Krhanje solidarnostnih vezi? V Železniškem gospodarstvu Ljubljana razmišljajo, da bi zmanjšali ali ukinili svoj 30-od-stotni popust na mesečne vozovnice šolarjev. V to jih silijo slabe gospodarske razmere. Železničarji ne morejo več pomagati učencem vozačem, pričakujejo pa, da bodo nemara učencem priskočili na pomoč v občinah in mestih. Regresi za šolanje so že stara stvar. Prevozniki so dajali 30 odstotkov popusta. Izobraževalna skupnost Slovenije pa 40 odstotkov za srednješolce in študente. V letih, ko so veljali taki dogovori, so učenci plačali približno tretjino cene mesečne vozovnice na avtobusu ali vlaku. V letu 1982 so se takemu dogovoru prvi odrekli v avtobusnih podjetjih in svoj popust zmanjšali na: LO odstotkov. Naslednje leto —jjeseni 1983 — je Izobraževalna'skupnost Slovenije v svojih predlaganih varčevalnih ukrepih napovedala, da namerava opustiti svoj 40-odstotni regres za mesečne vozovnice srednješolcev in študentov. Njen predlog je sicer propadel, a dan je bil vendarle. Zdaj so na vrsti železničarji s predlogom, da svoj popust opustijo ali zmanjšajo in izenačijo s popusti na avtobusih. Vsak, ki je zmanjševal ali opuščal svoj regres, je obenem pričakoval, da ga ne bo posnemal drugi partner, ki sofinancira prevoz učencev v šolo. Nimamo namena razmišljati, kakšni časi se obetajo za približno 90.000 vozačev osnovnošolcev, srednješolcev in študentov (med njimi jih okoli 10.000 prebije na vožnji več kot po dve uri na dan), če bodo dajalci popustov reševali svoj gospodarski položaj na njihovih plečih. Omenili pa bi radi, da bo storjena napaka, če bo popustila solidarnostna vez, na katero smo se tako radi sklicevali v času (navideznega) gospodarskega razcveta in ki bi morala s podvojeno močjo delovati prav v težkih gospodarskih časih. Z opombo o načenjanju solidarnostnih povezav mislimo tudi na dva dogodka, ki sicer nista neposredno povezana s popusti pri mesečnih vozovnicah šolarjev. Sredi oktobra je bilo v Ljubljani slišati misel (omenila sta jo predstavnika mestnih organov na razširjenem sestanku, ki je bil na srednji pedagoški šoli, po tem se je o njej molčalo), češ da so v Ljubljani v nekem trenutku mislili ali zagrozili tako odpraviti krivične razlike v gmotni osnovi med ljubljanskimi srednjimi šolami (ce res ne bi bilo druge rešitve, ta se je pa potem delno vendarle naši a), da bi denar za ureditev omenjenega problema Ljubljana vzela (sicer začasno, a vendarle) iz tistega kupa, ki ga naše glavno mesto namenja za solidarnost y slovenskem osnovnem šolstvu. Podobna preusmerje-valna denarna različica se je Nadaljevanje na 2. str. ii s. :■ Si-sii:; :: i s j; ;• •; ' I Vladimir Makuc, grafika v globokem tisku z umetnikove retrospektivne razstave, ki je bila najprej prikazana na gradu Kromberk v Novi Gorici, nato pa v Mariboru in v ljubljanski Moderni galeriji. Obsegala je grafike, risbe, tapiserijo, slike in plastične objekte — od leta 1957 do danes. Makučeva pregledna razstava je bila v letu 1985 ena najlepših razstav iz sodobne slovenske umetnosti: estetska in ekspresivna, polna poezije, tehničnega mojstrstva ter pestre in zadržane likovne domiselnosti; izrazito nacionalna in hkrati, ali prav zato, univerzalna. Po vsebini in načinu izražanja, kjer se družita asketska strogost in mehko lirično občutje, je umetnikov opus odraz samonikle, celostne osebnosti in ob tem svojevrstna različica v tokovih likovne umetnosti zadnjih tridesetih let. Med drugim preberite • Z BOLJŠIMI NORMATIVI DO PRAVIČNEJŠE DELITVE, str. 2 • VZGOJNI DOMOVI PO SODOBNI ZASNOVI, str. 2 • ČAS ZA ODKRITO BESEDO, str. 3 • ŠOLA NI KRIVA ZA VSE, str. 3 • VELIKO BOTROV, KILAV OTROK, str. 5 • NAPAK POJMOVANA HUMANOST, str. 5 Nacionalizem v šolskih klopeh V času, ko se življenjske razmere slabšajo in se kriza zaostruje, so nacionalistični izpadi čedalje pogostejši. Vanje je vpletena predvsem mladina, ponekod celo osnovnošolci. Nacionalizem v šolskih klopeh je nova razsežnost nacionalizma, pojav, pred katerim pedagoški delavci ne smemo zapirati oči. O tem, kaj neti in kdo razpihuje nacionalizem, je bilo v Zadnjem času veliko povedanega. Najvišji družbeno-poli-tični organi so izoblikovali svoje ocene in smernice. O nacionalizmu v šolskih klopeh pa se moramo pogovoriti predvsem pedagoški delavci med seboj, še bolj pa z učenci in starši. Vemo, da nacionalizma med mladimi ni zasejala šola, saj sta v njej domoljubna vzgoja in vzgoja v duhu bratstva in enotnosti že od vrtca močno poudarjeni. Učenci se okužijo z nacionalizmom na ulici, ob vseh tistih nenadzorovanih vplivih, ki poleg šole oblikujejo miselnost mladih, pa tudi doma. Pravijo, da je nacionalizma med mladimi toliko, kolikor ga je v družbi. Ko bomo torej uspešneje zatirali njegove gospodarske in socialne korenine, bo nacionalizma manj tudi v družbi in med mladino. V boju proti nacionalizmu vseh vrst ima svojo vlogo in svoj dolg tudi šola. Nacionalizem med mladino je grobar mnogih vrednot, ki jih prizadevno privzgajamo leta in leta. Nasprotja se porajajo med vrstniki pri igri in učenju, ki jih do včeraj niso motile nacionalne in jezikovne razlike. Čustva prijateljstva in tovarištva zamenjata pritajena mržnja in nezaupanje, slepo usmerjena v vsakega, ki ni »naš«. Nacionalizem obrača kolo zgodovine nazaj in obnavlja nekdanjo duhovno zaostalost. Razpihovala so. vedno glasni in napadalni. Kadar je ozračje napeto in ljudje nezadovoljni, je njihovo delo lahko. Za tiste, ki trosijo nacionalistična gesla, pravi vzroki za slabe razmere niso pomembni. Preprosto izberejo krivca in določijo žrtev. Način izbire žrtve in obračuna z njo se ne spreminja, spreminjajo se le žrtve in napadalci ter razmere, ki jih porajajo. Humanizem, na katerem temelji vzgoja pa tudi ubrano sožitje med ljudmi, je daleč od vsakršnega nacionalizma. O tem se lahko prepričamo, če pogledamo otroški živ-žav v vrtcih in šolah z nacionalno mešano sestavo ali pa nacionalno mešane skupine gradbincev, rudarjev, metalurgov, tovariško prekaljenih v letih skupnega dela. Mlade ljudi premalo opozarjamo na to, kako duhovno omejen je nacionalizem. Najraje se spravi na malega človeka, ki je najmanj kriv za težave, na tistega, ki mu gre v težkih razmerah še slabše kot drugim. Postavimo ga v položaj, ko se čuti ogrožen, s tem pa ga silimo v samoobrambo, ki je lahko tudi napadalna. Tako se sproži verižna reakcija, katere posledic ni mogoče povsem predvideti. Nešteto je človeških, pedagoških in političnih razlogov, ki govorijo proti nacionalizmu, obenem pa za načrtno vzgojo v duhu bratstva in enotnosti, ki je duhovni temelj naše skupnosti. Vsak pojav nacionalizma v šolskih klopeh je opozorilni znak, da pri tej vzgoji nismo bili dovolj temeljiti in uspešni. Prehiteli so nas drugi. Šola, dom in družba morajo imeti pri tem skupne cilje in združiti svoja prizadevanja. Kljub časovni odmaknjenosti so in bodo še dolgo ostale aktualne Titove besede na 10. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije: »Bratstvo in enotnost, skovana v narodnoosvobodilni vojni, nikoli nista bila samo trenutna politična zahteva. To je bil trajen življenjski interes naših narodov in narodnosti, pogoj njihove samobitnosti in jamstvo njihovega svobodnega in vsestranskega razvoja v jugoslovanski socialistični skupnosti.« JOŽE VALENTINČIČ Krhanje solidarnostnih vezi? Nadaljevanje s 1 .'str. potem (tudi sredi oktobra) pojavila v posebni izobraževalni skupnosti za gradbeništvo: če ne bi bilo drugih možnosti, naj bi v Sloveniji popravili gmotni položaj svojega šolstva tako, da bi nekaj denarja začasno vzeli iz kupa, ki gre iz SR Slovenije za federacijo in nerazvite republike. Oboji so — če tako gledamo — želeli reševati svoje težave in položaj svojih šol na plečih nekoga drugega, ki od njih pričakuje pomoč — čeprav v tistem trenutku najbrž niso razmišljali, da bi s svojim stališčem in z odtegnjenim denarjem nekoga prizadeli, mu nemara vzeli možnost za šolanje. S tega gledišča se ta problem lahko, povezuje s problemom mesečnih vozovnic za šolarje. Solidarnost v financiranju vzgoje in izobraževanja ima širše razsežnosti, šola je z njo povezana s stoterimi nitmi. Z njo imamo opravka tudi v usmerjenem izobraževanju, celo pri rednih prispevkih tistih delovnih organizacij, ki poslujejo z izgubo. Lahko bi se zgodilo, da bi te odtegnile del svojih družbenih dajatev, dokler se same ne bi izvlekle. Kaj bi bilo s srednjim in visokim šolstvom, če bi se kaj takega res zgodilo in če ne bi v posebnih izobraževalnih skupnostih in v Izobraževalni skupnosti Slovenije obveljalo modro načelo, d a bi bil oproščen prispevka le delovni kolektiv, ki izplačuje samo zajamčene osebne dohodke? V izobraževalni skupnosti dogovorjeno načelo je solidarnost v širšem pomenu — materialna in moralna. Prizadevati bi si najbrž morali, da bi tudi pri vseh drugih možnostih vselej iskali le take skupne rešitve, s katerimi bi pri razvijanju znanja in vzgoje mla- dih rodov ohranili načelo enakih možnosti. JANKO SVETINA Vzgojni domovi po sodobni zasnovi Posvet o strokovnih in družbenih vidikih problematike vzgojnih zavodov Otroci in mladostniki z motnjami vedenja in osebnosti potrebujejo posebno strokovno pomoč, da se usposobijo za življenje, da se osebnostno uravnovesijo in socialno prilagodijo. To strokovno vlogo imajo vzgojni zavodi, kot zadnji in najstrožji ukrep, ko vsi poprejšnji vzgojni ukrepi odpovedo. V Sloveniji imamo osem vzgojnih domov, dva mladinska domova in prevzgojni dom, ki delujejo v starih, neprimernih stavbah in so bolj podobni hiralnicam kot pa sodobnim ustanovam. Nekateri izmed njih so celo v 500 let starih gradovih, kjer ogrevanje veliko stane; prenova stavb pa bi bila še dražja. Prav bi bilo, da bi te vzgojne domove nadomestili z novimi, kjer bi se gojenci bolje počutili, pa tudi vzgojno delo bi bilo boljše in lažje. Zato zasluži vso pohvalo idejna zasnova za nadaljnji razvoj vzgoje, izobraževanja in usposabljanja otrok in mladostnikov z osebnostnimi in vedenjskimi motnjami, ki jo je “pripravila komisija pri Republiški izobraževalni skupnosti. O strokovnih in družbenih vidikih te zasnove so razpravljali na nedavnem posvetu — udeležilo se ga je več kot sto strokovnjakov in družbeno-političnih delavcev — ki sta ga pripravili Republiška konferenca SZDL (Svet za vzgojo in izobraževanje) in Društvo defektologov Slovenije (Sekcija za motnje vedenja in osebnosti). Kot je pokazala zavzeta razprava, pomeni zasnova revolucionaren predlog za prihodnji razvoj in hkrati za boljše življenje in vzgojo prizadete mladine. Predloženo gradivo namreč upošteva najsodobnejše smeri razvoja v svetu, ki so obogatena z domačimi slovenskimi izkušnjami na področju ortopedago-gike. Vsi razpravljale} so zasnovo ugodno ocenili in podprli, ter menili, da je dober temelj za nadaljnje strokovno dopolnjevanje. Zasnova, ali bolje predlog temelji na tehtno izbranih in strokovno utemeljenih načelih, ki jih bo treba upoštevati pri razvoju vzgojnih domov. To so: načelo integracije — ustanove, ki so vraščene vokolje pripomorejo k boljšemu socialnemu okolju in dajejo boljše rezultate; načelo regionalnosti — vzgojni zavodi PO MALI VOJNI V SREDNJEM ŠOLSTVU Z boljšimi normativi do pravičnejše delitve i tle: in Skupščina Posebne izobraževalne skupnosti za pedagoško usmeritev — sestala se je 25.11. t.l. v Ljubljani — je sprejela program podiplomskega študija kemije (Magister s področja kemijskega izobraževanja in informatike) ter predmetnik nara-voslovno-matematične smeri v programu Učitelj, prilagojen potrebam narodnostno mešanega koprskega območja. Izoblikovala je pripombe izvajalcev pedagoškega izobraževanja na predlog enotnih standardov, meril in normativov, ki jih je pripravil odbor za planiranje in programiranje te skupnosti. Obravnavala je še nekaj drugega gradiva, med tem tudi Analizo izvajanja samoupravnega sporazuma o temeljih plana te skupnosti za obdobje 1981—1985. Razprava se je najdlje zadržala pri nekaterih vprašanjih, povezanih z »malo vojno« v srednjem šolstvu (glej Prosvetni delavec, št. 17-85, str. 10). Razdelitev enkratnega do- datka za »sanacijo« osebnih dohodkov in gmotnega položaja usmerjenega izobraževanja, ki jo je skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije opravila 7. 11. 1985, ni pomirila vseh duhov, zlasti ne v nekaterih srednjih šolah neproizvodne usmeritve. Na Srednji šoli pedagoške, računalniške in naravo-slovno-matematične usmeritve v Kranju je prišlo do kratke prekinitve pouka. Učiteljski zbor je posegel po tem skrajnem sredstvu, razočaran, ker so bila vsa njegova prejšnja opozorila o kritičnem stanju bob ob steno, in samoupravne poti, ki jih je prehodil, brez uspeha (glej pojasnilo Valentina Pivka v sobotni prilogi Dela, 23. 11. 1985). Srednja pedagoška šola v Ljubljani pa se je pritožila na kompromisni sklep skupščine Izobraževalne skupnosti glede delitve navedenih sredstev, češ da so imeli pri odločanju več besede nekateri ravnatelji šol kot pa delegati. Kompromisni sklep o delitvi je na- Seminar za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete v Ljubljani vpisuje v seminar za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe učitelje in vzgojitelje z visokošolsko izobrazbo, ki si morajo po 179. členu Zakona o usmerjenem izobraževanju dodatno pridobiti to izobrazbo. naj bi bili razporejeni čim bližje središčem strokovnega terenskega socialnega dela, to bi omogočilo boljše povezovanje delavcev v vzgojnih zavodih s terensko službo, pa tudi obravnavanih ■otrok in mladostnikov z družino, načelo bližine mestnih središč in urbanih ter industrijskih središč —bi pomenilo večje možnosti za usposabljanje, povezovanje in vključevanje gojencev v rekreativno, kulturno in družbeno življenje: Načelo majhnosti vzgojnih zavodov: v posameznem zavodu naj ne bi zgornja meja gojencev presegla 40 do 45 gojencev. Predlagano je še, naj bi ustanavljali manjše stanovanjske skupine ali stanovanjske skupi-ne-dvojčke (2 krat 6 otrok), ki so še posebno ekonomsko ugodne ■ (v razpravi smo slišali predlog, naj bi postale take stanovanjske skupine samostojne delovne organizacije, ki bi delale bolj ustvarjalno- in odgovorno. Naslednje — načelo prožnosti zavodov — pomeni različne vrste vzgojnih obravnav (krajše, vmesne, za posege v krizi itn.). Po načelu stvarnega financiranja — predlagatelji se zavzemajo za spremembe v financiranju tehnično upravnega in vzgojnega osebja in za bolj prožne normative, naj bi financirali verificirane programe, ne pa zasedenosti zavodov. Zasnova je gotovo čudovita vizija prihodnjega razvoja, vendar ne kaže zanemariti tega, da gradivo, žal, še ni opremljeno s številkami, ki bi predstavile vsako naložbo, tako bi družba laže ocenila, koliko bo morala prispevati. Eno je gotovo: dobro temeljno zasnovo bo treba nadalje dopolnjevati, da bi se predlog uvrstil v petletni razvojni načrt. Razpravljavci sd zato predlagali, naj bi izbrali skupino predstavnikov iz Izobraževalne skupnosti, Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, Skupnosti socialnega skrbstva Slovenije in Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo. Da bi zasnovo praktično tudi izpeljali, bo še posebno pomembno, da bodo usklajeno in zavzeto delovali centri za socialno delo, vzgojni zavodi, pa tudi šole, sicer bodo dobre zamisli ostale samo seznam lepih želja. TEA DOMINKO V skladu s predpisanim programom bo seminar obsegal osnove psihologije, pedagogike, andragogike, didaktike in specialne didaktike nekaterih predmetov in strok. Prvi del seminarja bo v strnjeni obliki od 27. do 31. januarja 1986 v Ljubljani, drugi del pa po dogovoru med letnim semestrom. Prijave s podrobnimi podatki o izobrazbi in zaposlitvi pošljite do 30. 12. 1985 na naslov: Center za pedagoško izobraževanje, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana. Tu dobite tudi druge informacije, ki vas zanimajo. Kotizacijo za seminar, ki znaša 6.000 dinarjev in jo praviloma plača vzgojno-izobraževalna organizacija, v kateri je kandidat zaposlen, je treba nakazati pred začetkom seminarja na žiro račun: 50100-603-40227, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana. Vladimir Makuc: Pokrajina z jato, 1975 mreč prikrajšal pedagoške in sorodne srednje šole, ki v osebnih dohodkih zaostajajo za drugimi šolami in so v hudi gmotni stiski. Skupščina Posebne izobraževalne skupnosti je dala besedo svojim delegatom, ki so se udeležili navedene skupščinske seje Izobraževalne skupnosti Slovenije, in predsedniku te skupščine Tonetu Ferencu. Enkratni dodatek v višini pol milijarde dinarjev, je bil razdeljen — tako so povedali — v skladu s poslovnikom in pravili delegatskega odločanja. Razdelitev je bila torej zakonita, šole so denar že tudi prejele. Kompromis je nastal zaradi razmerja moči v delegatski skupščini, ki drugače ni mogla uskladiti nasprotujočih interesov in zahtev. To pa ne pomeni, da so merila, standardi in normativi, ki so podlaga za delitev denarja srednjim šolam, najboljši. Ta merila so v javni razpravi in bo o njih sklepala Izobraževalna skupnost Slovenije-v januarju 1986. Zdaj je torej čas, da spo-polnimo merila in standarde ter jim dodamo tudi merila za oceno kakovosti dela, da v prihodnje ne bi bilo več nesporazumov. Potreben bo tudi boljši informativni sistem, da bomo imeli vpogled v gmotno stanje in delo šol. Samo po taki poti bomo lahko delili denar v izobraževalnih skupnostih pravično in v skladu s potrebami, ne pa z manj zanesljivimi merili ali s preglasovanjem. Na skupščini smo slišali tudi delegatsko oceno, da je enkrat11 dodate}? usmerjenemu izobra# vanju spričo kritičnega gmo1 nega stanja premajhna vsota, ^ tie bi zaradi nje raznetili vojno ntf' ! srednjimi šolami. Res je, da^o malo na boljšem srednje šole,?lij si lahko nekaj denarja same pUin služijo, res pa je tudi, da ta nep® 4 sredna svobodna menjava del,s(, ne prinese veliko. loi Šolstvo je na razpotju: če zaf ne bo več denarja, bo treba sk1 čiti programe in zmanjšati d® javnost ali pa nadaljevati s koif promisi in nezadovoljivim sW ^ njem. Druga pot ne mika nik° s0( gar, prva pa je dvomljiva: kdolt ^ krčil programe, ki so bili pr£ [(,, kratkim samoupravno sprejd'^ kdo ukinjal smeri, ki so v skladu ^ družbenimi potrebami? Deleg? |js take odgovornosti ne maralf sprejeti. V teh razmerah je v pedag15r škem šolstvu še manj možnosti! »s optimizem. Vemo, dapedagošt šolstvo ustvarja kadrovske tern1 Ije za celoten sistem vzgoje 1 “C izobraževanja. Pedagoške^ tk šolstvu namenjajo zaradi tega vsem svetu izjemno skrb. Če! 'ii pa pri nas kdo oglasi, da bi rt1 ralo imeti pedagoško šolsMic prednost, ima takoj glasne sprotnike in malo zavezniki P Kot bi bila rešitev v enotnosti, ^ je v resnici povprečnost, kat£ c>' podrejamo tudi odločitve z dUu gorečnimi posledicami. J. V. Razpis za prijavo prispevkov za posvet Drugačnost otrok ^ v osnovni šoli Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, G4ai ska 18, pripravlja v sodelovanju z Zavodom SR Slovenije za šolstvolh nekaterimi drugimi organizacijami strokovno posvetovanje °P DRUGAČNOST OTROK V OSNOVNI ŠOLI Na posvetovanju, ki bo predvidoma med 15. 4. in 15.5. 1986 (kf^ še ni določen), se bomo ukvarjali z vprašanjem, kako v naši osno''1 j šoli obravnavamo drugačne (izjemne) otroke. To so otroci, ki se raz> vf kujejo od »standardnih« ali povprečnih otrok po svojih psihičnjtjj (sposobnosti, vedenje, osebnost) in telesnih ter socialnih značilnosti' ^ vendar pa ne toliko, da bi morali obiskovati posebne šole ali zavod i9 te Takšne otroke ima vsaka šola; pri tem mislimo zlasti na otroke, kiV iz različnih vzrokov manj sposobni za šolsko učenje, ki imajo sprijjj fične učne težave, ki so intelektualno manj sposobni (mejni, podpuV prečni) ali izjemno bistri, ter gibalno nespretni, 'vedenjsko težav ^ (moteni in moteči otroci), otroci iz drugih kultur, otroci s posebni^ nadarjenostmi ipd. Na šolah pa imamo tudi specifično prizadete ohV ke, ki jih je manj in se ne pojavljajo na vsaki šoli, kot so otroci z epil£f0t sijami, psihotični, motorično prizadeti (spastični), telesno prizadej otroci, otroci s prizadetimi čutili (slabovidni, slušno prizadeti), otr0jr( po težji možganski poškodbi (cerebralni travmi) ipd. L Zaradi svoje izjemnosti potrebujejo ti otroci posebno obravnav® J razredu ali zunaj njega, vendar je to obravnavo v šoli težko predpis* in zanjo izdelati posplošljive modele vzgojno-izobraževalnega d& £ Vemo, da so marsikatera šola in mnogi učitelji, vodstveni delavci1^ strokovnjaki v praksi našli rešitve, ki so se pokazale kot uspešne iflU jih bilo mogoče uporabiti tudi kje drugje. Te rešitve in opažanja T^ obravnavanju izjemnih otrok nas morda lahko opozorijo tudi na.lia stemske ovire, ki šolam preprečujejo, da bi uspešno delali z izjemni^ otroki. Cilj posveta je prav to: ugotoviti in predstaviti uspešne prijetij v šoli in opozoriti na ovire v vzgojno-izobraževalnem ali šolskemu stemu, da bi tako pomagali izjemnim otrokom, da dosežejo svoj op1 ^ malni razvoj. Dobre rešitve — recimo jim kar inovacije — naj bi dobi svoje mesto v sistemu in politiki vzgoje in izobraževanja naših otrd _ to bo pripotnoglo tudi k boljši organizaciji in učinkovitosti vzgojnU izobraževalnega sistema. L, S tem razpisom želimo spodbuditi k sodelovanju vse, ki lahko pjA®1 stavi jo bodisi svoje uspešne rešitve bodisi že opravljene analize ali (|, ziskave bodisi obetajoče zamisli in predloge za obravnavanje izjem®; otrok. Želimo, da se s svojim prispevkom prijavite za posvet. Za potrebujemo predvsem naslov in zelo kratko opredelitev (teze) 'Vol®, šega prispevka. Takšno prijavo nam pošljite do 25. decembra 1"T Kasneje (do 25. februarja) vas bomo prosili za besedilo prispevka, veda bi lahko na posvetu nastopili tudi brez pisnega prispevka, '£F razpravi, vendar je zaradi sistematične priprave gradiva in njegt .Odlogih resolucij, ki se priprav-pi aJo za republiške kongrese in .krajinske konference zveze if^dikatov ter za 10. kongres r '"d’ bo treba odkrito in jasno ^Vedati, kako uresničujemo reli °„rrtTo in stališča, ki so jih sprejeli o | kongres ZKJ in številni drugi , "zbeno-politični in strokovni lrgani. o Ra reformirano ali delno reja Orntirano šolo se zgrinjajo očitki J'tenizacij združenega dela, ob-ii^ov, študentov in učencev. V napravah, ki se zaostrujejo, ne-‘ ,"'er> grajajo, drugi pa hvalijo s,1 °rmo, s katero smo želeli us-K aditi šolo s potrebami družbe-rf e8a razvoja. Nad reformirano ■ j0 se znašajo tisti, ki žalujejo za Kjjdm meščanskim izobraževal-ij,1" sistemom, z njo niso zado-/Dr ljudje, ki jim je pri srcu dr-rti "Vna šola, pa tudi oni, ki so zme-I Proti spremembam. Nad I v°šolo niso navdušene gospo-e‘jJske organizacije, ko iščejo 'jj,'"erne delavce. Za vse te kri-X5 je značilno, da samim naj-bi| vrat n’ jasno’ kakšna naj bi "šola, ki bi zares ustrezala naši "'uupravni socialistični družbi. Df Cena reforme ni nekaj pre-eL0stega, saj zahteva dobro poz-°|a anje razmer, stanja in ciljev, F udi dolgoročno načrtovanje. rvformi se namreč ne mo-1111 n'° zanašati zgolj na trenutne niti se sklicevati le na J. ;r Jsnje potrebe posameznega " ‘ Ja, občine ali panoge. To se-a ne pomeni, da bi komu r koli ! e]di pravico do razpravljanja ^ toh rm'’ sai s°dita vzgoja in ^aževanje med najpomemb- nejša področja družbenega življenja in dela in bo njun vpliv v prihodnje čedalje bolj odločilen. Zveza sindikatov Jugoslavije, znotraj nje pa tudi Sindikat delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi, nameravata spodbuditi širšo razpravo o reformi, da bi ocenili, kako so njeni nosilci in izvajalci uresničili stališča 10. kongresa ZKJ. V razpravah bi morali celostno obravnavati vzgojo in izobraževanje mladine in odraslih, mladih, ki stopajo v življenje, pa tudi že zaposlenih, ki imajo pred seboj še desetletja dela. V sindikatih morajo o reformi spregovoriti odkrito in pošteno: zavrniti je treba tiste, ki valijo krivdo za reformne težave na šolo in njene delavce, pa tudi tiste, ki lepo govorijo o prihodnosti šole v združenem delu, od nje pa želijo le delovno silo, prilagojeno trenutnim potrebam proizvodnje. Razprava naj pokaže, koliko je imela reforma trdne teoretske temelje in kako vzgaja reformirana šola strokovne delavce za združeno delo in za potrebe izobraževanja, ter koliko je združeno delo sprejelo reformo za svojo dolgoročno nalogo. Odkrito moramo oceniti, ali je dopustno, da kljub težavam še naprej siromašimo šolstvo in njegove delavce. Ob tem ko na veliko poudarjamo, kako pomembno je znanje, ravnamo prav nasprotno: prednost dajemo neznanju. Sindikat mora kritično oceniti tudi svoje delo in naloge. Razčleniti moramo, zakaj v nekaterih organizacijah združenega dela še zmeraj menijo, da je izobraževanje breme, in razmišljajo, kje bi tu lahko še kaj privarčevali, namesto da bi ocenili možnosti, ki jih dajeta za delovno storilnost znanje in boljša organizacija dela. Kritično je treba spregovoriti tudi o tem, zakaj smo domačo ustvarjalnost zavrli s kupovanjem tujih licenc in patentov. Danes je najpomembnejše vprašanje, kaj in kako delaš, pravi dr. Tomaž Kalin, direktor Instituta Jožefa Štefana v Ljub- zumu 41; sporazum je s tem sklenjen. To velja tudi za samoupravni sporazum, ki bo povezal delavce raziskovalnih organizacij; od predvidenih 67 udeležencev jih je podpisalo sporazum doslej 41. Izčrpneje je republiški odbor razpravljal o družbenogospodarskem in gmotnem položaju delavcev v vzgoji in izobraževanju. ■ Razmišljanja in besede razprav-Ijalcev so bile vse prej kot optimistične. Padec deleža družbenega proizvoda za vzgojo in izobraževanje od dobrih pet na bore tri odstotke, v nekaj letih vodi šolstvo v krizo, prosvetne delavce pa v položaj, ko ne vedo več, na koga naj se obrnejo pri iskanju svojih pravic. V poslabšanih razmerah ne moremo uresničevati zamišljenih ciljev reforme, kakovost izobraževanja in vzgoje se slabša, učiteljeva nezadovoljnost prav nič spodbudno ne vpliva na ozračje v vzgojno-izobraževalnem procesu. Večletna prizadevanja sindikata in drugih dejavnikov za izboljšanje gmotnega položaja vzgoje in izobraževanja so dobila in imajo podporo vseh družbeno-političnih in strokovnih organov — vsaj v besedah in resolucijah. Kljub vsemu temu pa konkretni ukrepi zveznih in republiških organov ne dovoljujejo, da bi bila vzgojno-izobra-ž.evalna dejavnost deležna primerne gmotne podlage in da bi bili delavci v tej ■dejavnosti enakopravni z delavci v gospodarstvu. Posebno zaskrbljenost je povzročil interventni zakon, ki zahteva zamrznitev vseh presež- kov sredstev, ki bodo pritekla v blagajne samoupravnih interesnih skupnosti. Nihče pravzaprav še ni natančneje pojasnil, koga vse utegne ta zakon prizadeti. Kadar delavci v vzgoji, izobraževanju in znanosti izčrpajo vse demokratične možnosti za izterjavo pravice, ki jim jo zagotavljajo zakoni in ustava, se začenjajo zatekati k skrajnim sredstvom. Eno izmed teh je štrajk — prekinitev vzgojno-izobraževalnega dela. Kaj pomeni štrajk v šoli in kakšni so njegovi vplivi na mladino, o tem še niti razmislili nismo poglobljeno. V šoli je drugače kot v tovarni. Ob prekinitvi dela v tovarni obstanejo stroji, ki nič ne čutijo in nič ne mislijo. Ob prekinitvi dela v šoli obstane učni proces, učenci in študenti se odzivajo na svoj način, njihovo poznavanje družbe je dopolnjeno z novo, trpko izkušnjo. Po njej bodo tudi mladi spoznali, kako družba skrbi za vzgojo in izobraževanje. Odgovornost za te globoke posledice mora nekdo nositi. Kdo? Razpravo o teh vprašanjih je republiški odbor sklenil z odločitvijo, da bo terjal od pristojnih organov pojasnilo glede vpliva interventnega zakona na tako imenovano sanacijo gmotnega položaja vzgoje, izobraževanja in znanosti. Obenem pa bo te organe ponovno opozoril na zaostreno stanje v tej dejavnosti in na njegove predvidene in nepredvidljive posledice. JOŽE VALENTINČIČ Ijani v zadnji številki Revija za razvoj, kjer navaja, da namenjajo ZDA za visokošolsko izobraževanje 60 milijard dolarjev, za izobraževanje in specializacijo v korporacijah pa še nadaljnjih 40 milijard. Pri nas mnogi mislijo, da se bomo rešili krize le, če bomo delali več, zapostavljajo pa vlogo znanja in znanosti ter njun pomen in vpliv na razvoj. Če bomo torej dali šolstvu še manj denarja, ne bomo mogli izobraževati in vzgajati za potrebe prihodnje družbe. Zvezni odbor Sindikata delav- cev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi ter komisija predsedstva sveta ZSJ za izobraževanje, znanost in kulturo pričakujeta, da bo svet ZSJ kritično ocenil reformo in vzroke za njeno zaostajanje za družbenimi potrebami. Le tako bodo kongresnim stališčem sledila tudi dejanja, v katerih naj bi se izkazali vsi gospodarski in družbeni dejavniki, še posebno tisti, ki bi radi naprtili šoli, da je kriva za vse neuspehe reforme, in celo za lastno revščino. DJORDJE DJURIČ V skladu z 81. členom statuta Zveze sindikatov Slovenije je Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije na svoji!2. seji dne 22. novembra 1985 sprejel SKLEP O SKLICU SKUPŠČINE SINDIKATA DELAVCEV V VZGOJI,IZOBRAŽEVANJU IN ZNANOSTI SLOVENIJE • Skupščina Sindikata delavcev v vzgoji izobraževanju in znanosti Slovenije bo 27. januarja 1986 ob 10. uri v prostorih Skupščine občine Ljubljana Bežigrad, Linhartova 13 v veliki sejni dvorani — pritličje. • Občinski odbori sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti oziroma osnovne organizacije iz vzgoje, izobraževanja in znanosti v občinah, kjer ni odborov, izvolijo po enega delegata tako, da bo vsaka občina zastopana z enim delegatom. Status delegata na skupščini imajo tudi člani republiškega odbora. Predsednik RO: IVAN ŠTUKOVNIK Svet TOZD OSNOVNE ŠOLE 15. DIVZIJE GRM, razpisuje prosta dela in naloge — STROKOVNEGA VODJE ŠOLSKE PREHRANE Kandidati morajo izpolnjevati poleg splošnih pogojev tudi naslednji pogoj: — najmanj 5 let delovnih izkušenj na delovnem mestu strokovnega vodje prehrane v COŠ. Prijave pošljite v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: OSNOVNA ŠOLA NOVO MESTO TOZD OSNOVNA ŠOLA 15. DIVIZIJE GRM NOVO MESTO Trdinova 7 68000 NOVO MESTO razpravljamo Čedalja tanjši kos kruha Družba nam reže čedalje tanjši kos kruha. Ko to ugotavljaš pri današnji draginji, ti pojenjuje volja do dela. Za samo ljubezen do pedagoškega poklica v trgovini pač nič ne dobiš. Srečata sem nekdanjega učenca. Najprej je obiskoval poklicno šolo, pozneje jo je pustil in se zaposlil. Njegova plača, kot mi je povedal, se ne razlikuje veliko od moje, čeprav imam višjo izobrazbo in štirinajst let delovne dobe. Poznam proizvodne in administrativne delavce s srednjo izobrazbo, kvalifikacijo ali visoko kvalifikacijo, zaposlene v gospodarstvu; njihovi osebni dohodki se gibljejo med 50 in 75 tisoč dinarji. Prosvetni delavci dobivamo veliko manj: uičtelj z višjo izobrazbo in s strokovnim izpitom ter štirinajstimi leti dela le 48 tisoč dinarjev, učiteljica, ki letos zadnjič uči svoj 35. rod učencev, pa 55 tisoč dinarjev —z vsemi poračuni za letošnjo leto vred. Pravijo, da morajo imeti prednost delavci v proizvodnem procesu: Kaj pa sta poučevanje in vzgajanje, če ne poseben in zelo odgovoren delovni proces? Učitelj mora popolnoma samostojno opravljati svoje delo po učnem načrtu. Če učitelja ni, se ta proces ustavi. Jezijo nas napisi v časnikih: Učitelji dobijo več. Pa moramo pojasnjevati vsem, da velja to samo za srednješolske učitelje, ne pa tudi za nas, ki poučujemo v osnovni šoli. Ko pa dajemo podatke o osebnem dohodku, npr. za vrtec, mislijo, da lažemo, da prikrivamo prave številke. Če pomislim, kaj me je pripeljalo v učiteljski poklic, se spomnim na nekdanji odnos do učitelja in njegove življenjske razmere. Tedaj nismo mislili, da se bodo nekoč učitelji pogovarjali samo še o denarju, se kregali med seboj in se bojevali za svoj življenjski obstoj. Dodatno nam grenijo življenje še samoupravni sporazumi ih na njihovi podlagi izdelani pravilniki, ki omogočajo krivično delitev osebnih dohodkov in spodbujajo medsebojne prepire. Če bomo s tem nadaljevali, predlagam, da uvrstimo v predmetnike pedagoških šol tudi nauk o osebnih dohodkih. Tako se bodo vsaj mlajši učitelji bolje znašli. Le čemu moramo imeti ob istem programu, enakih merilih in podobnih virih dohodka na vsaki šoli vse drugače urejeno? Zakaj ne more biti večje enotnosti v osebnih dohodkih, da bi upoštevali vsem enako tudi minulo delo in kakovost dela, ki bi jo lahko ugotavljali pristojni organi. Če pa se zdaj v teh zadevah zatečemo po pomč k strokovnim organom, nam ravnodušno odgovorijo: »Osebni dohodki niso naša zadeva.« Osnovno šolo obiskujejo vsi državljani, v njej si pridobijo temeljno znanje in vzgojo za vse življenje. Osnovnošolski učitelji smo torej potrebni v vsakem času. Tisti, ki nam režejo kruh, naj tega ne pozabijo. Iz pisma DANICE RESNIK iz Maribora Zahtevamo enakomerno porazdelitev bremen Delavci Vzgojno-izobraževal-nega zavoda Jesenice in družbenopolitične organizacije zavoda naslavljamo na Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti pismo, s katerim zahtevamo, da področje družbenih dejavnosti po dohodku in osebnih dohodkih ne zaostaja za gospodarstvom. Mislimo namreč, da ta stabilizacijski ukrep v naši družbi ni ustrezen, ker vnaša nezadovoljstvo in malodušje med tisto skupino delavcev združenega dela, ki bi morata biti prežeta z optimizmom in zaupanjem, saj vzgaja mlade rodove. Ne moremo se sprijazniti s tem, da so družbene dejavnosti omejene z indeksi in zneski, saj smo jih kot družba opredelili kot sestavni del združenega dela. Zanima nas tudi, kako je mogoče uresničiti to politično opredelitev, da bomo zaostajanje družbenih dejavnosti v letih 1985 in 1986 postopno odpravili, še zmeraj velja določilo, da naj te dejavnosti pri pridobivanju dohodka za 10% zaostajajo za gospodarstvom. Ti dve usmeritvi sta nezdružljivi in, preprosto povedano, v nasprotju z logiko. Zavedamo se težav, ki jih ima gospodarstvo, obenem pa ugotavljamo, da so v naši družbi porušena vsa merila o tem, kaj je in kaj ni ustrezno plačilo za normalen delovni učinek. Poudariti moramo tudi, da so notranje rezerve na šolah izčrpane, ker smo stabilizacijske ukrepe začeti uveljavljati že pred leti. Največji učinek na tem področju je prinesla samoupravno sprejeta odločitev, da tedenska obveznost za redno delo že zdavnaj ni več 20 ur neposrednega dela z učenci. kot jo imajo še marsikje po Sloveniji, ampak 22 do 25 ur, odvisno od delovne dobe, po kateri je določeno število dni letnega dopusta. K pisanju tega pisma nas je napotilo tudi to, da bi za kolikor toliko sprejemljivo vrednotenje dela v vzgoji in izobraževanju potrebovale osnovne šole kljub 72 % valorizaciji sredstev za osebne dohodke v letu 1985 glede na leto 1984 še 16% sredstev; teh pa jih zaradi zdajšnjih predpisov (interventni zakon) ne bo mogoče nakazati šolam, čeprav bi se po prispevni stopnji nabrala. K pisanju tega pisma pa nas je spodbudilo predvsem to, da ima v občini Jesenice več kot polovica učiteljev osebni dohodek v oktobru pod 65 tisoč din. Družina dveh učiteljev torej ne more preživeti enega otroka, saj je bilo v množičnih občilih objavljeno, da je za kolikor toliko normalno preživetje družine potrebnih 130 tisoč din na mesec. Kako preživijo mesec naše čistilke, kuharice in hišniki, katerih osebni dohodki so med 30 in 45 tisoč din na mesec, in kako upokojeni učitelji, če znašajo najnujnejši izdatki za preživetje družine 80 tisoč din? Kljub vsem prizadevanjem od-' govornih služb in delavcev za sprotno valorizacijo ob zdajšnjih predpisih ne vidimo rešitve. Zato se obračamo na Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti z zahtevo, da v najkrajšem času najde sistemsko rešitev za ustrezno vrednotenje dela in da se bremena stabilizacije enakomerno porazdelijo na vse delavce združenega dela. Načrtno do boljših vsebin in metod Dvanajsti kongres geografov Jugoslavije V Novem Sadu smo se konec letošnjega septembra zbrali geografi iz vse Jugoslavije, da bi pregledali in ocenili delo preteklih štirih let in se dogovorili za dejavnosti v naslednjem obdobju. Zahtevna organizacijska naloga je bila tokrat zaupana Geografskemu društvu Vojvodine. . Prvi dan, ko je potekalo delo na plenarnem zasedanju, smo spremljali geografsko problematiko SFR Jugoslavije in se seznanili z geografskimi problemi SAP Vojvodine. V naslednjih treh dneh smo delali po sekcijah, in sicer v sekciji za fizično geografijo, geografijo prebivalstva in naselij, v sekciji za gospodarsko geografijo, sekciji za vprašanja življenjskega okolja in v sekciji za pouk in metodiko geografije. Tako delo je omogočalo predstavitev in obravnavo raznotere, zelo specializirane geografske problematike, hkrati pa je omejevalo primerjavo in preverjanje posameznih ugotovitev in stališč pred celotno geografsko j avnost-jo, ki jo zvezni kongres tudi formalno predstavlja. Vse dni sem spremljala delo sekcije za pouk in metodiko geografije. Tako kot ponavadi, je bila tudi letos ta sekcija zlasti prvi dan zelo dobro obiskana. Med udeleženci so bili povečini učitelji iz SAP Vojvodine in SR Srbije, druge republike smo bile zastopane bolj delegatsko. Iz naše republike nas je bilo na kongresu, potem ko je odpovedala udeležbo polovica prijav-Ijencev, le malo. Tako ostaja udeležba na zveznih zborovanjih vse bolj zadeva republike ali pokrajine,ki pripravi-kongres. To je sicer razumljivo, saj vse organizirane družbene sestave uveljavljajo delegatski predstavniški način delovanja, manj razumljiva pa je metoda dela Zveze geografskih društev Jugoslavije, ki niti pred kongresom niti med kongresom ni sklicala seje Komisije za pouk geografije, ki formalno pripravlja, usklajuje in izvaja delo na področju šolske geografije v SFR Jugoslaviji. Organizator ob razpisu ni predvidel skupne tematike, zato so referati in koreferati, pa tudi razpravljavski prispevki odslikali bolj ali manj trčnutno stanje na področju šolske geografije v posameznih okoljih, ne da bi želeli celostno strniti opravljeno delo in doseči kakovostne zboljšave med obema kongresoma. S tem ne želim zanikati kakovosti posameznih prispevkov, ki so dovolj resno in utemeljeno opozorili predvsem na neopravljene naloge na področju didaktike geografije; od teh je zelo odvisen napredek pouka geografije in predvsem njegova utemeljitev v vzgojno-izobraževalnem sistemu ter življenju in delu na sploh. Med tistimi, ki so zbudili največ odmeva, je bil prispevek o avtohtonih geografskih učnih metodah, ki bi jih morali načrtno razvijati in ustvarjati možnosti za njihovo uporabo v praksi, nadalje razprava o vsebini in sestavi učnih načrtov ter vojnogeograf-ski vidik pouka geografije. Prispevki SR Slovenije so nastali z daljšo organizirano pripravo na kongres. Ob že omenjeni svobodni izbiri tematike smo o kongresu obvestili in povabili k sodelovanju učitelje v Geografskem obzorniku tako, da smo predlagali dve zaokroženi vsebini: Vloga in pomen didaktičnega kompleta pri geografskem izobraževanju in računalnik pri pouku geografije. Pridobili smo deset sode-! avcev (dva referata in osem koreferatov) izmed metodikov Kontroverznost — stara in nova Sedmi svetovni kongres Mednarodnega združenja za germansko jezikoslovje in književnost V dneh od 25. do 31. avgusta 1985 je v čudovitem univerzitetnem mestu Gottingenu, ki sta mu vtisnila svojevrsten pečat že brata Grimm, potekal sedmi svetovni kongres Mednarodnega združenja za germansko jezikoslovje in književnost (IVG: Internationale Vereinigung fur germanische Sprach —und Literaturwissenschaft). Udeležilo se ga je več kot 1500 germanistov —znanstvenikov, jezikoslovcev, književnikov —iž 53 dežel sveta z željo, da bi opozorili na vse tisto, kar je dosegla in zamudila germanistika zadnjih let ter osvetlili težnje, katerim sledi- mo. naših kadrovskih šol, pedagoških svetovalcev in učiteljev praktikov. Kot sem že omenila, nismo zmogli zagotoviti aktivne udeležbe vseh prijavljenih; to, pa tudi zamuda pri izidu zbornika referatov sta delno osiromašila program sekcije. Posebno obžalujemo, da nismo zmogli praktično predstaviti naših računalniških programov iz geografije, saj bi s tem pripomogli h kakovostnejši in objektivnejši oceni stanja pri uvajanju tega sredstva v pouk geografije v Jugoslaviji. Med- zborovanjem smo se namreč udeležili demonstracije uporabe računalnika pri pouku zemljepisa v osnovni šoli Jovana Popoviča v Novem Sadu, ki je opozorila na vse težave in premalo določene vloge tega učnega pripomočka, ki jih v naši republiki rešujemo predvsem z didaktičnim kompletom. Kljub skromnim začetkom lahko po izmenjavi informacij trdimo, da imamo na Slovenskem sorazmerno največ izkušenj, zato je razumljiva želja udeležencev iz drugih okolij, da bi z nami redno izmenjavali izkušnje in nadalje sodelovali. Upamo, da bo Komisija za pouk geografije pri Zvezi geografskih društev, ki ima v novem mandatnem obdobju sedež v Zagrebu, prisluhnila tem potrebam. V sekciji je bilo precej časa namenjenega skupnim programskim jedrom. Zveza geografskih društev Jugoslavije je že na uvodnem plenarnem zasedanju opozorila na nezavidljiv položaj geografije v usmerjenem izobraževanju, ki je ostala po zadnjem znanem predlogu skupnega predmetnika edina od splošno izobraževalnih predmetov samo z dvema urama v prvem letniku srednjega izobraževanja. Geografi smo se zavzeli za ustrezno obravnavo, ki bo omogočila vključitev vsebin geografije SFR Jugoslavije v vse programe srednjega izobraževanja. Edino predstavnik SR Hrvatske nas je seznanil, daje v njihovi republiki ostala geografija tudi v drugem letniku srednjega izobraževanja; to pripisujejo ustreznemu zaporedju vzgojno-izobraževalnih vsebin, ki je bilo za širšo družbeno skupnost v njihovi republiki dovolj aktualno in sprejemljivo. To je zaporedje, ki ga pri pripravi skupnih jeder za geografijo druge republike in pokrajini niso podprle, zaradi česar sta tudi nastali dve različici. Žal nismo ničesar slišali o praktičnih izkušnjah in vzgojno-izobraževalnih dosežkih; prav to pa bi bilo za nas zanimivo in koristno pri dopolnjevanju učnih načrtov. Sodelovanje na 12. kongresu geografov Jugoslavije nam je omogočilo, da smo dobili vpogled v stanje v šolski geografiji in dasmo lahko predstavili naše dosežke. To je bilo za naše delo sicer koristno, učinkovitejše pa bo, ko se bomo odločili, da se ne bomo toliko ukvarjali s štetjem ur geografije in se najprej in predvsem organizirano, z vsem znanjem in sposobnostmi lotili dopolnjevanja vsebine in metod dela, ki zagotavljajo boljše dosežke v vzgojnoizobraževalnem delu in njegovo potrjevanje v družbeni praksi. Teoretično znanje o najnovejših geografskih problemih SAP' Vojvodine je vsestransko dopolnila tridnevna ekskurzija po Vojvodini in Slavoniji, ki je samo potrdila, da še tako skrbno izrečena in napisana beseda geografu ne odtehta pogleda v-resnično pokrajino. Kongres je bil, da bi bil bolj ubran, uglašen na skupno temo (tako za jezikoslovno kot za literarno področje) Kontroverznost — stara in nova. Te besede pa niso zgolj teoretični okvir tega pomembnega srečanja germanistov, temveč bi morale pomeniti vodilo vsakemu znanstveniku pri njegovem iskanju poti do resnice, je poudaril v svojem pozdravnem govoru dosedanji predsednik IVG prof. dr. Albrecht Schone. Med drugim je. podal tudi stanje germanistike danes v ZRN in na svetu sploh. Kongres ni nikakršen forum eksistenčne nuje germanistike v ZRN, pa čeprav le-ta še vedno ječi pod jarmom prenasičenosti svojih študentov, ki jih na žalost v dobršnem delu izobražuje za dolgo brezposelnost. Zavedati se moramo, in zato si prizadevajmo, je apeliral Schone, da so prav strokovno visoko usposobljeni raziskovalci — tudi germanisti — največje bogastvo vsake dežele. In ni pozabil ošvrkniti imobilno-sti in provincialnosti te stroke ponekod kot tudi ne vprašanja uporabnosti nekaterih zelo formaliziranih jezikovnih modelov. Posebno pozornost je namenil razcvetu germanistike v LR Kitajski, kjer so šele pred dvema letoma ustanovili Združenje germanistov; kongresa v Gottingenu pa se je udeležilo že 30 znanstvenikov. Kongres je bil vsekakor osrednji dogodek ne le v deželi Spodnji Saški, temveč v ZRN sploh. O tem priča tudi obisk in govor predsednika ZRN Richarda von Weizsackerja, ki je obžaloval, da so bili tudi mnogi germanisti med tistimi, ki so morali bežati in zapustiti deželo, katere kulturo in jezik so ljubili. Zato se je še posebno razveselil tega, da je na kongresu lahko pozdravil številne jidiste, saj je za Nemca pretresljivo, da so se Židje ponovno ogreli za germanistiko. In hvaležnosti za to ne gre pripisovati le znanosti kot taki, temveč predvsem zavesti. Prav bi bilo, je poudaril von Weizsacker, da bi tudi ta kongres pripomogel k širjenju židovske literature v ZRN. Kongres so spremljali tudi ministrski predsednik za znanost in kulturo Spodnje Saške, delegati Evropskega parlamenta in nemškega bundestaga, predstavniki DAAD, Goethe-inštituta, Humboldtovega sklada, Zveznega sekretariata za izobraževanje, in še in še bi lahko naštevali. Na vsakem koraku je bilo čutiti hvaležnost in obenem ponos za izkazano ponovno zaupanje, kajti kongres je prvič po vojni potekal na nemških tleh (prvič je IVG organiziralo kongres v Rimu leta 1955, sledili so: Ko-penhagen leta 1960, nato Amsterdam leta 1965, Princeton leta 1970, Cambridge leta 1975 in Basel leta 1980). In storjeno je bilo prav vse, da je ves kongres potekal brez najmanjših sploh možnih spodrsljajev. Delo je potekalo v obliki plenarnih predavanj ter razprav in pa v posameznih forumih (23), v katerih se je zvrstilo 356 referatov. Plenarna predavanja so imeli staroste svetovne germanistike, kot so Birgit Stolt (Stockholm), Cesare Cases (Torino), Sir Ernest H. Gombrich (London), Walter Hang (Tubingen), Werner Neumann (Berlin — NDR), Ruth K. Angress (Princeton), Siegbert S. Prawer (Ox-ford), Peter Wapnewski (Berlin) in drugi. Delo v posameznih sek- cijah oziroma forumih je bilo zelo intenzivno, saj so bile teze mnogih forumov že kar provokativne, kot npr. Zgodovinski in aktualni koncepti pisanja literarne zgodovine (forum 22) ali pa Pragmatika kontroverzno (forum 4), Film kot medij — konec literature (forum 21) itd. Cel forum 17 je bil posvečen problemom židovstva v nemški literaturi. Iskanje novih poti Lahko trdimo, da je na področju literarne znanosti predvsem vidna težnja po prehodu zanimanja k nepesniškim besedilom, k materialistični literarni teoriji in k feminističnim, psihoanalitičnim, receptivno-estet-skim, komunikativno-teoretič-nim ter diskurs-analitičnim poskusom. Bistvena značilnost premikov na jezikovnem področju pa se kaže v zelo povečanem zanimanju za pogovorni jezik, to je v sinhroni perspektivi jezika. Dosežek teh novih iskanj in raziskav je viden v razvoju novih formaliziranih gramatičnih modelov, v sociolingvistiki, prag-malingvistiki in tako imenovani tekstualni lingvistiki. Pragmatika je bila pravzaprav predmet diskusije v vseh jezikoslovnih forumih, tudi takih, ki so sicer potekali pod drugačnimi naslovi, npr. Jezikovne norme (forum 5), Textlinguistik contra Stili-stik« (forum 2), Besedni zaklad in slovar (forum 3) ipd. To nas ne bi smelo presenečati, saj je prav pragmatika že od šestdesetih let, ko ji je J. L. Austin dal vrsto odločilnih impulzov, v središču jezikoslovnih razprav in problemov. Pragmatika namreč širi področje tako imenovanega »čistega« jezikoslovja, saj raziskuje ne le odnos med jezikovnimi znaki, temveč poskuša postaviti most med jezikom in dejanjem; raziskuje torej namen govora, njegov potek in posledice. Čeprav do danes še ni bil natančno in enotno opredeljen sam pojem pragmatike, niti ni bilo jasno omejeno njeno po- le dročje (prof. W. Abraham npr. poskušal izhajati iž kvaf* livnega pojma pragmatike, temelji na razmejevanju po*1 up meznih področij: sintakse, mantike in pragmatike), lahko trdimo, da se kaže . stvena kontroverznost pragfl1! in tike že v osnovnem vpraša® organizacije govora, to je: * slovnična ali pragmatična org' V nizacija govora? Novo teoretS' pj polje je seveda prineslo j®1 te nove metodične prijeme, ti! in zrcalijo med drugim tudi v novl učbenikih, ki pa so za naše š® dente — tako kot večina tuf knjig — na žalost skorajda ^ dosegljivi. Brez dvoma je vse to iška") novih poti tudi posledica pre^ . klih enostranskosti in k p manjkljivosti. Res je tudi, da! bilo nekaj programov le na no' oblečenih, toda kljub te®1 lahko trdimo, da so taka srev nja zelo pomembna. Kongres! 2 v celoti potekal zelo dovrše®1 ni bilo sterilnih polemik in W ne učenjakarskih prepirov. P(l vladovala je kontroverznost sl lišč. V razkošju in raznoliko* vsebinskega prijema si je lalf vsaka tema res dala duška. Gostitelj prihodnjega fr kongresa leta 1990 bo Tok’ Eijiro Ivasaki, univerzitetni p(l fesor iz Tokia, je novi predse1 nik Mednarodnega združenj®1 germansko jezikoslovje in k® ževnost. Izvolili so ga na k® gresu v Gottingenu; dobil j® štiri glasove več kot vzhod® nemški kandidat Claus Trage( Berlina. Pred njim je težka ® loga, kajti organizirati kongj na taki ravni, kakršna je bila® sežena m Gottingenu, ni lahl Že zdaj pa lahko rečemo, daj udeležba veliko manjša, pa prav je Tokio zelo privlačen Germanisti ne sodijo ravno r®1 tiste, ki bi si lahko privoščili potovanje. Naj končam z mislijo in žet da je najboljše, kar učitelj lafet da in ponudi svojemu učencu,1 da ga »okuži« z navdušenjem1 stroke, do učenja. JASNA MAKOVEC Jezikovni vidiki migracije Vprašanja, na katera so opozorili septembra na seminarju v Dubrovniku Jezik ima pomembno vlogo v mišljenju in v socializaciji. Pri otrocih naših delavcev na začasnem delu v tujini je znanje tujega jezika prvi pogoj za stike z drugimi otroki. Prav tako pa je ob vrnitvi teh otrok znanje slovenščine temeljni pogoj za uspeh v šoli in za pridobivanje novih prijateljev. Jezik je torej zelo pomemben, in vse države iščejo učinkovite metode za učenje jezika dežele. vanje slovničnih značilnosti jezika in zanemarjajo sociolingvi-stične vidike. Zaradi vsega tega so raziskave v ZR Nemčiji usmerjene predvsem v hitro in uspešno poučevanje nemščine zdomskih otrok, vendar pa pomena materinščine nikjer ne zanemarjajo. Pogosto ostanemo pred vprašanjem: kateri jezik je za otroka materni jezik? Definicij je veliko, temeljna merila pa so: Smiljka Vasic (Beograd, Institut za fonetiku i patologiju govora) je preučevala znanje jezika 256 jugoslovanskih otrok v Franciji. Marija Bačvanski iz Novega Sada je zbrala in razčlenila pogovore s tremi deklicami, ki žive v ZR Nemčiji. Zanimale so jo sintaktične in pragmatične značilnosti njihovega govora. vanom v ZR Nemčiji grozi izguba maternega jezika v nasprotju z drugimi narodi, ki žive v tujini mnogo bolj povezano in celo niso vključeni v novo okolje. Jugoslovani so v ZR Nemčiji dobro sprejeti, saj imajo med tujimi delavci najvišjo raven strokovne usposobljenosti, družine niso prevelike in ne vztrajajo, da morajo živeti v etnično zaprtih krogih. Tako je Meisel uvrstil v p1 jekt ZISA (1974, Zweitspra< bei Italienischer, Spanischer^ beitnehmer) lingvistično in s ciolingvistično analizo. V so®* lingvistično analizo je zajel: — če je jezik prvi naučen — če je jezik najbolje naučen — če je jezik največkrat uporabljen —- materni jezik rabi za identifikacijo — čustveno merilo, odnos do jezika. So pa še drugi vidiki razločevanja: jezik mišljenja, jezik sanj, jezik poezije, jezik tihega štetja, jezik ljubezni... Vera Vasic je skupaj s Katarino Centerham v Lundu na Švedskem opravila raziskavo, kako otroci v predšolski dobi razvijajo besedni zaklad. Opazovali sta otroke na Švedskem, katerih materni jezik je srbohrvaščina, drugi jezik pa švedščina, in otroke v Vojvodini, katerih materni jezik je madžarščina, drugi pa srbohrvaščina. Znanje slovenščine in srbohrvaščine je delno ohranjeno, če je otrok v Jugoslaviji že obiskoval nekaj razredov osnovne šole. Pri tako imenovani »drugi generaciji« naj bi si učenci pri dopolnilnem pouku slovenščine ali srbohrvaščine pridobili povsem novo znanje. Ko ocenjujemo to znanje, moramo upoštevati predvsem dva vidika: — položaj med migraci mobilnost doma, velikost do® čega mesta, šolanje doma, ® nje tujih jezikov, dvojezic®1 doma — stike v ZRN: med del® med odmori, s sosedi, prija® — socialne vidike: mobil®1 v ZRN, stanovanje, druži®* položaj, mediji, obiskoval kina, restavracij, delovne zmere Svenka Savič in Milan Cvetkovič sta razčlenila sposobnosti pripovedovanja otrok iz dvojezičnega okolja. Duška Točanac, ki je v Franciji poučevala otroke srbohrvaščino, je zbrala gradivo dvajsetih otrok, starih 15 let. Zanimale so jo predvsem sintaktične zveze. — kakšno je posameznikovo znanje jezika v določenem času — kako uporablja posameznik to znanje v različnih priložnostih. Različna uporaba jezika pri ljudeh na isti gramatični stopnji je povezana s socialnimi in psihološkimi vzroki. Čim bolje se naučimo enega jezika, tem laže se bomo naučili drugega. Transfer je večji, če imamo v prvem jeziku dober besedni zaklad in ustrezno slovnično znanje. MIRA VERBIČ Vprašanjem jezikovnih vidikov migracije so pri nas namenili že več raziskav. Raziskave se omejujejo predvsem na opazo- Nove raziskave naj bi bolj osvetlile uporabo jezika in ne le znanja jezika. Ne smemo pričakovati, da iz podatkov o besednem zakladu ali o sintaksi lahko sklepamo o vključenosti otrok v okolje. Podobne sklepe bi lahko sprejeli le, če bi imeli več podatkov o otroku in njegovem načinu življenja. Nemški strokovnjaki (Stol-ting, Meisel) menijo, da Jugoslo- Pridobivanje znanja prvega jezika poteka hkrati s prvotno Socializacijo, z znanjem tega jezika postaneš član določene kulture. Pri spoznavanju drugega jezika ima pomembno vlogo integracija. Če je posameznik dobro vključen v družbo-bo bolj motiviran za učenje jezika. Če hoče biti sprejet kot enakopraven član nove družbe, bo moral to znanje tudi uporabiti. Na to vplivajo tako dejavniki okolja kot tudi osebni dejavniki. — jezikovne vidike: zn®1 nemščine, pogovorni jezik do* in na delu. Odgovore na ta vprašanj® želel poiskati v prostem pož voru in ne z vprašalniki. S fak® sko analizo so med seboj prit®; j ali tri sociolingvistične skup* (s skupnimi značilnostmi gl£ položaja v ZRN, družinskih1 zmerij in delovnih razmet) tremi lingvističnimi skupin®1 (glede znanja jezika). Najbolj znajo jezik tisti, ki se v ZRN ®* boljše počutijo. Ljudje, ki s®1 žele prilagoditi,, se torej tudi! zika ne nauče. I Ko govorimo o znanju slo^ skega in tujega jezika in o 1 nosu do teh jezikov pri otrd naših delavcev na začasnem v tujini, moramo torej Upošte' vse vidike življenja otrok, f 5 hovo vključenost v tujo dru) | in njihov odnos do domo'®1 BARBARA HANUŠ Klovna praksa v pedagoških šolah Veliko botrov, kilav otrok V reformirani šoli naj bi pripomogli k prihodnji, bolj življenjski šoli tudi proizvodna in delovna praksa. Zdaj je na univerzi že prvi rod učencev reformirane šole, delovna Praksa pa se še opira na bergle. Kot že večkrat doslej smo tudi ob načr-tovanju delovne prakse imeli veliko pobožnih želja, premalo pa smo “Poštevali resničnost. Videti pa je, daje postala tovrstna praksa nad-e*en, nezaželen otrok. Naj se omejim le na delovno prakso, kot jo doživlja šola, oddaljena !Jd središča, ki ima dve usmeritvi, od teh tudi pedagoško. To poznam 'A doživljam že nekaj let. Učenci cenijo delovno prakso. * anketah in mnenjih o delovni Praksi v zadnjih štirih letih tako fekoč vsi menijo, da je koristna 'n potrebna. Njeno vrednost vidijo v tem: na delovni praksi se Preverijo, ali so se za šolanje in Poklic primerno odločili; ker sPoznajo učiteljevo delo tudi »za ^lisami«, se podajajo v nadaljnje šolanje (ali pa ne) bolj pre-ntišljeno. Pedagoška delovna Praksa se jim zdi posebno po-ntembna v četrtem letniku, ker jo tedaj doživljajo bolj zavestno in kritično tudi ob splošnem psihološkem in pedagoškem znanju. V in 3. letniku je delovna praksa Seveda močno »prakticistična«; njena vrednost je predvsem v tern, da bolj razumejo pedagoško v 4. letniku. Če bi učence vprašali, ali naj delovna praksa ostane, bi odgo-vOrili: Seveda! Podaljšajmo jo! Osnovnim šolam in vzgojno-varstvenim organizacijam smo z delovno prakso naložili še nove naloge. Učiteljem mentorjem smo zaupali častno nalogo: nsmerjajo in previdno naj vodijo Prihodnjega sotrpina; mu opti-niistično pokažejo pedagoško delo in prihodnji poklic; iščejo ntožnosti in priložnosti za prak-Pkantovo samostojno delo z nčenci, krožkarji, počitničarji, šolarji v naravi... Učitelj naj pri Pripravah upošteva, da bo imel °t> sebi praktikanta, sproti naj ga ozavešča, kasneje pa z njim razkleni opravljeno delo; napiše naj izvedbeni načrt z vsebinami, Stttotri, sredstvi, nalogami za Praktikante, pokaže in razloži Oaj mu učiteljevo in razredno dokumentacijo... Vse to naj se-Veda naredi z dobro voljo. Ponekod, kjer tega ni v pravilnikih, si Vsaj doslej ni smel vpisati niti porabljenega časa v realizacijo ur. Doslej smo se povečini spre-Tevedali tudi pri sredstvih za Prehrano in prevoz do mesta delovne prakse. Da bi dobili prak-tikanti na pedagoški delovni Praksi kaj plačano, pa je po Trojem mnenju v najboljšem Primeru le pobožna želja in roko Ta srce: Nekaj res delajo, največkrat pa je več dela z njimi! Da Te govorimo tudi o vzgojni vred-Tosti delovne prakse. Po navodilih (smernicah) naj sPoznajo učenci pedagoške Tsmeritve pedagoške ustanove celostno, zato naj jih v šolah in Vzgojnovarstvenih organizacijah Oznanijo in uvedejo v: notranjo in zunanjo organizacijo, spoznajo naj vse vrste delavcev, vse vrste pouka, dnevni in delovni red in interesne dejavnosti, samoupravne organe in najrazličnejšo dokumentacijo, svetovalno delo, knjižnico... Vse naj spoznajo dejavno. To seveda na-rede delavci na šoli, v vzgojno-varstveni organizaciji v delovnem času in jih nič ne stane. Praktikanti so v šolah tako rekoč vse leto, zlasti če je šola v šolskem okolišču več kadrovskih šol. Kar zadeva navedeno, se nekaj vendarle premika, seveda ob občinskih merilih in zato različno. Delovna praksa v očeh kolegov Kako gledajo na delovno prakso kolegi v šolah, kjer tako prakso organizirajo? Kot povsod: najlažje in najmanj vredno je delo, ki ga opravljajo drugi. V očeh nekaterih kolegov delovna praksa ni delo, je dejavnost. (Zato, prosim, tovarišico predsednico delavskega sveta, zakaj ima organizator delovne prakse na urniku prost dan?) Delovna praksa tudi ni delo z učenci ali kaj pouku podobnega. Kar dela neposredno z učenci, dela vendar kot organizator, ne kot učitelj! Plačan je za organiziranje delovne prakse in sodelovanje z vzgojno-varstvenimi organizacijami in šolami! Delovna praksa seveda tudi ni predmet, čeprav jo tudi ocenjujemo. Vendar, lepo prosim, le opisno! Skratka: delovna praksa je v predmetniku druga dejavnost. Upajmo, da je tudi to nekaj! Kaj pravi o delovni praksi financer ali predlagalec normativov? »Za organizacijo delovne prakse se šoli prizna dve sončni uri tedensko na oddelek za višjo izobrazbo«; to znese pri 42-urni obveznosti na enega delavca 21 oddelkov in po naših normativih 630 do 750 učencev. To na primer pomeni za povprečno veliko srednjo šolo organizirati proizvodno prakso za prve letnike in delovno prakso za druge letnike po usmeritvah, ki jih podeželska srednja šola ima. To na naši šoli pomeni organizirati in sodelovati s toliko proizvodnimi delovnimi organizacijami, kolikor jih je v šolskem okolišu, z nekaj manj vzgojno-varstvenimi organizacijami in osnovnimi šolami, kot jih je v šolskem okolišu, z vsemi kemijskimi, biološkimi in drugimi laboratoriji in njim podobnimi, računalniškimi središči itn. Organizator naj ima po navodilih iz okrožnice čim več neposrednih stikov. Uredi, razdeli in še prej izdela naj vso dokumentacijo, pripravi učence, usposablja (povečini) tudi mentorje na delovni praksi, pregleda in oceni poročila praktikantov, zaključi ocene, razčleni delovno prakso. .. Sprašujem: Kdo je v času znanstveno-tehnične revolucije tak strokovnjak, da si vse to upa korektno narediti in to še z višjo izobrazbo? Kdo lahko obteče ves teren in ima nad njim vsaj toliko pregleda, da ve, kam in komu učence praktikante pošilja. In, oprostite, ali mu ostane kaj časa za jed in spanje? Menim, da bi po takih normativih moral biti stonoga in sto-roka večglava prosvetna para. Še nekaj: »Draga tovarišica organizatorica! Kje pa je taka šola. kjer so proizvodno delo in delovno, prakso naložili enemu človeku? To si je kot nadurno delo razdelilo več ljudi in opravijo mimo rednega dela. Tako je iz problema nastalo le nekaj komaj omembe vrednih problemčkov!« Praksa je praksa Kaj meni o tem organizator delovne prakse za pedagoško usmeritev? Na šoli ti kolegi priz-.najo, kolikor je družba priznala šoli, če seveda »demokratično« z dvigom rok ne izglasujejo, da lahko prav pri organizatorju prihranijo nekaj dinarjev, če zadevo preračunamo na glave učencev! (Zakaj bi stabilizirali le v republiki, tudi v šoli, lepo prosim!) Seveda izplačamo za višjo izobrazbo, kot nam je priznala družba. Zavod SRS za šolstvo je v smernicah za opravljanje pedagoške delovne prakse napisal, naj organizira delovno prakso pedagog ali psiholog, pa ga kolegi potolažijo, da mu bodo po milosti božji in v skladu z Zakonom o združenem delu plačali delo v obsegu obveznosti za visoko izobrazbo, razširjen obseg pa tako kot ga plača družba pa pika. In navsezadnje spet ni tako velike razlike v točkah za visoko in višjo izobrazbo! Uboga organizatorska para se lahko jezi, jadikuje, grozi, nič ne pomaga. Proti normativom so pedagoške šole ugovarjale že lani na skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije, vendar so dobile odgovor, da se vrednotenje dela za delovno prakso in proizvodno delo prizna vsem šolam enako. Navsezadnje proizvodna ali pa delovna praksa. Praksa je praksa! Vzeti nekomu izobrazbo, zakaj ne! Če jo nekaterim priznamo, zakaj je komu ne bi mogli razveljaviti? Upajmo, da Skupščina Izobraževalne skupnosti Slovenije ni pohujšljivo mislila, naj organizatorji delovne prakse tako in toliko delajo, za kolikor so plačani. Zavod bKb za šolstvo je organizatorjem delovne prakse za pedagoško usmeritev naložil, da organizirajo delovno prakso, razporedijo učence, zanje organizirajo pripravljalne tečaje, izdelajo, razmnožijo ter dostavijo podrobne programe delovne prakse in drugo dokumentacijo za učence, mentorje, šole in vzgojno-varstvene organizacije, obiskujejo šole in vzgojno-varstvene organizacije, kjer so učenci na delovni praksi, sodelujejo z Društvom prijateljev mladine, Rdečim križem, s taborniki, krajevnimi skupnostmi in z drugimi. Ne le med šolskim letom, temveč tudi med počitnicami, kajti praksa naj bo organizirana strnjeno in nestrnjeno. Seveda je treba delovno prakso tudi razčleniti. Učenci imajo tudi pravico do vrnitvenih informacij. Na »terenu« pravijo, da je prav, da se dobimo vsaj enkrat na leto in si izmenjamo izkušnje ter sodelujemo. Navsezadnje več glav več ve! Organizatorji delovne prakse še do danes nismo imeli aktiva, kjer bi si lahko vsaj potožili, če že ne kaj povedali o izkušnjah. Morda nam bo to nekoč dano. Kaj bi človek dejal? Veliko , botrov, kilav otrok. In: lepo prosim, organizatorji delovne prakse, predvsem ne reagirajte čustveno! Racionalno in stvarno! DRAGOTINA MARKOVIČ Osnovna šola zahteva posebnega učitelja Iz pogovora z dr. Vladom Schmidtom Ne strinjam se z enotnim usposabljanjem srednješolskih in osnovnošolskih učiteljev — zaradi specifičnosti osnovne šole, ki je za razliko od vseh drugih šol množična, ostale pa so izbirne. Iti! ir- ^Tdimir Makuc: Močerad, 1970 Srednja šola ni samo količinsko nadaljevanje osnovne, prinaša tudi kakovostni preskok. Naj pojasnim to na primeru akceleracije, pospešenega prehajanja učencev iz nižjega v višji razred. Nasprotujem kakršni koli akceleraciji v osnovni šoli, ker ni važno, ali jo bo učenec čim hitreje predirkal, temveč gre za to, da bi med trajanjem šolske obveznosti na njej čim več pridobil, jo zapustil s čim večjim kovčkom. V tem kovčku pa naj ne bo samo znanje, pač pa _ tudi čim izdatnejši prispevek osnovne šole k učenčevi vsestranski razvitosti (saj to je menda naš vzgojni smoter, ki pa ga s praktičnimi ukrepi demantiramo), k izoblikovanju njegove individualnosti, k razvoju njegovih zanimanj, k smotrni izrabi prostega časa, k moralnemu razsojanju in vedenju, k njegovim medčloveškim odnosom, estetskemu vrednotenju itd. Vse to pa terja človeško poglobljen učiteljev odnos do učenca. (Če pa kdo sodi, da je ak-celeracija na osnovni šoli dopustna, ker pač kakq boljše oblike individualizacije pouka ne zmoremo, s tako tolerantnostjo ravno ne pospešuje prizadevanja uresničiti kaj boljšega.) Na osnovni šoli ne moremo podpovprečnega učenca enostavno odpraviti z ne- zadostno oceno, kot si to dovoli srednja šola. Na srednjih in vseh višjih šolah pa je druga pesem — tu že gre za to, kdo bo koga, kdo bo uspešnejši v dirki za uveljavljanje —in tu sem z obema rokama za akce-leracijo. Ni treba, da študent na filozofski fakulteti posluša osem semestrov modrosti svojega profesorja; zaradi mene lahko pride k diplomskemu izpitu — če je predpisano snov že predelal — tudi po četrtem semestru ali še prej. Skratka —rad bi samo ilustriral kakovostno posebnost osnovne šole, ki ni samo v tem, da je elementarna, in ki zahteva poseben slog učiteljevega dela; telega pa učiteljski kandidat z enotnim izobraževanjem in vrh tega še po že ustaljenem vzorcu poklicnega usposabljanja srednješolskih učiteljev nikakor ne bo pridobil: storilnostno ihto, ki je tako značilna za srednjo in visoko šolsko stopnjo, bo prenašal na osnovno šolo — te pa je tam že zdaj preveč — in tako zmaličil njeno specifično vlogo v razvoju učencev. Odlomek povzemamo iz aktualnega pogovora, objavljenega v zadnji številki Sodobne .pedagogike, Z uglednim slovenskim pedagoškim teoretikom dr. Vladom Schmidtom, ki praznuje letos 75-letnico življenja, se je pogovarjal dr. France Strmčnik. Profesorju dr. Vladu Schmidtu želi ob tem jubileju še veliko zdravih in srečnih let tudi uredništvo Prosvetnega delavca. razpravljamo TUJI JEZIKI V USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU Napak pojmovana humanost Letošnje šolsko leto 1984—85 je končal srednje šolanje prvi rod, ki se je šolal po programu usmerjenega izobraževanja. Čas je, da na podlagi delovnih izkušenj razčlenimo učinkovitost in pomanjkljivosti usmerjenega izobraževanja. Želela bi spregovoriti o problemih, s katerimi smo se v tem obdobju ubadali učitelji tujih jezikov. Naj poudarim, da predstavlja učenje tujega jezika pridobivanje najrazličnejših spretnosti; pri tem pa je zelo pomembno, kako pogosto te spretnosti izvajamo v praksi. Tako kot je pri učenju klavirja ali kake druge spretnosti uspešnost odvisna od tega, koliko vadimo, je tudi pri učenju tujih jezikov zelo pomembno število ur. Tega se v zahodnih državah zelo dobro zavedajo, zato namenjajo tujim jezikom več ur na teden; pa tudi po 36 učencev nimajo v razredih. Torej so nji-, hove delovne razmere, kljub manjši naravni dispoziciji in potrebi po učenju tujih jezikov,' veliko boljše. Priznati moramo, da je naš narod nadarjen in motiviran za učenje tujih jezikov. Zakaj si torej ne bi razširili te možnosti še posebno, ker večje število ur ne bi pomenilo velikih izdatkov v primerjavi s pozitivnimi dosežki, ki bi sledili. Tako sta na primer dve uri prvega tujega jezika v drugem letniku računalniške usmeritve premalo, da bi bilo delo nepretrgano, da bi izpolnili obsežen program splošne osnove usmerjenega izobraževanja in da bi namenili določen čas tudi uporabi pridobljenega znanja. Čeprav v tretjem letniku sledijo tri ure na teden, potrebuje učitelj nekaj mesecev, da nadomesti vse, kar je, bilo zamujeno. Ob tem moramo omeniti podoben problem, povezan z drugim tujim jezikom. V pedagoških šolah na primer začno z drugim tujim jezikom šele v drugem letniku, v naravoslovnih pa šele v tretjem. Koliko tujega jezika se lahko nauči učenec v dveh letih s tremi urami na teden? Na žalost komaj osnovo, na kateri bi se lahko učil sam. Težko bi se tolažili s pregovorom boljše malo, kakor nič, saj tako nekoristno zapravljamo čas in denar; in kar je pri tem najpomembnejše, prihodnjega izobraženca prikrajšamo na tako pomembnem področju, kot je naravoslovna znanost, za znanje enega svetovnega jezika. Kjer drugje pa je še znanje ujih jezikov bolj nujno za napredek družbe? In kako to, da smo prav naravoslovcem to onemogočili, čeprav bi morali v tej smeri nameniti tujemu jeziku še posebno pozornost Iz svoje prakse vem, da so prav učenci naravoslovnih oddelkov tisti, ki so zelo dojemljivi in motivirani za učenje tujih jezikov, saj se zavedajo, kako zelo jih bodo potrebovali pri raziskovanju in odkrivanju novih dosežkov v znanosti. In zdaj še o vsebini ali o predpisanem programu in učbenikih angleškega jezika v usmerjenem izobraževanju. Učbenik Angleški jezik 1 in 2, ki je predpisan za angleščino kot prvi tuji jezik v vseh smereh prvega in drugega letnika, omogoča učencem, da jezik uporabljajo v vsakdanjem življenju, ker temelji na dialogih, ki vsebujejo najrazličnejše strukture in jezikovne funkcije. Ob tem naj pripomnimo, da pogrešamo v učbenikih tudi avtentična besedila z zanimivo in aktualno vsebino, ki bi jih koristno uporabili za analizo in razpravljanje ter si širili besedni zaklad. V tretjem letniku pa nenadoma preidemo k ozki »strokovni« angleščini, prilagojeni samo potrebam določenih smeri. Prepričana sem, da bi le učenec s širokim, splošnim znanjem jezika kasneje v življenju zlahka uporabil svoje znanje tedaj, ko bo to zahteval njegov poklic. Težje se bo znašel tisti, ki bo zgolj ob ozkem strokovnem izobraževanju, s pomanjkljivim utrjevanjem slovničnih struktur in jezikovnih funkcij, nesposoben prenašati svoje znanje v nove, nekoliko drugačne okoliščine. Pouk angleškega jezika v tretjem in četrtem letniku bi postal preveč dolgočasen, suhoparen ter premalo učinkovit, če ga ne bi popestrili z ustreznimi dodatnimi učbeniki ali besedili, dialogi, slovničnimi vajami, referati. Le-te. naj bi učitelj izbral po svoji intuitivnosti in presoji glede na potrebe in zanimanje učencev ter načrtoval delo tako, da bi s svojimi metodami čimbolj spodbujal učenčevo ustvarjalnost. To pa je mogoče uresničiti le ob več urah in manj učencih. Če je naš končni cilj znanje, moramo čim-prej ustvariti možnosti, ali bi dosegli ta dragoceni cilj. Ta cilj bo zares postal dosegljiv vsem le, če bomo izpustili tako »humane« člene, kot je 67. člen Zakona o osnovni šoli, ki dovoljuje napredovanje v višji razred z negativno oceno iz tujega jezika. Zakaj ne bi začeli razmišljati drugače in priznali, da je bolj humano vsem mladim omogočiti, da si bodo z znanjem in delovnimi navadami utrli pot v življenje, ne pa da si pridobijo spričevalo o končani osemletki s kar najmanj truda — se pravi tudi z negativno oceno iz tujega jezika. Ta člen je bil vpeljan pod pretvezo, da bi v socialistični družbi morali omogočiti vsem enake možnosti. Res je, da nismo vsi enako nadarjeni za tuje jezike, a prepričana sem, da bi se vsak učenec z več ali manj truda lahko naučil za pozitivno oceno — seveda le, če bi to dosledno od njega zahtevali. Zavest mladostnika je na tej stopnji še veliko premajhna, da bi lahko od njega pričakovali, da se bo učil iz tistega navdušenja — pa naj se učitelj še tako trudi napraviti pouk zanimiv. Poleg tega je učenec preobremenjen z drugimi predmeti; zakaj bi se torej učil še angleščine, če to ni nujno. Razumeti moramo, da smo mu ravno s tem, da mu nismo dali potrebnega znanja tudi iz tujega jezika, onemogočili enake možnosti zanadaljnješolanje. Enako velja tudi za tiste programe v usmerjenem izobraževanju, kjer pozitivna ocena iz tujega jezika ni potrebna. In zakaj potem govorimo o »vertikalnih in horizontalnih možnostih preusmeritve?« S formalnimi izpiti, ki jih morajo delati učenci v tem primeru, se pač ne bomo dokopali do resničnega znanja. Na znanju pa temelji napredek celotne družbe. Če se zavedamo, kako pomembni sta Vsebina in kakovost izobraževanja v vsaki družbi, se bomo nedvomno prizadevali, da odpravimo pomanjkljivosti,ki so se pokazale v praksi. BRIGITA SELAN dopisniki poročajo VUZENICA 15 let varčevanja V osnovni šoli v Vuzenici je bila skupna proslava 15-letnice obstoja in uspešnega del a šolskih pionirskih hranilnic na Koroškem. V osnovnih šolah v Vuzenici in v Radljah je namreč med prvimi na tem območju vznikla zamisel o uvedbi pionirskega hranilniš-tva. Izjemno razumevajočega in aktivnega sodelavca za uresničevanje zamisli o varčevanju in gospodarjenju z denarjem so takrat našli v sodelovanju Ljubljanske banke Aleksandru Videčniku in zatem tudi v čedalje boljšem sodelovanju z banko. Šele prvi uspehi so spodbudili še druge šole in zdaj je vsa Koroška prepredena s pionirskimi, mladinskimi in celo s cicibanovimi hranilnicami; tudi prva cicibanova hranilnica je zaživela v Vuzenici. Morda je pri tem najpomembnejše, da jemljejo otroci varčevanje zares; se pravi, da z njim upravljajo pa tudi odločajo o njegovih učinkih. Še več: pionirske hranilnice so marsikdaj tudi »denarna podlaga« za uresničevanje drugih dejavnosti na šolah. Danes obdelujejo v pionirskih hranilnicah podatke že računalniško — od priprave programov do njihove praktične uporabe. Pri tem opravljajo izjemno pomembno delo mentorji, ki so dobili ob petnajstletnici tudi priznanja ljubljanske banke. Pionirska zadruga Vuzenica, ki slavi letos 25-letnico dela, je dobila ob letošnji slovesnosti najvišje jugoslovansko priznanje pionirskih odredov — kipec kurirja Joviče, delovna organizacija Gorenje Muta pa je za svoje mentorsko delo pri pionirski zadrugi dobila plaketo kurirja Joviče. EnaTce plakete so prejeli še Pionirski odred osnovne šole Franja Vrunča iz Slovenj Gradca, fotografski krožek osnovne šole Katje Rupena iz Novega mesta. Pionirski odred Vzgojnega zavoda Frana Milčinskega iz Smlednika, odred osnovne šole Edvarda Kardelja ter pionirski šolski zadrugi Čriček iz Bizeljskega in Stanko Gobec iz Ponikve. Vsi so med tistimi, ki so v zadnjem letu dosegli najboljše uspehe pri delu z mladimi in za mlade. KRISTL VALTL OSNOVNA ŠOLA IVAN CANKAR VRHNIKA Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE IVAN CANKAR VRHNIKA razpisuje dela in naloge — DVEH POMOČNIKOV RAVNATELJA OSNOVNE ŠOLE za štiri leta. Pogoji: — kandidata morata izpolnjevati poleg pogojev iz 511. člena ZZD tudi pogoje iz Zakona o osnovni šoli (89., 95. člen). — Izpolnjevati morata pogoje iz DD o kadrovski politiki občine Vrhnika. — Imeti morata najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgojno-izohraže-valnem delu. Dokazila o izpolnjevanju pogojev pošljite na osnovno šolo Ivan Cankar Vrhnika, Tržaška c. 13 z oznako na ovojnici (za komisijo) v 8 dneh po objavi razpisa. Izbira bo opravljena v 15 dneh po poteku razpisnega roka. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v osmih dneh po opravljeni izbiri. Svet GLASBENE ŠOLE VRHNIKA razpisuje prosta dela in naloge — RAVNATELJA za štiriletno mandatno obdobje. Kandidati morajo izpolnjevati pogoje, določene s 511. členom Zakona o združenem delu in imeti: LITIJA Sto let knjižničarstva Kulturni delavci v Litiji so pripravili letos praznovanje dveh stoletnic; spomladi je slavil visok jubilej pevski zbor Lipa. Pri njegovem praznovanju so sodelovali vsi otroški in mladinski zbori v občini. V mesecu knjige, od 15. oktobra do 15. novembra, pa je praznovala litijska knjižnica, saj mineva sto let, odkar je litijski notar Luka Svetec ustanovil v tem zasavskem mestecu Slovensko bralno društvo. Tudi tokrat so šolarji množično sodelovali. Že v septembru so risali in pisali na temo Knjiga, knjižnica, branje, kulturna dediščina. Na literarnem srečanju mladih, ki je potekalo v avli občinske skupščine — v njej so tudi razstavili risbe in spise — so najprej podelili nagrade trinajstim mladim likovnikom in literatom iz Litije, Šmartna, Gabrovke in Vač. Nato so predstavili šest mladih pesnikov in pisateljev z vseh treh matičnih šol v občini, za glasbene točke pa so poskrbeli kitaristi šmarske osemletke in njihov vodja Drago Zajc. Posebno doživetje za šolarje je bilo njihovo srečanje s pisatelji kmečkih povesti, ki sodelujejo pri knjižni zbirki ČZP Kmečki glas. Joži Munih Petrič, Magda Stražišar ter Zlata in Jože Vola- LJUBLJANA rič so obiskali učence y Litiji, Minka Krvina in Janez Švajncer njihove vrstnike v Šmartnem, Anica Zidar je bila na Dolah, Edi Šelhaus pa v Gabrovki. Literarne ure so potekale v prijetnem ozračju in vsi so se razšli z željo, da bi se čez leto dni spet srečali. Osnovnošolci so sodelovali še na dveh prireditvah ob stoletnici čitalništva v Litiji; ob odprtju likovnih del Zlate in Jožeta Volarič iz Kranja so se predstavile flavtistke litijske glasbene šole pod vodstvom Jožeta Dobravca, na sklepnem literarnem 'večeru, kjer so nastopili Karel Leskovec, Jože Štok, Danica Ribičič, Jože Šmit in Ivo Zorman, pa sta zapela več narodnih in umetnih pesmi pevski oktet in tercet litijske osnovne šole (vodi ju Darinka Slimšek). Litijska knjižnica opravlja pomembno kulturno poslanstvo tudi med osnovnošolci. Njihovo članstvo v njej nezadržno raste, saj jim daje knjige za domače branje in bralno značko, ki jih šolske knjižnice nimajo dovolj, uresničuje pa tudi različne oblike dela z mladimi bralci, kot so vrtec na obisku, ure pravljic, pedagoške ure, razstave in literarni večeri. BORIS ŽUŽEK Ko učenci zamenjajo učitelje Dvajsetega novembra je bilo na Osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha v Ljubljani zelo živahno. Učitelje, delavce v administraciji, svetovalne delavce in delavce v kuhinji so za nekaj šolskih ur zamenjali učenci osmih razredov. Vse je potekalo po povsem uradni poti, zato smo ta dan poimenovali samoupravni dan. Predstavniki učencev osmih razredov so predstavljali svet šole in zato tudi izdali razpis del in nalog. Nanj se je bilo treba prijaviti v osmih dneh. učiteljice slovenščine pa so pomagale učencem pisati prijave. Potem se je sestala komisija za delovna razmerja. Tudi to so sestavljali učenci osmih razredov. Izmed kandidatov so izbrali tiste, ki so izpolnjevali vse pogoje razpisa. Za učitelje telovadbe je bil tako boj za razpisana mesta kar hud. Že nekaj dni pred samoupravnim dnem je šlo zares. Pripraviti se je bilo treba na delo. Učitelji so svetovali učencem in jih učili pisati priprave. Tako na samoupravni dan ni bilo nerešenih vprašanj. Učiteljice nižjih razredov so celo povedale. da so bili učenci bolj mirni kot takrat, ko jih poučujejo same. Učenci osmih razredov so razlagali, spraševali, utr- jevali snov, pri glasbenem pouku pa tudi zapeli z mlajšimi. Tajnica in delavke v računovodstvu so pridno tipkale in računale. Pedagoginja je uredila kotiček za poklicno usmerjanje, pomagala je pri delu s skupino otrok s posebnimi učnimi težavami, svojega sošolca, ki je poučeval fiziko. pa je prišla poslušat tudi v razred. Učenci so bili navdušeni. Radi bi imeli še več podobnih dni. Delo so opravili dobro, zato ni vzroka, da ne bi še kdaj stopili pred učence v vlogi učitelja. Mnogi, ki so zdaj učili na predmetni stopnji, bi si želeli učiti na razredni stopnji in obrnjeno. Učenci se lahko dogovorijo z učitelji. saj za mnoge učitelje to ni bilo nič novega — učence že dolgo ob posameznih temah vključujejo v pouk. Spodbujati bi morali, da starejši učenci pogosteje priskočijo na pomoč razrednim učiteljicam pri telesni in likovni vzgoji. To sodelovanje je posebno pomembno za tiste učence, ki bodo šolanje nadaljevali na pedagoških usmeritvah. Samoupravni dan smo končali s konferenco učiteljskega zbora učencev, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi tega dne. Njihova mnenja naj bodo vodilo pri oblikovanju samoupravnega dne naslednje leto. BARBARA HANUŠ 40-letnica obnovitve slovenskega šolstva v Istri Letos praznuje Primorska poleg 40-letnice osvoboditve in priključitve k Jugoslaviji tudi 40-ietnico obnovitve slovenske šole, ki jo je odpravila fašistična zakonodaja leta 1923. Odbor za proslavitev te obletnice je pripravil sklepno prireditev, ki bo v petek, 13. decembra 1985 v Kopru z naslednjim programom: ob 10. uri— odkritje spominske plošče Lucijanu Janežu, prvemu in zaslužnemu ravnatelju učiteljišča v Kopru ob 11. uri— odprtje razstave in predstavitev zbornika o razvoju slovenske šole v Istri (v osrednji knjižnici) ob 14.30 — odkritje spominske plošče obnoviteljem slovenske šole v Istri (poslopje občine) ob 15. uri— slavnostna akademija in podelitev priznanj pionirjem obnove slovenskega šolstva (v kino dvorani) ob 17.30 — družabno srečanje pedagoških delavcev (novi luški dom) Odbor za proslavitev vabi vse osnovnošolske in srednješolske učitelje, ki so delovali v teh krajih in maturante učiteljišča, gimnazije, pomorske in kmetijske šole ter drugih šol na Obali, da se udeležijo prireditev in srečanja. BREŽICE Dan delavcev v vzgoji in izobraževanju »Človek ne more živeti brez radostnega pričakovanja jutrišnjega dne.« — Ta Makarenkova misel je bila moto dneva prosvetnih delavcev občine Brežice. Prvi del dneva je obogatil Učiteljski pevski zbor Emil Adamič. Nastopil je pred polno dvorano doma JLA v Brežicah. Hvaležni smo stanovskim tovarišem in tovarišicam za prijeten pevski užitek. Srečanje je popestrila z nadvse zanimivo temo — z razmišljanjem o slovenščini v javnosti — prof. dr. Breda Pogorelec. Osrednji del praznovanja je bil namenjen jubilantom, ki že 20, 30 let vztrajajo v prosvetnih vrstah. Proslavljanje smo končati s tovariškim srečanjem in tako za nekaj trenutkov pozabili na težave in skrbi. Srečanja prosvetnih delavcev v občini Brežice ni bilo že netenj let. Menili smo, da tak dan delavcem prosvetarjem veliko pomeni, zato je bil z nekaj truda tudi pripravljen. Ob tej priložnosti se posebej zahvaljujemo vsem, ki so kakor koli pomagali pri pripravi srečanja. Za občinski odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti STANKA PUCKO, predsednic1 Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE JOSIP BROZ TITO DOMŽALE razpisuje dela in naloge — UČITELJA TEHNIČNE VZGOJE IN MATEMATIKE ali TEHNIČNE VZGOJE IN FIZIKE, za določen čas (od 1.2. do 30. 6. 1986), nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu. Kandidati morajo izpolnjevati pogoje, predpisane z Zakonom o osnovni šoli. Prijave z dokazili o strokovni usposobljenosti naj pošljejo v 15 dneh po objavi razpisa tajništvu šole. k Ul Sl P' g; sl V| la lj sl n, d. P K jf b S( C k Ji tl 0 n b t S ii < g J Š t; S II t s š 1 2 t S 5 c 1 c ( 1 I r ; i ( i ( I s i 1 ( I ( 1 i t t — višjo ali visoko izobrazbo ustrezne glasbene smeri — 5 let pedagoške prakse in opravljen strokovni izpit — s svojo poklicno in samoupravno dejavnostjo uveljavljati humane medčloveške odnose in socialistično samoupravljanje — izpolnjevati merila po Družbenem dogovoru o oblikovanju in izvajanju kadrovske politike v občini Vrhnika. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v zaprtih ovojnicah z oznako »Za razpisno komisijo« v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Glasbena šola Vrhnika, Tržaška 21, 61360 Vrhnika. O izidu razpisa bodo obveščeni v 30 dneh po končani izbiri. OSNOVNA ŠOLA OSKAR KOVAČIČ LJUBLJANA, Dolenjska cesta 20 razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA RAZREDNEGA POUKA, PRU ali U, za določen čas (od 27. L do 8. 7. 1986), poskusno delo tri mesece — UČITELJA SLOVENSKEGA IN SRBOHRVAŠKEGA JEZIKA, PRU ali P, za določen čas (od 27. L do 8. 7. 1986), poskusno delo tri mesece — UČITELJA GOSPODINJSTVA — VODJA ŠOLSKE PREHRANE, PRU ali P, za nedoločen čas, poskusno delo tri mesece in objavlja dela in naloge — SNAŽILKE, za določen čas (do 30. 6. 1986), poskusno delo en mesec, nastop dela po dogovoru. Šola sprejema prijave 8 dni po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 15 dneh po končanem zbiranju prijav. Natečaj za sprejem v vojaške srednje šole v letu 1986 ZVEZNI SEKRETARIAT ZA UUDSKO OBRAMBO je razpisal natečaj za sprejem učencev in gojencev vojaških srednjih šol v letu 1986, ki je bil objavljen v časopisih Delo in Večer. V katere vojaške srednje šole se lahko prij avijo učenci osmih razredov osnovnih šol ali učenci šol srednjega usmerjenega izobraževanja? — Letalska splošna srednja vojaška šola Maršal Tito v Mostarju (samo v I. letnik) — Splošna srednja vojaška šola Bratstvo-enotnost v Beogradu — Splošna srednja vojaška šola Ivo Lola Ribar v Zagrebu — Splošna srednja vojaška šola Franc Rozman-Stane v Ljubljani (samo za kandidate z območja Slovenije). V naštete šole se je mogoče vpisati v 1., 2. in 3. razred. V ti dve šoli vspiujejo samo v 3. razred. Na vojaške srednje šole se lahko vpišejo fantje državljani SFRJ, kil* polnjujejo tele pogoje: a) Splošni pogoji: — da so zdravi in sposobni, kar bo ugotovila pristojna vojaška zdra' niška komisija; — da niso bili sodno kaznovani in da niso v kazenskem postopk1 — da imajo soglasje staršev — skrbnikov. b) Posebni pogoji: Poleg najmanj dobrega splošnega učnega uspeha v poprejšnjem šol’ nju: — kandidati za 1. razred, da so rojeni leta 1970 ali kasneje; — kandidati za 2. razred, da so rojeni leta 1969 ali kasneje; — kandidati za 3. razred, da so rojeni leta 1968 ali kasneje. — Srednja vojaška šola kopenske vojske v Sarajevu — Tehniška srednja vojaška šola kopenske vojske v Zagrebu — Srednja vojaška šola vojnega letalstva in protizračne obrambe v Rajlovcu — Mornariška tehniška srednja vojaška šola v Splitu — Intendantska srednja vojaška šola v Sarajevu — Glasbena Srednja vojaška šola v Beogradu — Sanitetna srednja vojaška šola v Novem Sadu. V te šole se vpisujejo v 1. in 3. razred. — Tehniška šola vojaških usmeritev v Zagrebu — Šola za strokovne delavce v letalskotehniških poklicih v Rajlovcu. Dekleta se lahko vpišejo le v tretji razred šole za strokovne delavec letalsko-tehniških poklicih v Rajlovcu pri Sarajevu za naslednje pl klice: letalski elektromehanik, letalski mehanik za instrumente, let» ski radio mehanik, mehanik za radarsko-računalniško opremo, guJ1 plastičar, letalski tapetnik, optik, laborant za pogonska goriva inf’ diomehanik za zemeljsko radionavigacijsko opremo. Razpis je odprt do konca marca 1986. Kandidati dobe podrobne? pojasnila v zvezi s šolanjem, pravicami in obveznostmi učencev inf jencev vojaških šol, vojaškim poklicem in načinom prijave za vojaš*5 šolo pri občinskem upravnem organu za ljudsko obrambo v obči1* kjer stalno prebivajo. Niko Slapar Na pokopališču v Kranju smo ^ 14. avgusta letos poslovili od Stelja upokojenca Nikolaja kaparja. Njegova življenjska Pot, ki jo je prehodil, in delo, ki §'i je opravil, sta bila značilna za sWenskega učitelja predvojnih, v°jnih in povojnih let. Rodil se je v številni revni de-avski družini in maturiral na Nbljanskem učiteljišču v šol-Jkem letu 1932/33. To je bil čas 'O je bila brezposelnost učiteljev aajvečja. Kdor je imel srečo in je Pobil učiteljsko službo, so ga za-Poslili iz »bednostnega sklada«. I^iko Slapar je imel to srečo: delo [e dobil na osnovni šoli v Ga-Perku v Poljanski dolini. Od tam ga premestili v Studenec na dolenjskem in nato v Smlednik, kjer je 6. aprila dočakal napad na Ngoslavijo. Potem se je začela frnova pot. V Smledniku so Nemci najprej odstavili slovenskega župana in njegovo mesto postavili ^emca, vaškega graščaka — barona. Ta pa je najprej odstavil Slaparja kot šolskega upravitelja 5 njegovo ženo Ivo — učiteljico. Cez nekaj dni so prišli po njiju gestapovci in ju odpeljali v {kfanj, naslednji dan pa v šentvi-sko gimnazijo, tam je bilo zbirno taborišče, znano po gestapovcem poniževanju, zasmehova-nju in zmerjanju slovenskih izobražencev, določenih za izgnanko v Srbijo. „ Potem so ju poslali v Srbijo, v solo Veliko Orašje. Tam so naše ‘iudi že čakali bratje Srbi z vo-^vi in jih razvozili po svojih domovih. Zanje so skrbeli kot za 5yojce. Nika Slaparja in njegovo 2eno je sprejela številna družina Starnboličevih. Tako se je °sebno seznanil s Petrom Stamboličem, ki je že organiziral °dpor na območju Markovca. Takrat so padle že prve žrtve. 9dpor proti Nemcem je bil čedalje močnejši, pa tudi življenje Priseljencev je bilo v vedno hujši ^varnosti. Sčasoma so si Slovenci s povezami, ki so jih imeli z Ljublja-N°, preskrbeli potrebne informa-c!je in listine in odšli »v nezna-no«. Niko Slapar je rad pripovedoval, da so jim dali Srbi vse potrebno za pot, pa tudi veliko s°lza je bilo. Pot prek Bosne in Nstaške Hrvaške je bila naporna 'n nevarna. Pri Bubnjarcih in Netliki jč bilo treba še čez zad-njo oviro, čez reko Kolpo. Po vrnitvi v Ljubljano se je bdko Slapar zaposlil v skladišču Cementa, kasneje pa na mestnem Prehranjevalnem uradu v oddelku za razdeljevanje živil. Pravico do nakaznic so imeli Santo tisti, ki so bili prijavljeni. V Ljubljani pa je živelo veliko neprijavljenih, predvsem ilegalcev, yeliko otrok partizanskih mater >u aktivistov. Za vse te je bilo treba priskrbeti nakaznice. Pri tem delu je sodeloval tudi Niko kot aktivist Osvobodilne fronte. Po kapitulaciji Italije se je zaposlil pri razdeljevanju drv in tobačnih kart. Kot aktivist je dobil nalogo, da mora oboje priskrbeti tudi ilegalcem. Po kapitulaciji Nemčije si je najbolj želel nazaj v Smlednik. Prebivalci so ga navdušeno sprejeli in izvolili za predsednika krajevnega odbora Osvobodilne fronte. Dopoldne je vodil šolo, popoldne pa krajevni urad. Potem je prišel službovat v poklicno čevljarsko šolo v Žiri. Od tam je bil premeščen za dalj časa na osnovno šolo v Trebiji, ki jo je bilo treba najprej obnoviti. Naslednja postaja so bile Cerklje na Gorenjskem in končna Kranj, kamor je bil premeščen za pomočnika ravnatelja vajenske šole. Niko Slapar je bil izredno nadarjen gledališki igralec, pevec in deklamator. Te nadarjenosti so se pri njem kazale vse življenje. Kamorkoli je prišel, so oživele igralske skupine; prirejal je igre za otroke in odrasle, doma in na gostovanjih; ustanavljal je pevske zbore in prirejal številne koncerte. Dohodek od vstopnine je bil namenjen za obnovo šole. V Kranju so ustanovili učiteljski pevski zbor »Stane Žagar«. Niko Slapar je bil njegov ustanovni predsednik. Zbor je organiziral leta 1959 obisk v Srbijo,, kamor so bili Slovenci med vojno izgnani. Največji koncert je bil v Velikem Orašju, poslušalo ga je več kot tisoč ljudi. Prisrčno jih je sprejel Peter Stambolič, narodni heroj. Za spomin so mu poklonili umetniško sliko Begunje in Draga, delo akademskega slikarja Batiste. Naslednje leto so jim vrnili obisk Markovčani in tako poglobili prijateljske stike. Niko Slapar je namenjal veliko pozornosti tudi vajencem. Zanje je v Cerkljah ustanovil vajensko šolo raznih strok z geslom: Vsak mladinec se mora izučiti vsaj enega poklica. Prirejali so tudi gospodinjske tečaje, ki jih je vodila njegova žena. Ža uspešno delo so prejeli od okrajnega ljudskega odbora v Kranju lepa priznanja. Niko Slapar je bil tudi izredno dober recitator. Pesmi je pogosto nosil s seboj. Gledališču se ni odrekel do konca. Nadaljeval je z nastopi »monodrame« ali z »gledališčem enega«. Talijin hram je nosil v sebi. Znal je navezovati stike s preprostimi ljudmi. Zanje je imel vedno dobro besedo, nasvet ali tolažbo, čeprav je tudi njegova umetniška, nemirna duša po težko prehojeni poti slovenskega učitelja nosila svoje breme. Bil je res pravi ljudski učitelj, zato so se prišli poslovit od njega iz vseh krajev, kjer je učil in vzgajal. VOJKO JAGODIČ i' J l: ! a! n p S # Vabilo Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za~krvodajalstvo. DECEMBER 1985 KRŠKO 10., 11 KOČEVJE 12.j 13. Ljubljana Bežigrad 16. Lendava 17., 18. Ljubljana center 19 ŽALEC 20. Ljubljana vič-rudnik 23. Ljubljana moste-polje 24. POSTOJNA 26., 27 Ljubljana šiška 30. SELNICA OB DRAVI 5. STARŠE 6. hoče 13. Rače 26. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE Franc Žužek Na osnovni šoli Prežihov Vo-ranc v Mariboru smo ostali brez našega široko razgledanega in izobraženega dobrega učitelja, sodelavca in prijatelja-profe-sorja Franca Žužka. Rodil se je leta 1935 slovenskim staršem v Kikindi; kasneje se je družina preselila v Maribor, kjer je Franc Žužek obiskoval klasično gimnazijo in se začel učiti prvih štirih tujih jezikov. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je nato nadaljeval in tudi končal študij latinščine in grščine ter si pridobil naslov diplomiranega filozofa. Jeziki so ga prevzeli, zato je individualnemu študiju le-teh namenil vse svoje prekratko življenje in se razvil v pravega poliglota. Pa ne samo jeziki, znal jih je kar šestnajst — zanimala so ga vsa področja znanosti. Na njegovi mizi je bilo zmeraj veliko knjig in časopisov. Velikokrat smo se v zadregi zatekli k njemu in vselej je znal odgovoriti na naša vprašanja. Bil je pravi »živi leksikon« znanja. Svoje poklicno delo je začel na osnovni šoli, čeprav smo kolegi menili, da bi ga, z njegovim temeljitim in širokim znanjem, kje drugje še bolj potrebovali.'Sam pa je dejal, da najraje dela z otroki. In res jim je podaril več kot dvajset let svojega plodnega življenja in dela. Ob poučevanju angleškega , jezika jim je razdajal tudi svoje veliko srce humanista in idealista. Ure in ure je ostajal po pouku z njimi, jim dodatno razlagal zakonitosti angleščine, jih učil esperanto, vodil klub OZN in jih znal pritegniti še v druge najrazličnejše dejavnosti. Okrog tovariša Žužka je bilo zmeraj veliko otrok. Zelo ga bomo pogrešali tudi njegovi sodelavci. V osnovni organizaciji sindikata je bil izredno dejaven član izvršnega odbora, v osnovni organizaciji Zveze komunistov pa je vodil pravo malo politično šolo. Predvsem pa ga bomo pogrešali kot izredno plemenitega in skromnega, znanja in omike bogatega človeka. Tudi Delavska univerza v Mariboru, kjer je vodil tečaje tujih jezikov, je ostala brez sposobnega učitelja in sodelavca. Številni Mariborčani, ki so ga poznali, z nami vred ne morejo doumeti, da je smrt tako hitro ugrabila tega učenega in plemenitega moža. Življenje mu ni izpolnilo vseh upov in želja, kljub temu pa je optimistično gledal v prihodnost. Bil je izobraženec v pravem pomenu besede. Praznino, ki je ostala za njim, nam bodo pomagali blažiti njegovi vzvišeni cilji življenja, s katerimi se je zapisal v naših in otroških srcih v trajen spomin. V imenu kolegov IRMA ČERNE Ivan Velišček Odšel je jeseni, ko je končal svoje veliko delo, ko je dal številnim rodovom otrok po raznih krajih plemenite temelje za razvoj njihove osebnosti. Rodil se je v Gorici, v zavedni slovenski družini. Prvo učiteljsko službo je nastopil v Lomu nad Kanalom. Prav takrat so fašisti zahtevali, da je treba izročiti vse slovenske knjige. Velišček jih je razdelil med ljudi, oblastem pa sporočil, da je šola revna in da nima knjižnice. Italijani so ga prestavili v Castelnuovo v Piemont, ker niso dopustili, da bi bili slovenski učitelji med slovenskimi otroki. 1930 je odšel v Jugoslavijo in učil v Reki pri Hočah ter v Koreni v Slovenskih goricah. Tam ga je zajela vojna, izselili so ga v Bosno, po osvoboditvi se je vrnil v Koreno. Osvobojena Primorska je zahtevala učitelje in Velišček je postal okrajni šolski nadzornik v Grgarju. Ko je tam opravil svojo dolžnost, se je vrnil v Koreno, k družini in številnim šolarjem. Njegovo zadnje delovno mesto pred upokojitvijo je bila Stična. Ivan Velišček ni bil samo učitelj in upravitelj, temveč tudi plemenit pedagoški ustvarjalec in družbeni delavec. Že od malega je okušal vse tegobe narod- nega zatiranja, zato se je proti njemu bojeval in v tem boju vzgajal rodove svojih učencev in okolje, kjer je deloval. Ko so fašisti po Primorski metali iz stanovanj vse, kar je spominjalo na slovenstvo, so v njihovi hiši opazili Gregorčičevo sliko. Vprašali so, kdo je na sliki, a Velišček jim je odgovoril, da je to njihov sorodnik, in slika je ostala. Zmeraj ko je učil, in karkoli je učil, je našel zgled, s katerim je svojim učencem znal vcepljati in utrjevati ljubezen do domovine in hrepenenje po svobodi. Njegova beseda je nenehno spodbujala k ustvarjalnemu delu. Hotel je dati mladim vse, kar je v ljudeh najboljše. Tistim, ki so imeli pri učenju težave, je namenjal še posebno skrb. Predvsem pa je s svojim delom in osebnim življenjem dajal svojim učencem, kolegom in širšemu okolju oseben zgled, kakšen naj bo plemenit in ustvarjalen človek. Bil je med ustanovitelji kmetijske zadruge v Koreni in dolgo njen tajnik, pa tudi mentor kulturnega življenja na šoli in med vaško mladino. Napisal je dve socialni igri: Zgodbo sirote Anice in Rožico. Skratka, bil je pravi učitelj in dober človek. VERA VOŠNJAK Zdravko Omerza Na ljubljanskem pokopališču smo se te dni poslovili od zaslužnega defektologa Zdravka Omerze, predmetnega učitelja slušno in govorno prizadetih otrok, pisca strokovnih knjig in predavatelja logopedije na defektološkem oddelku Pedagoške akademije v Ljubljani. Zdravko Omerza je bil odličen strokovnjak, praktičen fonetik, nadaljevalec tradicije najstarejših delavcev na tem področju v Sloveniji; bil pa je tudi dober prvi tenorist in član Učiteljskega pevskega zbora. Rodil se je leta 1902 v Krškem. Odločil se je za študij surdopedagogike, hospitiral v Zavodu za gluhoneme otroke v Ljubljani in opravil strokovni izpit. Praktično delo in neprestano spopolnjevanje sta ga kmalu uvrstila med izvrstne poznavalce fonetike; to je spretno uporabljal pri učenju glasovnega govora svojih učencev v zavodu, kmalu pa tudi vseh, ki so prihajali v logopedski oddelek zavoda, da bi jim odpravili različne govorne motnje. Sodeloval je pri učbeniku BERILO V SLIKAH (leta 1955), namenjenem gluhim otrokom, in ko je ta pošel, je sam pripravil razširjeno izdajo berila leta 1970. Strokovna spoznanja o tem, kako čimbolj pomagati slušno prizadetim otrokom in odraslim, so se v svetu naglo širila. Ko je zavod dobil leta 1954 prvi av-clipmeter, se je Omerza lotil ugotavljanja izgube sluha pri vseh učencih. Spoznali smo, da je popolnoma gluhih veliko manj kot naglušnih. Temu ustrezno je bilo treba spopolnjevati tudi metode razvijanja govora. Zavod se je preimenoval v Zavod za slušno prizadete. Da bi se pedagoški zbor čim bolje spoznal z delom za slušno prizadete, so Zdravka Omerzo poslali na študijsko potovanje v Ameriko. Tudi tam se je uveljavila njegova praktična narava. Povezal se je s članicami Društva progresivnih Slovenk in s pevskimi zbori ameriških Slovencev. Radi so mu pomagali pri nabavi prve. Vida Brest Z žalostjo smo se poslovili od naše pesnice, pisateljice in učiteljice Vide Brest. Za naše najmlajše je pisala od srca kot malokdo. Premogla je čustveno pretanjenost in barvitost, ki ju je od-svitala vsa njena izpovednost, pripovedovanje o lastnem in našem svetu, njihovih vrednotah in šibkostih, ki je bilo otrokom vselej v spodbudo za razmišljanje o svetu in sebi, za pravo čutenje in čustvovanje pri oblikovanju novih vrednot za lastno rabo in za vse ljudi; da bi ustvarjali svet, ki bo bolj vpet med ljudi in bo udejanjal blaginjo za vse, predvsem pa žlahtil človekov notranji in miselni svet. Zmogla je zapisati svetlobo, ki je nastajala kljub težkim vojnim časom, svetlobo, ki jo je izžareval osvobodilni boj .takratnim rodovom otrok, da niso klonili ob brutalnosti vojne vihre in se znali mo-ralno-etično dvigniti nad zlo, ki ga je zanesel med nas okupator, da so se želeli preskušati v vsakdanjiku osvobodilnega boja slovenskega človeka, boja, ki je bil tudi velika preskušnja za ves slovenski narod. Majda Peterlinova, naša Vida Brest, je zrasla v družini malega kmeta. Zrasla je ob krivicah, ki so malega kmeta pestile vsak dan, in ob sanjah, ki jih je le-ta gojil, da bo nekoč tudi zanj boljše. Ta kmečki svet je bil izhodišče za vse njeno mladostno zorenje in odločanje, tudi takrat, ko se je s srcem oprijela klica O F že v’ letu 1941 in maja 1943 odločno odšla v partizansko vojsko. Bila je ena izmed najbolj zagnanih prijateljev otrok, mladih, prav zaradi bolečih brazgotin, ki jih je zapustilo njeno otroštvo. Ustvarjala je pesmi za mladi rod. Pesmi i tistimi čarobnimi verzi, ki nam toliko povedo že s samim zvenom, kaj šele z duhom njenega izpovedovanja, ki leta in leta že žlahtijo notranji in miselni svet rastočih rodov otrok. Ob tem izpovedovanju pa ni ostala samo pesnica razodetih radosti, stisk in sanj marsikaterega otroštva, veselih in žalostnih usod otrok in časov NOB, po vojni pa tudi današnjega dne naše revolucije. Vselej je bila tudi učiteljica, takšna, ki je rada sedela skupaj z otroki v šolske klopi, se z njimi vneto pomenkovala kot enak z enakimi in hkrati radovedno tipala za njihovimi skrivnimi občutji, za vsem, kar je človeško in prepotrebne slušno-ojačevalne naprave za slovenske slušno prizadete otroke z mikrofoni, slušalkami, magnetofonom itd. razvijati govora brez ustreznil aparatov. Ustanovljen je bil av diopedagoški oddelek, Zdravke Omerza pa se je ponovno specia liziral za logopedsko teorijo ir prakso; za starše in vzgojitelje slušno prizadetih otrok je pri pravil knjižici NAGLUSN OTROK IN PREDŠOLSK GLUHI OTROK. Predvsem pa se je posvetil logopediji. Napisal je LOGOPEDIJO (DZS, 1959) in UPORABNO FONETIKO (DZS, 1970) — knjigi, ki sta v slovenski defektologiji izredno pomembni. Ob 85-letnici Zavoda za korekcijo sluha in govora je dobil bronasto plaketo in priznanje za dolgoletno, vestno in požrtvovalno delo. Za svoje uspešno praktično in znanstveno delo je prejel Zdravko Omerza najvišja priznanja, izvoljen pa je bil tudi za predavatelja na Pedagoški akademiji v Ljubljani. E. U. na videz skrito očem. Iskala je tisto vrednoto, ki nastaja ob skupnem tovariševanju in spodbuja iskreno prijateljsko kramljanje, modrovanje o velikih in majhnih stvareh, ki zanimajo mladi rod, in ustvarja priložnost, da se bolje spoznamo med seboj, da se okrepi samozavedanje mladih rodov za skupno ustvarjanje s starejšimi rodovi. Takšno pot in zanimanje je ubirala Vida Brest, da bi mlajši rod zaslutil, kako koristna je tudi njegova rast za skupno dobro. Tudi časnikarsko pero je držala vedno v roki, da je zapisala potopis ali zgodbe, ki so nastajali ob njenem križarjenju po našem lepem slovenskem svetu. Zapise s priložnostnih srečanj pionirjev ali borcev najdemo v pionirskih listih ali mapah posameznih partizanskih enot. Smisel za pisanje in pesnjenje ji je bilo položen tako rekoč v zibko. In nič koliko muk jo je to stalo v takratnem trdem kmečkem življenju, kjer je imelo veljavo le trdo delo. Kljub temu se ni odrekla pisanju. Kot šestnajstletno dekle je naskrivaj spesnila pesem Partizani in jo poslala po bratu gubčevcem, ki smo je bili zelo veseli. V njej smo začutili poetično Žlahtnost sporočila in odkrili dar njene narave za pesnikovanje. Objavili smo jo v našem mladinskem časopisu Mladi tovariš, v tretji številki, ki je izšla junija 1943. To je bila njena prva objavljena pesem; zelo ponosna je bila nanjo, saj ji je odprla možnost, da pesnikuje vsem domačim na očeh. Ko je kmalu zatem prišla v partizansko vojsko, jo je njena pesniška struna, ki je tako lepo in vizionarsko zvenela v trdem partizanskem boju, privedla med partizanske kulturnike. In kot kulturnica je živo in zavzeto razodevala ljudem osvobodilni boj. Kot članico propagandne komisije Glavnega štaba jo je pot vodila na Primorsko, kjer se je srečala s Francetom Bevkom in obogatila svoj pesniški svet z novimi obzorji izpovedovanja, zlasti za mladi rod. Prišla je tudi med koroške partizane, borce Žile, Roža in Podjune. Na Koroško je prišla spomladi 1945 in z vsem mladostnim žarom se je oprijela boja koroških Slovencev za osvoboditev izpod nacizma in trpljenja, za združitev Z matičnim narodom s ciljem, kisi ga je zapisala v program tudi OF slovenskega naroda. Te neuresničene želje so ostale vedno tudi njena bolečina. Vsepovsod se je zavzemala za čvrstitev narodovih vezi s koroškimi Slovenci onstran Karavank v novih razmerah njihovega in našega bivanja in ude-janja. Takšna je bila naša Vida Brest, ki je z malimi ustvarjala tisto veliko, za kar delamo vsi skupaj, da bi se našemu narodu, narodom in narodnostim Jugoslavije bolje godilo. Skromna je bila, v srcu čista, jasna pri ubesedovanju misli in nadvse blaga, čeprav jo je Življenjski vsakdanjik tako pestil in izmučil. Neozdravljiva bolezen jo je dokončno strla. Njena pisana beseda bo ostala za vselej z nami in tako tudi njena podoba, podoba dekleta in žene Vide Brest, ki je zrasla med nami iz preprostega kmečkega dekleta v človeka, ki je živel in ustvarjal za mladino. Vida Brest bo ostala v naših srcih in srcih novih rodov bojevnica za pravičnejši svet, pesnica mladih in simbol tovarištva iz najtežjih dni naše zgodovine. OLGA VIPOTNIK kot niK' (Oli d°sle*' ZaN- Kert6 • e“°Te "ŠS^0„s. u«. e- ai:9MAns^raZ^kuZpP^raTaietni^ parlnerjem ' SeRVll, v tfC.0-^ki 326.762 Informaciji avtotehna TOZD NOVA. Titova 36. Ljubljana (061) 320-589 PRI ZALOŽBI SLOVENSKE IZDAJE KOMUNISTA IN DRŽAVN. ZALOŽBI SLOVENIJE BO V JANUARJU 1986 IZŠLA Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije Avtorji so si prizadevali prikazati temeljne zgodovinske tokove in procese, pomembne za razvoj jugoslovanskega komunističnega gibanja oziroma najpomembnejše zgodovinske dogodke, ki ponazarjajo te procese, prizadevali so si pojasniti njihovo bistvo in utemeljenost. Iz predgovora Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije dosledno kritično in objektivno prikazuje uspehe v revolucionarnem boju jugoslovanskih komunistov ter njihovo iskanje najustreznejših programskih rešitev in strateških ter taktičnih usmeritev. Tako osvetljuje prelomni del zgodovine jugoslovanskih narodov in narodnosti terpojasnjuje te zgodovinske procese v povezavi z bojem za socializem, samoupravno in neuvrščeno Jugoslavijo. Delo podaja strnjen pregled nastanka in razvoja delavskega razreda in revolucionarnega delavskega gibanja ter njunih sindikalnih in političnih organizacij v južnoslovanskih deželah do ustanovitve Jugoslavije.in enotne revolucionarne partije. Obravnava in pojasnjuje revolucionarno dejavnost KPJ v letih iped obema svetovnima vojnama, v narodnoosvobodilnem boju in socialistični revoluciji. Z zgodovinskimi metodami pa prikazuje tudi razvoj socialistične graditve, samoupravljanja in neuvrščene politike SFRJ. Delo Zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije je nastalo na pobudo predsedstva CK ZKJ, ki je že leta 1975 predlagalo ustanovitev komisije za zgodovino ZKJ. Ta je kmalu pritegnila k delu ugledne jugoslovanske znanstvene delavce iz vseh republik, pokrajin in JLA. V demokratičnem, odkritem, strpnem, argumentiranem znanstvenem dialogu, z upoštevanjem strokovne pristojnosti in znanstvenih meril, je tako nastal eden izmed redkih velikih jugoslovanskih projektov na področju družbenih ved. Marca 1985 so člani ured-, niškega odbora za Zgodovino Zveze komunistov Jugoslavije, potem ko so obravnavali pripombe in predloge več kot 250 jugoslovanskih znanstvenih in družbenopolitičnih delavcev, sprejeli besedila dr. Janka Pleterskega, dr. Danila Keciča, dr. Mi-roljuba Vasiča, dr. Pera Damjanoviča, Fabijana Trga, Pere Morače, dr. Branka Petranoviča, dr. Dušana Bi-landžiča, dr. Stanislava Stojanoviča in več kot petdesetih avtorjev — sodelavcev, ki na več kot 500 straneh obravnavajo Zgodovino Zveze komunistov Jugoslavije od 1919, do 1980. leta. Kakšna je vsebina Zgodovine ZKJ? I. Delavska gibanja v jugoslovanskih deželah do nastanka enotno re- volucionarne partije II. Jugoslovansko komunistično gibanje v pripravah na revolucijo (1919—1941) 1. Ustanovitev in vzpon KPJ (1919—1921) 2. V iskanju nove strategije revolucije (1921—1928) 3. Boj proti monarhistični diktaturi (1928—1934) 4. Snovanje protifašistične ljudske fronte (1935—1941) III. Narodnoosvobodilna vojna in revolucionarna zamenjava oblasti (1941—1945) 1. Pripravljanje in začetek narodnoosvobodilnega boja (leto 1941) 2. Boj za utrditev in razširitev narodnoosvobodilnega gibanja (leto 1942) 3. Prelomne zmage revolucije (leto 1943) 4. Nova Jugoslavija v sklepnem obdobju vojne (1944—1945) IV. Obdobje socialistične revolucije (1945—1980) 1. Sistem revolucionarne demokracije in njegova nasprotja (1945—1948) 2. Obramba neodvisnosti in odpor hegemonizma (1948—1952) 3. Delavsko samoupravljanje in nova vloga partije (1050—1952) 4. Razvoj družbenega samoupravljanja in boj za enakopravne mednarodne odnose (1953—1964) 5. Gospodarski in politični sistem socialističnega samoupravljanja (1964—1980) Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije ni namenjena samo članom ZKJ, temveč vsem delovnim ljudem naše države kot pripomoček pri njihovem idejnopolitičnem izobraževanju in za globlje razumevanje povezanosti revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov ter socialistične revolucije, pa tudi za boljše dojemanje prave vrednosti številnih zgodovinskih zapisov, ki pogosto polemično, na različne načine pričajo o bistvenih dogodkih naše novejše zgodovine. Zgodovino Zveze komunistov Jugoslavije izdajata v slovenščini za- • ložba slovenske izdaje Komunista in Državna založba Slovenije, izšla pa je že v srbohrvaškem (cirilica) oziroma hrvaškosrbskem (latinica) jeziku, pa v makedonščini, albanščini in madžarščini. Prednaročniška cena za Zgodovino Zveze komunistov Jugoslavije (knjiga bo izšla v trdi vezavi v fo<’ matu 17x24cm) je 1.200 dinarje' prednaročilo pa velja do 20. decet11 bra 1985. V redni prodaji bo knjig® stala 1.800 dinarjev. Knjigo naročite na naslov: munist, 61000 Ljubljana, Zamiko'1 3. Na podlagi sklepa sveta TOZD OSNOVNE ŠOLE NADE CILENŠEK, GRIŽE razpisuje razpisna komisija za imenovanje individualnega poslovodnega organa TOZD dela in naloge INDIVIDUALNEGA POSLOVODNEGA ORGANA TOZD OSNOVNE ŠOLE GRIŽE Kandidat za individualnega poslovodnega organa TOZD mora izpolnjevati splošne pogoje in imeti: — najmanj višjo izobrazbo pedagoške smeri — vsaj pet let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu — Organizacijske in strokovne sposobnosti za uresničevanje smotrov in nalog TOZD — in biti družbenopolitično aktiven. Delavec bo imenovan za 4 leta. Kandidati morajo priložiti prijavi dokazilo o izpolnjevanju razpisnih pogojev. Prijavite se v 15 dneh po objavi razpisa. Pisne vloge s potrebnimi dokazili pošljite na naslov: TOZD osnovna šola Nade Cilenšek, b. o., 63302 Griže, z oznako »za razpisno komisijo«. MENTORJI RAČUNALNIŠTVA, UČENCI! Tekmovanje za najboljši računalniški krožek NOVA — 64 ; OCENJEVALNA LISTA I. OBSEG DELA a) število udeležencev (1 točka za udeleženca, dodatna točka za udeleženko) . b) število opravljenih ur (1 točka za uro) .... II. KAKOVOST DELA a) letni program dela (1 točka) ..... Glede na zdajšnjo opremljenost šol z računalniško opremo je najprimernejša učno-vzgojna oblika dela interesna dejavnost. Da bi tako delo čim bolj zaživelo (količinsko in kakovostno), bomo skupaj z ZOTKS v tem šolskem letu izvedli prvo tekmovanje za najboljši računalniški krožek. To tekmovanje naj bi postalo tradicionalno. b) svoje glasilo (2 točki za številko) c) objavljeni prispevki v sredstvih javnega obveščanja (1 točka za članek — obvezno: delo z računalnikom Nova-64) za tekmovanje pa so tale: 1. Skupni zmagovalec je krožek, ki zbere največ točk po naslednjem ključu: najprej se ocenjujejo posamezne.panoge (obseg, kakovost in delovanje) in šele seštevek teh točk je tisto število točk, po katerem ke določa vrstni red. Na primer: KrožekN je dosegel naslednje uvrstitve: 3. rpesto obseg, 2. mesto kakovost, 4. mesto delovanje. Ker prinaša prvo mesto v posameznih panogah 10 točk, drugo mesto 9 točk, tretje mesto 8 točk itd., je izračun tak: 8 + 9 + 7 = 24 točk. 2. Da bi se tekmovanje za najboljši računalniški krožek čim bolj razširilo, se bodo zmagovalci evidentirali tudi po posameznih panogah (obseg, kakovost, delovanje). NAGRADE 7 Iv Skupni zmagovalec prejme popolno računalniško opremo (računalnik, tiskalnik, disketno enoto, vmesnik in igralno palico). Moštvi, ki sta se uvrstili na drugo in tretje mesto, prejmeta računalnik Nova 64. Zmagovalci posameznih panog prejmejo tudi po en računalnik Nova 64. Končno temovanje bo na srečanju Mladih tehnikov v Celju (Osnovna šolal, celjske čete). Zmagovalne skupine bodo o tem še podrobneje obveščene. T:,;r ^ .. Ocenjevalne liste boste poslali na ZOTKS do 15. maja 1986. Verodostojnost podatkov na ocenjevalni listi zagotavlja žig šole in ravnateljev podpis, dokazila pa morajo biti shranjena v tajništvu šole. Prispele ocenjevalne liste bo ocenila komisijaza računalništvo pri Svetu za tehnično vzgojo mladine v sodelovanju z Avtotehno, Tozd Nova. Iz ocenjevalna ^e>r.ty?feeremo vsebino ocenjevanja, pravila č) sestavljanje programov (1 točka za program) ..................................... d) modernizacija (3 točke za nakup enega izmed izdelkov Nove-64) ........................................ i! ! ; : lil. DELOVANJE a) medsebojna srečanja računalniških krožkov (1 točka za srečanje) ' ..................................... b) udeležba na srečanju mladih tehnikov; tekmovalni del (3 točke) ..................................... c) udeležba na republiškem tekmovanju iz znanja f računalništva (5 točk) ..................................... č) članstvo KLUBA ORIC NOVA, Ljubljanski dnevnik (1 točka za člana, ki mora biti sočasno tudi član krožka) .................................... d) šolsko priznanje ..................................... e) občinsko ali drugo priznanje (3 točke) ..................................... Podatki zajemajo obdobje od 1.9.1985 do 15. maja 1986. Verodostojnost podatkov je potrjena z žigom šole in ravnateljevim podpisom. Ocenjevalno Nsto pošljite do 15. maja 1986 na naslov: ZOTKS, Lepi pot 6, 61000 Ljubljana p. p. 99. Naziv šole: ....................‘............................................................... Informacije: Avtotehna, Tozd Nova, telefon (061) 320-589. Kraj in datum: 5» žig: ■ . . Ravnateljev podpis Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1985 znaša 800 din za posameznike in 1200din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 650din. Cena posamezne številke je 45din. pri povečanem obsegu pa 60din. Številka teko- čega računa: 50101 -603-46509. Tiska ČTP Ljudska pravica- ^ ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega ko1® teja za vzgojo in izobraževanj® časnik »Prosvetni delav® prost temeljnega prometn®! davka od prometa proizvo1; (glej 7. točko 1. odstavka® člena zakona o obdavčeva® proizvodov in storitev v pro^ tu).