V predprazničnih dneh
Obiski in sprejemi
* Vsakemu izmed nas se je zelo težko sprijazniti z mislijo, da si zaradi mnogih težav, bolezni, invalid-nosti ali starosti vezan le na najožje okolje svojega stanovanja ali celo samo na svojo sobo. Prilagajanje takemu stanju je.toliko težje, če si bil v preteklih letih aktivno vključen v naše družbeno življenje, če si dnevno sodeloval s svojimi delovnimi tovariši, širil krog znancev in prijateljev, skratka, živel polno živ-Ijenje. Nenadna nesreča ali bolezen pa ti z enim samim zamahom spodnese vse tvoje cilje in te sooči s takšnimi težavami, da jih sprejmeš le polagoma in z največjo težavo, zgodi pa se celo, da jih nikoli v živ-Ijenju ne moreš sprejeti.
Prav takšnim Ijudem je bil namenjen naš obisk pred novoletnimi dnevi. Ko smo se pred prazniki gnetli po Ijubljanskih ulicah in hiteli za svojimi opravi-li, so se naše želje ustavljale tudi ob teh Ijudeh, ki ne morejo več občutiti tega življenjskega vrveža in ne večz nami vštric ob praznikih krepko seči v roke svo-jim nekdanjim prijateljem.
Društvo invalidov Ljubljana-Šiška je na svoji zad-nji seji 10 sklenilo, da bo 42 invalidov obiskalo na domu in jih obdarilo. Seveda so bili t) obiski name-
njeni res najtežjim primerom in marsikdo nas je sprejel s solznimi očmi. Potem se je razgovoril o svo-jih težavah In potožil o odmaknjenosti.
Med obiski pa smo imeli na našem seznamu tudi dve tovarišici, naši članici, ki sta v letošnjem letu praznovali 90-letnico življenja.
Pohiteli smoknjima, dajupozdravimoinjimače-stitamo, da nam povesta svojo pripoved življenja, da ju počastimo s cvetjem in darilom in da jima pripra-vimo praznično vzdušje.
V Bizjanovi ulici št. 14 smo poiskali prijetno in ži-vahno ženico URŠKO PLANINŠEK, ki nas je brž osvojila s svojim razpoloženjem in vedrino in tudi nam odsevala žarke optimizma. Tako dobro smo se počutili ob njej, saj je iz njene zgodbe, ki nam jo je pripovedovala, kljub tegobam in grenkobi ob dogod-kih v preteklosti, izzvenel zdrav razum in pripravlje-nost na vse, kar nam življenje ponudi.
Iz drobnih lic so nas opazovale živahne oči in pri-jeten smeh je krasil njen obraz, v katerem smo ra-zbrali dobro počutje. Ob varovanju njene skrbne hčerke je naša devetdesetletna Urška v najboljših rokah, vnuk Mitja pa ji pogostokrat pripravi presene-čenja, ki so nujno potrebna za ohranitev življenja.
Povsem drugače pa poteka življenje BARBARE šPOLAR na Vodnikovi ulici št. 200. Svojo 90-letnico je respraznovala Ijubeče obkroženaz vsemi svojimi, od najstarejšega do najmlajšega pravnuka, vendar je žal morala vse čestitke sprejemati samo na poste-iji. Že od 86. leta starosti jo zaradi nesrečnega padca noge ne držijo več in tako svoje dni že štiri leta pre-življa /ezana na edini kotiček svoje sobe.
Ko pa smo izvedeli še za njena doživetja med vojno, smo se tudi obiskovalci zdrznili ob kruti usodi in smrti dveh članov njene družine. Po izdaji belo gardistov — sosedov so ji sovražniki ubili moža, hranilca družine in najstarejšega, 21-letnega sina. Oba sta organizirano pomagala partizanom, pre-malo pa mislila na nevarnost, ki je pretjla v najbližji okolici. Kako težka so bila leta po vojni za mater sa-mohranilko, ki ji je ostalo na skrbi še šest nepreskrb-Ijenih otrok, od katerih je bilo najmlajšemu komaj štiri leta, si danes le težko predstavljamo. Danes, ko bi ji bilo lahko zelo lepo in žrtvovanje težkih let poplača-no, je usoda hotela drugače. Veliko sreče pa le najde v skrbi svoje hčerke Marije, ki ji ves čas njene ne-moči izkazuje veliko pozornost. In tudi mama Bar-bara je potrpežljiva bolnica, saj jo je učilo življenje.
Poleg devetdesetletnic pa je med člani invalidi tudi nekaj osemdesetletnikov, ki spremljajo življenje na-, šega društva in radi prihajajo k nam na razgovor ali posvet. Za vse te jubilante kar lepe starosti je druš-tvo invalidov Ljubljana-šiška organiziralo tovariško srečanje v gostinskih prostorih »Jelen« v. Šentvidu. Dne 20. decembra lani so ti slavljenci sedti za skupno
mizo z nekaterimi člani IO občinskega društva inva-lidov, s šodelavci, ki pomagajo društvu in s športniki invalidi: Med športniki so bili tisti, ki so vse leto uspešno tekmovali in prinašali v društvo priznanja, spominske plakete in pokale.
Ob topli čestitki za čimboljše počutje tudi vnaprej jim je predsednica društva Ana Pintar pripela rdeče nageljne, ki so ves večer dokazovali, da praznujejo z nami. Naša priljubljena in vedno dobrovoljna Štefka pa je s svojo harmoniko ustvarjala veselo razpolo-ženje in razlegala se je pesem, vmes pa so se vrteli tudi pari osemdesetletnikov.
Za prijazno vabilo se je v imenu slavljencev zah-valil organizatorjem te pobude in tega srečanja Jože Garzarolli. V zahvali je povedal tudi to, da se v življe-nju tako pogosto ne zgodi, da bi na tovariška sreča-nja vabili tudi svoje najstarejše člane, da pa prav zato to vabilo vsem starejšim mnogo pomeni.
Ob teh besedah in ob obiskih težkih bolnikov smo se zamislili. V pravi socialistični družbi je treba v naš krog združiti vse prebivalce, od najmlajših do najsta-rejših, od bolnih do zdravih. Le tako bomo lahko za-dostili pravilom naše ureditve, zadostili pa tudi svoji vesti.                                                          Zaplsala:
Jožica Zoroja