PROLETAREC
ŠTEV—No. 649.
Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze CHICAGO, ILL., dne 19. februarja (February 19), 1920.
LETO—VOL. XV.
Upravništvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHICAGO, ILL.—Telephone, Lawndale 2407
DUH IN NALOGE DOBE.
Kdor hoče doseči v življenju uspeh, mora poznati duha svojega časa. Predvsem velja to za vsako delo socialnega značaja. Filizof nam bo sicer dejal, da je duh časa vedno eden: Duh večnosti, duh sveta, ki ga hrepenenje človeštva se'vedno išče, a ki mu je še vedno skrivnosten in se njegovim očem včasi navidezno tem bolj od-. daljuje, čim bolj misli človek, da se mu je približal. Goethe pravi v Faustu: "Was ihr den Geist der Zeiten nennt, das ist der Herren eigner Geist." (Kar imenujeta duha časov, je gospodov lastni duh.) — Filozof in Goethe, ki je sam nedvomno eden največjih modrijanov vseh časov, imata gotovo prav. Večnost je ena in naše časovne mere so le naša iznajdba, naš pripomoček, brez katerega si ne bi mogli pomagati, kakor ne brez merila v prostoru, kakor ne brez besede. Vse to je relativno. "Včeraj" bi pomenilo na Jupitru vse kaj drugega, kakor na zemlji, stoletje Neptuna je povsem neenako našemu. Toda mi potrebujemo svoj včeraj in jutri, svoje leto in stoletje, svoje minute in sekunde. Relativni smo tudi sami in povsod moramo računati z relativnostmi. "Naš čas" je relativen pojm, toda za nas je fakt in vpoštevati ga moramo. Naj je zmisel večnosti kakršenkoli, v svojem življenju opažamo razlike med dnevom in dnevom, med letom in letom, med epoho in epo-ho. Vsa čast filozofiji, toda za naše praktične potrebe je važnejše poznati zmisel svojega dneva, kakor duha večnosti. Za otroka je bolj potrebno, da se nauči abecede, kakor da stika po najglobokoumnejših knjigah, katerih ne more citati.
Naš čas! — Z našega — recimo nižjega stališča — je ta čas zelo določena doba, ki se v bistvenih in za naše življenje važnih rečeh razlikuje od preteklih dni in let ,in če nočemo v tem svojem času ostati tujci, ga moramo poznati in gledati, da ga razumemo. Otroci tega časa smo, in če je resnično, da spada med najresnej-še, četudi najtežje naloge spoznavati samega sebe, je spoznavanje časa, v katerem živimo, ki nas je porodil ali ki vpliva na nas in nas — uspešno ali neuspešno — vzgaja, enako važna in resna naloga. Plavati proti struji je enako nehvaležno, kakor bikov poizkus, da zaustavi vlak s tem, da se zaleti proti njemu. Postavljati se po robu "vsemu svetu" izgleda zelo junaško, toda junaštvo samo na sebi še ni modro, ampak po-
stane v gotovih razmerah lahko smešno. Pihati proti vetru in se pri tem prehladiti ni niti tragično, temveč le neumno.
Naš čas preveva veter, ki nosi seme v gotovo smer in obenem odstranjuje vsakovrstne trhline in sesutine. Pred našimi očmi so razpadle mogočne države, o katerih so trdili, da so bile zgrajene za večnost. , V prah so se podrli troni, s katerih so mogotci ukazovali mnogo-miljonskim narodom in nameravali ukazovati svetu. Velike industrije, ogromne trgovine so kratko malo izginile. Iz revežev so postali bogataši. Mesta, nekdaj polna razkošja in sijaja, so danes torišča nepopisne revščine in obupne bede. Cele dežele prihajajo v zastavnico tujih, dotlej komaj po imenu znanih denarnih mag-natov. Nepregledna knjižnice, napisane in natisnjene pred kratkimi leti so že tako brezpomembne in odtujene življenju, kakor da so njih avtorji živeli v dobi mamuta. Boji, ki so včasi razburjali tisočere umove, ne izzovejo nikjer več odmeva, na vseh koncih in krajih pa bruhajo na dan problemi, predvčeranjem še neznatni ali pa neznani.
Vojna je šla čez svet. Šla je s silo strašnega orkana, z brezobzirnostjo naturnega fenomena, z neusmiljenostjo uničevanja, z nepriza-nesljivostjo smrti ... ali kjer je umiranje, tam je tudi porajanje. Ves svet je ogromen grob, ves svet je ogromna zibelka — oboje obenem. Kaj leži v tej zibelki? Kako se je porodilo? Kakšne lastnosti ima? Koliko in kako moremo vplivati na to, kar je nastalo in kar se hoče razvijati? Kako moramo vplivati, da ne bo vse delo setev na pečini?
Vojna je šla čez svet in ga je izpremenila. Niti najzagriženejši konservativec ne taji te pre-očitne resnice. Ali mnogo jih je tako preobloženih s predsodki, da se krčevito branijo pogledati pod skorjo, pa opažajo zaradi tega le površne izpremembe in jih merijo z vatlom preteklosti, s katerim ni mogoče premeriti novih dimenzij- Izpremembe, ki jih vidijo njih oči so nebistvene, svet pa se je izpremenil bistveno. Nove meje na zemljevidu opažajo, nove državne konstitucije čitajo, propadanje starih in u-stanavljanje novih tvrdk jemljejo na znanje, pa mislijo, da so videli vse. Kdor jih upozarja, da je oral plug vojne veliko bolj globoko, jim je prekucuh, sovražnik reda, razdiralec družbe in
grobokop vsakovrstnih svetinj. In drugi so, ki bi radi videli do temelja, pa so si izvrtali luknjo in gledajo skoz njo, pozabljajoči, da je svet tudi širok. Zazrli so se v vulkan in prezrli kraje drugačnega značaja, kjer učinkujejo še druge sile. Kdor priporoča tudi širši razgled, jim je nazadnjak, coklja na vozu napredka in izdajalec druge vrste svetosti.
Vojna je šla čez svet. Pometala je Strahovito, ali ni ga ugonobila. Ni ga niti razdejala v prvotne dele, iz katerih bi se mogel sestavljati popolnoma nov svet. Napravila je mnogo mnogo razvalin, pomendrala je mnogo živega in napol živega, ostalo pa je še mnogo temeljev, dovolj trdnih, da kljubujejo razdejanju. Kar je treba, da spoznamo, je resnica. Pri delu, ki vodi do tega cilja, so naše simpatije in antipatije slabi pomočniki; dajejo nam pobarvane naočnike, in namesto tega, kar bi morali videti, gledamo to, kar bi radi videli.
Dobo izza vojne smemo imenovati novo. Učinki vojne so tako veliki, da je z njo celo poglavje zgodovine zaključeno. Kadar izrekamo to dejstvo, se pa ne smemo tako spozabiti, da bi rabili izraz "novo" v takem smislu, kakor da je napravljen križ čez vse, kar je bilo, kakor da je porušeno vse včerajšnje in se gradi danes vse absolutno od temelja novo. Nikjer in nikdar ni bilo take revolucije in nemogoča je. Vsa zgodovina ima svojo kontinuiteto. Vse se razvija, tudi če so koraki evolucije včasi hitrejši in trši. V razvoju se vedno meša novo s starim. Množina ostajajočega starega in vstaj ajočega novega ni vedno enaka, vedno pa se držita preteklost in bodočnost za roko.
Kar je vojna uničila, je moralo biti uničeno, kar je posejala, je moralo biti posejano, kar je oživela, je moralo biti oživljeno- Kdor presoja take pojave s tesnega stališča svojih želja in stremljenj, mora zabresti v zmote. Obvaroval pa še jih bo, če spozna vzroke dogodkov. Tudi vojna je imela vzroke. Nič nam ne pomaga modrovati, kako bi se bila preprečila, če bi se bilo zgodilo to ali ono ali pa če se to ali ono ne bi bilo zgodilo, če bi bil ta storil to, drugi pa ne onega. Vsa ta filizofija ima lahko vrednost kot nauk za bodočnost, toda vsa nešteta ugibanja, ysi "če in "ako" niso bila nikakršna dejstva, resnično pa so obstajali vsi vzroki, zaradi katerih je morala nastati vojna. A tudi razmere, v katerih se je potem vojna vodila, so bile faktične, in v njih so bili vzroki vseh posledic, nastalih iz vojne, in ustvarjajočih nove vzroke za nove posledice.
Kdor bi poznal vse tiste razmere do zadnjih podrobnosti, bi natančno razumel vse, kar se je godilo med vojno in kar se godi sedaj, in jasno bi mu bilo, da se je prav vse moralo prav tako zgoditi in nikakor drugače ne. Le malo truda bi pa bilo potem še treba, da bi lahko kar
prerokoval, kaj da se zgodi jutri in pojutršnjem in morda tudi še nekoliko dni potem.
Tako dovršeno znanje je preveč za smrtnika. Ali če ne morem popolnoma doseči cilja, bi bilo nespametno, da se mu ne bi skušal približati kolikor mogoče. Spoznanje vseh deta-ljev je preveč za posameznega človeka; ni pa pretežko spoznati glavne obrise, ločiti bistveno od nebistvenega, dognati značaj reči in si na ta način ustvariti verno sliko dobe.
Ko je izbruhnila vojna, je dobil svet mogočen sunek, nikakor pa ni bil zbujen iz absolutnega miru. Tudi leta 1914 in pred tem je imelo človeštvo svoje probleme, svoje stike in svoja nasprotja, interese enih in drugih in tretjih, svoj nemir in svoje boje- "Nazaj" je donelo na eni strani, "naprej" na drugi, tretji so se pa oglašali: "Nikamor ne!" Slišali smo gesla, imeli smo probleme, opažali smo umiranje opeša-nega in porajanje svežega. Sedaj slišimo glasnejša gesla, problemi so intenzivnejši, umiranje je bolj epidemično in novo stremi z večjo silo na dan. Ali vse to je bilo že pripravljeno v razmerah in vojna je le pospešila razvoj.
Vsakovrstni so učinki vojne. Eden največjih je ta, da je prišlo med ljudske mase močnejše življenje. Kakšne barve .je to življenje, kako se izraža, kakšna pota in kakšne cilje išče, je drugo vprašanje. Ali to intenzivnejše življenje je dejstvo, ki bi ga bilo nezmiselno utajevati. In prav ta efekt je zelo lahko razumljiv. Po vseh v vojno zapletenih državih — in v gotovem obsegu tudi v drugih — je bilo treba apelirati na te mase, brez katerih ni bilo mogoče vojskovanje samo niti organizacija življenskega načina, ki so ga zahtevale vojne razmere. Se več: Treba je bilo mnogo več ljudske samostojnosti, kakor prej. V dobi miru je bilo lahko sestaviti vsakovrstne vojaške zakonike in do-ločke za vsak slučaj, na katerega so mogli avtorji teh predpisov misliti. Ali ko je vojna postala krvavo dejstvo, se je kmalu pokazalo, da se njena praksa ne zmeni mnogo za spekulativ-ne teorije; vsak trenotek so nastale razmere, v katerih niso vsi lepi ukrepi nič zalegli in živi človek je moral vzeti svoj razum na pomoč, če ni hotel enostavno ostati na cedilu. In pogosto-ma je moral razum delati tako trdo, kakor ni bil še nikdar prej vajen- Mož, včasi vedno dr-žan na vrvici, je bil nenadoma odvisen sam od sebe in od svojih moči, in marsikdo je tedaj šele spoznal svojo vrednost. Vsa ta zavest ni mogla, ko ni bila več porabna za vojne potrebe, iz-puhteti kakor kafra. Dober del je je izginil, ali večinoma so tisti, ki so v takih težkih razmerah postali ljudje, ostali ljudje tudi po vojni. Kakorkoli pa je moral posameznik napenjati svoje moči, jih je vendar večinoma napenjal v družbi in v kooperaciji s 'tovariši. Budila se vsled tega ni le individualna samozavest, ampak tudi samozavest mase in cenitev solidarnosti.
Z vojne so se vrnili isti ljudje, toda drugačni ljudje. Prihajajoči z bojnih poljan in iz vojnih delavnic so se spominjali, da so v času, ko so poslušali apele na požrtvovalnost, dobivali tudi obljube in zagotovila. Pravili so jim, da se bojujejo sami zase. To je bilo potrebno, zakaj miljonske vojske našega časa se ne morejo vzeti od nikjer drugod, kakor iz narodnih mas, ki jih ni mogoče zbuditi s samim idealizmom brez vsebine, še manje pa držati pet let v ognju in po-gibanju. Zato so jim dejali, da prinese zmaga demokracijo, da bodo vsi deležni pravic im boljšega življenja, da jim ne bo treba le skušati, ampak da bodo mogli tudi govoriti in soodločati pri snovanju svoje usode. Tako so jim govorili tam, kjer so res imeli take ali podobne namene, in tam, kjer so le na debelo izdelovali pesek v oči. Ljudje so pa jemali besede, kakor so jih slišali, obljube so smatrali za resne, v duhu so si predstavljali boljše življenje, za katero se bojujejo.
Vrnili so se z upi in s povečano samozavestjo- Zadnja jim brani, da bi upe enostavno pokopali, če se ne izpolnijo. Obljubovala se jim je demokracija, sami zase so postali demokrat-je. V tem, kaj je demokratično in kaj ni, se lahko motijo, kakor se je motil že marsikdo pred njimi, ali toliko so na vsak način demo-kratičnejši, kakor prej, da ne dajo napraviti iz sebe civilnih vojakov, podvrženih absolutnemu povelju višjega. Besedo hočejo imeti, nekateri morda manj, drugi več, ali besedo na vsak način. Le tam, kjer je beda dosegla najvišji vrhunec, je obup zatrl samozavest, pa tudi to večinoma le začasno — in tisti, ki ne ljubijo samozavesti mase, nimajo vzroka, da bi se veselili, zakaj obup postaja lahko nevarnejši od domišljavosti.
Da verujejo mase same v sebe veliko bolj, kakor pred vojno, je ena najznačilejših reči našega časa. Na različne načine se izraža ta vera, toda izraža se povsod. Učinki so v nekaterih slučajih dobri, v nekaterih slabi, včasi irelevant-ni, ali tudi učinki so povsod, v deželah premaganih, v deželah zmagovitih in v deželah nevtralnih narodov. V Rusiij se kažejo po svoje, v Egiptu po svoje, v Nemčiji na en način, na Irskem drugače. V eni državi gredo mase v revolucijo, v drugi se pehajo k volilnim žaram s prej neznanim zanimanjem in strastjo. Tukaj se organizirajo velikanski štrajki, tam gre politični ali protipolitični radikalizem v klasje.
Ker je to novo življenje v masah dejstvo, je treba z njim računati. Kdor ga prezira, mora delati napake v svojih računih. Nič manjše napake pa ne napravi tisti, ki misli, da je pravilno vpoštevati to novo prikazen z namenom, da bi jo uničil. Kadar se začno mase dramiti na tak način, da mislijo, tudi če mislijo napačno, jih ni več mogoče uspavati, zlasti pa ne trajno. Hote-
nje vstaja v njih dušah. Čim bolj bi se jim branilo, kar hočejo, tem silneje in strastneje bodo hotele; čim bolj bi se jim kazala pest, tem bolj bi gledale, da jo zdrobe. Tlak povzroči protitlak, persekucija izzove maščevalnost.
Tako kakor mislijo trdi konservativci, ne gre. Koncem julija leta 1914 se je zgodovina prekinila; vojna, ki je to storila, je končana, pa privežimo zopet nit tam, kjer se je pretrgala... Reka je tekla tisoč milj daleč- Kdo bi mislil na to, da jo vrne zopet v hrib, iz katerega je privrela in napravi, kakor da sploh ni tekla? Kar je minilo, se ne vrne, in razmere, ki so bile pred vojno, so temeljito minile. Zaman se je ukvarjati z njih obnovitvijo. Svetovna kriza in tisočeri z njo spojeni dogodki so ustvarili tisoč novih živ-ljenskih pogojev, ki zahtevajo novo vpoštevanje in nove učinke. Te pogoje objektivno spoznati in pomagati njih posledicam na najboljši način v življenje je glavna naloga časa. In ker hočejo vedno širši krogi ljudstva sodelovati pri tej porodni pomoči, je nujno, da dobe za to delo čim boljšo sposobnost.
Vrednost močne individualnosti ne izgine, ali zgodovine ne bodo več delali posamezni ljudje — pravzaprav je niso nikdar delali v šolskem zmislu — temveč boljinbolj bo sodelovalo ljudstvo. Če je v tem kaj nevarnosti, jo more povzročiti le nesposobnost ljudstva. Tedaj pa ni druge pomoči, kakor da se vodi boj ne proti ljudstvu, ampak proti nesposobnosti. Razširiti in poglobiti znanje je geslo, ki odgovarja na vprašanje. Najboljša šola pa je praksa. Odrivati ljudstvo od javnega življenja se pravi jemati mu vero v normalna sredstva in ga goniti pustolovskim eksperimentom v naročje. Dati mu najpopolnejšo priliko za zastopanje njegovih interesov, za izražanje njegovih misli, naj so dobre ali slabe, omogočiti mu udeležbo pri vsakem javnem delu, se pravi ustvariti najširšo ljudsko univerzo, iz katere izide prej ali slej praktičen, izurjen in sposoben narod, ki bo znal odstranjevati, kar se je preživelo, pa tudi graditi, kar je potrebno.
Za "močne individualnosti" ni treba imeti strahu pri tej metodi. Tisoč sedaj zakopanih, od-rivanili, samih sebe se pogostoma nezavedajočih talentov se razvije — sebi in družbi v prid — če dobe priliko, da se najdejo in izrazijo. Toda v svobodi vzgojena masa bo znala poskrbeti, da se take "močne individualnosti" ne izpremene v nove avtokrate in avtokratičke, ampak da postanejo njih sposobnosti plodovite.
^ Družabne izpremembe so neizogibne. Današnji svet ne prenaša več produkcije na slepo. Na vseh straneh je toliko potreb, ki jih more zadovoljiti le do največje popolnosti organizirana produkcija, da postaja industrijalna anarhija svetovna nevarnost. Gospodarski absolutizmi so enako neznosni kakor politični. Trgovske tekme ugrožavajo mir sveta danes bolj kakor v
preteklosti. Vse to kaže smer, ki jo morajo socialne izpremembe dobiti, da postane redno gospodarsko življenje sploh mogoče, da se skrčijo mednarodne nevarnosti in da se odstrani nezadovoljnost ljudskih množic. A da se morejo vsa ta velika vprašanja povoljno rešiti brez prevelikih sunkov in potresov, je svobodno sodelovanje mas v vseh zadevah javnega življenja neoizogi-ben pogoj. Tega ne razumeti se pravi ne razumeti časa in njegovega duha.
O cesarju ki se je lagal.
Dunajska "Arbeiter Zeitung" ima sledeči zanimivi članek, zlasti zanimiv za vse tiste, ki so kdaj imeli srečo biti "podaniki" habsburških veličanstev.
"Komedija zmed in zmot!" — pravi omenjeni list — "ki se spajajo z osebo gospoda Sixta od Parme, se sedaj razkriva v Parizu, in prvo vprašanje je, kako so mogli dunajski gospodje tako nesramno lagati. Spomnimo se, kaj se je takrat dejalo. Gospod Czernin se je bil vrnil iz Brest Litovska, si naročil deputacijo dunajskega občinskega zbora, in imel pred njo, dne 2. aprila 1918, triumfalen govor. V njem je smešil Clemenceauja, češ da "ga je nekaj časa pred zapadno ofenzivo vprašal, ali je (Czernin) pripravljen na pogajanja. Clemeneeau odgovarja kratko in jasno: "Grof Czernin je v tej zadevi lagal," dokaže to in dodaja z opravičeno porogljivost-jo, če se ne more Czernin spomniti "na drug poizkus enake vrste, ki ga je napravila neka v stopnji visoko nad njim stoječa osebnost v Parizu in Londonu." Czernin ni v zadregi, da potrdi to, trdi pa, da so se "od dotične višje osebnosti uvedene razprave na tem razbile, da se je Clemeneeau branil vstopiti v pogajanja na podlagi, da opusti zahtevo po ponovni pridobitvi Alzaeije."
Clemeneeau je odgovoril: "Cesar Kari je bil tisti, ki je v nekem pismu z lastno roko potrdil, da so francoske zahteve po Alzaciji in Loreni opravičene." Nato je odgovoril Czernin (dne 10. aprila), govoreč o "baje storjenih političnih izjavah", o katerih "se govori, da jih je cesar Kari baje pismeno storil;" "nezmiselnost teh trditev je očitna;" po nepotrebnem pa naj bo vendar povedano, da so vsi Clemeneeau j evi izreki o pismenih izjavah cesarja Karla od konca do kraja zlagani." In junaški Kari brzojavlja Viljemu; "Francoski ministrski predsednik, nagnan v zagato, skuša uiti k mreže laži, v katero se je sam zapletel s tem, da gromadi več in več neresnic in ga ni sram izreči sedaj tudi še povsem krivo in neresnično trditev, da sem priznal kakršnokoli pravico Francije do Alzaeije in Lorene. Z ogorčenjem odklanjam to trditev."
Clemeneeau je tedaj objavil popolno besedilo pisma, ki ga je Ibil Kari pisal Sikstu in ki ga je ta po dogovoru s Karlom dne 31. marca 1'917 izročil prezi-dentu Poincareju. V tem pismu izraža "ramo ob rami se bojujoči zaveznik" svoje "živahne simpatije za Francijo" in pravi dobesedno: "V ta namen in
da točno izrazim resničnost teh čustev, Te prosim, da naznaniš tajno in neoficijelno gospodu Poincareju, prezidentu francoske republike, da bom z vsemi sredstvi in s porabo vsega svojega osebnega vpliva podpiral pravične zahteve Francije po vrnitvi Alzaeije in Lorene."
Toda nesramnost dunajske gospode ni imela meja, Lagali so dalje. Dejali so, da je pismo "popačeno"; da je bilo "povsem osebno privatno pismo", ki da "ni obsegalo nobenega naloga za princa, da uvede kakoršnokoli posredovanje pri prezidentu francoske republike ali kjerkoli in da njemu podane izjave dalje ali da skrbi za kakršne nasprotne izjave ali jih sprejme." — In v pismu je bilo vendar dobesedno rečeno: "Ko sem Ti na ta način razložil moje misli, Te prosim, da mi po razgovoru z obema silama najprej sporočiš mnenje Francije in Anglije, da se na ta način pripravijo tla za sporazum, na katerega podlagi bi se mogli uvesti oficielni pogovori." Nadalje so lagali: "To pismo sploh ni omenilo belgijskega vprašanja." In vendar je stalo dobesedno v tem pismu: "Kar se tiče Belgije, se mora obnoviti njeina suverenost; pridržati mora vse svoje afriške posesti. S tem naj se ne prejudicira vprašanju odškodnin, ki jih bo mogla dobiti za pretrpljeno škodo."
Javnost pa naj bi bila verjela, — tako se je pričakovalo, — da so se besede o Alzaciji in Loreni glasile: "Jaz bi bil porabil ves svoj osebni vpliv v prid francoskim zahtevam po povračilu Alzaeije in Lorene, če bi bile pravične. Pa niso." Ni čuda, da je po teh dokazih nesramne lažnivosti francoska vlada izjavila, "da pada cesar Kari v brbljanje človeka, ki se je zmedel." Na Dunaju so bili pa še vedno tako predrzni, da so govorili o "podtaknitvi krivega pisma." V Parizu je danes vsa stvar dokumentarično pojasnjena, in iz tega se izve, kar je bilo pač že tedaj spoznati, ko je ibil gospod Kari še cesar, da se je tukaj monarh resnično sramotno lagal.
Cesar Kari se je takrat, trudil za mir, in ker je bil mir hrepenenje vseh človeško čutečih duš, mu ne bi niti sedaj ničesar očitali zaradi teh poizkusov. Toda že dejstvo, da je moral naknadno zatajiti vse podjetje in da se ni ustrašil niti najdebelejših laži za utajitev, da ni prihajal njegov trud iz čiste in plemenite potrebe, da bi rešil člaveštvo strašnega gorja vojne, ampak da ga je narekovala le želja, da si ohrani svojo posest. Gospod Kari je predvsem skrbel zase in hotel skrbeti le zase. Bil je pripravljen obnoviti in oškodovati Belgijo, pribaviti Rusom Carigrad, nakloniti Sribom ozemlje, ki je bilo namenjeno Bolgarski; ali ko je šlo za to, da postane Italija naklonjena za mir, kar bi se bilo le tedaj doseglo, če bi bili tudi črnorumeni pripravljeni na kakšno žrtev, se je scvrknila habsburška pripravljenost za mir in na tem se je razbil tudi ves načrt.
Ne zaradi miru, ampak zaradi ohranitve habsburške posesti je bil izmodrovan načrt, ki je bil, naj se že sodi o zakrknjenosti tedanjih v Nemčiji vladajočih faktorjev 'kakorkoli, zahrbten sunek, namenjen, da se izroči zaveznik ententi na nož. Kajti kaj
pomeni, če potrjuje Kari Francozom, da naj bo Al-zacija in Lorena njihova? Pač nič drugega ne, kakor da je pripravljen spraviti svojo zadevo na varno, in prepustiti Nemce, ki so se vrgli v vso blazno pustolovščino zaradi Habsburgovcev, usodi neizogibnega; poraza. S tem se vjema tudi vsa metoda: Da je vsa stvar izhajala od tašče, da pošilja cesar svaku — kateremu daje izrecno izpričevalo, da "je ostal zvest veliki preteklosti svoje hiše, bojujoč se za Francijo" — tajne note, ki izrekajo pravo nasprotje tega, kar obsegajo note, ki jih pošilja odgovorni minister, da ne vodi pogajanj s parmskim princem minister za zunanje zadeve, ampak v glavnem dama Žita, — vse to je tako zoprno, lažnivo in zahrbtno, da ni le donesek za spoznanje naravnost smešnega diletantiz-ma monarha, ampak tudi privesek za spoznanje ma-lovrednosti njegovega značaja. Norci, ki se že vedno ne morejo rešiti monarhistične zaslepljenosti in bi ljudem radi deklamirali bajko o nekakšni posebni, od Boga izhajajoči izvoljenosti monarhov, spoznajo lahko ob tej stvari, ki razkriva moralno kakovost zadnjega Habsburžana tako jasno, ves nezmisel monarhistične legende. Z monarhijo se ne bodo ljudje več zapeljevali.
Ali tudi Czernin prihaja iz vse sedaj pojasnjene zadeve temeljito razkuštran. Zdi se pač res, da je ibil v glavnem le statist, glavni igralci pa da so bili v krogu gospe tašče. Vendar je pa dognano, da je on, ki je označeval misel separatnega miru vedno za "blaznost" in za "zločin", pri tistih razpravah pozneje "bolj odkrito" govoril in naposled celo izjavil, da bi "Avstrija mogla skleniti poseben mir," če se garantira "nedotakljivost" monarhije. In vsa ne-dostatnost njegove politike postaja očitna. Njegova naloga je bila zlomiti zagrizenost nemškega vrhovnega vojnega vodstva, tistega Ludendorffa, ki je fantaziral o zmagovitem miru, ko so izginile že vse možnosti zmage. To ibi se bilo tudi lahko doseglo, če bi bil Czernin imel poguma, odločnosti in vztrajnosti, če bi bil torej pojasnil nemškim "zmagovitežem", kam tirajo reči in kaj povzroče, če ne pridejo k pameti. S separatnim mirom je bilo treba žugati v nemškem glavnem stanu, ne pa tajno obravnavati z nasprotnikom. Toda za naravnostno politiko je (bil Czernin prav tako nesposoben kakor za pogumno. In da si je z neumnim napadom na Clemenceauja, o katerem bi si bil pač moral reči, kako se konča, zaprl vsako možnost poznejšega stika, je le eno znamenje njegove po samem efektu uravnane politike. Le tem enako breztalentnim kakor neodkritosrčnim ljudem pa imamo zahvaliti, da ni hotel mir nikakor in nikakor priti, dasi so bili zanj pogoji vsak trenotek med vojno, kakor dokazujejo tudi ta pogajanja. Ubogi narodi, ki so 'bili blagoslovljeni z monarhi kakor brbljavi Viljem in intrigant Kari, z državniki kakor blazni Ludendorff in opotekajoči se Czernin! Zato se je moralo tako končati.
In kako so hoteli potem odvrniti vse na hudobne pacifiste! V svojem govoru po povratku iz Brest Litovska je grof Czernin, seveda, zabavljal na socialne demokrate; oni so "podaljševali vojrib", ker so "ne-
prenehoma beračili za mir'', oni so bili '' zaničevanja vredni in neumni in so podaljševali vojno, ker so neprenehoma dajali novega kuriva umirajočemu napadalnemu duhu sovražnikov". In tako nesramen je ibil, da je dajal "tem ljudem za zgled našega monarha, ki gotovo hoče mir, ki pa ne sklene nikdar drugega miru, kakor častnega." In vendar je vedel, kakšen mir je iskal gospod Karl. In vedel je tudi o podjetju s Sikstom, ki je podalo zaveznikom pač dovolj znanja o resničnem stanju Avstro-Ogrske. Saj se mora to podjetje smatrati s stališča vojnih patriotov za najmočnejši poziv, da naj zavezniki le nikdar ne končajo vojne prehitro, ker je eden nasprotnikov itak pri kraju in je njegov polom le še vprašanje časa.
Vse je bila laž pri teh ljudeh, volja za vojno prav tako kakor volja za mir, in da se je vsa sramotna stavba laži naposled podrla, je le naravno. Le da je moralo nemško ljudstvo poplačati zločinsko blaznost Habsburžanov in Hohenzollernov s svojo krvjo in da mora zanjo še nadalje plačevati z bedo in trpljenjem.
ARTHUR BRISBANE:
O denarni situaciji.
Svet razume, da je padanje evropskega denarja resna reč. Polagoma spoznavajo ljudje, kar je bilo popolnoma napovedano v izvrstni knjigi, izdani pred vojno ,da pomeni svetovna vojna svetoven bankrot, in nikakor ne morete popraviti stvari, če spravite premagane narode popolnoma na Iberaško palico in izstradanje.
# # •
Umevno je, da zahtevajo zmagovalci denarja od Nemčije. Leta 1870 je Nemčija vzela Franciji pet miljard in kos ozemlja. Toda Bismarck je vedel, da ne more prerezati žile francoskemu sosedu in pustiti Francijo izkrvaveti do smrti. Vzel je, kar je vedel, da more vzeti, in to je dobil.
Anglija in ostali, to deželo nerazumno podpirajoči narodi so sklenili vzeti Nemčiji in Avstriji, česar nimata. Vsled tega nima nemški in avstrijski denar nobene cene. - Iz kamna ne dobite krvi in ne vrednosti iz nemške marke, ki je sedaj padla v ceni pod en cent.
* * #
Anglija ima sedaj — in iz dobrih vzrokov — strah za svoj funt sterlingov, ki pada in je v resnici manj vredna, kot cena za katero se prodaja, sodeč po cenah, ki se dajejo za zlato.
Anglija, dežela, ki ne zadostuje sama sebi, je velikanski trgovec, sedeč na majhnem otoku v se-verozapadnem kotu sveta. Nauk pravi, da skrbi moder trgovec za to, da obvaruje svoje kupce bankrota, ne pa da bi jih gnal vanj.
Po zadnjih vesteh mislijo zavezniki, pod vodstvom inteligentnega angleškega državnika Lloyd Georgea, priznati rusko vlado, priznati Rusom pravico, da imajo vlado, kakršno si žele, da imajo sovjet,
kakor priznavajo Rusi Angliji pravico, da jo vlada omejena monarhija, ki se zdi v drugih krajih staromodna.
* # *
Po petih letih mednarodnega ubijanja in bankrota potrebuje svet kooperativne konstrukcije, nesebične gospodarske vojne, sledeče strašni, brutalni fizični vojni. Morda pridejo Anglija in ostali do re-konstruktivnega dela, če spoznajo, da nimajo Zedi-njene Države namena skočiti za ostalimi in zapravljati svoj denar s financiranjem finančnih razvalin.
* ♦ *
Modri ljudje, ki mislijo, da razumejo nacionalno ekonomijo (nihče je ne razume, ker "piha kakor hoče"') menijo, da zniža nizka vrednost tujega denarja draginjo.
Gospod Johnson, predsednik New York Chemical Bank, pravi, da ne 'bodo tujci s svojim denarjem brez vrednosti mogli kupovati naših produktov. Tedaj ostanejo doma, bodo vrženi na trg in prodajani za nizke cene.
To je drug način prerokovanja nadprodukcije. Nadprodukcija pa pomeni, če ne prevrne nacionalna ekonomija vseh svojih učinkov iz preteklosti, ne pomeni le padanja cen, ampak tudi nezaposlenost. Ljudje prenehajo izdelavati, česar ne morejo dobro spraviti v denar. Kadar pa prenehajo, pridejo ljudje ob delo.
Najti je treba drug način za nižje cene, ne da bi bilo treba nagnati naše mednarodne kupce v bankrot.
* * •
Evropski denar ni osamljen v nizki vrednosti. Če gre za kupovalno moč, je dolar v vašem žepu le polovico tega vreden, kar je bil nekdaj.
Newyorska konferenca za državljansko svobodo v Ameriki.
Vsled akcije newyorške postavodaje za suspendiranje petih pravilno izvoljenih socialističnih zastopnikov se je vršila dne 31. januarja velika konferenca v Albany, katere so se udeležili socialisti države New York in vse delavske organizacije v državi. Zastopanih je bilo 1,500,00 delavcev. Konferenca je trajala samo štiri ure, in je sklenila sledeče:
1.	Obsodila je najstrože akcijo assembleye, ker je suspendirala pet socialističnih zastopnikov;
2.	Sprejet je bil predlog, da se skliče splošna konvencija, na kateri naj se določijo sredstva, da bi se doseglo najuspešnejše zavarovanje reprezentativne vlade;
3.	Sprejet je bil predlog, da se povabi izvrše-valni odbor državne federacije dela na sodelovanje pri ustanovitvi stalnega državnega odbora, ki bi imel paziti na interese in pravice delavcev in politično svobodo;
4.	Obsodila je "vlado potom sodnijske prepovedi";
5. Sprejeti so bili protesti proti zakonom "o vstajah v mirnem času", ki so sedaj pred kongresom.
Na konferenci, ki ji je predsedoval Joseph D. Canon, predsednik unije livarjev, so bile zastopane Socialistična stranka, Labor Party, American Federation of Labor, druge unije in "odbor 48-tih", kakor tudi razne druge liberalne ustanove in organizacije.
Kakor poroča socialistični dnevnik "New York Call", je bil sestanek takih elementov za skupen cilj prvi pojav te vrste v zgodovini newyorekega delavstva in morda vse Amerike. Vzlic temu, da so bile nekatere debate zelo ostre, so 'bili vsi predlogi soglasno sprejeti.* Govorili so Seymour Stedman iz Chicago, zagovornik petih suspendiranih assembly-menov; Arthur G. Hayes, odbornik 48-tih; Wiliam MaeDonald, urednik tednika "The Nation"; Misha Appelbaum, član humanitarnega kulta in Louis Waldman, socialist in suspendiran elan newyorske postavodaje.
- Joseph D. Canon, predsednik konference, je dejal, da ne mara delavstvo žrtvovati vlade v državi, kajti brez nje bi bila vsaka politična stranka nemogoča in bi se morali delavci posluževati nasilne; toda kot delavska organizacija moramo biti proti nasilju. Posluževati, sc hočemo le mirnih sredstev, in teh se bomo posluževali vzlic vsem reakcionarnim intrigam tistih, ki so v državnem kapitolu na hribu. Iz te konference pride glas oznanjujoč, da svoboda ni mrtva."
Seymour Stedman iz Chicage je dejal: "Danes lahko spoznamo, da ni svoboda dežele odvisna od npbene stranke na krmilu. Vaša svoboda je temeljno ustanovljena v vaši industrijalni organizaciji. Nobena stranka ni dovolj močna, da varuje to svobodo, ako je soglasno ne podpira organizirano delavstvo. Združenega, organiziranega delavskega gibanja nam je treba, tako da more delavstvo sprejeti krizo, če nastane v deželi in se o njej takoj posvetovati. Uničevalcem svobode se postavite po robu le z najpopolnejšo industrijaJno akcijo.
Da ostanejo vrata svobode odprta, je treba jemati v poštev vsako prizadevanje. Nismo izgubili zaupanja v razum, inteligentnost in odkritost delavskega ljudstva. Vemo, da nam 'bo svoboda, če nam bo ohranjena, le " resničnim in odkritim prizadevanjem delavskega razreda ohranjena, ali pa sploh ne.
Misha Applebaum je govoril v imenu 170.000 članov humanitarnega kulta: "Od tistega dne, ko je newvorska postavedaja odrekla petim socialistom sedeže, sera prenehal biti vodja humanitarnega kulta in sem postal član Socialistične stranke".
Zadeva obdržavanja posebne konvencije delavskih organizacij gre na splošno glasovanje. Za ob-državanje te konvencije je bila predlagana Chicaga.
Resolucija, ki se tiče skupne akcije, bodisi moralne ali gmotne podpore, da se ohranijo državljanske pravice nedotaknjene, se glasi:
"Ker je newvorska postavodaja brez vzroka in protiustavno suspendirala pet pravilno izvoljenih zastopnikov in zadala s tem največji udarec legalne-
mu zastopstvu vlade, kar jih poznajo Z edin j ene države ; ker temelji zastopstvo vlade na pravicah ljudstva, prebivalcev in volilcev v različnih okrajih in v volitvi brez vsakega vmešavanja od strani kakršnekoli avtoritete, kateri naj bi državljani služili, in je bila ta pravica, ki je temeljni zakon.reprezentativne vlade, od neivyorške postavodaje zlobno kršena; ker se kot državljani, ki se v političnih nazorih močno razlikujemo, vendar kot celota strinjamo v namenu, da zopet vpostavimo in obdržimo reprezentativno vlado, izrekamo, da zahteva ta konferenca povrnitev reprezentativne vlade v New Yorku, in zahtevamo, da povrne postavodaja suspendiranim zastopnikom takoj sedeže, ne zato, ker so socialisti, temveč, ker so bili pravilno izvoljeni kot zastopniki svojih volilcev; dalje zaključujemo, da pozove konferenca vse svoje delegate in potom njih vse svoje konstituente ali volilce, da porazijo pri bodočih volitvah vsakega člana v postavodaji, ki je na kakršenkoli način odgovoren za neameriško, neustavno in neopravičeno suspendiranje teh pravilno izvoljenih zastopnikov.
Končno se zavezuje konferenca, da ustanove de-legatje pri vseli svojih organizacijah fond za boje, ki jih imajo newyorški socialisti z newyorško postavo-dajo v zadevi suspendiranja."(
Naše politične stranke.
i.
Po vseh državah, izvzemši Zedinjene države, se človek, ki je zmožen samostojno misliti, lahko odloči, katero stranko naj podpira. Povsod eksistirajo konservativne stranke. Te zastopajo aristokracijo z obsežnimi posestvi, ki je svoje čase imela vso politično moč v svojih rokah. Povsod je najti tudi liberalne stranke, zastopajoče v prvi vrsti industrijske kapitaliste. Istotako obstajajo skoro povsod radikalne stranke, zastopnice srednjega ali meščanskega razreda. In končno je povsod na delu socialistična stranka, ki zastopa delavski razred in ga vodi ter podpira v njegovih bojih proti krivični vladi bogatih zemljiških posestnikov in drugih kapitalistov.
V	Zedinjenih državah ni stvar tako enostavna kakor drugod — zlasti v Evropi. Naš politični sistem ovira z veliko silo tretjo stranko na poti do moči. Najjasneje se kaže to sedaj v državi New York, ikjer hočejo stare stranke s silo odstraniti iz newyor-ške zbornice pravilno izvoljene socialistične zastopnike. Amerikanski volilec se je tako vživel v svoje stare stranke, republikansko in demokratično, da misli, da ima izbirati samo med tema dvema, ki sta močni; druge stranke pri njem sploh ne pridejo v po-stev — vsaj do danes niso prišle v poštev. To se dogaja pri vseh tistih, ki nimajo samostojnega političnega in gospodarskega mišljenja. Katera izmed navidezno tekmujočih strank, to je demokratične ali republikanske, je liberalnejša, se ne more reči.
V	naši deželi, to je v Zedinjenih državah, tvorijo vsi posedujoči razredi eno samo veliko reakcionar-
no maso. V republikanski stranki odločujejo vseskozi bogati trgovski interesi. Demokratična stranka si tudi nadevlje liberalno in napredno-moderno masko, ker beseda sama na sebi zveni lepo, a v praksi je docela reakcionarna, in drugačna sploh ne more biti, ker izvira njena moč prvič iz bourbonske aristokracije, ki poseduje obsežna zemljišča v južnih državah in je zagrizena nasprotnica vsakega socialnega napredka, in drugič, iz do dna korumpirane politične mašine velikih mest, kakor New York, Chicago in drugih, katerih uprave se slepo udinjajo tistemu, ki najbolje plača. Te nedostatke je od časa do časa ena ali druga obstoječih strank hotela navidezno, da ohrani v očeh splošnosti svoj politični moralni prestiž, popraviti, toda vsa navidezna prizadevanja so ostala vsled sistema samega, ki ga ena in druga zagovarja, brez uspeha.
Te posebne politične razmere v Zedinjenih državah so ustvarile poseben poklic, katerega v drugih državah ne poznajo, to je poklic takozvanih "profesionalnih politikov". To so ljudje, ki si polnijo žepe od tega, da privedejo v postavodaje ljudi, ki so ob vsaki priliki pripravljeni izdati koristi svojih volilcev raznim brezvestnim špekulantom ter tako na račun splošnosti napolniti svoj žep. Obe stari stranki dobivata denarno podporo od privatnih interesov in obe vladajo ti interesi, kar se razlaga samo po sebi; upravlja ju pa pisana družba "profesionalnih poli-tičarjev". Za to politično mašino stoje lastniki izko-riščevalnih trustov, bankirji, veliki kontraktorji in druga podobna "gospoda", ki daje "političarjem" potrebna navodila in jim plačuje delo, kolikor že znaša dobiček.
Iz tega je lahko razvidno, da ni med republikansko in demokratično stranko druge razlike kakor v imenu.
V gospodarski politiki zahtevata obe stranki "revizijo" tarifa, to je colnine, in sicer vsaka na svoj nacm. Če pa natančneje premotrimo njiju delo v kongresu, pridemo do prepričanja, da ni med njima nobene načelne razlike. Razne klike v teh dveh strankah gledajo in delajo na to, da vlečejo gotovi privatni interesi koristi od visokega tarifa. Naravna in jasna posledica tega početja je, da je vsaka revizija tarifa le posameznim trustom v korist, širšim masam pa v škodo, ker tira visok tarif cene življen-skih potrebščin kvišku.
Obe stranki imata v svojih programih "regulacijo" trustov. Resnica pa je, da so trusti bodisi pod republikansko ali pod demokratično vlado v posameznih državah, kakor v deželi sploh, postali v teku zadnjega četrtstoletja še jačji, kaJkor so bili prej. Slučajne vladne preiskave trustov so le pesek v oči ljudstvu; v nekaterih slučajih pa hoče vladajoča stranka s .temi preiskavami opomniti magnate gotovih trustov, da so pozabili prispevati v njen volilni fond, katerega doneski se morajo (tako se vsaj glasi zakon) objavljati.
Obe stranki izražata ljubezen do delavstva; to se vrši seveda le nekaj tednov pred volitvami. Toda vsak človek, ki le količkaj zasleduje naše družabne
razmere, mora vedeti, da proglašajo republikanski in demokratski sodniki z največjo brezobzirnostjo zakone v korist delavstvu za neustavne, in da se nikdar ne obotavljajo izdati še tako krivične ukaze proti delavskim organizacijam. Republikanski governerji v Pennsylvaniji in Coloradi ter demokratični guvernerji v West Yirginiji, Indiani in Alabani so bili enako pripravljeni izdati napram delavskim unijam "sodnijske prepovedi" glede štrajka in napovedati v raznih slučajih izjemno stanje. Vse te odredbe so pognale z vso brutalnostjo delavstvo nazaj v staro sužnost. Demokratje in republikanci, ki so kdaj go-, vorili v kongresu v prilog delavskim zakonom, so bele vrane. Nobena teh strank ni storila nič za delavstvo. Zakoni, ki jih je ena ali druga teh dveh strank sprejela, so tako omejeni in skromni, da iz njih ne sije niti en topli žarek ljubezni do ogromne večine prebivalstva Zedinjenih držav.
Ko so svoj čas vprašali znanega magnata Jay Goulda, ki si je polnil z Erie železnico žepe, kakšno je njegovo politično prepričanje, je ironično odgovoril : ' 'V republikanski državi sem republikanec, v demokratični pa demokrat; vselej in povsod sem pa navdušen za železnico Erie, ki nosi." Ta izpoved je merodajna za vso kapitalistično kliko v obeh strankah —demokratični in republikanski. Republikanski senatorji in kongresniki jih ravno tako dobro zastopajo, kakor demokratski. Njim se ni treba bati zaslužene 'kazni od nobene strani, ker ni bilo v Zedinjenih državah do danes nobene jake opozicije napram tem strankam. Ameriško delavstvo se ni zanimalo dovolj za svojo lastno politiko.
DR. FR. BENAK:
Metoda socializma kot svetovnega nazora.
Socializem se razvija in z njim tudi njegova metoda. Pod metodo socializma razumem, kako je mogočo socializem najhitreje in najlože uresničiti v družbi. Po tem, kakšna metoda se izbere, se godi tudi s socializmom samim. Danes, ko razumemo socializem kot znanstven svetovni nazor, moramo tudi njegovo metodo prilagoditi temu. Izvajanje in realiziranje socializma po znanstveni poti je danes edina prava zahteva. Metoda današnjega socializma mora torej biti strogo, znanstvena. In vendar ni danes niti v glavah samih socialistov še dovolj jasnosti, prav kar se tiče metode.
Doslej sta bili in sta še dve šabloni: Revolucija, in proti njej evolucija. Treba je natančneje pogledati na to dvoje pojmov. Metoda revolucije nahaja rodovitna tla povsod tam, kjer se smatra socializem še danes kot čisto narodno gospodarski problem, kot boj proti kapitalizmu. Če bi bilo res mogoče izvzeti narodno gospodarsko vprašanje iz vsega zloženega in zveriženega življenja družbe in ga rešiti neodvisno, bi bila revolucionarna metoda v resnici najkrajša in najbolj učinkovita pot. To pa, kakor je iz do-
sedanjega razvoja socializma razvidno, enostavno ne gre. Gospodarske razmere niso veličina sama na sebi, niso glasovit '"Ding an siehi' po velikem nemškem filozofu Kantu, temveč so tesno spojeni z mnogimi drugimi in raznovrstnimi okolščinami, razmerami in vplivi y človeški družbi, imajo v njih svoje pogoje in izvirajo iz njih. Če bi torej hoteli zrevolu-cionirati gospodarsko polje in če naj bi bili tako doseženi rezultati trajni, bi morali obenem zrevolucio-nirati tudi vse druge faktorje, ki so z gospodarskimi razmerami spojeni, zvezani in njih vziroki. A to je nemogoče. Recimo, da bi z revolucijo ali z velikim razrednim pritiskom izvršili v vseh državah v najširšem obsegu socializacijo. Da bi to ostalo trajno in da bi taka socializacija v resnici pomenila veliko olajšanje in povišanje življenske stopnje ljudstva, bi morali popolnoma logično imeti mednarodnega nadzornika in izvrševalen organ s tako silo in močjo, da bi bili reakcionarji povsod brezmočni. V vsakem slučaju mora torej Internacionala biti močna in silna. Tukaj vidimo jasno, da se spaja uspešna socializacija v narodih in državah s silno in močno Interna-cionalo.
Ali je res tako? Kaj je silna in močna Internacionala?	,
To je najboljša, idealna metoda socializma, za katero je treba delati z vsemi silami. Po dosedanjih izkušnjah se je treba varovati vseh napak in slabosti starih internacional. Nova Internacionala mora biti ne le izvrševalen, ampak strogo znanstven organ. Edino tako bo mogoče uspešno rešiti problem socializma. Revolucija in evolucija sta pojma, ki se enostavno ne prilegata več socializmu, če ga smatramo kot znanstven svetoven nazor. Revolucionarna metoda sicer lahko navdahne zatirane in trepeče mase in jih podžge na dejanja, toda mislečega socialista vodi danes izza vseh izkušenj k tehtnemu premišlja-nju, študiranju in raziskavanju. Morda bi revolucionarna metoda vodila k cilju, če bi se revolucija res izvršila v vseh odločilnih državah in pri vseh narodih sočasno, od zavednih socialistov, po enotnem programu in načrtu. Tako je tudi Internacionala včasi mislila, toda praksa je šla povsem drugače.
Revolucionarni socialistični poizkusi in preobrati se nikdar trajno ne vzdrže, in zlasti v takih revolucijah izvršeni gospodarski preobrati bodo le tedaj imeli trajno vrednost, če jih, splošno vzeto, prenese čas, sodobni razvoj, notranje razmere v prizadetih državah in zunanje razmere. Razvoj gospodarskih razmer je doslej naj koči jivejša točka mednarodnega in družabnega razvoja sploh. Od njega je v prvi vrsti odvisna sila in moč posameznih držav, kakor na drugi strani njih slabost in brezmočnost. To vidimo danes jasno kakor solnce. In le z gospodarskimi razlogi se da razložiti, da je vsaka posamezna država, ki je sama za se izvršila socialno revolucijo, gospodarsko silo škodila napram drugim, sosednim državam, v katerih ni take revolucije. S to gospodarsko revolucijo se je država v vsakem slučaju oslabila in se sama pripravila ob sVojo gospodarsko moč, medtem ko so druge države na boljšem.
Kakor že rečeno, če bi se izvršili socialni preobrati v vseh odločilnejših državah sočasno, bi se s tem takoj izpremenila situacija za sam socializem, ker bi bila tukaj močna in silna Internacionala, ki bi bila sposobna, da izvede svojo voljo dalje do konca. Za enkrat pa je taka Internacionala le še problem in trd oreh. Vedno je treba računati z danimi razmerami. Ako bi bilo mogoče z nasilnim preobratom izpremeniti tudi dosedanje kuituriie razmere in ostale razvoj tvoreče faktorje, če bi bilo mogoče v enakem tempu z gospodarskim preobratom zrevolu-cionirati tudi zastarelo kapitalistično kulturo, bi bil problem socializma takoj rešen. Medtem pa vidimo, da je za višji in pravičnejši gospodarski red treba moralnejšo, zavednejšo in kulturno zrelejšo družbo.
To drugo, kulturno revolucijo, ki bi morala iti roko v roki z gospodarskim preobratom, je pa mogoče doseči v veliko bolj umerjenem tempu z vzgojo in dviganjem zavednosti. To se enostavno ne da izvršiti na komando. Odtod se je porodil drugi ekstrem-ni nazor o razvojnem socializmu. Ta razvojna metoda socializma se pač pogostoma napačno razume, zlasti kar zapeljuje v to nehote ime "razvojni socializem".
Danes prihajamo do spoznanja, da ne 'bi ne revolucionarna ne razvojna metoda sama zadostovala za rešitev in uresničenje socializma. Treba je obeh metod, le da mora vsaka imeti svoj čas in svoje mesto.
Pod revolucionarno metodo ne razumemo le fak-tičnega nasilnega preobrata, ampak vsak veliki razredni pritisk, kateremu se socializem v svojem boju doslej ne more odreči. Ta čisto razredna in revolucionarna metoda bo povsod umestna, če se ovira uresničenje po dobi dozorelih in očitno pravičnih zahtev. Na drugi strani je takozvana razvojna metoda dober korektiv, merilo in barometer, da se z nasilnim preobratom ne trošijo po nepotrebnem sile za uresničenje reči, ki jih sodobni razvoj enostavno ne bi prenesel, ali pa za malenkostne reči.
Tako se nam kaže sedanja metoda socializma kot znanstvenega nazora kot sinteza obeh prejšnjih eks-tremnih metod. Ta metoda ni in ne more biti izključna revolucija, ki ne more ob sedanjem stanju stvari imeti trajnega uspeha, ker ni močne Internacionale; ni pa tudi naivno zaupanje slepa vdanost v roke samega razvoja, Ta metoda je neutrudljivo delo na najširši podlagi znanstvenih rezultatov in raziskav z namenom, da se prestavi življenje družbe v smislu resnice, pravičnosti in znanja. Ta metoda je čisto znanstvena — tudi če se tega ne zavedamo — in današnji razvojni štadij socializma nas enostavno goni k njej.
Ne eni strani ne izključuje ta metoda v skrajnem slučaju niti nasilnega preobrata v rečeh izredno velike važnosti, katerih izguba bi na primer pomenila, da bi bilo človeštvo vrženo daleč nazaj; na drugi strani pa mora zametavati nepotrebno sentimentalnost in preobčutnost. Socializem, kakor se danes razvija, pomeni v resnici trdo, strokovno in znanstveno delo v vseh panogah in elementih družabnega
življenja, če hoče doseči le temelj sam, to je odstranitev privatne lastnine produkcijskih sredstev, mezdnega razmerja, izkoriščanja člokeva od človeka i. t. d. — in s tem odpreti pot za nadaljnje dviganje človeštva. *
Torej v pravem pomenu besede znanstvena metoda. Neprenehoma je treba računati z danim stanjem stvari in po tem voliti zo boj ostrejšo ali pa zmernejšo obliko. Poznati pravo stanje stvari pa ni nič druzega, kakor imeti resnično znanstven pregled po sodobnem razvoju, ne le notranjem, ampak tudi po svetovnem, dovršeno poznati razmeme sil na obeh straneh in po tem voliti.metodo. Na muhe se gotovo ne bo streljalo s kanonom, prav tako, kakor se v rečeh, ki so za socializem življenskega pomena, ne sme obotavljati in nič opustiti. To smotreno, zavedno in energično pospeševanje razvoja je danes pravzaprav edina prava metoda socializma. Vedno je treba imeti pred očmi, da lahko neumesten in slabo izbran razredni pritisk enako škoduje stvari socializma, kakor prevelika zaupnost ali faktično nepo-znanje situacije, naj je povzročeno od česarkoli.
Vsako veliko socialistično gibanje bi moralo imeti vrsto sposobnih in znanstveno izšolanih delavcev. V tej smeri se ne bi smel obžalovati denar in nadarjene ljudi bi bilo treba pri študiju socializma na vse mogoče načine podpirati. To zahteva v prvi vrsti interes socializma samega. Cim več bo Internacionala imela znanstveno izšolanih delavcev, tem ložje in enotnejše bo njeno delo. Tedaj ne bo toliko različnih nazorov, izvirajočih največ iz neznanstve-nega naziranja na znanstvene probleme, ki bi jih nadarjeni socialistični delavci lahko znanstveno rešili. Stem postane tudi delo pri posameznih sestavnih delih Internacionale enotnejše in lažje, kajti če se bodo znanstvenim potom rešili sporni problemi, odpade mnogo razlogov za razprtije, ki razdevajo prav sedaj socialistično gibanje pri posameznih narodih in v posameznih državah.
Izkratka, vidimo, da se mora danes socialistična metoda kritično, strogo znanstveno izbirati z resnim obzirom na ves sodobni razvoj družbe v vseh njenih panogah in elementih, ker je socializem v resnici postal nov znanstven nazor za življenje in za nov svet. In kakor v vsaki znansveni stroki, se mora priti do cilja, če se voli prava metoda. Tudi s socializmom ne more biti drugače. Socializem postaja znanstveno vprašanje par excellence, in zato ni klic po ustvaritvi Internacionale delavcev in duševnih stvarnikov brez pomena in zaman. To ni zopet nič drugega, kakor vsiljujoče se spoznanje, da morajo biti Internacionala in njeni sestavni del ne le izobraževalen, ampak tudi strogo znanstven organ.
Francoska vojna postaja v Parizu je bila izza premirja okradena za predmete v skupni vrednosti šestih milj ono v frankov. Francija torej tudi ni varna takih škandalov. Kdor je posl.ušal Clemen-ceauja, bi bil moral misliti, da je v Parizu kaj takega absolutno nemogoče.
UTRINKI.
Ostro sodbo o ameriškem kaznilniškem sistemu je izrekel B. Ogden Cbisolm, newyorški izvedenec za reformo kaznilnic. Pred vsem je nastopil proti javnim eksekucijam in izjavil, da so od davnine vedno povzročale noVa zločinstva. Glavni vzrok zločinov v Chicagi je po njegovem mnenju kaznilnica v Jolietu. Petinštirideset do petinšestdeset tam odpuščenih ljudi se vrača tja kot hujši zločinci. Jo-liet postopa po srednjeveški teoriji, da se z zatiranjem in s surovostjo zniža zločinstvo. Uspeh je ta, da je Joliet institucija, ne kjer se popravljajo zločinci, kjer se ponesrečeni ljudje preporajajo, ampak kjer se napravljajo zločinci bolj brutalni in se vsaka njih zveza z zakonito družbo odpravlja. Ali Joliet ni sam. Na tucate je institucij enako slabih ali pa še slabših. Zločinci — pravi — morajo biti kaznovani za njih zločine, toda če nočemo ulbiti vsakega človeka, ki je storil napačen korak, moramo misliti, kadar kaznujemo zločinca, tudi na njegovo bodočnost. Izvzemši majhen odstotek duševno manje-vrednih ljudi, so zločinci normalna človeška bitja, ki so iz enega ali drugega razloga storila abnormalna dejanja. Revščine, ambicija, prezir, maščevalnost, življensko sovraštvo, vse te reči ali katerakoli izmed njih lahko pomaga, da postane iz normalnega človeka zločinec. Naloga kaznilnice je da odreši takega človeka in ga oddaljuje od družbe, dokler ni odrešen. Slepo ga kaznovati se pravi kaznovati tudi občino, v katero se vrne. Tega se oibčina navadno prav nič ne zaveda. Občinstvo kriči po strožjih postavah, po bolj drastičnih sodbah, po strožjih zaporih, (vse pod napačnim vtiskom, da se s takimi rečmi preprečijo zločini. Edini način, da se zniža število zločinov, je ta, da se zagotovi zločincu uspeh, kadar zapusti kaznilnico. Če se na primer zločinec, kadar zapusti Joliet, ne bi nikdar več povrnil, bi to pomenilo, da pade zločinstvo v Chicagi in Illinoisu za petdeset odstotkov. Drug vzrok, da se množe zločini, je ravnanje občinstva napram zločincu. Občinstvo, ki bi rado naglašalo svoje lastne kreposti, stori to na ta način, da pomandra človeka, ki je bil zasačen, da je kradel ali goljufi. To je enako načelo, kakor ono, ki je navajalo puritance, da so vžiga-li nemoralnim žensLam pečat sramote. V nasprotju z žigom se je izdela njih lastna moralnost toliko važnejša. Na Japonskem nima prejšnji kaznjenec nobene težave, da dobi službo ali mesto v družbi. Ves naš tukajšnji sistem je brezumno barbaričen. Minnesota je ena izmed maloštevilnih držav, ki morejo zaznamovati kaj napredka s svojimi kaznilnicami, in uspeh je ta, da se je zločinstvo v Minnesoti silno skrčilo ..."
To niso nove ideje. Zelo resni, ugledni krimi-nologi so že davno prihajali do takih rezultatov. Če bi se njih dela nekoliko natančneje študirala, bi morale (biti vse 4ake reči že davno splošno znane. Tedaj bi pa (bilo tudi nemogoče, da bi obstajale v deželi razmere, ki jih imenuje Ohisolm po pravici
brezumno barbarične. Ali včasi se zdi, kakor da bi res v praksi ne prihajalo nič druzega v poštev, kakor zadeve, ki so direktno spojene z interesi "biz-nisa." Le da so tudi v tem slučaju metode, o katerih govori Chisolm, brezumne, zaikaj tudi kupčij-skim in posestnim krogom ne bi moglo biti vseeno, ali se zločini množe ali krčijo. Skoraj pa bi bilo reči, da jim je vseeno. Če jim prinašajo tatvine in podobne reči izgube, mislijo, da je bolj enostavno poskrbeti na drug način za nadomestilo, na primer z špekulacijo, s povišanjem cen i. t. d., kakor pa ukvarjati se z zamotanimi vprašanji kazenske in kaznilniške reforme in podobnih sitnih predmetov. Značilno je, da se v zakonodajah ne posveča tem vprašanjem skoraj nolbena pažnja, razun da zagrmi v slučaju kakšnega prav razburljivega zločina kakšen oče domovine prav tako, kakor pravi Chisolm, da ravna občinstvo. Več obešanja! Več "discipline" v kaznilnicah! Javne eksekucije!
»
V vsej stvari je pa še nekaj, kar je Chisolm le zelo površno omenil, a kar je vendar nad vse važno. Tisoč vzrokov zločina tiči v našem družabnem sistemu. Gotovi ni misliti, da izgine tisti dan, kadar se umakne kapitalistični sistem boljšemu, vsako zločinstvo. Toda nešteta hudodelstva imajo svoje korenine prav v tem sistemu. Revščina je eden, ali niikakor ne edini in morda niti ne glaivni. Chisolm govori o ambiciji. Večjemu delu ambicij je v kapitalističnem sistemu mogoče ustreči ali pa jih vsaj zelo izdatno podpreti z bogastvom. A do tega se pogostoma ne pride breiz zločina. Bogastvo daje v naši družbi udobno življenje, ugled, moč . . . skoraj vsakdo bi zaradi tega bil rad bogat. Marsikdo vzdihne, češ meni ni usojeno. Ali mnogo jih je energičnih in njih eneržije bi prišle v drugih razmerah nemara izvrstno do veljave — v prid vsej družbi. V naši razmerah jih pa vodi do "abnormalnih dejanj", z drugimi besedami do zločinov. Kdor hoče pri pre-učavanju zločina priti do dna, ne sme opustiti pre-učavanja socialnih razmer, in stvari so tako žalostno "barbarične", ker ni dovolj tega študija, če ga pa je, se iz njega rezultatov ne izvajajo posledice.
Na Dunaju velja ena miš sto kron. To je navidezno predmet humoristiene liste. Toda stvar ima svojo zelo resno plat. Miši spadajo med tiste živali, ki jih potrebuje znanost, zlasti bakteriologija za svoje eksperimente. Tudi zajci, konji in psi spadajo med te živali. V Nemčiji so imeli takim eksperimentov zahvaliti velike rezultate na polju zdravstva. Sedaj je ta panoga vede bankrotna. Nemški učenjaki pravijo, da zadostuje prispevek vlade v take namene komaj za nakup enega konja, enega psa, enega zajca in ene miši. Prav sedaj se pa javljajo v Nemčiji vsakovrstne še neznane in nepreučene bolezni, učenjki pa nimajo sredstev, da bi jih temeljito študirali in našli zdravila proti njim. Vse, kar je mesenega, ima preveliko vrednost za hrano, in tako ne morejo dobiti vseučilišča niti miši. Tako se kažejo vsak dan posledice vojne, na katere ni nekdaj nihče mislil.
Zdi se, da so se zmotili tisti, ki so prerokovali veliko pomnožitev priseljevanja po vojni. V zadnjih desetih letih pred vojno je prihajalo v deželo okrog miljona ljudi na leto. Tekom vojne je padlo to število na 211,000 na leto. Tedaj je bilo to seveda zelo razumljivo. Tudi da se je odhajanje v Evropo pomnožilo, ni bilo posebno čudno. Drugačna je reč z dejstvom, da se je zadnjega pol leta odselilo več ljudi, kakor priselilo. Odšlo je 162.000 oseb, pripuščenih pa je bilo v deželo 150.000. Dasi je v Evropi doma gorje, se torej zdi, da ni izseljevanje v Ameriko več tako mikavno, kakor je bilo včasih. Da je to resen problem za Ameriko, je jasno, in polagoma spoznavajo tudi kapitalisti, da je vprašanje delavnih moči važnejše, kot so včasi priznavali. Pravijo, da bodo v kongresu predlagali olajšanje priseljevanja, za katero so predpisi sedaj precej strogi. Na drugi strani zahteva American Pederation of Labor prepoved priseljevanja za dve leti sploh. Stvar pa ni tako enostavna, kakor si predstavljajo na eni in na dragi strani. American Pederation of Labor ima prav v tem oziru, da se pripravljajo kapitalistom včasi lahko večje zadrege, kjer je pomanjkanje delavcev, kakor tam, kjer je živega materijala preveč. Kapitalisti hrepene brez dvoma najibolj po importiranju skebov, da bi z njih pomočjo lože zatirali domače delavstvo. Ali pri tem pozabi American Federation of Labor prelahko, da je zadostno število delavcev potrebno za vzdrževanje in za razvoj industrije, ki je tudi v interesu delavstva. Obzorje voditeljev omenjene organizacije je še vedno tesno. Pred očmi imajo večinoma le specialne interese posameznih strok, ki so pogostoma nasprotni interesom splošnega delavstva in vsled tega tudi pravim interesom dotiene stroke mase. Še manje pa spoznavajo mednarodne interese, delavstva, in to pomanjkanje razumevanja jim pogostoma narekuje taktiko, ki se zdi koristna za danes, ki se pa lahko hudo maščuje jutri.
Motijo se pa tudi kapitalisti. Uvoz skebov danes sploh ne bo več tako lahak, kakor je-bil včasi, zakaj tudi v Evropi se je marsikaj izpremenilo. Pa tudi samo olajšanje naseljevalnih predpisov ne bo veliko zaleglo, če ne postanejo razmere za delavce mikav-nejše, kakor so sedaj. Človek, ki bi sicer šel v Ameriko, se ne obotavla j zaradi tega, ker bo imel na Elis Islandu nekoliko več opravka, ampak zato, ker se skuša prej poučiti o razmerah, ki ga pričakujejo v deželi, in če se mu zazdi, da si ne izboljša položaja, ostane rajši tam, kjer je. V tem je torej jedro problema. Boljši gospodarski pogoji in poštena politična svoboda sta momenta, ki moreta privabiti dolbre delavce v deželo, s slabimi si pa tudi industrija ne more veliko pomagati.
Vsled afere v Albany, N. Y., kjer je bilo suspendirano petero pravilno izvoljenih socialistov v po-stavodajo in se socialistična stranka dolži, da je sprejela program moskovske internacionale, podaja eksekutiva Socialistične stranke z dne 31. januarja 1.1. izjavo, v kateri pravi, da Socialistična stranka ne pripada nobeni Intemacionali; in če bi pripadala
moskovski intemacionali, pravi eksekutiva, še ne pomeni, da sprejema akcijo nasilja. Že v avgustu 1919, pravi eksekutiva stranke, je stranka na svojem zbora ponovno izjavila, da je njena taktika organizacija in mirni apel na volilce, da pa je vedno sočustvovala in še danes sočustvuje z ruskimi delavci in kmečkim ljudstvom v tem smislu, da si postavi institucije, kakršne želi.
George Lansbury, eden dobro znanih delavskih voditeljev Velike Britanije, je v Moskvi z namenom, da se na svoje oči pouči o položaju v Rusiji. Od tam je poslal ministrskemu predsedniku Lloyd George ju sledeči brezžični brzojav: "Pozivam Vas, da pridete na skupno konferenco z Leninom. Prepričan sem, da se Vam odpro oči, čim prestopite mejo. Nobenega vzrdka ni bati se miru z Rusijo, pač pa je velika nevarnost za Britanijo in za Evropo sploh, če bodo nadalje vladale sedanje razmere."
Ali misli Lloyd George kaj ukreniti na ta poziv, se ne poroča. Bilo bi pa menda res koristno, če bi se nekateri ljudje, stoječi na visokih odgovornih mestih, osebno poučili o faktienih ruskih (razmerah, kajti tudi oni so odvisni od poročil, ki jim jih dajejo dragi in ki gotovo niso veduo zanesljiva. Tudi če nima poročevalec namena, da govori neresnico, je pogostoma veliko vprašanje, ali je res videl to, kar bi bilo najvažnejše, kako je gledal, ¡kdo je manj vplival in kako je sestavljal svoje poročilo. Eno je na vsak način gotovo: Ako se zbero vsa poročila o Rusiji, ne bo človek, ki jih čita, vedel, kje mu glava stoji, zakaj od skrajnih rajskih do skrajnih peklenskih opisov je bila sestavljena že vsaka slika, in ei-tatelj je odvisen edino od tega, komu bi in komu ne bi verjel.
Vodja rojalistične stranke na Ogrskem, grof Somsich, pravi, da je izvolitev kralja edina rešitev ogrskih političnih in gospodarskih problemov. V tej izjavi madjarskega grofa s slovanskim imenom ni nič originalnega. Za monarhiste je bila monarhija vedno edina rešitev vseh problemov sploh. Lahko jim je priznati, da je v tem vsaj rešitev njihovih problemov, zakaj to, kar bi oni radi dosegli, dosežejo le v monarhiji. Toda njihovi problemi niso (bili še nikdar problemi naroda, temveč stoje proti njim v najostrejšem nasprotju. Madjarski monar-histi bi radi utrdili reakcijo, kateri se je pod krono navadno dobro godilo. Madjarska aristokracija bi si rada zavarovala svoje privilegirano stališče, in v monarhiji jim za to vsekakor več upanja, kakor v republiki. Toda nihče ne priznava rad sebičnosti, in zato se govori o rešitvi političnih in gospodarskih problemov, kjer gre le za interese krogov, uživajo-čih neopravičene predpravice.
Neka pariška vest pravi, da je vrhovni svet mirovne konference sklenil dovoliti sultanu in turški vladi, da ostaneta v Carigradu, da pa pridejo Dar-danele pod strogo mednarodno nadzorstvo. Doslej še ni poročila, če je ta vest avtentična, toda londonsko
časopisje jo ostro kritizira in naglasa, da (bi bila taka odločitev v nasprotju s politiko angleške vlade in z nazori, ki so jih vedno imeli ministrski predsednik in vlada.
Carigrad je ena tistih točk, ki kažejo, da niso člani vrhovnega sveta tisti bogovi, vsegavedno, vsemogočni in nadvse modri, kakor so se sami smatrali. Takih točk je bilo še več. Ali vse podobne zadrege zavezniških gromovnikov prihajajo od tod, da nimajo nobenega trdnega načela, po katerem bi re-šavali vprašanja. Če bi ga imeli, bi v vsakem slučaju lahko našli smer in bi morali priti do cilja, ki bi se vjemal z načelom. Toda enkrat se oglašajo ti interesi, drugič oni, in nikomur ne pride na misel, da se morajo posamezni interesi podrediti skupnim, ker je le na ta način mogoče doseči pravičnost. Ker se ne postopa tako, tudi ne bo v novih razmerah pravičnosti in vsa Evropa in ves svet ibo po definitivno sklenjenem miru poln bojev in naspotij. _________
V Avstriji je bil po dolgem boju sprejet zakon o osemurnem delavniku. Važna je določba zakona, ki se tiče malih podjetij, prej izvzetih iz regulacij o delovnem času. Ženske in otroci smejo delati največ po 44 ur na t eden .in morajo biti v soboto odpuščene o poldne. S splošnim glasovanjem vseh delavcev gotove industrije se osemurni delavnik lahko nadomesti z 48 urnim tednom. Noben delavnik pa ne sme presegati 10 ur. V sezonskih industrijah je najdaljša doba, v kateri se delavnik lahko podaljša, 60 dni. V vsakem slučaju je poldruga plača za delo čez čas zakonita.
Za sedanje razmere v Nemčiji je značilno, .da je v Lipskem okrog 10.000 delavcev brez dela. Leta 1917 jih je bilo na seznamu strokovnih organizacij 30. Najbolj so prizadeti hotelski in gostilniški uslužbenci, katerih je 32 odstotkov brez dela. Za njimi pridejo barva rji, čevljarji, mesarji in peki (25 odstotkov), potem Jitografi, krojači, kožuharji, tobačni delavci in krovci (15 do 20 odstotkov). Lipsko je prej veljalo za bogato mesto.
Konstitucionalna komisija na Poljskem je sklenila, da bosta senat in spodnja zbornica skupno volila državnega šefa, čigar naslov bo "prezident republike." Zdi se torej, da so upi rojalistov, ki so jih imeli tudi na Poljskem, pokopani. Ali da bo parlament imel dve zbornici, je ena tistih točk, ki kažejo, da tudi nova Poljska ne bo še najdemokra-tičnejša država na svetu.
V Londonu je umrla neka gospa J. W. Martin-dale. Imela je polnokrvnega konja, in ko je zapustila ta svet, so ustrelili konja. To se je zgodilo v smislu njene oporoke, v kateri je izrekla željo, da naj ji "konj sledi", če umrje ... To daje globok vpogled v zmedenost nekaterih sodobnih duš, ki jih tudi bogastvo ne varuje norosti.
Iz "VVashingtona poročajo: Senator Fall; predsednik ožjega odbora za preiskavanje razmer v Mehiki, je priznal, da ima finančne interese v jamskih posestih v Mehiki. Osem let je skrbno zamolčeval to dejstvo, a vedno je bil ognjevit zagovornik oborožene intervencije v sosedni republiki . . . Ali ni v senatu nobenega člana, ki bi bil sposoben za pred-sedništvo takega odbora, to se pravi, ki ni materi-jalno inteiresiran v tej deželi?
Na obzorju Zedinjenih Držav se zopet kaže nekaj kakor železničarska stavka. Ta Damoklejev meč visi nad deželo že nekoliko let. Enkrat je bila ta nevarnost odpravljena zadnji trenotek, ko je kongres v senzacionalni razpravi sklenil zakon o osemurnem delu na železnicah. To je bilo, še preden je Amerika vstopila v vojno. Tekom vojne so bili želzničarji mirni z ozirom na važne prometne interese dežele. Ali njih stremljenje gre že davno za ureditvijo mezdnih razmer. Kmalu po vojni je bila železničarska stavka preprečena vsled apela prezidenta AVilsona, kateremu so se železničarji vdali. Sedaj se je položaj bistveno rzpremenil, zlasti zaradi tega, ker se približuje termin, ko naj se železnice vrnejo privatnim lastnikom. Železničarji mislijo, da bodo izigrani, če se to zgodi, in najbrže se ne motijo, če pričakujejo od privatnih interesov najsrditejši odpor proti njih zahtevam. Zategadelj hočejo ureditev, preden se stori ta korak ... Železniški administrator odklanja zahteve, češ da se železnice ne izplačujejo in da hi se morali tarifi povišati- če naj bi se ugodilo železničarjem. Sicer pa zahteva časa, da preuči zahteve ... To ni po godu uslužbencem, ki zahtevajo odgovor v najkrajšem času in pravijo, da so svojčas opustili stavko, ker so pričakovali, da bodo cene življenskih potrebščin padle, kar se pa ni zgodilo, ker se je nasprotno draginja še povečala. Če ne dobe do 23. februarja zadovoljivega odgovora, hočejo glasovati o vprašanju stavke, in če jo večina odglasuje, bi 30 dni po tem res izbruhnila... Položaj je kritičen, kajti taka stavka bi lahko imela nedogledne posledice.
V Kanadi je edina železnica Canadian Pacific še v privatnih rokah. Vlada je prevzela železnico Grand Trunk, ki ima tudi 1800 milj proge v Zedmje-nih Državah, in poseduje sedaj 23.375 milj železnic, ki reprezentirajo kapital v znesku $1,300,000.000. V roke vlade je prešel tudi brzojavni sistem, ekspresma služba, razni hoteli, in trgovska mornarica s 23 navadnimi in 60 jeklenimi ladjami. Veis sistem vodi troje mož na trgovski podlagi brez političnega vpliva.
V republičanski stranki je kaos od dne do dne večji in lahko se zgodi, da pride še pred volitvami do očitnega razkola. V Brooklynu je imel znani kalifornijski senator Johnson govor, ki je učinkoval kakor politična bomba. Brezobzirno se je izrazil o reak cionarnih metodah, v katere se stranka bolj in bolj potaplja, in ves govor je bil uglašen na ton starega ameriškega liberalizma. Pravi, da se mora stranka očistiti prusjaštva, ali pa jo ljudstvo kmalu porazi...
Johnsonovega nastopa ni podcenjevati, ker je njegov vpliv znaten. Toda reakcionarna struja V republikanski stranki je zašla že skoraj predaleč, da bi bilo še misliti na povratek in na spravo nasprotujočih si elementov. Nič ne bo presenetljivo, če se pokažejo pri prihodnjih volitvah strankarske formacije, kot smo jih bili doslej vajeni v deželi.
V Bostonu imajo sledečo afero: Neka mrs. Mary C. Lowell je imela kitajskega psa. Ime mu je bilo "Yoshi". Kakor vsakemu umrljivemu bitju je prišla tudi temu plemenitemu psu ura odhoda. Krepal je. Gospa ga je dala "provizorično" v otroški krsti pokopati na pokopališču v Dover Village, odkoder naj bi bil spomladi prenešen na rodbinsko posest v Fox-croftu . . . Ljudje v Dover Village so tako slabo vzgojeni, da jim ni šel višji idealizem dame v glavo, pa so tako dolgo protestirali, da so oblasti ukazale odstranitev krepanine s pokopališča ... To se imenitnemu psu v življenju gotovo ni sanjalo, kajti tedaj je imel svojo lastno "nurse" in njegova gospodinja ga je dala zdravniško oskrbovati. In tako plemenite mrhe ne trpe sedaj na pokopališču . . .
"Svenska Dagbladet" objavlja izjavo Adolfa Joffa, po kateri se vrše med Veliko Britanijo in sovjetsko vlado v Rusiji mirovna pogajanja. Joffe je po omenjenem listu dejal, da si želi Rusija miru z vsem svetom in ne zahteva nič drugega, kakor da se ne bi nihče vmešaval v njene domače zadeve.
Avstrija je dobila 250 milijonov kron iz prodaje osebne lastnine bivšega cesarja Karla. Druge dragocenosti, ki pripadajo Karlu in habsburški družini, so vredne nekoliko miljard in avstrijska vlada misli zapleniti tudi za nje utrženi denar.
Angleški nacionalni ekonom in finančnik sir George Paish pravi, da bo v dveh ali treh mesecih v Evropi več kot štiri miljone delavcev brez posla in da zadene podobna usoda tudi Ameriko, kateri pripisuje glavno krivdo za obupni gospodarski položaj na svetu, ker ne podpira Evrope v sedanji krizi. Tam bo po njegovem mnenju pomrlo na milijone žen in otrok od lakote, Amerika pa ne bo imela dela in bo morala zapirati tovarne in delavnice ... Svetlo ni to prerokovanje...
NAROČNIKOM.
Kadar se preselite .naznanite nam vselej poleg novega tudi vaš prejšnji naslov.
Vse stvari, ki se tičejo poslovanja lista, kot naročnine, naročila knjig in koledarjev, oglase itd., pošiljajte na naslov:
PROLETAREC, 3639 W. 26th ST. CHICAGO, ILL.
Ako imate kake pritožbe glede nerednega poslovanja ali drugih uzrokov, ki so v zvezi s tem listom, jih pošiljajte nadzornemu odboru J. D. T. D. na naslov:
Philip Godina, 2814 So. Karlov Ave., Chioago, 111.
J. S. z.
Clencoe, O. — Dne 15. feb. t. 1. se je vršila redna seja slov. soc. kluba št. 2, JSZ. v Glencoe, O. Na dnevnem redu je bila med drugim diskuzija in glasovanje za pristop socialistični stirariki in o predlogu oksekutive JSZ. za povišanje mesečnih prispevkov lOc več. — Naše članstvo je glasovalo za zo-petno pridružitev k soc. stranki, ob enem pa naj se pri stranki deluje za združenje vseh delavskih političnih fraikcij in strank, kar je za naše razredno gibanje vsekakor potrebno. Izdela naj se program, ki bo odgovarjal današnjim razmeram in na podlagi tega programa naj zavedne delavske vrste strnejo svoje moči za dosego političnih in ogspodarskih reform ter tako ugladijo pot socializmu.
Sprejeli smo tudi predlog eksekutive za povišanje mesečnih prispevkov, to je, da se asesment poviša za lOc, ker vemo, da pod današnjim sistemom pomeni več gmotnih sredstev tudi večje uspehe. — Obžalovati je, da se samo eni bore, žrtvujejo čas in denar v borbi za izboljšanje stanja delavskih mas; večina pa je brezbrižna za delo, dasiravno ve, ako se v kakem oziru razmere za delavstvo izboljšajo, so tega deležni tudi tisti, ki so polnoma brezbrižni za (boje, ki jih vrši piroletairijat. Prohibicija je nam po/brala tudi tiste, ki so se vsaj pri bari trkali na prsa: "Jaz sem socialist!"
Živimo v dobi, ki jasno priča vsakemu delavcu, kje je njegovo mesto. "Organiziraj se v socialističnih vrstah," je klic današnjih časov bolj kot kedaj poprej. Učite se organiziranja od nam sovražnih elementov. Močni bomo le v organizaciji, ki bo imela v svojem okrilju večino proletarijata. Tedaj bomo sila, s katero bodo morali računati nasprotniki in izvajanje socialističnega programa se prične šele tedaj, kadar (bomo dovolj močni za izvajanje socializma.
Kako pridobiti sedaj še brezbrižne delavce za naše gibanje? Širite mednje socialistični tisk. Povejte jim, da je važno za vsakega, ki je nezadovoljen z današnjim sistemom, da se uči socializma, da bo vedel, kaj je in kaj hoče socializem. Pridobite jih v soc. klube in jih navadite redno prihajati k sejam.
Slovenski sodrugi bi morali napeti vse sile, da razširajo Proletarca med maso našega delavstva v tej deželi. Ako hočemo izpodriniti vpliv nam sovražnega časopisja, je potrebno, da razširimo svoje glasilo. Zato, sodrugi, agitirajmo za edini slovenski socialistični list "Proletarec".
Ignac Žlemberger, tajnik kluba.
Moč socialistične ideje je v tem, da vodi družabni razvoj sam po svojih zakonih v socializem. Če bi bil socializem le izmišljena teorija, bi ga bilo mogoče zatreti s silo. Toda on je neizogibna posledica gospodarskega razvoja, čigar smeri je prav lahiko dognati, in zato je nujen, tudi če ne bi bilo še nobenih socialističnih strank na svetu.
ADVERTISEMENT
Slov. delavska
Ustanovljen* dne 21. avgusta 1908.
Inkorporirana 22. aprila 1909 v državi Penn.
Sedež: Johnstown, Pa.
GLAVNI URADNIKI:
Predsednik: IVAN PEOSTOE, 6120 St. Clair Ave., Cleveland, Ohio.
Podpredsednik: JOSIP ZORKO, R. F. D. 2, Box 113, West Newton, Pa.
Glavni tajnik: BLAS NOVAK, 634 Main St., Johnstown, Pa.
1.	Pom. tajnik: FRANK PAVLOVCM, 634 Main St., John-
stown, Pa.
2.	Pom. taj. ANDREJ VIDRIOH, R. F. D. box 4, Johnstown,
Pa.
Blagajnik: JOSIP ŽELE, 6502 St. Clair Ave., Cleveland, O. Pom. Blagajnik: ANTON HOČEVAR, R. F. D. 2, Box 27, Bridgeport, O.
NADZORNI ODBOR: Predsednik nadzor, odbora: IGNATZ PODVASNIK, 6325 Station St., E. E. Pittsburgh, Pa.
1.	nadzornik: SOPHIA BIRK, 606 St. Clair Ave., Cleve-
land, Ohio.
2.	nadzornik: IVAN GROŠELJ. 885 137th St., Cleveland. O.
POROTNI ODBOR: Predsednik porot, odbora: MARTIN OBERŽAN, Box 135 West Mineral, Kans.
1.	porotnik: FRANC TEROPČIČ, R. 1, Banonza, Ark.
2.	porotnik: JOSIP GOLOB, 1916 S. 14th St., Springfield, HL
VRHOVNI ZDRAVNIK: Dr. JOSIP V. GRAHEK, 843 E. Ohio St., Pittsburgh, Pa. Glavni urad: 634 Main St.. Johnstown. Pa.
URADNO GLASILO: PROLETAREC. 3639 W. 26th St., Chicago, 111. Cenjena društva, oziroma njih uradniki, so uljudno prošeni pošiljati vse dopise naravnost na glavnega tajnika in nikogar drugega. Denar naj se pošlje edino potom Poštnih, Expresnih, ali Bančnih denarnih nakaznic, nikakor pa ne potom privatnih čekov. Nakaznice naj se naslovljajo: Blas Novak, Union National Bank in tako naslovljene pošiljajo z mesečnim poročilom na naslov gl. tajnika.	. .
V slučaju, da opazijo društveni tajniki pri poročilih glavnega tajnika kake pomanjkljivosti, naj to nemudoma naznanijo uradu glavnega tajnika, da se v prihodnje popravi.
Newburg, Ohio. — V sedanjih kritičnih časih se med ljudstvom bolj in bolj opaža splošna indife-rentnost. Vsakdo kritizira in rešuje stvari po svoje. — Pri naših podpornih društvih se je tudi ugnezdila brezbrižnost med članstvo. To ima za posledico, da društveno življenje ni tako, kot bi moralo biti. Članstvo pa bi se moralo zavedati, da s tem škoduje samo sebi, ako zanemarja interese društva in skupne organizacije. Organizirani smo v podpornih društvih, da si v slučaju potrebe drug drugemu pomagamo in skrbimo za našo bodočo generacijo. — Ni moj namen kritizirati članstvo, ampak moja dolžnost je skrbeti za redno poslovanje pri društvu in mu pomagati k napredku. Kot tajnik društva vam pišem te vrstice in prosim, da jih vpoštevate. Društvo Sloven-
ski Bratje, št. 41, SDPZ., zboruje vsako prvo nedeljo v mese-.iu. Dolžnost članstva je, da se jih redno udeležuje in sodeluje pri reševanju društvenih zadev in podpoma zveza kooperira z odborom v prospeh društva. Pravila določajo, da se mora vsak člau(ica) udeležiti vsaj treh sej (glej pravila stran 63, točka 4). Plačujte asea-ment redno in ob pravem času. Ako zanemarite to, ste se sami suspendirali; ako pridete s tem v škodo za slučaj bolezni, ste si jo sami zakrivili. Z nerednim plačevanjem asesmenta pa povzročate več dela za društvenega tajnika in gl. urad. — Asesment pri tem društvu se bo sprejemal do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec. Poznejših vplačil se ne bo sprejemalo. Tudi omenim, da se za tiste, ki so z asesmentom zaostali ,istega ne bo plačevalo iz društvene blagajne, razun v slučajih, da prizadeti član ali članica naznani društvu vzroke, in naroči, naj se plača zanj asesment; iz- društvene blagajne pa se tudi v tem slučaju plača samo za en mesec. — Apeliram na članstvo našega društva, da vpošteva te vrstice. — Leopold Keglovic, tajnik.
Hartford, Ark; — Članstvu društva Slovenska Navada, št. 110, SDPZ., pozivam, da se polnošte-vilno udeleži prihodnje seje dne 7. marca. Na dnevnem redu bodo volitve odbora za leto 1920 in več drugih zelo važnih točk. — Vsakdo, ki brez opravičljivega vzroka izostane od te seje, bo suspendiran. -— Članstvu priporočam, naj se bolj zanima za društvene zadeve; napredek društva ni odvisen samo od ene osebe ,ampak od vsega članstva. Le, če skupno posvetimo naše moči v prospeh organizacije, bomo v stanu napredovati. — John Zimerman, tajnik.
TAJNIKOM DRUŠTEV S. D. P. Z,
Če ne prejemate glasila SDPZ. Proletarca, sporočite to potom dopisnice upravništvu lista. Ako je na vaše mesto izvoljen nov tajnik, ga opozorite, naj takoj sporoči upravništvu Proletarca svoj naslov, številko društva in ime in naslov prejšnjega tajnika. Le na ta način bo mogoče redno pošiljati glasilo tajnikom, do katerega so opravičeni. Radi tega prosimo vaše kooperacije.	Upravništvo.
SPREMEMBE PRI DRUŠTVIH S. D. P. Z. V MESECU JANUAEJU 1920.
Štev.
1.	Suspendirani: Frank Zidar, 600®. Črtani: Martin Čr-netič, 3641; Jožef Vidič, 5886. Prestopili: Fr. Zalar, 5599; k štev. 2. Ivan Zupančič, 6004; k št. 83.
2.	Zopet sprejeti: Fr. Kopriva, 1827; Fr. Gačnik, 50; Ant. Gačnik, 11120; Jožefa Gačnik, 11120; Jožefa Gačnik, 11652; Andrej Mlakar, 8579; Marija Mlakar, 8556; Iv. Žinžar, 266; Fr. Potoči-n, 8564; Mihael Ras-pet, 8590. Suspendiran: Fr. Likar, 8566.
3.	Suspendiran: Jožef Škarja, 8532; odpotoval v staro domovino.
5. Suspendirani: Ant. Iler, 4061; Jožef Sentišek, 8455; Črtani: Ant. Resnik, 5073; Ant. Budna, 5784; Marko Zvonar, 4588. Prestopil: Aloj. Strnad, 8445; k dr. št. 155.
9. Črtani: Milan Popovich, 4569.
11. Zopet sprejeti: Mihael Curak, 2499. Suspendirani: Matija Podrebare, 4707; Helena Podrebare, 2277; Matija Podrebarc, 1175.

12. Suspendirani: Barbara Piling, 11356. Črtani: Iv. Gan-čič, 5154; Štefan Deličič, 8421.
14.	Zopet sprejeti: Fr. Bavc, 6030; Ilija Gerbec, 1137. Črtani: Ant. Zoric, 385; Iv. Žavbi, 5413. Prestopili: Iv. Žakel, 4672.
15.	Zopet sprejeti: J. Zado, 5668; Marija Zado, 11164. Suspendirani: I. Perne, 5663.
18. Suspendirani: Jakob Zalaznik, 2176; Ant. Gerškovič, 10602. Umrli: Martin Voznik, 7310.
20.	Zopet sprejeti: Martin Fabjan, 10249; Iv. Bočik, 10251, 10251. Suspendirani: Ant. Zaplata, 1550.
21.	Umrl: Jožef Kalčič, 9856.
22.	Suspendiran: Štefan Črnko, 1012. Črtan: Ant. Toma-žin, 9673.
25. Umrla: Terezija Završnik, 2620.
30. Novo pristopili: Josepina Lekše, 11593; Štefan Jorda-ni, 11625. Zopet sprejet: Vincene Jan Si ž, 4780.
36.	Novo pristopili: Barbara Pavičič, 11619. Suspendirani: Iv. Pavičič, 11552; Iv. Grgurič, 2260. Odstopil: Martin Vinoski, 2755.
37.	Zopet sprejeti: Jera Potpečnik, 3419y Ant. Kukek, 4824; Jožef Lah, 3549; Jožef Bupnik, 2824. Suspendirani: Neža Jerina, 2187; Ant. Jerina, 2187; Alojzija Markovič, 4857; Marija Znidaršič, 5085. črtani: Jožef Potpečnik, 2850.
38.	Zopet sprejeti: Ant. Baličkij, 6106; Tomaž Baspet, 8631. Suspendirani: Iv. Eržen, 8652; Joe Kržišnik, 8597; Iv. Merzel, 2053; Ant. Perko, 1277; Tomaž Re-bič, 5432. Umrli: Iv. Petere, 5710. Črtani: Aloj. Logan, 8605.
t
41.	Zopet sprejeti: Krist Mestek, 4014; Antonija Legan, 4756; Neža Zura, 9092; Iv. Legan, 4485; Marija Bob-nik, 9125; Aloj. Gorenc, 9107; Aloj. Žgur, 1234; Ant. Železnik, 9060'; Ana Železnik, 9091; Marija Zadnik, 9127; Botija Vodnik, 3032; Fr. Slabjan, 9128. Suspendirani: Tedi Kodoinac, 11107; Fr. Mesojezdec, 11169; Gašper Kernel, 3396; Iv. Debelak, 2486; Joseph Blatnik, 4818; Iv. Titko, 3690; Vilijem Sitter, 303; Amalija Kodek, 3697; Iv. Bangus, 2844; Fr. Bodič, 2414; Iv. Kante, 9084; Uršula Gorišek, 3085; August Straj-nar, 3039; Marija Polančič, 2073; Marija Parhne, 2077; 2077; Uršula Hren, 9096; Marija Zadnik, 9127; Ant. Miklavž, 3115; Iv. Perko, 9119; Iv. Borovčan, 9121; Matevž Gorišek, 9123. Črtani: Rovačk Dominik, 4010; Aloj. Kvas, 9118; Fr. Glivar, 9080.
42.	Suspendirani: Ant. Retelj, 9562.
43.	Suspendirani: Aloj. Jankovič, 4022.
46.	Suspendirani: Iv. Zantar, 1587.
47.	Zopet sprejeti: Mihael Burinsky, 6399; Julija Burin-sky, 6050; Ant. Burinsky, 6398; Elizabeta Burinsky, 6397.
50.	Novo pristopili: Iv. Dobrave, 11604; Rudolf Boffataj, 11605; Jožef Benedik, 11606. Zopet sprejeti: Fr. Maus, 9282. Suspendirani: Bud. Blažič, 9283; Fr. Podbevšek, 9294. Umrl: Ivan Hity, 9244.
51.	Zopet sprejeti: Fr. Strehovee, 5327; Marija Poznik, 2808; Fr. Ovsec, 4068; Ant. Gianconelli, 8979; Fr. Ka-stelic, 9010; Fr. Gabrenja, 10326; Aloj. Potočnik, 10329; Fr. Verbič, 9056; Aloj. Lenk, 8973; Jožef Šte-fančič, 5529; Fr. Gorenc, 5104. Suspendirani: Aloj. Valenčič, 1226; Gregor Plesničar, 90f8; Fr. Suhadol-nik, 10222; Matija Jerala, 6285; Ignac Buss, 9748.
58.	Novo pristopli: Dan Mojsing, 11607; Marija Moysing, 111608. Suspendiran: Jožef Smolka, 5751.
59.	Zopet sprejeti: Iv. Straus, 3300. Suspendirani: Iv. B. Beštek, 2732. Črtani: Fr. Zajec, 6146. Prestopili: J. A. Arh, 8725; k štev. 56.
61.	Novo pristopili: Majdal. Benedik, 11609.
62.	Zopet sprejeti: Antonija Stojan, 4829. Suspendirana: Marija Peterlin, 5298. Umrla: Frančiška Unetič, 5653.
65. Suspendirani: Iv. Ostanek, 9618: Fr. Čekada, 9624; Peter Mihalich, 11278.
67.	Novo pristopili: Pavel Vranič, 11594.
68.	Črtani: Jurij Jurich, 3440.
69. Zopet sprejeti: Fr. Prašnikar, 7996; Fr. Lukašek, 9216. 71. Suspendirani: Iv. Kurdenik, 471; Kuzma Vlah, 6806;
Viktor Zamljič, 6061; Iv. Toncin, 5822. 74. Suspendirani: Ignac Selan, 6342; Aloj. Selan, 3768; Mihael Selan, 4706.
78.	Prestopili: Alojzij Novak, 1081; Primož Tomažin, 5190; k štev. 156: Iv. Perič, k štev. 99.
79.	Suspendirani: Aloj. Jakobe, 4440; Marija Jakobe, 5410.
81.	Zopet sprejeti: Fr. Jerman, 5845.
82.	Suspendiran: Tomaž Skerbinc, 5854. 86. Suspendiran: Fr. Črne, 5943.
95.	Prestopili: Mihael Penkovič, 9918; k štev. 108.
96.	Suspendirani: Tomaž Maršnik, 104449.
97.	Suspendirani: Jožef Hudik, 9941; Klara Hudik, 11112. 99. Novo pristopili: Helena Gaber, 116,14.
100. Zopet sprejeti: Ant. Mlinar, 11250; Iv. Kolar, 11351;
Jožef Švigelj, 6760. Umrli: Anton Logar, 6619. 102. Suspendirani: Fr. Cimperman, 8859; Marija Cimper-
man, 8873; Jelica Brojdič, 11415. 104. Novo pristopila: Frančiška Sperlik, 11596.
110.	Suspendiran: Iv. Lovše, 10193.
111.	Umrl Martin Sore, 6701.
112.	Prestopil: Fr. Kovačie, 10209; k štev. 149. 114. Novo pristopil: Fr. Bižič, 11602.
117. Novo pristopili: Michael J. Eooney, 11597; Jacob W. Imph, 11598; Pavlina Zupančič, 11615; iz mladinskega oddelka. Zopet sprejeti: Matija Fajdiga, 7110; Julija »Fajdiga, 7105; Vilijam Makaroski, 7218; Gertrud Ma-karoski, 7167; Voltar Šemenski, 11187. Suspendirani: Mihael Eebernik, 7184; Pavla Bebernik, 7205; Elmer Snajder, 7306; Ant. Homar, 7302. Felix Snajder, 7263. Črtani: Jožef Majdič, 3651; Matija Trkaj, 7108.
119.	Zopet sprejeti: Iv. Strah, 10723; Leo Dolenc, 3381.
120.	Črtani: Jožef Brajer, 10770; Frančiška Brajer, 10755.
122.	Umrli: Anton Strašišar, 7702.
123.	Suspendiran: Iv. Jakše, 7766.
124.	Zopet sprejet: Frank Ciglar, 9494.
126. Zopet sprejeti: Jožef Pnidaršič, 6878; Aloj. Kočjaž, 6902; Jožef Valenčič, 6847. Suspendirani: Jakob Logar, 6925; Ant. Zakrajšek, 6831; Iv. Gorenc, 1947; Aloj. Kastelic, 6928; Iv. Prudič, 4045; Iv. Dolšak, 6833; And. Zupane, 6821; Jožef Grošelj, 6818; Marjeta Grošelj, 6808; Iv. Lukanc, 6801; Aloj. Burštnar, 6907. Črtani: Fr. Koželj, 6843; Frančiška Koželj, 6855; Aloj. Znidaršič, 9286.
128. Zopet sprejeti: Ant. Straniša, 10788; Marija Strani-ša 10837. Suspendirani: Frank Zupančič, 10814; Iv. Zupančič, 10811.
130.	Suspendirani: Ant. Čebela, 7055; Jakob Kaplja, 6998; Tomaž Hladnik, 7048.
131.	Zopet sprejeti: Katerina .Kastelic, 7865; Iv. Kastelic, 7865, Suspendirani: Ant. Mesič,7884.
132.	Suspendirani: Jožef Golob, 9471.
133.	Suspendirani: Jožef Dumjanovič, 9420; Daniel Goleš, 9417; Marta Dumjanovič, 9436; Ana Kambic 0434.
139. Novo pristopili: Mihael Badovič, 11616. Zopet sprejeti: Ivan Uran, 11263.
142.	Črtani: Terezija Kostelic, 8076; Fr. Mučič, 8077.
143.	Prestopili: Matevž Pischler, 8^02; k štev. 107.
145.	Zopet sprejeti: Jožef Matkovič, 7354; Fr. Senica, 7272; Martin Škof, 11345. Suspendirani: Aloj. Šanj, 7329; Rudolf Mantul, 7337; Marko Strdin, 7370; Iv. Princ, "385; Ant. Purkovič, 7340; Ant. Blatnik; Fr. Kovačič; 7356; Jožef Govednik, 7352; Iv. Lešnik, 5999. Črtana: Ivana Belaič, 11390.
146.	Novo pristopila: Agnes Zakšek, 11599. Zopet sprejet: Fr, Zagorek, 10931.
148. Prestopili iz mladinskega oddelka: Fr. Galičič, 1.1600.
151.	Zopet sprejeti po glav. porotnem odboru: Ant. Udovich, 7824. Črtan: Ant. Šanj, 11304.
152.	Novo pristopili: Nikolaj Tkalec, 11617. Suspendiran: Ant. Kolich, 5271.
156. Novo dru&tvo "Šopok Vijolic" štev. 156: Iv. Valič, 11574; Vincene Ncoreden, 11575; Eoza Čebron, 1157G; Ant. Poy, 11577; Jožef Čermelj, 11578; Jožef Čebron, 1579; Ant. Buch, 11580; Mihael Jann, 11381; Lourene Bizjak, 11582; August Bolko, 11618. S sobratskira pozdravom	Blaž Novak.
ZDRAVNIŠKI IZVEDENCI SO SE SPORAZUMELI.
Vsi prominentni zdravniki so se sporazumeli z dr. Harejem, Casparejem in Rusbyjem, ki pravijo v svoji knjigi "The National Standard Dispensatory": "Caseara Sagrada se smatra za najboljše zdravilo proti zaprtju. To zdravilo, ne samo da pojača delovanje prebavnih organov in odvodnih kanalov, temveč da tudi slast do jedil in obvaruje pred zaprtjem, ki navadno sledi pri uživanju podobnih zdravil." Caseara (lubje kaliforniskega Buckthorn) je eno važnih primesi Trinerjevemu grenkemu vinu. Druge primesi napravljajo Trinerjevo ameriško grenko vino še popolnejše za namenjene zdravilske s vrhe in to je vzrok, zakaj je to zdravilo smatrano za sredstvo proti želodečnim neredom. Vaš drugist, kjer kupujete zdravila, ima tudi Trinerjevo ameriško grenko vino, Triner's Angelica Bitter Tonic, Triner's Cough Sedative, Triner's Liniment in druga, po dolgem procesu izpopolnjena Trinerjeva zdravila. — Joseph Triner Company, 1333—43 S. Ashland Ave., Chicago, 111.
ZA IZOBRAZBO
Razširite svoje znanje 1 Poučite se o socialnih vprašanjih. Razvedrite si duha! Proletarec ima v zalogi sledeče knjige in brošure.
Dr. Oto Bauer: "Pot k socializmu" ............$ .30
Alojzija Štebi: "Demokratizem in ženstvo".....20
Etbin Kristan: "V novo deželo" ...............30
Enrico Ferri: "Socializem in moderna veda"... .50 Etbin Kristan: "Svetovna vojna in odgovornost
socializma" ...............................80
"Katoliška cerkev in socializem" ..............30
"Pogled v novi svet" ........................15
"Kdo uničuje proizvajanje v malem" ..........20
Socialistična knjižnica (dva zvezka) in naša bogastva ....................................10
"Kapitalistični razred".......................20
"Zadružna prodajalna ali konsum" ............10
"O konsumnih društvih" .....................10
Upton Sinclair: "The Profits of Religion" (v angleščini) .................................60
David Ivarsner: "Debs, His Life and Letters" (v
angleščini) .............................. 1.60
Ameriški družinski koledar 1919 ...............50
Ameriški družinski koledar 1920 ..............65
Naročilom priložite money order, poštne znamke ali gotovino. Poštnina je že všteta v teh cenah. Naročila naslovite na
PROLETAREC, 3639 W. 26th St.,	Chicago, III.
ZA CHICAGO. Šola za ameriško državljanstvo.
Jugoslovanski socialistični klub št. 1 J. S. Z. obdržava vsak; pondeljek večer šolo za tiste, ki žele postati ameriški državljani.
Pouk je sledeči:
1.	Čitanje odlomkov iz ameriške zgodovine;
2.	Čitanje proglasa neodvisnosti in ustave;
3.	Čitanje vprašanj in odgovorov v angleškem in slovenskem jeziku, v zvezi z dobavo državljanskega papirja;
4.	Splošna vprašanja in odgovori.
POUK JE BREZPLAČEN. Vsi
ki se zanimajo za dobavo državljanskega papirja naj pridejo v pondeljek dne 23. februarja ob 8. zvečer v dvorano S. N. P. J. 2657 So. Lawndale ave., Chicago.
Ne zamudite te prilike, ki se vam mudi brezplačno.
Jugosl. soc. klub št. 1 J. S. Z.
Ne odlašajte z naročilom za Ameriški Družinski Koledar letnik 1920. Stane 65c. Svoto pošljete lahko v poštnih znamkah. Naroča se pri Proletarcu.
Knjiga "Šleške pesmi" je razprodana.
"Pot k socializmu" se imenuje knjiga, katero smo prejeli pred par tedni iz založbe Slovenske Socijalne Matice v Ljubljani. Spisal jo je znani nemški sodrug dr. Oto Bauer. Knjiga stane 30c. Za 50c pošljemo to knjigo in še "Demokratizem in ženstvo" od Alojzije Štebi in "Pogled v novi svet." Naročilo pošljite Proletarcu.
OČE IŠČE SINA. Kdor izmed rojakov ve, za naslov Franka Go-larja, o katerem domači niso dobili že več let nobenega glasu, naj sporoči na naslov: Jakob Golar, mizar pri g. Mathianu, Ljubljana, Jugoslavia.
IZŠLA JE NOVA KNJIGA "DEBS, HIS LIFE AND LETTERS", ki jo je spisal David Kar-sner. Stane $1.50 in 10c za poštnino. Naročila sprejema Proletarec. Dobiček, ki ga prinese prodaja te knjige gre v fond za osvoboditev Debsa iz ječe. Ta fond upravlja The Workers' Defense Union in The National Civil Liberties Bureau. Tiskalo se je tri miljone izvodov te knjige in ako se vsa proda, bo prinesla prej omenjenemu fondu $149,500.00. — Ime Eugena Debsa je tesno združeno s socialističnim gibanjem v tej republiki, zato je knjiga, ki opisuje njegovo življenje, vseskozi zanimiva. NABIRAJTE NAROČILA med Slovenci in drugorodci ter jih pošljite nam. Sedaj imate priliko za akcijo; dobite dobro knjigo in ob enem pomagate akciji za osvoboditev Debsa.
Najboljša jugoslovnsaka politična revija v Ameriki je "Proletarec". Vsakdo, ki hoče čitati dobre razprave in članke, bi moral biti naročnik tega lista.