AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
ica off orli nil! irff he«
AMERICAN HOME
SLOVENIAN MORNING f DAILY NEWSPAPER
NO. 5.
CLEVELAND, 0., WEDNESDAY MORNING, JANUARY 7, 1942
LETO XLV. — VOL. XLV.
lite« an ant
tiot
Roosevelt zahteva 56 bilijonov za zmago
185,000 bojnih letal in 125,000 tankov moramo napraviti, da bomo štrli osišče
Washington, 6. januarj|. — Predsednik Roosevelt je zagotovil ameriške-narodu končno zmago v "krvavi voj-ni» ko je stopil danes pred kongres, ka. teremu je razvil vojni program za prihodnje fiskalno leto. Povedal je konusu, da bo potrebnih $56,000,000,000, ,s katerimi se bo zgradilo 185,000 boj-letal in 125,000 bojnih tankov do k°nca leta 1943.
Da udarimo sovražnika, kjerkoli in aoarkoli ga moremo doseči, bodo ame-1-ske oborožene čete operirale po vsem svetu, vključno na angleškem otočju in
na ^aljnem vzhodu, je poudarjal predsednik.
Roosevelt je zahteval sledečo pro-jUkcijo vojnega materiala: ' r v V 1942: 60,000 bojnih letal (10,000 ^ec kot je bil načrt pred enim letom), ,00° tankov, 20,000 protizračnih to-pov. 8,000,000 tonaže ladjevja. O0ft V 1943: 125>000 bojnih letal, 75,-.00 tankov, 35;.000 protizračnih topov ln 10;000,000 tonaže ladjevja.
Predsednik je govoril pred skup-^J^zasedanjem senata in poslancev ter
svaril legislatorje, da bo morda doživela Amerika dodatne poraze v tej vojni, toda ameriški borci bodo dali to osišču nazaj "z obrestmi."
Vrhovni izvršni uradnik Zed. držav je dalje izjavil, da je naša naloga težka in edina taka v zgodovini, poleg tega je pa še čas za pripravo kratek. Govoril je o žrtvah, ki jih bomo morali doprinesti in da bo veljal naš vojni program 56 bilijonov dolarjev v prihodnjem fiskalnem letu. Z drugimi besedami : naš vojni program bo veljal več kot polovico letnih dohodkov dežele.
"To pomeni več davkov in bondov in bondov in davkov," je zagotovil predsednik. "To pomeni odpoved luksuzno-sti in drugih življenskih potrebščin. Z drugimi besedami: ta program pomeni s polno paro za vojno od strani posameznika, družine in skupne dežele."
Predsednik je omenil poraze v začetku vojne, toda izjavil je, da bo pričeta ob pravem času močna in uspešna ofenziva. Dosegla se je združitev narodov proti skupnemu sovražniku, je zagotovil Roosevelt. To je bil namen kon-
ferenc zadnja dva tedna v Washington^ v Moskvi in čungkingu. Pri tem se je doseglo zvezo 26 držav, ki so zdaj zedi-njene za skupni nastop proti osišču.
"Militarist! v Berlinu in Tokiu so začeli to vojno," je izjavil predsednik. "Toda združene, razjarjehe sile narodov jo bodo končale. Ko bodo naše sile in naše viri v polnem mobilizirani, bomo udarili na sovražnika. Ponovno in ponovno ga bomo udarili, kjerkoli in kadarkoli ga bomo dosegli.
"Ker ga bomo držali proč od našega obrežja, bomo ponesli vojno k njemu, na njegovo lastno zemljo. Kjerkoli se bodo pokazale sovražne sile, se mora uporabljati ameriško bojno silo. Včasih bodo operacije defenzivne, včasih ofenzivne, da se sovražnika popolnoma obkoli in porazi. Ameriška oborožena sila bo operirala na mnogih točkah Daljnega vzhoda. Ameriška bojna sila bo na vseh oceanih ter pomagala varovati važne zveze, ki so potrebne zedinjenim narodom.
"Ameriške armadne in pomorske sile bodo nastanjene na angleškem oto-
čju, ki predstavlja najvažnejšo trdnjavo v tem svetovnem boju,.
"Ameriške bojne sile bodo branile naše obrežje, pa tudi oporišča izven te hemisfere, katera se lahko uporabi za napad na Ameriko."
S tem je predsednik izjavil, da se bo morda poslalo armado iz Zed. držav in da bomo morda zasedli važna strate-gična oporišča onstran oceana, katera bi sicer lahko sovražnik uporabil za napad na naše obrežje.
"Naš cilj v tej vojni je jasen: uničiti militarizem in osvoboditi podjarmlje-ne narode; ustvariti in zasigurati svo: bodo govora, svobodo vere, svobodo hotenja in svobodo pred vsako bojaznijo kjerkoli po svetu.
"Predno ne bomo tega dosegli, ne bomo odnehali," je poudarjal svečano predsednik. "Pa tudi ne bomo zadovoljni samo s tem, da to dosežemo in potem odnehamo. Sedaj smo odločeni ne samo dobiti vojno, ampak tudi zasigurati mir, ki bo sledil."
Žrebanje novih registrirancev bo pred marcem. Nadaljni se bodo registrirali v marcu
^ashingtc arja"
on. — 9,000,000 moš. n ?e bo registriralo 16. febru-Ja za vojaško službo. To so v prosti od 20 do 44 leta. Par ' ncv zatem se bo vršilo že žre-.le za vojaško vežbo in v teku i.,. ' štirih mesecev bodo že ^ n' v armado.
registracija moških od 18. do ' leta, ter cd 45. do 65. leta se ^ Pa vršila enkrat v marcu. Ti l(*žb	za vojaško slu-
> ampak za vse drugo, kot bo t,0loc;la vlada.
doyegistracijo moških od 20. leta bo imela ameriška ar-
^Pan Lausche je imenoval Mihelicha v komisijo
mada na razpolago 26,000,000 mož, ki nam bodo zagotovili končno in popolno zmago, kot je izjavil predsednik Roosevelt.
Vlada bo pri tem gledala, da produkcija obrambnega materiala ne bo trpela, dasi se bo skušalo vedno bolj nadomestiti moške z ženskami v industriji. Kot doslej bodo oženjeni moški, ki imajo odvisne za preživljati, oproščeni vojaščine, vsaj dokler ne bo večje sile za dodatno vojaštvo. Toda naborne komisije bodo odslej bolj stroge pri opro-ščevanju.
j, Ceraj je imenoval župan od v	lausche slovenskega
etnika John L. Mihelicha kot C1vilne komisije. Imeno-
' ranlc člana
Vin'	JUJiinsije. liiicnu-
jn , stoI>i v veljavo v pondeljek je -!'min tra-)a šest let. Ta urad
ea*el° važen. Ta komisija odlo-Usl Za vse mestne in okrajne Ho ence> ki spadajo pod civil
Hull očita Japoncem živalsko divjaštvo
Washington. —Državni tajnik Cordell Hull je obdolžil Japonce, da so se ponižali do pravega živalskega divjaštva, ko so grozili, da bodo ustrelili v Manili vsakega belega človeka, ki se bo prikazal na cesti.

ko:
t misijo. Ta komisija ima
Us]iV'a ^rne v urac* vsake£a
?ocl nca> ki -l'e bil odstavljen, ^•^isdikcijo te komisije spa-Saii VSl mes^ni stražniki, ognje. betlC!' mestni in okrajni usluž-^'her ^ iskreno čestitamo Mr. n0v, Icbu na tem važnem ime-Sch^nju' tudi županu Lau-VeR. U' je izbral tako zaneslji-^/lu- vestne£a človeka, kot je ^ Mihelich. Ker zahteva ta lHr ;am0 delno zaposlitev, bo opr. ^ihelich tudi v nadalje avl.ial svoj odvetniški posel.
»hf!11 Iausche apelira za
Ost°voljne prispevke
j
ilUe^11 Fra"k J. Lausche bo kate?VH' danes poseben odbor, ^ reKa naloga bo, da zbere st0V(Ješčani kakih $125,000 pro-b0 lnih doneskov. Ta denar se t^bil za najnujnejše po-^a]Clne pri civilni obrambi.
Za civilno obrambo, odko-Dosi!6 bo vaa stvar vodila, bi že a|» Pa ni denarja niti za ^ nino, niti za opremo ura-
V Albaniji je prišlo do krvavih demonstracij proti Italijanom
London. (Oj^A). — J Tirani, Albanija, je. bil ubit 70 letni verski vodja Muslimanov, Bek-tashis, ker se je udeležil protifašističnih demonstracij. Starček je bil ljubljen pri vseh Albancih, ne glede na versko prepričanje. Zato pa, ko se je narod zbral k demonstraciji proti fašistom, je stopil na čelo narodu, da bo tako dobila demonstracija patriotično in narodno lice.
Italijanska policija je streljala v demonstrante in jih ubila 20. Toda ljudje so odvrnili s streli ter ubili pet italijanskih karabinjerjev in enega polkovnika.
23 dni je že velika razlika
L ' ■ 1 Washington, 6. jan. — Predsednik Roosevelt je podal speakerju Rayhurnn za njegov 60. rojstni dan sledečo čestitko:
"Še mnogo srečnih dni! Kaj ne, zelo neprijetno je, če je človek že toliko star! Meni še manjka pohiih 23 dni!"
Nove uradnice
Društvo Jutranja zvezda št. 137 ABZ je izvolilo za leto 1942 vse stare odbornice in sicer: Predsedica Genovefa Zupan, podpredsednica Frances Brancel, tajnica Dorothy Strniša, 13608 Coit Rd., tek MU-2730, zapisni-karica Julia Brezovar; nadzornice: Rose Levstek, Paulina Dur-java, Mary Bradač, vratarica Paulina Zigman, društveni zdravniki vsi slovenski zdravniki v Clevelandu, zastopnici za Ohij-sko federacijo Dorothy Strniša in Mary Bradač, zastopnica za SND Mary Bradač, odbor za pomoč Jugoslavij.i Genovefa Zupan, namestnica Dorothy 'Strniša.
Ness je degradiral ognjema snega poveljnika Barretta
Varnostni direktor Ness je včeraj degradiral Patricka Barretta, ki je nosil v ognjegasnem oddelku šaržo poveljnika, za navadnega ognjegasca. Barlrett ima že 28 let službe. S tem bo izgubil $1,124 plače na leto in opravljati bo moral navadna dela ognjegasca. Kaznovan je bil, ker je javno obdolžil direktorja, da dela razdor med ognjegasci.
Novi uradniki
Društvo Lipa št. 129 SNPJ je izvolilo za leto 1942 ves stari odbor in sicer: Predsednik Joseph Trebeč, podpredsednik Andy Skerl, tajnik Anthony Meklan, 485 E. 109. St., blagajnik John Sivec, zapisnikar Kari Penko; nadzorni odbor: Stanley Pockar, Frank Sot in Joseph Filipič, vratar Anton Nordin, zdravniki: dr. Kern, dr. Oman, dr. Skur. Seje vsako 2. nedeljo popoldne v SND, staro poslopje.
Rusi so vzeli Nemcem v petih dneh 572 vasi in mest v ofenzivi
Moskva, 7. jan. — Ruska bojna mornarica na ičirnem morju je izkrcala v presenetljivem pohodu na Krimu veliko število vojaštva in bojne opreme. Rusko vojaštvo je stopilo na suho pri Eupatoriji, severno od.Sebasto-pola. S tem je postala nevarnost za 100,000 Nemcev, ki oblegajo , Sebastopol, da jim bo odrezan umik iz polotoka Krima. | Dalje naznaja rusko vrhovno j poveljstvo, da je vzela ruska armada nacijem tekom zadnjih petih dni 572 vasi in mest ter pri tem pobila najmanj 10,000 Nemcev. Ruska ofenziva se še vedno vali proti vzhodu vzdolž vse fronte.
Umikajoči Nemci zapuščajo ruske ujetnike zmrzniti
Stockholm. (ONA). — Nek švedski zdravnik, ki je bil prostovoljno z nemško armado, se je vrnil in pripoveduje, da so Nemci pustili na deset tisoče ruskih ujetnikov, ki so jih bili zajeli še pri prvem prodiranju, da so umrli od glada, ali zmrznili.
V okolici Rige, Minska in drugih mest so Nemci zgnali skupaj velika krdela ruskih ujetnikov, ne da bi jim dali kako zavetje pred burjo in snegom in skoro brez gorke obleke.
Zdravnik je rekel, da se je vrnil na švedsko, da bo protestiral proti nečloveškem ravnanju z ruskimi ujetniki. Povedal je tu*-di, kako da Nemcem primanjkuje zdravniških potrebščin in zdravnikov za fronto.
Kratke vojne in druge vesti
LONDON. — Pet nemških oficirjev je bilo ubitih in 14 ranjenih, ko se je razpočila bomba v njih klubu v Parizu. Razstrel-
bi je sledila silna panika.
* * *
WASHINGTON. — 24 ur zatepi, ko je mornariški oddelek vlade vprašal za $845,000,000 za mornarico, je mornariški odsek
poslanske zbornice to vsoto odobril.
* ■ * *
DETROIT, MICH. — Avtni magnat Henry Ford je izjavil, ko je slišal Rooseveltov vojni program, da se ga bo sigurno lahko
izvršilo in sicer že v začetku 1943.
* * *
LONDON. — Glavne nemške radijske postaje v Berlinu, Hamburgu, Koelnu, Leipzigu ter Stuttgartu so prenehale obratovati sinoči že ob sedmih.
*	c	*
RIM. — Turinski časopis La Stampa je imel včeraj polno hvale o generalu MacArthurju, ki s takim pogumom in odporom brani Filipine.
•-S	*	*
NEW YORK. — Bivši svetovni prvak v rokoborbi, Jack Dempsey, bi rad vstopil v vojaško službo, kjerkoli bi bil uporaben. Zavrnili so ga, ker je že star 46 let.
*	* *
CLEVELAND, O. — župan Lausche bo šel danes do gover-nenja Brickerja, da dobi finančno pomoč za civilno obrambo v okraju Cuyahoga.
* * *
WASHINGTON. — Zakladniški urad naznanja, da bo kupil od Rusije za nadaljnih 20 milijonov dolarjev zlata, ali vsega skupaj dozdaj za $60,000,000. S tem denarjem Rusija kupuje tukaj vojne potrebščine.
-o-
Romunski kralj Karol pride v U. S.
New York, 6. jan. — Romunski kralj Kralj, ki se nahaja v Mexico City, pride okrog 20. januarja v Zed. države. Povabili so ga sem oni domoljubni Ro-munči, ki delajo za svobodno Romunsko in za zmago demokracij.
Srbski častnik prosi orožje za Jugoslavijo
London. (ONA). — Drojloš Sekulič, ki je po velikih težavah pobegnil iz Jugoslavije in dospel v London, kjer je bil imenovan za atašeja pri jugoslovanski vladi, urgira zaveznike, naj kakor hitro mogoče pošljejo orožje in municijo v Jugoslavijo, kjer so odprli jugoslovanski četniki tretjo fronto proti Hitlerju.
"Jugoslavija ni izgubila vojne," je rekel Sekulič. "Kadar se rešuje vprašanje o zalaganju orožjem armade, ki se bore proti skupnemu sovražniku Hitler ju, naj se ne pozabi, da potrebu jejo jugoslovanski četniki nujno orožja in municije. Nemčija nima samo bojne fronte na zahodu in vzhodu, ampak jo ima tudi na jugovzhodu, v Jugoslaviji," je rekel.
"Invazija Jugoslavije je bil
samo začetek vojne. Ko je udrlo proti koncu maja in začetkom v Jugoslavijo 30 nemških meha-j junija izginjale nemške mehani-niziranih divizij poleg italijan.j zirane divizije v smeri proti Ruskih in drugih, so vojaki in na- siji, smo takoj pograbili priliko rod po kratkem, toda brezuspešnem boju spoznali, da je važno pripraviti se za prihodno stopnjo boja, kot pa izgubiti vse pod brezupnimi pogoji.
"Na deset tisoče jih je vzelo puške, strojnice in kolikor so mogli nesti municije, pa so vse to zakopali na polju in drugod. Zunanjemu svetu se je zdel takrat položaj v Jugoslaviji kon-fuzija po izgubljeni bitki, toda mi smo videli vse to drugače.
"Vsi smo trdno sklenili, da se nikdar ne podamo ter da bomo storili vse, da preprečimo sovražniku ugonobiti deželo. Na skri vnem smo se začeli pripravljati na drugo stopnjo vojne. Ko so
Videli smo, da imamo proti sebi samo take vrste avstrijsko in nemško pehoto, kot smo jo z uspehom uničevali v zadnji vojni.
"Takoj je bilo izdano povelje, da začnemo z bojem. Druga stopnja vojne se. je pričela. Nemce smo počasi prisilili, da so izpraznili razne dele Srbije. Danes se skoro ne upajo prikazati v razne kraje naše dežele. To je delo jugoslovanskih četnikov.
"Zato pa moramo neprestano gledati na to, da jim pošiljamo zaloge ter jih pripravljamo za veliko in težavno nalogo, ki jih še čaka."
Češki zunanji minister Jan Masaryk pride v mesto
V nedeljo bo v Clevelandu češki zunanji minister Jan Masaryk. Imel bo javni govor ob 2:30 popoldne v mestni glasbeni dvoTani. Nobene vstopnine ni k tej prireditvi in vsak je prijazno vabljen.
Masaryk je visoko naobražen člcvek. Pohajal je univerzo v Pragi in v Bostonu. Ko je bila organizirana samostojna republika češko-Slovaška, je bil Masaryk njen prvi zunanji minister. Potem je bil zastopnik v Washingtonu in zatem češki poslanik v Londonu.
Mr. Masaryk se nahaja v Ameriki od oktobra. Zdaj se bo vrnil zopet nazaj v London k vladi. V nedeljo bo zadnji njegov govor v Ameriki.
Ker bo v svojem govoru povedal in orisal sedanji položaj v Evropi, bo to gotovo zanimalo vsakogar. Masaryka bo predstavil župan Frank Lausche.
-o-
Šola za popravo starih avtnih koles
Washington, O. — Vojni oddelek vlade naznanja, da bo začela pošiljati v Akron, O. vojake, ki se bodo v tamošnjih tvorni-cah za kavčugaste produkte naučili, kako se popravlja in obnovi obrabljena avtna kolesa. Na ta način bo armada lahko prenovila na tisoče koles. Tečaj bo trajal osem tednov in po 20 vojakov bo poslanih v en tečaj. Potem bodo prišli pa zopet drugi. -o-
Nemški vojaki v Libiji se vdajajo z upanjem, da bodo poslani v Kanado
Kaira. (ONA). — Kot trdijo poročila, se nemški vojaki v Libiji predajo angleškim četam kar v trumah in to pri vsaki priliki v upanju, da bodo poslani v ujetništvo v Kanado ali v Avstrijo.
Glasom angleških poročil so nemški vojaki pod vtisom, da bodo dobili po vojni v teh deželah komplekse zemlje in pa državljanstvo. Večina nemških vojakov, zlasti mladeniči pri 17 in 18 letih vidijo edino rešitev od Hitlerjeve brutalne vojne mašine v ujetništvu.
Nek nemški poročnik je izjavil napram svojim zavojevalcem : "Nov svet in ne nov red so sanje nemške mladine. Toda ne nov svet pod Hitlerjevo oblastjo."
--o-
Iz raznih naselbin
Chisholm, Minn. — Uprava tega mesta je od 2. decembra v rokah tu rojenih, mladih Slovencev. Za župana je bil izvoljen rojak John Gornik in poleg nje-*ga so bili izvoljeni štirje slovenski alder man i: Tone Dren, B^rank Kočevar, Edvard Kočevar in John Madrič; vsi so še mladi možje. Gornik je star 34 let, oženjen in oče štirih otrok. Prej je bil šolski odbornik.
Denver, Colo. — Dne 25. novembra je bila v Arizoni pri Hallbrooku velika avtomobilska nesreča, pri kateri so izgubili življenje George Špehar iz Den-verja, njegova žena in njun štirinajstletni sin. Drugi sin, ki je
Na vojaškem dopustu
Pvt. Joe Zupančič iz 1201 E. 60. St., ki se je pred kratkim vodil avto, je ostal pri življenju
mudil na dopustu, se želi zahva liti vsem prijateljem, ki so ga obiskali za časa njegovega dopusta.
Dodatno naznanilo
Poroča se nam, da zapušča pokojni Joseph Menart tukaj tudi hčer Mary Peterlin na 9605 Yale Ave. Njegov pogreb se bo vršil jutri ob devetih v cerkev sv. Vida.
Zadušnica
V petek ob osmih bo darovana v cerkvi sv. Vida sv. maša za pokojnim Mary in Joseph Glavich.
in nahaja se v bolnišnici. Družina je bila na obisku v Califor-niji in se je vračala domov, ko je v Arizoni počil obroč na kolesu in to je zagnalo avtomobil ob cementni steber ob cesti ter ga razbilo, špehar je dolgo let vodil trgovino v Crested Buttu, Colo., in pred kratkim se je preselil v Denver. Ostali so trije sinovi in dve hčeri.
North Chicago. — Dne 20. dec. je umrl Tomaž Serše, star 65 let in rojen na Vrhniki. Tu zapušča sina in vnuka.
r r
6117 St. Clair Ave.
AMERIŠKA DOMOVINA"
AMERICAN HOME
SLOVENIAN DAILY NEWSPAPER
JAMES DEBEVEC. Editor
Cleveland, Ohio.
Published daily except Sundays and Holidays
NAROČNINA :
Zr. Ameriko in Kanado, na leto $5.50. Za Cleveland. Do oošti. celo leto $7.00 Z.-. Arr.crikc in Kanado: pol leta $3.50. Za Cleveland. V)o pošti, pol leta $3.50 Za Cleveland, po raznašalcih: celo leto $5.50: pol leta $3.00 Za Evropo, celo leto $7.00 Posamezna številka 3c
SUBSCRIPTION RATES: United States and Canada. $5.50 per year; Cleveland, by mail. $7.00 per year U. S. and Canada. $3.00 for 6 months: Cleveland, by mail, $3.50 for 6 months Cleveland and Euclid, by carrier $5.50 per year, $3.00 for 6 months European subscription. $7.00 per year. Single copies, 3c
Entered as second-class matter January 5th, 1909, at the Post Office at Cleveland. Ohio, under the Act of March 3d. 1878.
83
No.
Wed., Jan. 7, 1942
Srbski narod je zelo dober našim ljudem
Večkrat smo že prinesli poročila iz zanesljivih virov o silnem preganjanju naših ljudi od strani Nemcev. Iz tistih krajev, katere so zasedli naciji, so izselili vse boljše kmete, vse duhovnike, profesorje, učitelje in druge voditelje naroda. Na njih mesta, na naše lepe slovenske kmetije, pa naseljujejo Nemce iz rajha. Naša sveta slovenska zemlja bo zdaj orana od nemških rok. Gotovo bo celo naša zemlja plakala nad žalostno usodo njenih pravih lastnikov, saj je bil vendar ta lepi košček sveta ustvarjen samo za Slovence. Saj ne verjamemo, da bo ta naša zemlja, ki bo spomladi orana in obsejana od rok zakletega sovraga, sploh hotela spočeti in •roditi sad roparju. Naj mu rodi osat in plevel!
Na vse kraje pode Nemci zdaj naše ljudi! S seboj ne smejo vzeti niti vse svoje obleke. Kar imajo na sebi in 200 dinarjev dobe, pa hajdi . . . kam? ... v tuje, neznane kraje!
Mlade in zdrave fante in dekleta vlačijo gori v rajh, kjer jim bodo tlačanili. Nekatere pošiljajo notri na Poljsko. Največ pa so jih poslali v Srbijo. Trdi se iz zanesljivih poročil, da je že nad 60,000 naših Slovencev doli v Srbiji. Pomislite, poslali so jih k Srbom, ki so že sami največji reveži. Saj je srbska zemlja še v mirnih časih komaj skromno preživljala svoje ljudi. Sedaj so pa naenkrat dobili v goste, radi ali neradi', še naše Slovence. ■
Ali si moremo sploh predstavljati to žalostno sliko, ki se je odigravala in se še odigrava po revnih srbskih vaseh, ko je nemško vojaštvo prignalo tisoče naših Slovencev in jih porazdelilo po vaseh, ali pa so jih prignali samo do vasi, potem naj si pa sami iščejo strehe in kruha. Kdo je bolj tr-# pel: ali naši slovenski siromaki, ki so padli v breme revnim srbskim seljakom, ali srbski bratje, ki naj ali sprejmejo največje reveže na svetu, ali naj jih odženejo od hiše? Lahko si mislimo o srce trgajočih prizorih, ko sta se Srb in Slovenec zjokala-drug drugemu na prsih in tožila nebu svoje strašno gorje.
In zopet moramo reči, da so Srbi s prav toplim srcem sprejeli naše slovenske siromake. Dali so jim, kar so jim pač mogli dati. Vsak, še tako skromen košček kruha so brez godrnjanja delili s slovenskim bratom. Srbske družine so se stisnile v revnih bajticah, da se je dobil prostorček za Slovence. Tudi pri mizi se je dobil prostor za našega Slovenca. Dali so mu žlico v roke in rekli: "Brat Slovenec, prisedi in zajmi iz sklede. Kar imamo, bomo delili po bratovsko s teboj. Dokler bomo kaj imeli, bomo imeli vsi skupaj enake deleže. Ko ne bomo imeli več, pa bomo videli kako bo. Saj to np bo trajalo večno. Prestali bomo tudi to kazen, saj smo vajeni trpeti. Pa i to nas ne bo sključilo, nas ne bo upogni-lo, ne bo strlo našega srca. Prišel bo dan tudi za nas, dan odrešenja, a za sovraga dan plačila. Bog i Sreča junačka!"
Tako so govorili naši bratje Srbi in tako govore dan za dnem našim križepotnikom, našim slovenkim brezdomovin-cem. Kako naj Slovenci kdaj pozabijo na to plemenito delo srbskih bratov! Nikdar ne bodo pozabili, nikdar ne smejo pozabiti! Na tisoče slovenskih življenj bodo rešili gladne smrti bratje Srbi. V imenu našega, na križ pribitega naroda, tisočkratna jim hvala.
Nad 60,000 Slovencev zdaj osebenkuje pri Srbih. Nad 60,000 naših slovenskih siromakov je našlo skromno, toda gorko streho v Srbiji. Zapomnimo si to, zapišimo si to globoko v srce. Prišel bo dan, ko bodo prišli naši Slovenci zopet na svojo sveto zemljo in takrat bodo lahko bratom Srbom
poplačali. In vemo, da bodo!
* * *
Kar smo gori napisali, so gola dejstva. Naš namen ni in tudi pomena ne bi imelo, da bi stvari olepšavah ali jih delali bolj črne. Kdor temu ne verjame, bo moral počakati do konca vojne. Ko bodo zopet vzpostavljene zveze s staro domovino, bomo dobili vse to potrjeno iz ust naroda samega. Bojimo se pa, da je položaj naših ljudi še stokrat bolj žalosten. kot smo ga pa tukaj naslikali.
Na rokah pa imamo pismo iz stare domovine, ki potrjuje vse naše trditve. Tukaj navajamo vsebino pisma, ime in naslov osebe, ki ga je pisala. Torej pač dovolj dokaza onim, ki morda še vedno zmajujejo z glavo češ: eh, saj ni tako hudo.
Pismo nam je poslal n^š prijatelj John Anžiček iz Gir-arda, O. in se dobesedno glasi takole:
"Ljubi moj Francelj!
"Prej ko Ti nadalje pišem. Te najprej srčno pozdravljam ter Ti sporočam, da sva s Fani zdaj ubogi begunki. Za svojo lastnino ne moreva imenovati drugega kot kar imava na sebi.
"Prišlo je namreč povelje v sredo 21. oktobra, da je ukazana splošna selitev našega naroda iz naših krajev. Veliko nas je raje pobegnilo iz Bučke, kot bi se dali vlačiti bogve kam. Pustili smo vse in si rešili samo golo življenje. Šli smo čez mejo iz Nemčije v Stopno, kjer so Italijani in se naselili pri očetu.
"Doma v Bučki smo imeli vsega dovolj; letina nam je bila še dosti dobro obrodila. Danes nimamo pa deti kaj v j usta. Pa se ni treba tega preveč ustrašiti, saj smo se mi do-j volj, pa kaj pomaga! Piši mi, kaj naj zdaj napravim. Sprej-j mi obilo pozdravov od Tvojih domačih, posebno pa od Tvo-| je žene Fani Paušič, vas Stopno št. 4, občina Škocjan pri ( Mokronogu."
[ BESEDA IZ NARODA j
To bo morda naša zadnja večerja
Cleveland, O. — Se reče, saj zadnja ravno ne bo, ampak tako izborna kot bo ta, pa morda ne bo več. Govorim namreč o naši lovski veselici, katero priredi naš Euclid Rifle klub v nedeljo 11. januarja ob sedmih zvečer v Slovenskem domu na Holmes Ave., z običajnim lovskim plesom. Dva ogromna srnjaka sta ali bosta skočila v ka-strolo in dala svoje lepo življenje v blagor naših cenjenih gostov. Danes, pravijo, moramo pozabiti na vse žrtve, ker j6 vojna, zato se*tudi srnjaka ne smeta pritoževati zaradi tega, če ju je pičil svinčen brencelj tje za komat.
Morda ste že slišali važno novico, da smo v vojski. In ker so fantje pri našem klubu nekakšna titular armada, ki se razume na puške, je prav lahko mogoče, da bodo pozvani na Filipine, da bodo za Japonci os-nike pobirali. Posebno bi bili naši fantje uporabni za streljanje v aeroplane. Imamo namreč dobre vaje v streljanju na lončene golobe, katere zadevamo kot bi lesnike otresal, čeprav so komaj nekaj večji kot šterak. Kaj bi šele napravili, ko bi imeli za cilj en takle japonski bombnik. Saj bi bil v pol sekundi kot sito.
Zato pa, ker ne vemo, kdaj bomo poklicani, bo morda prav to naša zadnja večerja brez sodelovanja japonskih bombnikov. Vidite, ljubi moji in moje, da je najboljše, da se pridete v nedeljo večer poslovit Od svojih hrabrih lovcev, ki bodo peli:
• I < 1 • 1 -.J.. ■ i. 4-. L . , ; , ...
Bobni bodo ropotali in pa fantom oznavali: zdaj je prišel tisti čas ko na vojsko kliče glas.
Bobni bodo ropotali, fantje pa slovo jemali: od očeta, od matere, od svoje ljubce žalostne.
In ko bomo tako peli in si brisali oči, bomo od prevelike žalosi marširali naravnost tje za baro in kričali: en pir, pa en šnops! In takrat bo res prava sreča za Japonce, da so 5,-000 milj oddaljeni od bare Slovenskega doma.
Pridite na to našo lovsko veselico vsi lovci iz države Ohio. Pridite vsi naši prijatelji in znanci, da si bomo še enkrat segli v roke. Zelo hvaležni vam bomo in obljubljam vam, da bomo vsakemu našemu gostu prinesli iz vojske za spomin po enega Japončka, da si ga bo obesil k uri, ali pa del mesto murčka v ušesa.
Garantiram vsakemu in vsaki pravo nebeško zabavo, kakršna je bila še vselej na naši veselici. Vas vse skupaj lepo pozdravljam.
Jim Šepic, predsednik --o-—
Za narodno čitalnico
Po zibeli civilizacije, osrednje Evrope, mandrajo, macisti-čni, in fasistični krvoloki, kateri so še hujši kakor so bile hun-ske in tatarske horde. Evropski narodi so postali sužnji nemškega vojaškega škornja, kolo časa jih je obrnilo nazaj v zgodnji srednji vek s tako brutalno silo kakor jo še ne pozna zgodovina človeštva!
Kakor prihajajo sem tajna poročila od naših svojcev , in prijateljev, bratov itd. zapirajo naše šole, zatirajo naše časopisje in sežigajo naše knjige, Naši pisatelji,in pesniki in vsa inteligenca je preganjanja, ali pa poslana čez mejo naše in njih domovine.
Kaj je naloga nas Slovencev v Ameriki, da pomagamo tem trpečim v domovini? Prvič je potreba da pomagarho jugoslovanskemu pomožnemu odboru po svoji moči. Drugič je da vzdignemo glas tako visoko, da se bo slišalo tudi v Washington, da smo preganjani na naši zemlji, katera je naseljena z slovenskim rodom čez tisoč let.
Tretjič je pa naša sveta dolžnost, da ohranimo to, kar smo si ustanovili v teku dolgih let tukaj v Ameriki. To so naša kulturna in prosvetna društva, zadnje čase se vidi, da smo postali zelo brezbrižni proti tem, res je da umirajo naši vodilni ljudje, nekaj je pa krivo tudi nočno delo. Ali tudi temu se da odpomoči, ako bi bilo malo več požrtvovalnosti in resne volje. Nobeden ni brez napak, in nobeden ni popolen, zato bi si morali biti kulturni delavci v resnici kot bratje.
Apelira se na vse bivše člane, Jadrana in Čitalnice, da postanejo spet člani teh društev in tako pomagajo oživeti naše družabno življenje v Slovenskem delavskem domu. Članstvo čitalnice SDD se pa opozarja, da se vrši občni zbor čitalnice 7. januarja ob 8. uri zvečer, pridite vsi, ker se bo volilo nov odbor in ukrenilo več drugih važnih stvari.
Louis Elovar -o-
"0 ta vražja vdova"
Staro leto je minilo in pričelo se je novo, vsi pa si gotovo želimo, da bi bilo novo leto bolj zadovoljno in srečno kot je bilo lansko. Prav to želi vsem svojim prijateljem tudi dramsko društvo "Verovšek," da se bomo pa takoj v začetku leta malo nasmejali nam je to dramsko društvo pripravilo malo zabave v nedeljo, 11. januarja, v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd.
Verovškovi so se namenili, da pripravijo malo smeha na naš oder in to bo prav gotovo v nedeljo, ko nam bodo podali veseloigro "O ta vražja vdova." Torej že ime va mpove, da bo res j nekaj veselega in zabavnega. Pričetek predstave bo pa za enkrat prav točno ob 3:30 in nikakor ne ob štirih, kakor nekateri mislijo. Kdor bo prišel kasneje kot ob 3:30 bo zamudil eno dejanje in naj kar sam sebi pripiše.
Vstopnice dobite pri vseh članih ali pri tajnici kakor tudi pri bari v Slovenskem delavskem domu. Cena vstopnicam je v predprodaji 40 centov in pri blagajni pa 50 centov.
Pridite v nedeljo k tej Verovškovi- predstavi in užili boste par ur neprisiljenega smeha in veselja. Vse vloge so v dobrih rokah, kar nam jamčijo sledeča imena: Jennie Prime, (Jecilia Jaklitz, Mrs. Bašel, Joe Godec P. Šter, Jereb, A. Božič in Frank Zakrajšek. Le pridite in si vsaj za par ur olajšajte svoje misli, saj v današnjih časih itak ne slišimo drugega kot o vojni in prav nam bo prišlo, če se bomo malo od srca nasmejali.
Po igri pa se vrši plesna zabava, da se bo vsak lahko naple-sal po svoji volji. Za poskočne polke in valčke bodo skrbeli Vadnalovi fantje. Za prvo uro bodo igrali samo polke in valčke, seveda pozneje pa morajo dati malo prilike za ples pa tudi mladini. Iz tega vidite, da skrbimo, da bo za vse dovolj neprisiljene zabave. Le pridite v nedeljo v Slovenski delavski dom na Waterloo Rd.
In pa za večerjo vam ni treba doma skrbet, ker naše kuharice bodo pripravile vse najboljša in se boste lahko imenitno havenerjali za majhno vsoto.
Poleg tega pa bo preskrbljeno tudi za žejne. Torej kaj morete še kaj več pričakovati za en večer? Za borih 50 centov, če kupite vstopnico pri blagajni, ali za 40 centov, če jo kupite v predprodaji, boste imeli dovolj smeha, veselja, godbe in plesa in vse v enem večeru. Vas prijazno vabi odbor, da se odzovete v velikem številu,
Anna Vadnal
Ob moji 35 letnici
Pise Jacob Resnik
(Nadaljevanje)
Naslednji dan je bil petek in smo dobili še zajtrk na parni-ku, potem pa so nas zares izpustili s parnika. Na otoku solza je bilo kmalu vse v redu opravljeno. Tako sem 21. oktobra 1906 stopil na ameriška tla. Po vseh opravilih so nas končno spravili na vlak in nekako ob sedmih zvečer smo se odpeljali proti Clevelandu. Povedaho nam je bilo, da bomo v soboto večer že na svojem cilju. A vlak je imel zamudo, da smo bili precej pozni. Naš vagon so bili zapeljali nekam na stransko progo in nas pustili čakati skoro vso noč, šele proti jutru so se spomnili tudi na nas in nas prišli iskat. Ko sem bil zvečer stopil iz vagona, da bi pogledal kje smo, pa nisem videl drugega kot temo. Nikjer ni bilo videti ne postaje in ne nobene hiše v bližini in že sem si mislil: no, ta je pa lepa, komaj prvi dan smo v Ameriki, pa smo se že izgubili. Končno so se nas pa vseeno usmilili in so nas zapeljali na postajo.
Kako smo bili zopet vsi začudeni, ko smo gledali tako podrtijo kot je izgledala tedaj Union postaja. Prav tako se mi je zdelo kot da vidim kak podrt grad. Postrežčki so bili pa tako vljudni in dobri, da ko sem stal še na stopnjicah vagona pa mi je že. nekdo potegnil kovčeg iz rok in me lepo peljal do svoje kočije. Seveda moj spremljevalec Jože je bil pa tudi z mano. Kočijaž naju je še vprašal za naslov in nato pa je pbgnal svoje kljuse. Kako so ljudje postrežljivi v Ameriki, vidiš, da so naju komaj čakali, saj si videl kako naju je bil mož vesel. Jože pa pravi: to postrežbo bova morala najbrže še drago plačati. Jaz sem seveda malo ugovarjal čemu naj bi plačala, saj ga nisva midva klicala, da naju vozi. V takih pogovorih smo se pripeljali do visokih hiš pa pravim: Ti Jože, daj ga vprašat, če razume nemško. Res sva ustavila voz in ga vprašal, če razume nemško. Prikimal nama je in nato pa sva ga vprašala, koliko nama bo računal za to vožnjo. Povedal nama je, da od vsakega po 3 dolarje.
Hitro sem v duhu preračunal koliko to znese na naš denar in sem bil takoj gotov, da naju bo vožnja stala vsakega po 15 kron. Nak, to je pa že malo preveč sem si mislil. Začeli smo se pogajati in sva mu ponudila po dolar in pol, po dva dolarja od vsakega, a kočijaž pa je le trdil svoje, da tri dolarje od vsakega. Jaz pa sem rekel: ti imej svoje kljuse in midva bova pa hodila, saj še poldne ni, bova že kako prišla in takoj prvi dan zaslužila vsak 15 kron. Vzel sem kovčeg in skočil doli in moj spremljevalec pa je storil isto. Mož je sicer nekaj kričal s svojega visokega sedeža, a prpdno je bil on na tleh, sva bila midva že precej stran od njegov kočije. Povedal sem mu še, da ker ni bil zadovoljen s štirimi dolarji, da ne bo dobil pa nič. Šla sva dalje, kjer sva videla precej voz ulične železnice. JJgibala sva, katera bi bila prava za na-j ju. Kar pristopi k nama neki ( moški in naju nagovori po slo-1 vensko "Odkod sta prišla fan- J ta?" pa se odrežem "iz Kranjskega." O11 pa, pravi, saj to
vem, jaz bi le rad vedel, odkje sta doma? Tako sva mu povedala, da je Jože tam blizu Vel. Lašč in jaz pa od Litije. On nama pa hitro pove, da je pa iz Žužemberka.
Pokazal sem mu še naslov, ki sem ga imel s seboj, 7919 Burke Ave. Pogledal ga je in rekel, da ne ve kje bi bila ta ulica. Povabi naju na poulično in nama pove, kjer vama bo sprevodnik rekel iti doli, tam pa izstopita. Tam bo že dosti Slovencev Peljala sva se po St. Clairju. Na 62. St. in St. Clair Ave. pa nama sprevodnik pove, da naj izstopiva. Ravno so prihajali ljudje od maše pri sv. Vidu. Blizu naju se ustavi gruča ljudi in sva slišala pogovore, da sta zopet prišla dva gri-narja in šli so dalje. Nihče se ni več zmenil za naju.
Tedaj mi je prišla na misel tista dogodba o popotniku, ki je potoval iz Jeruzalema v Jeriho. Farizej ga je pogledal in šel dalje; mimo gre judovski duhovnik in stori isto. Pa pride usmiljeni Samaritan in ga vzame v oskrbo. Tudi k nama je pristopil usmiljeni Samaritan. To je bil neki gospod s cilindrom na glavi. Prijazno naju nagovori: "Kam sta pa vidva namenjena?" Jaz sem se pa hitro odrezal: "V Ameriko!" No, kaj bosta v hodila v Ameriko, se nasmeje, saj sta že tukaj. Kar jaz mislim je to: kam sta nameinjena, na kateri naslov. Pokazal sem mu zopet naslov, a tudi on ni vedel kje je tista tako želno pričakovana Burke Ave.'
Nato pa naju povabi s seboj rekoč: "Pojdita z menoj v salon, vaju bom enkrat tretal, potem bomo pa že našli ta naslov." Ko stopiva z njim preko ceste, mislim, da je bilo na vogalu 63. ceste v salon odzadaj. Prav čudni vhodi so bili in že sem bil v strahu, da naju bo kam zapeljal. V gostilni pa je bilo bolj prijazno in najin Samaritan reče gostilničarju: "Dva grinarja sem dobil na cesti, daj jim pit." Jaz sem ga precej nezaulpno vprašal, kaj neki pomeni beseda tretal, kaj morda to pomeni pijače kupiti? Na kar mi on pritrdi. Povedal sem mu, da sem bil že v strahu, kaj neki bi to pomenilo in posebno pa še ko smo po tako skrivnih potih hodili v gostilno. Povedal sem mu tudi, da sem se že bal, da naju bo mogoče prodal v sužnost.
Sredi gostilniške sobe je bila velika miza in krog nje so hodili fantje z dolgimi palicami, igrali so — biliard. Ko so slišali moje pripovedovanje, so se takoj pričeli oglašati: pa še name jim daj pijače in zopet drugi — pa še name jim nalij itd. Seveda najhujše pa je bilo pri tem to, da nisem mogel piti, ker že skoro tri dni nisem nič jedel.
Ko sva povedala vse svoje povesti, od kje sva in kdo sva, tedaj pa se eden oglasi in pravi, da je v sosednjem salonu nekdo, ki je prav tam doma kot je bil moj prijatelj. Takoj so naju odpeljali čez nekatera dvorišča, mislim, da k Brodniku, doli proti jezeru. Ko stopimo notri že zakliče: "Martin, neki fant je prišel iz starega kraja in pravi, da je iz iste vasi doma kot si ti." Pa ti pride zopet imeniten gospod, vsaj tako se mi je zdelo in vpraša mojega prijatelja iz katere vasi je doma. Moj prijatelj mu pove, a vasi si pa nisem zapomnil, samo toliko vem, da je bil doma iz fare Rob. Dalje ga vpraša, čigav je. Martin ga nato vpraša še več vprašanj potem pa reče: "Fant, ali veš kdo sem jaz?" Fant odkima. Nato mu pa reče Martin: "Jaz sem tvoje matere brat, tvoj stric sem," in ga od samega veselja objame in pritisne k sebi.
To je bilo veselo svidenje. Na- ( šla sta se stric in nečak. Martin ; takoj odvede svojega nečaka v trgovino, kjer ga je prvi dan1 oblekel v ameriško obleko. Ta-
ko sedaj boš pa ostal pri mi Pozneje sem zvedel, da je Jož Rus odšel v Colorado k svoji S stri, če je še med živimi ali f^ tega pa ne vem.	ep,
V tem se je pa že približa^ 12 ura, čeprav je bila v moj^j želodcu že zdavnaj, saj od pipi ka jutro nisem imel gorke jinj v želodcu. Prav rad sem se f»<jj zval klicu v hišo k jedi. Po jiQ sem bil pa zopet v zadregi, kfj<^ ti rekli so da je tu gostilna L, jedli smo vsi skupaj, pa nit5je se ni zmenil, da bi bil plačSj^ Vprašal sem strica Martina,^; mu naj plačam kosil'o. Prav j kratko mi je povedal, da seš'^, treba prav nič meniti o plači( in kadar bom kaj zaslužil, jje naj pridem okrog pa bom ^ potretal. Sedaj sem pa že j del, kaj ta beseda pomeni pijačo bo treba dat. Po mali počitku in pogovoru so me fij tje spremili v Newburgh, ki sem še sedaj. Če bi vedel imena dotičnih, ki so mi p' 35 leti napravili to uslugo, se jim-šel osebno zahvaliti, |]e pa da ne vem imen in ne, če še kateri tistih v Clevelandu.
Nastanil sem se bil pri pftjy tel ju še iz stare domovine
12
dil
m; fc
o
mi 5n «8 ve
vc nu
;ot
Pd eh flu >a
pri Juhovih. Oče in mati sta ^ umrla, Frank Juh je še v' burghu in Jože Juh pa je ne v Pennsylvaniji. Vsem prav pa hvala za vso izkazano dob to, ki ste mi jo storili še P]s ; 35 'leti.	L
Tako sem ostal v pondeM j, doma, v torek pa sva šla zj j spodarjem na pokopališče, k n, je bil on zaposlen. Mr. Dofl'd, Perko, oče spoštovanih zdt a nikov Anthony in Adolf P^ži^ je tam vprašal zame za Delovodja je bil takoj zad« ^ Ijen in je rekel, da naj mi Ra lopato in kramp, da grem kofyjj. jamo. Pobral sem odkaz^j orodje in sva odšla z nekims hr rim Poljakom kopat grob. brj je odmeril prostor, mi je P® yr zal kje naj začnem s kopanJ{>0 Zasadil sem lopato in vr*jnj zemljo čez ene deset grobov. 0
Tr
Ijak pa je pričel kričati
malo, po malo" in mi je P°'a, zal, kako se v Ameriki kop jamo za mrliče.
Tega dela pa nisem oprav prav dolgo, kajti že 1. n°ve 'ora 1906 sem šel delat v |°vJbc tio v "dratovno," kjer sem poslen še danes. Razven
ed a. I11 a
malih nezgod sem bil vse
f
s*
D; od I
t
la. P;
1] in ?u
a fta
<c
srečen pri delu. Delam se dno v istem prostoru, kjer začel pred 35 leti.
Kako pa je bilo v Amcr 1. oziroma v Newburghu Pa bom opisaval. Vem,"da sen1 marsikaterikrat zagrešil no napako, toda ne namen0!1 to je, da bi koga hotel spr* nesrečo ali škodo, upam, da ga, nisem napravil. Vsi pa ste, da kdor se poda v ja življenje pa naj bo v polili: ali 11a društveno polje, a kdar ne more tako narediti _ ga, da bi bili vsi zadovoUpži Vem pa tudi, da se boste teri mogoče smejali, ko ^ čitali, pa naj bo, saj je z smeh tudi koristen. ,
če kateremu ne bo V9<JC moj popis, pa naj se niki" ne jezi, saj papir ni kriv- ce
moj dopis 11a njem. Kakor
r n a*
Kol''' nekaJ
s«
vi jo, da gora ni nora, amp sti je nor, ki gre gor. naj pa še pripomnim v bodoče. Z vsakim dnem 5 bližje smrti, tako jaz kak0, ^ dragi čitatelj. In kadar Pr( tista, ki pobira stare in ml^t. se priporočim za malo molitv ni Vse, venci, vsi šopki niso v jih očeh toliko vredni za u lega dušo kot je ena sv. Pozdravljeni.
(Konec)
-°- kil*]
Bacili, ki povzročajo
»i
lav
Sc 1 h
k
M M Po
M,
K
h ka
nje,, potujejo s hitrostjo 'Ih!
milj na uro. Tako Pr"v znanstveniki.
<<
...
V nizozemski Indiji Je j 000,000 domačih prebival^ med njimi je samo 300,000 rope j cev.
0
N ij
mei Jo; ji li
Pa jezdimo v skoku !* Vogel ne more za nami!" ^Vinnetou je razjahal, skrb-P Pregledal sled in vprašal u-; Jitnika:
Moj mladi brat se ni učil, fo je treba"brati sled?"
je po resnici in odkri-rčn0 povedal Vogel. "Če sto-Je niso zelo razločne, jih ne im."
Winnetou se je obrnil k na-
liža <
le ft' ) j
. ki.
i, e
L
tali
' fj ki
el P'
fO, i»1 če !u. jfjl ie
SATAN IH IJKARIOI
Po nemškem Izvirnika K. Maya
Ne smemo ga pustiti same-izgubil bi se nam. pitona imata dobra konja, "kli ju bomo. Winnetou bo dil z Old Shatterhandom za ma in ju zasledoval. Kos ji-^va. Moj brat Emery pa ostane z mladim možem na 'ni sledi!"
^glishmanov obraz se je ,e£nil na dolgo. Ni bil poseb-vesel, da ne sme z nama na 'kovanje In da mora biti v°dnika neizkušenemu mla-goslarju, rekel pa ni nič. V skoku sva odhitela z Win-
t%U°m-
xTc na sta bila za dobro uro J nama. Opoldne bi ju do-5 a> morebiti še prej, če bi Ju ne opazila prezgodaj. Na-a komanška žrebca sta bila , 'krstna.
Je bil pust in kmenit, IZPrva raven. Skrbela sva, Je bila najina sled dobro Meltona pa sta svojo Seveda kolikormogoče skri-Zamudili bi se naj z iska-|m- Ni bilo lahko, najti sled glem diru, pa Winnetou je ,m°jster tudi v takih rečeh.
s'
er
Hav;
nina je prehajala v va-
ed
'U
4
f
1(1 »t;
groznega.
V skoku sta dirjala brata po skaloviti dolini. Enemu se je konj spotaknil, padel je in pokopal jezdeca pod seboj. Nis&m videl, kateri je bil daljava je bila prevelika. Drugi se je ozrl, obstal in razjahal ter pohitel k bratu, da mu pomaga, — vkljub preteči nevarnosti, ki jo je pomenila zamuda. Saj bi ju vsak hip dohitela. Pozneje sva videla, da je padel Thomas Melton.
Brat Harry bi bil rad pomagal kopju kvišku, pa se je zaman trudil, konj si je zlomil prednjo nogo. Zavlekel ga je na stran, Thomas Melton je skočil na noge. Videla sva na njunih razburljivih kretnjah, da sta se sprla. Samo enega konja sta imela, le eden se je morebiti utegnil rešiti, drugega, ki je bil brez konja, pa bi v najkrajšem času dohitela.
"Dva jezdeca, pa samo eden konj!" je vzkliknil Winnetou. "Najina sta!"
Radoveden sem bil, kako si bodeta pomagala.
Tesno drug ob drugem sva hitela po pobočju navzdol v orjaško strugo. In tedaj se je zgodilo —.
Harry Melton je mislil zajaha-ti svojega konja, brat pa mu ni pustil, sam je silil v sedlo. Prerivala sta se, se odrivala in suvala. Harry je odrinil brata in postavil nogo v stremen.
Pa je z njim zamahnil brat Thomas s puško in udaril Harry j a s kopitom po glavi. Harry je zdrknil na tla.
Videla sva z Winnetouom, da se je Thomas za trenutek sklonil k bratu, se zopet vzravnal, za jahal bratovega konja in skokoma oddirjal. Kaj je počenjal, ko se je sklanjal k bratu, tega od daleč nisva videla.
Pa kmalu sva vedela, kaj je storil —.
Vse se je vršilo naglo, mnogo hitreje, nego vam morem pripovedovati. Komaj dve minuti sta minili od trenutka, da je padel Thomasov konj, pa do trenutka, da je zajahal bratovega konja, in odjezdil. Predaleč je bilo, da bi ga dosegla s kroglo.
Še huje sva pognala konja, v petih minutah sva bila na mestu.
Thomasov konj se je zvijal na tleh in brcal s tremi nogami okoli sebe, poleg njega pa je ležal Harry Melton — nepremičen.
Obstala sva, raz jahala m skočila bliže.
Harry Melton je krvavel, v levih prsih mu je zevala globoka rana —.
"Brata je zaklal —!" je kri-knil Winnetou.
Streslo me je po v"jem telesu. 'Starejši Thomas je umoril mlajšega Harryja, da si je rešil življenje in denar—.
"Pohitiva za njim—?" je grozeče vprašal Winnetou. "Ne! Ne bo nama ušel. Harry umira, pri njem morava ostati!"
"Morebiti ga še rešiva —!" je menil in željno gledal za ubežnikom, ki je izginjal po dolini med skaloviem.
Harry je bil brez zavesti, udarec s kopitom ga je omamil. Strgala sva mu suknjo, telov-kjl a Pešala, najinima pa še' nik in srajco, ki je bila vsa kr-
svet. Višine so vse bolj crez dve uri sva bila že
'it
hrib°vju, v južnih zrastkih
XMadre-'
°vi so naju objeli, na-j6 šlo in spet navzdol, po 111 goličavah. Meltonov ni J^ti nikjer.
Ure sva že hitela za nji-
Pri
jezdila sva na gol vrh,
nama je ležala pusta do-d.
In tam sva ju zagledala. Jez-k ?,a Po nasprotnem golem DaCj,u navzgor.
'oda- naju ne °Pazila Pre" [ J> sva v najhiti'ejsem di-
t ^ila v dolino. Topot ko-
lsta slišala, predaleč sta
a.
Pa .i
slučajno se je eden obr lciel naju le, opozoril bra-,nj p°gnala sta konja po str-u navzgor, da se je Winne-.^mehnil. ja divje gonje njuna ko-v, 6 ^držita več dolgo! Naif sta!"
«?ako ju bova prijela?" itfl^ozUa jima bova. Tako
Redna letna delniška konferenca SND, 8. jan. 1942
Ime društva	Zastopniki
1.	Društvo Brooklyn št. 135 SNPJ.....................................................John Kovač
2.	Društvo Carniola Hive št. 493 T. M.............................................Frances Zugel
3.	Društvo Carniola Tent št. 1288 T. M.............................................John Tavčar
4.	Društvo Cleveland št. 126 SNPJ ........................................Joseph F. Terbižan
5.	Društvo Cleveland št. 23 ZSZ ......................................................Frank Glach
6.	Društvo Comrades št. 566 SNPJ ......................................................John Vehar
7.	Društvo Clevelandski Slovenci št. 14 SDZ ..................................John Susnik
8.	Društvo Danica št. 11 SDZ......................................................Josephine Centa
9.	Društvo Dosluženci ......................................................................Frank Wirant
10.	Enakopravnost .....................................................................................John Renko
11.	Društvo France Prešeren št. 17 SDZ..........................................Joseph Okorn
12.	Pečlarski Klub ..............................................................................Felix Strumbelj
13.	Godba Bled ..............................................................................................................
14.	Dramski zbor Ivan Cankar ............................................................Rudy Widmar
15.	Društvo Glas Clevelandskih Delavcev št. 14 SDZ ....................Frank Cesnik
16.	Društvo Jugoslav Camp št. 293 WOW ........................................Wm. Candon
17.	Dramski zbor Abraševich ..........................................................Vinko Spolarac
18.	Društvo Jutranja Zvezda št. 137 ABZ ..........................................Mary Bradač
19.	Društvo Ilirska Vila št. 173 ABZ..........................................................................
20.	Društvo Lipa št. 129 SNPJ ..............................................................Frank Smole
21.	Društvo Lunder-Adamič št. 28 SNPJ ......................................Anton Wapotich
22.	Društvo Ložka Dolina ........................................................................Fr. Baraga
23.	Društvo Naprej št. 5 SNPJ ..............................................................Anton Vehar
24.	Društvo Napredne Slovenke št. 137 SNPJ ............................Frances Candon
25.	Društvo Napredni Slovenci št. 5 SDZ ..................,....:................George Turek
26.	Društvo Novi Dom št. 7 SDZ ...................................................•'......Krist Stokel
27.	Društvo Kristusa Kralja št. 226 KSKJ........................................Frank Fabian
28.	Društvo Ribnica št. 12 SDZ ............................................................Andy Sadar
29.	Slovenska narodna čitalnica ..................................................................................
30.	Društvo Slovenske Sokolice št. 442 SNPJ ..................................Mary Somrak
31.	Društvo Slovan št. 3 SDZ ........................................................Ludvik Medvešek
32.	Društvo Slovenec št. 1 SDZ ........................................................Joseph Trebeč
33.	Društvo sv. Ane št. 4 SDZ ..........................................................Anna Erbeznik
34.	Društvo Složne Sestre št. 120 ........................................................Agnes Jerič
35.	Slovenski Socialistični Klub št. 27 ............:..........;..................'..(.....Louis Zorko
36.	Socialistična Zarja ....................................................................................••:.......
37.,	Društvo sv. Janeza Krstnika št. 37 ABZ............................................................
38.	Društvo sv. Cirila in Metoda št. 18 SDZ ....................................'-.Frank Modic
39.	Društvo sv. Srca Jezusovega ......................................................Andrej Tekauc
40.	Društvo Svobodomiselne Slovenke št. 2 SDZ ..............................Nežka Kalan
41.	Društvo sv. Vida št. 25 KSKJ ........................................................John Vidmar
42.	Društvo Srca Marije (staro) ......................................................Mary Stanomk
43.	Društvo Spartans št. 576 SNPJ ........................................................Ann Opeka
44.	Društvo St. Clair Grove št. 98 W. C...........................................Therezija Zele
45.	Društvo Progresivne Slovenke št. 2......................................Josephine Močnik
46.	Društvo Triglav .............................................................................................;;•
47	Društvo Tabor št. 139 SNPJ ......................................................Anton Zeleznik
48	Društvo Vodnikov Venec št. 147 SNPJ ........................................Milka Pagon
49	Društvo George Washington št. 180 AFU ..........................Stanley Petchauer
50.	Društvo Martha Washington št. 38 SDZ ........................................Ann Tekauc
51	Društvo Washington št. 32 ZSZ......................................................Frank Fende
52.	Cankarjeva Ustanova ......................................................................Joseph Jauch
52.	Društvo Clairwoods št. 40 SDZ ..................................................Howard Cerne
53.	Društvo Sloga .............................................................••••....... ...............................-•
54.	Glasbena Matica ......................................................................................................
-O-
Ha sveti večer sta se spet našla
Tisti dan je bil navzlic veliki množini snega, ki je težil drevje, ves svetal. Videti je bilo, da je zemska odeja svetlejša od neba. Mir je plaval nad gozdom na hribu in nad dolino, kjer so pogreznjene v sneg zdele nizke vaške hišice. Le tu in tam je zašumel sneg, ki je drsel z dreves, in iz dolinske cerkve so doneli zvonovi.^, j*. . .
V kočici na vrhu hriba je zaropotalo. Logar Martin se j« dvignil izza ognjišča, kjer je čital časopis. Prestopil se je nekajkrat po majhni zasilni sobici. Pomislil je za trenutek,
so držale številne zajčje steze, toda živali ni bilo videti nobene. Nekje daleč je hripavo lajal lisjak.
Martin je obstal. Pred njim je bila strma stena, obrasla z nekaj borovci. Pod njo se je raztezala dolina'v nedogledno dalj sivega dne. Lahen veter je zavel od severa. Zvonovi so pobožno doneli in njih jasen zvok je odmeval po dolini.
Nenadno je Dečko zalajal. Martin se ni zmenil zanj, saj je bil vajen njegovega bevskanja. Pes pa ni miroval. Strigel je z ušesi in lajal v mrak. Logar je prisluhnil. Res, spodaj, kjer so rasle visoke smreke, je bilo slišati šum. Martin je poslušal in prišel do prepričanja, da je srnjak. Pomiril je psa in hotel kreniti dalje.
šum je postajal čedalje ostrejši. Martin je znova obstal in prisluhnil. Ne bo srnjak, je nazadnje presodil in sklenil pogledati, kaj bi bilo. Po hrbtu mu je nehote zagomazelo in snel je z rame puško. Pes je gluho lajal.
Tedaj je videl. Ob robu gozda pod njim je stopal tujec. Kučmo je imel in puško na ramenih. Divji lovec, je prešinilo Martina. Slutnja se mu je potrdila. Možak je zagledal Martina in se ga je očitno prestrašil, zakaj ubral jo je po gozdu, da se je sneg prašil za njim. Martin je za trenutek cstrmel, takoj nato pa se je zavedel svoje dolžnosti. Spustil je psa, stisnil puško in pohitel za tujcem. Dečko ni bil videti kdove nil je gospodarja, naj brez nje- kako pogumen ker ni hitel po
ga ne gre nikamor. Pretegml se je po ležišču, napravljenem iz starih cunj, in čakal, da ga
kaj živali praznujejo sveti dan.
V kotu se je zgani} pes in tiho, proseče zabevskal. Opom-
"Lovsko izkaznico sem!" Med silnim jokom se je nagon-Tujec se ga je otresel in mir-'sko ozrla po sobi, kje bi našla no segel v žep. Počasi je p!ri- oporo. Zrušila se je na posteljo, vlekel na dan listnico. Razgr-j Ihta ji je stresala telo. nil jo je pred logarjem in mu Martin je planil pokonc.u. ipomoiJil izkaznico. Miartin jo Otrok? Tako torej. Zato je je nejeverneno gledal in se mo- prišla k njemu, da mu pove. ral prepričati, da je pi'ava. Ime,'Planil je k njej.
gospodar pokliče.
"No, Dečko, pojdiva!"
V trenutku se je pes dvignil in zadovoljno pomahal z repom. Stopila sta na plan. Martin se je ozrl na kočico, ki jo je odevala debela plast snega. Zagazila sta v sneg.
Mračilo se je že. Sonce je za-tonilo za meglenim obzorjem in snežna belina se je bleščala bolj in bolj. Visoko na nebu se je pojavljal mesec.
Prišla sta v gozd. Iz visokih, vitkih smrek se je zdaj pa zdaj
nato je snel puško s stene. Za- usul sneg. Pot je bila zamete-hotelo se mu je tihe, samotne r.a. Nikjer žive duše. Drevje je narave, da bi se naužil zvoka bilo pusto, ne ena ptica se ni božičnih zvonov in videl, kako zganila na njem. Med drevjem
sledovih, ampak je zadovoljno capljal za gospodarjem in mahal z repom.
Martin je hitel, da mu je pot tekel z obraza, toda možaka iy mogel dohiteti. Sledil mu je lahko po sledi, ker mu ga je drevje zakrivalo. Na planoti vrh pobočja ga je zagledal. Tujec se je oziral po njem, ko ga je pa opazil, je stekel. Martinu ni prišlo na misel, da bi uporabil puško, zato se je tudi spustil v tek. Tako sta tekla, dokler ni tujec dosegel poti, ki je vodila v dolino. Ustavil se je in si obri sal potno čelo. Za Martina, ki je zasopel pritekel za njim, se ni zmenil. Ta ga je pograbil za ovratnik zimske suknje in zakričal :
kraj bivanja, poklic, vse je bilo v redu napisano in potrjeno z uradnim žigom. Slika se je ujemala z lastnikom. Martin jo je s počasno kretnjo vrnil in nenadno vzkipel:
"Z a k a j me pa niste počakali?"
"Počakali," je ponovil tujec, "saj me niti poklicali niste."
Martin mu je obrnil hrbet in se počasi napotil proti svoji koči. Čelo se mu je bilo orosilo od j dejal in se je ni več dotaknil.
Mara!" jo je dvigal, "Mara, kaj je to res?"
Dekle pa je jokalo in se ni dalo potolažiti. Dolgo jo je Martin skušal postaviti pokon-cu, pa se mu ni posrečilo.
"Saj vem," je hlipala, "ne maraš me več. Zdaj me več ne maraš."
Martin je skomignil z rameni.
1 "Sama si kriva," je počasi
da naju bode-
laj ol,lima narocrva' ljioži, kaneta, raz jahata in od-
' ..f °roŽje."
up ^ ne ubogata?"
streljala." '.j^elila ju ne bova!" e- Le ranila. Živa ju mo-
Sa ti!"
gQ^0zavestno je govoril. Pa Ko ° Se drugače, ttan prisPela na višino on-
Petv
doline, sta bila Meltona ia st'. dolini. Podila sta konja, nS(id dirjala, kar sta mogla,
»r
0 02irala za nama. Tako je
$v. -.0r in navzdol> vse bli" a.jima prihajala. Konja
a Jim
videti utrujenosti, irtjj Sva spet priplezala na li ^.zagledala dve zategnje-)oJlni> vzporedno skoraj ^ta fyted ali od vzhoda na zapad. faVtlanjl^a Pa je ležala ozka, ta^	na dnu posuta s
in skalovjem. Prav °fealv kQt da so orjaki iz-SuŠila Strug0 reki> ki se je po"
\\\ lsto strugo sta se pognala {®tft°n*' midva pa za njima. Še 1 , r.e> Pa sva ju imela.
aJ se je zgodilo nekaj
<ie bil°,
vava. Močno je krvavel, toliko pa ne, da bi se bilo bati prehitrega izkrvavenja.
Globoko je šel po sapo, ko sva ga slačila. Kri se mu ni sunkoma ulivala, kar je bilo pomirljivo znamenje. Vode žal ni bilo v pusti, kameniti dolini, da bi mu rano umila. Raztrgala sva srajco in mu rano trdno zavezala. Druge pomoči mu nisva mogla nuditi.
—-o--
Pomagajte Ameriki, kupujte obrambne bonde in znamke.
teka. Pes, ki se je bil nekam izgubil, se mu je spet približal in pohlevno stopal za njim. Martin ga ni videl, da bi mu rekel lepo besedo. Premišljal je kako sijajno se-je bil dal speljati, in to na sam sveti večer. Toda, saj ni vedel, s kom je imel epravka.
Prišel je na vrh. Ob gozdu je bila njegova koča. Skromno je čepela sredi snega. Martin se je ozrl nanjo in tedaj so se mu oči odprle od začudenja. Skozi okna hišice je lila svetloba, v koči je bila luč. Martin je obstal presenečen ob pogledu na hišo. Kaj se je bilo zgodilo? Mar se je vnelo ognjišče in je soba v plamenih? Nemogoče, svetloba je sijala mirno in njen sij ni bil niti malo rdeč. Torej tatovi? Otipal je v žepu ključ in se Spomnil, da je bil pozabil zakleniti hišico. Snel je puško z ramen in se previdno približal. Pristopil je k oknu, ki je bilo le delno zagrnjeno in pogledal skozenj.
V sobi, kjer je svetlo gorela luč, je sedelo za. mizo dekle in se zavijalo v svojo ruto. Martin je ostrmel. Kako bi je ne poznal svoje ljubice! Prav za prav svoje bivše ljubice, zakaj zdaj je bil že mesec od tega, kar je Martin ni maral več. Nista se sprla, le Martin se je je nenadno začel izogibati. Sam ni vedel zakaj. In zdaj je bila tu! Na sam sveti večer. Nevoljen j'q bil nanjo, da ga moti, vendar je se oprezal pod oknom, da bi iz njenega vedenja spoznal, kaj namerava. Nič ni videl. Mara je sedela za mizo in strmela v ogenj. Le sem in tja je prisluhnila. Ko je obrnila oči proti svetlobi, je Martin videl, da je jokala. Zakaj? V žalosti je imela obraz tako lep, da bi planil v hišo k njej in jo objel, pa se je zadržal. Ko ni nič opravil, je glasno stopil k vratom in odprl.
Mara se je dvignila in mu pohitela naproti. Veselje na njenih licih je bilo veliko in resnično. Hotela se ga je okleniti, Martin pa se je odmaknil in z vsakdanjem glasom vprašal:
"Kaj hočeš? Po kaj si pri-
Na ognjišču je dogoreval ogenj. Mara se je dvignila. Oči so ji bile mokre od solz, slabost pa jo je minila.
"Sama sem kriva," je dejala odločno, ker je bila hči odločnega moža, trdnega gruntar-ja iz doline. "Mislila sem, da boš drugače govoril, ko boš izvedel, kam si me zapeljal. Pa si šleva. Seveda, zdaj ti je zame malo mar. Kako si pa prej govoril? Vsi me. obsojajo in psujejo, zdaj pa še ti."
Planila je v jok.
Martin je skoraj brezčutno gledal. Toda neki nemir se ga je loteval. Smilila se mu je. Gotovo staremu Kržanu ne bo smel več blizu, čeprav je bil doslej njegov česti gost. Saj bi se ga Kržan ne branil. Gledal je dekle pred seboj in ob misli, kako ljubeče jo je včasih objemal, se mu je začela znova dra-miti stara ljubezen. Toda govoril si je: ne!
Znova je Mara ponosna dejala :
"Kaj misliš, da si edini na svetu? Mnogo jih je, ki me snubijo, pa sem še vsakega zavrnila, ker te imam rada. Toda šleva si. . . . Lahko noč!
Planila je iz koče. Ko pa je stopila na mraz, je neodločno obstala. Pod njo je bila vas, doma, ona pa se na sveti večer potika tod okoli. Kaj bodo rekli doma?
Znova se je je lotila bridkost, toda nazaj k Martinu ni mogla. Ni ga hotela prositi za ljubezen. Okrenila se je ob zidu in zapazila zraven hišice kolibo, kjer je imel logar nekaj listja. Krenila je tja, legla na hladno listje in zajokala, da se ji je treslo v krčih telo. Ni čutila mraza, ki je pritiskal na zemljo, ni slišala zvonov, ki so vabili k polnočnici. Jokala je neutolažljivo.
(Dalje prihodnjič)
-o-
Luksuzni potniški p a r n i k
sla

Mara je ostrmela, ker tega ni pričakovala.
"Kaj hočem," je ponovila in mislila, da se Martin šali. Nasmehnila se je in dejala
"Tebe Martin. Ali sem ti v n&potje?"
Logar je odložil puško in sedel na pručico ob ognjišču. Po-
francoske linije Normandie vozi s hitrostjo krog 30 vozlov na uro. Ženejo ga motorji, ki proizvajajo 160,000 konjskih sil.
MALI OGLASI
Soba s hrano
Odda se fantu lepo opremljena soba s hrano. Za naslov vprašajte v našem uradu.
(Jan. 7, 9, 12.)
Trgovina naprodaj
Proda se konfekcijska trgovina z stanovanjem; jako zmerna gledal jo je, kakor bi mu bila! cena. Nahaja se blizu cerkve in
in nekoliko
tuja, ter počasi mehkeje rekel;
"Povej, Mara, čemu si pri i šla nocoj sem gor? In prav no coj?"
Dekle je ostrmelo in počasi
šole. Pokličite Liberty 9370. (9)
Jako dobra služba
Sprejme se žensko slovanski narodnosti, da bi pomagala v gostilni in v kuhinji; ima stanova-se je začelo zavedati, da Mar- nje, hrano in dobro plačo. Ogla-tin ni več tisti, kakor je bil: site se na 783 E. 222. Sr. v Eu-pred tedni, ko je vsak večer, clidu.	(8)
privriskal v dolino in se vselej
ustavil pri njenem oknu.
"K tebi sem prišla, Martin. Mar ne smem?"
"In prav nocoj?"
"Nocoj, da. Saj lahko grem, če hočeš. Samo nekaj ti moram povedati, Martin, otrok bo: tvoj."
Odda se stanovanje
Stanovanje, obstoječe iz pet seb se odda na 6204 St. Clair Ave. nad Anžlovar's. Vprašajte v suite 1.	(6)
Soba se odda
Opremljena soba se odda in
In ob spominu na lepe polet- ^ tudi hrana se tam lahko dobi na ne noči, ki so se tako bridko zahtevo. Oglasite se na 1551 E. maščevale, jo je obšla slabost. 49. St.	(Jan. 5, 7, 9, 12)
★ ★ ★ ★
Za las je manjkalo
ROMAN
★ * * *
"Blazna je!" vzklikne gospod Chandore in zopet padel nazaj na stol. "Meša se ji!"
Toda Chandore je bil ves iz sebe; drugi dan, ob petih popoldne z neizrečeno žalostnim srcem, ga vidimo kako koraka^ s svojo vnukinjo po smrtni cesti. Diana si je izbrala svojo najbolj priprosto obleko. In v mali vreči, katero je nosila pod pazduho, ni bilo šestnajst tisoč, pač pa dvajset tisoč frankov. Seveda je morala vse povedati tudi markizi, a niti ona, niti sestri Lavarande niti odvetnik Folgat niso dvignili niti besedo protesta. Vse doli do ječe ni padla med vnukinjo in med starim |četom niti ena beseda, toda k o sta dospela do zaporov, je Di&na rekla:
"Pri vratih vidim gospo Blangin; bodiva previdna."
Prišla sta bližje. Gospa Blangin ju pozdravi.
"Čas je, da se vrneš, dedek," reče mlado dekle. "Na svidenje' jutri! Le hitro domov in nič ne skrbite radi mene."
In sledeč ženi ječarja zgine v notranjosti zaporov.
Deseto poglavje
Zapori Sauveterra so se nahajali v gradu v gornjem delu mesta, v sirotnem in skoro zapuščenem predmestju. Grad je bil svoje dni velikega pomena, toda je bil tekom nekega obleganja skoro porušen. Vse, kar je ostalo, je nekaj slabo popravljenih razvalin, dva ogromna stolpa, kapela, katero so spremenili v skladišče in neko večje poslopje, katerega spodnje sobe so bile obokane.
Nič ni bolj žalostnega kot te ruševine, po katerih se je ovijal bršljan. Ničesar ni kazalo v kakšne svrhe služi to poslopje, da ni bila pri vratih noč in dan straža. Sarodavno bresti so senčili obširna dvorišča. Toda to romantično zidovje je bilo brez jetnikov.
"To je kletka brez ptic," je
ČE STE BOLNI
Ako trpite na nerednosti v želodcu, jetrih, ledicah, vranci, revmi, visokem pritisku krvu, ali zastareli poškodbi, pridite k meni, da vidim, kaj morem storiti za vas. Imel sem velik uspeh v 25 letih v takih slučajih. Jaz se poslužujem stare evropske in najnovejše metode bolnišnic pri zdravljenju.
Pridite do doktorja, ki razume vaš materin jezik in vam lahko razloži na razumljiv način.
DR. PAUL W.WELSH
HYDROPATHIC CLINIC (specialist v starih boleznih) Uradne ure: 1 do 5 popoldne, razen v sredo 423 Citizens Bldg.
850 Euclid Ave.
Telefon: MAin 6016.
OBLAK MOVER
Se priporoča, da ga pokličete vsak čas, podnevi ali ponoči. Delo garantirano in hitra postrežba. Obrnite se z vsem zaupanjem na vašega starega znanca
JOHN OBLAKA
1126 E. 61st St.
6122 St. Clair Ave.
HE 2730.
včasih dejal ječar z melanholičnim glasom.
Prazen prostor okoli gradu je Blangin zasadil z vsakovrstno zelenjavo. Zemlja je bila tam tako rodovitna, da je bil vedno prvi, ki je imel svež grah v Sauveterre. Z dovoljenjem pristojne oblasti se je nastanil v enem izmed obeh stolpov, in je stanvanje jako udobno opr£-mil. Dve sobi je imel spodaj in eno izbo zgorej, da katere se je prišlo po ozkih vijugastih stopnicah. In v to izbo je ječarjeva žena peljala Diano. Ubogo dekle je bilo skoro brez sape od notranjega strahu. Srce ji je močno tolklo. Kakor hitro je dospela v izbo je omahnila na stol.
"Sveta nebesa!" zakliče ženska, "pa vendar niste bolni moja draga gospica? Čakajte, da prinesem nekoliko jesiha."
"Nič ne skrbite," reče Diana s slabotnim glasom. "Ostanite pri meni, draga gospa, nikar ne pojdite iz sobe."
Ječarjeve ženske prvo ime je bilo Collette, stara je bila skoro 45 let in na gornji ustnici so ji celo štrleli brki na dan.
"Ubogo mlado dekle!" reče. "Prav slabo se počutite tu."
"Da," odvrne Diana. "Toda kje je vaš mož?"
"Spodaj in pazi na vse, gospodična. Pa mislim, da kmalu pride sem." In res so se kmalu potem slišale težke stopinje in
v	sobo stopi Blangin, bled in boječ, kot človek, ki ve, da mnogo riskira.
"Nihče vas ni vedel, nihče ne ve," vzklikne ječar, "da ste vi tu. Bal sem se samo onega pasjega stražnika. Ravno, ko ste
vi	prišli mimo, se mi je posre čilo peljati ga okoli vogala, nakar sem mu ponudil nekoliko pijače. Upanje imam, da ne bom zgubil svojega mesta."
Diana je smatrala te besede kot nekak poziv, da začne go voriti.
"Ah!" reče, "nič se ne brigajte za svojo službo, "ali se ne spominjate, da sem obljubila boljšo službo?"
In po teh besedah je odprla vrečo, katero je prinesla s seboj in položila na mizo zavitke, ki so se nahajali vvreči.
"Oh, to je zlato!" vzklikne Blangin.
"Da. Vsaka izmed teh manjših vrečic ima zavitek, v katerem je tisoč frankov, in vseh zavitkov je šestnast."
Silna skušnjava se poloti ječarja.
"Ali lahko pogledam?" vpraša.
"Gotovo," odvrne mlado dekle. "Le prepričajte se in preštejte!"
Toda motila se je. Blangin ni mislil, da bi štel zlato, pač pa je hotel pasti svoj pogled na zlatu, slišati njega zvenk in prijemati zlato z rokami.
Z mrzlično radovednostjo odpre zavoje in spušča posamezne cekine na mizo pred seboj, in ko se je kup večal, je postal bled. Pot se mu je pojavil na čelu.
"In vse to je za mene?" vpraša in se neumno zasmeje.
"Da, vaše je," odvrne Diana.
"Nikdar nisem znal, kako zgleda sestnakst tisoč frankov. Kakor krasno je zlato! Poglej, žena!"
Toda Collette je obrnila glavo proč. Bila je enako lakomna na denar kot njen mož in mogoče še bolj razburjena, toda bila je ženska in se je znala premagovati.
"Ah, moja draga mlada gospodična," reče ona, "moj mož vas ne bi nikdar vprašal za de-
nar, ako bi imela skrbeti samo za naju. Toda midva imava otroke."
"Vaša dolžnost je torej, da skrbite za svoje otroke," odvrne Diana.
"Vem, da je šestnajst tisoč frankov mnogo denarja. Mogoče vam bo žal, ker ste nam izročili tako ogromno svoto."
"Prav nič mi ni žal, saj bi vam rada še več dala." Pri tem pokaže na enega izmed štirih paketov, katere je še držala v roki,.
"Potem mi po v resnici ni treba skrbeti za mojo službo," kri-kne Blangin. In skoro pijan pri pogledu na toliko zlata še pristavi :	'
"Kar domačo se naredite tu, gospodična. Mi vsi smo vam na razpolago. Kaj bi želeli? Le govorite! V oskrbi imam devet jetnikov in pri tem gospoda Bo-iscorana in Trumenca niti ne štejem. Ali želite mogoče, da jih vse oprostim?"
"Blangin!" zakliče njegova žena.
"Kaj? Kaj misliš, da tega ne morem storiti?"
"Predno začneš igrati ulogo mojstra, počakaj vsaj toliko, da izpolniš, kar si obljubil tej mladi gospodični."
"Gotovo."
"Torej pojdi in skrij ta denar," reče pametna ženska. "Kajti prav lahko nas zlato izda."
Iz predala omare je potegnila ogromno volneno nogavico, katero izroči možu, ki strese šestnajst tisoč frankov v njo, a. nekaj zlatnikov je položil v žep, da bi imel neprestano opomin na srečo, ki ga je doletela. Ko je bilo to narejeno in nogavica skoro prenapolnjena, jo polp-ži zopet v predal pod kup perila.
"Sedaj pa moraš navzdol," reče ječarica. "Kako lahko se kdo zglasi! Če ne boš navzoč, ko bodo trkali, tedaj bi bilo to sumljivo."
Blangin je ubogal brez vsakega ugovarjanja, nakar je za-
John H. Soirells, ki je glavni urednik pri Scripps-Hoivard ča\sojAisjni v New Yorku je bil imenovan pomožnim direktorjem cenzurnega urada. Mr. Sor-rells je bil infanterijski poročnik v prvi svetovni vojni.
čela gospa Blangin premišljevati, kako bi zabavala Diano. Rekla, da bo doživela čast, da bo mlada gospodična kaj jedla pod njeno streho. To ji bo dalo moč, poleg tega pa bo čas bolj hitro minil. Ura je dobila šele sedem in Blangin gospodične ni mogel peljati pred deseto uro k gospodu Boiscoranu, ker bi bilo prenevarno.
"Jaz sem že večerjala," je odvrnila Diana. "Prav nič se mi ne zljubi sedaj zopet jesti."
Toda ječarica je toliko bolj pritiskala v Diano. Gospa Blangin je vedela, kaj diši Diani, ker je bila svoječasno v njeni službi. Naredila ji je izvrstno juho in občudovanja vreden de-zert. Pri tem pogovoru je pripravila mizo in je trdno sklenila, da mora Diana na vsak način jesti.
Gorečnost, s katero se je ječarica trudila, da pregovori Diano k večerji, je imela vsaj to dobroto, da se Diana ni mogla toliko udajati bolestnim mislim.
Nastopila je noč, ura je kazala devet, in kmalu potem je nastopila deseta ura. Končno je prišla straža, da nadomesti dosedanje stražnike. Četrt ure pozneje se prikaže Blangin. V rokah drži leščerbo in velik šop ključev.
"Trumenca sem poslal v posteljo," reče. "In vi, gospodična, sedaj lahko greste z menoj."
Diana je bila pripravljena.
"Pojdiva!" reče.
Odšla sta po dolgih, temnih hodnikih, dokler nista prišla v obširno, obokano dvorano, kjer so njuni koraki odmevali kot v cerkvi. Končno sta prekoračila še precej dolgo galerijo, dokler ni Balgin obstal pred močnimi vrati.
"Na mestu smo."
Toda Diana je zgrabila ječar za roko in rekla s skoro neslišnim glasom:
"Počakajte nekoliko!"
Bila je vsa iz sebe radi toliko napornih dogodkov. Čutila je, da so ji noge odpovedovale. Oči so ji postale meglene, le v srcu je ohranila svojo običajno energijo, toda meso ji je odpovedalo, dasi je bila volja zelo močna. V zadnjem trenutku bi skoro zgubila zavest.
"Ali vam je slabo?" vpraša ječar. "Kaj se je vendar zgodilo?"
Molila je k Bogu za pogum in moč. In ko je skonpala svojo molitev, je rekla:
"In sedaj podiva!"
Z rožljanjem ključev in zapahov je povzročal Blangin velik ropot, nakar je odprl vrata, ki so vodila v celico gospoda Boiscorana.
Jacques ni več štel dnevov, pač pa ure. Zaprli so ga v petek zjutraj dne 23. junija, in nocoj je bilo v sredo večer 28. junija. V zaporih se je torej nahajal že celih stotrideset ur, živ sicer, toda črtan iz liste živečih iri živ pokopan.
In sleherna izmed teh stotri-desetih ur je tiščala na njega kot cel mesec. Bil je bled in suhljat, z razkodranimi lasmi, v očeh se mu je pojavljala mrzlica, kot napol pogaslo oglje. Težko bi bilo v njem spoznati prej vedno veselega gospoda Boiscorana, kateremu se je sreča neprestano smejala, in ki je kljuboval vsem nezgodam v življenju.
Sprva je bil kot presunjen od duševne bolesti, toda je kmalu zopet prišel k sebi. V petek in v soboto je bil miren in poln zaupanja, skoro vesel. Toda nedelja je bila zanj usodepoln dan. Dva orožnika sta ga spremljala v grad Boiscoran, da odstranij osodne pečate. Ko je bil na potu tja, so ga ljudje spoznali in ga začeli preklinjati. Vrnil se je v zapore bolan na duši.
In tekom pondeljka ga je skoro ves dan mučil sodnik Galpin. . Ko so mu po osmih urah strašnega zasliševanja prinesli ve> j čerjo, je izjavil, da tega ne mo-i re več prenašati in da je naj | bolje, da ga takoj ubijejo.
V torek je dobil pismo Diane, na katero je odgovoril. Pismo ga je silno vznemirilo, in tekom noči ga je opazoval jetnik Tru-
mence, kako je korakal v semintja, in zdelo se mu , je gospod Boiscoran prist pamet.
%	~	" S
DON'T TAKE THIS LYING DOWN
When men are fighting and dying, you must do your part. Be sure you enlist your DOLLARS for DEFENSE. Back our armed forces—and protect your own life—with every single dollar and dime you can.
America must have a steady flow of money pouring in every day to help beat back our enemies.	f
Put Dimes into Defense Stamps. And Put Dollars into Bonds. Buy now. Buy every pay day. Buy as often as you can.	- ■ Vv* "
Dont take this lying down.

J
VESELICA
Vrhovni poveljnik na Filipinih je Douglas MacAr-thur, star 61 let, ki je general in je bil imenovan poveljnikomna Daljnem Vzhodu.
iHuiiiiuiiimijiiniiiiiiiiiiiiiii;iii!iiiiiiimiii!ii!i!iiiiiiiiiiuiii!!imi..ii
m
*
bo popolen uspeh, ako jo
t
oglašate v
"AMERIŠKI DOMOVINI"
Društva imajo izjemne cene na oglasih

Ko,
©
ŽENINI IN NEVESTE!
Naša slovenska unijska tiskarna vam tiska krasna poročna rabila po jako zmerni ceni. Pridite k nam in si izberite vzorec papirja in črk.	j
Ameriška Domovina
6117 St. Clair Ave.
HEnderson 06'

NAZNANILO IN ZAHVALA
*
V globoki žalosti naznanjamo vsem sorodnikom prijateljem in znancem prežalostno vest, da smo za vedno izgubili preljubega in nikdar pozabljenega očeta
Frank Pintar-ja
ki ga je po kratki in mučni bolezni, previdenega s sv. zakramenti, Bog poklical k sebi na 26. novembra 1941 v starosti 50 let. Rojen je bil v vasi Zamostec pri So-dražici. Po opravljeni sv. maši v cerkvi Marije Vne-bovzete smo ga položili k večnemu počitku dne 29 novembra 1941 na Calvary pokopališču.
Tem potom se želimo zahvaliti Rev. Francis Baragi za opravljeno sv. mašo in cerkvene obrede. V dolžnost si štejemo, da se prisrčno zahvalimo vsem ki so nam bili v tolažbo in nam kaj dobrega storili ^ ,teh žalostnih dnevih. Ravno tako lepa hvala vsem, k' so jih prišli kropit, vsem,xki so culi in molili ob krsti pokojnega ter se udeležili sv. maše in pogreba.
Prisrčno se želimo zahvaliti vsem, ki so v blag spomin pokojnega položili krasne vence ob krsti, vsem, ki so darovali za sv. maše za mirni počitek nje gove duše ter vsem, ki so dali svoje avtomobile brezplačno pri pogrebu. Prisrčno se zahvalimo nosilcem krste, ki so jih spremili in položili k večnem počitku
Prav lepa hvala pogrebnemu zavodu August F Svetek za vso prijazno postrežbo in lepo urejen P0' greb.
Preljubi in nikdar pozabljeni dobri oče! Žalostna so naša srca, ker Vas ni več med nami, ko Vas Je Bog tako hitro poklical k sebi. Globoko hvaležni za vse, kar ste storili za nas, Vas bomo za vedno ohranili v sladkem spominu in sedaj pošiljamo prošnje k Bogu, da Vam podeli večni mir v zasluženem P0' čitku in nebeška luč naj Vam sveti.
Žalujoči ostali:
DOROTHY. SALMICK, MAMIE PINTAR, hčeri, JOHN PINTAR, brat, ADJUST SALMICK, zet, in še mnogo drugih1 sorodnikov
Cleveland, O., 7. jan. 1942.
'a; nil ci\
Iji £0 bo
10
sa
X
tu
UČITE SE ANGLEŠČINE
iz Dr. Kerirtjvega
ANGLEŠK0-SL0VENSKEGA BERILA
"ENGLISH-SLOVENE READER"
kateremu je znižana cena in stane samo:
$2.00
Naročila sprejema
KNJIGARNA JOSEPH GRDINA
6113 St. Clair Ave. Cleveland, O.