r~
S- "v
f \ v'
t i


-


f 1
Roka, ki daje, roka, ki jemlje
red časom se je v Zagrebu nekdo usedel za mizo in prelil na papir neizmerno bolečino: »Moji bratje v Sarajevu jedo travci in v kratkem bodo vsi moji bratje pomrli, razen če ljudstvo ne vstane in kiklopu velikosrbske politike z motiko ne izbije krvavega očesa.« Grozljiv stavek, ki strese do kosti. Mogoče ga je uvrstiti v dolgo vrsto besed (in dejanj), ki pričajo o strahotni stvarnosti Balkana: slabih sedem let pred nastopom tretjega tisočletja vlada tam srednji vek; vojskovanje je grozovita mešanica modernega in tradicionalnega, vanj zapleteni ljudje še vedno obsedeni od prastarih podob, kjer se maščevanje tesno veže z iztikanjem in uničevanjem oči. Toda to je posebna tema. Lotimo se raje druge, ki zadeva vse nas.
Stavek je bil natisnjen v Atentatu na Sarajevo, dobrih dvesto strani obsežnem zborniku, v katerem s prozo in poezijo nastopajo ljudje iz Bosne in Hercegovine. Nekateri so še vedno tam, drugi so razseljeni. In kakor vsi po vrsti sovražijo napadalce ter si dajejo duška v prekletstvih, ki jim jih kličejo na glavo, postaja zmeraj bolj jasno tudi to, da sovražijo drug drugega. Tudi nesrbski prebivalci te dežele kažejo simptome, ki bi nam morali biti zdaj že znani. Tisti, ki so oblegani, sovražijo one, ki so odšli. Tisti, ki so odšli pozno, sovražijo te, ki so odšli zgodaj, še bolj one, ki so odšli, še preden se je začelo. Sovraštvo je doma tudi med obleganimi, ki se delijo na ducat načinov; ločnice se ustvarjajo v skladu z denarjem, dostopnostjo do humanitarne pomoči, možnostjo za evakuacijo otrok; ločnice se ustvarjajo na podlagi izjav proti sovražniku - kdo je kdaj molčal in zakaj, kdo je kaj rekel in kako; meje se rišejo tudi na podlagi davnih izjav in dejanj, tistih iz malone. pozabljenih dni tako imenovane jugoslovanske idile.
Atentat na Sarajevo je zato že doživel atentat, ki ima podobo strupenih besed zamere.
' Vse bi bilo v redu s to knjigo, je konec maja zapisal eden od najbolj znamenitih bivših Sa-
rajevčanov, ko se v tej knjigi ne bi šli mokro-cvetoče poezije ljudje, ki so vse življenje sejali zgodbe o genocidnosti nekega naroda ali pa se grebli za fotelje s prilizovanjem dominantni politiki ali se, če nič drugega, vedli vsaj kot strahopetna svojat, ki se zdrzne šele tedaj, ko ji poči pod lastno ritjo. Ti so, se je glasil sklep, opremljen s seznamom imen, še bolj krivi za bosanske grozote kot Mladič in Ka-radžič skupaj. In zdaj ne pokažejo niti toliko sramu, da bi molčali v svojih mišjih luknjah! Ne, zdaj točijo krokodilje solze v podobi kičastih pesmi!
Tudi to je današnja Bosna, kolikor je je tam in kje drugje. Ko bo vse to mimo in se bo kakšnemu ostarelemu pesniku zazdelo, da bi rad počival na sarajevskem pokopališču, ga bo čakala usoda Marlene Dietrich. Skoraj petdeset let je minilo, kar je pela po tujih krajih, tujim vojakom, pa so njeno krsto opljuvali, ko je končno prišla domov, da bi počivala v Berlinu.
Bosanski razkroj ni vreden pozornosti samo zato, ker se o njem malo ve, ker se, iz sočustvovanja z neizmernim trpljenjem, noče vedeti, ampak predvsem zato, ker gre za univerzalen fenomen, pa se tudi tega, kdo ve zakaj, noče vedeti. In ker je tako, se ustvarjajo fantastično zmaličene podobe. Pri tem so nekateri deležni izjemnega popusta, drugi zmernega, tretji nikakršnega. In nasprotno: pri nekaterih je dovoljena vsakršna neusmiljenost, pri drugih pa le zmerna.
Najbolj neusmiljenega ravnanja je deležna Hrvaška. Večini kritikov se zdi samoumevno, da je treba vedenje njenih ljudi in poteze njenega režima obravnavati brez popusta. Vse, kar je tam nerazumnega - sam bog ve, da tega ni malo — se pripisuje nekakšni apriorni netolerantnosti in samozaverovanosti Hrvatov. Izrazi, ki se pri tem uporabljajo, so lahko sorazmerno blagi, kakršen je vsesplošno uporaben nacionalizem, do izjemno ostrih, denimo fašizem ali fašistoidnost. Večini kritikov se zdi odveč upoštevati olajše-
valne okoliščine, ki bi jih vzelo v pretres vsako pošteno sodišče — recimo izjemen stres, ki ga doživljajo ljudje, kadar so napadeni, kadar so njihova življenja posredno ali neposredno ogrožena, kadar se jim dobesedno spodmikajo tla pod nogami.
Ta nepopustljivost je posebej izrazita pri spremljanju spopadov med Hrvati in Muslimani v Bosni. Vsi bi želeli pozabiti, da je večina Bosne brez posebne zaskrbljenosti osem mesecev opazovala uničujoče boje na hrvaških tleh, da se njen politični vrh do tega ni hotel opredeliti, da je dopuščal obstreljevanje hrvaških ciljev z lastnega ozemlja in podobno. Nihče noče nič vedeti o tihi misli, če ne celo privoščljivosti, ki je do marca 1992 vladala v Bosni, da so si tisti, ki jih usoda tepe, to že morali na neki način zaslužiti. . .
Verjetno pa se veliko sovraštva, ki zdaj bruha na dan, napaja prav iz tega. Kadar se življenje do skrajnosti zaostri, postanejo ljudje neizprosni v svojih primerjavah med niansami trpljenja. Vojaki, ki prihajajo s fronte, se dušijo od sovraštva do ljudi, ki se jim ni treba vojskovati; ljudje, ki so zgubili dom, bi zatrli vse, ki še lahko spijo v lastnih posteljah; tisti, ki morajo živeti od miloščine, ždijo v onemoglem besu do onih, ki pomoč dajejo.
Razlogi za sovraštvo nesluteno rastejo in zakrivajo vse obzorje. Zato danes maščevalni naklepi, ki kipijo sredi Bosne, niso usmerjeni samo proti Kiklopu, ki bi mu bilo treba z motiko ubiti oko. Sovraštvo se usmerja proti vsem, ki ne jedo trave, pa četudi jedo skromno, proti vsem, ki živijo navadno življenje, naj je še tako težavno. Usmerja se tako proti tistim, ki imajo orožje in so ga uporabili, kot proti onim, ki imajo orožje, pa ga nočejo uporabiti.
Če je o življenju na ozemlju nekdanje Jugoslavije v prihodnosti sploh kaj jasno, potem je to, da bo stopnja zamere na njem zelo visoka. Tudi ko se ne bo več izražala s streljanjem in posilstvi, z obglavljanji in bombardiranji, bo
življenje komaj znosno. Kajti sovražili se ne bodo samo ljudje, ki so drug drugemu povzročili neizmerno zlo, ampak tudi tisti, ki drug drugemu niso nič storili. Tudi to, da se nekomu ni nič hudega zgodilo, je lahko vir za sovražno zamero.
To med drugim pomeni vrsto usodnih posledic za Slovenijo. Najprej: Sloveniji zlepa ne bo odpuščeno, da je tako zlahka in poceni ušla. Kakršnokoli že bo življenje v njej, v primerjavi s tistim sto, dvesto, petsto, sedemsto kilometrov proti jugovzhodu bo zavidanja vredno. V opustošenih krajih je za tiste, ki jedo travo, tudi regrat razlog za zavist. Nato: Slovenija bo obravnavana brez popusta. Karkoli bo storila, nikdar ne bo dovolj. Vsaka pomoč, ki bo dana, bo premajhna, kajti tudi kos kruha bi pravzaprav lahko bil žemlja. In vsaka pomoč, ki bo dana, bo sporna že zaradi tega, ker je natanko to — dana in pomoč. Z njo se namreč ustvarja eno najbolj ambivalentnih razmerij — roka, ki daje, ima moč in pomeni oblast, četudi je dobrotljiva. Roka, ki jemlje, pa izraža nemoč in ponižnost. V tem razmerju so ponižanja neizogibna in skupaj s tem konflikti.
Da se bodo izražali v zgodbah, ki so univerzalne, mora biti jasno vsakomur, ki se mu zdi vredno gledati čez plot lastnega kraja in časa. O tem pove marsikaj zgodba o Heinrichu Heineju, ki se je pred preganjanjem zatekel v Francijo in po dolgem tolčenju revščine sprejel penzijo. Odtlej si ni nikdar več drznil reči nič pohvalnega o francoski oblasti, da ga ne bi imeli za ponižno, prodano dušo.
Da se bodo izražali v besedah, ki bodo neusmiljene, bi tudi moralo biti jasno. Dvajseto stoletje je za opise človeške zavrženosti poiskalo toliko besed, da se ponujajo kot vsakdanji klišeji: vse je lahko kolonializem, rasizem,fašizem, nacizem, ksenofobija, šovinizem, fašizem, nacizem, ksenofobija, šovinizem. Pri njihovi uporabi se bo — a zakaj uporabljati prihodnji čas? - se kaže silovita nezmernost, ki vsaj toliko pove o onih, ki jih
izrekajo, kot o tistih, ki jih opisujejo. Navsezadnje je ta država razpadla med opojnim prepevanjem pesmi o »bečkih kočijaših« in »slugah«, med zanosnim zatrjevanjem, da naj se kar odcepijo, na kolenih nas bodo še prosili, naj jih sprejmemo nazaj. . . Tako rekoč nič na svetu ne more izravnati teh pričakovanj z neusmiljeno stvarnostjo, ki je spravila na kolena neskončno množico ljudi, da zdaj prosijo — na meji, uradih, v begunskih centrih, občinah, kjerkoli. Nič na svetu ni tako težko pogoltniti kot zarečeni kruh in nič zalogaja ne poplakne tako dobro kot nekaj opojnih strupenih besed.
To je potemtakem treba vzeti za olajševalno okoliščino in popust. Ampak hkrati je treba vzeti s popustom nasprotno reakcijo. Samo slepci so mogli pričakovati, da se bo uravnavanje odnosov med ljudmi bivše Jugoslavije odvijalo tako, kot da se ne bi nikdar nič zgodilo, pa se zdaj lahko, celo moramo, pogovarjati in vesti tako, kot da se prvič vidimo.
Kako kočljiva so ta razmerja, se danes kaže v vseh begunskih centrih, ob vsaki mejni rampi, v vsakem uradu Caritas in na vseh mogočih šalteijih. Ta skrajno kočljiva vprašanja so v zadnjem času povzročila hude napetosti med pisatelji, ki se trudijo po najboljših močeh storiti kaj za svoje kolege, pa čisto nič ni ne dovolj, ne dovolj dobro, ne dovolj pametno, da ne bi zbujalo zamer. Če je intervencij sto, bi jih bilo lahko še bistveno več, če se vzame v okrilje tega, bi se lahko še onega, če se v Sarajevo pošilja denar, je seznam sporen, ker na njem niso samo neoporečni ljudje. Če se objavi knjiga, so v njej tudi napačni avtorji... in tako dalje, tako rekoč v neskončnost.
Položaj je mučen in bo še dolgo. Za razreševanje bo potrebno veliko strpnosti in prizanesljivosti, na vseh straneh. Če je ne bo, se utegne res zgoditi, da bo kdo zamahnil z motiko.
Alenka Puhar
A
A
A
SOBOTNA PRILOGA
VSEBINA PP 29
Romana Dobnikar-Scruga
Srbi iščejo novega srednjega napadalca
Anion Žabkar, vojaški analitik Slavko Pezdir
Meta Hočevar
Portret tedna	23
Ljubo Bavcon
Demokratična pravna država in afere
France Bučar
Presežek politike
Viktor Blatič
Kdo vse skrbi za nas
Obnavljavci Jugoslavije	24
Veso Stojanov
Preživeli smo nekaj zelo težkih trenutkov
Kiro Gligorov	25
Joiica Grgič
Sramežljiva poslovnost
Sc bo Cerkev v Sloveniji znebila revščine?
Silva Čeh
Poletna privatizacijska trgovina
Lastninjenje	26
Janko Lorenci
Arthur je vest Slovenije
Franco Juri, karikaturist in kritik	27
Stojan Žitko
Žvečilni gumi Evropa
Na prehodu iz Evropske skupnosti v Evropsko unijo
Vesna Bertoncelj Popil
Dva para tujih čevljev na en par domačih
Premalo zaščiteno slovensko gospodarstvo Veljko Rus
Nenehen proces popravkov
Japonska: težave prerazvite dežele	28
Marjana Lavrič
To ni vazaha, to je mompera
Peter Opeka, slovenski misijonar na Madagaskarju	29
Damijan Slabe
Sajaste evropske sanje
Nemci in strah pred tujci
Prvi otroci z novimi geni
Medicinska revolucija	30
Marko Zorko
Za večnost — prestopit, prosim!
Med drugim Jelka Sutej Adamič
Talilni ali taleči se lonec?
Za prgišče Amerike M. B.
Kako sem postal utrjen
Moja brezposelnost	31
Marijan Zlobec
Somrak bogov na Dunaju
Ob 180. obletnici Wagnerjevega rojstva
Res takoj zapolniti sleherno luknjo?
Zobozdravstvo	32
Boris Jež
Kulturni imperializem po primorsko
Mojca Drčar-Murko
Čudež v Milanu
Italija kot politični laboratorij Oto Giacomelli
Vsemogočni športni birokrati
Koliko še do zloma vrhunskega športa	36

Sporočilo bralcem
Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine CGP Delo z dne 8. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu načelno ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. Avtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico do krajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila.
Delo, 29. maja
Odprto pismo...
Spoštovani profesorji in raziskovalci, zaposleni na tujih univerzah in inštitutih, so v Delu objavili odprto pismo, naslovljeno tudi na ministra za znanost in tehnologijo Slovenije.
Kot minister za znanost in tehnologijo sporočam javnosti in podpisnikom, da izredno cenim njihovo pobudo za povečevanje že doseženega ugleda in kakovosti slovenskih univerz. Menim, da je v interesu uspešnejšega razvoja Slovenije potrebno in koristno odpreti in podpreti vse možnosti za uporabo kvalificiranih ljudi in njihovega znanja, še posebej, ko gre za znanje na vrhunski raziskovalni stopnji.
Zato podpiram predlog, naj se za- vsa univerzitetna učiteljska delovna mesta uvede sistem javnih razpisov in da naj razpis omogoča izbiro strokovno najbolj ustreznih kandidatov na podlagi enakopravne obravnave vseh prijavljenih ne glede na mesto prejšnje zaposlitve. Te postavke bi po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo morali uveljavljati v zakonu o visokem šolstvu.
Glede nostrifikacije tujih diplom menim, da naj se postopek bistveno olajša, pospeši in poceni, recimo na podlagi spiska uglednih tujih institucij, kjer odpade strokovno preverjanje izdelkov, opravljenih pri njih, vendar pa obdrži vsaj za kadrovske potrebe državnih univerz na Slovenskem. Privatne institucije naj bodo v tem oziru popolnoma samostojne.
S spoštovanjem!
Prof. dr. Rado Bohinc, minister za znanost in tehnologijo
Delo, 10. junija
Odprto pismo predsedniku Kučanu
Očitek, ki ga je italijanska historiografija vedno in povsod namenjala dejstvu, da smo v Trst maja 1945 vkorakali s slovensko, ne pa z rdečo zastavo, odpira zanimiva vprašanja pravilne konotacije našega nacionalnega vprašanja. Ko je Janko Prunk objavil slovenske nacionalne programe, se je marsikdo v stroki zmrdoval nad obsoletnostjo predlaganih tem, kar se je ponovilo tudi ob nejgovem narodnem vzponu. Dilemo postavljam v kontekst, ali je zgodovinopisje tista »državna« znanost, ki ob kritični presoji preteklih dogodkov skrbi tudi za divul-gacijo nekaterih znanj, ki so nam nujno potrebna za narodno edifikacijo. Ne zavzemam se seveda za to, da bi zmitizirana zgodovina nadomeščala pravo, z viri podprto stroko. Menim pa, kar počenjajo vsepovsod na svetu, da obstaja prostor, kjer se med resničnostjo in stereotipom edificira tudi nacionalna zavest.
O očitkih sem govoril na začetku. Dr. Francu Zwittru je Carlo Schiffrer očital, za njim pa so to ponavljali v vseh državnih historičnih revijah tako rekoč vsi analitiki rezistence v Evropi, da je s svojo angažiranostjo v NOB vnašal elemente buržoaznosti in nacionalizma v čisto razredno vprašanje socialne revolucije v Evropi. To se nedvomno da razumeti v kontekstu, da je po neki evropski racionalistični logiki nekemu narodu omogočeno zaokrožiti lastno nacionalno državo tudi preko etničnih meja, medtem ko je prestopitev tega praga drugim, t. i. nezgodovinskim narodom prepovedana.
In v tem smislu je v našem zgodovinskem društvu ob 70-letnici Janka Pleterskega dozorela misel, da je ta zaradi opusa, ki ga je vložil v zakladnico slovenskega zgodovinopisja, in zaradi prispevka k rasti nacionalne misli in zavesti pri Slovencih zaslužen do take mere, da predlagamo zanj državno odlikovanje. Dela Janka Pleterskega, ki so v glavnem izhajala pri Slovenski matici (bibliografije ne bi navajal, saj so izšle v strokovnih revijah), so nespodbitni mejnik vsake rezonirane kritike, istočasno pa so bila tudi podlaga za naš predlog predsedniku države.
Revizija zgodovine zadnjih let seveda še ni stvar zgodovinopisja, kajti kot bi dejal Marc Block, »je vse, kar še ni staro 80 let, stvar publicistike«. Zato lahko ekskurz gospoda Rupla o »zaslužnih« in »nezasluž-nih« upravičeno štejemo v to pomožno vedo naših humanističnih ved.
Boris Gombač, Zgodovinsko društvo, Ljubljana
Delo, 9. junija
Najostreje protestiramo proti
odložilnemu vetu
Gospod France Tomšič je v časniku Delo objavil v imenu sindikata Neodvisnost-KNSS pismo, ki je po vsebini žaljivo zame in mislim še za mnoge člane državnega sveta. Razumel bi odziv večine državljanov, ki zadeve ne poznajo in se o njej tudi ne morejo poučiti. Ne morem pa molče sprejeti takih besed od bivšega poslanca, ki je imel več kot dovolj priložnosti, da se divjim privatizacijam postavi po robu v času mandata, še manj pa od eminentnega člana vodstva stranke, ki je bila v dveh preteklih vladah in je tudi v sedanji ter se ni potrudila da bi bili predlagani ali sprejeti ukrepi, s katerimi bi se preprečila divja privatizacija, in če so, sprožila ukrepe za njihov pre-
gon. Cebig. France Tomšič pazljivo prebral zakon, na katerega je državni svet izglasoval odložilni veto, bi se lahko prepričal, da daje dovolj možnosti, tudi brez spornega člena, da se preganjajo in kaznujejo divje privatizacije. Vprašanje je, ali obstala v vladajoči koaliciji, tej pripada tudi stranka, v katere vodstvu je g. Tomšič, želja, da ■se to uresničuje. Ali pa morda g. Tomšič misli, da smo se člani državnega sveta, ki smo izvoljeni z imenom in priimkom po sistemu, ki ga je sprejela skupščina, katere član je bil, dolžni ravnati po navodilih takih ali drugačnih strankarskih organov in sindikatov ali pa izhajati iz podmene, da je kriminal vse, kar se je na področju družbene lastnine zgodilo v času, ko je bil sam delegat v skupščini Slovenije z večjimi pooblastili, kot jih imajo sedaj člani državnega sveta.
Franc Vodopivec, član državnega sveta
Delo, 21. maja
Poziv k umiritvi
Ko sem prebrat genialni pogled dr. Dušana Radonjiča na zadevo Barga do zadnjega stavka, sem najprej odšel v mariborski terarij pogledat, ali so krododila te zamenjali. Žalosten, ker se to ni zgodilo, sem se vrnil domov, vzel po dolgih letih spet v roke pesnitev Petra Petroviča Njegoša »Lažni car Stepan Mali« in se razjokal, ker današnji časi ne poznajo pustolovcev, ki bi se izdajali za ruskega carja Petra III. Ob izganjanju tesnobe iz svoje duše sem pomislil na sveto pismo, ki pravi, da je najne-umnejši človek, ki je moder v lastnih očeh. Štiri mesece je potreboval član senata UMI dr. Dušan Radonjič, da se je po njegovem mnenju dokopal do neizpodbitnih dokazov, ki bremenijo rektorja in njegove ožje sodelavce za soodgovornost pri pripravah in izvajanju študija v Bargi. V kasnejšem besedilu seveda ni sposoben navesti niti enega dokaza. Torej je vzrok njegove pisarije lahko le dvoje:
—	vsi štirje neposredni odgovorni za to pustolovščino (Njegoševa pesnitev je prej le slučajno omenjena) si že vse čas na bolj ali manj agresiven način prizadevajo individualno odgovornost preleviti v skupinsko. Ta v preteklosti neštetokrat preizkušeni način je zelo učinkovita obramba. Ta je še toliko bolj potrebna, ker bi v primeru sodnega procesa prišlo tudi do odškodninskih zahtevkov.
-	dr. Dušan Radonjič je bil do pred kratkim tudi kandidat za novega rektorja univerze. Ne zanima me, zakaj je EPF spremenila svoj predlog. Prav gotovo je za to obstajal razlog. Osebno sem s tem, ker nisem podpisal izjave o kandidaturi, že prepustil to mesto tistemu, ki ga bo izvolil svet univerze. Vam kot delovnemu Človeku prav gotovo ne bo težko izbrati dejavnosti, ki bo najbolje ustrezala vašim sposobnostim. Bojim se le, da lahko ambiciozni ljudje, ko se jim zapre pot za napredovanje, postanejo nevarni za svoje okolje.
Sedaj pa odgovori k vašim pogledom:
1.	Vaše navedbe na seji sveta univerze dne 20. 5. 1993, kjer vam je ob odsotnosti predsednika sveta vaš kolega s fakultete dal mimo dnevnega reda na razpolago več časa za govor, kot smo ga po dnevnem redu imeli za celotno sejo, bo preverila posebna komisija sveta. Zelo mi je nerodno povedati, da kot dekan v svojem pismu ne ločite med upravo univerze in njenimi strokovnimi službami ter rektoratom. Pravzaprav se temu ni mogoče čuditi, saj ste se kot
■dekan od 29. 9. 1987 tv šestih letih!) udeležili le izredne seje sveta 23. 4.1993 ter že navedene zadnje seje. Torej vas kot dekana univerza kot celota ni kaj preveč zanimala. Izjema sta bili torej le zadnji dve seji, kjer ste po voltairovsko želeli rešiti čast najlepšega in najboljšega.
2.	Obtožba, da se je rektor na nezakonit način postavil v vlogo razsodnika, je navadna kleveta. Sklep o predlaganih ukrepih je sprejel znanstveno pedagoški svet univerze 9. marca ob le enem vzdržanem glasu. Sklep je zakonito potrdil svet univerze na izredni seji 23. aprila (tudi le ob samo enem vzdržanem glasu, in to delegata EPF). Res pa je, da je sklep ZPS univerze z dne 9. marca bil zapisan v izvršni obliki. Zanimivo, da ste kot član ZPS univerze potrebovali več kot dva meseca za ugotovitve v zvezi z zapisnikom.
3.	Vse vaše tako ali drugače zapisane izjave o tem, kdo je kaj vedel oziroma ni vedel o pripravljalni in izvedbeni fazi projekta, se pobijajo z dokumentiranimi zapisniki kolegija rektorata, na katerih je poročal dr. M. Mulej (13. 1., 10. 2., 24. 2., 2. 3., 23. 3., 18. 5., 22. 6., 31. 8., 21. 9., 26. 10., 9. 11., 23. 11., 30. 11., 21. 12. 1992). Vsi zapisniki so na razpolago v pravni službi univerzitetne uprave in jih lahko preberete tako vi kot tudi novinarji. Da mi je 18. septembra 1992 bila s strani prorektorja dr. Muleja kot sorektorja skupnega senata predložena v podpis pogodba, ki s programom, ki se je začel izvajati že v maju 1992, ni imela nič skupnega, seveda spretno zamolčite. Zanimivo je, da je dr. Mulej še novembra in decembra 1992 poročal o pripravljalnih delih. Torej so se v primeru sodelovnaja z Italijani priprave na skupne programe nepooblaščeno prekvalificirale v definitivno izvajanje programa. Pri direktorju univerzitetne uprave so na razpolago tudi vsa poročila strokovnih služb in prorektorjev. Posebej bi pri tem omenil poročilo prorektorja za izobraževalno dejavnost dr. B. Krajnčiča, ki v svojem letnem poročilu (30. 9. 92) ob odhodu s prorektorske funkcije niti z besedo ne omenja programa, ki ga je začela izvajati PF. Univerza v zvezi z začetkom izvedbe (sprejem programa, razpis, vpis) ni sprejela nikakršnega sklepa.
4.	Vaši t. i. obremenjujoči materialni dokazi o moji sokrivdi, ki so povezani s podatki računalniških .izpisov, so ponovno dokaz, da ne poznate niti strukturiranosti univerze niti zadolžitev strokovnih služb. Kot rektorju univerze mi je služba za mednarodno sodelovanje posredovala spisek tujih študentov ob začetku šolskega leta 1992/93 z datumom 21. 10. 1992. Na tem spisku je 188 študentov, brez enega študenta iz Italije. O možnosti iskanja podatkov po računalniku se pozanimajte pri RCUM in strokovnih službah univerzitetne uprave. Menda ni naloga rektorja univerze, da bo brskal po računalniku in iskal spiske študentov, da bi vsak trenutek lahko prijel volka za ušesa.
5.	Vračilo čeka v vrednosti 7.500.000 LIT, ki ste ga kot član senata prejeli 31. 10. 92 v Firencah in ga po vaših navedbah 13. februarja 1993 vrnili italijanskim partnerjem (vaš dopis z dne 10. 5. 1993, magnetogram seje sveta z dne 20. 5. 1993 in fotokopija neuradnega dokumenta, ki ga je italijanski partner pustil na MŠŠ), je zadeva morale in vaše izobrazbe diplomiranega ekonomista. Prejetje čeka za delo v skupnem senatu bi bilo moralno opravičljivo, če bi vaše delo v senatu dejansko bilo uspešno in skladno z zakoni in izobraževalnimi standardi. Prejeli sre ček za uvedbo neverificiranega programa. Skladno z uradno podpisano pogodbo (člen 5 — Plačilni pogoji) pa je zapisano: »Zneski bodo poravnani od IAS po fakturah in/ali z enakovrednim dokazilom, ki jih izda Univerza v Mariboru«. Kot diplomirani ekonomist verjetno razumete način
legalnega poslovanja. O možnostih vaše utaje dohodnine ne želim razpravljati. Datum vračila 13. februar je prav tako zanimiv. V začetku februarja je namreč služba za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje prejela z moje strani nalogo zbrati in pregledati vso dokumentacijo v zvezi z Bargo. Po sklepu kolegija rektorata z dne 15. 2. 93 (ponedeljek) je vse aktivnosti v zvezi z Bargo prevzela
omenjena služba univerzitetne uprave. Poročilo te
službe mi je bilo predano v petek, 19. 2. 1993. Tudi
navedena vrnitev čeka (sobota, 13. 2. 1993) in kraj (Bologna) sta sporna, saj je bil za ta dan evidentiran potni nalog za Bargo po evidenci računovodstva UM storniran.
6.	Očitki dr. Radonjiča o podcenjevanju EPF, ki ga je bil deležen kot dekan, so seveda kot tista pravda za kozjo volno. Kakšni časi, kakšne nravi! Odkar je v časteh denar, ni nobena stvar več častna.
7.	Prvi akademik na Univerzi v Mariboru ni prof.
dr. Vezjak, temveč prof. dr. Pogačnik. Kadar je
akademska slovesnost zunaj prostorov univerze (Betnavski grad), potem mora v vabilu na tako slovesnost biti izrecno navedeno nošenje častnih in-
signicij. Takšen je običaj v svetu. V vabilu EPF navedene zahteve ni bilo. Sam zaradi tega reakcije gostov nisem opazil.
8.	Glede moje ne javne (!), ampak privatne izjave ob priložnosti najinega slučajnega osebnega srečanja prav tako v gradu Betnava: »Ko bom velik, bom tudi jaz imel svoj MBA«, se z njo še danes osebno strinjam. Spoštovani gospod dekan prav dobro ve, da so v zvezi s podiplomskim študijem managemen-ta - MBA še danes odprta vprašanja. Zanimivo je, da kljub navedbi odličnega vodenja ter nekajletnih priprav ta program še nima dokončne verifikacije univerze in ministrstva.
Prav izstopajoče pa v celotni zadevi Barga postaja dejstvo, da vsi neposredno vpleteni želijo vplesti prav mene. Pri tem nikoli ne polemizirajo s prorektorji, direktorjem univerzitetne uprave, vodji strokovnih služb in drugimi. Tarča je seveda prav tisti, ki si je drznil zaustaviti nezakonito početje. Dolžnost rektorja univerze pa je prav v tem, da opozori na nedosledno spoštovanje študijskih procedur, ker odločilno vplivajo na kvaliteto znanja in ogrožajo veljavo vseh visokošolskih diplom. Vsi ukrepi so bili speljani skladno s statutarno ureditvijo v interesu univerzitetne večine, ki mora ščititi svoje kvalitetno raziskovalno in izobraževalno delo. Prekinjen je bil nezakonito zastavljeni študij in ni bila izdana nobena nezakonito pridobljena diploma. S tem je bila rešena univerza kot mesto nastajanja znanja in resnega dela. Na lahek način fabricirane diplome pa lahko nekoč podeljujejo tisti, ki univerze še vedno niso dojeli, seveda le pod pogojem, če jih bo univerzitetna skupnost profesorjev in študentov sprejela za svoje.
Kakšno usodo so, gospod dr. Radonjič, bogovi določili vam in kakšno meni, pa prepustimo času.
Alojz Križman, Maribor Delo, 17. aprila
Fojbe, ricinus, okupacija, talci,
Gonars, Rab itd.
Gospodu dr. Petru Stariču odgovarjam na vprašanja, kot so bila postavljena, po točkah:
1.	Kapitalski delež pri prvi postavitvi in tudi pri kasnejših rekonstrukcijah za programe TV Koper je samo naš, torej RTV Slovenije. Toliko okrog samega »kapitala«, za katerega že od nekdaj velja regulativa, da v radiodifuzijo ni bilo mogoče vlagati tujega kapitala.
2.	Redno delo TV Koper se financira iz naročnine in iz tako imenovanih lastnih prihodkov. Razmerje med naročnino in lastnimi prihodki je vsa leta nihalo in bilo podvrženo tržnim razmeram in konkurenci na področju reklam. V povprečju pa je bilo od 1971. do 1981. leta 63 odstotkov prihodka od reklam (večina devizno), od 1981. okrog 30 odstotkov. V letu 1992 je bilo 77 odstotkov stroškov pokritih iz naročnine, 23 odstotkov pa iz ekonomske propagande.
3.	Udeležbe italijanskega kapitala pri izgradnji oddajnikov za TV Koper ni bilo, tako tudi zaman iščemo tiste, ki bi tako udeležbo odobrili. Drži pa dejstvo, da so na področju Italije italijanske firme zgradile s svojim kapitalom obsežno mrežo TV pretvornikov, ki so prenašali programe TV Koper. Del te mreže še danes obstaja in po našem vedenju ima ustrezno državno licenco za prenos programov TV Koper in za prenos I. oz. II. slovenskega TV programa.
Dve desetletji, odkar TV Koper deluje, so se interesi tako same italijanske manjšine kot naše slovenske manjšine v Italiji glede programov spreminjali. Sam začetek je bil pogojen s tem, da je bila koncentracija publicističnega oz. časnikarskega delovanja v Istri, medtem ko se je elektronska medijska dejavnost skoncentrirala v Kopru. Odkar pa je Slovenija samostojna država, so se obnovile razprave o medijskih dejavnostih, povezanih z italijansko in madžarsko manjšino. Pričakovati je, da se bodo pravilno in ustrezno ter skladno z mednarodnimi konvencijami, predvsem pa s slovensko ustavo, stvari glede programskih razmerij na nacionalnem nivoju ustrezno uredile. Ravno sedaj tečejo intenzivni pogovori in razprave o manjšinskih programih v ustreznih telesih državnega zbora. Osebno sem mnenja, da se o teh občutljivih zadevah pogovorijo in dogovorijo: država, italijanska manjšina in madžarska manjšina. Pri tem pa naj se RTV Slovenija uporabi le kot »strokovni« udeleženec slovenske javne radiodifuzije.
Peter Mori, v. d. generalnega direktorja RTV Slovenija
Delo, 29. maja
Drvenje v kaos
V Sobotni prilogi Dela je dr. Ljubo Bavcon objavil obširen članek pod gornjim naslovom z očitnim namenom spraviti pod preprogo afero HIT. Udeležence v tej aferi brani z ustavnim načelom, da je človek nedolžen, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
Zelo lepo! V normalnih razmerah bi to veljalo. V naši državi pa je treba čakati več let, da bodo zlikovci obsojeni, sodeč po sedanji praksi, pa celo oproščeni. V času DO pravnomočne sodbe pa osumljenci ropajo naprej, kršijo predpise, zlorabljajo položaje, samozvano poslujejo kot direktorji, glavni direktorji, predsedniki delavskih svetov in upravnih odborov. Kaj pa človekove pravice drugih, ponižanih delavcev, po krivici odpuščenih v nezakonitih postopkih, ali ti nimajo pravice, da se zakonito branijo do hitre in učinkovite intervencije države?
Pa nekdanji in sedanji razlaščenci? Ti so obsojeni brez sodbe: na odvzem delavskih pravic, osebnih dohodkov, na brezposelnost.
Istočasno pa Bavcon zatrjuje: »Odgovornejši in zrelejši politiki (kdo so to? kdo jih je kvalificiral? po kakšnih kriterjih? op. V. I.) ne bi smeli prezreti, da že več let (torej je bilo od leta 1945 do pred nekaj leti vse v redu?) živimo v popolnem pravnem neredu. «
Ali je Bavcon Svetu Evrope lagal, ko je hvalil sedanjo pravno državo in izjavil, da v Sloveniji ni več kršitev kot v drugih demokratičnih državah? Ali mu je iz tega razloga Kučan podelil odlikovanje? Kaj je zdaj s tem? Ali naj Svetu Evrope pošljemo zadnjo Bavconovo izjavo o popolnem pravnem neredu v Sloveniji? Ali bomo povedali, da je človek, ki daje popolnoma nasprotujoče si izjave, celo predsednik Sveta za varstvo pravic? Kaj je storil zoper ta nered? Kdaj in pri katerem organu je interveniral (razen za Ožbolta, HIT, nekatere oficirje in
direktorje)? Res je škoda vzdrževati ta paradržavni aparat, ki nima nobenih pristojnosti. Namesto raznih sinekur okrepimo inšpekcijske, preiskovalne in pravosodne organe. Ti imajo pravico odločanja, podprimo njihovo učinkovitost!
Med človekovimi pravicami je tudi pravica do pravnega varstva. Bavcon sam prizna, da je pri nas nizka stopnja splošne, politične in pravne kulture in da drvimo nazaj v razmere, zaradi katerih je Slovenija morala izstopiti iz Jugoslavije. Mislim, da ne drvimo nazaj, saj je ta »nazaj« tukaj in zdaj. Sploh še nismo prišli naprej.
Dokaz za to trditev je ponudil kar sam Bavcon v isti Sobotni prilogi Dela. Razumem ga kot nekakšen zagovor za tako stanje, saj je skupaj z dr. Alenko Šelihovo objavil Teze za zakon o rehabilitaciji.
Te teze naj bi poslal: 1. Ministrstvu za pravosodje, 2. Združenju žrtev komunističnega nasilja in 3. Spomenki Hribar, že pred več kot enim letom! Bavcon ne pove, kaj se je dogajalo naprej s temi tezami in kaj je s predlogom delala S. Hribar, razen da je zagreto zaustavljala desnico.
Glede samih »tez« pa tole; ne gre samo za rehabilitacijo, saj so bile krivice storjene v najrazličnejših oblikah, z množico predpisov, tudi civilnopravnih in upravnih in tudi brez predpisov.
Zahtevamo popolno odpravo vseh krivic, moralno, pravno in materialno zadoščenje. Teh ne bo odpravil nekakšen izvleček zakona o kazenskem postopku, ki bi v rehabilitacijskem postopku, nato pa še v odškodninskem zavlekel popravo krivic za 20 let. Glede tega sicer Bavcon ponuja blažev že-gen: »Zahteve za rehabilitacijo imajo prednost, če to zahtevajo starost upravičenca ali socialni razlogi.«
Nesprejemljivo! Poprava krivic mora imeti prednost pred vsemi drugimi zadevami! Kako da tega ne zahteva pravnik, borec za človekove pravice in temeljne svoboščine, in to na takem položaju! Ne, predlaga prav nasprotno: Rehabilitacije nekdanjih žrtev je treba izpeljati s spoštovanjem pravne države, pravno korektno in konsistentno, ne pa z novimi revolucionarnimi (!) ukrepi! Česa pa se Bavcon boji?
Menim, da jasen zakon, ki bo določal odpravo vseh krivic revolucije in notorično totalitarnega režima, ni revolucionaren ukrep. Pregovor Legum corrector usus est — Uporaba zakonov popravlja njihove pomanjkljivosti velja tudi za popravo krivic. Važna je poštena volja — Bavcon sicer govori o politični, kar pa še daleč ni isto!
Noben pošten pravnik se ne bo mogel izgovarjati, da ne ve, kaj je krivica. Krivične odločbe kažejo, da so take, na prvi pogled!
To bi moral vedeti tudi Bavcon: tiste krivice, ki so krišile temeljne človekove svoboščine in pravice, ki nasprotujejo demokratičnemu ustavnemu redu, prizadejane na revolucionaren in totalitaren način.
Odprava krivic pomeni odpravo posledic revolucije in totalitarizma. Opravimo to dolžnost v najkrajšem času!
Irena Virant, Ljubljana
Apel g. Bavcona slovenskim politikom in s tem posredno tudi izvršni in zakonodajni oblasti, ki ga je pod zgornjim naslovom objavil v Delu, je povsem upravičen in na mestu. Pa vendar se zdi, da naslovniki tega apela niso izbrani povsem dosledno, če izstopimo iz konteksta trenutnih političnih zdrah v slovenskem prostoru. Dejstvo je, da se udejanjanje »demokratične pravne države ne vzpostavlja s političnimi gesli in ne z ustavnopravnimi deklaracijami, marveč s striktnim vzpostavljanjem spoštovanja ustavnosti in zakonitosti ter mednarodnega prava v vsakdanjih konfliktih na vseh ravneh, od najnižjih do najvišjih«, kar pa v največji meri velja prav za tretjo vejo oblasti — pravosodje. Vzvodi vseh kazensko pravnih mehanizmov so prav v »sodni praksi« sodišč in zakonu o kazenskem postopku, ki smo ga prevzeli od bivše SFRJ, posredno s tem pa smo prevzeli tudi Pravico in Resnico, ki v takšnem kontekstu pomenita zgolj kontinuiteto represivnih mehanizmov preteklega režima. Resnica z velikim R je na ravni deklarativnega povzeta v 15. členu ZKP, Pravica pa je konkretizirana v 16. Členu ZKP, ki sodnike odvezuje kakršnihkoli formalnih pravil v dokaznem postopku. Pravna država, povrhu vsega še demokratična, je v slovenskem prostoru zreducirana na nelegitimno uporabo »domnev in predpostavk v kazenskem postopku«, kot je pred nedavnim razložilo vrhovno sodišče RS.
G. Bavcon se bo verjetno strinjal z mojo domnevo, da je odrejanje pripora oziroma oteževalna okoliščina, kot npr. »nezaposlenost«, kršitev 14. člena ustave, pa vendar jo »pravna država« uporablja v večini primerov odreditve pripora. V ZKP in sedanji »sodni praksi« pa je takšnih anahronizmov Še več, običajno v škodo II. poglavja ustave oz« subjekta kazenskega prava.
Na tem mestu pa se zastavi vprašanje, kako od raznih »političnih elit« zahtevati konsenz o pravni demokratični državi, če najbolj odgovorna veja oblasti, tj. pravosodje, dezavuira najbolj temeljne ustavne norme, da o upoštevanju raznih mednarodnih deklaracij in konvencij sploh ne govorim. Pri tem je zanimivo, da bi prav v skladu z 8. členom ustave RS in z implicitno uporabo ustavnih amandmajev, ki pravosodje zavezujejo k udejanjenju vseh mednarodnih pogodb, še v času pred ratifikacijo (kot je bil primer z Evropsko listino o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, Še preden smo stopili v Svet Evrope), lahko »sodno prakso« počasi približevali
deklarativni pravni državi, pa vendar takšen korak ni bil storjen.
Postulati pravne kulture in pravne države, ki jih je v tekstu navedel g. Bavcon, mirujejo že od same razglasitve ustave naprej. Slovenija v letu in pol ni bila sposobna sestaviti novih pravil igre v kazenskem postopku — nimamo niti svojega kazenskega zakonika, niti ZKP, niti ustreznega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Res potrebujemo politični konsenz, ki pa naj predvsem restavrira pravosodje kot osnovni imperativ pravne države in s tem povezane kazensko pravne mehanizme. Na neki način mislim, da je pravi trenutek za takšno dejanje že izgubljen in bomo državljani RS dobili ad hoc jakobinske zakone, ki bodo skozi zadnja vrata sprejeti v parlamentu. Navsezadnje je pravosodje neodvisna veja oblasti, kar pomeni, da »demokratično pravno državo« lahko dosežemo zgolj z legitimnimi sredstvi, npr. s tehtno in premišljeno zakonodajo. Vendar se Čas izteka, 31. december 93 je nevarno blizu in Če upoštevamo ležernost DZ pri sprejemanju zakonov...
Drugo pa je vprašanje, ali bo pravosodje sposobno preživeti carski rez z udejanjanjem postulatov pravne kulture, pa tudi drugi organi represije — npr. policija, tožilstvo, kajti pod drobnogledom sedanjega stanja na tem področju postane očitno, da so vloge razporejene in se igrajo, tako kot v starem režimu — državi (v interesu drugega, 15/111 člen ustave RS) je dovoljeno vse, kar ji izrecno ni prepovedano, posamezniku pa je prepovedano vse, kar mu ni izrecno dovoljeno. To je »narobe svet« ali »neznosna lahkost pravne države« Slovenije.
Klicanje duhov Strasbourga pa je povsem brezpredmetno. Ker imamo moratorij na pritožbe pred
ustavnim sodiščem, torej ne moremo izčrpati vseh pravnih sredstev, ko pa jih bomo nekje v prihodnosti le izčrpali, bo marsikateri politik, parlamentarec in sodnik že zdavnaj sestopil z oblasti in peza sedanjega anarhičnega stanja se bo prevalila na nove, mogoče boljše generacije politikov, ki si tega ne bodo zaslužili. Vse bolj se dozdeva, da so slovenski politiki z eno roko podpisovali pristopnico v Svet Evrope, druga pa je globoko v žepu stiskala figo.
Ob tem pa tudi ne gre spregledati dejstva, da se je nekaj podobnega dogajalo že z novo ustavo RS. Tako imamo odprto problematiko 20. člena ustave, ki se umetno zaustavlja na vložitvi obtožnice kot zadnjem aktu v procesu odrejanja in trajanja pripora. Zdi se, kot da nihče ni bral mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah OZN ali pa namerno ni želel upoštevati njenega 9. člena 3. alinee, ki bi povsem smiselno dopolnilo navedeno ustavno določilo. V ustavi prav tako manjka določilo zakonitosti, ki bi analogno anglosaksonskemu pravnemu sistemu opredeljevalo nelegitimnost postopka v primeru kršitve pravnih norm s strani organov pregona. Takšno določilo bi bilo logično, saj normalna demokratična država nasproti avtoritarni ni v nadrejenem položaju in se zatorej ne more proti »kriminalu boriti s kriminalom«, obenem pa takšno določilo sili organe pregona v striktno upoštevanje pravnih norm in kazensko pravnih pravil sistema — v dobro človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Analogno hišni preiskavi, ki se šteje kot kazensko procesno dejanje, je tudi varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen ustave RS) oziroma poseg v to sferp zasebnosti državljanov neke vrste procesno dejanje, pa vendar Še nisem slišal za primer, da bi prisluškovanemu sodišču npr. povedalo za takšen poseg in mu dovolilo uporabo pravnega sredstva, tj. odvetnika. Zadnje pa je izredno blizu temeljni problematiki »kaosa« v pravni kulturi, ki sc kaže prav v aktualnih aferah.
V	zvezi z razkrojem pravne kulture Še najbolj preseneča drža odvetniške zbornice in njenih odvetnikov, ki so na eni strani pripravljeni na takojšnje »izganjanje hudiča«. Če slišijo ime S D V ali za razčiščevanje nekaterih dogodkov iz polpretekle zgodovine. Po drugi strani pa kot zastopniki interesa posameznika ali »subjekta« kazenskega prava niso storili prav nič za uveljavljanje II. poglavja ustave in s tem posredno brzdali »avtoriteto države« pri prakticiranju preživetih obrazcev kazensko procesnih mehanizmov in »sodne prakse«, temveč so zgolj pristali na sedanji status quo v okviru veljavnih »sodnih pravil igre«.
Naj to fragmentarno refleksijo na članek g. Bavcona končam z dvema premisama: prvič — »konsenz za pravno demokratično državo« mora zaobjeti vse tri veje oblasti z novo poudarjeno prakso civilne družbe pri uveljavljanju pravne kulture; in drugič — sedanje anahronistično stanje med demokratičnimi težnjami in zapoznelo refleksijo restavracije avtoritet-nega pravosodnega režima je treba preseči z nadaljnjim razvojem ustavno-pravnega sistema Slovenije, kolikor Še ni prepozno.
V	nasprotnem primeru se bojim, da bomo morali čez dve ali pa deset let pisati nove rehabilitacijske zakone, ki se bodo nanašali na popravljanje napak, storjenih od deklarativne osamosvojitve ali, bolje, od razglasitve novega temeljnega reda države—ustave, pa do dejanske uveljavitve »demokratične-pravne države«.
Hermej Gobec, Ljubljana Delo, 29. maja
(Delovne) teze za zakon o rehabilitaciji
Objava tez zakona o rehabilitaciji s strani prof. dr. Ljuba Bavcona in prof dr. Alenke Selih me je spodbudila, da opozorim na enostranskost in pomanjkljivost objavljenih tez ter pretirano sklicevanje na pravno državo, ki resnici na ljubo sploh ne deluje.
Enostranskost in pomanjkljivost se bosta odpravili v javni razpravi, medtem ko je pretirano sklicevanje na pravno državo v svojem bistvu nasprotno popravljanju krivic, saj morajo prizadeti ponovno skozi strahote nekdanjih zasliševanj in pričevanj.
Ker gre praviloma za starejše ljudi, je že samo s tega vidika uvedba takih postopkov nehumana, predvsem pa ni učinkovita, saj bo zajela le tiste, ki bodo vsemu navkljub zmogli še toliko moči, da se bodo borili za svoje pravice.
Država in še posebej državni zbor se morata zavedati, da je osnova demokracije poleg enakopravnosti na vseh področjih in ravneh predvsem v poštenju, ki ga izraža »naravno pravo«, ki po svojem bistvu povzema »deset božjih zapovedi« kot priznamo merilo poštenosti in varstva Človekovih pravic.
Bistvo demokracije je v tem, da se »naravno pravo« uzakoni v pravnem sistemu!
V	sedanjem času sta popravilo krivic in narodna sprava prvenstveni nalogi slovenskega naroda, zato so tudi predlagane teze koristne, zlasti, ker bodo omogočale upravičene odškodnine za prestane krivice, ki jih ni mogoče določiti z enim samim pravnim razglasom. Prav tako pa bodo omogočile presojo v vseh spornih zadevah. Za večino krivic pa nikakor ni treba obnove celotnih postopkov, ampak zadostuje ustrezen javni razglas državnega zbora, kot najvišjega zakonodajnega telesa.
Soočamo se z raznimi »aferami« oziroma s prikritimi vzvodi politične, gospodarske in informacijske moči in oblasti, kar zasužnjuje slovenski narod in onemogoča njegov narodnostni, gospodarski in še zlasti etični razvoj.
Demosova vlada je bila praktično nemočna pri zamenjavi starih struktur, ker se niti ni trudila, da bi delovala kot oblast, predvsem pa je popustila vplivu struktur, prizadetih z demokratičnimi spremembami, ki jim je bila zlasti poštenost nepotrebna sestavina politike.
Javnosti so bile vsiljene podobe strahov v obliki revanšizma, klerikalizma in fašizma do preštevanja kosti pobitih, česar sicer ni bilo, vendar je bila klima zaradi take vsiljene podobe neprimerna za trezno raziskavo povojnih zločinov. Narodna sprava, ki so jo ravno klicarji strahov spodbudili, potem pa zapeljali v slepo ulico, je bila le zavesa, za katero naj bi se skrili stari grehi.
Sedanja situacija je bistveno drugačna, saj so stranke že politično profilirale, predvsem pa so dozorela spoznanja o dejanskih prikritih vzvodih moči politične, gospodarske in informacijske narave, ki jih je treba onemogočiti v njihovem pogubnem delu, zato predlagam, da:
—	državni zbor razveljavi vse hudodelske protidr-žavne določbe bivše Jugoslavije, zlasti 114. in 133. člen;
—	državni zbor razglasi vse povojne politično obravnavane sodne postopke, zlasti po 114. in 133. členu, za nične, vse obsojene ali neoproščene pa za rahabilitirane;
—	državni zbor razglasi vse povojne poboje za zločinska dejanja proti človeku in slovenskemu narodu in za zločince vse posameznike in organizacije, ki so neposredno ali z ukazi sodelovali pri odbiranju, zasliševanju, mučenju in pobijanju;
—	državni zbor ustanovi posebno sodišče in določi nevpletene sodnike, zainteresirane za ureditev celotnega delovanja služb, ki so bile podrejene tajni zakonodaji, dobi vso dokumentacijo, ki so jo take službe imele, in jo dopolni z zaslišanji in iz drugih virov, ki so v arhivih drugih držav in v privatnih rokah;
—	državni zbor javno objavlja sezname sodelavcev varnostnih obveščevalnih služb po ugotovitvah svojih komisij ali sodišč, ki jim predpiše ustrezna pooblastila;
—	državni zbor s posebnim zakonom prepove ljudem, ki so ali so bili močno vpleteni v navedene nepoštene ali kriminalne posle, opravljanje javnih zadolžitev, preveri pa se tudi pridobivanje njihovega premoženja;
—	državni zbor s posebnim sklepom vse državljane R Slovenije odveže priseg vrednotam bivše Jugoslavije.
Navedene zadeve so potrebnejše kot oživitev gospodarstva, saj bodo omogočile konkurenco po sposob-
Nadaljevanje na 32. strani
-v vropa sc srečuje z velikimi varnost-§3 j ^ nimi izzivi, na katere še ni našla odgovora. O njeni novi varnostni 1 .ureditivi in novi arhitekturi tečejo .^^L_^vštevilnc razprave, v katerih uspešno sodelujejo tudi slovenski strokovnjaki. Pogovarjali smo se z raziskovalcem s Centra za strateške študije pri ministrstvu za obrambo prof. dr. Antonom Žabkarjem, ki je strokovnjak za »jugoslovanski konflikt« in vojno v Bosni in Hercegovini. Na aprilski mednarodni konferenci o vojni na Balkanu v Ljubljani je predstavil strateško-operativno analizo o značilnosti oboroženih bojev v BiH in možnem prihodnjem razvoju dogodkov, v najnovejši raziskavi pa se ukvarja z geostra-teško samopodobo Srbije in Črne gore in spremembami v njuni obrambni doktrini, ki so jo dobili na mizo tudi udeleženci nedavnega znanstvenega srečanja strokovnjakov držav članic severnoatlantskega sveta za sodelovanje v Garmischu, na katero je bila Slovenija povabljena kot edina država z območja bivše Jugoslavije.
Slovenski politiki in strokovnjaki veljajo v tujini za posebno dobre poznavalce jugoslovanskega konflikta. V čem je posebna kakovost slovenske analize in prognoz?
Vsekakor lahko bolje ocenimo razmere, saj bolje poznamo celoten kontekst, povezave, medsebojne vplive. Vse to nam omogoča, da kljub manjšemu številu informacij izpeljemo nekatere sklepe in prognoze, do katerih drugi ne morejo. Nekatere stvari smo pravilno predvideli, na primer ker poznamo mentaliteto na tem območju, teorijo mitingov, saj smo jo sami doživeli. Nam pač alarmni zvonec deluje prej kot drugim. Prednost je tudi v tem. da se v tujini množica informacij zbira na različnih mestih, v ministrstvu za zunanje zadeve, ministrstvu za obrambo, pri kontra-obveščevalnih službah, vendar informacija ostane mrtva, dokler jo preverjajo na različnih inštancah. Pomembno pa je. da se čim-prej prebije od spodnje na gornjo raven odločanja. Pri nas pa je ta pot podatkov, ki jih sicer imamo manj kot drugi, krajša. Ne bi rekel, da smo pri poznavanju jugoslovanskega konflikta veliko boljši od drugih v Evropi, nedvomno pa so nas velikokrat upoštevali.
Kar nekaj ocen, ki so najprej prišle iz Slovenije, se je kmalu izkazalo za točne ...
V	mojih stikih v tujini, recimo med nedavno ameriško turnejo z obrambnim ministrom, sem se prepričal, da imajo v tujini naš prispevek za nekaj novega in za signal, ki ga je treba upoštevati.
Od kod dobivate informacije o dogajanjih, recimo, o jugoslovanski vojski? So to podatki »insiderjev«, obveščevalni podatki ali le časopisni članki?
Kot znanstvenik analiziram le odprte pisne vire. obveščevalna uprava pa se ukvarja z obveščevalnimi podatki. Več neodvisnih strokovnjakov se ukvarja z isto temo, in šele takrat ko iz več neodvisnih virov pride ista informacija, jo lahko vzamemo za dejstvo. Svet je glede informacij na obrambnem področju prava globalna vas. Podatki recimo o desetih novih letalih jugoslovanske vojske, o šestih novih tankih, o preboju blokade na Donavi in podobnem hitro krožijo. Toda v primeru tako imenovane »human inteligence« — podatkov o personalnih razmerah v vojski, polarizaciji na kroge, ki se zavzemajo za to ali ono opcijo, cepljenje na klike, priprave na državni udar in podobno — je sistem šibek. Sicer se veliko zve, toda možnosti manipulacije so zelo velike, kajti informacije o tem, kaj se dogaja, se izkažejo za točne šele. če se napovedi uresničijo. In prav v tem je novost v obveščevalnih službah, da morajo natančno prebirati laž od resnice.
Vedelo se je. na primer, da se bo v generalštabu jugoslovanske vojske nekaj zgodilo, da bodo iskali krivce za poraze zahodno od Drine. in povsem pričakovano je bilo, da so za krivca določili Vasiljeviča. Zamenjava generala Živote Paniča bo pomenila samo usklajevanje podobe vojske s podobo družbe, za katero je vojska s svojo radikalizacijo še vedno malo zaostajala in se je držala Cosiča.
V	trenutku ko je Čosič kot vezni člen med Miloševičem in Šešljem postal nepotreben, je tudi povezava z vojsko prek generala Paniča postala nepotrebna. Zdaj Srbi iščejo novo osebnost, ki bo igrala z novim moštvom proti novemu nasprotniku. Če je bil Panič kot srednji napadalec primeren v defenzivni tekmi proti nasprotniku, je zdaj treba najti takšnega srednjega napadalca, ki bo igral napadalno.
SOBOTNA PRILOGA
ANTON ŽABKAR, VOJAŠKI ANALITIK
V V
SRBI IŠČEJO NOVEGA NAPADALCA
Očitno ne gre toliko za analizo na podlago konkretnih podatkov, ampak bolj na podlagi poznavanja zgodovine, interesnih teženj, mentalitete...
...poznavanja trendov, personalnih sprememb, položajev, na katerih so posamezni generali, vedenje o dogajanjih drugih poraženih vojska, kakršni sta bili francoska po umiku iz Alžirije ali ruska vojska po velikih porazih v začetku druge svetovne vojne, kaj se je dogajalo z belo in črno roko v biši Jugoslaviji.
S pisanjem v Delu o dogajanju v jugoslovanski vojski je Krešimir Meler sprožil precej polemik o (ne)resničnosti svojih trditev? Kakšna je, v primerjavi z drugimi viri, vaša ocena?
Težko je oceniti. Kot sem že dejal, ena sama takšna informacija ne pomeni nič. V podob-
Raziskovaleč Centra za strateške študije o podobi, ki jo imajo
Srbi in Črnogorci o sebi, dogajanju v jugoslovanskem____
generalštabu, spretnem srbskem izkoriščanju razpok v mednarodnem okolju, negotovi usodi varnostnih con v BiH...
ma nimajo nič proti muslimanom, ampak jih celo podpirajo. Potem se je pojavila teza o turški nevarnosti, ki sili po eni strani v srednjo Azijo in Zakavkazje, po drugi pa v Evropo, iz česar izpeljujejo teorijo, da se interesi otomanskega in germanskega imperija križajo ravno v Bosni, k temu pa (celo srbska akademija in vojaški strokovnjaki) dodajo še idejo o vatikanski zaroti, za katero naj bi stala Italija s svojim kapitalom. V tem kontekstu iščejo rusko zavezništvo, da bi izničili te vplive, iščejo vzpostavitev anahronističnega trikotnika Rusije, Nemčije in Turčije.
Toda Srbija v mednarodnih odnosih še malo ni naivna. In marsikatera njihova teza zveni prepričljivo...
Točno. Preberite si fantaziranje o angloame-riški vojni. Pisec vzame za epicenter BiH in nato predpostavi, da se bo v Veliki Britaniji začela vojna med katoličani in protestanti, ki se bo nato razširila v nasprotje med katoliškimi in protestantskimi državami po vsej Evropi. Končalo se bo z »jugoslavizacijo« Evrope. Gre torej za opozorilo Evropi: Pustite Jugoslavijo, sicer boste dobili jugoslovanski virus tudi na svoja tla. . . Srbi se zdaj ponujajo Evropi kot nekakšni sanitarni inšpektorji,
kot neka vrsta koristnega člena, ki ga je zavoljo ravnotežja v Evropi treba ohraniti, ne pa uničiti. Od tod tudi trditev, da je nova Jugoslavija tako branik pred nemškim Drang nach Osten kot pred turškim, muslimanskim prodorom v Evropo (konec koncev je v Angliji osem odstotkov prebivalstva muslimanskega, v Franciji prihaja enak odstotek prebivalstva iz Magreba in tako naprej). Trdijo, da s tem, ko muslimanski državi v Bosni sekajo povezavo s Sandžakom in Kosovom, za vedno onemogočajo islamsko »transverzalo« v Evropi. V svoji taktiki zastraševanja grozijo s scenarijem katastrofe. Že zdaj je 40 odstotkov prebivalcev v BiH beguncev. Srbi svarijo, da se bo to zgodilo na območju od Prevla-ke, čez Sandžak, Kosovo, zahodni del Makedonije, vštevši Albanijo, torej na območju, ki je tako veliko kot recimo Avstrija. Zato sem na ljubljanski konferenci tudi citiral Grahama Greena, ki je rekel, da na Balkanu ni nikoli tako slabo, da ne bi moglo biti jutri še slabše.
Srbi torej bijejo z Zahodom spretno psihološko vojno?
Izredno spretno izkoriščajo vsako razpoko v mednarodnem okolju, vendar ta element
njihove strategije ni tako viden, saj prevladuje zgražanje nad tem, kar se dogaja v Bosni na humanitarnem področju, nad pokoli, etničnim čiščenjem. Srbi dobro izrabljajo pomanjkanje politične volje na Zahodu, da bi posredoval v vojni, ki je t.i. konflikt nizke intenzivnosti. Gre za totalno strategijo, v kateri igrajo svojo vlogo vsi, tudi paravojaške skupine v Bosni (ki so in niso jugoslovanske), pravoslavna cerkev (ki pa nikoli ne govori o verski vojni), radikalci, vojska, gospodarstvo, diplomacija. Razvijam hipotezo, ki jo bo mogoče potrditi šele post festum, da je minil čas, ko je bil v totalni strategiji poudarek na hard-waru, na vojaški sili kot sredstvu odvračanja, na čemer je bil zgrajen celoten kompleks medblokovskih odnosov v času hladne vojne.
V svojih predvidevanjih o nadaljnjem razvoju dogodkov v BiH ste na aprilski konferenci v Ljubljani govorili o možnih razvojih vojne v BiH: optimističnem, zmernem in pesimističnem. Kateri scenarij se zdaj dejansko uresničuje?
Glede točnega odgovora sem še vedno v dilemi. Treba je povedati, da meje med temi tremi scenariji niso ostre. Prišlo je do novega elementa, namreč da je Hrvaška v določeni meri začela posnemati srbski odnos do delitve Bosne. To je še en dokaz za spretnost srbske strategije. S tem, da so svoje ozemlje etnično očistili, so Muslimane in muslimansko vojsko (kar vojska BiH zaradi odstotka muslimanskih vojakov je) potisnili na hrvaško ozemlje, kjer ima Herceg Bosna že svojo vlado. Zdaj je prišlo do trenj med muslimansko in hrvaško skupnostjo. Muslimani so zainteresirani za nadaljevanje vojne proti Srbiji in iščejo odprte koridorje proti morju, da bi
nem slogu, samo z nasprotnega vidika, piše denimo Miroslav Lazanski, ki prav v najnovejši Politiki (7. junija) prepričljivo trdi, da obstaja nevarnost, da pet tisoč vojakov mirovnih sil ZN zaradi težav z oskrbovanjem sploh ne bo moglo v akcije. Po njegovem naj bi namreč dnevno potrebovali od tisoč do dva tisoč ton materiala oziroma na dva vojaka približno tono. Toda ta podatek je povsem nerealen. V Vietnam, recimo, so Američani vsak dan pripeljali po 120 kilogramov na vojaka. Čete ZN v Bosni pa nimajo niti helikopterjev niti tankov ali težkega topništva, zato je zanje norma gotovo še manjša.
Toda Lazanski je dober strokovnjak za vojaške zadeve in očitno napake ni napravil iz neznanja.
Seveda ne. Njegova dezinformacija služi pomirjanju javnega mnenja, češ da vojaki, ki prihajajo v Bosno, niso nikomur nevarni.
Za majsko delavnico v okviru KVSE na Dunaju, na Srečanju prijateljev Bosne, ste pripravili prispevek, ki so ga dobili na mizo tudi udeleženci konference v Garmischu, v katerem govorite o podobi, ki jo imajo Srbi in Črnogorci o sebi. Kakšno funkcijo ima takšna analiza za razumevanje konflikta na Balkanu?
Nemogoče je ocenjevati nekatere akcije jugoslovanske vojske in razmere v Srbiji, če ne razumemo, kakšno podobo imajo Srbi o sebi in kakšno mednarodno vrednost si pripisujejo. Njihova strategija je namreč v tem, da spretno odkrivajo šibke točke v mednarodnem okolju, jih poglobijo,, povzročijo razkol in si s tem omogočijo preboj blokade. Najprej so obtoževali Nemčijo, da je povzročila »secesijo«, kot to oni imenujejo, severnih republik. Ko so se razmere v Bosni spremenile, • niso več omenjali Nemčije, ampak so se preusmerili k ZDA, ki ji očitajo, da skušajo na
Balkanu popraviti napake, ki jih je naredila na Bližnjem vzhodu. Po njihovem naj bi namreč Američani skušali ravno ob primeru
bosanskih Muslimanov dokazati, da načelo-
Zgodovina
stereotipov
Uradni krogi srbske pravoslavne cerkve (SPC) niso neposredno vpleteni v geostra-teške kombinacije (patriarh SPC Pavle je celo obiskal Vatikan in spodbudil številne ideje o miru). Vendar pa se ti krogi še niso povsem javno izrekli proti tistim, ki trobeč o ogroženosti pravoslavcev manipulirajo z vero in verniki; ker krogi SPC tudi niso priznali samostojnosti makedonske pravoslavne cerkve (ki jo še vedno ponujajo za del SPC), na neki način posredno le prispevajo k propagiranju takšne geostrateške kombinacije. Stališča SPC niso bila vedno usklajena s stališči uradne Srbije; to, je postalo očitno tudi po majski opredelitvi uradne Srbije za mir in podporo Vance-Owenovemu načrtu. Tako je npr. maja letos SPC podprla Srbe zahodno od Drine in s tem javno pokazala, da ne odobrava Milo-ševičevih pritiskov na Karadžiča in druge liderje zahodno od Drine v svoji analizi o strateški podobi Srbije in Črne gore ugotavlja dr. Anton Žabkar.
Poudariti je treba, da glavni propagandni dejavnik srbske ideje o »zvezi pravoslavnih držav« niso cerkvene osebe, temveč laiki. Tako poskušajo z oporo na vero prebiti diplomatsko izolacijo Srbije na vzhodu, kar se dopolnjuje s prej omenjenim manj uspe-šmim poskusom preboja izolacije na zahodu (oziroma s ponujanjem Srbije za »pregrado« proti širjenju nemškega vpliva na vzhod). Tako naj bi Srbiji omogočilo javno (ali tajno) podporo oziroma toleranco in razumevanje vseh tistih sil, ki nasprotujejo renesansi močne Nemčije in se hkrati boje prodora katoliških vplivov na vzhod in islamskih vplivov na zahod.15 Srbija in Črna gora naj bi v tem kontekstu bili ohranjeval-ki evropskega statusa quo antea.
Posebno je zanimivo, da je »nevarnost«, ki grozi Evropi od islama, interpretirana predvsem kot dolgoročna tempirana »demografska bomba«; predstavljajo objektivno zelo visok demografski prirastek muslimanskega prebivalstva. V ta namen uporabljajo podatke o nenehni rasti dežela
emigrantov iz muslimanskih držav v populaciji različnih evropskih držav (Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji). Vse to seveda dopolnjujejo z razmerami na Kosovu, kjer je v tem pogledu za Srbe vse težje, saj ob hkratni rasti albanskega prebivalstva Kosovo zapušča vse več Srbov in Črnogorcev.
Sodobna Turčija je postala (po razpadu SZ) nekdanjim sovjetskim azijskim republikam s pretežno muslimanskim prebivalstvom nekakšen vzor za ekonomsko, politično in kulturno preobrazbo. Zato Turčijo obtožujejo, da ima prikrite aspiracije po ponovni vzpostavitvi nekdanjega turškega imperija. V podporo tej tezi se omenja, da v Bolgariji živi še vedno znaten odstotek »Pomakov« okoli 10 odstotkov (Bolgarov muslimanske vere), da je večina Albancev muslimanske vere, prav tako večina prebivalstva v Sand-žaku (65 odstotkov) in v BiH ter (44 odstotkov) tretjina prebivalstva v Makedoniji.
. V tem kontekstu se skušata Srbija in Črna gora predstaviti kot klin, ki seka islamsko transverzalo (Carigrad—Sarajevo) in s tem prispeva k varnosti evropske krščanske civilizacije v celoti. V tem smislu so strateško razumljivi srbski napadi in etnična čiščenja ob Drini (posebno na meji Sandžaka in BiH), katerih namen je onemogočiti fizični stik med Muslimani v BiH in v Sandžaku in jim tako za vedno preprečiti združitev v skupno državo (kar bi Muslimani lahko skušali doseči z referendumom ali kako drugače).
Na podlagi že prej znanega aksioma, da pomenita Srbija in Črna gora »vzhodna vrata Evrope« in iz prikazanih vzrocev »revalorizacije« srbsko-črnogorskega prostora je razvidno, da so spodbujani s paradigmami, ki so bile aktualne v preteklosti. V preteklosti vztrajno iščejo spodbudo, da bi izničili sedanji obupen položaj in izolacijo t.i. ZRJ. Zanimivo je, da pri tem izhajhajo iz nepomirljivosti interesov različnih držav in iz konfliktov interesov kot normalnega stanja v Evropi; pri tem zgodovino izrabljajo kot (zelo) bogato zakladnico »anahronističnih« stereotipov. Vse to z namenom, da v mednarodnem okolju inicirajo strah pred novo svetovno vojno in splošno nezaupanje in tako upočasnijo, omilijo ali celo onemogočijo doseganje konsenza o izolaciji Srbije
in Črne gore. Ker imata zdaj Srbija in Črna gora približno tako velikost, kakršno sta imeli pred balkanskimi vojnami (1911 — 1913), se strokovnjaki jugoslovanske vojske pri (samo)ocenjevanju geostra-teškega pomena (ne)hote opirajo na ideje, ki so bile takrat aktualne. Ob tem po pozabljajo, da je Rusija postala partnerica ZDA in Evrope in da Francija in Nemčija nista konfrontirani, ampak sta stebra Zahodnoevropske unije.
V zvezi s tem bi bilo treba omeniti uporabo številnih stereotipov; med njimi ob že znanem kosovskem mitu (po katerem je Evropa izdala Srbe, ker jim leta 1389 ni pomagala, oni pa so jo s svojo nesebično žrtvijo skoraj 500 let reševali pred turško okupacijo in ji omogočili razvoj), prevladujejo štirje novejši: po prvem so bili Srbi v vsaki svetovni vojni v začetku osamljeni in so pretrpeli težke poraze, na koncu pa so vojno vedno končali zmagovito in pri 'tem imeli podporo Rusov, ZDA, Velike Britanije in Francije; po drugem so bili Srbi vedno »varnostni detektor« Evrope, saj so prej kot drugi videli, da prihaja vojna in od kod prihaja nevarnost, kar jim je pomagalo, da so se vedno odločno in ne glede na žrtve uprli agresorju; po tretjem so Srbi vedno zmagali v vsaki vojni, zmago pa so jim nato za »zeleno mizo« ukradli drugi; po četrtem so Srbi vedno zmagali šele v četrtem letu vojne.
Četudi ti stereotipi (kot pač vsi stereotipi) niso točni (znano je, da je Srbija v prvi svetovni vojni leta 1917 poskušala doseči separatni mir s centralnimi silami in je kot dokaz svoje iskrenosti v solunskem procesu likvidirala organizatorje sarajevskega atentata; in ve se tudi, da sta med drugo svetovno vojno skoraj do njenega konca, ozemlje Srbije v celoti nadzirala general Nedič in Mihailovič, ki sta sodelovala z okupatorji), jih vztrajno ponuja srbskemu javnemu mnenju. Skušajo jih uporabiti, četudi manj uspešno tudi kot vzvod zunanje politike, da bi odvrnili vojaško posredovanje in izničili posledice sedanje mednarodne izolacije. Predvsem je treba poudariti iskanje vezi z (ne)uradno Rusijo, ki jo imajo še vedno za neke vrste deus ex machina, ki naj bi v odločilnem trenutku s podporo Srbiji in Črni gori prispeval k strateškemu čudežu.
PORTRET TEDNA
Meta
Hočevar
» m 'o so oblikovalci gledališkega Mprograma mednarodnega festi-vala Dunajski slavnostni tedni m	(Wiener Festwochen) leta 90
R JBk. v prvi številki Euromaske (ki je Žal brez opaznejše prizadetosti na Slovenskem nehala izhajati ie po tretji številki) opazili bogato ilustriran intervju tedanjega urednika Dušana Jovanoviča z arhitektko, scenografko, kostumografko, režiserko in univerzitetno profesorico Meto Hočevarjevo, so jih atraktivne fotografije izbranih scenografij in domišljeni odgovori umetnice spodbudili k iskanju nadaljnjih informacij o njenem gledališkem ustvarjanju. Našli so jih v bogato ilustriranem in oblikovanem katalogu o njenih scenografijah, ki je izšel pred leti, ogledali pa so si prišli tudi njeno postavitev Medeje Daneta Zajca v ljubljanski Drami SNG (premiera je bila 6. januarja 1990). Najprej so povabili na Dunajske slavnostne tedne 92 prav Medejo, toda — kako značilno za naše gledališke razmere — osrednje slovensko dramsko gledališče jo je medtem že »dalo s programa« in je tudi ni bilo pripravljeno (ali sposobno?) za festivalski nastop po dveh letih obnovili.
Na srečo pa so bili umetniški voditelji dunajskega festivala vztrajni in so za letošnji festival ponudili naši umetnici (tudi po ogledu Samoroga Gregorja Strniše, kakor ga je v letošnji sezoni postavila v ljubljanski Drami SNG), da si sama izbere besedilo in celotno ekipo soustvarjalcev ter posebej za festival pripravi novo uprizoritev. (Tako sijajno ustvarjalno priložnost zaupa direkcija dunajskega festivala vsako leto le trem do štirim izbranim gledališkim avtorjem iz tujine.) Naša avtorica si je za izhodišče izbrala znani antični mil o Antigoni (ki ga je v izvirni literarni različici Domini-
ka Smoleta postavila na oder ljubljanske Drame že leta 1987). Nato je pritegnila k sodelovanju režiserja, dramatika in dramaturga Dušana Jovanoviča, da bi na temelju Sofoklejeve tragedije napisal nove dialoge. Namesto zgolj sodobnih dialogov je nastala povsem nova dramska različica, oprta tako na tragiški opus Sofokleja in Evripida na eni kot tudi na aktualno občutje univerzalnega literarnega mita na drugi strani, s podnaslovom Stavki iz enih glav za druga usta. Po pričakovanju se je odločila k sodelovanju pritegniti svoje stalne sodelavce in igralski ansambel ljubljanske Drame, saj si je le s soustvarjalci, ki jih dobro pozna in jim povsem zaupa, lahko zastavila optimalno uresničitev ambicioznega projekta. Premiera je bila v sredo, 9. junija, v Theatru an der Wien.
Ustvarjalna pot do enega najzavidljivejših mednarodnih uspehov posamičnega slovenskega gledališkega ustvarjalca seveda ni bila niti kratka niti naključna. Po diplomi inženirke arhitekture na ljubljanski FAGG, kjer so jo po njeni izjavi najbolj naučili misliti profesorji Ravnikar, Mušič in Šlajmer (veliko praktičnih izkušenj pa si je že v študijskih letih pridobila pri arhitektu Svetozarju Križaju), je podiplomsko dva semestra študirala obnovo starih
mestnih jeder na Nizozemskem, izpopolnjevala pa se je tudi v Angliji in Španiji. Prvih sedem let po diplomi se je ukvarjala s čisto arhitekturo, urbanizmom, grafičnim oblikovanjem, se uspešno udeleževala številnih tedanjih republiških in zveznih natečajev (za univerzitetni center v Skopju je dobila prvo nagrado) ter razstav novejše slovenske grafike, arhitekture in oblikovanja (v Moskvi, Frankfurtu, Ljubljani).
Zanimanje za gledališko umetnost je bilo v družini precejšnje, saj je imela mama gledališki abonma, brat Janez, znan kot Rifle, pa se je odločil za igralski poklic. Prav slednji je med študijem Štihovega Spomenika G v Gle-ju prvič pripeljal k njej po nasvet režiserja Dušana Jovanoviča, ki ji je kmalu zatem ponudil prvo scenografijo pri svoji uprizoritvi Šeligove igre Kdor skak, tisti hlap 1972. leta v istem eksperimentalnem gledališču. Tega leta jo je kot scenografko k sodelovanju povabil tudi Zvone Šedlbauer, ko je v MGL postavljal Jovanovičevo komedijo Življenje podeželskih plejbojev. Že naslednje leto jo je povabil v SLG Celje Bojan Štih, ki je spodbujal in zaupal, kot po njenih besedah danes ni sposoben noben umetniški vodja več, in tam je ustvarila po lastni presoji iz letošnje sezone »prvo resno scenografijo« za Gombroiviczevo Ivono, princeso Burgundije v režiji Dušana Jovanoviča (za katero je dobila 1973. leta prvo Borštnikovo nagrado, pozneje pa jih je za scenografijo, kostumografijo ali režijo nanizala še sedem in dobila tudi nagrado Prešernovega sklada ter Župančičevo nagrado). Tega leta je začela snovati (v Mladinskem gledališču in Gleju) že tudi kostume. Kot je povedala za gledališki list ljubljanske Drame (ob uprizoritvi Strniševega Samoroga), se je v začetnem obdobju gledališkega ustvarjanja znašla v Gleju s »krasno ekipo« in s praktično nikakršnimi tehnološkimi možnostmi, poleg obeh že omenjenih režiserjev pa sta v mnogih živahnih in dolgotrajnih pogovorih sodelovala še dramaturga Marko Slodnjak in Igor Lampret. Med scenografi, ki so tedaj pritegovali njeno zanimanje, se danes spominja Sveta Jovanoviča, Aleša Šarca, Uroša Vagaje, pa Ernesta Franza iz obdobja med obema vojnama, posebej tudi slikarjev, kakršna sta bila Avgust Lavrenčič in Ivan Vavpotič, ki pa so danes zaradi neprofesionalnosti tehničnih
služb v naših teatrih dobesedno izgnani iz njih.
Kot scenografka in kostumografka je najpogosteje (in najuspešneje) sodelovala z Dušanom Jovanovičem, o katerem pravi, da je kon-ceptualist z vedno jasno tezo in smerjo, Miletom Korunom, ki išče pot po stranskih rokavih in skozi detajl, ter Slobodanom Unkov-skim, v katerem je našla sintezo obeh — med konceptom in detajlom — v metafori, ki odpira največji prostor. V sodelovanju z njimi (pa še z Zvonetom Šedlbauerjem, Dušanom Mlakarjem in drugimi) je uveljavljala svoj temeljni pogled na gledališko scenografijo, ki je omejena z dolžino gledalčevega pogleda ali zrenja (nastaja v razmerju med prostorom in časom) in ki se z vsemi_ drugimi prvinami gledališke uprizoritve dopolni v individualno predstavo oziroma doživetje vedno šele v posameznem gledalcu. Scena mora po njenem prepričanju v dinamičnem razmerju z igralcem ustvarjati prostor dramskega konflikta, zagotavljati zanj ustrezno vzdušje (atmosfero) ter dopuščati in spodbujati soustvarjalnost gledalca, saj »iluzija ne nastaja na odru, ampak v vsakem gledalcu posebej«. Ker prostora ni mogoče doživeti brez luči, svetlobe, ga opredeljuje kot »ujeto svetlobo« in je seveda vsaki misli na oblikovanje prostora, izbiro materialov, vzporedna misel na luč in posebne učinke, ki jih je mogoče na različno »obdelanih« površinah z njo dosegati. Naravnost ključen pa je za ustvarjanje Mete Hočevarjeve pojem selektivnosti, ki pomeni vedno odvzemanje in čiščenje izbranih izraznih prvin na najmanjšo možno mero, ki še omogoča načrtovano iluzijo v gledalcu in ki ga sama navezuje na izrek nizozemskega arhitekta Miesa van der Roha: »Manj je več.«
1983. leta se je Meta Hočevarjeva v celjskem SLG ob dramaturški podpori Dominika Smoleta prvič lotila gledališke režije (A. Go-Ijevšček, Srečanje na Osojah) in do danes avtorsko postavila na oder predvsem vrsto najzahtevnejših dramskih besedil slovenskih pesnikov in dramatikov (Kosovel, Zajc, Grum, Smole, Šeligo, Cankar). Njen prehod med režiserje ni bil posledica nezadovoljstva nad sodelovanjem z drugimi kolegi, ampak je izhajal predvsem iz radovednosti in ustvarjalne želje, da bi z novimi ustvarjalnimi mož-
nostmi segla še globlje v umevanju scenografije in teatra nasploh. V sodelovanju z igralci ni avtokratska, saj želi sodelavce »pripraviti do tega, da naredijo, kot sami mislijo, da je prav«. Domača besedila pa izbira rajši od tujih, ker so ji bližja, ker jih bolj neposredno čuti in ker ji ogromno omogoča njihova pesniška metaforika. Dodatno pa so jo k izbranim dramam pritegnile tudi t. i. »ženske teme« v Zajčevi Kalevali ali Medeji, Grumovem Dogodku, Šeligovem Volčjem času ljubezni, Cankarjevi Lepi Vidi ali Lorcovi Doni Rositi, Smoletovi in zdaj Jovanovičevi Antigoni, saj ta besedila gotovo bere in čuti drugače od svojih moških kolegov.
Kot režiserka, scenografka ali kostumografka je Hočevarjeva ustvarjala na odrih vseh slovenskih dramskih in opernih gledališč (vštevši tržaško), sodelovala v vodilnih gledališčih in programih festivalov drugih republik bivše Jugoslavije (Dubrovnik, Zenica, Skopje, Novi Sad, Beograd, Sarajevo, Zagreb, Split), kjer je prejela vrsto uradnih priznanj (omenimo vsaj pol ducata Sterijevih nagrad in zlati venec M ES) ter v produkcijah uglednih gledaliških hiš v tujini (Gradec, Koln, Moskva, Cambridge v ZDA). Med posebne podvige moremo šteti njeno sodelovanje pri otvoritveni svečanosti zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1983, katerega aktualno človeško tragedijo je zato toliko bolj neposredno doživljala ob postavljanju dunajske Antigone. Kot univerzitetna profesorica za scenografijo pa skuša pomagati študentom režije in dramaturgije na AGRFT, kako uporabljati scenski prostor, in jih naučiti osnov likovne kompozicije, likovni-kom-oblikovalcem, tekstilcem in arhitektom pa iskati primerno pot do dramskega besedila.
Ustvarjalnost naše portretiranke se s tem seveda ne konča, saj pravkar pripravlja uvodno slovesnost za 20. mednarodni grafični bienale, ki bo 25. junija v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, strokovno sodeluje pri dokončanju odra novega Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, pripravlja za jesen uprizoritev Smoletove Igre za igro na velikem odru MGL... Ker pravi, da se skozi teater odpirajo novi svetovi, z zanimanjem pričakujemo vse tiste, ki nam jih bo še ustvarila.
Slavko Pezdir
sploh lahko dobivali vojaško pomoč. Hrvati se na ozemlju, ki je po Vancc-Ownovcm načrtu njihovo, ne počutijo več suvereni. Tako je prišlo do nove fronte. S tega vidika je srbski položaj olajšan, ker se je vsa vojaška sila osredotočila na osrednjo Bosno, kamor se umikajo muslimanske enote, da bi zavarovale državnost. V tem kontekstu je tudi jasno, zakaj je Izetbegovič tako hitro privolil v zaščitena območja, saj je bilo Muslimanom nemogoče delovati hkrati na tako široko razvlečeni fronti, ki je razrezana s srbskimi vmesnimi conami.
Kaj pomenijo varnostne cone v BiH? Rešitev konflikta ali samo odlaganje konca vojne?
Možna sta dva scenarija. Če se bo mednarodna skupnost omejila na to. da tam ustanovi proste cone, na katere bo s padali ali po kopnem dostavila hrano in zdravila, bo dejansko konservirala status quo. V tem primeru bi imeli prav tisti, ki trdijo, da bo to vrsta sodobnih rezervatov, kjer bi se Muslimani sicer lahko ohranili - mogoče bi čez čas celo postali turistično zanimivo območje - vendar to ne bi bila stalna rešitev, saj bi prej ali slej prišlo bodisi do terorizma bodisi do revanšiz-ma ali drugih zapletov, ki jih ustvari taka zasilna rešitev. Če pa bi bila to res samo prehodna rešitev, ki bi ji sledil proces, za kakršnega smo se zavzeli v slovenski pobudi, širjenja mednarodnih sil navzven in razorožitev vseh strani, ki so vpletene v konflikt, zapiranje mej in kontrolo vsega, kar prihaja čez meje, ne samo paravojaških skupin, ampak tudi orožja, če bi to spremljala močna kampanja sojenj vojnim zločincem vseh narodnosti in veroizpovedi in boj proti terorizmu; če bi poleg tega nov Marshallov načrt dal Bosni nov kapital za preživetje in če bi se hkrati našli politiki, ki bi iskali politične rešitve z referendumi, bi bila ta optimistična varianta možna. Toda upoštevaje številne napake, storjene doslej, in omahovanje je po mnenju strokovnjakov bolj verjetna prva rešitev, ki bo podobna hrvaški »rešitvi«, ko je Unprofor cone pod svojim nadzorom tako rekoč zalil s cementom in pripravil za napovedano združitev Republike Srbske krajine z Republiko Srbsko, v perspektivi pa združenje z matico Srbijo. Sem pa vendarle optimist, ker mislim, da mora mednarodna skupnost na neki točki radikalno spremeniti svojo strategijo.
To je seveda predvsem stvar kompleksne odločitve glede nove evropske varnostne ureditve, vštevši vprašanje vloge ZDA v tej ureditvi. Kako daleč je Evropa pri iskanju soglasja o tej prihodnji ureditvi?
Če sodim po dogajanju na konferenci v Garmischu, se bližamo takšni ureditvi oziroma vsaj koordinatam, v katerih bi lahko bila urejena. Osrednji problem je razpad Sovjetske zveze, zaradi česar so nastali štirje novi jedrski partnerji Rusija, Ukrajina, Belorusija in Kazahstan. Drug problem so izredno težke gospodarske razmere, posebno v Rusiji. Vojaški proračun je takšen, kakršen je bil, večino denarja pa gre za vojaško proizvodnjo, za urjenje vojakov ni denarja, ni časa. Nekdanji velikan ima manjšo moč, drugačno prerazporeditev sil, toda gigantska vojska še vedno obstaja in lahko jutri skupaj z neko črno-rdečo koalicijo, torej nacionalisti in komunisti, v kombinaciji e etničnimi problemi, ruskimi Kosovi, ki ležijo razmetani od Pacifika do Baltika, stopi v akcijo. To je nekakšen Damoklejev meč, ki visi nad vso Evropo.
Minister Janša je že pred približno letom dni v parlamentu opozoril, da edina nevarnost za Slovenijo ni samo z juga, ampak tudi z vzhoda, zaradi etničnih konlfiktov v bivši SZ in razpada ČSFR. Ko se ruska nevarnost pri-meija z balkansko, se pojavljata dve nasprotni tezi: po optimistični tezi je Ruse balkanska morija izučila, kako ne smejo delati, po drugi pa krvavi dogodki na Balkanu niso še nič v primerjavi s tem, kar se lahko zgodi, če izbruhnejo vojne na območju bivše velesile SZ. Kakšen je po vašem mnenju jugoslovanski nauk za te države?
Bojim se, da se je recimo ruska opozicija, naučila, da je treba delati ravno tako kot v Jugoslaviji, da bi prišla do svojega cilja. Če mednarodna skupnost ne bo posredovala v Bosni, potem bodo tudi druge sile dobile apetit, ker bodo videle, da se takšne reči lahko nekaznovano počnejo, da je to novi bonton v tem delu sveta in bodo potem ta model uprabili tudi pri sebi doma. Ta moj odnos je drugačen od optimističnega, ki ste ga omenili, ker verjamem, da so nacionalistične elite brutalno pripravljene iti do konca
in žrtvovati svoj narod, da bi prišle na oblast. Pač v slogu Biljane Plavšič: Pa kaj, če umre pet milijonov Srbov?! Gre za anahronistične modele, na podlagi katerih funkcionira nacionalizem. Zato vse nacionaliste dogajanje na Balkanu inspirira. Za nekoga je Mladič rabelj, za drugega (recimo za ruskega generala Filatova) pa heroj, ki ga je treba posnemati . . .
Toda vprašanje evropske varnosti sploh ni samo vojaško, obrambno vprašanje, stvar obrambnih ministrov. Ali ni tudi vprašanje razvoja?
Kot sem ugotovil med pogovori z mnogimi udeleženci sestanka v Garmischu, večina verjame v moč novega Marshallovega plana. Takšen proces prenove je za mnoge vlade model, po katerem bi morali reševati konflikte. To mi zbuja upanje. Toda ne vem, ali so v teh državah enakega mnenja tudi skrajne opozicije.
Nova varnostna doktrina se zdaj ad hoc oblikuje v Somaliji, v Bosni, ni pa koncepta. Dosedanji sistem varnosti je temeljil na sistemu odvračanja vojne, ničelne opcije, ko nobena stran zaradi nakopičenega orožja ni mogla računati na zmago. Zdaj zunanjega pritiska in grožnje ni več, vendar ne smemo dovoliti laissez faira, multipolarnega ravnotežja, ko vsak lahko dela, kar hoče, saj je treba poskrbeti za obrambo pred novimi grožnjami Evropi, npr. novimi etničnimi spopadi, diktaturami, terorizmom, narkomafijo, skratka tako imenovanimi konflikti nizke intenzivnosti, ki nimajo strategije uničenja, ampak strategijo izčrpavanja. Glede novega odnosa do varnosti je Evropa še vedno v dilemi. Po eni varianti naj bi bila evropska varnost razpeta od Vancourva do Vladivostoka, znotraj tega pa naj bi se obvezno odvijala ruska integracija, ker brez tega evropske varnosti ni. Po drugi varianti ne gre za neširjenje, ampak poglabljanje sistema. Zdi se mi pomembno, da se vsi subjekti mednarodnih odnosov, brez diskriminacije, vključijo v evropsko varnost. Tudi Srbija. Novi model Evrope bo morala sprejeti tudi Srbija in se podrediti evropskim normam obnašanja. Današnja Srbija, ki se inspirira v svoji slavni preteklosti, junakih, ki so se kot kamikaze žrtvovali za srbsko stvar, tega ne zmore.
Romana Dobnikar-Seruga
O

DELO 24. strnn
SOBOTNA PRILOGA
FRANCE BUČAR
Presežek politike

LJUBO BAVCON
Demokratična pravna država in »afere«
«y u. ričujoči prispevek na temo De-M B mokratična pravna država in B&—^ »afere« (»Drvenje v kaos«, ni B	moj. marveč redakcijski naslov),
M.L	ki ima namen ponuditi še nekaj
argumentov za to, da bi Slovenija na križišču izbrala pot, ki jo vodi v družino civiliziranih narodov, in ne poti, ki bi jo simbolično in geografsko vrnila tja, od koder se je pravkar rešila.
Stvar osebnega, subjektivnega okusa je, če
kdo razmere v Sloveniji ocenjuje za »izredno stanje«, v imenu katerega bi bilo nosilcem politične moči dovoljeno poseči po vsakršnih represivnih sredstvih. Sam razmere v Sloveniji ocenjujem za povsem normalne, primerljive z vsako zahodnoevropsko državo in neprimerljivo boljše kot v katerikoli drugi nekdanji socialistični državi.
Bralci naj si poskušajo sami odgovoriti na vprašanje, ali je in zakaj je danes v Sloveniji potrebna fabrikacija »izrednega stanja« in psihoze ogroženosti. Navsezadnje, kar številne komisije Združenih narodov, Sveta Evrope, K VSE in različnih mednarodnih nevladnih organizacij za varstvo človekovih pravic so v zadnjih dveh letih obiskale Slovenijo in nihče ni opazil, da bi bilo v Sloveniji »izredno stanje«, ravno narobe, Slovenija je bila soglasno in s komplimenti sprejeta za polnopravno članico Sveta Evrope.
Stvar subjektivne ocene je označevanje naše preteklosti za »zločinsko«, če skrčim najrazličnejše negativne vrednostne oznake na skupni imenovalec. Očiten cilj takšnih oznak naše preteklosti je upravičiti zahtevo po radikalnih, revolucionarnih spremembah, ki se v končni posledici skrčijo na »čistke«. Spomnim se prvih nekaj let po vojni, ko so se dogajale resda veliko bolj krute »čistke«, vendar z enakimi gesli, na primer, o moralni prenovi našega ljudstva, o moralni katarzi, o očiščenju in pomlajanju, o »naših ljudeh« in o »sovražnikih«, o ostankih preteklosti v zavesti ljudi, o hlapcih prejšnjega režima itd. Medlem pa so civilizirani narodi dobili splošno deklaracijo OZN o človekovih pravicah, mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in evropsko konvencijo o človekovih pravicah in v vseh piše, da je kakršnakoli diskriminacija prepovedana. Poseg v kako človekovo pravico, v tem primeru v enakopravnost, je dovoljen samo ob striktno določenih pogojih, ki so zapisani v teh mednarodnih dokumentih in v naši ustavi ter v kazenski zakonodaji.
Stvar subjektivnega prepričanja je, ali Slovenijo kdo ocenjuje za pravno ali za »nepravno« državo. Toda vsakdo, kdor se spusti na to raven, pojmuje in uporablja »pravno državo« kol geslo, ki mu pride prav, kadar ga
pač potrebuje v boju za oblast ali v boju proti oblasti.
V	resnici pa uveljavljanje načel, standardov in norm demokratične pravne države ni in ne more biti politično geslo. Gre za zelo zapleten, protisloven in konflikten proces, in sicer zato, ker je bistvo demokratične pravne države v omejevanju oblasti in samovolje nosilcev družbene moči pri uveljavljanju njihovih interesov in ideologije. V demokratični pravni državi se pri uveljavljanju svojih interesov nihče ne more sklicevati na Resnico in Pravico, ki da ju ima v izključni posesti. Še manj pa se sme sklicevati na izredne razmere, na različnost sistemov, na preteklost in podobne »argumente«, s čimer poskušajo prikriti povsem banalne tuzemske interese v boju za oblast.
V	ponedeljek, 14. junija 1993 se bo na Dunaju začela Svetovna konferenca OZN o človekovih pravicah, katere osrednje geslo je univerzalnost človekovih pravic, ki jo morajo demokratične pravne države zagotoviti neodvisno od »različnosti sistemov in situacij«.
Miselnost, ki ji tu nasprotujem in ki se izraža med drugim tudi v trditvi o »izpodkopavanju temeljev slovenske družbe«, je povsem istovetna s tisto, ki je bila ozadje znamenitega kontrarevolucionarnega delikta iz 114. člena KZ SFRJ. Ta člen in njegovo uporabo smo slovenski kazenskopravni strokovnjaki iz teorije in iz sodobne prakse silovito krizitirali, vsaj od začetka osemdesetih let. Seveda se bomo silovito uprli ponoviti takšne »miselnosti« in njenim posledicam za pravno varnost državljanov in njihove pravice, četudi in zlasti zato, ker jo zdaj nekateri poskušajo uveljaviti v imenu demokracije.
Enaka miselnost nam poskuša dopovedati, da imajo državni organi represije posebna pooblastila, ali bolje rečeno, da smejo uporabljati vsa in kakršnakoli nasilna sredstva, če gre za huda in najhujša kazniva dejanja. Resnica je prav nasprotna; velja namreč načelo, da so in morajo biti garancije za varstvo pravic osumljenega ali obdolženega v policijskem in kazenskem postopku toliko večje, kolikor hujše je kaznivo dejanje, ki je predmet preiskave. Ravnanje, ki je temu načelu nasprotno, šteje Evropsko sodišče za človekove pravice za kršitev človekovih pravic iz J. ali iz 6. člena evropske konvencije o človekovih pravicah.
Domala vsaka analiza dogodkov v Jugoslaviji v zadnjih štirih letih, kar sem jih prebral v tujih publikacijah, zatrjuje, da sta vojno na Hrvaškem in v BiH zakrivili Slovenija in Hrvaška, ker sta izstopili iz nekdanje Jugoslavije. To lahko trdijo seveda samo slabo informirani ljudje, a ta tolažba nam nič ne pomaga, takšno je zelo razširjeno prepričanje politikov, diplomatov in novinarjev po svetu. Spričo tega je naša edina možnost, da Slovenije ne bodo na silo potisnili nazaj v nekakšno tretjo Jugoslavijo, da z dejanji zdaj in tukaj dokažemo svetu, da v takšno državno tvorbo ne le nočemo, marveč tudi ne spadamo. Med ta dejanja sodijo najbrž gospodarska uspešnost Slovenije in hkrati sposobnost njene politične elite uresničevati načela, standarde in prvila demokratične pravne države. Produkcija afer, njihovo napihovanje, njihovo izrabljanje v boju za oblast, diskriminacije državljanov na podlagi političnih, nacionalnih in drugih kriterijev in še druga, na vsakršni netoleranci utemeljena dejanja, so natanko tisto, česar si nihče v Sloveniji ne bi smel privoščiti, če mu gre še za kaj več kot samo za oblast.
-yčasu razsvetljenega absolutizma ■	je veljalo, da je z zakonodajo
I	mogoče doseči vse. Če stvari ne
m/ gredo, kot bi bilo treba, je kriv Y	zakonodajalec, ki pač ni sprejel
ustreznih zakonov.
To vero v moč zakonodaje je v še bolj dosledni obliki prevzel leninizem. Z zakoni je možno ustvariti novo družbo na spoznanjih moderne pozitivne znanosti. Torej je treba priti do državne oblasti, saj samo ta odpira dostop do sprejemanja zakonov. Skratka, državna oblast daje ključ do preoblikovanja družbe.
Ta navidez zelo preprosta logika je pospremila na pot tudi vse naše politične stranke, le da je naloga zdaj obrnjena. S političnimi sredstvi je mogoče vrniti družbo na »pravi tir«, s katerega jo je spravil komunistični režim.
Tako v boju proti komunizmu sprejemamo njegov model in ga ponavljamo. Partija je nekoč povsem jasno vedela, kaj je »prava družba srečne prihodnosti«. Spoznali smo njeno zmoto: Z enakimi političnimi sredstvi vračamo stvari na pravo mesto. O tem, kaj je pravo mesto, pa so seveda mnenja lahko, in tudi so, zelo različna. Ker je ključ do te prenove oblast, je treba pač za vsako ceno priti do oblasti, če hočemo kaj doseči, kaj vrniti na pravo mesto. V tem je vse pojasnilo — poleg samega mika in sladkosti oblasti — zakaj pri nas tako stanje na političnem prizorišču: tolikšna razdrobljenost, tolikšna izključujočnost in nestrpnost, ideologizacija in fundamentalizem. Če vem za pravo resnico, so vsi drugi, ki stvari gledajo drugače, v bistvu sovražniki. Ne samo moji, saj me ogrožajo v oblasti, temveč tudi sovražniki družbe. Tako se vrtimo v začaranem krogu, kjer pravzaprav samo partija jasno ve, kaj hoče: ohranili svoje pridobljene položaje. Če hočemo iz tega začaranega kroga, ne moremo ponavljati partijske zgodbe. Poiskati je treba nova pota. Partijski model namreč omogoča samo oblast kot sredstvo samo na sebi. Ni pa sposoben doseči tistega, kar naj bi bil cilj te oblasti. In kar se ni posrečilo partiji, se ne more niti njenim tekmecem, razen če jim je le za oblast samo na sebi.
Tako potrebujemo najprej temeljitejšo sociološko analizo stanja v naši družbi: kje so prave korenine sedanjega stanja, kaj lahko dosežemo s političnimi ukrepi, kaj z drugimi.
Ne moremo si vsega razložiti samo z dogajanji v političnih strankah in med njimi, saj so te u dostikrat same po sebi le izraz globljih soci-^ oloških danosti.
§
t Prvo tako dejstvo, s katerim se srečamo, je
Jc obstoj družbene zgradbe, ki jo je ustvarila partija v svojem skoraj polstoletnem vladanju ■g in ki izraža skoraj popolno korelacijo med stanjem družbe in političnim monopolom ene stranke.
Političnemu monopolu ene stranke ustreza notranja homogenost družbe brez notranje razčlenjenosti, razen kolikor to zahteva sama narava dela, in na to poenotenost postavljena hierarhična struktura položajev, s katerih partija obvladuje to družbo na posameznih področjih svojega delovanja. Takemu stvarnemu stanju v oporo in dopolnitev je tudi miselna struktura, ki naj bi predstavljala internalizaci-jo takih vzorcev družbenih odnosov kot ustrezne razlage družbenega sveta: sprejemanje posredniške vloge partije med družbo in posameznikom kakor tudi v vseh družbeno relevantnih odnosih med njimi. Avtoritarnemu in totalitarnemu režimu ustreza samo taka notranja družbena zgradba.
Če smo z operacijo na vrhu, s svobodnimi volitvami 1990, odpravili partijski politični monopol, smo ustvarili stanje, ki je postalo s tem dejanjem samim takoj notranje protislovno: obstoj večstrankarskega političnega sistema, v/nad družbo, ki je notranje prilagojena političnemu monopolu ene stranke in ki ima v sebi vgrajeno tudi vso strukturo položajev, ki so tej stranki omogočali totalno obvladovanje družbe. Tako notranje protislovno stanje ne more obstajati. Razrešitev je možna v dveh smereh:
—	ali ponovna vzpostavitev političnega monopola,
—	ali sprememba notranje družbene strukture.
V prvem primeru gre za to, da stf vloga partije nadomesti z vlogo druge stranke, ki bi bila utemeljena na drugačni ideologiji, na zunaj zanikanje partijske, bolj humane in v skladu z narodnim izročilom, po svoji naravi pa nujno enako izključujoča, nestrpna in monopolna. In če je to samo substitucija enega z drugim, je logično, da je boj za oblast temeljni imperativ, kateremu je treba podrediti vse drugo. Oblast postane cilj sam po sebi, ker je od tega odvisno vse drugo. Če je trenutno na političnem prizorišču vrsta strank, potem to pomeni, da jih je treba iz udeležbe pri oblasti izključiti. Bodisi z volilnim porazom, bodisi z združevanjem, kjer se manjšim dodelijo kake ugodnosti za ukinitev njihove samostojnosti, bodisi da so pritegnjeni v koalicijo, kjer naj bi dhbili podrejen položaj brez možnosti vplivati na temeljne strateške odločitve itd. Za vse različne izbirne možnosti nam daje ravno bogata praksa komunističnih strank vse polno zgledov, tako da se niti ni treba truditi za kako izvirnost.
Ni treba posebej dokazovati, da je ta pot posebej vabljiva za politične stranke, ki same temelje na svetovnem nazoru oz. na ideologiji, ki naj bi bila po mnenju njihovih nosilcev edina sposobna dati pravilen odgovor na prihodnji družbeni razvoj. Še posebej če računajo na znatno ali celo prevladujočo volilno podporo. Tudi če se formalno odrekajo političnemu monopolu.
Druga pot pa ne samo da ne temelji na obnavljanju političnega monopolizma, ampak je sploh izvedljiva samo ob političnem pluralizmu. Terja pa seveda spremembo notranje družbene strukture, kar pa je vezano na daljši proces postopnega spreminjanja trenutnega stanja. Ta je sestavljena iz dveh temeljnih sestavin: iz statusne in duhovne.
Statusna sestavina so v bistvu položaji, na katere je partija postavila svoje ljudi oz- ljudi posvojiizbiri. Če bipartijikonkurenčnapolitična stranka hotela na ta mesta postaviti samo svoje ljudi, se v stvari ne bi nič spremenilo. Eno monopolno politično nomenklaturo je izpodrinila druga. Ker je nova manj izkušena, bi prišli celo na slabše. Gre za to, da statusna lestvica ni rezultat političnega izbora, marveč sposobnosti odgovarjanja na zahteve sistemskega okolja: v gospodarstvu biti uspešen po kriterijih, ki jih postavlja blagovna menjava, v znanosti, kulturi, zdravstvu, politiki itd. po kriterijih, ki jih postavljajo posamezne stroke
za to, da bi bil sistem kot celota čim bolj uspešen. Samo v tem je končni smoter. Vse to je vezano na spremembe, ki imajo sicer navadno svoj začetek v politiki (npr. privatizacija v gospodarstvu), a je ta prvi korak le sprožilec za nadaljnje procese, ki vodijo do velikih globinskih sprememb v družbenem tkivu. V teh procesih pa je samo sodelovanje politike dosti premalo. Terjajo soudeležbo širokih plasti nosilcev interesov na posameznih področjih.
Kolikor gre za spremembe na področju duhovnih sestavin, je toliko bolj jasno, da so te spremembe vezane na povsem druge izvore, še najmanj na politične - čeprav ni mogoče zanikati, da je družbeni svet kot duhovna danost živ samo, kolikor ga potrjujejo dogajanja v stvarnem svetu. Tako tudi sprememb na duhovnem področju ne moremo doseči samo s pridiganjem in prepričevanjem.
Samo s spremembo na političnem vrhu ni še moglo priti do kakih pomembnejših sprememb v družbeni strukturi, ki je ostala takšna, kakršno je ustvaril komunistični režim. Kako jo spremeniti, je ostalo vprašanje, ki pri nas vse doslej ni dobilo svojega odgovora. Zamenjati jo na silo ni prišlo v poštev. Nasilna zamenjava bi na eni strani zanikala demokratičnost novega režima in s tem postavila vprašanje njegove legitimnosti, saj bi pomenila samo zamenjavo enih z drugimi, s približno enakimi metodami, kot so jih uporabili prvi.
Nasilje pa bi bilo sicer nujno potrebno za tako operacijo, saj se dotedanja struktura ni bila pripravljena kar meni nič, tebi nič posloviti od svojih položajev. Že tako se je veliko nastopalo z geslom o novem enoumju, ki se hrani iz antikomunizma ipd. Še pomembnejše pa je, da je ni bilo mogoče kar čez noč zamenjati, ker zanjo zamenjave enostavno ni bilo. Čepa bi do nje lahko prišlo, bi bila izrazito avtoritarna. Zamenjava bi bila možna izključno na temelju politične pripadnosti. To pa bi samo potrdilo prehod k prvi izbirni možnosti: nadaljevati politični monopol z novim nosilcem.
V tej zvezi se hkrati pojavlja vprašanje odstranitve najbolj izpostavljenih nosilcev prejšnjega režima, kar bi bilo možno in tudi potrebno napraviti, ne da bi pri tem trpela narava demokratičnosti novega režima. Zamenjati ali vsaj preoblikovati celotno družbeno strukturo, kar je edino pomembno za družbeno prenovo, pa je povsem drugo vprašanje. In dosti bolj zamotano.
Ker se, kot je bilo ugotovljeno, tudi sprememba družbene strukture začenja s političnim, zakonodajnim aktom, bi bilo treba v vrsti temeljnih zakonodajnih aktov, s katerimi je prišlo do državne samostojnosti in nove ustavne ureditve, sprejeti tudi nekaj izhodiščnih zakonov za prehod k novi notranji družbeni preureditvi. Prvi in najpotrebnejši zakon s tega področja bi bil zakon o privatizaciji. Samo na njegovem temelju je mogoče začeti proces notranjega družbenega razčlenjevanja in nove interesne strukturiranosti, ki bi šele dala podlago tudi za novo politično ureditev. Prvi osnutek zakona je bil pripravljen že jeseni 1990 (t. i. Mencingerjev zakon). In prav na tem področju je prišlo do padca, ki je imel usodne posledice za ves naš nadaljnji politični in družbeni razvoj: do razpada Demosa kot koalicije, ki je izpeljala demokratični preboj, do zastoja na zakonodajnem področju, ki je omogočil prejšnji strukturi, da• je bistveno okrepila svoje položaje, in končno do padca vlade, ki je bila oblikovana s politično podporo Demosa. In kar je morda najpomembnejše, padla je odločitev za prvo od zgoraj navedenih dveh izbirnih možnosti: za nadomestitev partijske strukture z novo, Demosovo, predvsem pa krščanskodemokratsko. S tem smo se dokončno podali na pota partijske politike.
Ko je vlada pod krščanskodemokratskim vodstvom zavrgla Mencingerjev zakon o privatizaciji, predvsem pod geslom da ne bo podpirala »rdečih direktorjev«, se je odločila za pot substitucije. S tem je bilo konec Demosa že davno prej, preden je prišlo do njegove formalne ukinitve. Soočeni s tako odločitvijo so
imeli koalicijski partnerji v Demosu samo eno možnost:
—	ali da privolijo v višjo stopnjo notranje povezanosti Demosa, formalno za zdaj še kot
koalicije, v bistvu pa že kot ene stranke pod vodstvom krščanskih demokratov in da se sprijaznijo z bipolarnostjo slovenske politike po vzorcu izpred druge svetovne vojne, kjer naj bi drugi pol predstavljale stranke prejšnjega partijskega režima. Cela vrsta okoliščin iz dejavnosti krščanskih demokratov je kazala na to, da se mislijo navezati na leto 1941 kot izhodiščno točko svoje politike in obsodijo vse, kar se je proti njihovi volji zgodilo po tem datumu, kot da se v petdesetih letih ni nič Zgodilo, razen negativnosti NOB, ki jih je tako treba čim prej odstraniti.
—	ali pa se tej nevarni drugobarvni partijski težnji upreti in uveljaviti pod dejanski politični pluralnosti, torej odločen in zavesten prelom s partijskim vzorcem politike. Pot taki izbirni možnosti je zapirala prav vlada krščanskih
demokratov in je bilo treba zato tudi njeno nadaljevanje presekati, sicer bi bila pot za demokratično prenovo zamrznjena v nedogled.
Govorjenje o tem, da so bili s tako dejavnostjo demokratičnih strank izdani cilji Demosa, da so zlasti Demokrati s takim perfidnim nastopom omogočili preživetje strankam, ki so na-
slednice bivšega režima, da so si celo spravo izmislili samo kot krinko za to, da se ohranijo sile bivšega režima (Primerjaj Anton Stres: Prebujanje iz moralne zaspanosti. Sobotna priloga Dela 29. maja 93) kaže na popolno nerazumevanje in je ali sublimirana neumnost ali hudobija ali pa kar oboje! Demos so uničili krščanski demokrati, ko so se odločili za partijsko varianto! Pa naj še tako kričijo o izdajstvu Demokratov. To je tipičen primer: »Primite tatu!«
Politična pluralnost kot edina možna pot za družbeno prenovo seveda ne pomeni, da je treba nadaljevati sedanjo poltično razdrobljenost, neprestani boj političnih elit za delitev fevdov, ideologizacijo in nestrpnost. Naša politična scena nikakor še ne izraža politične organiziranosti sodobne demokratične družbe.
Za moderno politično stranko je značilno zlasti
—	da je predvsem pragmatično usmerjena v razreševanje konkretnih vprašanj in da ne temelji na vnaprejšnjih ideoloških stališčih, ki bi narekovala njeno dejavnost: take splošne vrednote, kakšne so npr. evropsko krščansko humanističo izročilo, upoštevanje tudi socialnih vidikov v sklopu tržne blagovne naravnanosti gospodarstva, pozitiven odnos do ekoloških vprašanj in varstva narave za sodobno politično stranko niso specifični opredelilni dejavniki. To so splošno sprejete vrednote v sodobni evropski družbi in jih mora sleherna stranka upoštevati v svojih programih kot samo po sebi razumljivo danost, ne kot svojo posebnost;
—	da se na družbena vprašanja odziva celostno, da torej pri zavzemanju za posamezno vprašanje upošteva tudi njegovo povezanost v sklopu celotne družbene problematike. To pomeni, da so lahko posamezne interesne povezave (npr. zavzemanje za posamezna gospodarska področja, za varstvo narave, za posebne pravice posameznih socialnih skupin ipd.) le podsistemi v širši nacionalni stranki. Podporo za svoja interesna področja si morajo izbojevati najprej v okviru take široke nacionalne stranke, ta pa jih zatem v parlamentu podpre s svojo celotno težo;
—	da je stranka predvsem posrednica pobud in idej, ki prihajajo iz različnih civilnih, stanovskih in interesnih virov, sama pa opravlja neposredno predvsem funkcijo kontrole in nadzora v odnosu do drugih strank in državnih institucij in s tem peprečuje zlorabo oblasti. Zato programsko tudi ni velikih razlik med njimi, za njih nadzorno in kontrolno funkcijo pa zadostujeta že dve do tri take nacionalne stranke. Odveč je v taki zvezi posebej poudariti, da tako pojmovana moderna stranka ne
vodi do nekdanje bipolarne razdeljenosti.
Ob takem pojmovanju se nam odpira tudi povsem drugačen pogled na politični prostor, ki ga je nekoč zavzemal Demos. Kljub določenemu napredku v izostrovanju stališč in večji miselni razčlenjenosti, do katere je vendarle prišlo v našem strankarskem življenju, teče glavna meja ločnica v našem političnem opredeljevanju še vedno v glavnem po črti, ki je nekoč delila Demos od strank, ki so bile tako ali drugače naslednice starega režima, torej tudi ne glede na meje sedanjih strank in celo prek njih. Ta prostor je danes še vedno tu in dejansko neobvladan. Naravnost vabi tistega, ki bo razumel klic časa.
Nobena naša politična stranka namreč v celoti ne ustreza prej navedenim značilnostim moderne stranke. Vse brez razlike so ideološko usmerjene, vštevši demokratsko, in zato tudi vse vsaj v ločeni meri prevzemajo partijski vzorec, in zato tudi z njeno zagato. Več ali manj vse se usmerjajo na razreševanje delnih vprašanj oz. jemljejo kot svojo specifično osnovo eno od vrednostnih izhodišč, ki tako opredeljujejo vse kot celota sleherno moderno stranko, (npr. krščansko izročilo, evropski liberalizem, socialno vprašanje, ekologijo itd.). Nobena pa se še ni mogla v celoti otresti sledov partijske indoktrinacije, saj vsa naša srednja generacija, ki je danes v vodstvu, ni živela nikoli drugod kot v partijski državi.
OBNAVLJAVCI JUGOSLAVIJE
Kdo vse skrbi za nas
m ^ red seboj imam knjižico z naslo-B M vom, ki mora zbuditi našo pozor-nost, saj naznanja vsebino, ki ni-B	kakor ne sme mimo najbolj nujne
M	pozornosti našega javnega prosto-
ra. Ta naslov se namreč glasi Predlogi za novo skupnost republik nekdanje Jugoslavije (v izvirniku Proposals for a New Common-wealth of the Republics of ex-Yugoslavia). Njen pisec pa je Boris I. Vukobrat, podpisan tudi kot predsednik Fondacije za mir in reševanje kriz (Peace and Crisis Menagement Foundation). Na naslovnih listih knjige je še pojasnjeno, da je zadevne Predloge izoblikovala prav ta fondacija in da je bila slednja ustanovljena v Švici spomladi 1992, torej lani. Namen te institucije, kot piše v tem pojasnilu, je »proučevanje razmer v deželah Srednje Evrope z namenom ponuditi konkretne rešitve problemov, ki jih poraja prehod iz totalitarizma v demokracijo in iz kolektivizma v svobodno tržno gospodarstvo«. Kot izdajatelj je navedena založba CopArt Editi-ons, kot kraj izida pa hkrati Ziirich in Pariz. Stran s podatki tudi napoveduje izid še dveh knjig iz iste zbirke; najprej izidejo Zapisi s kolokvija v Beogradu (septembra 1992) o Predlogih Borisa I. Vukobrata za novo skupnost republik nekdanje Jugoslavije (Mi-nutes of the Colloquium on the Proposals of Boris I. Vukobrat for a New CommonVvealth of the Republics of ex-Yugoslavia); druga
knjiga pa nosi naslov Predlogi za Rusijo (Proposals for Russia), napisala pa jo je skupina ruskih strokovnjakov, ki so tudi navedeni (Gavril K. Popov, Anatolij A. Sobčak, Sergej S. Aleksejev, Georg A. Pavlinski, Anatolij N. Jakovljev).
Podatki o avtorju z reklamnega ovitka pričujoče knjige nam povedo, da je bil rojen 1. 1940 v Zagrebu, da je po rodu Srb in da je dokončal visoko šolo za zunanjo trgovino v Beogradu. Ker v domovini ni dobil ustrezne zaposlitve (ni stopil v partijo), je 1. 1965 emigriral v Pariz, se tam preživljal kot pleskar, delal pri Renaultu, se pridružil družbi Copechim in nazadnje postal njen šef.
Z reklamnega ovitka sicer ne zvemo, s čim se ukvarja družba Copechim, bolj poučeni pa vedo povedati, da zelo velikopotezno posluje s tako imenovanim strateškim blagom, kar naj bi pomenilo predvsem trgovanje z nafto. Še bolj poučeni pa ne pozabljajo, da med strateško blago spada tudi orožje. Vsekakor gre pri poslih te vrste za področje, na katerem se, poleg trgovine z mamili, pretaka največ svetovnega denarja.
Že po tem lahko sklepamo, da sila prizadevnemu in podjetnemu Vukobratu, zagnanemu Jugoslovanu po prepričanju, ni bilo težko ustanoviti fondacije, ki naj bi si za svoj strateški cilj postavila obnovo že drugič razpadle Jugoslavije ter v ta namen s pomočjo ugledne
ekspertne skupine iz Švice sestaviti dokaj temeljito izdelan načrt, sklicati posvet v Beogradu in ustanoviti založbo (Editions CopArt), ki naj bi propagirala to temeljno zamisel. Se več, Boris I. Vukobrat si je tudi znal pridobiti tako vplivne somišljenike, kakor sta sopredsednika mirovne konference o Jugoslaviji, Cyrus Vanče in lord David Owen. Sorodnost duhov je bila tako globoka in bliz-kost zamisli o rešitvi jugoslovanske krize tako tesna, da ne rečem enodušna, da sta oba sopredsednika, Vanče in Owen v svoji veliki skrbi za blagor nepreračunljivih ljudstev sredi Balkana, sprejela navdih iz Vukobratovega načrta za regionalizacijo celotne Jugoslavije. In ker se je krvavo obračunavanje v lanskem letu osredotočilo na ozemlje Bosne in Hercegovine, sta preprosto povzela načrt Vukobra-tove fondacije za regionalizacijo ali »kantonizacijo« te republike, se pravi, načrt za razdelitev njenega ozemlja na deset pokrajin. Ali kot se je pohvalil sam Vukobrat v svojem pogovoru s sodelavcem beograjskega tednika Nin (22. januarja 1993): »Tudi moj projekt regionalizacije BiH se je zdel neverjeten, ko gaje oktobra (1992), na lastno zahtevo prejela konferenca v Ženevi. Zdaj pa je za podlago Vance-Ownovega načrta ravno ta zamisel. Temelje načrta je torej sprejela mednarodna skupnost in ta s tem dobiva možnost, da bo uresničen. To, da vsi naši ekstremisti — od onih v Ljubljani, onih v Zagrebu in Sarajevu do teh beograjskih — temu nasprotujejo, govori za to, da je načrt sprejemljiv.«
Toda odkod ta nenavadna, tako rekoč gladka sprejemljivost dveh svetovno vplivnih miro-tvorcev za zamisli nekega doslej v javnosti malo znanega poslovneža, ki nikdar ni poklicno delal v sferi mednarodne politike, in poleg tega še pri vsej znani njuni skepsi, s kakršno sta se odzivala tudi na zelo domišljene in realistične predloge o vzpostavitvi miru? Temu se bomo nehali čuditi, če se spomnimo, da je že lord Carrington kot predsednik evropske mirovne konference za Jugoslavijo odločno nasprotoval posamičnim mednarodnim priznanjem katerekoli nove države na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Častitljivi lord je, kot vemo, odstopil, brž ko je kazalo da se, recimo priznanju Šlovenije in Hrvaške ne bo več mogoče izogniti. Toda tudi nova dva sopredsednika mirovne konference za Jugoslavijo sta prav tako kot njun predhod-
nik svojo dolžnost sprejemala s prepričanjem, daje bilo priznanje Slovenije, Hrvaške in pozneje BiH največja in temeljna napaka, ki jo je storila zahodna diplomacija v tem primeru, napaka, ki naj bi obrnila dogodke v razpadajoči Jugoslaviji v smer krvavih obračunov. Takoj na začetku uvoda v Vukobrato-vo razlago načrta pa lahko preberemo zelo prepričano, neomajno postavljeno sodbo, ki predstavlja temelj vsega nadaljnjega razmišljanja in načrtovanja: »Prenagljeno priznanje nekaterih republik nekdanje Jugoslavije s strani Evropske skupnosti in Ždruženih držav v času, ko manjšinska vprašanja še niso bila rešena, je eden glavnih vzrokov za pričujoče razmere na Balkanu.« Vendar pa pri teh povezavah ne gre zgolj za duhovno sorodnost ali za enodušnost pri političnih sodbah. Cyrus Vanče je tudi eden izmed podpornih članov Vukobratove Fondacije za mir in reševanje kriz.
I
Podoben nagib k iskanju osebnosti, pripravljenih izpolnjevati zahodne zamisli o Balkanu med poslovnim slojem jugoslovanskega rodu in prepričanja srečujemo tudi v primeru Milana Paniča. Razočaranje nad delujočim političnim slojem v nekdanji Jugoslaviji mora biti na Zahodu tako popolno, da je v teh krogih prevladala nekakšna gospodarska filozofija, oziroma zamisel o prvenstvu gospodarstva pri reševanju jugoslovanske krize.
Vukobratov Predlog zadeva Slovenijo ne le s tem, da je ne izpušča iz svojega načrta o obnovi Jugoslavije in zelo računa z njo, temveč tudi z nekimi drugimi, nekoliko manj očitnimi, personalnimi povezavami. In pri teh povezavah bomo spet naleteli na tisti že omenjeni nagib k iskanju ustreznih oseb med omenjenim gospodarskim slojem. Pri razkrivanju dejstev in imen, ki nastopajo v igralniški aferi Hit, je na preiskovalni parlamentarni komisiji vzniknilo tudi ime Borisa I. Vukobrata. Pojavljanje tega imena prav ob postopku te vrste izhaja iz dejstva, da je nekdanji, še Brejčev Vis vložil na sodišču zahtevek za nadzorovanje korespondence enega izmed »težjih« mož slovenskega biznisa Petra Rigla. Utemeljitev te zahteve se je sklicevala na nit, ki je od neke že nadzorovane osebe, povezane s tihotapljenjem orožja, vodila k Riglovim poslovnim zadevam. Šlo je pač samo za preverjanje in pozneje, ko se je izkazalo, da gre
Od razglasitve neodvisnosti Makedonije sc Vlncdnarodni politični javnosti odvija nc-kakštm zakulisna igra okrog imena vaše države. Pojavljali so se in se šc pojavljajo predlogi, kot so Nova Makedonija, Slavo-makedonijo in podobno. Kdaj sc bo ta igra, kTvam posredno in tudi neposredno najbolj škoduje, končala in zakaj je do nje sploh prišlo?
i
Ne morem vam točno povedati, kdaj se bo končala, čeprav se trudimo, da bi sc čimprej. Po mojem mnenju tako razmišljanje prevladuje tudi v Združenih narodih, kjer vztrajajo, da bi se o tem hitro dogovorili. Butros Gali je varnostnemu svetu pred dnevi poslal predlog. po katerem imamo še kvečjemu deset dni časa za dogovor. V New York smo zdaj poslali pismo, v katerem varnostni svet in sopredsednika mirovne konference obveščamo. da se ne strinjamo z imenom Nova Makedonija. Slavomakedonija. kot je pred kratkim predlagala Grčija, pa sploh ne pride v poštev, s čimer sta se strinjala tudi sopredsednika. Vsa zadeva okrog imena je že nesmiselna. Prvič zato, ker sc tako imenujemo že več kot petdeset let. Poleg tega je sedanje ime Republika Makedonija ustavno določeno. Kar pa je najpomembnejše tako za Grke kot za nas in morebiti še druge zainteresirane. je'pravzaprav najboljše sedanje ime. Re-pubjika Makedonija.
Pa ne zaradi tega. ker je nam toliko zanj,
ampak ker izraža resnično stanje in ne ogroža nikogar. Še posebej, če vemo. da Makedonija kot geografski pojem zajema dosti širše
območje. Z dodatkom Republika se pojem
Makedonije zaokroži na določen državno-pravni subjekt. Vsak tak subjekt ima seveda svojo ustavo, svoje meje: v tem primeru se točno ve. o kolikšnem ozemlju Makedonije teče beseda, in vsakdo lahko na podlagi tega razbere, da ne ogrožamo nikogar. Zdi se mi, da se tega počasi začenjajo zavedati tudi Grki. Če se spomnite, so sami predlagali vrsto imen. ko pa so uvideli, da tudi njim nobeno ni pogodu, niso več vztrajali. Denimo Var-darska Makedonija. Toda Vardar se vendar izteka v morje pri Solunu. Že to ime vsebuje več tistega, česar se sicer brez razloga bojijo. Ali pa ime Severna Makedonija. To lahko pomeni, da obstaja tudi južna Makedonija, kot denimo obe Koreji. Potem bi lahko nekega dne prišlo do zahtev po združitvi obeh. In so prenehali vztrajali pri tem imenu. Slavomakedonija, kar zdaj predlagajo, pa sploh ne pride v poštev v nobenem primeru. Potemtakem je res najboljša rešitev ta. ki jo imamo zdaj.
Omenili ste, da vam Grčija brez razloga meče polena pod noge. V čem je pravzaprav
razlog, da vam južna soseda onemogoča normalno mednarodno priznanje? Ali gre
morebiti za dogovor s Srbijo ali je razlog
v grških notranjepolitičnih razmerah ?
Verjetno gre za povezanost obeh razlogov, ki ste ju omenili. Predvsem so Grki želeli doseči. da ime Makedonija ne bo ime države. Če se spomnite, so to skušali lani z lizbonsko deklaracijo. Vsi so zdaj po enem letu sprevideli. da česa takega od nekega naroda ni mogoče zahtevati, ker bi to pomenilo njegovo negacijo, izgubo identitete in podobno. Ime naroda je vendar povezano z imenom države. Grška »prizadevanja« govorijo v prid temu. da so se s tem želeli nasploh izogniti besedi Makedonija, ker sami ne priznavajo obstoja makedonskega naroda.
Kje je razlog za takšno grško politiko? Verjetno v tem. da v Grčiji živi makedonska narodnostna manjšina. Toda mi smo že na samem začetku dovolj jasno povedali, da je Makedonija možna samo v sedanjih mejah. To stališče je sprejel tudi naš narod. Mi v primerjavi z nekaterimi drugimi v nekdanji Jugoslaviji nismo prišli s tezo vsi Makedonci v eni državi. Zavedali smo se, da bi taka zahteva nedvomno sprožila novo vojno v tem delu Balkana. Ne vidim nobenega razloga, zaradi katerega bi se prepirali. Izhodišče mora biti v prvi vrsti priznanje položaja, kakršen pač je. To pa je. da makedonski narod obstaja. ima svoje narodnostne simbole, zgodovino. kulturo in podobno. Poleg tega že dolgo časa obstajamo kot država. Podobno kot Slovenija tudi Makedonija ni kot država nastala danes. Ob koncu druge svetovne vojne so bile vse nekdanje jugoslovanske republike dejansko samostojne in se šele potem združile v skupno državo. Če ta dejstva niso doslej nikogar motila, smo jih po razpadu Jugoslavije na referendumu samo še potrdili, potem na
SOBOTNA PRILOGA
KIRO GLIGOROV
Preživeli smo nekaj zelo težkih
trenutkov
to nasprotovanje lahko gledamo le kot na poskus negacije naroda, države. In seveda so s tem nekateri skušali na tem območju ustvariti notranje napetosti, ki bi zagotovo pripeljale do destabilizacije ne samo v Makedoniji, temveč na širšem območju Balkana.
Zaradi teh razlogov smo že na začetku vsem dali jasno vedeti, da ne želimo sodelovati v nobeni vojni, tudi mednacionalne odnose znotraj države smo gradili predvsem na razumevanju, dogovarjanju in medsebojnem spoštovanju. V primerjavi z dogajanjem na Kosovu smo želeli, da Albanci sodelujejo v političnem in strankarskem življenju Makedonije, zdaj so celo v vladni koaliciji. To je povsem drugačna pot. Makedoniji je tak način zagotovil varnost in predvsem mir. Poskusi nekaterih, ki nam hočejo z imenom države
povzročiti težave, niso v prid miru in varnosti na Balkanu. Toda kot sem že omenil, se bodo morali nekega dne sprijazniti s stanjem, kakršno pač je.
Sprejeti smo bili v Organizacijo združenih narodov, v Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju imamo za zdaj še status opazovalke, vendar upam, da bomo kmalu postali polnopravni člani, kandidirali smo za članstvo v Svetu Evrope in podobno. To je zdaj proces, ki se ne da več zaustaviti. Z Grki se želimo dogovoriti tudi zaradi povsem drugih razlogov. Naš interes je namreč, da bi z južno sosedo imeli trajno dobre odnose. Zaradi tega menimo, da je treba vprašanje imena čimprej rešiti.
V zadnjem času je Makedonijo obiskalo kar nekaj državnikov sosednjih držav; od srbskega predsednika Miloševiča, bolgarskega premiera Berova, pred dvema mesecema je bil tukaj pokojni turški predsednik Ozal.
Nekateri politični analitiki na Zahodu se
nagibaju k tezi, da se skušajo v tem delu Balkana zdaj oblikovati nekakšne nove zveze. Najpogosteje omenjajo povezavo Albanije, Makedonije, Bolgarije in Turčije proti Srbiji in Grčiji. Koliko resnice je v tem?
Res je, da se je v zadnjem času zelo povečal interes za Makedonijo, saj skoraj vsak dan pride kdo na obisk. Kar pa zadeva zamisli o nekakšnih novih aliansah, z vsem tem ni nič. Poleg tega nam takšna zamisel ne ustreza. Mi smo evropsko usmerjena država, postopno, kot Slovenija, želimo priti v Evropsko skupnost. Čez nekaj dni bomo ES predlagali začetek pogajanj o sporazumu o gospo-
Predsednik Makedonije o težavah s popolnim mednarodnim priznanjem, o odnosu s sosednjimi državami, o vlogi modrih čelad v Makedoniji, o morebitnem izbruhu vojne na tem delu
Balkana...
darskem in političnem sodelovanju. Podobno kot vi je tudi Bolgarija z ES podpisala te sporazume in se počasi usmerja v Evropo.
Ideja oziroma usmeritev k povezovanju muslimanskega dejavnika na Balkanu, povezava Turčije, Albanije. Bolgarije in Makedonije, je povsem nerealna. Kot kaže, o čem takem razmišljajo drugi, mi zagotovo ne. To sploh ni v našem interesu. Seveda pa to ne pomeni,
da ne želimo imeti dobrih odnsov z vsemi državami v soseščini. Ali pa denimo s Turčijo, ki je velika država z razvijajočim se gospodarstvom. Pogovarjal sem se z nekaterimi gospodarstveniki iz Slovenije, da bi lahko skupaj nastopali na tem velikem trgu. Mi smo torej zainteresirani za dobre odnose predvsem zaradi gospodarskih interesov, nikakor pa ne za ustanavljanje nekakšnih alians. Nasploh pa so ideje, da bi se Balkan znova
razdelil na pravoslavne in muslimanske države, povsem nesmiselne in bolj sodijo v 19. stoletje kot v sedanji čas. Makedonije in njenega položaja na Balkanu sploh ne vidim v takšnih razmišljanjih.
Kaj pa odnosi s Srbijo?
Naše načelo je takšno, da imamo v zunanji
politiki ekvidistanco do vseh sosed. To ni
pasivna pozicija. Želimo si plodno in dobro sodelovanje z vsemi. Nobena sosednja država ne more imeti v Makedoniji privilegiranega položaja, ker bi to takoj izzvalo napetosti na Balkanu. Tega se zavedamo in to je tako v našem interesu kot v interesu naših sosed. Torej če sem se sestal z Miloševičem, z Be-rovom, upam, da se bom lahko kmalu sestal tudi z Micotakisom. Z Berisho sem se srečal že dvakrat in podobno. To je ta naša politika.
Zakaj je torej Unprofor v Makedoniji, torej
v državi, kjer ni vojne?
V Združenih narodih so to obravnavali kot prvi primer, ker so tako imenovane »peace keeping forces« ponavadi napotene tja, kjer potekajo boji, in modre čelade skušajo razdvojiti sovražne sile. Toda mi smo zahtevali, da Unprofor pride v Makedonijo iz čisto drugih razlogov. Makedonija je majhna država. Vojna na severu se lahko ob tamkajšnjih nepredvidljivih politikih, ki kaj kmalu lahko sprejmejo drugačne odločitve, preseli sem na jug. Problem Kosova še vedno ni rešen. Zato obstaja nevarnost, da tam pride do nemirov ali celo spopadov, kar je dovolj, da bi bila ogrožena tudi Makedonija. Da ne govorim o drugih stvareh, ki se dogajajo okrog nas. Mi smo torej želeli, da Unprofor z majhnim številom ljudi, zdaj jih je le okrog 700, nadzoruje našo mejos Srbijo in del meje z Albanijo, predvsem tisti, ki gravitira proti Kosovu.
Če bi prišlo do agresije ali kakšnih drugih večjih izzivanj, ki lahko pripeljejo do vojne ali velikega vala beguncev, bi lahko objektivna mednarodna misija — vedeti morate, da so
to le opazovalci brez operativnih pooblastil - pravočasno obvestila mednarodno javnost, kaj se dogaja in kdo je agresor. Spomnite se namreč samo dogodkov na Hrvaškem ali v Bosni. Dokler so ugotavljali, kdo je bil v resnici agresor in ali so zločin na poroki v Sarajevu, ki je bil casus beli, povzročili Muslimani ali Srbi, je bila agresija že tako rekoč končana. Makedonija je majhna in se lahko z močnimi vojaškimi silami zelo hitro zavzame. Potem bi bilo posredovanje mednarodne skupnosti ali brezpredmetno ali prepozno. Zato smo poklicali Unprofor in v tem smislu je njihova misija pri nas za zdaj uspešna.
V	Makedoniji ni vojne, vendar obstaja potencialna nevarnost. Zaradi tega moramo razmišljati osvoji varnosti. Naša vojska je slabo oborožena. Vse orožje je ob umiku JLA šlo iz Makedonije. Kot dobro veste, za vse drž-ve, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije, še vedno velja embargo za uvoz orožja, pa tudi če ne bi, ne vem, ali bi orožje dokončno rešilo težave. Zato je povsem legitimno, da razmišljamo o svoji zaščiti.
Zakaj pa ste pred dnevi, sodeč po agencijskih vesteh, zavrnili pobudo ameriškega predsednika Clintona, da pošlje ameriške vojake v Makedonijo?
Tega nisem nikoli storil. Samo pisal sam predsedniku Clintonu, potem pa so moje pisanje napačno interpretirali. Mi pa napačnih informacij nismo pravočasno demantirali.
V	pismu predsedniku Clintonu sem zapisal, da je njihova skrb za razmere v tem delu Balkana legitimna, vendar bi se po našem mnenju pred dokončno odločitvijo o napotitvi ameriških enot v Makedonijo morali z nami pogovoriti o njihovem namenu in cilju. Mislim,, da je pismo doseglo svoj namen. Poslal sem ga namreč nekaj dni pred was-hingtonskim sestankom peterice zunanjih ministrov. V 10. točki dogovora peterice je zapisano, da Iahkoima vsaka agresija na Makedonijo hude posledice. Ocenjujejo tudi, da je potrebna večja navzočnost mednarodne skupnosti v Makedoniji, vendar le ob soglasju Skopja. Torej je tisto, o čemer sem pisal Clintonu, v tem dokumentu. Iz tega potem izhaja, da Združene države razmišljajo o sodelovanju v teh akcijah. To je vsa zgodba. Nikoli pa nisem dejal, da v Makedoniji ne želimo ameriških vojakov. Menim, da danes kot možna zaščita obstajajo Nato in ZDA, ki so edine sposobne posredovati v različnih
zgolj za množino poslovnih podatkov brez kakšne za službo zanimive indikacije, je bil nadzor opuščen. Seveda je bilo ime Petra Rigla zanimivo še zato, ker se je pojavljalo tudi v Smeltovih zvezah z nekdanjo jugoslovansko zvezno agencijo za izvoz orožja. Morda še zanimivejša pa je okoliščina, da Peter Rigl vodi podružnico Vukobratovega mednarodnega podjetja Copechim v Ljubljani in da bi med njegovimi zaposlenimi našli tudi nam vsem dobro znanega Janeza Zemljariča. Tu bi lahko zamahnili z roko, češ posel je pač posel in kaj ima to opraviti z Vukobratovimi političnimi ambicijami? Mogoče res, če poslovni mož Peter Rigl ne bi vodil zadnje Drnovškove volilne kampanje in če se v politiki anglosaškega Zahoda ne bi kazalo tako izrazito nagnjenje k našim poslovnim ljudem, ki naj bi pri nas nadomestili zdraharski politični sloj in z dobrohotno pomočjo dolarskega dežja spravili stvari v red, tako kot bi veliki svet želel.
Zgodba o Fondaciji za mir in reševanje kriz pa bi bila videti nekam osamljena in brez predzgodovine, če ne bi spomnili na to, da nikakor ni neka povsem izvirna zadeva ali prva take vrste na območju nekdanje Jugoslavije. Medtem ko je ta fondacija stara komaj eno leto, obstaja že od konca leta 1990 Fondacija Pharos. Napisno tablo s tem imenom in torej njen sedež najdemo na Kraigherjevi ploščadi v Ljubljani. »Ohranitev in nadaljnji razvoj gospodarskega sodelovanja ha dosedanjem jugoslovanskem tržišču. Mirno razreševanje naše politične in ekonomske krize je odločilnega pomena ne samo za prihodnost jugoslvoanskih narodov, ampak tudi za nadaljnji razvoj odnosov na Balkanu in v Evropi. Fondacija Pharos si bo s konkretnimi aktivnostmi prizadevala za ohranitev oziroma normalizacijo gospodarskega sodelovanja predvsem slovenskih firm z njihovimi dosedanjimi pa tudi novimi partnerji v drugih republikah.« To naj bi torej bile temeljne naloge fondacije. med njenimi konkretnimi načrti pa je zlasti zanimiva »reforma bančnega sistema s posebnim poudarkom na lastninski transformaciji bank . . . Projekt bi realizirala ekspertna skupina, sestavljena iz uveljavljenih domačih in tujih strokovnjakov ... Fondacija Pharos pripravlja ta projekt v sodelovanju z ameriško institucijo Financial Service Volunteer Corps, ki ji predseduje
gospod Cyrus Vanče.« In še o vodilnih osebnostih te fondacije: dr. Janez Drnovšek, predsednik, mag. Janez Širše, generalni sekretar, in Marjan Kramar, izvršni sekretar. Ne smemo pozabiti, da je bil dr. Drnovšek v času ustanovitve fondacije predsednik predsedstva SFRJ.
Lahko si samo mislimo, kakšno vznemirjenje je nastalo v državni prestolnici in med edino poklicanim državotvornim ljudstvom ob pojavu neke ustanove, nastale na periferiji države, zunaj predvsem državotvornega okolja z avantgardističnim načrtom o »vesternizaci-ji« Jugoslavije po poti gospodarske preobrazbe v smeri zahodnega tržnega gospodarstva. Podpora Cyrusa Vancea tej fondaciji ni pomenila nič manj kot to, da je Slovenija — kot najrazvitejši in najbolj prozahodni del države dobila nekakšen blagoslov Zahoda, da spet postane vzorčna dežela neka nove, tokrat marketinške revolucije (»kontrarevolucije«), ki naj bi se od njih, iz njihove »dežele«, postopoma širila od republike do republike proti jugovzhodu. In res, Slovenija je prva izpeljala demokratične, ali natančneje, pluralistične volitve.
Reakcija tistih, ki znajo uveljavljati svoje prvenstvo samo na en način, da uničujejo, onesposabljajo sposobnejše od sebe, je mogla biti spet samo ene vrste. In ko ni uspelo »discipliniranje« z armado, tedaj je ostal na voljo še kominformski postopek. Najučinkovitejše orožje zoper poskuse majhnih, da bi si pridobili moč, ki pritiče velikim, je kazen z izobčenjem. Odvzeti »deželi« njeno misi-jonsko-avantgardistično dušo, njeno temeljno, tako rekoč pogonsko idejo, s tem da se prepusti lastni neizogibni usodi — da se zaduši v svoji majhnosti in nepomembnosti in da postane lahek plen svoje zahodne soseščine, vse to je mogoče z eno samo potezo doseči z metodo izobčenja. Zato se ne bi smeli preveč čuditi skrivnostno gladkemu umiku četrte najmočnejše armade v Evropi s krpe ozemlja, nad katerim se nadzvočna letala komaj še lahko obračajo. Taka dežela seveda ne more biti več zanimiva za Cyrusa Vancea, tudi če premore fondacijo Pharos.
Spričo pretresljivih nadaljnjih dogodkov, ki so tej epizodi sledili, so se pač morali najti novi rešitelji celosti vsega prostora, kolikor ga je obsegala nekdanja jugoslovanska drža-
va, kajpak spet v obliki finančno močno podprte fondacije. Neizogibni Cyrus Vanče je s svojim pristopom (prestopom pravzaprav) oziroma s svojo navzočnostjo v Fondaciji za mir in reševanje kriz dal tisti prepotrebni poudarek in znamenje, ki naj pove, kam se nagibajo prave stvari. Lord Ovven je v pogovoru z vplivno ameriško revijo Foreign Affa-irs (Spring 1993) menil, da je ena najpomembnejših nalog ustanove, ki ji sopredseduje, sklicati gospodarsko konferenco vseh držav nekdanje Jugoslavije in jim dati napotke, kako oživiti industrijsko proizvodnjo in urediti valuto ter odpreti skupni trg. Medsebojna trgovina bo po njegovem mnenju napravila čudeže.
Vukobratov načrt, ki je v bistvu predlog nove ustave v najbolj splošnih, idejnih obrisih, bi kajpak zaslužil temeljitejšo obravnavo, tako rekoč strokovno branje, ki edino lahko prepozna tudi daljnosežnost posameznih formulacij. Kakor je že pričujoči oris okoliščin, iz katerih je izšel ta načrt, pokazal, da pri tej zadevi ne gre za kako samotno sanjaštvo, s katerim bi se amatersko izživaljal neki magnat z dovolj denarja, temveč da za akcijo, ki je dobila podporo tako v sekretariatu OZN kakor tudi med najbolj vplivnimi osebnostmi ženevske konference. Doslej je v krogih svetovne politike odločilno prodrlo mnenje, da OZN ne premore boljše rešitve za vzpostavitev miru v nekdanji Jugoslaviji, kakor je načrt Vance-Owen. In to seveda kljub dejstvu, da je ravno njun oziroma Vukobratov načrt o razdelitvi Bosne samo še pospešil etnično čiščenje, s tem da se je takega početja, ki se Srbom očitno izplača, lotila še hrvaška stran in posledično tudi muslimanska.
Načrt o obnovitvi Jugoslavije docela realistično izhaja iz tega, da je nekdanja država s tem imenom dejansko razpadla na več držav in da se mimo tega dejstva ni mogoče zamisliti tudi tako samovoljne zamisli, kot je ta, o kateri je tu govor, tj. zamisli o združitvi treh držav. Sestavljalci so torej razumeli, daje za uresničitev takega načrta potreben čas in da je potemtakem treba upoštevati načelo postopnosti. In če gre za sestavljanje oziroma obnavljanje umetne državne tvorbe, grajene na neki zaroti zoper realnost obstoječih narodov — kakor se je prva Jugoslavija gradila na podmeni o troedinem narodu — tedaj se tega
ni mogoče lotevati drugače kot s pomočjo določenih destruktivnih konstitucionalnih zvijač. Načrtovalci so namreč stali pred vprašanjem, kako postopoma odvzeti moč na novo nastalim državam na notranjem planu, torej v notranji ureditvi. Iz tega vprašanja je kot pozitiven odgovor nastala zamisel o regionalni razdeliti sleherne države-republike na vsaj devet do deset regij ali pokrajin. Kar zamislimo si Slovenijo, ki bi jo sestavljale konstitucionalne regije, denimo Bela Krajina, Dolenjska, Kočevsko, Ljubljana okolica, Notranjska, Primorska, Tolminska, Gorenjska, Koroška, Štajerska, Prekmurje in da bi vsaka od teh imela svojo ustavo, svoj parlament, vlado, svoje ustavno sodišče in tudi svojo »regionalno« policijo. Ali, kot pravi razlagalec sam: »Tako opremljene z močjo oblasti, so regije vse kaj drugega kot zgolj administrativne tvorbe. So veliko več kot gospodarske organizacije, odgovorne za planiranje in distribucijo finačnih sredstev. Ne smemo jih zamenjevati z ljudsko skupnostjo, ki je preprosto decentralizirana. Nasprotno, nanje moramo gledati, kot da bi imele naravo države, tako kot v primeru švicarskih kantonov, nemških dežel (Lander), kanadskih provinc ali držav ZDA.«
Državam — republikam naj bi bilo prepuščeno le usklajevanje zakonodaje in politike regij, medtem ko bi se glavna pooblastila, kot npr. zunanja politika oziroma predstavljanje v tujini, obramba in javna varnost, denarni sistem ter vrhovna sodna oblast postopoma delegirale na tako imenovano Skupnost držav, ali kot jo avtorji imenujejo Commoime-alth.
Naslednje sredstvo pritiska, s pomočjo katerega naj bi konstitucionalno ureditev nove države preusmerili v zaželeno združevalno smer, je zunanje varuštvo. Nobena država - republika naj ne bi bila posamično pripuš-čena v telesa evropske gospodarske ali varnostne integracije, oziroma sprejeta pod varnostni dežnik Nata. To naj bi bilo mogoče šele takrat, ko bi integracija jugoslovanskih držav toliko dozorela, da bi bila lahko sprejeta v širše evropsko združevanje kot celota. Vse dotlej pa naj bi bilo krizno žarišče v celoti pod protektoratom zunanjih sil (čet Združenih narodov).
načelo postopnosti in na koncu knjige najdemo celo razpredelnico stopenj, po katerih naj bi se uveljavljali ukrepi, s katerimi bi se postopoma bližali končni uresničitvi. Najprej naj bi dosegli konec bojev, izpustitev vseh vojnih ujetnikov ter interniranih oseb. Nato naj bi razpustili zvezno armado, razglasili
konec nekdanje zvezne države, priznali nove države, oziroma njihove meje. Na naslednji stopnji bi sklenili mirovne pogodbe in sprejeli akte o prijateljskem sodelovanju. Sledilo naj bi popolno odprtje gospodarskega prostora (svobodno gibanje kapitala in delovne sile), carinska unija in ustanovitev skupnega trga. Zadnje dejanje in krona vsega prizadevanja pa bi bila še sklenitev pogodbe o konfederaciji ter sprejetje zvezne ustave.
Sankcije bi ukinili šele po razpustitvi »zvezne vojske« — takrat naj bi stekel tudi kazenski postopek proti »povzročiteljem razpada«, medtem ko bi se modre čelade umaknile šele po vzpostavitvi skupnega jugoslovanskega trga. In takrat, na tej stopnji, naj bi prišla tudi izdatna zunanja finančna pomoč za obnovo in razvoj opustošenih dežel.
Vsekakor je zanimivo, da se načrtovalci nove, že tretje jugoslovanske državne integracije niso lotili svoje naloge na način, ki bi bil glede na bridke izkušnje zaporednih krvavih medsebojnih spopadov na območju nekdanje skupne države še edino sprejemljiv. Vsako novo zbliževanje med narodi ali na novo nastalimi državami, mora temeljiti na načelu popolne prostovoljnosti, in ob popolni odsotnosti sleherne prisile, kakršna je že botrovala tako nastanku prve kot druge Jugoslavije — in tudi pripeljala do katastrofe ene in druge. Avtorji pričujočega načrta pa s tem, ko že vnaprej predpisujejo notranjo ureditev vseh enot po enem samem kopitu (recimo regionalizacija) in naslanjajo izvedbo svojega načrta na zunanjo prisilo, izpričujejo nespremenjeno inercijo znanega unitarističnega duha, kot da bi v tej krizi šlo le za neko različico afriških plemenskih bojev.
Stran od tega, čim dlje, tem bolje! Take rešitve, kakor že vseskozi doslej, balkansko krizo samo še bolj zapletajo. Mogoče se bo celo posrečilo zanetiti še večjo vojno v tem delu sveta.
Nasploh so se avtorji tega načrta odločili za Viktor Blažič
predelih sveta. Druge organizacije, npr KVSE in OZN. nimajo teh možnosti. Vse. kar lahko storijo Združeni narodi, je to. kar so storili v Bosni, to pa ni. kot vemo, nikakršna zaščita.
Kolikšna je po vašem mnenju verjetnost, da res pride do razširitve vojne iz Bosne sem proti jugu?
Poglejte, če človek razmišlja, da smo na Balkanu. da je na njem že kar dolgo vojna, da so dejavniki, udeleženci in povzročitelji te vojne povsem nepredvidljivi, daje problem Kosova še vedno odprt in je potencialno krizno žarišče... Zakaj potem Jugoslavija še ni priznala Makedonije, ko so to (razen Grčije in Francije) storile skoraj vse evropske države? Pa tudi Francija je v Skopju že odprla svoje konzularno predstavništvo. V teh okoliščinah moramo biti zelo previdni. Pogosto povem, da neposredne vojne nevarnosti za Makedonijo ni. je pa potencialna, ki obstaja in smo ji priče. S to razliko, da se razširitev vojne iz Bosne in Hercegovine ne more zaustaviti v nekakšni enklavi kot zdaj v Bosni. Spopad na tem območju Balkana bi neizbežno vpletel vse sosednje države in tudi Turčijo. To bi bila potem vojna, ki bi se dotaknila meje ene izmed članic Nata, Grčije namreč. Zaradi tega se toliko zavzemamo, da bi po mirni poti rešili vse težave.
Tadeusz Mazowiecki je po zadnjem obisku v svojem poročilu zapisal, da je Makedonija
»etnični sod smodnika«■ Ali se strinjate s to oceno in kako boste ravnali, da se ta sod res ne vžge?
Sam ne mislim tako, prav tako ne verjamem, da bi Makedonija zaradi notranjih razmer
lahko postala povod oziroma vzrok za vojno v tem delu Balkana. Predvsem zaradi tega, ker bi se kaj takega lahko doslej zgodilo že nekajkrat. Mnoge nevarne faze morebitne vojne so že za nami. Zelo malo je manjkalo, pa bi se kaj takega zgodilo. Bili smo povsem sami, mednarodno nepriznani, z blokado na jugu. Preživljali smo zelo težke trenutke, sankcije, uvedne proti Srbiji, so zelo prizadele makedonsko gospodarstvo, pa v Makedoniji kljub temu ni prišlo do etnične eksplozije. Če se zelo natančno prebere poročilo Mazo-vvieckega, je zelo pozitivno za Makedonijo. To je eden izmed dokumentov, ki nam zelo veliko pomeni.
V Makedoniji smo vsi našli skupen jezik. To sicer ne pomeni, da ne prihaja do razhajanj, takšnih ali drugačnih razlik, toda v glavnem smo se dogovorili, da bomo vse probleme
reševali s političnimi sredstvi, torej z dialogom na parlamentaren način in v ustanovah sistema. Tega dogovora se vsi držimo. Imamo koalicijsko vlado, v kateri so tudi ministri albanskih političnih strank, in te poti ne mislimo spreminjati. Predvsem zaradi tega, da ne bi prišli v položaj, ko bi nam kdo od strani podtaknil požar.
Kot pozimi na Bit pazarju?
Tudi pred tem. Preživeli smo nekaj zelo težkih trenutkov. Vendar se stvari poenostavljajo. Albanci na Kosovu in v Makedoniji niso enaki. Na Kosovu že po tradiciji potekajo spopadi, medtem ko tu nikoli ni bilo konfliktov med Makedonci in Albanci. Sodelovali smo celo v ilindenski vstaji. Podobno je bilo
tudi za časa druge svetovne vojne. Na to tradicijo ne smemo pozabiti. Pri večini prebivalstva ni čutiti nobene nestrpnosti. Ne rečem, da ni ekstremistov, toda ne samo na albanski, temveč tudi na makedonski strani. Toda kot sem že omenil, večina prebivalstva želi živeti skupaj.
Prejšnji petek je bil tu v Skopju britanski zunanji minister Hurd. Govorilo se je, da je bil glavni namen njegovega obiska prepričati vas, da še bolj zaprete severno mejo proti Srbiji, ki je po nekaterih poročilih zelo prepustna. Po drugi strani pa ste sami omenili, da je makedonsko gospodarstvo zaradi sankcij imelo veliko škode?
Ja, to je res. Sankcije so nas zelo prizadele. Vedeti morate, da tod poteka glavna prometna zveza Makedonije s svetom. Druge poti proti Zahodu oziroma do Jadranskega morja so zelo slabe, malce boljše so proti Bolgariji, vendar so s tem povezani veliki transportni stroški. Kljub velikim težavam smo se odločili za spoštovanje sankcij Organizacije združenih narodov. Predvsem pa smo zainteresirani, da se bi se ta vojna čimprej končala. Če bodo sankcije k temu pripomogle, bomo seveda pri tem sodelovali. Vendar je resnično treba vedeti, kakšne so posledice sankcij v Makedoniji. Poleg njih smo namreč pozimi preživeli zelo oster embargo ene izmed članic Evropske skupnosti, Grčije. Tega se verjetno zaveda tudi ES, kajti najbrž nam ni brez razloga dala 310 milijonov ekujev. Resolucija OZN predvideva, da bodo države, ki bodo zaradi sankcij pretrpele največjo škdo, dobile pomoč. Vendar se bojim, da s tem ne bo nič.
Ko sem bil nazadnje v New Yorku. sem se o tem pogovarjal z Butrosom Galijem. Njegov odgovor je bil sicer pozitiven, vendar sam ni vedel, kje naj bi OZN dobila denar za ta namen. Naša meja s Srbijo je podobna kot vaša s Hrvaško. Ni utrjena, kot so meje z Albanijo, Grčijo in Bolgarijo, zato je ni mogoče v celoti nadzorovati, nadzorujemo pa vse glavne smeri. Sicer pa so na mejnih prehodih s Srbijo tudi mednarodni opazovalci.
Vodja najmočnejše opozicijske stranke VMRO-DPMNE Ljupčo Georgijevski vas skoraj na vsakem javnem nastopu zelo kritizira.
Za VMRO sem vsak dan glavni dežurni krivec za vse. Kaj naj vam povem? Verjetno menijo, da bi lahko kdo iz njihove stranke na mojem položaju okrepil pozicije stranke na politični sceni. Vendar o tem nisem najbolj prepričan.
Kako pa bi ocenili odnose s Slovenijo?
Tudi zdaj po razpadu Jugoslavije se je pokazalo, da v odnosih med Slovenijo in Makedonijo ni nikakršnih težav in lahko razvijata res dobre prijateljske odnose. V preteklosti smo imeli podobno usodo. In med državama ni nobenih spornih nerešenih vprašanj. Presenečen sem bil, ko sem zvedel,da kljub vojni in pretrganim prometnim zvezam gospodarska menjava med državama narašča. Sicer pa bo te dni v Ljubljano odpotoval naš veleposlanik Mirčev, pravzaprav čaka samo še na agreman. To utegne sodelovanje med državama še okrepiti.
Kdaj se boste srečali z Milanom Kučanom?
Predsednik Kučan me je že dvakrat ali trikrat povabil v Slovenijo, vendar so moj odhod v Ljubljano onemogočali zapleti glede priznanja imena in s tem povezana diplomatska dejavnost. Zdaj se dogovarjamo, da bi Slovenijo obiskal v začetku prihodnjega meseca.
Veso Stojanov
DELO 26. strun
SOBOTNA PRILOGA
SE BO CERKEV V SLOVENIJI ZNEBILA REVŠČINE?
Sramežljiva poslovnost
erkev predvsem ni abstraktna usta-1 nova, neodvisna od časa in prostori ra. SUši se zelo oguljeno, vendar je res: Cerkev je sestavni del družbe, v kateri živi, in če je ta bogata, je bogata tudi Cerkev. In obratno. S fevdalizmom ima zato danes opraviti toliko kot sodobne družbe, nič več in nič manj. Vselej se je bila prisiljena prilagoditi razmeram, v katerih je živela, da je preživela. Kar trenutno najbolj bega Slovence v zvezi s Cerkvijo, v bistvu ni drugega kot njeno prilagajanje ekonomskim in političnim spremembam. V prejšnjem sistemu ni razen dežurnih političnih ideologov njena navzočnost nikogar zares motila, saj razen vere ni imela ničesar, ob kar bi se jim zdelo vredno spotikati. Sčasoma se je oblast tudi z vero sprijaznila ter Cerkvi tu in tam bolj kot vbogajme podarila kakšen dinar, recimo, za teološko fakulteto, za socialno zavarovanje kakšnega duhovnika ipd.
Tudi po spremembi političnega sistema je Cerkev ostala z ustavo ločena od države, toda z novo zakonodajo je postala upravičena do vrnitve po vojni vzetega premoženja, dobila pa je še nekatere druge pravice, ki jih v socializmu ni imela. Zakonodajalec se je namreč tudi, kar zadeva Cerkev, zgledoval po Zahodni Evropi. Cerkev je tako priznana za največjo razlaščenko v Sloveniji, lahko ustanavlja šole in vrtce in sama določa interna pravila, lahko ustanavlja banke in podjetja, kupuje in prodaja delnice, daje v najem gozdove, polja, pašnike, stavbe, dovoljena ji je karitativna dejavnost. . . Skratka, Cerkev lahko trži svoje nepremičnine in storitve kot katerakoli druga pravna ali fizična oseba.
Slovenci, ki smo se bili navadili, da se je vsa cerkvena dejavnost odvijala za zidovi božjih hramov, zunaj njih pa le takrat, kadar se je gradila ali obnavljala kakšna cerkev in morda še župnišče, smo od zaprepadenosti spričo novih cerkvenih možnosti najprej onemeli, nato pa smo se odločili, da bomo ogorčeni in tudi zaskrbljeni. Le kako da bo Cerkev kos svojemu duhovnemu poslanstvu, če pa so se kleriki kar čez noč zmaterializirali in jim po glavah rojijo samo še gozdovi in marke! Cerkev v katakombah, to je tisto pravo, duhovniki in redovnice pa naj švigajo z bicikli, če se jim že ravno kdaj kam mudi, njihovo imetje pa naj bo razdeljeno ljudem, ki se ne utegnejo poglabljati v duhovnost, je pa v novem kapitalističnem redu zaželeno, da so pridobi tniški in se obnašajo tržno. In kot smo že rekli, je Cerkev del družbenega organizma, zato prav posebej ne preseneča, da se tudi sama boji novih možnosti in izzivov, še več, kot da bi se sramovala svojih novih ambicioznih načrtov, poslovne poteze, ki so v funkciji opravljanja zanjo značilnih dejavnosti, pa opravičuje z nekakšnimi samaritanskimi razlogi.
Med drugim je bilo to zelo očitno v zvezi s Krekovo banko, ki so jo ustanovili posamezniki iz cerkvenih krogov in različne cerkvene ustanove oziroma, kot se temu strokovno reče, cerkvene fizične in pravne osebe. Predsednik upravnega odbora banke Mirko Krašovec, sicer ekonom v mariborski škofiji, tako pravzaprav brez potrebe poudarja, da se ta banka bistveno razlikuje od drugih po tem, da v njej nima odločilne vloge samo kapital, ampak tudi solidarnost in da bo šel dobiček v namene, ki se lahko opravičijo v krščan-•| skem duhu. »Prvo temeljno vodilo banke je \ samopomoč. V Cerkvi smo združili kapital, •v, da bi lahko pomagali. Krščansko je dati kapi-
“T	1 >nnn/Nlnnn in	TIT ji i QT*» 1 O tllHl
»IpR tal na razpolago in omogočiti življenje tudi a drugim. Banka bo morala poslovati po tržnih ~ načelih, drugače je obsojena na propad,
Kako bogata je katoliška Cerkev? To bi želelo zvedeti neznansko veliko ljudi. Kljub temu da niti približnega, kaj šele natančnega odgovora o njenem imetju ni mogoče zvedeti, ljudje že stoletja razpredajo o silnem cerkvenem bogastvu. V predstavah velikega števila ljudi je Cerkev fevdalna ustanova, ki si z močjo svoje ideologije nenehno grabi premoženje. Zato nekako ni v navadi, da bi ljudje govorili o tem, kako revna je Cerkev. Je torej Cerkev lahko revna in kaj ji je storiti, da ne bi bila?
hkrati pa se bo varovala pretiranega kapitalizma. V vsaki banki imata kapital in dobiček odločilno vlogo. Tukaj pa sta hkrati poudarjena tudi vzajemnost in zadružništvo. Kapital dam na razpolago neki ustanovi, da bo koristil tudi drugemu ...« Tako Mirko Krašovec. Skratka, Krekova banka naj ne bi bila banka kot vsaka druga, ampak naj bi bilo njeno poslovanje prežeto s krščanskim etosom. No, Krekova banka res ni taka kot vsaka druga, ali in kako jo preveva krščanski etos, pa je pravzaprav njena stvar. Z državnega vidika je pomembno le, da posluje po zakonih. Da pa ni taka, kot so druge, navsezadnje govori sestava njenega upravnega odbora. V njem so predstavniki ljubljanske nadškofije ter mariborske in koprske škofije, ženskih in moških redovnih družb, individualnih delničarjev, zamejskih Slovencev in izseljencev, ki pa so tudi iz cerkvenih krogov. V upravnem odboru je en laik in direktor banke je laik. To je Franc Slak, bivši namestnik generalnega direktorja Mercatorja — Mednarodne trgovine.
Ustanovitelji banke so torej iz cerkvenih krogov, medtem ko je delničar lahko vsakdo. Delničarji Krekove banke so tako poleg posameznikov tudi nekatera slovenska podjetja. Začetni kapital banke je bil deset milijonov nemških mark in poslovna sredstva. To prvo serijo delnic so prodali v rekordnem času: v enem mesecu. Zato bodo kmalu začeli prodajati drugo serijo delnic, prav tako v vrednosti deset milijonov mark. Računajo, da bodo v dveh letih zbrali 60 milijonov mark. Banka ima sedež v Mariboru, po Sloveniji pa bo imela poslovne enote. Prva poslovna enota je bila odprta na binkoštni ponedeljek, 31. maja, na Pogačarjevem trgu v Ljubljani. Banki pri poslovanju pomagajo tudi župnijski uradi, kajti tistim ljudem, ki se zanimajo za njeno poslovanje, ponudijo pisno pojasnilo ter overijo podpise na izjavah o odpiranju računov, ki jih stranke izpolnijo.
Ustanovitev Krekove banke ni dobrodošla zgolj zaradi razbijanja dosedanjih bančnih monopolov, temveč utegne imeti še usodnejše vplive na slovensko družbo. Glede na to, da je ne le ekonomska, ampak tudi politična in družbena moč v rokah tistih skupin, ki imajo kapital, se utegne začeti ta moč prerazporejati, kar je vsekakor dobro, kajti koncentracija kapitala in moči samo na eni strani gotovo ni v prid vsestranskemu razvoju družbe.
Tudi ko je govor o vračanju cerkvenega premoženja, Cerkev svoje zahteve opravičuje s potrebo po nemotenem opravljanju svojih dejavnosti: s stroški za vzdrževanje sakralnih objektov ter duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za njihovo zdravstveno in socialno zavarovanje, za opravljanje verske, karitativne, vzgojne, šolske in kulturne dejavnosti. Srdito se brani očitkov, da je njen namen
obogateti na račun ubogih ljudi. V polemikah se kot najbolj sporni pojavljajo gozdovi, od katerih jih je bilo največ vzetih ljubljanski škofiji, mariborski in koprski pa bistveno manj. Pa tudi v ljubljanski škofiji ni bilo nacionaliziranih 36.000 hektarov gozdov, kot nekateri vztrajno ponavljajo, temveč 23.000 hektarov. Razliko do 36.000 hektarov pa sestavljajo pašniki, njive, vrtovi, planine, neplodna zemljišča, vinogradi. Jasno je, da Cerkve vsi ti hektari nikakor ne zanimajo, pa tudi ne vse zaplenjene stavbe, saj so mnoge med njimi v tako klavrnem stanju, da nima z njimi kaj prida početi. Vsekakor ji vse to, kar naj bi ji bilo vrnjeno, samo po sebi še ne zagotavlja dohodka; deloma ne zato, ker vsaka nepremičnina ni nujno dobičkonosna, deloma pa tudi zato, ker je treba znati umno gospodariti oziroma poslovati, za kar pa Cerkev v Sloveniji najbrž nima dovolj veščih kadrov.
Za ponazoritev, kako je tudi za Cerkev pomembno, da zna dobro poslovati in da zemljišča sama po sebi še ne zagotavljajo dohodka, naj navedemo enega zadnjih primerov iz Italije. Škofija v Bariju je prodala kmetijska zemljišča, ko je ugotovila, da od njih dobi premalo denarja. Z denarjem, ki so ga dobili od prodaje polj, so zgradili stavbo s poslovnimi prostori in trgovinami, ki so veliko bolj (izračunali so, da približno stokrat) rentabilni. Leta 1987 so župnije s svojimi prihodki, med katere sodijo omenjeni primer in še vsi podobni, zbrale samo šest milijard lir. Le dve leti kasneje je modernizacija upravljanja in obračanja denarja prinesla trikratne učinke. Nabralo se je za 18 milijard lir denarja. Italijanska škofovska konferenca pa meni, da bi se dalo še marsikaj bolje obrniti.
Pa smo tam, kar pravzaprav že ves čas želimo povedati. Cerkev v Sloveniji napoveduje, da postaja vitalnejša, in na potezi je država, da sistemsko uredi njen položaj, vštevši financiranje. Cerkev je državi predlagala različne variante, vlada pa se, razumljivo, obotavlja. Kakorkoli se bo odločila streti ta oreh, bo postavila na kocko svojo oblastno pozicijo. Pred njo je odločitev za eno od najmanj dveh možnosti. Ena možnost je financiranje Cerkve iz proračuna, se pravi z denarjem davkoplačevalcev, in druga možnost je vrniti Cerkvi zaplenjeno premoženje, pa naj se potem preživlja, kakor ve in zna. V prvem primeru ne bi bilo umestno, ko bi Cerkev še naprej vztrajala pri vrnitvi svojega imetja in najverjetneje tudi ne bi. Toda taka rešitev ima eno, vendar bistveno napako. Slovenija ni Nemčija, kjer cerkveni davek za ljudi ne pomeni eksistenčnega šoka. Slovenci pa bi pobesneli, če bi jim naprtili še cerkveni davek. Manj besni, čeprav še vedno ogorčeni pa bi bili, če bi država Cerkvi vrnila, kar je cerkvenega, seveda z nekaterimi kompromisi. Toda za Cerkev ta rešitev ne bi bila najidealnejša iz razlogov, o katerih smo že govorili. Nobenega dvoma ni, da bi ji najbolj ustrezala tretja
rešitev, ki je v nekem smislu tudi proračunska, vendar ne tako transparentno, kot se kaže pri nemškem modelu. Gre namreč za italijanski model, pri katerem bi morda Slovenci še najlažje zamižali na eno oko in bi utegnil torej biti tudi državi najbolj po godu. Kakšen je ta model?
Davkoplačevalci v Italiji pri izpolnjevanju davčne napovedi naletijo tudi na vprašanje, komu namenjajo 0,08 odstotka svojega denarja, ki se mu država odpoveduje. Italijani lahko izbirajo med humanitarno in socialno dejavnostjo, kamor tako zbran denar kanalizira država in nekaterimi verskimi skupnostmi, med njimi tudi katoliški Cerkvi. Ta način financiranja imajo v Italiji od leta 1990, ko je začel veljati nov konkordat med Vatikanom in Italijo, podpisan leta 1984. Takrat so bile v italijanskem tisku glede tega velike polemike, saj so zagovorniki dosledne ločitve med Cerkvijo in državo menili, naj Cerkev živi od prostovoljnih prispevkov državljanov, ne pa od denarja davkoplačevalcev. Toda prostovoljni prispevki so eno, navidezna davčna olajšava pa drugo. Takratni zunanji minister Italije krščanski demokrat Giulio Andreotti je natančno vedel, da bo Cerkev na ta način zbrala neprimerno večje vsote denarja kot pa s prostovoljnimi prispevki vernikov. Država je do leta 1990 plačevala Cerkvi v Italiji po 400 milijard lir na leto, zdaj pa nič več, toda približni izračuni kažejo, da je za Cerkev nov način bolj donosen. Zbrala naj bi med 600 in 700 milijardami lir na leto.
Polemike pa so bile tudi zaradi drugih veroizpovedi, ki jih država ni uvrstila na davčno prijavo. Z nekaterimi od njih seje italijanska država dogovorila, da bo del prispevkov njihovih vernikov veljal kot davčna olajšava (do 7,5 milijona lir), z drugimi so dosegli sporazum o državni podpori, nekateri, Jehovove priče, na primer, pa so grozili z ustavnim sporom.
Cerkev v Italiji pa si pomaga tudi z denarjem, ki ga davkoplačevalci nakažejo Cerkvi in se jim potem to upošteva kot davčna olajšava. Upoštevata pa se jim največ dva milijona lir na leto, ki jih podarijo italijanski škofovski konferenci za pomoč duhovnikom. Olajšava pri davku je različna, odvisna je seveda od zaslužka, vendar odbitki niso majhni. Tako, na primer, davkoplačevalec, ki je zaslužil 40 milijonov lir in je milijon lir podaril Cerkvi, plača 330.000 lir manj davka. Na ta način je Cerkev lani zbrala približno 42 milijard lir.
Da pa se ne bomo zadrževali samo v soseščini, čeprav se, logično, po njej najraje zgledujemo, še kratek pogled v ZDA. Tam sta Cerkev in država striktno ločeni druga od druge, zato nobena verska organizacija ne dobiva državne podpore. Zato pa so zelo odprtih rok, pa tudi dovolj premožni ameriški katoliki, ki ne financirajo samo cerkva in samostanov, temveč tudi katoliške šole, bolnišnice in socialne ustanove. Več kot stoletje so ameriške katoliške družine investirale milijarde dolarjev v razvoj šol, in zato ni čudno, da je zdaj v njihovih osnovnih šolah dva milijona otrok, na srednjih pa več kot 600.000. Ameriški škofje, ki praviloma izhajajo iz delavskih družin, se veliko ukvarjajo s čisto menedžerskimi posli in jim za pastoralo večkrat zmanjkuje časa.
Iluzorno je torej misliti, da bi bila lahko Cerkev danes takšna, kakršna je bila pred dvema tisočletjema. Tudi svoj fevdalizem je že davno izživela. Danes se kapital kuje drugače in to dejstvo velja prav tako za Cerkev, tudi v Sloveniji, če ji priznavamo pravico do opravljanja njenih dejavnosti.
Jožica Grgič
LASTNINJENJE
Poletna privatizacijska trgovina
premenjen privatizacijski zakon je V parlament v soparnem četrtkovem popoldnevu po dobrem tednu dni i ^^^Bže drugič potrdil. In vsem je bilo b0[j aij manj jasno, da bo pravkar potrjeni zakon najverjetneje kmalu pristal na ustavnem sodišču. Predvsem njegov 29. člen, ki originalni 51. člen iz novembra sprejetega privatizacijskega zakona spreminja tako, da z enim kratkim stavkom določi: vse kar je bilo. je nično. Natančneje, vsi brezplačni prenosi družbenih sredstev .iz enega na druga podjetja so nični. Dobronamernost tistih, ki bi z njim popravljali napake Markovičeve zakonodaje dodobra zmanjšuje dejstvo, da je parlament v omenjenem spremenjenem in dopolnjenem zakonu v začetku prejšnjega tedna sprejel toliko zahtevana merila in ukrepe, s katerimi bi odkrili in zajezili t.i. divje privatizacije.
Razlag, zakaj se privatizacijsko »nategovanje« nadaljuje, je lahko mnogo. Ena od njih je lahko tudi ta. da se s takim členom - v njegovo konkretno uresničevanje, kot se zdi, nihče pretirano ne verjame — nenehno vzdržuje negotovost, če ne grožnja, da bo vsaka stara in nova odločitev v podjetjih prej ali slej pristala na javnem zasramovalnem odru. Seveda so povsem verjetne tudi tiste razlage, po katerih je sprejetje takega člena jasen dokaz, da se odštevanje in seštevanje do skrajnosti pretiranih delitvenih privatizacijskih odstotkov še ni izčrpalo. In tako dalje.
V podjetjih so negotovi, jezni, zaskrbljeni. Skorajda cinično razpoloženi do vprašanja, kaj prinaša pozitivnega - upajmo - dokončna verzija privatizacijskega zakona. Ne glede na sporni 29. člen. Predsednik poslovnega sistema Mercator, mogočne združbe, ki zaposluje 13.500 ljudi, Miran Goslar, pravi: »Absurdno je. da tak člen ne pozna distinkcije - kdaj so taki prenosi nastajali zaradi vzpostavitve kapitalskih povezav in kdaj je bila z njihovo pomočjo opravljena tudi privatizacija.« Prepričan je, da je ta člen neustaven; da z njegovo potrditvijo pravzaprav sam državni zbor odpira strani nove afere, ker je za vsakega laika odločitev za tak člen nezakonita in protiustavna. Goslar: »Prejšnji sozdi so bili neke vrste pogodbene skupnosti, ki niso poznale kapitalskih povezav. Niso imeli druge izbire, kot da uporabijo 145. b člen, s katerimi jih je bilo mogoče opraviti. To ni bila nikakršna privatizacija, pač pa vzpostavitev notranje
kapitalske povezave v sistemu. Zato je treba ločiti podjetja, ki so to delala zato, da ohranjajo notranjo povezavo in s privatizacijo še niso začela od tistih, ki so morda take prenose delala tudi iz špekulativnih razlogov. To sta dve različni stvari, ki jih zdaj mečejo v isti koš. Vsi smo umazani, vse se prikazuje kot lumparijo. To je seveda velika krivica, ki ne pozna razlike med nedolžnimi in, če uporabim ta izraz, sumljivimi.«
Začelo seje__________________________________
S privatizacijo in z njo povezanimi stvarmi, se razume. Magični 5. junij, ko naj bi na Agencijo za privatizacijo prispeli prvi privatizacijski programi, je že mimo. Vsaj rahli in potrebni optimizem, ki bi naj ljudi v podjetjih ob odločilnih privatizacijskih potezah spremljal, dodobra načenja že omenjeni 29. člen. Goslar: »Razumljivo je, da je privatizacijski zakon predmet političnih špekulacij. Žal je to predolgo trajalo. Zato je nastajala škoda. Ne zaradi t.i. kraj, ampak vseh drugih stvari, ki so bile zaradi čakanja na privatizacijo zavrte: razvoj, naložbe, odnosi v gospodarstvu. To čakanje je - samouničevanje.«
Ali je torej sploh mogoče vprašati, kaj zakon prinaša pozitivnega? Direktor Elektroele- _ mentov iz Izlak, po današnjih kriterijih kar precej velikega podjetja, saj zaposluje 1080 ljudi, Stane Gošte, pravi: »Zdaj se ponovno poskuša zavlačevati z njegovim dokončnim sprejemom. Toda zakon je že kompromis vseh možnih idej in je kot tak bolj politična kot pa strokovna zadeva. Pri nas se bomo, kakor nam pač omogoča zakon, poskušali kar najbolje olastniniti.« Kakorkoli, direktor izlaških Elektroelementov, ki so že delniška družba, ocenjuje, daje med najbolj pozitivne spremembe privatizacijskega zakona gotovo mogoče šteti povečan popust za notranji odkup delnic podjetij. Z njim, tako upa, se bo tovrsten odkup pospešil. V podjetju razmišljajo o kombinaciji notranjega odkupa in dokapitalizaciji. Zanimiv in kratek je bil odgovor Mira Pinteriča, direktorja škofjeloškega 140-članskega Šeširja: »Tisti, ki ni znal delati prej, tudi zdaj ne bo znal. Tistega, ki je zgolj blefiral in čakal, da bo postal lastnik, bi morali zapreti.«
In kaj pravi stroka? Dr. Dušan Mramor, docent na ekonomski fakulteti v Ljubljani, sicer pa tudi član komisije za ocenjevanje vrednosti podjetij: »Zgolj privatizacijski za-. kon ne bo prinesel kakih bistvenih sprememb
v gospodarstvo. Prej narobe. Ker se bo večina ljudi ukvarjala s privatizacijo, jim bo zmanjkovalo časa za običajno poslovanje.« Po Mramorjevi oceni lahko resnejše lastninsko prestrukturiranje pričakujemo šele čez par let. Takrat, ko bo bolj jasno, v kakšnem obsegu bodo v podjetja prišli lastniki, ki bodo zares skrbeli za ohranjanje in večanje kapitala v podjetjih.
Temna privatizacijska plat
Tisto negativno, kar privatizacijski zakon prinaša, meni Mramor, bi lahko bila predvsem lastniška struktura podjetij, ki jo bomo z za- . konom pridobili. Pričakovali smo namreč, da bomo dobili tako strukturo, ki bo zagotavljala učinkovitost poslovanja. To pa, je prepričan, lahko uspeva le aktivni skupini lastnikov. Skupinam, ki znajo skrbeti za večanje kapitala, za ustrezen menedžment. Mramor: »Tega optimuma v večini podjetij ne bomo dosegli, če gledamo na ekonomijo kot celoto. V velikem številu podjetij bodo lastniki - ali notranji lastniki ali država. Niti eno niti drugo pa z vidika lastniškega prestrukturiranja ni optimalno.«
Med slabe lastnosti privatizacijskega zakona ljudje štejejo zelo različne stvari. Ena od njih so npr. po Goslarjevem mnenju tudi stroški, ki jih bodo podjetja imela z vrednotenjem. Goslar: »Vrednotenje podjetij je preračunano tako, da bi bila vrednost podjetij čim večja. To je lahko vprašljivo. Edini plus otvoritvene bilance je njen prispevek k enotni metodologiji vrednotenja vseh podjetij. Ilu-I zorno je misliti, da sta nizka ali visoka vrednost, ki izhajata iz vrednotenja, pomembni. Pomembno je, kaj prinaša kapital.« Oziroma, kot je prepričan, udeležba lastnikov v strukturi kapitala. Razlaga: »Knjižna vrednost nekega podjetja je 100, po novi metodologiji pa denimo 150. Če 100 ne prinaša nič, bo 150 prinašalo še manj. Torej bo razočaranje bodočih lastnikov toliko večje.« Tako se bo po njegovi oceni računica izšla predvsem — državi in cenilcem. Slednji bodo opravljali visoko donosen poklic, saj naj bi po nekaterih izračunih stroški ocenjevanja podjetja v povprečju znašali od 10 do 15.000 mark. In država: več bo vredno podjetje, več bo od njega pričakovala.
Direktor Šeširja Pinterič je pri ocenjevanju slabih strani zakona še strožji: »Šešir je kolektiv, ki je zelo dobro gospodaril z družbeni-
mi sredstvi. Ustvarjal je vrednost, odrekal se je visokim dohodkom, krepil svojo materialno osnovo. Zato je zdaj več vreden. Zato bodo morali zaposleni zanj toliko več odšteti iz lastnega žepa. To ni negativno — to je kriminalno.« Se zlasti Pinterič povzdigne glas, ko se spomni, kako poceni so italijanski fabrikanti prišli do »zafuranega« Tekstilindu-sa. In kako naj bi do svojega Šeširja prišli »šeširčani«! Pinterič: »Kje naj naši delavci vzamejo toliko denarja? Vsa leta smo se zanj borili in smo zato tudi nanj ponosni. Ne bomo ga dali iz rok. Tako ne mislim jaz, ki sem le eden od stoštiridesetih, .pač pa vsi skupaj.«
Tako bi lahko poenostavili odgovor, zakaj so v podjetjih trdno prepričani, da je privatizacijska metoda notranjega odkupa na prvem mestu. Kakšen izziv, kratkoročen in dolgoročen pravzaprav notranje lastništvo za njih predstavlja? Goslar: »To je neizčrpna tema, o kateri so mnogo povedali med drugimi tudi izpostavljeni ekonomisti. Mislim, da je v tem zakonu notranje lastništvo preveč poudarjeno. Toda, vsem nam, navajenim, da smo kot delavci imeli tak ali drugačen vpliv na gospo- ' darjenje v podjetju, je notranje lastništvo mnogo bližje, kot pa lastništvo države.« Gotovo je, je prepričan Goslar, se bo tudi notranje lastništvo v prihodnjih letih čistilo. Mnogi bodo svoje delnice prodajali, kar bo na drugi strani pomenilo koncentracijo lastniških papirjev. Vse to bo seveda odvisno od njihove donosnosti. Če bo dobra, bodo ljudje zainteresirani za to, da delnice obdržijo, če ne, se jih bodo poskušali znebiti. Toda, tako Goslar — to je prihodnost.
Odgovor Gošteta je kratek: »Ljudje čutijo veliko pripadnost podjetju, zato so, kot sam ocenjujem, zainteresirani za notranji odkup. To pa pomeni tudi dolgoročni učinek.« In Pinterič? Pravi, da imajo v Šešiiju stoodstotno lastni kapital; plačujejo visoke davke in prispevke, take, kot jih ne plačuje nobeden njihovih partnerjev po svetu. Pinterič: »Kaj bi naj bilo narobe? Zakaj ne bi potem, ko bi bili interni lastniki, še bolje poslovali«? Torej je lahko notranje lastništvo za podjetje kot je Sešir tako kratkoročno kot dolgoročno perspektivna »naložba«? Brez nadaljnjega, odgovarja Pinterič. In pri tem dodaja, da seveda to ne pomeni, da bo vseh 140 sodelavcev želelo ostati delničar tudi npr. čez pet let,
kar pa je, tako kot drugod po svetu povsem logično.
Zakaj so torej v podjetjih tako zelo naklonjeni notranjemu lastništvu? Podjetja in ljudje v njih se, tako ocenjuje Mramor, obnašajo povsem racionalno. Dobljene popuste in druge ugodnosti bodo izkoristili. Štvar ni problematična v tej prvi fazi, pač pa v drugi, potem, ko si bo treba odgovoriti na vprašanje: ali bo tako tudi ostalo?! Mramor: »Če bodo ohranili notranje lastništvo, bodo marsikje prišli v hude probleme; ker najverjetneje ne bodo dobili zunanjega kapitala. Če se bodo želeli ali morali lastniško prestrukturirati, torej prodati delnice zunanjim lastnikom, zato da bi prišli do novega kapitala, se lahko zgodi, da bo cena delnic padla. Zakaj? Ker bo na trgu v istem trenutku ogromna ponudba delnic. To je velik problem zakona.« Mramor ocenjuje, da zato ni najpametneje, če se vsa podjetja takoj prestrukturirajo v smeri ustreznega lastništva. Kajti to bi lahko pomenilo svetovati izjemen padec cen delnic, torej češko ali kako latinsko - ameriško enačico, v kateri je peščica bogatih poceni pokupila večino delnic...
Kako bi se privatizirali?
Prehod na tržno gospodarstvo zahteva izkazovanje zaključnih računov in drugih izkazov podjetij na ravni, ki je primerljiva z evropskimi stnadardi. Smisel vrednotenje podjetja z otvoritveno bilanco ali s pomočjo pooblaščenih cenilcev je tako zlasti v tem, da potencialni investitorji dobijo informacijo o podjet-
ju - v kakšnem položaju je, kakšna je njegova perspektiva. Dosedanji računovodski sistem, pravi Mramor, ni imel takih ciljev. Glavnega stroška, je prepričan, ne bo predstavljala priprava otvoritvene bilance podjetja, ampak bo to ocena gradbenih objektov in zemlje. To je tudi edino, česar podjetje ne ocenjuje samo. Mramor: »Nihče na zahodu ne bo sprejel ocene gradbenih objektov, če ne bo podpisana z imenom konkretnega ocenjevalca. Drži, ti ocenjevalci so zdaj dobili, lahko rečemo, neke vrste državna pooblastila. Ker je povpraševanje po njihovem delu poraslo, poskušajo to izkoristiti. Kolikor vem, se poskuša take tendence preseči. Torej z večanjem konkurence med cenilci preprečiti, da bi le ti vzpostavili kartel gradbenih cenilcev. Jasno pa bi moralo biti, da cena njihovega dela ne sme biti vezana na ocenjeno vrednost:. Nikjer v svetu ni.«
Kako bi se privatizirali? Ali o čem v podjetjih razmišljajo, ko ne razmišljajo, kako bo parlament popravil, spremenil, prilagodil privatizacijski zakon? Pinterič: »Gremo v lasten odkup. Iskali bomo vse možnosti, da bi nam uspel. Trdno sem prepričan, da bi, če bi Šešir ponudili na javni prodaji, privabili veliko interesentov, ki bi želeli kupiti njegove delnice.« Vsakemu zaposlenemu bodo osebno pojasnili privatizacijski program in ga prosili, naj se pismeno odloči — ali bo svoje certifikate prinesel v podjetje; bo tako naredil tudi njegov zakonski partner; pa upokojeni delavci... Pripravo otvoritvene bilance so že naročili, toda s privatizacijo, torej z načrtovanim
ir Modii
Svojn vsakodnevno karikaturo za prvo stran Dela rišete menda okoli četrte ure popoldne. Kako sc spravite zraven? Je to že nekakšen ritual?
Prej psihoterapija. To je zame ventil, terapevtsko dejanje. Brez njega bi se verjetno znašel v psihološkem položaju drugih politikov in bi torej tudi pri meni prejkone prevladale negativne skušnjave.
V bistvu je vaše početje sebično. Sebe zdra-vitc, druge pa spravljate »' nesrečo in slabo voljo.
Pa še honorar dobivam za to!
Vsak dober karikaturist mora biti najbrž zloben?
Vsekakor. Sieer pa mislim, da velike večine ljudi ne spravljam v slabo voljo, ampak jih razveseljujem. Tisti, ki jih obravnavam, pa imajo do mojih karikatur ponavadi dvojen odnos. Po eni strani so počaščeni, ker pridejo v zgodovino vsaj v risbi, po drugi strani pa se morajo pogledati v ogledalo in se zamisliti.
Kaj se dogaja, preden sedete k risanju? Od kod ideje? Ste nenehno na lovu za njimi ali se vam kar naenkrat zabliska v glavi?
Risba je nekakšen kompromis med svobodnim komentiranjem avtorja in glavno temo, ki jo določa uredništvo oziroma glavni urednik. Sem v nenehnem stiku z Doberškom in
7.	njim usklajujeva temo risbe. Če bi odločal jaz sam. bi risal precej drugih situacij. Toda tema risbe sc pač prilagaja potrebam uredništva. Interpretacija pa je povsem moja in povsem svobodna.
Vezanost karikature na prvo stran Dela vas praviloma veje na politiko, in to na politiko tistega dne, tistega trenutka. Iz tega nastaja aktualizern, ki za avtorja — ki najbrž hoče, tako kot njegovi karikiranci, priti v zgodovino - ni dobro.
To drži. Risbe lahko sčasoma izgubijo tisti naboj, ki ga imajo takrat, ko so objavljene. Toda potem ko sem svoje karikature izdal v dveh knjigah in jih predstavil v neki smiselni kronologiji, sem ugotovil, da ima prav taka aktualnost svoj pomen. Moje zbirke so nekakšna kronologija dogodkov in pričevanje o času in prostoru. Zato je aktualističnost tudi dolgoročno uporabna, seveda pa odvisna od konteksta. Pri vsaki karikaturi, ki jo pozneje uvrstim v knjigo, moram na kratko opisati. kaj se je dogajalo, sicer sporočilo ne bi bilo povsem razumljivo.
Včasih se kaka stvar, npr, afere, vleče celo večnost. Potem je težko biti izviren, duhovit itd.
To je težava. Če se časopis zadržuje pri eni in isti temi in jo obravnava le z enega zornega kota. lahko pride karikaturist v neroden položaj. saj naj bi se pač prilagajal odnosu časopisa do dogodka. Vendar lahko rečem, da sem ohranil svojo identiteto in individualnost. Tudi uredništvo ni zahtevalo od mene, da bi se prilagodil trendu te hiše. Skratka, moj pogled na dogodke in tudi na aktualne afere se v marsičem razlikuje od načina obravnavanja, ki je vodilen v časopisu.
Prevladujoč, saj obstajajo v hiši razlike in pluralizem, brez katerega tudi vi ne bi zlahka preživeli. ,
Upam. da sem s svojo risbo vsaj malo prispeval k pluralnosti v tej hiši. Delo je vedno slovelo za časopis, v katerem različni pogledi živijo in se izražajo skupaj, čeprav je očitna tendenca in skušnjava, da bi nekateri preglasili druge in da bi profil tega časopisa postal bolj pristranski. To je čutiti predvsem v obravnavanju teh afer, čeprav mislim, da so mediji glede njih odigrali zelo pozitivno vlogo. Seveda pa je vprašanje, koliko politika izkorišča medije in koliko mediji politiko.Tu ni jasne meje. O aferah je bilo napisano toliko, in to na tak način, da je skoraj nemogoče ločiti resnico od čvekov. Tako pa razvrednotimo tiste objavljene podatke, ki so bili v resnici pomembni.
Menda naj bi na vsem svetu, tako rekoč
SOBOTNA PRILOGA
FRANCO JURI, KARIKATURIST IN KRITIK
ARTHUR JE VEST SLOVENIJE
v vseh kulturah in na vseh celinah, obstajal samo določen korpus vicev, smešnih situ-	Franco Juri s svojo karikaturo vsako jutro razveseli ali razjezi
acij. Takih izvirnih vicev naj bi bilo nekaj sto, vsa tista nepregledna množica, ki se	skoraj pol milijona Slovencev. Zdaj se verjetno počasi odpravlja
objavljajo, rišejo in pišejo, pa naj bi bila samo nekakšne modifikacije in prilagoditve	v diplomatsko službo. Nam se zdi to škoda. Kaj misli o tem sam?
izvirnikov. Je kaj na tem?
Nekaj gotovo. Sam sem se trudil izogniti se stereotipnemu odnosu do karikature. Tudi v mojih karikaturah se pojavljajo vici. ki so prilagojeni situacijam, vendar izhajajo iz nekega skupnega korpusa. Ob tem pa skušam najti nove kombinacije, ki niso značilne za splošno veljavna pravila karikaturistov. V karikaturi sem skušal združiti postmodernistični pristop in druge kulturološke in medijske elemente, in tako sem vanje vnesel sestavine filma, stripa, risank, teatra... Mislim, da je prav v tem originalnost nekaterih mojih naj-
Postavili smo mu tudi vrsto drugih vprašanj: ali ni s šalami o Kučanovi majhnosti pregrob; ali se mu zdi Drnovšek cincar ali pa samo skrajno hladnokrven pragmatik; ali Janšo sovraži ali pa
se ga celo boji...
bolj uspešnih risb. Seveda pa je veliko odvisno od moje dnevne kreativnosti, ki je včasih bolj utrujena (in takrat se pač bolj opiraš na prtljago znanja, ki ga ima vsak karikaturist), včasih pa nabita z energijo. Ustvarjalnost pa je tudi v sami risbi. Nekatere risbe ne povedo nič, čeprav je sam vic dober, včasih pa narišeš situacijo, ki pravzaprav kot vic ni veliko vredna in smešna, toda sama risba ima neko svojo dinamiko in čar in je čisto neodvisna od vsebine.
Pravite, da gradite svoje karikature iz različnih sestavin. Ali je to zavestno ali intuitivno početje?
Nekaj vmesnega. Od nekdaj sem živel med filmom, stripi in književnostjo. To so moje referenčne točke. Te sestavine sem sprejemal podzavestno in oživljam jih vsak dan, ko svoje zamisli spravljam na papir. Včasih se tega zavedam, včasih pa to deluje avtomatično, podzavestno in se šele post festum zavem, da sem narisal ta ali oni literarni, filmski, stripovski... element. Smo v času, ko pravih ločnic med književnostjo, filmom in stripom ni. Četrti element pa je novinarsko ; opazovanje. Delno sem vzgojen tudi v novinarskem duhu in to mi je precej pomagalo. Bil pa sem in sem deloma še vedno tudi politik.
V vaših karikaturah praviloma nastopajo politiki. Včasih pa se nenadoma pokažejo svinje. Kaj to pomeni?
Ena mojih najljubših knjig je Živalska farma. Simbolika, metaforika, ki jo ponujajo živali in še posebej prasci, je uporabna v vsakem obdobju, pred revolucijami oziroma reformami, med njimi in po njih. Svinja je nekakšen simbol oblastnika, ki se skuša čimbolj in čim-prej približati koritu; to se žal ponavlja tudi pri nas. Ta skušnjava nastopa tudi v najbolj bleščečih herojskih časih. Svinje se pojavijo tudi v moji drugi knjigi, in to celo na naslovni
notranjim odkupom ne bodo pretirano hiteli. Kajti Pinterič je prepričan, da bo moral zakonodajalec še marsikaj spremeniti. Ker bo ugotovil, da »slovenski delavec ne more odkupovati podjetja po njegovi 100-odstotni vrednosti, medtem ko bi ga naj denimo italijanski kupec le po 5-odstotni. Obubožajmo Šešir. zato da ga bodo lahko poceni kupili npr. Belgijci, Nemci. Avstrijci. Temu nasprotujem. Sešir bo slovenski!«
V izlaških Elektroelementih. pravi Gošte, bo treba ugotoviti, ali se bo podjetje lastninilo po otvoritveni bilanci ali po sistemu cenitve podjetja. Eno cenitev so v podjetju že opravili. Ždaj jo bodo »popravili«. Hkrati bodo pripravljali program. Po okvirnih izračunih, ■ ki se opirajo na do zdaj veljavne popuste in pravila, bi s certifikati pokrili 25 odstotkov vrednosti podjetja. Njihov privatizacijski načrt trenutno sestvalja kombinacija notranjega odkupa in dokapitalizacija. Septembra, ocenjuje Gošte. bi naj program predstavili na skupščini delniške družbe. »Lastninjenje bomo skušali izpeljati tako. da kontrolnega deleža ne bi pridobil tuji partner. Mi smo zainteresirani, da z njegovo pomočjo dobimo svež denar, saj edino tako pridemo do novih sredstev. Vse drugo je odvajanje državi. Vendar. nismo podjetje, ki bi bilo prisiljeno sprejeti varianto, ki bi jo narekoval zunanji partner. Z njim se bomo, ker nismo v taki stiski, enakopravno pogovarjali. Želimo obdržati kontrolni upravljalski delež, zato bomo pogoje postavljali mi.«
Tudi v Mercatorju so okvirne izračune o tem, koliko.certifikatov bi mu ljudje zaupali, že naredili. Njihova notranja ciljna skupina, na katero računajo, je približno 30.000 ljudi — zaposleni, upokojenci, kooperanti, kmetje... K zunanji javnosti, ki bi jim zaupala certifikate. štejejo kupce, lastnike Mercatorjevih kartic, hranilnih vlog ipd., vseh skupaj bi tako bilo okrog 50.000. Goslar: »Računamo, da bo Mercator velika, morebiti največja delniška družba v Sloveniji, ki bo imela zelo razpršen lastninski kapital. Tako, kot podobna podjetja v tujini, torej, delniška družba z velikim številom delničarjev.« Za približno ilustracijo: 40 odstotkov bo dobila država, 20 odstotkov bo razdeljenih bo metodi notranje razdelitve, preostalih 40 odstotkov pa bi pokrili s kombinacijo javne prodaje in notranje-ga odkupa.
Igre brez meja_______________________________
Kako se bodo privatizacijski programi zares pripravljali, bo v mnogih primerih odvisno od privatizacijskih revizij. Velikopoteznim revizijam. kot si jih, zlasti še s spornim 29. členom predstavlja državni zbor, dr. Mramor ni
naklonjen. Mramor: »Seveda sem za čiste račune. Toda parlament je lastninjenje po veljavnih zakonih dopuščal. Dobil je vrsto pobud in predlogov, s katerimi bi razveljavil zakonska določila, ki so omogočala dvomljive privatizacije. Molk parlamenta je bil neke vrste signal, da jih zakonodajalec ne bo preprečeval. In jih do zdaj tudi ni. Seveda, kar je nezakonito, naj se razrešuje po sodni poti.« Sporni člen, s katerim naj bi razveljavili opravljene brezplačne prenose družbenih sredstev, pravi Mramor, je strašen problem. Politična igra. Poteza državnega sveta in vlade, ki je na njegovo nesprejemljivost opozarjala, je logična. Tako Mramor.
Ločevanju podjetij na tista, ki naj bi šla v revizijo in ona, ki jih to ne bo doletelo, bi se lahko izognili. Tako meni Goslar, ki pravi: »Vsako podjetje naj bi k svojemu privatizacijskemu programu dodalo tudi revizijsko poročilo o svojem dosedanjem poslovanju. Slednjič, vsebovati bi ga morala že sama cenitev podjetja. Zdaj je pomen revizij politično napihnjen, namesto da bi bil sestavni del programa vsakega podjetja, ki se privatizira.« In če bo 29. člen kljub vsem pripombam vzdržal? »Potem bo treba sprejeti zakon, ki bo določil, kako ga uresničevati. Rad bi videl tiste, ki bi prišli v taka podjetja in dejali — tukaj smo in bomo vzpostavili prejšnje stanje. Rad bi videl čarovnika, ki bi to naredil,« pravi Goslar.
»Če so se družbena sredstva zmanjšala zato, ker se je morebiti povečalo delniško premoženje znotraj firme delavcem, potem to ni problem. Če je to premoženje odtekalo iz podjetja, potem to je problem. V takih primerih je prav, da stvar rešuje zakon, tako kot jo rešuje. To potem ni le zakonsko, ampak tudi poslovno in moralno pravilno.« Tako pravi direktor izlaških Elektroelementov, po-djetjaj ki na srečo revizijskih problemov nima. Sešir, odgovarja Pinterič, je še vedno družbeno podjetje. Stoodstotno. Pinterič: »Kjer so bile igre poštene, kjer je igral celotni kolektiv, tam se ni zgodilo nič hudega. Če pa je tako delala samo izbrana ekipa, potem bi morali vzpostaviti začetno stanje. Samo to in nič drugega.« In sporni člen? Ta bo, se večinskim ocenam pridružuje Pinterič, samo zavrl privatizacijske postopke...
Približno tako se pri nas dogaja privatizacijsko mešetarjenje. Njegov trenutni višek je
gotovo trgovina z 29. členom spremenjenega zakona. Zaradi nje so ljudje v podjetjih negotovi. Ponekod depresivni in apatični. Toda, ali to zanima politike, ki si, kot se zdi, brez
privatizacijskih zdrah ne morejo več obetati, če ne že zagotvaljati političnega življenja.
Silva Čeh
strani. To seveda ne pomeni, da je vsak politik svinja, pomeni pa, da je v vsakem politiku tudi delček svinje.
In kadar v vaših karikaturah nastopajo namesto ljudi svinje, očitno nočete biti samo »navaden« politični karikaturist, ki je do neke mere vedno lahkoten, ampak predvsem humanist.
Ja, to je tista komponenta, ki sem jo prej pozabil omeniti. Moj odnos do politike ostaja
-	in za politika to ni zmeraj dobro - humanističen. Človek je zelo šibko bitje, človek z oblastjo pa je v bistvu še šibkejši, saj doživlja velike skušnjave. Zato včasih odpove etika, v ospredje stopi pragmatika, načela pa ostanejo nekje v ozadju. In na to je treba opozarjati. Oblast je po svoje vedno delno svinjska, ker pač ne vidi posameznika, ampak le kompleks, sistem lastnega utrjevanja in pri tem pozablja na človeka. Skratka, ta vidik humanizma v politiki je potreben.
Toda vsak družbeni kritik - in karikaturist je vsaj deloma tudi to - ki hoče biti humanist, se vedno giblje v nevarni bližini moraliziranja.
Do nedavnega sem mislil, da je besedičenje o moralnosti zgolj sredstvo za blatenje, za poniževanje tistih, ki niso bili v teku dogajanja. Letele so velike besede o morali, domovini, zgodovinskih trenutkih, besede, ki so bile prej moralistične kot moralne.’ Zdaj, ko smo v fazi konsolidacije oblasti in samostojne države, ko je prevladal skrajni pragmatizem, moramo po mojem moralno vprašanje nekako oživiti. Vrednote, načela, etika se razkrajajo, kar je splošen, ne samo slovenski fenomen. In to nevaren fenomen. Zato je treba biti pozoren in se ne sramovati moralnega vprašanja. V Italiji je prav to vprašanje spodkopalo staro politiko in uvedlo radikalno spreminjanje. Pri nas afere načenjajo ugled države, ugled politike. To niti niso več medstrankarski boji, ampak prestižni boji nekaterih oseb; politični tempo v Sloveniji žal diktira le ožja skupina ljudi iz različnih strank. Tudi to je eden izmed izrazov nevarne majhnosti. Tu je pač treba postaviti neka merila
—	kaj je cilj politike, politikov? Ali je eden od ciljev res tudi to, da od osnovnih humanih načel ne.ostane nič in da se uveljavijo samo pragmatična ideologija, zaslužkarstvo in podobno?
po mojem sem dokazal, da je ti vlogi mogoče združiti in da sta celo komplementarni. Kot karikaturist ne bi funkcioniral tako, če ne bi bil politik, in kot politik bi bil vsekakor precej bolj agresiven, če ne bi bil karikaturist.
Meni se vendarle zdi, da ste bili nekako neuravnoteženi. Srce vas je vleklo na eno, vašo politično stran in to se je, hočeš nočeš, izrazilo tudi v vaših karikaturah. Včasih ste se tega zavedeli in se korigirali — vendar nekako na silo. Tako se vsaj zdi.
To je eden glavnih očitkov, ki letijo name. Toda v času, ko sem »navijal« za svojo stranko, je bila ta v opoziciji, in kot karikaturist sem se nekako avtomatično postavljal v opozicijo, kajti vloga satire in politične satire je, da kritično spremlja predvsem vladajočo politiko. V hipu, ko je LDS postala vladna, oblastna stranka, se je nekaj premaknilo tudi v mojih karikaturah. Skušal sem ostati dosleden načelu, da mora biti politična karikatura predvsem kritično zrcalo oblasti. Mislim, da sem do LDS kritičen, včasih celo nesramen.
Toda najbolj naravni svobodni in neobremenjeni bi bili, ko ne bi pripadali nobeni stranki.
Sem v LDS, ker ta stranka za zdaj še spoštuje individualnost. Spoštovana je tudi moja in nobenih pritiskov ni bilo. Tudi v LDS se sprašujejo, na kateri strani sem, zdaj ko se pojavljajo afere in ko je politična linija vašega časopisa v tem pogledu v popolnem nasprotju s pogledi moje stranke. Skratka, povsod se postavlja vprašanje: kje pa stoji Juri? Iz mojih karikatur se ne da razbrati, na kateri strani sem, kajti jaz postavljam vprašanja enim in drugim. S tega vidika se počutim svobodnega, v stranki ohranjam svoje kritično stališče in veljam v njej za nekakšno disidentsko vest, čeprav nimam posebne vloge.
Ali v novem parlamentu niste kandidirali za poslanca zato, ker vam je bilo vnaprej jasno, da je struja, ki ji pripadate, v defenzivi in da jo bodo politični pragmatiki v LDS prej ali slej utišali?
Moja struja idealistov, mirovnikov je imela svoj čas. Eno je zgodba te struje, drugo je moja osebna zgodba, čeprav se oboje prepleta. T.i. levičarska struja v LDS je doživljala pritiske z vseh strani, bila sumljiva za vse.
Do politike je treba biti zahteven in od vsakega politika zahtevati vsaj minimalno sposobnost in poštenost.
Ja, in nenehno ga je treba opozarjati, da je pod lupo. Nikoli ne sme pozabiti, daje predmet nenehnega opazovanja medijev, javnosti, karikaturistov... V nobenem trenutku ne sme imeti občutka, da lahko politiko privatizira. Kajti to je javna stvar.
Karikature, v katerih nastopajo svinje, so povezane z neko globljo resnostjo. V bistvu pa se zdi, da ste dobrodušen in igriv človek in da se to kaže tudi v vaših karikaturah, ki so prej romansko lahkotne kot pa wagner-jansko resnobne in zatežene, kar pa naj bi se nekako bolj prilegalo slovenski duši. Vendar se zdi, da vas prav ta netipična romanska lahkotnost dela privlačnega.
Ne bi rekel, da je Slovenija tako togo germanska in zato zaprta do romanske igrivosti. Romanska igrivost in romanska estetika privlačita Slovenijo in Slovenca, ne privlačijo pa ga nekateri defekti mediteranske duše. Slovenija se zaveda položaja, ki ga ima med srednjeevropskim in mediteranskim svetom. Tudi ne smemo pozabiti, da je ena izmed komponent Slovenije izrazito mediteranska. Mediteran je tu doma tudi v duhovitosti. Tragika Slovencev je stereotip, ki bi se ga lahko sčasoma znebili. Ne verjamem, da je to usoda Slovencev, absolutno ne! Slovenci so ■ prav zaradi majhnosti Slovenije obsojeni na odprtost, morajo se konfrontirati s svetom, sicer bi šli v samomor. Zahodni del Slovenije, ki se odpira proti Mediteranu, je ventil, okno, ki ga je treba ovrednotiti. Ta duh sem
hotel prek karikature ustvariti v Sloveniji in
naletel sem na zelo pozitivne odzive. Sprva sem bil morda malo bolj šokanten, toda velikanska večina bralcev mi je izrazila naklonjenost in tako pokazala, da povprečen Slovenec ni tako zagrenjen, kot bi ga radi nekateri prikazali. Vsaj želi si iz te tragičnosti. Slovenija je zdaj samostojna, odpira se Evropi in
zdaj je tu možnost, da se slovenski genius loči
in psihologija dežele znebita tragičnih stereotipov.
Nekaj časa ste bili politik in karikaturist hkrati. To v osnovi ne gre skupaj.
To je zanimiv precedens. Bil sem poslanec in karikaturist in to so mi nekateri očitali. Toda
Janša je v Premikih izrazil željo, da bi nas pragmatična, poslovniška struja utišala. To se je tudi zgodilo. Toda kaj se je zgodilo s stranko, kaj se zdaj dogaja v vsem slovenskem političnem prostoru? Pri vseh strankah imamo opraviti samo s pragmatiki, oziroma - slovenska politika se nevarno polarizira. Na eni strani so revolucionarji a la Marjan Podobnik, ljudska stranka, skrajna desnica, ki ponujajo revolucionarne recepte in so najbližji boljševizmu in ostremu populizmu. Na drugi strani imamo skrajni pragmatizem, ki se prilagaja dnevnim političnim potrebam. Ta etična, humana, t.i. anarholiberalistična struja pa je nekako obtičala. Toda ta struja, ki bi ji jaz rekel struja doslednosti, saj se ljudje v njej pač držijo nekaterih načel in jih skušajo uveljavljati brez revolucionarnosti, bo prej ali slej spet aktualna. Slovenija bo potrebovala take ljudi.
Toda za zdaj se umika...
Se umika? Morda živi trenutno v lastni individualnosti. Le upati je, da se bo ponovno oglasila in oživila nekoč pomembno »civilno družbo«.
Ali ni tako, da so se dali nekateri pripadniki
te smeri, npr, vi in Jaša Zlobec, moralno
podkupiti z dobrimi veleposlaniškimi mesti?
To je zelo provokativno vprašanje. Mislim, da ne. Absolutno moram zanikati, kajti ko mi je bilo ponujeno veleposlaniško mesto, to ni bil razlog, da bi molčal. Od prvega predloga za imenovanje do konca vseh procedur je veliko časa, toda nihče od nas se ni popolnoma umaknil iz politike. Jaz v odhodu v diplomacijo delu ne vidim nekakšnega zlatega izgnanstva ali sredstva, da se nekaterih ljudi znebiš, kajti veleposlaniki opravljajo za Slovenijo in njeno podobo v svetu pomembno delo. Poleg tega se v Slovenijo prej ali slej vrnejo. To niso odpisani ljudje. Sicer pa vemo, daje marsikdo ostro nasprotoval nekaterim veleposlaniškim kandidaturam. Teorija, da se tega ali onega neljubega človeka najlaže
znebiš z veleposlaniškim mestom, absolutno ne drži, ker poznam samega sebe, situacijo in kontekst, v katerem je nastala ideja o teh diplomatih. Zanikam, da bi šlo za kaj takega.
Se vam zdi, da se vas politiki bojijo, ker ste
pač pomemben karikaturist pri pomembnem
časopisu in pomembno vplivate na javno mnenje?
Naj odgovorim z anekdoto. Lani je Janez Drnovšek odklonil povabilo za predavanje na eni najuglednejših poletnih univerz v Španiji, ker ni imel časa. Spancem je predlagal, da povabijo mene. Španski organizatorji, ki so me sicer poznali in me angažirali za neko drugo konferenco v Valencii, so mu rekli, da bi si želeli nekoga, ki ima v Sloveniji oblast in vpliv. Drnovšek je malo v smehu, malo zares odgovoril, da ima Franco Juri več oblasti, kot si mislijo, predvsem pa več kot on sam... No, res je, da karikaturist ustvarja javno mnenje in opozarja politike. Ker poznam različne situacije in imam veliko podatkov, se v mojih karikaturah včasih pojavljajo različne ravni sporočila. V njih so večkrat podrobnosti, ki jih večina verjetno spregleda, poznavalci pa jih vidijo.
To so nekakšne šifre?
Nekakšne šifre; in različne ravni dojemanja.
In s temi šiframi naslovljence strahujete?
No, med vrsticami ali risbami so detajli ali situacije, ki povedo marsikaj. Lahko bi jih opisal tudi v članku, toda po eni strani so v karikaturi bolj nedolžni, po drugi pa bolj neposredni in torej bolj povedni. Tako, da vsem svetujem, naj si vedno dobro in natančno ogledajo moje karikature...
To je grožnja!
Ne, ni grožnja, kajti to so stvari, ki bi jih vi novinarji tako in tako opisali v člankih. Toda v člankih bi bile tako zapletene, da ne bi bile prepoznavne. V karikaturi pa so.
Kakšno ponazoritev za to, prosim.
Objaviti bi morali risbo. Lahko vam ponudim nešteto risb s takimi detajli.
Ste kdaj zlorabili to svojo, recimo, moč?
Pri človeku, ki ima na voljo medij, je ta skušnjava vedno živa. Ne vem, kje se začne zloraba tega položaja. Mislim, da vsak novinar čisto subjektivno gleda na dogodke in po svoje vsak dan zlorablja svoj položaj. Verjetno torej tudi karikaturist. O izsiljevanju pa seveda ni govora. So pa to nenehna opozorila. Res me včasih veseli, da se kaka moja karikatura znajde v razpravi in da si jo skuša politika razložiti in razumeti, kaj sem hotel povedati. Večkrat me sprašujejo, ali pomeni to in to. In če uganejo, sem potolažen, ker so potemtakem razumeli sporočilo.
Zdi se, kot da lahko nekatere obraze narišete tako rekoč z zaprtimi očmi. Je res?
Že od nekdaj sem fiziognomist. Dobro opazujem, čeprav prve karikature, ko uvedem nove obraze, ponavadi niso dobre. Nekaj časa potrebujem, da sintetiziram glavne fizične in psihološke značilnosti posameznika.
Bolje zadenete človeka, ki ga osebno poznate?
Seveda.
Karikature tujih državnikov so torej...
Nastajajo po stereotipih, ki jih dobivam po medijih. Vendar jih skušam opazovati po TV, razčlenjevati njihovo ravnanje itd.
Ali zavestno proučujete, analizirate itd, tudi
slovenske politike ali pa se vam nekako kar sami narišejo?
Ponavadi se mi kar sami narišejo, v začetku pa sem jih seveda tudi zavestno zelo natančno opazoval.
Če pomislite na ljudi, ki jih zelo pogosto karikirate, in jih pogledate z duševnimi očim - ali jih vidite take, kot so v resnici, ali take, kot jih rišete?
Če nekoga pogosto rišeš in ustvariš iz njega lik, ki se pojavlja v karikaturi, ne veš več natančno, kdo je pravi: ali original ali njegova podoba. Včasih imam občutek, da se začnejo politiki obnašati tako, da so vedno bolj podobni mojim karikiranim likom. Ne vem, ali je to vpliv karikature, ali je res lahko tako močan. Morda se precenjujem, morda pa je malo res tako.
In tako ima Kučan vedno večje in vedno bolj žalostne oči.
Ne vem, ali so res moje karikature botrovale tem žalostnim očem. Tudi razmere so take, da lahko užalostijo predsednikove oči.
Ko smo že pri Kučanu; včasih se ponorčuje-te iz njegove majhnosti. Je to grobo?
Predsednik Kučan ima velik smisel za humor in mislim, da sva prijatelja. Ob zadnjem srečanju mi je predlagal mesto svetovalca za humor in seveda sem mu odgovoril, da se je temu včasih reklo dvomi norec. Skratka, politično satiro sprejema s humorjem in sploh ni užaljen. Zaveda se svoje višine in občutek imam, da nima zaradi tega nobenih kompleksov, saj je pač človek, ki je velik drugače, ne po svoji fizični teži ali višini. Drugič, prav ta majhnost, ki jo v karikaturah poudarjam, je postala neka simpatična poanta naše države in tudi Slovenija je majhna; ima majhnega predsednika, ki pa, ko nastopa, prav v tej potencirani majhnosti to majhnost relativizi-ra. In na koncu koncev je znano, da je naš predsednik všeč tudi ženski publiki in da ni majhnost v ničemer škodila njegovemu imid-žu - prej nasprotno.
Kako dojemate kot karikaturist svojega strankarskega šefa?
Drnovška? Moram reči, da so tudi moje karikature prispevale k temu, da je v zadnjem času obvladal nekaj medijskih spretnosti in postal kot figura - ob Arthurju seveda - bolj dostopen. Obenem ohranja neko skrivnostnost, ki je za Slovence privlačna, občutek, da je človek, ki malo govori in veliko obvlada. To je po mojem poglavitni šarm Janeza Drnovška. Upam, da ima tudi smisel za humor. Res pa je, da je zdaj v ospredju njegov znameniti Arthur.
Drnovšek je po svoje res misteriozen. Kakšno je vaše mnenje: ali je res tak cincar,
obotavljivec, kot mislijo nekateri, ali pa je,
prav nasprotno, skrajno hladnokrven človek, ki zna čakati tako dolgo, da bi vsakemu drugemu že zdavnaj popustili živci?
Ne bi si upal odgovoriti. Bolj pa sem naklonjen mnenju, da je skrajno racionalen in
pragmatičen človek, ki noče tvegati in raje čaka do konca, dokler ni položaj čist. nato pa ukrepa. To gre marsikomu na živce, vendar je včasih v politiki zelo potrebno. Sicer pa Drnovškov šarm ni omejen samo na Slovenijo, velik ugled ima tudi v tujini; kjerkoli sem bil sam. slišal o njem le pozitivne ocene.
Kaj je pravzaprav Arthur? Zamenjava za nekoga, nadomestek, alter ego...?
Arthur je alter ego vseh Slovencev, ne samo Janeza Drnovška. Arthur pooseblja kritično vest Slovenije in Arthurju pripisujem...
Artur je skratka idealni Slovenec.
To ste rekli vi. Prvič se ponuja kot figura: je lep. močan pes, ki zbuja spoštovanje. Po drugi strani ima žalostno faco kot vsi mastifi; so izraz moči in hkrati umirjenosti. Manjši psi so ponavadi zagrenjeni, zafrustrirani in napadalni. Arthur pa ne, on je umirjen, trezen, zelo refleksiven in včasih celo nadomešča Drnovška. V tem postaja tudi njegov alter ego. Včasih pa ga narišem tudi kot alter ego drugih politikov ali drugih protagonistov te slovenske zgodbe. Vsekakor je figura, ki ima v sebi ogromno metaforike in ponuja velik manevrski prostor za karikaturalno spremljanje dogodkov. Včasih omogoča, da obravnavam to ali določeno temo, ne da bi uporabljal znane osebe in like. kajti Arthur že sintetizira vse. Bralcu pa dopuščam, da sam ugotovi, na koga se nanaša alter ego. Skratka. Arthurje zdaj že pojem in s tega vidika tudi uradno predlagam, naj ga ocenjujejo v barometru, ki ga Delo objavlja vsak mesec.
Toliko kot Miša Molk si to že zasluži.
Tako je. Ponujam torej to sugestijo.
Seveda pa je treba za privoljenje vprašati tudi Arthurja.
Verjetno bo privolil.
Močan je občutek, da do ljudi, ki jih karikirate, nikoli niste do konca zlobni, ampak zmeraj precej strpni. Ena sama izjema kot da obstaja: Janša. Zdi se mi, da je to edini človek, ki ga morda malo sovražite in celo malo bojite.
Sovraštvo? Ne, nisem sposoben koga sovražiti. Če bi sovražil, dvomim, da bi se lahko izrazil z risbami. Simpatičnost nastopajočih v mojih vinjetah pa je predvsem odvisna od njihovega nastopanja v življenju oziroma politiki in seveda od mojega dojemanja in skrajnega prikazovanja njihovih značilnosti. Pri ministru Janši je samo po sebi umevno, da se karikiranje v prvi vrsti nanaša na sestavine njegove karizme; hladnokrvnost, nekaj bonapartizma, nedotakljivost, nagnjenje k herojstvu in akciji ter tiho in dolgopotezno koketiranje s političnim spektrom, ki ga najbolj (skoraj mistično) obožuje: skrajna desnica. Sicer sem kot politik pripravljen priznati obrambnemu ministru tudi zasluge, ki jih nesporno ima. Po izkušnji v Bosni in sprenevedavem ravnanju t.i. civiliziranega sveta, ki dovoljuje teptanje vseh tako opevanih človekovih pravic in nagrajuje genocid in morilce, priznam, da so bila marsikatera pričakovanja nas mirovnikov iluzorna. Dejstvo je: če si ne zagotoviš obrambe sam, ti ne bo pomagal nihče. Sicer je ta ugotovitev predvsem ugotovitev o porazu Civilizacije. Zgodovino ustvarjajo dejstva in kruta realnost, ne lepe predstave o človeštvu.
Kljub temu ostajam mnenja, da je sleherni človek v svojem vsakdanjiku dolžan povzdigovati norme civilizacije in se zoperstaviti zakonu džungle in nasilja. Zato naj bo obramba le nujno zlo, ne pa nekakšna forma mentis, sestavina kulture, psihologije, tradicije ali celo estetike.
Kot politik se strinjam z Janšo, da bi bila kot nujno zlo koristna naša včlanitev v zvezo Nato.
V bistvu govorite tako kot mnogi drugi, ki glasno, še bolj pa tiho opozarjajo na Janšo in nevarnost, ki da jo predstavlja. Vendar tega običajno ne znajo utemeljiti.
Po eni strani je res, da govorim intuitivno, iz intuicije karikaturista in opazovalca, ki skuša razumeti politika tudi s psihološke plati. In s te plati trdim, da je Janša v tem trenutku edini res nedotakljivi politik v Sloveniji. In to je nevarno. Mislim tudi, da je zelo spreten kot politik, recimo v primerjavi z Bavčarjem, ki je propadel, se znašel v opoziciji in skuša zdaj jahati polemike zato, da bi se spet pojavljal kot figura. Janša ni tak; ko je bilo treba biti tiho, je molčal. Sicer pa naj poudarim, da ni nevaren obrambni minister; nevaren bi bil splet okoliščin, ko bi lahko le obrambni minister postal odrešitelj ob podpori najbolj militantnega in nestrpnega dela naše politike in družbe. Do tega pa bi lahko pripeljalo popolno nezaupanje v ustanove parlamentarne demokracije, v pravno državo, in gospodarska kriza ter dvojna morala politikov. Neobjektivna podpihovanja afer na eni strani in pomanjkanje prave odločnosti za njihovo razčiščevanje na drugi sta v tem smislu najnevarnejša kombinacija. Čas in konfuzija delata vedno v prid ekstremistom in »odrešiteljem«.
Alije kak slovenski politik tako neizrazit, da se ga sploh ne da karikirati?
(Juri se zamisli) No, pri vsakem se kaj najde. Lepše ljudi je seveda teže narisati. Če imajo pravilne, preveč idealne oblike, so skoraj nemogoči za karikaturo.
Se pravi, da se zelo težko narišete...
Ni res. Zelo dobro se rišem. In ponavadi se narišem kot dobrovoljček, debel, pravi medved.
Ali ni pravzaprav škoda, da odhajate za diplomata? Postali boste diplomatski uradnik in padli v anonimnost, zlasti v primerjavi s sedanjim položajem, ko s karikaturo vsako jutro razveselite skoraj pol milijona ljudi in s tem opravljate tudi nekakšno družbeno higiensko vlogo? In vse to naj bi se končalo zaradi nekega diplomatskega položaja.
Anonimnosti se ne bojim. Popularnost v Sloveniji je včasih tudi breme. Drugič, diplomatsko delo je lahko tudi kreativno, zlasti, ker si Slovenija v svetu šele ustvarja glas in podobo. Mislim, da bom lahko s svojimi različnimi izkušnjami pri tem dragocen.
Kaj pa ubogi Slovenci?
Bodo preživeli tudi brez mene. Čeprav je treba povedati, da je stvar še v proceduri in da je tu še »če«.
Torej se lahko zgodi, da boste še naprej dajali prednost Arthurju pred biki?
Lahko se zgodi, da me bo Arthur še dolgo spremljal.
Janko Lorenci
DELO	A DRIl fllSA	Ljubljana,
oUdUIN	H rHILUllft	12 junija 1993
PREMALO ZAŠČITENO SLOVENSKO GOSPODARSTVO?
Dva para tujih čevljev na en par domačih
NA PREHODU IZ EVROPSKE SKUPNOSTI V EVROPSKO UNIJO
Žvečilni
gumi
Evropa
porazum Evropske skupnosti iz > Maastrichta je trik za množice. 'stg^^Nujno se je zavarovati. Podlaga L ^^Hza prihodnost. To so le tri mož-r*~ J" na izhodišča razprave o prihodnji evropski podobi, kot jo je mogoče videti iz treh prestolnic Evropske skupnosti. Londona. Pariza in Bonna. Tako jih vidijo založniki treh znanih publikacij iz omenjenih mest. ki v marsičem ponazarjajo razmišljanje v treh državah o tesnejšem evropskem povezovanju.
V treh prispevkih, ki so jih vsak iz svojega zornega kota zapisali za londonski Financial Times, so očitne tudi vse zdajšnje razlike med na primer nemškimi in britanskimi pogledi ali pa francoska obotavljivost in dvom. tako zelo izražena tudi na lanskem referendumu, ko so le za malenkost prevladali tisti, ki so podprli ratifikacijo sporazuma iz Maastrichta. Današnja Evropa ni enaka Evropi prihodnosti, če ostanemo pri tem, kar prinašajo novi dogovori na tem področju. Sporazum iz Maastrichta naj bi vseh dvanajst držav Evropske skupnosti verjetno ratificiralo šele do letošnje jeseni, tako da že s tem zamujajo skoraj leto dni. Če se bo v Veliki Britaniji ali celo vNemčiji (kjer se je v razpravo nazadnje vmešalo tudi tamkajšnje ustavno sodišče) še karkoli zataknilo. bo zamuda še večja, zaostanek, za načrtovanim potekom uresničevanja evropske unije pa še občutnejši. Vsekakor je treba upoštevati, da v razmišljanju povprečnega prebivalca ES ali celo njenega politika Evropska skupnost že zdaj pomeni skoraj isto kot Evropa.
Zamude denimo niti najmanj ne skrbijo založnika največjega britanskega tabloida Sun. Kelvin MacKenzie za začetek sicer pojasnjuje, da Britanci niso zgled za tako imenovane evrofobe. sovražnike Evrope. Njegov list. ki je najbolj razširjen na otoku. je denimo nedavno svojim bralcem ponudil, da jim lahko omogoči, da le za funt odpotujejo v Francijo. Prijavilo se jih je kar 400.000. Gre za nekaj drugega. Vsak šesti prebivalec Združenega kraijev-stva prebira Sun, in kot pravi založnik, njegovi bralci si od Evrope želijo nekaj povsem enostavnega: odprto, prosto in svobodno trgovinsko območje, na katerem pa si bo mogoče zagotavljati svoje bogastvo in nove zaposlitve, pripravljati svojo zakonodajo, obdržati lastno kulturo in živeti svoje življenje. Britanci pozdravljajo svobodo potovanja in dela, pritegovanja investitorjev, toda na drugi strani želijo tudi sami odločati o tem. koliko rib bodo lahko potegnili iz svojih voda in kakšno žito lahko posejejo njihovi kmetje.
Toda kot meni Kelvin MacKenzie, je še veliko več tistega, česar pa si bralci njegovega časnika sploh ne želijo. Nočejo, da jim ukazuje neizvoljena evropska komisija. ki jo sestavljajo izseljeni uslužbenci,
odtrgani od realnosti domačega življenja, podpira pa jo prav tako neizvoljeno in politizirano Evropsko sodišče. Nemogoče je. nadaljuje založnik, da v Bruslju odločajo. ali naj bodo naše klobase rožnate in ali naj bodo kumarice ravne in ne ukrivljene. Sunovi bralci prav tako nimajo nobene želje po skupni valuti, marveč si želijo le svoj funt, tako kot Nemci svojo marko ali Francozi franke. Britanci ne vidijo pomena v takem evropskem menjalnem sistemu, ki bi njihovo valuto priklenil na valute držav, ki svoje interese postavljajo pred interese tekmecev. Prav tako pa si ne želijo politične unije v Združene države Evrope, saj želijo ostati Britanci s svojimi tradicijami in vrednotami. Oni namreč nimajo nič skupnega z Grki, tako kot Portugalci nimajo nič skupnega z Danci. Ko je Edward Heath pred dvajsetimi leti Britance združil z Evropo, je govoril predvsem o skupnem trgu. Na njem naj bi prodajali svoje blago, ne pa tudi svojih duš. Kar si Sunovi bralci ta čas najbolj želijo, je to, da bi bilo slišati tudi njihove glasove. Vendar so jim zanikali pravico do referenduma iz razloga, ki je
politikom dobro znan: čeprav sporazum
iz Maastrichta podpirajo tri poglavitne stranke, bi ga na referendumu potolklo vsaj od 55 do 65 odstotkov volivcev. In politiki se tega natančno zavedajo.
Spet drugače meni Claude Imbert, založnik francoskega tednika Le Point, češ da je Evropa ohromljena zaradi nemoči lastnih akcij v nekdanji Jugoslaviji in oslabljena zaradi naraščajoče brezposelnosti na svojih tleh. Zato preživlja svoj zlom, Maastricht pa je postal sinonim za njen poraz. Opotekli smo se od evroskepticizma k evropesimizmu, pravi Imbert, znašli pa smo se pred evrokolapsom, sesedenjem Evrope. Evropska skupnost potrebuje zato novo strategijo, prilagojeno novemu
obdobju. Potrebna je skupna obramba proti vsesplošni apatiji in stagnaciji, nujno je pozvoniti k preplahu. Na pohodu so grožnje, toda nevarnost ni nič več vojaška. ki bi jo orkestrirali v Kremlju. Ta nevarnost je zahrbtna, po izviru ekonomska. obvladuje pa ves svet. V iskanju rešitve pred tem mora dvanajsterica dognati novo metodo, da bo ubranila sv6ja delovna mesta, življenjski standard in socialni sistem, na katerega smo ponosni. Potrebujemo evropejski New Deal.
Toda kot meni francoski založnik, Evropa vendarle ni brez vsega. Enotni trg ES, ki so ga sicer skovali bruseljski birokrati, je vseeno začel nastajati že pred 36 leti. Čeprav so odločitve sprejete daleč od volivcev, je skupni trg vendarle tu, in enako je kljub vsem zadregam tudi z maastrichtskim sporazumom. Toda ozmerjana Evropa ne bo mogla več v korak, če si ne bo izbrala novih ciljev. Da bi to dosegli, predlaga Claude Imbert, bi se morali najprej odpovedati absolutizmu proste trgovine, saj je bila to doktrina, ki je izhajala iz najbolj veličastnih dni ekonomskke rasti, ko so bili azijski kuliji zaposleni predvsem z vleko rikš, medtem ko zdaj tudi oni že sedijo pred računalniškimi ekrani. Seveda ne gre za to. da bi se obrnili proti tekmovanju in svobodni trgovini, pač pa je treba preprečiti predvsem evropsko ranljivost. Protekcionizem na nacionalni ravni je seveda obsojen na to, da se konča s katastrofo, toda v nasprotju s tem bi imel evropsko zasnovan obrambni sistem vse možnosti za uspeh. Skupni trg s 350 milijoni prebivalcev je dovolj velik, da sam v sebi zagotavlja kompetitivnost in inventivnost. Vsi lahko vidimo senčne strani globalizacije trgovine, ki brutalno koncentrira proizvodnjo bogatih držav v delovno najmanj intenzivnih panogah. To prizadeva zaposlenost in uničuje manjša in srednje velika podjetja, ki jih potapljajo tudi dežele, ki svoji delovni sili ne zagotavljajo nikakršne socialne varnosti in ji tudi plačujejo od dvajset- do tridesetkrat manj od evropskega povprečja.
Kakšen izhod iz tega vidi francoski založnik Imbert? Meni, da bi morala evropska dvanajsterica svoje varovalne sisteme iz zdajšnjega kmetijskega sektorja razširiti še na druga področja. Če je zaradi manipulacij s tečaji za to premalo carinski sistem, nas ne bi smelo biti strah kvot na količinski in časovni podlagi, saj bi s tem le sledili Japonski in ZDA. To pa ne ustreza britanskim pogledom, meni Imbert, toda kolikor te stvari zadevajo Evropo, Britanija v njej nič več ne vodi, pač pa ji sledi. Francija in Nemčija naj brez kompleksov pokažeta pot, da bi obvarovali Evropo, pa tudi sebe.
Kako pa Nemci? Če lahko za enega tipičnih predstavnikov nemškega razmišljanja v zvezi z evropskim zbliževanjem vzamemo založnika nemškega tednika Štern, Evropa resda ni ljubezenska zgodba, pač pa gre bolj za aranžirano poroko: ljubezen je deklarirana z vso dolžno dostojanstvenostjo skrbno načrtovanih govorov svetohlinskih politikov. Toda ljudje na drugi strani pogrešajo, kakšne obrise bo sploh imela nova Evropa, meni Rolf Schmidt-Holtz, saj je tako kompleksna in neprebavljiva postala predvsem sinonim za privilegirane birokrate, subvencionirane kmete in vseplošno željo, da bi vse regulirali do najmanjše podrobnosti. Zato Evropo vidimo le kot velikanska pisarniška poslopja v Bruslju in Strasbourgu ali pa denimo za kratek čas tedaj, ko se voditeljem vlad zazdi pomembno izdati spet kako vizionarsko stališče: tedaj se namreč obračajo na Evropo. To je sicer čudovit in vsega truda vreden cilj, toda lahko je tudi napačno uporabljen. Politiki vidijo v Evropi vselej dobrodošlo orodje, ki ga je mogoče uporabiti za vsak namen, ki jim trenutno ustreza. Naj se Evropa raztegne na Vzhod ali naj bi se omejila le
na svoje trdno jedro ali pa naj najprej poskuša ustanoviti denarno unijo, se sprašuje Schmidt-Holtz. Vse to je izjemno pomembno, vendar bi morali zagotoviti, da ostanemo na trdnih tleh, pri čemer bi nas moralo voditi pristno politično sodelovanje na vseh področjih, vštevši obrambno in varnostno.
Evropa mora biti nekaj več kot le tajno skladje interesov med trgovci in menjalci denarja. Evropa si še ni zagotovila politične morale, nima svoje pojavnosti in vsaj za zdaj niti ne moči. Prav tako trpi zaradi dramatične krize vodstva, zaradi česar lahko izgubi tudi svojo hrbtenico. Ujeti smo v realnost, meni nemški založnik, saj ni alternative za Evropo. Zato smo obsojeni na to, da si jo želimo in da sodelujemo pri njenem konstruiranju. Nihče ne more reči, da se podobni konflikti kot v nekdanji Jugoslaviji ne morejo odigrati tudi v osrčju Evrope. Ne samo na Balkanu, v resnici je vojna mogoča povsod med Trstom in Glasgovvom. In kot končuje Rolf Schmidt-Holtz, resda potrebujemo trdo valuto, toda še mnogo bolj kot to potrebujemo definicijo, kaj je sploh Evropa, ki bo doumljiva njenim ljudem in prepoznavna za zunanji svet. Nekateri sicer menijo, da Evrope niti ne potrebujejo, toda takšni ljudje so bitko že izgubili. Sporazum iz Maastrichta je podlaga za vse to, in če je morda slab, še vedno zadostuje za začetek. Ko pa čez nekaj časa sporazum morda ne bo več izražal interesov članov Skupnosti, ga bo še vedno mogoče spremeniti.
Stojan Žitko
ovoriti danes o zaščiti slovenskega gospodarstva je približno tako kot govoriti o deviznem tečaju. Veli-' ko jih to zaščito razume po svoje, veliko jih sodi, da bi morala biti drugačna kot je. Eni so prepričani, da je zadostna, drugi, da je še prevelika, tretji trdijo, da je sploh ni, itd. brez konca. Takim polemikam se verjetno tudi v prihodnje ne bo dalo povsem izogniti. Zdi pa se, da bi bila gospodarstvo in vlada bolj zadovoljna drug z drugim, če bi vendarle imeli jasneje opredeljeno zaščitno politiko.
Po osamosvojitvi so v vladi poudarjali, da bo strategijo zaščite gospodarstva izdelal ljubljanski Inštitut za ekonomske raziskave. Ena njihovih analiz je med drugim pokazala, da slovensko gospodarstvo v povprečju plačuje bistveno nižje carine, kot so uradno predpisane. V Sloveniji sicer še vedno velja jugoslovanski zakon o carinski tarifi. V Sloveniji so ga popravili le toliko, da so uvedli veliko novih carinskih oprostitev, o katerih na primer dr. Rino Simoneti pravi, da so tolikšne, da se nalagajo druga na drugo. Toda kot je slišati, Inštitut za ekonomske raziskave sploh ni dobil uradnega vladnega naročila za izdelavo strategije za zaščito slovenskega gospodarstva. O tem, kakšna naj bi ta bila, pa je to pomlad razpravljala Gospodarska zbornica Slovenije in med drugim ugotovila, da je slovenska država po osamosvojitvi sorazmerno hitro in uspešno prevzela nekatere predvsem pravne in organizacijske naloge na zunanjetrgovinskem področju. Malo ali skoraj nič pa se ni spremenilo pri materialnih pogojih za poslovanje podjetij v tistem delu, ki ga država lahko odreja samostojno.
Dušan Vujadinovič pa je na enem od seminarjev Gospodarskega vestnika predstavil svoje predloge za zaščito gospodarstva, ki bi bili po njegovem mnenju v določeni meri uresničjivi že letos.
Najpomembnejši pogoji za učinkovito zaščitno politiko so po Vujadinoviču naslednji: izvozno spodbudna tečajna politika; manjša ali vsaj enaka davčna obremenitev podjetij, kot velja v državah ES; ustrezna kreditna politika, skupaj s financiranjem in zavarovanjem slovenskega izvoza; vsaj okvirna razvojna strategija.
Z ukrepanjem na teh področjih naj bi dosegli vsaj enako konkurenčnost, če ne že boljše, kot jo imajo evropski proizvajalci. Le na podlagi razvojne strategije se je mogoče odločati, kaj bomo delali in kaj ščitili. Ugotoviti bi morali tudi konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva in posameznih izdelkov. Med ožjimi ukrepi zaščitne politike, ki jih predlaga Vujadinovič, je tudi prilagoditev zunanjetrgovinske zakonodaje, predvsem zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju, carinskega zakona, zakona o carinski tarifi, uredbe o razvrstitvi blaga na uvozne in izvozne režime in drugih podzakonskih aktov.
Dosedanja zakonodaja izhaja iz preživelih razmer in sestave jugoslovanske proizvodnje, ki pa je bila bistveno drugačna od sestave slovenske industrije, pravi Dušan Vujadinovič. Zato bi moralo biti temeljno vodilo slovenske zunanjetrgovinske zakonodaje prav postopna in časovno opredeljena liberalizacija zunanjetrgovinskega poslovanja, pri kateri bi upoštevali uredbe in zaščito, ki jo je sprejela Evropska skupnost. Slovenija tako potrebuje protidampinške predpise, ki bi morali postati pomembna oblika zaščite našega gospodarstva. Lahko bi od ES prevzeli carinski zakon. Odpraviti bi morali brezcarinske ugodnosti in predpisati splošno plačevanje carin, odpraviti posebne uvozne dajatve, uvesti posebno dajatev za promocijo gospodarstva v tujini itd.
Medtem ko so tekle razprave o tem in nastajali omenjeni predlogi, pa je tudi v zunanjetrgovinskih gibanjih prišlo do nekaterih sprememb, ki jih je v določeni meri mogoče povezati z zaščito slovenskega gospodarstva. Skupen uvoz se v zadnjem obdobju povečuje, medtem ko izvoz v primerjavi z lanskim letom zaostaja. V republiški vladi so že pred časom poudarjali, da so uvedli velike uvozne olajšave, ki naj bi slovenski industriji pomagale priti do potrebnega uvoženega blaga. Toda ta cilj se očitno ne uresničuje najbolj uspešno. Slovenski uvoz se letos povečuje tako rekoč izključno na račun uvoza blaga za široko porabo. Uvoz reprodukcijskega materiala pa se celo zmanjšuje. Ta pojav letos ni nov. Lani je Slovenija prvič namenila za uvoz blaga za široko porabo več deviz kot za uvoz opreme. Dr. Ferdinand Trošt z ljubljanske ekonomske fakultete pravi, da to ni nič čudnega. Slovenski uvoz opreme se namreč ni bistveno povečal že deset let, oziroma natančneje od leta 1983, ko je bilo s prvim reprogramom dela deviznih posojil v nekdanji Jugoslaviji konec deviznega obilja. To, da smo se že v Jugoslaviji znašli v takih težavah, dokazuje, da takratna industrijska oprema, ki je bila v Sloveniji odpisana več kot tričetrtinsko, ni bila sposobna oživiti proizvodnega cikla. Po več kot desetih letih je od nje seveda kaj takega še toliko manj pričakovati.
Nov gospodarski zagon torej lahko pričakujemo samo od nove opreme. Dr. Drnovšek je lani poudaril, da si bo nove investicije lahko privoščil le zasebni sektor, ki nima starih hipotek. Očitno je, da tudi letos ne bo veliko drugače. Sicer pa po trditvah dr. Ferdinanda Trošta Slovenija danes niti nima deviz za zagon gospodarskega cikla. Zanj bi potrebovala tuji kapital, ob njem pa domačo lastno devizno udeležbo. Zdajšnje devizne rezerve slovenske države, ki se navsezadnje od letošnjega februarja zmanjšujejo, ne povečujejo pa se že od lanskega septembra, naj sploh ne bi zadoščale za tako povečano devizno povpraševanje, kaj šele za vse druge obveznosti in hipoteke. Dr. Trošt sodi, da bi morala Slovenija v takih okoliščinah kopičiti devizne rezerve, ne pa jih zapravljati za uvoz blaga za široko porabo. Dr. Simoneti pa predlaga odpravo oprostitev carin. Te naj plačujejo vsi, njihova višina pa naj bo »primerna«. Tako dr. Trošt kot dr. Simoneti sta prepričana, da Slovenija danes ni v položaju, ko bi se smela popolnoma odpreti tujini. Tudi Gatt, v katerega naj bi se predvidoma vključili jeseni, ne zahteva tega od svojih članic. Slovenija si je v jugoslovanskih časih, ko se je uvoz tako ali drugače ves čas omejeval, prizadevala za odprt trg. Zdaj ko smo samostojni in ko naj bi svojemu gospodarstvu ponudili primernejšo gospodarsko in zunanjetrgovinsko politiko, pa je navdušenja za odprt trg veliko manj.
Dr. Simoneti to pojasnjuje takole: »Od sprostitve uvoza imajo koristi tisti, ki so močnejši. V gospodarskem prostoru z 22 milijoni porabnikov je bila Slovenija manjši in močnejši del. Zato se je naravno zavzemala za liberalizacijo zunanje trgovine, saj so se za zapiranje trga tako zavzemali tisti, ki so bili ekonomsko šikejši. Zdaj pa se je gospodarski prostor zožil, vse drugo pa je tujina, ki nam je vsaj enakovredna, če ni že boljša od nas.« Dr. Ferdinand Trošt pa pravi, da se gremo nezreli liberalizem, kakršnega nima nobena zahodna država, po katerih se sicer radi zgledujemo.
Tako torej na zdajšnjo slovensko uvozno politiko gleda stroka. Gospodarstvo je s tako politiko še manj zadovoljno. Najglasnejši so že ves čas kmetje, ki jim tudi dr. Trošt daje prav in pravi, da z uvozom krompirja in jabolk ne bomo uredili slovenskega trga, lahko pa ga kvečjemu pokvarimo. Lani smo na
primer uvozili tudi štiri milijone parov obutve, domači čevljarji pa so jih na domačem trgu prodali manj kot dva milijona parov. Direktor Peka Franc Grašič pravi, da je glavni vzrok za to v politiki tečaja tolarja, ki je spodbujala uvoz, ne pa izvoza. Tržiški Peko je bil tako prizadet dvojno, najprej zato ker je zaradi tuje ponudbe moral pretežni del proizvodnje prodati v tujini in ker je zaradi nespodbudne tečajne politike za ta izvoz dobil v tolarjih skromen iztržek. Ob tem pa Grašič sodi, da se za uvoženo obutev niso plačale vse uvozne dajatve in se je na ta način s pogosto manj kakovostnimi izdelki domači proizvajalec izrival z domačega trga.
Ob splošnem uvoznem režimu naj bi bil sporen tudi predpis o možnostih brezcarinskega uvoza tako imenovanih fizičnih oseb. Z marčno uredbo je namreč vlada omogočila fizičnim osebam za 200 dolarjev brezcarinskega uvoza, kar je dvakrat višja vsota, kot velja v zahodnoevropskih državah in ob njej se čutijo ogrožene tako čevljarji kot konfekci-onarji, izdelovalci električnih aparatov in drugi. Nekateri pa celo opozarjajo, da je tak predpis pisan na roko zasebnim trgovcem, ki si z malo iznajdljivosti tako lahko polnijo trgovine.
Če bi vprašali nas, potrošnike, bi gotovo rekli, da proti bogatejši ponudbi na trgu nimamo nič, še zlasti če od tega niso odvisne naše plače in delovna mesta. Toda na podlagi mnenj stroke in prakse bi lahko sklepali, da se včasih dogaja tudi to. Če domače blago izginja z naših trgovinskih polic, to žal vselej ne pomeni, da smo tako zelo izvozno uspešni. Slovenska industrijska proizvodnja se zadnja leta znižuje tudi po več kot deset odstotkov letno in bolj ko realno pada bruto domači proizvod (vsaj za letos pa vlada tak padec še napoveduje), bolj se, kot pravi Andrej Flajs z republiškega statističnega zavoda, zmanjšuje število delovnih mest, ki jih gospodarstvo lahko preživi. Že zdaj pa je v Sloveniji več kot 125 tisoč brezposelnih in postopoma se približujemo številkam, ki jih je dr. Jože Mencinger že pred leti, ko o razpadu Jugoslavije še ni bilo sledu, ocenil kot število v Sloveniji latentno nezaposlenih.
Vprašanje zaščite gospodarstva je zelo široko in sega na celo vrsto področij. Zato ga ni mogoče urediti z enim samim predpisom. Republiško vlado na tem področju čakajo hude preizkušnje. V prejšnji Jugoslaviji podjetja v glavnem niso bila izpostavljena resnejši tuji konkurenci. To je vsaj na dva načina zaviralo razvoj, namreč ker je pomenilo zaprtje pred tujim znanjem, tujo tehnologijo in podobnim, in drugič, ker sc obstoječi domači industriji ni bilo treba otepati s tujo konkurenco. Pri dveh milijonih porabnikov v Sloveniji pa se mnoga podjetja lahko čez noč prelevijo v monopoliste. Tudi zato dr. Andrej Kumar z ljubljanske ekonomske fakultete in veliko drugih teoretičnih in praktičnih ekonomistov opozarja na potrebo po odprtosti Slovenije. Dr. Kumar pravi, da bi morali v 10 do 12 letih podvojiti bruto domači proizvod, v sorazmerno kratkem obdobju pa kar 50 do 60 odstotkov bruto domačega proizvoda doseči z izvozom.
Jože Drofenik z republiškega ministrstva za ekonomske odnose in razvoj: »S spreminjanjem zaščitne politike v Sloveniji ne hitimo preveč, dokler nismo v Gatt, dokler ne dosežemo večjega napredka v pogajanjih z ES o pridružitvenem sporazumu in v pogajanjih z Efto glede vzpostavitve cone svobodne trgovine in dokler ne pride do sporazumov z državami tako imenovane višegrajske skupine. Sicer pa je o stališčih vsega gospodarstva do zaščitne politike vlade težko govoriti. Za večjo zaščito se zavzemajo predvsem tisti, ki so izgubili jugoslovanski trg oziroma so pretežno usmerjeni na domačega. Tudi če bi se Slovenija odločila za večjo zaščito gospodarstva, to ne bi pripeljalo nikamor. Po načelih ekonomije obsega mora vsako večje slovensko podjetje velik del svoje proizvodnje izvoziti. Če pa doma doseže 30 ali 40 odstotkov vse prodaje, mu še tako visoka zaščita ne more veliko pomagati. Hkrati pa večja uvozna zaščita škoduje izvozu, ker podraži domače izdelke, ki se vgrajujejo v izvozno proizvodnjo. Gre torej za zastarelo razmišljanje, da mora domači trg pokrivati izvozne izgube. V majhnem gospodarstvu, kjer mora biti izvozni delež večji, taka teorija ne deluje. Veliko odločitev v podjetjih je povezanih s procesom privatizacije. Ko bo ta stekla, se bo verjetno povečal tudi uvoz opreme. Uvoz blaga za široko porabo je videti večji zato, ker je vključen tudi uvoz tega blaga iz Hrvaške, ki se je prej štel med nakupe na domačem trgu. Pa tudi sicer majhno gospodarstvo vsega ne more samo delati. V ministrstvu pripravljamo spremembe nekaterih predpisov o dajanju blaga na trg, ker se je pokazalo, da tuje blago na našem trgu večkrat ne spoštuje zahtev glede oznak, standardov in kakovosti in je po tej plati v prednosti pred domačim blagom, od katerega spoštovanje teh predpisov zahtevamo.
Slovenija naj bi se po pričakovanjih začela že letos pogajati z Evropsko skupnostjo o pridruženem članstvu. To pa so take vrste sporazumi, ki od partnerjev zahtevajo vzajemne ugodnosti. V Sloveniji so se že pred časom odločili, da bodo začeli gospodarstvo postopoma pripravljati na manjšo zaščito, da se bo nato lahko hitreje kosalo z zahodnoevropsko konkurenco. Toda še tako plemeniti nameni se včasih lahko pokažejo tudi v neprijetni obliki. Temeljno vprašanje, ki si ga ta čas lahko postavimo glede zaščite našega gospodarstva, je najbrž naslednje: Ali je naše gospodarstvo po izgubi 40 odstotkov prejšnjega trga mogoče obravnavati kot normalno gospodarstvo, torej tako, ki ga je moč brez. skrbi vreči v vodo. pa bo splavalo?
Če si država z uvozom blaga za široko porabo. ki običajno seveda ni pokrit z izvozom, kupuje nižjo inflacijo, to še ne pomeni nujno, da se je gospodarstvo že stabiliziralo. Če taka politika za en vzvišen cilj uničuje lastno gospodarsko bazo, je lahko tudi sporna. Gospodarstvo je pač temelj obstoja vsake države in če mu gre dobro, se običajno tudi politiki dobro godi. Ni sporno, da je odpiranje v svet nujno za ekonomsko preživetje Slovenije. Toda to odpiranje naj bi bilo toliko premišljeno, da bi bilo moč v čim večji meri predvideti tudi njegove posledice. Jih je vlada sposobna predvideti in obvladati?
Vesna Bertoncelj Popit
JAPONSKA: TEŽAVE PRERAZVITE DEŽELE (1)
Nenehen proces popravkov
T
JL i
jokrat sem prišel v Tokio le za me-'sec dni. Ker se je moj prihod ujel
s prvomajskimi prazniki, sem prvi dan porabil za izlet s kolegi v bližnjo okolico. Imeli smo srečo, ker smo se odločili za vlak, ne pa za avto, zakaj
ceste so bile zamašene s kilometrskimi kolonami stoječih avtomobilov. Drenj je bil seveda tudi na železnici, vendar nam je uspelo priti že na prvi vlak. Vlaki se gibljejo hitro, mehko zaustavljajo. Tudi drenj na peronu ali pa v vlaku je tako rekoč blag in nenasilen, zato ga ljudje ne doživljajo kot moro, ampak prej kot blagodejen obred, ki v ničemer ne ogroža posameznikove integritete.
Potem ko smo večkrat prestopili, smo se znašli pod vznožjem gore Takaosan, s katere je lep razgled na Tokio in njegovo okolico. Čeprav je bil lep bleščeč majski dan, se me je ob pogledu na stotisočglavo množico vendarle polastilo malodušje. Kamor sem pogledal, same vrste. Vrste pred blagajno žičnice, vrste pred restavracijami, pred prodajalnami spominkov in tiste najdaljše pred stranišči. Potem sem ugotovil, da vse poteka neverjetno hitro in tekoče: ko smo kupili karte za vzpenjačo, da bomo na vrsti čez 52 minut. Medtem smo pokosili v bližnji restavraciji, ki je specializirana za juhe s testeninami, kupili
nekaj spominkov in ravno prav ujeli sedeže na žičnici, ki so bili rezervirani za našo zaporedno številko.
Tudi vzpenjača je nekaj posebnega: čeprav je dolga 800 metrov in se kar precej strmo vzpenja, poteka ves čas po koridorju, polnem cvetja in skrbno gojenih zelenic. Na vrhu spet’ tisoči obiskovalcev, ki imajo po tleh razprostrte rogoznice in na njih družinske piknike. In spet enaki občutki: nekakšen blagodejen drenj, ki prej poživlja kot pa utruja. Obiskali smo budistične templje, potem pa smo se na drugo stran spustili navzdol proti jezeru. Ob poti je bila kopica majhnih in večjih bud, okrašenih s cvetjem in obloženih s kovanci in sladicami, ki so jih puščali večinoma otroci. Naš sopotnik profesor iz Bilbaa in nekdanji duhovnik, je bil nekam nespoštljiv. Spuščal je čudne komentarje in tu in tam popravil cvetje ali prestavljal drobiž. Pogledal sem svojega prijatelja Akihira Išikava, profesorja na tokijski univerzi in njegovo ženo, pa se mi je zdelo, da zaradi našega španskega kolega nista niti najmanj prizadeta. Zena mi je omenila, da budizma in šinotizma ne doživlja kot nekakšno metafizično, sakralno ali pa mistično resnico, ampak kot smiselno urejen sistem ritualov in obredov, ki bogatijo realno vsakodnevno življenje, povezujejo med seboj generacije in opozarjajo na vedenjska pravila, brez katerih življenje ne more potekati mirno in vedro. Ona in vsa njena družina sta v evropskem smislu neverni, vendar opravljata vse poglavitne budistične obrede, ker jima omogočajo družinsko harmonijo in mirno sožitje s soljudmi. Tako
prihajajo člani družine sem na to goro vsako ieto za Silvestra in prižgejo v templjih sveče
v spomin na svoje prednike, popijejo kakšno toplo pijačo in se na ta način vključijo v obredno dogajanje sonarodnjakov.
Gospa Išikava meni, da za Japonce budizem ni prav nič več in nič manj kot za njeno družino. Čeprav je povsem zasebna zadeva sleherne družine, pa seveda omogoča neki temeljni družbeni red, ki sloni na enem samem načelu: živi tako, da ne oviraš oziroma onemogočaš življenja drugih. Razlike so le v tem, da nekateri pod »drugimi« mislijo le na soljudi, nekatere budistične sekte pa na vsa živa bitja. Misel na to, da bi budistični duhovniki skušali vplivati na politiko ali na druga področja javnega življenja, se ji zdi naravnost smešna in nepredstavljiva za današnjo japonsko družbo. V tem ji je pritegnil tudi naš kolega iz Bilbaa, ki meni, da katoliška cerkev v Španiji nima prav nobenih podobnih teženj kot jih je imela še za časa generala Franka. Tudi v Španiji se cerkev vrača v intimni svet posameznikovega in družinskega življenja, saj je bilo očitno, da jo je njena udeležba v političnem ali javnem življenju moralno deformirala. Gospa Išikava je menila, da si ne more zamisliti povojnega vzpona Japonske v takšnih okoliščinah, v kakšnih bi ljudje zgubljali energijo, dobre medsebojne odnose ali celo življenje zaradi verskih razlik.
Akihiro Išikava se v naše pogovore ni vtikal. Očitno ga ta tema ni zanimala. Zelo živo pa mi je pripovedoval, kako je pred nekaj tedni gostil znanca iz Kazahstana, ki ga je pred leti spoznal na strokovnem srečanju v Moskvi. Ob zadnjih spremembah je prišel v vodilne organe Kazahstana in je skušal preko Akihire
navezati stike z Japonsko. Akihiro meni. da Kazahstan uveljavlja izvirno politiko: ta je bolj podobna tisti, ki jo je uveljavljal pred Jelcinom Gorbačov. Ne zavzemajo se za skok v neznano kapitalistično družbo, ampak intenzivno delujejo v smeri demokratizacije in liberalizacije obstoječe. Poleg tega skušajo povezati med seboj vse muslimanske republike v trgovsko in carinsko unijo, in tako preprečiti pretirane gospodarske pretrese. O vračanju v kapitalizem ne razmišljajo, ker ne vedo, kako naj bi se to izpeljalo, pozorno pa spremljajo modernizacijo in liberalizacijo Kitajske, ki doživlja hiter gospodarski vzpon.
Kolega iz Bilbaa je pripomnil, da v takšne žametne revolucije ne verjame. Španija je šla v prenovo na mehak način, posledica tega pa je, da so se na vseh ravneh ohranile stare elite, ki zavirajo razvoj in korumpirajo družbeno življenje. Pač pa se mu zdi pametno, da ima Kazahstan svojo politiko in skuša oblikovati svojim interesom ustrezno gospodarsko
skupnost. Prepričan je da vzhodnoevropske države delajo usodno napako s tem, da se kot posameznice drenjajo pred vrati ES. Če bi
t
A
Ljubljana,
12. junija 1993
11fm ^»-ožakar. ki mu je ime Jožef, od IH /9 včeraj opoldne ni počival.
Obriše si znojno čelo in je po-I	M nosen na tisoče opek, zloženih
A ▼ ^MLna soncu. Trdo je moral delati. Pomaga mu žena, ki prinaša vodo, da tako malo odmoči rdečo zemljo. Sonce gre k zatonu.
Okoli hriba je naseljenih okrog 60 družin, ki prav tako kot ta dva delajo opeko za gradnjo svojih hiš. »Še petnajstkrat toliko in bom lahko začel zidati. Končana mora biti pred deževno dobo, pred koncem septembra.« tako razmišlja mož. Besedo hiša izgovarja v upanju na zmago. Za zdaj biva s svojo družino še v leseni kolibici. Kaj pomeni prava hiša. Jožef že dolgo ne ve več, saj je že pred 6 leti ostal brez službe in brez hiše. »Premagala nas je revščina.« priznava njegova žena. (La Vic, septembra 1991).
Zakonca sta iz družine 6000 »rekonvalescentov«. ki se skuša s pomočjo združenja Akamasoa (Dobri prijatelji) dvigniti z družbenega dna — pločnika in smetišč — kjer so še nedavno životarili zaradi brezposelnosti, dvomljivih obrti, raznih odvisnosti, bolezni. . . Združenje je leta 1989 ustanovil Peter Opeka, eden izmed 23 slovenskih minsionar-jev na Madagaskarju. 45-letni lazarist deluje med Malgaši že 20. leto: desetletje in več na jugu na Madagaskarja med poljedelskim prebivalstvom Antesaki, od konca osemdesetih let v malgaški prestolnici med najrevnejšimi. Je človek s tremi potnimi listi: argentinskim, slovenskim in vse bolj tistim, ki ga na čelo zavesti in v svoja srca pečatijo Malgaši.
Kako je v vas privrela na dan želja po misijonih?
Ko sem v sebi odkril poklic duhovnika, sem imel pred očmi Jezusovo delo. njegovo prizadevanje za posameznika, tudi najbolj revnega: podobo Jezusa kot preprostega človeka, ki je tako močno, prepričljivo in s srcem govoril drugemu. Želel sem si ga posnemati, in to kljub temu da se je duhovništvo v toliko stoletjih sfunkcioniralo.
Spridilo?
Duhovnik je postal duhovni funkcionar. Vsaka institucija človeka obremeni in oddalji od prvotnega ideala. Rekel sem si, da moram ostati zvest temu. kar je izvir te moje avanture. Kristus sam je tako neobremenjen z institucijami. ideologijami... Svoboda duha, ki jo je imel Kristus - to je zame zgled, ki ga moram imeti nenehno pred očmi. Zal smo se v Cerkvi tako oddaljili od ideala. Kristusov lik me po 18 letih duhovništva še vedno nenehno spremlja. Za to predstavo sem se odločil. ko sem bil star 17 let. Zmeraj sem si želel biti na strani revežev: to je bil moj manifest
ob posvetitvi v duhovnika. Želel sem si govoriti v imenu tistih, ki ne morejo govoriti, ki so tako izkoriščani na vseh področjih, da se ne morejo niti izražati, da ne spoznajo niti svoje revščine, da bi bil njihov glasnik pred svetom. Glasnik pravice, ponižanih in razžaljenih. ki so izobčeni iz družbe, ki so drugorazredni, tretjerazredni ljudje. Tako sem se odločil, da bom odšel med najbolj uboge med ubogimi. Tedaj sem mislil, da je to Afrika. Kot "študent sem ob študiju spoznal, koliko je beli človek storil hudega črnemu človeku. To ve samo Bog. zgodovina ve bolj malo, saj je veliko arhivov uničenih. Koliko milijonov črncev so belci pobili, ko sojih prevažali kot sužnje v Severno in Južno Ameriko. In prav zato beli človek Afriki ogromno dolguje. Tega duhovnega dolga ne bo mogoče nikdar poplačati. Slovenija, iz katere izhajam, ni bila nikoli kolonizatorska. Argentina, iz katere tudi izhajam, prav tako ne. Toda ker so
me na Madagaskarju postavili v družino belih ljudi, na isto stran. kjer so bili prejšnji kolonizatorji. sem bil hočeš nočeš del njih.
Za njih ste bili vsi, kot pravijo Malgaši, »vazaha« — tujci. Kako so potem prav vas ločili od drugih?
Ko prihajate na Madagaskar, prihajate v premoči — v denarju, znanju, povsod ste v premoči. S tem se seveda lahko zadovoljite: da se klanjajo pred vami. da vas obožujejo, da vas imajo za pol Boga. Misijonar je božji poslanec, od nekdaj so ga imeli za nekaj skrivnostnega. Tega danes ne smemo več podpirati, govoriti moramo resnico in v ospredje postaviti služenje. Vsi smo v službi nekomu in služba po Kristusu — to služenje
SOBOTNA PRILOGA
PETER OPEKA, SLOVENSKI MISIJONAR NA MADAGASKARJU
To ni vaza ha, to je mompera
- je središče našega življenja, vere, ker vera se mora izražati v dejanjih. Nasprotno je naša vera prazna, same prazne besede. Poglejte, tudi teologi so lahko ateisti, pa čeprav lahko še tako lepo govorijo o Bogu. To je sofizem.
Nekdo lahko zatrjuje: »Jaz sem Malgaš, bom z njimi jedel, bom z njimi pil,« pa mu bodo rekli: »Pa kaj se ta izdaja za Malgaša, če to ni.« Sami morate presoditi, kaj jim pomeni vaša bližina, kako si je želijo. Ne pa, kako si jo vi zamišljate. Če bom jaz trdil, da sem Malgaš, pa oni temu ne bodo pritrdili, potem to ne pomeni prav nič. Tako je nekdo nekoč zažgal svoj potni list in izjavil: »Nisem več državljan svoje države, v vaši navzočnosti ga zažgem, pa boste videli, da sem zdaj vaš.« Pa so le odvrnili: »Če človek tako dela že s svojim državljanstvom, kaj bo potem šele z našim?« — Kar je mojega, bo ostalo v meni zame vedno nekaj dobrega in pomembnega. To, kar sem prejel v svoji civilizaciji, mi je tudi omogočilo, da sem prišel v stik z drugo civilizacijo. Kako me bo sprejela, je odvisno od časa in moje pronicljivosti.
Spominjam se, kako sem sam začel rušiti pregrade med nami. Začel sem igrati nogomet z otroki. In njihov sklep je bil: »Ta človek ima rad naše otroke.« Opazili so me tudi starejši mladinci in ugotovili, da sem dober nogometaš. In povabili so me v svoje moštvo. Tam sem bil edini belec med samimi črnci. Toda med seboj smo bili enakopravni! Jaz sem bil celo na slabšem, ker sem se podil za žogo v podnebju, ki ni bilo moje domače. In videli so belca, kako se z njimi poti in teče v najhujši vročini — po dve uri skupaj. Ko smo zadeli gol, smo se od veselja objeli: bel s črnimi — to so oni doživljali prvič.
Šport mi je vedno pomagal v življenju. Šport pomaga vsakemu. Škoda, da se duhovniki in redovnice tako malo ukvarjajo z njim. Včasih so mislili, da maliči telo. Toda, nasprotno, šport je pomemben tudi za duhovno ravnovesje. Marsikdo pa misli, da sta koristna samo klečanje in molitev. Nogomet sem igral na Madagaskarju tudi še kot duhovnik. Po maši me je čakal taksi in me odpeljal na igrišče: iz talarja v kratke hlače! Zakaj pa ne? V tem ni prav nič slabega. Zato me niso nikoli nič manj spoštovali kot duhovnika.
Spominjam se tudi, kako smo se lotili riževih polj, ki jih ni nihče obdeloval. Dobra so obdelovali bogati. V njih sega voda do kolen, mi pa smo se pogrezali v blago do pazduh. Tri leta sem se pogrezal vanje s še drugimi slovenskimi misijonarji. Malgaši sprva niso mogli verjeti, da rijemo tako globoko le zaradi riža. Mislili so, da iščemo zlato. Po tem delu sem bolehal še 6 let, ker moje telo ni bilo navajeno bacilov v blatu. A mi zato ni bilo žal. Ko so Malgaši videli, da smo žrtvovali zanje nekaj svojega življenja, so nas začeli sprejemati.
Bistvo misijonskega poslanstva je evangeli-zacija, njene temeljne vzporedne dejavnosti so zdravstvo, šolstvo oziroma vzgoja- Toda ali ni »misijonska sociala« le sredstvo za pridobivanje novih vernikov?
Brez dvoma, da je bil nekdaj pravi smisel misijona ustanavljanje institucionalne Cerkve. To je bila Cerkev brez srca in usmiljenja. Ker misijonarji niso težili k drugačnosti, ki so jim jo domačini ponujali. To pa ni misijonsko delo. Statistike seveda rahlo govorijo drugače: »Misijonska dežela se razvija, ker je toliko krščenih...«
Pravi misijonar prinaša neko odrešenje, ki sloni na ljubezni in spoštovanju. Če naše oznanjevanje ni samo po sebi tako močno, da vzbuja v ljudeh zaupanje, zanimanje, potem ni prav, kar živimo. V našem oznanilu se dogaja nekaj izrednega. Ali bomo znali to posredovati, dokazati, živeti, to je vprašanje, vedno aktualen izziv.
Ko smo ustanovili združenje za najbolj revne v Antananarivu, nismo gledali na svetovni
nazor teh ljudi. Tam je bil človek, ki je trpel. Z njim smo začeli vzpostavljati nov odnos — odnos odrešenja, ki se začenja na človeški ravni. Zakaj smo jim hoteli pomagati? Ker je nedopustljivo, da v glavnem mestu na tisoče mladih družin živi tako nečloveško. K njim sem pristopil kot človek. Saj se nisem predstavil kot duhovnik! K njim tudi nisem pristopal zaradi dolžnosti, amnpak predvsem zaradi humanosti. K temu pa me je gnala duhovnost, v katero verjamem in iz katere živim: to je tisti Kristus, ki je služil najbolj revnim ljudem. Sama vera me nagovarja: Ti moraš deliti. Kako, je drugo vprašanje. Toda vera, ki ji pripadam, mora v meni zbuditi to deja-
Med milijonskim prebivalstvom glavnega mesta Antananarivo živi kar 250.000 ljudi v kritičnih življenjskih razmerah, več sto otrok od 6 do 15 leta na ulici. Najbolj revno skupino sestavljajo tisti, ki živijo na mestnem odlagališču smeti. Okoli 350 družin živi le od tistega, kar najdejo otroci, ko prekopavajo smetišče. V vsaki družini umre kar pet otrok zaradi okužbe. »Dobri prijatelji« najprej družine sprejmejo, opremijo z najnujnejšo družinsko opremo od žlice do žimnice — ter jih nastanijo v posebnih naseljih z zdravstvenimi domovi in šolami. Otroke šolajo, nekatere odrasle tudi poklicno izobražujejo, da se lahko samostojno preživijo, npr. z delom v kamnolomu, gozdu, kovinarskih in mizarskih delavnicah, šivalnicah ipd., hkrati pa jih tudi moralno in poklicno vzgajajo. Za zdravstveno pomoč skrbijo bolničarji iz organizacije Zdravniki brez meja. Poprečno rešujejo iz podhranjenosti okrog 30 otrok.
Akamasoa trenutno skrbi za 430 družin v sprejemnem centru, štirih vaseh v mestnem okrožju, dveh na podeželju. Vasi upravljajo družine same, natančneje, vaški odbori, ki določajo pravila skupnosti, »di-na«. Samo lani je združenje sprejelo 207 novih družin. Na tisoče pa jih na sprejem še čaka.
nje. Pri tem ne gre za ponižanje. Na Madagaskarju vsi sprejemamo. Eden od drugega.
Naše skupnosti v Antananarivu so edini kraj, kamor se lahko družina v najhujši revščini zateče. Kjer jo spoštljivo sprejemamo in ji ponudimo skromno pomoč. Naj obudim samo dneve pred svojim odhodom! Spominjam se matere z 10 otroki, ki ji je mož umrl pred dvema mesecema, pa jo je revščina že pognala na cesto. Dali smo ji hišico, otroke poslali v šolo, njo pa vključili v šivalnico. Za njo se pojavi druga mati s 6 otroki, ki jo je mož zapustil. Ko bi vedeli, kako lepe otroke ima! Tudi njo smo sprejeli. Popoldne še eno družino: zakonca s petimi otroki. Zgodba je ponavadi taka: mož ostane brez dela, ne more več plačevati stanovanja, zato družini zaplenijo vse imetje. Ali pa poseže vmes bolezen. Srečal sem moža, ki je vse svoje imetje prodal za hčerkino in materino zdravje. Njuno okrevanje je družino pognalo na cesto, dokler je nismo sprejeli mi. Na mesec sprejmemo najmanj od 20 do 25 družin.
Neki afriški misijonar je ob neki priložnosti dejal: »Kaj jim bom pridigal — lačnim, strganim in brez strehe nad glavo?«
O Bogu je treba nenehno govoriti, sami ne veste, kdaj bodo oni te besede zares dojeli, si jih vtisnili v srce. V življenju se vse prepleta. Vi sami ne veste, kdaj beseda obrodi sad. Zato jaz ne morem reči, da ne bom govoril o Bogu. Vprašanje je le, kako.
Ko sem bil nekega dne s smetiščarji domenjen za delo, sem jim rekel: »Denarja vam ne morem dati, lahko pa vam dam orodje, da bomo skupaj delali. Počistili bomo kraj, kjer bomo postavili šolo za otroke.« Ko jih ob dogovorjenem času za delo spet obiščem, jih najdem v molitvi. Med njimi redovnica, ki z njimi moli. Po molitvi še vedno vsi čepijo tam, nekaj sto ljudi, nato vsak od njih prejme kos kruha in banano. Zelo sem se razjezil: »Veste kaj, te molitve Bog noče! Če bi Bog imel nogo, bi vas zdajle tako brcnil, da bi si zapomnili! Delajte raje, kajti le z delom si boste ustvarili boljše razmere. Zdaj ste molili
le zato, da bi dobili tisti kos kruha in banano. Z delom pa bi si sami lahko zaslužili še več hrane in drugih dobrin.« Sestro sem odslovil, naj med tednom ne prihaja več, naj z njimi moli ob nedeljah. Kasneje so sami doumeli, da sem imel prav.
Ko pride misijonar v neko deželo, je njegovo geslo: Naj se jaz manjšam in naj se on veča. Ali veste, kako težko je to živeti! Potem ko so domačini že prevzeli glavna mesta v Cerkvi, bi jim morali prepustiti, da sami svobodno odločajo o izvajanju evangelija. O tem govori inkulturacija. To pa Vatikanu ni vedno po godu. Toda enakost Cerkev le siromaši. Kako torej živeti drugačnost, ne da bi ta afriške posebnosti ogrožala ali pomenila izničenje vrednot, dela, ki je bilo pred krščanstvom. Prav to je naloga domače Cerkve, ki dobiva novo obličje. Iskati moramo nove, sodobne načine, kako približati Boga današnjemu človeku. V misijonski Cerkvi bo še veliko sprememb, ne glede na to, da si nekateri tega ne želijo. Tudi tisti, ki so za spremembo, niso proti Cerkvi. Toda to ljubezen je treba potrjevati z dejanji, ne le z besedami.
Niste le duhovni vodja, organizator, tudi
zidar ste.
Ko sem bil star osem let, sem med počitnicami pomagal očetu, ki je bil zidar. Ko sem bil star 13 let, sem znal zidati. Na Madagaskarju sem 22-leten že zgradil enonadstropno hišo.
Problem kulture bivanja me od nekdaj vznemirja. Sramota 20. stoletja je, da toliko ljudi živi kar na cesti. Ali pa v hišici, veliki tri krat tri metre, kjer živi 10 in več ljudi. Nobenega intimnega življenja nimajo, če tega ni, so oropani za polovico človečnosti. Ni postelje, ni mize, stolov — ničesar! Streha zamaka, ni ne vode ne elektrike. Danes bi moral imeti vsak človek prebivališče, za katero bi lahko brez sramu rekel: To je moj dom.
Ko sem začel delati z reveži, mi je znanje zidarstva, ki sem se ga nehote priučil, zelo prav prišlo. Neki francoski novinarje zapisal, da smo v glavnem mestu največje gradbeniško

Misijonar Peter Opeka pomaga graditi vaško šolo
Španija še enkrat imela možnost izbire, se ne bi za noben denar več opredelila za ES.
PERESTROJKA PO JAPONSKO
Naboru Makino, predsednik Mitsubishijeve-ga raziskovalnega inštituta, pravi, da Japonci nimajo perestrojk, kakršne uveljavljajo vzhodnoevropske dežele. Zanje perestrojke niso globalni politični procesi, ampak »nenehen proces popravkov, ki jih zahtevajo spremembe korporacijskega okolja«. Tovrstne spremembe so tako rekoč nevidne in ne povzročajo nobenih političnih konfliktov. Javnost jih zaznava šele čez daljši čas, kajti številne poslovne spremembe pripeljejo deželo v povsem drugačen položaj.
Najbolj neposredno se kažejo strukturne spremembe v najstarejši tekstilni industriji: ta je leta 1929 ustvarila kar 44 odstotkov narodnega dohodka. Njene kapacitete so bile v tem času takšne, da so proizvedle povprečno 4 oblačila na prebivalca. Danes ustvari japonska tekstilna industrija le še 4,8 odstotka celotnega narodnega dohodka, čeprav proizvede povprečno 12 oblačil na prebivalca. Seveda je to vsekakor preveč in kaže na prepočasno prestrukturiranje tekstilne industrije na Japonskem. Toda če bi ohranila enak delež v nacionalni ekonomiji, kot ga je imela v začetku industrializacije, bi danes proizvedla 120 oblek na prebivalca. Skratka, tekstilna industrija se je v vsem tem obdobju povečala le za trikrat, medtem ko se je nacionalna ekonomija v tem času povečala za tridesetkrat.
Prestrukturiranje pa se ne kaže samo na količinskem upadanju ali rasti posameznih industrijskih vej, ampak tudi v nenehnem spreminjanju teh vej. Tekstilna industrija je vse manj podobna masovni konfekcijski industriji. V njeni proizvodnji imajo čedalje večji delež posebni materiali, npr. superfini bombaž, superfina umetna vlakna (manj kot mikron premera). Vse večji je tudi delež modnega know-howa, ki predstavlja nematerialne storitve.
Osnovni problem nenehnega prestrukturiranja pa ni v sprotnem uvajanju sprememb, ampak v tem, da se od časa do časa celotno japonsko gospodarstvo znajde pred povsem novimi razvojnimi ovirami. Sorazmerno preprosto je bilo po drugi svetovni vojni vzpostaviti interni trg, se pravi razviti ustrezno proizvodnjo in ustrezno kupno moč prebivalstva.
Visoka stopnja zaposlenosti, majhne razlike v plačah in poceni, toda nekvalitetni izdelki so izpolnili vse potrebne pogoje za razvoj takšnega notranjega trga.
Povsem novi problemi so nastali potem, ko se je Japonska pojavila kot eno od najbolj prodornih izvoznih gospodarstev. Treba se je bilo izogniti carinskim barieram in vse večjim konfliktom z drugimi razvitimi deželami. Te probleme je Japonska reševala tako, da je iskala niše za plasma svojega blaga; skušala je zmanjšati agresivno ekspanzijo z mednarodno delitvijo dela in z večjim izvozom kapitala. Z graditvijo podjetij v drugih deželah je premagala tudi vse večje carinske ovire.
Danes je japonsko gospodarstvo pred novim problemom: pred nenehnim naraščanjem vrednosti jena, ki je po eni strani posledica velikih izvoznih presežkov, po drugi strani pa pomeni vse večjo oviro za nadaljnji izvoz in vse večjo spodbudo za večji uvoz.
Nenehna rast vrednosti jena je do neznosnosti podražila delo, energijo in zemljišča. Zemlja na Japonskem je tako draga, da bi lahko za eno tretjino kapitala, ki bi bil potreben za to, da bi kupili vso japonsko zemljo, kupili celotno ozemlje ZDA, pa čeprav imajo ZDA 28-krat večjo površino kot Japonska. Podobno velja za ceno delovne sile: japonski delavec je najbolje plačan delavec na svetu: če ima angleški delavec 8-krat večjo povprečno plačo kot delavec na Tajskem, so plače ameriškega delavca 17-krat višje, japonskega delavca pa kar 20-krat višje.
Energija je postala v zadnjem desetletju tako draga, da so nekatere industrijske veje tako rekoč čez noč odmrle (aluminijska) čeprav so bile še pred nedavnim vodilne v japonski ekonomiji.
Nekatere velike korporacije so v teh razmerah reagirale celo preveč panično. Usmerile so se v tako imenovano diverzifikacijo, kar pomeni, da so začele opravljati povsem nove storitve. Tako je na primer Nippon Stili začel uvajati katalogno prodajo, čeprav na tem področju ni imel nobenih izkušenj. Velike izgube so ga prisilile, da je dejavnost kmalu opustil.
Rešitev je seveda v tehničnih, poslovnih, organizacijskih in drugih inovacijah na področju, na katerem so korporacije delale doslej. In te inovacije se kažejo zdaj v vseh fazah poslovnega ciklusa. Najbolj hitro se zdaj raz-
vija poslovna strategija, ki se ukvarja z globalno porazdelitvijo virov. Iščejo se najboljše rešitve za porazdelitev kapitala, znanja, proizvodnje itd. Vse bolj pogosto se izdelava sestavnih delov prepušča deželam, ki imajo ceneno delovno silo, medtem ko se montaža delov v končni proizvod opravi tam, kjer se pričakuje najmočnejša koncentracija kupcev proizvoda ali storitve; ta je lahko v isti ali pa v drugi deželi.
Avtomobilska industrija je že prišla tako daleč, da ima kar 300 od 500.podjetij, ki izdelujejo zanjo sestavne dele v prekomorskih deželah. Kakšna bo porazdelitev razvojnih oddelkov in kapitala, za zdaj še ni povsem jasno. Jasno je edino to, da bodo vodstva korporacij ostala na Japonskem, ker je to za koordinacijo političnih, poslovnih, strokovnih in drugih problemov najboljša rešitev.
Globalna strategija porazdelitve posameznih virov korporacij zahteva tudi prehod od centralizirane piramidalne organizacije proizvodnje in poslovanja k decentralizirani, mrežni organizaciji, ki namesto striktnih hierarhičnih odnosov uvaja pogodbene partnerske odnose tudi med enote znotraj korporacije.
Velika geografska razpršenost in velika stopnja poslovne decentralizacije zahtevata od lokalnih proizvajalcev tudi bolj neposreden stik s kupci. Zaradi tega se opušča poslovanje z velikimi trgovskimi posredniki in uvaja lastna prodajna mreža, ne zaradi tega, ker bi bila cenejša, ampak zaradi tega, ker omogoča intenzivnejše povratne informacije in s tem hitrejše prilagajanje posameznih podjetij potrebam kupcev.
PREVLADA ENAKOSTI IN SODELOVANJA______________________
Številni novopečeni politiki v vzhodnoevropskih deželah menijo, da sta bila prevlada enakosti in poudarek na sodelovanju poglavitni oviri gospodarske rasti in socialnega razvoja. Namesto teh dveh naj bi v postsocialistični družbi uveljavljali predvsem socialno razlikovanje in medsebojno tekmovanje.
Če s tega vidika ocenjujemo razvoj Japonske po drugi svetovni vojni, pridemo pravzaprav do nasprotnega sklepa, kajti Japonska je med vsemi industrijsko razvitimi deželami najbolj egalitarna in izrazito na sodelovanje zasnovana družba. Japonska je imela med vsemi
deželami OECD najbolj izenačujeoče osebne dohodke, najbolj progresiven sistem obdavčenja osebnih dohodkov in najvišje davke na dediščino. Obdavčenje visokih osebnih dohodkov je doseglo tudi do 65 odstotkov teh, obdavčenje dediščine pa se je povzpelo tudi do 70 odstotkov celotne vrednosti zapuščinske mase. Tako visoka obdavčitev dediščine izvira še iz prvega desetletja tega stoletja in mnogi japonski družboslovci vidijo v tem poglavitni razlog za to, da se v tem stoletju ni oblikovala na Japonskem nesposobna parazitska elita.
Zdaj ko je Japonska postala razvita poznoin-dustrijska družba, se kaže potreba po delni reformi progresivnega obdavčenja dohodkov in davkov na dediščino. Kar zadeva dediščino, naj bi šlo predvsem za to, da se malim podjetnikom in obrtnikom omogoči nadaljevanje družinske poslovne tradicije. Davki na dediščino so namreč zaradi hitrega naraščanja vrednosti nepremičnin pogosto tako visoki, da je dedič prisiljen prodati dediščino zato, da bi lahko poplačal davčne obveznosti. Takšnih primerov je zlasti v večjih mestih precej. Znan je primer majhnega podjetnika, ki je po očetu podedoval 60 kvadratnih metrov velik poslovni prostor. Zanj bi moral odšteti 220 milijonov jenov davkov. To je tudi nameraval, vendar v daljšem obdobju dvajsetih let. Toda davčna uprava mu je že za prvo leto določila 16 milijonov davkov. Ker je ta vsota močno presegla dobiček podjetja, je bil sin prisiljen poslovne prostore^ prodati in se zaposliti v drugem podjetju. Če starši pridelajo nekoliko večjo hišo z nekaj sto kvadratnih metrov vrta, se pogosto zgodi, da njihovi otroci ne morejo odplačati davkov, saj se obdavčitev dediščine začne že pri vrednosti 76 milijonov jenov.
Ker je celotna družba obogatela in ker zahteva sodobno poslovanje vse večja osnovna sredstva za uspešno obratovanje oziroma poslovanje, vlada razmišlja o tem, da bi sedanjo davčno politiko uskladila s kriteriji, ki veljajo v Franciji ali pa v Angliji. V vsakem primeru naj davki ne bi presegli 40 odstotkov celotne vrednosti dediščine (razen v primerih, ko gre za večjo zapuščinsko maso), po drugi strani pa naj bi bili davkov na dediščino oproščeni vsi tisti dediči, ki bi podedovali manj kot 300 milijonov jenov vredno zapuščino. Tako bi bili nižji sloji zavarovani pred osiromaše-njem, ki ga pogosto povzročijo davki na dediščino.
O tem, da je v japonskem podjetju delo zasnovano na sodelovanju, ne pa na tekmovanju, sem pisal že pred leti v knjigi Japonska od posnemanja do izvirnosti. Omenil sem, da delitev dela ni individualna, ampak skupinska. Meri se uspeh skupine, zato tudi skupina nosi odgovornost za rezultate dela. Kljub temu da je bila Japonska pod okupacijo ameriških sil in je prevzela številne vzorce zahodnega političnega in poslovnega življenja, ni od ameriškega managementa nikoli prevzela taylorističnih metod organizacije dela, ki so temeljile na individualnem učinku, individualni plači in medsebojnem tekmovanju. Zdaj, ko se ponovno poudarja, da je izhod iz neučinkovite socialistične družbe v tem, da se krepijo socialne razlike in tekmovalni duh, se mi zdi potrebno poudariti, da na Japonskem tudi sistem izobraževanja ne temelji na nagradah in kaznih oziroma na dobrih in slabih ocenah. Ameriška profesorica Catherine Le-wis, ki že sedem let proučuje osnovno šolstvo na Japonskem, meni, da je prav japonska osnovna šola izpeljala tisti način izobraževanja, o katerem ameriški šolniki nenehno govorijo, vendar ga niso sposobni uresničiti v praksi.
Japonski način osnovnošolskega pouka pa je v premožnih in siromašnih šolah uveljavil načela: samostojnega reševanja problemov, osebne odgovornosti in plodnega sodelovanja med učenci.
Učitelji navajajo otroke k skupinskemu reševanju problemov tudi tedaj, ko prihaja do resnih konfliktov med njimi. Učitelji v teh primerih praviloma ne posegajo v spor, ampak angažirajo sošolce, da skušajo pomiriti sprte součence. Zelo plodni so tudi sestanki ob koncu dnevnega pouka, ko učenci ocenjujejo svoje delo in predlagajo naloge za skupino ali za sebe, s katerimi bodo izboljšali svojo dejavnost in odpravili pomanjkljivosti, ki so jih sami opazili tisti dan. S takšno samoeval-vacijo se učenci navajajo na samostojno in odgovorno življenje, poleg tega pa učiteljem ni treba izrekati javne graje ali celo diskvali-fickacije posameznikov. Razumljivo je tedaj — pravi Catherine Lawis — da v ameriških osnovnih šolah nikoli ne vidite toliko nasmejanih in aktivnih otrok kot v japonskih.
K temu lahko dodamo opombo, da zgornje ugotovitve ne veljajo za japonske srednje šole...
Veljko Rus
Nadaljevanje prihodnjič
DELO stran 29
podjetje. Lani smo zgradili 174 hišic. Skušamo dajati zgled, da je mogoče z majhnimi sredstvi že zgraditi skromna, a primerna stanovanja. In ko si hočejo sami prebivalci zgraditi še boljše prebivališče, potem vemo. da so na pravi poti - postajajo ustvarjalni.
Človekoljubne organizacije bi morale nameniti več pozornosti vprašanju stanovanj. Npr. koliko denarja so dale evropske države oblastem, ne pa ljudem, ki so pomoči v resnici potrebni. Nedavno je prišel k meni uslužbenec Mednarodne banke in mi izročil denar. Bil sem začuden, pa mi je odgovoril: »Spoznali smo. da država denarja ne zapravi za revne. Zato bomo pomagali kar vam neposredno.« 25 let so potrebovali, da so prišli do tega spoznanja. »Opeko za Petra Opeko,« se je v šali domislil nekdo. Včasih imam občutek. da uradniki uglednih mednarodnih organizacij revščine od blizu sploh ne poznajo. Zanje so le številke na papirju sredi njihovega udobnega sveta.
Toda tudi reveži, s katerimi skupaj delate,
so vse prej kot nebogljene ovčice. Dediščina
njihove revščine so prostitucija, nasilje, zasvojenost — od drog do alkohola.
Skrajne revščine pri nas ne boste več videli. Če ne veste, kako so ti ljudje živeli prej in kako zdaj, je vse njihovo prizadevanje razvrednoteno. Kot mi je nekoč odvrnil novinar, ko sem ga na njegovo željo odpeljal v eno od naših naselij: »Zlagali ste se mi. Tukaj ni nobenega smetiščarja.« Zahvalil sem se mu za kompliment. Ne moremo izvažati veliko stvari, lahko pa bi izvažali pogum — izvažali v tem smislu, da je naša izkušnja možna tudi drugod.
Tem ljudem je treba zaupati, kljub temu da so nas nekateri že ničkolikokrat ogoljufali. Koliko ljudi se ne more spreobrniti in še naprej laže, krade, goljufa, se pretepa! Kako takemu človeku po vsem tem odpuščati?! Pa mu odpustite enkrat, pa drugič, tretjič. . . Včasih je treba do skrajnih meja. Nekoga, ki smo ga pripeljali s ceste, nočemo spet postaviti nazaj. Če se nekdo na enem mestu ne popravi, ga premestimo v drugo naselje, pa v tretje . .. Upanje, da se bo spremenil, ostaja. To nam daje vera.
Spominjam se, da smo nekega dne sprejeli medse tudi nekega kriminalca z družino. Kot karateist je sodeloval pri pretepu, v katerem je bilo ubitih približno 80 nasprotnikov. Po mesecu bivanja v našem naselju se je odbor odločil, da bo družino sprejel. Zgradil je pekarno. Po mesecu dni pa je začel spet popivati, postajati nasilen, dokler ni nekoga skoraj zažgal v pekarni. Odbor je takoj skli- ■ cal sestanek in zahteval, da mora oditi. Nobeno moledovanje ni več pomagalo - njegovo niti moje. Ves skesan je sedel na pragu svoje hišice in tarnal. Bili smo njegova zadnja možnost, zadnja opornica, ob pomoči katere bi se lahko popravil. Zasmilil se mi je, zato sem mu uredil premestitev v drugo naselje. To pa je bilo v glavnem mestu, od koder je bil zaradi kaznivih dejanj za 6 let izgnan. Po nekaj mesecih ga je odkril neki bivši oficir in mu zagrozil, naj se takoj pobere proč. Ko sem naslednjič spet obiskal naselje, me je poklical k sebi: »Oditi moram od tod. Resnično, kar ste vi storili zame, ni storil še nihče doslej. In da bi zaradi moje krivde požgali vas in pobili vse ljudi — tega ne bi mogel dopustiti. Daj mi svoj blagoslov...« Dali smo mu obleko, denar in ga peljali 100 kilometrov daleč od vasi. Podobne primere doživljam dan za dnem.
Ali kdaj ukrepate tudi čisto po človeško in
tisti hip pozabite na potrpljenje?
Mož je z lopato udaril svojo ženo po glavi. Takrat sem se tudi sam odzval z nasiljem. Dvema krepkima moškima sem naročil, da sta ga pripeljala k meni. Prijel sem ga in dvignil od tal, ga položil na tla in ga nekajkrat udaril z odprto dlanjo. Več je bilo vpitja, groze kot pa bolečine. Toda v navzočnosti nekaj 100 ljudi sem dobro vedel, kaj delam. Kasneje so mi sodelavci pripovedovali, da so pri ljudeh opazili zadovoljstvo s takšnim ukrepom. Toda sam sem prepričan, da nasilje ne spremeni človeka. Njega izjemoma je.
Ljudje vse svoje nezadovoljstvo nad revščino stresajo v obliki nasilja nad svojimi najbližjimi. Nekoč je 12-letni otrok hotel ubiti svojo mamo. Zakleniti sem ga moral v stranišče, najprej sem mu pripeljal zaušnico, dve, potem pa sem se z njim v stranišču pogovarjal ure in ure, da je prišel k sebi. Tudi to je naš vsakdanjik.
Kaj pa strokovno znanje? Ustanavljali ste
vendar cela naselja!
Najboljša šola, najboljša univerza je življenje samo. Ne podcenjujem napredka znanosti, toda znanost je vedno za časom. Jutri pa se morate znajti sami. Če bi bila znanost v resnici tako učinkovita, bi lahko reševala vedno nove probleme. K nam so prišli socialni delavci po štirih, petih letih študija na univerzi, pa niso znali delati z ljudmi. Ko so prišli v stik z ljudmi, ki so bili kost in koža, so bili izgubljeni. Študij ni absolutni pogoj za delo med reveži. Nekateri zahodnjaki mislijo, da so v primerjavi s črnci polni vrlin. Da bodo npr. v misijonih le dajali, domačini pa od njih le sprejemali. Pa domačinov še v njihovem jeziku ne znajo pozdraviti. Vedno dajejo le sebi prav. Se pravi: drugi so nedostopni, neolikani, vase zaprti. Ukalupljene vizije se ponavadi končajo z razočaranjem. V resnici so potem takšni ljudje na misijonu bolj v breme kot v pomoč. Kako pomagati, če v sebi ne premoreš veselja! Bogastvo služenja mora imeti misijonar, prostovoljec že doma. Če ne zbuja zaradi tega zanimanja tam, od koder prihaja, da tudi tam ne bo, kamor odhaja. Za nekatere je misijon le beg. Toda odločilna je odprtost človeka. Če ni nekdo odprt do nekoga, ki mu je enak v jeziku, navadah, mišljenju, kako bo do tistih, ki so povsem različni od njega. Samozadostnost grozi vsem. Ko prenehamo z dobroto in odprtostjo, zaidemo naj si bo v rasizem ali individualizem, ko nam ni mar za nikogar. Tisti, ki ne vidi reveža poleg sebe, ga tudi tam ne bo. Vse to je povezano. Treba je začeti doma, pri sebi. To je temelj. Začetek. Toda svet Afrike ne sme pozabiti. Vsak človek je potreben pomoči. Samo kako to pomoč razdeliti? Če ta pomoč dela ljudi še bolj odvisne od donatorjev, potem to ni pomoč. Če pa se z njo gradijo nove infrastrukture, če se zaostala družba postavlja na lastne noge, potem je pomoč dobrodošla in koristna.
Kako vam pravijo Malgaši danes?
Nedavno sem bil v nekem mestu, kjer me ne poznajo. Za seboj sem slišal klicati otroka: »Poglejte, vazaha!« Drugi pa mu je odvrnil: »To ni, vazaha, to je mompera.« Tako me kličejo najrevnejši: Moj oče.
Marjana Lavrič
SOBOTNA PRILOGA
NEMCI IN STRAH PRED TUJCI
Sajaste
evropske
sanje
-w-cmoč. obup, jeza. odpor, upor.
I	Približno tako se stopnjuje
I	ogorčenje, kadar ti največkrat
|	pijani najstniki sredi noči zažge-
Jl.	^1	jo vse. za kar si delal zadnjih
deset, dvajset ali celo trideset let (četudi v tuji državi), in imaš pravzaprav srečo, če jo odneseš zgolj z osmojeno kožo. Tudi zato se je po omenjeni lestvici, ki jo je na oni	drugi	strani spremljalo stopnjevanje
desničarskega nasilja od Rostocka preko Molna do Solingena, ta teden v Nemčiji ozračje nevarno naelektrilo.
Po brutalnem požigu v Solingenu se je namreč prvič zgodilo, da so tujci udarili nazaj. Ker niso več hoteli biti le nemočne in nezaščitene žrtve nasilja desničarskih skrajnežev ali pa zgolj mladoletniškega nasilja »kar tako«. Veliko je namreč namigov, da so nekateri požigi in napadi na tujce (samo v Severnem Porenju-Vestfaliji pa jih je bilo ta teden sedemdeset, med njimi deset novih požigov) marsikdaj zgolj svojevrstna oblika upora proti svetu odraslih. Del mlade generacije, ki je povsem zavozil, se namreč pogosto tako kot šestnajstletni za požig v Solingenu osumljeni Christian, namesto na nogometnih stadionih po nekaj pločevinkah piva pač razdivja nad »vsega krivimi tujci«. Marsikdaj celo zgolj zato, ker je to v določenem sloju mlade populacije »in« ali »cool« ali ker mladi divjaki, ki jih je družba pogosto morala vzgajati v poboljševalnih domovih, mislijo, da vedo, kaj je nacizem, če si na podlahtnico vtetovirajo kljukasti križ. nato pa v parku ob kupu praznih pločevink piva prepevajo svoje skinheadov-ske zmazke o tem. da bi bilo treba pobiti vse Turke in posiliti vse Turkinje. Tudi zaradi takega nasilja, ki mu nemške oblasti očitno niso kos. so mladi radikalni Turki .minuli teden svojim nemškim vrstnikom prvič vrnili z enakimi grožnjami in z njihovim orožjem - s palicami za baseball, noži, pretepi in celo prvimi požigi.
Es reicht! Zdaj je pa dovolj, je v nemščini čez celo prvo stran takoj po požigu v Solin-, genu zapisal turški dnevnik, ki izhaja v Nemčiji. Kljub uradnim pozivom Bonna in Ankare, naj nihče na nasilje ne odgovarja z nasiljem. A je bilo vse zaman. Zdaj boste morali braniti Nemce, je bila za minuli teden tipična izjava nekega mladega radikalnega Turka, ki jo je med eno izmed demonstracij zabrusil v brk policistu. Potem pa se je pravzaprav šele začelo. Požar1. za požarom, demonstracije proti nasilju, ki so se praviloma sprevračale v obračune levičarskih Kurdov, ki so se (skupaj!) z mladimi desničarskimi turškimi nacionalisti spravili nad obritoglavce, v vse te obračune pa so se spretno vmešavale skupine tako imenovanih nemških avtonomnih. Ti so namreč po možnosti vedno tam, kjer se mečejo kamenje ali steklenice, pa naj so tarče policisti. politiki ali izložbe. Škodo že merijo v milijonih mark. Še večja bo tista, na katero zaradi upadanja izvoza in tujih investicij v »do tujcev sovražno Nemčijo« znova opozarjajo ekonomisti. Toda največja bo moralna škoda. Kajti po Solingenu je v Nemčiji v marsičem že pogorela tudi ideja o sredi združujoče se Evrope razvijajoči se multikulturni Nemčiji, v kateri bo prostemu pretoku kapitala, blaga in storitev sledil tudi prost pretok ljudi.
Pravzaprav bi moral biti vrstni red teh »prostih pretokov« obraten. Le kako da po prvem januarju 1993, ko je dvanajsterica odprla meje za vse, le za ljudi še ne, to doslej ni padlo v glavo še nobenemu evropskemu demokratu ali človekoljubu? Toda saj to vprašanje vsaj v Nemčiji zdaj nekaj časa ne bo aktualno. Po Molnskem požigu pred približno pol leta. ko so milijoni Nemcev dosegli skorajda nemogoče, saj so s svetlobnimi verigami svet in sebe prepričali. da v novi Nemčiji ni prostora za sovraštvo do tujcev, se je namreč Nemcem svet še enkrat postavil na glavo. Najslabše pa je to, da po Solingenu skoraj nihče več ne verjame, da bi bilo s kakršnimikoli svetlobnimi verigami še mogoče bistveno popraviti razmere. Te že preveč spominjajo na rasne nemire v kakšnem Los Angelesu ali Chicagu.
Se torej niti Nemci, ki so tako drago plačali svojo nacistično preteklost, niso prav nič naučili iz zgodovine, ali pa je res, da se skozi vso zgodovino gospodarske težave vedno in tudi v najbolj razvitih državah kažejo na enak način kot v vseh večnacionalnih skupnostih — s tako ali drugače dvignjenimi prsti ali pestmi, praviloma vedno uperjenimi proti vsega krivim tujcem. Turki v Nemčiji pravijo, da je res tako. Celo tisti, ki se kot profesor Faruk Sen, ki vodi Center za turške študije na univerzi v Essnu, profesionalno ukvarjajo z mednacionalnimi problemi, so prepričani, da je sovraštvo do tujcev v Nemčiji mogoče enačiti s sovraštvom do Turkov. Ti so namreč čez noč postali neke vrste nemški »bosanci« (v slovenskem in zaničljivem pomenu besede, seveda). Vedno so pri roki in perfektno so drugačni, kot je Faruk Sen dejal za Der Spiegel. So namreč drugačne kulture in drugačne vere, povrhu pa še na prvi pogled drugačne polti in črnih las. In kar je najpomembnejše, celo v tridesetih letih se jim ni uspelo ( niso smeli, mogli, hoteli?) integrirati v nemško družbo. Ker jih je 1,8 milijona, so med drugimi veliko bolj razpršenimi tujci najbolj na očeh, saj jih je mogoče najti povsod. Turška mladina, ki je pogosto rojena v Nemčiji, je mladim Nemcem večkrat celo neposreden tekmec v šolskih klopeh, v bitki za delovna mesta, za stanovanja..., zato ni čudno, da marsikateri skinhead meni, da so med vsemi tujci prav Turki (ob azilantih) »sovražnik številka ena«. Pa čeprav gospodarske statistike kažejo, da si Nemčije po tridesetih letih, odkar je vabila tujo delovno silo in si nakopala sedanje težave, brez Turkov ni več mogoče zamisliti.
Turki so namreč v minulih treh desetletjih enostavno postali del gospodarskega življenja države. To jih je vsrkalo brez nacionalnih predsodkov in danes, pa naj je to komu všeč ali ne, predstavljajo kupno moč, ki je letno vredna petdeset milijard mark. Če so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih še homogena skupina revnih, so danes pomembna množica davkoplačevalcev, celo delodajalcev. Turki v Nemčiji namreč nimajo le svojih vrtcev, mošej, časopisov, televizijskega programa, majhnih trgovinic in popravljalnic ali zanikrnih bistrojev s turškimi »specialitetami«, ki jih je mogoče videti na vsakem koraku. Tako imenovani kebab-kapitalisti, kot jim pravi Zeit Magazin, imajo namreč tudi svojo verigo samopostrežnih trgovin, vodijo več kot 35 tisoč podjetij, med katerimi so tudi nekatera precej velika, zaposlujejo približno 125 tisoč delavcev, med njimi tudi Nemce, navsezadnje pa imajo tudi turške banke in so glede na svoj položaj v državi spretni varčevalci. Bodisi tistih prihrankov, ki jih pošiljajo v svojo domovino, ali pa onih, ki jih vlagajo v nakupe nepremičnin, stanovanj ali hiš v Nemčiji. Po nekaterih podatkih je več kot 40 tisoč Turkov v Nemčiji že kupilo svoja stanovanja ali hiše.
Toda Turki se v Nemčiji v minulih tridesetih letih (skoraj sedemdeset odstotkov jih
tu živi že več kot deset let) seveda niso nalezli le nemških lastnosti, zaradi katerih se spremenijo v Nemce, kadar so v svoji pravi domovini Turčiji, hkrati pa so še vedno Turki, kadar so v svoji drugi domovini Nemčiji. V tej nehvaležni vlogi razseljenih oseb, ki so jo mnogi dojeli pravzaprav šele zdaj, ko so jih obritoglavci začeli preganjati in jim požigati prebivališča, so se navzeli tudi drugih manir svojega neasimiliranega statusa. Tako imajo med drugim tudi svoje ekstremiste, svoje desne in leve skrajneže, militantne skupine, islamske fundamentaliste in tudi celo vrsto čisto običajnih margi-nalcev, ki jih vedno uspešno proizvaja življenje v takih ali drugačnih getih. Ne samo v tistih pravih, čeprav je tudi takih v Nemčiji nekaj, ampak predvsem v onih miselnih. Kajti Turki in Nemci so si tudi po tridesetih letih še vedno tako tuji, kot so si bili. Tudi v Nemčiji se namreč demokracija, svoboda, odprtost, rasna in nacionalna enakost in vse tisto, kar naj bi bilo značilno za sodobne, razvite in odprte demokracije, tako kot je to žal še vedno v večini človeških glav tega sveta, konča pri tako značilnem stavku zaskrbljenega očeta, češ, draga hči, poroči se s komerkoli hočeš, četudi je dolgolasec ali obritoglavec, samo da ne bo črnec, musliman, Kitajec. . .
Pri tem dejstvu, ki mu je treba dodati le še ščepec tistega neonacizma, ki nikoli ni povsem izginil pri čisto vseh Nemcih, potem pa vse skupaj postaviti na nov osemdeset-milijonski krožnik, na katerem se mešata dekadentnost Zahoda in ideološka zmeda Vzhoda, ter vse garnirati s pogosto povsem izgubljenimi iluzijami mlade generacije, pa »mešanica« starega in novega postane neprebavljiva. Nekaterim se celo zdi, kot da bi se recepti iz »oseminšestdesetih let« obrnili na glavo in da danes sinovi nekdanjih bojevnikov proti takim ali drugačnim miselnim monopolom svoje nad združevalnimi procesi navdušene očete z nasiljem opozarjajo, da bodo nekateri monopoli vseeno morali ostati, pa naj so še tako črni. Nemci namreč šele danes, ko se sprašujejo, odkod pri delu mlade generacije tako katastrofalno pomanjkanje temeljnih vrednot civilizacije, da so posamezniki sposobni celo zahrbtnih požigov in umorov iz tako medlih vzrokov, kot je imaginarno sovraštvo do tujcev, previdno ugotavljajo, da je vse skupaj pravzaprav v marsičem tudi posledica sodobnega življenja, v katerem ljudje živijo drug mimo drugega. To velja še zlasti za odnos do tujcev in za tisti prikriti šovinizem, ki se na primer kaže v stavku, saj za Turka si pa to kar dobro naredil. Tako je celo v tistih višjih slojih družbe, kjer še danes nikomur ne pride na misel, da bi na primer stanoval tam, kjer stanujejo Turki. Bolj ko se spuščamo po socialni lestvici, bolj brutalno se kažejo ti odnosi in navsezadnje pri takih povsem nesocializiranih posameznikih, kakršen je na primer šestnajstletni Christian, domnevni požigalec iz Solingena, privedejo do tega, da se fant, ki ga v življenju ni navduševalo nič drugega kot Schalke 04 in popivanje s kameradi, preprosto ni vozil v mestnih avtobusih, ker je v njih »smrdelo po azilantih«.
To pa je že tista faza sovraštva do tujcev, ki ta trenutek v Nemčiji zbuja največ skrbi. Ne toliko zaradi razširjenosti kot zaradi zakoreninjenosti, saj prve preiskave dajejo slutiti, da v napadih na tujce ne gre v prvi vrsti za organizirano in iz enega centra vodeno nasilje desničarskih skrajnežev, ki bi imelo dosledno neonacistično ozadje v političnem pomenu te besede, ampak marsikdaj bolj za nasilne izpade v svojo »pravico« prepričanih razpršenih skupin agresivnih in alieniranih posameznikov, ki jih desni ekstremizem seveda le s pridom izkorišča. Boj proti takemu stihijskemu, pa vendar kot v znamenje solidarnosti med podobno mislečimi skupinami mladih nasilnežev časovno očitno usklajenemu nasilju, pa bo seveda trd oreh za pravno državo in njen represivni aparat, saj storilcev ni mogoče hitro izolirati, tujcev pa ne učinkovito zaščititi. Ne s policijo, ki ne more stati pred vsakim stanovanjem, v katerem živijo tujci, ne z dvojnim državljanstvom, ki se v političnih razpravah že pojavlja kot ena izmed možnih hitrih političnih rešitev, s katerimi naj bi tujcem dali enakopravnejši status in jih vsaj navidezno bolje integrirali. Vsako noč namreč lahko zagori kjerkoli in vsakemu izmed šest in pol milijona tujcev se lahko zgodi, da se bo kakšnemu opitemu obritoglavcu zazdel prevelik smrduh in bi mu zatorej kazalo malce podkuriti.
Boj proti nasilju nad tujci se bo torej moral začeti v vrtcih, pravijo nekateri, če bo seveda tiste mlade nasilneže, med katerimi jih je kar 70 odstotkov mlajših od 21 let, ob tem mogoče prepričati, da njihova mladost ni tako črna zaradi tujcev, da pa lahko zaradi njihovih črnih pogledov na tujce postane resnično črna za vse. Je mar v tem skrit tudi odgovor na vprašanje, zakaj je celo v najbolj razvitem delu Evrope svoboden pretok kapitala, blaga in storitev že mogoč, svoboden pretok ljudi pa še ne? Ali bo torej tudi razvita Evropa morala začeti v vrtcih in z malo šolo sožitja med tujci, če bo seveda hotela dojeti novim gospodarskim razmeram ustrezen in nujen humanizem tretjega tisočletja?
Damijan Slabe
MEDICINSKA REVOLUCIJA
Prvi otroci z novimi geni
anes sta videti Ashanthi DeSilva in Cynthia Cutshall kot vsi drugi ;S:	|Hveseli šolarji. Enajstletna Cynthia
^Vje kot angelček iz Cantona v Ohiu s svetlorjavimi lasmi in zmeraj dobre volje. Rada igra baseball. Šestletna Ashanthi pa je plaha, okroglolična deklica iz predmestja Clevelanda in rada riše. Po tem, kako radi se smejita in kako polni energije sta, pač ne bi mogli sklepati, da sta veliko pretrpeli in da imata viden položaj v zgodovini medicine.
Ashanthi in Cythia sta postali medicinski pionirki, ker ju je zadela huda kombinirana imunska nezadostnost (SCID). Rodili sta se namreč s poškodovanim genom, ki je opusto-šil njun imunski sistem in zaradi katerega sta postali ranljivi za vsako klico, na katero sta naleteli. Že od zgodnjega otroštva so se jima vrstile ena infekcija za drugo, od prehladov do smrtonosnih infekcij s pljučnico. Pred
dvajsetimi leti bi ju zdravniki vtaknili v plastični mehur in ju tako obvarovali pred klicami. Takšen zaščitni plašč je varoval Davida, znamenitega »fantka v mehurčku«, ki je v sedemdesetih letih s svojim bojem s SCID zbujal usmiljenje po vsej Ameriki in navdihnil bridko pesem Paula Simona.
Od Davidove smrti se je zdravljenje nekaterih oblik SCID izboljšalo. Presajevanje kostnega mozga in nova zdravila so omogočila otrokom, da jim ni treba čemeti v mehurju. Ker pa še niso znali popraviti pomanjkljivega gena niti ozdraviti bolezni, je bilo Cynthiino in Ashanthijino življenje neskončna vrsta potovanj v bolnišnico, pa še strah, da bo zdravljenje kdaj odpovedalo. Nekega dne je Cynt-hia vprašala mater: »Mami, ali bom umrla?«
Obe z Ashanthi bi zares verjetno umrli, če ne bi sodelovali v pomembnem poskusu, ki so ga leta 1990 začeli zdravniki W. French Anderson, Michael Blaese in Kenneth Culver z ameriškega državnega inštituta za zdravstvo (NIH). Ti dekleti sta prva bolnika nasploh, ki so ju zdravili s človeškimi geni. Gre za razvijajoče se novo področje, ki bi lahko naredilo revolucijo v medicini. Znanstveniki že znajo cepiti in spajati gene in so zato lahko zamenjali pomanjkljive gene v belih krvničkah deklic z normalnimi geni. Trenutno teče več deset podobnih eksperimentov. Trudijo se najti način zdravljenja za vse, od raka do aidsa.
Na začetku tega meseca je ameriška javnost prvič slišala o genski terapiji: za SCID so zdravili dva kalifornijska novorojenčka. Pot v to novo področje medicine pa sta utrli Ashanthi in Cynthia. Ko so ju začeli zdraviti, njunih imen niso dali v javnost. Zdaj, po dveh letih, pa so njuni starši in zdravniki sklenili povedati njuno zgodbo. Postali bosta »raziskovalni odposlanki« za zdravstveno agencijo March of Dimes in nastopali v javnosti, da bi ljudi poučili o potencialnih kori-stih genske terapije. Sledi njuna zgodba, ki temelji na obširnih lanskih intervjujih ž njuno družino in zdravniki. To je kronika stisk, upanja in poguma, vpogled v tisto, kar bo morda obveljalo za najpomembnejši medicinski preboj 20. stoletja.
Rojeni nesrečni___________________________
Ashanthijine težave so se začele malo po tistem, ko je 2. septembra 1986 prišla na svet in se ji je vnel popek. Kljub temu da je bilo to nenavadno, ni temu nihče posvečal pozornosti. Njeni starši so imeli polne roke dela, kajti mesec dni pred tem je virusni encefalitis zadel možgane njene starejše sestre Anoushke, tako da ni mogla normalno govoriti ne hoditi. Kmalu po Ashanthijinem rojstvu je njen oče Benedict Raj DeSilva preselil svojo družino s Šrilanke v North Olmsted v Ohiu, kjer je delal kot kemični inženir za podjetje B. F. Goodrich.
Za družino so napočili še hujši časi. »Ko Ashanthi še ni bilo leto dni, se je začelo njeno zdravje slabšati,« se spominja njen oče. »Prehladila se je in se je prehlada silno težko rešila. Težko je dihala.« Nenehno ji je teklo iz nosu. Le z močnimi antibiotiki so preprečili pljučnico. Končno je začela še bruhati in hujšati. Nekoč srečen, miren otrok je nenehno jokal.
Za DeSilvove se je začela Odiseja, ki jo poznajo starši, katerih otrok ima redko bolezen. Zdravniki, drug za drugim, niso ugotovili, kaj bi ji bilo. Ugibali so o astmi, bronhitisu, alergijah. DeSilvovi so brezmadežno očistili hišo, kupili posebne rjuhe in prevleke za blazine iz naravnih vlaken, priskrbeti Ashanthi napravo za čiščenje pljuč in ji redno dajali antibiotike in zdravila proti astmi. A nič ni pomagalo.
Medtem se je novembra 1987 rodila tretja deklica Dilani. Pred njenim rojstvom so zdravniki razpoznali kromosomsko nenormalnost, vendar so DeSivovima zagotovili, da zaradi tega ne bo nobene škode. Vendar so se zmotili. Dilani je, stara komaj nekaj mesecev, doživela čuden napad, ki ji je resno
poškodoval možgane, tako da je zdaj duševno zaostala. Ta stopnjujoča se tragedija bi družino skoraj pokopala.
Potem pa se jim je spet nasmehnila sreča. Neki pediater alergolog je ugotovil, da ima Ashanthi nizko raven protiteles, posebnih proteinov, ki jih tvorijo bele krvničke za boj proti infekcijam. Poslal je DeSilvove v Mavrično bolnišnico za dojenčke in otroke v Cleveland k strokovnjaku za imunologijo dr. Ricardu Sorensenu. Četudi je Ashanthiji-na oblika dednega SCID neverjetno redka (na svetu živi le 30 ljudi z njo), je Sorensen pred tem že videl take bolnike. Pravzaprav se je ravno ukvarjal z enim od njih, ko so prišli DeSilvovi.
Tisti bolnik je bila Cynthia Cutshall. Čeprav je bila ob rojstvu videti zdrava, je v predšolski dobi zbolela za kroničnim vnetjem sinusov, ki je pogosto povzročilo pljučnico. Pri štirih letih je bakterija, ki povzroča vnetje sinusov, napadla levi kolk in ogrozila sklep ter sploh hojo. Kirurgi so brž izrezali vneto
tkivo in rešili kolk, a deklica je ostala priklenjena na posteljo še mesec dni, dokler se ni zacelil.
Dva tedna po tistem, ko so Cynthii nehali intravenozno dovajati antibiotike, je zbolela za novim vnetjem sinusov. Njeni starši, Susan in William, specialist za dihala, so zahtevali, da je treba nekaj ukreniti, in poslali so jih k Sorensenu v Rainbow Babies. Preiskava je pokazala, da je Cynthia nekaj posebnega. Ni imela ne mandljev ne polipov v nosu ne priželjca, pomembnega središča za imunski odziv, ki normalno leži pod prsnico. Laboratorijski testi so pokazali, v čem je težava: Cynthia je podedovala gensko mutacijo, zaradi katere njeno telo ni ustvarjalo encima adenozindeaminaze ali ADA. Brez njega pa so bele kvničke njenega imunskega sistema umrle že ob samem nastanku v kostnem mozgu in jo pustile brez moči proti vnetjem.
Prav v času, ko je Sorensen postavil diagnozo za Cynthio, so raziskovalci pri Enzon Inc. majhni biotehnološki družbi v New Yerseyu, razvijali zdravilo zanjo. Odkrili so način, kako bi kemično spreminjali kravjo ADA, tako da bi bila uporabna za zdravilo za ljudi. Zdravniki medicinskega centra univerze Duke pa so ravno začeli preskušati zdravilo z imenom adagen. Cynthia je postala četrti otrok, ki ga je dobil. Njen imunski sistem se je odzval počasi in po nekaj mesecih so kronična vnetja ponehala. Preživela je celo potencialno smrtonosno nalezljivo bolezen — norice. »Enkrat na teden smo ji dajali manj kot kubični centimeter te snovi, pa se je vse spremenilo,« pravi Sorensen. »Prav srhljivo.«
Tako je Sorensen septembra 1988, ko je prišla Ashanthi DeSilva v Rainbow Babies, že imel dokaj dobro predstavo o nezadostnosti ADA, ki jo povzroča1 SCID. Ashanthi se1 je1 ujemala s to sliko. Novembra tistega leta je-postala deveti otrok, ki so ji dali adagen.
To zdravilo visoke tehnologije je sicer čisto nedvoumno rešilo življenje obeh otrok', ni ju pa ozdravilo, poleg tega sta deklici imeli zaplete. Ashanthi se je na primer hudo odzvala na to zdravilo, tako da se ji kri občasno ni normalno strjevala. Dobila je podpludbe že ob pritisku na kožo, resne težave pa so se pojavile zaradi notranjih krvavitev. Opomogla si je z intenzivnim zdravljenjem, vendar je to obdobje močno preplašilo njene starše.
Nekateri otroci, ki prejemajo adagen, so ostali zdravi, nekaterim pa se zdravje postopno slabša. Dva sta kar kmalu umrla, eden od njiju je bil hudo bolan otrok, ki je umrl že v prvem tednu zdravljenja. Drugi je bila deklica, ki je zbolela za boleznijo, pri kateri je njen prebujeni imunski sistem napadel in uničeval njene lastne rdeče krvničke. Te reakcije niso mogli nadzorovati in po nekaj mesecih je umrla. Morda najbolj žalosten primer pa je smrt Tare Dew septembra 1992, bistre petnajstletne žrtve SCID iz Bellevuja v Nebraski, ki je_ bila drugi otrok, ki so mu dajali adagen. Štiri leta je to zdravilo večalo njeno odpornost, navsezadnje pa se ji je zdravje poslabšalo, delno tudi zato, ker so nenehne infekcije, kot pravi dr. Michael Hershfield, znanstvenik z univerze Duke, ki je pomagal razviti to zdravilo, dobesedno uničile pljuča, že preden so jo začeli zdraviti z adagenom.
Adagen je torej v najboljšem primeru problematično sredstvo, ki pa ne ozdravi. Treba se je bilo lotiti korenin vzroka te posebne oblike SCID: poškodovanega gena, ki to bolezen povzroča.
Utiranje poti_____________________________
Sanje o genski terapiji za SCID so se izkristalizirale leta 1983, ko je W. French Anderson, vizionar pri NIH, vzel nezadostnost ADA za najprimernejšo bolezen za preskušanje genetskega zdravljenja. Njegova skupina se je ukvarjala s tem, da bi uporabili tehnologijo
genskega transferja, ki so jo razvile bazične raziskave, pri medicinskem zdravljenju. Anderson je bil še prav posebno uspešen pri uporabi virusnih delcev, imenovanih retrovi-rusi, kot nosilcev za prenos genov z ene celice na drugo.
V	času od 1988 do 1989 so clevelandski zdravniki poslali krvne vzorce Ashanthi in Cynthie Andersonovima sodelavcema Michaelu Blaesu in Kennethu Culverju v NIH. Culver je z Andersonovo metodo genskega transferja pokazal, da se da normalen gen ADA vstaviti v dekličine pomanjkljive krvničke. Ko je bil novi gen enkrat na svojem mestu, je začel izločati manjkajočo ADA in celice so tako postale normalne. V laboratoriju je to delovalo in znanstveniki pri NIH so upali, da bo tudi pri otroku.
Na začetku leta 1990 so si začeli zdravniki zavzeto prizadevati za dovoljenje, da bi smeli preskušati gensko terapijo na ljudeh. Predlagali so. da bi samo odstranili bele krvničke iz otroških teles in jim vnesli normalne gene. Nato bi celice gojili v laboratoriju, dokler se ne bi razmnožile v milijarde. Končno bi vnesli ozdravljene celice nazaj v otroka. Teoretično bi popravljene celice normalno delovale.
Ta predlog pa je bil sporen. Nekateri znanstveniki so pravilno opozarjali, da tako zdravljenje ne bi ozdravilo otrok. Bele krvničke živijo le nekaj mesecev, tako da bi se moral bolnik vedno znova zdraviti. Bolje bi bilo počakati, so trdili nasprotniki, dokler znanstveniki ne razpoznajo izvirnih celic, dolgoživih materinskih celic kostnega mozga, ki porajajo vse druge krvničke. Genetsko zdravljenje izvirnih celic bi za zmeraj ozdravilo vse krvničke pri otrocih.
V	ozadju so bile pritožbe kritikov genskega inženiringa, ki jih je vodil odvetnik Jeremy Rifkin, znani gnjavež znanstvenikov. Po Rif-kinovem mnenju se znanstveniki gredo Boga, sleherno vmešavanje v gene, ne glede na dobre namene, pa pomeni nevaren prece-dens.
Medtem ko so se strokovnjaki prepirali, pa so družine živele v strašnem strahu. »Upala in molila sem, da bi Ashanthi omogočili genetsko zdravljenje,« se spominja njena mati Emma Van Cuylenberg DeSilva. »Vedela sem, da bi jo ozdravilo, da bi bilo boljše kot adagen. Da bi bila zdrava za zmeraj.«
Tehnično in politično razpravljanje se je vleklo še celo pomlad in poletje 1990. Končno je zmagalo mnenje zdravnikov NIH, ki so prepričali razne nadzorne odbore, da je poskus pameten in da je napočil čas, da ga začno.
Nastajanje zgodovine
Štirinajstega septembra 1990 je Culver prišel k Ashanthijini postelji na intenzivnem oddelku bolnišnice NIHV Bethesdi v Marylandu. S seboj je nosil majhno plastično vrečko, v njej pa prve celice, pridobljene z genskim inženiringom in namenjene zdravljenju človeške bolezni. Medtem ko ga je Ashanthi brez solza opazovala, je povezal vrečico z intravenoznimi cevkami, pritrjenimi z iglo v njeno levico. Tisti hip je začel v Ashanthijino telo dovajati celice. Začelo se je razvpito in velikokrat preloženo zdravljenje ljudi z geni. Enostaven postopek — pravzaprav samo vbrizganje snovi — naj bi simbolično za zmeraj spremenil način gledanja zdravnikov na bolnike, njihove bolezni in človeške gene. Za tem dejanjem se skriva dvajsetletni trud, da bi zmagoslavje genskega inženiringa na začetku 70. let uporabili za zravljenje bolnikov.
Skupina z NIH je začela s preskusnim odmerkom, 50 milijoni dekličinih lastnih celic, ki so jih obdelali z genskim inženiringom tako, da so jim dodali nadomestni gen. Brizgalka se je v trenutku izpraznila, napetost v sobi pa zrasla. Zdravniki, sestre in starši so čakali na odziv. Ashanthi je spokojno sedela na snežno belih rjuhah in odsotno pogledovala od ljudi v sobi k televizijskemu zaslonu nad posteljo in spet nazaj. Zanjo to pač ni bilo nobeno medicinsko junaštvo, ampak le še eden iz neskončne vrste kliničnih postopkov, ki so polnili njeno mlado življenje.
Kasneje so ji vbrizgali še preostanek z genetskim iženiringom obdelanih celic, vsega milijardo, le da so ji te na poseben Andersonov ukaz vbrizgali v telo počasneje. Nenaden dotok genetsko spremenjenih celic bi lahko povzročil kako nepričakovano reakcijo. Ni maral, da bi mu umrl že kar prvi bolnik.
Kot bo pisalo v medicinskih kronikah, Ashanthi DeSilva ni umrla. Ravno nasprotno, kar zacvetela je. Kmalu nato je bila skupina z NIH pripravljena poskusiti enako zdravljenje pri takrat devetletni Cynthii. 30. januarja 1991 je postala drugi človek na svetu, na katerem so poskusili genskim zdravljenje.
Anderson je bil nadvse zadovojen. »To prvo zdravljenje je bilo bolj kot karkoli drugega
družbena in kulturna zmaga,« pravi. »Z njo je prodrlo celo področje zdravljenja s človeškimi geni.«
Otroka sta sicer še naprej dobivala injekcije adagena, laboratorijski testi pa so prepričlji vo kazali, da sc je njun obrambni sistem popravil zaradi zdravljenja z geni. Zdravniki NIH ne marajo razpravljati o posameznih laboratorijskih ugotovitvah, dokler ne objavijo znanstvenega poročila o tem, vendar so na svojih javnih nastopih že opisali, kako napredujeta otroka. Zaradi okrepljene imunske reakcije so ju lahko cepili proti otroškim boleznim, na primer proti oslovskemu kašlju. Poleg tega so se jima popravili mandlji.
DeSilvovi so prej imeli Ashanthi le doma, nikoli ni mogla med ljudi, še v trgovino ne. Potem ko so jo začeli zdraviti z ADA. je že lahko šla v šolo in začela plavati tako kot drugi otroci. Pri Cynthii pa so prenehala boleča vnetja sinusov, za katerimi je nenehno trpela poprej.
Obe družini pa sta si želeli Se več. Želeli sta si, da bi prenehala negotovpst in da bi se nehala tudi pogosta, moteča potovanja v Bet-hesdo. kjer so deklici zdravili z geni. Želeli sta si. da bi ozdraveli. »Tako je kot na vrtiljaku,« je dejala Susan Cutshall. »Zdravljenje pomeni, da morata eden od staršev in otrok za več dni pustiti delo in šolo.« Cynthia, ki je zdaj v šestem razredu, ni marala povedati sošolcem, kam gre. Bilo jo je strah, da bi jo dražili, češ da ni normalna. V bolnišnici jc pogosto neutolažljivo jokala, zlasti med tistimi tremi urami, ko soji jemali bele krvničke. Dva tedna po tistem, ko so ji vbrizgali celice s popravljenimi geni, pa je včasih dobila vročino in ji je bilo slabo.
Ashanthi sicer ni imela teh stranskih učinkov, vendar se je med dolgotrajnim postopkom v bolnišnici ta običajno stoični otrok kar zvijal od nelagodja. Ashanthi je bila še premajhna in preplaha, da bi se dalo pogovarjati z njo o pomenu zdravljenja. Celo starejša Cynthia je bila redkobesedna: »Nerada govorim o tem. Preveč čudno je.« Kadar je stopala skozi vrata bolnišnice NIH s 500 posteljami, je pogosto dejala: »Mami, kako sovražim ta kraj.«
Prizadevanje za dokončno ozdravitev
Ves ta čas pa so si zdravniki obeh deklic prizadevali najti način, ki bi ju rešil bolnišnice in terapij. Anderson, Blaese in Culver so, družno z drugo skupino NIH, ki sta jo vodila strokovnjaka za kri Arhtur Nienhuis in Cvnt-hia Dunbar, uporabili novo tehnologijo.Nienhuis in Dunbarova sta namreč našla način za osamitev izvirne celice kostnega mozga. Če bi se zdravnikom NIH posrečilo zbrati in genetsko popraviti dovolj teh celic, bi te lahko nenehno proizvajale dovolj belih krvničk, da bi bili deklici za zmeraj ozdravljeni. Spomladi so bili znanstveni že pripravljeni na ta postopek.
Tako je Cynthia na začetku maja prišla v NIH in postala prvi človek, katerega genetski ustroj je za zmeraj spremenil človek sam. (Podoben poskus so nekaj tednov pred tem izvedli na anonimnem otroku v Italiji, teden dni zatem pa še na dveh dojenčkih v Kaliforniji.) Prvih pet dni je Cynthia dobivala zdravilo, ki je izpralo vse pomembne izvirne celice iz njenega kostnega mozga v krvni obtok. Nato so ji na veliko veno na prsih namestili plastično cevko. Zdravniki so izčrpali kri, osamili izvorne celice in jih izpostavili retro-virusom, ki vsebujejo normalen gen ADA.
Seveda ne bi mogli povedati, koliko teh celic je sprejelo novi gen in morali bodo počakati, da vidijo, ali se bodo te celice preselile nazaj v kostni mozeg, kamor bi se morale. Ne da bi vedeli, kakšni bodo rezultati, so se vseeno razveselili, da Cynthia po tem postopku ni imela nepričakovanih stranskih učinkov. »Dobro se je počutila,« je dejal Blaese. »Kar dobro je prenesla vse skupaj.« Sami deklici pa je le odleglo, da je operacije konec. Če se bo ta poskus pri Cynthii obnesel, ga bodo poleti ponovili na Ashanthiji.
In če se bo? Potem bosta oba otroka prvikrat v svojem kratkem življenju popolnoma normalna. Nič več jima ne bo treba potovati na NIH. To zdravljenje bo enkratna genska terapija. Pomenilo bo, da je tista vrsta bolezni, ki je zaprla Davida v mehur, ozdravljiva. Sčasoma bo imelo možnost normalnega življenja na tisoče ljudi, ki trpijo za drugimi nenavadnimi in eksotičnimi motnjami, ki jih povzročajo drobne genske mutacije, na primer tisti s prirojeno sladkorno boleznijo, cistično fibrozo, Duchennovo mišično distrofi-jo in hemofilijo. Končno se bodo genetsko lotili še drugih, bolj navadnih bolezni, ki so le delno dedne (bolezni srca in rak). Vse to
zato, ker je nekaj znanstvenikov sanjarilo o genskem zdravljenju in ker sta si odločni družini iz Ohia z dvema pogumnima majhnima deklicama drznili verjeti v te sanje.
Time, London
Z;
t
I
J.
/
SOBOTNA PRILOGA
Marko Kočevar
MED DRUGIM
Za večnost - prestopit, prosim!
Citat: »Če bomo Slovenci na tem področju še naprej tako caga vi. bomo samo zaradi cest v celotni biološki masi izgubili kakšni dve leti življenja, saj vsakokrat, ko se peljemo na relaciji Maribor—Ljubljana. izgubimo eno uro življenja.« (Sobotna priloga. Okrogla miza o gospodarstvu)
Blagor njim. ki vedo, kam se na tej poti skozi življenje pride, koliko je pot dolga v celoti in kolikšna je zamuda, če je vključena tudi relacija Maribor—Ljubljana.
Ali je smisel življenja v tem, da pridemo eno uro prej?
»Ali vam je vseeno, če umrete pet minut prej?
Vseeno.
In če je to zdajci?« (Marko Švabič)
Ali tisti, ki so se rodili v Mariboru in niso nikoli potovali v Ljubljano, živijo eno uro dlje? In če to ponavljajo kar naprej
—	namreč ne potujejo v Ljubljano — ali tudi kar naprej pridobivajo na življenju?
Mariborčani, ki neskončnokrat niso šli v Ljubljano, so večni.
S kolikšno hitrostjo bi morali potovati, da bi izgubili »nič« življenja?
Odgovor na vprašanje, ali smo izgubili ali pridobili eno uro življenja, je odvisen od tega. kaj smo v tisti uri počeli. Življenje nas živi, pa naj bomo hitri ali počasni. Življenje je parazit, ki se z nami preživlja.
(Prijatelj je pripovedoval, kako je nekje na poti iz Maribora v Ljubljano zavil na stransko pot in tam je izgubil eno uro življenja. Pravzaprav sta bili izgubljeni dve uri. ker sta bila dva. Vendar še danes trdi, da je bila to najlepša ura njegovega življenja, čeprav je imel pozneje nekaj problemov zaradi nove biološke mase.)
Bili pa so tisti, ki so hoteli na relaciji Maribor — Ljubljana prihraniti eno uro življenja in so izgubili celo življenje.
Toda — ali lahko govorimo o tem, koliko življenja je nekdo izgubil, če pa nihče zanesljivo ne ve, koliko bi mu ga bilo usojenega, če ne bi šel na pot med Mariborom in Ljubljano?
Človek, posebej še Slovenec, je na poti k smrti.
S hitrejšo cesto med Mariborom in Ljubljano bo prišel tja eno uro prej.
»Vprašanje: kaj storiti, da ne bi zapravljal časa? Odgovor: občutiti ga v vsej njegovi raztegnjenosti. Sredstvo: prebiti po cele dneve v zobozdravniški čakalnici na neudobnem stolu; preživeti nedeljske popoldneve na svojem balkonu; poslušati predavanja v jeziku, ki ga ne razumeš; izbirati najdaljše in najmanj pripravne železniške zveze...« (A. Camus: Kuga)
... in potovati na relaciji Maribor
—	Ljubljana. Prava cesta za Absurdnega človeka.
Ali kakor je bilo rečeno: »Pot je končana, potovanje se začenja!«
Mali princ je srečal trgovca s tabletami, ki preprečujejo žejo. Ce pogoltneš eno, ti ves teden ni treba piti. Strokovnjaki so izračunali, da tako na teden prihraniš 53 minut časa in jih lahko porabiš kakor ti drago.
»Če bi jaz imel tistih 53 minut,« je menil Mali princ sam pri sebi,« bi se prav počasi odpravil k studencu.«
In če imate eno uro časa, se prav počasi odpravite k studencu po slovenskih cestah.
Toda pazite! Nekje na relaciji Maribor-—Ljubljana je luknja, kjer je sicer čas, življenja pa ni nič več...
Marko Zorko
ZA PRGIŠČE AMERIKE
Talilni ali taleči se
lonec?
m rnerika — dežela upanja nekoč, zdaj polna sebe, vabi vedno znova tiste, ki so željni turističnih atrakcij ali samotarskih osvajalskih poti, ne-JL. -^Kskončnih »shoppingov« (nakupovanj) po že kar vulgarno razprostranjenih in številnih »shopping malls« (nakupovalnih centrih), vrhunskih glasbenih in gledaliških dogodkov ali bezniškega življenja s travestit-skim shovvom in striptizom (ženskim ali moškim) ... Dežela tisočerih možnosti... Raj z brezkončno ponudbo vsega najimenitnejšega in najnizkotnejšega . . . Zemlja prijaznih nasmeškov in nenehnih drobnih pozornosti... Država, v kateri vladata biznis in de-
Različnost v enakosti (melting pot), individualizem in nekonvencionalnost, demokracija par excellence, opevani vox populi ali glas ljudstva in druge najrazličnejše oznake Združenih držav so vedno znova vznemirjale in
spodbujale k razmišljanju ljudi stoterih poklicev. Tem je nešteto, možnih obravnav še toliko več. Definicije, še posebno tiste »nasploh«, pa so vprašljive. Ameriko je težko spredalčkati in ji izračunati povprečno vrednost, je preprosto preobsežna in preveč raz-
nolika ter kot taka pravzaprav neulovljiva. Kaj je to ameriško gledališče? Broadway, razni performing centri, ulični spektakli? Kaj je ameriška upodabljajoča umetnost? Je kazalec osnovnih smeri morda Whitney Bienni-al, na katerem se v New Yorku vsaki dve leti predstavijo domnevno najboljši ameriški umetniki? Ni nujno, letošnjemu so očitali, da je bil politično selekcioniran, da je torej moralo sodelovati približno enako število umetnic kot umetnikov, sorazmerno število črnskih umetnikov in seveda tudi špansko govorečih, katerih število v zadnjih letih sploh hitro narašča. Torej so bili nastopajoči predstavljeni po ključu, ki sam po sebi še ne zagotavlja kakovosti. Takšno selekcijo so tudi pri nas radi uporabljali, predvsem pri nagradah, katerih so morali biti deležni tudi zamejski Slovenci, čeravno vsako leto niso bili enako uspešni. In obratno seveda. Pod isto streho spada regionalni princip, ki naj bi v svoji osnovi sicer ponujal in zagotavljal pravičnost in enake možnosti, vse prevečkrat pa izpade kot izrazito zaviralen element.
S t. i. enakostjo so Američani tako ali tako obsedeni. Pri sprejemnih izpitih na npr. medicinsko univerzo velja enak ključ kot pri prej omenjenem izboru za Whitney Biennial. Enakost je pravzaprav v tem, da za vse velja tisti znameniti člen ameriške listine svoboščin, ki pravi da so ob rojstvu vsi enaki. Tako prihaja do nenavadnih in dostikrat skrajno zabavnih tožarjenj, po katerih tudi slovijo. Gostja v restavraciji opazi, da je prsni obseg pri vseh natakaricah enak. Takoj pomisli na zapostavljenost tistih z manjšim ali preveli-


kim obsegom in se sama, ne ravno prsata, prijavi na delovno mesto natakarice v tistem lokalu. Ni izbrana, in že je na sodišču tožba. Neizpodbitno resnico o tem, da so res vsi enaki, Američani radi potrjujejo na priljubljenem barvnem ekranu. Med lokalnimi novicami se pojavi reportaža o prometni nesreči, v kateri je nepreviden voznik podrl temnopoltega Američana, ki je bil reven kot cerkvena miš. Strokovnjaki ugotovijo, da v tem mestu oranžne luči na semaforju gorijo sekundo ali dve manj, kot je določeno. Razsodijo poškodovancu, zdaj invalidu, v prid in dobil bo velike denarce. Zdaj »bogati« državljan s solznimi očmi pove tv gledalcem, kako pravična je ameriška sodna oblast in kako jo zategadelj ljubi. Človek bi še pomislil in verjel tistemu reklu iz otroštva: »Pravica izkazi-ca, pravica izkazica. ..«, če ne bi neenakosti srečeval na vsakem koraku.
Sicer pa je ves svet razdeljen na bogate in
revne, na pametne in neumne, vendar naj bodo v tem trenutku socialna vprašanja na skrajnem robu zapisa. Fascinantna je tista »drugačna neenakost«, mavrica različnih kultur, običajev in navad, ki so jo v Severni Ameriki do konca in nadvse uspešno izkoristili sebi v prid. Mnogovrstnosti kultur so deležni gurmani, ki brez problema najdejo restavracijo po svojem okusu, pa naj bo ta še tako nenavaden. Na cesti srečuješ majhne, velike, debele, suhe, Arabce, Azijce, Japonce, Kitajce, Afričane, in seveda tudi vse med seboj pomešane. Torej ljudi vseh barv, postav in okusov. V najlepši luči pa različnost zažari v umetnosti. Tako lahko gledališki sladokusci gledajo klasično grško dramo z zasedbo temnopoltih igralcev, ki jo režijsko usmerja režiser irskega rodu, kostume pripravi vročekrvna Italijanka, sceno natančen Nemec... Končen rezultat je seveda lahko popolna zmeda, kakorkoli pa takšna povezava omogoča neizmerne ustvarjalne možnosti in spodbuja nove ideje. Tudi zato, ker so se Američani navajeni pogovarjati med seboj (čimbolj neposredna in odprta komunikacija je eden od glavnih vzgojnih poudarkov že od vrtca naprej), znajo prisluhniti eden drugemu
in tako je njihovo timsko delo lahko res kreativno.
Tudi likovno področje ponuja največji možen spekter likovnih stilov, tehnik, materialov, predstavitvenih načinov ... Božidar Kemperle, slovenski kipar, ki že nekaj let ustvarja v New Yorku, je dejal, da ga navdušuje prav ta odprtost, dopustnost vsega. Ta se konec koncev izraža tudi v kritiki, ki se izogiba vlečenju skupne niti in obravnava vsakega posameznika individualno in ne nujno kot pripadnika te ali one skupine ali trenda.
V	zadnjih letih, potem ko je bil zrušen berlinski zid, so že tako ali tako »pomešani« in mnogoplastni Američani prostodušno »posrkali« dobre vzhodnoevropske umetnike in njihovo poetiko, zavedajoč se pozitivnega rezultata, ki lahko nastane ob srečanju starega z novim, največkrat precej nepoznanim.
V	newyorškem Sohu, starem in prenovljenem mestnem predelu, je več kot 250 galerijskih prostorov, nekateri so izredno veliki, drugi spet utesnjeni v enem ali dveh prostorih. Bežen sprehod od ene do druge galerije obiskovalca prepriča, da si lahko ogleda in tudi kupi skoraj vse. Od krajinarskih slik v vseh tehnikah, do portretov, plakatov, grafik, kipov iz različnih materialov pa do instalacij, kombinacij likovnega s kipi ali fotografijami in obratno. Tu in tam se katera od razstav »prime« ogledovalčevega srca, sploh tiste tematske, ki niso tako pogoste. V večini so slike in kipi ali kombinirane instalacije kar nekako pomešani med seboj, tako da pogled uhaja od enega k drugemu in ob izstopu ne veš več točno, kaj si videl. Čudovite so nekatere galerije, v katerih predstavljajo design. Od oblikovanja nakita, ki je zaradi pretirane velikosti ali uporabljenih materialov marsikdaj povsem neuporaben in lahko »služi« bolj kot predmet za duhovno uporabo, do unikatne keramike, oblikovanja tekstilij, industrijskega oblikovanja ipd. Opazovalec se pravzaprav pogosto znajde v dilemi, če se loti razmejevanja med umetnostjo kot tako in umetno obrtjo. Veliko razstavljenih predmetov je namreč strogo dekorativnih, brez posebnih umetniških ambicij.
V muzejih pa človeku zmanjka sape. Fizično in psihično. Metropolitan Museum of Art v New Yorku je, kakor so tam sami zapisali v svojem muzejskem vodiču, »enciklopedija svetovne umetnosti«. Ne lažejo. V njegovih nedrih se skrivajo umetnine iz Firenc, Teb, Nove Gvineje, dela iz najzgodnejših časov do današnjega dne. Predstavljajo več kot tri milijone umetnin, zbirko zbirk, ki bi lahko bila vsaka zase temelj za samostojen muzej. Prav tako mogočna in vseobsegajoča je National Gallery of Art v Washingtonu, kjer je v tem času prvič na ogled še posebna razstava Velika dela francoskih impresionistov iz privatne fondacije Bames. Evropejec lahko postane upravičeno ljubosumen na umetniško zakladnico iz evropskega sveta, katere lastniki so ameriška država ali njeni premožni državljani. Svojo zgodovino pa Američani predstavljajo v t. i. muzejih ameriške zgodovine, ki so
nekakšen splet etnografskih, antropoloških in zgodovinskih muzejev. V njih obravnavajo kulturo človekovega bivanja, ki jo razumejo v najširšem pomenu besede. Njihova zgodovina je v primerjavi z evropejsko kratka. Prav to zavidajo Evropi in nekakšna »nostalgija« po sosednjem kontinentu je še posebej v zadnjem desetletju precej prisotna. Vladne stavbe v Washingtonu D. Č. so prav tako, če ne še bolj impozantne kakor grške, le v letnicah nastanka je precejšnja razlika. Imenitno se jim zdi, da restavracije poimenujejo na evropski način. Kot gobe po dežju so se pojavili caffee bari, bistroji, cappuccino pla-cei... Vsi z mizicami pred vhodom in sončnimi dežniki. Še pred 14 leti je bilo težko najti »evropsko kavo«, sploh v zahodnem delu ZDA. Svojim pivom dajejo nemško zveneča imena ipd.
Je že tako, vsakdo rad gleda čez sosedov plot ali v sosednjo vas. Mi pa smo dobili Diary Queen, že dolgo pijemo coca colo iz pločevink in kadimo Marlboro. Vsi pa se vozimo v japonskih avtomobilih. Živela različnost. Pozdravljen državljan sveta, ko boš prvič pri-vekal na plan. Ta dan pa je še daleč.
Jelka Šutej Adamič
MOJA BREZPOSELNOST
Kako sem postal utrjen
^ poštovani bralec, namen tega pi-sanja je poiskati kaj pozitivnega ^^^^^tudi v takšnem stanju, kakršno je l ^^Bbrezposelnost. Mislim, da je da-nes to aktualno; in če bo kdo od prizadetih našel kaj za sebe, je namen dosežen.
Star sem 53 let, ločen, višje izobrazbe, živim v dvosobnem najemnem stanovanju v enem bolj prijetnih spalnih naselij v Ljubljani. Živim sam in vse, kar dam v usta, moram kupiti. Vse stroške za svoje bivanje in življenje nasploh nosim sam.
Brez zaposlitve sem od leta 1985. Razlog za sporazumno ločitev z mojim zadnjim delodajalcem je bila moja prošnja za »razvezo«. Vsak stik s firmo je namreč zame postajal stresen. Ne vem pravega razloga za to stanje, vedel sem le, da se moram na lep način posloviti, če želim sebi dobro. In tako sem se znašel na Zavodu za zaposlovanje. Tam sem še danes vpisan drugič.
Takoj sem začel pisati prošnje na razpise v časopisih. Do danes sem jih napisal več kot šestdeset, vendar doslej neuspešno. Mislim, da so razpisi v časopisih čisti blef, in tisti, ki se prijavi, naivnež. Skratka, zdaj teče deveto leto, kar sem prejel zadnjo plačo. V vsem tem času nisem prejel nikakršnega denarja — nič nisem prodal, nič si nisem sposodil, nič nisem ukradel. Za kakršnokoli podporo ne bi želel nikoli prosjačiti — bilo bi me sram. Kako preživeti?
Glede na to, da vlada v moji stroki velika kriza, sem vedel, da je vprašanje, ali bom sploh kdaj dobil službo. Pripraviti sem se moral na življenje brez denarja. In tako je še danes, ob tem da sem danes :že »utrjen« takrat pa sem bil navajen še kar zapravljivega načina življenja. Namen tega pisanja je povedati, kako sem postal »utrujen« in kaj to pomeni.
Seštel sem svoje prihranke, »prodal (v bistvu nisem) sem avto« in tako zbral približno 30.000 mark. Več kot dve tretjini sem vezal v banki in ta denar je bil vezan vse do letos. To pomeni, da sem živel in ves ta čas redno plačeval vse račune iz kapitala pribl. 6000 mark in obresti na preostali denar v banki. Danes sem torej v položaju, ko naj
bi s preostalim denarjem odkupil stanovanje, in še mi bo ostalo za nekaj let življenja, če se me nihče ne bo usmilil in me zaposlil.
Kakšno je torej skrajno racionalno življenje in kaj prinaša tistemu, ki tako živi?
Zdravje
Najprej je treba poskrbeti za trdno zdravje, kajti če si reven, je poraba denarja za zdravje luksuz. Poskrbel sem za preventivo glede dednih bolezni (prostata, ožilje). Ali je uspešna, je še prezgodaj soditi. Meni se zdi logična in zato se je držim. Potem sem začel splošno preventivo za ohranitev in izboljšanje telesnega stanja. To pa pomeni:
—	idealno telesno težo; danes tehtam približno 75 kilogramov pri 190 centimetrih,
—	zdravo prehrano — danes se držim stroge vegetarijanske prehrane, okrepljene z malo posnetega mleka v prahu;
—	rekreacijo: danes štirikrat tedensko »in door« po dve do tri ure;
—	preventivne letne zdravniške preglede.
Moj cilj pri tem je, poleg varčevanja, doseči stanje telesa, kakršno je bilo v najstniških letih t. j. vitko, gibčno in lahko telo brez odvečne teže, tako mišic kot maščobe. Temu dodati »pozitiven duh« (je nujen produkt prej pisanega telesa). Po mojih skromnih merilih je to »kvalitetno življenje.« Vse drugo je navlaka nepotreben balast. Tako mislim danes, prej nisem.
Stroški bivanja
Položnice za plačilo stroškov s stanovanjem mi poberejo dve tretjini vsega denarja, ki ga mesečno porabim. To so tudi stroški, na katere ne moreš vplivati. Fiksni so stroški najemnine, ogrevanja, skupni stroški, TV moja (edina zabava, ki pa mi tudi preseda, in če ne bi služila za trening tujih jezikov, bi o njej razmislil). Edini možen prihranek
—	hkrati tudi nacionalno zaželjen prihranek pri energiji. Danes ravnam tako:
Plin:
—	kuham velike količine (za več dni) z malo vode.
—	za pomivanje posode redko uporabljam toplo vodo — pri vegetarijanski prehrani ni veliko maščob, zato zadostuje namakanje v mrzli vodi in čiščenje z mrežico. Uporabljam vim. Detergentov sploh ne uporabljam.
Elektrika:
—	skrinje nimam, jem svežo hrano s trga;
—	hladilnik uporabljam poleti po dve uri dnevno zaradi okusa;
—	električnega bojlerja v kopalnici že več let ne uporabljam;
Moje telo (razen rok) že več kot pet let ne ve, kaj je topla voda, milo ali kaj podobne-
ga, brisača, spreji, vodice in podobna krama. Moja koža je gladka, napeta kot dekliška dojka in čista. Znoj je brez duha. Nekoč pa sem ležal na dermatologiji. Stvari so preproste.
Mislim, da je razvidno, da sem tudi ekološko osveščen. Ozonska luknja?
Prehrana
Pravijo, da se je hrana podražila, če se, recimo, podražijo kruh, mleko, meso, jajca. To pri meni ne velja. Osnova moje prehrane so živila, ki svojih lastnosti, ne spremenijo, če so približno 15 ur izpostavljena temperaturi 35 stopinj Celzija.
Varčujem tako, da se na trgu pogajam za ceno, saj kupim večje količine.
Kaj jem? Danes bom recimo jedel: liter in pol ričeta, dve jabolki, dva večja korenčka, napitek iz mleka v prahu in sojine moke, otrobe, 2 litra vode z vitaminom C (preko celega dne).
Jem samo zvečer. Menu imam več dni enak. Spremembe nimajo pravega smisla.
Obleka
Na novo kupujem samo trenerke, kar zadeva druga oblačila, sem imel zalogo, ki še traja. Ker se mi je teža spremenila, sem moral tudi kaj zožati. Kljub temu, da si ne kupim ničesar novega, se na ulici ne počutim preveč »za cajtom«, saj je bistveno, kako kaj nosiš, ne kaj nosiš.
Družabno življenje______________________
Žal popolnoma zanemarjeno iz več razlogov. Bistveni pa je da te brez denarja še klošarji ne marajo. Na tem področju je bila racionalizacija najbolj striktna. Čemu sem se odpovedal: šankiranju«, alkoholu in vsem drugim pijačam. Pijem samo vodo, nakupu časopisov (začel sem zahajati v čitalnice), cigaretam, vsem prireditvam, povsod hodim peš, avtobus uporabim samo, ko grem obložen s trga.
Kompenzacija za vse to je, da mnogo berem. In navadil sem’ se biti sam s seboj. Redkokdaj se dolgočasim. Vzljubi sem mir in samoto. Čisto nasprotje v primerjavi z nekdanjim življenjem zanimivo. Drugače. Torej, če ne bi bil brezposeln, marsičesa ne bi vedel. In mogoče bi, recimo, še vedno slonel po šankih, pil, kadil, jedel meso in počel podobne »normalne« zadeve. Imel bi pač denar!
Toliko, in hvala za pozornost, spoštovani in potrpežljivi bralec. Spoznanje zame — vse prave stvari v življenju so preproste in poceni, in če pomisliš, tako tudi mora biti.
M.B.
M A fc j<z>
SOBOTNA PRILOGA
DELO 32. slrnn
unajska Državna opera je v letoš-| . ^^knji sezoni uspešno pripeljala do i	B konca največji premierski projekt
B	- tetralogijo Nibelunški prstan
Richarda Wagncrja. Premiera Somraka bogov je bila prav v času. ko se glasbeni svet spominja ISO. obletnice VVag-nerjevega rojstva in se kulturna javnost z velikanom operne dediščine ukvarja prav tako intenzivno kot v preteklih desetletjih. Čeprav so Somrak bogov na Dunaju sedaj uprizorili le dvakrat, bo v drugi polovici junija še enkrat na programu celoten Prstan, potem pa v novi sezoni še septembra in junija 1994. kar je tudi za Dunaj, kot svetovno operno prestolnico malo.
Če sc je Siegfried končal z junakovo zmago nad Nibelungi. velikani in bogovi (poraz Popotnika - Wotana) ter z odkritjem ženske (Briinnhilde) in ljubezenske sreče (education sentimentale). si gledalec Somraka bogov najprej zastavi vprašanje, zakaj je sreča kratka in zlo večno. Zakaj Briinnhilda in Siegfried po dogajanju v tretji sceni tretjega dejanja Siegfrieda (Nietzsche je zapisal, da je VVag-nerjeva glasba ob Siegfriedovem prebujanju Brunhilde najlepša, kar jih je kdorkoli kdaj napisal) ne moreta dolgo živeti v »normalni« ljubezenski zvezi? V totalni drami, kakršno je pisal Richard VVagner. gre predvsem za »absolutno resnico«, ne pa za preprosto, parcialno. ■»efemerno«. Siegfriedova zmaga doslej pred junaka v bistvu ni postavila zares usodnih ovir. Siegfried (tretja opera) je bil čas mladostnih iluzij. Somrak bogov mora pripeljati do konca ali do jasnejšega vpogleda v strukturo zgodovinskega sveta. Siegfriedo-ve zmage v tretji operi Prstana so bile delne, kot nekakšen del »procesa«, niso pa imele realna vrednosti v kontekstu življenjske usode. Siegfried da s prekletstvom obsojeni Al-berichov prstan v Somraku bogov (konec druge scene prologa) Briinnhildi. ona pa njemu ščit in svojega konja Graneja, s katerim se bo popeljal na čolnu po Renu). Prekletstvo zlata je spet v rokah »preprostega« posameznika in Wagner je seveda dobro vedel, kaj je za glasbeno dramo bistveno, če jo hoče pripeljati do konca po izročilu v Renskem zlatu: da mora v Somraku bogov usodno obnoviti totalnost; postaviti v dogajanje nove. doslej neznane osebe z željo po oblasti za vsako ceno. tudi zločina. VVagner je hkrati
vedel, da sklepnega očiščenja ne bo. dokler
ne bo prekletstva zlata premagala čistost in večnost narave (grad bogov VValhall na koncu zgori). Somrak bogov je bil pravzaprav napovedan že v kratkem dialogu med Popotnikom in Erdo (v prvi sceni tretjega dejanja Siegfrieda), prav tako kot je boginja zemlje napovedala tri norne - sojenice (svoje hčerke). ki že predejo niti usode in vode. kaj se bo zgodilo.
Somrak bogov se. logično, začne z epizodo treh sojenic (VVagner jih ne poimenuje, sicer pa so bile Urd — preteklost, VVerdandi — sedanjost in Skuld — prihodnost). To so bile v mitologiji boginje časa in usode; pojejo o jeseni, najlepšem drevesu, s katerega si je VVotan usekal vejo. da bi si iz nje naredil kopje, drevo pa se je začelo sušiti in umirati . . .
Konec pripovedi napoveduje, da bo VVotan z drugimi bogovi v VValhallu zgorel, potem ko se bo vnel ogenj iz drv jesenovih dreves in napočil bo somrak bogov. Toda nit usode se utrže v trenutku, ko zvemo, da je Siegfried v smrtni nevarnosti. VVagner je moral v koncepcijo drame postaviti preobrat; sojenice morajo nazaj pod zemljo, k materi Erdi; konec je njihovega večnega vedenja, ugasnila je volja kozmosa.
Dunajska predstava Somraka bogov je bila z uvodnim prizorom treh sojenic zelo impresivna in intenzivna; sojenice so bile za prosojno temno zaveso postavljene v nekakšen vertikalni trikotnik, nit pa je bila zavozlana v neko čudno obliko, še najbolj podobno ogromnemu pajku, kar se je z njegovim nenehnim večanjem (sojenice so vlekle vsaka svojo vrv na svojo stran) spreminjalo v »pošast«, ki je vzbujala srh.
Nadaljevanju prologa v Somraku bogov bi najlaže rekli zakonska sreča — kratko uživamo. medsebojno predajanje Siegfrieda in Briinnhilde. ki sestopita s skale, obdane
ZOBOZDRA VSTVO
Res takoj zapolniti sleherno luknjo?
daj ko ima Kenneth Anusavice več >	zob brez krone, polnilo pod njimi
MBr pa zanič, si želi, da bi bila njegova imati vedela, kar so pokazale današ-i-4nj.‘ raziskave; da namreč ni treba pri priči zapolniti vseh lukenj in da ni zmeraj nujno zamenjati zalivk, ki se zlomijo ali obrabijo. Dr. Anusavice, raziskovalec na univerzi Florida v Gainesvillu seveda zato še ne bo opustil svojega zobozdravniškega poklica. Prepričan je. da lahko zobozdravstvo pomaga ljudem še na veliko načinov. Le tega ne misli več. da je njegova naloga zapolniti sleherno luknjo.
Izkoristil je nedavno konferenco Državnega inštituta za raziskovanje zob (NIDR) v Bet-hesdi v Marylandu. da je opomnil svojih 700 delovnih tovarišev na tisto, kar ve ali pa bi moralo vedeti vseh 190.000 ameriških zobozdravnikov. Z vsakim posegom v usta, bodisi zato. da zapolnimo luknjo, ali pa zato, da zamenjamo zalivko, naredimo z dobrim še škodo. Isto pravilo velja, kadar navadne zalivke ne zadostujejo več in je treba narediti krono ali mostiček. Te škodljive stranske učinke na sicer še zdravih delih zoba je treba na koncu zdraviti posebej. Z drugimi besedami, če bi na začetku plombirali manj zob in bi le popravljali, ne pa zamenjevali izrabljene zalivke, bi njihovi lastniki dolgoročno potrebovali manj kron, protez, zdravljenja koreninskega kanala in zobnih vsadkov.
V največji nevarnosti so tiste površine zob, s katerimi grizemo, zlasti če imajo globoke vdolbine in razpoke. Karies na gladkih povši-nah zob je postal v Ameriki razmeroma redek. odkar dodajajo zobnim pastam, marsik-
OB 180. OBLETNICI WA G N ER J E VE GA ROJSTVA
Somrak bogov na Dunaju
z Wotanovim ognjem, in začenjata novo življenje. Dunajska predstava je v tej sceni ponovila prizor iz zadnjega dejanja Siegfrieda (tako kot je sicer pravilno), kajti dogajanje se nadaljuje. A vendar je razlika; Wagner je uvedel nove glasbene motive, poudarek je na človeški dimenziji Briinnhilde. prebujene ženske, in na herojski ljubezni obeh. V bistvu gre za VVagnerjevo rekapitulacijo vseh vodilnih motivov, ki so ljubimca pripeljali skupaj, konča pa se s himno ljubezni. Konec dolgega prologa je Siegfriedovo slovo: na pot mora. da bo končal svojo nalogo. Ob slovesu je bistvena že omenjena zamenjava daril. Tu nastopi slovita simfonična pasaža v treh delih Siegfriedovo popotovanje po Renu (medtem za zaveso spreminjajo sceno).
Šele na tem mestu nastopi prvo dejanje Somraka bogov — v atriju palače Gibichungov; z Guntherjem. Gutruno in Hagnom. Svet ni več naseljen z bogovi in junaki, ampak z ljudmi. Ljudje ustvarjajo Zgodovino, ki pa je kot mora. iz katere si zaman prizadevamo, da bi se zbudili. V to moro sveta pade zdaj nedolžni Siegfried. Dunajska predstava je aktualizirala stilno precej neizdelano podobo palače oh Renu. kot da bi hotela poudariti izločenost iz konteksta razvojne linije (navsezadnje je palača večja od VVotanovega gradu, kar je seveda nelogično).
Genealogija »družine« je opisana že v Eddi in Nibelungenliedu kot Burgundi. Pri VVagnerju gre za dvojčka: Guntherja in sestro Gutrune ter polbrata Hagna. Alberichovega sina (in sina Grimhilde. ki pa jo je posilil). Hagen je torej »sin Nibelunga«. »sin zla«; edini, v katerega Alberich še zaupa, da bi se lahko polastil zlata (ki je njemu ušlo iz rok v Renskem zlatu) in se maščeval za VVotanovo ponižanje.
Hagen je pravi »anti Siegfried«: zvit. pretkan
in neskončno pokvarjen. VVagner je tak lik potreboval kot kontinuiteto pohlepa po moči in oblasti, po obvladovanju sveta. Hagen mo-, ra s spletkarskimi potezami uresničiti dvojni cilj: dvojno poroko Guntherja (z Briinnhildo)
: Briinhilda in Siegfried v Somraku bogov
in Gutrune (s Siegfriedom) — se pravi porušiti komaj zaživeto zvezo med Bruinnhildo in Siegfriedom — ter polastitev prstana in s tem moči. Kot Alberichov sin edini pozna preteklost .. . Hagnov nart se ob Siegfriedovem prihodu v palačo hitro začne uresničevati: pobratimstvo Siegfrieda in Guntherja. prevara Siegfrieda s čarobnim napojem (ki »briše« spomin). Siegfriedova vrnitev v Guntherjevi obleki po Briinnhildo in nasilen odvzem prstana z njene roke ... Hagen ve. da bo Siegfried pripeljal Briinnhildo Guntherju. njemu prstan, sam pa postal Gutrunin mož. To je njegov pošastni načrt.
Preludij s prvim dejanjem Somraka bogov traja brez pavze dve uri. dovolj za celo opero. Dunajska predstava je bila tu zelo kompaktna. intenzivna, dovolj dinamična, slabša je bila scena palače Gibichungov (interier).
Drugo dejanje Somraka bogov stopnjuje dekadenco z vrhuncem v dvojnem svatovskem sprevodu, dvojni prisegi ob Hagnovi konici kopja — Briinnhilde in Siegfrieda (ki seveda pod vplivom čudežnenga napoja ni vedel, kje je bil in kaj je počel, preoblečen v Guntherje-va oblačila) in nastopom vedno bolj pijanih lovcev. Tu luteranski pecca fortiter doseže svoje dno (ne pozabimo, da je bil Richard VVagner luteranec). Začetek dejanja je kratka scena Albericha (škrata) s sinom Hagnom v shakespearjanski dramatični drži herojstva zla: oče in sin v cinizmu in smrti morale. Hagen mora očetu obljubiti maščevanje, se pravi umor, zločin. Najbolj drzna je VVagner-jeva gradacija nastopa Hagnovih lovcev, vazalov ali vojakov, vedno bolj barbarskih. Tu je najbolj »brutalen« VVagnerjev moški zbor. popolno nasprotje vitezov v Parsifalu; v ospredju je drastičen realizem. V dunajski predstavi postavitveni koncept, ki je razdelil eksterier palače na dva dela. levi in desni, z vmesnim trgom, ni bil dovolj domišljen; učinkoval je togo. likovno odbijajoče — oba dela palače sta imela velika in visoka zložljiva vrata kot pri kakšnem »gasilskem domu«, prostora za 60-članski moški zbor pa je bilo tu že kar premalo. Monumentalnosti, ki bi
potencirala zlo. bi lahko bilo še več; VVagner-jeva možnost gradacije je pač prepuščena dobremu režiserju in scenografu ter odličnim zboristom s solisti (zlasti v prizoru obeh priseg). Bistvo drugega dejanja Somraka bogov ni v končnem svatovskem sprevodu (skrajno blasfemičnem, dekadentnem, morbidnem), ampak v Hagnovi pravici, da bo ubil onega, ki je krivo prisegel — ali Briinnhildo ali Siegfrieda. Začenja se pot do zločina.
Tretje dejanje odpira moralne dileme v rodbini Gibichungov; Gunther se upira umoru Siegfrieda, ker noče prizadeti sestre in ji vzeti ženina. Umazan posel bo moral opraviti Hagen sam, in to zahrbtno, ker je Siegfried v boju prsi ob prsi nepremagljiv. Vse, kar se je doslej dogajalo v Renskem zlatu, Walkiiri, Siegfriedu in do tretjega dejanja Somraka bogov je kot »preludij«, tako kot je življenje preludij k smrti. Vse »individualne« možnosti so bile doslej preizkušene: bogovi, velikani, Nibelungi, heroji, ljudje. Vsi so propadli. Edini, ki bi se še lahko spopadel z Močjo, je perverzni Hagen, ki bo na uprizorjenem lovu
zabodel s svojo sulico Siegfrieda v hrbet. VVagner začenja tretje dejanje z nepričakovano sceno treh renskih hčera — vračanju k začetku Renskega zlata, h krogotoku narave... In tudi zadnja scena v dunajski predstavi bo dovolj povedna; Briinnhilda zažge grmado jesenovine z mrtvim Siegfriedom, palača zagori in se potopi v Ren, kjer se v blodnjah za prekletim zlatom in renskimi hčerami utopi blodni Hagen.
Seveda je to zelo na kratko o štiri ure in četrt trajajočem Somraku bogov (ali 'petnajst ur dolgem Nibelunškem prstanu, ki je nastajal od leta 1846 - prve zamisli — do 1874 oziroma 1876 — premiera v Bayreuthu). Scenograf in kostumograf Herbert Kapplmiiller je imel v zadnji operi iz Prstana več sreče kot v prejšnjih treh. Več je bilo diferenciacije posameznih scen in logičnih vezi s »preteklostjo«
(npr. Briinnhildina skala, tri renske hčere, Alberich). Slabši je bil v koncepciji palače Gibichungov. Lahko bi sicer sprejeli tezo, da je hiša takih pokvarjencev, kakršen je Hagen, brez veličine, nepravilnih oblik, antiar-
je pa tudi pitni vodi fluorid. Vendar krepitev zob s fluoridom ne pomaga pri neravnih griz-nih površinah. Te so v nevarnosti tudi, kadar ljudje lepo skrbijo za ustno higieno in jim zobe redno strokovno očistijo. Luknje nastajajo najraje na grobih površinah kočnikov. Ravno za te je primeren konservativni pristop, za katerega se zavzemajo dr. Anusavice in njegovi somišljeniki.
Tako kot so med seboj različni zobje, so različne tudi luknje. Nekatere se hitro slabšajo, druge počasi, nekatere pa se sploh ne. V idealnem svetu bi zobozdravnik lahko napovedal stopnjo propadanja določenega zoba. V resničnem pa je znanost neeksaktna. Težava je v tem, da nekaterih reči ne pokažejo niti pronicljivi rontgenski žarki. Ne pokažejo zmeraj natančno stopnje škode niti ne blagovolijo povedati, koliko je stara ta poškodba. Zato zobozdravnik ne more vedeti, kako hitro se širi. Zaradi varnosti večina zobozdravnikov takoj zapolni luknje. Vendar ni nujno, da zob gnije naprej, v tem primeru pa s posegom naredimo večjo škodo kot korist.
Nič vrtanja pa še ne pomeni, da lahko zobozdravstvo kar odpišemo. Če hočemo, da deluje pristop; »Počakajmo, pa bomo videli,« mora bolnik redno obiskovati zobozdravnika, ta pa sproti ugotavljati, ali se gnitje širi ali ne. Redno še ne pomeni vsak drugi teden. Tudi če se gnitje širi, traja navadno šest let, da predre skozi sklenino v mehkejšo zobovi-no, kjer že začne ogrožati živce v koreninskem kanalu. Za poseg, če je že potreben, je časa več kot dovolj. Posegati pa ni nujno treba z vrtanjem. Zdravljenje zob s fluoridom, plastičnimi tesnili ali obojim je na določeni stopnji bolj priporočljivo in lahko upočasni ali ustavi nadaljnje kvarjenje zoba. Koristno bi bilo, da bi tako obliko zdravljenja uporabljali bolj na široko. NIDR se zavzema za to, da bi na ta način preventivno zaščitili grizne površine stalnih otroških zob, in to takoj, ko bi pogledali iz dlesni.
Hkrati bi moral bolnik pri jedi misliti na luknjo. Zaleže odpovedovanje sladkarijam in sladkim pijačam, pa tudi umivanje takoj potem, ko se pregrešimo. Tudi žvečenje žvečilnega gumija brez sladkorja spodbuja izločanje sline, ki pomaga nevtralizirati kislino, ki jo bakterije delajo iz sladkorja v ustih.
Ljudje bi plačali za človeškost
Zobozdravniki so izučeni za to, da pri priči zapolnijo luknje, pa tudi za to, da odstranju-
jejo zelo zlizane, prepustne ali zlomljene plombe. Na ta način lahko odstranijo gnilobo pod njimi in okoli njih. Nova zalivka je nujno večja od stare in če zamenjava ni več mogoča, je potrebna krona, ta pa pomeni uničenje še večjega dela zoba. Razmišljanje na tej ravni pa postaja manj doktrinarno. Eva Mertz-Fa-irhurst, zobozdravnica z medicinskega kolidža Georgia v Augusti, je dokazala, da je pogosto mogoče varno popraviti stare zalivke, če le gnitje ni že preveč razširjeno. Za njeno tehniko je značilno, da odstrani vse
tudi svoje zobe. Drugi je hiter tehnološki napredek. Že so naprodaj glasionomeri na podlagi smol, ki oddajajo fluorid v luknje. Ionomeri niso trpežni in zato niso tako priljubljeni, vendar jih bodo morda izpopolnili, poleg tega pa bo še veliko drugih inovacij. Materiali prihodnosti bodo boljši od današnjih, zato ni nesmiselno zavlačevanje, če počakamo z zalivkami.
Največja ovira tega bolj konservativnega — dr. Anusavice vztraja pri pridevniku »ultra-konzervativno« — zobozdravstva, je staro-
Rešite kolagen
Majavi zobje v bolnih dlesnih so za odrasle ravno tak problem kot zobna gniloba. Krivi so strupi, ki napadajo vezno tkivo in kosti, ki podpirajo zobe. Te toksine proizvajajo bakterije, ki uspevajo v razpokah med zobmi in dlesnimi. Pri zdravljenju bolezni dlesni se zato osredotočamo na to, da bi se znebili teh klic. Nove raziskave pa ubirajo drugačno pot. Uporabljajo orožje iz arzenala, s katerim navadno napadamo bakterije - antibiotike, a v premajhnih odmerkih, da bi zmotili bakterije. Na ta način naj bi ustavili delovanje encima, ki ga telo proizvaja pod prisilo toksinov, encima, ki je kriv največ škode.
To je encim kolagenaza, ki razbija kolagen, strukturni protein, ki skrbi, da so zobje na svojem mestu, in drži skupaj tudi različne druge dele telesa. Lome Golub na ameriški državni univerzi New York v Stony Brooku je s sodelavci odkrila, da majhni odmerki doksiciklina neposredno učinkujejo na kola-genazo, vsaj v laboratoriju. Če bi kolagenazi preprečili delovanje, bi kolagen v dlesnih ostal nepoškodovan. Klinične učinkovitosti tega pristopa za zdaj še niso preskusili, izkazalo se je le, da je varen.
Vpliv dela dr. Golubove bo morda segel še veliko dlje od ust. Veliko vrst raka izvira iz dejstva, da kolagenaza razbija kolagen v veznem tkivu. Na ta način rak tvori in ohranja krvničke, ki ga hranijo in ustvarjajo poti, po katerih se širi. Ustavimo tvorjenje teh krvničk in raka bomo dobili v pest. Obetavno so začeli v bolnišnici univerze Johna Hopkinsa v Baltimoru. Henry Brem je ustavil rast krvničk s kemično modificiranim tetraciklinom, ki ga je priskrbel dr. Golubova.
Medtem pa je Henry Perry iz bolnišnice univerze North Shore na Long Islandu na predlog dr. Golubove uporabil drugačen derivat tetraciklina na drugi obliki nezaželene rasti zaradi kolagenaze: brezklični roženični ulkus. Ko so običajnemu zdravljenju dodali še ta novi način, je rezistentni ulkus izginil v 40 od 60 primerov.
Dr. Golubova in njeni sodelavci proučujejo deset tetraciklinu podobnih zdravil, da bi našli tisto, ki najbolje zadržuje kolagenazo. Odpira se način zdravljenja ne le raka in roženičnega ulkusa, ampak številnih drugih bolezni, kožnih motenj in nekaterih vrst artritisa. Končno vsebuje telo več kolagena kot katerakoli druga beljakovina, zato se ne bi se smeli čuditi, če bi s tem, da ga varujemo, naredili veliko dobrega.
krhke delce sklenine na grizni površini bolnega zoba, zaradi stabilnosti poševno odreže preostalo sklenino in nato zapolni poškodovani del s plastično smolo. Nato prevleče to smolo in preostali del zoba s tesnilom. Vse dokler tesnilo drži, gniloba ne napreduje, četudi kje malo pušča. Na ta način ta zobozdravnica ohrani več zoba, ohrani ga bolj zdravega in mu podaljša življenjsko dobo.
Ta čas pa je dragocen zaradi dveh razlogov. Eden od njih je, da ljudje živijo dlje kot nekoč in jim je očitno v korist, če imajo dlje
modno mišljenje zobozdravnikov in njihovih bolnikov. Zobozdravnik je po tradiciji plačan po številu zapolnjenih lukenj. Ljudje mu neradi plačajo še kaj drugega. V Ameriki je ovira tudi načrt zobozdravstvenega zavarovanja. Četudi plača zavarovanje do 500 dolarjev za krono, redko pokrije manj drage storitve, ki pa bi preprečile nujnost večjega posega. Dokler se to stališče ne bo spremenilo, bodo ljudje ob veliko zob, ki bi se jih sicer dalo ohraniti.
The Economist, London
hitektura, ker lastnikov ne obvladujeta niti ratio niti emocija, ampak zlo. Scenograf je zelo učinkovito postavil prizor treh Norn, treh renskih hčera, kratke epizode Albericha in Hagna, obe sceni na Briinnhildini skali. . . Tudi končni razpad palače — streha se »dvigne« v nebo, stene razpadejo... je bil zelo učinkovit, potem »pogrezanje« gradu Wakoll v Ren, ogenj okrog Siegfrieda in potem še Briinnhilde. ko še sama leže na grmado . . . Skratka scenska domišljenost je bila v Somraku bogov večja kot v prejšnjih treh operah. S tem pa je Kapplmiiller popravil doslej precej bled vtis Prstana.
Režiser Adolf Dresen je v Somraku bogov pokazal več natančnosti v branju Wagnerjeve partiture, z velikim smislom za tipologijo nravi, za značaje v njihovih konfliktnih vlogah, za nenehne preobrate in dramatične spremembe in stopnjevanja do zločina in neke vrste očiščenja do konca epopeje. Zelo efektno je zasnoval uvddne tri sojenice s svojo »pajčevino časa«, sijajen je bil končni prizor, ko mrtvi Siegfried na mrtvaškem odru dvigne
roko s prekletim prstanom (v splošno grozo vseh). . . Dresen je skratka ustvaril »štimun-go«, v kateri se najbolj nazorno pokaže VVag-nerjev pogled na epski čas. VVagner se je namreč v interpretaciji časa vrnil k Avguštinu, ki je trdil, da je le en čas — sedanji, v treh oblikah. Sedanjost preteklih stvari je spomin, sedanjost sedanjih pogled, sedanjost prihodnjih pa pričakovanje. Dresen je to dojel, ker je sicer za to dovolj temeljev že v Wagnerjevi glasbi, zlasti v njegovih vodilnih motivih (v Somraku bogov jih je več kot osemdeset), ki v Prstanu niso le zvočni vtisi, ampak podzavest, spomin, mit, pričakovanja, pripoved »vzporednega« dogajanja, notranji monolog, imajo epsko in lirsko vrednost, povezujejo celotno zgradbo v njenih prepoznavnih in veznih elementih. Brez vodilnih glasbenih motivov Nibelunški prstan ne bi bil možen, in ravno zato zahteva VVagner od svojega poslušalca natančen študij, sicer Prstana ne more razumeti, lahko pač uživa v lepoti glasbe,
ostanejo pa mu skrite skrivnosti njenega metaforičnega sveta. Idealen poslušalec Nibe-lunškega prstana bi moral slušno zaznati in imeti v spominu vseh okrog 135 vodilnih motivov in seveda vedeti, kako se vsak izmed njih imenuje.
V	Somraku bogov imata med solisti osrednjo vlogo Briinnhilda in Siegfried. Briinnhildo je na Dunaju v vseh treh operah — Walkiiri, Siegfriedu in Somraku bogov pela nemška sopranistka Hildegard Behrens, vodilna interpretka te vloge v zadnjem desetletju na svetu. Behrens je izjemna umetnica, v Somraku bogov je bila v najboljši formi; glasovno dominantna, s prodornim in čistim glasom, polna značajskih nians, prežeta z nežnimi čustvi (prvo dejanje), konfliktnim doživljanjem v spletke ujetega Siegfrieda - vrhunec ob prisegi in boju za ženina, maščevalna (spričo njegove nezavedne prevare), do sklepne apoteoze — smrt skupaj s Siegfriedom na grmadi, zažig palače v sijajni gradaciji svečanega razpoloženja. Behrens je umetnica, sposobna popolne predanosti liku, ki ga poje, zato so njeni nastopi tako prepričljivi. Svojo elementarno naravo presaja v VVagnerjev lik z žarom maksimalnega angažmaja, kot da bi šlo za biti ali ne biti. Občinstvo jo je, ko se je prišla sama priklonit, sprejelo s huronskimi ovacijami, da se je Državna opera kar »tresla«.
Nekoliko manjši sprejem (no, še vedno z velikimi ovacijami) pri občinstvu je imel nemški tenorist Siegfried Jerusalem, prav tako svetovno znan interpret Siejfrieda — na primer na video posnetku Prstana na odru MET v New Yorku. Vlogo ima izdelano prav tako kompleksno, do potankosti, morda je imel na posameznih mestih glas manj čist, kar pa je bila najbrž trenutna posledica bolezni (ker na premieri ni pel, ampak samo na prvi ponovitvi). Siegfried spričo svoje naivne narave nima tako velikega značajskega razvoja kot Briinnhilda; Siegfried umre zahrbtno, ne da bi se njegov predstavni svet kaj bistveno spremenil, ne da bi uzrl tragično dimenzijo sveta. Bistvo Jerusalemove interpretacije Siegfrieda temelji na neke vrste odraslem infantilizmu junaka, ki nikoli ne dojame, kaj vse se okrog njega plete.
Bolj problematična je bila družina Gibichungov. Avstrijski basist Kurt Rydl kot Hagen je bil sicer glasovno odličen, a za interpretacijo tega shakespearjansko jagovskega tipa nima potrebnega značaja. Rydl je ostal zlasti tog v ključnih legah, tako tipičnih za vvagnerjan-sko stopnjevanje dimenzije zla. Zato je bila precej nelogično in neprepričljivo izpeljana nenadna Guntherjeva preobčutljivost sicer zelo dobrega basista Monte Pedersona: njegova dilema (upor proti umoru) ni nastala pod pritiskom polbrata, ampak iz odsotnosti poguma, zaradi slabištva. Julia Faulkner kot Gutrune ni naredila velikega vtisa. Boljše so
bile tri sojenice (Jadtviga Rappe, Lioba Braun in Eliane Coelho) ter tri renske hčere (Gabriale Fontana, Gabriele Sima in Margareta Hintermeier). Kratki vlogi sta zelo dobro izpeljala Oskar Hillebrandt.kot Alberich in Uta Prievv kot Waltraute. Številni moški zbor je odlično pripravil Peter Burian.
Dunajsko filharmonijo je vodil nemški dirigent, svetovno znani Christoph von Dohnavi.
V	prvem dejanju je bilo nekaj hudih spodrsljajev med trobilci, najbrž spričo slabe priprave na predstavo, ki se je začela že ob petih popoldne. Potem pa je orkester igral zelo zbrano. Za Dunajsko filharmonijo tudi VVagnerjev Somrak bogov ni kakšna »huda preizkušnja«; bolj ko se je opera odvijala, bolje so igrali. Izjemno koncentracijo in poustvarjalni navdih zmorejo le pravi profesorji glasbe, kolikršni so člani Dunajske filharmonije. Slabši orkestri bi tako partituro (na Dunaju je bil tempo predstave precej hitrejši; za kakih petnajst minut, vendar je opera še vedno trajala štiri ure in četrt) komaj preigrali. Seveda bi bilo treba reči, da v tej hiši prevelik orkester ne zveni najbolje, zlasti spričo velikih dinamičnih gradacij, ki jih je sposoben doseči (najbolj v drugem in tretjem dejanju). Orkester tudi ni bil idealno zaseden (kot je VVagner predpisal, na primer šest harf, potem polna zasedba godal). Dohnanyi je vodil orkester zelo avtoritativno, zanesljivo in zbrano, a precej suho, brez značilnega \vagnerjev-skega poznoromantičnega navdiha. Nekoliko več sentimenta Somraku bogov ne bi škodilo. Nasprotno!
Marijan Zlobec
PP ;:;:X 29
Nadaljevanje z 22. strani
nnsti in ne po kriminalno pridobljenem premoženju ali celo izsiljevanju, kar je osnovni pogoj ravno za nov gospodarski razvoj. To dejstvo najbolje pojasnjuje lastninjenje, ki omogoča izrazito m pristransko korist obstoječih nedemokratičnih struktur oblasti. medtem ko bo večina državljanov dobila le manjši del skupnega premoženja.
Iz sedanje vsesplošne prepletenosti kriminalnih dejanj na raznih ravneh odločanja moramo zavestno preiti na oblikovanje javnega mnenja o potrebnosti poštenega lika politika, ki sta mu zdravje in razvoj naroda cilj. kateremu podreja osebne koristi. Njegovo delovanje mora biti pošteno in v korist državljanov ter neoporečno z nravnega in lastninskega vidika.
Za tak cilj potrebujemo etično čisto okolje, kjer bo ravno poštenost in varnost človekovih pravic osnovna sestavina medčloveških odnosov!
Gre za zdravljenje bolnega rakastega tkiva narodnega telesa, ki je možno le z ustreznim operativnim posegom. Sele rehabilitacija po nedolžnem obsojenih, obsodba krivičnikov in preveritev vpletenosti v- sistem izsiljevanja je osnova narodne sprave, ki je za slovenski narod nujno potrebna.
Vinko Vodopivec, Ljubljana
Teze sta pripravila člana bivšega Sveta za Človekove pravice in temeljne svoboščine profesorja Alenka Selihova in Ljubo Bavcon. Tri pripravi tez pa so očitno sodelovali še člani katedre Travne fakultete za kazenskopravne znanosti.
S temi tezami smo že polemizirali, ko so bile predstavljene v komisiji izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije za proučitev pravnih vprašanj m materialnih možnosti za popravo krivic, nastalih zaradi kaznovalne zakonodaje v medvojnem oziroma povojnem obdobju. Mimogrede naj povemo, da namestniki oz. pomočniki petih ministrov, imenovani v to komisijo, nikoli niso resno vzeli okvirjev, danih v naslovu komisije: »kaznovalne zakonodaje v- medvojnem« obdobju.
Nima več pravega smisla polemizirati s temi tezami, ker je medtem že ministrstvo za pravosodje tudi iz teh »delovnih« tez v manj kot enem letu izdelalo delovno gradivo zakona o popravi krivic, ki sedaj ostaja pozabljeno v njegovih predalih. To delovno gradivo zajema tudi nekatera naša stališča in zahteve, žal ne vseh. Ugotavljamo, da so teze prinesle napredek v' operacionalizaciji izrednega pravnega sredstva, ki naj bi bilo pri rehabilitacijskih postopkih uveljavljeno, manjka pa v njih novega pokomunističnega duha in čuta za pravičnost, neomejevanega s časom in pozitivističnim pravom.
Zato se bomo s tem prispevkom omejili le na nekatere probleme, ki so tudi še po tem drugem gradivu aktualni.
1.	Obe delovni gradivi navajata posamezne zakone in člene, ki so v nasprotju s temeljnimi načeli in pravili pravne države. Navajani so z namenom, da bi bile vse sodbe, izdane z uporabo teh določb, razveljavljene. Vse lepo in prav, če bi bil seznam teh členov oz. določb popoln. Že na prvi pogled je vidno, da manjka precej zakonskih določil, ki so bila pogosto osnova za preganjanje, in da je vse polno uzakonjenega neprava raztresenega tudi po drugih pravnih področjih (npr. civilnem). Čc nc moremo našteti vsega oziroma če je področje nepregledno, je bolje, da se ga izognemo in najdemo drugačno rešitev.
Država se še do danes ni z nobenim aktom ločila od ideološkega prava totalitarne države. Država lahko to naredi s tern zakonom. V preambuli ali kar v I. členu se odreče ideologizirani totalitarni zakonodaji Z generalno izjavo, da se deklarativno ločuje od prejšnjega sistema, njegovih postopkov in nazorov, moralno, politično in pravno od vseh določil, ki vsebujejo politične in ideološke oznake, in da so vse sodbe, izrečene na tej osnovi, nične. Zaradi takega le generalnega določila so enoznačne interpretacije in strokovne ocene obsodb še prav posebno pomembne. Oportuno je, da se tudi zato oblikuje posebna komisija, ki bo popravljala krivice, in naj to ne bo prepuščeno množici sodnikov pristojnih sodišč.
2.	Obenem delovni gradivi zožujeta popravo krivic le na sodno in kazenskoupravno kaznovane, zanemarjata pa v celoti popravo krivic, povzročenih z nepravnimi sredstvi. Prizadete osebe so v našem predlogu zakona poimenovane »preganjanci« iz političnih razlogov. Sem uvrščamo tiste, ki jim je bila povzročena invalidnost, preprečevana poklicna dejavnost, ki so izgubili ali jim je bilo onemogočeno študiranje, ki so jih odstranili z delovanega mesta, tudi take, ki so jim izrekli sodne kazni ipd., ne da bi jim bila pri tem odvzeta prostost. Med drugimi bi v' to kategorijo lahko uvrstili tudi tiste, ki so leta dolgo sedeli v preiskovalnem zaporu, bili pozneje izpuščeni brez odškodnin in pojasnila ter ostali prestrašeni za vse življenje.
Takšen status se lahko prizna tudi družinskim članom bivšega političnega zapornika zaradi materialne in nematerialne škode, ki so jo utrpeli kot posledico njegove obsodbe.
3.	V opredelitvi obdobja, od kdaj naprej naj se popravljajo krivice, se trdovratno oklepale datuma 1945, in še to od 15. maja. Revolucionarna zakonodaja in »politični delikti«, kršenje človekovih pravic segajo v vojni čas. Ni sporno, da so bile krivice povzročane že v takratnih revolucionarnih časih, to je iz političnih vzrokov. Ni pravnega razloga, je zopet le politični. Če se upirate popravi teh krivic že v tem zakonu in ne šele v megleni prihodnosti, ko naj bi po ideji nekaterih sprejeli neki t. i. zakon sprave. Torej takoj od 1941. leta. Zgodovina je že rekla svoje, izgovarjanje nanjo ne velja več. S tem zakonom naj se torej popravijo še krivice, povzročene civilnim žrtvam revolucije.
4.	V gradivu pogrešamo tudi ustrezno formulacijo poprave posledic množičnih pobojev po drugi svetovni vojni. Nerazumljivo je vaše razumevanje načela pravičnosti kot osnove prava in brezbrižnega odnosa do eksekucij brez sodno ugotovljene krivde.
5.	Delovno gradivo ministrstva za pravosodje v nasprotju s tezami ne vztraja več na rednih sodiščih, temveč predvideva posebno komisijo na prvi stopnji, na drugi pa vrhovno sodišče (upravni senat?).
6.	Pogrešamo še navedbe vrst povzročene škode oz. obligacij države. Osebna svoboda kot najvišja človekova vrednota ima z vašim predlogom 300 DEM pavšalno, za en mesec zapora, smešno nizko ceno. Za 300 DEM država lahko zapira državljane brez posebnega razloga in brez rizika, da bi s tem ogrozila svoj proračun. Za tako ceno bi se to lahko ponovilo tudi danes.
S tem lahko končamo, saj širše javnosti sicer pomembne podrobnosti ne morejo zanimati, so pa pomembne za nas in za zakonodajalca, zato se bomo o njih pogovarjali z njim.
Oglasili smo se, ker lahko objava tez v javnosti pusti občutek, da je svet vse naredil. Res so za nepopravo krivic odgovorni pristojni državni organi, toda ne samo oni. Nič ne vemo o tem, da bi svet za človekove pravice in temeljne svoboščine interveniral pri pristojni mednarodni javnosti zaradi ignorantskega odnosa države do tega problema.
Mihael Cene, predsednik UO Združenja žrtev komunističnega nasilja
Rehabilitacija žrtev j i ig o to ta li turizma visi Že nekaj časa v slovenskem zraku. Obravnava jo Združenje žrtev stvarno. Mimo tega — v določenih pravniško speljanih konceptih izzveneva oportunistično dekorativno. Pojavljajo se tudi teze o zakonu o rehabilitaciji.
Današnji verbalizem o rehabilitacijah nastaja iz družbenih sprememb r totalitarnih državah. Spremembo potrjujejo povsod
t
S
SOBOTNA PRILOGA
isto: socialni sistemi, ki so sc izneverili pri-roilnoluimanim svobodnjaškim pravilom, razpadajo. Izcimi se nekakšno prehodno obdobje, r katerem vse »bivše« teži k ohranjanju (osebne) oblasti z vsemi sredstvi. medtem ko vse »novo« išče prijeme za socialni perfekcionizem (kiga ni). Anarho-idna situacija.
In slovensko popotovanje skozi premaknjeno sedanjost? Publicistično je vsestransko obdelano. Afere r gospodarskih sektorjih. dosjejski karamboli. politične ekstravagance. sociološke polomije obenem z nezaustavljivimi samohvalnicami trenutnih manipulantov, vse to je podrobno — tako-rekoč dnevno — obelodanjeno v časopisju. In v to prozaično obdobje vdira zdaj splošno nezaželena rehabilitacija žrtev.
Rehabilitacija je obširen pojem, definirajo ga kot »ponovno vračanje v prejšnje stanje«. Posamezne stroke konkretizirajo pojem za svoje namene. Medicina ga na primer izrisuje kot psihosomatsko vračanje prizadetega r normalno stanje. Sociala kroji pojem kot vrnitev v določeno družbeno pozicijo. Pravo ga izrisuje ozko glede na kazenski postopek. Kakorkoli že. rehabilitacijo zmeraj označuje dvoje: neadekvatno uresničeni nezaželeni status (psihosomatski, socialni, pravni), status »žrtve«, in status bremeni vzročnost njegovega nastajanja: r rehabilitaciji je treba status anulirati.
11 brez anuliranja vzročnosti ni poprave statusa. ni rehabilitacije. Pravilo, ki ga ne gre prezreti. Status socialne žrtve je zmeraj vzročno zvezan z določenim sistemskim nasiljem v populaciji. Je socialni »produkt.«
Preneseno v slovenski prostor je rehabilitacija žrtev tipsko zvezana z znanimi silnicami homicidnih totalitarizmov: J. z medvojnimi nacističnimi taborišči (vključno tabo-riščniki-otroki. odtujeni domovini in staršem). in 2. pogojene so s sistemom nasilja, vznikajočega iz deformacije komunističnega monopolitizma v družbeno totalitarno oblast: ta zadnja je negirala vse humanitarne. socialne, kadrovske normative na vseh linijah, od kulturno-znanstvenih preko ekonomskih tja do pravnih institucij: idejno svobodnjaške in religiozne ter socialne normative je spodnesla s svojo monopartij-sko arogantno agresivnostjo. Uresničila je brezpravne, avtokratsko zmaličene pogoje podrejanja slehernika in celote indoktrinaciji oblastnikov. Brozovski jugokomuni-zem. Ustvarjal je žrtve brez pravne verifikacije. monopolistično dirigistično. socialno uničujoče. Barbarsko brez primerjave. V slovenskem primeru se začenja uničevalno nasilje jugokomunistov že kar pred drugo svetovno vojno. Kompartijski komiteji so manipulativno uničujoče delovali (v posameznih primerih celo ob »sodelovanju« s takratno monarhistično policijo, glej članek V. Kresnika. Zaliv 1—4. 1989. str. 62 — 76. Antropološka podoba komunistov) zoper »trockiste«, »nedisciplinirane« skojevce, zoper »salonske komuniste«, zoper »revizionisite« in podobno. Med vojno so se poblijalsko izživljali pri eksekucijah i’ nepreverjeni »ideološki« režiji- Po vojni pa so nasilje zgostili v Kočevju, Teharjah in drugod, dosegli so vrhunec v dachauskem procesu in se shizofreno razbesneli na Golem otoku. Nad dvomilijonskim slovenskim narodom je brozovski jugokomuni-zem izpeljal tolikšni spekter žrtvenikov, neznanih pri drugih, večjih narodih. Slovenska brozomafija je svojo majhnost kompenzirala s fantastiko homicidnega nasilja. Obratovati pa je začela daleč nazaj, ne šele 15. 5. 1945 (kot navaja Delo), stopnjevala se je r asocialno nestrpno oblast in kontinuirano ustvarjala žrtve.
Sistemska nasilna vzročnost si je izmišljala procesualno različne postopke za uničevanje žrtev: barbarske masovne eksekucije brez socialnopravne pristojnosti; paradoksne odločbe nelegitimnega senata za prekrške, Z »določanjem kraja bivanja« na Golem otoku; zlorabo »sodnega postopka« za vnaprej montirane ubijalske namene, na primer v dachauskih procesih itd. itd. Sami asocialni procesi, popolnoma identični nacističnemu genocidu, brez prisotnosti social-nohumane jurisdikcije. Jugokomunizem je (zlasti v Sloveniji) skonstruiral naciokomu-nistično kvazi pravo v rokah mafije in trabantov.
Načine k rehabilitaciji žrtev slovenskega na-cikomunizma se obravnava frazeološko — če se jih sploh kako obravnava. Ali naj se jih sploh rehabilitira, te žrtve - zoprnjake? Rehabilitacijo se da vendar tudi inscenirati, recimo kot sodni postopek (Bavcon — Selih ) za »razveljavitev« »upravno-kazenske-ga postopka« ... pa menda ne v »pravni državi«? In potlej, sodni postopek lahko rodi »celotno« ali pa — hopla — »delno« rehabilitacijo, spoštljivo do načel »pravne države« — katere? Tiste, ki je brezpravno
uničevala žrtve? Ali naj pravna država danes baranta okrog individualne rehabilitacije in vdrugič ustvarja iz istih oseb spet izločence - izobčence — socialno markirane. skratka žrtve? In »rehabilitacija bodi brez revolucionarnih ukrepov« ... kakšna
bombastika. ko izpod peres, ki misli, da je vseeno, odseva zdaj rdečo, potlej modro ali pa črno tinto.
Rehabilitacija žrtev je predvsem socialno-moralni postopek. Možna je le v družbi, osvobojeni slehernega ostanka sistemskega nasilju. Socialnomoralnemu postopku se potlej podreja zakonodaja, seveda ne v rokah vprašljivih monterjev »pravne« rehabilitacije.
Združenje žrtev je izdelalo socialnopravne pristope za rehabilitacijo. Najprej pa je treba izpeljali programsko (glej Zaliv, 1—4. 1990. Kresnik. »Prenova« mafije, str. 6—14) odpravo vzročnosti totalitarnega nasilja z javno parlamentarno verifikacijo nosilnih struktur in posameznikov nasilja; očistiti je treba družbene rehabilitacijske mehanizme na vseh nivojih eventualnih monterjev enostranskih pristopov k odpravi krivic.
Vladimir Kresnik, prof. dr. med. FMH. dr.
sc. med..
pisatelj UMEM. Ljubljana
Delo, 29. maja
Reši jo lahko le še Bog
Gospod Roman Zajec, vodja stikov z javnostmi SNG Opere in baleta Ljubljana, se
je končno prebudi! iz devetmesečnega zimskega spanja na delovnem mestu, nakar mu je »počil film«, ko je iz mojega članka o njegovi hiši uvidel, da vem o tem, kaj se dogaja v njej, več kot on sam, čigar edina funkcija je »stik z javnostmi« v imenu ustanove, ki mu daje kruh.
Resnica je ta, da bivši (sedaj že predbivši) v.d. direktorja Opere Darko Brlek ni sklical tiskovne konference pred novo, letošnjo sezono, na kateri bi predstavil vse premiere. Na moje prigovarjanje, naj to stori, je odgovoril, da nima podpisanih še vseh pogodb ... Niti ni bilo tiskovne konference po gostovanju v Italiji niti pred njegovim odhodom iz hiše, da bi pred javnostjo predstavil »čiste račune«, ne pa da lahko preberem iz odstopne izjave v. d. direktorja Opere Žareta Prinčiča (Brlekovega naslednika), da »moram podpisovati neplačane račune prejšnje vodilne garniture«. Nobene tiskovne konference ni sklical niti Žare Prinčič, da bi pojasnil, kakšen je trenutni položaj v ansamblu, zakaj je prišlo do repertoarnih sprememb, zakaj se je odločil za koncert namesto operne premiere, kako je z reorganizacijo SNG in kako bodo sezono izvedli do konca... Gospod Zajec je bil ves čas ponižno tiho. Od njega nismo dobili nobene informacije, da se v hiši kaj dogaja. Potem pa se čudi, če imam sam »dosje« o grozljivkah v operni in baletni hiši. Žal moram priznati, da je tega gradiva približno za štiri moje članke, vse pa je nastalo v hiši sami, brez moje vednosti ali kakršne koli volje. Jaz sem samo na kratko povzel nekaj dokumentov. Žal ni v njih ničesar boljšega ali bolj optimističnega.
Zakaj je morala šele Mestna uprava za inšpekcijske službe — inšpektorat za delo 13. aprila ugotoviti, da glede na pregledane dokumente (nezaključena delavska knjižica prejšnje zaposlitve, nesklenjena pogodba o zaposlitvi) za v.d., direktorja Zareta Prinčiča delovno razmerje v Javnem zavodu SNG Oopera in balet ni nastopilo (12. člen) zakona o delovnih razmerjih), s tem pa tudi nima pravne legitimacije izdajati sklepe o suspenzih, enako pa velja tudi za izreko o drugih prenehanjih delovnega razmerja? Zakaj je v zapisniku po opravljenem inšpekcijskem pregledu (7. aprila) mer drugim zapisano tudi tole: » V delavski knjižici ima vpisano srednjo stopnjo izobrazbe z dne 10. 9. 1974 in pod zaposlitvijo vpisano samostojno dejavnost — umetnik z datumom 1. 3. 1984 do 1. 1. 1993 brez žiga. Vodja kadrovske službe je povedala, da je od referenta na občini dobila podatek, da Prinčič od 1986 do 31.12.1992 ni poravnal vseh prispevkov in mu zato te zaposlitve do poravnave prispevkov ne morejo zaključiti. Nadalje je iz delavske knjižice razviden datum 1. 1. 1993 kot nastop dela v SNG, s tem da je bil obrazec M-2 poslan 29. 3. 1993. Ker Prinčič do tega datuma kadrovski službi ni dostavil delavske knjižice, razpis za v. d. direktorja Javnega zavoda SNG Opere in baleta je objavilo ministrstvo za kulturo, v.d. direktor nima sklenjene pogodbe o delu.«
Zakaj je v. d. direktorja Opere Žare Prinčič šele 25. maja letos naslovil na go. Strmole pismo z naslednjo vsebino: »Pripravite pogodbo za v. d. direktorja Prinčič Žareta o delovnem razmerju za nedoločen čas od 1.
1.	1993«, če je že 7. aprila poslal kulturnemu ministru odstopno izjavo na mesto v.d. direktorja SNG Opere in baleta Ljubljana?
Zakaj v poročilu o pravnem položaju javnega zavoda Opere in baleta, ki ga je 24. maja letos v imenu pravne službe podpisala Mateja Strmole, lahko preberem tudi naslednje:
» Vlada Republike Slovenije v aktu imenovanja v. d. direktorja Opere in baleta (odločbi), ki ne vsebuje obrazložitve, ni opredelila, ali oseba, ki se imenuje za vršilca dolžnosti direktorja, opravlja tudi funkcijo umetniškega vodje ali ne, prav tako tudi ne, s kom sklepa v.d. direktorja delovno razmerje. Z dnem imenovanja je vršilec dolžnosti direktorja Žare Prinčič nastopil delovno razmerje v Operi in baletu in od 1. 1. 1993 opravlja obe funkciji. Zaradi nedorečenosti obsega in vsebine njegove funkcije, odsotnosti interne zakonodaje, neobstoja organa upravljanja in organov internega nadzora, s tem pa tudi blokade informacij zaposlenih, smo v položaju, da so se kompetence direktorja razširile v neskončnost in da zoper odločitve zaradi neobstoja pritožbenega organa ni možna pritožba. Zaradi kršitev delovne zakonodaje je bil aprila opravljen v Operi in baletu inšpekcijski pregled Inšpektorata za delo, izdana odločba o ugotovljenih nezakonitostih pa zaradi pritožbe direktorja ni izvršljiva. Delo in poslovanje v.d. direktorja, ki podpisuje pogodbe in račune, ki določa višino honorarjev, višino materialnih stroškov, zasedbo za predstave, sestavo avtorskih ekip za pripravo premier, ki samostojno določa repertoar ustanove za leto vnaprej, vodi kadrovsko politiko, zaposluje nove člane in odpušča zaposlene, določa delovni čas in višino plač, odloča o službenih potovanjih v tujino, deviznih dnevnicah, potnih stroških, akontacijah, razlikah, dodatkih k plačam ipd., ki torej samostojno razpolaga s sredstvi, s katerimi je Opera in balet SNG Ljubljana financirana iz proračuna, trenutno kontrolira edinole Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.«
Opero SNG je potemtakem v zadnjih mesecih vodil nekdo, ki v njej sploh ni bil zaposlen. To pa je ugotovila šele inšpekcijska služba, ker je v hišo pač morala priti, potem ko je od g. Prinčiča suspendirani član opernega solo zbora Matija Wabra zahteval varstvo pravic (5. marca letos) preko svoje odvetnice, ki je ugotovila, da je sklep v.d. direktorja nezakonit...
V. d. direktorja SNG Opere in baleta SNG Žare Prinčič je napisal naslednji »odlok vratarjem«; G. Mileni Vehovar je 31. 3.
1993 potekla pogodba o delovnem razmerju v Operi in baletu Ljubljana, tako da g. Vehovar ni več v delovnem razmerju od tega datuma dalje.« (Kar je bila zelena luč za fizično izvedbo »akta«).
Operi in baletu SNG in Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije lahko za tako »politiko« samo čestitam!
Marijan Zlobec, Delo
Spoštovani bralci, spoštovano Uredništvo,
bralce prosim za pozornost. Uredništvo pa za, prostor v časopisu, da bi javno razčistila povezovanje mojega imena s katastrofalnim stanjem v SNG Opera in Balet. Ker tega ni mogoče storili zunaj konteksta celotnega dogajanja v tej nacionalni ustanovi, bom morala hočeš nočeš razkriti tudi nekaj resnic, ki jih mnogi ne bodo želeli slišati.
K stvari. V okviru TV Tednika in tudi ob nekaterih drugih bolj ali manj formalnih priložnostih se mi je podtikalo, da sem zaradi osebnih interesov izkoriščala svoj angažma na ministrstvu za kulturo (kot zunanja svetovalka za sistemska vprašanja) tako, da sem podpirala bivšega v. d. direktorja Žareta Prinčiča, ki mi je zato posebej plačeval pravne storitve. Tako podtikanje v celoti zavračam in trdim, da sem se v skladu s pooblastili ministrstva za kulturno vtikala samo v pravno problematiko (seveda brez posebnega plačila!), in (o le zato, ker:
1.	sama pravna služba SNG Opera in balet ni bila sposobna pravno izpeljati novega statuta te ustanove, ki je nastal z odlokom o razdelitvi SNG Ljubljana na tri samostojne zavode, to je v Opero in balet, Dramo in Gledališki in filmski muzej; in
2.	ker je pravna služba, namesto da bi funkcionirala kot pravni servis in poskrbela za pravno urejenost poslovanja in delovanja SNG Opera in balet, vodila svojo politiko in politiko sindikata delavcev ter tako blokirala delovanje v. d. direktorja in izvajanje vladnega odloka.
V. d. direktorja pa ni bil blokiran samo na ta način, ampak tudi preko delovne skupnosti skupnih služb bivše SNG kot enovitega zavoda. Tej je uspelo v prejšnjem sistemu dobiti samostojen status in predvsem lasten žiro račun. Na ta način ta služba ni bila samo finančni servis, ampak je v bistvu skozi razpolaganje s finbnčnimi sredstvi in podatki obvladovala predvsem Opero in balet. Predvsem njo zato, ker ta v nasprotju z Dramo ni imela lastne paralelne finančne službe. Ker je razdelitev v samostojne zavode pomenila tudi izgubo tega položaja, je vodstvo te službe z razpologanjem s finančnimi podatki blokiralo izvedbo vladnega odloka. Ni moja stvar, da bi presojala utemeljenosti sprejetja tega odloka (čeprav se osebno z njim strinjam), moja dolžnost je bila le, da tisto, kar so pristojni sprejeli, izvajam. In to sem in bi izvajala ne glede na to, kdo je direktor. Taka je bila dolžnost tudi vseh drugih v SNG Ljubljana. Če pri tem niso biti zadovoljni z vladnim odlokom in vodenjem, je seveda njihova pravica, da to svoje nezadovoljstvo izrazijo in terjajo odgovor ustanovitelja, ki je odlok sprejel in imenoval vodstveni organ. V nobenem primeru pa nimajo pravice samovoljno odklanjati izvajanja nalog in ovirati delovanja direktorja, dokler je ta legitimen predstavnik ustanovitelja. Ustanovitelj nosi seveda polno odgovornost za to, koga je imenoval. Ni ne v moji strokovni kompetenci in še manj imam tak položaj, da bi mogla ocenjevati sposobnost gospoda Prinčiča. Vendar mi nekaj pravi, da temeljni problem sploh ni njegova sposobnost, ampak to, da je, namesto da bi se podredil internim pravilom igre, pravzaprav zelo naivno posegel v nekatere tabuje, povezane s pridobljenimi pravicami in pozicijami nekaterih v Operi, in da bi, če bi še naprej drezal v finančno poslovanje, vendarle celo utegnil razkriti (ne sam, ampak preko neodvisnih zunanjih finančnih strokovnjakov), na kakšen način je SNG posloval. Mnogo se o tem sicer govori in piše, vendar je brez uradnih podatkov vse skupaj le v zraku in nekateri upajo, da bo tako tudi ostalo, če jim bo le uspelo pozornost speljati drugam oziroma najti grešnega kozla, npr. nekega Žarela Prinčiča.
Osrednji razlog za stanje, kakršno je v Operi in baletu, pa seveda ni pravno in finančno stanje te ustanove, ampak to, da je SNG Opera in balet okostenela ostalina samoupravnega organiziranja in vodenja delovnega procesa, katerega temeljni anahronizem je, da si vsi lastijo pravice, nihče pa ne prevzame odgovornosti. Zato je razumljivo, da še tako neznaten poskus drugačnega funkcioniranja in organiziranja naleti na ogromen odpor. Ljudje preprosto pozabljajo, da slovenska opera ni v javnem interesu'zato, da bi zagotavljala socialno varnost zaposlenim, ampak zato, da bi odigrala osrednjo vlogo v operni in baletni ustvarjalnosti in poustvarjalnosti na Slovenskem.
Kam je vse to pripeljalo, se ve — do odstopa v. d. direktorja, kar samo po sebi ni nič hudega, če bi se to zgodilo v normalnih okoliščinah, čisto drugače pa je, ker se je spet enkrat zgodilo v tisti SNG Opera in balet, ki je že petnajst let v krizi, iz katere očitno nobeno vodstvo doslej ni našlo izhoda, in so zato, tako ali drugače, vsi doslej raje pravočasno odšli, ker so jih sicer »odnesli« delavci sami. Z njihovim odhodom pa se ni nič uredilo ali razrešilo. Celo več. Njihova usoda je vsakemu uveljavljenemu in ambicioznemu strokovnjaku oziroma ustvarjalcu opozorilo, da si, dokler je stanje takšno, kakšrno je, nima smisla mazati rok. S tem dejstvom se je moralo soočiti tudi ministrstvo za kulturo, ko je iskalo kandidata za v. d. in vedno znova neletelo na odgovor, da v takih razmerah eminentni strokovnjaki niso pripravljeni prevzeti odgovornosti.
Kriza se tako samo stopnjuje, in da vse skupaj ni počilo, ima zaslugo samo zvesto in hvaležno občinstvo, ki mu v potrpežljivosti in predanosti ni para. Pri vsem tem je pravzaprav čudno samo še nekaj
—	da ni nihče doslej opazil, da so pri vsej stvari samo grobarji vedno isti. In zato je morda prišel čas, da se stvari v celoti razčistijo in z njimi tudi odgovornost vseh, ki so imeli ali imajo kaj zraven (tudi odgovornost ustanovitelja pri tem ne bi smela biti izvzeta). Če pa do finančne revizije poslovanja in reorganizacije vodenja in organiziranja delovnega procesa v SNG Opera in balet ni mogoče priti drugače kot na skrajen način, si dovolim in upam predlagati likvidacijo te današnje SNG Opere in baleta, ker ugotavljam, da, takšna kakršna je, najprej in predvsem ona sama ogroža operno in baletno poustvarjalnost in ustvarjalnost na Slovenskem. Poudarjam, da ne gre za likvidacijo operne in baletne dejavnsoti, ampak,
obratno, za likvidacijo razmer, ki onemogočajo normalno izvajanje teh dejavnosti. Šele na temelju čistih računov se je namreč mogoče resno pogovarjati o novi državni operi in beletu ter njeni vlogi v operni in baletni poustvarjalnosti in ustvarjalnosti na Slovenskem, pri čemer bi morala tudi kulturna politika brez sprenevedanja povedati, kaj si v Sloveniji lahko privoščimo in česa ne. S tem razmišljanjem nikakor
nočem zanikati možnosti, da v Operi in baletu obstaja zdravo jedro in da je konec koncev to razlog, da
Opera in balet sploh izvaja program. Celo obratno
—	na ta način se bo lahko tudi zdravo jedro identificiralo.
Če me kulturniki in kulturna javnost že za kaj obsojajo, potem je mnogo bolje, da me za to heretično razmišljanje, kot pa da mi podtikajo osebne in
koristoljubne povezave, ki jih ni.
Vesna Čopič, Ljubljana
Delo, 26. maja
Vlada bo morala dopolniti resolucijo o varnosti
V članku z gornjim naslovom novinar seznanja javnost z vsebino razprave, ki je bila 25. maja na seji odbora državnega zbora za obrambo.
Iz vsebine članka je razvidno, da so na tej seji obravnavali predlog resolucije o zasnovi nacionalne varnosti Republike Slovenije in sprejeli sklep, da se ta preoblikuje nazaj v osnutek ter vrne vladi, ki naj ga dopolni in popravi. Uvodoma je bilo tudi povedano, da so predlog resolucije obravnavali člani Zveze častnikov Slovenije in odboru posredovali svoje pripombe, v katerih se na
koncu zavzemajo za to, da vlada omenjeno gradivo ponovno obravnava in dopolni z ustrezno vsebino.
Iz zapisov je razvidno, da so nadaljnje razprave odprle polemiko, v kateri se je razvila razprava o upravičenosti in strokovnosti Zveze častnikov Slovenije za ocenjevanje kakovosti resolucije. Dejstvo je, da organizacija častnikov Ljubljana ni razpravljala o zadnji varianti vsebine resolucije. Toda
v procesu usposabljanja našega članstva, ki smo ga izvajali v letu 1992, smo večkrat obravnavali izhodišča zasnove nacionalne varnosti. Predavatelji so bili člani naše organizacije, ljudje, ki zasedajo visoke položaje v Ministrstvu za obrambo in so tudi aktivno sodelovali pri ustvarjanju vsebine izhodišč.
Polne dvorane so bile porok za oceno, da se je odnos naših častnikov do obveznosti v organizaciji bistveno spremenil. Takšne zavzetosti za sodelovanje že dolgo vrsto let nismo zasledili. Predavanja na visoki strokovni ravni so navdušila vse prisotne, saj so z močnim ploskanjem podprli vsebino predstavljenega gradiva. Za ilustracijo naj navedemo podatek, da so bili na teh sklicih prisotni tudi člani najožjega vodstva Zveze častnikov Slovenije iz sestave njegovega predsedstva. Vsebinskih pripomb ni bilo, zato smo pričakovali, da bo tudi Zveza častnikov Slovenije kot krovna organizacija podprla resolucijo o zasnovi nacionalne varnosti.
Prav zaradi tega smo na seji predsedstva organizacije častnikov Ljubljane 28. maja, na katero smo povabili člane naše organizacije iz Ministrstva za obrambo, strokovnjake za to področje, obravnavali to aktualno problematiko.
Poudarjamo, da je bila ta in vse prejšnje razprave organizirana izključno na inicativo OC Ljubljana. Vse so izvajane neodvisnoe od aktivnosti predsedstva Zveze častnikov Slovenije.
Na seji so se oblikovala stališča, ki temeljijo na prejšnjih razpravah, izvedenih med našim članstvom in na novo predstavljenimi dejstvi na vsebino resolucije:
1.	Obrambna politika naj se oblikuje v državnem zboru, izvaja pa v strokovnih organih, katerih pristojnosti se določijo z zakonom. Obrambne zadeve vodi vlada Republike Slovenije, ki ima poleg Ministrstva za obrambo tudi strokovno posvetovalno telo.
2.	Zavzemamo se za takšno mirnodobno organizacijo obrambe, ki bo zagotovila odvračanje od agresije in pripravljenosti vseh subjektov obrambe. Zato predlagamo, da ima Republika Slovenija v miru profesionalno kadrovsko jedro in potrebne količine in vrste oborožitve za zagotavljanje uspešne obrambe. V tako imenovanem sistemu kolektivne varnosti v Evropi moramo sami zagotoviti svojo varnost. Zavedamo se, da nobena mednarodna integracija in povezovanje ne bo zagotovila naše obrambe, če pri tem ne zagotovimo maksimalne soudeležbe v moštvu in sredstvih. Možni zavezniki nam bodo pomagali le pod pogojem, če se bomo branili sami.
3.	Po našem mnenju naj se zaradi majhne operativne globine ozemlja Republike Slovenije obramba izvaja od državnih meja s tako stopnjo odločnosti, ki bo omogočala pravočasno posredovanje in pomoč zaveznikov ter mednarodne skupnosti, preden bo
- eventualni agresor dosegel svoje cilje.
4.	Zato se zavzemamo za takojšnje sprejetje resolucije o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti in čim hitrejše sprejetje doktrinarnih in sistemskih zakonov s področja obrambe, ker obstoječa zakonodaja, sprejeta v začetku leta 1991, ne ustreza sedanjim potrebam obrambe države in ni usklajena z ustavo.
5.	Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je poveljnik njihovih obrambnih sil.
6.	Podpiramo pobudo, ki je med našim članstvom sprejeta s simpatijami, da se teritorialna obramba Republike Slovenije preimenuje v slovensko vojsko.
7.	Predlagamo, da pripadniki, zaposleni v stalni sestavi oboroženih sil, v miru ne smejo biti člani političnih strank.
8.	Glede na pozitivno vlogo, ki jo je v novejši slovenski zgodovini odigrala narodna zaščita (manevrska struktura narodne zaščite), je treba jasno opredeliti njeno vlogo v resoluciji kot ene od sestavin oboroženih sil.
9.	Na naših posvetih je tekla tudi razprava o novi organiziranosti, vlogi in pomenu organizacije častnikov. Menimo, da je treba takoj po sprejetju zasnove nacionalne varnosti jasno opredeliti vlogo in organiziranost Zveze častnikov Slovenije. Zato predlagamo, da se izvede strokovni posvet na to temo, v katerega bi vključili predstavnike iz vse Slovenije in odgovorne strokovnjake iz Ministrstva za obrambo.
Predsedstvo Organizacije častnikov
Ljubljana
Delo, 22. maja
Marca se je kriza poglobila,
proizvodnja je znova manjša
Spet smo dobili podatke o gospodarski (ne)uspešnosti za april. Kot je bilo pričakovati, so katastrofalni. Padec BDP in s tem verjetno prihodka, izvoza, investicij, sociale itd.
Predsednik Drnovšek sicer pravi, da je bila vlada po njegovem mnenju po 100 dnevih uspešna, da je dosegla večino planiranega in da so vladne napake samo navidezne (Delo, 27. marca). Takšne izjave in da je vlada z zamrznitvijo plač pomagala podjetjem znižati proizvodne stroške, so najhujši cinizem (če ne vic). Se slabše pa je, če vlada to res verjame.
Vlada je res v izredno težkem položaju zaradi izpada večine trga bivše YU, vendar ne razumem, da je lahko v slabih dveh letih gospodarski položaj z nekimi »originalnostmi« toliko poslabšala in zapletla, da tega vozla ni več možno presekati z nobeno ekonomsko doktrino. Medtem pa je izgubljala čas s poudarjanjem nizke inflacije, trdnega tolarja in članstvom v denarnih in drugih institucijah. Naj mi g. Drnovšek
oprosti, vendar to res niso najtežje naloge, posebno še, če niso trajne in povezane z gospodarsko rastjo in ostalimi najvažnejšimi pokazatelji gospodarske uspešnosti. Sprejem v mednarodne denarne in druge institucije je pogojen v glavnem z uvajanjem demokracije (to baje delamo?) in nizkim BDP na prebivalca (na tem vlada tudi dela) in je v glavnem formalnost; za nas bi bila bolj nevarna prevelika zadolženost, poseb-
no ker imajo zunanji krediti skoraj praviloma triletni moratorij in je jasno, da bodo vsa bremena vračila padla na naslednjo vlado. Osnovni problem je nerazumljiva pasivnost vlade ob izrazito negativnih trendih (omenil sem jih v prvem odstavku). Pri proračunu pa vse bolj zanima delitvena stran kot proizvodnja oz. prihodkovna sfera.
Kljub izredno nizkemu planu (ponovni padec BDP za 1 odstotek v primerjavi z l. 1992) kaže, da tudi ta zdaleč ne bo dosežen. Strahotno se bodo zvečale izgube (že lani grozljivih 7,3 odstotka prihodka), minimalno akumulacijo pa bo ustvarilo zelo majhno število podjetij; plač pa nam nominalno tudi ne bo uspelo dovolj znižati. Torej se bo očitno pojavil ogromen primanjkljaj — pri tem pa hočemo sanirati še mastodonte, ki smo jih vedno imeli za eno največjih zablod socializma. In g. Drnovšek bo izjavil, da je vlada dosegla uspeh, kot da država ni na neki način vsota podjetij.
Za start iz tega blata oz. za gospodarsko rast potrebujemo izredno močan motor. To bi lahko bila lastnina (čeprav zakonu že zdaj očitajo same slabosti), vendar je za letos prepozno. Javnih del pa bo tako malo, da jih lahko abstrahiramo. Bistveno zvečane prodaje na ozemlje bivše YU pa letos tudi ne moremo pričakovati. Torej ostane edino bogokletno razvrednotenje (oz. pravilnejše ovrednotenje) tolarja. Zavedam se »spirale« z negativnimi posledicami (inflacija, višje obresti,...). Moje pisarije ne bi bilo, če bi nam vlada zaupala, kakšne »poteze« namerava narediti, da bi vsaj dokončno zaustavila padec proizvodnje. Mislil sem že, posebno ker je tolar res padal, da je novoustanovljeni ekonomski svet (skrajni čas) takoj interveniral z močnim drsenjem, kar je praktično enako devalvaciji. Nato pa je g. Gaspari izjavil, da se bo tečaj še nekaj časa morda res spreminjal, nato pa se bo ustavil nekaj pod 70 tolarjev za 1 DEM.
Pravilno vrednotenje tolarja (ponudba in povpraševanje po tolarju pri tako majhni državi in nujnosti zunanjetrgovinskega su-ficita ne moreta biti edina odločilna za tečaj) bi pravzaprav največ koristilo firmam, ki še niso mogle prebiti zahodne bariere, ker so še premalo produktivne oziroma imajo prevelike stroške. Trenutno je to dejstvo, ki ga vlada mora akceptirati, ne pa pridigati in apelirati na te firme, naj se popravijo.
V	tem prehodnem obdobju jim je še zadnjič treba dati zdramilo, in sicer, po izračunu vlade, toliko, da bi povprečna firma lahko večino svoje proizvodnje z minimalnim dobičkom prodala na zahod in če firma prispeva svoj obvezni delež (produktivnost, stroški proizvodnje).
S tem povečanim izvozom bi več firm končalo brez izgube in bi morebitni dobiček lahko vložilo v prestrukturiranje proizvodnje ali zamenjavo zastarele opreme. Hkrati bi obstajala realna šansa, da ne bi bilo treba odpustiti vseh odvečnih delavcev, ki jih je tudi v boljših firmah še mnogo, ali bi se po potrebi zaposlili v drugi, perspektivnejši gospodarski panogi.
Posledica predloga (zavedam se težke odločitve) bi bilo tudi zmanjšanje uvoza in realnih plač (z manj »cirkusa«). Za zmanjšanje negativnih posledic pa bi res morali delati najboljše poteze, da ne bi naslednje leto končali še slabše, kar pa je nemogoče, ker ne moreš biti bolj ali manj mrtev.
Ostale pomoči izvoznikom (razen premij, ki omogočajo selekcijo), kot so cenejši krediti, uvoz zaradi izvoza..., smo imeli menda že pri Duranoviču.
Morda sem predlagal kaj kontradiktornega, ker ne poznam morebitnih recipročnosti ali zahtev zunanjih institucij, vendar bi to moral vedeti tudi DZ. Logično je, da je mnenje vlade, kako izboljšati razmere, mnogo boljše — vendar mora biti izvedljivo, in to hitro, ker nas prehitevajo taki, ki smo zanje vedno bili »Amerika«. Dodatno me je k pismu spodbudila 3. str. Dela 1. junija. Ironija je, da del naših vodilnih, ekonomistov objavlja, kje vse bi bil uporaben Keynes, von Hayek in drugi — pri nas pa ekonomisti pravzaprav izgubljajo pomen, ker objektivno nobena doktrina več ne »prime«.
Franc Maurič, Ptuj Delo, 7. maja
Ugledni ljudje z znanosti in umetnosti
V	Vašem cenjenem časopisu sem pod gornjim naslovom zasledil članek o Slovencih, ki so na Hrvaškem oziroma v Zagrebu opravljali ugledne in odgovorne dolžnosti, posebno kot znanstveniki, predvsem v medicinski stroki. Rad bi povedal piscu članka g. Voju Lukiču in bralcem Dela, da sem
malo razočaran nad vsebino članka, saj so
v njem pozabljeni in zanemarjeni naši obmejni kraji.
Tudi mi na Bizeljskem in v naši soseščini se lahko pohvalimo, da smo dali nekaj strokovnjakov Hrvaški. Tam so ti ljudje uživali zaupanje svojega okolja in opravljali precej odgovorne dolžnosti. Osebno poznam tri znanstvenike iz Obsoteljskih vasi, nekatere pa iz krajev v Spodnjem Posavju. Pojdimo kar po vrsti in začnimo kar doma.
V	vasici Orešje (na Bizeljskem) je doma arhitektka in arheologinja dr. Saša Faber roj. Šribar, ki je kot znanstveni svetnik dolga leta vodila Inštitut za arheologijo v Zagrebu in še sedaj kot upokojenka nadaljuje arheološka raziskovanja. Njena znanstvena dejavnost je znana daleč onstran meja Hrvaške (tudi Evrpe), za kar je tudi žela številna priznanja.
Druga naša rojakinja z Bizeljskega je dr. Cvetka Knapič-Krhen, umetnostna zgodovinarska in zgodovinarka, ki je bila vrsto let na čelu republiške raziskovalne skupnosti za humanistične vede na Hrvaškem. Za svojo dejavnost v zgodovinopisju je dobila
državno nagrado Republike Avstrije in je nekaj časa pred upokojitvijo bila na čelu znanstvenega oddelka Inštituta za sodobno zgodovino v Zagrebu.
V	sosednjem kraju v Bistrici ob Sotli se je rodil in preživel svojo mladost dr. Jože
Černerlč,znanstvenikelektrotehničnestroke,
ki je kljub težki invalidnosti dolga leta deloval na elektrotehnični fakulteti in istočasno
v industriji v Zagrebu v znanstvenem po- stane 40 DEM, v kar je všteta priprava
gledu. Toliko o mojih sosedih ob Sotli.
Nedaleč od nas v Brežicah je odrasla dr. Anamarija Bujak roj. Turk, kemik po stroki. Kot sodelavka na biotchnološki fakulteti v Zagrebu je s svojim pedagoškim in znanstvenim delom opravljala odgovorne dolžnosti vzgoje mladih strokovnjakov in raziskovalnih nalog za kemično industrijo. Žal je prezgodnja smrt prekinila njeno delo.
Geografsko nedaleč od nas, še vedno v Posavju oziroma takratnem Rajhenburgu (danes Brestanica), se je rodila in preživela otroška leta dr. Svetka Korič, roj. Jamšek, ki se je po študiju agronomije v Zagrebu posvetila raziskovalnemu delu. Skupaj Z možem je raziskovala razne sorte pšenic, ki še danes zore na naših poljih.
Za uspešne znanstvene rezultate je dobila vrsto priznanj. Kolikor mi je znano, je vrsto let pela v zboru Slovenskega društva v Zagrebu.
Toliko samo kot moj prispevek oziroma dopolnitev k omenjenemu članku.
Verjetno je še več takšnih primerov. Moj prispevek naj bo spodbuda še drugim bralcem, ki mogoče poznajo več podobnih primerov. Omenil sem samo znanstvenike, je pa tudi večje število Slovencev, bivših študentov zagrebških fakultet, ki so opravljali odgovorne dolžnosti v gospodarstvu sosednje države.
Osebno sem kot Slovenec veliko let živel v Zagrebu in imel številne stike z rojaki, zlasti pred II. svetovno vojno. Bil sem član društva Slovenski dom, v tem domu so našli leta 1941 zatočišče in pomoč mnogi begunci in izseljenci iz Štajerske.
V	tem društvu so bili člani tudi doma in v tujini znani prvaki zagrebške opere Mario Šimenc in Jože Gostič. Zagrebška drama je vrsto let angažirala tudi slavne gledališke osebe, kot so bili Hinko Nučič in njegova soproga Vika Podgorska.
Pevsko društvo Slovenskega doma v Zagrebu deluje že desetletja. Nastopa doma in v tujini. Tudi mi na Bizeljskem smo bili deležni njihovega obiska, večkrat po vojni so nastopili v našem domačem kraju. Te nastopa je organiziral g. Franc Škof, rojak z Bizeljskega, tudi eden od pevcev v tem zboru.
Benjamin Mihelin, Bizeljsko
Delo, 22. maja Komercialisti boga Krišne
Oglašam se zaradi članka Mateje Hrastar Z gornjim naslovom, v katerem je novinarka med drugim pisala tudi o društvu Yam. Vsebina njenega pisanja meče črno senco na naše delo, zaradi česar bom pojasnil namen našega javnega delovanja v slovenski družbi.
V	društvu Yam si prizadevamo za drugačen način življenja, predvsem kar se tiče medčloveških odnosov in odnosa do okolja.
V	svetu je kar nekaj podobnih poskusov (najbolj znana sta v škotskem Findhornu in indijskem Aurovillu). Vrednost našega poskusa vidim v tem, da se dogaja v Sloveniji, kjer je intelektualna in duhovna vrzel. Naš način življenja in naše delo nikakor ne izvirata z vzhoda, temveč sta se razvila iz srca naše civilizacije kot poskus rešitve za vse in vaakogar (ni pa nujno, da je prava). Gibanje ni umetno ustvarjeno iz idej in pripadajočih hipotez, temveč je naravni razvoj človekovega socialnega napredka, zato ne želimo, da nas tlačijo v razne duhovne tokove, katerih vrednosti tudi ne smemo zanemariti. Prav tako tudi ne želimo, da nas mešajo med nekakšne šarlatanske čudodelnike in zaslužkarje, ki pa imajo prav tako svoj prostor pod soncem.
S svojim načinom umetniškega izraza so-razvijamo novo kulturo bivanja New Age. To, kar za nas pomeni New Age, je celovitost in popolna ozaveščenost našega bivanja. Med začetnike spada poleg prvobitnih ameriških Indijancev zagotovo Sri Auro-bindo z integralno jogo, ki je med prvimi povezal vzhod z zahodom in pokazal, da ni razlik med enim in drugim. Veliko lažje kot z besedami se da to ponazoriti z gibom, zvokom. Tako smo razvili svoj multimedij-ski pristop, ki temelji na starodavni miste-rični drami (še iz atlantskega obdobja) in psihodrami Jakoba Morene (tehniki psihoterapevtskega zdravljenja). Naše javno delo pa je na žalost zašlo v krizo zaradi neprofitnosti in nepodpore družbe (o tem v nadaljevanju prispevka), v veliki meri pa zaradi novinarske neetike, neobjektivnosti, ko se piše kar vsevprek o stvareh, ki se ne poznajo. Tako se vse lepe stvari spreminjajo v prah. Yam in vse, kar je drugačno, naj
se kar odstrani. Sprašujem pa se, kaj bo ostalo. Kakor da se New Age v Sloveniji ne bi smel razvijati, promovirati, živeti! Bi
moral celotni aktivni del Yama spati v kanalizaciji, se pojaviti dvakrat dnevno na planem in nastaviti lice za vaše udarce lastnega nezadovoljstva! Saj tako ali tako nimamo skoraj ničesar, vendar nikoli ne udrihamo po materialnosti zahodnega sveta. Zaradi raziskovanja, razvoja ustvarjanja in služenja svetu smo se odpovedali službam, ki dajejo navidezno varnost, socializmu in zdravstvenemu zavarovanju, kopičenju materialnih dobrin... Ohranili pa smo ljubezen in upam, da je ne bomo nikoli izgubili. Tej in tudi našemu duhovnemu razvoju se imate zahvaliti, Mateja Hrastar, da vas ne bomo tožili zaradi širjenja neresnic oziroma klevetanja.
Nadalje pišete o knjigi Lidija, tako podcenjevalno, kot da bi se avtorica morala sramovati svojega dela. Ali se na natečaj ne more prijaviti vsakdo? Po vsem tem pa naj človek verjame v nekakšno objektivnost.
Sedaj pa glede naših cen, o katerih pravite, da so pretirane. Projekt Bela razstava je bil skupaj z našimi sponzorji darilo Ljubljani. Vstopnina je bila simbolična, cena za vseh osem plesnih spektaklov je bila malo višja od vstopnice za eno kino predstavo. Ker smo večini obiskovalcev razstave poslali vabila s prostimi vstopnicami, smo s celotno vstopnino zbrali le 32.000 SIT. Cankarjevemu domu pa smo morali kljub njegovemu sponzoriranju plačati 34.000 SIT. Projekt je prinesel 4500 DEM napokritih stro- ^ škov, ki smo jih krili sami. Hoja po ognju
rt/its/i Afi n FT A/f 11 Ir nv it? \jott? trt n ri n m m rt '
SOBOTNA PRILOGA
ognju, najem zemljišča, priprava skupine, ki vodi hojo po žerjavici, večurne priprave ljudi, ki hodijo čez, in polnovredno rastlinsko kosilo. Ko sc odštejejo vsi stroški, ostane res premalo za bivanje v tem zahodnem svetu. Morda nas zaradi tega povezujeta z vzhodom? O multimedijskem spektaklu Zvodnica in svetnica je bil na tem mestu že govor. Omenimo naj le vstopnino v Cankarjevem domu in kinu Mojca: 250 SIT. Sam projekt je stal 12.000 DEM in prinesel še dodatnih 2000 DEM izgube zaradi komercialne reklame. Sponzorji so pokrili 3000 DEM, ostalo smo krili sami. Knjiga Lidija, Skozi trnje do zvezd, ki jo je Lidija pisala dve leti, je med najcenejšimi novitetami. Knjiga obsega 351 strani, cena 1950 SIT pa daje okoli 600 SIT zaslužka za vsak prodani izvod. Prevod knjige v angleščino je stal 820.000 SIT. Za sofinanciranje smo zaprosili bivše ministrstvo za informiranje, ministrstvo za kulturo, mestno kulturno skupnost in nekaj sponzorjev, ki namenjajo svoj kapital kulturi. Nič. Za Belo razstavo smo tudi dobili vabilo iz Amerike. Na javnem razpisu smo zaprosili ministrstvo za kulturo za podporo. Nič. Potem je tu prošnja ministrstvu za kulturo za Zvodnico in svetnico in ne nazadnje prošnja mestni skupnosti za kulturo za Yam imitation žur. Vse prošnje so bile oddane na redne razpise, pravočasno, pa... nič.
Potemtakem je farsa, da nekdo napiše, da sc materialno okoriščamo na račun drugih, prej bi rekel, da se drugi okoriščajo na naš račun. Novinarji pa imajo od nekdaj pri vseh naših projektih prost vstop in možnost dodatnih informacij v prostorih društva. Pa ne zato. da bi lepo pisali o nas, temveč da bi vsaj objektivno poročali in skupaj z nami širili zavest in belino.
Aktivni del društva Yam šteje 14 ljudi od 18. do 60. leta, od tega nas 80 odstotkov Živi v podnajemniških stanovanjih (in nimamo lastniških vikendovj, kar pa sploh ne moti. Moti le tiste, ki v nas vidijo svobodo, vendar jo zaradi lastnih vzorcev prepoznajo kot zatiranje in nategovanje.
Glede medijskih promocij pa moramo iskati nove možnosti, saj stane npr. plakatiranje 340 SIT za en plakat formata B3 za en teden. Seveda v to nista všteta tisk in oblikovanje. Komercialnih raklam in razglasov v medijih sploh ne omenjam. Smo služitelji sveta in vse, kar delamo navzven, delamo zaradi širjenja bele energije. Želimo si pozornosti, saj je toliko dobrih stvari, ki se jih lahko naučite od nas, če le želite. Zaradi tega. kar se odpiramo navzven in kažemo družbi mogoči model bodoče usmeritve v novem tisočletju. Drugače bi se lahko skrili v anonimnosti in živeli zase, v miru, kar bi bilo bolje za nas, še bolj pa za vas. Hrano si večinoma pridelujemo sami in potrebujemo bore malo od tega, kar ponuja civilizacija. Vendar to ni trend tega trenutka. Mojstri modrosti spodbujajo javno delovanje v smeri napredka, zdravja in harmonije, ljubezni in nenasilja, zaradi česar nas tudi podpirajo. Mar ne vidite, da se svet spreminja? Nova doba prihaja in mi jo oznanjamo!
Pa še to: Gibanja Hara Krišna zelo spoštujem in vidim brezpogojno delo, ki ga člani opravljajo pri združevanju duhovnega in materialnega. Sam nisem bil na koncertu. Vem pa, da so bile vstopnice v predprodaji 1200 SIT in da si je bilo moč del programa pogledati tudi na videu. Torej,
kdo koga nateguje, Mateja, saj ste vendar vedeli, kam greste? Tega zares ne razumem. Morda pa vi malo nategujete s svojo subjektivnostjo ali pa vas nategujejo kje drugje, kjer zagotovo ne marajo Hare Krišne, Yama, Kitajk, gibanja Free Love, samih različnih stvari, ki jih mečete v isti koš, pa imajo eno samo podobnost — drugačnost!
Alan Asta, Yam, Ljubljana
Spoštovane krišnevke, cenjeni krišnevci!
Izrabljen pregovor pravi, da mačka zacvili, če ji stopiš na rep. Iz dna srca se vam oproščam, če sem v svoji omejenosti stopila na vašega. In vaše mijavkanje bi, brezsrčni-ca, skoraj preslišala, če se v sredo, 9. junija, mojemu bratu ne bi nekaj zgodilo. Ne, ni bil čudež- Dela v večjem ljubljanskem podjetju prehrambne industrije, na oddelku za sprejem naročil. Zelo živahen oddelek, telefoni zvonijo že od sedmih zjutraj. Sredi dopoldneva, ob delovnem višku, se je v sobi pojavil vaš kolega. Z walkmanom, škatlo kaset v eni in Cd-ji v drugi roki. Pristopil je k prvemu v sobi in mu na ušesa potisnil slušalke, češ poslušajte tole muziko, pomirja, a bi kupili kaseto. Telefoni so besno zvonili, tisti, ki bi jih morali dvigati, so morali poslušali manira rock, vaš kolega pa je po mizah zlagal kasete in jel uslužbence prepričevati o njihovi kvaliteti. O starodavni filozofiji pa niti besede. In tako od enega od drugega, petnajst ali dvajset minut, dokler naveličani niso kupili CD-jev. Da bodo imeli mir. In spet se človek, čisto nehote in brez slabih namenov, spomni podobnih prodajalcev magnetnih krp za prah, čajev za hujšanje, koncentriranih čistil...
Omejen pozdrav,
Mateja Hrastar, Ljubljana
Delo, 29. maja
Spolnost in aids
Spoštovani predstavniki Roza kluba
. Slovenski javnosti ste predstavili sebe in delovanje vašega kluba z zgibanko Spolnost in Aids. Po podpisu na zgibanki domnevam, da pripadale enemu od številnih klubov študentsko kulturno umetniškega centra SKUC, ki jim daje razcvet Ministrstvo za šolstvo in šport. Poleg vašega kluba, ki združuje homoseksualce, so verjetno cvetke ŠKUC-a številni drugi, katerih imena občasno zasledim: Magnus (gibanje homoseksualcev, lezbijk in družbena sekcija za zenska vprašanja);._L.Uct (vključuje samo lezbijke s sekcijo za ženska vprašanja), Gay in lezbična kultura, ter pestra ponudba njihovih založb, redakcij in produkcij. Kaže, da so la gibanja v polnem razcvetu, zato bodo v prihodnosti svoje klube, založbe, redakcije in produkcije svojih kulturnoumet-niških aktivnosti še pomnožila.
Z zgibanko ste hoteli prosvetliti in opozoriti slovensko mladino pred aidsom, ki mnogim ogroža in greni življenje. Po fotografijah na zgibanki lahko sklepam, da je številnim ljudem, tudi mladim, svet, v katerem vi živite in delujete v okviru klubov, zelo tuj. Tuja nam je promiskuiteta, skupinski seks in vse »bogate seksualne fantazije«, čeprav je g. Brane Mozetič na televiziji javno povedal, da je spolnost z več partnerji danes nekaj normalnega.
Tovrstni »umetniki in kulturniki« Škuca torej posi-
ljujete javnost in mlade s svojimi osebnimi mnenji, kaj je normalno. Še en prispevek, ki pomaga naši demokraciji, da čim prej postane anarho-liberalistič-no razsulo.
Nobena resnična demokracija ni nikoli posegala v intimnosti posameznikov, homoseksualcev in lezbijk, ali zavirala njihovo delovanje na področju družbenih dejavnosti. Nasprotno, mnogi so se zelo uveljavili zlasti na umetniškem, znanstvenem in drugih človekoljubnih področjih, kar potrjuje zgodovina. Zgibanka Spolnost in Aids pa ni odsev niti strokovnosti niti človekoljubnosti.
Morda vidijo njeno pomembnost tisti, ki jo poimenujejo s strokovnim izrazom -projekt«, ali Ministrstvo za šolstvo in šport, ki jo je finančno podprlo z denarjem do konca izmozganih davkoplačevalcev: obubožanih delavcev in garaških kmetov.
O veliki nestrokovnosti sta me prepričali netočnost in nelogičnost besedila zgibanke od začetka do konca. Ali je zmanjkalo denarja za honorar lektorju in zdravniku strokovnjaku, ki ne bi smela spregledati takih zavajanj v besedilu zgibanke?
Za primer jih navajam le nekaj s prve strani. V zgibanki piše: » Virus sc prenaša predvsem s spolnimi odnosi, z izmenjavanjem igel pri vbrizgavanju droge« itd. Res je, predvsem s spolnimi odnosi, toda eden od soudeležencev mora biti okužen! Res tudi z izmenjavanjem igel, toda če igle niso okužene, jih lahko uporabljamo za vse, tudi za vbrizgavanje droge. Cc pa so okužene, lahko že vsak zbodljaj povzroči okužbo zdravega človeka, tudi tistega, ki si ne vbrizgava drog. »Najpomembnejši način prenosa so spolni odnosi,« trdi dalje zgibanka. Za prenos virusa niso spolni odnosi najpomembnejši, ampak najnevarnejši. Najpomembnejši so lahko za izkazovanje telesne ljubezni med dvema, ki se ljubita.
Logično bi torej bilo: Najnevarnejši (najpogostejši, najobičajnejši...) način prenosa so spolni odnosi. Toda s kakšnim(i) parlnerjem(ji)? Po vsej verjetnosti z okuženim(i), saj drugače bi veselje nad spolnimi odnosi izumrlo, če bi bili vsi najnevarnejši! Ali če bi bil nevaren -vsak odnos, pri katerem pride kri ali sperma ene osebe v telo druge osebe«. Ali napoveduje Roza klub že izumrtje človeštva?
Naj med mnogimi nestrokovnostmi omenim še eno, ki najbolj zavaja. Zgibanka trdi, da »ni tako pomembno, kdaj, kje in s kom imaš spolni odnos, ampak predvsem kako«. Čas in kraj glede samega prenosa virusa res nista pomembna, zelo pa je pomembno, s kom imaš spolni odnos! Z enim samim, zdravim partnerjem menda lahko, vse življenje, dokler je možno! In v tem primeru tudi ni pomembno, kako imaš spolni odnos. Njegova lepota je tudi v pestrosti, predvsem pa je spolni odnos brez kondoma dosti bolj sproščen in doživet! Kako imaš spolni odnos, je pomembno le, če ne veš, s kom ga imaš! Zakaj ostaja govorjenje in pisanje o spolnih odnosih še vedno tabu?
V zgibanki zavaja tudi govorjenje o varnem in nevarnem seksu. Ali se ga moramo odslej bati? Ali pa moramo jemati spolnost skrajno odgovorno, da bo prinašala človeku lepoto ljubezensko spolnih odnosov in užitke?
Zgibanka je zato polomija po strokovni plati, na področju človekoljubnosti pa zlo, zlasti za mlade, ker s seksom straši! Morda boste kulturniki in umetniki pri Škucu, vaši mentorji in meceni pri Ministrstvu za šolstvo in šport in še kje, rekli, da pretiravam. Toda pojdite med tiste mlade, ki jih do zdaj (še) ni okužila najhujša bolezen našega časa — spolni razvrat. Če bi vam bilo kaj do njih in če bi bili iskreni, bi zlahka spoznali, da se mnogi spolnosti bojijo tudi zaradi vašega zavajanja. Zalo ostajajo neosveščeni še naprej, ker ne vedo, da spolnost ni samo nevaren ali varen seks, ampak posebna oblika spolne ljubezni ali ljubeče spolnosti, ki je eros. Šele z njim postane spolnost človeška.
Spoznali bi tudi, da si večina mladih v življenju (še) želi lepe in osrečujoče ljubezensko spolne odnose z enim partnerjem. Ati mislite, da so ti mladi nenormalni?
Vanja Kržan, Ljubljana
Delo, 5. junija
Ples z lipovim listom
Spoštovani gospod Starc, nekaj časa že sledim vašemu p(o)raznemu besedičenju ob prikazu Tonine hiše, ki jo vključujete v svoj obsežni program promocije slovenske dediščine (da se prav razumeva, kot slab Zgled). Po branju prispevka novinarke Darje Verbič pa sem se odločila, da vam nekaj malega napišem.
V odstavku »Učenje na slabih izkušnjah« »udarite« po Tonini hiši, dislocirani zbirki Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran. Vse lepo in prav, če bi govorili resnico, tako pa...
Pravite, da je bila obnovitev hiše investicija, ki se ne vrača. Po mnenju domačinov (?), ki ga vi posredujete dalje, je hiša tako rekoč odveč. »Ne živi.« Obudili bi jo lahko tako, da bi pred njo prodajali različno blago. Naj bralcem pojasnim, da gre v primeru Tonine hiše za primer značilnega istrskega kmečkega stavbarstva s prikazom stare oljarne in kmečke bivalne kulture. Stavbo je konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let obnovil Medobčinski zavod za spomeniško varstvo Piran, zbirke pa so delo Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran.
Vašo misel lahko apliciram torej na vse slovenske muzeje in dislocirane zbirke. Ker pred hišo ne prodajamo vina in sira (ob tem ste pozabili omeniti sočne nešplje, šparglje, koromač, češnje, figove hlebčke itd.), je hiša mrtva in nepomembna za obiskovalce. Po vašem prepričanju bi torej morali tudi pred Pomorskim muzejem v Piranu prodajati pražene sardelice, kajti le na ta način bi opravičili poslanstvo muzeja. Če vidite promocijo slovenske dediščine, v katero spadajo tudi muzeji, zgolj v taki obliki »živosti« le-teh, se z Vami pač ne morem strinjati. Dejstva postavljajo na laž vaše besede, da »hišo obišče nekaj turistov, ki tam sitnarijo«. Od petnajstega aprila, ko smo zbirko odprli (v zimskih mesecih je bila namreč zaprta), nas resno obiskujejo šolske skupine iz vse Slovenije, redni gostje so tudi posamezniki, tja vodimo skupine turistov, ki nam jih pripeljejo agencije, TV Slovenija je o Tonini hiši posnela oddajo, ki je bila prikazana v sklopu oddaj o kulturi »8. dan«, v Tonini h'iši je ista TV posnela oddajo o kibernetiki in še bi lahko naštevala. Torej vas moram popraviti: obiskovalcev imamo izredno veliko, bodisi v matičnem muzeju v Piranu kot dislociranih enotah — Tonini hiši v Sv. Petru, Muzeju solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline in Pomorski zbirki v Portorožu. Kustosi opravljamo strokovna vodstva vsak dan, nemalokrat tudi preko delovnega časa.
Kar se tiče posegov v prostor pod spomeniškim varstvom (očitno ste prepričani, da je nam vsem storjena neprecenljiva škoda, ker posamezna območja varujemo) pa tole: ne bom vas učila pravil igre. Za to so poklicane strokovne službe, ki se z omenjeno problematiko ukvarjajo. Povem pa vam, da je bilo v zadnjem času v slovenski Istri Zgrajenih vse preveč »ličnih primerkov«, ki nikakor ne sodijo v omenjeni prostor. Žal tudi na varovanih območjih, med katerimi Sv. Peter ni nobena izjema.
In olivno olje, ki vas tako žuli. Tudi v Tonini hiši ga bomo prodajati, takoj ko bo zanj pripravljena blagovna znamka. Mimogrede, ta se že pripravlja in kmalu bo istrsko olivno olje mogoče kupiti. Do tedaj pa ga bodo obiskovalci kupovali pri vaščanih.
Torej, gospod Starc, vi veselo tržite in se trudite, da bo naša dediščina dobro vnovč-Ijiva. Jaz pa bom še naprej korektno opravljala svoje muzejsko delo.
P. S.: Menim, da gre v omenjenem prispevku predvsem za vašo promocijo, gospod Starc, in promocijo podjetja Lan, na račun drugih, seveda.
Zora Žagar, Pomorski muzej »Sergej Mašera«, Piran
Delo, 2. junija
Requiem za vedejevce
Gospa Vesna R. Marinčič je v svojem članku načela med drugim tudi nekaj problemov, ki so jih dogodki zadnjih dni osvetlili nekoliko drugače, kot pa je razvidno iz njenega članka. Do tega je prišlo verjetno tudi zaradi splošnega razpoloženja, ki v zadnjih nekaj letih Operi in baletu SNG Ljubljana ni videti preveč naklonjeno.
» Vedejevstvo« nasploh je brez dvoma nadomestek za resno reševanje kadrovskih vprašanj oziroma začasna rešitev. Tako trdi tudi avtorica. Netočnost se skriva le v tem, da sedanjega v. d. direktorja Opere »tisti, ki so mu funkcijo zaupali«, ne bodo »ukinili« tisti trenutek, ko bodo našli primernega človeka, ampak bo svet Opere in baleta razpisal prosto delovno mesto direktorja v najbližji prihodnosti na podlagi črke zakona o zavodih in statuta Opere in baleta, ki bo po dolgi zamudi v kratkem sprejet.
V	statutu bo zelo verjetno pisalo tudi to, da ustanovitelj zavoda (ministrstvo za kulturo RS) daje soglasje k izboru kandidata, ki pa ga izbere svet zavoda. Čeprav bo tudi k tej določbi statuta potrebno soglasje ustanovitelja, je zelo verjetno, da ministrstvo za kulturo v tej zvezi ne bo imelo nobenih zadržkov. Če drugega ne, bodo očitki novinarjev glede delovanja vodstva Opere usmerjeni na pravi naslov: na vodstvo Opere. Opera v tem primeru ne bo več povod in kulisa za »obračunavanje« z ministrstvom, saj bo sama prevzela primarno odgovornost za svoje odločitve, ministrstvo pa bo, kot se za ustanovitelja spodobi in kot določa zakonodaja, odgovarjalo za dogajanje v Operi samo posredno, kolikor bo soglašalo z odločitvami, katerih posledice bodo škodovale Operi, s tem pa posredno tudi državni kulturi.
Prav je, da novinar obvesti javnost o zadevah, ko so se dogajale v preteklosti, in da skuša vplivati na prihodnje dogodke s soustvarjanjem določenega javnega mnenja. Pri tem seveda ne more biti seznanjen prav z vsemi dogodki, ki so se v zvezi s tistim, o čemer piše, zgodili. Tako gospa Marinčič ni mogla biti seznanjena s tem, da je ravnal operni ansambel v prvi polovici tega leta zelo odločno, pa čeprav »raja« ni naredila javnega škandala. Priča smo bili nenavadnemu dogajanju, ko so se problemi Opere reševali za zidovi hiše in, kot vse kaže, se bodo za istimi zidovi tudi rešili. Seveda ne gre za prikrivanje dejstev, gre za to, da je ansambel končno dokazal sposobnost samostojnega reševanja problemov. Če so dejstva in ugibanja privrela na dan v tem trenutku kot potencialna afera, je to lahko dobro in slabo, vsekakor pa se je to zgodilo po tem, ko je bil ustanovljen svet Opere in baleta z nalogo, da ugotovi vse pretekle nepravilnosti in postavi temelje za prihodnje, drugačno delovanje in poslovanje zavoda. Tako bo ta zavod končno dobil svoja pravna pravila, sprejet bo program dela za naslednjo sezono, rešen bo nekajletni kadrovski problem vedejevstva in tako naprej. Svet Opere in baleta se bo seveda še kar nekaj časa ukvarjal z vrsto predvsem finančnih problemov, ki izvirajo iz preteklosti in se nanašajo na vrsto bistvenih težav ljubljanske Opere. Tu bo še kako potrebno in zaželeno sodelovanje ustanovitelja in javnosti. Raziskovanju preteklosti pa se vendarle ne bo mogoče izogniti.
Prav gotovo bodo rešeni (tako kot je rešeno gostovanje Noordunga v Antvverpnu) tudi nesporazumi v odnosih s Cankarjevim domom, o katerih govori gospa Marinčič. Iz citiranih misli gospoda direktorja CD namreč izhajata skrb in dvom o uspešnem sodelovanju z novim vršilcem dolžnosti direktorja, ki morda sploh nista utemeljena, saj sta izražena še pred začetkom pogovorov. Vsekakor je treba znova povedati, da bo program Opere in baleta za naslednje leto sprejel svet zavoda, in sicer v interesu Opere oziroma v interesu državne kulture. Kakršnakoli preuranjena skrb glede pripravljenosti Opere in baleta na konstruktivno sodelovanje sta zelo verjetno odveč. Tovrstne odločitve se bodo namreč odslej sprejemale drugače: gre za pravno delovanje zavoda v kulturi, ne pa več za voluntaristič-no odločanje »vedejevcev«, ki smo mu bili na žalost priča v nabližji preteklosti ljubljanske Opere. Dejstvo, da je novi vršilec dolžnosti direktorja moral in hotel vskočiti v to funkcijo v tem trenutku, bo rešilo naslednjo sezono. Hkrati je mogoče pričakovati od sveta Opere in baleta bistven poseg v delovanje te institucije. Ustanovitelju pa kljub temu preostane njegova naravna in zakonita funkcija in upajmo, da jo bo pripravljen in sposoben opravljati v konstruktivnem in učinkovitem smislu.
Matjaž Jarc, Karel Jerič, Oto Guna, notranji člani sveta Opere in baleta SNG Ljubljana
Pripis: V sobotni prilogi 5. junija je bil pod gornjim naslovom pomotoma objavljen samo zadnji del pisma. Tokrat objavljamo celotno pismo. Avtorjem in bralcem se opravičujemo.
Uredništvo Delo, 10. aprila
Javni razpis, PZS, Gospodarska komisija
V	sobotni prilogi Dela (aprila in maja letos) sta Gregor Klančnik (PD Ljubljana-— matica) in Andrej Brvar (predsednik PZS) predstavila različne poglede na problematiko planinskih postojank (predvsem visokogorskih), njihovo okoljevarstveno sanacijo in lastništvo nepremičnin PZS.
Ker že več let sodelujem v Gospodarski komisiji (GK) PZS, naj povzamem strokovne usmeritve te komisije:
1.	Gospodarska komisija meni, da brezplačen prenos lastništva nepremičnin PZS na posamezna planinska društva ni možen, dokler ne bodo sprejete spremembe statuta PZS. V pravnem neredu, o katerem beremo in poslušamo vsak dan, je nujno potrebno, da z novim statutom PZS preprečimo morebitno nekontrolirano razprodajo skupnega premoženja vseh slovenskih planincev. Res je, kar piše Gregor Klančnik, da nekatera društva (npr. Ljubljana-mati-ca) že desetletje uspešno upravljajo postojanke, ki so bile last nekdanjega SPD. Res pa je tudi, da so nekatera društva s tem premoženjem slabo gospodarila in da je bilo zaradi tega planinstvo izrinjeno z nekaterih območij.
2.	O medsebojnih očitkih glede poskusa ekskluzivnega odkupa projekta za suha stranišča pri planinskih postojankah je ugotovitev predsednika PZS Andreja Brvarja samo pravilen povzetek razprave na GK PZS. Zato temu ni kaj dodati.
Skupno mnenje TNP in GK je, da je okoljevarstvena sanacija planinskih postojank le gašenje in popravljanje zgrešene dvajsetletne politike evforičnih novogradenj in širitev starih postojank.
Zagovarjamo stališče: nobene novogradnje in nobene širitve nočitvenih ali kuhinjskih zmogljivosti. Ker pa so posamezna planinska društva avtonomna pri svojih odločitvah, so nekatera to stališče sprejela, druga pa ne. Dobro je vedeti, kaj in kako se je zadnjih petnajst let gradilo po naših gorah. Da so nekateri spoznali, da je bilo narobe, in so se pripravljeni vključiti v okoljevarstveno sanacijo, je samo dobrodošlo. Ne gre za to, da bi bili nekateri bolj pametni (kot so zlonamerno očitali posameznim članom GK), gre za preprosto ugotovitev, da pred tridesetimi leti nihče ni slutil posledic nepremišljenih gradenj v gorah. Zdaj so posledice tu. Razlika je le v tem, da smo nekateri na te posledice opozarjali pred desetimi leti, drugi pa temu tedaj niso verjeli in so se tovrstnim opozorilom posmehovali.
Naj dodam še stališča komisije za varstvo gora pri UIAA: korak nazaj v skromnost in preprostost ponudbe planinskih postojank v Alpah, vrnitev k izvirnim načelom gorništva, nobene nove postojanke, nobene širitve obstoječih, zmanjšanje porabe vode v postojankah, državno subvencioniranje usmeriti le na postojanke z izdelanim programom okoljevarstvene sanacije.
Varovanje pitne vode z gorskih območij Evrope postaja strateška usmeritev vse-vropskega pomena. Voda zaenkrat teče navzdol in ne navzgor. Vsi, ki smo zadolženi za upravljanje v gorskem svetu, smo zavezani varovati vodno bogastvo, skrito v gorah.
Usklajevanje priprave načrtov in programov za okoljevarstvene sanacije planinskih postojank je dolgotrajno strokovno delo. Pri TNP smo ga vzeli resno. Zato je očitek, da nismo pravočasno odgovarjali na dopise, brezpredmeten.
Prepričani smo, da nam bo le s skupnim prizadevanjem planinskih društev, PZS, TNP in drugih upravljavcev v gorah uspelo rešiti tisto, kar moramo in smo dolžni rešiti.
Janez Bizjak, Triglavski narodni park in
gospodarska komisija PZS
Delo, 22. in 29.maja
Slovenska jedrska varnost na psu?
V dveh sobotnih prilogah Dela sta objavljena članka s podpisom Braco Zavrnik, ki obravnavata problematiko jedrske varnosti pri proizvodnji električne energije v nuklearni elektrarni Krško (NEK).
Že naslovi člankov so takšni, da skušajo v javnosti zbuditi dvom o urejenem delovanju tega proizvodnega podjetja. Naslovi kot »Inšpektor prekine molk«, »Tveganje narašča« zagotavljajo, da bo pisec zbudil zanimanje za svoje pisanje, če se mu ob tem še posreči pri čitateljih zbuditi občutek, da je vse sumljivo, neodgovorno, samovoljno, potem je kot pisec dosegel svoj cilj. Druga stvar je, ali je s tem kaj koristil nakazani problematiki, ali je konstruktivno prispeval k reševanju vprašanj, ki jih je s tako lahkotnostjo nakazal. Pustiti mu moramo, da po svoje postavlja trditve, to svobodo ima vsak pisec. Končno pa je osnoval svoje pisanje na razgovorih, ki jih je imel z direktorjem republiške uprave za jedrsko varnost (RUJV), z republiškim sekretarjem za jedrska in druga tveganja (g. Tauzes), in oprl se je predvsem na pismo, ki ga je objavil g. Mirko Kocuvan, bivši jedrski inšpektor. G. Kocuvan se je v svoji izjavi lotil ocene jedrske varnosti na Slovenskem v času, ko ni bil več kot inšpektor, pristojen v NEK, in ko mu je že potekel mandat. V svojem pisanju ostro napada zgoraj imenovane osebe in jih dela odgovorne za vrsto napak, pa Še ministra za okolje vključuje med obtožene. Ne želimo se vmešavati v to, kako je prišlo do prekinitve mandata g. Kocuvana na delovnem mestu jedrskega inšpektorja. Kolikor mi je znano, mu ni nihče očital nestrokovnosti, saj je vestno opravljal zaupane dolžnosti. Končno pa je to opravljal že kar dve mandatni dobi nad 10 let in nikjer ni zapisano, da mora biti človek na istem mesto do konca svoje poklicne dobe. Nudili so mu tudi ustrezno strokovno delo v drugi sorodni inštituciji. Po drugi strani pa moramo tudi uvideti, da ima direktor inštitucije pravico, da si izbere take sodelavce, s katerimi lahko brez težav komunicira in z njimi brez nepotrebnega prerekanja sodeluje. Vodju kateregakoli gospodarskega podjetju ali strokovne inštitucije je treba priznati pravico do lastne izbire kriterijev v kadrovskih zadevah. Končno imajo pri teh rečeh poleg strokovnosti vplivov tudi značajske lastnosti kandidata, kot so: pripravljenost za tvorno sodelovanje, upoštevanje drugih predlogov, absolutno vztrajanje na argumentiranih odločitvah in podobno, skratka, pričakuje se ustrezna kompoti bilnost in če te ni, je sodelovanje jalovo in nemogoče. Morda je v tej smeri treba iskati vzrok za neskladje. Na to nas navaja še posebej pisanje g. Kocuvana, ki citira cel kup nepravilnosti, ki so se po njegovem dogajale, odkar on ni več jedrski inšpektor, in ki se verjetno ne bi dogajale, če ga ne bi »protipravno« razrešili.
Mar g. Kocuvan ne vidi, da so njegove informacije porojene iz zlobe, iz nagajivosti ali iz neumnosti? Ali res ne vidi, da postaja v svoji jezi in užaljenosti smešna figura? Kako se je le mogel kot inženir - strokovnjak postaviti v isto vrsto z raznimi funkcionarji zelenih političnih gibanj? Čitali smo njihove »informacije«, ki so jih objavili v dnevnem Časopisju. Ali g. Kocuvan ne uvidi, da gre nekaterim »borcem za neomadeževano naravo« predvsem za to, da uveljavljajo svoj politični vpliv pri ljudeh, si zagotovijo svoje položaje v predstavniških telesih, in da jim g. Kocuvan s takim pisanjem samo pomaga in jih podpira?
Pa pustimo to in se obrnimo nazaj na jedrsko varnost, o kateri ni dvoma, da jo je treba ohranjati v največji meri in da jo je treba tudi nadzorovati. Definirajmo, kaj jedrska varnost pomeni. Pod tem razumemo vse postopke z ustreznimi sistemi vred, ki ob izgubi oziroma odpovedi kateregakoli varnostnega sistema privede avtomatsko elektrarno varno v zaustavitev, v primerih hujše nezgode pa prepreči sproščanje radioaktivnosti v okolje. To je jedrska varnost in njej je vse podrejeno. Zanjo je v prvi vrsti odgovorno osebje NEK, nadzor nad njo pa opravlja od elektrarne neodvisna inštitucija, to je v našem primeru RUJ V, ki ima poleg inšpektorjev še druge strokovnjake specialiste za razna področja. RUJ V je tudi tista organizacija, ki daje javnosti in oblastnim organom vsa potrebna pojasnila in uradna sporočila. Seveda nima nihče nič proti, če so nekateri javni delavci in aktivisti zaskrbljeni za jedrsko varnost, za to imajo vso legitimno pravico. Če kdorkoli sumi, da kaj ni v redu, naj vpraša, se pozanima, naj si da strokovno razložiti, zbere vse potrebne informacije, in šele potem lahko dvigne alarm v javnosti. Kakršenkoli drugačen način pa je nekorekten, škodljiv in nič koristen za nikogar. Alarmirati javnost z nastopom v skupščini, opozarjanje na življenjsko nevarnost pa je manipulacija brez primere, ki služi samo določenim političnim ciljem. Nekaj takega se je uprizorilo lansko leto, potem ko so bile opravljene vse revizije in zamenjano gorivo ter je od nekod pricurljala vest o nekem vijaku, ki baje kroži po primarnem tokokrogu. Pa naj bo o tem dovolj! Obrnimo se k resnejši problematiki, ki je povezana s proizvodnjo električne energije na osnovi termičnega jedrskega reaktorja v Krškem.
V prispevku sobotne priloge z dne 29. maja je nanizanih nekaj tehtnih misli in pobud, ki bi jih želeli na tem mestu ponovno poudariti in predočiti. Ni dvoma, da je NE Krško s svojo letno proizvodnjo 4 do 4,5 milijarde kilovatnih ur eden od stebrov za napajanje našega konzuma in da bi brez te proizvodnje zašli v velike težave zaradi pomanjkanja energije. To velja še posebno sedaj, ko so prekinjene daljnovodne zveze z vzhodnimi deli bivše Jugoslavije in ko ne moremo več računati na proizvodnjo agregatov v Bosni, kjer smo tudi Slovenci soinvestirali. V kombinaciji s slovenskimi vodnimi elektrarnami in klasičnimi termičnimi objekti zagotavlja energijo tudi v času nizkih vodnih pretokov, kar je po tej strani prednost nuklearne elektrarne. Prav gotovo je inšpekcijski nadzor, kot ga opravlja RUJ V (ali, kot slišimo, v bodoče ministrstvo za okolje), pomemben, vendar je najvažnejši vsakdanji nadzor nad varnostjo vseh naprav, ki ga opravlja osebje elektrarne. Zato je potrebna velika budnost in mnogo znanja, ki si ga obratovalci in vzdrževalci pridobivajo z vestnim proučevanjem in vsakoletnim ter trajnim šolanjem doma in v tujini.
Prav gotovo finančna nelikvidnost vpliva na delo v NEK. Dolžnost državnih organov je, da se nedisciplina plačevanja dobavljene energije končno uredi. Nedopustno je, da nekateri porabniki že mesece žive »na up« in ne plačujejo dolgov.
Res je tudi, da bo treba v nuklearki zamenjati določene dele zaradi dotrajanosti. Sem spadata tudi oba uparjalnika, ki sta dala povod za večjo zainteresiranost splošne in strokovne javnosti. Zaradi izredno dolge nabavne dobe in visoke cene te naprave se bo treba čimprej odločiti, kako bo z NEK v bodoče. Tako odločitev more izdati samo država. Na podlagi načrtovanega kritja energetskih potreb se bo moralo slovensko ministrstvo za gospodarske dejavnosti čimprej odločiti. Študijo perspektivni porabi električne energije v naslednjih letih je dovolj.
Odločitev ne bo lahka, z njo so povezana občutljiva in komplicirana vprašanja. Nekaj jih bomo navedli:
—	Jedrska elektrarna Krško je skupna investicija slovenskega in hrvaškega elektrogospodarstva in je kot taka po letu 1991 interes dveh državnih skupnosti. V elektrarni dela okrog 400 strokovnjakov z obeh državnih področij.
—	S projektom NEK žal ni bilo urejeno vprašanje odlaganja radioaktivnih odpadkov nizke in srednje aktivnosti. Odlagališče doslej ni bilo zgrajeno. Opravljene so bile študije, ki so nakazale dve možnosti. Začasno skladišče teh odpadkov na področju same elektrarne bo kmalu polno in potem nastane vprašanje, kam z njimi.
—	Vse dosedanje vlade po politični osamosvojitvi Slovenije tem vprašanjem niso namenile dovolj pozornosti. Obstoj nuklearke je bil zlasti v prvem času po juniju 1991 v vladi z nesorazmerno močno udeležbo ekološke stranke bolj sramežljivo sprejet in priznan in tako ga je sprejela tudi javnost. K temu je mnogo prispeval tudi naš tisk, saj so mnogi novinarji kar tekmovali, kje bodo našli kak defekt v nuklearki in ga lahko predstavili bralcem kot alarmantno poslastico. V zadnjem času so taka stališča že redkejša in se*ta problematika obravnava na dostojnejši strokovni podlagi.
—	Naklonjenost javnosti je močno padla zlasti po černobilski katastrofi leta 1986. Nesrečo so izrabila vsa ekološka gibanja v svetu in se od odklanjanja atomske energije v vojaške namene usmerila tudi proti mirnodobni uporabi te energije v koristni smeri.
—	Tudi naše ekološko gibanje na Slovenskem je pristavilo svoj lonček k splošnemu trendu in uspelo osvojiti pomembno politično moč v inštitucijah, kjer se odloča in vpliva na javno mnenje. Izkoristili so vsak še tako nepomemben dogodek za ustvarjanje negativnega mnenja in ustvarjanje »černobilskega strahu«.
—	Glede na vse pravkar povedano ni čudno, da je javno mnenje proti vsaki pobudi, ki bi koristila nuklearki in ji omogočila nadaljnjo varno in zanesljivo proizvodnjo. Ekologi forsirajo glede nadaljnje usode NEK referendum, saj so dovolj poskrbeli za svojo promocijo. Upoštevajoč vse to, ni računati z gradnjo odlagališča nikjer v Sloveniji.
—	Za nujne obnove v NEK ni denarja, amortizacija, kolikor je je bilo, se je prelila drugam. Sicer pa vsi vemo, kako se je vsa pretekla leta pri tem gospodarilo.
Nanizali smo nekaj najizrazitejših problemov, pred katerimi stoji naše elektrogospodarstvo in jih bomo morali čimprej rešiti. Če tega ne bomo znali, bomo morali ukiniti proizvodnjo v NEK in kupovati energijo v tujini vse dotlej, dokler ne bomo zgradili ustreznih ekološko znosnejših nadomestnih energetskih objektov.
Arno Svetlin, Ljubljana
Vsi, ki smo bili od začetka prisotni pri projektu NEK (to je od leta 1974), se dobro zavedamo, kako smo rastli ob nastajanju naših predpisov in izkušenj pri gradnji in prvem obratovanju. Razen strokovnjakov iz inštituta »Jožef Stefan« in pokojnega profesorja dr. Milana Čopiča smo si vsi drugi šele ob delu ustvarjali potrebno znanje in ga pridobivali z izkušnjami. To velja seveda tudi za g. Kocuvana, ki se nam je pridružil, kolikor se spominjam, šele konec leta 1980, ko smo napravo začeli preizkušati. Zato nas tembolj čudi in preseneča način pisanja g. Kocuvana, ki navaja nepravilnosti in malomarnosti v ča-	1	•	•
su, ko njega ni bilo zraven. Od kod mu potem DOl^OlUlH informacije in kako jih je sploh lahko preveril? Mr Kakšen je le njegov odnos do kolegov, s katerimi je celo desetletje sodeloval, sedaj jih pa vse po vrsti predstavlja javnosti v negativni luči in se predstavlja kot nekak iznajditelj namišljenih nepravilnosti in zastopnik »javnega mnenja«. Grda značajska poteza in samoprecenjevanje!
PREJELI
SMO
Nacionalizacija
Po bivših nacionalizacijskih zakonih se zgleduje tudi nova slovenska država, čeprav izhaja iz ustave, da je pravna in socialna država. Tako so bili v letih 1991 oz. 1992 in tudi leta 1993 izdani zakoni, ki so
znižali ob upokojitvi priznane pokojnine tako rigorozno, da bodo mogoče že leta 1994 samo še social-
ne dajatve države, ki razpolaga s pokojninskim skladom in ropa namenska sredstva, istočasno pa ustrezno znižuje pokojnine. Kam vodi takšna politika. nakazuje t. i. intervencijski zakon, ki žc obravnava upokojence skupaj z brezposelnimi in drugimi socialno ogroženimi sloji, čeprav temeljijo socialne dajatve na državnem proračunu, pokojnine pa na sredstvih, ki so jih upokojenci!!) vlagali tudi do 40 let v pokojninski sklad, da so si ob upokojitvi zagotovili pokojnino v višini 85 odstotkov lastnega revaloriziranega osebnega dohodka, glede na rast ali padec plač vseh zaposlenih.
Vlada je nacionalizirala brez odškodnin upokojencem v letih 1991/92 toliko naših vloženih sredstev v sklad, da sprejemajo od takrat upokojenci samo šc okoli 9 pokojnin letno, z novim letošnjim zakonom pa bi morali po ekonomski stroki institutov in gospodarske zbornice izgubiti z nacionalizacijo na-daljnjne tri pokojnine letno. Tako bi v bodoče sprejemali upokojenci samo šc 6(šcst) pokojnin letno, čeprav so v celoti vložili toliko sredstev v sklad, da bi morali letno prejeti 12 pokojnin. S temi ukrepi bodo prizadeti tudi novi upokojenci, ki bodo za svoje visoke dajatve v pokojninski sklad prejeli vrednostno samo 6 pokojnin letno. Vsa presežna sredstva pobere država, ki verjetno dolguje z revalorizacijami žc okrog 30 milijard. To pa je stroga tajnost, ki sc ne tiče upokojencev. Večkrat sem žc predlagal revizijo zadolževanja, vendar brez uspeha. Ker pa sc mora po naročilu finančnega ministra kar 80 odstotkov rezervnega sklada pretopiti v malovredne državne listine, bo ogroženo redno izplačevanje pokojnin.
Nadaljnji razvoj bo privedel upokojence na raven socialnih revežev. Kdor bo hotel pravo pokojnino, se bo moral posebej zavarovati in šc enkrat plačati ustrezne premije, kot to žc velja za zdravstveno zavarovanje, ki pa v nasprotju s pokojninskim zavarovanjem nc temelji na izvršljivi upravni odločbi. Iz tega tudi lahko sklepam, da socialnih podpor, to je sedanjih pokojnin, ne bodo deležni lastniki stanovanjskih hiš, stanovanj, avtomobilov, zemljišč, lastniki deviznih vlog . . . Socialne bodo deležni listi, ki brskajo po kontejnerjih. Tako obljubljajo.
Za te masovne nacionalizacije pokojnin in pokojninskih sredstev je polno in osebno odgovoren predsednik vlade, ki predlaga nacionalizacijskc-ro-parske zakone v sprejem pravno nevednemu parlamentu, in sc nc more predsednik na nič in na nikogar izgovarjati. Gre za osebno odgovornost pred parlamentom in pred Svetom Evrope zaradi zlorabe oblastne vodilne funkcije. Odgovarja za masovno nacionalizacijo, ki temelji na boljševiški ideologiji in ki zadeva 450.000 upokojencev, njihova sredstva in njihov pokojninski sklad, ki je strogo namenski, kar me spominja na svinčene čase. Nacionalizacije so metoda vladanja komunističnih držav in njihova ideologija.
Ti boljševiški ukrepi imajo tolikšne razsežnosti in se ponavljajo, da je afera HIT prava bagatela in bi zato morala nova varnostna služba posvetiti temu pojavu, ki vodi v anarhijo in nemire, vso pozornost ter bi morala ugotavljati neoudbaške subjekte in jugoprovokatorje, ki napeljujejo parlament na balkanske metode vladanja, da nas v svetu diskreditirajo in da zrevolucionirajo široke mase prizadetih. Pri tem ne smemo prezreti, da bivša Jugoslavija in bivša republika Slovenija nista uporabljali nacionalizacij pokojnin in pokojninskega sklada in da je celo Hitler v popolnoma razdejani Nemčiji vse do kapitulacije strogo in natančno izpolnjeval obveznosti do upokojencev.
Očitno imajo sovražniki samostojne Slovenije velik interes, da ustvarijo balkanske metode vladanja, s čimer bi se našla pot, da sc deli Slovenije odcepijo, na kar že napotuje tudi klima glede naših mej. Pri tem nc smemo prezreti, da sc s sedanjim neusmiljenim odnosom vlade do delavcev prav tako ustvarja klima, ki slabi našo nacionalno moč, zaradi česar naletimo na gluha ušesa sosedov. Dokaz, da si naša oblast ne želi pravne države, je tudi podatek, da imajo sodišča združenega dela 14.000 nerešenih sporov, ki zadevajo položaj 50.000 delavcev. Vlada bi morala takoj(!) spremeniti svoj odnos do delavcev in do delovanja pravne države ter zaposliti nekaj tisoč sodnikov ali pa naj se ravna po evropskih normah vladanja, da ne bo tolikšnega števila nezadovoljnih in ogoljufanih delavcev in upokojencev. Vladaje svojih 100 dni uporabila za nacionalizacijo pokojnin in pokojninskega sklada ter za nerazumljiv odnos do pravic delavcev, obenem pa se niti malo ni potrudila, da bi zatiranim in ogoljufanim zagotovila učinkovito pravno zaščito. Prav tako se vlada ni potrudila, da bi desettisočim razlaščencem vrnila odvzete nepremičnine . . .
Glede dveh pobud, ki sem ju vložil pri ustavnem
sodišču zaradi nacionalizacije kar treh pokojnin
letno in zaradi različnih pravic upokojencev glede na čas upokojitve, sem sprejel sklep sodišča, s katerim je ugodilo pobudi glede različnih pravic upokojencev, o čemer bo končno, meritorno odločala, zavrnilo pa je sodišče pobudo glede nacionalizacije 3 pokojnin letno, ker so po mnenju sodišča očitno tudi nacionalizacije po boljševiških ideologijah primerno orodje za vzpostavitev vrste ustavnih pravic, če služi kot orodje Demosu ali Demokratski stranki, kot sem bral v nekem intervjuju predsednika ustavnega sodišča. Zato imam tudi sedanji sklep sodišča za političen in nelegitimen.
Sicer pa sledi iz zavrnitvenega sklepa, da sodišče sploh ne loči pridobljenih pravic, ki temelje na vlaganju denarnih sredstev (!) upokojencev oz. delavcev v samostojni pokojninski sklad, od pravic socialno ogroženih, ki prejemajo socialne dajatve iz proračuna. To okoliščino sodišče hinavsko zamolči, da lahko potem »pravno logično« zaključi, da smo dejansko socialna kategorija, ki je lahko hvaležna vladi za vsak darovani tolar ter zato tudi vlada lahko poljubno znižuje pridobljene pravice, ki niso nastale na podlagi vlaganja. Res je zanimiv sodni sklep ki »laično« (!!) prezre, da sredstev za pokojninsko zavarovanje ne vlaga vlada v pokojninski sklad, ampak ta sredstva vlagajo aktivni delavci in uslužbenci — vlada pa jih ropa iz sklada in potem ustrezno znižuje pokojnine. Zato si tudi valda in finančni minister ne more kar po svojih ptorebah prilaščati tujih sredstev in si izmišljati vsako leto ustreznih restriktivnih ukrepov v škodo upokojencev in tudi na škodo aktivnih delavcev, ki bodo ob upokojitvi naleteli na prazen pokojninski sklad in v blagajni polno malovrednih državnih papirjev. Pravica do pokojnine in njene višine je s plačili in z individualno odločbo točno definirana in je možno to za vsak mesec posebej izračunati in izplačevati. Zato nima zakonodajalec nikakršne pravice, da tako pridobljene pravice z zakonom spreminja. Možna so samo izredna pravna sredstva ali pa prehod demokratične in pravne države v sistem totalitarne oblasti z izšolanimi diktatorji po jugosi-stemu. Pridobljene pravice striktivno spoštujejo vse pravne države.
Vlada ne deli upokojencem svojih sredstev, ampak nam celo dolguje že okolici 30 milijard tolarjev. Namesto poravnave dolga pa nas srdito napadajo v sredstvih obveščanja.
Vse te legalno pridobljene pravice aplicira sodišče na člen 50 ustave, češ da imajo upokojenci celo (!) pravico do socialne varnosti, seveda pod pogoji zakona. Torej ne do pokojnin, ampak do socialne podpore.
Zanimiv je tudi pravni konstrukt sodišča, češ da
varuje ustava v čl. 155 pridobljene pravice (!) le zoper posege za nazaj (!), varstvo pa ni zagotovljeno z učinkom za naprej (!). Po stališču sodišča ima upokojenec glede na pokojninsko odločbo samo pravico do tiste višine pokojnine, ki je navedena v izreku odločbe, kar bi znašalo recimo za upokojence iz leta 1983 od 1 do 10 tolarjev. Pri tem sodišče ne omenja dejstva, da je integralni del odločbe uradna priloga, ki za desetletno obdobje revalorizira osebne dohodke v skladu z rastjo osebnih dohodkov, in nato odmeri ter izračuna pokojnine. To je sistem po katerem so izračunane tudi vse naslednje pokojnine. Zato je pravno logično, da se morajo tudi že odmerjene pokojnine obvezno usklajevati z naslednjimi generacijami upokojencev. Če bi veljal sistem, kot sledi iz sklepa, da bi imela odločba samo sekundarno pravno učinkovitost in izvršljivost, potem bi lahko imel vsak upokojenec svoj način, po katerem bi se odmerila pokojnina.
Ustavna sodišča so tipičen politični pravosodni organ, ki so ga ustoličile skoraj vse komunistične države. Za sodnike pa so postavljali največkrat politične funkcionarje brez pravne izobrazbe. To se
M
SOBOTNA PRILOGA
kaže Uidi pri nas. ker sc sodniki izbirajo uravnoteženo glede na politično pripadnost, namesto glede na visoko strokovnost. Tudi primer, ki sem ga navedel, potrjuje takšen značaj sodišča, ki se na vse načine izmotava, samo da sc ne bi zamerili politični eliti. Ustavna sodišča je sprejelo samo nekaj evropskih držav, in to tistih, ki samoumevno in brez pritiskov spoštujejo načela pravnih držav in kjer sc finančno ministri ne obregujejo ob ustavne odločitve ter ne zganjajo histerijo (Avstrija. Nemčija, Italija).
Med ncspolitizirana sodišča štejem predvsem redna sodišča, za katera sem prepričan, da bi takoj ugotovila. da izvaja vlada grobo nacionalizacijo sredstev, ki so jih delavci vlagali v strogo namenski sklad, kar ustavno sodišče brez predsodka prezre. Zato predlagam. naj sc ustavnopravne pristojnosti prenesejo na vrhovno sodišče, da bomo s tem preprečili politična odločanja, ki nam ne bodo nikoli zagotovila ustavnopravne zaščite in se bosta s tem tudi razvijala nesprejemljivi totalitarizem vladanja in samovolja. Tudi ustavo bi bilo treba lepotno popraviti, da bodo bolj precizne formulacije.
Administrativno zmanjšanje pravic upokojencev in prenos v proračun tako pridobljenih sredstev pa bi v končni fazi iahko bila tudi davčna dajatev. V tem primeru pa ne morejo biti posebej obdavčeni samo upokojenci, ampak tudi predsednik vlade, ministri, poslanci, svetniki, ustavni sodniki, tožilci... Gre za enakost pred zakonom in »Židje« ne smejo biti več izjeme! Davek bi znašal enako kot za upokojence od 4-6 plač letno, vse do upokojitve ali do smrti.
Gospod dr. Peter Glavič bo gotovo zelo zadovoljen. da bomo s skupnim odrekanjem upokojencev in zaposlenih pomagali rešiti gospodarstvo.
Drago Gregorin, Celje
Kdo je »kriv«, da bo dobilo »certifikate« okrog 160.000 »Neslovencev«?
Gre za okrog 40 mrd SIT slovenskega premoženja. Koliko do stečaja prignanih slovenskih podjetij bodo ti »Neslovenci« pokupili? Stvar se je zgodila v okviru predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. V četrtek. 27. maja. je bil ob 17.26 za glasovanje na vrsti »Kopšetov« amandma k 17. členu. 17. člen pravi, da certifikate dobijo tisti, ki so bili državljani Republike Slovenije 5. 12. 1992. »Kopšetov« amandma pravi, da certifikate dobijo tisti, ki so bili državljani Republike Slovenije dne 9. 5. 1990. Za »Kopšetov« amandma so glasovali: ZL (Kožuhova), SKD (Černelič. Geržina. Henigman, Kociper, Kocuvan. Malovrh. Oman. Pucko, Rejc), SLS (Kamerjeva, Madon, Matuš, Podobnik J., Podobnik M.). SNS (Dobrajčeva, Kopše, Kužnik. Verzolak), SPS-SNS (Lap, Omanova. Poljšak. Stanič), DS (Bučar), SDSS (Hvalica. Pukl. Pučnik), ZESS (Predan. Šešerko. Topler).
Proti »Kopšetovemu« amandmaju so glasovali: LDS (Berlič, Džuban, Jarc, Jančar, Jerič. Lavrinc. Lenič. Potočnikova, Protner, Sušek, Šetinc, Školč, Šturmova, Thaler, Zlobec. Zupanec), ZL (Avberšek, Horvat, Jagodnik. Kocijančič. Kreft. Pahor, Pavlica, Pečanova. Potrč, Sisinger), SKD (Primožiče-va, Skukova). DS (Omerza).
Vzdržali so se: SKD (Čadoničeva, Mozetič), SLS (Metelko. Pregelj), DS (Peršak), ZESS (Korošec).
Amandma je torej v prvi rudni »zmagal« s 30 proti 29. V dvorani je takoj nastal šok. Kožuhova (ZL) je protestirala, češ da ji tipka ne dela. Ne vem, ali bi kaj pomagalo, toda veliko jih je imelo malomaren odnos do resnosti »Kopšetovega« amandmaja. Če bi bila razlika večja, ali bi protest Kužuhove uspel?
Za bi lahko glasovali: Jelinčič (je bil v pisarni). Zagožen (je bil na hodniku), Logarjeva in Toplak (bila sta v pisarni), Metelko in Pregelj (sta se vzdržala iz neutemeljenih razlogov).
Ne vem, ali so vsi poslanci dojeli, da je njihovo minimalno delo, da so disciplinirano navzoči pri glasovanju, da vsaj preko vodje skupine vedo. za kaj gre, in da glasujejo po svoji vesti in po interesih svojih volilcev.
Šok izglasovanega »nacionalističnega« amandmaja je izražal zaprepaščenost in nasprotje občutkov, ko je hlapec vesel, ker se je uprl gospodarju, in se obenem čuti krivega, ker se je uprl gospodarju (ki ga je 45 let vzgajal v pokorščini, »bratstvu in enotnosti«). »Partijski« so hitro šli v pisarne po malomarneže. mi pa po naše. Vendar je odločilno vplival pritisk na Krščanske demokrate. med katerimi je marsikdo popustil.
Čez približno eno uro, ob 18.31, je bilo drugo glasovanje. Za »Kopšetov« amandma so glasovali:: LDS (Zupanec), SKD (Geržina, Henigman. Oman. Primožičeva, Pucko), SLS (Kamerjeva, Logarjeva, Madon, Matuš, Metelko, Podobnik J., Podobnik M., Pregelj, Toplak. Zagožen), SNS (Dobrajčeva, Jelinčič. Kopše, Kužnik, Verzolak), SPS-SNS (Lap, Omanova. Poljšak, Stanič), DS (Bučar), SDSS (Hvalica, Pukl, Pučnik, Šiftar), ZESS (Korošec, Šešerko, Tancig, Topler).
Proti »Kopšetovemu amandmaju so glasovali: LDS (Berlič, Černetič, Džuban, Janc, Jančar. Jerič. Lavrinc. Lenič, Potočnikova, Protner, Sušek, Šetinc, Školč, Šturmova, Thaler, Zlobec, Partljič), ZL (Avberšek, Horvat, Jagodnik, Kocijančič, Kožuhova, Kreft, Pahor, Pavlica, Pečanova, Potrč), SKD (Kociper, Malovrh. Mozetič, Polajnar, Rejc), DS (Omerza, Peršak, Rupel), ZESS (Predan).
Vzdržali so se: ZL (Sisinger), SKD (Černelič, Kocuvan, Skukova, Čadoničeva).
»Slovenska stvar« je torej propadla za dva glasova: 34 proti 36. Interesi Slovencev bi zmagali, če bi dva ali trije krščanski demokrati glasovali v prid amandmaja. Še bolj kot za interes je šlo za prvo politično zmago narodnjakov katerekoli stranke, da se enkrat ureniči Slovenija Slovencem. Tudi če bi npr. vsi Demokrati glasovali nacionalistično, bi bila »slovenska stvar« rešena. Tako je nujnost prvega preboja »slovenske stvari« prenesena v bodočnost.
Poraz »slovenske stvari« bomo poskušali popraviti z zahtevo po referendumu o certifika-
tih. Če to ne bo uspelo, imajo slovenski volivci tu napisana imena tistih poslancev, ki so v njihovem imenu podarili certifikate Neslovencem.
Zaradi zapletov je bil drugi »Zagožnov« amandma k 17. členu na vrsti za glasovanje šele v torek, 1. junija, in drugo (zadnje) glasovanje je bilo ob 16.57. »Zagožnov« amandma je bil kompromis in je predlagal, da se dvojnim državljanom dajo certifikati na osnovi njihove delovne dobe ali dobe stalnega bivališča v Republiki Sloveniji. Tudi ta predlog je bil za večino nesprejemljiv.
Za »Zagožnov« amandma so glasovali: SKD (Geržina, Oman. Primožičeva, Rejc, Skukova), SLS (Kamerjeva, Logarjeva, Madon, Matuš, Metelko, Podobnik J., Podobnik M., Potočnik, Pregelj), SNS (Dobrajčeva, Jelinčič, Kužnik, Lenarčič, Verzolak), SPS-SNS (Lap, Omanova, Poljšak, Stanič), DS (Bučar, Bavčar, Peršak, Rupel, Simšičeva), ZESS (Korošec, Šešerko, Topler), SDSS (Pukl, Šiftar), Narodnosti (Poszončeva).
Proti »Zagožnovemu« amandmaju so glasovali: LDS (Anderlič, Berlič, Džuban, Jančar, Jerič. Lavrinc, Lenič, Moge, Partljič, Potočnikova. Protner, Rigelnik, Sušek, Šetinc, Školč, Šturmova, Thaler, Zlobec, Zupanec), ZL (Avberšek,'Horvat, Jagodnik, Kožuhova, Kocijančič, Kreft, Pavlica, Pečanova, Potrč, Sisinger), SKD (Čadoničeva, Černelič, Kociper, Kocuvan, Malovrh, Polajnar), DS (Omerza), ZESS (Tancig), Narodnosti (Battelli).
Vzdržali so se: LDS (Černetič, Janc), ZL (Ribičič), SKD (Frim, Henigman, Mozetič, Pucko), SLS (Zagožen), SNS (Kopše), ZESS (Predan), SDSS (Hvalica, Pučnik).
Zakaj še ta poraz? Zakaj sta se vzdržala Zagožen (predlagatelj) in Kopše? Ali ne bi mogla biti »za« tudi Hvalica in Pučnik? In če bi glasoval »za« samo še eden od neodločenih Krščanskih demokratov, bi »slovenska stvar« v okrnjeni obliki prvič zmagala.
Poslanci slovenskega parlamenta, upam, da boste doumeli, da mora kmalu zmagati »slovenska stvar« po naši zaslugi. Nihče drug za nas tega ne bo opravil!
Marijan Poljšak,
poslanec v državnem zboru
Zdravniška etika — Nobena kariera ne more odtehtati človeškega življenja
Šilihovi iz Slovenj Gradca smo bili vedno skromna in neopazna družina, med sabo smo se dobro razumeli, bili smo delovni, ker smo vedno načrtovali in planirali za bodočnost otrok. Čudna in nepojasnjena smrt našega sina Gregorja pa je čez noč vse spremenila. Vsi pišejo o nas. vsi nas želijo spoznati. Ta tragični dogodek nas je zelo prizadel, vendar ne toliko, da ne bi našli v sebi dovolj moči. da se borimo in iščemo resnico, ker hočemo dokazati, da naš fant ni umrl po kakšnem čudnem naključju, ampak zaradi malomarnosti in brezbrižnosti zdravnika, ki ga je sprejel v dežurni ambulanti.
Zdravniška zbornica in podobne institucije pa izrabljajo našo stisko in hočejo ta lokalni dogodek prenesti na celotno slovensko zdravstvo, češ da s pisanjem blatimo vse zdravnike in vso zdravstvo, kar pa imamo za grobo podtikanje. Trdimo, da samo posamezniki delajo sramoto zdravstvu, in zato bi morali tudi tukaj narediti prepotrebno selekcijo. kot pravi prim. dr. Plešivčnik v nekem pismu, namenjenem obupanim staršem, da bo morda.smrt mladega Gregorja Šiliha prispevala k boljšemu urejanju razmer v zdravstvu.
Vsi se moramo zazreti vase in se soočiti z resnico. tudi eminentni gostje prof. dr. Kurt Kancler in prof. dr. Anton Dolenc, ki sta kot gosta oddaje Studio ob 18. uri v ponedeljek, 7. junija, želela govoriti o etiki v zdravstvu, oddaja pa je žal zgrešila svoj namen in šla v povsem drugo smer, in sicer v obtoževanje Šiiihovih. da s svojimi nedokazanimi obtoževanji vnašajo zmedo in nemir med paciente, ki na splošno izgubljajo zaupanje v zdravnike. zdravstvene domove in bolnišnice. Gospoda pozabljata, da to ni bila volilna kampanja ali referendum o zdravstvu, ampak da gre tukaj za konkreten primer, življenje in smrt Gregorja Šiliha.
Prišel je v bolnišnico, ponavljam, živ. na svojih nogah, z nedolžno alergijo in z velikim zaupanjem in v vero v zdravnike. Profesorji pa preko medijev sporočajo vesoljni slovenski javnosti, naj se ne vtika v zdravniške odločitve in probleme, ker jih ne razume. Res je. da mi laiki ne obvladamo zdravniške modrosti, lahko pa zase trdim, da imam zdrav kmečki razum, da dobro vidim in dobro slišim.
Prof. Dolenc kategorično trdi. da je prišel pacient v slovenjgraško bolnišnico s posebno težko incidentno diagnozo; sprašujem se, kdo mu je lahko dal takšne podatke? Po njegovem mnenju in prepričanju osebje, ki je skrbelo za Gregorja, ne nosi nobene krivde, saj so storili vse, kar so mogli in znali. Prof. Dolenc trdi. da če ne bi bilo sodobne tehnike. bi pacient umrl že v ambulanti, kar se je dogajalo še pred 30 leti. tako pa so ga povrnili v življenje. In kakšno je to življenje? Podobno rastlinam, brez možganov? Ali ni tu dana prikrita potuha in podpora osebju, ki je za fanta storilo toliko kot nič!
Tudi prim. dr. Plešivčnik. direktor bolnišnice. v svoj zagovor trdi. da je vse preveril, da so vse aparature v bolnišnici brezhibno delovale in da imajo na razpolago ustrezna zdravila. Kaj pa človeški faktor? Tega pa ni omenil. Zakaj?
Če se dotaknem toliko kritiziranih novinarjev. ki po mnenju prof. Dolenca izkoriščajo stisko staršev in razpihujejo stvari do skrajnosti in s tem delajo ogromno škodo celotnemu slovenskemu zdravstvu, moram vprašati tudi zdravniško zbornico, kaj so pri njih storili za zdravstvo, zakaj se to toliko let skriva za kolektivno krivdo, ali je bil mar za to kriv sistem, koliko časa bo še potrebno, da se bodo stvari urejale drugače, da bomo zdravnike lahko izbirali po njihovem znanju in da bodo za svoja dejanja tudi sami odgovarjali?
Spoštovani profesorji, zagotavljam vam, da sem vse članke pisal sam, krivda novinarjev je samo v tem. da so mi jih pomagali spraviti v javnost. Vedno je najlažje najti krivce v novinarjih. izprašajmo si svojo vest, ali je naš revolt resnično utemeljen. Bilo je postavljeno
tudi vprašanje, kako si drznem kot laik obsoditi zdravnike za malomarnost, nesposobnost in jih obsojati, da so krivi za smrt sina Gregorja. Ker sem laik, res nimam pravice presojati ukrepov zdravnikov in pomoči, ki bi jo morali nuditi sinu Gregorju ob sprejemu v ambulanti 3. maja 1993. Vse odgovore pa sem dobil kot na dlani nekaj dni kasneje v Kliničnem centru v Ljubljani na oddelku CII M. in to od najbolj kompetentnih zdravnikov specialistov, ki so se 15 dni borili za Gregorjevo življenje. Od takrat naprej imam nespodbitne dokaze za svojo trditev in obsodbo. da sta bili malomarnost in nesposobnost zdravnikov kriva za tragično smrt sina Gregorja.
Eden izmed številnih dokazov za te trditve je temperaturni list na kliničnem centru, kjer je bila napisana diagnoza: odmrtje možganov po reanimaciji.
Zanemarimo sedaj naključje ali človeško usodo in se vprašajmo, ali bi katerikoli možgani spoštovanih profesorjev ali navadnih smrtnikov preživeli 15 minut brez kisika in prenesli še dodatnih 5 elektrošokov; bodimo pošteni, nobeni, pa vendar se je mladi in močni Gregorjev organizem še 15 dni boril s smrtjo. Ne bom govoril, kaj vse bi še lahko storila zdravnica za sina Gregorja, preden je prišlo do tistih usodnih injekcij in kasnejše reanimacije.
Poslušalci so postavili tudi vprašanje, kakšna bo nadaljnja usoda zdravnice, ki je sina zdravila, in njena rehabilitacija po vsem tem, česar jo dolžijo starši umrlega Gregorja.
Starši menimo, če je pravilno ukrepala, njena rehabilitacija ni vprašljiva.
Ker smo na začetku omenjali zdravniško etiko. ki je bila predmet razgovora te televizijske oddaje, bi pripomnil še tole. Kdo izmed medicinskega osebja v slovenjgraški bolnišnici premore sploh kaj zdravniške etike? Saj nas vseh 16 dni Gregorjeve agonije ni nihče poklical, vprašal, kako je z Gregorjem, ali kaj potrebujemo, da ne govorim o sožalju, ki ga nihče ni zmogel izraziti družini Šilih, pa čeprav je žena Franja 20 let delala prav v tej bolnišnici.
Naj na koncu omenim še članek v sobotni prilogi Večera 5. junija »Tudi zdravniki delamo napake, mar ne?« Dr. Jerebova je zelo lepo in objektivno opisala težave in probleme zdravniškega poklica, kjer tudi ne izključuje, da se pri tem poklicu delajo tudi napake.
Če pa so te napake tako občitne in dokazljive. da je njihova posledica smrt pacienta, mora zdravnik, ki jih je povzročil, tudi odgovarjati, mar ne?
Ivan Šilih, Slovenj Gradec
Skrivnosti
človekovih pravic ali vietnamska vojna
Dandanašnji se spet veliko govori in piše o človekovih pravicah. Večinoma v povezavi z razkrivanjem takšnih ali drugačnih državnih skrivnosti (očitno imamo Slovenci s temi skrivnostmi kar naprej obilo težav), zlasti v medijih. V bran človekovih pravic so se dvignile tudi nekatere ugledne javne, strokovne in politične osebnosti. Nedvomno je res, da je spoštovanje proceduralnih pravil jamstvo za spoštovanje človekovih pravic, pa tudi demokratičnega in pravnega sistema sploh. Poudarjanje pomena, ki ga ima pravilno vodenje postopka za sprejem kakršne koli odločitve oblastnega organa v demokratični družbi, je zato — načelno vzeto — pravilno in nujno. Kajpak velja isto tudi za sankcije, ki so prav v interesu pravnega postopanja organa določene za kršitve formalnih, postopkovnih pravil, t. j. zlasti, da dokazi, pridobljeni na nezakonit način, .nimajo nobene pravne veljave in jih ni mogoče uporabiti pri odločanju. Res, vse lepo in prav, takšnemu pravnoteoretičnemu izvajanju ni kaj očitati, vnanje je bleščeče pološčeno, še celo, če ga povežemo z ustreznimi mednarodnimi pakti in konvencijami.
V tej popolnosti takšne nedvomno pravilne argumentacije pa se vendarle odpira razpoka skepse. Ne živimo namreč v neki predstavljeni družbi, ki pravno logično funkcionira ali ki bi jo lahko nategnili na kopito takšnega idealno zamišljenega sistema. Grozljive razlike se nam kažejo v najbolj brutalni podobi zločinske morije v Bosni in teptanju najelementarnejših človekovih pravic v nekaterih delih bivše Jugoslavije na eni strani in delovanju pravnih, demokratičnih in varnostnih mehanizmov t. i. civiliziranega sveta na drugi strani. Delovanje organov in institucij ZN, izvajanje mednarodnih konvencij in paktov, še zlasti KEVS, so se v tej krvavi resničnosti razkrili v najbolj banalno pragmatičnem cinizmu, ki dopušča in celo varuje morijo golorokega prebivalstva, važno je le, da ostanejo zunaj, da se jih ta morija dotakne le kot zanimiva TV oddaja. Ne tako sveže spoznanje je, da v tem nerazvidno delujočem, »umazanem« (pravzaprav »izgubljenem«) svetu ni vedno mogoče dajati prednosti (absolutne veljave) formalno pravni pravilnosti - ne le možni, marveč nujni so odmiki glede na raven posameznih varovanih pravic.
Osnovno vprašanje je tedaj, katere človekove pravice hočemo v konkretnem primeru (in v konkretnih razmerah) zavarovati? Niso namreč vse pravice istega ranga. Enako tudi ne vse ustavne določbe. Prav tako tudi ni vsako zakonito, pravno pravilno postopanje nekaznivo, pa tudi vsako nezakonito, pravno nepravilno postopanje ni vedno kaznivo. Nekatere take izjeme so sicer vnaprej normirane (kar je praviloma dosežek zgodovinskih spoznanj) kot npr. izpolnitev zločinskega povelja — seveda pa to še zdaleč ne velja za vse take možne primere, ki jih rnora v demokratični družbi nato pristojni organ (praviloma sodišče) presoditi tudi z upoštevanjem etičnih meril in opredelitvijo temeljnih človeških vrednot. Tako bi npr. na osnovi veljavnih postopkovnih pravil zelo verjetno morali soditi generalu Philipu Morillonu za njegovo osebno angažiranje za prebivalce Srebrenice. Slovenski politični vrh je bil »pravno pravilno« prepričan o krivdi in s tem pravilnosti obsodbe vsaj za g. Ivana Borštnerja v času procesa »četverice«, enako pa tudi, da je treba »pravnomočne obsodbe« vojaškega sodišča izvršiti, kar so (v posmeh slovenski državnosti) takrat »pravno pravilno« izvedla slovenska sodišča. Isti organi so »pravno pravilno« takrat odredili g. Janezu Janši (ki mu je celo jugoslovansko vojaško sodstvo zaradi očitne absurdnosti obtožbe po pritožbi izrečeno kazen znižalo) enega najresnejših režimov prestajanja kazni, t. j. v KPD Dob.
Čudoviti blesk »pravne pravilnosti« je v takšnih primerih očitno zlorabljen kot manevrsko slepilo. V resnici je pomembna zdravstvena diagnoza družbe. Čim hujši bolnik je, zlasti ko preide v krizno stanje, tembolj poudarja nujnost »pravano pravilnega« postopanja in delovanja znotraj uradnih institucij (ki se množijo z vratolomno potenco, saj z njimi nadomešča in - če že ne izniči — pa relativizira vsako državljansko pobudo). V tej zvezi ni nepomembno spomniti na genezo t. i. »Sveta za varstvo človekovih pravic«, ki je nastal kot »uradna« institucija takratne etablirane p>olitike ob spontano zraslem »odboru« — seveda ne brez popolnoma določenega taktičnega in strateškega političnega cilja. V takšnem bolezenskem stanju družbe je v njenem krčevitem boju dopustna uporaba vseh sredstev, tudi »zakonita, pravna forma« in »človekove pravice« kot operativno taktična metoda zavajanja javnosti. V tem boju so edino resnično veljavna pravila pravila džungle, po katerih so na vsakem koraku nastavljene zahrbtne pasti in izza vsakega grmovja preži nevarna zver na trenutek nepazljivosti. »Človekove pravice« tu praviloma
uporabijo za blokado resnične realizacije teh pravic. Na primer:
—	Zaprti dosjeji Udbe in SDV varujejo osebno integriteto ljudi, ki so delovali v teh službah. S tem v zvezi pa jc očitno nerazjasnjeno ogromno število kaznivih dejanj, javnost lahko bistveno zavedena, oškodovanci pa brez vsakih pravic. V slovenskem prostoru je preveč nejasnih, zelo hudih primerov iz polpreteklosti in preteklosti: veliko število smrti, npr. samo iz zadnjega časa smrt direktorja hotela »Svoboda« v Strunjanu g. Emila Mihaliča, smrt dr. Franca Lazzarinija pa tudi kljub končanemu sodnemu postopku smrt g. Ivana Krambergerja.
—	Seveda so ob tej zaščiti človekovih pravic in pravne zakonitosti, ki terja varovanje vse številnejših državnih in uradnih skrivnosti, možne tudi domneve, da so Slovenci npr. poklonili zaupanje političnemu prvaku, ki ga je npr. na desnem političnem polju instalirala Udba oz. stara SDV.
—	Ker ostajajo zaradi varovanja skrivnosti neznane metode in mehanizmi za zbiranje in izvažanje kapitala s strani Udbe in SDV, praktično ni mogoče storiti nič, da bi takšno odtekanje kapitala ustavili in odtujeni kapital vrnili.
Pri tem so najbolj domišljene metode, ko resnični akterji po vnaprej pripravljenem scenariju le pomagajo sprožiti določeno dogajanje, »afero«, ter nato prepustijo njen nadaljnji razvoj drugim, ki zmotno mislijo, da jo sami vodijo in razrešujejo. Možno je razmišljanje, daje tudi afera »HIT« tako lansirana, da v resnici prikrije mnogo bolj aktualne kapitalske kanale. Končno se je možno vprašati, kaj je z nekdaj privilegiranimi organizacijami (za zunanjo trgovino, turizem z mrežo brezcarinskih prodajaln ob mejnih prehodih, trgovanje s strateškimi surovinami itd.), pa tudi z GZS (s katero je SDV nedvomno sodelovala, npr. pri t. i. »črnih listah« tujih podjetij idr.). Ne kaže prezreti, da SDV od Hita očitno že lep čas ni dobila nobenih sredstev (in je zato zanjo ta kanal postal nezanimiv). Mogoče se je tudi direktor g. Danilo Kovačič zdel primerna žrtev (ker so mu stvari očitno nekoliko ušle iz rok, ker je očitno nekoliko preveč poenostavljeno reagiral itd.), lahko seveda, da so bili vmes tudi drugi računi. Končno se lahko vprašamo, kako to, da si je ob vseh spoznanjih g. Igor Bavčar dal od Hita (kjer naj bi obstajal tudi sum pranja denarja sponzorirati za Demokratsko stranko predvolilni boj, to pa tudi povežemo z vprašanjem tako poznega odprtja te afere. V tej zvezi tudi ni mogoče prezreti, da so najvidnejši člani Demokratske stranke takrat tudi podpirali t.i. »Kovačičev« predlog zakona o igrah na srečo. Vprašanja, na katera bi demokrati morali dati javen odgovor.
Možno je seveda tudi, da bi bila afera g. ministra Kozinca prav tako lansirana in bi se bilo treba v resnici vprašati, kaj naj bi se z njo prikrilo. Če je res le to, kar smo lahko javno prebrali (da ga je SDV zaradi obrambe g. Levstika kot mladega odvetnika kontaktirala), interpelacija je brezpredmetna (čeprav seveda SDV za nekatere druge advokate ne bi niti na pamet prišlo, da bi jih kontaktirala v zvezi z njihovimi klienti). Pri tem moram reči, da očitno tudi nezadostna strokovna usposobljenost tistih, ki si v resnici prizadevajo razjasniti te »afere«, po nepotrebnem zapleta postopke v veliko zadovoljstvo druge strani (ki je očitno popolnoma skrita), saj tako lahko še naprej odvrača pozornost javnosti od bistvenih vprašnj (npr. pripustitev odvetnikov pri zaslišanju g. Kovačiča, saj je jasno, da odvetnik ne sme odgovarjati namesto priče niti ji svetovati, kako naj na posamezno vprašanje odgovori - lahko pa ji daje pravni pouk).
Vse kaže, da smo v nekem prikritem vojnem stanju, v katerem je ena stran vidna, javna, transparentna, tako rekoč na čistini, druga stran pa tako rekoč nevidna, skrita, pri čemer ostajajo skrita v največji meri tudi njena orožja in sredstva. Ta druga stran ima zato jasno prednost, saj saj lahko dogajanja načrtuje in manipulira ter s pridom uporablja skrita orožja.
Takšna situacija ustvarja v slovenski javnosti ozračje skrajnega nezaupanja, dvomov o vsakomer in vsem in s tem seveda tudi možnih hudih zmot. Ni treba poudarjati, komu to ustreza.
V	času procesa zoper »četverico«, ki je bil sprožen zaradi t.i. izdaje vojaške skrivnosti, smo odvetniki opozorili na primer iz ameriškega sodstva. Mediji so namreč v zvezi z ameriškim angažiranjem v Vietnamu objavili hudo varovano vojaško skrivnost. Pri tem se je treba zavedati, da so bile ZDA v vojni in da je razkritje te skrivnosti bilo v tem smislu v nasprotju z nacionalnimi varnostnimi interesi, ki naj bi bili v teh razmerah kar najbolj neposredno ogroženi. Kljub temu je takrat pristojna sodna instanca nazadnje zavrnila vse tožbe zoper medije z obrazložitvijo, da je pravilna obveščenost javnosti višja vrednota in ustavna kategorija od zagotavljanja nacionalne varnosti in da ji gre zaradi tega višja, t.j. prednostna pravna zaščita.
V	stanju popolnega nezaupanja ni mogoče živeti. Takšno stanje je še posebej lahko - zaradi malošte-vilnosti — usodno za Slovence. Ohranjanje in pro-duciranje skrivnosti ne otežuje le ugotavljanja resničnega stanja in izvajanja postopkov v konkretnih zadevah, marveč že onemogoča normalno komunikacijo med ljudmi. Prevladati mora interes za odkritost, da se ustvari ozračje, v katerem bo resnica
—	večplastna in osvetljena iz vseh zornih kotov
—	lahko počasi prihajala na dan. Omogočiti je treba tisto resonanco, v kateri je sposobnost razumevanja in tudi prebolevanja odkrite resnice.
V	medsebojne odnose se mora vrniti uglašenost, ki omogoča artikulacijo najrazličnejših tonov.
Napad na medije, ki skušajo v teh razmerah skrivne politične strategije po svojih močeh (ob razumljivih spodrsljajih) razkrivati resnico slovenske pretekle in sedanje oblasti, je prav gotovo najslabša možnost. Edina pot je v pojasnjevanju in prelomu zaukazane molčečnosti.
Ingo Paš, Ljubljana
Odprto pismo
g. Milanu Kučanu, predsedniku države RS g. Hermanu Rigelniku, predsedniku državnega zbora RS
g. Janezu Drnovšku predsedniku vlade RS g. Sergiju Pelhanu, ministru za kulturo RS g. Mirku Bandlju, generalnemu sekretarju vlade RS
g. Jožetu Ostermanu, državnemu sekretarju v ministrstvu za kulturo RS g. Dimitriju Ruplu, predsedniku odbora državnega zbora RS za kulturo, šolstvo in šport
g. Andreju Lenarčiču podpredsedniku odbora državnega zbora RS za kulturo, šolstvo in šport
g. Mitja Rotovnik, generalni direktor CD
članom državnega zbora RS strokovni javnosti s področja managementa, operne umetnosti, baletne umetnosti ljubiteljem operne in baletne umetnosti
Spoštovani!
Usoda vsakega opemo-baletnega gledališča v svetu je odvisna od umetniškega in poslovnega vodenja gledališča. Moj predlog se nanaša na imenovanje
a)	direktorja Opere in baleta (vrhunski ma-nager) — Igor Triller ali kdor koli drug s tem statusom;
b)	umetniškega direktorja Opere (mednarodno priznan operni ali glasbeni umetnik) — Uroš Lajovic ali kdor koli drug s tem statusom;
c)	umetniškega direktoja Baleta (mednarodno priznan baletni umetnik) — Dinko Bogda-nič ali kdor koli drug s tem statusom v Slovenskem narodnem gledališču Ljubljana Opera in balet.
Prosim vas, da se vključite v javno razpravo o vodstvenem teamu v Slovenskem narodnem gledališču Ljubljana Opera in balet, Ministrstvo za kulturo RS pa, da temu primerno ukrepa.
Miloš Bajc, baletni plesalec, Ljubljana
Odprto pismo predsedniku odbora državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport
V obveznem šolstvu, ki je po ustavi zagotovljeni izobrazbeni standard za vse državljane, prihaja do »spontanega« uvajanja pristopov, ki so lahko v škodo državljanom. Mnogi učitelji se sklicujejo na uporabo različnih, v svetu priznanih pristopov, za delo po takšnih principih pa le redki izpolnjujejo pogoje oz. imajo ustrezno kvalifikacijo. Kljub enotnemu učnemu načrtu so razlike med šolami v izkazanem znanju zelo velike, mogoče jih je pripisati množici dejavnikov, npr. razlikam v sposobnostih učiteljev, razlikam v dostopnosti učnih materialov, neučinkoviti inšpekcijski službi itd., predvsem pa odstotnosti zunanjega preverjanja znanja, ki bi tako učiteljem kot učencem omogočalo priti do nepristranskih informacij o tem, kaj zmorejo. Zunanje preverjanje bi javnosti tudi omogočalo presojo različnih pristopov glede na doseženo raven znanja, ki ga učenci dosegajo.
Odbor za šolstvo bi moral skrbeti za dosledno uveljavljanje ustavnega principa, ki opredeljuje izobraževanje kot pravico in zahteva od države, da vsem državljanom to pravico v enaki meri tudi zagotovi, ter predlagati ustrezne ukrepe za realizacijo obveznosti države.
Ker je postavitev šolskega sistema zadeva splošnega pomena, sem prepričan, da so spremembe, ki se v izobraževanju dogajajo in lahko pomenijo kršitev ustavne pravice, nujno predmet obravnave na matičnem odboru DZ.
Menim, da »spontane spremembe« v praksi udejanjajo sistem izobraževanja, ki ni bil sprejet na ravni parlamentarne odločitve!
Za kakšne spremembe torej gre:
1.	V Delu je bil 22. aprila objavljen oglas OŠ Prežihov Voranc, s katerim šola razpisuje »latinske razrede«. Pogoji za sprejem so: odličen ali prav dober uspeh v 4. razredu OŠ ter odlična ocena iz slovenskega jezika. Ker gre za oglas, ki vzpostavlja pogoje za vpis na prehodu iz 4. v 5. razred (razpis ne velja le za učence te šole), je popolnoma jasno, da se s to potezo uvaja v šolski sistem zunanja diferenciacija. To pomeni, da bo ta šola čez čas le še šola za odlične in prav dobre učence.
2.	V letu 1989 je bila uzakonjena matura za prehod na univerzo. Zakon pa mature sploh ni opredelil:
-	ali gre za notranjo ali zunanjo maturo;
-	ali gre za maturo, ki je po kriterijih znanja in načinu izvedbe primerljiva s podobnimi maturami v Evropi;
—	ali so predmet preverjanja na maturi vsi predmeti zadnjega letnika srednje šole;
—	ali gre za državno maturo ali pa maturo, ki jo izvaja neodvisna agencija. . .
Zakon je opredelil le način preverjanja, ki naj bi bilo zunanje. Ker ni jasne opredelitve, se s sklepi strokovnega sveta RS za vzgojo in izobraževanje ter republiške maturitetne komisije vzpostavlja koncept, ki ni zakonsko reguliran in je tako lahko predmet spreminjanja s strani teles, ki trenutno obstajajo. Brez zakona o zunanji maturi, ki naj bi bila umeščena med srednjo šolo in univerzo in naj bi ustrezala osnovnim evropskim kriterijem (mednarodna matura in/ali evropska matura), je uvajanje mature lahko predmet različnih tolmačenj in odporov.
3.	Pred dvema letoma je bilo v 8. razred OŠ uvedeno »skupinsko preverjanje znanja«. Ker je bilo to uvedeno brez ustrezne priprave učencev in učiteljev, je pomenilo nov eksperiment na celotni populaciji osmošolcev. Posledic tega populacijskega »eksperimenta« ni mogoče izmeriti.
4.	Pred dvema letoma je parlament sprejel zakon o organizaciji in financiranju šole, ki je utrdil dotedanjo organiziranost šole, le-ta je zgrajena na kontroli procesa in kontroli izvajanja izobraževalnega programa in ne na kontroli znanja, ki ga imajo učenci ob koncu določenega obdobja. Kot vemo, je program vedno izpolnjen, rezultati pa sila različni kljub enakemu učnemu načrtu.
Navedeni razlogi pa tudi branje resolucije o družinski politiki, ki se obrobno loteva tudi sistema izobraževanja, me prepričujejo, da bi moral matični odbor sprejeti stališče do teh problemov, z njim seznaniti MŠŠ ter zahtevati seznanitev s konceptualnimi rešitvami, ki jih MŠŠ pripravlja. Predlagam pa tudi moratorij na uvajanje »spontanih rešitev«, ki prejudicirajo ureditev šolskega sistema mimo ustrezne parlamentarne odločitve.
Marjan Šetinc, Ljubljana
Denacionalizacij a stavbnih zemljišč
(Stališča in predlogi Slovenske gospodarske stranke)
Med problemi denacionalizacije je nekaj vprašanj, ki jih sedaj veljavna zakonodaja ne ureja ali pa povzroča zamotane postopke. Med temi je lastninjenje stavbnih zemljišč gotovo med najaktualnejšimi. Slovenska gospodarska stranka želi, da bi problem kmalu rešili v splošno zadovoljstvo in v skladu z načeli, ki veljajo na drugih področjih. Ob tem ponuja tudi rešitev, ki ne bi zahtevala ne dodatnih sredstev ne zamotanih postopkov z množico potrdil, vlog in drugega administrativnega dela.
Za osvetlitev problema navajamo značilnosti prejšnjega sistema in sedanjega stanja, potem pa sledi nekaj konkretnih predlogov.
Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 je prenesel v družbeno lastnino vsa stavbna zemljišča. Pojem stavbnega (gradbenega) zemljišča je bil opredeljen z okoliši, ki so bili po odločbah pristojnih organov namenjeni pretežno za gradnjo. Po tem zakonu so prišla v družbeno last poleg mestnih jeder tudi širša področja, namenjena za razvoj naselij. Tako so bile nacionalizirane parcele, na katerih so bile že zgrajene hiše, hišam pripadajoči vrtovi in druga funkcionalna zemljišča, nezazidana stavbna zemljišča, pa tudi kmetijska zemljišča znotraj zazidalnih okoli-
šev, Pripomniti velja, da so se gradbeni okoliši določali in razširjali še v letih po uveljavitvi zakona o nacionalizaciji vse do družbenih sprememb v osemdesetih letih.
Nacionalizacija jc pomenila odvzem lastninske pravice prvotnemu lastniku, ne pa nujno tudi odvzema posesti. Veljalo je. da ostane nacionalizirano zemljišče v uporabi prejšnjega lastnika, dokler ga pristojni upravni organ ne dodeli drugemu uporabniku. ki jc lahko bil družbena pravna oseba ali pa tudi zasebnik. Pri funkcionalnih zemljiščih, kamor so v mnogih primerih sodili tudi hišam pripadajoči vrtovi, je veljalo, da pripada pravica uporobe vsakokratnemu lastniku hiše. Ta jc bil tudi zavezan za plačilo pripadajočih davščin na posest zemljišč in od zemljiškega katastrskega dohodka. Pravica uporabe zemljišča v družbeni lasti jc bila praviloma vknjižena v zemljiško knjigo.
S pravico uporabe je bil prva leta po nacionalizaciji dovoljen pravni promet, kasneje pa prepovedan. Kadar je bila pravica uporabe knjižena na vsakokratnega lastnika stavbe, je promet s pravico uporabe lahko potekal s prodajo te stavbe. Kdor je hotel prodati svojo gradbeno parcelo, je moral zgraditi ali vsaj začeti graditi hišo in jo kasneje prodati.
Vedno je bilo možno dedovanje pravice uporabe, vendar je bilo kasneje od tega izvzeto oporočno dedovanje ter dopuščeno le dedovanje po zakonu. To seveda ni veljalo za funkcionalna zemljišča, ki so delila usodo stavb; pri teh pa omejitev ni bilo.
Opisana ureditev je ustvarila povsem svojski sistem stvarnih pravic do zemljišč v družbeni lasti, ki jih zakonu o denacionalizaciji ni uspelo prevesti v običajne lastninske pravice, tako da bodo potrebni dodatni predpisi. Te predpise jc vlada obljubljala že ob času pripravljanja zakona o denacionalizaciji kot del splošne zakonodaje s področja urejanja prostora, vendar delo še vedno ni končano.
Po določilih zakona o denacionalizaciji sc podržavljene stvari načeloma vračajo upravičencu, to jc tistemu, ki so mu bile podržavljene. Čc jc upravičenec mrtev, se odločba o vrnitvi ali odškodnini glasi na njega, nato pa se opravi zapuščinski postopek po splošno veljavnih načelih.
Zakon o denacionalizaciji v 32. členu določa, da sc zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če jc na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca. Pač pa se vračajo stavbna zemljišča, na katerih ima upravičenec pravico uporabe (31. člen).
Zakon ne govori o primerih, ko »upravičenec«, to je oseba, ki ji je bilo stavbno zemljišče podržavljeno, in nosilec »pravice uporabe« nista ista oseba. Uveljavila se je praksa, da se ta zemljišča ne vračajo in ostajajo torej še vedno pod režimom »družbene lastnine« in »pravice uporabe«.
Uveljavljena praksa ima svojo logiko. Prejšnji lastnik podržavljenega zemljišča, sedanji upravičenec do denacionalizacije, je lahko s svojo »pravico uporabe« že razpolagal. Pravico uporabe so si lahko pridobile tudi druge osebe bodisi z dedovanjem bodisi z nakupom stavb. Prav tako je lahko družbeno politična skupnost ali kdo drug na temelju sklepa družbeno politične skupnosti postal novi »nosilec pravice uporabe« na tem zemljišču, in to praviloma s plačilom odškodnine. Kolikor bi zemljišča vračali prvotnemu lastniku (denacionalizacijskemu upravičencu), bi s tem povzročili situacije, po katerih bi imel nekdo »trajno pravico uporabe« na zemljišču v zasebni lasti druge osebe, kar bi posredno ohranjalo neustrezne lastniške odnose oziroma stvarne pravice iz prejšnjega sistema. Temu se izo-eiba tako zakon o denacionalizaciji kakor tudi za-
Nerešeno je tudi vprašanje odškodnine. Zakon o denacionalizaciji določa, da pripada upravičencu, to je bivšemu lastniku podržavljenega zemljišča odškodnina, če zemljišča ni mogoče vrniti v naravi. Če je tako zemljišče prevzela država brez odplačila, npr. z zaplembo, je situacija jasna. Če je bila poračunana in izplačana odškodnina za odvzem »pravice do uporabe«, je treba za valoriziran znesek te odškodnine zmanjšati odškodnino, ki pripada upravičencu po zakonu o denacionalizaciji, kar tudi sledi iz zakona. Nastane pa vprašanje, ali in do kakšne odškodnine je upravičen bivši lastnik, ki je pravico do uporabe prodal drugemu zasebniku bodisi samostojno, kar je bilo možno v prvih letih po uveljavitvi zakona, ali jo je prenesel na drugo fizično ali pravno osebo s prodajo stavbe ali z dedovanjem. Prav tako ni urejeno vprašanje pravic nosilca uporabe, če mu je bila ta pravica odvzeta na način, kot je bil določen za podržavljanje lastnine (razlastitve, arondacije, zaplembe itd.).
Slovenska gospodarska stranka meni, da je treba celotno problematiko nacionaliziranih zemljišč urediti s posebnim zakonom, in je pripravila teze za tak zakon.
S predlaganim zakonom, ki bi se lahko imenoval »zakon o lastninjenju stavbnih zemljišč«, bi prevedli pravico uporabe na stavbnih zemljiščih v lastninsko pravico. Lastninjenje bi se izvedlo po zakonu in ne s posamično odločbo upravnega ali sodnega organa, kot je pri denacionalizaciji. Predlagana rešitev sledi uveljavljenim rešitvam pri zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki pravico uporabe na družbenih sredstvih spreminja v lastninsko pravico in za družbeni kapital izdaja delnice. Ko gre za kmetijska zemljišča in gozdove, ta zakon prenaša lastninsko pravico na državo po samem zakonu, in to brez posebnega postopka. Analogna rešitev je tudi v stanovanjskem zakonu, ki je olastninil družbena stanovanja tako, da so postale pravne osebe, ki so imele na njih pravico uporabe z dnem uveljavitve zakona, njihovi lastniki.
Tudi pri stavbnih zemljiščih naj bi bila rešitev analogna. Z zakonom bi fizične in pravne osebe, ki imajo pravico uporabe na družbenih stavbnih zemljiščih, postale lastniki teh zemljišč brez posebnih postopkov. Prav tako bi se poočitev lastniške spremembe v zemljiški knjigi izvedla po uradni dolžnosti.
Uveljavitev zakona ne bi imela posledic za postopke po predpisih o denacionalizaciji.
Zakon bi uredil tudi vprašanje odškodnin za podržavljena stavbna zemljišča, tako da bi izključil odškodninske zahtevke bivših lastnikov, ki so svojo pravico uporabe na družbenem stavbnem zemljišču prenesli na drugo fizično osebo s pravnim poslom in za primere, ko je pravica uporabe prešla na drugo osebo z dedovanjem. Ta izključitev ne bi veljala za odplačne ali neodplačne pravne posle, ki so bili sklenjeni kot nadomestilo za odločbe državnih organov o prisilnem prenosu pravice .uporabe. Določiti bi bilo treba še rok, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati odškodnino za podržavljeno »pravico uporabe«.
Slovenska gospodarska stranka objavlja svojo pobudo javno in predlaga poslanskim skupinam, da idejo zakona podpro in sprožijo ustrezen postopek v državnem zboru. Strokovna gradiva so pripravljena in so na voljo potencialnim predlagateljem.
Dr. Edo Pirkmajer, predsednik SGS
Zunanji avtorji v tej številki
Dr. Ljubo Bavcon,, profesor za kazensko pravo na Pravni fakulteti, Ljubljana Vesna Bertoncelj Popit, novinarka Gospodarskega vestnika, Ljubljana Viktor Blažič, publicist, Ljubljana Dr. France Bučar, poslanec v državnem zboru, Ljubljana
Oto Giacomelli, novinar Slovenskih novic, Ljubljana
Jožica Grgič, odgovorna urednica Jane. Ljubljana
Matjana Lavrič, novinarka RTV Slovenija, Ljubljana
Ivo Piry, svetovalec direktorja Zavoda RS za prostorsko planiranje, Ljubljana Dr. Veljko Rus, znanstveni raziskovalni svetnik na Inštitutu za družbene vede, Ljubljana Marko Zorko, novinar Radia Slovenija, Ljubljana
DELO 36. slran
SOBOTNA PRILOGA
BORIS JEŽ
Kulturni imperializem po primorsko

_.ussolinijevo potujčevanje Pri-JE morske je bilo sistematično in / S /m brutalno. Toda povsem neu-/ ES m spešno. Ko so se ob kapitula-i V E ciji italijanski vojaki, lačni, raztrgani in ponižani, vračali domov, v »pravo Italijo«, so imeli pestro druščino: finančne stražnike z njihovimi družinami, notarje, železničarske uradnike... Italijanski državni aparat je bil vselej znan po svoji nabuhlosti in pompoznosti, zato smo bili tedaj priče pravcatemu množičnemu odhodu tisočev ljudi, ki so
prej dobri dve desetletji schiavom (sužnjem) delili pravico. V Postojni, Ajdovščini, Tolminu je ostalo praznih na desetine uglednih vil, v katerih so stanovali visoki italijanski uradniki. Zanimivo je, da sedanja Italija sploh ne omenja tega »eksodusa«. Morda se boji vprašanja, kaj je v teh krajih sploh počela, čeprav se zdi, da ima v zadnjem času za to že nove razlage.
In vendar »eksodus« tisočev občinskih, poštnih. železniških, carinskih uradnikov in njihovih družin ni bil tako boleč, kot bi se utegnilo zdeti na prvi pogled. Nista ga spremljala ne nasilje ne kri. Primorci niso bili nikoli revan-šisti, čeprav so pod Mussolinijevim škornjem doživeti marsikaj hudega, in tako že dolgo
f*
niso prav nič nenavadnega prizori, ko se pred vipavsko ali notranjsko kmetijo ustavi avtomobil z italijansko registracijo, iz njega izstopi dobro ohranjen starec, potem pa se začnejo »pogajanja« z domačimi: »Je tu pri Stefanovih, kot se reče po domače?« »Seveda je, kdo pa ste vi?« »Moje ime je Fabrio Severi. Sem iz Neaplja, v teh krajih pa sem bil nekoč krajevni uradnik in dober prijatelj vaše družine. Vsak dan sem k vam prihajal po mleko.« »Seveda smo slišali o vas, pokojna mati in oče sta nam o vsem tem veliko pripovedala.« »Pokojna? Moj bog, kako čas teče, kako se je vse spreme-nilo.«
Čisto vsi pa le niso odšli. Skoraj v vsaki večji vasi je ostala italijanska družina, ki se je bila poslovenila pravzaprav že v času, ko je bila Italija na višku moči. V tem ni nič čudnega: ker Mussolini ni imel na voljo dovolj izobraženih ljudi, je skušal narodnostno sestavo Primorske »oplemeniti« tudi s kmeti in rokodelci iz južne Italije. Ti pa so bili kajpak več kot presenečeni, ko se nenadoma niso znašli med neukimi barbari, temveč sovaščani, ki so — kot bi mi zdaj temu rekli — že živeli po »evropskih standardih«. Kaj si je, recimo, mislil prišlek, ko je ugotovil, da je vas, v katero so ga »nastanili«, že v preteklem stoletju imela pihalno godbo, gasilsko društvo in društvo za napredek kmetovanja, medtem ko se je ob vaškem vodnjaku šopirilo impozantno poslopje šole, ki jo je bila leta 1810 postavila Marija Terezija? Je vse to že poznal iz Kalabrije, od koder so ga bili napotili nekam na vzhod širit omiko in kulturo »arijske rase
sredozemskega tipa«, kot bi rekel Mussolini?
Vprašanje, ki ga s tem odpiramo, ima mnoge in pogosto zelo boleče razsežnosti (bolj in
manj sistematično zatiranje slovenske manjšine v Italiji, eksodus Italijanov iz Istre itd.), vendar je za našo trenutno rabo zanimiv predvsem en vidik: zakaj so se Primorci v dobrih dveh desetletjih sistematičnega in nasilnega poitalijančevanja izkazali z neverjetno trdno narodno zavestjo, trmoglavostjo in trdoživostjo, zdaj pa dopuščajo(?) tako silovit prodor najprej italijanščine, potem pa vsega tistega, kar je povezano z novodobnim italijanskim ekspanzionizmom, v prostor, ki je nesporno prostor slovenske zgodovine in identitete? To ni razvidno samo skozi afero Hit, ki nedvomno razgalja dolgoletno vdinjanje italijanskim botrom na številnih področjih gospodarskega življenja; še bolj je razvidno skozi miselnost rižanskega oštirja, ki je svojo gostilno poimenoval Paradiso (paradiž, raj), čeprav gostom ponuja predvsem balkansko kuhinjo in se tam potemtakem zbira zelo malo Italija-
Primorska se danes izredno hitro italijanizira in tona najbolj nepričakovan način. Če je bila tu nekoč Italija navzoča bolj ali manj le s svojim državnim aparatom in je slovenska zavest na to »odgovarjala« predvsem z domačo pesmijo in besedo, se danes ta včerajšnji svet zdi čisto na glavo obrnjen: navzočnost Slovenije je čedalje bolj navzočnost države z njenimi uradniki, oficirji, učitelji in dacarji, toda prebivalstvo vse bolj kupuje italijanske izdelke, gleda in posluša RAI, žlobudra iz italijanščine sposojene besede in požvižgava šlagerje, ki so nastali nekje med Neapljem in Sanremom. Ne, to ni proces, ki bi ga sprožil padec berlinskega
zidu; to se je začelo že pred desetletji z Radio Capodistria in prvimi nakupovalnimi izleti v Trst, danes pa že lahko govorimo o pravcati
povodnji vsega italijanskega, ki se zdi nezau-
stavljiva. Nekaj podobnega se dogaja na Štajerskem z Avstrijo in nemščino, vendar je pojav po svojem obsegu in globini komaj primerljiv s Primorsko.
Marsikdo bo temu razmišljanju ugovarjal, češ v tem ni nič slabega, saj gre navsezadnje za medsebojno oplajanje kultur, ki se stikata. Dobro bi bilo, če bi bilo res tako, toda italijanski »kulturni imperializem« na Primorskem je izrazito enosmerna cesta. Ko prestopite mejo
in se znajdete pri sosedih, ni praktično nobene sledi soseščine s Slovenijo in slovenskim jezikovnim prostorom, da niti ne govorimo o več deset tisoč zamejskih Slovencih, ki so tako
rekoč nerazpoznavni v italijanskem morju. Zanimivo bi bilo vedeti, kdaj je kakšna radijska postaja (v italijanščini) onstran meje nazadnje predvajala ta ali oni song Domiclja, Benča, Lačnega Franca; ali pa odkriti Italijana, ki se je v minulih desetletjih naučil kaj več kot »dober dan« in »zelo dobro«.
V Trstu in Gorici se nihče ne uči slovenščine, medtem ko na naši strani že prvošolčke po-tunkajo v italijanščino, čeprav bi bili roditelji morda bolj navdušeni nad angleščino ali katerim drugim svetovnim jezikom. Tako se pravzaprav že sam »sistem« klanja kulturi, ki se vsaj v svoji tržaški različici odziva arogantno, prepotentno, nasilno. Posledica takšne »liberalne« politike je, da zdaj vsako leto že tretjina maturantov koprske gimnazije nadaljuje študij na tržaški univerzi, torej v italijanščini. Primorska se na ta način vse bolj spreminja
v nekakšen mehki trebuh Slovenije, še zlasti
če upoštevamo tudi hitro in nenadzorovano priseljevanje iz držav nekdanje Jugoslavije v Slovensko Istro. Dragan Marušič, pobudnik ustanovitve tretje slovenske univerze, pravilno
Aut>0 PANELU ALlAS LOIGI CICCARELU AUAS 61N0CHIESA Ali A S &W0 DEMA1
PRI NAS IttAp LAHKO HAF13SKI BOTRI *7\R STIKI IMENA.«

3AI PA le...
4RTHLTR!
i n
»mi'

sklepa, da bi takšna inštitucija lahko ustrezen odgovor na te procese, vprašanje pa je, če ga
bo razumela oblast v Ljubljani.
Italija je izgubila vojno in to je v tem sklopu
vsekakor zanimivo dejstvo. Vse nekdanje poraženke so namreč sedanje zmagovalke: Japonska kot gospodarska velesila, Nemčija pa je poleg tega spet prva violina, v Evropi. Le Italija se nima z bogvedi čim pohvaliti — razen Z »duhovno zmago«, ki so jo ji »na svojem terenu« omogočili prav Primorci; kraje, ki jih je morala zapustiti, spet osvaja s svojimi industrijskimi izdelki in množičnimi mediji in to je, priznajmo si, verjetno že ena pomembnih sestavin prihodnje Evrope, v kateri utegnejo imeti državne meje le še relativen pomen. Vprašanje pa je seveda, ali se bo Italija zadovoljila s tem dosedanjim dosežkom poraženke—zmagovalke, ki je v primerjavi z Japonsko in Nemčijo pravzaprav minoren. Ji ne bo ta lahka »kulturna« zmaga spodbudila apetitov po čem »otipljivejšem«, torej po obvladovanju tako imenovanega jadranskega bazena in prodoru na vzhod.
Le malokdo verjame, da se bo obnovila nekdanja evropska »geopolitika«, vendar je treba v ravnanju italijanske diplomacije (ki je vse
prej kot prijateljska do Slovenije) sproti ugotavljati in razčlenjevati tudi te strateške razsežnosti. Navzlic sedanjemu povezovanju evropskih držav namreč prav nič ne plahni tekmovalni duh med vodilnimi silami, ki si, če ne drugega, prizadevajo utrditi vsaj svoja »naravna zaledja«. Italijansko »naravno zaledje« so očitno razprostira vse do meje, ki je nekoč po Sloveniji ločevala Mussolinijevo Italijo od tretjega rajha. Tega, na svoj poseben način, ne razkriva le afera Hit, temveč je še kako razvidno tudi iz »geografskega načela«, po katerem si italijanski ter nemški in avstrijski kapital delita slovenski prostor.
Od koga je potemtakem odvisno, ali bo slovensko—italijanska meja ostala takšna, kakršna je, ali se bo v prihodni Evropi (»brez. meja«) vendarle spet umaknila nekam v bližino Logatca ali celo na Savo? Je to odvisno samo od Primorcev, ki jim je domnevno popustila narodna zavest in se zdaj nekritično prepuščajo slastem vsega, s čimer jih obdarja »plastificirana« masovna kultura velike sosede? Ali pa gre tudi za odgovornost Slovenije kot take, ki je doslej — tako kot nekoč Mussolini — na Primorsko pošiljala uradnike, carinike in učitelje, toda zelo malo tudi duhovnih
sporočil?
eto 1991, prvo brez »faktorja K«, torej tiste specifičnosti ureditve italijanske levice in političnega sistema, ki je komunistom, po vpli-vu primerljivim z britanskimi laburisti in zahodnonemškimi socialdemokrati, dovoljevala sodelovanje v distribuiranju narodnih bogastev, jim dajala delež v vseh pogodbah in dogovorih, vendar jim prepovedovala prevzem oblasti.
Faktor K se je razblinil skupaj z zgodovinsko dokazanim neuspehom poskusa, da bi človek lahko načrtoval zgodovino in povsem nadzoroval svojo usodo. Socialisti, zgodovinski partnerji-nasprotniki, so že videli potencialni prostor levice odprt in izpraznjen; reformirani del faktorja K je bil po zamenjavi imena in simbolov negotov, zmeden, neprepričljiv, no- ■ tranje razrvan. Srp in kladivo, simbola neuspeha v spopadu dveh modelov razvoja, ki je zasedel večino dvajsetega stoletja, zahteval milijone žrtev in porabil neizmerno energijo ljudi, sta ostala v Italiji v rokah peščice ljudi, ki so se kljub vsemu še naprej hoteli imenovati dediči italijanskega komunizma. Dve leti pozneje je v Milanu, najbolj srednjeevropskem italijanskem mestu, razvitem in po vseh statističnih povprečjih bogatem, na volitvah ta skupina s srpom in kladivom dobila 11,6 odstotka glasov meščanov. Za nekaj odstotkov je prehitela neposredne konkurente iz vrst prenovljene KPI, socialisti so s svojim 1,6 odstotka praktično izginili in zaostali so tudi krščanski demokrati. Stranka komunistične prenove je skratka postala druga najmočnejša stranka za Severno ligo, ki je na položaju na sredini in v središču političnega prizorišča zamenjala krščanske demokrate. Zmagoslavje protesta v obeh primerih, v vsakem z drugim predznakom in na prvi pogled v klasični shemi levo-desno, ki pa se v malo bolj poglobljeni analizi izkažeta več kot samo alternativa med dvema programoma ekonomske politike. Opozarjata, da je politična zgodovina dolga pot poskusov, zmot, odpovedi. Kot biološka evolucija, ki deluje po načelu poskusa in napake.
Je kapitalizem v tej zgodovini nespremenljiv, lahko računa s preprostimi gotovostmi večnega pomena? Michel Albert, pisec dela Kapitalizem proti kapitalizmu, drugače pa predsednik velike francoske zavarovalne družbe, je pred časom napovedal, da se bo zmagoviti model razvoja razdelil zaradi notranjih nasprotij na dva bloka (anglosaškega in porenskega, v katerega sodi večina Evrope in, po temeljnih značilnostih, tudi japonski). Prvi naj bi bil povezan z iskanjem osebnega uspeha in takojšnjega dobička, drugi se meri tudi po ko-
MOJCA DRČAR-MURKO
V
Čudež v Milanu
lektivnem uspehu, sloni na konsenzu, vključuje solidarnost in gleda sorazmerno daleč naprej. Med njima naj bi se bila že začela vojna, podtalna, neusmiljena, čeprav prikrita, kot so vse vojne znotraj ene Cerkve. Albert, privrženec »porenskega« modela socialnega tržnega gospodarstva, kateremu se vsebinsko prilega tudi socialna doktrina katoliške cerkve, dobro leto po izidu knjige meni, da je v praksi uspešnejši anglosaški model, da pa to ne pomeni, da je minil čas socialno odgovornega kapitalizma. Celo narobe, samo ozreti se je treba naokoli in videti brezposelnost, mamila, nove reveže, ogroženo okolje, obnovljene socialne konflikte, da bi ugotovili, da zanesljivih, večnih smeri razvoja ni. V tem času v okviru kapitalizma ni mogoče niti približno odpreti razvoja »tretjemu svetu« ne omogočiti hitre in naravne »priključitve« prejšnjim vzhodnim državam, z izjemo Kitajske, katere primer kapitalistične renesanse znotraj diktature ene stranke je brez primere v zgodovini in kot ekonomski pojav deloma primerljiv le s časom kraljice Viktorije v Angliji in Rooseveltovim obdobjem v ZDA.
V najrazvitejšem jedru nastajajo družbe, ki se otepajo s kriminalom, mamili, korupcijo, se občasno zapirajo pred zunanjim svetom. »Če nam ne bo uspelo zaustaviti naraščajoče nepravičnosti naših družb, se bojim, da bo nastal prostor za novega Marxa,« pravi Albert. Vedno nove študije opozarjajo, da ja planet Zemlja zaključena celota in da njegova bogastva niso neskončno velika. Spet je aktualen koncept »razsvetljenega razvoja«, še vedno drži, da kapitalistični sistem deluje v norem ciklusu proizvodnje zaradi proizvodnje, brez cilja, in da ga iskanje dobička vodi po poteh nenadzorljive smeri, ob kateri nastajajo »vedno večja pričakovanja« in z ničimer omejeno porabništvo. Toda realno življenje tem nespornim dejstvom dodaja vrsto pomembnih podatkov; nepredvidljivost deluje kot spodbuda, velika različnost izvedb govori o različni povezanosti med posameznikom in množico, goji se duh podjetništva, duh novatorstva, nagrajuje pogum tistih, ki tvegajo, ki uporabljajo lastno pamet, ko sprejemajo izzive trga.
Ralf Dahrendorf, liberalni družboslovec nemškega rodu, ki živi v Angliji, je v letu
velikih sprememb na evropskem Vzhodu pisal o dilemi med »zaprtimi« in »odprtimi« sistemi. Tržno gospodarstvo je v njegovi analizi samo eden od rekvizitov odprte družbe, čeprav med bistvenimi. Ključni vozel naj bi nastajal v oblikah izvedbe razmerja med demokracijo in kapitalizmom, pri čemer Dahrendorf meni, da med obema pojmoma ni mogoče vnaprej napisati enačaja, čeprav sta med nujnimi pogoji svobodnega trga tudi svoboda odločitev in odsotnost avtokratičnosti in se v tem pogledu prilegata drug drugemu. Če pa bi samo kapitalizem postal »sistem«, je pisal Dahrendorf, se bi bilo treba proti njemu bojevati prav tako odločno kot poprej proti komunizmu. Ob nespornih znamenjih nepopolnosti zmagovitega modela razvoja se odpirajo obnovljena stara vprašanja političnega vodenja. »Mi smo središče revolucije,« je dejal v teh dneh Umberto Bossi, ki je popeljal svojo Severno ligo v največjo zmago, kar jih je kdaj na volitvah požela kakšna italijanska stranka v severni Italiji, »in naša zmaga je zmaga decentraliziranosti, osvoboditve produktivnega sistema, zavrnitve socialne države kot sistema subvencij«.
Komunistična prenova je, na drugi strani, v svojem velikem uspehu videla izraz »delavske zmage«, tako rekoč proletarizacije srednjih plasti, ki se vračajo k idealu pravičnosti in egalitarnosti. Seveda ni šlo za iste ljudi, ki so dali dva večinska, med seboj tako različna odgovora na vprašanja prihodnosti, toda ciljne plasti prebivalstva so se v obeh primerih pogosto prekrivale in to dejstvo priporoča previdnost pri opazovanju dogajanja v starem pomenu desno-levo, progresivno-konserva-tivno, razredno. Stranka komunistične prenove je zajela strah pred prihodnostjo s temeljno dosedanjo programsko značilnostjo levice, ki vidi zdravila za popravke nesporno nepopolnega tržnega gospodarstva v močnih posegih države, v porazdeljevanju družbenega proizvoda in svojo politično vlogo postavlja na dosledno in trmasto opozicijo oblasti. Ne teži k upravljanju dežele, nima receptov za organiziranje družbe in proizvodnega sveta, zadovoljuje se z opozicijo in zahteva novo prerazdelitev nacionalnih virov bogastva, pooseblja plemenito težnjo k egalitarnosti.
Toda zmaga Severne lige z geslom »ekonom-
ske desnice« — Spravite nam državo izpod nog, da bomo lahko v miru delali! — je bila na drugi strani mogoča ravno zaradi vidnih in občutenih posledic razkroja sistema dogovorov o razdeljevanju virov, tudi tistega, kar ni bilo ustvarjeno, in za kar je torej plačilo preloženo preko obsežnega zadolževanja na ramena prihodnjih generacij. V razvitih industrijskih državah je vedno bolj socialen pogled na družbeno akumulacijo ustvarjal močno socialno državo, ki je zdaj življenjska oblika realnega kapitalizma. (V Italiji jo je, ne pozabimo, zgradila krščanskodemokratska stranka, ne levica kot na Švedskem.) Posledica je dogovorna razdelitev virov, v kateri sodelujejo politične stranke in sindikati in privilegiranje korporacij na račun posameznikov. Politične težave pri upravljanju zato niso le posledica deviantnega ravnanja javnih funkcionarjev in njihove korumpiranosti, ampak je strukturno dejstvo, ki obstaja tudi tam, kjer korupcije ni. Gre pač za boj za presežek družbenega proizvoda, ki ga razdeljuje država.
Od načelnih odgovorov na nastala vprašanja, ki imajo svojo vidno politično pojavno obliko v nazadovanju socialdemokratskih strank po vsej Evropi z izjemo Španije, je odvisna prihodnja identiteta levice in torej ne gre le za poljuben izbor med programi ekonomske politike. Morebiten prelom z dosedanjo programsko značilnostjo levice, z državo kot raz-deljevalko virov in proizvoda, kar je eden od vzrokov sedanje krize konceptov in metod izvedbe zaradi zbirokratiziranosti in korupcije kot neposrednih posledic, bi bil enak revoluciji znotraj kapitalizma. Bi šlo za zasuk »v desno« ali za kaj bistveno novega, čemur bi se bolj prilegalo ime »nelevo«?
Rekli so, da smo zapustili ideološko ero, za vselej. Toda katerekoli volitve v zadnjem času so uporabljale znani tradicionalni besednjak. Govor je o progresivnih polih, o konservativnih, o levih in desnih, manj v okviru različnih pogledov na reševanje vprašanj kot v pomenu pripadnosti. Značilnosti ideološkega obdobja - povej, kje si, povem ti, kdo si — torej etiketiranje, ideologija pripadnosti, niso izginile. Problemi pa so taki, da zahtevajo tekoče nadidejne opredelitve ob vsakem od njih
— o odnosu med tržno ekonomijo in demokracijo, o pojmu pravičnosti in solidarnosti glede na sposobnost in ustvarjalno moč produktivnih sil, o stopnji sprejemanja kapitalizma kot orodja za uresničitev demokracije. Če pomeni osrednji pomen dela, ustvarjanja v sodobnih družbah samo to, da je vedno zagotovljeno, da bodo stroški nekako pokriti in da bo za to poskrbela država, bo ekonomija na trhlih nogah in pravičnost bo vedno stvar diskrecijske pravice.
»Morda se bodo lepega dne tudi šibki državljani zavedeli, da bodo bolje zavarovani z Bossijevim decentralističnim sistemom, ki državi omejuje pravico prelivanja virov in vrednosti v imenu pravičnosti, ki je potem lahko tudi izgovor za neučinkovitost in za zadolževanje, kot s garantističnim sindikalizmom levice,« je napisal eden od italijanskih komentatorjev o tej temi. Kratkoročno gre za politično zastopstvo vedno večjega prostora, ki ga zasedajo srednje plasti prebivalstva, problem, znan v vseh zahodnih demokracijah. V Italiji pa je pojem srednjih plasti, torej večine, mogoče še razširiti; zadeva vse tiste, ki so dolgo živele v okviru nekakšne kupoprodajne pogodbe s »političnim razredom«.
To je bil kompromis, v katerem so javne službe drage in neučinkovite, javni sektor gospodarstva monopolen in neproduktiven, vendar daje varno zatočišče in zajema presežek delovne sile. Kompromis, ki vključuje benevo-lentnost davčnega sistema in sprejemanje davčnih utaj kot ceno, ki jo država plača, da dobi konsenz davkoplačevalcev na drugih področjih. Kompromis, v katerem so ljudje zadovoljni, da njihovi osebni dohodki naraščajo in kot volivci zaprejo oči ob zadolževanju države do nerazumnih meja. Ta pakt zelo širokega kroga ljudi s središčem, ki ga je poosebljala krščanskodemokratska stranka z zavezniki, je zdaj v Italiji prelomljen in volivci se v iskanju novega pakta selijo k tistim, ki imajo v tem trenutku vsaj načelno jasnejše in radikalnejše ideje. V tem trenutku, kajti sposobnost resnične zamenjave sistema, v katerem se zapravljata energija in bogastvo ali se vsaj ne izkoriščata v zadostni meri, zaradi česar je Italija dobila naziv najvzhodnejša država na Zahodu, bodo te sile morale šele dokazati. Preizkus bo konkreten: ali bo mogoče s sredstvi demokracije — volitvami — rešiti »leve« cilje (funkcionalno solidarnost, poštenost javnih funkcionarjev, elementarno pravičnost) z »desnimi« zdravili (zmanjšanje distributivne vloge države). Italija je postala v v resnici politični laboratorij.
KOLIKO ŠE DO ZLOMA VRHUNSKEGA ŠPORTA
Vsemogočni športni birokrati
lovenskim smučarjem na začetku priprav za prihodnjo olimpijsko sezono manjkata okoli dva milijona nemških mark, da bi lahko hkrati vsaj približno potrebno pozornost namenjati tudi selekcijam mladih nadarjenih tekmovalcev in ne le sedanjim izbrancem, ki naj bi jih mladi upi nekoč nasledili. Hkrati se bo Slovenija na bližnje 12. sredozemske igre v Franciji odpravila z domala neverjetno številnim zastopstvom 220 športnikov, trenerjev in drugih strokovnih spremljevalcev ter funkcionarjev v 17 športnih panogah.
Kol bi bile pisane na kožo prav nam, se je Slovenija dokaj množično udeležila tudi prvih evropskih zimskih olimpijskih iger mladih minulo zimo v Val d’Aosti. Še bolj množično — 85 športnikov in spremljevalcev — bo naše sodelovanje na poletnih igrah mladih, ki jih bodo v začetku julija priredili v Valkenswardu na Nizozemskem.
V najodmevnejših športnih igrah, nogome-
tu, košarki, odbojki in rokometu — so po vzpostavitvi slovenske samostojnosti nastale lige s (pol)profesionalnim statusom igralcev, redkeje tudi igralk, vsaj na eni, če že ne kar na dveh ravneh. Ta proces pa nasploh ni temeljil na kakovostni rasti teh športnih panog pri nas. V določeni meri je celo nazadovala glede na nekdanjo jugoslovansko kvaliteto in tedanji športni trg, na katerem so bile okrepitve dosegljive tudi za peščico najkakovostnejših slovenskih klubskih ekip. Posebnosti hokeja na ledu, ki je najprej na široko odprl vrata tujim igralcem, v večji ali manjši meri pa ga že posnemajo tudi v drugih panogah, sploh ne kaže omenjati.
Kjer je mogoče, tudi individualne športne zvrsti oziroma njihovi klubi skušajo slediti novim trendom. V boju za prestiž se prav tako ozirajo po tujih tekmovalcih oziroma tekmovalkah in celo atletika ni več izjema.
Slovenska samostojnost je večino športnih panog — teh je v Sloveniji okoli 50 — čez noč postavila v položaj, ko lahko v svojih panožnih zvezah izbirajo lastne državne reprezentance, medtem ko so doslej povečini razmišljale le o kakem posamezniku, ki mu je bilo treba asistirali pri vključevanju v nekdanje jugoslovanske državne ekipe, pa naj je šlo za absolutno konkurenco ali mladince. Izjeme v olimpijskih panogah so znane: smučanje, gimnastika in kolesarstvo, drugod se je naš delež sukal okoli četrtine, s čimer smo bili vsaj v tistih olimpijskih panogah, ki so v Sloveniji razvite, lahko povsem zadovoljni.
Kvalifikacije za evropska in svetovna prvenstva so naenkrat postale poglavitni motiv in vsebina dejavnosti slovenskih (državnih) panožnih zvez, vstop v evropska pokalna tekmovanja pa primarni cilj elitnih sloven-
skih športnih klubov, še posebej v športnih igrah z žogo in hokeju na ledu.
Skratka, slovenski šport dobiva svojo novo fiziognomijo, katere zunanja znamenja so predvsem samostojni slovenski olimpijski odbor, hkrati z njim pa po pričakovanju vse bolj drugorazredna vloga in predvsem zanemarljiv imidž osrednje športne zveze v javnosti. Domala zaključeno je samostojno vključevanje slovenskih (državnih) panožnih zvez v mednarodne športne federacije ter postopno osamosvajanje športnorekreacijskih dejavnosti v gibanje »športa za vse« v podobi nedavno ustanovljene Športne unije Slovenije.
Ta proces osamosvajanja in hkratne transformacije slovenskega športa, ki je potekal hkrati z že prej začeto zamenjavo »samoupravnega« (so)financiranja športnih programov iz osebnih dohodov zaposlenih z dotiranjem iz javnih financ, pa je hkrati že pripeljal razvoj do tiste točke, ko se še v ostrejši luči kot kdaj doslej zastavlja tako rekoč večno vprašanje: kaj pravzaprav zmoremo oziroma bomo zmogli vzdrževati na vrhunski ravni? Ali drugače povedano: vsaj kar zadeva javne finance, ne more biti nobenega dvoma, da denarja za vse (ne)realne ambicije športnih panog v Sloveniji preprosto ni in nikoli ne bo dovolj. Še več: tudi v kombinaciji s sponzorskimi vlaganji se razpršitev razpoložljivega denarja iz vseh virov počez in podolgem ne more končati drugače kot v začaranem krogu povprečnosti.
Seveda pa tako opredeljen problem še isti hip sproži drugo vprašanje in hkrati dvom: ali je v sedanjih razmerah sploh mogoče doseči nekakšen »nacionalen« konsenz o tem, kako in kam v športu ter pod kakšnimi pogoji kaže vlagati denar iz javnih fi-
nanc? Gre za denar slovenskih davkoplačevalcev, namenjen športu nasploh in v tem okviru posebej za programe z vrhunskimi ambicijami oziroma cilji. Odgovor ni kočljiv samo zato, ker zbuja reminiscence na kontroverzne javne reakcije in še bolj dolgoletno razdeljenost športnih funkcionarjev ob in po sprejetju slovitih »portoroških dokumentov in sklepov« nekdanje TKS Slovenije (1976).
Predvsem je vse bolj očitno, da ta časpravza-prv niti športna sfera niti država nista sposobni izoblikovati razvojnega projekta slovenskega športa za današnjo rabo. Takega, ki bi bil hkrati temelj plodnega partnerstva med njima in bi športni sferi hkrati ne jemal avtonomije, na drugi strani pa bi državi omogočal učinkovito uveljavljanje nacionalnih interesov v športu na najcenejši možen način: z oplojevanjem vloženega javnega denarja za šport s prostovoljnim delom članstva športnih organizacij ter sodelovanjem zainteresiranih sponzorjev. Tudi dobronamerni poskusi, da bi skozi skupščinsko proceduro še v prejšnjem mandatu spravili sicer sporno resolucijo o športu, ki je interese športne sfere potisnila povsem ob rob, se niso posrečili, povsem nejasna pa je v sedanjih težkih gospodarskih razmerah tudi usoda tako imenovanega »nacionalnega programa športa«.
Vendar pa je usoda obeh omenjenih dokumentov samo zunanji izraz nemoči, kar predvsem velja za športno sfero. Ta se kaže zlasti v hudi krizi vodenja, kije zajela tako športne zveze v občinah in Športno zvezo Slovenije, pa tudi mnoge (državne) panožne zveze in številna športna društva z različno profilirano dejavnostjo. Uradniki v državni upravi, skoraj brez izjeme iz vrst nekdanje sisovske birokracije, so postali bolj ali
manj vsemogočni posredniki in arbitri v odnosih med športno sfero in državo, kar se v najbolj drastični meri kaže prav v slovenskem glavnem mestu.
V hudih gospodarskih razmerah — in tudi zaradi inercije nekdanjih razmerij — so se športne organizacije prisiljene opirati na državo, saj so javne finance vendarle edini kolikor toliko zanesljiv vir denarja, in se ga da načrtovati. To seveda vedo tudi tisti, ki obvladujejo vzvode oblasti, torej ljudje v državni upravi, ki ob prezaposlenosti parlamentov (in vlad) z drugimi, eksistenčno pomembnejšimi problemi nemalokrat delijo pravico in naklonjenost tako, da bi bili zagotovo deležni občudovanja kakega srednjeveškega kadije. Pritisk za podržavljenje športa je v nekaterih okoljih - po zgledu Ljubljane — prav neverjeten, najbolj nazorno pa je zaznaven v vzpostavljanju izvedbenih mehanizmov, na primer Agencije za šport Ljubljane, mimo obstoječih športnih organizacij (in proti njim) ter prejkone nasilnemu pritisku nanje, naj prepustijo upravljanje svojih športnih objektov na novo ustanavljajočim se zavodom. Tudi to je eden od trendov v režiji ljubljanske enote za šport pri mestnem sekretariatu za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport, kar ne more ostati brez demonstracijskega učinka tudi na prakso v drugih, neprimerno manjših okoljih.
Medtem pa čas beži in čeprav se zdi, da smo športno — v primerjavi z drugimi področji, vštevši gospodarstvo — v svetu še najbolj konkurenčni, bo najbrž bolj držalo, da »jemo« substanco, ustvarjeno v minulem desetletju največjih uspehov slovenskega športa v vsej njegovi zgodovini. Za tem pa nastaja praznina, ki napoveduje že v nekaj letih zlom slovenskega vrhunskega športa.
Finančni položaj slovenskega smučanja nekaj več kot osem mesecev pred zimskimi olimpijskimi igrami v Lillehammerju ne zrcali naključno takih razmer v najbolj drastičnih razsežnostih. Čeprav je bilo naše reprezentančno smučanje vse od srede sedemdesetih let, torej od svojega preporoda naprej do zdaj, v najmanjši meri navezano na (para) državni denar, ki ni presegal 10 odstotkov proračuna, vse bolj očiten prepad med potrebami in možnostmi že grozeče otežuje in celo onemogoča obnavljanje kakovostnih vrst z novimi mladimi upi. Takih znamenj pa ne manjka tudi v drugih naših najuspešnejših olimpijskih in neolimpijskih športnih panogah; tudi v športnih igrah, čeprav številni manjši sponzorji iz zasebnih vrst vsaj na prvi pogled blažijo posledice težkih gospodarskih časov, ki jih preživljamo.
Zatiskanje oči pred dogajanjem, ki bi utegnilo usodno spodkopali temelje slovenskega vrhunskega športa, je zato nojevsko početje. Če je športna zveza Slovenije prejkone že izgubila vso kredibilnost, ki se ne nazadnje kaže tudi v njeni zamudniški odločitvi za spojitev z olimpijskim komitejem Slovenije, potem bi pač ta moral zastaviti svojo, za zdaj še neokrnjeno avtoriteto in z državo razčistiti načelne in praktične probleme o vitalnih interesih slovenskega športa. Vsekakor bi to moral storiti prej, predno bodo vsi potencialni slovenski Janezi Virki in Branke Lovrečič, podobno kot vodja enote za šport in sekretarka MS za IRKŠ v Ljubljani, spodrezali korenine športu v temeljnih okoljih. V tem primeru namreč tudi O KS kmalu ne bo imel več za koga pripravljati nastop na olimpijskih igrah.
Oto Giacomelli
J