KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 1968. LETO XVI 2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XVI. letnik Ljubljana 1968 2. zvezek Vsebina drugega zvezka Vasilij Melik: Slovenski tabori — Stran 65 Iva Miki Curk: Rekonstrukcija podobe antičnega Ptuja — Stran 77 Iva Miki Curk: Prispevek k poznavanju rimskih vodnih poti pri nas — Stran 80 Miroslav Pahor: Pomen piranskega patriciata v mestni upravi od XIV. do XVIII. stoletja — Stran 83 Sergej Vrišer: Zbirka modnih noš v Pokrajinskem muzeju v Mari- boru — Stran 91 Vincenc Znidar: Iz arhivskega gradiva o idrijskem šolstvu v de- setletju od 1784 do 1794 — Stran 98 Jan Sedivy: Slika dr. Antona Murka — Stran 101 Vlado Valenčič: Regulacijski načrt severnega dela Ljubljane — Stran 102 Julij Felaher: Slovenska zahodna Ziljska dolina v prevratnih dneh v letih 1918—1919. Zgodovinska resnica o 24. novembru 1918 v St. Štefanu — Stran 114 Tone Zorn: Ljudsko štetje z dne 7. marca 1923 na Koroškem — Stran 121 Iz dela naših zavodov in društev — Stran 124 Nove publikacije — Stran 126 Sommaire — Stran 128 Na ovitku Suknjič-telovnik (k justaucorpsu), druga tretjina XVIII. stoletja Pokrajinski muzej v Mariboru Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik Jože Sorn Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino — Predstavnik Majda Kunaver — Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/111 — Tekoči račun pri SDK, podružnica 501-8-87/1 (Ljubljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 12 N din, posamezna številka 5 N din ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kro-nika SLOVENSKI TABORI VASILIJ MELIK Letos se spominjamo stoletnice prvih treh slovenskih taborov v Ljutomeru, Žalcu in Sem pasu, ki so jim nato v naslednjih letih sledili še drugi. Tabori so znova in širše kot kdajkoli doslej razvili zastavo Zedinjene Slo- venije, razširili zahtevo po njej med sloven- skimi kmečkimi množicami, jih politično raz- gibali in dvignili slovensko narodno gibanje na kvalitetno novo, višjo stopnjo. Odkod ideja taborov? Na to vprašanje so dajali različne odgovore. Naj omenim tu sa- mo dva. Po prvem se je ideja slovenskih ta- j borov »spočela med najindciativnejšo tedanjo slovensko inteligenco, na Štajerskemu^, kakor je zapisal Prijatelj.' Nekateri so pri tem glav- no iniciativo pripisovali Mariboru, posebej tudi dr. Matiji Prelogu, takratnemu predsed- niku mariborske čitalnice ter izdajatelju in uredniku Slovenskega gospodarja, nekateri : Ljutomeru in ljudem v ljutomerski čitalnici in še komu. Po drugem odgovoru pa se ideja taborov ni rodila na Štajerskem, temveč jo je spočel Levstik. \ Ta koncepcija je prevladovala pri nas od j leta 1933 naprej, ko je Janez Logar v svoji \ obsežni in dragoceni razpravi o Levstiku v j boju s prvaki, objavljeni v Levstikovem zbor- j niku, zapisal, da »je Levstik spočel idejo, naj bi se tudi slovenski narod po zgledu češkega zbiral na velikih narodnih zborovanjih in ma- nifestacijah na prostem — na taborih«. To tr- ditev je oprl na pismo, ki ga je pisal Levstiku 18. juhja 1868 dr. Valentin Zamik, takrat že skoraj leto dni koncipient pri dr. Jakobu Ploju v Ljutomeru in tajnik ljutomerske čitalnice. ; V tem pismu je bilo namreč rečeno: »Ti si mi zadnjič pisal, da bi bil naš narod sposoben za meetinge, posebno ako bi imel tacih mož kakor si ti (namreč jaz). — To me je tako spodbudilo, da sem še tisti večer predlog sto- ril, da naj ta meeting naredimo, kar je bilo z \ veseljem sprejeto.^« Mnenje, da je bil Levstik j začetnik taborov, je bilo v našem zgodovino- ; pis ju na splošno sprejeto, saj je tudi pri j alo i našemu navdušenju za Levstika kot naj svet- | lejšo politično osebo teh let. j Leta 1958, ob devetdesetletnici ljutomerske- i ga tabora, pa je napisal Zmago Vrbnjak v t »Pomurskem vestniku« (22. 5. do 26. 6) čla- ; nek o tem taboru z mnogimi novimi podatki. ! V njem je ponovno opozoril na prireditve pod milim nebom, ki so jih prav tu, kjer je prišlo leta 1868 do prvega tabora, organizirali že prej. Opozoril je na zapiske o ljutomerskih razmerah, ki jih je pisal Ivan Dragotin Hu- : ber, v letu 1868 tudi odbornik ljutomerske či- talnice in posestnik travnika, na katerem je bil tabor. V teh zapiskih najdemo notico, da je ljutomerska čitalnica že 4. maja 1868 imela sejo, kjer »se dade na pogovor zaradi I. slov. tabora«. Vrbnjak meni, da je ta datum gotovo starejši od Levstikovega pisma Zami- ku in da »smemo trditi, da je iniciativo za tabor dal Ljutomer sam«.^ j Vprašanje o nastanku slovenskih taborov bom tu ob primerjanju že znanih in tudi ne- katerih doslej še ne navedenih virov nekoliko j podrobneje obravnaval. Proučevanje drugih, j zlasti še štajerskih virov, bo dalo nove podat- ] ke, jih dopolnilo in popravilo. Pokrajina med Dravo in Muro, Radgono, Ptujem in takratno ogrsko mejo je imela i že v predmarčni dobi zelo močno narodno gi- banje. Se desetletja pozneje je slovelo daleč naokrog ime Antona Krempla, župnika v i Mali Nedelji, velikega Slovenca, sijajnega in ; priljubljenega govornika, pisca prve, v našem jeziku napisane zgodovinske knjige. V tej po- krajini je leta 1848 bolj kakor kje drugje, zajela kmečko prebivalstvo ideja Zedinjene Slovenije in imela uspeh protifrankfurtska akcija. V Ptuju in Kranju — in nikjer drugje na Slovenskem — je večina volilnih mož protestirala proti volitvi poslanca v nemški parlament. V tej pokrajini je bilo tudd v ] šestdesetih letih narodno življenje zelo razgi- : bano. Ljutomerska čitalnica je v letu 1867/68 i najagilnejša na Slovenskem.'' ; Kakor nam pojasnjuje članek v »Sloven- skem gospodarju« 26. septembra 1867, so pri- rejali na Štajerskem besede treh vrst: male 65 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino ali čitalnične besede v čitalniških sobanah za čitalničarje, velike besede v prostornih dvo- ranah, kamor so vabili odličnejše občinstvo iz raznih slovenskih okolic, ter besede pod mi- lim nebom, »ktere so naj bolje namenjene tudi priprostemu narodu v poduk in veselje«. Taka je bila proslava tisočletnice sv. Cirila in Metoda avgusta 1863 v Mariboru na robu magdalenskega predmestja, taka je bila pro- slava iste tisočletnice v Ljutomeru septembra 1863, zlasti pa Kremplova beseda 15. septem- bra 1867 v Bučkovdh (Mali Nedelji) z nad 5000 udeleženci. V prvi številki obnovljenega »Triglava« 21. decembra 1867 dopis iz Lju- tomera posebej poudarja prednosti takih pri- reditev. »Taka slovesnost pod milim nebom, sredi nepregledne množice kot ocean valujo- čega navdušenega kmečkega ljudstva ima či- sto drugačen uspeh kot koncertni večer v za- prtih prostorih med gospodi v glase rokavi- cah in frakih ter šinjoniranimi damami.« Te vrste prireditve se priporočajo vsem sloven- skim deželam. »Novice« posebej opozarjajo na ta »zanimivi dopis iz Ljutomera« v »Tri- glavu«.^ Ljutomerska čitalnica je prirejala tudi razne izlete v bližnjo in daljno okolico, na katerih se je zbralo do tisoč ljudi.* Izredno močna je bila težnja, pritegniti čim širše množice. Ze v »Triglavu« 21. decembra 1867 piše lju- tomerski dopisnik, da bo slovesna otvoritev čitalnice spomladi ali poleti z velikansko be- sedo, na katero bodo, kot je upati, prišli tudi ogrski Slovenci. Isto vest, s skoraj istimi besedami, le z nekoliko premaknjenim datu- mom, najdemo v »Slovenskem gospodarju« konec marca : da bo ljutomerska čitalnica pri- redila avgusta ali v začetku septembra, »ka- kor za pravo svoje sijajno otvorenje, velikan- sko besedo pod milim nebom, kamor se tudi mnogo ogrskih Slovencev nad jamo«.'' S svojo težnjo po množičnosti so prireditelji takih besed pod milim nebom nedvomno že napravili velik korak v smeri taborov. Te be- sede pod milim nebom prav gotovo lahko imenujemo predhodnike taborov. Razloček med njimi in med tabori je bil vsekakor le v značaju prireditve: besede so bile kulturne, spominske manifestacije, tabori pa so bili iz- razito in tudi formalno politični shodi. Širša pohtična zborovanja je bilo vse do veMkih liberalnih sprememb, ki jih je izvoje- val avstrijski parlament v letu 1867, zelo tež- ko, če ne nemogoče organizirati. Dne 15. no- vembra 1867 pa je izšel v državnem zboru sprejeti zakon o zborovanjih, ki je šele dal možnosti za kolikor toliko normalno politično življenje, kakor se spodobi v parlamentarni državi. Po njem je bilo treba »ljudska zboro- vanja ali sploh splošno dostopna zborovanja brez omejitve na povabljene goste« pismeno javljati političnim oblastem vsaj tri dni vna- prej z navedbo namena, kraja in časa zboro- vanja (§ 2). Za »zborovanja na prostem« je bilo posebej potrebno predhodno dovoljenje oblasti. Ce je oblast dovoljenje odrekla, je morala pismeno navesti vzroke za to (§ 3). Svobodo zborovanj sta omejevala v zakonu dva člena. Prvi je prepovedoval »zborovanja, katerih namen nasprotuje kazenskim zako- nom aid katerih prireditev ogroža javno var- nost ali javno blaginjo<^ (§6). Drugi pa je pre- povedoval vsa zborovanja pod milim nebom v času zasedanja državnega ali deželnih zbo- rov v kraju zasedanja in pet milj (danes 38 kilometrov) naokrog (§7). Več členov pa je odrejalo razpust zborovanja, če bi prišlo do protizakonitih izjav ali dejanj, ki na inter- vencijo predsednika zborovanja ali zastopni- ka politične oblasti ne bi prenehala (§ 11 in drugi). Razumljivo je, da se je takoj po izidu take- ga zakona vsepovsod na Slovenskem mogla poroditi misel na politična zborovanja, zlasti še, ker je nanje mislil marsikdo tudi že prej. Tako je npr. pisal Josip Vošnjak Razlagu aprila ali v začetku maja 1867, da bi morali Slovenci »sklicevati ljudske shode na raznih krajih«, na kar mu je Razlag 9. maja odgovo- ril, da »tudi zdaj ni čas za shode, ktere pre- ostra postava brani«." 2e v »Novicah« 4. de- cembra 1867 se prikaz zakona o shodih kon- čuje s komentarjem: »Pravice zborovanja po- služevati se, utegne včasih dobra prilika pri- ti«. V vabilu na naročbo v »Slovenskem go- spodarju« pa je bilo 12. decembra 1867 zapi- sano: »učimo se tedaj tudi dostojanstva ustav- nega beroči časnike in pripravljajmo se za pohtične zbore«. Take ideje so se mogle po- rajati tudi brez kakih posebnih zgledov in spodbud, pač iz poznavanja prakse liberalne Evrope, zlasti pa Anglije, o kateri je poročal v Einspielerjevem »Slovencu«, »Novicah« in »Slovenskem narodu« Pavel Turner'" in iz katere je tudi izraz meeting, ki se je prav v pripravljalni dobi taborskega gibanja pri nas precej uporabljal. Sele nekoliko pozneje so mogli začeti spodbujati k političnim zborova- njem pri nas tudi konkretni zgledi v monar- hiji. Pri tem je bil seveda za Slovence naj- bližji in najbolj vabljiv češki zgled. RazHčni programi, ki se pojavljajo na Slo- venskem v prvih mesecih leta 1868, ljudskih političnih shodov še ne vključujejo v delovni načrt boja za boljšo bodočnost naroda. Tako na primer ne govori o njih Božidar Raič v 66 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika svojem znamenitem programskem uvodniku v »Slovenskem gospodarju« 9. januarja 1868, ki sicer poudarja: »Po časnikih naglasu j mo zedinjeno Slovensko, ter isto pomisel vcep- Ijajmo vsakemu naj prostejšemu našincu; po- tem pa je sveta dolžnost naših poslancev v deželnih zborih to donašati na dnevni red, ter v državnem zboru, ako ga doživimo na pravni podlagi, netrudoma in nestrahoma to zahte- vati«. Prav tako ne govori o političnih shodih ne program ne komentar programa »Sloven- skega naroda«, ko začne izhajati 2. aprila 1868 v Mariboru. Prvi tak širši javni poziv na prirejanje ta- borov ni Prelogov članek »Slovenski tabor (ljudski zbor — meeting)« v »Slovenskem go- spodarju« 25. junija, kakor se navadno misli, ampak že teden dni prej, 18. junija, v »Slo- venskem gospodarju« objavljeno vabilo na naročbo. To vabilo odobrava, kar se velike politike tiče, program »Slovenskega naroda«, opozarja na zborovanje, ki so ga imeli »češki kmeti in delavci« na gori Rip ter nadaljuje: »Ustava take tabore ali zbore dovoljuje, tedaj se jih imamo tudi mi Slovenci poslužiti, da izrečemo svoje želje zarad novih davkov, zarad pomnožen j a slovenskih poslancev, za- rad naprave namestniškega odseka za Slo- vence na Stirskem, zarad slovenskih uradnij.-* Teden dni pozneje (25. junija) je prinesel »Slovenski gospodar« direkten poziv na or- ganiziranje taborov pod posebnim naslovom, kakor smo ga že v prejšnjem odstavku ome- nili. Ta znani poziv je podpisal dr. Matija Prolog »v imenu začasnega odbora«, o kate- rem sicer ne vemo ničesar. Začenja se z ugo- tovitvijo: »Od več strani se je želja izrekla, naj bi se tudi Slovend zbrali v veliki množini pod milim nebom, kakor v starih časih po stari slovenski navadi, in bi javno izrekli svo- je želje in svoje zahteve.« Nato navaja poziv probleme, ki bi prišli za tabore v poštev (o tem bomo govorili pozneje) in nazadnje vabi na sestanek 7. julija v Mariboru: »Da pa ta predlog ne ostane na papirju, pozivlje podpi- sani urednik tega lista vse Stirske rodoljube odlikaše, deželne poslance, duhovnike, posest- nike, odvetnike, biležnike, zdravnike, učite- lje, in uradnike slovenske, koji se s to mislijo slažejo in jo hočejo izvršiti pomagati, da se dogovori določen načrt, ki se slavni vladi predloži tako tudi čas in mesto prvemu slo- venskemu taboru v Stirskem Slovenskem in za to voli izvršiven odbor.« Kratko notico o tem Prelogovem pozivu je objavil »Slovenski narod« 27. junija, malo daljšo pa »Novice« 1. julija. Preden pa govorimo naprej o sestanku v Mariboru, poskusimo odgovoriti na vpraša- nje, kdaj in kako je prišla ljutomerska čital- nica na misel, prirediti politično zborovanje oziroma spremeniti svojo prvotno zamišljeno besedo pod milim nebom v političen shod. Za odgovor si lahko pomagamo s Huberjevimi zapiski, z Zarnikovim pismom Levstiku in s časopisnimi noticami. Vrbnjak navaja po Huberjevih zapiskih se- jo ljutomerske čitalnice 4. maja, na kateri »se dade na pogovor zaradi I. slov. tabora«, ka- kor smo že omenili, ter sejo 4. julija, na kate- ri se je razpravljalo o taboru na splošno, po- sebej pa o Prelogovem pozivu, Huber pa je obljubil prostor za tabor v svojem Hrastov- čaku." Iz Zamikovega pisma Levstiku z dne 18. julija naj najprej navedemo besedilo, ki se tiče tabora :i2 »Ti si mi zadnjič pisal, da bi bil naš narod sposoben za meetinge, posebno ako bi imel za to tacih mož kakor si ti (namreč jaz). — To me je tako spodbudilo, da sem še tisti večer predlog storil, da naj tu [ne »ta«, kakor je citirano v Levstikovem zborniku] meeting naredimo, kar je bilo z veseljem sprejeto. Nismo križem rok držali, precej čez dva dni smo po postavi prepisanega vladinega dopuščenja prosili, ktero nam je zdaj došlo.« In dalje: »Prvi tabor smo mi v Ljutomeru sprožili, v Mariboru ni mogoče nič napraviti, ker tam je zdaj skoraj vse mrtvo. Drugi ta- bor bo v Savinski dolini pri Zavcu konca augusta.« Levstika sprašuje Žarnik: »Kaj pa na Kranjskem ne mislite nič taborovati?« Posebej poudarja Zarnik: »Jaz sem tako rekoč duša vsega tega« — misel, ki jo ponovi tudi v naslednjem pismu 1. avgusta: »Jaz sam imam neizmerno posla, ker sem, kakor si lahko mi- sliš, 'movens agens' vsega taborovanja«. Veli- ko agilnost Zamika pri organizaciji ljutomer- skega tabora potrjujejo tudi drugi viri. Pred pismom 18. julija so ohranjena še štiri Zarnikova pisma Levstiku iz istega leta, prvo z dne 10. januarja, drugo od 19. marca, v ka- terem omenja, da mu je pred dobrimi 14 dne- vi poslal deset strani dolgo pismo, tretje od 21. aprila in četrto, datirano »na Vidov dan«, v katerem pravi, da že dolgo ni bilo nobenega pisma ne z njegove ne z Levstikove strani, da pa si vse novosti sporočata v »Narodu.« V no- benem teh pisem ni o taborih ali meetingih nobene besede, čeprav bi v junijskem pismu tako pomembna novica lahko bila omenjena, če se je v ljutomerski čitalnici govorilo o ta- boru že 4. maja. Podatke iz Zarnikovega pisma nam lahko v mnogočem izpopolni doslej precej neopazen 67 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino dopis iz Ljutomera, datiran z 22. julijem ter objavljen v našem nemškem glasilu »Triglav« 25. julija, za katerega bi sodili, da ga je prav tako napisal Zamik. Tu je rečeno: »20. junija so tukajšnji rodoljubi sklenili, stopiti iz dose- danjega čdtalniškega življenja z zdravicami in veselicami (aus dem bisherigen Zivio — und Vesehco — Leben unserer Citalnica's) na po- litični teren pod milo nebo in sklicati masov- no zborovanje našega ljudstva. Rečeno, skle- njeno, storjeno. Naslednjega dne je bilo takoj zaprošeno za dovoljenje oblasti, ki ga zakon predpisuje. To je bilo prejšnji teden tudi da- no.« Na koncu dopisa je rečeno, »da smo vsi Ljutomerčani polni ponosa, da smo bili tako- rekoč določeni, začeti s političnimi meetingi, vendar bi zelo obžalovali, če bi Kranjska, na- ša osrednja dežela, v političnem gibanju zao- stajala za nami, za skrajnim in najbolj izpo- stavljenim koščkom Slovenije.« Podatki v pismu in dopisu se lepo ujemajo. Reku bi, da je dobil Zamik v soboto 20. juni- ja Levstikovo pismo in na sejd čitalnice zvečer istega dne predlagal organizacijo političnega shoda, kar je bilo takoj sprejeto. Takoj nato, recimo v ponedeljek, 22. junija, je čitalnica zaprosila oblast za dovoljenje tabora, to do- voljenje pa je prišlo do 18. julija, ko je Zarnik pisal Levstiku. Edino, kar nasprotuje dopisu v »Triglavu« in Zamikovemu pismu, je Huberjev zapis o pogovoru o taboru v či- talnični seji 4. maja. Vrednost tega podatka pa se mi zdi odvisna predvsem od odgovora na naslednje vprašanje: ali je Huber pisal svoje zapiske sproti, takoj po vsakem dogod- ku, ali pa jih je šele pozneje uredil, sestavil in formuliral ter pri tem uporabljal izraze (I. slov. tabor) iz poznejših mesecev. Ce velja prvo, pomeni to, da so se Ljutomerčani odlo- čili za široko politično akcijo taborov in za organizacijo prvega izmed njih že poldrugi mesec prej. Dokler pa se to ne pokaže, se mi zde verjetnejši podatki v »Triglavu« in Zar- nikovem pismu, Huberjev zapis pa se nanaša na pogovor o besedi pod milim nebom, na katero so mislili že prejšnje leto in ki se je potem spremenila v pravo politično zborova- nje, v tabor. Po raznih splošnih mislih o primernosti po- litičnih zborovanj, kakor smo jih nekaj zgo- raj navedli že iz konca leta 1867, je češki zgled sprožil določnejše predloge. Ta zgled omenja Prelog v obeh svojih pozivih na pri- rejanje taborov, prav tako ga pa vidimo tudi iz tega, da podobnih pozivov k taborski ak- tivnosti pred češko taborsko akcijo ni bilo. Češki zgled je torej nedvomno igral precej- šno vlogo, ne v tem, da bi dal prvo idejo za pohtična zborovanja, ampak v tem, da je prejšnje zamisli pomagal uresničiti, da je bil neposredna, konkretna spodbuda za prehod k dejanjem. V prav istem času in verjetno ne- odvisno drug od drugega sta nasvetovala ta- bore Prelog v »Slovenskem gospodarju« 18. junija in Levstik v svojem pismu Zarniku, ki ga je ta dobil najpozneje 20. junija. Po vsem tem torej nikakor ne moremo reči, da je Lev- stik edini spočel idejo taborov aH da je Lev- stik, ne pa Štajerci, iniciator taborov. Prelog za Levstikom kot iniciator prav nič ne zaosta- ja, poleg tega pa je njegov predlog izšel v tisku. Na enako idejo je mogel priti še marsi- kdo drug, saj se je tako rekoč sama ponujala. Zdi se mi, da Prelog ni kar samo zaradi lep- šega napisal 25. junija, da se je želja po tabo- rih izrekla od več strani. Levstik je s svojim pismom Zarndku sprožil Zamikov predlog za prireditev tabora v Lju- tomeru; mogli pa so odborniki ljutomerske čitalnice verjetno tedaj poznati že tudi Prolo- gov prvi poziv k organiziranju taborov. Dej- stvo, da je bil Zamikov predlog takoj sprejet, pa kaže, da tem odbornikom misel ni büa nova in tuja. Ljutomerska čitalnica, v katere odboru so bili advokat Ploj, »posestnika« Ku- kovec in Huber, konoipient Zamik, soUcitator Gomilšek, župnik Klemenčič in zdravnik Her- cog,i' je imela, kakor smo \'ideli, že dolgo na- črt, prirediti množično besedo na prostem; temu načrtu so se lahko že zelo zgodaj pri- druževale misli in razgovori o bolj poUtičnem značaju prireditve (na to bi utegnil kazati tu- di Huberjev zapis k 4. maju), do končnega predloga in odločitve za politično zborovanje pa je prišlo 20. junija. Idejo za tabore je bilo lahko dati. Druga stvar pa je bila, odločiti se in tabor prirediti, pripraviti prvo množično politično zborova- nje. To pogumno in tvegano dejanje je sto- rila ljutomerska čitalnica, ki je bila s svojo dotedanjo aktivnostjo, s svojim konceptom prireditev, s svojim stikom z množicami na- ravnost poklicana za to. To dejanje pa je bilo v vsej predzgodovini taborov najvažnejše in naj pomembnej še. n Tabori so nam znani predvsem kot zboro- vanja za Zedinjeno Slovenijo. Zato nas bo zanimalo vprašanje, kako je nastal ta tabor- ski program. Pri tem moramo govoriti o Pre- logovem konceptu taborov in o programu, ki je nastal iz njegove akcije, ter o programu ljutomerskega tabora. O tem, kakšen koncept je imel Levstik, ko je nasvetoval tabore, na žalost ne vemo ničesar. 68 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika Prvi predlog taborskih programov najdemo v že citiranem prvem Prelogovem pozivu k prirejanju taborov v »Slovenskem gospodar- ju« 18. junija. Točke, ki se tu navajajo (davki, povečanje števila slovenskih poslancev, slo- venski odsek pri namestništvu v Gradcu, uradovanje v slovenščini), so očitno mišljene za tabore, ki bi se pojavih na Štajerskem. Drugi Prelogov poziv 25. junija se že obra- ča na vse Slovence, saj pravi: »Zberimo se tedaj v blagem namenu lastne boljše bodoč- nosti in prida državinega tudi Slovenci na Kranjskem, Primorskem, Koroškem, Stir- skem, povsodi. kder stanujemo, v velike ta- bore in izrecimo po slavnem izgledu naših bratov Cehov svoje želje, svoje zahteve.« V obravnavanje daje Prelog taborom dve temi: davke in enakopravnost narodov, torej isto, samo splošneje povedano, kot v prvem pozi- vu. Posebej in podrobneje pa obravnava Pre- log štajerske probleme. »Da postanemo kon- kretni, vzemimo v misel nekaj prašanj za Stirske tabore.« Tu so točke iz prvega poziva : povečanje števila slovenskih poslancev, slo- venski odsek pri namestništvu v Gradcu; zahteva po uradovanju v slovenščini je izra- žena z zahtevo, naj se določi rok, do katerega se morajo uradniki na slovenskem Štajer- skem naučiti slovenščine; dodane pa so nove točke: dva slovenska člana v štajerskem de- želnem odboru, enakopravnost slovenščine v glavnih in srednjih šolah, ustanovitev sloven- ske gospodarske šole in slovenskega gospo- darskega društva, »odštevanje prineskov za nemške zavode in ustanovitev slovenskih«. Povsem samostojno ali pa tudi pod vplivom vesti, da Ljutomerčani že pripravljajo tabor, se je lotil Prelog organiziranja taborov na Štajerskem. 2e poziv je sestavljen v imenu »začasnega odbora« in skMcuje sestanek 7. julija v Mariboru: na njem naj se sestavi načrt, določi prvi tabor in izvoli izvršni od- bor. O tem mariborskem sestanku imamo več poročil. Najprej sta izšli kratki notici 9. julija v »Slovenskem gospodarju« in v »Slovenskem narodu«. »Slovenski gospodar« je poročal, da bo prvi tabor v Ljutomeru, drugi v Savinjski dolini, da se je napravil glavni program za vse tabore in da je za vse tabore ustanovljen »posrednji odbor od pet članov, ki ima sedež v Mariboru«. Slovenski narod pa je omenil še, naj bi bil predmet sklepanja ljudskih ta- borov »za zdaj posebno obveljava enakoprav- nosti slovenske, in pa gospodarske stvari«. Daljše poročilo s celotnim programom taborov je bilo objavljeno v »Novicah« 15. julija pod naslovom Slovenski tabori kot dopis iz Haloz, to se pravi, izpod peresa Božidara Raiča, ter v »Slovenskem gospodarju« 16. julija, ki ga je najbrž napisal dr. Matija Prelog.'^ Raič pravi, da se je »cvet slovenskega razumištva na spodnjem Stirskem« pogovoril o skupnih točkah, ki naj se (poleg krajevnih posebnosti) na vseh .slovenskih taborih dajejo v diskusijo in sklepanje ter kot sklepi pošiljajo oblastem v nadaljnjo obravnavo. Nato navaja štiri vse- slovenske točke ter tri posebne za slovensko Štajersko, naznanja prva dva tabora ter kon- čuje svoj dopis z naslednjim pozivom: »Pre- srčno priporočamo slovenskim bratom na Kranjskem, Koroškem, Primorji in na Prek- murskem, naj napravljajo obilno narodnih taborov v najkrajši dobi, in povsod naj se skončajo navedene četiri točke. Toisto iskreno na srce polagamo poslancem v vseh deželnih zborih sočih v področji Slovenskega. Roka božanska blagoslovi naj naše pravično počet- je!« Posebej pomembna je tu vključitev Prekmurja v taborski načrt, ideja o pritegni- tvi Prekmurcev, za katero se je vedno in po- sebej zavzemal Raič in ki ustreza tudi tež- njam ljutomerske čitalnice, privabiti ogrske Slovence na svoje prireditve, kakor smo to že zgoraj omenjali. Naj tu pripomnimo, da je na ljutomerski tabor res prišlo 600 Prekmur- cev.'"* V nasprotju z Raičem poroča Prelog, da so se se rodoljubi sešli »zastran taborov na slovenskem Stirskem«. Točke, ki jih potem navaja, naj bi se zahtevale »pri vseh taborih«, se potemtakem logično nanašajo le na Šta- jersko. Razločke med Raičevimi in Prelogovimi točkami bomo najlaže videli iz naslednje pri- merjave obeh tekstov. Posamezne točke, ki so numerirane v originalu, smo zaradi lažje primerjave razdelili v odstavke, ki jih v ori- ginalu ni. Raič 1. zahtevaj se »slovenska skupina«, to je, ze- dinjeno Slovensko z narodno upravo; 2. naj se uradnikom na Slovenskem neodla- goma določi doba, do ktere morajo znati slovenščino v besedi in pismu: Prelog^* 5. Naj se prosi deželna skupnina slovenska. 2. Uradnikom služečim na slovenskem Stir- \ skem naj se postavi rok, dokler imajo biti vešči slovenskemu jeziku v govoru in pis^ i mu. ! 69 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino Raič 3. (odst. 1) ljudske učilnice naj bodo čisto slovenske, v srednjih učilnicah bodi učni jezik slovenski, nemški jezik ostani pre- pisani predmet; (odst. 2) vseučilišče jugoslovansko v Zagre- bu, stroške nositi razmerno je dolžno Kranjsko, Koroško, slov. Stirsko in Pri- morje; 4. (odst. 1) cerkvena vlada naj uraduje v slovenskem jeziku; (odst. 2) v bogoslovnici predmeti imajoči dosle nemški učni jezik naj dobodo sloven- ski. Za slovensko Stirsko posebi: a) (odst. 1) naj se napravi gospodarska učil- nica z učnim jezikom slovenskim na stro- ške deželne blagajnice, (odst. 2) a vinarska učilnica ravnokar se rodeča ima j učni jezik slovenski; b) naj se brže bolje napravijo na slovenskem Stirskem poddružnice ljubljanskega gospo- darskega društva; c) naj se daja od letnine odmerjene nemškim zavodom koristečim dosle samo Nemcem a cureče na'' priliko gledišče itd. iz de- želnega zaklada vsako leto razmerna vsota za slovenska društva, zlasti za dramatiško.^ Prelog 4. (odst. 1) V ljudskih in srednjih šolah naj bo učni jezik slovenski, nemški jezik pa naj bo predmet. (odst. 2) Naj se govori v taborih zarad vse- učiUšča za Slovence in sicer naj bi se na- pravilo jugoslovansko vseučilišče v Zagre- bu s pripomočki iz deželne blagajnice Stirske, Krajnske, Koroške in Primorske. 6. (odst. 1) Naj crkvena vlada vreduje v slo- venskem jeziku (odst. 2) in naj se v bogoslovnici predmeti, ki se zdaj v drugem kakor v latinskem jeziku predajajo, naj predajajo v sloven- skem jeziku. 1. Naj se napravi odsek slovenske namestnije na Stirskem. 7. Državni poslanci naj priskrbijo izpeljive zakone k § 19 temeljnih postav. 3. (odst. 3) iz deželne blagajnice se naj na- pravi gospodarska šola na spodnjem Stir- skem z učnim jezikom slovenskim. (odst. 2) nadalje naj se tirja, da že v dovo- ljeni vino- in sadjerejni učilnici pri Ma- riboru naj bo učni jezik slovenski; (odst. 1) Stirski gospodarji naj prosijo ljubljansko gospodarsko družbo, da naj napravi v slovenskem Stirskem podružnice; Prelog navaja kot 8. točko še, »naj se na- pravi centralni odbor v Mariboru, kterega dolžnost je, da se napravijo slovenski tabori, kolikor je največ mogoče, ki naj vsako stvar dobro pretrese, želje naroda spozna itd. Od- bor je sestavljen iz 5 članov«. Razločki med Raičevim in Prelogovim tek- stom so vsekakor znatni. Prelogove točke so predvsem štajerske, Raičeve predvsem vse- slovenske. Zedinjena Slovenija je pri Raiču odločno na prvem mestu, pri Prdogu na skromnem petem, zato pa je na čelu Prelogo- vih točk zahteva po slovenskem odseku pri graškem namestništvu, ki jo je Raič popolno- ma izpustil, saj je res z zahtevo po Zedinjeni Sloveniji v določenem nasprotju. Pri Raiču manjka zahteva po izvršilnem zakonu k 19. i členu temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov, ki je bil, kakor bomo videli, glavna tema ljutomerskega taborskega pro- grama. Po vsem tem se seveda vprašujemo, kaj je bilo v Mariboru pravzaprav zares skle- njeno. Kateri od obeh je »uradni« tekst skle^ pov, kateri od obeh tekstov je bolj oseben koncept svojega avtorja? Morebiti pa pravih, formuliranih, zapisanih sklepov sploh ni bilo? Ves mariborski sestanek je za sedaj zavit v precejšno temo: niti nam niso znani njegovi udeleženci, niti nam o njem ne poroča Voš- njak v svojih spominih, niti ne vemo nič o odboru petih, ki naj bi v Mariboru vodil vse tabore in ki je bil aU naj bi bil izvoljen na sestanku. Ali lahko domnevamo, da na se- stanku ni bilo enotnega mnenja, da so bile 70 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika precejšnje razlike zlasti glede oportunosti zahteve po Zedinjeni Sloveniji in mesta, glavnega ah stranskega, ki naj ga ima ta zahteva na taborih? Od točk, ki jih je predlagal Prelog 25. ju- nija, so bile v mariborske sklepe 7. julija ne- katere sprejete (rok, do katerega morajo uradniki znati slovensko, enakopravnost slo- venščine v šolah, ustanovitev slovenske go- spodarske šole na Štajerskem, slovensko go- spodarsko društvo na Štajerskem, a le kot podružnica ljubljanskega, podpiranje sloven- skih društev iz deželne blagajne, a le v Rai- čevem tekstu, slovenski odsek pri namestni- štvu, a le v Prelogovem tekstu), nekatere pa ne. Izpadle so: zahteva po povečanju števila slovenskih poslancev (na Štajerskem), po slo- venskih članih v štajerskem deželnem odboru ter problematika davkov, ki jo je Prelog omenjal tudi že v svojem prvem pozivu 18. junija in ki jo je mogel tudi še posebej pre- vzeti iz češkega zgleda, saj je bü boj proti večjim davkom ena glavnih točk češkega na- rodnega gibanja tega leta. Na novo pa so prišle v sklepe sestanka 7. julija: poslovenje- nje vinarske šole, uveljavljanje slovenščine v cerkvenih uradih in semeniščih, izvršilni za- kon k 19. členu (samo v Prelogovi formulaciji) ter, kot najpomembnejša točka, Zedinjena Slovenija. Gotovo je, da je bil eden glavnih borcev za Zedinjeno Slovenijo Božidar Raič. Poudaril jo je že v svojem zgoraj omenjenem progra- mu v Slovenskem gospodarju 9. januarja 1868. Zanimivo je, da se Raičeve vseslovenske ta- borske točke zelo močno naslanjajo na točke njegovega januarskega programa, celo vrstni red je isti, le univerza januarja ni bila ome- njena. Zedinjena Slovenija je bila tudi v programu Slovenskega naroda. Posebej naj v tej zvezi omenimo pismo, ki ga je 26. junija 1868, torej le deset dni pred mariborskim sestankom, Josip Vošnjak pisal Etbinu Gosti. V tem pismu ugotavlja Vošnjak: »Dve veliki stranki si stojita nasproti, rekel bi desna kranjskih državnih poslancev, in levica, ktere javni organ je naš ,Narod'.« Vošnjak obžaluje ta prepir ter želi in išče sporazumljenja: »Morebiti bi se dalo doseči po tem potu, da se zanaprej izogibljemo državno pravnemu vprašanju, kar se tiče dualizma; da pa vsi povzdignemo svoj glas za ,narodno slovensko skupino' da pride to vprašanje skoz na dnevni red. In hoc signo vdncemus.«'^ Prelogova težnja, ustvariti centralno vod- stvo za štajerske tabore, kakor jo je pokazal v svojem drugem pozivu in ki naj bi bila ostvarjena na sestanku 7. julija, kot kaže, ni posebno uspela. Vodstveni organ, izvršni od- bor, tudi če je bil izvoljen, se v praksi ni uveljavil. Morebiti nam že dvojni tekst skle- pov mariborskega sestanka, Raičev in Prelo- gov, priča o težavah, ki so se pojavile takoj v začetku. Toda taborsko gibanje se je razvilo tudi brez centralnega vodstva. V taborski praksi je doživela Raičeva koncepcija popolno zmago nad Prelogovo. V tem smislu je posta- la Raičeva formulacija mariborskih sklepov, z Zedinjeno Slovenijo na čelu, najpomemb- nejši rezultat te konference. Program ljutomerskega tabora je bil, kar se tiče namena zborovanja, ki ga je bilo treba naznaniti oblastem, sestavljen, kakor smo videli, ne le pred mariborskim sestankom 7. julija, ampak tudi pred Prelogovim drugim pozivom na tabore 25. junija. Prva vest o taboru, ki jo je prinesel »Slovenski narod« 2. julija (»kakor izvemo iz prav zanesljivega vira, bodo sklicaU rodoljubi ljutomerski 9. avgusta . . . vehkansk tabor«), pravi glede programa: »predmet razgovarjanja bode se vrtil vzlasti okoh § 19. temelj, postav in o drugih je [najbrž napaka namesto »že«] v Slov. Gosp. oznanjenih stvareh«. V »Triglavu« 25. julija objavljeni dopis iz Ljutomera pravi glede programa tabora: »Iz- ključni predmet posvetovanj bo znani in fa- mozni § 19 državnih temeljnih postav, ki bo dal povod mnogovrstnim resolucijam, da bo- do vlada in naši slovenski državni poslanci jasno in razločno zvedeh, kaj razume pod tem naše ljudstvo in česa spet pod tem noče ra- zumeti, kako naj ta § ne bo več hladna teo- rija, ampak naj enkrat prinese praktične sa- dove enakopravnosti.« Podobno je rečeno v Zarnikovem dopisu v Novicah 29. julija: »Namen tega tabora je, da se gola in suha teorija, skrita pod § 19. državnih osnovalnih postav, od vseh strani posveti in da visoka vlada in naši slovenski državni poslanci iz- vejo na tanko in na drobno, kako si naš na- rod ob bregovih Mure in Drave djansko izpe- ljavo narodne ravnopravnosti misli in pred- stavlja.« Dne 30. julija je objavil »Slovenski gospo- dar«, 1. avgusta pa »Slovenski narod« »urad- no« vabilo na tabor, z 19 podpisi inteligentov, tržanov in kmetov iz Ljutomera in drugih krajev ljutomerskega okraja. Kot namen zborovanja je označen pogovor »zaradi svojih starih pravic, ktere se našega naroda in jezi- ka tičejo«. »Novice« so 5. avgusta prinesle izvleček tega vabila, »Zgodnja Danica« pa je 7. avgusta naznanila, da bodo imeli štajerski Slovenci »v Ljutomeru pervi tabor ali veliko zbirališe za posvetovanje v političnih rečeh 71 kkonika časopis za slovensko krajevno ZGODOVINO in sicer v oziru na 19. paragraf«, s pripombo, da nam utegne zborovalna pravica »tudi v cerkvenih prašanjih še dobro služiti« in da je treba misliti na to. Tudi Razlag, ki je bil na ljutomerskem ta- boru izvoljen za predsednika, je v svojem govoru naznanil, kakor beremo v »Novicah«, »da je taboru razgovor o § 19«,'" in je dejal, kakor poroča »Slovenski gospodar«: »Ta po- stava je imenitna za nas. Zato so ljutomerski rodoljubi sklenili, da se posvetujemo o njej.«^" Resolucija tabora, o kateri bomo govorili še posebej, ima prav tako 19. člen za svojo os- novo. Iz vsega tega vidimo, da je bilo vnaprej naznanjeno težišče zborovanja pogovor o 19. členu temeljnega zakona o splošnih pravicah državljanov, znamenitem členu o enakoprav- nosti narodov. Ne v vnaprejšnjih obvestilih o taboru, ne v »uradnem« vabilu nanj Zedinje- na Slovenija ni bila omenjena, to se pravi, da ni bila za javnost naprej oznanjena in for- malno napovedana točka programa. Iz vsega tega bi sklepali, da je bilo v prijavi oblastem, prav tako kakor v naznanilih po časopisju, navedeno kot namen zborovanja razpravlja- nje o 19. členu, da pa Zedinjena Slovenija v tej prijavi ni bila omenjena. Ker se je bilo bati omembe Zedinjene Slovenije zaradi ob- lasti, ne zaradi slovenske javnosti, se zdi ne- razumljivo, da bi jo omenjali v prijavi obla- sti, molčali pa bi o njej v naznanihh javnosti, posebno še potem, ko je bil tabor že dovoljen. Toda vsemu temu sklepanju nasproti imamo neštetokrat citirani podatek v Vošnjakovih spominih: »Da smo pa smeh skhcavati slo- venske tabore, katerih glavna točka je bila ,Zedinjena Slovenija', torej trganje dežel šta- jerskih in koroških, se imamo le Giskri za- hvaliti. Ko je ljutomerski taborski odbor, ki mu je stal na čelu odvetnik dr. Ploj, čigar najbolj delavna moč pa je bil njegov konci- pient dr. Valentin Zamik, vladi naznanil program tabora, ga graško namestništvo ni dovolilo zavoljo programne točke .Zedinjena Slovenija'. Odbor pa se je brzojavno obmil do ministra Giskre in ta je odgovoril: ,Wird bewilligt'.«2' Ali se je na Vošnjakov spomin povsem zanesti? Ali utegne biti naš sum, da gre tu morebiti za kako zamenjavo, upravi- čen? Sele novi viri nam bodo mogli odgovo- riti na to vprašanje. Ce je Vošnjakov podatek točen, potem so Ljutomerčani postavili Zedinjeno Slovenijo v program tabora takoj, ko so se zanj odločili, torej že 20. junija, pred mariborskim sestan- kom. Ce pa Vošnjakov podatek ni točen, s tem seveda še ni rečeno, da Ljutomerčani ta- krat, ko so naznanili kot namen tabora pogo- vor o 19. členu, niso obenem mislili tudi na Zedinjeno Slovenijo. 19. člen kot tema zboro- vanja je imel to dobro lastnost, da je omogo- čal obravnavanje najrazhčnejših stvari, pa tudi dodajanje, opuščanje in spreminjanje posameznih točk. Zedinjeno Slovenijo so mo- gh imeti v mislih že od vsega začetka, lahko pa so jo tudi dodali v zvezi z mariborskim sestankom. V teku priprav na tabor se je še marsikaj spremenilo. Eno tako spremembo lahko zasledimo po korespondenci med Voš- njakom in Costo. V pismu 31. juhja je sporočil Vošnjak Co- sti, da mu je odbor naložil, naj na taboru zagovarja naslednjo resolucijo: »Slovenski narod spozna le v federalnej osnovi Avstrije blagor cele države in posameznih narodov, torej obžaluje upeljavo dualizma, obžaluje, da so slovenski državni poslanci šli in ostali v dunajskem državnem zboru, ter s svojim gla- sovanjem razdrli slovansko soMdarnost, da pa slovenski državni poslanci ne bodo brez vse koristi sedeli v državnem zboru, pričakuje slovenski narod od njih, da bodo koj prve dni prihodnjega zasedanja državnega zbora od vlade tirjali izvršilne postave k § 19. temelj, post., kterih načrt naj bi sami predložili. Ko bi ne obveljali njih predlogi, naj bi potem precej državni zbor zapustili.« Zaupno (»za- našam se, da to pismo, ktero je Vam samim namenjeno, nikomur ne pokažete«) se je obrnU Vošnjak na Costo z željo po njegovem mnenju. Costa je odgovoril s pismom 4. avgusta: »Dobro preudarite, ali ne presega ta resolu- cija uradu naznanjenega programa, ker bi potem gosposka lahko razpustila tabor. — Skoro se je pa sploh tega bati, ker zapopadek nasprotuje državnim temeljnim postavam (§11 zakona o zborih), kakor kaže izgled češ- kih taborov. In vendar bi bilo po mojem mnenji želeti, da Slovenci ne bi v tem posne- mali Cehov, to že zarad tega ne, ker je prvi slovenski tabor, in njegov razpust bi oplašil ljudstvo za prihodnje. — Kritikovanje slo- venskih državnih poslancev je bolje opustiti, kajti potem bo prepir in razkol še večji in, če možje dosedaj veljavni, zasluženi in brez vse dvombe še zmirom domo- in rodoljubni, pridejo ob vse zaupanje pri ljudstvu — kaj bo to nam koristilo, posebej sedaj, ko so časi Slavjanom tako neugodni, in cisleitansko mi- nisterstvo njim tako protivno?! Treba nam je edinosti, in složnega delovanja. Pustite tedaj kritiko, in izrecite Vaše želje npr. tako, da se trdno zanašate in pričakujete, da bodo slovenski poslanci resno tirjali izvršilne po- 72 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika stave k 19. § tem. post. bodisi v deželnih zbo- rih, bodisi v državnem po izrečeni ustavni kompetenciji.«22 y ^q^h točki resolucije, ka- kor je bila na ljutomerskem taboru sprejeta, res ne najdemo niti obsodbe poUtike sloven- skih državnih poslancev, niti obsodbe dualiz- ma. Glede resolucije ljutomerskega tabora je treba opozoriti še na nekaj. Časopisi so pri- nesli (ne glede na povsem nepomembne raz- ločke) dve varianti: ena je bila objavljena v »Slovenskem narodu« 11. avgusta 1868 in v »Slovenskem gospodarju« 13. avgusta,, druga pa v »Novicah« 12. avgusta. V Uteraturi so največkrat citirali prvo varianto. Primerja- va obeh tekstov z opisi poteka tabora, vrst- nega reda in vsebine govorov v časopisju nam pokaže, da je besedilo v »Novicah« (ki mu sicer manjkajo prve besede) točnejše. Pravi tekst resolucije se torej glasi (po »Novicah«, z dopolnjenim začetkom): Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v § 19. osnovnih državnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodno- s-ti, dokler 1. slovenski jezik na Slovenskem ne bode iz- ključi vno uradni jezik in dokler se ne bode v ta namen uradnikom na Slovenskem neodlagoma določil obrok od pol leta, do kterega morajo znati slovenščino v besedi in pismu; 2. dokler na Slovenskem ne bode cerkvena vlada uradovala v slovenskem jeziku in dokler ne bodo v bogoslovnici predmeti, kteri se dozdaj nemški predavajo, odslej slovenski razlagali; 3. dokler ne bodo ljudske učilnice čisto slo- venske, dokler ne bede v srednjih učilnicah učni jezik slovenski; nemški jezik ostane učni pred- met; 4. dokler se ne bodo iz deželnega zaklada šta- jarskega v razmerji na število Slovencev in v razmerji njihovih prineskov napravili, podpirali in vzdržavali slovenski zavodi, npr. realke, go- spodarske učilnice itd.; naj se poravnajo tudi naše reke, p. Mura in Drava itd.; 5. dokler se po postavnem poti ne združijo Slovenci v zedinjeno Slovensko z narodno upra- vo; 6. dokler ne bodo temu § zvršilne postave do- dane in iste djansko izpeljane. Razločki med obema variantama sicer niso veliki; zamenjan je vrstni red 4. in 5. točke; v »Narodovi« in »Gospodarjevi« varianti ni omenjena regulacija Mure in Drave, o kateri je govoril Prelog, zato pa je tu 6. točki doda- no še besedilo, ki ga »Novice« nimajo: »in dokler se ne bode posameznim deželam dala večja samoupravna oblast«. Sprejeta resolu- cija je vsebovala vse splošne vseslovenske točke, sprejete na mariborskem sestanku, z izjemo ene same: molčala je o univerzi. V stilizaciji je bolj sledila Raičev emu kot Pre- logovemu tekstu mariborskih zaključkov, ni pa sledila Raičevi postavitvi Zedinjene Slo- venije na čelo zahtev. ni 2e ko so prvi slovenski tabor šele priprav- ljali, so imeli jasno zavest o kvalitetni spre- membi v razvoju slovenskega narodnega gi- banja, ki jo bodo tabori pomenili. »Gotovo je to važen moment v življenji našega naroda, kajti on stopa s tem djanjem iz čitalniškega radovanja in rajanja prvikrat samostalno na politiško polje,« je napisal Zarnik v »Novi- cah« 29. julija, v Triglavu izraženo isto mi- sel pa smo že citirah. Po taboru je v vredno- tenju njegovega pomena že dobila prvo mesto Zedinjena Slovenija. »Slovenski narod« je pi- sal 11. avgusta: »če pomislimo, da se je tu v prvič javno in naravnost vrgla med narod velika, za nas edino rešivna misel zedinjenja slovenskih dežel; glede na to, da smo tu za- čeli politične moči iskati, kjer jo imamo, namreč v narodu; da smo važen korak storili na potu, po kterem nam je ljudstvo pripe- ljati do vece politične zrelosti in živejega udeleževanja pri splošnih celoto zadevajočih reči; glede na to, da bodo povsod, vzlasti tu- di, kakor upamo, po Kranjskem Slovenci po- snemali zgled ljutomerskih domorodcev: va- žen je ta dan za vse Slovence.« Vzneseno je opisoval Josip Vošnjak tabore v svojih spominih: »Slovenski tabori! Kadar se spominjam te najkrasnejše dobe naše na- rodne zgodovine, širi se mi srce od radosti in vselej na novo preživim ure vzvišenega narodnega navdušenja, katero je takrat pre- šinjalo govornike in tudi v prostem narodu vzplamtevalo, da je res v takih trenutkih pri- pravljen bil vse žrtvovati za svoje narodne pravice. Tu je stala na odrih posvetna in du- hovna inteligenca v nerušeni edinosti, zdru- žena v bratovski ljubezni, pred odrom pa na tisoče in tisoče mož in tudi žen, ki so vsi napeto poslušali govornike in jim pritrjevali z glasnimi klici. In ideje, tu izrečene, so se širile od hiše do hiše in dotedaj nezavedno ljudstvo je začelo samo sebe spoznavati in čutiti krivice, ki se mu gode. Stoinstoletna sužnost je bila zamorila v njem vsako samo- zavest in apatično se je vdajalo svoji usodi. Vso gospodo je dotlej slišalo le nemško go- voriti, iz uradov je dobivalo le nemške spise. In zdaj naenkrat je videlo na odru doktorje in profesorje, meščane in tržane, sploh može vsakega stanu, ki so govorili k njemu v nje- govem jeziku, le čistejšem in gladkejšem, ne 73 kronika ČASOPIS ZA SLO V-E NSKO KRAJEVNO ZGODOVINO popačenem po nemčiznah. Govorili so mu o splošnih človeških in narodnih pravicah in zdaj je šele prav spoznalo krivice, ki se mu gode.«2' Zelo so poudarjali na taborih in v vabilih na tabore povezavo s starodavnimi časi, ko so bili naši pradedje svobodni gospodarji na svoji zemlji ter so se zbirali pod milim ne- bom, pod košatimi Upami, se posvetovali in odločali o skupnih rečeh. Z izgubo svobode je bilo temu konec, zdaj pa se spet zbiramo, tako, kakor smo se pred tisoč leti.-'' Vsega skupaj se je v letih od 1868 do 1871, od prvega tabora v Ljutomeru 9. avgusta 1868 pa do zadnjega na Buhljah, ki je bil skoraj natanko tri leta po prvem, 6. avgusta 1871, zvrstilo 18 taborov. Leta 1868 so bili trije, leta 1869 jih je bilo pet, leta 1870 celo osem, leta 1871, ko jih je vlada večinoma prepovedovala, le še dva. Ni bilo slovenske dežele v avstrijski polo- vici Avstro-Ogrske, ki ne bi priredila svoje- ga tabora. Največ, pet, jih je bilo na Štajer- skem: v Žalcu v Savinjski dolini (6. septem- bra 1868), v Sevnici ob Savi (2. maja 1869), pa kar trije v eni sami ožji pokrajini, domo- vini prvega tabora, ki se je odUkovala po svoji aktivnosti: tu so bih tabori v Ormožu (8. avgusta 1869), v Ljutomeru (9. avgusta 1868) in pri KapeU (26. junija 1870). Štirje tabori so bih na Goriškem: v Tolminu (1. maja 1870), v Biljani v Brdih (25. aprila 1869), v Sempasu (18. oktobra 1868) in v Se- žani (29. maja 1870), ki je bil namenjen Kra- su in tržaški okolici. Štirje so bih tudi na Kranjskem: v Vipavi (14. avgusta 1870), na Kalcu pri Logatcu (9. maja 1869), v Cerknici (12. junija 1870) in v Vižmarjih nad Ljub- ljano (17. maja 1869). Na Koroškem so bili trije tabori: v Zopračah v Zvrhnjem Rožu (18. septembra 1870), na Buhljah pri Grab- štajnu (6. avgusta 1871) in na Bistrici pri Pli- berku (31. julija 1870). Dva tabora sta bila v Istri, v Kubedu (7. avgusta 1870) in v Kast- vu (21. maja 1871). Ta je bil sicer na hrvat- skem ozemlju, imel pa je v celoti hrvatsko- slovenski značaj. Tabori so bili na primernih travnikih zu- naj mest, trgov ali vasi, po katerih se ime- nujejo. Začenjali so se navadno ob treh, šti- rih popoldne. Udeležba je bila po pet, šest tisoč ljudi in več. Na žalskem taboru jih je bilo do 15.000, na največjem, vižmarskem, ce- lo do 30.000. Ljudje so se od daleč vozili z železnico do najbližje postaje, ki je bila pa dostikrat precej oddaljena. Iz krajev brez že- lezniških zvez in s postaj so prihajali na vo- zovih, ki so bUi slavnostno okrašeni s sloven-i skimi zastavami, trakovi in smrečjem. Izmed uglednih gostov ali domačinov so izbrali predsednika tabora, nato pa se je v kakih dveh urah zvrstilo štiri, pet, tudi več govor- nikov. Ti so v zvezi z dnevnim redom in vse- bino svojih govorov predlagali resolucije, ki so jih sprejemali taboriti, kakor so imeno- vali udeležence, z dviganjem rok. Kakor je bilo slavnostno prihajanje na zborovalni pro- stor (z godbami, sprevodi Sokolov, jezdecev, ob pokanju možnarjev), tako so bili dostikrat tudi odmori med posameznimi govorniki efektno organizirani: nastopili so pevski zbo- ri, mcžnarji so pozdravljali sprejem resolu- cijskih točk itd. Tudi po koncu govorov se ljudje niso razšli: petje, godba, ples, umetni ognji, jed in pijača, vse to je trajalo tudi pozno v noč. Osnovna misel taborov je bila Zedinjena Slovenija. Vabila na tabor v Ljutomeru, ka- kor smo videli, o Zedinjeni Sloveniji še ne govorijo. Tudi vabilo na drugi tabor v Žalcu pravi, »da bi se tam pod milim nebom pogo- varjali in posvetovah, česar nam je treba, da se nam bo za naprej bolje godilo, kakor do zdaj; — da bi se tam posvetovali in po- govarjali, kako da bi se ravnopravnost naše- ga naroda, ktera nam je v § 19. državnih osnovnih postav vnovič od presvitlega cesarja zagotovljena, djansko izpeljala«,^" Zedinjene Slovenije pa posebej ne omenja. V resoluci- jah je bila Zedinjena Slovenija na obeh prvih taborih na petem mestu. S šempaškim tabo- rom se začenja drugačna praksa. Vabilo za ta tretji tabor postavlja že vnaprej točke, o katerih naj se govori, ter že vnaprej predlaga sklepe, med katerimi je zahteva, »naj se zedi- nijo vsi Slovenci v eno kronovino z enim de- želnim zborom«, na prvem mestu.Prav tako naštevajo nadaljnji tabori programske točke že v vabihh; zahteva po Zedinjeni Sloveniji je na prvem mestu (Sevnica, Kaleč, Vižmar- je, Tolmin, Sežana, Cerknica, Vipava), le v Biljani na drugem. Vabila za tabora v Ormo- žu in Kapeli Zedinjene Slovenije izrecno ne omenjajo, dasi govori potem o nji prva točka resolucije. Koroška tabora na Bistrici in v Zopračah imata prvo točko programa v vabi- lu formulirano nekohko manj odločno: »ali se ne bi dalo po postavni poti doseči, da bi Slovenci posebej volih svoje zastopnike in da bi Slovenci imeli svoj deželni zbor-«.^' Podob- no je bilo v Kubedu, kjer je najavljena prva točka: »kako se dmamo ravnati Slovani v Istri, da dosežemo svoje pravice« s pripombo v oklepaju »tu se bo povdarjalo zedinjenje Slovencev«.-** V vseh teh treh taborih se je glasovalo za Zedinjeno Slovenijo. Tabor v 74 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Kastvu je imel v programu za prvo točko »protest proti združenju Istre in Goriške s Trstom v eno politično zvezo«, za drugo pa »o združenju Jugoslovanov«,2" vendar sta bili obe prepovedani. Tabor na Buhljah je v pro- gramu obšel omembo Zedinjene Slovenije z naslednjim besedilom prve in druge točke: »1. Ktere pravice smo Slovenci že dosegli? kterih nam je še treba in kako jih mogoče postavno doseči? 2. Pretresuje se ,spomenica', ki jo je slov. politično društvo ,Trdnjava' predlagala visokemu c. kr. ministerstvu in se potem izreče, ali se ta peticija sprejme in potrdi po vsem in posameznem njenem za- popadku, ali ne?«^" Resolucija je govorila o »zedinjenju vseh Slovencev pod enim cesar- skim namestništvom ali v eni kronovini, pa naj bi se imenovala Ilirija ali Slovenija«.^' Na nekaterih taborih je prišla še posebej do izraza tudi težnja po povezavi z drugimi Jugoslovani. Tak značaj je imel tabor na Kal- cu, ki ga Miroslav Vilhar v pismu Costi 25. februarja 1869 vnaprej imenuje »slovensko- ilirski tabor«32 j^jgj. s podpisom vabi- la kot z govori sodelujejo tudi Hrvatje iz Kastva. Posebno veliko število gostov iz Hr- vatske je bilo v Ormožu. Izrazit značaj ma- nifestacije za ljubljanski jugoslovanski pro- gram je imel tabor v Kastvu. Razen zahteve po Zedinjeni Sloveniji so bi- le stalne točke vseh taborov zahteve po ena- kopravnosti slovenskega jezika, po veljavi slovenščine v šolah, uradih in na sodiščih. Ne- kajkrat so zahtevali tudi univerzo ali visoko pravno šolo. Razen splošnih zadev so obrav- navali tudi stvari, pomembne za pokrajino, kjer je tabor bil: ustanovitev gospodarskih, kmetijskih in drugih šol, različne gospodar- ske zadeve kakor reguliranje rek, železniške proge, ustanovitev hranilnic, zmanjšanje dav- kov in podobno. Glavni nosilci taborskega gibanja so bili li- beralni mlad osi ovend, zbrani zlasti okrog Slovenskega naroda. Ko je oportunistično vodstvo slovenske stranke na Kranjskem vi- delo, da taborsko gibanje uspeva, se mu je pridružilo. Tabori na Kranjskem, ki se začno leto dni pozneje kot na Štajerskem in Gori- škem, so že organizirani tudi od njega. Liberalno-klerikalna nasprotja ter nasprot- ja med pristaši in sovražniki oportunistične politike slovenskih državnih poslancev, ki so bili pristali na dualizem, obe glavni vrsti spo- rov, ki pretresajo slovensko narodno gibanje, na taborih ne prihajata do izraza. Videli smo, kako je izginila kritika državnih poslancev iz resoludje ljutomerskega tabora. Tudi pozneje ni noben tabor zahteval, da bi poslanci zapu- stili državni zbor ali izražal nezaupnice nji- hovi politiki. Glede problema odnosov med cerkvijo in državo, ki razburja tedanjo Av- strijo, se držijo mladoslovend temeljnih na- čel svoje politike: ne spuščajo se v cerkveno- politične zadeve, ker bi vsako tako angažira- nje razdvojilo Slovence in škodovalo narodni stvari. Kljub temu, da so se s klerikalne stra- ni kazale želje, da bi tabori nastopih tudi v obrambo vere in cerkve, se to ni nikjer zgo- dilo. Kaže, da bi bil prva izjema tabor v Le- scah z razpravljanjem o brezverski šoU, pa je bil prepovedan. Liberalni tabor je bil v teh letih tako močan in je s svojo politiko prido- bil tako široke kroge, da mu ni bilo treba popuščati pred klerikalnimi težnjami. O ver- skih zadevah ni govoril noben tabor. Avstrijski vladi tabori seveda niso bih pre- več po volji. Prvo leto je bil prepovedan ta- bor na Bistrici pri Pliberku, določen za 29. september 1868, zaradi zasedanja koroškega deželnega zbora. V letu 1869 je bil »iz višjih političnih razlogov« prepovedan tabor v Fer- netičih, kranjska deželna vlada pa je naro- čala okrajnim glavarstvom, naj po možnosti preprečujejo tabore.'^ V letu 1870 je priprav- ljalni odbor sam zaradi francosko-pruske voj- ske tabor v Šmarju pri Jelšah, ki naj bi bil 21, avgusta, odložil na drugo leto.'* Dokonč- no pa je s tabori obračunala konservativna Hohenwartova vlada: prepovedan je bil tabor v Lescah na Gorenjskem, ki bi moral biti 29. maja, in sicer zaradi točke o Zedinjeni Slove- niji, o brezverski šoli in šolskem zakonu, češ da sega razpravljanje o teh zadevah v kom- petence državne in deželne zakonodaje in bi lahko ljudstvo zbegalo ter vzbudilo nezaupa- nje v vlado in njene organe. Na pritožbo je deželna vlada prepoved potrdila, inkrimini- rala pa je pri tem še nadaljnjo točko dnevne- ga reda, gozdne zadeve na Gorenjskem. Na ponovno pritožbo je prepoved potrdila še vla- da sama. Tabor v Renčah pri Gorici je bil prepovedan, češ da utegnejo točke dnevnega reda sejati sovraštvo med narodoma v de- želi. Tabor v Kastvu je bil sicer dovoljen, toda prepovedani sta bih, kakor smo videli, glavni dve točki. Tabor na Buhljah je bil do- voljen morebiti le zaradi spretno formulira- nega programa, ki ni omenjal Zedinjene Slo- venije. Zaradi takega postopka do taborov so odpadle nadaljnje priprave za tabore v Šmar- ju pri Jelšah, Smartnem pri Slovenjem Grad- cu, pri Novem mestu in še nekje na Gorenj- skem. Leta 1872, ko je bila na oblasti spet liberalna vlada, sta bila ponovno prijavljena in prepovedana tabora v Lescah in Renčah.'« Dobe taborov je bilo konec. ; 75 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO OPOMBE 1. Slovenska kultumopolitična in slovstvena zgodovina, Tretja knjiga, Ljubljana 1958, str. 98. — 2. Levstikov zbornik, Ljubljana 1933, str. 220. — 3. Pomurski vestnik 3. junija 1958. — 4. F. Baš, K zgodovini narodnega življenja na Spod- njem Štajerskem, Casoipis za zgodovino in naro- dopisje 26, 1931, str. 34.-35. Prim. Novice 24. 6. 1868. str. 209. — 5. Novice 24. 12. 1867, str. 432. — 6. Vrbnjak. Pomurski vestnik 22. maja 1958. — T. Prav tam 29. maja 1958. — 8. Reichsgesetz- blatt 1867, št. 135, — 9. J. Vošnjak, Spomini, Prvi zvezek, Ljubljana 1905, str. 243; Razlagovo pismo v Vošnjakovi korespondenci v Arhivu Slovenije. —• 10. J. Vošnjak, Spomini, Drugi zve- zek, Ljubljana 1906, str. 69. — 11. Pomurski vest- nik 12. junija 1958. — 12. Pismo v rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. — 13. Novice 13. 5. 1868, str. 158. — 14. B. Teply, Ob 90-letnici prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, Svet ob Muri 3, 1958, str. 18. — 15. Jože Ftičar, Slovenski taborit Božidar Raič —¦ buditelj prekmurskih Slovencev, Svet ob Muri 3, 1958, str. 33. — 16. Prepis Prelogovih točk (ta številka Slovenskega gospodarja namreč manjka v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici) mi je preskrbel Antoša Leskovec, rav- natelj Pokrajinskega arhiva v Mariboru, in se mu za to najlepše zahvaljujem. — J 7. Za to be- sedo in pred naslednjo, s katero se začenja nova stran, je verjetno stavec Novic izpustil nekaj besed. — iS. Pismo v Costovi korespondenci v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.— 19. Novice 19. 8. 1868, str. 271. — 20. Slovenski gospodar 13. 8. 1868. — 21. Vošnjak, Spomini, Drugi zvezek, str. 24. —¦ 22. Vošnjakovo pisene v Costovi korespondenci v NUK, Gostov odgovor v Vošnjakovi korespondenci v Arhivu Slovenije. — 23. J. Vošnjak, Spomini, Drugi zvezek, str. 22— 23. — 24. Prim. J. Vošnjak, Slovenski tabori, Ma- ribor 1869; Novice 1868, str. 270, 282 itd. — 25. Novice 26. 8. 1868. — 26. Novice 14. 10. 1868. — 27. Slovenski narod 21. 7. in 5. 9. 1870. — 28. No- vice 27. 7. 1870. — 29. Slovenski narod 21. marca 1871. — 30. Novice 19. 7. 1871. — 31. J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljub- ljana 1965, str. 192. — 32. Pismo v Costovi kores- pondenci v NUK. — 33. J. Mal, Zgodovina slo- venskega naroda, 15. zv.. Ljubljana 1938, str 1010. — 34. Slovenski narod 12, 19, 21. 7. 1870. — 35. D. Kermavner v opombah k Prijateljevi Kul- tumopolitični in slovstveni zgodovini. Tretja knjiga, str. 493—494, Četrta knjiga, str. 672. 76 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika REKONSTRUKCIJA PODOBE ANTIČNEGA PTUJA IVA MIKL CURK Ce skušamo rekonstruirati podobo antič- nega Ptuja, naletimo na celo vrsto nejasnosti, vendar je nekako v 70 letih intenzivnega raz- iskovalnega dela arheologija zbrala dovolj podatkov, da je taka rekonstrukcija možna. Mnogokrat pa si je težko ustvariti pravilno podobo iz člankov, raztresenih po strokovni literaturi ali v nemščini objavljene karte Ptuja. Zato poskusimo na tem mestu zbrati najvažnejše podatke v zgoščeni obliki. Vsi viri govore o tem, da moramo mestno jedro iskati vsaj v času, ko je Poetovio po- stal kolonija — izključno civilno mesto — in ko je dosegel svoj največji obseg, torej nekako v II. in III. stoletju ,na območju mo- stu pod Gradom in Panoramo. Mnenje neka- terih avtorjev je drugačno,^ arheološki sle- dovi pa govore za navedeno lociranje mest- nega središča.^ Naj dodam še to, da pozna- mo prazgodovinske najdbe v večjem številu ravno z levega dravskega brega.^ Vse to go- vori za predrimsko naselbino na levem drav- skem bregu, ki jo je sicer rimska gradbena dejavnost uničila, a je njen obstoj vplival tudi na oblikovanje civilne naselbine še v zgodnjem času rimskega Ptuja, torej v vsem I. stoletju, prav tako kot v drugih krajih po Panoniji.^ Mimo tega, da moremo jedro mesta površinsko dosti jasno locirati, pa o njegovi celotni zunanji podobi mogoče najteže govorimo. Mestno jedro leži namreč zelo bli- zu antičnega brega Drave in ta je s prelaga- njem svojega toka uničila velike površine rimskega mesta. Po proučevanju terena so- deč, je Drava od antike do danes preložila svoj tok skozi Ptuj najprej na zahod, nato pa se je začela zajedati v breg spet nazaj proti vzhodu.' Tako seže naše poznavanje le do rekonstrukcije obrobnih predelov rimske- ga mestnega središča. Jugovzhodni del seda- nje Vičave je prepredala Dravi vzporedna mreža pravokotno se sekajočih ulic, katerih glavne in bližje mostu so bile utrjene s te- meljnimi zidci, tlakovane in opremljene s ka- nali, delno pa jih je mogoče obdajal še por- tik.^ Ob teh ulicah so stale pomembne stav- be. V velikem kvadrastem podstavku stavbe, izkopanem v območju vojašnice leta 1912, vidijo nekateri avtorji sledove utrdbe ob vhodu v mesto, nastale najbrž v poznejših obdobjih mesta, drugi spet pa podnožje sve- tišča,' misel, ki je nemara danes ne bi kazalo povsem zavreči. S sondiranjem v letu 1963 smo tam blizu spoznali veliko, mogoče v nad- stropje zidano stavbo prislonjeno ob pobočje Panorame. Del gradbenega napisa, ki nam ga je ohranilo srečno naključje, nam pove, da je dal stavbo zgraditi cesar Trajan kolo- niji Poetovio.^ Žal fragment napisa ne pove, kaj je stavba bila, a brez dvoma moramo zaradi visokega donatorja in to v času, ko je mesto prešlo iz vojaške v civilno upravo, videti v njej upravno ali drugo javno stav- bo. Bolj južno se je teren tedaj terasasto spuščal k Dravi, o čemer nam pričajo ohra- njeni in raziskani temelji stanovanjskih hiš in terasasto speljani tlaki ulic na področju sedanjega muzeja.^ V poznejšem času so v tem delu mesta zgradili verjetno precej velik mitrej, čigar dele poznamo.i° Stanovanjske stavbe so bile tu delno že v času 1. tetrarhije (zač. IV. stol.) opuščene in na njihovem me- stu so začeli pokopavati.ii Mestni del, ki ga opisujemo, je bil v pozni antiki mogoče utr- jen; na začetku sedanje Prešernove ulice so namreč ob robu Muzejskega trga odkrili sle- dove zemljene utrdbe.^^ Grajski grič je proti jugovzhodu omejeval strnjeno mestno zazidavo v antiki. Z njego- vih strmih pobočij, ki so bila v srednjem veku dostikrat preoblikovana, ne poznamo stavbnih sledov iz rimskega časa. Ohranili pa so se nam na temenu griča. V I. in 11. stol. so tu stali verjetno le manjši objekti, pozneje pa je postal grad meščanom zaradi svoje lege vedno bolj zanimiv, saj je v pozni antiki, ko je rimska oblast že domala pro- padla, nosil utrdbico in utrjeno pribežali- ščeP Na jugu in vzhodu od gradu sta tekli dve cesti po današnji Prešernovi in Murkovi oziroma BezJakovi ulici in ulici dr. J. Potrča. Obe so spremljala grobišča. Zlasti bogato je bilo grobišče tam, kjer je sedaj najbolj uni- čeno in to je ob Prešernovi ulici do Sloven- skega trga.i* O lepih nagrobnikih — stelah in grobnih edikulah — kapelicah, nam govo- re ohranjeni kosi v lapidariju muzeja in vzidani v mestni stolp. V grobišču in jugo- vzhodno od njega so stale le posamezne stav- be,i' zunaj njega pa tudi posamezna skladi- šča itd., kot bi nam to govoril tlak iz opeke opekarn XIII. Gemine legije na Titovem trgu.i^ Na mestu sedanje proštijske cerkve je v pozni antiki zrasla v grobišču, mogoče na grobu kakega mučenca, starokrščanska coemeterialna bazilika, katere sledovi so ohranjeni.!'' Severno in vzhodno od grajskega griča je bila dolinica med gradom in Panoramo str- njeno zazidana do Grajene, verjetno s pre- težno stanovanjskimi stavbami ob glavni ce- sti, ki je vodila skozi mesto na vzhod in tek- , 77 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKOKRAJEVNO ZGODOVINO la delno prav po trasi današnje ceste.'* On- ä stran Grajene pa je to cesto spremljalo pod. obronki Mestnega vrha in mimo Ljudskega vrta spet večje grobišče, iz katerega pozna- mo veliko število pretežno revnejših zgod- njeantičnih grobov, delno opremljenih s ste- \ lami — nagrobniki — in razporejenih po ' ograjen-h grobiščnih parcelah, predvsem na zemljiö'u blizu ceste.'^ Malo dalje od ceste so našli tudi skeletne grobove v sarkofagih in tudi v lesenih, s svincem obloženih kr- stah.2» Panorama, markantna skoraj kot grajski grič, hrani arheološke sledove strnjene, pred- i vsem stanovanjske pozidave po vrhu in vseh položne j ših pobočjih že od zgodnjih obdobij antike naprej. Med te stanovanjske hiše, delno bogato Zgrajene s portiki in s termami, se vključuje malo svetišče podonavskih jezde- cev in verjetno razne obrtne delavnice.^^ Del- no na mestu teh stavb sta pozneje zrasli dom- nevna bazilika in utrdba, pa tudi poznoantič-. no grobišče, katerega tradicija je ostala živa v j zgodnji srednji vekP Pod Panoramo, v se- verozahodnem delu Vičave, je bila verjetno i zazidava vse redkejša in redkejša in so praz- ne parcele ob cestah služile kot grobišče, kar nam dokazujejo vedno spet najdeni grobovi, sarkofagi in pepelnioe.^ Kot je prelaganje dravske struge uničilo važen del mestnega jedra na levem dravskem bregu, tako je uničilo morda za rekonstruk- cijo mestne slike še važnejše dele mestnega jedra in sploh cele mestne četrti na desnem j bregu. Tudi tam je uničena okolica mostu, še j važne j e pa je, da so verjetno v celoti uničene tudi ostatine vojaškega tabora iz I. stol., str-j žena naselbine, in sicer na prostoru severno od Hajdine in Zg. Brega.^ Mestni predel juž- no od tega tabora ob glavni cesti, ki je vodila j skozi mesto (skozi sedanjo Hajdino po cesti na Pragersko, nato po trasi sedanje pešpoti skozi severni del Sp. Hajdine in Zg. Breg po robu terase tik nad Studenčnico) je obsegal stanovanjske in poslovne četrti mesta. Na ob- močju sedanjega Zg. Brega severno od Ma-1 riborske ceste so stale stanovanjske hiše in I manjše delavnice, v zgodnjih obdobjih anti-j ke omejene le na manjše stavbe ob cesti na j most, pozneje pa obsežni stavbni kompleksi j bogate gradnje. Med njimi je zrasel mitrej,! ki ga navadno imenujemo tretjega.^^ A tudi te stavbe so bile enako, kot tiste na levem dravskem bregu, zvečine pritlične, razkošje zidave je pač segalo v širino in ne v višino. Vsi zidovi imajo namreč razmeroma šibke temelje. Bolj ko gremo proti današnji Haj- dini, bolj se je tudi zidava že v prvih sto- ; letjih širila na parcele vstran od glavne ce-j ste. Izkopavanja so odkrila med njimi pre- • cej vodnjakov, čeprav je mesto napajal vo- i dovod, ali bolje, več vodovodov.2'' Severni del I Sp. Hajdine na drugi dravski terasi je bil v j antiki močna poslovna četrt mesta. Srečno \ naključje nam je ohranilo tudi njeno ime — vicus Fortunae — in imena nekaterih objek- tov v njem. Sporočil nam jih je najdeni na- pis.V tlorisih izkopanih objektov pa mo- j remo razbrati obsežno skladišče in vrsto i stavb ob njem, manjši trg, kjer je verjetno j stal Jupitrov steber, ter več manjših svetišč, ; ki so ob robu te mestne četrti prislonjena ; ob dravsko teraso kar v vrsti.^^ Po manj ver- j jetni interpretaciji moremo med stavbami na ^ malem trgu videti celo mestno kurijo, po verjetnejši pa poslovne stavbe ilirske carine in starokrščansko baziliko.^" Po dokaj veli- kem številu grobov iz poznih obdobij antike, izkopanih v obrobnih delih mestne četrti na sedanji Hajdini, med ruševinami hiš na Zg. Bregu, pa tudi v delih grobišča, ki so mestu najbližji.^i moremo domnevati, da je jedioj mestne četrti na Hajdini enako kot del na-j selja ob Gradu najdalje živelo v pozno an-1 tiko. j Na podlagi naštetih podatkov si moremo j mesto Poetovio torej rekonstruirati kot me-j sto pretežno pritličnih opečnih stavb, verjet- j no kot mesto z ne ravno velikim številom ] luksuznih javnih stavb (dokazov ni ne za obstoj javnih term, ne gledališča, ne amfi- teatra), kot se zdi tudi mesto brez obzidja, utrjeno le v posameznih obdobjih na strate- ško zelo pomembnih točkah, predvsem pa kot razloženo mesto ob glavni prometni utripal- nici in mostu, ki sta pogojila njegov nastanek J in razvoj. Posamezne četrti tega predvsem v dolžino v smeri vzhod-zahod obsežno razteg- njenega mesta so se, kot vidimo iz njih tlo- risov, dosti samostojno razvijale in sledile tudi v posameznih obdobjih antike zelo raz- ! ličnim zakonitostim razvoja. Se to moremo j ugotoviti na koncu, da je mestna podoba j mesta Poetovio verjetno dosti bliže npr. po-i dobi Carnuntuma — Petronell in Deutsch —-j Altenburg ob Donavi kot pa Emone — Ljub-J Ijane, saj je prvega sestavljalo več, povsem samostojno se razvijajočih, med seboj ločenih mestnih delov, drugemu pa je za vso antiko zarisal obseg in tlorisno mrežo v začetku n. št. zgrajeni tabor. OPOMBE j I. 1. V. Smid, Poetovio, Časopis za zgodovino in • narodopisje (CZN) XXX 1935 129 ss. — 2. B. Sa- \ ria v Klemenc-Saria Archaeologische Karte von \ Jugoslawien, Blatt Ptuj, Zagreb 1936 (Blatt Ptuj) ; 78 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika 33, 31; V. Skrabar Römische Funde in Pettau, Jahrbuch der Zentralkommission für Denkmal- pflege NF II 1904 189 ss; M. Abramié, Poetovio, Wien-Ptuj 1925 26. — 3. J. Korošec, Prazgodo- vinska naselbina na Ptujskem gradu, Ljubljana, 1951, 17; inventarna knjiga mariborskega in ptujskega muzeja; B. Saria, Blatt Ptuj 30; A. Smodič, Nove latenske najdbe z Dravskega po- lja, CZN XXXV 1940 1 ss. — 4. Prim. A. Móczy, Das territorium legionis und canabae in Panno- nien. Acta archaeologica academiae Hungaricae III 1953 179. — 5. F. Baš, Historično geografski razvoj Ptuja, CZN XXVIII 1933 83; B. Saria, Blatt Ptuj 30 s. — 6. B. Saria, Blatt Ptuj, 33. — 7. M. Abramié, Poetovio 26; V. Skrabar glej opombo 2. — 8. I. Miki, O zgodovini in podobi rimskega Ptuja, Kronika 1964 74 ss. — 9. B. Saria, Nova raziskovanja po stari Petoviji, CZN XXVIII 1933 119 ss; isti, Blatt Ptuj, 38. — 10. Ibid.; I. Miki, Rimske najdbe iz Ptuja po 1. 1954, Arheološki vestnik (AV) XI—XII 1960—1961 164 ss. — 11. B. Saria, Blatt Ptuj, 38. — 12. Isti v Pauly-Wissowas Realencyclopädie des klassi- schen Altertums suppl. s. v. Poetovio. — 13. B. Saria, Blatt Ptuj, 40; J. Klemene, Ptujski grad v kasni antiki, Ljubljana 1951; J. Sasel, K topo- grafiji Ptujskega gradu v antiki in o noviM najdbah z zahodnega pobočja. Kronika 1961 120 ss.; I. Mikl-Curk, Gospodarstvo naših krajev v zgodnji antiki, AV XIX (v tisku). — 14. B. Sa- ria, Blatt Ptuj 45. — 15. Npr. zid v kleti dvo- riščne stavbe, Prešernova 7. — 16. B. Saria, Blatt Ptuj, 48. — 17. Ibid. in isti CZN XXVIII glej opombo 9; V. Šmid, Ptujske krščanske starosvet- nosti, CZN XXXI 1936 97 ss. — 18. B. Saria, Blatt Ptuj, 37 ss; I. Miki, AV XI—XII 153 ss; R. Bratanič, Nove najdbe iz Ptuja, AV IV 1953 361 ss. — 19. B. Saria, Blatt Ptuj, 43; I. Miki Curk, Urbanistični razvoj rimskega Ptuja, CZN NV (v tisku) in inventarna knjiga ptujskega muzeja. — 20. I. Miki Curk, glej opombo 19. — 21. M. Abramič, Jahreshefte des oesterreichischen ar- haeologischen Institutes (OeJ) 18, 1914, Beiblatt 89 ss. — 22. M. Abramié OeJ glej opombo 21; P. Korošec, Arheološka poročila, Dela SAZU 3 1950 75 ss. — 23. Opomba 22; I. Miki Curk, Poz- noantično grobišče na Zg. Bregu v Ptuju, CZN NV II 1967 60, — 24. B. Saria, Blatt Ptuj, 35, 41; inventarna knjiga ptujskega muzeja. — 25. B. Saria, Blatt Ptuj, 54; isti, Blatt Rogatec, Za- greb 1937, 22, 27, 28; V. Šmid, Poetovio, CZN XXX 1935 129 ss; M. Abramié, OeJ 18 1914 Beiblatt 139 ss; I. Miki, K topografiji rimske mestne četrti na današnjem Zg. Bregu v Ptuju, AV XV—XVI 1964—1965 259 ss. — 26. V. Skra- bar glej opombo 2 in isti. Römische Funde au;> Pettau, Mitteilungen der Zentralkcmmission 3. F. IV 1905 310; B. Saria, Blatt Ptuj 51 in isti. Römische Lampenmodelle aus Pettau, Germa- nia XIX 1935 32 in isti v Hoffiller-Saria, An- tike Inschriften aus Jugoslawien I. Zagreb 1937, 3. mitrej; M. Abramič, Poetovio 172; I. Mikl AV XV—XVI 259 SS. — 27. Ibid.; inventarna knjiga muzeja v Gradcu; B. Saria, Blatt Ptuj 51; M. Abramié, Poetovio 162; S. Pahič.-J. Šašel, Za- časno poročilo o raziskovanju rimskega kanala v Grajenski dolini v Ptuju, AV I 1950 204 ss. -— 28. Corpus inscriptionum latinarum (CIL) III 10875. — 29. V. Smid, CZN XXX 1935 129 ss; B. Saria, Blatt Ptuj 56—68; M. Abramié, Poeto- vio 162. — 30. Glej opombo 29. — 31. B. Saria, Blatt Ptuj 57, 79 kkonika Časopis za slovensko krajevno zgodovino PRISPEVEK K POZNAVANJU RIMSKIH VODNIH POTI PRI NAS iva mikl curk Skozi Slovenijo kot izrazito in važno pre- liodno področje je že najstarejša človeška zgodovina utrla vrsto pomembnih poti. Upo- rabljal jih je rimski trgovec še pred osvo- jitvijo naših krajev,^ bile pa so tudi poti rimske osvojitve. Med njimi igrajo važno vlogo vodne poti in med temi je gotovo pot Ljubljanica—Sava najpomembnejša. Ne le, da nam to pot omenja antična razlaga pra- stare pravljice b Argonavtih,^ tudi arheo- logija s svojimi raziskavami pojasnjuje njen pomen. Proučevanje arheoloških ostalin Nauporta — Vrhniko, Emone — Ljubljane, Neviodu- numa — Drnovega pri Krškem, Celeje — Celja, Poetovija — Ptuja in podeželja, vse dokazuje, kako si je že v zgodnjem rimskem času in celo Se v času pred osvojitvijo naših krajev utrla pot v Ljubljansko kotlino oglej- ska trgovina, in kako je pletla svoje stike na- prej proti vzhodu in severu v okolico Siscije < — Siska, Celeje in Poetovija.^ Omenjeni sle- dovi nam iz Ljubljanske kotline kažejo proti severu in vzhodu tri poti: dve kopni, eno na Dolenjsko, drugo proti Trojanam, in vodno i po Ljubljanici in Savi. Pomembne stavbne ostaline, ki delno ver- jetno sodijo k tržnicam in skladiščem, so na- šli na Vrhniki prav blizu struge Ljubljanice pa tudi v sami strugi so našli mnogo pred- metov, ki kažejo na to, da so dolgo segali i pomembni deli naselja na bregove Ljublja- j nice in omembe v antičnih virih nam poma- ' gaj o, da moremo sklepati o antičnem rečnem 1 pristanu na teh bregovih.* Od ponovnih ob- sežnih in sistematičnih izkopavanj na Vrhni- ki bi smeli pričakovati še jasnejših podat- kov, odgovorila bi tudi na vprašanje, iz ka- terega časa so v strugi Ljubljanice še danes vidni zidovi. Ravna struga Ljubljanice proti Skica terena, kjer je stal rimski Poetovio ¦ ¦ rimska cesta 1. Področje grobišča ob cesti Celeia—Poetovio 2. Mestni del — vicus Fortunae 3. Domnevno mesto legijskega taborišča 4. Stanovanjski mestni del okrog 3. mitreja, mesto obsežnega poznega grobišča 5. Mesto rimskega mosta in nekdanja dravska struga 6. Jedro civilne naselbine 7. Grobiščna cesta po sedanji Prešernovi ulici 8. Grobišče ob cesti na vzhod 80 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KR AJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Podpeči, ohranjena »stara struga«, dokazana \ raba podpeškega apnenca v rimskem času,^ j vse to bi dalo misliti na namerno regulacijo j Ljubljanice v antiki. Regulacija bi pa gotovo ' služila lažji plovbi po reki. V Emoni spet pa je z nasipom dokazan collegium naviculario- rum — združenje ladjarjev, priča plovbe po Ljubljanici. Najdbe rečnemu božanstvu Save posvečenih oltarjev v Verneku pri Kresni- cah,^ verjetno na mestu nevarnih čeri in i brzic, drugi rimski sledovi blizu savske stru- ; ge ob reki navzdol in raziskovanje rečnega • pristanišča v stari savski strugi pri Neviodu- numu,'' vse to nam kaže, kako se je razvijal, nedvomno skozi vso antiko promet po vodni ; poti od Ljubljanice po Savi navzdol proti Sisku. Arheološko terensko delo pa je vrsto dokazov o obstoju in razvoju te vodne poti obogatilo z novim podatkom. Ze dolgo pred zadnjo vojno je strokovna literatura prvič omenila** rimsko utrdbo nad : starim izlivom Ljubljanice v Savo. Z majh-; nim raziskovanjem v letu 1966 smo utrdbi ' ugotovili obseg in pregledali ohranjenost ! ostalin. Utrdba leži v najbolj vzhodnem delu ; Zaloga, tik nad strugo Ljubljanice, tako da ji je le-ta izpodjedla del temeljev, na koncu • terase, ki jo je nekdaj na severu in vzhodu i oblivala Sava, čeprav teče danes bolj proti: vzhodu. V katastru zabeleženo ime Gradišče- priča, da so ohranjene ostaline že dolgo opo- zarjale nase. Danes jih, razen v podoru ob strugi Ljubljanice brez izkopavanj ni več moč videti. Po ugotovitvah omenjenega razisko- vanj a^ pa vidimo, da je imela utrdba obliko nekako nepravilnega štirikotnika (prilagodila se je pač terenu), zidovje pa je moralo doseči dokajšnjo višino, saj je ohranjeni temelj glo- bok skoraj dva mefra in prav toliko debel, zidan pa plastoma iz kamna, lomi j enea in vezan z odlično apneno malto. V skromni kulturno-ruševinski plasti je ohranjenih ma- lo drobcev lončene posode, nesporno rimske in verjetno nekako iz II.—III. stoletja n. št. (neznačilni fragmenti rumene in sive kera- mike, brezbarvno steklo, črepinja domačega i lonca s površino nabrazdano s potezami met- ' lice). Ta ruševinska plast je le ostanek plasti, < ki se je sesedala znotraj utrdbe, plug danes • mnogokrat reže že v prodne plasti pod to i ruševinsko plastjo. Tako se zdi, da sta denu- ; dacija in intenzivno obdelovanje terena pr- i votno oblikovanost terena nekoliko zgladili, i. Okolica utrdbe je prav tako prekopana in i kulturna plast tu uničena, razrušeni so deli| obzidja in trije vogali, ohranjen je le del I temelja enega vogalnega stolpa, ki je imel masivno substrukcijo in je segal nekako 2 m pred obzidje. Tako vidimo, da moremo tre- nutno le malo reči o obliki, notranjosti in točni starosti utrdbe, a naključjje nam je ] vendar priskočilo na pomoč z važnim po- i datkom. Tik ob obzidju in ob jugovzhodnem, I še delno ohranjenem stolpu smo našli nedo- j taknjen rimski žgan grob. Vsi pridatki. Ion- i ceni vrčki in druge posode, oljenka in ste- klene posode stavijo grob v prvo polovico prvega stoletja po začetku našega štetja. Grob bi nam govoril, ker se ga vkop za te- melj zidu, dasi je razdalja med obema le 20 cm, sploh ni dotaknil, da je bilo tudi ob- zidje zgrajeno že v zgodnjem času. Oblika obzidja nam trenutno zbuja še pomisleke za tako datacijo, dokončni odgovor bi prepu- stili poznejšemu izkopavanju. A grob nam govori, da je bila točka obiskana in naselje- na, če ne že utrjena prav v zgodnjem času rimske okupacije naših krajev. Razumljivo pa je tudi, da postojanka prav nad izlivom Ljubljanice v Savo ni mogla služiti druge- mu, kot nadzoru in pospeševanju plovbe po obeh rekah. Vse naštete ugotovitve o posto- janki v Zalogu moremo lepo vključiti v naše dosedanje poznavanje vodne poti po Ljublja- nici in Savi. Po vsem moremo namreč sklepati, da je bila ta pot vsaj v posameznih obdobjih an- tike, vsekakor pa v zgodnjem času I. stoletja n. št. res zelo važna, vsaj toliko, kot so bila Pogled na del temelja rimske utrdbe ob Ljubljanici v Zalogu 81 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino pomembne kopenske poti proti vzhodu iz Ljubljanske kotline. Za eno od teh dveh in sicer tisto proti Trojanam moremo celo dom- nevati, da je kot trgovska pot zaživela šele v drugi polovici L stoletja v polni meri, ker je bil Norik z ozemljem Celeje vsaj formal- no samostojen do cesarja Klavdija (41—54) in s to samostojnostjo je bilo združeno pla- čevanje carine.1° Najdba iz Zaloga pa po dru- gi strani govori o velikem pomenu vodne poti po Ljubljanici in Savi ravno v času, ko pot proti Trojanam še ni polno zaživela., OPOMBE 1. O tem priča vsaj del najdenih depojev nov- cev rimske republike: npr. A. Müllner, Münz- fund am Morast, Argo 1 1892 19; B. Saria v Klemenc-Saria, Archaeologische Karte von Ju- goslawien, Blatt Ptuj, Zagreb 1936, 37; K. Desch- mann, Führer durch die Sammlungen des Lan- desmuseums Rudolfinum, Laibach 1888, 103 7. — 2. S. Petru, Nekaj podatkov o antični geo- grafiji Slovenije, Arheološki vestnik XIX (v ti- sku); J. Sasel, Nauportus, Corolla memoriae E. Swoboda dedicata, Römische Forschungen in Niederoesterreich V 1966 198 ss. — 3. A. Pre- merstein-S. Rutar, Römische Strassen und Be- festigungen in Krain, Wien 1899 33; P. Petru, Rimski grobovi iz Dobove, Ribnice in Petrušnje vasi. Razprave SAZU (v tisku); I. Miki Curk, Gospodarstvo naših krajev v zgodnji antiki. Ar- heološki vestnik XIX (v tisku). — 4. J. Sasel, 1. c; W. Schmid, tloris Nauporta, Das loanneum 6 1943 9 ss; A. Premerstein-S. Rutar o. c. 11. — 5. J. Hoffiller-B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslawien I, Zagreb 1937, opis kamna; A. Me- lik, Ljubljansko mostiščarsko jezero, Ljubljana 1946, 113. — 6. Corpus inscriptionum latinarum (CIL) III 3896 in 2328. — 7. P. Petru, Varstvo spomenikov IX 1962—1964 1921 (poročilo). — S. B. Saria, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev. Glasnik muzejskega društva za Sloveni- jo XX 1939, 147; J. Klemene v Zgodovina Ljub- ljane I, Ljubljana 1955, 349. — 9. I. Miki Curk, Varstvo spomenikov XI 1967 131 (poročilo). — 10. Prim, opombo 3. 82 ČASOPIS ZA slovensko KRAJEVNO ZGODOVINO kronika POMEN PIRANSKEGA PATRICIATA V MESTNI UPRAVI OD XIV. DO XVIII. STOLETJA MIROSLAV PAHOR V drugi polovici XIII. in v prvi polovici XIV. stoletja so se v vseh mestih istrske obale dogajale vehke socialno-politične spre- membe. Mestni Arengo, tj. zbor prebivalstva je vedno bolj izgubljal svoje oblastne funkci- je, ki so prihajale v roke VeUkega sveta, tj. zbora vseh odrashh plemičev ali bolje patri- cijev. Ti so postali člani Velikega sveta naj- prej na osnovi volitev. Volil jih je zbor pre- bivalstva in jim dal vse najvažnejše oblastne funkcije. Ko pa je bilo vedno teže sklicevati zbor prebivalstva, si je patriciat prisvajal še več oblasti. Nazadnje je zbor prebivalstva le še potrjeval mestne statute, kar se je doga- jalo samo vsakih petindvajset let, ali po- pravke statutov in zakonov, kar se je dogaja- lo sicer nekoliko pogosteje, a še vedno tako redko, da je Arengo vedno bolj zgubljal stike z oblastjo. V raznih istrskih mestih je ta razvoj ubiral različna pota. V Piranu je patriciat izbral pot zvestobe beneški državi. Od leta 1283, ko so si Benetke prisvojile mesto, in skozi vse XIV. in XV. stoletje je Piran podprl Benetke ob vsaki priliki. Kadarkoli je bilo potrebno, je Piran pošiljal Benetkam na pomoč svoje lad- je in svoje čete. Bodisi da so Pirančani blo- kirali tržaško pristanišče, bodisi da so se bo- jevali v beneški mornarici proti Genoveža- nom ah na furlanskem kopnem proti drugim državnim sovražnikom, prisotni so bili po- vsod tam, kjer jih je država potrebovala. Veliki svet piranske občine si je prizadeval, da bi bila njegova zvestoba beneški republiki poplačana. Po vzoru Benetk in drugih mest je okoli leta 1300 pripravil in izvršil zaporo Ve- likega sveta, kar pomeni, da od dneva zapore dalje ni smel biti član tega oblastnega tele- sa noben meščan, ki tedaj ni bil prisoten, in nobena družina, katere moški člani niso pri- padali Velikemu svetu vsaj od deda dalje. Tedaj je bilo v VeUkem svetu okrog 100 čla- nov.* Zapora pa je zahtevala, da se reformi- rajo okrog 30 let stari mestni statuti. Refor- ma je bila opravljena leta 1307. Tako Veliki svet kakor zbor meščanov (Arengo) sta re- formo potrdila. Nove reforme statutov so opravih v letih 1332 in 1358.^ Zadnjo dopolni- tev, ki je ostala nespremenjena skoraj do propada beneške repubhke, so izvršili leta 1384.3 statuti iz leta 1384 so bili pregledani in potrjeni v letu 1401.* Ta potrditev dokazu- je, da bi se imela tedaj opraviti nova redak- cija statutov. Opravili pa je niso zaradi tega. ker je bil ta mestni zakonik že tako izpopol- njen, da mu ni bilo treba večjih dopolnil. Medtem in potem so stare zakone sicer do- polnjevali in sprejemali nove, niso pa ustva- rili nove redakcije statutov. Ti novi in po- pravljeni zakoni so bili zapisani v posebni knjigi popravkov in novih zakonov (Liber correctionum, novum legum etc.), ki je bila skupaj z redakcijo statutov iz leta 1384 tiska- na v Benetkah leta 1606. V štirih redakcijah piranskih statutov XIV. stoletja srečamo naslednje piranske patricij- ske družine: Del Senno, Picca, Pettener, Gal- lo, Ruffo, Apollonio, De Petrogna, De Goina, Peroni, Venier in Colomban v statutih leta 1307;° Vidali, Zaneto, Taiacozzo, Boninsegna, Rosso, Apollonio, Gallo, Petrogna, Pettener, Albrico, Terrisii, Nixa, Lugnani, Ternari in Endrigo v statutih leta 1332;' Dethemario, Pierobon, Maffei, Dapretto, Taiacozzo, De Bertaldo, Zuccarini, Caviano, Petrogna, Tres- so, Bonifacio, Lugnani, Endrigo, Pettener, Vidali in Jacomini v statutih leta 1358.' Do leta 1358 je torej omenjenih 32 patricijskih rodbin poleg nekaterih maloštevilnih članov Velikega sveta, ki jih statuti navajajo samo z očetovim imenom. Tem je treba prišteti še osem rodbin, ki dotlej niso bile imenovane v statutih, se pa omenjajo v redakciji iz leta 1384. Te so: Foia, Gavazza, Bano, Asalono, Vedorno, Barcazza, Masono in Tensio.s V po- trditvi omenjene redakcije leta 1401 se poleg nekaterih že znanih omenja še rodbina Della Torre.» Tako imamo v statutih XIV. stoletja imenovanih skupaj 41 patricijskih rodbin, ki so imele svoje člane v VeUkem svetu. Ne- dvomno pa so bile v Velikem svetu še rodbine Petronio (ki jo Luigi Morteani v svoji zgodo- vini mesta Pirana ima za vejo rodbine De Petrogna),Petidona, ki je bila v Piranu že v XIII. stoletju, dalje rodbina Dardi, Marchesi in Trani, ki jih omenjajo viri XIV. stoletja,'* in končno še De Castro in Amantini-Bianca- croce, ki ju Morteani ne navaja, spadata pa nedvomno med najstarejše patridjske rodbine v Piranu. Sicer pa je možno, da so bile neka- tere od teh rodbin sprejete v Veliki svet po letu 1384 oziroma v XV. stoletju. Vendar vi- ri, ki bi nam mogli to potrditi, niso ohranje- ni. Vsekakor pa med XV. in XVII. stoletjem nd bila sprejeta v VeUki svet nobena nova rodbina. Na začetku tega razvoja verjetno ni bilo ostre ločnice med člani Velikega sveta in 83 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ostalim mestnim prebivalstvom. Toda čim bolj se je čas oddaljeval od zapore Velikega sveta, tem bolj so se člani tega važnega telesa zavedali, da so občini in mestu resnični oblast- niki, da so se torej povzpeli nad prebival- stvo. Ze leta 1421, tj. sedem let po ustanovitvi urada sindikov — urada, ki je vedno bolj do- bival pravico in dolžnost, da brani plemstvo pred ostalim mestnim prebivalstvom, tj. po- pulari — oziroma dobro stoletje po zapori Ve- likega sveta, je neimenovan piranski notar v svoje spise zabeležil tudi nekatera pravila, povzeta po rimskih ali bizantinskih zakonih, po katerih nam je moč spoznati, da se je v tej dobi piranski patriciat že proglasil za plemstvo. Omenjena pravila nam namreč po- vedo, da je vladanje popolnoma stvar plem- stva in da je delo na polju — v piranskem primeru tudi v solinah •— popolnoma stvar ljudstva.'^ Ta pravila nam neposredno doka- zujejo, da se je patriciat res proglasil za plemstvo in da je začel resnično vladati nad drugim prebivalstvom. Da je to uresničil, je moral patriciat rav- nati počasi in previdno. Vsaka stvar je mo- rala postati običaj. Čeprav vsi štirje prej ime- novani statuti sankcionirajo pravilo ali obi- čaj, da nihče ne more biti član Velikega sve- ta, če ni pripadal temu telesu že njegov ded, še ne pomeni, da so imeli svetniki neomejeno pravico vladati. Prej omenjena pomoč Benet- kam in vojne, ki jih je Piran bojeval na stra- ni Beneške države — stvari, ki se jim Piran, v nasprotju z Izolo in Koprom, ni upiral — so dale Velikemu svetu možnost, da je počasi strnil vso oblast v svoje roke in izrinil oblast Arenga, ki ga ne skhcuje več. Po drugi stra- ni se je Vehki svet polaščal popolne oblasti tudi drugače. Nedvomno je vsako vojno in vsakega doža izkoristil za to, da se je stanje, ki je nastalo po zapori Velikega sveta, tudi izostrilo, da so se privilegiji samozvanega plemstva obdržali in se ne samo izkristalizi- rali v statutih, temveč postali običaj, proti kateremu se je bilo težko boriti. Iz kasnejše dobe se je ohranilo nekaj dukalov, ki na za- htevo Velikega sveta potrjujejo stare mestne privilegije, predvsem pa privilegij iz leta 1283, tj. vdanostno listino in pa statute. Le-ti so v končni redakciji postali v rokah patrici- ata le orodje za prevzem vseh prerogativ in pravic plemstva v okviru mesta in občine. Po statutu iz leta 1384 je torej dobilo plemstvo pravico, da po svojih predstavnikih vlada in upravlja vse občinske zadeve. Se pred konč- no redakcijo statutov je Veliki svet dosegel, da je dož Andrej Contarini poslal Piranu za- hvalno pismo za hrabrost, ki so jo Pirančani pokazaU v bojih pri Ogleju." To sicer še ni potrditev privilegijev, vendar je Veliki svet menil, da je doževa zahvala enaka potrditvi. Prva znana potrditev piranskih statutov in privilegijev je iz leta 1442. Dož Frančišek Foscari je v dukalu, naslovljenem na pode- stata Ivana Zorzija, potrdil statut in privile- gije Pirana na zelo svečan način.'* Leta 1444 je beneški senat poslal Piranu svojevrstno listino. V njej je namreč zabeleženo, da je Veliki svet beneške republike sklenil prekli- cati vse sklepe, ki so bili kdaj koli sprejeti proti »sporazumom, privilegijem, obljubam in koncesijam«, ki jih je republika kdaj pri- znala piranski občini.'-' Zakaj taka formu- lacija, sicer ni popolnoma jasno, gotovo pa je, da gre tudi v tem primeru za potrditev sta- tutov in privilegijev. V drugi polovici XV. stoletja so piranske statute in privilegije potrdili doži Peter Mo- cenigo (1475),'» Ivan Mocenigo (1481 in 1483)," Marko Barbadico (1485)'^ in Avguštin Bar- badico (1487).'» Na začetku XVI. stoletja (1503) so piranski plemiči enako listino dobili od doža Marka Loredana.^" Vse omenjene dukale je leta 1569 potrdil dož Peter Loredan na prošnjo Velikega sveta, katerega predstavnik je bil plemič Nikolaj Goina, ki je bil tedaj občinski odposlanec v Benetkah.21 Navedene so sicer samo nekatere potrditve iz XV. in XVI. stoletja. Toda prav pogost- nost, s katero se pojavljajo v drugi polovici XV. stoletja, izpričuje in potrjuje že prej iz- rečeno misel, da je Veliki svet izkoristil vsako priložnost in vsakega doža, da si je dal po- trditi svoje statute in privile^je. Razumljivo je, da je VeUki svet vse to izkoriščal le zase, tj. za razred, ki je zavladal, medtem ko za »populäre« vse to ni veljalo, kakor da bi jih v času predaje Benetkam sploh ne bilo. Tako je zapora Velikega sveta začela prinašati ude- leženim družinam politične koristi, ki so po- stajale tem bolj otipljive, čim več časa je poteklo od zapore in čim bolj se je večala oblast Velikega sveta. Statuti so dajali po- destatom večjo oblast, kakor jo je dovoljevala vdanostna Ustina, toda boj za potrditve sta- tutov in privilegijev je bil obenem tudi boj, da se omeji podestatova oblast, kar je Veli- kemu svetu deloma in začasno tudi uspelo. Potrditve statutov, privilegijev in starih običajev, kajti tudi o teh se govori v nekate- rih dukalih, so imele za člane piranskega Velikega sveta popolnoma pohtičen pomen. S tem da so si tako pogosto zagotovili potrdit- ve, so beneško vlado obvezali, da spoštuje mestno oblast, mestne zakone, skratka tisto 84 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika stanje, ki je nastalo po zapori Velikega sveta, tj. stanje, ki je predvsem zagotavljalo oblast plemiškega razreda v občini. Politična oblast občine pa se je združevala v vedno manjšem številu plemiških rodbin. K temu so pripomogli razni faktorji: Nekate- re rodbine so verjetno izumrle, druge so se iz- selile iz mesta, skratka sredi XVI. stoletja niso več imenovane v Velikem svetu.Dej- stvo, da jih Liber conciUorum za leto 1561— 1562 ne omenja več, dovolj jasno dokazuje, da jih ni več v Piranu. Isti Liber concihorum pa omenja štiri od prej imenovanih rodbin, in sicer Lugnani, Bonffacio, Pierobon in En- drigo med populari.^^ To pomeni, da ne sodijo več v Veliki svet, torej tudi ne med plemstvo. To se je moglo zgoditi na dva načina. Ali so člani teh rodbin izstopili iz Velikega sveta, kar je težko verjeti, ali pa so otroci, ko so dosegli polnoletnost, torej možnost, da bi bili izvoljeni v Veliki svet, hote opustili možnost, da bi pripadali najvišjemu oblastnemu telesu. Bodisi eno kakor drugo, v obeh primerih so se prizadeti morali odpovedati tudi plemstvu. Čeprav so te rodbine živele v Piranu še prav do pred kratkim, niso nikdar več pripadale Velikemu svetu. Tako se je število rodbin, ki jih omenjajo statuti v Velikem svetu, skrčilo na 13. Skupaj s sedmimi, ki jih statuti ne omenjajo, je v drugi polovici XVI. stoletja v Piranu 20 ple- miških rodbin, ki sestavljajo Veliki svet. Zmotno bi pa bilo misliti, da se je število članov Velikega sveta v tem času kaj zmanj- šalo. Nasprotno, čeprav mnogih rodbin ni več, se je število Velikega sveta med leti 1384 in 1561 celo nekoliko povečalo. To se je zgodilo kljub temu, da so kužne bolezni zahtevale precej žrtev tudi med člani plemiških rodbin. Po omenjeni knjigi zapisnikov Velikega sveta je torej mogoče sestaviti natančen se- znam članov najvišjega oblastnega telesa, to- rej tistega piranskega plemstva, ki je imelo po zakonu v Velikem svetu^* pravico do izvo- litve v osrednje občinsko oblastno telo. Po tem viru so bih zastopani v svetu člani 19 pi- ranskih rodbin. Seznam je toliko nepopoln, ker v njem ni družine Gavazza, ki pa je v tej dobi imela samo dva moška člana in še ta dva sta morala biti komaj rojena, saj se po- javita v Velikem svetu šele okrog leta 1580.^' Ce torej prištejemo še družino Gavazza, je sestavljalo Veliki svet 20 piranskih rodbin. Po pomembnosti in številu svojih članov je na prvem mestu vsekakor rodbina Petronio, ki izhaja iz zelo stare rodbine De Petrogna, imenovane tudi Kožica (Cosizza). Rodbina Petronio je zastopana z 20 vejami in ima skupno 25 odrashh članov.^« K temu je treba dodati še stransko vejo Petronijev, tj. druži- no Caldana z dvema odrashma članoma iz dveh različnih vej.^' Za rodbino Petronio sle- di po številu članov in po pomembnosti rod- bina Apollonio z devetimi vejami in 22 od- raslimi člani.2* Sledi rodbina Dapretto s šti- rimi vejami in 11 odraslimi člani. 2' K Da- prettom moramo šteti še rodbino Furegoni, ki je v XVI. stoletju počasi spreminjala vzde- vek Furegon v priimek, in s tem tako kot družina Caldana opuščala prvotni priimek Dapretto. Ta je imela v Velikem svetu 4 čla- ne iz treh vej.'" S sedmimi odraslimi člani (šest vej) je bila v Velikem svetu zastopana rodbina Colomban.'* Rodbina Vidali je imela v Velikem svetu 7 odraslih članov, ki so izšli prav tako iz šestih vej.'^ Rodbino Pettener zastopa v Velikem svetu 7 članov, ki so izšli iz treh vej.'' Po številčnosti sledi družina Trani s štirimi vejami in 6 odraslimi člani. Po pet članov Velikega sveta so imele rodbi- ne Venier, Della Torre in Petidona.'"' S štiri- mi člani ie bila zastopana družina Goina, imenovana tudi Zgonc (Sgonz)," vendar je najstarejši, Hieronim, umrl leta 1561. Po tri člane so v Velikem svetu imele rodbine De Castro. Del Senno in Marchesi." Eden od Marchesijev je umrl leta 1562. Po dva člana sta imeli družini Dardi in Foia." Tri družine so imele v Velikem svetu po enega odraslega člana, to so bili Amantini, ki jih vir imenuje tudi Biancacrooe, Petrogna in Vedorno.'^ Vsega smo torej našteli 126 članov Velike- ga sveta. Ce odštejemo člana, ki sta v letih 1561 in 1562 umrla, jih ostane 124. Ce raču- namo, da jih je bilo leta 1384 blizu 120, se je število do leta 1562 nekoliko povečalo, kljub temu, da je izumrlo ali se izselilo 19 plemi- ških rodbin. Razumljivo je, da so imele rodbine z več člani v svetu prevlado. Zato ni čudno, če so se med seboj povezovale s sorodstvenimi ve'- zmi, da so mogle čimbolj vplivati na politič- no dogajanje v mestu. Da pa so bile te rodbi- ne med seboj povezane s sorodstvenimi ve- zmi, dokazujejo kasnejši viri, predvsem pa ukazi podestata Hieronima Barozzija v letu 1580, ki to izrecno poudarjajo.'" Najvažnejšo vlogo v političnem življenju občine so igrale rodbine Petronio z vejo Caldana, Apollonio, Dapretto z vejo Furegoni, Vidali, Pettener in Colomban. Takoj za njimi pa so bile rodbine Venier, Del Senno in De Castro. Sele nato pridejo rodbine Trani, Goina, Della Torre, Dardi in ostale, ki pa brez povezave z dru- gimi niso imele nobene politične moči. 85 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Ce se samo nekoliko ozreipo na statute, ki predvidevajo, da je Veliki svet sklepčen samo v primeru, če sta na seji prisotni najmanj dve tretjini članov, takoj vidimo, da so imeU Petroniji, Apolloniji, Dapretti, Colombani, Vadali j i in Pettenerji v Velikem svetu toliko svojih članov, da so sestavljali sami več kot dve tretjini Velikega sveta. Ker pa statuti določajo kot dvotretjinsko večino 80 članov in je to ostalo nespremenjeno celo po letu 1606, ko so bili statuti tiskani, je razumljivo, da so imele te rodbine toliko članov, da so mogle obvladati in usmerjati vse delo občin- skega zakonodajnega telesa. Teh šest rodbin, ki so jih podpirali še Vo- meri, Del Senni in De Castro, je v Piranu predstavljalo pravo ohgarhično oblast, ki se ji vse druge plemiške družine skupaj niso in ne bi mogle uspešno ustavljati. Zato so se mogle nekatere manj pomembne in številčno nemočne rodbine razvijati in obdržati le v senci močnejših in številnejših. K moči in samovolji plemstva je mnogo pripomogel leta 1414 ustanovljen urad sindi- kov, ki je imel prvotno namen preganjati goljufije v mestnem skladišču žita — fontiku in na občini oziroma v občinski blagajni. Leta 1475 jim je bila dodana naloga, da pregledu- jejo račune piranskega solnega urada zaradi goljufij, ki so se dogajale v zvezi s prodane soljo.'»^ Vse kaže, da je Veliki svet ustanovil ta urad zato, da bi preganjal nepoštene ple- miče v občinski in solni finančni upravi. Te- meljna uredba o sindikih iz leta 1519 jih po pomembnosti in plači izenačuje s sodniki, kar pomeni, da so postali oblastni organ. Uredba jim daje izrazito zakonodajno in pravobrani- teljsko funkcijo. Od tega časa dalje so se za- čeli boriti za pravice plemstva. Predvsem v obdobjih, ko so se piranski populari borili za svoje pravice, tj. med drugim zato, da bi bile pravice in privilegiji, ki so jih Benetke pode- lile Piranu, v enaki meri veljavne za populä- re kakor za plemstvo, kakor je bilo v letih 1523, 1530, 1558 itd., so sindiki prevzeU dol- žnost braniti plemstvo proti zahtevam popu- larov. S tem so se povzpeli na prvo mesto v lestvici občinske oblasti. Na nadaljnji razvoj urada sindikov v tej smeri je odločilno vplival tudi že opisani se- stav Velikega sveta. Veliki svet, ki je težil po vedno večji koncentraciji oblasti v rokah vo- dilnih rodbin, je volil v urad sindikov ljudi, ki so to koncentracijo podpirali. Odslej so imele monopoi nad uradom sindikov izključno vo- dUne družine, kakor so bili Petroniji, Apollo- niji, Colombani, Dapretti, Vidaliji itd. Le redkokdaj so voMli člane manj številnih rod- bin in vselej takih, ki so bile ozko povezane z vodilnimi. Podestati so dajali težnjam po razširitvi oblasti sindikov še nove argumente. Prihajali so namreč v Piran z določenimi navodili, ki so imela po eni strani tendenco, da do neke mere centralizirajo oblast v rokah vlade, po drugi strani pa da branijo občinske statute, zakone in stare običaje. To pa so skušali sin- diki preprečiti zato, ker so podestati vodili odločen boj proti poneverbam v fontiku, sol- nem uradu in občinski blagajni, kar je dajalo močne argumente popularom za njihov boj za pravice in beneškim težnjam po delni cen- tralizaciji oblasti. Tako je bil leta 1574 spre- jet nov zakon o sindikih, ki je njihovo služ- beno dobo izenačU s podestatovo, kar govori za to, da je Veliki svet skušal vsaj deloma spraviti podestate pod kontrolo lokalnih sin- dikov in preko njih pod svojo kontrolo.*" To je za nekaj let deloma uspelo. Tako je Veliki svet dosegel, da je z uradom sindikov dobil določeno protiutež proti bene- škim centralizacijskim težnjam, ki jih je predstavljal podestat. Toda še večji uspeh so dosegle vodilne plemiške družine. Z razširi- tvijo oblasti sindikov, z volitvijo svojih čla- nov v ta urad so dosegle resnično nadvlado v Velikem svetu, kar pomeni tudi pravo oligar- hijo. Takšno je bilo stanje piranskega plemstva v drugi polovici XVI. stoletja. Razen nekate- rih neuspehov, ki jih je doživelo v prvem obdobju velikega boja piranskih popularov med leti 1578 in 1584, je to stanje ostalo do začetka XVII. stoletja, ko se je pripravljalo drugo obdobje velikega boja. Vsekakor lahko rečemo, da se je to plemstvo spremenilo v precej močan razred, ki je imel v rokah vse niti mestne in občinske politike. Ta razred pa je nadziral ves razvoj občine in si na vse do- voljene in prepovedane načine pridobival od^ ločilen vpMv na mestno gospodarsko življe- nje. Na ves nadaljnji razvoj piranskega plem- stva je veliko vplivalo dolgo obdobje vztraj- nega boja piranskih popularov za svoje pra- vice, ki se je začelo leta 1578 in trajalo s presledki do leta 1614. V tem boju so Benet- ke že od leta 1579 popuščale popularom. Po navodiHh vlade je podestat Hieronim Barozzi dal izvoliti prvega populara v svet sodnikov. Leto kasneje je Barozzi omejil oblast sindikov s tem, da je njihovo delovanje omejil izključ- no na pravobraniteljske funkcije, ki jih je dovoljeval zakon iz leta 1519.*' V vseh drugih zahtevah, ki so jih tedaj imeli, so populari dosegu le polovične uspehe. Nekateri od teh 86 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika so obveljali, druge je razveljavil dukal 22. maja 1581, ko je republika menila, da daje [, „.n ko plemstvo zadostna zagotovila za obrambo mesta proti morebitni uskoški ne- varnosti. Čeprav bi moralo ostati v rokah po- pularov eno sodniško mesto in čeprav bi mo- ral obveljati Barozzijev ukaz o omejitvi obla- sti sindikov, se to ni zgodilo. Samovolja plemstva je tu igrala odločilno vlogo. Veliki svet je najprej vrnil sindikom vsa pooblastila in nato nemoteno volil samo plemiške sodni- ke.''- Utrujeni populari so se morali začasno pomiriti. Toda to ni trajalo dolgo. V drugem obdobju velikega boja, ki se je začel leta 1606, so populari dosegli, da so bili sprejeti v Veliki svet. Od leta 1610 dalje je imel namreč po- destat pravico in dolžnost imenovati 10 po- pularov v Veliki svet, ta pa je moral med nji- mi izvohti dva skontra oziroma kontrolorja vseh občinskih blagajn in finančne admini- stracije vseh občinskih ustanov."' Res je sicer, da so se skontri zelo počasi uveljavljali, toda plemstvo jih ni moglo več izriniti iz občinske uprave. Prav tako od leta 1610 dalje so morali rašporski kapetani vsaj enkrat na tri leta pregledati stanje v Piranu in o vseh nepra- vilnostih poročati v Benetke in sestaviti obši- ren zapisnik. Z vsem tem pa samovolje piran- skega plemstva niso takoj omejili. Vendar pa se v tridesetih letih zopet pojavlja v svetu sodnikov po en popular, kar kaže, da je mo- ralo plemstvo deloma popuščati pod pritiskom rašporskih kapetanov in beneške vlade. Plemstvo je v obdobju velikega boja sicer priznavalo krivdo nekaterih članov svojega stanu za finančne in druge nerede v občini, a to je bilo populärem premalo. HoteU so, da bi plemiči priznali krivdo svojega stanu tj. razreda in njegovega načiila vladanja. Pri- tožbe popularov so pravzaprav pomenile kri- tiko sistema plemiške vladavine, sistema, ki je omogočal poneverbe, tatvine, samovoljo razreda ali razredne uradniške kaste, katero so hoteli onemogočiti. Prav zaradi tega so Benetke deloma popustile in priznale popu- lärem pravico do delne vključitve v oblastne in upravne organe občine. In prav zaradi tega so zahtevale od rašporskih kapetanov redne preglede občinske finančne uprave. Ce primerjamo piransko plemstvo s plem- stvom nekaterih dalmatinskih mest, npr. s sphtskim, spoznamo, da so imeU v Splitu velike težave, kadar so sklicevaU Veliki svet, ker se je velik del plemičev izselil iz mesta in se naselil v Trogiru ali v drugih mestih. Imamo primere, ko je seji Velikega sveta mesta Splita prisostvovalo 15 ali celo le 5 svetnikov. Zato so morali nujno sprejeti pred- loge beneške vlade, da sprejmejo v plemiške vrste in s tem v Veliki svet večje število meščanskih družin.*" Tega v Piranu ni bilo treba. Piransko plemstvo se je držalo povečini doma, ker je imelo močno gospodarsko osno- vo v solinah, vinogradništvu in oljarstvu. Piransko plemstvo se je držalo svojih gospo- darskih osnov in seveda svojih, čeprav že okrnjenih, političnih pravic. Tudi v XVII. in XVIII. stoletju ne srečamo primera, da bi bila domača meščanska družina sprejeta med plemiče. Ves ta čas so v Piranu sprejeli v Veliki svet le dve družini. Leta 1651 je bila sprejeta v VeUki svet družina Contesini, ki se je prise- lila v Piran deset let prej. Dve leti kasneje je bil sprejet Mark Avrelij Gravisi iz Kopra. Obe sta bih sprejeti »z vsem svojim potom- stvom«. Toda v obeh primerih gre za tuje plemiče, ki so se v Piranu afirmirali in jim je bilo priznano to, do česar so imeh pravico v svojih rojstnih mestih. Toda niti Contesini niti Gravisi se pozneje v virih ne omenjata več, ali zato ker sta se izselüa iz mesta, ali zato ker sta bila brez potomstva. Od leta 1561 pa do začetka XVIII. stoletja se je število piranskih plemiških rodbin zmanjšalo od prejšnjih 20 na 16. Okrog leta 1580 se je Aleksander Goina presehl v Izolo in se s tem odpovedal sedežu v VeMkem svetu. Leta 1584 je umrl Nikolaj Goina brez potom- cev. Tako je Veliki svet ostal brez družine, ki je bila med najvažnejšimi akterji piranskih statutov (a tudi reformacije in boja popularov proti plemstvu). Do začetka XVII. stoletja so izumrle ali odpotovale še rodbine Petrogna, Petidona, Amantini-Biancacroce, Marchesi in Gavazza. V istem času pa sta se vzdevka Fu- regoni za vejo družine Dapretto in Cadana za vejo družine Petronio spremenila v priimka, kajti eden kot drugi priimek označujeta v tem času dve samostojni rodbini. Glavno vlogo so med mestno oligarhijo igrale rodbine Petronio, Caldana, Apollonio, Dapretto, Furegoni, Vidali in Colomban. Med te glavne so se počasi povzpele Venier, De Castro in Del Senno. Znake propadanja ka- žejo rodbine Trani, Pettener in Della Torre (katerih ena veja začenja v tem času dobivati vzdevek Rota, morda zaradi svaštva z grofi Rota iz Momjana). Družini Dardi in Vedorno sta še vedno med manj pomembnimi in manj števunimi. Na njihovo raven je padla rodbina Foja, ki se je štela prej med pomembnejše. Prav te majhne in gospodarsko manj po^ membne rodbine pa so se 10. oktobra 1710 postavile za svoje pravice. V značilnem do- 87 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino kumentu so drugim rodbinam očitale, da si vse občinske službe delijo med seboj in da nekateri člani Velikega sveta ostajajo brez zaposlitve, čeprav je služb vedno več. Brez zaposlitve pa ostajajo člani »slabokrvnih« družin z majhnim številom članov, ker ne morejo tekmovati z »rodovitnimi«.''^ Iz ome- njenega dokumenta izvemo, da je bilo v Ve- likem svetu blizu 200 članov, kar pomeni, da se je Veliki svet pribhžno v 300 letih skoraj podvojil. Pritožba teh manjših rodbin je ime- la za posledico, da je Veliki svet izglasoval enotno kontiunacijsko dobo enega leta za vsa službena mesta, kar pomeni, da se je povečalo število ljudi, ki so lahko dobiU občinske služ- be. Jasno je, da je Veliki svet razpravljal o tej pritožbi zato, da bi tudi »slabokrvne« rodbine prišle do svojih pravic tj. do funkcij v mest- nih organih in da bi bila s tem odstranjena vsa nesoglasja. Toda mestna oUgarhija je bila tako močna, da ni sprejela pritožbe v celoti. Plemiči so zahteve omenjenih rodbin sprejeli z omejitvijo: priznali so jim pravico do vseh služb razen tistih, ki so bile podvržene zako- nom o zlatih kroglicah in pa privilegiranega urada sindikov. Tako so bile poleg urada sin- dikov, manjšim družinam skoraj nedostopne še službe sodnikov, cathaverov in blagajni- kov. 2e iz tega se vidi, da je nastala tudi med mestnim plemstvom diferenciacija, ki je »ro- dovitne« rodbine niso hotele več premostiti. Veliki svet pa se ni držal svojih sklepov. S tem vprašanjem se je moral ukvarjati koprski podestat Frančišek Marija Malipiero, ki je 18. junija 1711 med drugim odredil, da se morajo odstraniti od glasovanja vsi sorodniki kandi- datov do tretjega kolena. Pod pritiskom raš- porskega kapetana Friderika Calba je Veliki svet sprejel odredbo z neverjetno visokim številcm glasov. Razumljivo je, da so sklep proti volitvam sorodnikov izsilile »slabokrv- ne« rodbine. Toda oligarhične rodbine se niso držale niti svojega sklepa, niti ukaza Fride- rika Calba, kajti kapetan Lauro Querini je moral 12. februarja 1714 ponovno prepovedati volitve sorodnikov. Isti Querini se je moral ukvarjati s piranskim Velikim svetom še leta 1716. Enoletna kontumacijska doba je spra- vila Veliki svet v težave. Posebno pereče je bilo oddajanje tistih služb, ki so zahtevale pismenost in zaupnost. Poleg tega je bilo večje število plemičev zadolženih pri javnih ustanovah. Po odredbi Friderika Calba ti niso imeli pravice biti izvoljeni v noben občinski urad. Prav tako niso imeli pravice voliti. Zato je Veliki svet poslal Silvestra Apollonija v Buzet, da bi kapetanu razložil, da šteje ob- činsko oblastno telo samo 16 rodbin, ki so vse v sorodstvenih zvezah med seboj. Poleg tega je Apollonio razložil vse težave v zvezi s kon fumaci j sko dobo. Kapetan Querini pa je le deloma popustil. Dopustu je voHtve dolž- nikov v tiste urade, ki niso imeli opravka z denarjem, dosledno pa je vztrajal pri prepo- vedi, da bi glasovaU najožji sorodniki. Kan- didata niso smeh voliti sorodniki: oče, brat, sin, tast, zet, svak, stric, nečak in bratranec.*' S tem je bü praktično potrjen sklep z dne 10. oktobra 1710. Ta Querinijev ukaz pa je imel daljnosežne posledice. 5. septembra 1717 so sodniki Trani, Castro in Caldana v odsotnosti četrtega sod- nika Torreja predlagaU VeUkemu svetu, naj podaljša kontumacijsko dobo na tri leta.*^ V tem primeru sicer ne gre za pravo kontuma- cijsko dobo med dvema različnima službama v različnih organih oblasti in uprave, temveč za tako imenovano malo kontumacijsko dobo, po kateri uradnik, ki je končal službeno dobo v enem od oblastnih aM finančnih uradov, ni smel iste službe nastopiti do kraja kontuma- cijske dobe. Ni dvoma, da je šlo tudi v tem primeru za zahtevo šibkejših družin. To po- trjuje že dejstvo, da so sodniki svetovali sin- dikom, da se ravnajo po tem sklepu. Ker so se na ta način pojavih kreditno ne- sposobni fontikarji, pri katerih je ugotovil večje poneverbe, je kapetan Angel Giustinia- ni 24. aprila 1729 skrajšal kontumacijsko do- bo fontikarov na dve leti.*^ Te uredbe so po- tem ostale skoraj nespremenjene do konca republike. Prav tako je ostalo na oblasti ome- njenih 16 rodbin, ki pa so bile leta 1792 raz- deljene v 169 družin aM ognjišč, kar pomeni, da je bilo v VeMkem svetu bržkone več kot 200 članov. Kapetanski pregledi finančnega stanja v mestu Piranu in odredbe, ki so bile izdane ob takih prilikah, so torej dosegle, da se je oUgarhija sicer ohranila, da pa je bila njena oblast in samovolja deloma omiljena s kontumacijsko dobo in s prepovedjo, da bi volili dolžnike v finančne urade. V drugi polovici XVIII. stoletja pa so pi- ranski sindiki z vednostjo Velikega sveta po- stajali vse bolj oblastni. Leta 1773 je kapetan Paruta ugotovil, da se sindiki ne držijo ka- petanskih odredb in da porabljajo prevelike vsote za izredne izdatke, kar je tedaj pomeni- lo: za razne tožbe. Da so bile to tožbe proti popularom aU vsaj v obrambo plemičev, ni treba posebej poudarjati. Kljub kapetanskim odredbam je urad sindikov postajal vedno močnejši. To je postajalo še očitneje, ko so v osemdesetih letih beneške oblasti razvelja- viU Calbovo odredbo. Sindiki so postaH or- 88 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika gan, ki je najbolj pritiskal na populäre in ki je povzročil nove nerede in nove boje za pra- vice popularov. Ti so se začeli januarja 1792, ko so sindiki prikazali Malemu svetu, da je treba vlado prepričati, naj dovoli spet uvesti pristaniško roboto, ki so jo smele od leta 1579 dovoliti le beneške osrednje oblasti. Jasno je, da so se populari uprli roboti in da so upo- rabili vsa legalna sredstva, da bi se tega bre- mena rešili. Občini, oziroma sindikom je uspelo razbiti enotnost popularov. Vendar je močnejša skupina, ki. je bila proti robotam, uspela, da je spor z občino prišel pred poseb- no beneško sodišče. Vlada je poslala v Piran providurja Furlanije Alojzija Contarinija, ki je skupaj s podestatom Andrejem Aleksan- drom Contarinijem dosegel, da se je občina tj. plemstvo, odpovedala zahtevam do popu- larov. Poleg tega je Contarini dosegel, da je svet sodnikov zahteval od sindikov, da se odpovedo obremenitvi popularov z robotami. Se več. Mali svet je sindikom med drugim naročil, naj ravnajo tako, da ne bo prišlo več do rušenja miru med obema razredoma. S tem pa se je piranski Veliki svet, ki je 4. avgusta 1793 potrdil pomiritev, odpovedal popolni oblasti."" Populari so dobili enako- pravnost v odločanju o investicijskih sred- stvih za izgradnjo pomola. Sindiki so doživeli neuspeh. Morali so se odpovedati boju proti pravicam popularov. S tem pa niso doživeli neuspeh samo sindiki, temveč plemiški raz- red v celoti, kajti sindiki so bili tako rekoč samo njegova prednja straža v boju za plemi- ške privilegije. Piransko plemstvo je moralo popuščati. Deloma je treba pripisati popušča- nje politiki Benetk; te so s pritiskom dukalov, ki so imeli zakonsko osnovo, marsikdaj prisi- lili Veliki svet mesta Pirana, da je vsaj de- loma priznal popularom njihove pravice. To- da tudi Benetke ne bi popuščale popularom, če se ne bi znašle pred homogenostjo meščan- skega razreda. Kljub temu, da je plemstvu včasih uspelo razcepiti populäre, so ti vedno našli sami sebe in uspeli izvleči vsaj mini- malne koristi za svoj razred. Trajne delitve meščanskega razreda med »populo grasso« in »populo minuto« kakor v drugih mestih pi- ranski plemiči niso mogli doseči. Popuščali so sicer kasneje kakor plemiči v drugih mestih, toda prisiljeni so bili popuščati temeljiteje. Populäre so morali pustiti v svet sodnikov in v druge mestne urade. Pustiti so jih morali celo v Veliki svet. Toda to še ni vse. Piransko plemstvo je moralo dati popularom tudi pra- vico do zborovanja, ki se v drugi polovici XVlII. stoletja pojavlja kot običajna pravica meščanskega razreda. Tako pa je piransko plemstvo izgubljalo svoje prednosti. Za razvoj občine bi to uteg- nilo biti odločilnega gospodarskega in politič- nega pomena. A to se je lahko pokazalo le v novih državno političnih razmerah, ker je istočasno s počasnim popuščanjem piranskega plemstva počasi propadala Beneška republika, ki je leta 1797 dobila odločilen udarec. OPOMBE 1. C. De Franceschi, Origini e sviluppo del comune di Pirano, Poreč 1924, str. 47. — 2. C. De Franceschi, Gli statuti del comune di Pirano del 1307 confrontati con quelli del 1332 e del 1358, Venezia 1960, str. IX. — 3. Statuta comunitatis Pirani. Rokopis iz leta 1384. — 4. Prav tam. — 5. C. De Franceschi, Gli statuti del comune di Pirano, str. 18. — 6. Prav tam, str. 160. — 7. Prav tam, str. 191—192. — 8. Volumen statutorum co- munitatis Pirani, Benetke 1606. fo. 1—2 in 142. — 9. Prav tam. — 10. L. Morteani, Notizie storiche della citta di Pirano, str. 156. — 11. Prav tam, str. 157. — 12. Repertorio di citazioni del 1421, fol. 40. — 13. Rapertorium rerum notabilium fol. 2. — 14. Prav tam. — 15. Prav tam, str. 7.— 16. do 21. Repertorium rerum notabilium, fol. 66—67. — 22. Liber oonciliorum za leto 1561-2 ne imenuje več naslednjih priimkov: Picca, Gallo, Ruffo, Peroni, Zaneto, Taiacozzo, Boninsegna, Rosso, Terrisi, Nixa, Ternari, Detemario, De Bertaldo, Zuccarini, Caviano, Tresso, Jacomini, Maffei, Bano, Barcazza, Tensio, Asalono, Masono in Alb- rico. Kakšni so pravi vzroki, da teh rodbin ni več v Piranu, ni znano. Morda so bile žrtev kuge, morda so se preselile, ali pa so iz Pirana izginile iz drugih vzrokov. — 23. Liber conciliorum 1561- 2, fol. 6, 17', 19', itd. — 24. Volumen statuto- rum ... 1606 Liber X, fol. 141' in pa omenjeni Liber conciliorum. — 25. Dissidi cittadini. Ripe- tizione della pacificazione. .. 1580, fol. 109. — 26. Liber conciliorum navaja vse člane Velikega sveta z imenom, priimkom in očetovim imenom. Prav tako je spoznati, če je oče svetnika še živ ali že pokojen. Tako je bilo mogoče sestaviti seznam vseh članov. — 26.-38. kakor v opombi 25. —• 39. Ukazi podestata Barozzija so ohranjeni v naslednjih kodeksih: Dissidi cittadini No. 5. fol. 305 in nasi, gre za ukaze 19. marca, 2. aprila, predvsem pa 12. julija 1580, Dalje; Pro magni- fica comunitate Pirani contra populäres dieti loci No, 10. Prepis z dne 26. avgusta 1580, fol. 13 nasi. — 39a. Liber Correctionum .. . 1606, str. 46 nasi. — 40. Dissidi cittadini No. 5 1607 D. Prepis na strani 329. Glede procedure za sprejetje novega kapitulara o sindikih naj omenim, da so ga spre- jeli protipostavno, s 50 glasovi od prisotnih 73. Ker so statuti določili, da mora biti prisotnih na seji Velikega sveta najmanj 80 članov (po sta- tutu naj bi to število ustrezalo dvema tretjina- ma), je bil kapitular ali zakon o sindikih neza- konit. Vendar so se po njem ravnali. Takih pro- tizakonitih zakonov in sklepov je bilo v tem času 89 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino več. To je le eden izmed momentov, ki dokazu- jejo, kolikšna je bila samovolja plemstva v tem času. — 41. Dissidi cittadini, No. 5. Prepis na strani 307. Prav tako tudi v drugih virih. — 42. Prav tam, str. 312. — 43. Dukal 18. septembra 1610. — 44. G. Novak, Povijest Splita, II, str. 209 nasi. — 45. Repertorium rerum notabilium fol. 219. — 46. Prav tam, fol. 153. — 47. Prav tam, fol. 159. — 48. Prav tam, fol. 86. — 49. Stampa. Documenti della comunita di Pirano per l'ascolto contro alcuni jx>polari. Aggiunta stampa, str. 1—7. Vsi omenjeni viri so shranjeni v Mestnem ar- i hivu v Piranu. 1 90 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KBA-TEVNO ZGODOVINO kronika ZBIRKA MODNIH NOS V POKRAJINSKEM MUZEJU V MARIBORU SERGEJ VRIŠER Zgodovina razvoja mode je na Slovenskem še razmeroma mlada raziskovalna panoga, še mlajša pa je na področju našega muzejstva, saj smo odprli prvo in doslej edino zbirko modnih noš šele pred dvema letoma. Zunaj meja naše domovine je zbiranje modnih noš seveda že trden muzejski pojem, zanimanje za to zvrst kulturne zgodovine pa še vedno narašča, tako da dandanašnji skoraj ni večjega kompleksnega muzeja, ki ne bi na ta ali oni način vključeval v svoje razstave tudi razvoja mode. Poleg izrazitih kostumskih muzejev in muzejev, ki imajo v svojih kultur- nozgodovinskih oddelkih večje aU manjše zbirke kostumov (npr. Gallery of Costume v Manchestru, Victoria and Albert Museum v Londonu, Neederlands Kostuummuseum v Haagu, Musée du Costume v Parizu, itd.) in ki prikazujejo splošen razvoj mode, poznamo še vrsto stalnih specializiranih razstav, kot so npr. muzej čevljev v Schönenwerdu v Svici Suknjse-telovnik (k justaucorpsu), druga tretjina XVIII. stoletja, 'Pokrajinski muzej v Mariboru Frak iz konca XVIII. stoletja. Pokrajinski muzej v Mariboru in Gottwaldovu v CSSR, muzej nogavic v Milanu itd. Z domačega ozemlja velja omeniti pred- vsem zbirki modnih noš v Muzeju za umjet- nost i obrt v Zagrebu in Muzeju primenjene umetnosti v Beogradu. Pozornost zasluži zla- sti zagrebška zbirka. Odlikuje jo po številu eksponatov sicer ne preobsežno, vendar iz- brano gradivo kostumov in tekstilnih vzorcev ter sodoben način razstavljanja. Kakor druga področja kulturne zgodovine na Hrvatskem se ponaša tudi proučevanje in zbiranje modnih noš s primerno tradicijo. Precej slabše pa je bilo v tem pogledu v preteklosti na Slovenskem. Nekateri slovenski muzeji so sicer hranili posamezne kose obla- čil, nobeden izmed njih pa se ni lotil sistema- tičnega zbiranja teh predmetov. Največ obla- čil in modnih dodatkov sta imela v svojih depojih Narodni muzej v Ljubljani in Pokra- jinski muzej v Mariboru. Razen njiju so imeU manjše kolekcije še muzeji v Celju, Kopru in Ptuju, vendar pa modnega gradiva niso razstavljali. 91 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V letu 1965 se je Pokrajinski muzej v Ma- riboru v dogovoru z drugimi muzejskimi za- vodi odločil za akcijo, ki naj bi poživila dotlej pri nas mrtvo muzejsko področje. Po- dobno kakor drugi muzeji na svetu, ki so skušali obrniti pozornost na temo moda, je mariborski muzej priredil razstavo z naslo- vom Tristo let mode na Slovenskem. Akcija je imela namen zbrati po muzejih in pri za- sebnih lastnikih vse razpoložljivo gradivo, ki priča o modnih nošah v slovenski preteklosti od XVII. stoletja dalje, domači javnosti je že- lela pokazati modo kot muzejsko panogo, obenem pa naj bi razstava pobudila tudi mu- zejske delavce k smotrnejšemu zbiranju obla- čil in slednjič k postavitvi skupne slovenske zbirke modnih noš. Razstava je v celoti iz- polnila svoj namen in ob njenem zaključku so se muzeji, ki so posodiU gradivo, soglasno odločiU, da naj ostane to še nadalje kot stalna razstava o razvoju mode v Pokrajinskem muzeju v Mariboru. Od otvoritve v letu 1966 do danes se je zbirka modnih noš še povečala in šteje 16 kosov moških in 18 kosov ženskih oblačil, 12 moških in 19 ženskih pokrival, 14 parov obu- val in večje število modnih dodatkov — sončnikov, ženskih torbic, denarnic, kravat itd. S pričujočim pregledom žeMm predstaviti samo glavne značilnosti mariborske zbirke modnih noš. Posamezna oblačila in modne dodatke opisujem v časovni vrsti in ponekod s kratkimi podatki o njihovem stilnem po- reklu in rabi. Med najstarejše gradivo v zbirki se uvršča nekaj predmetov iz prve polovice XVII. sto- letja. To so najdbe iz grobnice opuščenega pokopališča v Betnavi pri Mariboru. Ohranili so se ostanki ženske mrliške obleke iz grobe- ga rjavega sukna in nekaj nakita. Rodovniški halji podobno oblačilo je bilo namenjeno pač samo za pokop, saj je bila sicer v tem času tudi pri nas v veljavi razkošna španska noša, kakršno nam nazorno kažejo portreti fevdal- cev. Nakit — prstani, uhani in zapestnica — je razmeroma skromnih oblik, vendar izde- lan z umetniškim okusom. V zvezi z modo okoli tridesetih let XVII. stoletja sta nadvse pomembni dve ženski lo- banji (prav tako iz grobnice v Betnavi), na katerih so se ohranili lasje v domala nepo- kvarjenih pričeskah. Lasje prve ženske so spleteni v kito in poviti okoli glave, glavo druge pokriva majhna avba. Po času nastanka sledi moški spodnji suk- njič, verjetno iz druge tretjine XVIII. stolet- ja. Tak suknjič, v bistvu telovnik (fran. ve- ste), so nosili možje pod vrhnjim suknjičem (fran. justaucorps), ki je prišel v modo v drugi polovici XVII. stoletja in je segal sprva približno do kolen. Spodnji suknjič je bil po- gosto bogateje okrašen od vrhnjega. Dolžina in izdelava našega oblačila, ki ga krasi raz- košna zlata vezenina, govori za modo. kakrš- na je vladala v Franciji okoli začetka XVIII. stoletja, pri nas pa še pozneje. Najverjetneje gre za svečano oblačilo iz plemiške posesti. Iz zadnjega četrtletja XVIII. stoletja izvira suknen frak temnorjave barve, okrašen s svileno cvetlično ornamentiko. V bistvu ima suknjič prehodno obliko med justaucorpsom in frakom, kakršnega poznamo v moški modi še danes. Suknjič ima visok ovratnik in je v Vezenina na telovniku (detajl) iz konca XVIII. stoletja, Po- krajinski muzej v Mariboru 92 casopisza slovensko krajevno zgodovino kronika Frak IZ konca XVIII. stoletja, Pokrajinski muzej v Mariboru merah izredno ozek. K fraku te vrste so nosili možje kratke svilene telovnike in hlače do- kolenke. Tudi po bogatih okraskih tega obla- čila smemo sklepati, da ga je nosil za slovesne priložnosti kak plemič. Frak smo pridobili za muzej iz garderobe mariborskega gledališča, oblačilo iste barve in s sorodno ornamentiko pa hrani graški deželni muzej. Izrazitejšo obliko fraka ima suknjič iz pro- gastega zelenkastega tafta z visokim ovrat- nikom in dolgimi škrici. Gre za značilno modo iz konca XVIII. stoletja, ki se je pod vplivom angleških vzorov naglo razširila po modnem svetu. Frak je v tem času nekajkrat spreme- nil svoj kroj ; podobno kot justaucorps ga niso zapenjali, marveč so nosüi k oblačilu te vrste še bolj aH manj okrašen telovnik. V času nastanka obeh frakov v naši zbirki sodi tudi pet svilenih telovnikov, ki se odli- kujejo po izredno kakovostni vezenini. Pozor- nost zbudi zlasti telovnik z všitima medaljo- noma, ki ju krasita na svilo naslikana figu- ralna motiva. Kakor fraka tako so tudi te- lovniki sestavni del svečane moške noše, ki se je bistveno razločevala od oblačil nižjih družbenih slojev. Kakor drugod po svetu so ta oblačila tudi pri nas zadnji zastopniki luksuzne mode, ki jo je z nastopajočim XIX. stoletjem pričela vse bolj spodrivati smotr- nejša in preprostejša noša. Žensko modo poznega XV11I. stoletja nam pribhžajo trije životci in par čevljev. Zivotci so iz blaga s cvetličnimi vzorci in imajo na- ramnice, na spodnjem koncu pa nastavke, ki so služili za nameščanje krila. Že iz bežnega opisa je moč razbrati, da so bili ti oblačilni ^ Pahljača in praskalo XVIII. stoletja, Pokrajinski muzej v Mariboru 93 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO krajevno zgodovino Moška pokrivala iz prve polo- vice XIX. stolet.ia, Pokrajinski muzej v Mariboru kosi sestavni del meščanskega in polkmečke- ga oblačila, kakršno se je kot ljudska noša ohranilo v alpskih predelih vse do naših dni. Ženski čevlji iz zelene svUe z vezenino in nizko peto so edino obuvalo dz XVIII. stoletja v naši zbirki. V primeri s čevlji iz prve po- lovice stoletja, ki jih spoznamo po visoki, strmi obliki in razmeroma tanki peti, je obu- valo proti koncu stoletja dobilo plitko, smo- trnejšo obliko, dokaj podobno sodobnim žen- skim nizkim čevljem. Razen nekaterih vzorcev tekstila zbujajo pozornost tudi modni dodatki iz XVIII. sto- letja, tako npr. pahljača z rokokojskimi figu- ralnimi motivi in vrečica za ključe — pom- padura z mariborskim mestnim grbom. Zanimivost zbirke je koščeno praskalo (grat- toir). V drobno ročico na dolgem ročaju iz- rezljani predmet je zgovoren dokument dobe, ki je sicer izpričala v oblačenju visoko mero okusa in ubranosti, a je močno zanemarjala higieno. Iz konca XVIII. ali začetka XIX. stoletja je črn moški klobuk dvorogeljnik. Njegova uslo- čena obhka spominja na modo »incroyable- sov«, francoskih modnih elegantov v času direktorija. Klobuke modela »a l'androsma- ne« so nosili tedaj k civilnim oblekam in uniformam. Ze v Napoleonovem času pa se je pričel dvorogeljnik umikati cilindru in je slednjič postal izrazito pokrivalo uniformi- rancev. Iz začetka XIX. stoletja je tudi par ženskih čevljev. Colničasto zašiljena oblika obuvala z okraski na konici in stopalo brez pete bi go- vorila za čas, ko je prevladal tudi pri nas modni okus empira. Sorazmerno zelo šibko je v naši zbirki pri- kazano obdobje bidermajerja, torej dobe, ki je sicer zapustila v kulturni zgodovini mnogo zgovornih prič naše dejavnosti. Iz tega časa premoremo samo dva para ženskih čevljev in nekaj torbic ter denarnih mošnjičev. Prvi par čevljev je plitko, copati podobno obuvalo iz črne svile z vezalkami, ki so si jih ženske zavezovale okoli gležnjev. Drugi par so beli svileni visoki čevlji — škorenjci (Stiefeletten) z vezalkami ob straneh. Čevlje te vrste za- sledimo v modi še v drugi tretjini XIX. sto- letja, le da so jih po sredini stoletja izdelo- vali iz trpežnejšega materiala in z nizko peto. Iz obdobja poznega bidermajerja ali bolje »drugega rokokoja« hranimo v mariborski zbirki šest ženskih klobukov. To so pokrivala, katerih značilna oblika s širokimi, obraz ob- krožajočimi krajci je kar simbolična za bider- majer (nemški izraz za to vrsto klobukov je Schutte). Klobuki so okrašeni s pentljami, ženske pa so si jih zavezovale pod brado. Značilna modna silhueta druge tretjine XIX. stoletja je bilo krilo na obroče — kri- nolina. Zdi se, da sta se na Slovenskem ohra- nila samo zgornja dela — životca dveh takih oblek, žal brez krinoline. Prvi, iz bele svile, še dokaj spominja na modo bidermajerja, drugi, iz rjavega tafta s čipkami, pa je ver- jetno sodil k obleki iz sredine XIX. stoletja. Iz druge tretjine XIX. stoletja utegnejo bi- ti tudi nekateri oblačilni kosi moške noše: visoko zapet črn frak z dvema vrstama gum- bov, nazobčanima zavihkoma pri ovratniku in z ravno prirezanimi škrici, svilen telovnik z okroglim ovratnim zavihkom in rjav cihn- der z ravnimi krajci in proti vrhu zožujočim 94 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Ženski klobuki iz druge tretji- ne XIX. stoletja, Pokrajinski muzej v Mariboru Zgornji del ženske obleke iz druge tretjine XIX, sto- letja, Pokrajinski mi^ej v Mariboru se valjem. Kakor znano, sta frak in cilinder v tem času še vedno prevladovala v vsakda- njem oblačilu. Boljše kakor v prvi polovici XIX. stoletja je pričevanje o razvoju mode od leta 1850 da- lje. Kakor že poprej imamo seveda tudi za ta čas skoraj izključno dele prazničnih noš. V zbirki so tri ženske obleke (izdelane iz ripsa, tafta in moareja) iz obdobja, ko je oblike ženskega telesa poudarjalo oblazinjeno seda- lo, tako imenovana tournure. Ta moda je tra- jala razmeroma dolgo, vse do konca osemde- setih let. Naše obleke pripadajo zgodnejšemu obdobju, ki ga spoznamo po modelu širših kril in kroju tournure. K oblačilom te dobe sodi tudi klobuček s cvetličnimi okraski in dolgimi, do hrbta padajočimi trakovi (fran. capote). Z manjšim časovnim presledkom sledijo obleke iz konca XIX. in prvih dveh desetletij našega stoletja: žalna obleka iz črnega atlasa s paletojem in kepom iz vezenine in čipk, dvodelna svilena obleka z vlečko, poročna obleka iz rumenega brokata, obleka iz rožna- tega volnenega blaga s čipkastimi aplikacija- ^ 95 KRONIKA CASÓPtS za slovensko krajevno zgodovino Frak iz druge tretjine XIX. stoletja, Pokrajinski mu-' zej v Mariboru i mi in črn kostum. Posebej pritegne pri teh oblekah kakovost izdelave. Vrsto ženskih oblačil dopolnjujejo bluze iz časa pred prvo vojno, nadalje zbirka različnih ženskih čev- ljev in sončnikov. Med slednjimi velja ome- niti »parazol« iz idrijskih čipk in miniaturni senčnik z zložljivim držajem. Med modnimi dodatki iz druge polovice XIX. stoletja so nadalje stezniki, svilena ogrinjala, ročne tor- bice, nekaj nakita, npr. zapestnica, spletena iz las, in kolekcija okrasnih glavnikov. Tudi v zbirki moških oblačil pogrešamo vsakdanjo nošo, muzej hrani samo kratek cutway, inačico fraka za vsakdanjo rabo iz konca XIX. stoletja, in dve salonski suknji (nem. Gehrock), ki sta bili v modi v času pred prvo vojno. V zbirki moških pokrival so trije modeli cilindrov, med njimi zložljivi »claque<<, rjav polcilinder, nadalje plitek slam- nik »girardi«, športna čepica itd. Od modnih dodatkov k moški modi naj omenimo še kra- vate, tobačnice, žepne ure in podobno. Razvojni prikaz mode zaključuje nekaj oblačilnih kosov iz časa med obema vojnama — cutway z dolgimi krajci iz tridesetih let, zbirka ženskih klobukov in slamnikov iz iste- ga časa, razen tega še nekaj manjših modnih dodatkov. Ob koncu bi še omenili, da je v mariborski modni zbirki večje število starih fotografij, barvnih litografij in modnih hstov iz pre- teklega stoletja. Kot smo povedali že v uvodu, smo se odlo- čili za ureditev slovenske zbirke modnih noš zelo pozno in v primerjavi z drugimi narodi z veliko zamudo. Prav nič čudno torej ni, če je prikaz o razvoju mode na naših tleh več kot pomanjkljiv. Zlasti občutne so vrzeli za starejša obdobja. Kljub temu pa je maribor- ska zbirka, takšna, kakršna je, prepotrebna osnova za nadaljnje delo na tem področju. Predvsem bi se morali prizadevati, da bi dopolnili zbirko z nekaterimi nošami in pred- meti, ki so še v zasebni lasti. Večinoma so to, Ženska obleka (s tournureo) iz druge polovice XIX. stoletja, Pokrajinski muzej v Mariboru 96 časopis za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika 2enski čevlji z konca XIX. in začetka XX. stoletja, Pokra- jinski muzej v Mariboru oblačila iz preteklega stoletja. Kakor na dru- gih področjih muzejskega zbiranja pa bi mo- rali že danes skrbeti za to, da bi našli svoje mesto v muzeju tudi novejši modni izdelki iz obdobja med obema vojnama in tudi že moda iz dveh povojnih desetletij. Pozornosti pa ne bi smeh usmerjati samo na praznično nošo, kot je bila to navada pri zbiralcih v preteklosti, marveč tudi na različne kroje v vsakdanjem oblačenju, delovne, športne in druge. Akcijo za zbiranje sodobnih oblačil bi mo- gle učinkovito podpreti tudi gospodarske or- ganizacije, zlasti tekstilna industrija, izdelo- valci domače konfekcije in drugi, ki obliku- jejo našo modo, s tem da bi že danes dopol- njevali zbirko s svojimi izdelki. Zamisel ni povsem nova; na podoben način so si poma- gale že mnoge zbirke kostumov v tujini. Zbiranje modnih noš, ki smo jo v letih 1965 in 1966 skušali poživiti z razstavo mode v Mariboru in Ljubljani, je rodilo doslej za- i dovoljive rezultate. Vsekakor zadostne, da je mariborsko zbirko modnih noš vredno spo- polnjevati in razvijati naprej, saj nam zgo- dovina mode osvetljuje zanimive strani naše preteklosti in se v njej pogosto neposredno zrcalijo odločilne družbene menjave. LITERATURA: C. Köhler, Die Trachten der Völker in Bild und Schnitt, 1871. — H. Hützel, Kostümkunde für Sammler, 1921. — F. Hotenroth, Deutsche Volkstrachten vom XVI. bis zum XIX. Jh., 1923. — E. Siohart, Praktische Kostümkunde, 1926. — M. Tilke, Kostümschnitte und Gewandformen, 1948. — E. Thiel, Geschichte des Kostüms, 1963. — M. Braun-Ronsdorf, Modische Eleganz, 1963. — F. Boucher, Histoire du Costume en Occident de l'Antiquité a nos jours, 1965. — L. Kybalova, Das grosse Bilderlexikon der Mode, 1966. — E. Klepper, Galerie der Moden 180O—193'0, 1967. — S. Vrišer, Tri sto let mode na Slovenskem, 1965. j 97 Kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino IZ ARHIVSKEGA GRADIVA O IDRIJSKEM ŠOLSTVU V DESETLETJU OD 1784 DO 1794 vincenc Znidar Pod geslom »Schul- und Milde-Sachen^< je v idrijskem mestnem muzeju zbranih več sto zanimivih arhivskih aktov, ki se tičejo tam- kajšnjega šolstva in socialnega skrbstva. Pregledal sem arhivske dopise samo za eno desetletje, namreč spise za desetletje od 1784 do 1794. Zbrani so v fasciklih s številko XIII in so opremljeni za vsako leto še s posebnimi številkami. Predvsem so to uradni spisi, vlo- ge, prošnje, predlogi in poročila idrijske glavne šole višji rudniški upravi in kame- ralnemu gospostvu v Idriji, dalje kresijske- mu uradu v Postojni, guberniju v Gradcu in Ljubljani in podobno. Dodane so razne pri- loge in spremni dopisi. V Idriji so yyglavno šolo« ustanovili v času prve šolske reforme za vlade Marije Terezije, ko je leta 1777 komisar za Trst in Ljubljano, grof Torres, predlagal dunajski dvorni pisar- ni, naj bi na Kranjskem ustanovih pet glav- nih šol: v Kranju, Kamniku, Loki, Radov- ljici in Idriji.* Dvoma komisija je Torresov predlog odobrila.2 Glavno šolo so v Idriji slovesno odprli 24. decembra 1778. Slovesnosti se je udeležil med drugim ravnatelj ljubljanske normalke Blaž Kumerdej, ki je moral zastopati tudi obolele- ga šolskega referenta grofa Edlinga. Nasled- nje leto 17. in 18. maja so imeh že tudi javno skušnjo, ki sta ji prisostvovala kot uradna nadzornika referent za normalne šole grof Edling in ravnatelj ljubljanske normalke Blaž Kumerdej. Nista se mogla dovolj na- čuditi »bleščečim« uspehom idrijskih učite- ljev, ki so že poučevali po novi Felbigerjevi učni metodi, pa tudi učencev, ki so pokazali pri vseh predmetih lepo znanje. Tega leta je bil postavljen za ravnatelja idrijske glavne šole Jožef Leitner, ki je slovel po pedago- ških sposobnostih. Kumerdej je ob nadzoro- vanju ugotovil, da je idrijska glavna šola najboljša na Kranjskem in da je vehka sre- ča videti v Idriji toUko prijateljev šole, ki z njo, kolikor je največ mogoče, tudi sodeluje- jo. Blagruje starše, ki svoje otroke lahko za- upajo taki šoli. Hvale vredno prizadevanje idrijskih učiteljev naj bi posnemaU tudi dru- gi kranjski učitelji, ki imajo glede šole še kakšne pomisleke.' Sicer pa je idrijska glav- na šola imela tudi prav dobre materialne po- goje za svoj obstoj in delo, kar vidimo iz po- ročila dvorne pisarne iz leta 1806, kjer stoji, da v tistem času razen idrijske »Kameral- Schule« ni bilo na Kranjskem prav nobene druge šole, ki bi povsem ustrezala predpi- som »ipolitične šolske ustave« iz leta 1805.'' Najstarejše ohranjeno »vabilo« na javno skušnjo hrani za idrijsko glavno šolo Narod- ni muzej v Ljubljani pod številko 9412. Na- slov mu je Einladung zur öffentlichen Prü- fung der Dreyhundert sieben und sechzig Schüler beiderley Geschlechts in der kais. königl. Hauptschule zu Idria, freyen Berg- stadt in Krain nach geendigtem Sommer- kurse im July 1789. Iz njega zvemo, da so bile skušnje 16. in 17. juhja, da so tedaj po- učevali na šoli direktor Kavčič, katehet An- ton Schöpf, risarski učitelj Jožef Hermann, razredni učitelji Janez Zore, Primož Cvek, Kajetan Kahl, Leopold Pečirer in Frančiška von Haas za ročna dela. Imeli so štiri raz- rede ter risarsko in industrijsko šolo. Med navedenimi predmeti je največ verouka (uče- nje katekizma, razlage evangelijev, učenje sv. pisma, osnove rehgije), dalje tudi latinšči- na, spisje po diktatu, lepopis in pravopis, pi- semska stilistika in zemljepisje. Za vsak raz- red in predmet je navedeno tudi število uč- nih ur, tako v razredih 25, risanja in indu- strijskih ročnih del pa po 10 ur na teden. Slovenščine so se učenci učili v prvem razre- du ob učenju katekizma tedensko 6 učnih ur ter pri branju v drugem razredu 7 učnih ur. V obdobju, ki ga obravnavajo obdelani ar- hivski akti, je bü ravnatelj idrijske glavne šole Janez Nepomuk Kavčič. Dekret za to službeno mesto je dobil od gubemijske upra- ve leta 1788. Postojnski okrožni komisar ga je moral ofidalno vpeljati v službo in pouči- ti, kakšni naj bodo njegovi odnosi do višje rudniške uprave in do drugih uradov pa tu- di do učiteljev na šoU.' Kavčič je bil pedago- ško zelo prizadeven in tudi razgledan, kar se razodeva iz njegovih dopisov, predlogov in odgovorov rudniški upravi, ki je šolo mate- rialno vzdrževala in nastavljala učitelje. 2e tedaj so se pedagogi zavedali, da je tre- ba talentirane revnejše učence študijsko usmerjati in finančno podpirati. Idrijski uči- telji so dali rudniški upravi zelo utemeljen predlog, naj ustanovi poseben štipendijski sklad. Do tedaj so se nekateri učenci učili latinščine in celo grščine privatno, da so si tako pridobili možnosti za nadaljnji študij v gimnaziji ali pa na višjih šolah. Bolj kot pla- čevanje dveh honorarnih učiteljev, kar je bi- lo tedaj v praksi, bi se splačalo nadarjenim učencem dajati štipendije, ker bodo s svojim 98 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika znanjem koristili kraju in domovini Ta pred- log so podpisali vsi tedanji učitelji: direktor Kavčič, katehet Schöpf, učitelji Zore, Cvek, Kahl in Pečirer.' Prav tako je v smislu prizadevanja za »bo- ni puhlici« direktor Kavčič utemeljeval leta 1792 potrebo štipendijskega sklada, ko je go- voril tudi o reformi glavne šole, o obvezno- stih učiteljev in o potrebi novih delovnih mest.^ Ob bolezni nekega učitelja so si njegove učne obveznosti razdelili ostali učitelji, izde- lali tudi ustrezen urnik in predmetnik ter z utemeljitvami predložili finančni predračun za osebne dohodke.' Zavedajoč se, da mora biti šola tudi pod javnim nadzorstvom, je naslednjega leta 1793 ravnatelj Kavčič poslal rudniški upravi do- bro utemeljen predlog, kjer je svetoval, naj bi imenovali pri rudniški upravi posebno šol- sko komisijo, ki naj bi nadzirala pouk in vzgojo vsaj enkrat na leto v razredih. Ta ko- misija je bila zraven tega dolžna reševati še druge probleme vzgoje in pouka, ki bi jih ugotavljala sproti, najbolj pa ob obiskih na šoli. V komisiji naj bi bil tudi ravnatelj glav- ne sole.» Dvomesečnemu šolskemu poročilu za okto- ber in november leta 1793 je ravnatelj šole priložil tudi nadrobno izdelan osnutek za vzdrževanje šolske discipline in za uresniči- tev vzgojnih načel, pri čemer so ga podprli s podpisi tudi učitelji. Predlagal je lestvico za ocenjevanje učnega uspeha učencev in je priporočal, naj se uporabijo vse ocene, pogo- steje tudi ocene »prav dobro« (recht gut) kot najboljše v ocenjevalni lestvici in le izjemo- ma najslabše (schlecht), češ da mora vsaka ocena imeti tudi pedagoško vzpodbudni zna- čaj. Posebej se je ustavil ob problemih šol- skega obiska in ob vzrokih izostankov od po- uka. Navajal je, da mnogi učenci ostajajo do- ma zaradi paše ali ker na »šihtih« zamenjujejo svoje očete ozirom starejše brate. Ce bi uče- nec izostal od rednega pouka brez ravnatelj e- ve vednosti ali dovoljenja, bi ga le-ta mogel izključiti iz šole. Nadalje je govoril o pred- pisih za vedenje učencev v šoli in zunaj nje, našteval pa tudi dolžnosti razrednikov in de- žurnih učiteljev. V šoli torej niso videli le institucije za poučevanje, marveč tudi za vzgajanje; osnovana naj bi torej bila na la- tinskem načelu: consuetudo altera natura.'» Zelo pomembne so tudi instrukcije za uči- teljico industrijske šole oziroma industrijske- ga razreda. Direktor ji je svetoval, naj vzbu- ja veselje do dela in sploh do industrijske šole, kjer ni treba vzdrževati absolutne di- scipline in tišine, temveč naj uvede me- todo pogovora; z njim naj učiteljica sezna- nja učenke z raznimi življenjskimi problemi, naj večkrat, celo dvajsetkrat razloži (»mit sanftiger Stimme«) težjo učno snov, zraven pa naj ima veliko mero potrpežljivosti pri za- htevah. Med delom naj bodo učenke čustve- no sproščene in lahko celo zapojejo kakšno priljubljeno pesem." Direktor Kavčič se je zelo zanimal za me- todične principe lepopisja. Leta 1794 je opo- zarjal, da učitelji premalo poznajo Felbiger- jevo delo «Methodenbuch«. V posebnem na- vodilu z 41 paragrafi je obnavljal metodične napotke za lepopis in jih povezoval z bra- njem, pisalnimi vajami, prepisovanjem, s predpisano držo, s pisalnim orodjem ipd.'^ V nekaterih dopisih je govoril tudi o tako imenovanih javnih skušnjah, ki so jih šole morale imeti dvakrat letno, in sicer po zim- skem in po letnem semestru. To niso bila spričevala znanja le za učence, temveč tudi za učitelje. Za take skušnje so dali natisniti posebna vabila (»Einladungen«), ker so bile javne in so nanje povabili tudi starše in pod- pornike šole, seveda pa tudi njene nadzorni- ke. Javno spraševanje učencev je trajalo več dni po natančno predvidenem razporedu. Učitelji so spraševah vse učence, smeh pa so jim stavljati vprašanja tudi drugi člani ko- misije. »Vabilo« za javno skušnjo je predhod- nik poznejših letnih poročil ali izvesti j, ker je imelo tudi pregled učiteljev, njihovih polo- žajev in dolžnosti, predmetnik, številčne po- datke o razredih in najvažnejše podatke iz šolske kronike. Takih vabil ima Slovenski šolski muzej lepo število in so zelo zanesljiv vir za preučevanje zgodovine našega šolstva. Za idrijsko glavno šolo hrani »vabilo« za leto 1789 knjižnica Narodnega muzeja v Ljublja- ni." Med arhivskimi spisi so tudi taki, ki do- kazujejo, da so se učitelji že od nekdaj priza- devali doseči višje strokovno znanje, ker jim je vsakodnevno delo nalagalo tudi dolžnost po osebnem strokovnem izpopolnjevanju, ki pa naj ga omogoča tudi družba. Direktor Kavčič se je s posebno prošnjo obmil na rud- niško upravo, da bi mu s finančno pomočjo omogočila nadaljnje usposabljanje glede »no- ve metode poučevanja« na graški normalki. Katehet Anton Schöpf pa je na priporočilo gubemija dobil pri rudniku podporo oziro- ma študijsko štipendijo 100 fl za metodično spopolnjevanje na Dunaju in za nakup dra- gih strokovnih knjig.'* Idrijski risarski oddelek nekaj let ni imel zadosti učencev, zato sta rudniška in okrož- , 99 KRONIKA ČASOPIS ŽA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO na uprava z dopisi pozvedovald za vzroki ta- ¦ kega stanja. Ker se število učencev kljub pri- zadevnosti šole ni zvišalo, je bila šola uki- njena, njen arhiv dodeljen glavni šoli, učitelj risanja Jožef Hermann pa premeščen na nor- malno šolo v Celovec.'^ Nekaj je tudi uradnih aktov, ki se tičejo industrijske dekliške šole. Učiteljica Franči- ška von Haas je bila pripravljena, da za let- no odškodnino 20 fl odstopi za pouk svojo ve- liko sobo v šoli, nasprotuje pa navodilom in večjim službenim obveznostim, ki jih je v posebnih instrukcijah poslal ravnatelj šole rudniški upravi v potrditev. Kot priloge so tudi trije seznami z navedbami, koliko so v tej šoli izdelali srajc, nogavic in rokavic, de- narnih mošnjičkov in drugih ročnih izdelkov v posameznih učnih obdobjih v letih 1788, 1793 in 1794.>8 Poleg že naštetih so tudi vloge na rudni- ško upravo za učiteljske nastavitve in služ- bena napredovanja ter nadomeščanja, iz česar je moč sklepati na razmere, v katerih so tam- kajšnji učitelji delali in se tako kot vselej bo- rili tudi za svoj obstoj in družbeno prizna- nje. Med njimi vzbuja posebno pozornost akt, ki priča o službenih sporih med ravnateljem šole in katehetom Schöpfom zlasti v letih 1788 in 1794.'^ Več je tudi prošenj za posebne plačilne do- datke, za tako imenovano remuneraci j o za- radi nadomeščanja ali povečanih delovnih ob- veznosti.'^ Za šolo manj važni so arhivski dopisi, ki govore o odpravi verskih bratovščin leta 1784, o možnostih za ustanovitev trivialnih šol v idrijskih okohških vaseh, a do ustanovitve zaradi nizkega števila otrok ni prišlo; dalje, da so spričevala, priložena prošnjam za šti- pendije, prosta kolkov, o materialni obvez- nosti učitelja Zoreta glede obnove šolskega poslopja, risarske učilnice in učiteljskega sta- novanja in o višini sklada, v katerega so se stekale krajevne doklade od prodanega vina. Spisi so iz let 1785, 1786 in 1788.'» Nekaj teh zadev omenja tudi že M. Arko v svoji zgodovini Idrije, le da jih kljub pozna- vanju konkretneje ne navaja. Našteti arhivski dokumenti so izredno za- nimivi, ker izpričujejo, v kakšnih za tisto dobo naravnost zavidljivih pogojih se je raz- vijalo šolstvo v Idriji. Učitelji pa kljub »Tiizfci« izobrazbi kažejo izredno pedagoško prizadevnost in didaktično strokovnost. Gor- nji prevodi arhivskih spisov in poskusi nji- hove interpretacije so samo delni fragment za zgodovino idrijskega šolstva. OPOMBE 1. Pred tem so v Idriji imeli tudi že trivialno šolo, kar omenja Apih v sestavku Ustanovitev narodne šole na Slovenskem (1894), in pa meta- lurško in kemijsko strokovno šolo od 1763 do 1769 (Arhiv Slovenije, Ljubljana, arhiv idrijske- ga rudnika, fase. Berichte und Resolutionen 1763—1770). — 2. J. Reifert, Die Gründung der österreichischen Volksschule, Prag 1860, str. 404. — 3. Einladung zur öffentlichen Prüfung der Schüler an der k. k. Normalschule in Laibach 1779. Hrani Slovenski šolsiki muzej pod inv. št. 1295. —• 4. J. Apih, Ustanovitev narodne šole na Slovenskem, Letopis Slovenske matice za leto 1894"95. — 5. Arhivska zbirka v idrijskem mest- nem muzeju, fase. XIII za leto 1788, št. 233. — 6. Ibidem, fase. XIII za leto 1792, št. 435. — 7. Ibidem, spis št. 454. — 8. Ibidem, fase. XIII za leto 1792, spis št 472. — 9. Ibidem, fase. XIII za leto 1793, spis št. 637. — 10. Ibidem, fase. XIII za leto 1793, spis št. 744. — 11. Ibidem. — 12. Ibidem, fase. XIII za leto 1794, spis št. 174. — 13. Fotokopijo tega vabila ima tudi Slovenski šolski muzej. — 14. Arhiv, zbirka v idr. mest. muzeju, fase. XIII za leto 1789, št. spisov 117 in 291. — 15. Ibidem, fase. XIII za leto 1788, spis št. 230, ter ža leto 1791, spisi št. 194, 254, 268. — 16. Ibidem, fase. XIII za leto 1788, spisi št. 30, 38, 69, 283, dalje za leto 1793, spisi št. 161, 516, 744, končno za leto 1794, spisa št. 60 in 174. — 17. Ibidem, spisi za leto 1788, št. spisa 264 in 278, za leto 1788 spisa 445 in 446, za leto 1794 spisi št. 134, 727, 787. — 18. Ibidem, spisi za 1788 št. 222, za 1791 št. 317, 368, 375, za leto 1792 št. 472. — 19. Ibidem, za 1784 št. 125, za 1785 št. 266, za 1786 št 537, za 1788 št. 314 in 325. 100 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika SLIKA DR. ANTONA MURKA JAN SEDIVt Med slikami slovenskih književnikov po- grešamo slovničarja in leksikografa dr. An- tona Murka (1809—1871). Tudi dr. Ivan Gra- j fenauer ni poznal nobene njegove slike, ko i je napisal Murkov življenjepis v Slov. bio- i grafskem leksikonu. Rešil nam jo je Jožef : Kodrič, župnik pri Sv. Rupertu v Slov. go- ricah. V svojem zanimanju za zgodovino in jezikoslovje je dolgo iskal sliko dr. Antona Murka, ki se je rodil v Crmlenščaku v nje- ! govi župniji. Ko jo je našel, si jo je sposodil in jo dal prefotografirati v naravni velikosti. Tudi po Kodričevi smrti je ostala fotografija! na steni hodnika v prvem nadstropju žup- \ nišča. Kodričev naslednik župnik Anton Pro- ! senak je dovolil, da se je preslikala in da se ! sme objaviti. Pod sliko je v lepi okrogli pi- savi naslednji napis: »Dr. Anton Murko, rojen 5. junija 1809 v j Crmlenščaku, posvečen 26. julija v Gradcu, j Bil je 5 let bogoslovni adjunkt. Nekaj let je j bil odgojitelj v hiši grofa Wickenburg v j Gradcu. 14. oktobra 1843 je promoviral za j doktorja bogoslovja. Od 1849—1861 je bil dekan v Zavrču, nato pa do svoje smrti dekan in konzistorialni svetnik v Hočah. j Umrl je 31. decembra 1871. Vrlemu pisatelju i in slovničarju blag spomin!« , . j 101 i KRONIKA ČASOPIS- ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO REGULACIJSKI NACRT SEVERNEGA DELA LJUBLJANE VLADO VALENClC Regulacijski načrt iz leta 1896 je pustil del Ljubljane severno od železniške proge skoraj nedotaknjen. Predvidel je le nekaj ulic na le- vi strani Dunajske (Titove) ceste, kjer sta bili tik za železniškim prelazom Tschinkelnova tovarna cikorije in Tönniesova strojna tovar- na, sledile so jim posamezne hiše, ob sedanji Hranilniški ulici pa je bila skupina hiš, ki jih je zgradilo Društvo za gradnjo delavskih stanovanj. Se bolj redke so bile hiše na des- ni strani Dunajske ceste, kjer je vehk kom- pleks zavzemalo pokopališče sv. Krištofa. Na tej strani je regulacijski načrt določal dovoz- no cesto ob železniški postaji, današnjo Vil- harjevo, ter nekaj ulic okrog tedanjega poko- pališča. Vprašanje preložitve pokopaUšča še ni bilo razčiščeno, zato so ureditev celotnega okoliša takrat odložili.' Toda zelo kmalu se je mestna občina mo- rala ukvarjati z vprašanjem ureditve vsega severnega dela mesta. Leta 1897 je dala zgra- diti topniško vojašnico ob Dunajski cesti. Za državnim, gorenjskim kolodvorom pa si je mesto tedaj pridobilo del zemljiškega kom- pleksa, kjer naj bi se zgradile delavnice dr- žavnih železnic, za katere se je župan Hribar vztrajno toda brezuspešno prizadeval.^ Zato je bilo treba mishti na ureditev komunikacij v okoMšu topniške vojašnice ter do bodočih železniških delavnic. Da bi rešil to vpraša- nje, je mestni stavbni urad izdelal regulacij- ski načrt za del Kapucinskega predmestja med topniško vojašnico in pomerijalno mejo proti Spodnji Šiški. Ker je tudi občina Spod- nja Šiška tedaj pripravljala zazidalni načrt za svoje ozemlje, sta se obe občini, ljubljanska in šišenska, sporazumeli glede cest, ki naj bi se nadaljevale na ozemlje sosednje občine. Ljubljanska občina se je ob tej prihki tudi zavzela, da se ne bi napravile ulice na zem- ljišču v šišenski občini, ki je bilo predvideno za železniške delavnice. Želela je tudi, da bi ceste v Šiški, ki bodo zvezane z novo projekti- ranimi mestnimi cestami, bile vsaj 12 m ši- roke, prvotno so namreč bile predvidene le v širini 6 do 8 m.» Po regulacijskem načrtu mestnega stavbne- ga urada sta bih predvideni ob južni in se- verni strani topniške vojašnice 20 m široki ce- sti. Cesta ob severni strani vojašnice je bila podaljšana v isti širini proti zahodu do mest- ne meje. Navpično na to cesto in vzporedno z Dunajsko je bila projektirana tudi 20 m široka cesta, ki je bila pozneje realizirana s Parmovo, cesta v Kleče (današnja Vodovod- na) pa naj bi bUa v stiku z Dunajsko prelo- žena tako, da bi zadela na njo pravokotno in ne več v ostrem kotu. Zoper to so nekateri občinski svetniki ugovarjali, ker je bila v tej cesti glavna vodovodna cev, vendar ugovori niso obveljali. Sicer je regulacijski načrt, ka- terega je občinski svet odobril, urejal okoUs med Dunajsko cesto in mestno mejo proti Spodnji Šiški, kjer je določil več novih ulic, nekaj svojčas projektiranih pa je opustil.* Zoper regulacijski načrt se je pritožila Kranjska stavbna družba, ki je bila lastnica večjega zemljiškega kompleksa ob Dunajski in Vodovodni cesti. Ugovarjala je preveliki širini Dunajske ceste, ki je bila določena na 23 m, ter zahtevi, da bi morali biti pred hiša- mi vrtovi v širini 2 m. Tudi je bila zoper pre- ložitev ceste v Kleče. Po regulacijskem načrtu bi bilo njeno zemljišče tako razkosano, da bi bilo večji del parcel težko zazidati, če posest- niki sosednih zemljišč ne bi pristali na za- menjavo ali prodajo. Stavbni odsek, ki je ob- ravnaval pritožbo Kranjske stavbne družbe, je predlagal občinskemu svetu, da se ji delno ugodi. Vrtovi pred hišami na Dunajski cesti naj bi se opustili, kajti v hišah blizu vojašni- ce bodo razne trgovine in obrti, pri drugih uhcah ob družbenem svetu pa naj bi se obdr- žali. Cesta v Kleče naj bi ostala v starem po- teku, le razširila naj bi se na 16 m. To bi bilo koristno tudi za mestni vodovod, da ne bo treba prelagati glavne vodovodne cevi. Razen teh sprememb naj bi sprejeti regulacijski na- črt ostal v veljavi. Nekateri člani občinskega sveta so spremembam nasprotovaU, toda ve- čina je potrdila predlog dr. Tavčarja, da se sklep o odobritvi regulacijskega načrta med Dunajsko cesto in pomerijalno mejo prekliče in napravi nov osnutek načrta, pri katerem se obdrži dotedanji potek ceste v Kleče. Glav- ni Tavčarjev argument, ki je verjetno največ zalegel, je bil, da mora izvedba regulacijske- ga načrta čim manj stati. Zato se mu je zdela razširitev Dunajske ceste na 23 m preveč, ker bd zemljišče za več kot 20 m široko cesto bilo treba plačati.^ K odločitvi glede regulacijskega načrta ser verno od kolodvora so mestno občino priga- njali tamkajšnji zemljiški lastniki, ki so ho- teli graditi, in so prosili za določitev stavbnih črt. Da ne bi zadrževali gradnje, je občinski svet na predlog stavbnega odseka odobril re- gulacijsko črto za 200 m ceste, ki se je odce- 102 Časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika pila za nekdanjim pokopališčem na ;desni strani Dunajske ceste in je potekala poleg velike in globoke gramozne jame. Načina za- zidave za to cesto ni določil, temveč je dolo- čitev prepustil magistratu, le stavbišča na vo- galu Dunajske ceste bi se morala zazidati v stavbnem sistemu, ki je bil veljaven za Du- najsko cesto nasproti topniške vojašnice. Ob tej priliki je stavbni odsek zavrnil regulacij- ski načrt stavbnega urada, ker se je premalo oziral na bodoči razvoj tega mestnega dela. Novi del mesta bi bilo treba na primeren način zvezati z ostalim mestom in mu že v načrtu določiti javne prostore, prostore za javna poslopja in prikladne ceste, ki bodo razvoj pospeševale. »Treba je tedaj sistemati- čnega, dobro premišljenega načrta, v katerem se svet ne deli v poljubne pravokotne in druge geometrične figure, temveč v > svrho se potrebuje načrt, katerega more iz dati le pravi veščak specialist na podlagi iletne korenite prakse.« Občinski svet je na predlog stavbnega od- seka naročil županu, da se je zaradi splošne- ga regulacijskega načrta za del mesta med južnim kolodvorom in Dunajsko cesto obrnil ^ na dunajskega arhitekta Ludovika Bauman- ' na.' Ker od arhitekta Baumanna ni bilo od- govora, je župan po sklepu občinskega sveta stopil v stik z arhitektom Fabianijem, ki je nalogo prevzel ter sporočil, da mu bo pri tem , delu pomagal arhitekt Ivan Jager. V pismu, s katerim je magistratu sporočil svoje pogoje glede honorarja, povrnitve potnih stroškov in gotovinskih izdatkov, ga je tudi obvestil, da bo načrt izdelal v katastrskem merilu in da bo po potrebi določil tudi način zazidave in splošne smernice za regulacijo.' ii i Pri seji stavbnega odseka 14. marca 1899 je ; arhitekt Fabiani pojasnil svoj osnutek. Po-j jasnila vsebuje tudi poročilo k regulacijske-j mu načrtu severnega dela Ljubljane, ki ga je objavil.8 Pri svojem načrtu je Fabiani raču- nal s preureditvijo železniškega kolodvora in proge, s tem bi odpadla ovira za zvezo med novim severnim delom mesta in starim me- stom. Mislil je na preložitev proge in postaje na severozahodno periferijo ali pa na dvig železnice in kolodvora nad cestni nivo. V obeh primerih bi se severni del priključil notra- njemu mestu. Zato je Fabiani glavne radialne ulice na novem ozemlju projektiral tako, da bi nadaljevale ulice, vodeče iz mestnega sre- dišča proti severu, potem ko bi bila vendarle odstranjena ovira, ki jo predstavlja železnica., Upoštevajoč tedanje stanje pa je napravil le dva prehoda čez progo za zvezo z mestom tostran železnice, to sta Dunajska cesta in podaljšana Radeckega (Vidovdanska) cesta. Novo pokopališče je predvidel severovzhodno od mesta na meji mestnega ozemlja. To je bilo zahodno od sedanjega pokopališča, ki leži že onstran nekdanje mestne meje in je bil prej v območju občine Jezica. Pokopališče naj bi bilo v radialni legi do mestnega sredi- šča, toda kolikor mogoče daleč od obeh glav- nih prometnih cest. Dunajske in podaljšane Radeckega ceste. Do pokopališča bi vodila ave- nija, kot glavne radialne uMce bi bila iz estet- _ skih razlogov usmerjena proti gradu. Seveda bi ta avenija mogla dobiti polno veljavo šele s prestavitvijo kolodvora ali z dvigom želez- niške proge, ko bi jo bile mogoče podaljšati v Resljevo cesto in tako ustvariti zvezo poko- pališča z mestnim središčem. Pri nekaterih pro-^ktiranih cestah se je bilo treba ozirati na wejše zgradbe kot topniško vojašni- co 5 delavske hiše. Glavne radialne ceste, vo^ 'oa in železniška proga so narekovale sm >eh drugih ulic. Predvidenih je bilo več njših trgov, z osjo orientiranih na grad, ki s r organično izoblikovali na kri- žiščih pomF .bnejših komunikacij. Središče novega mestnega dela bi bil centralni trg kot križišče radialne pokopališčne ceste in diago- nalnih cest, ki bi vezale Šiško z Mostami ozi- roma topniško vojašnico z vojaškim vežbali- ščem (nekdanji aerodrom) ter Dunajsko cesto s podvozom Radeckega ceste pri Zeleni jami. Z uličnim omrežjem je bilo zemljišče dokaj enakomerno razdeljeno na sorazmeroma ve- like bloke, da bi se mogli ob hišah urediti večji vrtovi. Večji parki so bili predvideni ob novem in na starem pokopališču, v Zeleni jami ter med progo gorenjske železnice in delav- skimi hišami, tu zlasti zato, da bi bil rezervi- ran prostor za bodoči kolodvor. Cesto v Kleče je Fabianijev projekt ohranil v tedanjem po- teku. Ker se ta cesta združi z Dunajsko v ze- lo ostrem kotu ter bi bila parcelacija zemlji- šča v tem kotu neugodna, je bil na tem pro- storu predviden trg. Opuščena pa je bila zamisel vehkega pravokotnega trga v podalj- šku ceste na južni strani topniške vojašnice. Važno vlogo v Fabiani j evem načrtu je imela podaljšana Radeckega cesta. Zato je ni obdr- žal v poteku odobrenega regulacijskega na- črta, temveč jo je potegnil kar najbolj v isti smeri in jo v podvozu izpeljal pod železniško progo vzhodno od sedanjega podvoza na Smartinski cesti. Od podvoza cesta ne bi po- tekala proti pokopališču, ampak mimo Zele- ne jame proti Mostam. Radeckega cesta, ki bi, 103 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO potekala od Sv. Petra (Trubarjeve) ceste, bi po Fabiani j evem osnutku vezala mestno sre- dišče z vzhodnim delom novega mestnega področja." Stavbni urad (ing. Duffé) je Fabianijev osnutek regulacijskega načrta precej kritič- no sprejel. V svojem poročilu je takoj opozo- ril, da bo potrebnih več sprememb. Skozi se- verni del mesta potekajoča 30 m široka krož- na cesta je bila projektirana čez zemljišče in zgradbe tovarne za klej. Fabiani je pojasnil, da se na tovarno ni oziral, ker po njegovem prepričanju o njej ne bo več sledu, ko bo prišlo do izvedbe projektirane ceste. Sicer pa se bo mogoče z majhno premaknitvijo trase tovarni umakniti. Stavbni urad tudi ni so- glašal s traso dovozne ceste, projektirane ob železnici za kolodvorom. To cesto bi bilo tre- ba glede na že določeno stavbno črto in v tej črti podeljena stavbna dovoljenja preložiti proti severu. Ena izmed ulic (nekako v pote- ku današnje Hacquetove) bi prerezala poslop- je zasilne bolnišnice, ki je mestna občina brez tehtnega razloga ne bi mogla odstraniti. Fa- biani je bil pripravljen v obeh primerih ugo- vorom ugoditi in potek uhc spremeniti, da bi se dosegla želj ena rešitev. Izvedba podvoza na podaljšani Radeckega cesti, ki bi pomenila pomaknitev sedanje Smartinske ceste proti vzhodu, bi zahtevala odstranitev več pred, kratkim zgrajenih hiš na desni strani ceste. Zato je imel stavbni urad zoper tako izvedbo pomisleke: bila bi združena s prevelikimi stroški. Priznaval pa je, da bi bila Fabianije- va rešitev glede na terenske razmere najbolj primerna. Fabiani jo je zagovarjal z razlo- gom, da bi bil zaradi manjših višinskih razlik podvoz lažje izvedljiv na mestu, kjer ga je projektiral. Ing. Duffé, načelnik mestnega stavbnega urada, se je zavzemal za podvoz na obstoječi trasi Smartinske ceste, kakor ga je ob gradnji dolenjske železnice predlagal že- lezniški gradbeni vodja Ferdinand Klemen- čič. Pokopališče se stavbnemu uradu ni zdelo projektirano na primernem prostoru, kajti pri intenzivnem razvoju mesta bi se ponovile enake razmere, kakor so bile tedaj. Bolj pri- merno bi bilo za pokopališče izbrati prostor proti vzhodu od Ljubljane.'" III Fabianijev načrt za osnovo in preosnovo severnega dela Ljubljane je bil le delno ob- ravnavan in sprejet. Na predlog stavbnega odseka je občinski svet na seji 5. aprila 1899 razpravljal o regulacijskem načrtu za območ- je zahodno od Dunajske ceste, to je za del med omenjeno cesto in mestno mejo proti Šiški ter med progo južne železnice in uhce v podaljšku ceste na severni strani topniške vojašnice. Ta načrt je bil v načelu podoben načrtu, ki je bil sprejet leta 1897. Fabianijev načrt se je od njega razlikoval po tem, da so bile prečne ulice od južne železnice do topni- ške vojašnice projektirane v skladu z ulicami na desni strani Dunajske ceste, katerih stav- bne črte je občinski svet do tedaj že določil. Opuščen je bil projektirani trg zahodno od delavskih hiš v Hranilniški ulici, ki bi ga na- domestila 25 m široka cesta. Stavbni odsek je opustitev trga utemeljil z napravo trga na- sproti topniške vojašnice ob stiku Dunajske z Vodovodno cesto. Širina ceste na severni strani vojašnice je bila zmanjšana od 20 na 16 m, ker je Fabiani na južni strani projektiral 30 m široko krožno cesto. Na novo je bila projektirana ulica v podaljšku Hranilniške ulice, ki je bila potrebna zaradi prevehke ši- rine stavbnih blokov. Zemljišče proti progi državne železnice, namenjeno za železniške delavnice, bi ostalo nezazidano. Dunajska ce- sta je bila projektirana v širini 23 m. Za cel okoliš naj bi glede zazidave veljal odprt si- stem, kar pa ne bi izključevalo, da bi zgradili strnjeno več ah manj poslopij, če bi bUi za to tehtni razlogi in bi se dosegle harmonične skupine. Pred hišami nasproti topniške vo- jašnice so bili predpisani vrtovi, ker so bili vrtovi tudi pred vojašnico." Na seji 18. maja 1899 je občinski svet sprejel Fabianijev re- gulacijski načrt za nadaljnji del zahodno od Dunajske ceste in sicer med podaljškom ceste , ob severni strani topniške vojašnice in sever- no mestno mejo.'^ Zoper sprejeti regulacijski načrt je ugovar- jal tovarnar Tönnies, ki je imel v tem okoli- šu poleg tovarne obsežnejša zemljišča, ter po- sestnik, prizadet zaradi projektiranega trga nasproti topniške vojašnice. Stavbni odsek je občinskemu svetu predlagal zavrnitev dru- gega ugovora, ker trga iz prometnih in arhi- tektonskih razlogov ni mogoče opustiti. Ugo- dilo pa naj bi se Tönniesovi pritožbi in opustile ulice, ki so bile projektirane čez njegovo zemljišče in sicer ena vzporedno z Dunajsko cesto (približno v trasi Pleteršni- kove ulice) in dve prečni ulici (Livarska in Smoletova ulica). Občinski svetnik Pavlin je ugoditvi pritožbe nasprotoval, da se ne bi kršilo načelo, na katerem je regu- lacijski načrt zasnovan. Pred očmi je treba imeti celoto, ne pa posameznih delov. Tönni- esu naj bi se ugodilo le glede ulice ob južni strani njegovega zemljišča, sicer pa naj ostane pri že sprejetem načrtu. Poročevalec odse- ka dr. Stare je zagovarjal odsekov predlog. 104 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Gradnja cest je draga, zato naj se opusti- jo ceste, ki niso potrebne. Regulacija naj bo taka, da bo zemljiškim posestnikom mogoče razpolagati z lastnimi zemljišči in da se raz- kosavanje kolikor mogoče prepreči. Tönnies potrebuje prostor za svoje podjetje, projekti- rana cesta bi ga ovirala pri morebitni razši- ritvi tovarne. Občinski svet je sprejel predlog odseka, ugodil je Tönniesu in zavrnil drugo pritožbo zoper projektirani trg ob Dunajski cesti.*' Sprejeti reguladjski načrt je deželna vlada odobrila izvzemši čez Tönniesovo zem- ljišče projektirane ulice.'* Regulacijski načrt je bil kmalu po odobrit- vi spremenjen, cesta v Kleče je bila v širini 17 m podaljšana do Dunajske ceste in odpa- del je projektirani trg. Nekaj let pozneje je bila cesta zaradi lege glavne vodovodne cevi razširjena na 20 m.'^ Od Fabianijevega načr- ta, kolikor je bil sprejet, po vseh omenjenih spremembah ni veliko ostalo, še manj od tega je bilo dejansko izvedeno. ; rv Regulacijski načrt severnega dela Ljublja- ne vzhodno od Dunajske ceste občinskemu svetu ni bil predložen v razpravo. Tudi nič ne kaže, da bi se bil mestni stavbni urad z njim kaj ukvarjal. Postavlja se vprašanje, zakaj ga je magistrat pustil v predalu, dasi se mu je prej zanj tako mudilo. Verjetno je bilo več razlogov. Regulacijski načrt severnega dela Ljubljane je bil za območje med Dunaj- sko cesto in mestno mejo proti občini Moste skoraj gotovo preuranjen. Tisti, ki so se zanj zavzemali, so možnosti gradbenega razvoja precenjevali. V tem mestnem delu se — če izvzamemo topniško vojašnico ter nekaj zgradb ob Dunajski cesti in ob začetku Lin- hartove ceste — sploh ni gradilo vse do pre- teka nekaj let po koncu prve svetovne vojne. Brez dvoma tudi ni bilo takrat potrebe, da bi tam gradili. Zato bi vsak regulacijski na- črt, četudi bi bil sprejet, ostal le na papirju. Drugi razlog, da Fabianijev regulacijski načrt ni bil uveljavljen, je treba iskati v pre- veliki oddaljenosti od dejanskega stanja in premajhnem upoštevanju tedanjih možnosti. Načelnik stavbnega urada ing. Duffé je imel v tem pogledu več pomislekov, ki so bili že omenjeni. Najbrž so isti in podobni pomisleki prevladovali tudi pri drugih, ki so o regula- cijskem načrtu odločali. K Fabianijevemu načrtu se tudi pozneje niso povrnili, ko je že bilo urejeno sedanje pokopaUšče in je razvoj mesta že toliko na- predoval, da je bilo treba pričakovati njego- vo razširitev severno od kolodvora in od že- lezniške proge. Ko je ing. Skabeme razprav- ljal o regulacijskem načrtu za severni del mesta, je sicer priznal Fabianijevemu načrtu veliko dobrih misli, toda ugotovil je, da »ne sloni popolnoma na načelih modernega mest- nega graditeljstva.«'« Vprašanje, kje naj leži novo pokopališče, se mu je zdelo ugodno re- šeno, manj ugodna je bila zveza pokopališča z mestom. Fabiani je namreč glavno cesto proti pokopališču projektiral nekako od sre- dine Dovozne (Vilharjeve) ceste. Manjkala pa je neposredno zveza pokopahšča z mestnim središčem tako čez prehod na Dunajski cesti in posebno preko prehoda na Smartinski ce- sti, kamor se je usmeril glavni del prometa, odkar je pokopališče na sedanjem mestu. Ne- potrebna se je zdela Skabernetu tudi projek- tirana krožna 30 m široka cesta od Dunajske ceste mimo novega pokopališča proti Mostam. Ni mu bilo jasno, kakšen pomen naj bi imela tako široka cesta na periferiji, kjer ni bilo nobenega prometa. Stroški bi bih veliki, na cesti pa bi se lahko pasle krave." Danes bi pomen take krožne ceste, ki bi vodila od cen- tralnega stadiona na Titovi cesti v Moste, prav gotovo drugače ocenili. Fabiani je vrtove pred hišami dopuščal le v zelo majhni meni, ker le zmerno prispevajo k estetski podobi ulic, ker imajo potem no- tranji vrtovi in dvorišča manjši obseg in ker ne varujejo pred cestnim prahom. Skaberne je imel glede tega drugo mnenje. Tudi ni so- glašal s Fabianijem, ki je svetoval, naj se v novem mestu pri zazida vi ne uveljavijo pred- pisi glede minimalnih višin hiš. Opozoril je na način zazidave okrog Slovenskega trga (pred sodno palačo) in Tabora. Razen nekaj izjem je Fabiani projektiral ravne ulice. To se je zdelo Skabernetu umestno le pri ulicah, ki so bile usmerjene proti gradu ali kakemu drugemu hribu, ki bi dajal cestni shki lep zaključek. Važno je bilo tudi vprašanje glo- bine stavbnih blokov. Skaberne je imel glo- bino 80 m za primerno. Fabiani pa je projek- tiral stavbne bloke v globini 110 do 190 m, kar za intenzivnejše izkoriščanje zemljišč pri tedanjem načinu zazidave gotovo ni bilo ugodno.'s Verjetno je na Fabianijev načrt s spremem- bami, ki jih je sklenil občinski svet, in le za območje zahodno od Dunajske ceste, mislil ing. Lenarčič, ko je pisal o bežigrajskem re- gulacijskem načrtu iz leta 1901. Po ravnih cestah, ki bi razrezala ozemlje v pravokotne bloke, ga je označil za amerikanskega. Načrt se ni oziral na katastrsko stanje in posestne razmere, bil je brezčuten do zemlje ter brez 105 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO razumevanja za ljudske, dejanske potrebe. Važne in nevažne ceste je predvideval preko gramoznic in bi z njihovo izvedbo naprtil mestu velike stroške. Zaradi neupoštevanja katastrskega stanja bi bile parcelacije zem- ljišč za stavbišča mogoče le s komasacijami, te pa so bile glede na posestne razmere naj- večkrat neizvedljive. Načrt je bil za realiza- cijo zgrešen in je bil neporaben, zato so ga morali zamenjati z novim. V dobro pa je štel načrtu predvideno javno zelenje in dvoje važnih komunikacij, ki pa pozneje nista bili izvedeni tako, kot sta bili projektirani, to sta bili sedanji Parmova in Einspielerjeva ulica.'" Leharčičeve pripombe so na splošno upraviče- ne, vendar njegova sodba, da je regulacijski ¦ načrt oviral razvoj in zazidavo tega okoliša, ni utemeljena. Za Bežigradom do začetka dvajsetih let niso gradili, ker pač ni bilo za to ne potrebe ne zanimanja. Nekaj večjih zemljišč za Bežigradom ob Dunajski in Vodo- vodni cesti je bilo sicer parceliranih za stav- bišča, vendar kupci, ki bi na njih zidali, so bili redki. Na obširnem območju vzhodno od Dunajske ceste do pomerijalne meje proti moščanski občini pa ni bilo postavljenega nič pomembnega z izjemo pokopališča s cerkvijo in upravno zgradbo, Kolinske tovarne ob Smartdnski cesti ter Ravniharjevih tesarskih delavnic ob Linhartovi cesti. Pokopališče je bilo urejeno na sedanjem mestu leta 1904, toda to je bilo na ozemlju ježenske občine. Mestna občina je kupila takrat svet za trg pred pokopališčem ter dovozno cesto. Toda Ljubljančani so se morali za več kot desetlet- je zadovoljiti za dostop do pokopališča s pre- prosto potjo, preden je bila urejena cesta.^" Čeprav so bile nove gradnje zelo redke, sei je mestni stavbni urad vendarle zavedal, da \ je treba pričakovati tudi razvoj severnega i Regulacijski osnutek arhitekta Maksa Fatnanlja (Vtjesti . . . Društva inženirjev v Ljublja- ni .. . Zagreb 1913, str. 91) 106 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA dela mesta vzhodno od Dunajske ceste. Ver- jetno je to zavest pospešil podvoz na Smar- tinski cesti, s katerim je bila leta 1910 na novo urejena zveza med starim mestom in novim mestnim delom, ki naj bi se razvil onstran železniške proge. Za ta razvoj je bilo treba pripraviti regulacijski načrt, ki naj bi urejal njegovo rast in oblikovanje. Leta 1911 je mestni stavbni urad izdelal »osnutek na- črta za severni del mesta nad progo južne železnice«, načrt je podpisal Ciril M. Koch. Ta načrt je predvideval krožno cesto, ki bi pote- kala v polkrogu od Dunajske ceste približno ob mestni meji mimo trga pred pokopališčem na križišču Linhartove in Savske ceste do železniške proge onstran Zelene jame v Mo- stah. Od Dovozne (Vilharjeve) ceste pred njenim stikom s Smartinsko bi vodila na po- kopališče ravna cesta, ob obeh straneh zasa- jena z drevjem. Krožni cesti in cesti k poko- pališču je*'brez dvoma botroval Fabianijev načrt. Glede uličnega omrežja se osnutek naslanja delno na Fabianija. Stavbni bloki so veliki, imajo največkrat obliko nepravilnih četverokotnikov. Zaradi ostrih kotov bi bili mnogi izmed njih težko zazidljivi. Na kri- žiščih več cest so bili predvideni manjši trgi.^* Ta načrt ni najbrž nikogar zadovoljil, kajti že naslednje leto so bile v posebni anketi določene smernice za izdelavo novega in je občinski svet sklenil, naj se v ta namen raz- piše javen natečaj.^^ Konec leta 1912 je bil razpisan natečaj za izdelavo osnovnega načrta za severni del Ljubljane. Mestni gradbeni urad je projek- tantom v informacijo določil nekatere smer- nice, ki naj bi jih upoštevali. Vse odobrene regulacijske črte južno od železniškega ko- lodvora in drugih železniških naprav^ stavbne črte zahodno od Dunajske ceste in regulacij- ske črte v občini Spodnja Šiška morajo ostati in dajejo izhodišče za osnutek novega mestne- ga dela. Regulacija se mora ozirati zlasti na dejstvo, da vodita čez progo južne železnice le dve zvezi in sicer križišče na Dunajski ter podvoz na Smartinski aesti. V doglednem ča- su bo težko doseči med omenjenima točkama še kak tretji prehod ali podvoz. Vendar naj se pri novi regulaciji misli na možnost, da se bo nekoč posrečilo kolodvor premestiti na mestno periferijo, nato bi se dale južno od železnice projektirane ceste podaljšati proti severu. Ozirati se je treba tudi na obstoječe ceste in poljska pota ter na novo pokopališče, ki pa leži zunaj pomerdjalne meje. Dunajska, Smartinska in Linhartova cesta so glavne Tlopis Ljubljane leta 1910 po načrtu C. M. Kocha 107 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKOKRAJEVNO ZGODOVINO " prometne žile, ki jih je treba upoštevati, zla- sti zato, ker so vsa zemljišča severno od južne železnice zasebna last in bi mogla mestna občina le v primeru parcelacij brezplačno pri- dobiti za cestne namene sveta do največ 20 m širine. Vsa poslopja v novem mestnem delu so pritlična ali enonadstropna, največji za- zidani kompleks je topniška vojašnica, ki jo bo treba verjetno razširiti in sicer proti vzho- du in proti jugu. V regulacijskih načrtih naj se določi način zazidave ter naj se ozira zlasti na ugodno zazidanje, namestitev trgov in par- kov ter situiranje javnih poslopij. Glavna smer vetra je od zahoda, kar naj bo odločilno za lokacijo tovarn. Ozemlje je ravno. Na gra- mozu, pesku in delno konglomeratu leži 30 do 50 cm debela plast prsti. Talna voda stoji 10 do 20 m pod obstoječim nivojem. Kanali- zacijo je zaradi ugodne lege mogoče brez ovir napeljati v Ljubljanico.^' Na razpds je bilo vloženih 15 osnutkov, od ^ katerih je ocenjevalna komisija osem izločila • ' iz ožje konkurence. Prvo nagrado (1000 kron) je prejel ing. Heide iz Nauena pri BerUnu, drugo nagrado (600 kron) je prejel arhitekt "Friderik Schmidinger iz Münchna, tretja na- grada (400 kron) pa je bila podeljena za na- črt arhitektov W. Schweglerja in Ch. Begue- lina iz Düsseldorf a. Načrt ing. Gustava Me- ningerja pl. Lerchenthala je bil odkupljen za 200 kron.24 Arhitekt Schmidinger, ki je prejel - drugo nagrado, je bil rojen v Ljubljani kot sin notarja dr. Karla Schmidingerja. Študiral je umetnostno zgodovino in arhitekturo v Münchnu in na Dunaju. Dalj časa je delal pri arhitektu prof. Berlepschu v Münchnu, ki si je prizadeval, da bi v Nemčiji udomačil sistem angleških vrtnih mest. Ta sistem je Schmidinger skušal, kolikor so pač dopuščali oziri na ostalo mesto", uveljaviti v načrtu za regulacijo severnega dela Ljubljane.^-^ Nagra- jeni in še nekateri drugi osnutki regulacij- skih načrtov so bili razstavljeni v Jakopiče- vem paviljonu.^' Trije nagrajeni in en odkupljen osnutek ter njihovi avtorji so znani po Skabernetovi ob- javi. Skabeme je objavil tudi osnutek pod geslom »Zukunftsbild«, trije osnutki so se ohranili v zbirki načrtov mestnega stavbnega urada, toda njihovi avtorji niso znani.^'' Dru- gih osnutkov ne poznamo, pač pa vemo za imena nekaterih projektantov. Arhitekta Ka- rel Krist in Franta Sramek z Dunaja sta predložila pod geslom »Slovinska Lublah« osnutek, ki mu je razsodišče izreklo pohvalo. Na njuno zahtevo jima je bil elaborat vrnjen. Magistrat je na željo avtorjev vrnil tudi os- nutke z gesli »Podoba mesta« arh. Ferdinan- da Mayra iz Innsbrucka, »Zlatorog« ing. Kurta Fritscheja iz Katovic v Sleziji ter »Suum cuique« Kurta Karnela iz Gradca."* vi Skabeme, ki je poročal o nagrajenih in dveh drugih načrtih, je na prvo mesto posta- vil Schmidingerjev osnutek, dasi mu je oce- njevalna komisija priznala drugo mesto. Prednost mu je dajal zato, ker je Schmidin- ger »umel velikopotezne ideje modernega mestnega graditelj stva spraviti v sklad z lo- kalnimi razmerami«.28 Pri projektiranju je i Schmidinger dokaj ostro ločil stanovanjske J ulice od poslovnih in prometnih. Stanovanj- skim ulicam je določil majhno širino, 5 me- trov za cestišče in 1.5 do 2 metra na vsaki strani za hodnik, ker te ulice ne bi imele tranzitnega prometa, temveč bi služile le kot dohod k posameznim hišam. Da bi imele tudi višje hiše dovolj luči in zraka, je pred- videl pred hišami vrtove. Take ulice bi bile lepše in bolj zdrave kot široke ceste ter cenejše glede ureditve in vzdrževanja. Kot eno glavnih prometnih cest je Schmidinger projektiral cesto od podvoza na Smartin- ski cesti diagonalno v severozahodni smeri do trga, ki bi nastal severovzhodno od topniške vojašnice. Druga glavna cesta je računala s prometom iz zahodnega dela Ljubljane proti pokopališču. Bila bi podaljšek Linhartove ceste in bi vodila čez novi trg pred pokopališčem proti Smartnemu. V kri- žišču teh dveh cest je bil projektiran glavni trg, kjer bi se mogel sčasoma razviti trgovski promet. Nadaljnje prometne žile bi bile ob- stoječa pokopahška cesta od' podvoza na Smartinski cesti proti severu, ki bi utegnila postati potrebna za direktno zvezo s Stožica- mi, in zveza Zgornje Šiške po krožni cesti v severovzhodni smeri proti Tomačevemu. Vsem tem cestam je bila določena širina 10 do 14 m za cestišče ter primemi hodniki. Ker bi nekatere ulice, projektirane v bližini glav- nega trga, mogle imeti živahnejši promet, je bilo zanje predvideno trotirno cestišče sedmih metrov. Vse ceste in ulice naj bi imele vrtove pred hišami, vsaj na eni strani; v primeru potrebe bi vrtove odstranih in ulice brez po- sebnih stroškov razširili. V estetičnem pogle- du se je Schmidinger držal načela, da mora oko vedno kaj videti, zato naj imajo ceste in trgi vedno kak zaključek, da ne uhaja pogled v praznoto. Ceste naj bodo rahlo ukrivljene in stavbna črta tu pa tam premaknjena. Ka- dar pelje cesta čez kak trg, naj se ne nada- ljuje v ravni smeri, temveč naj trg zapusti morda v diagonalni točki. Vodnjaki, spome- 108 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika niki itd. naj ne bodo v sredini trga, marveč naj se postavijo ob strani pred kakšno steno, kjer lepše učinkujejo. Monumentalne zgrad- be, cerkve itd. naj ne stojijo prosto same zase. Ker daje ravno razmerje arhitekture med posameznimi stavbami glavni stavbi čestokrat pravi poudarek, se uniči arhitektonski učinek, če se postavi popolnoma osamljena. Stavbni bloki so po Schmidingerjevem projektu bili 80 m globoki in 180 do 200 m dolgi, kar naj bi bilo za racionalno izkoriščanje zemljišč najugodneje tako glede na prometne razmere kakor glede na stroške, ki odpadejo za grad- njo cest na posamezna stavbišča. Na glavnem trgu si je zamislil cerkev, ki bi se je na obeh straneh držale druge stavbe, potem morda kako javno poslopje. Za šole bi bil primeren prostor severno od podvoza. Ob kolodvoru severno od Dovozne ceste naj bi bil park, ker neposredna bližina železnice ni ugodna za stanovanja. Industriji je bil odkazan glede na prevladujočo smer vetrov jugovzhodni del novega mesta ob Zeleni jami, kjer so že tako bile tovarne. Vse ozemlje ob vzhodni in se- verni pomerijalni meji naj bi bilo zazidano v odprtem sistemu in sicer kot vrtno mesto. Schmidinger ni računal s premestitvijo kolo- dvora, ki se mu je zdela iz praktičnih razlo- gov neizvedljiva in za mesto neugodna. Zato tudi ni pripisoval pomena zvezi s cestami juž- no od kolodvora. Skabeme, ki je sicer glede širine cest in razporeditve cestnega omrežja Schmidinger j ev načrt odobraval, z njim v vprašanju kolodvora ni soglašal. Bil je pre- pričan, da bo Ljubljana prej ali slej dobila centralni kolodvor, ki bi se dal ugodno name- stiti med Marije Terezije (Gosposvetsko) cesto ob progi južne železnice in obstoječim gorenj- skim kolodvorom v radialni legi k sredini mesta. Seveda bi bilo treba progo južne želez- nice preložiti na severno periferijo mesta.^' Osnutek ing. Heideja kaže glede poteka glavnih prometnih cest, razmestitve trgov in delitve ulic v prometne in stanovanjske kakor glede splošnih načel zanimivo sorodnost z osnutkom arh. Schmidingerja. Pri projekti- ranju cestnega omrežja se je Heide med vse- , mi projektanti najbolj naslanjal na obstoječa pota in meje. Na ta način se je bilo najlaže ogniti regulacijam mej in parcelacijam zem- ljišč. Razlikoval je dve vrsti prometnih cest. Glavne ceste služijo hitremu prehodnemu, ceste druge vrste pa notranjemu mestnemu prometu. Sele od teh se izteka promet v sta- novanjske ulice. Smer glavnih prometnih cest določajo pota, ki vodijo v sosedne kraje. Te ceste bi bile izpeljane kolikor mogoče togo (straff), besede »ravno-< se je Heide izogibal. in zadosti široke tudi za trgovski promet. Stanovanjske ulice bi imele cestišče široko 5 m, s hodniki in drevjem, zasajenim na obeh straneh, bi bila največja potrebna širina 10 m. Med hodniki in hišami bi bili 5 m široki vr- tovi. Ulice naj bd bile dolge 200 do 300 m, to bi bila dolžina normalnih stavbnih blokov. Za ceste in ulice je Heide priporočal severo- vzhodno-jugozahodno ter severozahodno-ju- govzhodno smer, ker dobijo stanovanja v taki legi povprečno največ sonca. Njegov osnutek je zahteval primerno velike hišne vrtove, zato tudi dosti globoke stavbne bloke, 40 do 75 m, odklanjal pa je vsake dvoriščne stavbe. Poleg vrtov pred hišami naj bi bili še trgi z nasadi, športni prostori, igrišča, parki in drevoredi. V oddaljenosti največ 7 do 8 minut od vsake stanovanjske ulice naj bi se doseglo otroško igrišče ali park. Novi mestni del na jugovzho^- du, izvzemši zemljišča ob Zeleni jami, ki so ^ bila določena za tovarne in večje obrti, naj bi se zazidal kot mesto z vrtovi v polodprtem si- stemu. Višina hiš naj bi znašala v stanovanj- skih uhcah največ 11 m, v glavnih ulicah pa 15 m. Bloki naj ne bi bili stmjeno zazidani, temveč bi bile hiše postavljene v prekinjenih vrstah in skupinah. Za ostalo ozemlje je pri- poročal odprti sistem, to je popolnoma izoli- rano zidavo s kvečjemu 1/8 izkoriščanja zemljišč. Glavne prometne ceste so pri Heide- ju iste kot pri Schmidingerju. Nekaterim izmed njih je določil širino 48 m, drugim 30 metrov. Prometne ceste dmge vrste naj bi bile široke 20 m; tiste, ki bi bile zasajene z drevoredi, bi morale biti primemo širše. Gle- de širine cest je bil Heide torej velikopotezen in daljnoviden, toda Skabeme, ki je sicer označil njegov osnutek kot prvovrsten, je menil, da je zaradi radodamosti pri odmer- janju cestnih širin (primerne bi bile za Berlin, ne pa za Ljubljano) v tem pogledu neizved- ljiv. Ob sevemi pomerijalni meji je Heide projektiral park v obliki širokega pasu. Nje- govi razlogi za to lokacijo so bili: v obližju ni bilo gozda, zemljišča so bila tu najcenejša in v mirni legi, upravna meja bi bila prijetno poudarjena.*' Arhitekta W. Schwegler in Ch. Beguelin iz Diisseldorfa, ki sta za svoj osnutek dobila tretjo nagrado, sta po Skabemetovi sodbi glavne prometne žile pogodila. Izpeljala sta jih skoraj natančno tako kot Schmidinger in Heide. Tudi trgi so bili mišljeni na istih me- stih. Prometne žile sta ločila od stanovanjskih ulic, te so po načrtu v nelomljeni črti poteg- njene največ v dolžini dveh stavbnih blokov, katerih povprečni obseg je bil 80 na 160 m. Ker bi držale prometne ceste na splošno v : 109 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Regulacijski osnutek arh. F. Schmidingerja (Vijesti . . Društva inženirjev v Ljubljani. . . Zagreb 1913, str. 112) ravni smeri, bi pritegnile ves promet nase, večkrat premaknjene stranske ulice pa bi se povsem naravno uveljavile kot mirne stano- vanjske. Najvažnejše prometne ceste bi bile 20 m široke; cesta, izpeljana verjetno po Fa- bianijevem vplivu, od Dunajske ceste mimo pokopališča kot avenija, obojestransko zasa- jena z drevjem, bi imela širino 30 m. Manj pomembne prometne žile bi bile široke 16 do 18 m, stanovanjske ulice 12 do 14 m, toda brez vrtov pred hišami. Parki so biU projek- tirani pred pokopališčem ob Linhartovi cesti ter ob 30-metrski aveniji. Projektiranim tr- gom naj bi državna poslopja, banke in cerkve dale arhitektonsko monumentalnost in umer- jenost. Osnutek se je oziral na obstoječa pota ter je računal z možnostjo premestitve juž- nega kolodvora. Po Skabernetovi sodbi je os- nutek predvidel preveč ulic, izvedba načrta bi bila dražja kot Heidejeva.">' Osnutek Gustava Menningerja pl. Lerchen- thala je imel od vseh predloženih načrtov naj- več cest. Ni se pa pri projektiranju uličnega omrežja dovolj oziral na obstoječe ceste. Skaberne mu je najbolj zameril, da ni pred- videl nikake cestne zveze od podvoza na Smartinski cesti v severozahodni smeri proti Jezici. Ceste in ulice bi bile od 8 do 20 m široke. Razlike med prometnimi in stanovanj- skimi ulicami v Menningerjevem osnutku ni. Linhartova cesta bi kot najvažnejša imela enostranski drevored. V drugih 20 m širokih ulicah so bili projektirani 3 do 4 m široki ob- cestni nasadi, ki naj bi omejevali prah. Osnu- tek je imel 8 trgov, zadnji na skrajni severni točki je bil določen za šport, telovadbo, sve- čane prireditve in razstave. Tam je bilo miš- ljeno tudi primerno poslopje, ki bi bilo po svoji legi ob državni cesti lahko dostopno. Da bi prišla cerkev sv. Krištofa bolj do veljave, bi stala sredi posebnega trga. Pri zazidavi bi bih upoštevani strnjeni sistem, odprti sistem in vUe. V Linhartovi ulici si je projektant zamislil trgovine, hotele, restavracije, kavar-" ne, banke, zavarovalnice, kino itd. V novem mestnem delu je predvidel številna javna poslopja, cerkve, dve hiši za urade, dve kopa- lišči, štiri šolske zgradbe, tržnico, mestno vrt- narijo z drevesnicami in učnim poslopjem, razstavno zgradbo, namenjeno tudi za telo- vadbo in šport ter razen tega na dveh trgih še po eno poslopje za kak javen namen. Ska- 110 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika bernetu, ki se je čudil, da je bil Menningerjev osnutek odkupljen, bi bolj ugajalo, če bi bil brez vseh pojasnil.'^ Zanimiv je bil načrt z geslom »Zukunfts- bild«, ki mu je ocenjevalna komisija prisodila šesto mesto. Edino avtor tega načrta je zdru- žil ureditev novega mestnega dela s preme- stitvijo obstoječega kolodvora, v katerem je videl največjo oviro za razvoj mesta. Nov centralni osebni kolodvor je postavil v svojem načrtu vzporedno z Dunajsko cesto nasproti nekdanjega pokopališča sv. Krištofa, tovorni pa med Bežigradom in Šiško. Na prostoru starega pokopališča bi bil urejen velik trg z nasadi, kot je Zrinjskega trg v Zagrebu. Nova železniška proga bi potekala od križišča na Marije Terezije (Gosposvetski) cesti v skoraj ravni črti do centralnega kolodvora. Za Be- žigradom bi zavila čez Dunajsko cesto na po- lje poleg smodnišnic, ki bi jih bilo treba pre- ložiti, ter bi peljala za pokopališčem pri sv. Križu proti Mostam, kjer bi se nekako pri kemični tovarni združila z obstoječo progo. Dolenjska železnica bi se z južno spojila pri pokopališču ali pa se bi pri dolenjskem ko- lodvoru odcepila od sedanje trase ter bi pe- ljala mimo Kolezije do tobačne tovarne, kjer bi zavila v progo južne železnice. Po Skaber- netovi sodbi je bil tak načrt izvedljiv. V bi- stvu je šlo le za preložitev 6 km dolge proge, kajti spričo nameravane preureditve kolo- dvora obstoječi objekti tako niso več prišli v poštev. Zemljišče, na katerem so železniške naprave, in ki obsega nad 16 ha, bi se dalo brez težav prodati za stavbišča. Bleiweisovo cesto je načrt »Zukunftsbild« od križišča na Marije Terezije cesti potegnil v ravni smeri pred novi centralni kolodvor, od tu naprej pa ob novi trasi južne železnice proti severu do krožne avenije, ki bi bila izpeljana okrog no- vega mestnega dela do Smartinske ceste. Glavni trg bi bil nameščen za topničarsko vojašnico, druge manjše trge je imel osnutek na križiščih važnejših cest. Na vseh trgih so bili projektirani nasadi, skoraj vse ulice bi imele vrtove pred hišami in drevorede, vrtovi naj bi bili tudi znotraj stavbnih blokov. Osnu- tek ni razločeval prometnih in stanovanjskih ulic, vsem je določil povprečno po 20 do 25 m širine. Cesta na južno železnico (Trg OF) naj bi bila spremenjena v park, od novega dela mesta na severu bi ga ločila vrsta enonad- stropnih hiš. Za tem pasom bi začela strnjena zazidava, ki bi segala do krožne ceste. Tu bi bila zazidava deloma strnjena, deloma odprta, naprej od krožne ceste pa samo odprta. Hiše na velikih trgih bi bile trinadstropne, v so- sednih ulicah le dvonadstropne.'' Svoje poročilo o osnutkih je Skabeme za- ključil s priporočilom, naj se regulacijski načrt izdela po osnutku arh. Schmidingerja, s poskusi pa naj se obenem doseči preložitev južne železnice ter zgradbo novega centralne- ga kolodvora, kakor si to predstavlja avtor osnutka »Zukunftsbild«.'" vii i Ker nobeden izmed projektov ni bil sposo- ben za izdelavo brez potrebnih sprememb in prilagoditev lokalnim razmeram, je bila na- loga mestnega stavbnega urada, da na podlagi prejetih osnutkov izdela uradni regulacijski načrt za severni del jLjubljane in ga spravi v sklad z že odobrenim načrtom okoliša med Dunajsko cesto in šišensko mejo.'* Ta načrt sta do srede leta 1914 izdelala inženirja stavb- ^ nega urada Duffé in Stembov." V svojem po- ročilu sta dala nekaj pojasnil o smernicah, ki so ju pri izdelavi načrta vodile. Regulacijski načrt sta zasnovala po sklepu občinskega sveta na podlagi Heydejevega in Schmidinger j evega konkurenčnega osnutka. Smeri prometnih žil sta izvedla, koUkor so bile v obeh načrtih razhčne, po Heydejevem ¦ osnutku, to pa zlasti zaradi ugodnejše izpelja- ve cest, ki imajo severovzhodno-jugozahodno smer, in pa glede na ugodnejšo zvezo severne prometne žile s podvozom južne železnice na Smartinski cesti. Širina cest je povzeta po ' Schmidingerju in ravno tako obseg stavbnih blokov, ki merijo normalno 80 X 150 m (Hey- de je imel večje bloke in širše ceste). Javni trgi in nasadi so povzeti deloma iz enega, deloma iz dmgega načrta. Glavni trg je iz Schmidingerj evega osnutka, tako tudi način zazidave. V detajlni izdelavi se regulacijski načrt naslanja bolj na Hey de j ev osnutek. Vsi stavbni bloki s posameznimi stavbami ali sku- pinami stavb naj bi imeli na vseh štirih stra- neh vrtove pred hišami. V hišah na sevemi strani bo tako mogoče ugodneje razmestiti stanovanjske prostore. Pri strnjenem sistemu bi se na severni strani vrtovi pred hišami kar največ opustiU, zato pa bi se razširili na južni strani. Na blokih okrog glavnega trga bd bile dvo- oziroma trinadstropne zgradbe. Na pro- storu opuščenega pokopališča sv. Krištofa so bih predvideni štirje stavbni bloki, kar pa bi glede na predpise o opustitvi pokopahšč moglo biti izvedeno šele v daljnji bodočnosti. Zato bi se ta prostor kot tudi prostor prote- stantskega pokopališča trenutno uredila kot ^ park.'8 S cestnim omrežjem je bilo vse območje po regulacijskem načrtu stavbnega urada razde- lil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Ijeno na stavbne bloke v obliki precej pravil- nih četverokotnikov, mnogo jih je bilo majh- nega obsega. Prostor za tovarne je bil dolo- čen med Smartinsko cesto in pomerijalno mejo proti Mostam. Trgov in parkov je bilo le malo predvidenih in v majhni površini. Od obstoječih potov je bila ohranjena Linhartova cesta v dotedanjem poteku; razširjena je bila, izvzemši ob odcepu od Dunajske ceste, na 30 metrov; bila bi glavna prometna žila, ki bi vodila proti Mostam. Pri tem regulacijskem načrtu dobimo vtis, da sta se projektanta zelo omejila pri uporabi zemljišč v javne namene. Za trge in parke so bile predvidene majhne površine, omenja se le eno otroško igrišče, ne pa kakšni športni ali telovadni prostori. Z javnimi poslopji v novem mestnem delu niso veliko računau. Regulacijski načrt je bil napravljen tako, da bi ga mestna občina izvajala s čim manjšimi stroški. Občinski svet je načrt stavbnega urada sprejel 20. oktobra 1914.'» Med prvo svetovno vojno je bila iz vojaških razlogov čez severni del mesta zgrajena zvezna proga med gorenj- sko in dolenjsko železnico, obstoječe stanje se je s tem bistveno spremenilo. Zato je bilo treba spremeniti tudi regulacijski načrt.^" S koncem prve svetovne vojne, ki je prinesel nove razmere za razvoj mesta, je bil stari regulacijski načrt opuščen. Narodna vlada Slovenije je že začetek leta 1919 dala pobudo, ' naj se regulacija severnega dela Ljubljane rešuje obenem z železniškim vprašanjem in vprašanjem preložitve glavnega kolodvora."' Do take rešitve sicer ni prišlo, toda stari na- črti so bdli pozabljeni in po preteku nekaj let se je mesto pričelo ukvarjati z novimi regula- cijskimi načrti za območje severno od kolo- dvora. Prav gotovo ne bi bilo upravičeno očitati mestni občini, da se ni dovolj prizadevala za določitev smernic, po katerih naj bi se novi mestni del oblikoval. Saj je z razpisom javne- ga natečaja, ki je imel širok odziv, pr\'ikrat pritegnüa večje število projektantov, da bi s svojimi predlogi sodelovah pri izdelavi regu- lacfjskega načrta. Toda praktičnega uspeha ni bilo; ko se je ta mestni del po prvi svetovni vojni pričel razvijati, se njegov razvoj ni dal usmerjati tako, kot so predvidevali avtorji osnutkov za regulacijski načrt. Nekatere ovi- re, posestne razmere in gramozne jame, so bile že omenjene. Med vojno se jim je pri- , Regulacijski osnutek ing. Heideja (Vijesti... Društva inženirjev v Ljubljani... Zagreb, 1913, str. 148) 112 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA družila zvezna proga med gorenjsko in do- lenjsko železnico. Glavni razlog za neizvedlji- vost regulacijskih načrtov severnega dela mesta pa je treba iskati v njihovem konceptu samem. Vsi projektanti od Fabianija naprej so ga hoteli obhkovati kot nov, od starega mesta po železnici ločen in zato skoraj samo- stojen mestni del, pravzaprav nekako mesto zase. Ce bi populacijske in gospodarske raz- mere izsilile naglo rast novega mestnega dela, bi bil morda tak regulacijski načrt uresnič- ljiv. Pri počasnem razvoju, ki se je raztegnil na več desetletij, pa severni del mesta ni mo- gel urbanistično sam zaživeti, temveč je ostal del, čeprav nekoUko osamljen, enotnega mest- nega organizma in seveda od njega odvisen. K opustitvi prejšnjih načrtov je prispevalo tudi pričakovanje, da bo rešitev železniškega vprašanja odstranila oviro med starim me- stom in novim mestnim delom ter dala drugo osnovo za njegovo regulacijo. OPOMBE Vse arhivsko gradivo, na katero se sklicujem, je v Mestnem arhivu v Ljubljani. — 1. Cod. III/ /46-1896, fol. 29' si.; Reg. I fase. 2070, zapisnik VI. seje ankete za presojo regulacijskega načrta,; zbirka načrtov, regulacijski načrti za severni del Ljubljane, načrt od 9. 11. 1895. — 2. Cod. III/48- 1897, fol. 207 si., 247' si.; Cod. 111749-1897, fol. 9', 338'. I. Hribar, Moji spomini, I. del. Ljubljana 1928, str. 314 si. — 3. Reg. I fase. 1136, fol. 116 si. — 4. Cod. III/49-1897, fol. 169 sL — 5. Cod. III/ 50-1898, fol. 184. — 6. Cod. III/50-1898, fol. 194' si. — 7. Cod. III/51-1898, fol. 4 si. in 181 si.; Reg. I fase. 2070, št. 15.819, 19.813, 27.866, 30.581/98. Prim. N. Sumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani. Ljubljana 1954, str. 21 si. — 8. M. Fabiani, Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane. Dunaj 1899, str. 5 si. — 9. Reg. I fase. 2070, zapisnik seje stavbinskega odseka od 14. marca 1899; zbirka načrtov, M. Fabiani, Načrt za osnovo in preosnovo severnega dela Ljublja- ne od 14. februarja 1899. Fabiani, n. o. m. str. 5 si. ter reprodukcija regulacijskega načrta. Re- produkcijo načrta je objavil tudi Sumi, n. o. m. str. IV. — 10. Reg. I fase. 2070, št. 8826 1899; za- pisnik seje stavbinskega odseka od 14. marca 1899. — 11. Cod. III/53-1899, fol. 203' si. Prim. Šumi, n. o. m. str. 22. Sumi navaja napačno let- nico sklepa občinskega sveta 1898 namesto 1899; v tej zvezi je treba popraviti tudi opombo 65. — 12. Cod. III/53-1899, fol. 263' si. — 13. Cod. III/54-1899, fol. 5' si. — 14. Cod. III/59-1902, fol. 5. Regulacijski načrt Kapucinskega predmestja severno od.železniškega tira v^zbirki »A. Izpre- membe in dopolnitve regulačnega načrta za Ljubljano, v kolikor so bile od nadzorne oblasti odobrene do 5. julija 1919«. — 15. Cod. III/60- ^ 1902, fol. 50'; Cod. III/67-1909, fol. 326' si. — 16. V. Skaberne, Osnovni načrt za severni del me- sta Ljubljane. Vijesti Hrvatskog društva inžini- ra i arhitekta u Zagrebu, Društva inženirjev v Ljubljani i Društva inženira i arhitekta u kra- ljevini Dalmaciji. Codina XXXIV. Zagreb 1913, str. 89. — n. Skabeme, n. o. m. str. 90. — 18. Skabeme, n. o. m. 90. — 19. V. Lenarčič, Razvoj Bežigrada. V zborniku: Naš Bežigrad v luči zgo- dovine, kulture, gospodarstva. Ljubljana 1940, str. 40 si. — 20. Cod. IlL'62rl904, fol. 277 si.; Cod. 111773-1915, fol. 198 si. — 21. Zbirka načr- tov, severni del Ljubljane. — 22. Cod. 111770-1912, fol. 513' si. — 23. Skaberne, n. o. m. str. 90. — 24. Cod. III/70-1912, fol. 513' sL; Reg. I fase. 1783, XVI/1, št. 4957/1913. Skaberne, n. o. m, str. 91. — 25. »Slovenski narod« 17. februarja 1913, št. 39, str. 3. — 26. »Slovenski narcd« 14. febru- arja 1913, št. 37, str. 3. Reg. I fase. 1783, XVI/1, št. 9907/13. — 27. Skaberne, n. o. m. str. 91. Ska- beme je bil kot zastopnik deželnega odbora član razsodišča za presojo regulacijskih načrtov (Reg. I fase. 1783, XVI/1, št. 41.408/12). Projektant osnutka z geslom »Zukunftsbild« je ugotovljen po vložnem zapisniku mestnega magistrata za leto 1913 pod št. 5600. Sicer je naveden kot Ka- rel Brünner, toda v popisni poli ljudskega štetja : leta 1910 za hišo Wolfova ulica 8 je vpisan kot Karel Brünnler. Adresar za Ljubljano leta 1912 navaja kot njegov priimek Bruenler. Zbirka na- črtov, severni del Ljubljane, pod geslom »Emona Nova« ter pod geslom »Sava« in >;Sedanjost, ^ Preteklost, Prihodnost«. Sodeč po geslu in po slovenskem besedilu na osnutkih sta avtorja zadnjih dveh bila Slovenca. Mogoče je bil tudi osnutek z geslom »Zdravo bivanje«, ki pa ni znan, delo slovenskega avtorja. Vsi ti osnutki so bli izločeni iz ožje konkurence. Eden izmed pro- jektantov je bil Jas. Juste (vložni zapisnik za leto 1913, št. 5675), ni pa znano geslo, pod kate- rim je svoj osnutek vložil, tudi ne poznamo dru- gih podatkov o njem. — 28. Reg. I fase. 1783, XVI/'l, št. 4957 in 12.357/13, št. 7297 in 9968/13. , št. 12.645/13 in št, 16.284/13. Osnutka »Podoba mesta« in »Zlatorog« nista prišla v ožjo konku- renco. — 29. Skaberne, n. o. m. str. 91. — 30. Skaberne, n. o. m. str. 92 in 111 si. — 31. Ska- beme, n. o. m. str. 113 in 147 si. — 32. Skabeme, n. o. m. str. 148 si. — 33. Skabeme, n. o. m. str. 149. — 34. Skaberne, n.o. m. str. 161 si. — 35. Skabeme, n. o. m. str. 162. — 36. Cod. III/71- 1913, fol. 76' si. — 37. Zbirka načrtov. Načrt re- gulacije severnega dela mesta Ljubljana, meseca junija 1914. — 38. Reg. I fase. 1783, XVI/1, št. 7264/13. — 39. Cod. III/72-1914, fol. 263 si. — 40. Ood. III/"76-1918, fol. 35 si. — 41. Vložni zapisnik št. 5257/1919; Cod. III/79-1921, fol. 54' si. — 113 KRONiRA ČAŠOPtS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO SLOVENSKA ZAHODNA ZILJSKA DOLINA V PREVRATNIH DNEH V LETIH 1918—191? ZGODOVINSKA RESNICA O 24. NOVEMBRU 1918 V ST. ŠTEFANU JULIJ FELAHER NARODNI SVET ZA OBČINO BRDO PRI SMOHORJU Po zlomu avstro-ogrske monarhije v okto- bru 1918 so tudi Slovenci v najzahodnejših občinah Koroške — Blače, Brdo, Gorice in St. Stefan — vse v političnem okraju Smo- hor, ki so že ob podpisovanju majniške de- klaracije leta 1917 manifestirali svojo voljo po združitvi z jugoslovanskimi narodi v skup- ni domovini, začeli ustanavljati narodne sve- te in se pripravljati na priključitev k državi Slovencev, Hrvatov in Srbov oziroma jugo- slovanski državi. Najprej je bil ustanovljen narodni svet za občino Brdo, na čelu katerega je bil župan slovenske občine Brdo Rauscher, po domače Injak v Melvičah, tajnik pa Franc Grafenauer, bivši slovenski poslanec v av- strijskem državnem in koroškem deželnem zboru. V odboru so bili domačini skoraj iz vseh vasi v občini, tako iz Brda, Dol, Loč, Melvič, limarč. Mei, Most, Pazrij, Potoč in Velike vasi. Vsi so bili oboroženi z vojaškimi puškami. Sestajali so se k sejam na Grafe- nauer j evem domu v Mostah. Narodni svet za občino Brdo je bdi popolnoma suveren organ za svoje ozemlje in je izvajal suverene pra- vice na tem ozemlju. Dal je sneti slike av- strijskega cesarja iz prostorov ljudskih šol na Brdu in v Melvičah, v občinski pisarni in na pošti ter drugod. Narodni svet je odstranil vse učitelje in učiteljice na obeh ljudskih šo- lah, državne gozdarje eraričnih gozdov — Kuhna in Zobla — prevzel občinsko upravo, ki jo je do tedaj že tako vodil slovenski žu- pan Rauscher, ter pretrgal vse zveze z okraj- nim glavarstvom v Smohorju. Učitelj stvo, ki je hotelo še dalje služiti v novi jugoslovanski državi, je zaprosilo narodni svet za sprejem v službo — med temi je bil tudi šolski upra- vitelj Planten na ljudski šoli v Melvičah. Učitelji so dali zaobljubo lojalnosti do nove države. Tudi najhujši nasprotniki Slovencev v občini so izrazili narodnemu svetu lojal- nost do jugoslovanske države, med njimi biv- ši nemčurski župan iz prvih let svetovne voj- ne, veleposestnik Ludvik Pipp v Dolah, ki je nasledil slovenskega župana Josipa Fela- herja v občini. Imenovani je med prvimi raz- obesil slovensko zastavo na svoji hiši v Do- lah. Clan narodnega sveta za občino Brdo sem bil tudi podpisani ,Julij Felaher, ki sem se v prvi polovici novembra 1918 vrnil s fron- te iz Romunije čez Madžarsko in Maribor domov v Melviče in sem se udeleževal sej narodnega sveta. Narodni svet za občino Brdo je bil potrjen od narodnega sveta za Koroško in komisari- ata Narodne vlade SHS za Koroško v Celov- cu. Z obema forumoma so bili vzpostavljeni stiki in ustanovila se je za občino Brdo tudi narodna straža, za katero smo dobili potreb- no orožje od narodnega sveta za Koroško v Celovcu (»Mir«, št. 46, z dne 15. 11. 1918, str. 240). Narodni svet je vzpostavil tudi stike s slo- vensko narodno vlado v Ljubljani in jo dva- krat obvestil s posebnima spomenicama, ki ju je dostavil po kurirju Josipu Ravterju, predsedniku slovenske narodne vlade dr. Jan- ku Brejcu in vojnemu ministru Pogačniku. V teh spomenicah je opisal položaj v sloven- ski Ziljski dolini in nujno zahteval, da za- sede vojaštvo slovenski del Ziljske doUne. Ze pred tem je posebna delegacija narodnega sveta na čelu s poslancem Francetom Grafen- auerjem v Smohorju zaprosila komandanta bosenskega pešpolka, ki se je tedaj vračal s fronte skozi Ziljsko dolino domov v Bosno, da za novo jugoslovansko državo zasede slo- venski del Ziljske doline vzhodno od Smo- horja. Zal pa ta intervencija ni imela uspeha. V decembru 1918 sem po nalogu narodnega sveta vzpostavil stik z jugoslovansko vojaško posadko v Podkloštru in z nadporočnikom Mehletom, ki je bil tedaj komandant orož- ništva za ZUjsko dohno s sedežem v Pod- kloštru. V imenu narodnega sveta sem ga zaprosil, da bi čimprej ustanovil orožniško postajo na Brdu; zaradi pomanjkanja moštva pa tej naši prošnji ni mogel ugoditi. Narodni svet za občino Brdo je torej raz- polagal samo z lastnimi silami — domačini in je obstajal do 5. januarja 1919, ko je av- strijski Volks wehr iz nemške gornje Ziljske doline napadel Podklošter in ga zavzel. Do tedaj je narodni svet popolnoma suvereno ukrepal v vseh zadevah za občino Brdo. Ko je bila zveza z Ljubljano po padcu Pod- kloštra prekinjena in občina Brdo popolno- ma odrezana, narodni svet ni mogel nadalje obstajati. Avstrijski volkswehrovci se najprej niso upali ozemlja občine zasesti in so poši- ljali le posamezne patrulje na konjih, da ugo- tovijo položaj v občini. Ker je bila nevarnost, da bodo glavni funkcionarji narodnega sveta v občini zajeti, sta se poslanec Franc Grafen- 114 CÄSOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika auer in veterinar Josip Ravter odločila, da v najhujši zimi tvegata nevarno pot čez Br- ško planino in Curčelna v Naborjet v Kanal- ski dolini in skušata od tam priti v Ljublja- no. Zaradi visokega snega v gorovju je bila pot zelo težavna. Ko sta prispela v Naborjet, sta se zatekla k rojakinji Elizabeti Krieber, ki je bila domačinka iz Pazrij v brški občini in je služila kot kuharica v Naborjetu. Tam ju je italijanska policija izsledila in oba are- tirala ter zaprla. Osumljena sta bila, da sta komunistična agitatorja, verjetno po denun- ciaci j i nekega Nemca v Naborjetu, ki je oba poznal. Po enem tednu zapora sta bila izpu- ščena in izgnana v Jugoslavijo. Prispela sta v Ljubljano in poročala slovenski vladi o raz- merah v zahodnem delu slovenske Ziljske doline. Gimnazijskemu abiturientu, rezervne- mu poročniku Ulriku Maliču iz Loč, ki je bil tudi član narodnega sveta, je uspelo, da se je po železnici umaknil iz Koroške in se prija- vil kot koroški prostovoljec vojaški komandi v Ljubljani; pozneje je padel kot poročnik v bojih zoper avstrijski Volkswehr v Mežiški dolini. Pokopan je na pokopaUšču v Dravo- gradu. Podpisani Julij Felaher sem se še nekaj časa po padcu Podkloštra zadrževal doma v Melvičah. Vedno pogosteje so skozi vas pri- hajale posamezne volkswehrovske patrole, signaliziral jih je navadno pes župnika Jer- neja Božiča z glasnim laježem. Z Božičem sva se pred njimi vsakokrat skrila v velik dimnik v melviškem župnišču, ki je vodil iz črne kuhinje. Končno sem se le odločil, da se prek nemške Ziljske in Dravske doline umak- nem iz občine Brdo in sem prek Brucka na Muri na Štajerskem prispel v Gradec. Tedaj so bila ravno pogajanja med avstrijsko in jugoslovansko delegacijo glede Koroške po dne 13. januarja 1919 sklenjenem premirju, ki sta se jih udeležila člana ameriške študij- ske komisije profesorja Coolidgesa na Duna- ju, podpolkovnik Miles in poročnik King; ta sta pozneje sestavila znano neresnično poro- čilo o narodnostnih razmerah na Koroškem in predlagala Karavanke kot demarkacijsko črto. V Gradcu sem poročal članom naše de- legacije o dogodkih v Ziljski doUni in o tre- nutnem položaju. Omogočili so mi, da sem kot poslušalec prisostvoval eni seji obeh de- legacij. n NAMERAVANA USTANOVITEV NARODNIH SVETOV ZA OBČINE BLACE, GORICE IN ST. STEFAN Dne 17. novembra 1918 so Slovenci v Bla- čah priredili zborovanje. Kot govornik je na- stopil na tem zborovanju poleg drugih vete- rinar Josip Ravter iz Most kot delegat narod- nega sveta občine Brdo. Na tem zborovanju so izvolili pripravljalni odbor za ustanovi- tev narodnega sveta za občino Blače. Isti dan je slovenski župnik v St. Štefanu, Anton Pelnarž, med mašo s prižnice oznanil, da bo 24. novembra 1918 javno zborovanje v gostilni slovenskega župana Petra Urbän- ca, po domače Korparja v St. Štefanu, na ka- terem se bo ustanovil narodni svet za občino St. Stefan in se bo razglasila priključitev občine k novo nastali jugoslovanski državi. Župnik je to oznanil na pobudo in prošnjo dolgoletnega župana občine Petra Urbanca in domačih slovenskih rodoljubov. Narodni svet za občino Brdo je določil za svoje delegate, naj se udeležijo 24. novem- bra javnega zbora v St. Štefanu, Josipa Rav- terja, veterinarja iz Mei, poročnika Ulrika Malica, gimnazijskega abiturienta in Mihaela Petriča,, kovaškega mojstra, oba iz Loč, ter podpisanega takratnega nadporočnika Julija Felaherja, pravnika iz Melvič. Na poti v St. Stefan smo se ustavili v Goricah in imeU po- govor z goriškimi domačini o nameravani ustanovitvi narodnega sveta za občino Gori- ce. Ob tej priliki smo tudi odstranili slike avstrijskega cesarja iz vseh učilnic ljudske šole Gorice—Bori j e in jih uničili. Podpisani Julij Felaher in Ulrik Malic sva imela še vo- jaške obleke: jaz sem se vrnil s fronte kot nadporočnik v rezervi 27. ljubljanskega čmo- vojniškega pešpolka. Malic pa kot poročnik v rezervi 2. bosenskega pešpolka, vendar ni- sva imela ne oficirskih distinkcij in ne orožja. Ko smo 24. novembra iz Goric prispeli v gostilno župana Petra Urbanca v St. Štefanu, je bilo v gostilniški sobi zbranih že lepo šte- vilo Slovencev domačinov, večinoma kmetov iz občine. Navzoč je bil tudi tedanji teolog Rudolf Blüml, doma iz St. Pavla, občina St. Stefan, poznejši stolni prost krške škofije in prelat. Kot delegata narodnega sveta občine Blače, ki se je ustanavljal, sta prišla na zbo- rovanje Ludvik Grafenauer, poznejši šolski upravitelj v St. Danijelu pri Prevaljah, ter Bartel Mörtel, poznejši gimnazijski profesor. Poleg tega še Jernej Limpel, poznejši želez- niški uradnik, ter Zdravko Grafenauer, po- znejši geometer, vsi iz Blač. Gostilniška soba je bila polna domačinov Slovencev. Nihče ni bil oborožen. Pogovarjali smo se o dnevnih dogodkih in čakaU, da pridejo še drugi, ki so bih tedaj še pri maši v cerkvi. Potem bi za- čeli z zborovanjem. Bih smo popolnoma mir- ni. V tem pa se je nenadoma začulo vpitje in razgrajanje pred Korparjevo hišo in v go- stilniško sobo so prihrumeU trije ali štirje 115 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO oboroženi moški v uniformah avstrij&ke voj- ske. Njihov vodja je bil neki bivši narednik avstrijske vojske Zwick. Ta je kričal po nem- ško: »Kje je tisti nadporočnik? Ven s tistimi, ki niso iz šentštefanske občine!« — Mislil je pri tem mene, ni me pa poznal, ker nisem več nosil oficirskega čina. Dejansko se je lotil veterinarja Ravterja in ga udaril. Razgraja- nja in vpitja v gostilniški sobi ni hotelo biti konec. V tem razburjenju je nastopila zelo hladnokrvno in pogumno žena župana Urban- ca, ki je skušala uniformirane moške raz- grajače pomiriti in odvrniti od nasilja, toda brez uspeha. Pred gostilno pa je razgrajala večja drhal moških, ki so bili očitno opiti in so vzklikali protislovenske in proti jugoslo- vanske parole. To drhal je pripeljal Zwick s seboj. Na kak odpor spričo tega stanja ni bilo mogoče misliti. Tudi ni bil nihče od Slo- vencev oborožen. Pozneje se je ugotovilo, da so bili ti razgrajači tujci, večinoma rudarji iz Plajberka za Dobračem, ki jih je najel nadučitelj v St. Štefanu, Valentin Raunig, jih v gostilni pri »Motlu«. ki leži ob vhodu v vas St. Stefan ob glavni cesti, opil in na- hujskal ter nato poslal razgrajat v gostilno h Korparju ter razbijat zborovanje Sloven- cev. Nas delegate narodnega sveta občine Brdo — Malica, Petriča, Ravterja in mene so s silo izrinili iz gostilniške sobe med raz- grajajočo drhal pred gostilno. Situacija je bila zelo kritična, ker se je bilo bati krvoprelitja. Zato nismo šli po glavni poti skozi vas St. Stefan, ampak smo krenili čez polja po bliž- njici iz vasi in se tako znebili drhali. Sli smo v smeri proti Goricam, toda uniformirani moški, ki so bili oboroženi s puškami, so nas zasledovali in streljali za nami. K sreči niso nobenega zadeh. Eden izmed teh uniformi- rancev je celo na Jconju prijahal za nami skoraj do vasi Gorice, kjer smo se ustavili v gostilni pri Eršniku. Po našem odhodu iz Kcrparjeve gostilne so vinjeni uniformiranci razgnali slovenske zborovalce ter se lotili župana Petra Urban- ca, ga zaprH v svinjak ter ga imeli tam pozno v noč zaklenjenega. Med razgrajači se je posebno izkazal neki Waschitscheg, trgovec iz občine Gorice, češki renegat. Tedaj v St. Štefanu še ni bilo jugo- slovanski.h orožnikov, avstrijski orožniki na orožniški postaji v St. Štefanu pa so nasilje tujcev celo podprli, saj je bil njihov koman- dir Hubmann dne 5. januarja 1919 udeležen pri napadu na jugoslovansko posadko v Pod- kloštru in je v boju tam padel. Jugoslovan- ski orožniki pa so v St. Štefanu prevzeli orož- niško postajo šele nekaj dni p>ozneje. ko je njihov komandant, nadporočnik Mehle, ki je imel svoj sedež v Podkloštru, organiziral in vzpostavil orožniške postaje v Bistrici, na ! Zilji, na Čajni, v Gorjah, Straji vesi in v | Zahomcu. Vendar se te orožniške postaje niso mogle dolgo obdržati, ker Mehle ni imel za- dosti moštva na razpolago. Med ljudstvom je bilo tedaj razpoloženje j za Jugoslavijo. Slovenci pri Zilji so Wilsono- \ vo krilatico o samoodločbi narodov resno \ vzeh. V St. Štefanu pa je zmagalo golo nasi- i Ije tujcev proti narodni volji domačinov. | III UGOTOVITEV ZGODOVINSKE RESNICE GLEDE DOGODKOV V ST, ŠTEFANU 24. NOVEMBRA 1918 »Landfremdes Gesindel ist in die Gemeinde St. Stefan eingedrungen und wollte die Ge- meindekasse rauben« — (»DezeH tuja drhal je vpadla v občino St. Stefan in je hotela izropati občinsko blagajno«). Tako so pisali o dogodkih z dne 24. novem- bra 1918 v St. Štefanu koroški časopisi, po- sebno zloglasne »Freie Stimmen«, da so pred javnostjo opravičili nasilni napad tujega ele- menta v slovensko občino St. Stefan. To ne- resnično in tendenčno prikazovanje dogodkov z dne 24. novembra so nato povzeh vsi av- strijski pisci. Tako piše dr. Martin Wutte v svoji knjigi: Kärntens Freiheitskampf, 1. izd., Celovec 1922, str. 49 in II. izd., Weimar 1943, str. 93: »Dne 24. novembra se je v St. Štefa- nu pojavilo pet slovenskih nacionalističnih mladeničev, da bi priredili zborovanje, na katerem bi propagirali za Jugoslavijo in v sporazumu z jugoslovansko orientiranim žu- panom prevzeli občinski urad. Bili pa so od več koroško mislečih slovenskih kmetov in delavcev iz Močidl in St. Stefana zasačeni, ko so ravno imeli opravka z občinsko bla- gajno, aretirani in do občinske meje spreve- deni. Tam se jim je reklo, da morajo tako daleč leteti, da ne bodo več videli St. Stefa- na. Zupanu pa je bilo zagroženo, da ga bodo zaprli v svinjak, če bo nadaljeval s svojim jugoslovanskim rovarjenjem.« Nadalje piše Hans Steinacher, koroški brambovec in vodja proti jugoslovanske av- strijske propagande v plebiscitni dobi na Ko- roškem, v svoji knjigi »Sieg in deutscher Nacht« (Zmaga v nemški noči«) — o koro- ških brambovskih bojih, dunajska založba leto 1943, na strani 66 in 67 naslednje: »V tem delu Ziljske doline — v St. Štefanu — je bil doma Grafenauer, ki je bil leta 1911 izvoljen kot edini slovenski državnozborski poslanec Koroške južno od Drave, in ki je^ 116 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA razglašal panslavizem. Njegov sorodnik iste- ga imena dn študent teologije Blüml sta v novembru obiskovala občino za občino, da bi pripravila ziljske vindišarje za bodočo slo- vansko državo. "V St. Štefanu je mogel nad- učitelj Valentin Raunig spoznati daljnosež- nost takega početja in dati pobudo za odpor. Mnenja je bil, naj bi se ti lažnivi preroki aretirali in je za to pridobil fante iz St. Ste- fana in okolice. Ko so dne 24. novembra 1918 prispeli slovenski propagandisti, se jim je sla- bo godilo. Blümlu in Grafenauerju je sicer uspelo pravočasno pobegniti, drugi pa so bili primorani, da s pospešenimi koraki zapuste območje občine in za njimi so pokale puške bivših vojakov, ki so se vrnili iz vojne do- mov.« Dogodke 24. novembra 1918 v St. Štefanu je obdelal tudi avstrijsko-koroški pisatelj Jo- sef Friedrich Perkonig v romanu »Patrio- ten«, ki je izšel leta 1950 v založbi Antona Pusteta v Gradcu, Salzburgu in na Dunaju. Na straneh 94 do 106 in 110 piše, da je v ne- deljo, 24. novembra, predpoldne prispelo se- dem mladih slovenskih, tujih fantov v St. Stefan, ki so bili oboroženi z velikimi revol- verji. Najeti in zapriseženi so bili od duhov- nikov in drugih študiranih gospodov za do- movino za Karavankami in naj bi zasedli vas St. Stefan za ljubljansko narodno vlado. Eden teh mladeničev je imel po maši govor s cer- kvenega zidu na zbrano ljudstvo, v katerem je poveličeval novo kraljestvo Srbov, Hrva- tov in Slovencev, in rekel, da bo sedaj tudi Koroška Slovenija. Ko je izgovoril zadnje be- sede, so ga ljudje vrgli s cerkvenega zidu. Drugi mladenič pa je nekoliko pozneje dva- krat streljal z revolverjem v zrak, pa so ga fantje iz St. Stefana oklofutali. Tretji pa je s palico zbil tablo z nemškim napisom »Ge- meindeamt« na tla, pa ga je neki kmet pri- moral, da je grb zopet namestil na staro me- sto na občinskem uradu. Nato se je vseh sedem mladeničev zakle- nilo z županom v občinsko pisarno, kjer so se spravili na občinsko blagajno in preštevaM denar, ki so si ga prilastili. Tudi so v nem- ščini spisane uradne spise zmetali na tla in zažigali v peči. Ljudje pa so skozi okna opa- zovali to početje. Iz občinske pisarne so ti mladeniči, »zna- nilci slovenske države«, z revolverji, priprav- ljenimi na strel, šli v gostilniško sobo. Bili pa so tam z županom vred jetniki ljudske množice, ki se je zbrala pred gostilno. Možje in fantje so bili oboroženi s koli, držaji lopat, ročicami in cepci. Nadporočnik Steiner (to je psevdonim za nadporočnika Steinacherja) pa je s svojim strežnikom, uniformiranim Beivo- glom, vdrl v gostilniško sobo, razorožil vseh sedem fantov in jim zaukazal zapustiti go- stilno. Preden so ti mladeniči odšli iz gostil- ne, so spraznili žepe z denarjem, ki so si ga prisvojili iz občinske blagajne, in ga položih na gostilniško mizo. Zunaj pa so morah skozi špalir množice, ki je divje kričala. Začeli so teči, ljudje pa so metali kamenje za njimi. Pet mo.ških je šlo po župana, ki se je skril v gostilniški kuhinji; privedli so ga pred mno- žico in razglasili, da mu je odvzeto županstvo ter ga zaklenili v svinjak. Pisatelj Josef Perkonig je pod naslovom »Kehraus in St. Stefan« zgoraj opisani odlo- mek o dogodkih v Št. Štefanu že prej objavil v dnevniku »Kärntner Grenzruf« z dne 10. oktobra 1940, št. 282, kot podHstek v posebni prilogi na strani 2 in 4, izdani ob 20. obletnici koroškega plebiscita. Podnaslov se je glasil: »Iz velikovškega romana o koroškem bram- bovskem boju, ki nastaja«. V isti prilogi je na drugi strani objavljena kronika boja za Koroško in je za 24. november 1918 zabele- ženo: »Jugoslovani se skušajo v Ziljski doli- ni ustaliiti« (Št. Štefan). V letu 1940 objav- ljenem odlomku je Perkonig še bolj določno oklevetal tistih sedem slovenskih fantov iz okolice St. Stefana. Pisal je: ». . . da so bili poslani od par slovenskih župnikov in kapla- nov, ki so v teh nemirnih časih hoteli imeti plen, pa sami v svojih talarjih niso mogli iti (v St. Štefan), da bi vlomili v občinsko bla- gajno in jo izpraznili; zato so poslali tja mla- de ljudi. Dotični slovenski fantje, ubožni po- slanci nove države, so revolverje najbrž spre- jeli od jugoslovanskih orožnikov.« Podpisani dr. Juhj Felaher, ki sem se te- daj osebno udeleževal dogajanj v St. Štefanu, ugotavljam: 1. Dolgoletni slovenski župan slovenske ob- čine St. Štefan, Peter Urbane, je skupaj s Slovenci domačini sklical na dan 24. novem- bra 1918 širši sestanek domačega prebivalstva v občini, ki naj bi bil v njegovi gostilni, po domače Kcrparju, v Št. Štefanu. Ustanovil naj bi se narodni svet za občino Št. Štefan in razglasila naj bi se priključitev občine k Jugoslaviji. 2. Domači župnik Anton Pelnarž je na proš- njo slovenskih domačinov in župana Petra Urbanca nedeljo pred tem, dne 14. novembra, naznanil v cerkw pri maši, da bo 24. novem- bra zborovanje v Korparjevi gostilni, na ka- terem se bo ustanovil narodni svet za občino Št. Stefan. 3. Narodni svet za občino Brdo ie dobil od pripravljalnega odbora v Št. Štefanu vabilo, 117 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO da pošlje na zborovanje svoje delegate. Kot delegati so bili določeni Ulrik Malic, Mihael Petrič, Josip Ravter in podpisani Juhj Fela- her. V imenu bodočega narodnega sveta v Blačah, katerega ustanovitev se je že pri- pravljala, so bili kot delegati poslani v St. Stefan: Ludvik Grafenauer, Bartel Mörtel, Jernej Limpl in Zdravko Grafenauer. Neres- nično je torej, da bi bili ti poslani od par slovenskih duhovnikov in kaplanov, da izro- pajo v St. Štefanu občinsko blagajno. 4. Ni res, da bi prej imenovani nosili re- volverje ali kakršnokoli drugo orožje, zato je tudi izključeno, da bi eden od njih streljal z revolverjem. Vsi, ki so bili zbrani v Kor- parjevi gostilni, so bili neoboroženi. 5. Od župana Petra Urbanca nihče ni zahte- val ključev od občinske pisarne in tudi nihče ni bil tam. Docela izmišljena in neresnična je trditev, da bi se bih slovenski fantje z žu- panom zaklenili v občinsko pisarno, prešte- vali denar v občinski blagajni in si ga prila- stili ter ga nato pri odhodu iz gostilne polo- žili na gostilniško mizo. Tudi ni res, da bi ti metali uradne spise v občinski pisarni po tleh ali jih zažigali. Izmišljeno je tudi, da je eden od teh fantov zbil tablo z nemškim napisom »Gemeindeamt« s poslopja, v katerem je bila občinska pisarna. 6. Noben uniformiran nadporočnik ni na- stopil v Korparjevi gostilni in je neresnična trditev, da je to bil nadporočnik Steiner( ta priimek uporablja Perkonig v romanu »Patri- oten« kot psevdonim za nadporočnika Hansa Steinach er j a). Steinacherja tedaj sploh ni bilo v St. Štefanu in ne v Ziljski dolini. 7. Napadalci in razgrajači zoper Slovence so bili po veHki večini tujci, ki so preprečili zborovanje mirnih slovenskih domačinov dne 24. novembra 1918 v St. Štefanu z nasiljem. Med njimi so bili trije ali štirje uniformirani bivši avstrijski vojaki, ki so bih oboroženi. Napad je organiziral in tujce privabil v St. Stefan nadučitelj Valentin Raunig v St. Šte- fanu, ki pa sam ni bil domačin. On je bil doma v GMnjah. Narednik Zwick (Cvik), ki je poleg nekega Paulitscha in Rudolfa Wa- schitschega najbolj divjal in nastopal kot vodja napadalne drhali, je bil nečak naduči- telja Rauniga in ni bü domačin. On je bil še v vojaški uniformi in je nosil vojaški čin av- strijskega narednika. Tudi Paulitsch je bil tujec. Ko sem se podpisani po letu 1950 srečal s pisateljem Josefom Friedrichom Perkonigom v vinski kleti Longo na Novem trgu v Celov- cu, sem mu v pogovoru predočil neresničnost podatkov, ki jih je napisal o dogodkih v St., Štefanu v svojem romanu »Patrioten«, po- sebno pa zadevo vdora v občinsko pisarno in izropanje občinske blagajne ter krivično označitev župana Petra Urbanca. Odvrnil mi je: »Obžalujem, toda dobil sem tak opis in poročilo o dogodkih v St. Štefanu, ki sta mi služila za podlago za moje pisanje«. To iz- krivljeno poročilo je sestavil omenjeni nad- učitelj Valentin Raunig, ki si je na lepem izmislil tako neverjetne stvari, da je laže kril vdor tujcev v St. Stefan in nasilni napad na mirno slovensko prebivalstvo; uglednega slo- venskega župana Petra Urbanca pa je v tem poročilu opisal kot pokvarjenega in neznačaj- nega človeka samo zato, ker je bil zaveden Slovenec. Pripominjam, da je bil Peter Ur- bane nepretrgoma 21 let od Slovencev izvo- ljeni župan občine St. Stefan. Rojen je bil leta 1865. Pred njim je bil dolga leta sloven- ski župan občine St. Stefan njegov oče Jakob Urbane, ki je bil istočasno odbornik podruž- nice sv. Cirila in Metoda v St. Štefanu. Dne 24. novembra 1918 ga je di^hal tujcev poniževala in zaklenila v svinjak ter odsta- vila kot župana, kljub temu je bil pri poznej- ših občinskih volitvah izvoljen na slovenski listi v občinski odbor. Dne 29. junija 1918 je bil župan Peter Urbane odlikovan z vojnim križcem od avstrijskih oblasti. Primoran sem tu omeniti, da je bil nad- učitelj Raunig funkcionar nemške hranünice in posojilnice v St. Štefanu in je poneveril večjo vsoto denarja. Ko je revizija odkrila njegovo poneverbo, je zbežal iz St. Stefana v Celovec in si v Tmji vesi prerezal žue. De- želno sodišče v Celovcu ga je obsodilo na več let zapora, ki jih je presedel. Isti Valentin Raunig je organiziral tudi napad na jugoslovanske orožnike. Ti so po 24. novembru 1918 prevzeli orožniško postajo v St. Štefanu, ki jo je vzpostavil orožniški nadporočnik Mehle. Zaradi maloštevunega moštva pa se je morala v decembru 1918 ta postaja opustiti. IV SLOVENSTVO v OBČINI ST. STEFAN V Perkonigovem romanu »Patrioten« na- stopata pred ljudsko množico, ki je prišla na zborovanje h Korparju v St. Stefan, dva »ju- naka«, razbijača tega zborovanja, neki »Rot- schädel« in »Stangel«, ki kričita pred Kor- parjevo hišo, potem ko so najeti tujerodni razgrajači preprečili zborovanje: »Živijo Nemčija! — Mi stojimo tukaj na nemških tleh in jih bomo nemška ohranili do naše zadnje kaplje krvi«, . . . Njima pa sekundira prevoznikov sin Peter Puschndg z vzkliki: 118 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA »Koroška je Nemčija .. . tudi St. Stefan je Nemčija!« (str. 102 in 103 v romanu »Patrio- ten«). Da je bila v tisti dobi občina St. Stefan 100 "lo slovensko ozemlje in njeno prebival- stvo slovensko, naj v dokaz navedem le ne- kaj bežnih dejstev, iz katerih izhaja, da je bilo slovensko prebivalstvo občine v novem- bru 1918 upravičeno z ustanovitvijo narod- nega sveta potrditi slovenski značaj občine in manifestirati voljo ljudstva za priključitev k Jugoslaviji. Občina St. Stefan v političnem okraju Smohor meri 36,93 km^ in leži ob slovensko- nemški jezikovni meji severno od reke Zilje. Obsega naslednje slovenske vasi: Draganče, Gozdinja ves, Hadre, Krnica, Kazaze, Loče, Močidle, Na Podne, Na Potoce, Nizale, Plesi- šče, Poiane, Poreče, Senčni graben, Smočica,, Sušoviče, St. Pavel na Zilji, St. Stefan na Zi- lji, Vezenice. Po ljudskem štetju iz leta 1961 šteje obina 1582 prebivalcev. Občina St. Stefan je pred letom 1918 imela več kot 30 let nepretrgoma slovenskega žu- pana in Slovenci so pri vseh občinskih vo- litvah dosegli znatno večino odbomiških mest v občinskem odboru. Zadnji slovenski župan, ki je skozi 21 let do konca novembra 1918 stal na čelu občine, je bil Peter Urbane, posestnik in gostilničar v St. Štefanu. Zave- den, značajen Slovenec, vzoren gospodar in javni delavec, vseskozi poštenjak, Id je uži- val velik ugled med domačim prebivalstvom in pri avstrijskih oblasteh. Kdor je poznal tega nesebičnega moža, se mora zgražati, da je opisan v romanu »Patrioten« kot pokvar- jenec in neznačajnež in da ga pisatelj Per- konig spravlja celo v zvezo z izmišljeno vlomno tatvino v občinsko blagajno dne 24. novembra 1918. Ta grdi opis je delo zloglas- nega nadučitelj a Valentina Rauniga, po ka- terega neresničnem poročilu je pisatelj Per- konig povzel svoje podatke. Zupan Peter Ur- bane je bil oče dveh sinov, zavednih Sloven- cev, gimnazijskega abiturienta Petra, ki je v prvi svetovni vojni padel na fronti v Gah- ciji, in pravnika doktorja Antona, poznejšega odvetnika in kulturnega delavca v Ljubljani. V občini St. Stefan je poslovala slovenska posojilnica in hranilnica, ki je bila ustanov- ljena že leta 1894 vzorno in v zadovoljstvo slovenskega prebivalstva. Tako je imela leta 1906 — 311.170,92 avstrijskih kron denarne- ga prometa. Tudi so Slovenci imeh v St. Šte- fanu slovensko konzumno društvo. To je bilo ustanovljeno leta 1896 kot zadruga z omejeno zavezo, ki je poslovalo v Murovi hiši. Dalje je v St. Štefanu delovala podružnica narodno-obrambne Družbe sv. Cirila in Me- toda, ki je bila ustanovljena in ustanovitev potrjena z odlokom koroške vlade, št. 249, dne 22. februarja 1890. Leta 1892 je podruž- nica imela 133 članov, leta 1901 42 članov. Odborniki podružnice so bili slovenski kmet- je domačini: Vinko Jank, Gašpar Leks, Ivan Morič, Ivan Verlič, Jernej Leks, Jakob Urba- nec, Peter Urbanec, Jurij Blüml, Tone Milo- nik. Podružnica je obstajala do leta 1918. Razen tega je v občini obstajalo in delo- valo slovensko izobraževalno društvo, ki je imelo lastno knjižnico. V okviru tega dru- štva so bile gledaMške predstave, igrali so domači igralci diletanti. Tudi po uradnih avstrijskih ljudskih štet- jih v letih 1880, 1890, 1900 in 1910 je občina St. Stefan bila skoraj 100 ^/o slovenska. Po občevalnem jeziku prebivalstva je bilo v občini: s slovenskim Z nemškim občevalnim občevalnim jezikom jezikom Leta 1880 1896 prebivalcev 50 prebivalcev leta 1890 1977 prebivalcev 45 prebivalcev leta 1900 1916 prebivalcev 34 prebivalcev leta 1910 1713 prebivalcev 138 prebivalcev Po štetju, izvedenem od slovenskega poli- tičnega in gospodarskega društva v letu 1910 je bilo 1826 prebivalcev s slovenskim in 25 prebivalcev z nemškim maternim jezikom. V občini sta bili dve utrakvistični (sloven- sko-nemški) ljudski šoh in sicer štirirazredna v St. Štefanu in dvorazredna v St. Pavlu. Po uradni župnijski statistiki je bilo še 1. 1923 na na šoli v St. Štefanu 159 ali 97 «/o slovenskih ctrok, ki so obiskovali slovenski verouk in le 6 ali 3 "/o nemških otrok, ki so obiskovali nem- ški verouk. Bili so to otroci učiteljev in name- ščencev v graščini barona Aichelburga. V ljudski šoh v St. Pavlu pa je bilo 53 sloven- skih otrok, ki so obiskovali slovenski verouk in samo 3 nemški otroci, ki so obiskovali nem- ški verouk. Občina St. Stefan obsega dve fari : St. Stefan in St. Pavel. Obe fari sta tako v letnih šematizmih krške škofije kakor tudi na zemljevidu župnij, izdelanem od Streit-Wut- teja, označeni kot slovenski fari, v katerih se v bogoslužju uporablja samo slovenski kot cerkveni jezik. Oba župnika na obeh farab sta bila vedno slovenskega oziroma slovan- skega rodu in zavedna narodnjaka. Vsi na- pisi v cerkvah in na kapelah križevega pota na Kalvariji v St. Štefanu so bili v novem- bru 1918 še vedno izključno slovenski. V žup- niji St. Stefan je bilo leta 1918 — 28 naroč- nikov Mohorjevih knjig, v župniji St. Pavel pa 15. Tudi je bilo v občini St. Stefan do leta 119 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 1918 lepo število naročnikov slovenskega ko- roškega tednika »Mir«. Napis na železniški postaji St. Stefan— Blače je bil od otvoritve ziljske železnice v letu 1895 do novembra 1918 dvojezičen. V občini St. Stefan se je rodil pri p. d. Na- dižarju na Potoce Urban Jamik, znameniti pesnik in jezikoslovec, sedaj je na Jarniko- vem domu rod Ferlič p.d. Cijanič, hiša pa je na novo zgrajena. Nadalje se je dne 16. aprila 1898 rodil pri p. d. Kugliču v St. Pavlu stolni prost krške škofije in prelat dr. Rudolf Blüml, ki je 28. septembra 1966 umrl v Celovcu. Iz občine St. Stefan izvirajo slovenska učitelja Valtarič in Leks, ki sta padla v prvi svetovni vojni, ju- rist Jarnik, gimnazijski abiturient Peter Ur- bane ter doktor Anton Urbane, advokat in javni delavec, dipl. ing. arh. Janez Oswald ter še mnogo drugih slovenskih kulturnih delav- cev in intelektualcev. Iz zgoraj navedenega opisa narodnostnih in političnih razmer v občini St. Stefan iz- haja, da je bila tedaj do vključno leta 1918 občina skoraj popolnoma slovenska in v te- danji dobi najmočnejša postojanka na slo- venskem ozemlju severno od Zilje ob sloven- sko-nemški jezikovni meji. Občina leži na tako imenovanem Ponagorju, katero ozemlje se razteza od Cač—Čajne pa do zahodne meje sosedne občine Gorice. To so zgodovinska dejstva, to je zgodovin- ska resnica. Dne 24. novembra 1918 je v St. Štefanu zmagalo golo nasilje tujcev proti na- rodni volji Slovencev. In to nasilje se od tega časa nadaljuje v različnih obhkah. Po uradnih avstrijskih ljudskih štetjih z dne' 1. junija 1951 pa je izkazano, da velja sedaj ob- čina St. Štefan za popolnoma nemško občino, celo župnika Pelnarža in njegovega kaplana so vpisali v števne pole samovoljno kot Nem- ca. Isti postopek se je ponovil pri ljudskem štetju leta 1961. 120 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA LJUDSKO ŠTETJE Z DNE 7. MARCA 1923 NA KOROŠKEM TONE ZORN V znanstveni, poljudnoznanstveni literaturi in v dnevnem časopisju je bilo že večkrat načeto vprašanje, koliko je Slovencev na Ko- roškem in kakšno je njihovo razmerje do deželanov nemškega jezika po posameznih geografskih okoliših. Da rezultati ljudskih štetij, ki sprašujejo po raznih variantah ob- čevalnega jezika, ne dajejo resnične podobe in da so v škodo manjšine, priznavajo tudi neslovenski pisci, med njimi celo dr. Martin Wutte, z opozorilom, da se je pri štetju leta 1900 naštelo na Koroškem s kriterijem obče- valnega jezika več Nemcev na škodo sloven- sko govorečega prebivalstva.' Pa tudi pretres podatkov pri ljudskih štetjih pokaže precejš- nja neskladja po posameznih jezikovnih kate- gorijah. Poleg neenotnih kriterijev: sprašuje se po občevalnem jeziku (do leta 1910); leta 1934 po tem, h kateremu kulturnemu krogu se posameznik prišteva; leta 1939 po jeziku, ki se ga posameznik poslužuje v vsakdanjem življenju; leta 1951 pa so se vprašanja znova povrnila k stari metodi avstrijske statistike, ki je spraševala po jeziku, ki ga posameznik govori v družinskem krogu; od leta 1939 dalje se sprašuje tudi po Slovencem žaljivi jezikov- ni kategoriji »windisch«. Pretresi ljudskih štetij po narodnostnih kategorijah tudi kažejo, da je bila najmanj tendenciozna prva avstrijska narodna stati- stika iz leta 1846, ko nacionalni boji še niso bili tako ostri in ko so bili uradni krogi še bolj objektivni.^ Tedaj je bilo ugotovljenih na vsem Koroškem 95.544 Slovencev (30*/») in 223.033 Nemcev (70"/»), po novejših raziska- vah pa smemo trditi, da je bilo naštetih tedaj še vedno premalo slovensko govorečih Ko- rošcev in da je njihovo resnično število pre- segalo lOO.OOO.ä Druga avstrijska statistika iz leta 1880 je dognala 85.154 Korošcev s sloven- skim občevalnim jezikom na območju avstrij- ske Koroške po letu 1920 (na ožjem etničnem slovenskem ozemlju z nemškim robom 84.826), bila je pa že precej tendenciozna v korist nemško govorečih. Na istem območju so leta' 1910 našteU 66.602 Korošca s slovenskim ob- čevalnim jezikom (na ožjem območju 66.191), a po istočasnem slovenskem štetju naj bi bilo še vedno nad 115.000 Slovencev. Štetje leta 1923 je naštelo le še 39.292 slovenskih Koroš- cev, najbolj porazne pa so številke leta 1934, ko je bilo naštetih le 26.796 Slovencev. Pač pa zasledimo naraščanje števila slovensko govo- rečih ob štetju 1939, ko so nacistične oblasti naštele v raznih jezikovnih kategorijah nad 45.000 slovensko govorečih Korošcev.* Podob- ne vrednosti je dalo tudi ljudsko štetje leta 1951 na območju dvojezičnega šolstva (42.095),5 leta 1961 pa je bilo naštetih na istem območju brez nekaterih občin na severni je- zikovni meji 25.472 slovensko govorečih Ko- rošcev. Dr. Janko Pleterski ob tem štetju ugotavlja — upoštevajoč podatke popisov jezikovne strukture učencev na dvojezičnih šolah in podatke štetja leta 1951 — da bi moralo štetje leta 1961 izkazati nad 50.000 slovensko govorečih oseb, pripominja pa tudi, da mora ta vrednost služiti le kot spodnja in to dokaj nizka meja pri ugotavljanju številč- ne moči koroškega slovenstva.^ Tudi z av- strijske strani imamo kritične glasove o po- datkih jezikovne strukture Koroške po posa- meznih ljudskih štetjih. Po prvi svetovni vojni imamo taka opozorila za štetje leta 1923, ko je avstrijski socialnodemokratski tisk za- vračal rezultate tega štetja ter ocenil takratno število na Koroškem bivaj očega slovenskega prebivalstva na okrog 80.000.'' Dr. Theodor Veiter je leta 1936 ocenil število koroških Slovencev na 55.000.^ Po drugi svetovni vojni je ocenil vidni avstrijski socialistični delavec Populorum število Korošcev slovenskega jezi- ka na 70.000, ameriški zgodovinar Hans Ko- hen pa nad 75.000,' britanska zasedbena oblast je cenila število slovensko govorečih Korošcev med 60.000 do nad 80.000.'» Ob štetju leta 1923 moramo predvsem upo- števati, da se je štetje odvijalo v neugodni atmosferi, ki je vladala po plebiscitu 10. oktobra 1920. Da pa rezultati tega štetja niso bili neugodni le za Slovence, kaže takratni protest češkoslovaškega narodnega sveta na Dunaju kanclerju dr. Seiplu proti metodam oblasti pri tem štetju. Narodni svet je tudi zahteval ponovitev štetja v krajih, poseljenih s češkim življem in to ob sodelovanju češko- slovaškega narodnega sveta." Na to pritožbo je dunajski župan priznal, da podrejeni orga- ni niso vedno postopali zakonito in pravično ter obljubil ukrepe, da bi se kaj takega več ne ponovilo.'2 Tako kot za časa stare monarhije so tudi leta 1923 popisovali prebivalstvo števni ko- misarji, ki so jih izbrale posamezne občne. Po ustreznih določilih so spraševali po jezi- kovni pripadnosti, znanju nemščine ter na- rodnostni pripadnosti in rasi (za Zide), upo- števajoč pod jezikovno pripadnostjo tisti je- zik, ki ga posameznik najlaže govori in v katerem najlaže misli.'' Teoretično bi bilo. 121 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO po teh določihh štetje po jezikovni in narod- nostni pripadnosti vselcakor ustreznejše, ven- dar so se ob popisovanju polcazah za Slovence neustrezni postopki koroških lokalnih faktor- jev. Tako je izdal celovški okrajni glavar navodilo, po katerem bi se morale že pri svoj čas nameravanem ljudskem štetju pri dolo- čevanju števnih komisarjev »posamezne obči- ne .. . v prvi vrsti ozirati na javne uradnike in na nastavljene Nemce, ki so bili izgnani iz narodne države.«" Da so bili pri štetju postavljeni tudi Slo- vencem očitno nenaklonjeni števni komisarji, kaže akt celovškega okrajnega glavarja Rai- ner ja, ki je v nasprotju z navodili notranjega ministrstva zahteval spremembo sestave števnih komisarjev v izrazito slovenskih ob- činah Sele, Slovenski Plajberk in Bistrica v Rožu. Slo je namreč za vključitev Slovencem nenaklonjenega učiteljstva v popisovalni aparat: »Okrajno glavarstvo je opazilo, da je v tamkajšnji občini izločeno učiteljstvo pri postavljanju števnih komisarjev. Okrajno glavarstvo ne more odobriti tega postopka ter naroča občinskemu predstojništvu, da se ta- koj poveže s šolskim vodstvom ter pritegne učiteljstvo za števne komisarje. Izloči se toliko od občine predlaganih komisarjev, kolikor je učiteljev na razpolago. Okrajno glavarstvo je prepričano, da brez sodelovanja učiteljstva pri štetju v tamkajšnji občini ne bo možna potrebna varnost, za katero je ta odgovorna. Učiteljstvo bo opravljalo delo števnih komisarjev brezplačno. O izvršitvi je treba takoj poročati.«'^ Slovenski tisk je ob tem pisal, da je za tem dopisom stala znana protislovenska organizacija Kärntner Hei- matdienst." Za občino Bistrico v Rožu opo- zarja v tipkopisnih spominih predvojni ko- roški deželnozborski-poslanec Janez Stare, da so po prejemu tega odloka izvedli v tej občini ponovno štetje, pri katerem je učiteljstvo na- štelo za tretjino manj Slovencev.'^ Podobno je v občini Blato na podlagi odloka velikov- škega okrajnega glavarja po že opravljenem štetju učitelj Pörtsch popolnoma ponemčil slovenska zaselka Komel in Vrh. Podobne je- zikovne »spremembe« so nastale v jezikovni strukturi tudi po drugih krajih.'' Ponekod pa so šli učitelji-popisovalci še dalje; tako je v Smiihelu učitelj Wrölich pobiral istočasno p)odpiso proti slovenščini v tamkajšnji cerkvi, čemur je krški Ordinariat tudi ustregel." V občini Bistrica pri Pliberku pa je okrajno glavarstvo po že zaključenem štetju zahteva- lo, da mora občina dati v pregled celoten popisni material tamkajšnjemu nadučitelju. Občina tega ni storila, temveč poslala ves elaborat okrajnemu glavarstvu, s pomočjo katerega so tamkajšnji orožniki in nadučitelj »popravili« rezultate štetja v nemškem duhu, občinski tajnik pa je moral za leto dni v preiskovalni zapor, ker je naštel premalo nemško govorečih. Prav tako je bil odstavljen tudi župan občine Lipa v beljaškem okrajnem glavarstvu.-" Na odločilni vpliv deželnih oblasti na ori- entacijo števnih komisarjev opozarja tudi dejstvo, da so bili v občini Dobrla ves pouče- ni v tem smislu, da morajo, kar se tiče zna- nja nemščine, osebam, pri katerih slutijo vsaj minimalno znanje tega jezika, vpisati nem- ščino, čeravno stranka to zanika.^' V Podjuni se menda ni postavljalo vprašanje po nacio- nalni, ampak po državni pripadnosti (»Koro- šec ali Jugoslovan«), kar je tudi imelo posle- dice pri dokončnih podatkih vpisa. Stevni komisarji so poudarjali, da kolikor bodo na- šteli preveč Slovencev, bo Drava postala meja med Avstrijo in Jugoslavijo. Po tej razlagi naj bi imelo štetje tudi plebiscitami značaj, značaj glasovanja za Avstrijo ali Jugoslavi- jo.22 Dokumentacija kaže, da ponekod sploh niso spraševali po jezikovni pripadnosti.^s To gledanje se je pokazalo tudi v občini Dholca, kjer je poudaril števni komisar slovenski stranki, da se more vpisati le za Nemca, Srba ali Hrvata, ker Slovencev ni več.-"* V Loki pri Glinjah je popisovalec celo spraševal Sloven- ce, za katero državo so glasovali pri plebi- scitu.25 Najbolj odkrit pa je bil števni komi- sar v Podgori (Rož) s pojasnilom, da je tako vseeno, ali se posameznik vpiše za Slovenca ali Nemca, saj bodo pozneje podatki štetja po jezikovnih kategorijah prenarejeni.^« V dokaz, da se ugotovitve štetja niso ujemale z dejan- skim stanjem, so izvedli Slovenci — podobno kot leta 1910, 1925. leta privatno statistiko po družinskem jeziku v 57 od 77 občin južne Koroške. Ta popis je zajel med 80.704 prebi- valci 71.542 oseb s slovenskim in 9162 oseb z nemškim družinskim jezikom, od katerih je bilo 4893 priseljencev, rojenih drugje.^' Re- zultati štetja so bili objavljeni leta 1925. Se pred tem pa je slovenski deželnozborski po- slanec dr. Franc Petek v deželnem zboru 28. januarja 1925 kritiziral izvedbo tega štetja; slovensko Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem pa je po ustanovitvi odbora za pritožbe pri koroškem deželnem zboru vložilo 22. februarja 1926 tudi posebno formalno pritožbo.28 Podobno pritožbo so leta 1923 predložili vehkovškemu okrajnemu gla- varstvu z zahtevo po reviziji ljudskega štetja tudi Slovenci iz Libuč.^* 122 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Tako v povezavi z rezultati štetja 1923 kot tudi s takratnimi pogajanji o uvedbi posebne kulturne avtonomije za koroške Slovence je leta 1929 objavil Janez Stare v julijski števil- ki glasila nemških manjšin v Berlinu Kultur- wehr podatke slovenskega privatnega popisa iz leta 1910 po občinah v primerjavi z rezul- tati štetja tega leta. Ti podatki so v nasprotju z drugimi popisi toliko bolj zanimivi, ker podajajo poleg sumarnih številk tudi jezi- kovno strukturo slovenskih in nemško govo- rečih otrok iz 87 šol južne Koroške.'" Objava teh podatkov je po opozorilu Janeza Starca vzbudila dokaj šn j e razburjenje v krogih ko- roške deželne vlade.'' V obrambo rezultatov štetij leta 1923 pa je čez tri leta stopil tudi tiskovni referent koroške deželne vlade, Bernhard Scheichelbauer, zajemajoč tudi po- datke posameznih političnih volitev na ob- močju južne Koroške, prištevajoč k nemštvu vse Korošce slovenskega jezika, ki so v tem času oddajali svoje glasove nemškim politič- nim strankam.'^ OPOMBE 1. Die sprachliche Verhältnisse in Kärnten auf Grundlagen der Volkszählung vom 1900 und ihre Veränderungen im 19. Jh., Carinthia 1, 1906, str. 153—178. — 2. B. Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stol. do danes. Koroški zbornik, 1946, str. 197—248. — 3. Prav tam. — 4. (T. Zorn), Ob ljudskem štetju 1939 na Koroškem, Koroški koledar 1966, Celovec 1965, str. 55; Th. Veiter, Die Sprach- und Volks- zugehörigkeit in Österreich nach den Ergebnis- sen der Volkszählung vom 1939, Europa Ethnica, Wien, 1965, št. 3, str. 109—123. — 5. Vi. Klemen- čič, Pretres avstrijskega popisa prebivalstva 1951 glede na jezikovno strukturo prebivalstva na Koroškem, Raaprave in gradivo Inštituta za na- rodnostna vprašanja, 1960, št. 2, str. 101—182. — 6. J. Pleterski, Die Volkszählung vom 31. März 1961 in Kärnten, prav tam, 1966, št. 4/5, str. 182^ 183, — 7. Arbeiterwille, 5. 4, 1925 (po Carinthi- aticus-Erhartič, Die Lage der Slowenen unter Österreich und jene der Deutschen im König- reiche der Serben, Kroaten und Slowenen, Ljubljana 1925, str. 10. — 8. Th. Veiter, Die Slo- wenen in Kärnten, Leipzig, 1936, str. 129 si. — 9. VI. Klemenčič, c. d. — 10. Prav tam; Conti- nental Daily Mail, 25. 10. 1946. — 11. Koroški Slovenec (KS), 4. 4. 1923, št. 14. — 12. KS, 28. 3. 1923', št. 13. — 13. KS, 28. 2i. 1923, št. 9. — 14. Prav tam. — 15. KS, 28. 3. 1923, št. 13. — 16. KS, 28. 3. 1923, št. 13; 4. 4. 1923, št. 14. — 17. Spo- mini Janeza Starca, shranjeni v arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja. — 18. KS, 2. 5. 1923, št. 18; 23. 5. 1923, št. 21. — 19. KS, 25. 4. 1923, št. 17. — 20. KS, 16. 5. 1923, št. 20. — 21. KS, 18. 4. 1923, št. 16, prim, tudi 28. 3. 1923, št. 13. — 22. KS, 6. 6. 1923, št. 23; 23. 8. 1923, št, 13. — 23. Npr. v velikovškem okrajnem glavarstvu, prav tam. — 24. Gl. op. 15. — 25. KS, 25. 4. 1923, št. 17. — 26. KS, 4. 6. 1923, št. 26/27. — 27. B. Gra- fenauer, c. d. str. 217. — 28. Prav tam, str. 204. — 29. KS, 28. 3. 1923, št. 13. — 30. Schul- und Religionsunterrichtsstatistik der slovenischen Minderheit in Kärnten, Kulturwehr, Zeit- schrift für Minderheiten Kultur und —¦ Politik, Berlin, zv. 7, 1929, str. 246—252. — 31. Prim, spo- mine Janeza Starca. — 32. B. Scheiohelbauer, Aufrichtigkeit, Klarheit, Verständigung, Klagen- furt, 1932. 123 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO IZ DELA NASIH ZAVODOV IN DRUSTEV Razstava o gradovih na Gorenjskem Razstava o gorenjskih gradovih je bila po- stavljena V galeriji Mestne hiše v Kranju decembra leta 1967, nato pa v Kamniku in Skofji Loki. Pripravili so jo Gorenjski muzej v Kranju, Muzej v Kamniku in Zavod za spomeniško varstvo v Kranju; sodeloval je tudi dr. Ivan Komelj, konservator Zavoda za spomeniško varstvo SflS. Na razstavi je bilo prikazanih 63 gorenj- skih gradov in to s fotografskimi povečavami grajskih objektov, arhitekturnih detajlov in reprezentativnih stilnih elementov (189), situ- acijami, tlorisi, načrti in zemljevicH^ (51), ar- hivskimi dokumenti (11) in nekaterimi dru- gimi predmeti. Tako po prikazani materiji kot po namemb- nosti je bila zamišljena kot zgodovinska raz- stava, pri kateri je težišče na slikovnem gradivu, študijsko pripravljenih zemljevidih, načrtih, tlorisih, situacijah in obsežnih tek- stih ter legendah. Posebnost razstave je bila predvsem v pri- kazu velikega števila gradov, postavljenih na celotnem območju historične Gorenjske v ob- dobju XI. do vključno XIX. stoletja. Razum- ljivo je, da so bila zaradi tega potrebna velika predhodna dela, s katerimi so prireditelji pri- čeli že v decembru 1966, in se niso omejevala samo na študij virov in literature ter na zbi- ranje dokumentarnega gradiva, marveč so bile opravljene številne terenske raziskave, pri katerih se je ugotavljalo stanje grajskih objektov, stilne oznake, za starejše gradove pa so bile opravljene terenske izmere. Zaradi velikega števila tovrstnih objektov seveda raziskave še niso zaključene in bo za dokonč- no obdelavo zbranega gradiva potrebna še nadaljnja komparacija arheoloških, zgodovin- skih in umetnostno-zgodovinskih izsledkov. Namen razstave je bil posredovati obiskoval- cem poglavitne podatke o nastanku, gradbe- nem razvoju in današnjem stanju gradov ter ga opozoriti na vse pomembnejše dogodke, ki so povezani z njimi. V uvodnem delu razstave so bili na pregled- nih kartah razvrščeni vsi gorenjski gradovi po stilno-razvojnih in tipološki pripadnosti, geografski legi, srednjeveški gradovi pa tudi po prvih omembah v virih. Sledili so prikazi posameznih gradov. Poseben problem je pred- stavljalo za pripravljalce vprašanje razpore- ditve. Odločili smo se za kronološko zaporedje po najstarejših ugotovljivih gradbenih fazah. Pogosto so sicer prve omembe gradov v ar- hivskih virih že starejše, kar pa tudi ne iz- ključuje možnosti, da je bil grad postavljen že desetletja prej. Na Gorenjskem se omenjajo gradovi v vi- rih sicer že v X. in XI. stoletju (castrum Bo- sisen, briksenška utrdba v Kranju, casteUum Veldes), bili pa so to le leseni, utrjeni dvori, ki se niso ohranili. Najstarejši gradovi, ki so bili torej prikazani na razstavi, so nastajah v XII. stoletju na višinah, na težko dostopnih in naravno zavarovanih predehh. Za vodilni družbeni razred, višje plemstvo in višjo du- hovščino, so bili oporišče njihove oblasti, upravna in gospodarska središča njihovih zemljiških gospostev, med sovražnimi spopadi pa so dajali varno zavetje fevdalcem in nji- hovim družinam. Za te zgodnje gradove je značilna stolpasta oblika (turn). Stolpasti gradovi so imeh predvsem obrambni značaj, sluzih pa so tudi za stanovanja in za potrebe uprave (primer stolpastega gradu Zgornji Grad Kamen pri Begunjah Gorenjski muzej v Kranju 124 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA stolp na Kranclju v Skofji Loki). Zaradi večje udobnosti so že v naslednjih stoletjih dodajali stolpu poleg obzidja še poseben trakt, stano- vanjski palacium (npr. Novi grad ¦— Neuburg nad Preddvorom, Waidenberg nad Zgornjo Lipnioo itd.). Pri srednjeveških gradovih je bil na razstavi poseben poudarek na terenskih izmerah. V prvotni obliki se nam na Gorenj- skem niso obranih, zato moremo elemente romanske in gotske arhitekture slediti le v razvalinah ali fragmentarno v prezidavah. V drugem delu razstave so bili pokazani gradovi iz XVI. do vključno XIX. stoletja. Z uporabo strelnega orožja in zaradi težnje po vse večji stanovanjski udobnosti so gradovi začeli izgubljati svojo obrambno in strateško vlogo; že v drugi polovid XVI. stoletja, po- nekod pa že prej, so jih začeli postavljati v ravnino. Ti, tako imenovani dvoriščni gradovi so bili še utrjeni z značilnimi ogelnimi stolpi (npr. Brdo pri Kranju, Brdo pri Lukovici, Krumperk itd.), ki pa so v kasnejšem času okrneli v ogelne pomole (npr. Zaprice pri Kamniku, Cemšenik pri Domžalah, Drnča pri. Begunjah, itd.). V XVII. stoletju so bili skoraj vsi obstoječi gradovi barokizirani, nastalo pa je tudi nekaj novih graščin. V XIX. in XX. stoletju so sledih težnji po vse večji repre- zentativnosti. Tudi gorenjski gradovi so se v tem času ponašah s slavnostnimi dvoranami, razčlenjenimi fasadami, razkošnimi stopnišči in bogato urejenimi parki. V XX. stoletje podedovana dediščina pre-, teklih generacij predstavlja danes pereč spo- meniški problem. Razen nekaterih grajskih objektov, ki so obranih reprezentativen zna- čaj (npr. Strmol pri Cerkljah, Brdo pri Kranju, dvorec v Goričanah. Blejski grad. Škofjeloški grad, Zaprice pri Kamniku, Ruar- dova graščina na Jesenicah) so skoraj vsi starejši gradovi in razvaline kljub prizade- vanju spomeniške službe ogroženi. Majda Zontar | 1^5 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO NOVE PUBLIKACIJE ARS Sloveniae — Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo, Mladinska knjiga 1967 Ars Sloveniae bo v bodoče velika zbirka umetnostnozgodovinskih knjig, ki nam bo s kratkimi teksti, a bogatimi ilustracijami, pri- bližala našo kulturno preteklost. Za tak na- slov zbirke so se odločili zato, da bomo ra- zumeli pod imenom Ars Sloveniae vso tisto umetnost, ki jo je izpela naša zemlja, ne glede na to, kakšnega rodu je bil umetnik, ali odkod je prišel. Že od prve svetovne vojne dalje se pojav- ljajo poskusi podati celotni pregled naše umetnosti. Temeljno delo naše umetnosti smo dobili ob izidu Orisa dr. Franceta Steleta leta 1924 (druga izdaja Mladinska knjiga 1966) Tudi Steletova Monumenta Artis Slovenicae I. in II., ter Slovenski slikarji, izšli že po drugi svetovni vojni, so mnogo prispevali k popularizaciji našega slikarstva. Zadnji Cev- čev pregled slovenske umetnosti (Prešernova družba) je za tako resen tekst zaslužil boljšo knjižno opremo. Zadnji čas pa je Mladinska knjiga sprožila misel, da so razmere pri nas že dovolj ugodne za izdajo reprezentančne zgodovine naše umetnosti, ki bi ponesla glas naših spome- nikov tudi preko meja. Mladinska knjiga je v to podjetje materialno že precej vložila. Vseh knjig bi bilo 30, izšle pa bi nekako v osmih letih. Knjige bi ne izhajale kronolo- ško, ampak pač tako, kakor imajo avtorji pripravljene svoje tekste. Vsa zbirka pa bo izšla še v nemškem jeziku. Reprodukcije bo- do tiskali pri nas, tekst pa v Nemčiji. V na- daljnjem imajo pripravljeno že gotsko pla- stiko Emilij ana Cevca in gotsko arhitekturo Ivana Komelja. Kdor je ljubitelj hrbtov le- pih knjig, bo čez osem let zbirko z veseljem pogledal. Ker Slovenci še nimamo umetnost- ne topografije, se ni bati, da bo s to zbirko zaključeno zanimanje in pisanje o naši umet- nosti, saj zbirka Ars Sloveniae ne gre v na- drobnosti. Prva knjiga Sergej a Vrišer j a Baročno ki- parstvo je opremljena po vseh načelih repre- zentančne knjige. Likovno je knjigo opremil Lojze Gostiša, fotografski mojster pa je bil Nino Vranic. Bakrotiske so tiskali v Zagrebu, tekst pa v Ljubljani. Teksta je le dvajset strani, zaključuje pa ga zemljevid Slovenije s kraji, pomembnimi za baročno plastiko. Avtor je svojo temeljno študijo o baročnem kiparstvu na slovenskem Štajerskem razširil na vso Slovenijo (glej Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, poro- čilo o Kroniki XII, 1964, str. 142). Res je, da je baročno kiparstvo doživelo vrhunec kvanti- tete in kvalitete na Štajerskem, vendar so tudi drugi predeli prinesli svoje. Premalo se zdi poudarka na primorski kamniti plastiki. Kraški jug je inspiriran v Italiji, lahkotnejši, v lesu se izražajoči del Slovenije pa je vpli- van iz Gradca. Oba vpliva se seveda pre- pletata in ostre meje ne moremo potegniti. Zelo na kratko obdela avtor delavnico pol- hograjskih Facijev itd.... Glavni del knjige obsega album 74 celo- stranih slik v bakrotisku ter 6 barvnih re- produkcij. Pri fotografijah imamo večkrat opravka z detajlom, katerega se bo posebno veselil ljubitelj umetnosti, manj umetnostni zgodovinar. Škoda je, da slike niso podna- slovljene, saj človek številke ob tekstu ko- maj dešifrira. Seznam del z opombami, ki sledi reprodukcijam, služi kot podnaslov k slikam. Sledi katalog z opombami. Ob teh manjših slikah so dokaj obširni komentarji. Seznam del z opombami in katalog z opom- bami se nanašata le na gradivo, obravnavano v tej knjigi. Škoda je, da se nekatere repro- dukcije v albumu ponove zopet v katalogu. Prav na koncu knjige je na eni strani, ven- dar s tremi napakami, navedena večinoma domača literatura. (Tudi pri katalogu in se- znamu del je nekaj podobnih spodrsljajev.) Čeprav bo zbirka izhajala tudi v nemščini, bi bili resumeji v'tujih jezikih primerni tudi pri slovenski izdaji (francoščina, angleščina). Umetnostni zgodovinar bo še nadalje segal po temeljnih člankih za baročno kiparstvo, disertaciji Sergej a Vrišer j a ter po gradivu Melite Stele mlajše v ZUZ n. v. IV. 1957 in ZUZ n. v. V.-VI. 1959. Res pa je, da smo z Baročnim kiparstvom dobili knjigo, ki bo naše dovolj kvalitetno kiparstvo dostojno zastopala v svetu. France Stukl France Stele, Arh. Jože Plečnik v Italiji 1898—99. Slovenska Matica, Ljubljana 1967 France Stele nam v pričujoči knjigi objav- lja Plečnikovo korespondenco in deloma nje- gov dnevnik s poti po Italiji in Franciji. Ce- lotna Plečnikova korespondenca je ogromna. V tej knjigi imamo opraviti z lepo zaklju- čeno celoto približno enega leta. Od nekdaj so umetniki radi potovali v Ita- lijo. Ze slavni Dürer je šel dvakrat preko Alp, pozneje pa je postala Italija obljubljena dežela umetnikov. Za leto 1898/99 je dobili 126 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mladi arhitekt »rimsko štipendijo« avstrijske vlade za turnejo po Italiji. Plečnik je to tur- nejo razširil tudi na Francijo, a jo je v Pa- rizu predčasno zaključil zaradi materine smrti. Pisma so naslovljena največ na domače, posebej še na brata Andreja, ki ga je Plečnik štel za svojega mentorja. Andrejeva pisma bratu žal niso ohranjena. Dnevnik in pisma so pisana nemško, slovensko, včasih pa se v istem pismu izraža v obeh jezikih. Hotel se je pač najbolj kleno in originalno izraziti. Avtor knji- ge zato navaja na koncu kazalo imen, pojmov in tujk, ki bo prišlo prav posebno mlajšemu bralcu. V knjigi je priobčenih precej Plečni- kovih skic in tlorisov, ki jih je skupaj s po- membnejšimi reprodukcijami italijanskih umetnin razvrstil ing. arch. Tone Bitenc. Pis- ma in dnevnik nam predstavijo Plečnika takšnega, kot ga poznamo: skromnega v živ- ljenju, a velikega v svoji ustvarjalnosti. Bra- tu Andreju piše iz Padove dne 26. novembra 1898: »Pomisli, da bi bili ti zapiski, če bi jih bil napisal Goethe, pač nekoliko dognanejši po obliki, toda težko popolnejši, za to Ti jamčim.« Ves čas se počuti kot človek silno nebogljenega, poln je omahljivosti (Haltlosig- keit), tako da se nam zdi včasih kar nekoliko zgubljen. Popotni zapiski bi ne bili popolni, ne bi nam dali tako zaokrožene podobe, če nam ne bi dr. Stele Plečnikove osebnosti bogato razložil. Ker je v letih potovanja Plečnik že formirana osebnost, nas avtor vpelje v Pleč- nikovo življenje od takrat, ko je zapustil mi- zarsko delavnico svojega očeta, odšel v Gra- dec in pozneje na Dunaj. Marsikatera zgod- nja faza Plečnikovega življenja nam je sedaj jasnejša, posebno vstop v Wagnerjevo šolo. France Stele nam je prikazal Plečnika kot človeka in kot umetnika, ki se pozneje viso- ko vzpne v Pragi, na Dunaju in po prvi sve- tovni vojni pri nas. France Stukl Emilijan Cevc, Slovenska umetnost, Ljubljana, Prešernova družba 1966 Kot redna knjiga Prešernove družbe je za leto 1967 izšel celoten pregled slovenske umetnosti. Avtor pravi v uvodu, da naj bi bila ta knjižica poljuden pregled življenja in razvoja likovne umetnosti na Slovenskem od časov naše naselitve v novi domovini pa do moderne. Zaradi omejenega prostora se je avtor odpovedal obravnavi umetne obrti. Knjižica je poljudno pisan pregled umetno- sti, velikokrat pa je dovolj izčrpen tudi za strokovnjaka, ki včasih ne utegne brskati po spedalni literaturi. Obdobja so tradicionalno razdeljena in ob- ravnavana po umetnostnih panogah: stavbar- stvo, kiparstvo, slikarstvo. Pri tem avtor tudi dovolj izčrpno označuje vmesna obdobja. Za- drži se tudi pri umetnostno manj pomembnih mojstrih, ki pa so dali svoj kamenček v mo- zaik slovenske umetnosti. Po tekstu sledi za literaturo imensko kazalo umetnikov in kra- jev. Posebno poglavje so reprodukcije. V bakro- tisku jih je 106 in so sistematično izbrane. Barvnih reprodukcij je 16. Tako resen pregled umetnosti bi zaslužil reprezentativnejšo izdajo v večjem formatu. Res pa je, da nam ravno priročnost knjižice pride prav, ko si spomenike ogledujemo na terenu. Ob naših spomenikih sem že večkrat opazil turista s to knjigo v rokah, kar nam dokazuje njeno razširjenost in dobro por ab- löst. France Stukl Varstvo spomenikov XI/1966, Ljubljana 1967 Vsebina enajstega zvezka je dokaj pestra, saj so konservatorji svoja poročila s področja arheologije, umetnosti, urbanizma, etnologije, spomenikov NOB in rubrike razno skrčili na kratke in jedrnate zapiske. Tako je večji po- udarek na obsežnejših člankih, ki zadevajo spomeniško gradivo. Arheološke prispevke so napisali: Iva Miki Curk o rekonstrukciji rimske stavbe na Zgor- njem Bregu v Ptuju, Marijan Slabe opisuje novo spomeniško področje na Trgu revolucije v Ljubljani, kjer že dominira statua emon- skega meščana. Zanimivo prezentacijo staro- slovanskih grobov na mestu odkritja, v Mest- ni hiši v Kranju, popisuje Andrej Valič. Kaj delajo na naših spomenikih prvega reda? Albert Plemelj poroča, kako so z injek- cijskim postopkom utrdili obrambni stolp gradu Rihenberk. Vse prepočasi restavriramo Žičko kartuzijo: o tem spregovori Marijan Zadnikar, ki piše tudi o spomeniških posegih v staro gotsko cerkev kartuzije v Pleterjah. Njegov je tudi prispevek o razločku med spo- meniško teorijo in prakso, kjer obravnava dva današnja primera o neustrezni restavra- ciji fasad cerkve v Slovenjem Gradcu in Mur- ski Soboti. Cene Avguštin piše o predvojni urbanistič- ni regulaciji Kranja, Ivan Stopar pa o da- našnjih problemih spomeniškega varstva v Rogaški Slatini, kjer monumentalne ideje arhitektov nikakor ne gredo v skladu s spo- meniško-varstvenimi načeli. Kako bomo v na- dalje ravnali z etnološkimi spomeniki, beleži Ivan Sedej. 127 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Izidor Mole piše o restavraciji portretov neznanega mojstra iz XVII. stoletja in o re- tušah. O varstvu kulturnih spomenikov zunaj meja so prispevali naslednji avtorji: Peter Petru nas seznanja z modernimi metodam^ preučevanja arheološlvih spomenikov; Viktor Povše podaja zgodovinski razvoj restavrator- stva v Sovjetski zvezi, kjer restavrirajo oljne slike tudi z ribjim klejem; Vladimira Zupan Saldias piše in memoriam dr. Pavla Coreman- sa, znanega restavratorskega strokovnjaka iz Bruslja in o vplivih svetlobe na muzej- ske predmete. Kako se romanska Stična uve- ljavlja v tuji hteraturi, spregovori Marijan Zadnikar. Resumeji so v francoščini. Knjiga je bogato ilustrirana. France Stukl SOMMAIRE Vasilij Melik, charge de cours a la Faculté des lettres, Ljubljana: Les . «tabors» Slovenes. (Les «tabors» furent au XIX<= siecle, des manifestations de masse destinées a exprimer l'idée nationale slovene; en 1968, on célebre le centenaire des premiers «tabors».) — 949.712 «1868/1871» — p. 65 Iva Miki Curk, conservateur du Service slovene de protection des monu- ments, Ljubljana: Une reconstitution de I'image de l'antique Poetovio ^ 930.26(497.12) — p. 77 Iva Mikl Curk: Contribution a la connaissance des routes fluviales romai- nes en Slovénie — 386(398.5/.6) — p. 80 Miroslav Pahor, directeur du Musée communal et maritime, Piran : Le role du patriciat dans l'administration de la ville de Piran du XIV^ au XVIII Steele — 352(497.12 Piran) «13/17» + 323.312(497.12 «Piran») «13/17» ¦ — p. 83 Sergej Vrišer, directeur du Musée regional, Maribor : La collection des costumes de mode au Musée regional a Maribor — 391 — p. 91 Vincenc Znidar, oonservateur au Musée slovene d'histoire de l'enseigne- ment: Contributions a l'histoire de l'enseignement a Idria d'apres les do- cuments d'archives de 1784 a 1794 — 371(497.12 Idrija) «1784/1794» — p. 98 Jan Sedivy, professeur, Maribor: Une Photographie du docteur Anton Murko — 779:92 Murko Anton — p. 101 Vlado Valenčič, adjoint scientifique des Archives historiques de la ville de Ljubljana: Le plan d'aménagement du secteur septentrional de la Ville de Ljubljana (1899—1914) — 711(497.12 Ljubljana) «1899/1914» — p. 102 Julij Felaher, adjoint scientifique en retraite, Ljubljana: La vallee de la Zilja occidentale slovene (Carinthie) dans les évenements de 1918—.1919 (désagrégation de l'Autriche-Hongrie). La vérité historique sur le 24 no- vembre 1918 a St. Štefan — 943.66 «1918/1919» — p. 114 Tone Zorn, associé d'études de ITnstitut pour l'étude des nationalités, Ljubljana: Le recensement de la population en Carinthie du 7 mars 1923 — 312(436.6) «1923» — p. 121 Informations sur l'activité de nos établissements et de nos sociétés — 061.055 — p. 124 Publications nouvelles — 930(048) — p. 126 Sommaire — p. 128 128 GOSPODARSKO ZGODOVINSKI SPOMINSKI ZBORNIK jubilejnih, slavnostnih in informativnih člankov ter člankov s kulturnozgodovinskega področja Socialistične republike Slovenije G. A. Kos Vstaja na Slovenskem Gospodarske organizacije, zavodi in ustanove čestitajo vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-letnico ljudske vstaje na Slovenskem CESTNI SKLAD SR SLOVENIJE VIDIKI PRI NAČRTOVANJU HITRIH CEST V SLOVENIJI IN POSEBEJ HITRE CESTE ŠENTILJ —MARIBOR—LJUBLJANA —POSTOJNA —GORICA 2e dalj časa proučuje strokovna služba pri Cestnem skladu SRS in številne druge strokovne organizacije različna vprašanja s področja iz- gradnje cestnega omrežja s posebnim ozirom na izpeljavo hitrih cest, O izboljšavi cestne poveza- ve čez SR Slovenijo po trasi od avstrijske do italijanske meje razpravljajo pristojni organi, pripravlja pa se tudi poseben zakon O' izgradnji te ceste. O hitrih cesitah in še posebej o hitri cesti Šen- tilj—Ljubljana—Gorica je telria razprava tudi na simpoziju o> tej cesti, ki ga je priredila Zveza gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije v za- četku februarja 1968 v Mariboru. Si>lošna o hitrih cestah Po njihovem poteku, po piroanetnem pomenu in s priključevanjem na cestno omrežje v sosednjih deželah uvrščamo v omrežje hitrih cest Slovenije tele cestne smeri: — Šentilj—Ljubljana—Postojna z razvejiščem proti Gorici, Sežani in Trstu, Kopru in Sečovlju ter Rupi oz. riijefci, — državna meja na Gorenjskem—Ljubljana— Bregana. Slovenija ima ugodno geografsko lego in je ioižišče važnih prometnih smeri. Pomen, ki ga ima to območje za mednarodni promet, dokazuje uvrstitev cest v seznam med- narodnih cest, ki tečejo čez SR Slovenijo ali v njeni bližini: E-27 : Trst—Ri jeka—Split—Dubrovnik—Skopje —Sofija—Varna ; E-93: Bruck an der Mui^Gradec—Šentilj— Maribor—Lj ubi j ana—Trst ; E-94: Celovec—Ljubelj—Ljubljana—Zagreb— Beograd—Bela Crkva—Timisoara—Pi testi ; E-7: Rim—Videm—Trbiž—Beljak—Bruck an der Mur—Dunaj—^Varšava; E-14 : Trst—Ronchi—Videm—Trbiž—Bel j ak— Salzburg—Praga—Sčečin ; E-96 : Rijeka—Zagreb—Cakovec—Nagykanizsa- Budimpešta—Košice. V našem sosedstvu, v Avstriji in Italiji, se pri- lagajata modernizacija in izgradnja cestnega omrežja zahtevam sodobnega prometa neprimer- no hitreje kakbr pri nas. Zato postaja obstoječe cestno omrežje v Sloveniji vse bolj ozko grlo za prometne tokove, v bodoče pa bo tako stanje lahko pomenilo veliko o^viro za nadaljnje nara- ščanje prometa. V tem pa je tudi velika nevar- nost za nadaljnjo rast gospodarstva, zlasti še za razvoj inozemskega turizma in tranzitnega bla- govnega prometa. Obstoječe stanje cest v Slove- niji navaja sosedne dežele k iskanju novih re- šitev okoli Slovenije, čeprav te pogosto potel^ajo po prirodno manj primernih in cesto daljših poteh. Slovenija pa postaja hkrati s tem prometno vse bolj izolirana. Zato je koncept o izgradnji slo- venskega cestnega omrežja in o vključitvi Jugo- slavije v mednarodno- cestno omrežje še posebno ald;ualen. Glede na geografsko lego ima Slovenija pri tem vključevanju zelo' pomembno vlogo. V nadaljnji graditvi in modernizaciji cestnega omrežja v SFR Jugoslaviji oziroma SR Sloveniji in pri usklajevanju tega omrežja z zahtevami prometa bo posebna naloga, kako doseči boljše cestne zveze z avtocestami zunaj meja naše dr- žave in podoben tehnični nivo cest tudi pri nas. Sedanje ceste v trasah hitrih cesit ne ustrezajo več, ker promet naglo narašča. Pomanjkljivosti so zlasti v tem — da potekajo skozi 127 naselij ali na 29 »/o celotne dolžine, kar neugodno vpliva na odvi- janje in varnost prometa, — da je poprečno 10 priključkov na vsak kilo- meter, kar ima podobne posledice, — da imajo obstoječe ceste v trasah hitrih cest na 53 "/o dolžine preoizko voizišče, — da imajO' 569 preostrih zavojev, ki se raz- tezajo na 8 o/o dolžine, in 210 prestrmih vzpo- nov na 12 "/o celotne dolžine, — da taki elementi znižujejo računsko hitrost skoraj na polovico ali točneje, neustrezni elemen- ti dajejo samo okrog 63 km/h, primerna računska hitrost pa bi bila 108 km/h, — da zgornji ustroj na obstoječih cestah v splošnem ne ustreza za povečan promet, pri tem zajemamo povečanje glede na število- vozil ka- kor tudi povečano specifično težo koles; prešibke utrditve so še na 41 »/oi obstoječih cest v smereh hitrih cest Tako stanje zgornjega ustroja po- jasni dejstvo, da je bila skoraj polovica vsega zgornjega ustroja zgrajena pred 24 in več leti. Ojačevanje zgornjega ustroja oziroma utrditve vozišča ne odpravlja problema. Promet na hitrih cestah naglo- narašča. V zad- njem desetletju je promet naraščal letno za 20 »/n, mesečno za 16 %o, dnevno za 0,5 %o. Tak trend podvoji promet v 4 letih, potroji v 6 letih itd. Neustrezno stanje obstoječih hitrih cest ima neugodne posledice, Icakor so na primer neudob- na vožnja, ovire v prometu, večja nevarnost v prometu, ekonomske posledice zaradi dražjega vzdrževanja cest, večjih stroškov v prometu, posredno pa vplivajo tudi na proizvodnjo' in go- spodarstvo, povzročajo manjši promet, so ovira za razvijanje turizma in podobno. Rešitev za, odpravo pomanjkljivosti, za prepre- čitev odvračanja prometa je edino v postopni iz- gradnji hitrih cest, praviloma kot avtocest. Elementi za projektiranje: V SFR Jugoslaviji nimamo predpisov za pro- jektiranje avtocest; predpisi iz leta 1957, ki sicer veljajo za projektiranje oest, pa ne ustrezajo več niti za običajne ceste. Pri načrtovanju avto- cest uporabljamo elemente, ki smo- jih privzeli po izkušnjah v tujih državah. Znano pa je, da predpise za projektiranje avtocest v SFRJ pri- pravljajo. Avtoceste in drugo cestno omrežje. Na avtocesto se priključuje drugo cestno omrežje na posebej določenih in v ta namen izgrajenih mestih. Ce se pobira cestnina zaprte- ga tipa, potem je tu tudi zapornica za pobiranje cestnine. Interesenti, bližnji lastniki vozil, podjetja in lokalni organi oblasti, ki zastopajo ta njihova stališča, izražajo težnjo po čim- po-go-stejših pri- ključkih. Draga naprava priključila, varnejši promet na cesti z redkejšimi priključki in stroški pri po- hiranju cestnine pa težijo k temu, da so pri- ključki v primernih razdaljah. Te razdalje pa spet,ne smejo biti prevelike, ker odvračajo pro- met. Kaže, da je po izkušnjah v inozemstvu primer- na mera za razmak priključkov poprečno 10 kilometrov. V študijskih nalogah in pripravah tehnične dokumentacije za hitre ceste in posebej za hitro cesto oziroma avtocesto od Šentilja do Gorice sodelujejo številne organizacije, med njimi: — Inštitut za ekonomska raziskovanja, Urba- nističri inštitut SRS, Ljubljanski urbanistični za- vod. Univerza v Ljubljani, Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij, Institut gradjevinarstva Hrvatske, Geološki zavod SRS, Hidrometeorološki zavod SRS, Zavod za vodno gospodarstvo SRS itd., — projekte izdelujejo Projekt nizke zgradbe in Investicijski biroji v Trbovljah, — Cestni sklad SRS, tehnična služba, — angažirani so oziroma se bodo angažirali po potrebi znani strokovnjaki iz SFRJ in tujine. II. O hitri cesti Šentilj—Ljubljana—Gorica Na obstoječi cesti je poprečna vozna hitrost okrog 56 km/uro ali komaj nekaj več kot polo- vična od primerne. Ta hitrost bo naglo padala, in če cesta ne bo izboljšana, bo v letu 1970 sa- mo okrog 26km'uro. Kaj zmanjšuje varnost in hitrost na obstoječi cesti? To so neustrezni elementi, preostri ovinki, pre- strmi vzponi, tri četrtine celotne ceste ima vo- zišče preozko. Sedanja cesta se vije skozi na- selja, vse skupaj skozi 73 naselij ali na eni tret- jini celotne dolžine; ima zelo goste priključke, poprečno več kot enajst na kilometer. Kljub te- mu, da je to mednarodna cesta, še vedno petkrat križa železnico v istem nivoju. Vsem tem po- manjkljivostim se pridružuje še prešibek zgornji ustroj obstoječe ceste. Po oceni dosega sedanja cesta 54 točk od 100 možnih, pri tej oceni se sodi, da je cesta zadovo- ljiva, če ima 80 ali več točk. Obstoječa cesta ima majhne zmogljivosti, za- radi tega bodo nastopile v bližnji bodočnosti vedno težje ovire v prometu. Poleg že povedanih posledic je treba pozorno spremljati tudi ekonomsko plat. Neustrezni ele- menti, slab zgornji ustroj in slab potek trase povzročajo neugodne posledice, ki jih je mogoče izraziti tudi finančno. Ce bi bila zgrajena celotna avtocesta, potem bi dosegli prihranki v prometu, pri vzdrževanju in zaradi zmanjšanja nesreč v letu 1975 okrog 375 milijonov N din, v letu 1980 okrog 500 milijonov N din. V primerjavi s celotno investicijo 3666 milijonov N din so ti prihranki kar ugodna nasprotna postavka in do- ber kazalnik za presojo v tem. ali so upravi- čena vlaganja sredstev v ta objekt. Cestna smer Šentilj—Celje ima poseben na- cionalni pomen. Povezuie gospodarsko' najmoč- nejša območja v Sloveniji in ie zato glavna go- spodarska magistrala v republiki. po> oceni In- štituta za ekonomska raziskovanja je na tO' ma- gistralo v širšem smislu \'ezano do 70 "/» vsega prebivalst\'a Slovenije in do 80 "lo družbenega proizvoda Slovenije. Ta cesta povezuje mari- borsko, celisko in ljubljansko gospodarsko ob- močje med seboj in s pristanišči na Jadranu. Boris Vadnial ie na simpoziju v Mariboru š-^ posebej poudaril, da bi bila sodobna hitra cesta močan integracijski dejavnik, ki bi pripomogel do zaokroževanja v narodnogospodarsko celoto. Cesta Šentilj—Gorica bi postala gospodarska in prometna hrbtenica Slovenije. Pomen hitre ceste Šentilj—Gorica pa je tudi v prometni povezavi sosednjih gospodarskih in tu- rističnih območij na mejnem območju med SFRJ, Italijo in Avstrijo. Kako izboljšati cestno povezavo Šentilj—Gori- ca? Za izboljšanje sedanjih razmer se predlaga iz- gradnja avtoceste z dvema voziščema, ločenima za vsako smer vožnje. Trasirni elementi sO' pri- vzeti po tovrstnih določilih iz držav, kjer so' si pridobili že dosti izkušenj z avtocestam.i. Kje bo tekla nova trasa hitre ceste? Od Šentilja pa do Maribora bo tekla v bližini obstoječe ceste, na območju Maribora je potek začrtan, vendar se bo o tem še razpravljalo, zlasti če je razen predlagane trase blizu želez- niške proge moirda še kakšna ustreznejša rešitev. Skrbeti bo treba za dobrO' navezavo Maribora in križanje prometnice po Dravski dolini, morda bodoče panonske magistrate. Od Hoč dalje bo tekla no\'a cesta v bližini Slov. Bistrice in Slo- venskih Konjic mimo Hudinje severno od Celja do Levca. Odtod dalje je začrtana trasa po Sa- viniski dolini z rahlo dilemo, kako najbolje uskladiti interese urbanizma, turizma in hmeljar- jenja vključno z izraženimi težnjami tamkajšnuh dejavnikov. Od Vranskega dalje prevladuje do- sedanja smer čez Trojane in po dolini Radomlje, čeravno še ni izključena iz presojanja tudi druga varianta, ki bi tekla deloma po dolini Motnišni- ce in čez Zlato polje proti ljubljanski nižini. Trasa se bo mimo Domžal raztegnila na cestno omrežje na širšem območiu Ljubljane. Ne ho odveč pripomba, da je potek hitrih cest v Ljub- ljani po potrjenem urbanističnem programu ne- dvoumno začrtan. Rešitev po tem predlogu pa bo težka, vsekakor pa finančno precej zahtevna. Posebej omenjamo ta prometni problem na ob- močju širše Ljubljane, ker je zapleten in je za- radi posebne geografske lege cest in Slovenije tudi prometni problem Evrope. Kakršnakoli pre- kinitev prometa v Ljubljani ustavi prometne to- kove v tem delu Evrope, in to na precejšnje vplivno območje ter na velike razdalje. Od Dolgega mosta dalje pa do Vrhnike se spo- prijemajo načrtovalci in priznani strokovnjaki, cestni traserji, geologi in geomehaniki s težava- mi prehoda čez Ljubljansko barje. To vzbuja na eni strani mednarodno zanimanje, vzporedno s tem pa tudi zaskrbljenost načrtovalcev. Po- iskati morajo namreč rešitev, ki bo ustrezala cestni napravi, ki je zahtevnejša od sedanje, hkrati pa se stroški ne smejo povzpetl čez ra- zumne meie. Trasa je pri tem grobo podana do Vrhnike. Tu teče vzhodno in se vzpne do. kri- žanja z železnico pod znanim Stam,petovim. mo- stom, teče vzhodno od Logatca in Planinskega polja mimo Unca proti Postojni, ki jo obide vzhodno in južno. Krajša varianta, ki prečka Planinsko poHe in bi se vzpela nad Planino proti Postojni zahteva precejšnje stroške. Na samem območju Postojne sicer ni idealne rešitve; zaradi številnih interesov in pogojev pa kaže. da je opisani potek v bližini železnice še najustrez- nejši izhod iz te zagate. Trasa južno od Postojne pa do Razdrtega pred- stavlja razvejišče pomembnih smeri, razen cestne smeri proti Gorici še z\'eze proti Trstu, Kopru in Rijeki. Obravnavana cesta od Šentilja do Gorice bo tekla od Razdrtega dalje e>o dolini Vipave in se južno' od Nove Gorice navezala na avtocesto Villesse—Gorica, ki jo načrtujejo in delno že gradijo v sosednji Italiji. Priključki na zasnovano hitro cesto bodo pred- vidoma razporejeni takole: Šentilj; Maribor-sever; . Maribor-jug; Prager- sko; Slov. Bistrica; Slov. Konjice; Celje-sever;' Celje-jug; Sentrupert; Vransko; Domžale; Šent- jakob; Ljubljana-vzhod; Ljubljana-center; Ljub- Ijana-Dolgi most;'Vrhnika; Logatec; Unec; Po-' stojna; Razdrto; Vipava; Ajdovščina; Gorica. Po- drobno razglabljanje o priključkih na novo avto- cesto še teče. Celotna cesta bo dolga 253 km. Cestišče bo ši- roko 26,40 m, imelo bo dvoje vozišč, štiri vozne pasove, dva odstavna pasova in srednji ločilni p^s. Ker je teren precej razgiban, izpeljava take zahtevne ceste pa je dopustna samo z blagi:-ni elementi, bodo potrebna precejšnja zemeljslca de- la in objekti. Med glavna dela spada 28 milijonov m" izko- pov, 23 milijonov m' nasipov, 300.000 m' zidov, 12.000 m mostov in predorov itd. Pri gradnji bo potrebno 330.000 ton cementa, 27.000 ton betonskega železa, 143.000 m' lesa, 100.000 ton bitumena itd. Pričetek gradnje in nadaljnja izgradnja je od- visna od rešitve osnovnega vprašanja— to je, financiranja. Poprečni stroški so ocenjeni s 14 milijoni N din za kilometer celotne ceste. Čeprav kažejo eko- nomski izračuni ugodno gospodarnostno stopnjo za vlaganje sredstev v ta objekt, saj so predvi- deni prihranki na novi avtocesti zelo visoki, bo vendar osnovna težava, kako pridobiti finančna sredstrva. \ Opravljene anaUze kažejo, da so- sedanji viri finančnih sredstev za tako zahtevno nalogo pre- šibki in nezanesljivi za financiranje te ceste. Zato računamo tudi z gradnjo po etapah, z med- , narodnim posojilomi, z večjim, vključevanjem sredstev iz republiškega proračuna in cestnino. Večji razmah gradnje bi omogočila postopna dodelitev sredstev iz obstoječih davkov na goriva na-republiški in zvezni ravni. Nadaljnja namen- sko povečana obdavčitev goriv bi dala določena finančna sredstva za gradnjo hitrih cest, vendar je pri tem potrebna previdnost, da s tem ne bi dosegli nasprotnega učinka pri domačih in tujih avtomobilistih, namreč manjšo porabo goriva. Cestnina je eden izmed možnih virov za pri- dobitev finančnih sredstev, pri nas pa še ni ni- kjer uvedena. Cestnina je posebna pristojbina, ki jo plača uporabnik za prevoz po določenem od- seku ceste, cestnem objektu in podobno. Naši predpisi dopuščajo uvedbo cestnine, če so iz- polnjeni določeni pogoji. Ta način zbiranja sred- stev ima zagovomilte in nasprotnilie. Dejstvo pa je, da je cestnina uspešna včasih pa sploh edina oblika, če je treba zbrati posebna sredstva za vračanje posojila. Poglejmo primer: če bi po- birali cestnino na primer za srednje velik oseb- ni avto za razne razdalje od Šentilja do Celja 9N din, do Ljubljane 16 N din, do Postojne 22 N din in do Gorice 29 N din, bi zbrali na pri- mer v letu 1980 na odsekih Maribor—Celje in Vrhnika—Postojna 86 milijonov N din, na vsej cesti Šentilj—Gorica 200 milijonov N din cest- nine. Prva investicija zahteva za 83 km 1100 mili- jonov N dinarjev, za 253 Itm 3666 milijonov N dinarjev. Zaradi izrednega nacionalnega in mednarodne- ga pomena te ceste, nevarnosti prometnih težav in prometne izolacije bo treba napeti vse sile za ureditev financiranja. Samo tako bo mogoče uresničiti ta toliko potrebni, najbrž doslej naj- večji gradbeni objekt v Sloveniji. Cestni sklad SRS Sestavil: Rudolf Cimolini, dipl. inž. Ljubljana, 5. 6. 1968 St: 033-01/68-I/Ci 1 »SATURNUS« IN OBRAT V ZALOGU v »Kroniki« leta 1962 smo skušali v kratkem članku opisati razvoj tovarne >^aturnus« in do- : tedanje uspehe v proizvodnji. V tistem času ; smo zgradili nov obrat tehničnih predmetov in \ orodjarno in s tem ustvarili vse pogoje za raz- | voj te panoge istočasno pa tudi vse možnosti za | izdelavo kvalitetnih orodij, ki so pogoj za dobre i izdelke. Gradnja industrijske plinarne s kapaciteto 120 m- tekočega plina butan-propan Tovarna »^Satumus« ima pravzaprav dve po- polnoma različni in ločeni proizvodnji, kot soi: izdelava kovinske embalaže, ki zajema vse vrste konservnih škatel, embalažo široke potrošnje, embalaž iz aluminija, norma doze, patent doze, vse vrste pokrovov (Aluvij, Alupo, Sapo) ter iz- delavo tehničnih predmetov, kot so vse vrste žarometov in drugih svetil za motoma vozila, kot tudi termične aparate (kuhalniki, kaloriferji). V skupni realizaciji je razmerje embalaža : avto- elektrika 5:1. Ce pogledamo rast proizvodnje v zadnjih 6 le- tih, opazimo nenehno naraščanje, ki je seveda zahtevalo največje napore celotnega kolektiva, kajti le s širokim sodelovanjem neposrednih proizvajalcev, tehničnega kadra in samouprav- nih organov so bili doseženi tako dobri rezul- tati. V letu 1962 je bilo dosežene realizacije 39.5 miUjona, 1963 61,5 milijona, leta 1964 82,2 mi- lijona, leta 1967 122,4 milijona in plan za leto 1968 140 milijonov. Od leta 1963, ko smo dogradili obrat tehnič- nih predmetov, nismo praktično več gradili, tem- več smo morali z več iznajdljivosti, boljšo orga- nizacijo dela, novimi tehnološkimi postopki in z uvajanjem modernejše mehanizacije več ustvar- jati na istih površinah. Da smo to dosegli, kažejo rezultati. Obratni prostori so že tako tesni, da je vsaka nadaljnja rast proizvodnje in uvajanje mehani- zacije izključena, zato je Investicijska skupina skladno s triletnim planom, razmerami na tr- žišču, z dosedanjo proizvodnjo in kvaliteto iz- delkov pričela široko akcijo o načrtovanju novega obrata za konservne doze. Ker obrat konservne embalaže že obstoji od leta 1961 v Zalogu, je bila izbrana kot najpri- mernejša lokacija novega obrata tudi v Zalogu, ki je opremljen z vsemi komunalnimi in dmgi- mi napravami ter industrijskim tirom. V široki razpravi s kolektivom obrata Zalog, strokovnim kolegijem, invesiticijsko komisijo in samouprav- nimi organi je bil na DS 65 julija 1967 dokončno potrjen program bodočega investiranja za ob- dobje 1968/69 in za leto 1970. Seveda pa je od potrditve programa do začetka izvajanja prišlo do sprememb, ki so jih narekovali zunanji fak- torji in lastna finančna sredstva, tako da je pri- šlo do rebalansa investicijskega plana, o katerem je ponovno razpravljal DS v decembru 1967 in dokončno program potrdil s pripombo, da se prične akcija takoj. Sprejeti roki so bili zelo kratki, kajti pričetek proizvodnje konservnih doz je bil določen za mesec maj 1968 že v no- vem obratu. Investicijski program je obsegal nov obrat v izmeri 2500 m^, 2 avtomatski liniji za konserve, lakirno linijo in dvobai-vno tiskarsko' linijo». S to odločitvi j oi, da se ob proizvodnih linijah posta- vijo tudi nove tiskarske Unije, je odpadlo za- mudno in drago prevažanje litografirane ploče- vine iz obrata v Mostah v Zalog. Z novim tehno- loškim postopkom in razporeditvijoi linij doseže- mo najkrajše čase od pločevine do gotovega litografiranega izdelka. V ilustracijo navajamo, da snfMi v letu 1967 izdelali 69 milijonov konserv- nih doz, v letu 1968 s postopnim obratovanjem novih kapacitet 86 milijonov, za leto 1969 pa pri enoizmenskem obratovanju 123 milijonov kosov. Prva lopata za že dograjeno halo se je zasadila v sredini decembra. Zavoljo zime in slabih vre- menskih pogojev je hala izvedena v jekleni kon- stmkciji s sedi in rastrom, 12,5 X 12,5 m v skupni izmeri 2500 m^. Pri celotnem projektu je bil poseben poudarek na funkcionalnosti — enostavnosti in cenenosti izvedbe, kan je bilo tudi doseženo. Notranjost nove obratne hale med polaganjem tlaka »Araldlt« Nova avtomatska linija za konservne doze 1 kg, 3 kg In 5 kg s kapaciteto od 5400 do 9000 kosov na uro Istočasno z gradnjo so se odvijali pogovori in iskanje najugodnejšiii ponudb inozemskih doba- viteljev, ker te vrste strojev ne izdelujemo doma. Uspelo nam je zagotoviti lo-atke dobavne roke in 3-letni inozemski kredit. Celotna oprema se uvozi iz Zahodne Nemčije. I. Avtomat^5a linija za 5 kg doze Karges Ham- mer ima kapaciteto 100 do 150 kosov doz v mi- nuti. Na tej liniji lahko izdelujemo doze premera 99 do 163 in višino 280 mm. Ta linija sestoji iz dveh delov in to iz linije za izdelavo pokrovov in linije za izdelavo obodov, ki je že dobavljena, Dosedaj smo doze premera 153 do 163 izdelo- vali polavtomatsko s prekritim letanjem, kar ne ustreza več novejši tehnologiji. Zato prehajamo na avtomatsko proizvodnjo z dvojnim vzdolžnim zgibom. Kapaciteta polavtomatske linije je 750 kosov na uro, sedaj je dosežena itapaciteta 6000 kosov na uro. II. Avtomatska linija premera 73 Karges Hammer, ima kapaciteto 350 kosov v minuti, kar pomeni, da bomo na tej liniji proizvedli v 1 uri 21.000 kosov doz. Tudi ta linija sestoji iz dveh delov in to iz linije obodov in linije pokro- vov. Ta slednja pa ima dvojno kapaciteto, tako da izdela v eni uri 42.000 pokrovov, kar je razumljivo, saj ima vsaka doza dno in pola-ov. Linija je po konstrukciji podobna kot prvo opi- sana, le da so vsi stroji hitro tekoči. Novost pri teh linijah je transport, ki je magneten, da se do'ze ne valijo po- žlebovih, temveč potuje vsaka zase na traku, s tem pa odpade vsak šum in ropot kot tudi poškodbe oziroma odgmine na litografiji. Seveda pa z nabavo in pogonom teh dveh linij nismo dosegli nič, če ne bi upoštevali povečanja kapacitet tiskarne, ki so še za sedanjo proiz- vodnjo premajhne. Zaradi usklajevanja kapa- citet so naročene še tiskarske kapacitete. III. Linija za lakiranje, ki sestoji iz lakirke z vlagalcem »-Mailaender« in tunelne sušilnice LTG. Kapaciteta linije je 5000 kosov plošč na uro. Sušilnica je dolga 27 m, čas sušenja pa 12 mi- nut, je pa za format 880 X 1050 mm. Posebnost te sušilnice je v tem, da je ogrevan tudi spodnji del, kjer se veriga vrača. Sušilnica bo ogrevana s plinom butan-propan in je poraba 86 kg tekočega plina na uro. Dose- žemo pa temperaturo 220 "C. S to linijo bomo povečali kapacitete lakiranj od sedanjih 28 mi- lijonov na 52,6 milijona letno. IV. Linija za dvobarvni tisk sestoji iz dvon barvnega tiskarskega stroja, lakirke »Mailaen- der« in sušilnice LTG. Kapaciteta je 5500 plošč na uro. Sušilnica je dolga 21 m, čas sušenja 10 minut. Ogrevanje je s plinom butan-propan in se porabi 52 kg tekočega plina na uro. Vzporedno z uvajanjem novih kapacitet v ob- ratu Zalog je bilo treba misliti tudi na plin, saj ix>rabita obe sušilnici in avtomatski liniji 156 kg tekočega plina na uro, kar i>a ni več mogoče črpati iz jeklenk, kot do sedaj, temveč je treba zgraditi industrijsko plinarno z vsemi napravami za prečrpavanje in vplinjavanje. S tesnim po- slovnim sodelovanjem z Mestno plinarno in po sporazumu z njo se gradi plinarna v Zalogu s po- spešenim tempom tako, da bo nared za obrato- vanje, ko bodo linije montirane. Z novim obratom v Zalogu in novimi kapa- citetami bo delovni kolektiv »Satumusa« slavil novo delovno zmago, Ljubljana pa bo dobila nov, najmodernejši obrat za izdelavo konservnih doz, ki bodo ponesle ime »Satumusa« po vsej naši domovini in v zamejstvo, saj gre 80 "/o naše proizvodnje lično litografiranih i n Icvalitetnih doz v IZV02 kot polnjene konserve. Heliogravura obrata Janezlja (levo) In obrata Vevče (desno) iz leta 1857 125 LET PAPIRNIČARSTVA NA VEVčaH Po večstoletnem širjenju umetnosti v Izdelovanju papirja in po presaditvi na evropska tla v XII. In xm. stoletju, se je ta skrivnost hitro razširila Iz Španije po vsej Evropi. Prvi klasični mlin za papir na Slovenskem se je pojavil pred dobrimi 400 leti na Fužinah pri Ljubljani, oddaljen le slaba 2 km od današnje tovarne papirja na Vevčah. Ze leta 1825 je grad na Fužinah kupil sin premožnega ljubljanskega trgovca Blaža Tr- pinca, Fidelis Trpine. Svoje imetje je širil z dokupo- vanjem zemljišč in obrtnlj v okolici, tako tudi mlin za žito in oljarno na Vevčah, na desnem in levem bre- gu Ljubljanice. Ker mu je za papirnico zmanjkalo de- narja, je ustanovil družbo z imenom: »Cesarsko-kraljev- ska privilegirana mehanična tovarna olja, papirja in barvnega lesa«. Njegovi družabniki in on sam so bili sposobni postaviti papirni stroj, ki je dal Vevčam in Slovencem 24. junija 1843 prvi strojno izdelan papir. Zanimivo je, da je bil prvi tak stroj sistema »Donkln« Izdelan le slabih osem let prej v Angliji. Proizvodnja je v dobrih pogojih hitro napredovala in donašala družbi velike dobičke, tako da je lahko kupila zem- ljišče in mlin za žito na levem bregu Ljubyaiuce. Tu so postavili še en stroj, ki je začel dajati izdelek že 18, decembra 1851. Naslednje leto sta oba stroja pro- izvedla 700 ton papirja za domači in tudi za tedanji zunanji trg. Za svoje potrebe in zaradi težnje po razširitvi so do- kupili že tedaj zasnovane obrate v Medvodah in jih predelali v brusilnlce lesa, s čimer so praktično osno- vali današnje podjetje: ZDRUŽENE PAPIRNICE, LJUBLJANA. Za 1,270.000 goldinarjev so celotni obrati prišli v roke graškemu koncemu »Leykam-Josephstal AG, für Pa- pier und Druckindustrie«. Med tem časom so zgradili današnji II. papirni stroj. Po tem obdobju je tovarno upravljala ljubljanska Kreditna banka. Formalni prevzem objektov je bil 1. ja- nuarja 1920. Ciani družbe so postali velelndustrijci in veletrgovci tedanjega časa. Prav v začetku leta 1924 je začela obratovati nova brusilnica lesa, ki je proizva- jala lesovino za domače potrebe, nekaj pa tudi za prodajo. S tem je bila zaključena prva obnovitvena faza po prvi vojni. Gospodarstvo je prešlo v krizo, ki jo je bilo najbolj čutiti leta 1932. stroji so obratovali le po tri dni te- densko, dokler se leta 1936 ni začel nov razmah. Tedaj so kupili tudi m, papirni stroj, ki je bU že na elek- tričen pogon. Investicijski načrt in razvoj je zastal v drugi svetovni vojni. Proizvodnja je padla zaradi množičnih odhodov delavcev med borce za osvoboditev. Tovarna je s svo- jimi Izdelki in drugim materialom ves ta čas zala- gala partizanske tiskarne in druge enote NOB. Po vojni je proizvajalce papirja položaj silil k iska- nju novih tehnoloških poti, novih kvalitet in novih su- rovin. Tudi poraba papirja je stalno naraščala. Zasta- reli stroji niso bili več kos novim zahtevam. Potrebno je bUo stalno prenavljanje. V sklopu prvega rekon- strukcijskega programa je bil leta 1960 nabavljen in postavljen IV. papirni stroj, ki je ustrezal stanju teh- nike na tem področju. Zahteve domačih in tujih grafičarjev po najbolj kva- litetnem papirju so dovedle kolektiv do sklepa, zgra- diti nov del tovarne z novimi napravami in strojem za premazovanje papirja, Premazne papirje smo namreč doslej v celoti uvažali. V prvih mesecih letošnjega leta ta stroj že preizkusno obratuje kot prvi stroj te vrste v JUöO;,iaviji. z osvoboditvijo proizvodnje površinsko premazanih papirjev bo tovarna razširila asortiment specialnih vrst grafičnih papirjev in bo z njimi lahko zalagala grafič- na podjetja z najbolj kvalitetnimi proizvodi. Gradnja tega objekta je trajala dobro leto. Dokončni stroški Investicije bodo znašali ca. 35 milijonov N din. S tem bo opravljen nov korak pri napredku Papirnice Vevče. Nove papirje s komercialnimi imeni: »Slavij a«, »Avala», '»Emona«, »Vemit« pa tudi »Jadran« in »Bled« bodo tiskarji lahko uporabljali za offset tisk, knjigo- tisk, globoki tisk kot orlgmalni papir za umetniški tisk in za ilustracijski rototisk. Kadri za novo proizvodnjo so bili že prej, zlasti pa med graditvijo pripravljeni, tako da tovarna s popol- nim zaupanjem prehaja na nov tehnološki postopek. Ker je podjetje v neposredni zvezi z vzgojnimi ustano- vami svoje stroke, ponekod celo kot ustanovitelj, do- biva svoj podmladek že delno pripravljen iz poklicnih, srednje tehničnih in visokih šol, za strokovno izpopol- nitev pa skrbi sama. Utrip delovne organizacije neposredno odseva v nje- ni okolici. Prej kmečki živelj le z majhnim številom čistih proletarcev se polagoma prilagaja življenju de- lavcev. Dokaj zmerni materialni dohodki spreminjajo lice Vevč v pravo industrijsko naselje, z vedno večjimi težnjami ljudi po modernizaciji okolja, kar je tudi iz leta v leto občutno vidno. Zadružna stanovanja, blo- kovna gradnja, vrstne hišice, komunikacije, vmes pa objekti za rekreacijo, dajejo kraju videz majhnega na- prednega industrijskega mesteca, kjer se ljudje zdru- žujejo v različna društva, ki pospešujejo kulturo, šport, tehniko, rekreacijo, klubsko In drugo družbeno živ- ljenje. Osvajanje novih tržišč doma in po svetu pa je od- visno od dobro organiziranega dela in kvalitetne pro- izvodnje, ki do sedaj še dominira pri nas, medtem ko bo tujo konkurenco možno premagati le z vedno no- vimi dosežki. Za to pa ima Papirnica Vevče s svojo tradlclcijo in organizacijo dela vse pogoje. Vektor POSLOVNO ZDRUŽENJE TRANSPORTNIH PODJETIJ Poslovno združenje je bilo ustanovljeno leta 1958 z namenom, da z raznimi oblikami poslov- nega sodelovanja in medsebojne delitve^ dela doseže čim sodobnejše in ekonomičnejše gospo- darjenje. Naše geslo je: »SODOBNEMU GOSPODARSTVU — SODOBEN TRANSPORT« Poslovno združenje »Vektor« je v preteklih le- tih uspelo v znatni meri uresničiti zadane cilje integracije in potrditi upravičenost obstoja. Uspehi združenja so razvidni tako po številu članov kot po njihovih naglo naraščajočih kapa- citetah, a zlasti tudi po osvojitvi novili in novih tržišč. Uspehe odsevajo tudi rezultati poislovanja, ki se iz leta v leto naglo večajo. Tako je bilo v prvem letu 100 milijonov, a v letu 1967 že 7,5 milijarde starih dinarjev realizacije. Skladno s tem se je povečal tudi obseg prepeljanih tovo- rov, število vključenih vozil ipd. Člani poslovnega združenja imajo- v lasti danes ogromen vozni park, nad 18.0001 nosilnosti, ki ga sestavljajo tako standardna lahka in težika vo- zila, kot vse vrste specialnih vozil (tankovske prikolice, dvigala, cisterne za razsute tovore, te- kočine itd.), s katerimi je sposobno prevzeti tudi najzamotanejše transportne operacij©. Doseženi rezultati ne bi bili mogoči, če ne bi obstajala ustrezna organizacija, zlasti veliko omrežje poslovalnic in zastopstev, opremljena s sodobnimi sredstvi zveze v vseh večjih gospo- darskih središčih države. Dosežena hitrost in solidnost prevozov ob konkurenčnih cenah je doslej prepričala mnogo velikih in solidnih gospodarskih organizacij, da so nam poverile transport svojega blaga kot ge- neralnemu hišnemu prevozniku. Priporočamo vam, da prevoze zaupate nam, in prepričali se boste, da jih opravljamo- HITRO, SOLIDNO IN POCENI! Gospodarski razvoj tovarne ZMAJ ob 40. obletnici obstoja (1927-1968) 2e na začetku tega p-regleda mo-ramo- z zado- voljstvom ugotoviti, da izltazuje gospodarski raz- voj tovarne »Zmaj« nenehno napredovanje. Omembe vredno je, da tovarna od začetka ni bila deležna kakršnihkoli ugodnih pogojev in pomoči zunaj podjetja. Razvoj zato res ni po- tekal v velikih skokih, imel pa je vse predno-sti usklajenosti, ker je bil odvisen le od možnosti, ki jih je dajal postopno- rastoči do-mači oziroma tuji trg. Pri takem razvoju so lahko razmeroma zgodaj prišle do izraza lastne sile, to je priza- devnost in sposobnost kolektiva. Pomembneiiši razvoj podjetja se začne šele po letu 1945 z obli- kovanjem socialistične družbene ureditve in pa kasneje leta 1952 z izvoUtvijo prvega delavskega sveta. Razvoj podjetja sko-zi 40 let njegovega delova- nja razčlenjujemo v tri dobe, ki so različno dol- ge, vendar vsaka zase predstavlja specifično po- glavje pri prehodu iz docela obrtniškega podjetja v moderno tovarno. V prvi dobi, to je od ustanovitve predhodnice današnje tovarne »Zmaj« tako imenovane delni- ške družbe »Hydra« pa do leta 1952, lahko bolj malo govorimo- o razvoju, kajti nenehno menja- vanje lastnilsa in preseljevanje delavniških pro- storov ni omogočalo drugega kot životarjenje. Tudi m-ajhno število zastarelih in izrabljenih strojev ni omogočalo, da bi se zboljšala kako-vo-st baterij, letna proizvodnja pa je bila vsa leta v tem obdobju približno enaka. V tem času je bila proizvodnja baterij strogo sezo-nskega značaja ter je bilo od poprečno 70 ljudi stalno- zaposlenih le 40 "h, drugi pa so morali od februarja do julija na brezplačen dopust kot sezonski delavci. Po osvoboditvi je prešla tovarna v družbene roke in je bila od leta 1950 dvakrat priključena drugim podjetjem. Pogosto- menjanje oblik uprav- ljanja pa seveda ni moglo pozitivno vplivati na razvoj tovarne in lahko rečemo-, da so druge tovarne rasle in se razvijale, »Zmaj« pa je na- zadoval. Prevladovalo je celo mnenje, da »Zm-aj« nima pogojev za razvoj, kar se je kazalo- tudi v tem, da v prvih povojnih letih ni bil investiran niti en dinar. Z izvolitvijo prvega delavskega sveta leta 1952 je tovarna »Zmaj« sto-pila v drugo obdobje. Z uveljavitvijo samoupravnih predpisov uspeh pod- jetja ni bil več odvisen od zunanjih administra- tivnih ukrepov, pač pa od dela in sposobnosti de- lovnega kolektiva samega. Prvi delavski svet se je znašel pred izredno kočljivo nalogo-, ali bo tovarna obstajala ali pa bo propadla. Kako- je bila takrat ta naloga rešena, ve vsak član ko- lektiva: tovarna ni propadla, pač pa se je raz- vijala in modernizirala. Končni cilj prizadevanja celotnega kolektiva je vsekakor rekonstrukcija delovnih pro-storo-v in mehanizacija tovarne. Posebno v zadnjih štirih letih, ko se je 2sačel ta cilj uresničevati, se tovar- na »Zmaj« lahko prišteva med sodobne proizwa- jalce baterij, posebno pa še z uvedbo najmoder- nejših avtomatskih strojev in najsodobnejše teh- nologije za nekatere vrste baterij. Baterije, iz- delane po novi tehnologiji, so že našle mesto kljub zelo močni konkurenci na ino-zemskem trgu. To pa daje kolektivu zagotovilo-, da je njegova začrtana pot pravilna in da bodo tudi nadaljnja prizadevanja poplačana z uspehom. , Ureditev okolice na Vrtači KOMUNALNO PODJETJE VIČ LJUBLJANA VRHOVNIKOVA 2 Delovno organizacijo je l^ot zametek sedanjega Komunalnega podjetja Vič ustanovil ObLO Bre- zovica pri Ljubljani leta 1953 kot ustanovo s sa- mostojnim financiranjem pod firmo Komunalno- gospodarstvo občine Ljubljana-Vič. Leta 1956 je bila razglašena kot finančno samostojen zavod. Leta 1960 je bil zavod v skladu z načeli, po katerih naj se komunalne delovne organizacije čimprej vključijo v samoupravni sistem ter prič- no poslovati po ekonomskem principu, preosno- van v Komunalno podjetje Vič in kot tako po- sluje še danes. Osnovne dejavnosti podjetja so naslednje: — redno vzdrževanje cest, mestnih ulic in cestnih objektov ter zagotovitev njihove vame prevoz- nosti; pluženje snega s cest, mestnih ulic, trgov in pločnikov s sodobno mehanizacijo; gradnja in modernizacija cest z asfaltnim voziščem in gradnja mostov; komunalno urejanje zemljišč. Razen tega se podjetje ukvarja še s prevozni- štvom, z izkoriščanjem gramoznic in kamnolo- mov ter prodajo tega in še dmgega gradbenega materiala ter z opravljanjem obrtniških gradbe- nih storitev. Komunalno urejanje oziroma oprema zemljišč je dejavnost, s katero se podjetje ukvarja v naj- večji meri. Zato znaša opravljanje te dejavnosti približno polovico celotne realizacije podjetja in se iz leta v leto povečuje. Glavna opravila pri tem so: priprava in asfaltiranje obhišnih cest tei hodnikov; gradnja športnih igrišč in igrišč v otroških vrtcih; gradnja kanalizacije za tekalne in meteome vode; napeljava vodovoda, plinovo- da in toplovoda v kooperaciji z drugimi komu- nalnimi podjetji; urejanje zelenic s posaditvijo okrasnega grmičevja in drevja. Podjetje iz leta v leto povečuje obseg svojega dela in z njim tudi realizacijo. K temu je veliko pripomoglo uvajanje sodobne mehanizacije in boljši kadrovski sestav strokovnih služb. Tako podjetje zadnje leto izvaja večja in zahtevnejša dela. mercator VELETRGOVINA UVOZ — IZVOZ LJUBLJANA se je v devetnajstih letih svojega obstoja razvil v eno izmed največjih trgovskih podjetjih pri nas, saj ima svoje prodajalne na območju 16 občin v Sloveniji. V svojem sestavu ima lastno tovarno za predelavo mesa — Tovarno mesnih izdel- kov — lastno, sodobno urejeno hladilnico, ki je bila dograjena leta 1967 in obsega nad 2500 m^ ohlajevalnih prostorov; lastno- em- balirnico, mlevnico in pražai-no- kave. Po vsej Sloveniji ima 350 prodajalen, med njimi 34 sodobno urejenih samo- postrežb. V letu 1968 bo Mercator zgradil za po- trošnike 11 novih samopostrežnih proda- jalen z nad 6500 m- koristne površine, med njimi kar 10 prodajalen i>aviljonskega tipa. ki bodo najsodobneje opremljene. Mercator širi svoje trgovsko omrežje v mestih in na podeželju in tako mnogo pri- speva k modemizaciji in izpopolnjevanju splošnega trgovskega omrežja. Hkrati s tem daje tudi svoj prispevek za hitrejši razvoj turizma pri nas. POSLOVNO ZDRUŽENJE SMELT skupnost metalurške, kemijske in elektro tehnologije LJUBLJANA, Titova 136 Telefon h. c. : 314 633, 314 627, 314 696 S člani Litostroj — Ljubljana, Metalna — Maribor, Strojna tovarna Trbovlje, Ener- goinvest — Sarajevo, Djuro Djakovič — Slavonski Brod, Vatrostalna — Zenica, Ra- de Končar — Zagreb, Železarna — Store, Elektroindustrija in splošna montaža — Maribor, Slovenija projekt — Ljubljana, Eektroprojekt — Ljubljana, Gostol — Nova Gorica, Kostroj — Slovenske Konjice, Ke- mooprema — Trebnje, Gradiš — Ljubljana, Združena kemična industrija — Domžale, Itas — Kočevje nudi ekonomske eksper- tize, projektiranje, izgradnjo in dobavo in- vesticijskih objektov na področju črne in barvne metalurgije, procesne industrije, energetike in industrijskega transporta. Hidrometeorološki zavod SRS v LJUBLJANI RESLJEVA CESTA 18 čestita vsem borcem in aktivistom narodne osvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE TEMELJ LJUBLJANA-CRNUCE 89 b Telefon št. 341 055 Izvajamo vsa dela na visokih in nizkih gradnjah. Poleg tega pa smo specializirani za izgradnjo minigolf igrišč, kaltor tudi drugih športno rekreacijskih objektov. OBRTNO PECARSKO IN IVIONTAZNO PODJETJE OBLOGA LJUBLJANA-POLJE 20 Telefon 48 101 opravlja vsa pečarslca, Iseramična in teracerska dela solidno in strokovno. obloge sten, polaganje p>odov iz kera- mičnih plošč, teraco', montiranje peči in kaminov. PEKARSKO PODJETJE PEKARNA CENTER LJUBLJANA, POLJANSKA CESTA 19 vam priporoča v svojih prodajalnali Icvaliteten hruli In druge pekarske ter slaščičarske izdelke. Odjemalcem prodajamo tudi visokokvalitetno pa- kirano moko in testenine. Obiščite nas m pre- pričali se boste o kvaliteti naših Izdelkov. Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodno- osvobodilne vojne za 27-letnico ljudske vstaje na Slovenskem. OBRTNIK LJUBLJANA, Masarykova 34 Telefon 311 040 Izdeluje: vsa moška in ženska konfekcijska oblačila, delovne zaščitne obleke, vse vrste uniform in čepic ter žensko perilo. Poslužujte se naših trgovin v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Celju, Novem mestu, Brežicah, Postojni, Ajdovščini In Piranu. Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-letnico ljudske vstaje na Slovenskem! PODJETJE Piotehtoi^V^itlhai/i LJUBLJANA, SMARTINSKA CESTA 64 Telefon 310 072 protektira vse dimenzije avtoplaščev, opravlja vsa popravila, to je vulkanizlra vse vrste pla- ščev in zračnic In Izdeluje razne gumijaste teh- nične predmete ter razna tesnila iz penaste gume za tesnltev karoserij. Poslužujte se uslug in proizvodov, ki jih izde- luje naše podjetje. Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodno- osvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! LIGA LIVARNA LJUBLJANA, GALJEVICA 266 Telefon 23 541 sprejema vsa naročila za odlitke barvastih kovin. Za nadaljnja naročila in sodelovanje se priporoča loDlektiv. Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! TRGOVSKO PODJETJE LJUBLJANA, RIMSKA CESTA 24 / Telefon: 20 133 se priporoča s svojimi poslovalnicami: MANON, Prešernov trg 3 MODA, Nazor jeva 5 OKRAS, Čopova 42 OTROŠKA MODA, Cankarjeva 7 Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-letnico vstaje na Slovenskem! KOMUNALNO PODJETJE VARČEVANJE PRI - VAM PRINASA IZREDNO UGODNE OBRESTI TAKO ZA HRANILNE VLOGE, KAKOR TUDI ZA DEVIZNE RACUNE 6,25 «/» 7 »/» 8 »/o POLEG TEGA SODELUJETE TUDI PRI NAGRADNIH ŽREBANJIH, KI JIH KREDITNA BANKA IN HRANILNICA LJUBLJANA PRIREJATA VSAKE 4 MESECE ZA VARČEVALCE VSEH VRST VEZANIH HRANILNIH VLOG IN VEZANIH DEVIZNIH RAČUNOV ZAUPAJTE TUDI VI SVOJE DENARNE POSLE BANKI IN HRANILNICI LJUBLJANA — BANKI, KI IMA NAJBOLJ RAZŠIRJENO OMREŽJE POSLOVNIH ENOT STAVBNO OBRTNO PODJETJE SLIKOPLESK - TERMOPLAST LJUBLJANA, GORNJI TRG 4 Telefon 23 404, 20 625 opravlja vsa soboslikarska, pleskarska in črkoslikarska dela. Oblaganje sten s tapetami, polaganje vseh vrst plastičnih podov, splošna plastika v gradbeništvu, izdelovanje izolacij in vseh vrst podlog ter parketarstvo. Kolektiv SLIKOPLESK - TERMOPLAST čestita vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-letnico ljudske vstaje na Slovenskem! SPLOŠNO GRADBENO PODÜETÜE GROSUPLÜE projektira in gradi vse vrste visokih in nizkih stavb. Gradi tudi številna stanovanja in ogrevane garažne enote. Vsa dela izvede strokovno in hitro. Priporočamo se za naročila. Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-letnico ljudske vstaje na Slovenskem! ZALE LJUBLJANA, MED HMELJNIKI Telefon h. c. 316 961 direktor 316 365 Uprava in oskrbnlštvo pokopališča Lastna vrtnarija In cvetličarna i Vse potrebno za pogreb in prevoz doma in v ¦ tujini opravi naše podjetje. i ČEVLJARSKO PODJETJE ZMAGA Uprava: LJUBLJANA, Gallusovo nabrežje 29 Telefon : 317 616 priporoča svoje najboljše Izdelke moških in ženskih čevljev. Zahtevajte naše ponudbe! Pridite in prepričajte se! Naše izdelke lahko kupite tudi v naših po- slovalnicah : v Tavčarjevi ulici 3-4 na Trubarjevi cesti 6 v Igriški ulici 3 v Celju: Stanetova 20' in Mengšu, Trdinov trg 14 Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodno- osvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! elektrolnstalacije, strelovodi, izdelava razvodnlh omar itd. LJUBLJANA, Rožna dolina, Cesta VI, št. 36 Telefon 61 441 direktor 61 622 OBRAT NA BORŠTNIKOVEM TRGU 1 Telefon 20 704 Čestitamo vsem borcem in aktivistom narod- noosvobodilne vojne za praznik ljudske vstaje na Slovenskem! DELOVNI KOLEKTIV KOMUNALNEGA PODJETJA KANALIZACIJA LJUBLJANA Cesititaimo za praznik ljudske vstaje na Slovenskem vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne! TOVARNA VlUAKOV LJUBLJANA, TOMA2ICEVA 2 Telefon 61 053, 61 272, 61 553 — brzojav TOVIL Izdelujemo vijačno blago od 0 2 do 0 6 mm Iz materialov Fe, Ms, Al, in to: vijake za kovine vijake za les vijake za pločevino specialne vijake za čevljarsko in drugo industrijo kovice Fe, Ms, Al, Cu, Ag matice Ms CENE KONKURENČNE! Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodno- osvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! SLAŠČIČARSKO PODJETJE KONDITOR LJUBLJANA, GRADISCE 17 — Telefon 21154 Uprava: Koblarjeva ulica 3, telefon 311981 vam priporoča v svojih prodajalnah že vsem. dobro znane krofe, torte, kekse, napolitanke, sladoled, ekspres kavo in druge slaščice. Delov- nim kolektivom priporočamo pri večjih naroči- lih izredne popuste. Najbolj primemo darilo so naše torte, ki jih izdelamo po vaši želji. Cene so konkurenčne. — Pridite in prepričajte se! Vsem delovnim ljudem in svojim poslovnim prijateljem ter dobaviteljem čestitamo za praznik ljudske vstaje na Slovenskem! GALIS LJUBLJANA Lepodvorska ulica 23a trgovsko podjetje z igračami, galanterijskimi izdelki in otroško konfekcijo na debelo Telefoni: direktor komerciala Oddelek pletenin — blagajna skladišče 310 061 311 314 311 315 311 306 Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodno- osvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! TRGOVSKO PODJETJE Telefon 311 630, 311 646 Drogerija Ljubljana, Ulica Milana Majcna 12 sporoča cenjenim kupcem, da ima v svojih po- slovalnicah v Ljubljani in Domžalah lepo izbiro daril, kot so damske maniklre, moške in dam- ske potovalne garniture, kopalni pribor, razpr- šilci za kolonjsko vodo, okrasni predmeti z bo- gato izbiro domačih in inozemskih kozmetičnih preparatov. Obiščite naš kozmetični salon »CU- TIS« v Pražakovi ulici 8, in pedlkerski salon »DANICA« na Trubarjevi cesti. Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodno- osvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! IZBIRA JE LAHKA IN PRAVILNA: Uporabljajte redno vsak dan ZOBNO KREMO KI TRAJNO VARUJE VASE ZOBE VEDROG,LJUBLUANA RESTAVRACIJA IN BIFE LJUBLJANA, TRG OF 13 Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM SAnJE- podjetje za promet, skladiščenje in predelavo sadja in zelenjave LJUBLJANA, POLJANSKA CESTA 46 a postreže z dnevno svežim sadjem in ze- lenjavo domačega in inozemskega Izvora v en gros skladiščih na Poljanski 46 a, Krekovem trgu 2 in Celovški cesti 50 ter v svojih poslovalnicah in drugih prodaj- nih mestih v Ljubljani in Novem mestu. S klimatskimi napravami za hlajenje opremljena skladišča in sodobna tehnolo- gija omogočajo trajno preskrbovanje s kvalitetnim blagom. Tudi delovna skupnost SADJE-ZELENJA- VA se pridružuje čestitkam borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne ob prazniku ljudske vstaje na Slovenskeml, Agroobnova gradnje In melioracije LJUBLJANA, Črtomirova ul. 8 Telefon 313 126, 313 493 Gradnja kmetijskih objektov, objektov živilsko-predelovalne industrije in objektov družbenega standarda Hidro- in agromelioracije Vodovodi Nizke gradnje za kmetijstvo Vzdrževanje In generalna popravila težke gradbene mehanizacije težmer servis za popravuo teht- nic, težnih in merilnih naprav LJUBLJANA, GORNJI TRG 44 — Telefon 20 844 Tudi naš kolektiv se pridružuje čestitkam bor- cem in aktivistom narodiioosvobodilne vojne ob prazniku ljudske vstaje na Slovenskem! Priporočamo se še v naprej za Izkazano zaupanje pri naših storitvenih uslugah (Reštovo), marmorne plošče vseh vrst, izdelke iz marmorja, teraco plošče. Izdelke iz betona in umetnega kamna ter dolomitni pesek za malte priporoča naročnikom. Nudi tudi druge gradbe- ne izdelke Industrija naravnega in umetnega kamna MINERAL LJUBLJANA-MOSTE, Industrijska cesta Telefon 313 131, 311595 TRGOVSKO PODJETJE Z BARVAMI, LAKI IN KEMIKALIJAMI na debelo in drobno MAVRICA LJUBLJANA, RESLJEVA CESTA 1 Priporoča v nakup vse vrste premaznega ma- teriala, kemikalije, industrijska zaščitna sredstva, motvoz, čopiče, gumi in bitumenske izdelke, plastične mase, ultrapas plošče, gospodinjska sredstva in ves v to stroko spadajoči material po najnižjih dnevnih cenah v svojih skladiščih v Ljubljani, Smartlnska cesta 110 v Beogradu, Bulevar JNA — Jajinci 4 v Nišu, ul. Alekse Nenadovlča 24 In v detajlističnih trgovinah v Ljubljani in Novi Gorici, in sicer: »KARMIN«, Resljeva cesta 1 »ORIENTE, Titova cesta 22 »PLAVICA«, Wolfova 12 »MURKA«, Šentvid 91 »COLOR«, Celovška 99 a »KOLIZEJ«, Gosposvetska cesta 13 »HELIOS«, Nova Gorica, Kidričeva 20 Gozdno gospodarstvo Ljubljana Tržaška cesta št. 2 s svojimi gozdnimi obrati — poslovnimi enotami proizvaja in prodaja vse vrste gozd- nih sortimentov, opravlja gozdno gojitvena dela, gradi gozdne ce- ste ter obnavlja gozdne plantaže in intenzivne nasade BEOLIRKA LJUBLJANA-MOSTE Telefon 313 557 Proizvaja izdelke: ZA HIDROIZOLACIJE, ZA GRADNJO CEST, ZA ELEKTROIZOLACIJE, ZA ANTIKOROZIJO, ZA TERMO-AKUSTICNE IZOLACIJE »IZOLIRKA« opozarja potrošnike, da dobijo v industrijski prodajalni na drobno v Ljubljani- Moste, Ob železnici 18 vse omenjene izolacijske materiale V zvezi s problemi uporabe izolacijskih mate- rialov se obračajte na tehnično informativno službo »IZOLIRKE«, kjer boste solidno postre- ženi. Tudi kolektiv »IZOLIRKA« se pridružuje čestitkam borcev in aktivistom ob prazniku ljud- ske vstaje na Slovenskem TRGOVSKO GROSISTICNO PODJETJE Teksti LJUBLJANA MOSE PIJADEJEVA CESTA 3 ima na zalogi kvalitetno domače in uvoženo blago v specializira- nih oddelkih za bombažno in volneno blago in tekstilno ga- lanterijo KADAR OBIŠČETE TURISTIČNO MESTO LJUBLJANO središče Slovenije, ki leži na stičišču treh kultur in je izhodišče za izlete v Karavanke, Kamniške planine. Julijske Alpe in, je prijetna postojanka na poti k Jadranskemu morju, hkrati pa je po- membno umetnostno in zgodovinsko mesto, tedaj ne pozabite na na- ša gostišča, ki vam nudijo do- mačo hrano in pristna vina. Kadar greste mimo naših gostišč na CRNUCAH in vzdolž glavne Titove ceste proti Ljubljani, jih obiščite! Priporočajo se: Gostinsko podjetje CRNUCE 91 Telefon 341 064 Gostilna ROGOVILC, Črnuče 91 Telefon 341 065 Gostilna STADION, Titova cesta 84 Telefon 315 965 Gostilna BEŽIGRAJSKI HRAM, Hranilniška ulica 1 Telefon 317 861 Bife RAŠICA, Titova cesta 166 in Bife SIBENIK, Titova cesta 45 Delovni kolektiv se priporoča cenje- nim gostom za obisk, obenem pa se pridružuje čestitkam ob 27-letnici ljud- ske vstaje na Slovenskem! Specializirano podjetje za razsvetljavo Jai/na razsi/etljai/a LJUBLJANA, POLJANSKI NASIP 42 Telefon; 414 439, 314 428, 312 936 Izdelujemo', projektiramo- in montiramo vse vrste svetlobnih napisov. Izdeluje- mo svetlobna telesa (plafoniere) vseh zahtevanih dimenzij. Montiramo in iz- delujemo svetlobne strope. Naši izdelki so iz najnovejših in najkvalitetnejših materialov. Obveščamo vse občinske skupščine kakor tudi vse gospodarske organizacije, da da- jemo usluge podjetjem in projektivnim birojem pri izdelavi projektov in gradnji javne razsvetljave: razsvetljavo športnih objelctov, igrišč in kopališč, osvetlitve raz- nih monumentalnih zgradb, fasad, cest, mostov, spomenikov in dvoran. Opravlja- mo usluge pri izdelavi in montaži reklame in izložbene razsvetljave, transparentov, semaforjev in drugih prometnih znakov. Vzdržujemo in opravljamo vse servisne storitve za vse vrste obstoječe razsvet- ljave in osvetlitve. Zahtevajte informacije in ponudbe! Čestitamo vsem borcem in aktivistom narodno- osvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! IMPEX LJUBLJANA UVOZ: bombaž, volna, lan. Juta, surova svila, stanlčno vlakno, sintetična vlakna, volnene krpe, bombažna preja, volnena preja, lanena preja, jutlna preja, preja sintetičnih vlaken, specialne preje, sukanci, tkanine za široko potrošnjo, tekstilni stroji, nadomestni deli in utenzilije. IZVOZ: bombažne tkanine, volnene tkanine, lanene tkanine, Jutine tkanine, tkanine iz naravne in umetne svile, stanične tkanine, bombažne, volnene, stanične in sintetične preje ter sukanci, tekstilna konfekcija, tekstUni izdelki domače obrti, bombažne, volnene, svilene in sintetične pletenine in trikotaža, tekstilni izdelki za tehnično uporabo, tekstilni stroji, nadomest- ni deli in utenzilije. Tovarna kovinskega okovja KOT TACEN 38, LJUBLJANA-SENTVID Telefon 51 244, 51 146 Izdeluje okvire za damske torbice, raznovrstna ključavnice in okovje za kovčke, aktovke, razne športne rekvizite, konservne nožke, ščitnike In že- bljičke za obutveno Industrijo v nikljanl, antičnem srebru, rumeni in barvani izvedbi prvovrstne kva- litete, ki jih konsumira poleg domačega tudi ino- zemsko tržišče. Vsem cenjenim odjemalcem se priporoča in garantira za kvalitetno blago in solidno postrežbo. LESNI KOMBINAT LJUBLJANA LJUBLJANA, LANGUSOVA 8 ima na voljo: rezan les, lesno galanterijo, rolete in zavese, stavbeno mizarske izdelke, montažne vikend in kamp hiše, strešno konstrukcijo in vgrajeno pohištvo. industrija transportnih hidravUčnih strojev LJUBLJANA-MOSTE Telefon; h. c. 313 822 komercialni oddelek: 311 090 Kolektiv podjetja čestita vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojske ob 27-letnici vstaje na Slovenskem! Obenem obvešča poslovne prijatelje, da nudi za mehanizacijo notranjega transporta: baterijske viličarje VE 600, VE 1000 dieselske viličarje VD 1500, VD 2000 in VD 2500 Hidravlične stiskalnice HS 60 in 150 ton. Točnejši komercialni kakor tudi tehnični podatki so vam na razpolago v našem komercialnem oddelku Priporočamo se! ELEKTROOBNOVA LJUBLJANA-POLJE Telefon 48 134 opravlja vse vrste elektrolnstalacije na novih gradnjah in adaptacijah stanovanjskih In indu- strijskih objektov ter elektro-servlsno službo. Kolektiv se priporoča, istočasno pa čestita vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! PODJETJE ZA IZDELAVO OBUTVE Složnih^ LJUBLJANA Rožna dolina. Cesta V, št. 2 Telefon 61 381 OBRTNI CENTER v Savskem naselju, Luize Pesjakove ulici. Imamo tudi EKSPRESNO POPRAVLJALNICO ČEVLJEV Prodajalni z našimi kvalitetnimi ženskimi čevlji sta na Trubarjevi uUcl 14 in na Trgu revolucije 5 — Telefon 21 217. Naše kvalitetne čevlje prodajamo tudi v trgovinah »GALANT« in veleblagovnici »NA-MA« (poleg glavne pošte). Čestitamo vsem borcem in aktiiHstom narodno- osvobodilne vojne za 27-letnico ljudske vstaje na Slovenskem! Veletekstil UPRAVA IN EN GROS PRODAJNA SKLADIŠČA LJUBLJANA, Masarykova 17 tekstilno blago vseh vrst — kemično obdela- ne tkanine — linolej — trikotaža in pletenine — tekstilna in druga galanterija — moško, žensko in otroško perilo — splošna konfek- cija. POSLOVALNICE NADROBNE TRGOVINE: SVILA — Kreslja 1, Adamlč-Lundrovo nabrežje SVILA — Kreslja 2, Adamič-Lundrovo nabrežje CVETA — Stritarjeva 6 PERLON — Čopova 12 AJDOVŠČINA — Gosposvetska 1 CVETA — Miklošičeva 22 MOŠKA IN ŽENSKA MODA — Trubarjeva 27 MODNA KONFEKCIJA — Tavčarjeva 1 VELETEKSTIL — Celovška 99 VELETEKSTIL — Zalog VELETEKSTIL — Črnomelj Telefoni: centrala 311 266 — komerciala 310 778 — p. p. 78-11 — telegram PLUTA Ljubljana izdeluje: 1. zamaške iz plute, cilindrične in konusne; lista serijskih proizvodov obsega 68 različnih tipov zaraaškov; 2. kocke, plavače ter druge izdelke iz plute; 3. vložke iz stisnjene plute različnih dimenzij. 1. kronske zaporke — navadne bele, znotraj zlato lakirane, — obojestransko zlato lakirane, — litografirane v različnih barvah po želji kupca, — vložki iz stisnjene plute so po želji pre- vlečeni z aluminijevo ali plastično folijo; 2. aluminijske navojne zaporke — zlato lakirane, — litografirane; 3. aluminijske zaporke z jezičkom — 0 26,5 mm, — 0 29,5 mm plutove Izolacije Iz ekspandirane plute Izdelujemo — plošče različnih debelin za toplotno in zvočno izolacijo, — žlebake in segmente po specifikaciji kupca, — plutov zdrob. Kvaliteten izdelek in redna dobava je naša najboljša reklama! TEOL LJUBLJANA Zaloška cesta 54 Telefon: h. c. 311522 direktor 316 642 izdeluje tekstilna in usnjarska pomožna sredstva, sintetična lepila, detergente, sredstva za gašenje požarov, sredstva za hlajenje v kovinski industriji ter proizvode na bazi etilenoksida. Imamo lasten servis za uvajanje naših izdelkov pri odjemalcih. Čestitamo vsem borcem in aktivistom na- rodnoosvobodilne vojne za 27-LETNICO LJUDSKE VSTAJE NA SLOVENSKEM! Združeno železniško transportno podjetje Ljubljana Transportno podjetje Ljubljana čestita vsem borcem in aktivistom narodnoosvobodilne vojne, uporabnikom železniških uslug in gospodarskim organizacijam ter se priptoroča za nadaljnje sodelovanje. Predstavništvo »COSMOS« Maribor, Graj- slta ul. 7, tel. 22 654 Avto Celje, Celje, Ljubljana 11, tel. 21 80 Trgoavto Koper, Koper JLA 25, tel. 21 620 Prodaja iz Iconsignaci je : 1. osebne avtomobile znamke RENAULT prodajni program: Renault 4 Renault 4 Fourgonette Renault 8 Luxe Renault 10 Renault 16 GL Renault 16 TS 2. osebne avtomobile znamke ALFA ROMEO prodajni program: Giulia 1300 Giulia 1300 TI Giulia Super Giulia 1300 GT Junior Berlina 1750 GTV Veloce 1750 Spride Veloce 1750 3. kamione in avtobuse znamke M. A. N. 4. poljedelske stroje in naprave znamke: ALPINA, SAME, KMF in MALETTI 5. gospodinjske aparate oljne peči in plinskoi električne štedil- nike GIBAO, pralne stroje CASTOR- RELAX 6. radijske in TV sprejemnike AUTOVOX Servisna služba in rezervni deli. Vse in- formacije daje »COSMOS« Ljubljana, Ce- lovška C. 32 oziroma tel.: 311451, 311 828, 313 770 Novi servis za Renault in Alfa Romeo^ Ljubljana, Celovška c. 182, tel.: 51455 POHIŠTVO STAVBENO POHIŠTVO BARAKE MONTAŽNE HISE POLFINALNI IZDELKI LESNA GALANTERIJA ŽAGAN LES GOZDNI SORTIMENTI Podjetje za izvoz in uvoz, notranji trg lesa in lesnih izdelkov Centrala: Ljubljana, Beethovnova 11 Miklošičeva 7 Predstavništva: Maribor, Celje, Beograd, Zagreb, Novi Sad, Skopje, Osijek, Split, Rijeka, Zadar, Sarajevo, Banja Luka, Izola