. Tu in tam nam je skozi črke posijalo zahajajoče sonce Revolucije iz dni ,,slavnega študentskega gibanja" in naše latentno teoretično znanje je vsake toliko časa odSlo na kratke praktične izlete ali pa se je spustilo po stopnicah v klet, kjer pa je bilo vse preveč temno, da bi lahko videli kaj več, kot konico svojega nosu. Vendar pa se jeto latentno znanje, ki smo ga ohranjevali in razvijali v uredništvu, obrestovalo. Polagoma nam je ta teorija odpirala oči, ob kon-kretnih problemih, ustvarili smo si svoja stališča, spoznali temelje našega položaja in spoznali temeljne odnose v naši družbi. Pomagala nam je v praktičnih spopadih. Dokončno smo prenehali obujati mrtve, kar, če povzamemo po Marxu, bi služilo le temu, da bi poveličevali nove boje, ne pa da bi parodirali stare: da bi dano nalogo poveličevali v fantaziji, ne pa da bi zbežali pred njeno rešitvijo v resničnost; da bi znova našli duha revolucije, ne pa da bi povzro-čili, da bi spet hodila okoli kot strašilo. Ne more se začeti (socialna re-volucija, op. pis.), dokler se ne otrese vse prazne vere v preteklost." (Marx). Tako smo leto '68 zabrisali vstran in razbili svetlečo avreolo novolevičarjev. Od tedaj je minilo deset let in pogoji za to, kar smo pričeli biti, za razredni boj s pozicij proletariata, so se spremenili. Tako smo se hkrati, ko smo se spopadli z Opero in ŠKUC-em, študentskim naseljem in Steržetom, s pe-telini, Z. P.-ji in drugimi podobnimi pevci, spopadali tudi z lastno zavestjo. Pomoč marksistične znanosti nam je bila pri tem nenadomestljiva. Bila je osnova našega boja. Z marksizmom kot znanostjo in z revolucionarno teorijo in prakso razrednega boja smo se prebili prek mističnih omotov, ki zakrivajo družbeno dejanskost, do tega, kar v zadnji stopnji določa to dejanskost — do odnosov v produkciji, v katero Ijudje vstopajo nujno in neodvisno od svoje volje. Ta teorija nam je omogočila kritiko, ki je zaradi marksistične znanosti, na kateri temelji, lahko le taka, kakršna je. Brezobzirna in ostra. Predvsem pa razredna. Povemo naj, da naša prizadevanja nismo uveljavljali le kot nekaj ob ,,drugem", nekaj hkrati in enakovredno z ,,drugimi". Ne. To se je naj- lepše izkazalo v naših spopadih s kulturnim dnevom na FF, z Opero in s ŠKUC-em, skratka s slovensko kulturo. Spoznali smo namreč, da je v osnovi ta kultura neadekvatna teoriji, ki služi za teoretsko osnovo naše družbe, ter da ima tej osnovi dejansko nasprotujoče posledice. Ne gre za to, da mora biti le ,,ena smer", marveč za to, da se oživi, rehabilitira in spozna za to, kar po našem mnenju kultura je — naš odnos do družbe in družbene realnosti in del te realnosti. Dokler bo kultura — ali njeni deli — vztrajala pri ločenosti od dejanskosti, bo ostala to, kar je — oblika meščanske ideologije, ,,lepe duše", ki pomaga reproducirati družbene odnose, ki naj bi postali preteklost. Tragično je, da Ifudje znova odkrivajo ,,zlata šestdeseta leta" in da se ob nečem tako nedorečenem, kot je punk rock, f ilozofsko razpravlja, aii so to fašisti ali fevičarji. Vendar pa razumemo to (dostikrat nekritično) navdu-šenje ob ,,Novem". Ob vsem tem smo morali upoštevati teoretsko praznino. V Sloveniji so se že pojavili občudovalci ,,nouvelle philosophie", ki je izstopajoč primer tega ,,padca v nevednost". Navkljub temu so se še vedno našli Ijudje in forumi, ki so obsojali naša prizadevanja, da bi razvijali marksistično znanost in teorijo. Ponovimo naj, da smo se za tako ,,teoretičnost" zavestno odločili ob poraznem stanju, ki vlada med študenti na Ijubljanski Univerzi in ne le med temi. Ni bilo posebno težko ugotoviti in spoznati tista dva povprečna tipa, ki sta med študenti in tudi sploh pri nas najbolj izrazita. Na eni strani Jntelektualec" ki stoji povsod ,,izven" in ,,nad" ter se zgraža nad ,,reži- mom", toda znotraj svoje skupine. Na drugi strani v natančno speljane kanale vpeljan individuum, kateremu vsak nadaljnji zavesljajček pomeni obetavnejšo prihodnost, kariero. Komolčar ali biciklist. Tako prvemu kot drugemu je razredni boj španska vas. To bi veljalo odpraviti. To seveda ne gre z dekretom ali s silo, ampak s tem, za kar se bojujemo — s socialističnim, delavskim samoupravljanjem, kot z obliko diktature proletariata. V osnovi nam gre torej za to! Za socialistično samoupravljanje. Prekleto dobro je treba vedeti, da pri nas so socialne razlike, ki so način eksistence družbenih razredov, ne toliko kot razreda materialne revščine na eni in blaginje na drugi strani, čeprav tudi to, ampak razreda, ki je odrinjen od odločanja o najpomembnejših družbenih zadevah in razreda, ki vršiči oblast v svojih rokah, jo odtujuje, razreda, ki odloča. In to dvoje — ma-terialna revščina in neodločanje se marsikdaj prekrivata. Pred vsemi, ki si v naši družbi prizadevajo to odpraviti, stoji še ogromno nalog. Še vedno je veliko ,,študentskih naselij". Eno zelo veliko se skriva tudi tam, kjer prepe-vajo ,,Gaudeamus igitur"! II. Sedaj je naša hrbtenica trdna in čisto določene barve zastav vihrajo v prvih vrstah. Naše delo bomo nadaljevali skupaj z vsemi (ki jih ni malol), ki v geslu NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA vidijo poziv k razrednemu boju s stališč proletariata, k boju za socialistično samoupravljanje z vsemi, ki z nami vzklikajo DA, NAJ ŽIVII uredništvo DREK ! SICER ŠE SVEŽ, AMPAK . . . ZATO NIČ MANNJ NEPRIJETEN f Zmeraj, kadar je treba napisati kaj o dogodku, ki je bil polom, se z veseljem spravim na delo. S toliko večjim veseljem, če se polomija pri določeni vrsti dogodka ni zgodila prvič ali pa če je za takšne dogodke odgovorna organizacija, kjer so se podobne stvari že dogajale. In zdajle sedim za pisalnim strojem in si ve-selo manem roke, kajti letošnji ,,Škofjeloški večeri poezije (in gias-be?)" so nedvomno bili eden takšnih ,,polomljenih" dogodkov, ŠKUC pa ena izmed zgoraj pohvalje-nih ustanov, Posledica škucevih (že kar dolgo trajajočih) sanjarjenj je bila ta, da so skoraj popolnoma pozabili na obve-ščanje. Ne vem natanko, koliko pla-katov je bilo razobešenih po Ljublja-ni (o ostalih mestih — razen Skofje Loke seveda) se sploh ne bi pogo-varjal). Na kolikor toliko vidnem mestu sem videl le enega — pri vhodu v Mladinsko knjigo v konzor-ciju. Na Radio študent obvestil o ¦ prireditvi ni bilo. V Delu se je dan po začetku pojavila drobna notica, ki je plaho oznanjala, kaj bi se v Škofji Loki utegnilo dogajati. (Od že tako zelo skromnih napovedi se jih je uresničilo še manj.) Vabila, ki so obenem vabila tudi na otvoritev razstave konkretne poezije, pa so v glavnem prihajala z enodnevno do enotedensko zamudo. Tako se je po sklopu srečnih na-ključij — na škofjeloškem gradu zbrala peščica Ijudi, ki pa se je do zadnjega dne tako razredčila (ob sami razgibanosti dogajanja in odnosu nekaterih nastopajočih do že tako maloštevilnega občinstva to res ni čudno), da je v dvorani poleg nastopajočih ali kako drugače po-vezanih z organizacijo, sedelo le kakih deset Ijudi in je vse skupaj bolj spominjalo na nekakšno po-sebno obliko mentalnega masturbi-ranja organizatorjev kot pa na javno prireditev. Sam sem vseskozi mislil, da so ,,Škofjeloški dnevi" prireditev za občinstvo. Nedvomno je bil to tudi eden od vzrokov, da je bila prire-ditev letos prestavljena v večjo dvo-rano, kajti lansko leto smo se v tesni kapelici krepko drenjali. Zdaj pa ne vem več točno . . . Lahko da je bila prireditev v večji dvorani izključno zaradi razstave konkretne poezi-je. . . Končno tudi obveščanja ni bilo pravega . . . In nastopajoči so se s strašno težavo odtrgali od točilne mize . . . Ne, ne! To pač ni bila pri-reditev za občinstvo! Po vsej verjet-nosti so se hoteli škucovci med seboj pokazati (tako kot si majhni pamži kažejo pimplčke) kaj so no-vega ustvarili v tem letu (v šestih besedalr tega je bilo zelo, zelo malo). Če pa bi v dvorano slučajno zašel kak mimoidoči, so seodločili, da ga ne bodo grobo odstranili, temveč bodo počakali do konca, da bo nezaželeni obiskovalec sam odšel. In zdaj — prizorišče dogajanja! Je prekrasen sončen dan v juniju. V zraku plava vonj pokošene trave, vonj sveže zemlje, tam daleč se vi-dijo borovci, ki v lahnem vetru komaj vidno premikajo veje, po bliž-nji cesti se počasi pomika voz s hlev-skim gnojem, pozno popoldansko sonce se upira v stare grajske zidove in postaja vse bolj rdeče in temno-ahhht vse je, kot si lahko le želiš. In res! Ze kaki dve uri pred začetkom je tu precej živahno. Nekdo skuša prodajati celo Tribuno — a kaj, ko kraj ni najbolj primeren za to. Reški pesnik Ljubomir Stefanovič je noče kupiti, ker ni bila prepovedana ali kako drugače vprašljiva. Tomo Re-bolj pogleda prodajalca izpod čela in zamrmra: ,,Jo že 'mam!" (Kaj hočemo! Ne nosi vsaka publikacija ,,zvenečega" naslova 2000). Skratka — vzdušje je živo, veselo, prijetno, kot se za prireditev z lepimi doma-čimi pesmimi in vinom pač spodobi. Ko prikaplja večina nastopajo-čih, se prizorišče premakne (čeprav z veliko težavo in skorajda nejevolj-no) v dvoranico v notranjosti gradu. Na samem začetku izvemo, da se pričenja drugi večer (prvega sem zaradi izjemne skrbi za obveščanje zamudil) ,,Konservativno — sociali-stične poezije". Najprej se mi je zdel takšen uvod malce neprimeren in neokusen, ko pa se je na sceni poja-vil Tomo Rebolj, mi ni bilo potreb-no več dosti pojasnjevati. Tudi Primož Piskernik si očitno še nekaj časa ne bo opomogel od šoka, ki ga je doživel ob vrnitvi iz Indije v čisto navadno Jugoslavijo. Ganljivo (in predvsem zabavno) je poslušati tudi Jašo Zlobca, ko ,,poje" o ,,delavcih v fabriki". Ivan Volarič-Feo je vstal, stopil na oder, iz zveščiča mu je padla plastična žlička, pobral jo je, rekel: ,,Ž1ica", zamrmral še nekako štiri skorajda nerazumljive besede, se zahvalil (ne vem za kaj), in spet sedel. Od vseh, ki so nastopili drugega dne (približno polovica jih je bila iz sosednjih republik) sta bila prav-zaprav še najbolj zanimiva, ali pa zabavna, Vojislav Despotov in Vojin Kovač-Chubby (no ja, tudi Vujica Rešin-Tucič, čeprav je proti koncu s svojo patetičnostjo že kar dolgo-časil). Tudi zadnjega dne se je vse odvi-jalo enako ,,razgibano". Tomaž Kralj je bral Ijubke per-verzne ,,svinjarije", od Milana Kleča in Zlatka Zajca že celo večnost nisem slišal ničesar novega ,,dobri musliman" Emil Filipčič je hotel iz svojega nastopa spet pripraviti svoje-vrstno predstavo, vendar se mu tokrat ni posrečilo čisto tako kot si je želel. Svojevrsten ,,višek" je pripravil Franci Zagoričnik. Spominjam se, da mu takrat, ko je še urednikoval pri Problemih, ,,žilica" ni dala miru in da je vztrajno objavljal razno-razne ,,izdelke" svojega sedem, osem, devet ali desetletnega sina Oresta. Letos se je odločil za malo (a ne dosti) drugačno ekshibicijo. V Škofjo Loko je privlekel devetlet-nega sina Egista, ki je skušal pred-staviti nekaj svojih pesmi. Počutil sem se, kot da bi gledal TV oddajo ,,Vrtec na obisku". Naj končam. Letošnji ,,škofje-loški dnevi poezije" so bili tako v organizacijskem, kot tudi v pesni-škem pogiedu veliko sranje. Vzroke, primere in obrazložitve sem že na-nizal, omeniti pa je treba še to, da so nekateri nastopajoči prišli v Škofjo Loko izključno zato, da bi pobrali dnevnice. Predstavitev pesnj^ škega ustvarjanja je bila večini po-stranskega pomena. Posvečali sd""si predvsem dejavnosti, kakršna ie zelo živa v času vinskega sejma ji ~ spodarskem razstavišču1. \ O edinem omembe vredTTem dogodku, ki je spremljal letošhj„ ,,Škofjeloške dneve", o razstavi Lon-kretne poezije, oziroma mednarocl-nega zbornika konkretne poezije z naslovom ,,West-east-avant-garden-party", pa podrobneje drugič. IGOR ŽAGAR V Delu dne 17. 6. 1978 je bila objavljena notica, da je slo-venska organizacija združenega dela ,,GORENJE" odkupila ba-varsko tovarno elektronskih aparatur ,,K0rting". S tem se bo v tovarni ,,Kb*rting" uredil položaj tako, da bo na delo ponovno sprejeto najprej osem-sto potem pa vseh tisoč tristo delavcev, med katerimi je tudi dvesto Jugoslovanov. (Drugače povedano, na delo ne bo spre-jetih petsto delavcev? ) Krasno! bi vzkliknil slovenski filister, se potrkal ponosno po svojih prsih in v svojem nacionalnem zado-voljstvu dodal, da je naša, slo-venska industrija še boljša kot tista^ ki vsem tem slovenskim in še kakšnim filistrom vzbuja takšno strahospoštovanje, torej kot nemška. ma njegovimi segmenti in pa v tem primeru z nemškim kapita-lističnim produkcijskim proce-som vklapljanje naše produkcije v svetovni kapitalistični pro-dukcijski proces in sicer ne na ta način, da bi se kapitalistični, svetovni produkcijski procesob stiku z našim prehodnim nači-nom produkcije krhal, rušil, ampak v smislu, da ga le ta zopet vzpostavlja v vsej njegovi protislovnosti, v vsem njegovem izkoriščevalskem značaju? In na drugi strani, ali ta povezava nekako tiho, podtalno, posto-poma in zahrbtno ne ruši tiste-ga, kar sploh našemu načinu produkcije daje značaj prehod-nosti, socializma, torej samo-upravljanja, ki proti kapita-lizmu pomeni destrukcijo in proti komunizmu kreacijo in M KoN&lL ZtiAG^-Hm^\ Zdravo narode! Kot sami vidite, je v Tribuni uve-dena nova stalna rubrika. Do tega so nas privedli naslednji razlogi. V mladinskih listih, kot nam je znano, ne obstaja rubrika, ki bi se ukvarjala s problemi mednarodne skupnosti, oziroma s problemi med-narodnih odnosov (ki ponavadi obsega tudi probleme naše zunanje pofitike), če izvzamemo zunanje-politične komentarje, informacije in obveščanje javnosti ,,o tem in tem dogajanju, na katerem so sodelo-vali.,." Na naših UKZSMS obstaja ko-misija za mednarodne odnose, ki je le deloma aktivna (to ni samo njena napaka, ampak predvsem nezanima-nje, samih študentov morda nezna-nje in še kaj). Mi skušamo na ta način obvestiti bralce Tribune o njeni aktivnosti, akcijah in nedelu. Lani smo v Tribuni nekajkrat pisali o različnih osvobodilnih giba-njih, o borbi narodov v Latinski Ameriki, opozorili smo tudi na pro-bleme v Afriki itd. Letos nameravamo v tej stalni rubriki pisati, obveščati in nakazati jedro problema revolucionarnega boja narodov Afrike, Azije, Latinske Amerike proti kolonializmu, rasiz-mu, imperializmu, za svobodo, za nove pravičnejše odnose, za sociali-zem. Besedila, razmišljanja, obvesti-la bomo skušali prilagoditi (časov-no) aktualnim svetovnim dogaja-njem in (prostorsko) glede na akut-ne, da ne rečem kronične, ,,proble-me" današnjega sveta, glede na borbo narodov prej omenjenih celin; npr. je palestinsko vprašanje, vpraša-nje Sahare, Angole, Namibije, Urugvaja, Paragvaja, Cila, Nikarague itd. itd. . . . Odločili smo se, da za začetek povemo nekaj besed o 11. svetov-nem festivalu mladine in študentov, ki je bil letos na Kubi. Udeležil se ga je tudi sodelavec našega uredništva. Poskušali bomo spregovoriti o festi-valu samem, o naši (jugoslovanski) udeležbi, o težavah, ki so spremljale naše delo, o sodelovanju na festivalu in o ostalih bolj ali manj nebistvenih zadevah. Poleg tega imamo tudi nekaj po-slastic za bralce. Gofovo ste v zad-njem času dosti brali o Sandinistič-nemu gibanju, ki v Nikaragui nasto-pa proti diktatorju Somozi. V tej številki lahko preberete nekaj več o vsem tem. Objavljen bo intervju (posebno za Tribuno) s pripadniki Sandinistične fronte. Poleg tega imamo pripravljeno snov (intervju) o stanju v Čilu in vse o Miru iz Cila itd. itd. Na koncu, da vas ne mučim več, bi bil zadovoljen, če bi vi, študenti, profesorji, delavci in vsi ostali, ki berete Tribuno in to rubriko priš/i k nam ali nam pisali in rekli nekaj besed o tem, kaj vas zanima in kaj ne, kaj bi radi zvedeli, kaj vam ni všeč v ri>briki itd. itd. Pridite, reagirajte, sodelujte, bo-dite aktivni, pokažite, da ste živi — prekleto! Urednik Toda, če hočemo, ta medna-rodni kontrakt, to prelitje pre-sežne vrednosti, ki jo je ustvari-lo združeno delo, recimo raje delovna sila v ,,Gorenju," v nemško kapitalistično produk-cijo, malo globje razumeti, ra-zumeti v relacijah kot jih nare-kuje kapitalistični način pro-dukcije, kot jih zastavlja razvita blagovna produkcija in kot jih otipava, spoznava in napada marksistična, komunistična misel, moramo nujno zapustiti prizorišče filistrskih slavospe-vov. V čem je torej problem, pro-tislovnost? Postavlja se vpraša-nje, ali s tem, ko je organizacija združenega dela ,,Gorenje" kupila tovarno ,,Kb*rting", kupi-la tudi delavce, delovno silo, le ta (,,Gorenje" namreč) znotraj nemške kapitalistične produkci-je ne deluje kot KAPITALIST, oziroma ali presežna vrednost, ki je bila ustvarjena z delom slo-venske delovne sile s tem pre-litjem, ne deluje kot KAPITAL, torej kot vrednost, ki sama sebe povečuje. Ali torej ni to tisto, na kar nas opozarja Marx, ko pravi: ,,V vseh primerih je ustvaril delavski razred s svojim letošnjim presežnim delom kapital, ki bo drugo leto za-poslil dodatno delo. To je tisto, čemur se pravi: s kapitalom delati kapital" (Kapital I. 657). V notici sicer ničesar ne piše, kako bo organizirana pro-dukcija znotraj tovarne, vendar sem prepričan, da nemška pro-dukcija, oziroma njen kapitali-stični značaj, ne bo prenesel nobene Ustave SFRJ, nobenega Zakona o združenem delu, torej nobenega SAMOUPRAVL JA-NJA, da bodo tudi v ,,novem" ,,Kč5rtingu", se pravi v ,,Gore-nju," vladali klasični kapitali-stični odnosi, odnosi kapital-delo, kjer se kapital samooplaja s tem, da EKSPLOATIRA delo. Drugo vprašanje, ki se za-stavlja, je naslednje! Ali ne po-meni takšna povezava med našim socialističnim, prehod-nim načinom produkcije, oziro- osvobajanje? Ali je to zgolj zaobidenje samoupravljanja, anomalija sistema, ali pa po-meni strukturalno nemoč samo upravljanja, njegovo bistveno določenost z razvito blagovno produkcijo, torej njegovo dolo čenost s svetovnim kapitalistič nim načinom produkcije? Seveda lahko rečemo, da je celoten svetovni kapitalistični proces produkcije protisloven, da na eni strani vzpostavlja prevlado kapitala, pa tudi nje-govo ukinitev, da se ta njegova protislovnost kaže tudi na t način, da obstaja na eni stran razvita blagovna menjava, njen anarhična narava v kaotičn podobi trga, kot na drugi stran ostaja čedalje večje podružblja nje produkcije znotraj tovarne, produkcijske enote. Prav taka lahko dodamo, da se tej proti slovnosti na sedanji stopnji raz voja proizvajalnih sil in razred-nih bojev v celoti ne da izogniti. Toda postavlja se vprašanje, kateri pol v tej protislovnosti bo močnejši ali tisti, katerega osnova je vzpostavljanje t protislovnega kapitalističn produkcijskega procesa ali p tisti, ki v sebi nosi kali destruk cije tega, torej socialističn načina in oblike podružbljanji procesa produkcije, med katen spada predvsem samoupravlja nje, kot smo ga razvili pri nas Kajti takšne oblike podružblja nja procesa produkcije so nujn pogoj za do^ončno ukinitev kapitalističnega značaja pro dukcije. Ob primeru ,,Gorenja se lahko vprašamo ne samo to če je le-ta podvržen diktatt trga, ampak z vso resnostjo in razredno ostrino: Ali se takšnimi mednarodnimi transakcijami, kot je prelivanjc presežne vrednosti v primen ,,Gorenja/J LAHKO SPREME Nl samoupravni socialistični značaj produkcije v despotstvc kapitala, v eno od različic tega despotstva? NAJ ŽIVI PROLETARSK/ REVOIUCIJA! KirnSrečc NARAVOSLOVJE XV 78901 Študentje smo nedvomno zani-imive živali. Pred »rojstvom" nam je lusoda namenila splošno gnojenje po jsrednjih šolah. Potem pa se nenado-ma, kdo ve zakaj, razdelimo na pod-red ostalimi zaposle-nimi v ZSD. V.G. ima v svojih rokah, kot zelo prizadeven predsednik, tudi eno izmed naj-pomembnejših družbeno-poli-tičnih organizacij (sindikate). Kakšna je njegova politika, smo imeli že priložnost videti ob volitvah v samoupravne organe, ko so iz njih izrinili vse zavedne in aktivne delavce. V. G. ima bistven vpliv, oziroma ga bo imel, na obveščanje študentov v ŠN, če seveda izključimo našo Tribuno in RŠ (HE, HE). Kopriva druga B. Čibej je kljub dezinforma-cijam, ki jih je širil spomladi letos tako na račun delavcev, ko je bil v stiku s študenti, kot na račun študentov na Zboru delavcev, še vedno sekretar 00 ZKS v ZŠD. Dodajamo, da B. Cibej ni nikoli zanikal našega pisanja o njegovih dezinforma-cijah. Toda B. Čibej ni samo sekretar 00 ZKS, on je tudi eden izmed vodilnih delavcev ZŠD. Torej lahko k položajem V.G.Ja prištejemo še položaje B. Cibeja pa je njuna moč popolnoma jasna. Kopriva tretja K zgoraj omenjenima vodil-nima delavcema moramo dodati še tretjega in slika se zapolni. Ta deluje iz sivega ozadja in je ponavadi vedno dobro prikrit. Zadnje čase pa v glavnem uspeš-no bije bitko za nove stanovanj-ske kvadrate. Jasno, da govo-rimo o našem starem borcu I. Mašeri. kot nekakšna luna, pridno vrti okoli v.d. direktorja V. Gašper-šiča. No in že smo na koncu, kjer bi radi spregovorili še o nas samih. Uredništvo Tribune so na sestanku, ki ga je letos spomladi organiziral V. Gašper-šič, pa tudi na drugih mestih in po drugih kanalih, prosili, od nas zahtevali, da naj pišemo drugače, manj ostro, manj raz-diralno, tako da bi pomagali graditi, pogravljati obstoječe odnose v ZSD. Toda sprašuje-mo se, ali je možno, da marksi-stična teorija, torej revolucio-narna teorija proletariata takšnim razmeram kot vladajo v ZŠD, sploh lahko pomaga na kakšen drug način, kot tako, da te razmere še bolj zaostri, torej da jasno določi njihovo razred-no protislovno naravo, da raz-mere v Z ŠD na njihovi nesamo-upravni osnovi spozna za nereš-ljive znotraj njih samih in na-kaže edino možno rešitev, torej da se jih korenito, v celoti od-pravi. NAJ ŽIVl PR0LETARSKA REVOLUCIJA! Uf^ ¦dnTStvc* Kopriva prva Za to, kako si vodilna skupi-na v ZŠN, posebej pa V. Ga? šperšič, predstavlja svojo vlogo v samoupravljanju, oziroma v njegovem kršenju, lahko nave-mo, da jein niV. Gašperšič poleg Kopriva četrta, tega, da je v.d. direktorja, torej, nekoč študentska da ima vse pravice in dolžnosti individualnega poslovodnega organa, tudi poinopravni član majhna in 0 tej lahko trenutno rečemo samo, da je honorarno zaposle-na v ZSD, kot strokovnjak za sveta ZŠD (posebna oblika de- pravne zadeve, njegovo osnovno lavskega sveta), ki je najvišji - - organ samoupravljanja in kate- remu je individualni poslovodni organ odgovoren, ni njegOv polnopravni član, tako V. Gašperšič. Toda V. Gašperšič ni delovišče pa je disciplinska komisija, kjer s pravnimi nasveti in dejavno udeležbo poskuša odstraniti zavedne delavce. Po-dobno dejavno vlogo ima tudig na zboru delavcev, čeprav se, sprašujemo, kako ima ko^ho-norarno zaposlen sploh pjavico, samo to. Da bi bil samoupravni hokus-pokus v ZŠD še večji, je in ni omenjeni v.d. direktorja tudi da aktivno deluje^pri delu di-I predsednik 00 ZSS, torej orga- ^sciplinsk^komisije^in zboru nizacije, katerg^osnoyia naloga#^delavcev. Poleg te dejavnosti pa je zaščita razrednih interesov se naš tov. Rupnik v glavnem, TRIBUNIN PREDKONGRESNI PRISPEVEK Ali res ,,boj za uresničevanje interesov in potreb mladine? " V osnutku predloga resolucije za 10. kongres ZSMS, tj. v drugi fazi spreje-manja tega zelo pomembnega političnega dokumenta, je resolucija doživela zelo velke spremembe v primerjavi s prvo izdajo osnutka v aprilu 1978. Pravzaprav je bil korenito spremenjen uvodni det in nekateri deli naslednjih odstavkov. Resnici na Ijubo moramo reči, da je bil osnutek resolucije res potreben temeljitih popravkov. Vendar pa se tudi v novi predlogi tega do-kumenta pojavljajo nedorečenosti ali teoretične pomanjkljivosti, ki se kažejo predvsem v nerazumevanju tistega, kar si je ZSMS pravzaprav določila za svoj osnovni program — namreč ,,položaja, mesta in vloge mladih" ali ,,mlade generacije". To nerazumevanje se kaže predvsem v nekakšni, če lahko tako rečemo ,,izrazoslovni neusklajenosti" ali celo ,,zmedi", ki se zelo pogosto pojavlja v skorajda vseh predkongresnih dokumentih in publika-cijah, ki jih izdaja odbor za pripravo 10. kongresa ZSMS, ki bo od 12. do 14. oktobra v Novi Gorici. Ta ,,neusklajenost" gre včasih tako daleč, da so si celo stališča odbora za pripravo 10. kongresa marsikdaj nasprotujoča in da so celo osnovni dokumenti neusklajeni. Ne da bi se bilo potrebno posebno truditi, lahko ugotovimo, da v Sloveniji še ni bila izdelana nobena znanstve-na analiza o pojavu, ki mu pravimo ,,nriladina" ali ,,mlada generacija". Na tem področju so v sosednjih republikah daleč pred nami. Lahko celo trdimo, da je pomanjkljivosti in neusklajenost moč pripisati tudi temu dejstvu, namreč pomanjkanju neke resne znanstvene analize. Ta sestavek ima namen tvorno poseči v predkongresne priprave in na svoj način prispevati k uskla-ditvi temeljnih dokumentov ter na te pomanjkljivosti opozoriti predvsem člane ZSMS na Univerzi. Vse s ciljem, da bi idejno in politično utrdili to družbeno-politično organizacijo v našem boju za zmago socialističnega samoupravljanja. V tem boju so nam potrebna (in to nas uči vsa dosedanja zgodovina razrednih bojev) jasna politična in marksistična izhodišča. Cilj tega prispevka je ta izhodišča še bolj utrditi. I. Osnutek predloga resolucije za 10. kongres ZSMS v svojem uvodu dokaj jasno opredeljuje naloge vseh subjektivnih sil v boju za socialistično samo-upravljanje. Že nekaj naslednjih stavkov pa vlogo ZSMS opredeljuje z ,,bojem za uresničevanje potreb in interesov mladine", z ,,organiziranjem socialistične družbene akcije mladine", utemeljuje se ,,identičnost usode(? ) mladine z usodo(? ) delavskega razreda potom osvobajanja delavskega razreda in s tem osvobajanja celotne dtužbe. V tretji številki kongresnega biltena zasledimo celo definicijo ,,skupnih značilnosti skupine" (tj. ,,mla-dine"), ki jih določajo ,,njena družbena dinamičnost, mobilnost, intenziv-nost, zanjo je značilna frekventnost (? ) političnega življenja, ki je bistveno intenzivnejša od drugih družbenih skupin" (katerih? !) in podobno. V teh stavkih je zaslediti stalno mišljenje (marsikje nezavedno, ponekod pa tudi čisto jasno), da je ,,mladina" družbena skupina s svojimi posebnimi interesi in potrebami ter družbenimi značilnostmi, kar je nemalokrat tudi teoretično utemeljevano. Na tem mestu se nam torej postavlja teoretično vprašanje — ali je ,,mladina" res neka družbena skupina, za katere potrebe in interese se je ne le vredno, ampak tudi mogoče boriti — vprašanje, ki se popolnoma praktično postavlja pred ZSMS in njeno vlogo v našem družbenoekonom-skem sistemu. II. Podatki, do katerih se dokopljemo po poti marksistične znanosti, nam dokazujejo, da ,,mladina" nima nobenega posebnega družbenaga, ekonom-skega ali političnega položaja, nobenih posebnih potreb in interesov. Položaj v družbeni delitvi dela tistih, ki so ,,mladi" (stari do 27 let), mesto v proiz-vodnem procesu in način pridobivanja ter velikost dela družbenega bogastva, s katerim razpolagajo tisti, ki so ,,mladi", je od enega do drugega RAZLIČEN, Samo zato, ker so ,,mladi", nimajo nobenega posebnega po-ložaja. Znotraj tega, kar mnogi označujejo kot družbeno skupino, ,,mladino" — in pri tem merijo na njeno ,,dinamičnost, mobilnost in inten-zivnost ter nekakšno frekventnost političnega življenja" — imamo delavce, ki so mladi in katerih družbeno-ekonomski položaj je v nekem povprečju družbeno-ekonomski položaj delavskega razreda. To povprečje ni nujno povprečje neke materialne revščine proletariata, celo vedno manj in manj, ampak prej povprečje odtujenosti deiavca od procesa odločanja. In položaj ,,mladih" delavcev ni v tem nič drugačen. To pravi tudi osnutek poročila o delu ZSMS med 9. in 10. kongresom ZSMS. Na deseti strani zasle-dimo:,,..., da ni moč ločevati interesov mladih od interesov starih de-lavcev", kar sicer potrjuje naše trditve o neusklajenosti temeljnih doku-mentov. Podobno ali enako je z ,,mladimi" kmeti, katerih potrebe in interesi so v povprečju interesi slovenskega kmeta. In z uslužbenci, starimi in mladimi, političnimi profesionalci, tistimi v SZDL in tistimi v ZSMS. III. Ljudje, če to poverno z Marxom, vstopajo v družbeni produkciji svojega življenja v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose — v pro-dukcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produkcijskih sil. Ljudje, torej tudi ,,mladi" Ijudje, vstopajo v produkcijske odnose, ki so razredni odnosi. Brezrazredne družbe še ni in tudi rsaša družba je še vedno razredna. In ,,mladi" nikoli ne žive le kot ,,mladi". Sploh ne. Žive kot delavci, uslužbenci, kmeti, politiki, privatniki, žive v odnosih, ki so marsikje v naši družbi neenakopravni, pa naj se to pokaže v čisto praktičnih materialnih in eksistenčnih pogojih all pa v procesu odločanja, bodisi o tekočem ali minulem delu, v delitvi dohodka ali v upravljanju s sredstvi v družbeni lasti, itd. Zato se morb ZSMS boriti za socialistično, delavsko samoupravljanje in v ta namen odpraviti tudi vse nedoslednosti v svojih političnih dokumentih, ki povzročajo zmedo in neorganiziranost. In še to. Delavski razred mora na poti osvobajanja samega sebe najprej osvojiti oblast nad celotno družbo in šele, ko bo uničil vse svoje sovražnike in v boju za komunizem odpravil eksistenčne pogoje za delitev družbe na razrede, šele tedaj bo ,,usoda mla-dine", kakor pravi resolucija, ,,usoda delavskega razreda". Do tedaj pa se bo moralo še ničkolikaj, tudi ,,mladih", ukloniti interesom delavskega razreda, kajti pot razrednega boja je strma in ozka. UREDNIŠTVO UNIVERZA V PRIPRAVAH NA DESETI KONGRES ZVEZE SOCIALI-ST IČNE MLADINE SLOVENIJE Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana je ena izmed tistih, kjer se je javna razprava o kongresnih dokumentih začela pravzaprav že zgodaj, a še vedno veliko prepozno, če upoštevamo, da so do sedaj temeljiteje obdelali kongresne dokumente le študenti v učnih centrih na Blokah in Pokljuki ter študentje v mladinski delovni brigadi Boris Kidrič in pa komisija pri pred-sedstvu, ki skrbi za nemoten potek predkongresnih dejavnosti. Sele po 15. septembru bo ta razprava zaživela tudi v vseh osnovnih organizacijah ZSMS na Ijubljanski Univerzi in pa med delavci v osnovni organizaciji sindikata. V tem sestavku vas bomo vse, ki vas bo (ali pa ne) zajela ta javna razprava, opozorili na nekaj pomembnosti, ki se jim morate v razpravi posebej posvetiti, saj so vezane na naše nadaljne delo, na našo organiziranost. Zaradi določene posebnosti, ki je vezana predvsem na termin, v katerem poteka javna razprava na Ijubljanski Univerzi, vas moramo opozoriti na naslednje: 1. Osnutek resolucije za 10. kongres, ki je eden najpomembnejših doku-mentov, ki ga bo kongres sprejel, je bil izdan že v aprilu 1978. Glavna razprava in dodatni predlogi so bili oblikovani na podlagi tega osnutka. V šesti številki Kongresnega biltena, ki ga izdaja odbor za pripravo kongresa, pa je bila objavljena popolnoma nova resolucija, oziroma osnutek predloga. To sicer ne bi bilo nič čudnega, če bi ne bil ta osnutek predloga popolnoma, ponekod korenito spremenjen, torej popolnoma drug, kar poleg tega, da dokazuje,da je bil prvi osnutek izredno slabo pripravljen, povzroča tudi po-sebno težavo UK ZSMS, ki ne ve, na podlagi katerega dokumenta bi vodila javno razpravo. Osnutka predloga namreč ni moč dobiti v zadovoljivih ko-ličinah, ki bi omogočile strokovno usposobljeno razpravo. Za vsako smiselno razpravo je torej potrebno, da se vodi na osnovi novejšega dokumenta. 2. O vlogi ZSMS na Univerzi je bilo napisanih in izrečenih že vetiko besed. V primerjavi s tem, kar je bilo na tem področju storjenega, še veliko preveč. Kaže pa, da se to razmerje ne utegne popraviti tako kmalu ali pa sploh ne, saj smo priča čisto enostavnemu zanemarjanju dela ZSMS na Univerzi, po-sebno pa predsedstva UK ZSMS Ljubljana. Kako si namreč lahko drugače razlagamo, da komisija za usklajevanje statuta pri Republiški konferenci ZSMS enostavno obide in zavrže pripombe (ne samo UK ZSMS, ampak tudi OK Novo mesto in Ljubljana-Bežigrad) k osnutku statuta ZSMS. Te pri-pombe so bistvene za nadaljnje delo ZSMS na Univerzi, saj zadevajo njeno organiziranost. Naj pojasnimo. V osnutku statuta ZSMS, ki je bil izdan maja 1978, urejata 56. in 57. člen organiziranost ZSMS na Univerzi. 56. člen pravi: ,,Člani OO ZSMS na visokošolskih TOZD se združujejo na nivoju Univerze v univerzitetno organizacijo ZSMS kot obliko povezovanja 00 ZSMS v teh sredinah." In drugi odstavek: ,,Za to obliko povezovanja se smiselno uporabijo statutarna določila o občinski organizaciji ZSMS." Že naslednji člen, oziroma drugi odstavek 57. člena, pa pravi: ,,Osnovna orga-nizacija ZSMS na visokošolski TOZ D je sestavni del občinske organizacije ZSMS v kateri ima svoj sedež." S ponavljanjem določil statuta v 42., 44. in 45. členu, ki so spetvsebo-vana v zadnjem navedenem členu, se v organiziranost ZSMS na Univerzi vnaša zmedo. Smiselno bi bilo ta odstavek črtati iz osnutka statuta, saj na nek način prihaja v nasprotje z določili 56. člena, ki utemeljuje povezovanje 00 ZSMS na Univerzi na podlagi statutarnih določil o občinski konferenci, oziroma organizaciji ZSMS. Na te pomanjkljivosti sta poleg UK ZSMS Ljubljana opozorili tudi OK Novo mesto in Ljubljana-B ežigrad, ki sta po-udarili posebnost probtemov na Univerzi in določeno ločenost v organizi-ranju ZSMS v občini. Poudariti je potrebno, da s temi pripombami ni bilo mišljeno nikakršno ,,vračanje na staro ZMS-jevsko organiziranost" ali ,,avto-nomnost študentske organiziranosti", kar bi nam lahko kdo v svoji ne-vednosti očital. No, vseeno so te pripombe romale mimo komisije za usklaje-vanje pripomb, tako da smo lahko popolnoma prepričani v napis, ki stoji na prvi strani osnutka predloga statuta ZSMS in nas opozarja, da je to PRE-ČIŠČENOBESEDILO. Naj opozorimo le na nekaj dokazov, ki govore v prid močni organizi-ranosti ZSMS na Univerzi. Prvi in najpomembnejši dokaz je vsekakor ta, da so komunisti na Ijubljanski Univerzi (ki tudi sicer niso bili nikoli dovolj enotni in močni) izgubili še tisto obliko povezave, ki jim jo je, pa čepravv obliki foruma, dajala UK ZKS Ljubljana. Deseti kongres ZKS je namreč sprejel drugačna načela organiziranosti komunistov na Univerzi in o tem je Tribuna že pisala. Močna organiziranost ZSMS na Univerzi bi lahko v neki meri nadomestila to praznino, če bi se v določeni meri spremenile tudi nekatere teoretične in idejno-politične postavke delovanja ZSMS, o katerih govorimo tudi v tej številki Tribune. Drugi dokaz se navezuje na prvega toliko, kolikor imamo v mislih odnos Univerze do družbenih prizadevanj za kvalitetne spremembe na področju visokega šolstva, usmerjenega izobraževanja in socialno ekonomskega polo-žaja študentov. Univerza je na tem področju le zelo malo ali skorajda nič. Organizirana ZSMS bi lahko nastopila na prste tistim, ki zavirajo ta priz vanja in iz Univerze delajo ropotarnico vseh mogočih idej in usmeritev smislu — ,,vse poti vodijo v isto smer". Na koncu naj omenimo le še problem študentskega naselja, ki smo mu1 svoje čase nadeli naslov ,,Mafija v študentskem nasefju" in se nismo pri tem prav nič zmotili, kajti razmere so ostale nespremenjene, nekoliko sosecelo poslabšale. In Univerza stoji pri tem vzvišeno ,,nad tem" in ,,ob strani". Bitka za samoupravljanje delavcev in študentov se bo tam šele morala začetfj ob pomoči vseh organiziranih sil, ki bodo lahko nudile dovolj močan odp proti ostalim organiziranim kontrarevolucionarnim silam. Za to pa potr bujemo močno organizacijo ZSMS. Na koncu naj predlagamo ,,prečiščevalcem", naj še enkrat premislij^ svojo odločitev, UK ZSMS pa naj preko svojih delegatov na 10. kongre brani svoja stališča. Člani 00 ZSMS po posameznih fakultetah pa naj se aktivno vključijo v predkongresno dejavnost. Naj vas opozorimo še na nekaj akcij UK ZSMS Ljubljana pred kon-! gresom: September Posvet predsednikov 00 ZSMS in dogovor o vodenju razprave Problemska konferenca o štipendiranju Problemska konferenca o usmerjenem izobraževanju Problemska konferenca o nalogi društev in družbenih organizacij, pre< vsem s področja kulture Poleg tega pa bo UK ZSMS Ljubljana pripravila v sodelovanju z 00 ZSM več proslav v počastitev kongresa. PRED DESETIM KONGRESOM ZSMS Jaz sem torej za to, da te dejavnosti (privatne, op. cit.) ne prepustimo stihiji, temveč jo opiramo na socialistične temel/e. Tjto 8 september 1978 Osnutek predloga resolucije za 10. kongres ZSMS v posebnem poglavju 1. 3. ,,Mladi pri delu s sredstvi v lasti občanov" govori o ,,zavzemanju ZSMS za ; nadaljnji stabilni razvoj osebnega dela s sredstvi v lasti občanov, ki naj se uveljavfja, kot ,,pomembna dopolnilna in spremljajoča dejavnost združe- nemu delu." Poleg tega osnutek predloga za resolucijo nalaga ZSMS, naj se zavzema ,,za uveljavljanje takega družbenoekonomskega položaja delovnih ljudi, ki jim bo zagotavljal pravice in dolžnosti na osnovi njihovega dela" in i ,,ustrezno vrednotenje dela mladih v obrti in gostinstvu, zaposlovanje ter njihove delovne in socialne varnosti." , , Gre torej za podpiranje drobnoblagovne proizvodnje, ki temelji na PRI- 1 VATNI L ASTNINI. O tem je Tribuna že pisala v sedmi lanski številki ob i prizadevanjih nekaterih v skupščini SRS, da bi takemu kapitalističnemu i načinu produkcije v Sloveniji in v Jugoslaviji razširili manevrski prostor. To , bi bila še nova ovira prizadevanjem za neposredno oblast delavskega razreda, I ki se v novi obliki pojavlja tu, v osnutku zelo važnega političnega dokumenta j. in kateri se je potrebno z vso silo upreti. Imanentna naloga vsake proletarske revolucge je odpraviti privatno lastnino, kjer so delavci v mezdnem odnosu, kjer se jih eksploatira. Tu pa se v resoluciji družbeno-politične organizacije, ki zase pravi, da utemeljuje svoje programske opredelitve na programskih smotrih zveze komunistov (osnutek statuta ZSMS), torej avantgarde delav- skega razreda, tu se vsem mladim v ZSMS nalaga »zavzemanje za nadaljnji stabilni razvoj osebnega dela s sredstvi v lasti občanov", nalaga se jim, naj se zavzemajo za nadaljnji razvoj produkcijskih odnosov, temelječih na privatni lastnini. Kaj ni to v popolnem nasprotju vsem.kar ZSMS pravi samo nekaj strani pred tem poglavjem o delavskem samoupravljapju? Da. ,,Uveljavljanje takega družbenoekonomskega položaja delovnih Ijudi, ki jim bo zagotavljal pravice in dolžnosti na osnovi njihovega dela in jim za- I gotavljal socialno in delovno varnost", za kar si resolucija prizadeva v istem i poglavju, je mogoče doseči le tako, da se korenito odpravi in ukine pro- dukcija temelječa na privatni lastnini in z njo vsi eksploatatorski odnosi, ne pa da jo še podpirajo in v isti sapi ,,gorimo od prizadevanj za reševanja socialne in delovne varnosti delavca." Vsaka drugačna rešitev od tiste, ki ne f sega v sam produkcijski proces, je jalova in očitno socialnodemokratska. ¦ V skladu s povedanim PREDLAGAMO, naj se za glavno nalogo vsakega I člana ZSMS opredeli boj proti produkciji temelječi na privatni lastnini.boj ' za ,,novo organizacijo dela, v kateri se bo ukinjala delitev dela, v kateri se bo i razblinjal mistični omot blagovne produkcije s to samo produkcijo, vkateri I bodo produkcijski odnosi v oblasti ljudi in bodo s tem postali jasni, skiatka boj za začetek komunizma. V2GOJA \N IZOBRAŽEVANJE V KONGRESZSMS OSNUTKU RESOLUCIJE ZA X. ZSMS se bo borila, da bosta celotna socialistična vzgoja in izobraževanje, ki trajata neprekinjeno vse človekovo življenje, organizirana tako, da bi po-membno vplivala na oblikovanje svobodne in vsestransko razvite sociali-stične osebnosti in postala nujen dejavnik razvoja samoupravnih družbenih odnosov in proizvajalnih sil družbe. Samoupravno konstituiranje vzgoje in izobraževanja, organska in funkcionalna povezanost vseh delov združenega dela in izobraževanja v enotnem sistemu združenega dela ter aktivna vloga vzgojno izobraževalne '. dejavnosti v družbeni reprodukciji, v hitrejšem razvoju proizvajalnih sii in i socialističnih samoupravnih proizvodnih odnosov, bo še dalje temelj \ aktivnosti za resnično temeljito preoblikovanje te družbene dejavnosti. 1 Združeno delo mora prevzeti neposredno odgovornost za razredno politiko vzgoje in izobraževanja, za vključevanje v delo tistih, ki končajo šolanje in za nenehno, dopolnjujoče izobraževanje delovnih Ijudi za delo in samoupravljanje. Delavci v združenem delu se morajo tudi zavzemati za obvladovanje celotne reprodukcije kadrov, ki jeena izmed najpomembnejših in dolgoročnih komponent lastnega razvoja. Preprečiti je treba odtujevanje dela dohodka, namenjenega vzgoji in izobraževanju od delavca v združenem delu in doseči, da se bo vzgojno-izobraževalno delo ovrednotilo v svobodni menjavi dela, po njegovemu prispevku k družbeni produktivnosti dela, k splošnemu družbenemu in kulturnemu napredku življenja; za množično estetsko vzgojo mladih, da bi stalno spremljali umetniške in znanstvene dosežke; za Sirjenje kulture branja in kulturnih dejavnosti v prostem času; in zaoblikovanje ustrezne kulture množičhih komunikacijskih sredstev. Zveza socialistične mladine kot organizirana subjektivna sila, v kateri se izraža enotnost mlade generacije v graditvi socialističnega samoupravljanja, posveča pdsebno pozornost razvoju samoupravne organiziranosti v kulturi. V prihodnjem obdobju to zlasti pomeni odpravljahje formalnega dela dele-gacij samoupravnih interesnih skupnosti in forumskega odločanja v izvršnih odborih in drugih izvedenih organih, obenem pa razvoj temeljnih skupnosti in enot. Posebej pomembno vlogo imajo sveti organizacij združenega dela s področja kulturne dejavnosti, v katerih mpramo tudi mladi irneti svoje mesto s pestro paleto svojih vsebinskih pobud. ZSMS se bori proti vsem pojavom pokroviteljsko-prosvetiteljskega odnosa v kulturi, še posebej nad delavskim razredom in mladino, pa tudi proti vsem pojavom množičnega razširjanja nekulture, šunda in kiča. Na osnovi sociali-stične kulturne politike mladi razvijajo marksistično kritiko vseh pojavov v kulturi in umetnosti, posebej še protisamoupravnih in protisociaiističnih. V samoupravnih sporazumih in družbenih dogovorih mora biti določen in prikazan interes združenega dela in potreba družbe po tej dejavnosti. ZSMS si bo še nadalje prizadevala za dosledno uveljavljanje načela solidarnosti v vzgoji iz izobraževanju, da bi se tako ublažil vpliv razlik iz pogojev okolja, položaja v delitvi, neenakih izobraževalnih standardov in položaja družine, na možnosti izobraževanja. Pravica do izobraževanja zahteva družbeno in materialno odgovornost do tistih, ki dajejo sredstva zanj.. Zato se bo ZSMS zavzemala, da postanejo delo in rezultati, ki jih posamezniki dosegajo ob izenačenih pogojih v pro-cesu vzgoje in izobraževanja, realna osnova njihovega samoupravnega polo-žaja. Zavzemala se bo za takšno spremembo družbenoekonomskega položaja udeležencev izobraževanja, učencev in študentov, da bodo njihove pravice in dolžnosti zasnovane na družbenih dogovorih med vzgojnoizobraževalnimi organizacijami in izobraževalnimi skupnostmi, oz. OZD. SIS (za vzg. in izobr.) morajo postati okvir za svobodno menjavo, vrednotenje dela in za neposredno usklajevanje interesov delavcev s področja izobraževanja, ma-terialne proizvodnje in drugih področij dela pri opravilih skupnega interesa. ZSMS se bo zavzemala tudi, da bodo SIS za svoje delo resnično odgovorne delavcem v TOZD in ostalim delovnim Ijudem. Da bi pričeli odkrivati, razvijati in oblikovati človekove ustvarjalne dispozicije čimprej, se bo ZSMS zavzemala za tako vzgojo mladih za življenje v dvoje, da bodo v družini prišli do izraza resnično humani odnosi med staršema in otrokom (otroci). Družina mora postati nenadomestljiv dejavnik vzgoje in prvega izobraževanja otrok. ZSMS se bo zavzemala, da bosta vzgoja in izobraževanje postala stalna obveznsot ne samo šol in drugih vzgojno-izobraževalnih in kulturnih ustanov, temveč tudi ostalih dejavnikov soc. vzgoje in izobraževanja — dru-žine, TOZD, DPO, strokovnih, kulturnoumetniških, tehničnih, športnih in drugih društev, ustanov in organizacij, društev in zvez za vzgojo in varstvo otrok, JLA in drugih obrambnih organizacij, tiska, založništva, RT V. Prizadevali si bomo za razvijanje predšolske vzgoje kot pogoj za uspešno in učinkovito vključevanje otrok v osnovno šolo in za nadaljnjo artikulacijo in odkrivanje otrokovih ustvarjalnih dispozicij. Mala šola se mora bolj povezati z vzgojno funkcijo osnovne šole in v skladu z materialnimi mož-nostmi ustvarjati pogoje za zgodnejše vključevanje otrok v osnovno šolo. ZSMS se bo zavzemala za tako osnovno šolo, ki bo dajala učencem temeljno splošno znanje za življenje, samoupravljanje in delo, temelj za (na-daljnje) neiztekajoče se izobraževanje; ki bo razvijala delovne navade učencev in jih na osnovi celotnega spremljanja razvoja usmerjala v poklicno izobraževanje. Dalje si bo ZSMS prizadevala, da se bo zagotavljala skladnost izobraže-valnih interesov, nagnjenj in sposobnosti posameznikov z interesi in potre-bami združenega dela in družbe v celovitem in povezanem sistemu izobraže-vanja za delo, ob delu in iz dela. Nujno bo treba doseči popolno programsko povezanost in usklajenost srednjega in visokega šolstva, da bi postal proces študija učinkovitejši in krajši. ZSMS se bo zavzemala tudi za novo vlogo izobraževalnih centrov, kjer se bo morala zagotavljati stalna skladnost predmetnikov in učnih programov z zahtevami družbe in življenja. Da bi vzgoja in izobraževanje zares lahko odigrala tako družbeno vlogo, pa si bo ZSMS prizadevala doseči: — da bo marksizem, kot znanstvena teorija, revolucionarna ideologija in praksa delavske graditve socialistične samoupravne družbe, zares postat idejni temelj celotne vzgoje in izobraževanja. Mladi in odrasli morajo spoznati dela marksistov, se naučiti Marxove metode, razumevati razvoj-no pot marksizma in živeti teorijo in prakso naše samoupravne socialistične družbe. Marksizem jim mora postati pogled na svet, dati jim navodilo za konkretno prakso; — da se celotna vzgojno-izobraževalna dejavnOst usmeri k izobraževanju in vzgoji za delo, z delom, in da udeleženci postanejo resnični subjekti; — da se bo uresničevala koncepcija permanentnega izobraževanja (zasnovo zanj mora dati šolski sistem ob striktnem izvajanju intelektualne vzgoje); — da bo razvijala zavest o nujnosti gradnje socialističnih samoupravnih odnosov, temelječih na zgodovinskih ciljih in ha vodilni vlogi delavskega razreda in da bodo udeleženci sami postali resnični samoupravljalci; — da bo usklajevala in povezovala organizacijo, vsebine programov, metode in tehnoiogijo vzgojnoizobraževalne dejavnosti s sedanjimi in prihodnjimi potrebami človeka in dela, z razvojem socialističnih družbenih odnosov in sodobnimi dosežki kulture, znanosti in tehnologije; — da bo dosledno izločala idealistične, pozitivistične, nacionalistične, dogmatske, doktrinarne in druge nazadnjaške idejne usmeritve iz učnih načrtov, programov, knjig in iz samega procesa; — resnično reformo celotnega procesa; — da se bo razvijalo pedagoško šolstvo in se vzgajalo potrebno število kadrov za vse potrebe in za vse nivoje, da bo njihovo delo pravilno druž-beno ovrednoteno, se načrtno skrbelo za dopolnilno in stalno izobraževa-nje in usposabljanje učiteljev ter vzgojiteljev in se razvijalo strokovno pedagoške, znanstvenoraziskovalne in razvojneorganizacije; — da bodo vzgojno-izobraževalne ustanove postale tudi animator kulturnega in samoupravnega življenja svojega okolja in tako prispevale k dvigovanju splošne izobrazbene ravni prebivalstva; — ustrezno štipendiranje, planiranje, gradnjo, usmerjanje v poklice in zmanj-ševanje vpliva socialnih in drugih neenakosti, na možnosti in rezultate izobraževanja ter zmanjševanje neenakosti v družbi; — ob vzgoji za delo vzgajati tudi za varstvo okolja in razumen odnos do narave; — pripravljenost in usposobljenost mladih in odraslih za SLO in DS; Socialistična samoupravna preobrazba vzgoje in izobraževanja je v mnogočem odločilno povezana z intenzivnostjo sprememb v združenem delu, v družbenopolitičnih odnosih in materialnem razvoju, zato se bo ZSMS, za vsebino in intenzivnost teh sprememb, z vsemi drugimi organi-ziranimi socialističnimi silami, še posebej borila. 2. 3. RAZISKOVALNA DEJAVNOST Samoupravna organiziranost mora zajeti vso raziskovalno dejavnost v družbi. Tu mora biti izpeljana izmenjava, združevanje dela, programov in sredstev. Razvoj proizvajalnih sil in družbene delitve dela zahteva na področju raziskovanja medsebojno interdisciplinarno povezanost. Med-sebojno sodelovanje terja tudi hitrejše urejevanje dohodkovnih odnosov med raziskovalnimi organizacijami in, z združevanjem in delovnim povezovanjem sorodnih organizacij, preseganje obstoječe razdrobljenosti raziskovalne de-javnosti. Znanost in raziskovalno delo sta pomemben element združenega dela in aktivna dejavnika družbenega razvoja. ZSMS se bo zato zavzemala, da se bo v raziskovalni dejavnosti uveljavilo načelo, da je vse, kar je doseženo, pridobitev celotne samoupravne socialistične družbe in tako družbena lastni-na. Temeljne organizacije morajo pokazati interes, da z raziskovalnim delom in z uporabo raziskovalnih dosežkov povečujejo dohodek. Udeležbo posameznikov, raziskovalnih skupin in ostalih v povečanju dohodka, je treba ustrezno nagrajevati, s tem pa dosegati sproščanje ustvar-jalnih sil v inventivnih dejavnostih. ZSMS si bo prizadevala, da se bo vse več pozornosti posvečalo vzgoji novih raziskovalnih kadrov, njihovemu znanstve-nemu izobraževanju in družbeno-politični aktivnosti ter za njihovo nenehno povezanost z raziskovalno, gospodarsko in družbeno prakso. ZSMS se bo še nadalje skrbno trudila, da bi se marksizem kot teorija in metoda razisko-valnega dela, razvijal in potrjeval na področju kulture in umetniške ustvarjal-nosti. Z marksistično metodo mišljenja, marksistično metodologijo in marksistično kritiko pa je nujno sistematično pretresati cilje in metode ra-ziskovanja, rezultate raziskovanja in njihovo uporabo. «^X, js^vev MDB BORISKIDRIČ Univerzitetna konferenca ZSMS Ljubljana je od leta 1975 nosilec oziroma organizator mladinske delovne akcije ,,Boris Kidrič", ki je že četrto leto sodelovala na delovni akciji v Suhi Krajini. Kersejevtem štiriletnem obdobju mladinsko pro-stovoljno delo že precej afirmiralo tudi med študenti Ijubljanske uni-verze tako, da ni bilo nobenih po-sebnih težav pri evidentiranju bri-gadirjev in izvolitvi brigadnega vod-stva. Brigada je štela 45 brigadirjev, od tega jih je bilo pol že večkrat na mladinskih delovnih akcijah, polovi-co je bilo deklet in četrtina komu-nistov. Pred odhodom na mladinsko delovno akcijo so bile v okviru pri-prav te brigade organizirane brigad-ne konference, brigadirji pa so si ogledali tudi film , ki je bil posnet na lanski akciji. Tako so bili tudi no-vinci že vnaprej dobro seznanjeni z brigadirskim življenjem, posamezne komisije pa so pripravile okvirne programe za delo. MDA Suha Krajina je letos ime-novana za zvezno delovno akcijo. Ima dva naselja, eno, centralno je v Prevolah, kjer je prostora za tri bri-gade, ena pa je nameščena v Dobrni-ču, kar pomeni 45 minut vožnje z avtobusom. To je tudi največja pomanjkljivost organizacije mladin-ske delovne akcije, saj je brigada v Dobrniču praktično izolirana od ostalih treh in se stalno vozi sem ter tja. Poleg tega pa naselje v Dobrniču zaostaja za glavnim naseljem v opremljenosti. Tudi naša brigada je bila med tistimi, ki so morale na delovišče v Dobrnič. Ker so bili stiki, vsled izoli-ranostf, med brigadami maloštevilni se je toliko bolj razvilo življenje zno-traj brigade. Tako smo v treh delovnih tednih poleg dobrih rezultatov na deiovišču pokazali tudi dobre rezuttate v interesnih dejavnostih. Predvsem pa smo bili uspešni na področju idejno-političnega izobraževanja in infor-miranja. Z veseljem moramo ugotoviti, da so se v času akcije med brigadirji raz-vili resnično prijateljski in tovariškt odnosi. Ni bilo nobenih disciplin-skih prestopkov. Brigada je ob za-ključku prejela vsa možna priznanja in bila odlikovana celo s trakom akcije. 13 brigadirjev pa je dobilo udarniško značko, prav toliko pa je bilo tudi priznanj. Razveseljivo pa je to, da smo se odločili, da se nasled-nje leto spet srečamo na podobni akciji. Igor Ivančič PROBLEMI Pravkar izide nova, četverna številka PROBLEMOV-RAZPRAV, ki - z dokajšrijo zamudo — odpira letošnji letnik PROBLEMOV. Za to dolgo ča-kanjypa nas vsaj deloma odškoduje izreden obseg številke (približno tristo precej gostih strani!) poudarek je na precej obsežnih prispevkih. Na uvodnem mestu prinaša rubrika Vpeljava psihoanalize prevod nekaj daljših odlomkov iz pravkar izšle druge knjige seminarjev Jacquesa Lacana Jaz v Freudovi teoriji in v psihoanalitični tehniki. Odlomki so tako izbrani, da podajo, dovolj zaokroženo podobo nekaterih temeljnih pojmov lakanov-skega dojetja psihoanalitične teorije in prakse (razmerje realnega, simbolnega in imaginarnega; interpretacija ,,nagona smrti" kot specifično simbolnega dejstva, tj. kot samega vztrajanja označevalne verige v ,,prisili ponavljanja", kar ta pojem radikalno iztrga biologističnim nesporazumom; razmerje sub-jekta do označevalca in s tem v zvezi radikalna razlika med subjektom označevalca in imeginarnim ,,jazom (moi)" itd.. Pričujoči prevod deluje kot intervencija v idejnern_boju predvsem na dveh področjih: (1) s tem, da izpostavi Nezavedno kot čisto diferencialno-označevalno verigo, odločilno prispeva k razčiščenju z jungovskim obskurantizmom, ki jemlje Nezavedno kot ,,zakladnico skritih pomenov", ,,simbolov" ipd. hkrati pa seveda z vsakršnim biologizmom (Nezavedno kot prostor ,,preddiskurzivnih", ,,še nekultiviranih" nagonov); (2) predvsem pa — in to je pri nas bržkone odlo-čilnejšega pomena — s tem, da razkrinka pojem imaginarnega ,,jaza" kot mesto subjektovih imaginarnih identifikacij, zamaje tla sleherni ideologiji ,,močnega jaza" (kot da gre pri analizi za to, da se ,,okrepi pacientov jaz" ali za podobne iz Amerike uvožene domislice, ki psihoanalizo pač spreminjajo v sredstvo, s katerim se vnaša vladajoča ideologija v pacienta). Posebej je treba poudariti še to, da gre za prevod zapisa govorjene besede, zato je besedilo v nasprotju z večino Lacanovih spisov — izredno ,,berljiv", k njegovi privlač-nosti pa pripomore tudi vrsta literarnih primerov (E.A. Poa Ukradeno pismo, Oidip na Kolonu). Osrednji tematski del številke tvorita naslednji dve ruriki: Prispevki k teoretičnemu spoprijemu s fašizmom in Prispevki k analizi ,,stalinskega po-java". Poanta hkratnega obravnavanja fašizma in stalinizma je kajpada prav v tem, da se spodbije meščansko teorijo ,,totalitarizma", ki jemlje omenjena dva ,,pojava" za dve vrsti istega rodu, tj. da se izpostavi ireduktibilna različ-nost konkretnozgodovinske osnove in označevalnih mehanizmov, ki se ka-žejo v teh dveh ,,pojavih". Obsežen članek Mladena Dolarja O nekaterih vprašanjih in protislovjih v marksističnih analizah fašizma je — ob zapisu Zoje Skušek-Močnik" . . . by the very cunning of the scene ..." — glede na svoj teoretski domet ključni tekst številke. Ze na goli informativni ravni je njegova vrednost izjemna, v njem je prikaz skoraj vseh dosedanjih marksističnih dojetij fašizma: od naj-zgodnejših poskusov (Klara Zetkin) prek III. internacionale (Dimitrov), Alfreda Sohn-Rethela in različnih koncepcij v okviru tim. ,,kritične teorije družbe" (Pollock, Fromm, Horkheimer, Adorno itd.) tja do sodobne ,,struk-turalne" psihoanalize (D. Sibony). Glavni prispevek spisa pa je kajpada nje-gova kritično-teoretična razsežnost: avtor z imanentno-kritičnim pristopom prebričljivo pokaže nezadostnost dosedanjih analiz ter ob tem nakaže obrise rešitve, ki bi — ob strogi analizi ,,ekonomske baze" fašizma — upoštevala tudi in predvsem njegovo specifično označevalno ekonomijo, kar lahko seveda poda le pristop, ki izhaja iz materialitične psihoanalize. Med naj-uspešnejšimi pogiavji tega spisa velja omeniti izvrsten kritični prikaz teorije fašizma Alfreda Sohn-Rethela, spoprijem z analizo antisemitizma v Dialekti-ki razsvetljenstva Adorna in Horkheimerja ter zaključna razmišljanja o spremenjenem razmerju med ,,bazo" in ,,vrhnjo stavbo" v fašizmu ter nasploh v širši konstelaciji sodobnega kapitalizma, poleg tega pa ponuja spis še vrsto izvrstnih nastavkov, ki terjajo nadaljnje raziskave (npr. teorija poli-tične reprezentacije v Marxovem 18. brumairu). Prispevki k analizi ,,stalinskega pojava" prinašajo na prvem mestu prav-tako izredno obširen zapis Marjana Britovška, prvo nadaljevanje študije Leni-nova vizija socializma in porajanje Stalinovega kulta osebnosti, ki predstavlja glede na svojo vsebinsko težo kar nadaljevanje znanega in izvrstnega avtorje-vega dela Boj za Leninovo dediščino. Pričujoče prvo nadaljevanje obravnava" razdobje od revolucije 1905 do konca dvajsetih let; njegov najprivlačnejši del so bržkone opisi protislovij pri graditvi socializma in frakcijskih bojev v letih po Oktobrski revoluciji, kjer avtorjeva objektivno napisana analiza (ki pa je kljub temu polna zanimivh, živih detajlov) razkrije vso tragično proti-slovnost konstelacije, ki je pogojif nastanek ,,stalinskega pojava". Naslednja dva qrispevka v tej rubriki, Rastka Močnika Problemi stali-nizma in Slavoja Žižka Uvod v stalinsko hermenevtiko, se v nasprotju z Britovškovim zgodovinopisnim pristopom problema lotita na drugačni ravni: — osredotočita se na libidinalni (označevalno) ekonomijo stalinskega diskurza, pri tem so v ospredju aporije odnosa teorija-praksa, ,,performativ-na" raven stalinskega diskurza ter njegova specifično ,,analna" ekonomija v razmerju do razrednega ,,sovražnika", ki deluje kot zatajitev spolno-označe-valne razlike. Glavni pomen teh dveh prispevkov je predvsem v novosti nju-nega pristopa — doslej so se namreč označevalne analize omejevale pretežno na fašizem (prispevki D.Sibonyja, G. Millerja itd.). 'IMaslednji članek, Martin Krpan, človek in mislec, bo bržkone vzbudila največ pozornosti; prinaša gradivo iz istoimenskega internega kolokvija, ki ga je ob 120-letnici izida Levstikovega Martina Krpana priredila Serniotična sekcija pri sociološkem društvu Slovenije - eno najaktivnejših teles na po-dročju družboslovne misli pri nas nasploh — 21. III. t.l. v svojih prostorih. V pričujoči številki so ponatisnjeni uvodni referat Zoje Močnik-Skušek Krpa-noy teorem ter nekateri intervencije (J.Vogrinca, R. Močnika, M.Dolarja, S.Žižka); pisec pričujoče recenzije, ki je bil po naključju navzoč tudi na tem kolokviju, obžaluje predvsem, da je — poleg nekaterih posegov — pri končni redakciji izpadla Zaključna beseda sekretarja Semiotične sekcije, ki je iz konkretnega materiala potegnil pomembne obče sklepe o intevenciji ma-terialistične teorije kot praksi teoretične likvidacije — bržkone namerava Sekcija ta članek izkoristiti za kakšno drugo publikacijo. Sicer pa že objav-Ijeni teksti zadoščajo, saj prinašajo svež veter v zamočvirjene vode naših literarnih ved — opozarjajo na konkretno-razredno vsebino Martina Krpana, lotevajo se problema menjave s kategorialnim aparatom kritike politične ekonomije itd. Iz bogastva misli, ki jih prinašajo ti prispevki, izluščimo le nekaj glavnih motivov: mati kot nosilka falosa in s tem znanilka simbolne kastracije v slovenski literaturi, Martin Krpan kot ,,anti-Oidip", problem ekvivalenčne menjave in prisvojitve presežne vrednosti v Martinu Krpanu ter predvsem uvodna izpostavitev ,,Krpanovega teorema" kot ključa, implicitne teoretične osnove prakse, s katero Martin Krpan ne le ,,prerhaga Brdavsa", m«rveč ob tem subvertira tudi razredno libidinalno ekonomijo samega ,,ce-sarskega dvora." J %. BJ^ I VAJE IZSLOVENSKIH POETIK-UVODNI ZAPIS W ,Myff{ Zoja Skušek-Močnik, ki se je že s svojimi predhodnimi prispevki uveljavila^ kot teoretik, ki ga odlikuje brezobzirna strogost dialektičnomaterialističnega pristopa, se je s člankom „ . .,. by the very cunning of the scene . . .", obsežnim tekstom v rubriki Prispevki h konceptualizaciji zgodovine umet-nosti in literature, dokončno uveljavila kot pisec, ki je zmožen obvladati celotno konceptualno polje označevalne analize. Vsebinske razsežnosti nje-nega prispevka dovolj jasno nakažejo že naslovi poglavij: Aristotelizem in vprašanje ,,grštva" novoveškega gledališča; Scena po Heglovi estetiki; Lessing in nacionalno gledališče; Katarza po Lessingu; ,,Za narodov blagor" in vpra-šanje preloma meščanskega nacionalnega gledališča; Avantgarda pred dilemo ,,estetično: politično"; Monodrama: resnica v koncentratu; „ . . . by the very cunning of the scene . . ."; Festival in vprašanje ideološkega utrjevanja razredov; ,,Aristotel vs. Platon" danes. Izhodiščni probiem spisa je problem ,,katarze" od Aristotela preko Lessinga do danes. Vprašanje je zastavljeno \ historičnomaterialistični konkretizaciji, tj. preizkušene so razredne pred-postavke ,,katarze" kot specifičnega učinka določene gledališke prakse. Tej osnovni liniji se dodaja vrsta posameznih analiz, med katerimi je morda najprodornejša analiza današnje ideološke funkcije monodrame v 7. po-glavju. Posebej je treba poudariti aktualnost tega spisa — prispevek, ki ga lahko poda ne le teoretičnemu, marveč tudi praktičnemu razčiščevanju v našem lastnem ,,kulturnem prostoru", kjer se je globoko zaznamovano z meščansko ideološko teorijo in prakso ne le urejeno ,,veliko" gledališče — kar je pričakovati — marveč skoraj nič manj tudi neprofesionalne, tim. ,,avantgardne" skupine. V rubriki Prispevki k teoriji označevalne prakse objavlja B raco Rotar prvo nadaljevanje spisa Način gradnje (materialistična teorija označevalne prakse na področju gradnje), ki pomeni prav tako kot predhodni spis tov. Skuškove temeljni prispevek na doslej še nezadostno obdelanemu področju. Odločilni pomen spisa je v tem, da uvaja nov pristop k obravnavani problematiki — da nam omogoča razumeti prakso gradnje (arhitektura, načrtovanje mest itd.) kot ,,označevalno prakso", s katero tudi natem področju delujejo ideološke strukture, ki se jih ne da izvesti na goli tehnično-,,pragmatični" vidik. V rubriki Filozofske razprave objavlja Tine Hribar esej Resnica o resnici, peto nadaljevanje že pred leti začete serije Znanosti in stvar sama; gre za ifilozofsko razmišljanje, katerega izhodišče tvori Platonov Sofist, miselne smeri pa mu začrtujejo predvsem Marx, Heidegger in Lacan. Številka se zaključuje z rubriko B is dicit qui cito dicit, ki prinaša dva krajša prispevka: E rvina Hladnika Z lata pravila življenja, semiotično analizc ideološke vsebine reklame za DELO na škatli vžigalic, ter Matjaža Potrča Odtujeno sporočilo, analizo nekaterih označevalnih mehanizmov v znani zgodbi E.A. Poa Ukradeno pismo. Številka kot celota pomeni glede na prejšnje številke napredek predvsem v dveh smereh: velika večina prispevkov je — kljub svoji dolžini — precej bolj ,,berljiva", kot pa so bili članki v prejšnjih številkah RAZPRAV, poleg tega pa se — vsaj v nekaterih prispevkih — nakazuje jasnejša usmerjenost k analizi konkretnih razmer našega prostora in časa, kar je pogoj za večji odmev teoretiziranja RAZPRAV. Ta številka tudi kaže, da se PROBLEMI kot celota približujejo določenemu razpotju: — kljub subjektivnim težnjam k tesnejši povezanosti med RAZPRAVAMI in L ITE RATURO gresta obe polovici če dalje bolj svojo pot - RAZPRAVE čedalje bolj izgubljajo značaj periodike iri se spreminjajo v to, kar je njihov naslov, tj. v zbornike teoretičnih razprav. Skratka, prej ali slej se bo treba s skupnimi napori sodelavcev in izdajatelja odločiti za korenit ukrep - četudi bi ta bil zgolj Jegalizacija" doslejšnjega razcepa. ^Tf.VAJS |U«3E^------ Skušajmo v nekoliko drugačni luči ugledati prastari spor med eviopsk umetniško in znanstveno mislijo. Da se lotevamo tega vprašanja na nači ekskluziviranja, je krivo predvsem dejstvo, da dnevna, »časnikarska' obrobna kritiška misel vse bolj zavrača možnost znanstvenega, teoretskegj ,^ieimpresionističnega" razmišljanja o literaturi, še posebej o poezij Posebno vprašanje je, od kod ta nezadovoljenost in odpor do racionaln miselne analize: v pomanjkanju filozotske tradicije (jezik torej fungira sam kot komunikacijski, strogo konotativni sistem), v pomanjkanju tehniči tradicije, v pomanjkanju gojenja zvrsti estetske ln artistične refleksi (pravladujoči historicizem in biografizem je povsem prekril tekstno analu in semantični diskurz)> Vprašati se moramo tudi in predvsem o položaju zgodovinski danosti literature same, torej o moči, pomenu in pojavljan poezije kot načina izražanja sveta..Kaj ni krivda za pomanjkljivo znanstveni tehnično, metodološko analizo literature skrita predvsem v nekonsisten nosti in nereflektiranosti predmeta znanosti - torej literature? Je lcakš globja in usodnejša povezanost med znanostjo in literaturo, ki je tudipoi zanost dveh kvalitativno sorodnih principov? In ne nazadnje: je torej moa spopad med znanostjo in literaturo kot način zgodovinskega dogajanja b samo v takšnem svetu, ki z enako zagnanostjo goji znanost in literatui tehniko in umetnost? Do renesanse in morda še dlje v evropsko novoveško zgodovino se ohranjal princip združljivosti; naj bosta Aristotel in da Vinci samo d skrajno dosledna primera te združljivosti in združenosti. Po renesansi, posebej v klasicizmu in predromantiki, pa se pojavljata znanost in umetno že kot načina, ki se v določeni meri med seboj izključujeta. Z razvoje eviopske misli v romantiki se to izključevanje tudi filozofsko uteraelji zgodovinsko določi (predvsem pri Heglu in Kantu). Šele v poslednjem čas s pojavom in uveljavitvijo kibernetike, ta izključenost postane vprašljiva zdi se, da je eden izmed ključnih modelov ,,estetske" kibemetike (po B seju) prav vprašanje, kako združiti tehniko-znanost z umetnostjo-poezijo. temelj kibernetike je položen princip vseobvladovanja naravnih proceso mednje po temeljnih Wienerjevih definicijah sodi tudi človekovo mišljenje njim tudi umetniško ustvarjanje, ustvarjanje estetskih predmetov. Princi vseobvladovanja seveda ne smemo narobe in vulgarno pojmovati. Vrišč in stok, ki vejeta iz zapisov v naših časnikih, nista nič drugega k vrišč in stok neznanja in nepoučenosti. Če bi bila ,,estetska" kibernetika k del splošne kibernetike prisotna v svetovnem dogajanju duha samo kot nač ,,posnemanja" ali ,,presnemanja" že izdelane umetniške produkcije,pote se seveda ne bi smela imenovati kibernetika, marveč simbernetika, znanost posnemanju. Kibernetika seveda simulira procese, vendar ne iz golepa vese nad dejstvom, da je mogoče v organizmih odkriti mrežno pove^.jie ni povratnih zvez najrazličnejših medsebojnih odvisnosti, jakosti itd. Simulacija je za kibernetiko zanimiva predvsem zato, da odkrije kaJ deluje neki sistem, ne pa zakaj deluje. Preskok iz zakaj v kako je skrit tud temeljnem pojmu kibernetike, v principu povratne zveze. Pustimo za trenutek kibernetiko kot najvišjo obliko znanosti-tehnike poskušajmo anaJizirati znanost o literaturi. Njen predmet raziskave in anali je, strogo vzeto, le delno njen; deliti ga moiaz estetiko, filozofijo umetnos zgodovino, sociologijo ... čeprav je seveda njeno vedenje o literati obenem tudi celovito, sinhrono in diahrono domišljeno vedenje o predme raziskave. A da bi literarna znanosti dosegla omenjeno celovitost, mo hočeš nočeš uporabljati metodološke prijeme omenjenih znanosti: prim< skiajno poenostavljenega psihologiziranja, estetiziranja in sociologizirar literature, ki jih lahko opazimo v dnevniški in revialni kritiki in tudi znanstveni refleksiji niso osamljen primer. Sklicevanje na avtonomijo je takšnem primeru samo sprenevedanje slabo poučenih ali zelo poenostavi jočih avtorjev, ki niso nikoli premislili historičnega in metodološkega stai znanosti, ki jo uporabljajo. Zato literarna znanost v precejšnji meri produci najrazličnejše ,,prepesnitve" literarnih del, ki so sicer zanimivo in duhovi branje, a največkrat so le duhamorna zmes vsevprek nametanih ugotovitev duhovičenj. Vsako resno spraševanje o ontološkem statusu nekega litera nega dela trči na navedene težave, saj producira analitsko razvrščanje dejstl s pomočjo metodologije več ,4iumanističnih" znanosti. Toda tudi v tei primeru je literarna znanost le splet najrazličnejših metodoloških prijemo Govorimo tudi samokritično o nevzdržnem položaju slovenske literaturi kritike in ponujamo kot model marksistično literarno kiitiko, ne da bi j zavedali, da je teoretično utemeljena marksistična kritika prav tako odvisl od metodološkega aparata marksistične zgodovinske znan^iti, estetifc sociologije ali psihologije ... Tudi v tem primeru je njena avtonomnost sai( navidezna in prevzemanje metodoloških prijemov se, tehnično vzeto, dogjj na enak način, kot strukturalistična literarna znanost prevzema metodološj prijeme strukturalne estetike ali antropologije. ; Pri tem pa ostaja predmet literarne znanosti vedno enak. Če odmislinj posamezne strogo ideološke usmeritve literature, fašistično varianj futuiizma, nacistični .^iietzschejanski" literarni slog, ameriško ,,wildwestd sko" literaturo ali prosluli socrealistični slog pisanja, potem moran priznati, da je ontološki status literature, pod pojmom literaiure j razumemo predvsem novoveško evropsko in ameiiško literaturo,x močl podoben: CMdipovi problemi so, strogo vzeto, zelo podobnim problemoi recimo Kafkovih junakov, niso le sorodni, marveč jin ontološko determii rajo. Zaradi tega seveda ni moč razglasiti teze, tako priljubljene tudi v naše času in naših kritiško-znanstvenih krogih, da kaže literatura v svojem kron loškem (zgodovinskem) razvoju občudovanja vreden napredek, dajeto.ki nastaja danes, več vredno kot literatura prejšnjih dob in stoletij. Seveda je i bolj nevzdržna teza, ki nastaja kot pervertiranost prej omenjene: da je lit ratura tem manj vredna, estetsko, artistično, filozofsko in socialno bistven čim bolj nam je sodobna. Najnevzdržnejša pa je teza, ki izrablja-prenan oba opisana principa. | Literatuia nas zanima v drugačni postavitvi v svetu znanstveno-kritiškej razmišljanja. Na tem mestu nas more in mora znova zanimati »estetska kibernetika. Princip znanosti in kritike je namieč vedno položen v dom vrednotenja: bodisi da vrednotimo v progresivni ali regresivni zgodovinsl naperjenosti. V obeh primerih diahrono os spretninjamo v vrednostno skal in osnovni vrednostni princip tudi na sinhioni osi ostaja skoraj nespi menjen. V takšnem kritisko-znanstvenem svetu seveda odpade vsal merjenje, razvrščanje, določanje strukturalnih podobnosti ali različnosii, s ni potrebno; celo škodljivo in neprimerno je, ker moti ,,naravni" : ,^iotranji" zgodovinski ,,red" v razvoju literature. Previaduje princip navdil in trenutka, obrobne sodbe, okusa in podobnih duhovnih iznajdb. Od tod druga skrajnost, da bodi literarna razprava suho, pusto, in b« krvno nizanje r.ajpotrebnejših in strogo vziočno^osledičnih avtorjev spoznanj. Ne manjka nam tudi tovrstnega branja, zatorej ga upravičeno na tem mestu vsaj omenimo, čeprav bi mu veljalo posvetiti posebno razpravo. Se posebej, ker se v iefleksivnih prikazih in študijah tako radi izogibamo temu tako kočljivemu načinu dojemanja literarnih del. Literatura pa je vedno literatura za nekoga, vedno je usmerjena proti določeni skupini, posa-mezniku, misli, gibanju, dogajanju. Zato lahko logično skleparno, da je tudi pisanje o literaturi vedno pisanje za nekoga. ..Estetska' kibernetika je vznjknila v sredini petdesetih let tega stoletja iz splošnega zanimanja za semantične in sintaktične odnose med naravnimi in umetnirni jeziki, brez "katerih nekateri pojmi iz sodobne kibernetike ne morejo biti zadovoljivo pojasnjeni. V ospredje je stopil jezik kct logična struktura z vsemi svojimi pojavnimi oblikami, med katerimi »literarni" jezik zavzema posebno, ključno mesto. Pri tem seveda ni v ^spredju ,,tristopenjsko" vrednotenje, ki pozna t. im. Jjubiteljsko", »kritično in »znanstveno" branje literarnih del, čeprav tradicionalna literarna znanost kaj rada meša vse tri nivoje in razglaša za ,,znanstveno" branje tisto, kar je v resnici samo slaba obnova vsebine določenega literarnega dela. Estetska kibernetika razume pod branjem lite-ninih del nekaj povsem diugega. Literatuia je določena oblika spoiočila v povsem jasnih komurukacijskih pogojih: vemo, kaj je sredstvo za prenos sporočila, kako ga enkodiramo in dekodiramo, po katerih kanalih se pre-naša, kakšni so njegovi učinki. Seveda pa ostaja v ospredju vprašanje ,4iterar-nosti" literarnih del prav posebni, estetski učinek sredstva. Literatura vedno sporoča nekaj na pragmatičnem nivoju, sporoča pa tudi nekaj na supra-pragmatičnem: ,,tisto, Kar sporoča" na suprapragmatičnem je seveda v enaki meri predmet tradicionalne literarne znanosti kot tudi literarne ali estetske kibernetike. Vendar je vprašanje ,4nterpretacije", ki je osrednji problem tradicionalne literarne znanosti, za literarno in estetsko kibernetiko drugotnega pomena. Sama Uteratura poudarja, da ni važno, kaj sporoča, marveč kako sporočii TGoethe: važno je, da ima avtor svoj način, vse drugo se že najde), kako ustvarja način enkodiranja-dekodiranja, kaj so njeni kanali, kaj in kako se spreminja njen repertoar. Biti v odnosu z literarnim delom torej ne pomeni samo ,4nterpretiratT' ga, marveč razumeti ga po načinu in »kraju" njegovega nastanka. Literarni jezik je namreč vedno dvojnost znanega (predvidljivega in novega) nepredvidljivega, čeprav se to razmerje lahko nagiba močno v eno ali drugo smer. Uporaba kibemetskih metod (Moles: sočasno razvijamo metodologijo in orodja za dvogovor z umetnostjo) je seveda usmerjena v iaziskavo te dvojnosti, ki tvori v literarnem delu celoto: tisto, kat je na literarnem delu ,4iterarnost". V določeni meri smo sami povzročifi ne-sporazum, ker smo v prvi vrsti kazali na metode literarne statistike in gramatičnih modelov, pozabljali pa smo omenjati tekstualne in semantične analize, ki tvorijo osnovo literarne kibernetike. Od tod tudi strah ustvarjalcev (literature), da je kibernetika tisti zviti in vseobsežni moloh, ki zmore in hoče požreti tudi literaturo in to na najbolj zviti način - skozi produkcijo totalne reproduktibilnosti. S tem je seveda ukinjen princip ,,ročnosti", posameznosti, unikata: ko posnamem unikat, ga s tem ipso facto priredim za serijsko, množično proizvodnjo. Toda ready-made art ni nastala na podlagi estetske kibernetike (Ie4a jo kvečjemu v ironizirani obliki problematizira), marveč kot skrajna vizija in domet injperialističnega manipuliranja z zavestjo množic in kot skrajno zanikanje individualnosti pri ,izrabi ,4colektivnega" materiala - jezika. Drugi vzrok ready^nade umetnosti ;pa je prav gotovo stalinizem s svojim poudarjanjem duhovno-kolektivi-ističnega: odstopanje od norm je deviacija, odstopanje od predpisanih Jmodelov pa je povsem nedopustno in škodljivo. Literarna znanost se vede v lopisanem zgodovinskem svetu enako: kljub modelom, ki skušajo funkcioni-,xati kot ,,popolni" modeli, pristaja na ready-made umetnost in jo celo vklju-čuje v svoje vrednotne sisteme. S tem seveda omogoča ready-made umetnosti njeno zakonito pojavljanje v risu umetniškega, nepragmatičnega jin kvazi nepotrošniškega. S stališča literarne in estetske kibernet&e so jasno določljivi preprosti modeli in nezapletene strukture, ki jih lahko odkrijemo v izdeOcih potrošniške, serijske umetnosti. A žalostno je, da se tudi del li-terature, ki se proglaša za kiasično ,,besedno" umetnost,zateka v območje, kjei je jezik samo še znani, predvidljivi, estetsko nizko informativna snov, ki se posnema, ponavlja v istih stmkturah, v katerih funkcionira original. Odkrivanje določenih logičnih pomenskih struktur v literarnih delih ni predmet estetike zato, ker je ne zanima vsebinsko (fabulativno-prozodijski) ,del literature, marveč zato, ker so logično pomenske strukture osnova li-iteiarnega ,^apisa". Kibernetika torej v zgodovinskem razvoju literature in kimetnosti ne odkriva progresivnega ali regresivnega razvoja samega pojma literarnosti, marveč odknva modifikacije logično pomenskih struktur in iijihovo vsakokratno povezanost z jezikom. Pri tem je seveda razglašena s ^strani tradicionalne literarne znanosti za ahistorično vedo, ki ne more jugledati sklenjenosti razvoja literature in njenih zvrsti. i Zavedamo se, da morda ne bo mogoče dovolj dokazano pojasniti na-Islednjih trditev. A dejstvo je, da literarna kibernet&a ne želi brati literarnih del, predvsem pa ne na način, kot to počne tradicionalna literarna znanost, ker se zaveda, da je vsako branje različno od zapisanega, da se z njim pokriva le v večji ali manjši meri. Toda kaj lahko nadomesti branje, ki je tudi Vmevanje in ki je tudi del sveta, ki rau pripada bralec? Kaj je lahko v literaturi posrednik, razloček med napisanim (enkodiranim) in prebranim (dekodiranim). Najprej se moramo seveda vprašati, kje in zakaj tiči razlika imed zapisanim in prebranim, med enkodiranim in dekodiranim. T a razlika ni Skrita samo v že omenjeni razdeljenosti literarnega besedila na znano in peznano, predvidljivo in nepredvidljivo. Znano in predvidljivo namreč ni bnkodirano tako, da bi potrebovalo dekodiranje po stopnjah. Ko mi je znan kod v celoti, mi je v celoti in takoj znano vsako sporočilo, ki ga sprejmem capisanega v tem kodu. Če mi kod ni poznan. moram dekodirati postopoma; lahko počnem le tako dolgo, dokler lahko kod dekodiiam na podlagi že anega. Ce sem postavljen pred besedilo, katerega kod mi ni poznan, ga ne )m mogel nikoli (pravilno) dekodirati. Tradicionalna znanost se vede do erarnih besedil nadrejeno: čeprav jinazačetku niničjasnojije nakoncu ie. Zanjo je literarna interpretacija vedno samo uspešna literarna terpretacija. Literarna kibernetika poskuša predvsem razložiti in pojasniti prisotnost odsotnost koda, njegovo znanost ali neznanost, občost ali posameznost, ključenost v sistem ali izključenost iz njega, pogostost ali redkost itd. iaradi tega literarna kibernetika v svojih postopicih ne skuša izvesti zgodo-inske ali vrednostne porazdelitve v množici literarnih del, marveč samo irimerja posamezne modele, ko jih je moč ugledati in določiti v posameznih iteramih delih. Spor, o katerem je bil govor na začetku, se sedaj kaže v drugi luči. :dvsem je niogoče drugače gledati na postopke literarne in estetske ki-jrnetike, ki ne skrivajo, da stojijo na začetku strogo določene in v sebi ogično zaključene poti k literaturi. Vprašanje, ki se kar samo postavlja, cako bo kibernetika izvedla ta postopek, pa je že predmet novega ¦azmišljanja. Denis Poniž Neevropske, indijska, kitajska, perzijska literatura, še posebej pa literature preprostih ljudstev niso poznale ničesar, kar bi lahko imenovali literarna znanost. Glej tudi uvod V. Pacheinerjeve k izboru sanskrtske lirike (zbirka Kondor, zvezek 140) premljale velike razlike v ekonomski graditvi, kulturni rasti obeh predelov, nastajale so globoke deformacije socialno-psihološkega značaja .*. Opredeljena družbena protislovja so bistveni vzrok češkoslovaške krize m preporoda; toda svojo razrešitev so lahko uveljavljala le preko subjektivnih silnic zaznavanja, občutenja in spoznavanja protislovij ter preko bolj ali manj organiziranega gibanja, boja za njihovo ohranjanje ali razreševanje. Med momente širokega in dolgoročnega procesa, ki je pripravil češkoslovaško-pomlad leta 1968, sodi po mnenju M. Kusyja med drugim korenit preporod marksistične teorije na vseh področjih. Nastala je temeljita kritika celotne institucionalne strukture čžkoslovaške družbe, kritika kulta osebnosti, koncentracije in centralizacije oblasti, direktivnega vodenja, etatizma, asimetrične državno-pravne ureditve odnosov med Čehi in Slovaki... Čeprav mnoga spoznanja niso mogla biti objavljena, ali pa zaradi politične cenzure zelo previdno, so vendarprisotni mnogi pozitivni sadovi teoretskega dela - med ostalim so se na Ceškoslovaškem razvile nove diužboslovne panoge: sociologija, politologija, teorija znanstvenega upravljanja, filozoflja človeka, humanologija ... Politična publicistika je v desetletju pred 1968 objavila odlične politične razprave ob veliki pozornosti javnosti. Gre za razprave o vprašanjih kulta osebnosti, birokratizma, položaja partije, političnega upravljanja, razvoja socialistične demokracije, kontrole oblasti in legalizacije opozicije. Kljub cenzurnim in kadrovskim posegom so razprave ohranile polemično-kritični ton. Prostor so jim dajali najbolj brani dnevniki in tedniki, kot so bili Pravda, Kultumi život, Literarni noviny. Razvil se je boj za notranjo partijsko demokraeijo, za uveljavitev leninskih norm partijskega življenja, za odgovornost partijskih organov pred članstvom, za razširitev notranjepartijskega informiranja, za položaj voljenih partijskih organov proti partijskemu aparatu. Uveljavljale so se načelne, od-krite in ostre diskusije. Pošiljale so se resolucije tudi najvišjim partijskim organom - kljub ostrim odgovorom z vrha: razpušcanju organizacij, komitejev, izključevanju članov. Revizija političnih procesov se je pod pritiskom javnosti kljub večkratnim prekinitvam vendarle nadaljevala ter lzsiljevala najbolj kompromitirane osebnosti, a je hkrati s tem kompromitirala razne politične dejavnike. Češkoslovaški književniki so s poaredovanjem svojih organizacij nastopali kot izredno dejavna napredna politična moč. Svoja glasila so politizirali, svoje kongrese in tribune izrabili za boj za vsestransko demokratizacijo češkoslovaškega družbenega življenja. Vrh so dosegli na IV. kongresu čaškoslovaških književnikov leta 1967, katerega posledica je ukinitev glasila Literarni novinny in izključitev najbolj angažiranih pisateljev iz partije. Mladina, zlasti pa študentske množice, se je od leta 1956, od prvih študentskih nemirov v ČSSR, znotraj Zveze mladine in zunaj nje v boju utrjevala kot politični subjekt. Pomembna momenta tega procesa sta visoko-šolska konferenca Ceškoslovaške zveze mladine v Pragi leta 1966, kjer so zahtevali federalizacijo svoje organizacije in ustanovitev posebne študentske organizacije, zaradi česar je oblast kazensko preganjala pobudnike teh zahtev, ter strahovski dogodki leta 1967, ki so prerasli v široko politično študentsko gibanje. ^% R PRODAJALKA POMARANČ Prodajalna Žgoče sonce prodajalka v senci Figovca — Pomaranče draga gospa dobre pomaranče! Svetloba igra nad mestom svojo vročo igro svetlih in temnih * in življenje se igra v obupanih srcih igro slepe kače. Prodajalka r ki prodaja sadje se prodaja: — Draga gospa Pomaranče, dobre pomaranče! ,. Kupite dobre pomaranče Kupite mi tudi grenkobo tega mučenja: oskubljeno življenje. Kupite mi otroštvo misli ta popek vrtnic ki se ni odprl; začetek novega -Ah! Pomaranče, draga gospa! Razprodani so smehljaji S ka terimi sem jokala sedaj ne jočem več. Tja odtekajo moji upi ko t je odtekla kri mojih sinpv odtisnjena v cestni prah zakopana na plantažah moj znoj vpit v bombažne niti ki me pokrivajo; moč, kije bila dana varnim strojem, ¦* lepoti asfaltiranih cest v nebo segajočim nebotičnikom je udobnost bogatih gospodov Alegrija raztresena po mestih in jaz sem se zmedla s svojimi problemi obstoja eksistence. Pomaranče gredo Jaz sem se podala v alkohol da bi se anestezirala in se predala religijam da ne bi čutila zamujenega življenja Vse sem dala celo mojo bolečino in poezijo mojih golih prsi dala sem poetom. MUSSANDA AMIGO Tukaj sem Mušsanda prijatelj, Tukaj sem S teboj s spoštovano zmaga tvojega veseljš in tvoje zavesti — 6 io Kalunga ua mu bangele o io Kalunga ua mu bangele — lelele. Se spominjaš? Tistih žalostnih časov, ko smo kupovali mange in usmiljenja vredne usode žena iz Funde, naših čutečih pesmi, naših obupov, oblakov v naših očeh, Se spominjaš? Tukaj sem Mussanda prijatelj. Življenje ti dolgujem, isto pozornost, isto Ijubezen s katero si me rešil iz objema tvoja moč ki spreminja človeške usode. Dolgujem ti življenje, ko pišem verze, kijih ne razumeš! Razumeš mojo žalost? Ni bilo tisto kar smo hoteli,, vem, toda v duhu in razurhu " obstojamo Neločjivi potujemo proti našim sanjam. Srca bijejo ritme žgočlh noči Noge plešejo na plesiščih tropikalne mistike zvoki ostajajo v ušesih. o io Kalunga ua mu bangele.. . Obstojamo. Sandinisti JNTERVJU S PREDSTAVNIKI SANDINISTIČNEGA GIBANJA NIKARAGUE FSLN i Na vprašanja novinarja študentskega časopisa Tribuna so odgovarjali gve-Mlski vodje Sandinističnega gibanja v ilegali in vodje politične organizacije, i'\ deluje legalno. Intervju je bil opravljen v Havani na Kubi, na enajstem ivetovnem mlddinskem festivalu v mesecu avgustu 1978. TRIBUNA: V zadnjem času smo v Jugoslaviji imeli priložnost spremljati boročila v dnevnem časopisju in drugih sredstvih obveščanja o položaju v Nikaragui, še posebej pa o diktatorju Somozi. Ti sestavki so v glavnem »pisovali zgodovino vladanja družine Somoza, manj pa je.bilo napisanega o landinističnem gibanju, odpomiških akcijah, o načinu vašega dela, strategiji n taktiki FSLN. Prosimo vas, da na kratko opišete način delovanja FSLN! FSLN: Ko je po letu 1970 FSLN prehajala skozi obdobje neke vrsje ;rize, se je pojavila potreba, da svoje delo približamo Ijudskim množicam in ipustimo dosedanjo prakso, ki je temeljila na bojnem delovanju majhnih kupinic. Vezi, ki so le slabo povezovale našo dejavnost s širšimi Ijudskimi rnožicami, so postale močnejše in že s tem je naš boj pridobil širšo družbe-»o osnovo. Sredi sedemdesetih let smo vzpostavili širše in močnejše vezi z Jelavci, kmeti in vsemi tistimi, ki žive v slabih življesijskih razmerah in praktično predstavljajo najširšo družbeno bazo. Vendar pa moramo priznati, )b še vedno nismo dosegli tega, kar smo nameravali in če smo iskreni — Imamo še težave. še vedno se nahajamo v fazi organiziranja in prodiranja v rse družbene strukture. To od nas zahtevajo današnji pogoji boja, to zahteva laša politika in to je naš cilj, da aktiviramo proletariat. Sandinistično gibanje, to moramo vedeti, deluje že šestnajst let in je Jovolj močno, da se ga ne da več uničiti. Naša naloga je, da privrženost judskih množic sedaj spremenimo v aktivno delovanje. TRIBUNA: Opišite nam strategijo vašega delovanja! FSLN: Naše delovanje je večstransko, kar pomeni, da delujemo politično, rojno, ideološko in ekonomsko, vse to, da bi preprečili strahovit pritisk nad fiarodom Nikarague. Sandinistično gibanje FSLN je vojno-politična organi-tacija, ki deluje v ilegali. Glede na to, da v deželi že štirideset let vlada Bomozina vojna diktatura, dajemo prvenstvo vojnemu načinu delovanja, ki je ilegalen, saj nam je vsako legalno delovanje onemogočeno. Vse naše delo, prav vse je ilegalno. Zaradi tega imamo veliko težav. Način dela je v različnih družbenih sredinah in strukturah različen. Npr. fceprav imamo skupen temeljni politični program, se načini dela z delavci, icmeti in študenti med seboj vsaj nekoliko razlikujejo. Vedeti morate, da smo do sedemdesetih let vodili boj naravnost proti Somozini diktaturi. Ko pa je naš boj dobil širšo družbeno osnovo, ko so se eden poleg drugega pojavili različni nivoji, se je pokazala potreba po vsaj najmanjši lastni organiziranosti /sakega nivoja posebej- : Delavski razred je osnovnica naše revolucije. Njegovi interesi so interesi ftaše revolucije. Ostali družbeni razredi se morajo pokoriti interesom pro-letariata. Nočemo pa ustvarjati zaprte organizacije, ampak želimo prav preko raz-jičnih nivojev zajeti vse različnosti in posebnosti posameznih družbenih ikupin in slojev, ki se potem skozi boj združujejo in delujejo skupaj. V ikladu s tem in izhajajoč iz posebnosti vsakega stoja in skupine, je FSLN Izdelal načrte za delo s proletariatom, s kmeti, s Guerillerosi s planin, s hudenti, itd. Tam, kjer so se izrazile potrebe za preobrazbo, kakor npr. pri jttudentih, preden so se aktivno vključili v naš boj, smo organizirali posebne bblike preobrazbe. FSLN se razlikuje od ostalih osvobodilnih gibanj v Latinski Ameriki tudi po tem, da deluje že šestnajst let in kontinuiteta v delu je očitna. Menimo, da je prav vojno politični način dela in boja tista sila in faktor, ki nas ohranja. TRIBUNA: FSLN ima kot vojno-politična in ilegalna organizacija, ki se ie zelo dolgo bori proti vojni diktaturi Somoze, nedvomno že določeno taktiko boja. Kako bi v kratkem opisali vašo taktiko boja? FSL N: Imamo dva glavna sovražnika in v skladu s tem vodimo naš boj v dvefi smereh. Prvič — najprej je to Somozina diktatura s svojim političnim in Vojnim aparatom, ki je le podaljšek našega drugega sovražnika in njegovo Orodje — imperializma. Neposreden sovražnik je torej buržoazija Nikarague, lokalna buržoazija. To je buržoazni sistem, ki pa spet ni enovit. Imperiali-rem, ki izkorišča krajevno vlado za zbiranje kapitala, ustvarja nasprotja Enotraj same boržoazije. Potrebno je vedeti, da buržoazija ni enoglasna v tvoji podpori Samozini vladi ali povedano drugače, vlada nima podpore v ysej boržoaziji. Naš cilj je zrušitev Somozine diktature in s tem, ko se borimo proti ,,naši" buržoaziji, se borimo tudi proti imperializmu ZDA. Buržoazija pri nas poskuša z organiziranjem različnih ,,demokratičnih ttrank" prepričati Ijudstvo, da ji pomaga pri zrušitvi Somoze in pri prevzemu Dblasti.. . TRIB UNA: Oprostite, ko smo že pri tem, kako ocenjujete možnost sode-lovanja z nekaterimi sloji buržoazije Nikarague v boju proti Somozini dikta-turi? , FSLN: Menimo, da je potrebno izkoristiti razdor, ki vlada znotraj puržoazije in izhajajoč iz tega bi lahko prišlo do nekakšnega zedinjenja interesov. Kratkoročni cilji so skorajda identični, medtem ko so končni fiajbrž antagonistični. Še pred nekaj meseci smo imeli drugačno mnenje o možnostih našega sodelovanja z buržoazijc. Sedaj razglabljamo o nekaterih fnožnostih, ki pa so predvsem taktične narave, kako bi se nam lahko prrdru-(ili nekateri deli buržoazije. S tem bi razširili fronto našega delovanja, vendar pa nikakor ne na škodo naših ciljev, ki jih ne bomo spreminjali. Ponavljamo, da je potrebno izkoristiti razdor med Somozino in ,,neodvisno" buržoazijo iako, da bomo lažje premagali prvo. ' TRIBUNA: Ko ste govorili o tim. ,,neodvisni" buržoaziji, na katero puržoazijo ste mislili? | FSLN: To je predvsem bančna, trgovska in industrijska buržoazija. Potem je to mala buržoazija in sloji male birokracije. Trenutno je naš glavni cilj ta, da ustvarimo učinkovito organizacijo, da združimo marksistično levico, jocialistično partijo, komunistično partijo in Sandistično fronto. Ko bomo iosegli to, združeno levico, bo čas za iskanje rešitev tudi v boju proti Irugim. Dokler pa ne bomo dosegli združitve vseh sil levice, ne bomo stopali r nikakršne zveze z buržoazijo. V prizadevanjih za združitev marksistične evice trenutno pripravljamo skupni program in manifest. Vsa ta naša dejav-lost in prizadevnost za združeno levico ima en sam bilj — zrušiti Somozino crvavo diktaturo. TRIBUNA: Kakšne so posledice in vpliv kubanske revolucije na Sandi-itično gibanje? PSLN: Tako kakor v celi Latinski Ameriki jetudi pri nas vpliv Kubanske ¦evolucije zelo velik, vendar pa ne smemo pozabiti, da začetki naše revolu-:ije segajo tudi v čas pred kubansko revolucijo, v čas generala Sandina. Za ¦azliko od prve faze našega boja, ki je temeljila na partizanskem načinu sojevanja in vojnih akcijah kot edini obliki aktivnosti, sedaj prehajamo na irugo fazo, ki je v primerjavi s prvo kvalitativni preskok. Priznamo, da smo eoretično delo zanemarili. Marksistična iiteratura je prepovedana, delovanje legalno. To povzroča veliko problemov. Vendar pa si v zadnjem času zelo >rizadevamo odpraviti teoretično ,,praznino". Iz tujine dobavijamo marksi-tično literaturo, jo fotokopiramo in razmnožujemo ter študiramo. Program iz leta 1961 je bil marksističen. Tudi znotraj gibanja samega je >rišlo do velikih strukturalnih sprememb in premikov k marksizmu, kar je |ibanju dalo čvrstost in večjo odločnost. TRIB UNA: Znotraj latinskoameriške levice so stališča o osvoboditvi La-tinske Amerike različna. Po kubanski revoluciji je dokaj jasno izražena ideja bverilskega fokusa, vojnega, političnega in idejnega ,,nosilca revolucije" polgo časa predstavljala osnovno strategijo in taktiko v prizadevanjih za psvoboditev Latinske Amerike. V zvezi s tem se spomnimo Bolivarja, Sandi-la in Che-ja, pri katerem je bila ta ideja še najjasneje izražena. Spomnimo se le njegovih besed: ,,Andi morajo postati Sierra Maestra Latinske Amerike!! Pravzaprav so imele mnoge politične in vojne doktrine namen postati ,,kon-tinentalne". Kaj vi misliteo tem? FSLN: Menimo, da je boj proti imperializmu, katerega glavni predstavnik |K> ZDA boj cele Latinske Amerike. Sodelovanje različnih osvobodilnih nibanj je nujno. Nekaj je gotovo; ena dežela se v Latinski Ameriki ne more ireč osvoboditi sama. Če bi prišlo do takih poskusov, je gotovo, da bo posredoval imperializem. Zagotovo bo tako. Z delovanjem različnih osvo-podilnih gibanj se tudi imperializem ne bo mogel zgostiti, moral bo porazde-liti svojo moč in s tem bo šibkejši. Kar se tiče našega položaja, ki je eden ttrateško zelo pomembnih (Nikaragua se nahaja sredi Srednje Amerike), smo prepričani, da bi v primeru osvoboditve in prevzema oblasti s strani levih sil jposredovale ZDA. Osvobodilna gibanja po svetu imajo zelo važno in pomembno nalogo, ker jpa so okoliščine v različnih deželah (tudi v Latinski Ameriki) različne, ni-kakor ni mogoče čakati, da se bodo razmere izenačile, ker se ne bodo, in da tele potem »pričnemo z revolucijo". Boriti se moramo v vseh razmerah in hkrati sodelovati drug z drugim, v Latinski Ameriki in po svetu. Svetomir Jurcan iz srbohrvaščine prevedel I.B. Na tej strani vam, dragi bruci in brucke in vsi ostali, ponujamo nekaj osnovnih informacij, ki vam bodo pomagale pregnati barjan-sko megto, ki zastira pogled in pusti človeka tavati, ne da bi vedel kod in kam. Marsikdo jo ima za koristno, barjansko meglo namreč, nam pa se zdi, da je meglic le preveč in da bi bilo potrebno tistim ,,angelčkom", ki sede na teh meglicah in jim namesto prhutajočih krilc v višine pomagajo črni narokavnički, te meglice odpihati in razpihati. Zato le prečitajte in si zapišite! Učenost tiči tudi za temi vrati! uredništvo SEZNAM KNJIŽNIC V LJUBLJANI 1. Biblioteka SAZU, Novi trg 4-5 * 2. Slovanska knjižnica, Gosposka 15 3. Centralna knjižnica Biotehnične fakultete, Krekov trq 1 4. Centralna ekonomska knjižnica, Vojkova 69 5. Centralna medicinska knjižnica, Vrazov trg 2 6. Centralna tehniška knjižnica, Tomšičeva 7 7. Knjižnica fakultete za elektrotehniko, Tržaška 25 8. Knjižnica fakultete za strojništvo, Murnikova 2 9. Knjižnica oddelka za arhitekturo FAGG, Cojzova 5 10. Knjižnica FAGG, Jamova 2 11. Knjižnica FSPN, Titova 102 12. Knjižnica PZE za arheologijo FF, Aškerčeva 12 13. Knjižnica PZE za etnologijo, filozofijo, geografijo, germanske jezike in književnosti, grški in latinski jezik, muzikologijo, pedagogiko, primerjal-no jezikoslovje in orientalistiko, primerjalno književnost in literarno teorijo, psihologijo, romanske jezike in književnosti, slovanske jezike in književnosti, sociologijo, ter umetnostno zgodovino FF — vse na Ašker-čevi 12 14. Knjižnica astronomskogeofizikalnega observatorija na Golovcu, Pot na Golovec 25, p.p. 20 15. Knjižnica Geološkega oddelka FNT, AškerLeva 20 16. Knjižnica oddelka za kemijo FNT, Snežniška 5 17. Knjižnica za mehaniko FNT, Lepi pot 11 18. Knjižnica katedre za meteorologijo FNT, Aškerčeva 12 19. Knjižnica oddelka za montanistiko F NT, Aškerčeva 20 20. Knjižnica oddelka za tekstilno tehnologijo, Snežniška 5 21. Matematična knjižnica FNT, Jadranska 19 22. Knjižnica oddelka za fiziko FNT, Jadranska 19 23. Knjižnica Pravne fakultete, Trg osvoboditve 11 24. Knjižnica inštituta za delo, Trg osvoboditve 11 25. Knjižnica Inštituta za javno upravo, Trg osvoboditve 11 26. Knjižnica Inštituta za kriminologijo,Trg osvoboditve 11 27. Knjižnica Inštituta za sociologijo in filozofijo, Trg osvoboditve 11 28. Centralna biološka knjižnica in knjižnica Inštituta za biologijo, Ašker-čeva 12 29. Knjižnica Akademije za glasbo, Gosposka 8 30. Knjižnica AGRFTV, Nazorjeva 3 31. Knjižnica Akademije za likovno umetnost, Erjavčeva 23 32. Knjižnica Pedagoške Akademije, Stari trg 34 33. Knjižnica Teološke fakultete, Poljanska 4 34. Knjižnica VŠTK, Poljanska 4 35. Knjižnica Višje šole za socialno delo, Šaranovičeva 5 36. Knjižnica Višje šole za zdravstvene delavce, Poljanska 26 a 37. Knjižnica Višje tehniške varnostne šole, Bohoričeva 3 38. Knjižnica Arhiva SRS, Levstikov trg 3 39. Knjižnica Zgodovinskega arhiva, Mestni trg 27 40. Knjižnica Moderne galerije, Tomšičeva 14 41. Strokovna študijska knjižnica Moderne galerije, Prešernova 1 42. Knjižnica Narodnega muzeja, Prešernova 20 43. Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja, Prešernova 20 44. Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja, Poljanska 28 45. Knjižnica Tehniškega muzeja Slovenije, Parmova 33 46. Frančiškanska knjižnica, Prešernova 1 47. Škof ijska knjižnica, Ciril Metodov trg 4 48. Semeniška knjižnica, Dolničarjeva 4 49. Knjižnica Urbanističnega Inštituta SRS, Jamova 18 50. Biblioteka kemijskega inštituta Boris Kidrič, Hajdrihova 19 51. Knjižnica Elektroinštituta Milan Vidmar, Hajdrihova 2 52. Knjižnica Inštituta Jožrf Stefan, Jamova 38 53. Knjižnica Inštituta za ekonomska raziskovanja, Vojkova 69 54. Dokumentacijski oddelek Inštituta za metalne konstrukcije, Mencinger-jeva 7 55. Knjižnica Inštituta za narodnostna vprašanja, Cankarjeva 5 56. Knjižnica Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Trg osvoboditve 1 57. Knjižnica Kmetijskega inštituta Slovenije, Hacqetova 2 58. Knjižnica Metalurškega inštituta, Lepi pot 11 59. Knjižnica Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo, Večna pot 30 60. Narodna in univerzitetna knjižnica NUK, Turjaška 1 61. Knjižnica Onkološkega inštituta, Zaloška 5 Splošnoizobraževalne knjižnice: 1. Delavska knjižnica, Prešernova 30 2. Mestna knjižnica, Gosposka 1 3. Pionirska knjižnica, Komenskega 9 4. Knjižnica Beograd, Vodovodna 3 5. Knjižnica Jožeta Mazovca, Zaloška 16 6. Knjižnica Šiška, Celovška 161 7. Knjižnica Prežihov Voranc, Vrhovnikova 2 A.,. ^.»;«gi CUBA 78 11. svetovni festival mladine in študentov Kuba 78 11. svetovni festival mladine in študentov — ,,Za antiimperialistično solidarnost, mir in prijateljstvo" I. Končno Kuba. Po mesecu in pol potovanja, po obisku v Albaniji in Španiji, po potovanju z ladjo, kjer sem opravljal najbolj umazana dela in delil pomorske skrbi in veselje, sem že v dolgo pričakovani deželi. Prvi vtis — polno zelenja, sonca in tropskega dežja. V Marielu, oddaljenem okrog trideset kilometrov od Havane, nihče od oblasti ne ve zame. Pravijo, da jim nihče ni sporočil, da pridem. Prepovedan odhod z ladje. Niti v območju pristanišča. Kasneje sem ugotovil, da sem prvi potnik, ki je prišel z ladjo v Mariel. Niso vedeli, kaj bi *z mano, pa so si mislili, da je najbolj gotovo, če ostanem na ladji. Preverjanje, razgovori s Havano, iskanje dovoljenja pri Centru za imigracijo, da bi me pustili )z Marieia v Havano. Končno lahko grem. Pred tem popis vseh stvari, ki se-stavljajo mojo prtljago — koliko spodnjega perila imam, koliko srajc, hlač, denarja. Doumem, da je to zar3di možnega švercanja. Živa birokracija! psujem sam pri sebi in komaj čakam, da zginem odtod. Havana — oglasim se na ambasadi. Najprej mi rečejo, da ne vedo zame, kasneje pa ugotovijo, da so jim iz ZSMJ sporočili, da sem na seznamu jugoslovanske delegacije novinar. Fino. Problem je, kam me namestiti. Niso pričakovali, da pridem tako zgodaj. Predhodnica naše delegacije še ni pri-spela. Rešitev pride v obliki Jadrana Sterleta, ki je na podiplomskem študiju v Havani. Edini jugoslovanski študent. Ostali so tukaj poslovno, diplomat-sko. Se bom že znašel. Je že kdo videl, da se mi, Jugoslovani, ne bi znašli! Prvi dve noči sem spal na črno v Sterletovi sobi v domu za tujce. Dom! Hm . . . Popolnoma drugačen od tega, kar si predstavljamo. Vila, ki je neko6> pripadala enemu od kubanskih predsednikov. Sedaj v njej živijo tuji študenti. Dvajset jih je — iz Poljske, Mehike, Venezuele. Zagotovljena prehrana, tele-vizija, dve kopalnici in WC. Prepovedani obiski, vsak stanovalec ima ključ od vhoda. Zelo mi ig bila všeč vjtraža v zavitem stopnišču, ki vodi do spalnic. Kot dober in naiven tujec se s Sterletom pogovarjam o vsem. Kao gre študij, kakšni so profesorji, kam se lahko zvečer gre. Doživljam šok za šokom. Ko si uredim prve vtise, pridem do zaključka, da je to edini mogoči način dela, življenja, graditve socializma v kubanskih pogojih. Poskušam se postaviti v njihove razmere, da bi mislil in gledal po kubansko, da bi raz-mišljal marksistično. Primerjanje jugoslovanske in njihove poti v socializem mi bolj škodi kot koristi.. Pomaga mi v toliko, da izziva v meni občudovanje kubanskega Ijudstva, spoštovanje volje in navdušenja kubanskega človeka, da odpravi krivico, ki ga je pestila stoletja, da se bori za boljši jutri zase in za svoje otroke, da živi v pomanjkanju ali da zadovoljuje le najosnovnejše po-trebe, da dokaže, da je možnejši od yankee imperializma in njegovih vo-hunov, ki danes izvajajo gospodarsko osamitev Kube in ki mislijo, da se lahko bolj Barbudosa s Sierra Maestre uniči s plačanci in s Prašičjim zalivom. II. 20. julija pride ,,predhodnica" jugoslovanske delegacije. Predvsem novinarji mladinskih listov in nekaj predstavnikov ZSMJ. Naslednji dan jih pride še nekaj. Sedež jugoslovanske delegacije je v neki vojaški šoli, deset kilometrov od Havane. Nova zgradba, moderno urejena, oskrbljena z vsem, kar je po-trebno za normalno delo in življenje učencev, s kabineti, restavracijo, telo-vadnico in spalnicami. Medtem ko čakamo na prihod večine, si ogledujemo naš ,,dom", spozna-vamo domačine. Domačini so zares poskrbeli, da se počutimo kot doma. Imamovse, kar je potrebno za nemoteno bivanje, življenje in delo — re-stavracijo, pralnico, menjalnico, ambulanto, pošto, trgovine s spominki, ploščami, oblačili, rumom in cigarami. Morda še preveč — vsaj za moj okus. Za nas skrbi okrog tristo Ijudi. Večinoma so to bodoči učenci in profesorji šole. Prišli so prostovoljno in delajo zastonj. Čudno se počutim. ker vem, da mi profesor fizike pripravlja posteljo. 25. julija pride s čarterjem jugoslovanska delegacija. Naše naseljeoživi in začne živeti pravo življenje — da ne govorinrHD pogubni naglici, ki bo trajala ves čas festivala. Jugoslovanska delegacija šteje nekaj čez dvesto Ijudi. Razdeljena je na manjše skupine: politična delegacija z Azom Vlasijem, predsednikom ZSMJ, na čelu ima oseminštirideset duš; kulturna ima stoeno; športna pet;tehnič-no-transportna skupina osem; potem je še osemnajst prevajalcev; šestindvaj-set novinarjev in zdravnik. Začenja se izdajati informativne biltene, v katerih se lahko najde obvestila 6 vseh pomembnejših dogajanjih, ki so v zvezi z delom naše delegacije, naslove važnejših mest v Havani in različna sporočila. Jugoslovansko delegacijo obišče naš veleposlanik na Kubi, tovariš Alija Vejsagič, in tudi državna partijska delegacija SFRJ, ki je prisostvovala osred-nji proslavi ob petindvajsetletnici kubanske revolucije v Santiagu de Kuba. Se pred uradnim začetkom festivala so našo delegacijo obiskali pred-scavniki politbiroja CK KP Kube in tudi člani CK Ztfeze mladih komunistov — mladinske kubanskeorganizacije. Začenja se načrtovati delo jugoslovanske delegacije. Samoupravljanje je v resnici prišlo do izraza — nekateri ga razumejo kot SAM-oupravljanje; morda pa so to le začetniške napake. Med člani kulturne komisije, ki je na nek način dobila posebne naloge, se opazi veliko znanih obrazov. ,,September", ,,lndeksi", ,,Grupa Igorja Sa-vina", ,,Colegium musicum", KUD ,,Orce Nikolov", skupinaza izrazni ples, Rale Damijanovič . . . Več ali manj ,,marke" naše kulturne scene. Po mojem mnenju je edina napaka, da tega Kubanci ne vedo. Novinarji in člani politične delegacije spremljamo priprave za začetek festivala. Časopisi, radio in TV so polni obvestil o bližanju velikega dogaja-nja. Štejejo se ure in minute. Festival se še ni začel, ko nas že polije prvi hladni tuš. Niti na TV niti v časopisih ni nobene besede o tem, da so tudi Jugoslovani prispeli. Zato pa je veliko besed o tem, kdo pride v delegaciji Sovjetske zveze, kdo v češkoslovaški. Pozdrav Brežnjeva udeležencem festi-vala itd. itd. Ko že omenjam kubanska sredstva obveščanja — v času festivala so o naši delegaciji spregovorili petkrat. Slika naših športnikov, ki prvi pridejo na cilj; slika in kratek članek o narodni večerji v gledališču Mella; slika z mednarod-nega karnevala; fotografija naše folklore v dodatku časopisa, v katerem so bili jedrnato prikazani festivalski dnevi — seveda brez komentarja, samo napis, da smo to mi. V okviru delegacije novinarji dobivamo ,,posebne" naloge. Ker smo opazi-li, da na festivalu Jugoslovani nismo na dobrem glasu, se odločimo za psiho-loško ,,vojno". Če že imamo možnost, da se kar največ gibljemo, naša naloga je, da vse vidimo in slišimo, se odločimo, da povsod puščamo sledove za sabo. Nalepke, brošure, knjige in ostali propagandni material razširjamo, delimo, lepimo, poklanjamo, tlačimo v roke kolegom, pionirjem, neznanim Ijudem. Naj se Ijudje učijo in naj vidijo, da smo tudi mi tukaj. 26. julija imamo v naši ,,villi yugoslavia" majhno svečanost. IMa obisk pridejo tovariši iz kubanske delegacije. Potem je zabava za vse udeležence — domačine in goste. S tem smo uradno sprejeti in pozdravljeni. Na tej svečanosti je imel naš predsednik ZSMJ krajši govor, pozdravil je kubanske mladince, očrtal revolucionarno pot dveh držav in čestital tam-kajšnji mladini za njihov praznik. Potem smo vsi skupaj pri tridesetih stopi-njah vročine plesali vse od rumbe do kozarskega kola. 28. julija je na ogromnem Stadionu Latinske Amerike veličasna ceremo-nija — otvoritev 11. svetovnega festivala mladine in študentov. Prisotni so najvišji predstavniki kubanske vlade in kubanske KP — Fidel Kastro, Raul Kastro, ki je otvoril festival, člani političnega biroja in partijskega sekre-tariata, člani diplomatskega zbora in člani pripravljalnega mednarodnega komiteja. Deset tisoč telovadcev, štiri tisoč petsto šestdeset fantov in deklet nam je prikazalo ,,živi semafor". Zbor iz dva tisoč Ijudi, petsto glasbenikov, šest-deset kitaristov, da o pomožnem osebju niti ne govorimo; vsi so se trudili, da s plesom, zvokom in barvo prenesejo sporočila kubanske mladine mladini celega sveta in da pokažejo pripravljenost vse mladine za mir, prijateljstvo, proti imperializmu in ostalim oblikam diskriminacije. Osnovna ideja programa je bila — boj za antiimperialistično vzajemnost. Program je bil razdeljen na uvod in šest slik: 1/ greje nas isto sonce, 2) v enotnosti je zmaga, 3) gradimo, 4) kujemo mir, 5) smo del velike družine, 6) pesem prijateljstva, ki je hkrati tudi končna scena, vrhunec športnega spek-takla in pozdrav gostom. Medtem se je na ,,živem semaforju" zvrstilo osem-inštirideset slik. Domačini so se zares potrudili. Težko je opisati lepoto prikazanih slik; to je treba videti. Predstavljajte si velikega metulja, valove, otroke pri igri, like Cheja, Camila, Melle, predstavljajte si Auroro, Gagarina, zastave sociali-stičnih držav (naše zastave ni, sta pa zastavi Danske in Italije (? ) Kitajcfi in Albanci pa sploh niso prisostvovali. Otvoritev festivala se je tako končala. Da ne pozabim, naši delegaciji so ploskali le Palestinci in Angolci. Festival se je začel. V našem taboru začetniške težave. Kje je avtobus -kričijo novinarji, hočem avto! pravi tovariš s TV, kje je rnoj center — se sprašuje tovariš z referatom v roki, kdaj nastopamo . . . Delo na festivalu je bilo tako razdeljeno: vzemimo za primer 29. julij: Posebna aktivnost dneva — ob desetih dopoldne miting solidarnosti z bojem naroda, mladine in študentov južne Afrike, Namibije in Zimbabveja za narodno neodvisnost, proti imperialističnim spletkam in za popolno uni-čenje rasističnih režimov. Aktivnosti stalnih političnih centrov — 1. center — Boj mladine in štu-dentov za svetovni mir, gotovost in mednarodno sodelovanje, za konec obo-roževalne tekme, za popolno razorožitev. 2. center — Boj mladine in študentov in vseh drugih proti imperializmu, kolonializmu, neokolonializmu, fašizmu in apartheidu v Afriki, Aziji in La-tinski Ameriki, še posebej proti rasizmu in cionizmu na srednjem Vzhodu. Naj bo tega dovolj (drugače bi pot.rebovnl celo Tnbuno). Politični centri so bili razdeljeni na manjše centre in komisije. Vsak center je imeleno, dve ali tri komisije. V mednarodnem študentskemu centru so bile spet posebne dejavnosti: Mednarodni antiimperialistični center solidarnosti, mladina obsoja impe-rializem, mitingi solidarnosti, odprti forum, izleti, mednarodni center mladih umetnikov, mednarodni center prijateljev otrok, dejavnosti poletnega festi-vala, kulturne dejavnosti, športne dejavnosti. Vsega skupaj je bilo petdeset kulturnih prireditev, petdeset ostalih in delo v političnih centrih. Kar izbi-rajte! Jugoslovani so precej delali na festivalu. No dobro, morda ni bilo t.ako, kot so si zamislili, ampak normo so gotovo izpolnili. 1. Sodelovali so pri vseh centrih in kornisijah. 2. Imeli so okrog osemdeset srečanj in sestankov z drugimi delegacijami (na festivalu je bilo stopetinštirideset držav). 3. Udeležili so se nekaterih kulturnih prireditev npr. recitalov poezije. Skupina za izrazni ples iz Ljubljane je sodelovala s člani kubanskega baleta. Prikazali so dosežke animiranega filnia. Udeležili so se večera komorne glasbe skupine ,,Collegium musicurn" in prav tako tekmovanja pop grup ^Septembra", ,,lndeksov", grupe Igorja Savina in nastopa s politično pe smijo. 4. Priredili so večerjo, na kateri je bilo okrog tisoč petsto gostov. Kasneje so jo pohvalili. Če večer ocenjujem zdaj, lahko rečem, da je bii zares dober. Izvzamemo le to, da niso uskladili dogajanja na odru i diapozitivi v ozadju, ki naj bi povečali celotni učinek. Gostje iz arabskih držav pa so protestno zapustili predstavo zaradi diapozitiva z A. el Sadatom. Nas je morda bolj motilo, da smo na ozadju gledali prizore \z NOB med nastopom skupine za izrazni ples z ,,izrazno" točko ,,cepitev atomov v podvodnih razmerah". Šalim se, dekleta so bila odlična, samo niso imela priložnosti, da se pokažejo v vsem sijaju. 5. Jasno in glasno smo izrazili naše opredelitve in seznanili prisotne na konferenci za tisk z našo dejavnostjo na festivalu. Na vprašanje novinarjev je odgovarjal tovariš Azem Vlasi, šef delegacije ZSMJ. Povedal je, da smo bili vedno proti temu, da se festival enostransko usmeri. Poudaril je, da se zavedamo stvarne potrebe po krepitvi mednarodne mladinske vloge v boju proti irnperializmu, kolonializmu in neokolonializ-mu. Prav tako mora mladinsko gibanje razvijati obsežnejši način boja proti vsemu, kar omejuje samostojnost in svobodo naiocJov in držav. ITo se je videlo pri obravnavanju ,,narodnostnega vprašanja", ki je bilo ,,rezervirano" le za kapitalistične države). Poleg tega je v današnjem svetu težko potegniri eno samo mejo med naprednim in nazadn^iškim. Danes je najpaprednejša smer tista, ki omogoča samostojni razvoj vseh natodov in držav. Zato je politika neuvrščenosti v mednarodnih razmerah objektivno (Jerno-kratična in je usmerjena pfoti temu, da blokovske sile odločajo o usodi človeštva. Azem Vlasi je poudaril, da je ZSMJ od vsega začetka podpirala predlog, da je 11. festival na Kubi, v prvi socialistični državi v /ahodnem delu sveta in da smo se prepričali, da se je kubanski narod zelo potrudil.za dobro organi-zacijo. ,,Vsi čutimo gostoljubnost kubanskega naroda. Festival pomeni korak naprej v mednarodni uveljavitvi Kube. Cuti se težnja, da se politični program festivala oblikuje v eno smer." Tako konkretno je Azem Vlasi odgovoril kubanskemu novinarju tudi na vprašanje — ,,Rek!i ste, da smo napredovali glede na pretekle festivale. Ali lahko poveste nekaj več o tem? " ,,Mislim, da celotna svetovna javnost prav dobro ve, da so bili vsi dose-danji festivali tako organizirani in usmerjeni, da so v glavnem izražali stališča in opredelitve politike vzhodno evropskih držav. Obenem se je prizadevalo, da se ta politična smer prikaže za edino pravilno. Ampak mi mislimo, da mora tak festival izražati veliko širši spekter idejnih in političnih razmišljanj. Na tem festivalu je napravljen korak naprej glede tega. Ustvarjajo se mož-nosti, da pridejo do izraza tudi drugačna mišljonja in opredelitve." Na koncu je Azem Vlasi poudaril, de) je treba nadaljevati z demokracijo festivala in jo krepiti. 6. Na šp^rtnem področju smo imeli ,,majhnu, a izbrano četo". Dragan Zdravkovič in Vinkq Pokrajčič sta osvojila drugo rnesto v teku n.a tisoč petsto metrov" ne glede na to, da so jim ob pnhodu na cilj prisotni žvižgali. Tudi naši šahisti so se dobro odrezali. 7. Tudi kopali smo se nekajkrat v morju (ampak je naš Jadran daleč lepši). Kot tudi sami vidite, dragi bralci, festival kot festival. Mečejo se poiena, vsiljujejo se tuja mišljenja, izvaja se pritisk v kuloarjih in okrog odra. Ko smo vprašali tovariše Kubance, zakaj ni bilo v časopisih objavljeno, da je prispela tudi naša delegacija, so odgovorili zelo prozaično, češ da v svetu vlada pomanjkanje papirja . . . Upam, da se mi je posrečilo zadovoljiti v/ašo vedoželjnost. Naj se dogovorimo. Dokumentov in ostalih stvari je še toliko, da se lahko napolni cela Tribuna. To je samo kroki tega, kar se je dogajalo na festivalu in okrog njega. Če vas še kaj zanima, pridite, telefonirajte! Tu smo — vaši smo! Svefomir Jurcan